List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih Ljubljana, 21. novembra 1975 - Številka 19 Naši republiki Pozdravljena,domovina! Za tvoj rojstni dan smo v šopek povezali - trideset idečih vrtnic: pognale so na viharnih tleh preteklosti iz krvi naših ljudi - trideset rdečih vrtnic: rastejo na trdnih tleh naše ljubezni do tebe - trideset-rdečih vrtnic: za tvoj praznik spletenih želja in prisego: Čuvali te bomo s svojimi življenji. Postali bomo spet živi zid, da se ne bi nikoli več ponovilo .. . Nikola Nikič Tribuna učiteljev Nimamo veliko jubilejev časopisov, ki bi segali daleč v preteklost. Skoraj vsi so začeli izhajati v 20. stoletju. Kar precej pa se jih je porodilo hkrati z našo socialistično revolucijo. To velja še posebno za jugoslovanske prosvetne liste: osem jih je. Vse republike in pokrajine imajo svoja sindikalna glasila — vsa pa so nastala v socialistični Jugoslaviji. Dve od teh osmih glasil. Prosvetni pregled Srbije in Prosvjetni list Bosne in Hercegovine, sta nastali neposredno po osvoboditvi leta 1945. V vseh teh letih so prosvetni listi vseh naših republik odigrali pomembno vlogo ne samo kot obveščevalci, ampak tudi kot mobilizatorji prosvetne javnosti - v nenehnem boju za izgradnjo nove šole in novega učitelja S tem so prispevali k celotnemu razvoju socialistične družbe. Veliki delavski in socialistični pisatelj Maksim Gorki je dejal, da je umetnik v središču občutij svoje zemlje, razreda, da je njeno uho, oko in srce, da je glas svoje dobe. Vse to velja na svojevrsten način tudi za naše prosvetne liste. Če prebiramo orumenele strani Prosvetnega lista, se pred nami razgrne podoba dela zgodovine šolstva socialistične republike Bosne in Hercegovine. Zbude se spomini na prve korake, storjene s poletom, zanosom in ljubeznijo v dneh obnove in graditve naše domovine, razvoja samoupravnih socialističnih odnosov in nenehnega hrepenenja po nadaljnjem napredku. Vodi nas misel, zapisana v programu Zveze komunistov Jugoslavije: „Nič, kar je ustvarjeno, ne sme biti toliko sveto, da ne bi moglo biti preseženo in da ne bi odstopilo mesta tistemu, kar je še naprednejše, bolj ljudsko in svobodno." Tudi danes, 30 let potem, ko je bil zlomljen fašizem in naša domovina povsem osvobojena, ko so bili pred 25 leti položeni prvi temelji delavskega samoupravljanja in številnih velikih delovnih zmag in dosežkov na vseh področjih življenja in dela - se skromno spominjamo datuma, ki je zabeležil rojstvo prvega informativno-političnega tiska za prosvetne delavce Bosne in Hercegovine. Spominjamo se novembra leta 1945, ko je nastala prva številka časopisa Prosvjetni list, glasila ministrstva prosvete Bosne in Hercegovine. Novembra leta 1945 so prosvetni delavci Bosne in Hercegovine - teh je bilo v tistem polvojnem in polsvobodnem letu le 1700, dobili svoje glasilo. To je postalo sv qjev n t na, pomembna priča rasti in razvoja naše vzgojnoizobraževalne dejavnosti. Trideset let časopisa Prosvjetni list - to niso samo številke, ki - čeprav suhoparne - govore o zapleteni in razvejani poti našega samoupravnega socializma ter razvoja vzgoje in izobraževanja To je priča časa, ko so si naši ljudski učitelji - združeni v svojem sindikatu in svojih strokovnih organizacijah - nenehno . prizadevali, da bi čim hitreje, učinkoviteje, čim bolj smotrno in uspešno preobrazili celoten vzgojnoizobraževalni sistem. V zgodovino, v življenje Prosvjetnegalis ta je vtkano na tisoče imen prosvetnih, znanstvenih in družbenopolitičnih delavcev, bralcev in sodelavcev, predvsem iz naše republike, pa tudi iz dmgih republik in pokrajin. Poseben pomen temu infomativnopolitičnemu in deloma rudi strokovnoteoretičnemu listu daje prav nenehna povezava s prosvetnim delavcem kot bralcem in še posebno kot s sode-lavccm. Prosvjetni list je prava tribuna sodelavcev. Le tako lahko obstaja in opravlja naloge, ki mu jih nalagata Zveza komunistov in naša samoupravna socialistična družba. Strani tega časopisa so polne življenjskih in najpomembnejših vprašanj vzgojnoizobraževalne dejavnosti Bosne in Hercegovine. Tak je Prosvjetni list od začetka do danes. V uvodniku prve številke iz novembra leta 1945 piše med drugim tudi tole: „ V Bosni in Hercegovini je treba veliko storiti za kulturni napredek ljudstva. Veliko je problemov, katerih reševanje je povezano z materialnimi sredstvi: teh pa v naši deželi primanjkuje. INi reševanju teh problemov morajo sodelovati vsi naši kulturni in javni delavci, predvsem učitelji in profesorji Prednje postavlja naša stvarnost težke in zahtevne naloge tako v šoli kot zunaj nje. Vprašanje našega osnovnega in srednjega šolstva spada med vprašanja naše splošne državne politike. Od tega, kako bomo to vprašanje reševali, je v marsičem odvisen razvoj naše skupnosti pa tudi to, kako hitro se bodo razvijale in krepile moči in vrednote našega ljudstva. Naše osnovneo šolstvo je v težkem položaju. Veliko je nepismenih tako med odraslimi kot med mladino. To je posledica nekdanje napačne prosvetne politike. Osnovne šole Bosne in Hercegovine pred vojno niso mogle sprejeti niti 30 % šoloobveznih otrok. Danes, ko je veliko šolskih stavb uničenih ih poškodovanih zaradi vojne, število učiteljev pa zelo zmanjšano, so razmere še hujše. Gradnja in obnavljanje šolskih poslopij, usposabljanje učiteljev, izdajanje učbenikov, nakup šolskega inventarja - vsa ta vprašanja zahtevajo hitro rešitev. “ (Nadaljevanje na 2. strani) ZA PRAZNIK NAŠE REPUBLIKE ŽELIMO VSEM BROS VETNIM DELA VCEM, NAŠIM SODELA VCEM IN BRALCEM Cim lepše praznovanje, ŠE VELIKO DELOVNIH USPEHOV IN OSEBNEGA ZADOVOLJSTVA! J V Kakovost ima prednost Vsakemu področju združenega dela, slehernemu delavcu nalaga sedanji čas zahtevne naloge. Sprejemamo načrte, s katerimi zastavljamo visoke smotre za prihodnje obdobje. Pri tem ni izvzeto nobeno področje. Niti visoko šolstvo in z njim tesno povezana in prepletena raziskovalna dejavnost. Nasprotno: letos smo sprejeli zakon o visokem šolstvu, ki ga je treba razumeti kot kažipot za globoko družbeno in vsebinsko preobrazbo tega področja — za njegovo vraščanje v celosten sistem usmerjenega izobraževanja. Že kot zelo obrabljena fraza se sliši, da znanost ni sama sebi namen, da mora s svojimi dognanji nenehno bogatiti druga področja hi omogočati njihov napredek; da mora biti raziskovalna dejavnost organsko povezana zlasti z gospodarstvom.' Do tega pa je še daleč. Iz osnutkov razvojnih načrtov, ki so sedaj v razpravi, lahko preberemo, da velja za navedeni področji še bolj kot za druga načelo: Ne smemo računati na bistveno povečanje obsega dejavnosti; rezultati bodo lahko temeljili samo na bolj kakovostnem delu. V tem bo njun dragocen prispevek k splošnim naporom za stabilizacijo. 0 nalogah, načrtih in raznovrstni problematiki, ki se kaže v sedanjih razmerah, so govorili na 7. plenarni seji republiškega odbora Sindikata delavcev znanosti in visokega šolstva, ki je bila letošnjega 27. oktobra. Prav v teh dneh je potekel šestmesečni rok, v katerem je bilo treba uskladiti organizacijo visokega šolstva z novim zakonom, sprejeti nove statute in samoupravne sporazume ter \ izvoliti nove organe upravljanja. Ta naloga je bila uspešno opravljena: mariborski visokošolski zavodi so že 1. julija sprejeli sporazum, s katerim je zaživela druga slovenska univerza. S sporazumom, ki je bil slovesno podpisan 14. novembra, pa je tudi ljubljanska univerza precej razširila svoj obseg: odslej vključujejo 10 fakultet, pa tudi 10 umetniških akademij ter višjih in visokih šol, ki do sedaj večinoma niso bile pod njenim okriljem. V poročilu in razpravi je bilo posebej poudaijeno, da so do sedaj opravljene naloge šele začetek uresničevanja zakona. Najpomembnejše so še pred nami, to pa je proces vsebinskega spreminjanja visokega šolstva, zaradi katerega bo treba prekiniti marsikatero tradicijo, ki je do sedaj pomenila resno zavoro v razvoju tega pomembnega področja. Ena izmed osrednjih točk na omenjeni seji je bila razprava o stabilizacijskih ukrepih. O teh so razpravljali na temelju smernic za nadaljnje delovanje sindikatov v stabilizacijski akciji, ki jih je 9. oktobra 1975 sprejel republiški svet Zveze sindikatov Slovenije ter na temelju povzetka iz razprav in stališč občinskih odborov. Ob koncu so sprejeli tele sklepe in predloge: - Politiko stabilizacije moramo razumeti kot kritiko usmeritve m kratkoročne koristi, na težnjo po čim večjem dohodku ne glede na jutrišnji dan in na vso družbo. Vsako poenostavljanje stabilizacije na nekakšne hranilniške akcije, omejitve za vsako ceno, uravni-lovske težnje itd. . . pomenijo poenostavitev in lahko le škodijo stabilizaciji. Pri tem je treba upoštevati, da sta bili visokošolska in raziskovalna dejavnost že do-sedaj pod neprestanim pritiskom omejitev. Primerjave z drugimi republikami dokazujejo, da so bile naložbe v ti dve področji precej manjše kol-, drugod. - Doseči je treba tesnejše sodelovanje tudi s tistimi organizacijami združenega dela, ki še ne kažejo ustreznega interesa za visokošolsko in raziskovalno dejavnost, ker so preveč usmerjene na reševanje sedanje problematike, premalo pa skrbijo za svoj nadaljnji razvoj. - V razpravah o stabilizaciji je bila večkrat izrečena kritika, da se visoko šolstvo in raziskovalna dejavnost nista dovolj vključili vanjo. Za to so deloma krive delovne organizacije s teh področij, ker niso pravočasno pripravile stabilizacijskih programov. Res pa je tudi, da so te delovne organizacije v posebnem položaju. Vsa materialna vprašanja morajo obravnavati v povezavi s pristojnimi samoupravnimi interesnimi skupnostmi, ki pa še vedno niso dovolj dobro organizirane. Tudi visokošolske delovne organizacije se šele sedaj konstituirajo v skladu z novim zakonom. Ti okoliščini sta zelo otežili sodelovanje v stabilizaciji, čeprav ni mogoče reči, da bi ga tudi onemogočali. Celodnevna šola tudi v zamejstvu Gostje s Tržaškega v Ljubljani Pedagoški delavci dveh tržaških celodnevnih osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom iz občine Dolina pri Trstu so 3. novembra obiskali Ljubljano. Drage goste je sprejel zavod SRS za šolstvo v prisotnosti drugih političnih, kulturnih in strokovnih sodelavcev s področja celodnevne osnovne šole. Tržaške rojake je na zavodu seznanila z vsebino dela v celodnevni osnovni šdi in z organizacijskimi prizadevanji za njeno strokovno poglabljanje pedagoška svetovalka Jelica Mesesnel, ki je v svojem izčrpnem prikazu zajela vse bistvene značilnosti, prednosti, sestavine in smotre našega koncepta celodnevne osnovne šole. Pozdravila jih je tudi Majda Poljanškov a, predsednica koordinacijskega odbora za celodnevno šdo pri RK Socialistične zveze delovnega ljudstva. Gostje in gostitelji so se po kratkem pogovoru o celodnevni šdi in izmenjavi izkušenj s tega področja odpeljali na Dobrovo pri Ljubljani, kjer so se porobneje seznanili z delom in uspehi tamkajšnje celodnevne osnovne šde, ki že dve leti dela po tem konceptu. V skupinah so hospitirali pri vzgojnoizobraževalnem procesu in se srečali-v pogovoru z delavci šde in predstavniki druž- benega in pditičnega življenja v kraju. Zeljo po pogostejši izmenjavi izkušenj pri uvajanju novosti na vzgojnoizobraževalnem področju je na zavodu SRS za šd-stvo s prisrčnimi besedami izrazil njegov direktor Boris Li-pužič. Poudaril je vlogo naše narodnostne manjšine v zamejstvu, ki predstavlja, kot je dejal, most povezovanja. Župan ddinske občine, ki je hkrati ravnatelj slovenskega dijaškega doma v Trstu Edvin Švab, pa je naglasil željo in potrebo po razvijanju tesnejših stikov med slovensko narodnostno skupnostjo v Italiji in matično domovino c'ovenijo: Medsebojni stiki med Slovenijo m skupnostjo zunaj meja niso le s .rokovna obogatitev in prisrčno prijateljsko srečanje, so hkrati injekcija ponosa in narodne zavesti iz matične domo-vine.“ TEA DOMINKO - Najvažnejši stabilizacijski prispevek raziskovalnih in, visokošolskih delovnih organizacij pričakujemo na področju učinkovitosti. Ob razmeroma visokih sredstvih na raziskovalca (blizu 300.000 din letno) je raziskovalna „produkcija“, izražena v bibliografijah, elaboratih, patentih in novostih premajhna. Raziskovalna dejavnost je razdrobljena, neusklajena z družbenimi potrebami, ni ustrezno usmerjena in je tudi kadrovsko prešibka. Vse prepočasen je obračun s ,,privat-ništvom" in drobnjakarskim individualizmom. Tudi v visokem šolstvu kazalniki, kot so stopnja opremljenosti ter razmerje med učitelji in študenti ne opravičujejo več tako katastrofalnega osipa študentov. Vedno bolj jasno je, da sta problematična tako način študija kot tudi delovna angažiranost učiteljev in študentov. - V sistemu nagrajevanja in štipendiranja je treba zagotoviti večjo stimulacijo za odgovornejši odnos vseh sodelavcev v pedagoškem procesu. V organizacijo dela je treba vpeljati full-time sistem, ki omogoča boljši pregled nad delovnimi dosežki visokošolskih delavcev. - Usklajenost razvoja visokega šolstva in znanosti s splošnim družbenim razvojem je občutljivo vprašanje, ki bistveno vpliva na perspektivo družbene stabilizacije. Zato morajo biti tudi sindikalne organizacije soodgovorne za izdelavo razvojnih načrtov v organizacijah združenega dela. S kritičnim odnosom do teženj po neutemeljenem širjenju dejavnosti in do slabo zasnovanih ter nepopolnih razvojnih programov bo sindikat najbolje potrdil svojo odgovornost za stabilizacijo. M. K. Vzgoja domoljubja in ohranjanje revolucionarnih tradicij naših narodov To bo tema jugoslovanskega strokovnega posvetovanja, ki bo od 11. do 13. decembra letos v Beogradu. Organizirali ga bodo: Zveza pedagoških društev Jugoslavije, Zveza socialistične nda-dine Jugoslavije, svet za vzgojo in zaščito otrok Jugoslavije in Združenje publicistov iz Beograda. Pokrovitelj tega posveto vanja bo zvezni odbor SUBNOR Jugoslavije. Neposredni organizator: Združenje publicistov iz Beograda. Temeljni smoter posvetovanja je izboljšati učbenike tistih družbenih ved, ki največ prispevajo k vzgoji domoljubja in oh ranjanju revolucionarnih vrednot. Tovrstni učbeniki so namreč po vsebini enostranski in zasnovani na zastareli metodologiji. Udeleženci posvetovanja naj bi razpravljali o teoretično-me-toddoških problemih in upoštevali izkušnje iz vzgojnoizo-braževalnega procesa, v zvezi z - vzgajanjem domdjubne in revolucionarne zavesti. Razpravljali naj bi tudi o možnosti problemsko zgodovinske obravnave dogodkov, osebnosti in procesov, ki največ prispevajo k vzgoji do-mdjubja. Posebno vlogo pri vzgajanju domoljubnih in revducionamih tradicij imajo družbenopolitične organizacije (mladine, borcev, rezervnih vojaških starešin idr.) ter razne specializirane organizacije mladih (taborniška organizacija, Rdeči križ, Ljudska tehnika, izvidniki, počitniška zveza idr.). Organizatorji Nikola Nikič Tribuna učiteljev (Nadaljevanje s 1. strani) sklepi 6. kongresa Zveze komu- nistov Bosne in Hercegovine, Te naloge so bile tedaj, pred nove ustave in združeno delo 30 leti torej tudi pred Prosvjet- zavezujejo tudi to naše glasilo, nim listom. Danes spremlja to da si zavzeto prizadeva uresni- ^asilo razvoj samoupravne čiri reformo celotnega vzgojno- dtužbe, beleži dosežke akcije izobraževalnega sistema. To je graditve ,,1000 šd“ v Bosni in prvenstvena naloga Prosvjetnega Hercegovini, ki ustvarja mož- lista na tej stopnji razvoja naše nosti za to, da bodo lahko vsi s amoupravne socialistične šdoobvezni otroci obiskovali družbe. Njegova naloga je tudi v osnovno šdo. tem, da še nadalje spodbuja k Prosvjetni list — to je na tiso- raznim akcijam za čim uspeš-če objavljenih strani besedil, na nejšo preobrazbo vzgoje in iz-desettisoče in-stotisoče izvodov • obraževanja. in velika armada sodelavcev. V tem boju ima Prosvjetni Prosvjetni list izhaja sedaj dva- list kot tribuna svojih sodelav- krat mesečno v nakladi 13.000 cev ustrezno mesto. Bojuje se v izvodov. To je časopis, ki se do- samoupravni interesni skup- sledno zavzema za izvajanje po- nosti vzgoje in in izobraževanja litike Zveze komunistov in naše — v tem boju pa lahko prispeva samoupravne socialistične druž- tudi k svojemu razvoju in k raz- be na vzgojnoizobraževalnem voju vse družbe, področju. Danes imajo to glasilo skoraj Resducija 10. kongresa ZKJ v vseh vzgojnoizobraževalnih o samoupravni socialistični pre- ustanovah Bosne in Hercego-obrazbi vzgoje in izobraževanja, vine — od otroškega vrtca. pričakujejo, da bodo predstavniki navedenih vzgojnoizobraže valnili dejavnikov poslali na posvetovanje pismene predloge in razprave o svojih izkušnjah. Muzeji so posebno pomembni oblikovalci revducionamih tradicij. Zelo pomembni bodo njihovi prispevki o sodelovanju s šolami in družbenopditičnimi organizacijami. Pri razvijanju domdjubja in gojenju revolucionarnih tradicij imajo poseben pomen mladinski in otroški listi ter revije, pa tudi rubrike za otroke in mladino v dnevnem časopisju in revijah. Vse bdj pomembna postajata v vzgojnoizobraževalnem sistemu tudi radio in televizija — zato bodo prispevki s tega področja zelo dobrodošli. Organizatorji pričakujejo, da bo posvetovanje spodbudilo k raziskovalnemu delu in založniški dejavnosti na tem področju. To naj bi postala trajna in načrtna družbena akcija za razvijanje domoljubja in revducionamih tradicij naših narodov. Na posvetovanju bodo sodelovali general armade Kosta Nadj, Adem VI asi in drugi znani družbenopolitični delavci in strokovnjaki. Sklepi in vse gradivo s posvetovanja bodo objavljeni v Zborniku, ki bo izšel takoj po posvetovanju. Ustanovljen bo tudi koordinacijski odbor, ki bo organiziral stalne akcije za ohranjanje revducio-narnih tradicij. Boljši časi za mladinski y periodični tisk L Pomen mladinskega periodičnega tiska v vzgojnoizobraževalnem procesu in pri oblikovanju estetskih in etičnih vrednot sociahstične revolucije in samoupravljanja pri mladem človeku je nesporen. Zaradi širšega družbenega napora se letos publikacije mladinskega periodičnega tiska, Ciciban, Pionir, Pionirski list, Mladina, Proteus, Otrok in družina, Kurirček, Tim, Življenje in tehnika, Glasbena mladina, Tabor, Tribuna, Presek, Katedra niso podražile. To omogoča, da bo lahko kupovalo te liste veliko mladih bralcev. V teh prizadevanjih so sodelovale: izobraževalna skupnost Slovenije, kulturna skupnost Slovenije, raziskovalna skupnost Slovenije, vendar pa je zaradi podražitev papirja, tiska in PTT storitev nastala izguba. Zato je republiška konferenca SZDL že junija pritegnila k sodelovanju poleg navedenih še telesnokul-turno skupnost Slovenije, Zvezo skupnosti za zaposlovanje, Zvezo skupnosti otroškega varstva in Zdravstveno skupnost Slovenije, da bi s skupnim naporom obdržali nespremenjeno ceno publikacij mladinskega periodičnega tiska. Skupno so se lotili oblikovanja družbenega dogovora o financiranju mladinskega periodičnega tiska v letu 1975. Ta naj bi zagotovil, da bi pokrili negativne razlike med prodajno in proizvodno ceno, ki kljub že zagotovljenim prispevkom samoupravnih interesnih skupnosti, notranjim subvencijam založnikov in izdajateljev publikacij mladin- skega periodičnega tiska in olf ( šavam pri plačevanju davk< znaša 2,970.000 din. Na Stanku podpisnikov omenjenej družbenega dogovora, ki je 6. oktobra 1975 pri RK SZ^ Slovenije, so se dogovarjali podpisu tega dogovora. Do] vor naj bi obvezoval omenjei samoupravne interesne skul nosti, da poleg že namenjen sredstev za publikacije mladi| skega periodičnega tiska od: rij o še dodaten denar za kriti ostanka negativne razlike. 1 vršni odbori samoupravnih ij teresnih skupnosti, podpisi tega družbenega dogovora, že pripravili predloge za dod litev dodatnih sredstev, o kat rih bodo skupščine teh skuj nosti razpravljale oktobra novembra. Prepričani smo, bodo delegati v skupščini predloge podprli, saj gre za ol stoj otroških in mladinskih p1 blikacij, ki so nepogrešljiv 3L vzgajanja in oblikovanja mlad j' osebnosti. Na sestanku so razpravi]^ tudi o predlogu osnutka drw benega dogovora o vlogi, razšp janju in financiranju mladj« skega periodičnega tiska, ki P sistemsko in dolgoročno ureft vprašanja tega tiska. S tem dog11 vorom bo mladinski periodik tisk dobil boljše možnosti r svoje delovanje, poleg tega bo moral dogovor zagotovil-večjo kakovost tega tiska, ptj1 vilno vsebinsko usmeritev njegovo večjo dostopnost nJU dim bralcem. t MIRKO FABČIČ Marijan Brecelj obiskal Center * za varstvo, rehabilitacijo in zaposlovanje slepih in slabovidni^ Slovenije_____________________________ Na pobudo republiške konference za rehabilitacijo invalidov Slovenije je predsednik skupščine SR Slovenije Marijan Brecelj obiskal Center za varstvo, rehabilitacijo in zaposlovanje slepih in slabovidnih Slovenije v Škofji Loki Ogleda in pogovora so se udeležili podpredsednik izvršnega sveta dr. Avguštin Lah, predstavniki RK SZDL, CK ZKS, nekaterih republiških samoupravnih interesnih skupnosti in drugi. Predstavniki centra so goste seznanili z delom in problemih centra. Ugotovljena je bil a potreba po sanaciji tega zavoda, predvsem pa je potrebna sanar cija učnega in bivalnega dela zavoda, v katerem se mladi invalidi usposabljajo za razne poklice in delo. Po informaciji, ki jo je podal predsednik republiške izobr^M valne -skupnosti Jože Deber&Jt je gradnja izobraževalnih centra za slepe v Škofji Loki 41 jeta v prednostnem programe gradenj te skupnosti za L1'? 1976. Predsednik skupščine Slovenije je dal priznanje del0' c S t nemu kolektivu centra uspehe, ki jih dosegajo v tal težkih okoliščinah ter ugotoi. da bo ta obisk vsekakor vpliv t na odločitve o prioritetni j izobraževalci redu gradnje ustanov. Začetek gradnje ui uu. rij memben prispevek naše saiHj upravne socialistične družbe j ( bil fi\ 40-letnici obstoja tega Cen®! za slepo in slabovidno mladi1! Slovenije v Škofji Loki in jj 30. obletnici Zveze slepih in h j bovidnih Slovenije. , i osnovnih in srednjih šd do pedagoških akademij in fakultet. Od približno 40.000 prosvetnih delavcev Bosne in Hercegovine jih je več kot četrtina naročenih na Prosvjetni list. S tem seveda ne moremo biti zado-vdjni. Ena izmed prihodnjih halog je tudi ta, da bi se čimveč prosvetnih delavcev naročilo na svoj časopis. To je tdiko bdj potrebno, ker postaja vloga sredstev javnega obveščanja v naši družbi vse pomembnejša. Vedno bdj pomembno in potrebno postaja tudi stalno idejnopolitično, strokovno in marksistično izobraževanje prosvetnih delavcev. To je tudi naloga Prosvjetnega lista, da s svojo temeljno informativnopoli-tično in deloma strokovno — teoretično dejavnostjo pomaga prosvetnim delavcem. Prosvjetni list ni bil nikdar zgolj informator. Sedaj je neločljivi del notranje strukture samoupravne interesne sf nosti vzgoje in izobraževal1] Kljub temu lahko tako kot o® ga sredstva javnega obvešč^ samostojno vpliva na struktU® ki ji pripada, pa tudi na M državo. , Dosledno upoštevajoč sri° niče pditike Zveze komunisti! samoupravne socialistične d L be in tovariša Tita zaznam11 Prosvjetni list novembra le. 1975 — v letu, ,pdnem m tako dragih jubilejev — 3 O-*! niče zmage nad fašizmom. osvoboditve dežele, 25-letf11' delavskega samoupravljanja , 30-letnice življenja in del® , svobodi — tudi svoj jubi, 30-letnico obstoja. Ta jubileL še posebno pomemben z®j ker je ta list vzniknil, raste! se oblikoval v svobodni, sai® upravni, socialistični, pobraL in kot granit enotni Ju gosi®''; katere sestavni del je tudi B05 in Hercegovina k Po svetu t Pogovor s predstavniki Združenja švedskih učiteljev troci tujih delavcev švedskimi enakopravni Pred nedavnim sta obiskala našo državo kot gosta zveznega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti član izvršnega komiteja združenja švedskih učiteljev in predsednik komisije za šolanje otrok tujih delavcev Magnus Leier ter član izvršnega odbora združenja učiteljev Ule Hamberg. Gosta sta se pogovarjala s predstavniki zveznega odbora in odbora Sindikata družbenih dejavnosti Srbije. Obiskala sta nekatere vzgojnoizobraževalne ustanove, ogledala pa sta si tudi Dubrovnik. V imenu jugoslovanskih prosvetnih listov se je z njima pogovarjal glavni urednik Prosvetnega pregleda Milija Kneževič, pogovora v zveznem odboru pa sta se udeležila tudi Vaško Raičevič in Vjera Vlahovič. - Povejte nam prosim nekaj značilnostih šolskega sistema a Švedskem, še posebej glede usmerjeno-strokovno izobraževanje mladine. i „ Čeprav je to vprašanje zaleteno, bova poskušala nanj na kratko odgovoriti. Začnimo z Š^alo šolo (s predšolskimi usta-wovami). Preden začno otroci obiskovati osnovno šolo, torej A preden so stari pet let, gredo Č tako imenovano malo šolo; v *y]'ej se učijo in delajo, dokler mo stari sedem let. V teh ustanovah je približno 90 % otrok, spanje sprejemajo tudi otroke ffajih delavcev. j , Sledi obvezna osnovna šola, ! ' bi traja devet let. Razdeljena je j'to nižjo, srednjo in višjo stop-nio. Pouk na vsaki stopnji traja leta. V prvih šestih razredih ,e razredni pouk, to pomeni, da Poučuje en učitelj vse predmete, na višji stopnji osnovne s°le pa je pouk predmeten. Pri nas poučuje učitelj po tri pred-I ^ete in ne tako kot pri vas, ko Poučuje en sam predmet. S tem ^stemom nismo najbolj zado- Mj čo ustvariti disciplino, pouk je ''l’'djni Na „tretji stopnji“ je tež- 'jPreveč teoretičen in za otroke ’ nezanimiv; zato manjši odsio-tek otrok ne konča višjih razredov. Na tej stopnji se otroci Prvikrat srečajo s proizvodnim , 'klom. Tudi to še ni najbolje ’ Prejeno. V sedmem razredu je pouk še f ^ te n. V učnem načrtu so je-n}}kovna, tehniška, ekonomska ‘p umetniška skupina pred-j ^etov. Po sedmem razredu se ie odloči mladina za, eno izmed ‘di področij. Poleg tega lahko ijPpenci dve uri tedensko poslu-i1! s«/o (neobvezno) katerikoli Pjedmet ali pa se ukvarjajo z ^javnostjo, ki je njihov „konji-(ij |j Vse srednje šdese imenujejo ‘PKinazije. Šolanje v njih traja Pvjmanj dve leti in največ 'tri efa. S de v velikih mestih, so °rganizirane kot šolski centri. rUdi take so, ki izobražujejo m^ino celo za 22 poklicev. Jčenči lahko izbirajo med štirimi usmeritvami: humanistična, donomska, narav oslov no-ma-‘Prnatična in tehniška. Pouk na ld oddelkih traja največ tri ,,, ,efa, razen na tehniški smeri, ■ ycr se šolajo dijaki štiri leta. ij pednje šole obiskuje okrog mladine. Šolanje v osnov-i Pl in srednji šoli je brezplačno vse - tudi za otroke tujih , , Plovcev. V prvem letu gimnazije dobi P}ladina široko splošno izobraz- °. v naslednjem je pouk m šolah približno enak, v tYetjem in četrtem letniku pa se Začne specializacija. Zelo razvito je visoko šol-! j o. V naši deželi imamo sicer fQho tri univerzitetna središča, t P^a veliko fakultet je tudi v . JPgih mestih. Od leta 1969 pa j ° sedaj smo imeli tri šolske re-• tfPtPe, toda še vedno nismo za-Čf oljni: pripravljamo se na če-: ‘To. . 7- V mnogih deželah družbe-in materialni položaj prosvet-delavcev zaostaja za položa- Prihodnje leto bo za vse učitelje, ki poučujejo narodnostne predmete, organizirano strokovno izpopolnjevanje tudi v dogovoru z vladami ustreznih držav. Gre"za tiste učitelje, ki že sedaj poučujejo v naši državi, prihodnje leto pa bodo to delali še bolj načrtno. — V dneh, ki ste jih preživeli v Jugoslaviji, ste se pogovarjali z nekaterimi našimi družbenopolitičnimi delavci, obiskali ste nekatere vzgojnoizobraževalne ustanove in si ogledali našo deželo. Kakšni so vaši vtisi o tem, kar ste slišali in videli? ,,Z našim obiskom smo zelo Gosta s Švedskega: Magnus Leier in Ule Hamberg zadovoljni. Povedano na kratko, gostitelji (s tem mislimo vse ljudi, ki smo jih srečali) so bili ljubeznivi, iskreni in zelo resni sogovorniki. Upamo, da je izmenjava mišljenj koristila vsem. Pogovor je vodil MILIJA KNEŽEVIČ Posvet o slovenskem šolstvu v Italiji jem drugih delavcev, ki imajo enako strokovno, izobrazbo. Kako je pri vas? Kaj lahko poveste o družbenem ugledu in materialnem položaju prosvetnih delavcev? -..Tistega dmžbenega ugleda, ki ga je imel učitelj nekdaj- — kot najbolj pismen človek v majhnem kraju - in . za katerim prosvetni delavci še vedno žalujejo - tudi pri naš ni več. Ne zato, ker bi kdo učiteljem namerno zmanjševal ugled, ampak zato, ker se je zvišala splošna kulturna raven. Kar zadeva materialni položaj, lahko rečem predvsem to, da pri ms težko primerjamo prosvetne in-druge delavce. Prevladuje privatno gospodarstvo; vse je odvisno od tega, kjer delaj o ekonomisti, pravniki, inženirji in drugi. Če so zaposleni pri gospodarsko močnejših podjetjih, imajo večje plače. Ni pa tako povsod. Nas kot združenje teži predvsem to, da so razlike v osebnih dohodkih nekaterih kategorij prosvetnih delavcev zelo velike. Tako ima m primer učitelj začetnik m nižji stopnji osnovne šole 4000 kron bruto (ali približno 50 % tega neto). Učitelj m srednji stopnji osnovne šole ima 5000 kron, m višji pa 6000. Razlike so torej velikanske, čeprav jih nekoliko ublaži davek, ki se veča sorazmerno z dohodkom. — Koliko časa se šolajo ti učitelji? J^otem ko končajo dva razreda gimnazije, morajo opraviti tako imenovano učiteljišče-, ki traja eno leto, dve leti ali pa tri leta - glede na to, na kateri stopnji di vrsti šole bodo učili. Združenje si prizadeva, da bi se te razlike zmanjšde. Razlike nastajajo tudi zaradi starosti: med delovno dobo se plača štirikrat poviša. Zato so velike razlike med osebnim dohodkom začetnika in učitelja pred upokojitvijo. — V vaši državi je veliko tujih delavcev. Kakšne so možnosti za šolanje njihovih otrok? Kaj lahko pri tem pomaga vaša dežela in vaš sindikat in kaj bi še lahko storili mi za naše de: lavce? „V naši državi je 71:000 otrok tujih delavcev; od teh jih je iz Jugoslavije 7.000. Ti otroci imajo enake možnosti za šolanje kot švedski. Povsod se lahko brezplačno šolajo, če želijo. Razumljivo je, da so organizacijski problemi, ker so otroci Raztreseni" povsod po naši deželi; ponekod jih je zelo mdo. Vlada daje vsaki občini, v kateri je najmanj šest tujih otrok, od 70.000 do 80.000 kron. To zadošča za njihovo šolanje. Kjer je dovolj otrok ene mrodnosti, ustanovijo zanje posebne oddelke, kjer pa jih je premalo, se šolajo skupaj s švedskimi otroki. Če bo sprejet zakon, za katerega se zavzema naše združenje, bodo vsi otroci v predšolskih ustanovah imeli tedensko 6 ur materinščine, v nižji osnovni šdi 4 ure,, v srednji in višji pa po dve uri pouka, Ta zakon bi moral začeti veljati leta 1977. Čuvarka slovenskega jezika in kulture Med 23. in 27. septembrom, torej tik pred začetkom rednega šolskega pouka v Italiji, je bil v prostorih Slovenskega kulturnega doma v Trstu strokovni posvet o slovenskem šolstvu, ki ga je organiziral slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta. Sodelovali so pedagoški in drugi strokovnjaki iz Trsta, Gorice, Benečije in Porabja. Posvet je izredno pomemben za slovensko šolo v Italiji, ker podaja pogled na njeno razvojno pot in njen sedanji položaj ob italijanskem šolstvu, nakazuje temeljne pomanjkljivosti, s tem pa tudi smer potrebnega razvoja v prihodnosti. V njem pa moramo videti še več, namreč poskus reševanja slovenskega manjšinskega vprašanja. Slovenska šola je ena izmed redkih pravic, kijih Italija priznava slovenski manjšini, in je kot taka ne le najpomembnejša, ampak tudi skoraj edina javna ohranjevalka slovenskega jezika in narodne zavesti. Pomembno je naključno časovno sovpadanje posveta s političnimi pogajanji med jugoslovansko in italijansko vlado, ki bodo lahko prinesla tudi usodne posledice za obstoj slovenstva v Italiji. Dejstvo, da je bil posvet prav zdaj, nam omogoča globlje umevanje vloge sporazuma za obstoj slovenske manjšine. Referati so obravnavali: pravno ureditev slovenske šole", njeno posebno ^funkcijo ohranje-valke slovenskega jezika in kulture, socialno razslojenost učencev od nižje srednje šole do univerze, problem pedagoških delavcev in nekatere posebne pedagaš ko-organizacijske probleme. Upoštevali so vse šolske ravni, od osnovne do višje srednje šole in univerze (na italijanski filozofski fakulteti v Trstu predavajo slovenski jezik in književnost na katedri za slovansko filologijo). Dr. KAREL ŠIŠKOVIČ, predsednik slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu, je prebral izčrpen referat o pravni ureditvi slovenske šole, njenem razvoju od .avstroogrskfli časov dalje, posebno pa o sedanjih problemih slovenskega šolstva in resničnih možnostih za njihovo reševanje. Pravne osnove sedanjega slovenskega šolstva vidi v nekaterih ukrepih iz časa boja proti fašizmu. Po ukinitvi slovenskega šolstva v letih fašizma, ko je bila slovenščina prepovedana celo kot pomožno učno sredstvo, so dobili današnji zamejski Slovenci slovensko šolo ponovno v času NOB. Z navodilom PNOO za Primorje je bilo leta 1943 uvedeno enotno slovensko šolstvo na Primorsko, Tržaško, Goriško in v Benečijo. V Benečiji se je takrat pojavilo slovensko šolstvo prvikrat in edinkrat v zgodovini. Leta 1945 je izdala zavezniška vojaška uprava upravno navodilo, s katerim je sistematizirala obstoječe šdstvo in ga hkrati podredila italijanski upravi. Ta zakon je bil formalno le nadaljevanje medvojnega pravnega stanja, vsebinsko pa pomeni velik korak nazaj: s podreditvijo italijanskemu šolskemu sistemu se je spremenil ves slovenski šdski ustroj. Dr. Šiškovič poudarja, da je prav ta zakon vir tedanjih in sedanjih tegob slovenske šole, ki od tedaj ni več dobila svoje uprave. Vsekakor pa to navodilo ni predvidevalo slovenske šde v Benečiji in Kanalski ddini, kar je zapečatilo do današnjega časa usodo tamkajšnjih Slovencev, ki so se lahko le med vojno šdali v materinem jeziku. Po mirovni pogodbi z Italijo leta 1947 se je stanje na Goriškem, ki je prišlo pod Ita- lijo, še nekoliko poslabšalo. Italija je hotela zmanjšati,število slovenskih šd, s slovensko šolo je ravnala kot z začasno. Vsi napori, da bi država odobrila poseben zakon o slovenskem šdstvu, so bili zaman. Prav tako je Mo tudi na Svobodnem tržaškem ozemlju. Slovenske šde so bile italijanske šole s slovenskim učnim jezikom, pdeg tega pa še brez zakonodajnega jamstva o stalnosti. Njihov položaj je bil že skoraj brezpraven. Nov pdožaj je nastal leta 1954 po podpisu Londonskega sporazuma. Na Goriškem je sl o-venska šda še nadalje živela v ,,provizoriju“, na Tržaškem pa je dobila pravni pdožaj na podlagi mednarodnega statuta. Italijanska vlada je takoj po rešitvi tržaškega vprašanja obljubila, da bo uzakonila slovensko šolo na Tržaškem in Goriškem (ne pa tudi v Benečiji). Zakon je bil v resnici sprejet leta 1961; natančneje opredeljuje splošno zakonodajo, ne prinaša pa novosti. Že prej, posebno po letu 1961, so se slovenske organizacije vseh vrst zedinile v zahtevi, naj vsebuje slovenski šdski zakon poleg možnosti, da bi odpirali šde v Videmski pokrajini, tudi samostojen šdski ustroj. Še vedno odprte probleme naj bi rešila zakona iz leta 1973. Referent dokazuje, da so leta 1973 Slovenci zamudili priložnost za uzakonitev šolske avtonomije. Navaja podrobne osnutke zakonskega predloga KPI, SPI in Slovenske kulturnogo-spodarske zveze. Dr. Šiškovič meni, da je današnja slovenska šda mnogo bdj centralizirana kot italijanska in da zaradi take ureditve ne more opravljati svojega narodnostnega poslanstva. V Videmski pokrajini je še vedno ni, drugod pa je vsebinsko okrnjena. Hkrati poudarja, daje ob današnji demokratični usmerjenosti vlade veliko možnosti za rešitev tega vprašanja kljub temu,' da je italijansko stališče do temeljnih zahtev Slovencev še vedno negativno. RESNICA O NARODNI ASIMILACIJI Dejstva, ki jih navaja dr. Šiškovič, se nam v referatu PAVLA ŠPRANJA ..Razvoj in številčno stanje slovenskih šol" pokažejo še v novi osvetlitvi Ugotovitve kažejo, da kljub nenehnim prizadevanjem slovenske skupnosti po čim ustreznejši narodni šoli in kljub neka terim uspehom, ki vendarle sledijo tem prizadevanjem, vpis na slovensko šolo vse odleta 1945 upada. Takoj po vojni je bil kljub sovražnemu odnosu angl o-ameriške vlade do Slovencev vpis v prve razrede na ravni, ki se zdi danes nedosegljiva. (Za ponazoritev: v šol. letu 1945/46 se je vpisalo v prvi razred slovenske šole 28 % otrok istega lemika, danes pa je to število zdrknilo m 7 %.) Priliv v slovensko šolo je začel upadati po letu 1947 in se je 15 let nenehno zmanjševal. Stranj ga pripisuje temle dejavnikom: zmanjševanju rojstev; ki je pri Slovencih izrazitejše kot pri Italijanih (!), političnim dogodkom, ki so se vrstili od podpisa mirovne pogodbe do Londonskega sporazuma, valu izseljevanja, ki je v treh letih odnesel iz Tržaške pokrajine 22.000 prebivalcev, ter psihološkemu, moralnemu in materialnemu pritisku italijanskih delodajalcev na slovenske starše. Zadnji dejavnik ima gotovo pomembnejšo vlogo, kot smo si doslej predstavljali, saj so na Tržaškem med leti 1946 in 1957 rojstva padla za 23 %, vpis pa za 63 %. Vpis v slovensko šolo je skokovito upadal vse do leta 1965; danes na Goriškem rahlo narašča, na Tržaškem pa ponovno upada. Iz podatkov se nam vsiljuje resnica o narodni asimilaciji Slovencev, pa naj bo izzvana s takšnim ali drugačnim pritiskom. Referat prof PAVLA PETRI ČIČA ..Smernice za poučevanje slovenščine v Beneški Sloveniji" nazorno prikazuje kulturno stanje, ki je posledica narodne brezpravnosti, in nizko stopnjo jezikovnega znanja; -i jo je treba upoštevati pri načrtovanju jezikovnega pouka. Petriči-čev prispevek, ki ga lahko imenujemo kar program, podaja bolj smernice za narodnostno in kulturno prebujanje Slovencev kot za pravi jezikovni pouk V današnji Benečiji slovenski pouk na šolski ravni ni mogoč, prvič, ker ni uzakonjen, in drugič, ker ni razvita tradicija knjižnega jezika (prebivalci poznajo le narečje). Zaradi tega predlaga Petričič organsko metodo jezikovnega osveščanja, ki bi upoštevala vse posebne pogoje v Benečiji. Taki prosveti-teljski nalogi ustrezajo predvsem neinstitucionalizirane oblike pouka: predšolska vzgoja, za katero je treba jezikovno usposobiti skupino deklet, kul-' tumo-rekreacijske dejavnosti (organizirajo naj se v privatnih hišah), brošure, kakršni sta Var-tac in Moja vas (otroci pišejo v narečni obliki in v italijanskem črkopisu, pri redakciji pa se uporablja slovenski črkopis). Za odrasle predlaga ..pobude", kot so slovenski film, predavanja, gledališka gostovanja in tisk. Od institucionaliziranega dela predlaga raziskave okolja, kulturne zgodovine, geoantropoloških značilnosti itd., predvsem pa usmerjanje mladine k slavističnemu študiju na univerzah z namenom, da bi pripravili kadre, .ki bodo ustrezali prihodnjim potrebam. BOGATA TRADICIJA - SKROMNA STVARNOST O pdožaju slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Trstu je poročala MARIJA PIRJEVEC, tamkajšnja profesorica slovenske književnosti. Študij slovenščine ima na fakulteti že tridesedetno tradicijo na oddelku za slovansko fildogijo, za svojim obetajočim imenom pa skriva precej skromno stvarnost. Pred reformo 1969/70 je bila slovenščina le izbirni predmet in je bila skupaj z drugimi obveznimi predmeti potisnjena v manj pomembno skupino, ki ni dajala pečata edotnemu študiju. Študent je sicer mogel diplomirati iz slovenske književnosti, vendar tako, da je napisal in zagovarjal svojo nalogo v italijanščini. Po reformi se je položaj slovenščine na fakulteti bistveno spremenil. Študentje imajo možnost, da študirajo slovenščino vsa štiri leta zapored, pdeg književnosti pa vpisujejo tudi lektorat iz jezika. V tem primeru je slovenščina predmet, ki vidno označuje potek celotnega študija. Piijevčeva pa do-- daja, i tak študij vendarle ni dovdj za poglobljeno slavistično izobrazbo, ker ga ni mogoče povezati z dopolnilnimi vedami (historično gramatiko, zgodovino jezika itd.). • Ugotavlja tudi, da zanimanje za slovenščino narašča (v letu 1965/66 pet kandidatov za izpit, leta 1974/75 pa petindvajset). Opozarja, da je treba vzrok rasti iskati v tem, da smejo od leta 1969 poslušati predavanja iz slovenščine tudi štu dentje drugih fakultet; to je sicer pozitivno, a ob sedanjem številu predavateljev (po en predavatelj za literaturo in jezik) znižuje kakovostno raven predavanj. Učitelj mora zasnovati predavanja tako, da so razumljiva ne le slovenskim, ampak tudi (zelo redkim) italijanskim slušateljem; tistim, ki vpisujejo slovenščino po eno leto tako kot onim, ki jo vpisujejo štiri leta; tak način je seveda v škodo študentom, ki so izbrali slovenščino kot gjavni predmet. Problem bi bilo mogoče tešiti z uvedbo vzporednih predavanj, taka ureditev pa bi zahtevala več predavateljev. Napore za okrepitev slovenščine na tržaški univerzi z zanimanjem spremljata oddelek slavistike ha filozofski fakulteti v Ljubljani in republiški komite za vzgojo in izobraževanje. Ko govori Pirjevčeva o narodni pripadnosti slušateljev, ugotavlja, da se za slovenščino v veliki večini odločajo Slovenci. Italijanski študenti se znajo zelo malo zanimajo; to je posledica še vedno živega prepričanja, da je slovensko kulturo in jezik mogoče brez škode prezreti. M. KAUČIČ <*v^ Si Tudi v mestu premalo učiteljev Pomanjkanje prostorov v osnovnih šolah na območju ljubljanske izobraževalne skupnosti je največkrat vzrok, da številne osnovne šole v vseh petih ljubljanskih občinah še ne morejo preiti na celodnevno šolo. Ne samo prostorska, temveč tudi kadrovska stiska v šolah na območju ljubljanskih občin Bežigrad, Center, Moste-Pdje, Šiška in Vič-Rudnik, sta največji oviri, kiju bo v prihodnje nujno treba premostiti, da bo lahko začela delovati celodnevna šda. V vseh petih ljubljanskih občinah je začelo letošnjo jesen s poukom 45 osnovnih š d; v njih je vpisanih nekaj več kot 31.000 učencev in učenk. Med temi 45 osnovnimi šdami sta uvedli popdno celodnevno šdo le osnovna šda na Dobrovi (v drugem polletju lanskega leta) in ob začetku letošnjega šdske-ga leta osnovna šda Stane Kosec pod Šmarno goro. Nepopolno celodnevno šdo, kjer ima celodnevni pouk le nekaj oddelkov, imata osnovni šdi France Bevk in Dr. Vito Kraigher. Po sedanjih predvidevanjih bosta s cdodnevnim poukom začeli ob začetku drugega polletja letošnjega šdskega leta osnovni šdi Alojz Kebe in Tine Rožanc v občini Ljubljana-Šiška, osnovna šda na Črnem vrhu, ki sodi v občino Ljublja-na-Vič-Rudnik, pa bo začela s celodnevno šdo le v oddelkih od prvega do četrtega razreda. Ne samo prostorske, ampak tudi kadrovske težave v skoraj vseh šdah ljubljanskih občin so vedno bdj vidne. V vseh osnovnih šdah petih ljubljanskih občin manjka sedem učiteljev razrednega pouka. Za nemoteno org anizacijo predmetnega pouka matematike in fizike bi potrebovali še pet učiteljev, dva za tehnični pouk, telesno vzgojo, slovenščino, glasbeno vzgojo iti Problem pomanjkanja učiteljev urejajo posamezne šole tako, da zaposlujejo neustrezno izobražene učitelje; v vseh šdah ljubljanskih občin je skoraj 50 učiteljev z neustrezno izobrazbo. Tudi nadurno delo usposobljenih strokovnjakov je začasen izhod iz kadrovskih težav. Tovrstnim težavam pa se je že pred leti pridružilo tudi pomanjkanje prostora. Nekatere ljubljanske osnovne šde so morale že ob začetku letošnjega šdskega leta organizirati prevoz učencev ali celotnih oddelkov v druge šde. Največ težav pri tem imajo v osnovnih šdah občin Moste-Polje in Vič-Rudnik. Iz osnovnih šd v občini Vič pošiljajo učence kar na tri osnovne šde v občino Center, učenci iz šd občine Moste-Pdje pa obiskujejo nekatere osnovne šde v občini Bežigrad. Sicer pa, vsaj tako pravijo na mestni izobraževalni skupnosti, tovrstnih težav ne bo več, ko bodo dograjene nove osnovne šde. Že prihodnje leto bodo namreč v občini Moste-Pdje odpili tri nove osnovne šde v Sostrem, Novem Pdju in Novem Kodeljevem. Tudi v občini Vič-Rudnik načrtujejo, da bodo prihodnje leto nared nove šde na Vihovcih, Viču in Horjulu, graditi pa so začeli že tudi novo osnovno šdo v naselju BS-7 in v Črtomirovi ulici v bežigrajski občim. Z novimi osnovnimi šdami, ki bodo v prihodnje zgrajene v Ljubljani in njeni bližnji okolici, bo rešeno tudi vprašanje, kako zaradi pomanjkanja prostorov organizirati v posameznih šdah, če že ne celodnevni pouk, pa vsaj_podaljšano bivanje učencev. Še ob začetku letošnjega šdskega leta je bila v vseh osnovnih šdah bežigrajske občinske skupščine v podaljšanem bivanju od 4.674 učencev le dobra četrtina, v občini Center od 4.902 učencev le tretjina, v občini Moste-Pdje (5.641 otrok), Šiški (8.195 otrok) in občini Vič-Rudnik (7.406 otrok) pa le od 15 do 18 odstotkov otrok. TONE URBAS Obnovitev starega dela osnovne šole Ivan Cankar v Ljutomeru bo stala 3,74 milijona dinarjev. 1,40 milijona dinaijev bodo zbrali krajani z enoletnim krajevnim samoprispevkom. Prispevali bodo po 0,7 % od bruto osebnega dohodka na zaposlenega. (Foto: Stane Jesenovec) Koper Vsem enake možnosti šolanja V letošnji prvi letnik pedagoške akademije v Kopru se je vpisalo kar 20 študentov. V obeh letnikih jih je 36. Lahko bi jih bilo še več, če bi se več maturantov pedagoške gimnazije odločilo, da bo nadaljevalo študij v Kopru. Obalna izobraževalna skupnost in zavod za zaposlovanje v Kopru sta s štipendiranjem veliko pripomogla, da so med absolventi pedagoške akademije tudi študenti iz manj premožnih družin. V letošnjem šolskem letu je na pedagoški akademiji vpisanih kar 12 študentov iz delavskih in en študent iz kmečke družine. Ves lanski letnik oddelka pedagoške akademije v Kopru je uspešno opravil vse šolske obveznosti. Poleg tega šolskega uspeha si štejejo še v posebno ne vrste bodo sprejeli še več čast in zadovoljstvo, da je vse mladih in se uspešneje lotili zu-pripravljeno za ustanovitev najšolskih dejavnosti, Id so jih osnovne organizacije ZK; v nje- do sedaj nekoliko zanemarili. Poslali smo samo odličnjake___________________________ Ljutomerska občina spada med manj razvite slovenske občine. Vendar to ni vzrok za tarnanje o slabih materialnih razmerah njihovega šolstva. Nasprotno: razmere spodbujajo k prizadevanjem, da bi s svojimi močmi in s pomočjo vse slovenske družbe čimprej omogočili šolarjem primerne, sodobno urejene šolske prostore in pouk pod vodstvom ustrezno izobraženih in usposobljenih učiteljev. To je tudi moto srednjeročnega razvoja osnovnega šolstva in predšolske vzgoje v tej prleški občini. O tem sva se pogovarjala s predsednikom izvršnega odbora občinske izobraževalne skupnosti Štefanom Tompo. — Koliko varovancev imate v šolskem letu 1975/76 v vzgoj-novarstvenih zavodih, koliko otrok obiskuje malo šolo, koliko oddelkov pošolskega varstva imate organiziranega, koliko učencev in učenk obiskuje osnovne šole, posebno osnovno šolo ter glasbeno šolo? „V letošnjem šolskem letu imamo v vzgojnovarstvenih zavodih v Ljutomeru, Veržeju, Stročji vasi. Železnih dverih, Predsednik izvršnega odbora občinske izobraževalne skupnosti Ljutomer, Štefan Tompa. — Foto: Stane Jesenovec Bučkovcih, Križevcih in Stari cesti okrog 20 odstotkov otrok, potrebnih takega varstva. V 16 oddelkih male šole, ki deluje pri osnovnih šolah in v vzgojnovarstvenih zavodih, je 311 predšolskih otrok. Predšolske vzgoje so deležni skoraj vsi otroci. Letos imajo 120-urni program. Organiziranih imamo 11 oddelkov pošolskega varstva. Na območju občine imamo 7 popolnih osemletk s tremi podružničnimi šolami. V njih je letos v 95 oddelkih 2360 učencev in učenk ali 55 več kot lani — v oddelku pa je poprečno 30 učencev in učenk. Manj jih imata podružnična šola Logarovci in osnovna šola Veržej, v ljutomerski osnovni šoli pa je v razredu poprečno več kot 30 učencev. V teh osnovnih šolah poučuje 120 učiteljev. Na posebni osnovni šoli v Ljutomeru je 120 učencev in učenk, poučuje pa jih 16 učiteljev in učiteljic. Glasbeno šolo obiskuje letos okrog 240 slušateljev.11 — Ali bo v tem šolskem letu katera izmed navedenih šol prešla na celodnevni pouk? „V drugem polletju bodo pričeli celodnevni pouk podružnična šola v Logarovcih ter 1. in 2. razred osnovne šole Veržej. V obeh šolah imajo primerne prostore, za Logarovce pa bi potrebovali še enega učitelja/4 — Kakšni so šolski prostori? »Najboljše prostore ima za sedaj, poleg novega trakta osnovne šole Ivan Cankar v Lju-tomem, veržejska osnovna šola, nekoliko slabše' je v Križevcih. V Križevcih bi za prehod na celodnevno osnovno šolo potrebovali še telovadnico in 12 učilnic. Druge šole: Cezanjevci, Cven in Vučja vas so potrebne večjih popravil, v Razkrižju bo treba zgraditi novo šolo. Tudi posebna osnovna šola dela v težkih prostorskih razmerah: pouk imajo kar v dveh stavbah/1 — Izvršni odbor občinske izobraževalne skupnosti Ljutomer je skupaj z občinsko skupščino sprejel načrt izgradnje šolskega prostora za obdobje od leta 1976 do 1980. Katere gradnje novih poslopij in adaptacije predvideva, kako nameravate zbrati denar za njegovo uresničitev? „Na prvo mesto bom postavil neživljenjski odlok ZIS o 50% pologu pri gradnji vzgojnoizo-braževalnih objektov. Menimo, da je ob veliki pripravljenosti, ki jo izražajo ljudje pri zbiranju denaija s samoprisjievki, ta odlok neživljenjski. Želimo, da bi ga čimprej spremenili. V času od leta 1976 do 1980 nameravamo investirati v šolski prostor v ljutomerski občini 57,960.000 din. V soglasju z vsemi prizadetimi bomo povečali prispevno stopnjo za občinsko izobraževalno skupnost od 5,53 na 6,53 odstotka. Denar, zbran po tej poti, bo namenjen izključno za investicije. Predvidevamo, da bomo zbrali več kot 20 milijonov din, drug denar pa nam bo dala republiška izobraževalna skupnost v obliki posojil in solidarnostne pomoči. Prihodnje leto bomo pričeli graditi posebno osnovno -šolo, leta 1977 osnovno šolo Raz-križje, v letu 1978/79 pa naj bi bila dograjena križevska osnovna šola. V tem času bomo obnovili osnovne šole v Vučji vasi, na Cvenu in Cezanjevcih. Pri vseh šolah bomo uredili tudi večnamenske prostore — knjižnico, telovadnico, zgodovinsko sobo, kuhinjo z jedilnico itd., da bodo lahko prešle na celodnevno delo. Načrtujemo tudi izgradnjo vzgojnovarstvenih prostorov. Prihodnje leto jih bomo pričeli graditi v Veržeju, leta 1977 pri osnovni šoli Razkrižje, v Cvenu, Cezanjevcih, Logarovcih in Vučji vasi. Tako bomo zajeli v otroško varstvo večino otrok." - Prostorske pogoje boste torej v naslednjih petih letih rešili. Kako pa je z učitelji? »Trenutno jih tudi pri nas zelo manjka. Žaradi neurejenega nagrajevanja odhajajo v druge poklice, kjer imajo tudi za 1000 do 1500 din večji osebni dohodek. Manjkajo nam predvsem učitelji za predmetni pouk na vseh šolah, razen v Ljutomeru in Križevcih. Letos štipendiramo 40 dijakov in študentov, in sicer 8 v vzgojiteljski šoli, 8 na pedagoški gimnaziji, 19 na pedagoški akademiji ter 5 na fakulteti. Na pedagoško gimnazijo in akademijo smo letos poslali same odličnjake. Zaradi odhodov, upokojitev in prehoda na celodnevno osnovno šolo bo v naslednjih petih letih še vedno primanjkovalo učiteljev. Leta 1980 pa menim, da bo steklo vse tako, kot mora." STANE JESENOVEC / / el Učitelji veliko pomagajo It si Kulturno življenje, predvsem v dramski skupini, vzgojiteljic^ v manjših krajih, je velikokrat Tončka Škapin je mentoric' odvisno tudi od sodelovanja lutkovne sekcije, učiteljica tf.tr' prosvetnih delavcev-mentorjev v bone vzgoje Betka Šrbec bo p) J* kultumoprosvetnih dmštvih. skočila na pomoč pevovodr Tam, kjer sodelujejo učitelji veržejskega mešanega pevsker slovenščine, glasbene vzgoje, li- zbora, predmetna učiteljic1 kovne vzgoje in drugi, ki čutijo Majda Puklovec je zadolžena l |c nagnjenje do kulturnega delpva- krajevno knjižnico, upokojei' njav taki ali dmgačni obliki, so učitelj Franjo Kozar, ki je i društva ponavadi delavna, prire- dolga leta site in duša veržt ^ gospodinjstva. Foto; Stane Jesenovec ^ ditve, ki jih prirejajo, pa na ravni, ki zadovoljuje tudi zahtevnejše obiskovalce. V kulturnoprosvetnem društvu v Veržeju dela poleg učiteljice slovenščine Angelce Fras, ki je bila nekaj let predsednica društva, še pet prosvetnih delavcev tamkajšnje osnovne šole in vzgojnovarstvenega zavoda. Defektolog Erik Mohorko opravlja režiserske posle skega kulturnega življenja, /tj vodi tamburaški orkester. h Poleg njih so mentorji poSC meznih sekcij še trije kmetje /r trije drugi krajani različnih p'|' klicev. L rv Veržejske prosvetne delavk je vsekakor treba pohvaliti. ŽAi limo, da bi se jim pridružilo pk kulturnem delovanju po Sloveniji še več stanovskih tovOii rišev. | N. Ljubljana & Pomoč v nuji Osnovni šdi Vide Pregare, ki sodi med najbdj zasedene osnovne šde v Ljubljani, se je letos le stežka posrečilo organizirati pouk v dveh izmenah. Kljub utesnjenosti je sprejela pod svojo streho še vse varovance vzgojnovarstvenega zavoda Angelce Ocepkove. Vzgojnovarstveni zavod Angelce Ocepkove so začeli pred nekaj dnevi preurejati. Vodstvo vzgojnovarstvenega zavoda se je — računajoč na pre-ureditvena dela — pravočasno dogovorilo, da bodo 120 pred-šdskih otrok sprejeli v osnovni šdi Vide Pregare. To so v tej šdi tudi storili, 65 predšdskih J i otrok pa naj bi začasno sprejmi vzgojnovarstveni zavod v /Mi šah. L Obljubiti pomoč je eno, ure ničiti obljube pa drugo. Vs* 65 otrok, ki bi morali gostova v vzgojnovarstvenem zavodu Jašah, ni dobilo prostora. 1 zahtevo staršev je bil sklican* stanek. Ponavljamo: kljub ute njenosti je tudi tem 65 otf kom pomagala osnovna šo Vide Pregare. Izpraznili so 1 eno učilnico, kjer so našli pf štor učenci v dveh oddelk male šde, okdi dvajset otri pa je našlo prostor v pisarnišk prostorih vzgojnovarstvenel zavoda. didaktični spodrsljaj Bolj sproščeni in samostojni Pred meseci je zavod dopisna iavska univerza Univerzum iz iubljane izdal knjigo Djuija itroviča: Didaktička funkcija ' spondera u nastavi. Po knjigi j-tto segli z veseljem, saj pri nas (lo primanjkuje takSnih stro-fltVnih publikacij. Ob tem mo-tfftio upoštevati, da ima sistem ^spondeijev nekaj več kot ponvica samostojnih in centralnih ic'Hovnih šol v naši republiki novejših letošnjih podatkih >i1 ima vsaj enega ali pa tudi več l, 10 osnovnih šol), imajo pa ga /di nekatere srednje šde in za-Mi za izobraževanje odraslih. ■e smo lahko zadovoljni s števili'šol, ki so si v petih letih [‘pile sistem respondeijev, pa kakor ne moremo biti zado-'Ijni s frekvenco in namenom Porabe tega pripomočka. Po-Jtki namreč kažejo, da kar pete teh šd tega pripomočka 'loh ne uporablja, na dmgih v ga uporabljajo predvsem za Overjanje znanja. Že ti podat-j1 kažejo, kdiko dela boše po-TOno, da se bo ta pripomoček fnaših šdah uveljavil. Prav zato E vsaka knjiga, ki obravnava IjPorabo sistema respondeijev, Ipbrodošla Seveda ob tem ne jtemo zanemariti kritičnosti in prejemati vsega, kar je o tem •n pom očku napisanega. Povejmo bdj ddočno: pri knjigi, o ' ^teri govorimo, gre za didak-*čni spodrsljaj. j Avtor Djuro Petrovič je objar ^ raziskavo, kije potekala ne-mesecev na eni izmed beo-s^jskih osnovnih šd pri pouku jfdke v 7. razredu zadma dva ,#eseca šdskega leta 1973/74. r raziskavo je hotel ugotoviti, Mikšen je učinek na znanje, na /pjnost znanja in prihranek pri učenju z uporabo Jspondeijev pri pouku ter “Takšna stališča imajo učenci in-*čitelji ^iede uporabe respori-^rjev za preverjanje znanja. d>AČNE Sodiš čne hipoteze Razidcava izhaja iz napačnih •otez. Avtor meni: „... da je ivečja korist uporabe respon-jev pri pouku v tem, kerlah-po obnovi učnih vsebin po-jšuje proces učenja na zelo enziven in objektiven načia > učenci rešujejo naloge iz ponderskega testa, ne samo ponavljajo gradivo, ampak ga glabljaj'0 in uče na poseben čin, z reševanjem novih pro-!mov ...“ (str. 17). Če izpu-nio naveden lapsus, češ da je dst tega pripomočka v pokanju časa učenja (vemo tnreč, da je didaktična vred-st uporabe vseh pripomoč- kov prav v tem, da moramo z njimi skrajševati čas učenja), je v tej ugotovitvi dvojna zmota. Prva zmota je v tem, da nikakor ni največja vrednost respon-derja v tem, da ga uporabljamo po obravnavi učne snovi. Raziskave drugih avtorjev in raziskave o učinkovitosti podobnih (po funkciji) pripomočkov dokazujejo, da je najustreznejša uporaba responderjev v samem procesu pridobivanja novega znanja in ne v procesu kontrde in utrjevanja, čeprav ga lahko tudi v teh fazah uporabljamo. Druga zmota, pri kateri gre za razliko od prejšnje za precenjevanje responderjev, pa je, češ da učenci, ko rešujejo naloge iz resppnderskega testa (sicer ne vemo," kakšen je responderski test; verjetno gre za naloge objektivnega tipa z zbirnim tipom vprašanj), poglabljajo znanje in se uče na poseben način; toda menimo, da učenci prav tako poglabljajo znanje in se uče z reševanjem drugih nalog. Sistem responderjev samo omogoča povratne zveze vseh .učencev z učiteljem, tako daje pretok informacij obojesmeren, s čimer laže upravljamo učni proces. Druga napačna hipoteza pa je, da . . je po splošnem mnenju avtorjev vpliv uporabe respondeijev na razvoj mišljenja učencev zelo omejen. Pri delu z responderji učenec- resnično nima priložnosti razvijati svoje ustvarjalne miselne moči, toda vendar ni brez možnosti, da s pomočjo mišljenja in rezonira-nja rešuje naloge. Končno, to je odvisno od vrste in značaja naloge. Če se te nanašajo na dejstva, bo mišljenje zapostavljena Če pa zahtevamo od učenca, da z ramišljanjem reši nalogo ali če zastavljamo naloge v problemski obliki, potem bodo respondeiji znatno vplivali na razvoj mišljenja...“ (prav tam). Vrednost sistema responderjev je, če skušamo opredehti njegovo funkdjo glede kognitivnih procesov tako učenca kot učitelja, da vzpostavlja zunanje in notranje povratne zveze. Ko učenec reši določeno vajo ali nalogo in sporoči svojo rešitev s pomočjo responderja učitelju, verjetno ni povsem prepričan o njeni pravilnosti. Šele potem, ko dobi informacijo o pravilni rešitvi, vidi, ali je njegova rešitev pravilna, s tem pa tudi, ali so bili njegovi miselni procesi pravilni. Ker omogoča sistem responderjev povratne zveze vseh učencev z učiteljem, lahko učitelj učinkoviteje upravlja proces učenja učencev. S temi zvezami hočemo predvsem vplivali na proces spoznavanja in sploh učenja, odstranjevati ovire, ki vodijo učence k napačnim rešitvam. Učitelj naj ne bi samo posredoval učno snov učencem, pač pa mora učence v učnem procesu voditi in jih tako posredno' navajati na uravnavanje procesa. Učitelj lahko učinkovito vodi učence v tem procesu le, če obstajajo poleg neposrednih tudi nasprotne zveze in prav to je funkcija sistema responderjev. Kdiko bo učitelj vplival na aktivnost učencev in njihovo mišljenje ob uporabi tega pripomočka, pa je odvisno od tega, kdaj, v kateri fazi spoznavanja in kdikokrat bo vzpostavil z vsemi učenci nasprotne zveze ter kakšne naloge bo zastavljal učencem. Raziskave in tudi praktične ugotovitve kažejo, da z ustrezno uporabo responderjev zelo vplivamo na miselno aktivnost in razvoj mišljenja pri učencih. NELSTREZNA METODOLOGIJA Izbira vzorca ni ustrezna, saj je avtor izbral tisto skupino učencev, ki mu je bila pri roki. Eksperimentalna in kontrdna skupina tudi nista bili izena-' čeni. Poskus je potekal na eni šdi, česar se je prav pri pedagoškem eksperimentu treba izogibati, saj lahko pride do izmenjave informacij med učenci in učitelji. To lahko pomembno vpliva na rezultat. Takšen izbor vzorca kaže, da gre za preliminarno raziskavo, tako da lahko oblikujemo samo hipotetične sklepe. Avtor pa je prišel do absdutnih sklepov: „.. v celoti je didaktična funkcija sistema responderjev in njegova prednost pred običajnim delom potrjena z odgovori učencev in učiteljev, s tem pa so potrjene tudi postavljene hipoteze o učinku, trajnosti znanja in prihranku časa . ..“ (str. 75). V poskusi je bila udeležena še cela vrsta nekontrohranih spremenljivk, ki so lahko načrtno vplivale na rezultat. Ponavadi moramo zagotoviti, da te spremenljivke izločimo ali izenačimo. Tako ni bila upoštevana sposobnost učencev; prav tako ne vemo, ali so bila vprašanja iz „respondeiskega“ testa vključena v končni test; ali so odgovori učencev, ki sojih dali s pomočjo responderjev, vplivali na končno oceno in podobno. Vse to kaže, da gre pravzaprav za poskus didaktične ocene sistema respondeijev in da raziskava ne sega dalj od preliminarnosti. 4. številka revije Vzgoja in izobraževanje L Uvodnik prinaša prispevek IjHiia Rojca, predsednika kotni-1 ^ za idejna vprašanja pro- reformo sistema vzgoje in izobraževanja v SRS. Še posebej - <.u r-- naj omenimo, da nam avtor raz- ite, znanosti in kulture pri grinja predmetnik za skupno ^ ZKS, ki pod naslovom Ne- osnovo v 1. fazi usmerjenega A1"-’-- ■- -- izobraževanja ter predmetnik za 1. fazo usmerjenega izobraževanja pedagoške smeri. Učitelji pouka fizike bodo z zanimanjem prebrali prispevek Dragiša M. Jvanoviča o nekaterih vprašanjih idejnosti učbenikov in pouka fizike. faredni proizvajalci in občani 0f subjekt politike izobražena razpravlja o tej zanimivi *^blematiki. Avtor govori o ^katerih družbenopolitičnih ffikih naše izobraževalne poli-fke, seznanja bralce s tem, kaj e kilo storjenega za demokrati-fcij° izobraževanja, govori o rjavcih kot subjektu pri ures-'kevanju reforme izobraževa-^ in nakazuje, kako uresniče-n samoupravno politiko izo-taževanja. Mnogi pedagogi bodo prav ’°fovo z zanimanjem prebrali ^pevek Karla Kosa, pomoč-direktorja zavoda SRS za P kri0, ki pod naslovom Prvi 1 n^-i v reformo seznanja bral-/ s to aktualno problematiko. j n°r govori o skupni osnovi v fazi kot izhodišču za re-j ^o, o nalogah, ki so naka-n v resoluciji X. kongresa ter nas seznanja z imeno-^niem stalne komisije izvrš-e£a sveta skupščine SRS za opravo in izvedbo akcije za Revija prinaša tudi predavanje Franca Šetinca o aktualnih družbenopolitičnih vprašanjih našega razvoja, ki ga je imel avtor na sestanku aktiva učiteljev samoupravljanja s temelji marksizma poleti leta 1975. Avtor v prispevku še posebej opredeljuje vprašanja razvoja samoupravljanja pri uresničevanju naše ustave ter s tem v zvezi vlogo zveze komunistov. ZA UPORABO SISTEMA RESPONDERJEV O učnih in delovnih spretnostih in navadah otrok piše Marija Kolar. Franc Malovrh govori o pripravah na celodnevno šolo in pedagoško delo v osnovni šoli na Dobrovi pri Ljubljani. Prispevek bo še posebno dobrodošel kolektivom, ki se pripravljajo na uvedbo celodnevne šole. Kar 49 od 52 učencev je odgovorilo, da delajo radi s sistemom respondeijev, ker lahko takoj ugotovijo, kdiko znajo ter se lahko sočasno nauče tudi tisto, česar ne znajo; ker dobe takoj vse rezultate; ker je delo zanimivejše ipd. Samo en učenec je odklonil uporabo pripomočka, kajti, kot pravi, učenci na ddočen način „prepisujejo“ — slišijo vrtenje gumba na responderju ter zato rezultati niso veljavni Tega odgovora ne gre podcenjevati, kajti učenci bodo „prepisovali“ z responder-jem takrat, če bomo ta pripomoček uporabljali za pridobivanje ocen. Povsem drugačna pa je funkcija sistema respondeijev, če ga uporabljamo kot kanal za nasprotne zveze med obravnavo učne snovi. Tako pride funkcija respondeijev do pdne veljave; učenci bi videli, da je uporaba namenjena njim v korist. Tako se tudi ni čuditi, da je 15 učencev odgovorilo, da bi izbdjšali ddo s sistemom respondeijev tako, da bi vsak učenec sedel sam v klopi ali da bi napravili posebne kabine ali pregraje med učenci. Tudi 10 učiteljev je menilo, daje sistem respondeijev koristen pripomoček. Naše izkušnje in ta raziskava potrjujejo, da bo potrebno še veliko naporov, da bomo responderje in podobne propomočke, ki rabijo za nasprotne zveze, funkcionalno in učinkovito vključili v vzgojno-izobraževalni proces. MILAN ADAMIČ Od začetka letošnjega šdskega leta hodi 37 otrok iz okdice Velikega Trna v šdo brez torbic. Pod vodstvom tovarišic Lidije Bajc, Jelke Božič in Rozike Lekše prebijejo v šdi vsak dan od 8. do 15. ure, dvakrat tedensko pa se jim pridružijo tudi učenci male šde. To jesen so staro šolsko po- v eni iz- Vida Blažko ocenjuje pomembnost delovnega zvezka za spoznavanje narave in družbe za prvi razred osnovne šole, ki so ga učitelji že dolgo časa pogrešali. O tem, kako so seznanjeni učitelji z novostmi, razpravlja Majda Uršič. Navaja stališča učiteljev do novosti in predlaga, kako izboljšati informiranost. V rubriki Šolska zakonodaja zasledimo prispevek Leopolda Kejžarja o spremenjenem pravilniku o ocenjevanju učencev v osnovnih in srednjih šolah, ki ga je izdal republiški komite za vzgojo in izobraževanje. Revija prinaša tudi sklepe o skupni vzgojnoizobraževalni osnovi usmerjenega izobraževanja, ki ga je sprejela medrepubliška in pokrajinska komisija za reformo izobraževanja. Revija prinaša še veliko drugih pomembnih razprav in informacij, zato jo vsem pedagogom toplo priporočamo. slopje povsem obnovili, med učilnic so uredili zasilno telovadnico in celodnevna šda je stekla. Prve izkušnje so že mimo: starši so zadovdjni, otroci pridobivajo nove delovne navade, skupaj malicajo in kosijo, naredijo domače naloge, dodatno delo steče s slabšimi učenci, vse manjše postajajo razlike med njimi, učni uspeh je že bdjši. Seveda pa še marsikaj manjka. Ko so pred nedavnim obiskali šdo predstavniki družbenopolitičnih organizacij, občinske skupščine Krško, člani komisije za prehod na celodnev- no šdo in pedagoška svetovalka, so_ o vsem spregovorili odkrito. Še vedno so brez knjižnice s prostim pristopom, manjkajo jim sodobni učni pripomočki, oprema, igrala za skupinske igre, avdiovizualna sredstva, delovni zvezki, težave šo s sestavljanjem umika, igrišče še ni urejeno. V odmaknjeni vasi, kot je veliki Trn, je težko dobiti tudi mentorje za obšdske dejavnosti, tovarišice imajo preveč ur tedensko. To so taževe, ob njih pa si v krški občini vendarle pridobivajo izkušnje. Zavedajo se, da bo treba še več storiti za nove oblike dela, za večjo domačnost v razredu, za bdjšo vsebino pouka, ugotovili pa so tudi, da bo sodobnejša šda terjala tudi več denarja. Tega pa za sedaj zmanjkuje. Bo pritekel iz sdidarnostnih virov, bo združeno delo mogoče dodatno obremeniti? To se sprašujejo v občini Krško. V. PODGORŠEK Tovariši „iz občine“ so obiskali učence pri kombiniranem pouku na Velikem Tmu. (Foto: V. Podgoršek) Poskusno letovanje — seminar V strokovnih krogih je že dolgo znan pomen zgodnjega strokovnega obravnavanja prizadetih otrok, ki lahko z ristreznim spodbujanjem v najvažnejših prvih letih življenja razvijejo svoje preostale sposobnosti vsaj do tiste meje, kije določena s prizadetostjo samo. Prav tako se tudi usposabljanje prizadetih otrok vrača od izključno specialističnega obravnavanja nazaj k staršem, ponovno odkrivamo staro resnico, da so starši najprimernejši vzgojitelji - seveda ob strokovni pomoči specialistov in nenehno usklajenem delu. DRAGO NOVAK V Sloveniji že več let uspešno delujejo mentalno higienski oddelki pri otroških dispanzerjih, ki strokovno pomagajo prav tem otrokom, vendar jih je premalo in še precej otrok zamudi to najvažnejše obdobje, kar pomeni ponavadi še dodatno prizadetost ali vsaj težje razvijanje preostalih sposobnosti v šolski starosti. Da bi pomagali tudi tem otrokom in njihovim staršem, je Zveza društev za pomoč duševno prizadetim SRS ob sodelovanju mentalno higienskega oddelka otroškega dispanzerja Ljubljana Center in vzgojnega zavoda „Janeza Levca“ organizirala letošnjega julija na Okroglem pri Kranju seminar za starše zmerno in teže duševno prizadetih malčkov. Namen tega poskusa je bil predvsem praktično pokazati staršem', kako lahko doma razvijajo sposobnosti svojega prizadetega otroka, hkrati pa je pomenil prijetno priliko za zbližanje in medsebojno povezovanje teh staršev in za marsikoga od njih tudi prvi „do-pust“ ob prizadetem otroku. Seminaija se je udeležilo 22 staršev — velika večina mater — in prav toliko predšolskih duševno prizadetih otrok iz vse republike. Udeležence je organizator zbral s pomočjo mentalno higienskih oddelkov pri otroških dispanzerjih. Tako je bilo tudi laže pripraviti program strokovnega dela glede na podatke, ki so jih o vsakem otroku posredovali dispanzerji. Socialna, izobrazbena in poklicna struktura udeležencev je bila zelo pisana - družila jih je pravzaprav le skrb za svojega prizadetega otroka. Ta pa je bila dovolj močna, da se je že v prvih dneh oblikovalo prijetno in sproščeno ozračje, v kakršnem sicer živi le redka družina s teže prizadetim otrokom . .. Strokovni del seminarja je bil pripravljen tako, da je bilo vsako jutro namenjeno praktičnemu delu izkušenih ortopeda-goginj, ki so v manjše skupine razdeljenim staršem in otrokom demonstrirale najrazličnejše vaje in vsakdanje „didaktične pripomočke", npr. testo, razna embalaža, ovojni papir itd., s pomočjo katerih lahko starši tudi doma razvijajo otrokove sposobnosti. Sledila so predavanja strokovnjakov, ki pa so redno prešla v spontan pogovor o različnih problemih pri vzgoji teh otrok, Pa hidi o drugih skupnih težavah, npr. o odnosu do mater s prizadetim otrokom v nekaterih podjetjih, o vrzelih v sistemu usposabljanja prizadetih in podobno. V tem času so bili otroci v varstvu na igrišču, tako da so matere res lahko aktivno sodelovale. Varstvo je bilo organizirano tudi popoldne, vendar se je izkazalo, da večina staršev tega ni izkoristila, ker so imeli mnogi na seminaiju prvič priložnost, da se v miru posvetijo le svojemu otroku. Zelo lepo so bili sprejeti tudi skupni sprehodi vseh udeležencev in strokovnih sodelavcev seminaija. Organizator — Zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije — je ob tej priliki seznanil starše tudi s svojim delom in predvsem z vlogo krajevnih društev za pomoč duševno prizadetim, ki so organizirana že skoro v vseh občinah. Temeljni nosilci dejavnosti teh društev naj bi bili prav starši prizadetih, ki najbolj občutijo in poznajo potrebe duševno prizadetih in kot taki najbolj učinkovito posredujejo to problematiko v samoupravnih interesnih skupnostih, organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih. Skrbne priprave, prizadevnost sodelavcev in primernost kraja seminarja so pripomogli, da je poskusno letovanje — seminar dosegel svoj namen. To so potrdili tudi udeleženci v anonimni anketi, ki so jo izpolnili zadnji dan, pa tudi njihove izjave in pisma po seminarju. Starši so posredovali tudi koristne pripombe in predloge, ki so skupno z analizo strokovnih sodelavcev ter pridobljenimi izkušnjami temelj za prihodnjo organizacijo podobnih srečanj. Stroške seminarja je razen simboličnega in prostovoljnega prispevka staršev poravnala zveza, tako da vsaj v tem primeru denar ne bi vplival na udeležbo. Pri organizaciji podobnih oblik dela bo treba zajeti predvsem tiste starše in otroke, ki sicer niso nikjer strokovno obravnavani ali zelo poredko, to pa bo mogoče le s pomočjo občinskih društev za pomoč duševno prizadetim in strokovnih služb socialnega skrbstva. Letošnji seminar je ena od oblik pomoči duševno prizadetim in njihovim staršem, ki jo je zveza preskusila v praksi, zdaj pa mora preiti v redno dejavnost v občinah ali na posameznih območjih. Tako bo lahko še bolj povezana s krajevnimi potrebami in udeleženci tudi še po seminarjih. Podatek, da kar 60 % in več prizadetih otrok ostaja zunaj strokovnega obravnavanja v najpomembnejših letih življenja ter skoraj dnevne prošnje staršev nas vse skupaj obvezujejo, da še naprej iščemo nove in nove oblike usposabljanja, 'varstva ter vsestranske pomoči tudi tej skupini občanov in delovnih ljudi. Skupini, Id po ustavnih določilih potrebuje posebno družbeno skrb in socialno varnost, kar pa v praktični izpeljavi še ne bo kmalu doseženo. Tudi prvi počitniški seminar m Okroglem je eden od kamenčkov, ki sestavljajo mozaik družbene skrbi za duševno prizadete in želja organizatorja, še bolj pa vseh staršev prizadetih otrok je, da bi s podobnimi-kamenčki; ta mozaik čimprej naredili lepši in svetlejši. J. U. pod reflektonem PIŠE: SILVO TERŠEK Če bi otroci vedeli.... . Gvido, minilo je trideset let, trideset šolskih let, ki so kot kljuka časa. Dandanes je življenje hitrejše, kot je bilo nekoč, tudi ljudje smo se spremenili in naša srca so kot drobna pest, preveč zaprta dlan. Veš, da je bilo včasih drugače; takrat, ko družinskega sveta niso zapirale visoke stene in ko televizor ni bil edino okno v svet. Toda, o katerem koščku sveta govoriva? Zdaj sva na Ptujskem polju, dolgočasnem v dežju in.tujem občasnemu obiskovalcu, ker ga obrobljajo megle. Mimogrede si mi omenil, da si preživljal mladost v Kalcah pri Logatcu, pozneje v Savinjski dolini. Odločitev, da boš postal učitelj, je prišla kot pade sneg z neba. In zakaj zapade sneg? Uspeh in sreča hodita z roko v rola. Če si skrben do samega sebe in dela, ki ti ravna življenjsko pot, se sreča obnavlja. Torej le ni mladost edina oaza neomadeževanega veselja. „. .. Bil sem srečen otrok v nezavidljivih življenjskih razmerah, sem srečen učitelj, čeprav sem vsa leta poučeval v kulturno in gospodarsko nerazvitih območjih. Prvič sem stopil za šolski kateder v Bistrici ob Sotli na Kozjanskem, bilo je to v letu 1945. Pozneje sem poučeval v Cerkvenjaku v Slovenskih goricah in v Markovcih pri Ptuju. V omenjena območja me niso poslali z dekreti; šlo je le za mojo željo. Hotel sem, da bi poučeval v kraju, kjer so delovne razmere najtežje, kjer otroci najbolj potrebujejo šolo. Z delom hudo napeti čas človeku 'nč dovoli niti tega, da bi v sebi poiskal odgovor: zakaj vse to? Ljubezen do otrok je skoraj fraza, a ne povsod, in ne ob vsakem času. „... Poučevanje vprvih.letih po osvoboditvi? Tovariši vedo, da je bilo težko. Ampak v šolah smo živeli z vsem, kar je bilo v nas. Spominjam se, da smo pomagali celo graditi ' hiše. Starši in otroci so nam bili hvaležni - otroci so vedno hvaležni. Moje učenke ih učenci raznih generacij mi še vedno pišejo. Pripovedujejo mi o svojih težavah, zaupajo mi, pa čeprav so že odrasli možje in žene. Otroci in otroštvo z njimi se z desetletji ne spreminjata ' veliko. Spreminja Uh okolje, a tudi to ne kdo ve kako. Takoj •po vojni je sledilo neko ob--dobje, ko je bilo čutiti močno 'željo staršev in otrok po znanju. Pozneje, ko je starše hudo zaposlilo delo na zemlji, trdosrčni in slabo rodovitni, je. postalo drugače. Zaradi pomoči pri delu so morali otroci večkrat ostati doma. Med vojno pa otroci niso prišli v šolo le takrat, ko zaradi snega niso imeli kaj natakniti na noge ali ko je bil sneg res previsok.. .“ Rekla sva - minilo je trideset let, trideset svobodnih šolskih pomladi, trideset svobodnih ustvarjalnih enot. Zdi se, da čas ni dober pometač. Ponekod je pustil zadeve, ki nam solzijo oči in zaradi katerih bi morali biti' plat zvona. In kaj imava v mislih, učitelj Gvido? „Haloze, recimo šolo na Rodnem vrhu, kjer poučujeva tudi midva z ženo. To je šola do petega razreda, s kombiniranim poukom v prvem in petem razredu. Vas je od Ptuja oddaljena ■ enaindvajset kilometrov, leži v likovni pouk in telesno vzgojo v zahodnem delu Haloz. petem razredu." Na šoli je 69 učencev. Streho Učenci prihajajo v šolo tudi jim daje nizko pritlično po- dve uri daleč (recimo iz Kočic). Učitelj Gvido Cepin (Foto: S. Teršek) slopje, ki je bilo zgrajeno še v prejšnjem stoletju (leta 1892!). V stavbi so tri učilnice, pouk (razumljivo!j v dveh izmenah. Skupaj z ravnateljem je na šoli pet učiteljev, lani so bili le trije, ki so poučevali šest razredov. Pravzaprav so opravljali delo sedmih učiteljev. Letos smo uvedli podaljšano bivanje in kosilo za naše varovance. Tudi malico dobijo in še kup tistega, za kar so nam hvaležni. . Sam sem učitelj v podaljšanem bivanju, poučujem pa tudi Toda pot v šolo jim pomeni veselje, korak za korakom večje veselje. K popoldanskemu pouku prihajajo nekateri že dopoldan. Šola je kot dobra družina, kakor veliko človeško srce. Otroci se smejejo in ne vpijejo na pomoč. In zakaj naj bi vpili. ..? „Zaradi hudega socialnega razlikovanja," pravi učitelj Gvido. To je vprašanje, ki je na haloškem območju zastrašujoče. To so problemi, o katerih sicer govorimo, a jih prepočasi rešujemo. Ob tem smo tudi premalo odločni. . . Izdali smo sicer zakone in resolucije o nerazvitih območjih, podpisali smo družbene dogovore, a vse to je še premalo. Omenil sem, da je Rodni vrh najrevnejši v območju Haloz. Naši učenci prihajajo v šolo podhranjeni; prenekateri so doma lačni. Naši otroci ne vedo, kaj je lepo življenje, brezskrbna mladost. Menim, da ponekod nismo rešili niti temeljnih življenjskih problemov naših otrok. Kako pa naj bo v šoli uspešen otrok, ki mu starši ne morejo kupiti potrebnih oblačil, obutve, šolskih potrebščin. V prenekaterih domačijah so še vedno brez elektrike. V revnih kočah so otroci brez svojih postelj, živijo v neprimernih higienskih razmerah. Doma imajo samo kapnico in niti pri eni hiši, od koder prihajajo v našo šolo otroci, nimajo kopalnice. Njihova obleka je na moč revna. Bil je začetek oktobra, otroci pa so hodili v šolo še vedno bosi. Sedaj so obuti v gumijasta obuvala brez nogavic. Morda imajo noge ovite v krpe. Nimajo potrebnega - osebnega perila. Pri nas tehta učenec za približno pet kilogramov manj kol učenec istega razreda v razvitejših področjih. Naš otrok je zadovoljen, če mu _ damo košček črnega kruha. Žito še vedno meljejo na- žrmlje, ki jih dntgod dajejo v muzej. Da, naši otroci so skromni in ne vpijejo na pomoč, ker niti ne vedo, v kakšnih razmerah živijo. Toda, če bi ti otroci vedeli, kako. živijo njihovi vrstniki v mestih . . .?" Naj ho srce še tako majhno, ampak ob takšni podobi nekega življenja te zaboli. Učitelj je vendar tudi zdravnik; zdravi, pri tem pa upravičeno pričakuje širšo pomoč. Dobro vemo, kako je dandanes z .zdravniki' v prosveti. Šole. v nerazvitih območjih imajo toliko večje kadrovske težave. Če bi Gvido in njegova žena letos ne prišla ’ na Rodni vrh, bi tam še vedno poučevali trije-učitelji, še vedno bi bili brez podaljšanega bivanja otrok, še vedno bi. . .! Ugotovitve? Cel kup jih je. V takih krajih je zaposlenih bore malo staršev in alkoholizem ima debele mreže. Čeprav ne neposredno, se vanje vendarle največkrat ujamejo otroci. Ljudje si poskušajo lajša: vsakdanje tegobe haloškega ži Ijenja, pa se napijejo. In nevsakdanje, če ti med ocm letniku sem jih učil Gregorčičevo Ujetega ptiča tožba. V dnigem Cvetje v jeseni. Nato mi je rekel najbolj drzni: „ Če vam bom dobro povedal tisto o ptiču, ali mi boste dali eno rožco? “ Smeh me je zasul kot plaz. Ta, Diki, je prilezel prek osemletke prerešetan s „cveki“. Med reformo je šprintal skozi razrede s po dvema nezadostnima ocenama. Trikrat dva je šest, kar pomeni, da je šestkrat „votel“ prilezel do male mature. Bili so še trije lažni odličnjaki - komaj za dobro oceno, dva dvojkarja. ki so jima zamorili očiten jezikovni talent - z Aškercem. Prvi teden sem izenačeval nivoje. Pridrvijo očetje odličnjakov: „ Vi, vi zelenaš, si upate dvomiti v znanje mojega Milana; sam sem ga učil, vse ve, vi s svojo pojava ga omrtvičite! Obtijte si to kozjo bradico!" Jaz pa o nedotakljivosti osebice svoje preplašene. Odločno! Lažni cvekarji pa pokonci: znam za štirko.. Lažni dvojkarji pa tišina. Prvi teden sem izenačeval nivoje. Dopolnilni iz slovenščine} dopolnilni iz matematike, dopolnilni zaradi dopolnilnega učbenika družbenih ved, nato še dopolnilni pouk iz dopolnilnega dopolnjevanja~nedopolnje-nih glavic. Rosno jutro, sonce biča oblake, trebušaste kot petke. Čar kam dopdnilce. Mrk, niti žive duše! Sobota je, izletu sem se odpovedal, kolegi so odhlačali, bodro in veselo — z mojo deklico v hribe - jaz pa - samo-žrtvovanje. Pride inšpektor, preverja vzgojne smotre, vzgojna sredstva, metode, pristope, odstope in sestope, in opazi, da imam v. dnevniku petkrat več dopolnilnih ur kot moji stanovski kolegi. Postavi me za svetal zgled, človeka, ki je vraščen, id se daje. Ko pa visoka oseba zadr-lesne vrata, planejo bližnjiki nadme kot levi na gazelo: ,,Mer sec v ekvatorju nam kažeš," pravi geograf. ,,Razbijaš enovitost naše skupine!" družboslovi naš sociolog. '„Zmazek si naredil iz palete naših čistih odnosov!" mataforično pristavi H-■ kov ni k. Jaz pa - usta kot kit. Morje neznanja, kuštre učim plavati - pa mi kaplje vladajo! Nato tričetrt leta nisem več presegal poprečja. V dnevnike sem kukal k sosedom, skupaj smo jih spesnili. Stavki kot vojaki: Vsi sivi, vsi stmmni, vsi enaki! Grem po cesti, mimo internata. Dve leti sta mimo. Moji kuštravci imajo v rokah kruh, glave ponosno, čaka jih proizvodnja. „Tovariiiiš!“ zarjove z balkona lepo bronasto telo šestkratnega cvekarja iz osemletke: ,.Jutri delam sprejemni izpit na fakulteti za preskakovanje intelektualnih ovir.. . pa, če ste že pobelili sobico v Meti... poznate ljudi... rad bi štipendijo ... dajejo do 100 čukov; . . dajte, saj ste fejst prfoks...“ Zardim, hmimm, dam, kako da ne. ,,Nismo ga prav ovrednotili, metode niso prilagojena, dušili smo talent!" ugotavljam. IVAN CIMERMAN MISLI ADMINISTRACIJA En administrator administrira, dva administratorja iščeta način boljšega administriranja, pet administratorjev razpravlja o predloženih programih, sedem administratorjev pa Mepeta. Paul Lafjitte EKSPERT Ekspert je človek, ki natančno ve, kako morajo stvari potekati. Potem zna tudi natančno pojasniti, da stvari pravzaprav nikdar tako niso šle. Svet je tako različen! Walter Winchell LAŽNIVEC Lažnivec mora imeti dober spomin Quintilian VELIKAN Če vidite velikana, poglejte najprej lego sonca Preverite, če gigant ni le senca pigmejca. ATminli* Naivneži in Prozna »balada« o šolarčkih - Gramska strela, kako je šele v središču metropole, na tako imenovanih vzornih šolah, če že pri nas v predmestju toliko zahtevajo - je rekla žena, ko je najin sinko Bernard (2. a!) začel naštevati pripomočke, potrebne za pouk likovne vzgoje. Nisem bil čisto prepričan, da potrebuje osemletni fantek za pouk likovne vzgoje hkrati: barvne pastele, vodene barvice, tempere, flomastre, oljne barve, da ne omenjam gradiva za kolaže (v dvajsetih raznovrstnih odtenkih) in še nekaterih drobnih pripomočkov. Papirjev in risalnih pd tukaj ne štejem. Nekoč je zadostoval svinčnik, ploščica in kvečjemu kos papirja Toda kaj, znanost in vzgojni prijemi se razvijajo. Segel sem nejevoljno v denarnico. m ■ toda... v možganih se mi je prižgala žarnica Ženi. sem spravljivo dejal: - Za umetnost ni nobena žrtev zaman. Konec dober, vse dobro, pravi star slovenski pregovor. Šolanje v osnovni šdi je sicer brezplačno, vendar se dobro naložen denar zmeraj večkratno obrestuje. - Šele sedaj sem ugotovila, kdo je lani na našo na novo ometano fasado narisal z djnp mi barvami možica in ga premazal z blatom, se je spomnila - Kdo? sem vprašal zmeden. - Prihodnji slikar, ali pa slikarka, je modro ugotovila -Vsekakor, lanskoletni učenec drugega razreda. Prebivalček naše ulice, ki hodi sedaj v tretji razred Moral sem priznati, da njena ugotovitev drži. - Kdo od malih sosedov, prihodnjih umetnikov, je poslikal naše zelene oknice od zunaj, s ceste, z rdečimi pikami, s flomastrom? Kdo je s tempera barvami narisal na garažo nekaj trikotnikov in krogov? Kdo je s pasteli in oljno barvo... je spraševda žena. Segel sem ji v besedo: - Tega ni mogoče ugotoviti brez učnega načrta prvih štirih razredov. Niti učni načrt ne bi pomagd, kajti vsako leto ga sproti spreminjajo in dopolnjujejo. Za vsak primer posvari Bernarda pri vpisu v tretji razred .. . Ne, rajši še danes, takoj! - Kaj pa če se bodo v tretjem di četrtem razredu začeli ukvarjati z intarzijo? V tem primeru bo naš novi regd sesekljan na koščke, čeprav ga še nisva odplačda, se je upravičeno preplašila. - Ni nevarnosti! Bernard bo slikar! Ne bo rezljd. Tako vsaj domnevam, sem jo začel tolažiti - Če mi boš sedaj trdil, da je Bernard napackd m napušču pred vhodom tisto oranžno-ru-meno liso, mu bom navila ušesa, je povišda glas. - Nič ga ne boš pretepala! Otrok je slikarsko nadarjen. Umetnik je. To, kar je narisal, je sonce, sem jo poučil. - Tista maroga: rumena, oranžna, z rdečim kolobarjem? je vprašda presenečeno. - Takšno je videl, sonce! Vprašaj ga. Gotovo bo slikar. - Navsezadnje je v metropoli - akademija upodabljajočih umetnosti.. . -. .. na kateri so študirdi znani umetniki, sem jo dopolnil. - Toda Bernard ne bo potreboval akademije! Bo pač naivec, sem ji skušd dopovedati. - Naivnež? me je osuplo vprašala. — Ne, temveč naivec! Naivnežem pa bo prodajal slike, sem ji razlagal. Vse skupaj je že naivno. Usmeril pa ga bom med naivce. Vidiš, da krajine riše odlično, le glave ljudi nekako podaljša, da so pokvečene, podobne bebcem. Veš kaj? — sem se spomnil po kratkem molku. - Ze prihodnje poletje se bomo vsi trije odpravili v Piran. Bernardove slike bomo razstavili na plaži. Res je sicer, da doma po-jenjuje navdušenje za naivce. Vendar Lahi so kar nori na takšne izdelke. Se bo že kakšen ujel in kupil sliko. Dokler bo kaj naivnežev, bo pač tudi naiva. To je jasno kot na dlani! Nekaj pa sem ženi le zamolčal. Prikril šem svoj strah. Bojim se namreč, da se moje sanje o sinkovi .slikarski prihodnosti ne bodo uresničile. Zaradi teh slutenj se že nekaj noči premetavam v postelji Bojim se, da se bodo starši vseh drugošolcev uprli Že sedaj beremo v časo- pisih, da je treba skrčiti tedenski umik šolarjev in jih ne preveč obremenjevati. Ze zdaj vlačijo natlačene torbe kot trgovski potniki. Muči me misel, da bodo vodilni vzgojitelji skrčili seznam umetniških pripomočkov. Toda na roditeljskem sestanku bom temu nasprotoval! Nekaj bom že dosegel! Morda bo mojemu mnenju le kdo pritegnil. Predlagal bom, naj uvedejo še intarzijo, tuše v vseh barvah, stare tintne svinčnike in še kaj. Bernard bo naivec! Moja želja se mora uresničiti! Če ne bo to zaleglo, bom skušal zagovarjati svoja stališča v tisku. Res, pametna misel, sem si rekel Pri tisku je treba začeti. Sedel sem za mizo in. .. pravkar ste prebrali. BRANIMIR ŽGAN JER In memoriam Zoranu Didku — Edino mrtvim je usojeno, da nas zavežejo in prepričujejo s svojim zgovornim, vse pojasnjujočim molkom. K tem to-lažljivim besedam misleca se nam vračajo misli zdajle, ob spominu na našega prijatelja, sotovariša slikarja, še nedavno našega kdega, člana profesorskega zbora akademije za likovno umetnost, profesoija Zorana Didka. Te besede nas tešijo v gjoboki žalosti ob tako nenadomestljivi izgubi, saj nam vlivajo Upanje, da z njegovo smrtjo ne bo umrio njegovo obsežno in dragoceno delo, ki nam gaje zapustil v dediščino, ki obvezuje! Odločitev za poklic umetnika slikarja je leta 1910 v Ljubljani rojenega Zorana Didka peljala na zagrebško akademija Bil je učenec profesorjev Bečiča in Križmana, ki jima ddguje bogate slikarske in grafične izkušnje in — posebno prvemu — tudi očitne vplive v svojem akademskem in po-akademskem obdobju. Od vsega začetka pa je čutiti vDidkovem slikarstvu skozi temperamentne, potezno sproščene barvne nanose tudi drugo plat njegovega ustvarjalnega značaja: razmišljajoči in urejajoči pol, ki je želel tudi ob najbolj sproščenih in vehementnih barvnih razdajanjih vnašati v sliko ogrodje poudarjenega, Čustvo z razumom brzdajočega reda in trdnega sistema gradnje. Prav ta želja za ne zgdj čustveno prekipevanje v oblikah in barvah, marveč za vnašanje vizualno objektivnejših zakonitosti je silila mladega slikarja v raziskave teoretskih osnov in psihofizičnega učinkovanja likovnih prvin na naše vidno dojemanje. Razraščala se je, prerasla njegovo slikarsko poklicnost in postala enakovredni, Če ne celo poglavitni ,cilj njegovih stvariteljskih prizadevanj. Po končani akademiji leta 1933 je mladi slikar doživljal rsodo svojih kdegov, se trdo Jrebijal skozi življenje, še nepoznan in nepriznan razstavljal po aznih krajih in v različnih sku->inah, pred vojno najrajši s klu-»om „Neodvisnih“. Svoje prvo nesto likovnega pedagoga je lobil na srednji šoli na otoku Irku, pozneje v Zagrebu in v arajevu. Tu je sodeloval v pola-anju novih, teoretsko ute-leljenih, bolj objektivnih prilepov k likovnemu poustvarja-ju optične resničnosti z artii-iktoma Grabrijanom in leuhartom v „Likovnem sve-r“, ki pomeni pri nas zelo re-ek in pred osvoboditvijo ne-iara edini poskus te vrste. Po svoboditvi pa se prav ta Hdkova likovno teoretska de-tvnost razvije vsestransko in v dni moči. Čeravno na razsta-ih še sodeluje s svojimi novimi i\i — nekatera od njih, denimo ' Ijna slika „V internacijo11, iz-levajo goyevsko tragičnost voj-iga nasilja — pa ga vse bolj revzemajo teoretske in likovno sdagoške preokupacije. Prav Otovo zasluži, da je zapisan na astnem mestu utemeljiteljev in smerjevalcev slikarsko aplika-vnih smeri na novi šdi za obli-ovanje, saj mu je vsestransko nanje in seganje na področja riiitekture, dizajna in industrij-kega oblikovanja omogočilo, ^ je izdelal trdne, sodobnim 'ptrebam ustrezne metode in flje pouka na tej šdi. Tudi pozneje na pedagoški ‘kademiji je postal Didek osredja osebnost posodobljenega. sko in obsežno, ki nakazuje, opominja in terja nadaljevanje. Na delo, ki bo diranjalo ime prof. Zorana Didka, kot ga bodo v spominu ohranile generacije učencev, dijakov in študentov, katerim je s svojo iskri- vo besedo pa s precizno razlago odpiral vrata v globlje umevanje likovne umetnosti. In nas vseh, ki smo živeli ob njem, kot njegovi naj bližji prijatelji in kdegi. MARJAN TRŠAR teoretsko in znanstveno trdneje utemeljenega likovnega študija. Skoraj ni bilo strokovnega društva ali likovnega ustvarjalnega področja, kjer ne bi bil sodeloval z nasvetom, s pronicljivo analizo, s prepričevalno besedo. V Dništvu slovenskih likovnih umetnikov v povojni Umetniški zadrugi pa v Društvu likovnih pedagogov so imele njegove presoje posebno težo in veljavo. Didek je posegal tudi na področje do tedaj skoraj neraziskane predšolske in' osnovno-šdske likovne vzgoje. Obsežne razstave otroških likovnih del, otroške risbe, grafike in oblikovanja so prvi analitični poskusi opredeljevanja in določanja bistvenih sestavin te otroške dejavnosti. Njegovo zanimanje se širi: loteva se arhitektonskih problemov, načrtovanja spominskih obeležij NOB v Kočevju in Šoštanju. Loteva se industrijsko oblikovalnih nalog, ko skuša likovno posodobiti in pretanjiti industrijske proizvode, preučuje psihološki učinek .barv in spreminja industrijske dvorane in strojne naprave z barvami v splet živopisno prijetnega ozračja, da bi se delavec v njih počutil bolj sproščen in spodbujen k delu. Tudi na slikarskem področju vnovič raste njegova vnema, redno razstavlja na razstavah DSLU, zamišlja in realizira stenske dekoracije. Poleg tega se ukvarja s keramiko, z opremo prostorov, s projektiranjem posodja, z aranžmaji razstav — skratka: na vseh področjih, ki zadevajo Hkovno problematiko, je želel pomagati, izboljševati, posodobljati. Ves čas je bil neutruden aktivist v najboljšem pomenu besede, na tem njemu tako ljubem družbenokulturnem in ožjem likovnem področju, zato je prejel upravičeno letošnjo Prešernovo nagrado. Posebno pomemben pa je prispevek prof. Zorana Didka na likovno pedagoškem uvajanju študentov v sodobno vizualno problematiko na srednjih, višjih in visokih šolah, na šoli za oblikovanje, na pedagoški akademiji, kamor je prišel leta 1955, ter na akademiji za likovno umetnost, kjer je učil do svoje upokojitve pred dobrim letom. Bil je neutruden snovalec novih učnih metod, novih prijemov, ki naj bi študentu pomagali do globljega spoznanja slikane resničnosti, mu pomagali, da prodre v likov no bistvo stvari in reči, da izlušči njihovo notranjo trdnost, tiste nevidne silnice, ki s svojimi napetostmi pogojujejo površinske oblike. Metoda analize, ki jo je prof. Didek dosledno uveljavljal pri risanju človeškega telesa in pri slikanju mrtvih predmetov, pomeni sodoben, še danes ustrezen način študijskega približevanja vizualnim realnostim. Svoja spoznanja je po dolgih letih razmišljanj združil v sistem, ki je dosleden in kristali-nično purističen, pa naj gre' za ustvarjalno spreminjanje organskih ali geometrijskih telesnih oblikovnosti. Nič manj nestrpno kot on sam smo njegovi kdegi čakali na objavo teh njegovih dognanj, ki jih je pripravljal, spreminjal in vedno ne-zadovdjen sam s seboj izpo-pdnjeval prav do svojega konca. Na to njegovo delo mislimo sedaj, ko nas je zapusti zavedno. Na delo, ki je mnogostran- »Mir 75« v Slovenjem Gradcu Umetnostni paviljon v Slovenjem Gradcu je priredil v počastitev 30-letnice OZN obsežno razstavo „MIR 75“ kot likovno manifestacijo 'z mednarodno udeležbo grafike, slikarstva in plastike. Prenovljena galerija prikazuje izobilje domačih in tujih umetniških del, katerih skupna značilnost je angažiranost. Razstava bo odprta do 19. januarja l. 1976. Mednarodni pomen razstave MIR 75 zagotavlja predvsem vsebinska opredelitev in ideje, ki so v zvezi s sodobno angažirano mislijo o miru in napredku človeštva, prav gotovo pa mora biti odločujoča tudi kakovost umetniških del; tudi mednarodna odzivnost umetnikov priča, da je pojem angažiranosti najširše razumljen, a tudi trajno pričujoč po vsem svetu. Slovenj Gradec je tako postal mesto, ki je po svojih kakovostnih razstavah zaslovelo ne le v Sloveniji in Jugoslaviji, ampak zbuja zanimanje tudi zunaj naših meja. Morda bi osrednjo misel celotne razstave še najbolje ponazorili z besedami Draga Plešivčnika: „Mir je najboljše hraniva življenja, sožitje najboljša zdravica ljudi! Človek človeku naj kopja ne reže, misli o boljšem svetu naj rajši rodi. “ Razstava Lojzeta Perka v Velenju V galeriji knjižnice Velenje je novembra razstavljal slikarska dela Lojze Perko. Če bi skušali opredeliti razstavljena dela, bi Lojzeta Perka še najlaže opredelili kot slikarja, ki je sledil1 realističnim figuralnim pobudam, kot jih je uveljavilo pri nas ppstimpresioni-stično slikarstvo. Perkov realizem pa se motivno navezuje na notranjski svet, na svet pod Snežnikom; v tem območju zrcali krajino, kmečki svet in utrip vsakdanjega preprostega življenja. Prav tem prvinam hoče ostati L. Perko zvest. Ob krajinah in tihožitju je dovolj značilen tudi portret, zdi pa se, da pride ob pejsažih manj do veljave. Barvna paleta sledi realistični zasnovi, ne manjka pa umerjenega poetičnega ozračja. Janez Pirnat v galeriji »Emonska vrata« V ljubljanski galeriji ,,Emonska vrata" razstavlja kipar Janez Pirnat, triinštiridesetletni umetnik, ki je l. 1959 dokončal študij na akademiji za likovne umetnosti. Istega leta je prvič samostojno razstavljal v Ljubljani, pozneje v Celju, Beogradu, Parizu, Vidmu in drugod. Prav gotovo je pomembno, da je dvakrat sodeloval na skupinski razstavi na Bienalu človeških oblik v Rodinovem muzeju. Janez Pirnat je figuralik s pretanjenim lirizmom, .kontrapunkt gradiva ustvarja v nasprotju med elementarno, robustno obliko materiala in pretanjenim flguriranim lokom v istem gradivu. Poeti-zacija je spontana, oblikovanje kiparja ustaljeno. Tudi razstavljene risbe razodevajo čutečega kiparja, ki obvlada obliko in daje kipu vsebinsko polnost. . * Hkiualno do DANAŠNJI UUMEFNOSTl Nehvaležno delo Ljudi, ki so preživeli vojno, so še pred leti imenovali izgubljena generacija. Marsikdo tega ni verjel, vsakdo pa si je mislil, da se človek zlahka otrese vojne. Avtor dela Premišljevanje je madžarski grafik Sziraki, ki je zadnje leto vojne preživljal v Novem Sadu, povedano malce presenetljivo: v maternici svoje matere. Nočemo biti vsiljivi, toda ob tolmačenju Szirakijevega dela se vendarle ne moremo otresti misli, da je nekaj tega skrivnostnega bivanja v vojni vihri, v času, ko so se bili najtežji boji prav na frontah severno od Donave, ostalo tudi na naši podobi. Slika kaže zavito gmoto, kakršne najdemo Cesto v humorističnih časopisih: od nog do glave poviti ponesrečenec, ki opozarja na svoj tragikomični položaj. Na večini tovrstnih karikatur pa ponesrečeni venddrle lahko spregovorijo skozi ozko režo med ovoji na glavi. Na naši sliki je 'vse zavozlano, prepleteno in prevezano. Okorna masa se je sesedla Zavita v gazo in preluknjan papir čaka in razmišlja Morda je res potrebna nesreča, da današnji človek sploh začne misliti nase. Civilizacija je pometla medčloveške odnose. Po cestah, kjer so se nekdaj ljudje srečevali, pomenkovali in sklepali prijateljstva, divjajo avtomobili Puščobne fasade in ulice se ne zdramijo več v pravo življenje. Ob ponedeljkih se ljudje vračajo v tir rednega življenja Težko se vživljajo vanj, saj so uživali v prostih dneh sproščeno, primitivno življenje. Njihova razposajenost se težko prilagaja togim stenam nebotičnikov betonskega mesta. Morda videz vara, toda priznali boste, da se je danes težko pogovarjati. Ljudje so obteženi novostmi in zahtevami sodobnega časa. Začudeni so, imajo občutek, da so marsikaj zamudili, prav zaradi tekme s časom, v boju za obstoj. Malokdo zna danes biti res srečen. Umetnikova podoba govori o nesrečnikih. Če menimo, da tudi nam ni sreča naklonjena, se pridružimo tej izpovedi. PREMIŠLJEVANJE", 1975, Endro Sziraki (1944 Novi Sad) Človek, ki ni srečen, se vedno globlje predaja bolečini. Ne le starejši. Tudi veliko mladine po vsem svetuje oropane iluzij. Kaj je pravzaprav iluzija? Ukradeni delček svojevoljnosti, samodejav-nosti. Veliki Leibniz je imel prav, ko sije zamislil celo tisto, kar so drugi šteli za celoto, razcefrano v neskončno majhne delce, limitirane v nič. Malo je danes prešernih ljudi, napovedovalcev veselega jutri. Čeprav imajo napovedovalci vremena najmodernejše stroje, je njihova napoved zanesljiva le dobrih 10 %. V človekovem življenju pa je viharjev veliko več kot v ozračju. Človeštvo izigrava danes zadnje karte. Podoba madžarskega grafika nas opominja: Predstavljaj si, da si v mojem položaju. S to kroglasto zamotano igračo se vsakdo lahko igra. Nekaznovano lahko položi roko nanjo. To je vendarle prapodoba trpečega človeka. Prapodoba človeka za jutri in nekdaj, za včeraj. Takrat, ko še ni bilo trpljenja, je vladala laž upanja. Odmotati človeka današnjih dni je nevarno in nehvaležno delo. Kot mumija je, ki se v trenutku sesuje v prah. „Ne odvijte me! Omot me blaži. Če bo na moje rane posijalo sonce, bom v trenutku postal velikanska kričeča rana. Rana mnogih.11 IGOR PLEŠKO Slovenci so izbrali za najljubšega učitelja Nado Vreček iz Trave pri Kočevju. Najljubši učitelji ________________________ Pedagoške razsežnosti nekega pohoda četrtošolci postojnske gimnazije o ekskurziji v Brkine Ob koncu septembra je bila v Kladovu svečanost, na kateri so podelili enajstim prosvetnim delavcem nazivnajljubši učitelj". To je bila krona akcije, ki so jo letos že drugo leto po vrsti organizirali list Praktična žena, Radio Beograd in Prosvetni pregled kot predstavnik prosvetnih listov Jugoslavije pod pokroviteljstvom kulturno-pro-svetne skupnosti Srbije. Žirija, katere predsednik je bil Ahmed Hromadžič, književnik iz Sarajeva, je letos podelila naziv „najljubši učitelj" naslednjim prosvetnim delavcem: GOJKU MARI ČIČU iz vasi Mo-ravac pri Ljigu, NADI VREČEK iz Trave pri Kočevju, VUKMANU LJEKIČU iz vasi Kralje pri Andrijevici, JAKOVU PELI VANU iz Marine pri Tro-giru, SOFIJI in RADI VOJU LEMAJIČ iz Bohote pri Vuko-vam, MILUTINU RADOJEVIČU iz Podgraba pri Sarajevu, ZUKU ADEMOVIČU iz Deli-medja pri Novi varošil NEDELJKU KAMENOVICU iz Pakleštice pri Pirotu, MILANU JURIŠIČU iz Tekije pri Kladovu in DOBRI VO JU TOPLO-VIČU iz Trudova pri Novi va-roši Ti ljudski učitelji so bili izbrani izmed stotih, ki so jih predlagale šole, posamezniki, izobraževalne skupnosti in družbenopolitične organizacije. V slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani bo 25. novembra ob 11. uri odprta razstava: Izobraževanje odrasle mladine od 1870 do 1941. Razstava bo prikazala razvoj izobraževanja slovenske mladine, ki je končala obvezno ljudsko šolo, se nato zaposlila ali ostala doma. Že naši prvi šolski zakoni so zanjo predpisovali tako imenovano ponavljalno ali nadaljevalno šolo. Posebno na deželi so dajale mladini pa tudi odraslim izobrazbo in pouk nedeljske šole, ki so jih v začetku 19. stoletja vodili učitelji in duhovniki. Po letu 1870 so pričeli za odraslo mladino prirejati kmetijske in gospodinjske tečaje. Vse to nadaljevalno šolstvo pa je bito največ odvisno od delavnosti in prizadevnosti posameznih učiteljev. Na razstavi bo posebna pozornost posvečena kmečkim in Na široko odprta vrata Tako kot vsako leto so se tudi letos na široko odprla vrata Štefanovega inštituta — največje znanstveno-raziskovalne ustanove v Ljubljani. Množica ljudi, predvsem mladine, je z zanimanjem sledila razlagi strokovnjakov v laboratorijih in pri ogledu strokovnih filmov. V ta namen so izdali tudi poljudno knjižico o delu Vsakdo, ki se je srečal z njimi, je moral dobiti vtis, da so prejeli častni naziv ,,njljubši učitelj" rei pravi ljudje. Tisti, ki so marljivo opravljali svojo vzgojno nalogo v šoli hkrati pa so si izrazito prizadevali za napredek svoje šole in okolja, kjer so delali in živeli. Bili so vidni družbenopolitični delavci svojega kraja in priljubljeni vzgojitelji otrok. Kladovo je gostoljubno sprejelo svoje pomembne goste in vsakemu podarilo zlatnik z Njegoševo podobo. Kultumopro-svetna skupnost Srbije in organizatorji akcije so dali učiteljem knjižne nagrade in jim zagotovili prihodnje leto brezplačne počitnice. „Najljlubšim učiteljem" bo ostalo mesto Kladovo v nepozabnem spominu, posebno radi pa se bodo spominjali prisrčnega sprejema v hidroelektrarni Djerdap. Ko so se vračali iz Kladova, jih je za dva dni sprejelo še mesto Beograd: tam so si ogledali ugledne šole, narodno knjižnico Srbije in druge ustanove. V pogovorih ob sklepni svečanosti je bila poudarjena želja, naj bi akcijo „najljubši učitelj" še razširili, in da bi v njej prizadevno sodelovali vs/ jugoslovanski prosvetni listi. R. PETROVIČ gospodinjskim nadaljevalnim šolam, ki so se pri nas razmahnile, zlasti po letu 1929. Zajele so velik del našega podeželskega prebivalstva ter odrasli mladini dajale poleg kmetijske izobrazbe še splošno izobrazbo, jo spodbujale k nadaljnjemu izobraževanju, delavnosti in ljubezni do zemlje. Razstava bo prikazala tudi delo učiteljske organizacije pri teh šolah in izobraževanje učiteljev za delo v njih Prikazano bo tudi drugo izobraževanje odrasle mladine. Izobraževalne tečaje so namreč prirejala tudi razna društva, prosvetne organizacije in ljudske univerze. Razstavljeno slikovno, arhivsko in knjižno gradivo o izobraževanju odrasle mladine v obdobju do leta 1941 naj bi spodbudilo k podrobnejši obdelavi tega področja našega šolstva. inštituta, Id jo je napisal novinar Peter Likar. Elektronski mikroskop, biokemijski laboratorij, masna spektrografija, gama žarki, kemija fluora in pa delovanje našega največjega elektronskega računalnika so bili v središču pozornosti. Še posebej so se obiskovalci zanimali za jedrski reaktor v Prigorici. Ta deluje po istem principu kot bo reaktor v prvi jugoslovanski atomski centrali v Krškem. L. L. Ekskurzija je bila dvodnevna. Izvedli smo jo 9. in 10. oktobra 1975 (že drugič, prvič srno bili v Brkinih s prejšnjo generacijo četrtošolcev letos spomladi).-Iz Postojne smo odpotovali z vlaki do Vrem, do Kilovč in Ilirske Bistrice. Na ekskurzijo smo bili dobro pripravljeni; posamezniki, ki so imeli posebne naloge, so se pripravljali že dalj časa prej, vsi pa smo imeli^dan pred odhodom nekak uvodni seminar; ta nas je vpeljal v problematiko, ki naj bi jo srečavali na dvodnevni poti. Hodili smo v treh odredih; prvi, pod vodstvom prof. Dujca, je šel iz Vremske doline na Barko, skozi Misleče, se spustil v Padež ter se vzpel na Kozjane in Tatre. Drugi odred, pod vodstvom prof. Faturja, je odšel iz Kilovč v Bitnjo in na Prem, pa v Celje in Prelože, se spustil v Šmagur-sko dolino in se vzpel na Tatre. Tretji odred, pod vodstvom prof. Lenassijeve, je krenil iz Ilirske Bistrice v Tominje, od tam pa na Pregarje ter skozi Gaberk in Rjavče na Tatre. Vsak odred je imel svojega „bolničarja“ s „prvo pomočjo", svojega fotografa in več vodij skupin. Na Tatrah smo se spet sestali, z bolje ali slabše opravljenimi nalogami, ki so potekale ob posebej pripravljenem vprašalniku s štirimi skupinami vprašanj. Le-te so zahtevale* od nas, da sprašujemo po dogodkih iz NOV; da ugoto- Septembra smo imeli dijaki V — 4. d razreda gradbene tehniške šole iz Ljubljane praktični pouk iz predmeta obramba in zaščita. Pouk smo imeli na lazu Lanišče, ki leži približno 4 kilometre od Rakitne. Taborjenje smo — dijaki pod vodstvom tov. profesorja Milana Lipovca — dolgo načrtovali. To je bilo namreč prvo taborjenje take vrste na naši šoli in nihče izmed nas ni imel potrebnih izkušenj. Po neštetih uspešno prebredenih težavah smo končno lahko objavili datum in glavne smotre te šole v naravi. Glavni smotri našega taborjenja so bili: priprava tabora, praktična priprava zasede, ki naj bi jo opravili takrat, ko bodo zraven tudi drugi dijaki, četrtih letnikov naše šole, priprava za miniranje, dnevni in nočni orientacijski pohod, metanje ročnih bomb in podobno. Ko smo prišli na mesto taborjenja, smo takoj začeli urejati tabor. Razdelili smo se v več skupin: prva skupina je postavila šotore, druga skupina je uredila okolico tabora (sanitarije) tretja pa je poskrbela za taborni ogenj. Ko smo tabor uredili, smo imeli zborovni pouk. Razvrstili smo se v dva voda in dobro ponovili vojaški red. Po izdatni enolončnici smo dobili podatke za pohod, narisali skico azimuta, s pomočjo kompasa določili smer hoje in krenili na pot v za nas neznane, a vendar lepe notranjske gozdove. Pohod sta obe skupini uspešno končali. Po kratkem počitku smo začeli praktično pripravljati izvedbo zasede na robu gozda, kjer smo taborili. Razdelili smo se v skupine, od katerih je prva predstavljala partizanski oddelek, ki bo pripravil in izpeljal napad. V drugi skupini so bili „markiranti“ — sovražnikova patrola, ki se premika po ozemlju, na katerem še ni bilo partizanskih akcij, in pade v zasedo. Tretja skupina je skrbela za material-notehnična sredstva. vimo, kakšno je gibanje prebivalstva (rojstva, smrti, odseljevanje, zaposlitev, število šoloobveznih otrok itd.); da poizvemo, kako je s kmetijstvom, s čim se ljudje preživljajo, kakšna je njihova življenjska raven, koliko novih hiš so sezidali v zadnjih petih letih in koliko jih je praznih odmrlo; in še: kako je s krajevno samoupravo, kako živijo krajevne^ skupnosti. Zbrali smo dosti zanimivih podatkov in o tem so poročevalci drugi dan poročali vsej skupini, ki je štela skoraj 100 ljudi. BRKINI-VČERAJ, DANES IN JUTRI Še prej, zvečer, smo se poldrugo uro pogovarjali • s tov. Milanom Gučkom, pisateljem in publicistom, ki je tod partizani! in o Brkinih svoj čas napisal nekaj čudovitih strani v knjigi Počakaj do prihodnje pomladi; z domačinkama, tov. Eldo Fras, pedagoško svetovalko in s tov. Danico Filipčič, slavistko, pa s tov. Dinom Puceijem, ekonomistom, predsednikom medobčinskega sveta za razvoj Brkinov. Vsi štirje so se ljubeznivo odzvali našemu vabilu, naj pridejo za ta večer na Tatre. Tako se je odzval vabilu tudi tov. Maks Zadnik, odličen poznavalec brkinskih problemov, avtor obsežne monografije Istrski odred, ki je Tov. Lipovec je vsaki skupini pojasnil naloge, namene in načrt delovanja, nato pa so vse tri odšle na položaje. Prva skupina je določila mesta, s katerih bodo „vojaki“ napadli, markiranti pa so se seznanili s smerjo gibanja. Zvečer nas je presenetil dež, zaradi katerega smo morali skrajšati predvideni nočni orientacijski pohod. Pohoda smo se prvič udeležili, zato je bil za nas pravo doživetje. Kljub neznanemu terenu, temi in dežju smo uspešno prispeli na cilj in s tem dokazali, da nam tak nočni pohod ne povzroča večjih preglavic. Po vrnitvi v tabor smo zakurili taborni ogenj, Boris pa je zaigral na harmoniko. Še dolgo ' v noč smo peli partizanske pesmi, igrali skeče in plesali kolo okrog tabornega ognja. Naslednjega dne smo ustrezno oblečeni in zavarovani pred morebitnim dežjem v koloni odšli na koto 882, ki bo izhodišče za nadaljnji praktični prikaz zasede drugim dijakom četrtih letnikov. Tam nam je tovariš profesor razlagal različice zased, podobno kot v ,šoli, samo da je namesto s kredo na tablo risal s kolom po razmočenih tleh. To razlago smo dijaki poslušali z veliko večjim zanimanjem. Ko smo se vračali, smo sami izbirali mesta, ki so se nam zdela primerna za pripravo zasede, za postavitev vojakov in posameznih orožij* Ob vrnitvi v tabor smo morali vkopati še bojne položaje in zamaskirati vsa mesta, iz katerih bomo vršili napad. Po kosilu smo podrli šotore, lepo počistili za sabo, si oprtali „tovor“ na ramena in se podali na cesto. Tam so nas že čakali kombiji, ki so nas odpeljali v Ljubljano. Prepričani smo, da smo pri našem pouku v naravi zvedeli veliko več, kot bi v učilnici. Dijaki V — 4. d razrada GTŠ Ljubljana počakal našo 3. skupino na Pregarju, v svojem rojstnem kraju. Tema bogatega pogovora je bila: Brkini — včeraj, danes in jutri. Potem smo še peli in plesali. ' Drugo jutro smo vstali nekoliko čemerni, ker nam vrenfe ni bilo ravno naklonjeno. Hudo se je tudi ohladilo. Zaradi oblačnosti prejšnji večer tudi nismo mogli opazovati zvezd, za kar nas je posebej zagrevala prof. Komanova, ki je prišla na Tatre s skoraj „pravim“ astronomskim daljnogledom. ..Šola v naravi", ki naj bi bila na Straži (758 m), severno od vasi, ni bila mogoča. Ostali smo kar v domu, kjer smo imeli tri ure pouka: zemljepis, zgodovino in slovenščino. Andreja je pripovedovala o zemljepisnih značilnostih deželice, Judita o njeni zgodovini do leta 1941, Darja pa o NOB in povojnem času. Koprsko ... Potem je Lojze problemsko načel nekaj vprašanj o prebivalstvu Brkinov v zadnjih 100 letih, sledila so poročila „iz prakse odredov". Razpravo je bilo treba prekiniti, ker .se je čas prehitro izmikal. Danica, Mojca, Polonca, Erika in drugi so predstavili še nekaj umetniških vizij te dežele: srečali smo se z imeni pesnikov in pisateljev, kot so: Maksa Samsa iz Doljnega Zemna, Bogomir Magajna iz Gornjih Vrem, Bogomil Fatur s Prema, pa z besedili Milana Gučka in Milana Lipovca. c BRKINI: KOT DEŽELA IN LJUDJE Naše spoznanje je bilo s tem zaokroženo. Sklepi so bili približno takile: - Formulacija prof. Dujca, da Brkini kot dežela so še, da pa Brkinov kot ljudi ni več, v veliki meri drži; zlasti za osrednje predele, za sleme. Vasi na obrobju pa še živijo, čeprav še zmeraj preseneča izredno majhna rodnost, ki se kaže tudi v izredno majhnem številu šolskih otrok. To pa ni najbolj obetavo. - Drži tudi misel tov. Frasove, da Brkini niso siromašni, pač pa zanemarjeni že 20 in več let; pomoč prihaja pozno. Drži tudi, da se je Brkinom po vojni zgodila huda krivica, kot je menil tov. Guček; kajti prav v Brkinih se je začel narodnoosvobodilni boj na Primorskem, tu je 4. junija 1942 padlo prvih 28 primorskih talcev in tu je zgorelo prvih 7 primorskih vasi. Brkini so leta 1944 umirali v plamenih, v Tominjah, Podj-bežah, na Pregarju'in drugod, iti vendar niso ljudje nikjer drugjfe sprejemali partizanske vojske tako odprtih rok in src kot pp teh grapah in bregovih; in vendar je res tudi to, da še rij vse izgubljeno, o čemer so razpredali svoje misli tov. Pucer, pa prof. Dujc, četrtošolec Lojze Grahor, tudi sam Brkin, doma iz Smrij, pa prof. Fatur. Sle-menska cesta, pravzaprav brkinski cestni križ, ki nastaja, je velik obet. Nekatere modernizirane kmetije so obetajoče, poskusni nasadi jablan in hrušk v Vremski dolini so spodbudni, industrijska podjetja okoli Brki- nov so Brkine vključila v svoje razvojne načrte itd. Misli so se prehitevale, Brkinov pa ne bo moč pozabiti. Potem smo zložili nahrbtnike in sestopili prek Javorja v Obrov, kjer nas je čakal avtobus. Proti domu smo spet veselo prepevali in se dogovarjali, kako bomo uredili reportaže, s katerimi bomo naša spoznanja in^doživetja izpovedali še drugim gimnazijcem. TUDI TO JE POMEMBNO Ravnateljev pripis: Toliko, in toliko ur smo po Brkinih pešačili. — Dekleta in fantje očitno radi hodijo; človek ne bi pričakoval. In stik s pokrajino in ljudmi je tako pristnejši. To, pa še srečavanje s sledovi NOB, mar ni to znotraj našega koncepta o vseljudskem odporu, nemara celo v središču tega koncepta? In to nekako intimno seznanjanje prihodnjih izobražencev, ki so zvečine doma z obrobja Brkinov, s Sežanskega in Ilirsko-bistri-škega, pa s Postojnskega, mar to seznanjanje z Brkini ne bi bila lahko dolgoročna pomoč Brkinom, ki jo bodo le-ti še dolgo dolgo potrevovali? Najbrž da! In to je pomembno. — Da o drugih pedagoških razsežnostih tako organiziranega pohoda niti ne razmišljam. RO Nace Simončič Pravi partizan___________________________________________ Za začetek sezone 1975/76 je lutkovno gledališče v Ljubljani pripravilo enodejanko Naceta Simončiča .J3 rovi partizan". Tako gledališče z vsebino ignce kot tudi z izvedbo nevsiljivo približa otrokom pomen tovarištva, skupnega boja proti sovražnikom. Ob vstopu namreč prejmejo mladi gledalci papirnate čake -j na njih je napisan spored, imena izvajalcev, avtorja, režiserja - rt tako postanejo otroci tudi po videzu soigralci fantiča Primoža Djb tistega Primoža, ki je še otrok in ne dojame pravega pomena besed „partizan“ in „svoboda", pa vendarle postane s svojo iskrenostjo, predanostjo in vztrajnostjo pravi junak. Po premieri sta bili podeljeni priznanji za 25 let dela v lutkovnem gledališču - in sicer Veri Štihovi in Francetu Gaje ta. Razstava o izobraževanju odrasle mladine_________ Taborjenje in večer ob tabornjem ognju Praktični pouk iz obrambe in zaščite za četrtošolce ljubljanske GTŠ Srečanje s 70-letno ženico na Rjavčah, ki je v NOB izgubila moža in oba sinova; tudi tretji, najmlajši, je po vojni odšel v dolino, na Medrepubliško posvetovanje o delu občinskih organizacij, ki skrbijo za otroke Rešitev: samoupravne interesne skupnosti________________________________ Reportaža Obisk v oddelku za gledališko vzgojo pri Pionirskem domu Težave in radosti Talijinega hrama V Stubiškfli Toplicah je bilo pred nedavnim posvetovanje o delu občinskih svetov m organizacij, ki skrbijo za otroke. Posvetovanje je organizirala republiška konferenca Zveze društev „Naša djeca“ SR Hrvaške. Na posvetovanju, ki so se ga udeležili predstavniki tovrstnih organizacij iz vseh republik in pokrajin, so govorili o vlogi občinskih zvez (svetov), ki skrbijo za otroke, o tem, kako so organizirane j^ede na delegatski sistem, o programskih nalogah in vsebini dela v njih ter o njihovem sode lovanju z drugimi občinskimi in republiškimi organizacijami in organi. Temeljno vprašanje je bilo, kako lahko danes deluje občinska organizacija, ki skrbi za otroke v različno razvitih območjih. Znano je, da tovrstne organizacije uradno niso priznane kot družbenopolitične organizacije, ampak ko.t družbene, čeprav v resnici opravljajo družbenopolitično delo. Organizacije, ki skrbe za otroke in mladino, imajo v naših republikah in pokrajinah sicer različne nazive, toda skupno nalogo: družbeno skrb za otroke na prostovoljni podlagi. To je družbeno delo, ki ga opravljajo člani poleg rednega dela in obveznosti (poklicna mesta so red- resnih skupnostih: za predšolsko vzgojo in izobraževanje, za osnovnošolsko vzgojo in izobraževanje ter za kulturo, telesno kulturo, socialno skrbstvo, rekreacijo in oddih delavcev in osnovno zdravstveno skrbstvo. Organizacije, ki skrbijo za otroke, torej opravljajo storitve v omenjenih samoupravnih interesnih skupnostih: so izvajalke nekaterih programov, dejavnost pa bo redno financirana, torej ne bo treba vsega opraviti s prostovoljnim delom. Novi način financiranja bo omogočil, da bodo te organizacije lahko zaposlile prosvetne delavce in študente (predvsem pedagoških ka). To tudi omejuje obseg dela ^uv*c,“ njihovih članov. Prostovdjno šd) m starše, da bodo pomagalr družbeno delo pri nas ni dovdj Pn akclJal1- uveljavljeno in priznano. Kako torej doseči, da bo postalo to delo množično, vsebinsko bogatejše in bolje organizirano. Družbene organizacije, ki skrbijo za otroke, vidijo nove možnosti v samoupravnih inte- Menijo, da bi se tako tudi iz-bdjšalo sodelovanje z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo z otroki ali v katerih sodelujejo otroci: v organizaciji Ljudska tehnika, tabornikih, planinskih in drugjh organizacijah. Na posvetovanju so povedali tudi tale podatek: v 40 jugoslovanskih občinah ni občinskih organizacij za družbeno skrb za otroke. Zato naj bi se bdje in tesneje organizirale tovrstne osnovne organizacje v krajevnih skupnostih in občinah. Poudarili so tudi, da je treba poskrbeti za bdjše delo Zveze pionirjev in za to, da bo sodelovanje med občinami in republikami tesnejše in bdj usklajeno. Vsaka občinska organizacija, ki skrbi za otroke, mora spodbuditi različne dejavnost. Pri teh naj sodelujejo ne samo pionirji in predšdski otroci, ampak tudi starši. Skrb za otroke je namreč naloga vseh družbenih dejavnikov. To je še posebej poudarjeno v programu zveze komunistov in v naši ustavi. Ne gre torej samo za šdske vzgojnoizobraževalne programe, ampak tudi za ustana\djanje najrazličnejših ustanov, v katerih bodo otroci preživljali del dneva; v njih bodo deležni kdektiv-nega življenja in družbene vzgoje. Te organizacije si morajo tudi prizadevati, da bo zgrajenih čim več vzgojnovar-stvenih zavodov. Udeleženci posvetovanja so obravnavali tudi veliko drugih perečih vprašanj — predvsem programskih in organizacijskih. Poudarili so tudi, kako pomembno je sodelovanje z raznimi družbenimi in družbenopolitičnimi organizacijami. STJEPO MIJOVIČ KOCAN Našla sem jih sredi ustvarjalnega vrveža v drugem nadstropju Pionirskega doma v Ljubljani. Za vrati z uradnim in resnim napisom Oddelek za gledališko vzgojo je vršalo, desetine otrok je v kostumih ', viteških čeladah, z meči in vlogami v rokah čakalo na svoj trenutek. Pa čeprav na improviziranem odru, pred občinstvom brez vstopnic, za priznanje, nasvet ali opomin soigralcev in učiteljev. Ikebana za naslednji dan Pod Rožnikom je mirna ulica V njej stoji hiša, na zunaj mima, v resnici pa razgibana: v stočišču treh generacij, v soočenju mnogih zgodovinskih obdobij. Njena skromna zunanjost skriva v sebi del bogastva našega naroda, ljudje, ki prebivajo v njej, pa so neizmerno bogati in zanimivi: Božo Račič, etnograf, ki je svoje življenje posvetil zbiranju in evidentiranju narodne- t ‘e - "I gova žena in hči Rajka Bazelj mi tudi Brčko -Banoviči. 11. novembra 1946 se je prvič soočila z vzgojo otrok v mladinskem domu v Ponikvah pri Dobrepolju, kjer so bile vojne sirote. .Ni bilo počitka, ni bilo prostih ur. Ko se je razširila nalezljiva bolezen, so zbolele tudi vse vzgojiteljice, razen nje; sama je skrbela za 54 otrok noč in dan, tri dni. Neko jutro je od utrujenosti zaspala Otroci, ki V tistem skromnem času, ko Rajka Bazljeva ni v zavodu ali pa na sestankih, se posveča študiju pedagoške in psihološke problematike; rada se ukvarja s športom, njen poseben konjiček pa so rože. To doživetje ob naravi jo sprosti, ob rožah pozabi na težave delovnega dne. Osrečuje jo že ustvarjanje ikebane, ki mimogrede ,,zrase" iz starega likalnika, jušnika ali raniu m evroenuranju narouue- f— ... ’ 6 v > / ■ ga bogastva Bele krajine — nje- so jo razumeli in cenili njeno latve. Svoje zamisli oblikuje po- gova žena in hči Rajka Bazelj s delo, so se sami uredili in jo pu- navadi v nočnih urah, ko vsa svojo družino. Rajka Bazljeva je prejela priznanje ob 30-letnici socialistične predšolske vzgoje. Ze takrat, ko je bila še predšolski otrok, so Rajko privlačevali otroci, želela je vplivati nanje, jih voditi. Na izbiro njenega poklica predšolskega pedagoga je vplivala tudi vsa njena družina prosvetnih delavcev, posebno brat Mirko, sedanji profesor telesne vzgoje. Med vojno je bUa Rajka mladinska ilegalka na ljubljanskem območju. Spominja se dogodka, ko so belogardisti vdrli v šolo med kulturnopolitično manifestacijo ob Prešernovem dnevu. Poklicali so pet izdanih deklet, med njimi je bila tudi Rajka, in jih odpeljali v zapor. Tri dni so jih zasliševali, kasneje Pa spustili Nikoli ne bo pozor bila signalizacije zapornikov v samicah. Najbolj so je pretresli signali, ki so venomer ponavljali: Ne slišim več, prebili so mi uho. ... Pri Radičevih so tiskali letake OF, imeli so sanitetne tečaje In skrivali ilegalce. Rajka ne bo nikdar pozabila tiste noči pred osvoboditvijo, potem ko so prišli v Ljubljano partizani Vso noč so pripravljali kotiljone s srpom in kladivom in zastavice, zjutraj pa so dekleta oblekla narodne noše, ki jih je zbiral oče. In odšla na Kongresni trg Srečevale so se s partizani in bile v neposredni bližini tovarišev: Kidriča, Župančiča, Kardelja. Tisti trenutki, pravi Rajka, še vedno žive v nji Potem so sledile mladinske akcije, med nji- stili spati. Ob vsem tem je vodila še vaške mladince. Potem je delala še v Preddvom in končno v Ljubljani, kjer je izredno študirala; uspešno je opravila strokovni izpit in postala mentorica dijakinjam, prihodnjim vzgojiteljicam. Se sedaj se vračajo k nji številne vzgojiteljice, ki so že same mentorice, po dobro besedo, po nasvet za strokovno delo, za življenje. Pofem je bila pedagoška svetovalka, pa pomočnica ravnatelja v VVZ, sedaj pa je ravna teljica vzgojnovars tv enega zavoda H. Ch. Andersen, ki ga obiskuje 930 predšolskih otrok Pravi, da so (kar zadeva del p) najtežja leta njenega življenja prav sedaj, ko je ravnateljica Prišla je v nepoznano občino, okolico, zavod. Najbolj jo bdi to, da ne morejo sprejeti vseh otrok, potrebnih predšdske vzgoje in varstva. Naselje ob vrtcu se namreč zelo hitro širi, v vzgojnovarstvenem zavodu pa je premalo prostora. Starši prosijo, moledujejo, grozijo. Toda kljub temu, da so vzgojnovar-stveni zavod že razširili, je še vedno veliko prošenj odklonjenih. Položaj otežujejo tudi ljudje, ki ne poznajo dela v vzgojnovarstvenih zavodih, pa ga kritikastrsko obravnavajo. Kolektiv, v katerem je še vedno precej nezasedenih strokovni!} mest, želi s svojimi akcijami pridobiti za sodelovanje tudi okolje. Večletno trpko delo že rodi sadove. Ko se kdektiv šele dograjuje in vrašča v okolje, se sprva zdi, da želje po sodelovanju ne bo nikdar mogoče uresničiti. Nekega dne pa se rezultati vendarle pokažejo: to je uspeh delovne skupnosti. hiša spi. Tudi to ji daje moči za uspešno reševanje problemov naslednjega dne. ZMAGA GLOGOVAC ,,Tovarišica, tovarišica .. .“je bilo dišati iz „dvorane“, zakulisja, hodnika. Kmalu sem spoznala, da je ta osrednja osebnost, ta povsod zaželena „tova-rišica“ Draga Ahačičeva. vodja oddelka za gledališko vzgojo v Pionirskem domu. Časa je bilo malo, želja, predstaviti delo, ideale in probleme te skupinice gledaliških entuziastov pa veliko. In tako sem v tistih nekaj ukradenih minutah v pogovom z dušo teh čebelic, Sneguljčic in kraljevičev, tovarišico Ahačičevo, spoznala težave in radosti tega miniaturnega Talijinega hrama „Celih 12 let delujemo kot uspešna ustvarjalno-vzgojna skupina, a še danes te dejavnosti ne jemljejo resno in jo obravnavajo le kot priložnostno krožkarstvo,“ je prizadeto začela pripovedovati moja sogovornica. „Kot vzgojna dejavnost? “ sem hotela vedeti kaj več o izhodiščih in konceptu tega oddelka. ..Velikokrat smo lahko priča problematičnosti javnega nastopanja Psihologi govore o zavorah, tremi pri inteligenčnih testih in priporočajo vse dejavnosti, ki to preprečujejo. Gledališka metoda je tista, ki more temu odpomoči. Kajti sproščenost, neposrednost in prisotnost — to, kar sistematično razvija današnja gledališka vzgoja — niso samo odlike' odrskega nastopanja, ampak so nadvse koristne tudi v vsakdanjem življenju, posebno pri javnem in družbenem delu. Poudariti je treba, da namen in smoter dramskega dela ni le predstava kot gledališka manifestacija, temveč bogatenje otrokove duševnosti, vzgoja sproščenega nastopa in oblikovanje celotne osebnosti. Pri tem se stikata pedagoški in gledališki interes; celo več: gledališki interes je podrejen pedagoškemu.“ Likovna manifestacija V domu kulture, v Šoštanju so v počastitev krajevnega praznika odprli razstavo del članov Šaleške likovne skupine, ki deluje pri Zvezi kulturnoprosvet-nih organizacij občine Velenje. Na razstavi se je predstavilo 16 avtorjev s 30 deli v različnih likovnih tehnikah od risb, linoreza, akvarelov, olj, lepljenk in modernega sitotiska pa do kiparskih izdelkov od tolčenega bakra do mavčnih ter enega bronastega odlitka. Skratka, pestra paleta najrazličnejših umetnin, ki so večinoma plod ljubiteljske dejavnosti in hotenj. V tej Šaleški likovni skupini sta se predstavila tudi dva akademska likovnika - slikar Lojze Zavolovšek, ki je končal akademijo v Beogradu, in kipar Tone Herman, ki je šele letos doštudiral v Ljubljani, a je širši javnosti znan, saj je razstavljal že v Celju, Velenju in Šoštanju. Sestav razstavljavcev je zelo pester, saj združuje poleg že omenjenih profesionalcev še tri pedagoge, pravnika, tehnika, vratarja, uslužbenke, delavce, direktorja, upokojenca in gospodinje. Tako kot je pester sestav razstavljavcev, so tudi likovna dela zelo različna po tematiki, tehniki in kakovosti. Razveseljivo pa je, da so nekateri pokazali napredek in razstavili kakovost- na dela. Pretežni del razstavljenih slik je na dokaj poprečni ravni in lahko bi rekel, •da je šlo v glavnem za sodelovanje. Torej Šaleško likovno skupino, ki je zelo raznolika, druži le ime. Bilo pa bi prav in koristno, da bi skupina v prihodnje imela tudi mentorja, ki naj bi usmerjal ali vsaj z nasveti pomagal začetnikom, ki jim likovna govorica še ne gre tako dobro od rok. Na razstavi v Šoštanju so se predstavili: Alojz Zavolovšek, Aristid Zornik, Božo Mohorko, Arpad Šalamon, Marjan Marinšek, Marjan Vodišek, Slavko Košenina, Peter Matko, Krev-zel, Mišo Skomšek, Vlado Valencah, Anja Maček, Ivo Goro-granc, Krevzel, Mišo Majka Mayer. Edini kipar Tone Herman je razstavil troje portretov v bronu in mavcu. O razstavljavcih in njihovih delih je spregovoril profesor Alojz Zavolovšek, nato pa sta nastopila še pevski zbor iz Št. Jakoba na avstrijskem Koroškem in pevski zbor Svobode Šoštanj. Brez dvoma je takšna likovna manifestacija na začetku kulturne sezone v Šoštanju pomemben dogodek in prispevek k uveljavitvi Šaleške likovne skupine. V. KOJC BREZ SELEKCIJE Prepričanje, da je čut in smisel za igro v vsakem človeku, je široko in humano idejno izhodišče, ki je temelj vse dejavnosti oddelka za gledališko vzgojo. ..To stališče,“ je dejala tovarišica Ahačičeva, „nas obvezuje, da aktivnega dramskega dela kot kompleksne gledališke in kulturne vzgoje ne omogočamo samo izbranim, ki kažejo igralski talent, temveč vsem, ki se želijo s tem ukvarjati; zato ne dopuščamo selekcije.” In potem gre naprej. To spontano sposobnost je treba spraviti v otrokovo zavest in jo pozneje zavestno oblikovati. To pa je proces nekajletnega potrpežljivega in načrtnega dela. Zato je napak, če pričakujemo takojšen uspeh in nepotrpežljivo čakamo na predstave in čimprejšnje javne nastope. Tako imajo v Pionirskem domu na osnovi takega pojmovanja gledališke vzgoje delo razdeljeno na dve stopnji: osnovni, pedagoški del gledališke vzgoje in višja stopnja z zahtevnejšim programom, ki se oblikuje v ustvarjalnih skupinah otroškega odra, mladinskega studia in študentskega gledališča. Zanimiv in pozornosti vreden je odnos do jezika kot osnovnega izraznega sredstva gledališča. Iskanje pristne in naravne govorice slovenskega jezika ni le problem te male šole gledališke- ^ ga izraza, temveč vseh poklicnih gledališč. V Pionirskem domu rešujejo ta problem s korekcijo otrokovega izraza — slovarja, fonetike, popačene melodike, patosa. Vse to z veliko pozornostjo za naravno izražanje in s potrpežljivim odstranjevanjem vsakovrstne jezikovne navlake, ki jo otroci prinesejo s seboj. Ta del ^e dal iške vzgoje imenuje tovarišica Ahačičeva abecedo, stopnjo vež banja. Šele mnogo kasneje preidejo k oblikovanju vlog. Ta proces gledališke vzgoje bi smeli imenovati nekakšno osnovno in srednjo stopnjo, uvodno pripravo za gledališko akademijo. „Na likovno in glasbeno akademijo prihajajo ljudje z neko poprejšnjo izobrazbo, ki jim jo dajo ustrezne ustanove. Na gledališko visoko šolo pa prihajajo gledališki analfabeti. Zakaj ne bi imela takih možnosti tudi gledališka vzgoja? “ Prizadetost, ki jo je bilo ču- titi iz zadnjih besed, me je spodbudila k vprašanju, kakšna je bila v vseh teh letih, kar je vodja oddelka za gledališko vzgojo, podpora tej dejavnosti? NI ZAŽELENEGA ODMEVA ..Izobraževalne in kulturne skupnosti bi morale bolj podpirati gledališko dejavnost na tej stopnji in videti v njej pripravo za kasnejšo poklicno usmeritev. Mislim, da je vzrok premajhnega zanimanja v še vedno meščanskem in malomeščanskem pojmovanju gledališča. Zato gledališka vzgoja v naši šoli še vedno nima pravega položaja. Zavedati bi se morali, da je gledališka dejavnost najbolj družbena izmed vseh umetnosti, saj daje otroku mnogo več kot zgolj obvladanje veščin odrskega izraza: privaja ga h kolektivnemu delu, vzgaja v njem odgovornost in ga kar najbolj fizično in pahično zaposli. Te posebnosti pa druge estetsko-vzgojne panoge ne premorejo toliko, je pa za celotno kulturno vzgojo in oblikovanje mladega človeka izredno pomembna.” Iz drugega nadstropja Pionirskega doma romajo programi in izdaje prek zavoaa SRS za šolstvo na številne osnovne šole. Pošiljajo jih vsem interesnim skupnostim (kulturnim in izobraževalnim), Zvezi slovenskih gledališč in še komu. Vendar odmeva, kakršnega bi si želeli, ni Tovarišica Ahačičeva je povedala, da dobivajo zadnja leta iz kulturne skupnosti sicer večje dotacije, s katerimi krijejo stroške za opremo in gostovanja. Vendar pa bi za delo s 150 - otroki potrebovali vsaj še tri redno zaposlene režiserje-peda-goge in nekaj tehničnega osebja In kdo bi temu ne pritrdil ob podatku, da so imeli v lanskem šolskem letu 52 gostovanj po vsej Sloveniji - pripravili in organizirali pa so jih le trije ljudje -'pa še od teh dva zaposlena s polovičnim delovnim časom. Nečesa pa moja sogovornica ni povedala. Tega, da vsi ti palčki in kraljične, vitezi in zasanjani princi odtehtajo tegobe finančnih in kadrovskih težav. Da postanejo majhne radosti otrok, ki z velikim veseljem prihajajo v drugo nadstropje Pionirskega doma, veliko plačilo za trud in izgubljeni čas. Seveda za požrtvovalne entuziaste, kakršna je „tovarišica“, ki so jo nasveta željni mali igralci povedli nazaj tja, od koder sem jo iztrgala. Ko sem odhajala, sem ji želela, da bi jih razumeli, jim pomagali In tudi posnemali. BREDA BERNETIC Darilo Tekstine razveselilo Cicibane VVZ Ajdovščina Posnemanja vredno______________________ Cicibani vzgojnovarstvenega zavoda Ajdovščina težko pričakujejo nov vrtec, ki bo dograjen prihodnjo pomlad. V starih in neustreznih prostorih skoraj 50 let stare hiše, nekdanje gimnazije in poznejše ekonomske srednje šole se stiska 125 predšolskih otrok hkrati z gojenci dijaškega doma. Malčki nimajo pravega količka, kjer bi se v miru igrali, ustvarjali male umetnije, stkane iz bogate otrokove domišljije in z vzgojiteIjičino pomočjo nabirali nova spoznanja za jutrišnji daa Prav tako nimajo ustreznega otroškega igrišča, kjer bi lahko varno in sproščeno napolnili z živahnimi dejavnostmi njihov in naš vsakdan. Tudi vzgojno delo vzgojiteljic je zelo oteženo. V novem vrtcu pa bo prostora še za vse tiste malčke, ki so bili letos odklonjeni in ki samevajo doma, čakajoč na mamico, da pride iz službe domov ali pa se igrajo na zelo nevarni cesti. Nov vrtec bo imel dovdj svetlega prostora za vse cicibane, ki bodo vse dopddne sodelovali pri različnih dejavnostih. Po tako razgibanem dopd-dnevu se bodo odpočili na ležalnikih z novimi raznobarvnimi prevlekami. Blago za te prevleke je cicibanom poklonila Tekstuna tovarna TEKSTINA iz Ajdovščine. Vsaka skupina otrok bo imela svojo barvo vzorca na ležalnikih. Barve so izredno prijetne in prav tako tudi vzorec. Tovarna TEKSflNA je podarila tudi blago za delovne halje za vzgojiteljice in za varuhinje. Vse vzgojiteljice in drugi smo se razveselili izredne pozornosti te priznane slovenske tekstilne tovarne do naših malčkov in tovarišic vzgojiteljic. Ta korak prizadevnih delavcev tovarne TEKSTINA je posnemanja vredea 'r> MIHAELA TIHELJ ORGANIZACIJSKI ODBOR „KAJ VEŠ O PROMETU11 ZA OSNOVNE ŠOLE OBČINSKE SKUPŠČINE JESENICE RAZPISUJE ob jugoslovanskih pionirskih igrah ,,Naša domovina pod svobodnim soncem11 VIII. republiško zaključno šolsko tekmovanje ,,Kaj veš o prometu11 za osnovne šole in VRI. republiško srečanje pionirjev prometnikov, ki bo v soboto, 24. in nedeljo, 25. aprila 1976 na Jesenicah pod pokroviteljstvom občinske skupščine Jesenice. Na republiškem sklepnem prometnem tekmovanju „Kaj veš o prometu11 lahko tekmujejo ekipe območij, ki jih sestavljajo štiije najbolje uvrščeni posamezniki z območnih tekmovanj. Na republiškem srečanju pioniijev prometnikov — orientacijski pohod, pa lahko sodelujeta po dve najbolje uvrščeni ekipi z občinskih tekmovanj. Ekipo sestavljajo trije tekmovalci: PRIJAVE: Prijave za ekipe tekmovanja „Kaj veš o prometu11 in srečanje pionirjev prometnikov pošljite organizacijskemu odboru na naslov: Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu skupščine občine Jesenice — na priloženih obrazcih najkasneje — za tekmovalce tekmovanja „Kaj veš o prometu11 do 19. 4. 1976 in — za orientacijski pohod srečanja pionirjev prometnikov do 5.4.1976. Prireditev bo organizirana in izvedena po programih, navodilih in pravilnikih, ki so objavljeni v brošuri „Kaj veš o prometu11 1975, ki jo je izdal svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu SR Slovenije. Posebno navodilo za orientacijski pohod pioniijev prometnikov (brošura, prospekti, itd.) pošlje organizator vsem občinam in odborom zveze prijateljev mladine do 15. 3. 1976. Tekmovanje „Kaj veš o prometu11 obsega: — testiranje na posebnih testnih polah, ki jih pripravi komisija za prometno vzgojo v šolah, sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu SR Slovenije; — ocenjevalno vožnjo s kolesom vrste pony na poligonu; — spretnostno vožnjo s kolesom vrste pony na poligonu. Tekmovanje v orientacijskem pohodu obsega: — reševanje nalog s področja prometne varnosti — uporaba in orientacija s kompasom — streljanje z zračno puško v tarčo — poznavanje zgodovinskih in kulturnih znamenitosti kraja. NAGRADE: za tekmovanje „Kaj veš o prometu11: 1. Najbolje uvrščena ekipa prejme pokal v trajno last. 2. Tekmovalci vseh treh najbolje uvrščenih ekip prejmejo odličja (zlato, srebrno, bronasto). 3. Prvih 10 ekip prejme spominske diplome o uvrstitvi na tekmovanju. 4. Vsi tekmovalci vseh 10 ekip prejmejo diplome o uvrstitvi ekipe. STROŠKI EV DRUGO: Stroške potovanja na Jesenice in vrnitve za tekmovalce in mentorje krijejo organizacije, ki bodo poslale tekmovalce in mentoije na prireditev. ' Te organizacije plačajo mentoijem tudi dnevnice in stroške prenočišča. Za vse tekmovalce bo v organizaciji DPM Jesenice preskrbljeno za brezplačno prenočišče in večerjo dne 24. 4. 1976 in zajtrk 25. 4.1976. Vsi tekmovalci morajo prinesti s seboj potrjeno zdravstveno knjižico in za slučaj slabega vremena dežni plašč ali pelerino. Vse informacije o razpisu lahko dobite na oddelku za notranje zadeve občinske skupščine Jesenice ali po telefonu, št. 064-81-040, interna 22 (tov. Šmid Jaka). Državna založba Slovenije Oddelek učil v Ljubljani, Trubarjeva 27 DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, Oddelek učil v Ljubljani, Trubarjeva 27, obvešča vse šole, da bo trgovina učil odprta od 1. decembra 1975 dalje vsak dan — tudi v soboto od 7. do 14. ure. Navedeni delovni čas je v skladu s 3. členom točke 1. odloka o okvirnem poslovnem času v trgovini (Ur. list SRS, 25/75). prosvetni delavei ---------------- \ ■. U c ■e. t List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Matjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 50 din za posameznike, za šole in druge i ustanove 80 din. Št. tek. računa 50100-601-16915. Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list prosvetni delavec11 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). J Z v , VSEH % ^VETROV* T: m * * IGRAČKE NA POSODO Pred nekaj leti so ustanovili v Dijonu z denarno pomočjo mestne hranilnice posojilnico igračk „Ludoteko“. Ustanovili so jo zato, da bi v njej lahko strokovnjaki, sociologi in psihologi opazovali in preučevali vpliv igračk na vzgojo otrok, starih od 2 do 14 let. Hkrati naj bi pomagali staršem, da bi lahko za malo denarja priskrbeli -otrokom primerno igračo. Sedaj je v „Ludoteki“ 600 različnih igrač, večina jih je cdo v „več izvodih11. O nakupu igračk odločajo strokovnjaki, zato se*ne zgodi, da bi v izposojevalnico zašle igračke, ki zbujajo v otroku agresivnost, ali pa take, ki se hitro pokvarijo. Ludoteka je odprta vsak delavnik. Otroci prihajajo sami ali pa v spremstvu staršev: igrajo se, nato pa izberejo igračko, ki jo bodo odnesli domov. Igračko imajo lahko izposojeno od 8 do 21 dni. Samo v šolskem letu 1972/73 so zabeležili okrog 2000 „posojil11. Veliko zanimanje je spodbudilo ustanovitelje, da so januarja 1973 odprh podobno ustanovo še v naselju, kjer ni igrišč za otroke, septeriibra istega leta pa v naselju s pretežno kmečkim življem. Samo v tej drugi ludoteki so si v dveh mesecih otroci izposodili 800 igrač. O POKLICNI ETIKI UČITELJEV Lani je bil v Vladimiru (RSFSR) simpozij na temo Problemi poklicne etike učiteljev, na katerem so sodelovali znani sovjetski pedagogi — znanstveni delavci. V. Suhomlinski je npr. govoril o vzrokih kršenja poklicne etike. Kot najvažnejši vzrok je navedel nepoznavanje otroka, neprimerno razkrivanje njegovega notranjega sveta, premajhno zavzetost, da bi napravili pouk tak, da bi ga otroci vzljubili. Spori med učiteljem in učencem nastanejo največkrat zaradi nepravičnih kazni, grobosti, ukora, groženj in žalitev. Učitelj pa bi moral biti otrokov prijatelj. Zanimati bi se moral za njegove interese, podoživljati njegovo veselje in razburjenje, pri tem pa kdaj pozabiti, da je učitelj. Šele takrat se mu bo otrok odkril. Na simpoziju so govorili še o pedagoški zavesti, pedagoški ddžnosti, pedagoški pravičnosti itn. POSKUS Z UČENCI PONAVLJAVCI V pedagoškem znanstvenem inštitutu Estonije, v Talinu so napravih svojevrsten poskus: v en razred so zbrali četrtošolce — ponavljavce. Raziskave so pokazale, da lahko vsak učenec uspešno izpolni vzgojnoizobraževalne naloge in obveznosti, če se poveča njegovo individualno delo, ki hkrati zagotavlja in vrača samozavest. Izkušnje so pokazale, da lahko ponavljavci nadomestijo zamujeno v dveh ali treh šolskih letih — z metodami, ki so jih uporabili v estonskem inštitutu, pa se to zgodi že v enem šolskem letu. Od 40 učencev, kdikor jih je sodelovalo pri poskusu, se jih je 23 vrnilo v svojo staro šdo, v redne oddelke. Po dveh šdsldh letih je 94,7 % teh ponavljavcev dohitelo svoje' vrstnike v rednih šdah. Najnovejše raziskave skušajo ugotovili, ali naj učenci, ki ponavljajo I. razred, nadaljujejo in končajo šdanje v eksperimentalni ali redni šdi. ZA BOLJŠO PROMETNO VZGOJO Ministrstvo za izobraževanje in vzgojo LR Pdjske je sprejelo sklep o ukrepih za izbdjšanje prometne vzgoje in izobraževanja v predšdskih ustanovah ter osnovnih in srednjih šdah. Ministrstvo je objavilo tudi navodila, ki predvidevajo povečano sodelovanje šd: pri pouku in svobodnih dejavnostih naj bi s prometno vzgojo pripomogli k varnosti učencev v prometu. Posebno pozornost je treba posvetiti otrokom v predšdskih ustanovah in osnovnih šdah. OBVEZNA TELESNA VZGOJA ZA 6000’ŠTUDENTOV V učne načrte 15 fakultet beograjske univerze so uvedli telesno vzgojo obvezno za vse študente prvih ali drugih letnikov. Čeprav je telesna vzgoja obvezna, študenti iz tega , predmeta ne bodo ocenjeni. Telesna vzgoja bo dvakrat tedensko po eno uro v športnorekreacijskem centru v mestu. Pouk je raznovrsten in prilagojen možnostim. Vsaka ura v bazenu, telovadnici ali na terenu se začne z lažjimi vajami za ogrevanje. Med učno uro študentje plavajo, igrajo košarko, rokomet in se ukvarjajo z atletiko, študentke pa z ritmiko. Pozimi je predvideno drsanje. Zahvaljujoč pouku telesne vzgoje se je nekaj tisoč študentov že naučilo plavati. Pouk poteka pod nadzorstvom učitelja in zdravnika, ki ugotavljata telesne sposobnosti študentov in preverjata, če je komu potrebna posebna vrsta terapije. Verjetno bo uveden pouk telesne vzgoje postopoma, in sicer: prvi dve leti obvezno, naslednji dve pa neobvezno. Telesne vzgoje še niso uvedli na šestih visokošdskih zavodih zato, ker nimajo denarja. Obvestilo SPOŠTOVANI NAROČNIKI, PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO! Odbor za medsebojna razmerja delavcev v združenem delu OSNOVNE ŠOLE GORNJA RADGONA razpisuje na podlagi 8. čl. samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih za nedoločen čas prosto delovno mesto učitelja v celodnevni šoli Pogoj: PA za razredni pouk ali PA za likovni pouk. Prijave sprejema osnovna šola Gornja Radgona do 15. decembra 1975. Nastop dela takoj! Obvestilo______________________________________ Svet SR Slovenije za preventivo in vzgojo v cestnem prometu razpisuje v okviru programa VIII. republiškega sklepnega šolskega prometnega tekmovanja „Kaj veš o prometu11 za osnovne šole NAGRADNI NATEČAJ za risanje risb in pisanje prostih spisov na temo prometne varnosti. Za tekmovanje pridejo v poštev tudi risbe, ki so jih učenci izdelali med šolskim letom. Podrobnejša navodila v zvezi z natečajem so v brošuri „Kaj veš o prometu11, ki jo je izdal Svet SR Slovenije za preventivo in vzgojo v cestnem prometu — Ljubljana 1975. SVET SR SLOVENIJE ZA PREVENTIVO IN VZGOJO V CESTNEM PROMETU 25. obletnica osnovne šole v Piranu Vse pedagoške in druge delavce, ki so bili kdaj zaposleni na osnovni šdi v Piranu vabimo na JUBILEJNO PROSLAVO OB 25. OBLETNICI OSNOVNE ŠOLE V PIRANU TER 30. OBLETNICI OSVOBODITVE, ki bo 5. decembra 1975 ob 17. uri v Tartinijevem gledališču v Piranu. OSNOVNA ŠOLA PIRAN Peta razstava naravoslovne fotografije Letošnjega 5. novembra je bila odprta v prirodoslovnem muzeju v Ljubljani že peta raz-' stava naravoslovne fotografije in barvnega diapozitiva. Priredili so jo Prirodoslovno društvo Slovenije, Foto—kino zveza in prirodoslovni muzej, pokrovitelj pa je bila, kot že nekaj let, založba Mladinska knjiga, ki je v svoj knjižni program vedno vključevala dela z naravoslovnega področja in spodbujala k delu domače avtorje. Prva razstava naravoslovne fotografije je bila pripravljena leta 1971, kjer so bile razstavljene samo čmo-bele fotografije, že naslednje leto pa so tem fotografijam dodali še barvne diapozitive. Leta 1973 so na to razstavo povabili tudi fotografe iz drugih republik — to je bila prva tovrstna razstava v Jugoslaviji. Leta 1974 je bilo organizirano strokovno posvetovanje o naravoslovni fotografiji, ustanovljena pa je bila tudi sekcija za naravoslovno fotografijo. Ob letošnjem odprtju raz- stave je bila, tako kot na prejšnjih, zbrana množica ljubiteljev naravoslovne fotografije. Na otvoritvi so govorili: ravnatelj muzeja dr. Anton Polenec ter predsednika Prirodoslovnega društva Slovenije in Foto—kino zveze tovariša Rajko Kavčič in j Ifiarko Aljančič. Zatem so najboljšim avtorjem fotografij po-i delili diplome in predvajali; barvne diapozitive. Razstavljene so fotografije iz žive in nežive narave, prevladu-l jejo pa slike živali in rastlin. Le-| tos so prireditelji že v razpisu z3; fotografije opozorili na temo o Krasu, vendar je s tega področja še zelo malo slik. Razstava bo odprta en mesec, tretja letošnja številka Proteusa pa bo objavila gradivo o razstavi in bo pravi razstavni katalog. Te razstave- so izredno pomembne za vzgojo fotografov amaterjev. Splošno kulturne poslanstvo opravljajo že s tem, da širijo zanimanje za lepote narave in pospešujejo fotografsko ustvarjalnost. TATJANA HOJAN Razstava Društva slovenskih likovnih umetnikov Mala plastika 1970/71, Zdenko Kalin V počastitev 30-letnice osvoboditve in pod pokroviteljstvom pred sednika RK SZDL Mitje Ribičiča bodo v Modemi galeriji 2? novembra odprli razstavo Društva slovenskih likovnih umetnikov Razstavljalo bo 160 likovnih umetnikov iz vse Slovenije. Zs skupinske oglede šol je vstop prost. Razstava bo odprta vsak da# od 10. do 18. ure