
S v


M








Slovenske

Večernice.

64 . zvezek

Celovec  1910












Slovenske

85

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

80

64. zvezek.

D.S.M.


1910. /

Natisnila tiskarna Družbe sv/Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.


m  eseca avgusta leta 1908. smo imeli kateheti v
J ^1[ Spljetu hrvatsko-slovenski sestanek. Seveda
v sem se ga moral udeležiti tudi jaz. Poprej sem
se pa šel še na Gorenjsko malo razprašit in ohladit.
Ko izstopim v Žirovnici iz vlaka, zagledam prvega
znanca — Trebušnika.

,.Pravim, pravim, dober večer, gospod Janko!“
pozdravi me mož. „Zdaj pa zopet ne bodo imele gore
miru pred vami. Pravim, pravim, jo udarite li tudi kaj
v Tirole?“

„Letos pa ne,“ odvrnem mu; ,.moram v Dalma¬
cijo. Nazaj grede pa nameravam iti malo v goste k
črnogorskemu knezu Nikiti. Stopil bom tudi tja v
Bosno in Hercegovino, da pogledam kraje,'kjer sta
vidva z Grogo prelivala svojo srčno kri za domovino.
Ako imate čas, pa pojdite z menoj! Začetkom avgusta
že lahko odrineva.“

,,Pravim, pravim, ta bi pa ne bila napačna. Rad
bi še enkrat stopil na tla, na katerih smo se bili s
Turki. No, pa pravim, pravim, se že še pomeniva o
tem; časa imava še dosti. Pa srečno! w

Jaz sem odšel v gore, Trebušnik pa po konjskih
kupčijah. Imela pa sva oba smolo.

4

Akoravno je bila tisto leto velika suša, bil sem
vkljub temu moker, če sem se le pokazal z nahrbt¬
nikom izpod strehe. Na Razorju me je dež premočil
do kože, na Jalovcu do kosti, kako se mi je pa na
Triglavu in v Savinjskih planinah godilo z močo, pa
raje ne govorim. Skratka: Na Gorenjskem ni bilo cele
počitnice suše, ker so me vselej poslali na kako goro,
če so potrebovali dežja.

Gospod župnik Aljaž je pa naenkrat zaslovel kot
naj zanesljivejši vremenski prerok, ker sem mu jaz
služil kot vremenik. Kadar je kak hribolazec poizve¬
doval pri njem po vremenu, je vselej mene vprašal,
ako nameravam kam v gore. In takoj je vedel napo¬
vedati grdo ali pa lepo vreme. — Torej z gorami
sem imel smolo.

In Trebušnik? — Kupil je v Beljaku zelo po ceni
lepo kobilo. Prodajalec mu je navrgel celo jako ime¬
nitno uzdo. Vso pot noter do doma se je bahal z dobro
kupčijo. Ko je pa doma snel kobili uzdo, snel ji je z
njo vred tudi — desno uho. Kakor blisk se je po celi
župniji raznesla vest, da je Trebušnik, slavni pozna¬
valec konj, kupil kobilo s ponarejenim ušesom. Nekateri
nagajavci so mu celo svetovali, da naj pregleda kobili
zobe, če morda tudi ti niso ponarejeni.

„Pravim, pravim / 4  primomlja Trebušnik k meni
kmalu po tej znameniti kupčiji, „kdaj odrinete v
Bosno ? 44

„V torek! Ste se li res odločili, da pojdete z
menoj ? 44

„Pravim, pravim, prav res. Ta čas se bo vendar
kupčija z ušesom malo pozabila. Bečkov Groga gre
tudi z nama. Pravi, da mora v Sarajevu še nek star
dolg poplačati . 44

„Kaj pa Ivanka? Gre li ta tudi z nami ? 44

„Pravim, pravim, te pa še nočem ne. Vem, da bi
mi vso pot trobila na ušesa od tistega ponarejenega
ušesa . 44

5

„Tudi dobro! Torej v torek zjutraj odrinemo v
Reko . 44  Tako sem se poslovil od Trebušnika ter se
napotil proti Breznici.

Ko pa pridem do Kunta, zagledam na hišnem
pragu Ivanko. Ker ni imela ravno nujnega posla, ošte¬
vala je svojega mlajšega bratca.

,,Dobro jutro! Bo li deževalo ? 44  podraži me po¬
rednica.

„Ako te kdo polije s škafom, ga boš ravno za¬
dosti imela / 4  odvrnem ji.

„Ah kaj, če me s škafom; da me le z vodo ne / 4
odreže se mi ročno. „Kdaj pa odrinete v Dalmacijo ? 44

„ Drugi teden! Stric in Groga gresta tudi. Te li
nič ne mika z nami ? 44

„Ah, kaj bi hodila v taki vročini! Ostanem raje
doma.“

„Aha, kislo grozdje, kaj ne? Stric te noče s seboj?
— Škoda! Potovanje utegne biti krasno. Tudi v Ce¬
tinje gremo pogledat . 44

„Kaj, v Cetinje? Tja bi pa tudi jaz šla. Rada bi
namreč obiskala tam neko svojo prijateljico. Piše se
Darinka Bedakovič; sedaj živi pri stariših, ki imajo
blizu Cetinj veliko posestvo. Dve leti je bila z menoj
v škofjeloškem samostanu. Zdaj me pa vedno vabi,
naj jo obiščem . 44

„No, pa prosi strica! Morda te vendar le vzame
s seboj / 4  svetoval sem ji jaz.

In res jo je vzel. Samo obljubiti mu je morala,
da bo vso pot molčala o ponarejenem ušesu.

Trebušnih in Groga v velikih stiskali.

Slovo od Špelice. — Morski volk. — Pokušnje. — Izgredi. —

Rešitev. — Rinocerosova pohlepnost.

Slovenski udeleženci katehetskega shoda smo se
dogovorili, da odrinemo iz Reke s parnikom v sredo
dopoldne. Ker se je pa moja triperesna deteljica —

6

Trebušnik, Ivanka in Groga — hotela na Trsatu pri¬
poročiti za srečno pot, odrinili smo že v torek zjutraj
v Reko. Malo je manjkalo, da nismo odšli brez Groge.
Poslavljal se je namreč tako dolgo od Špelice, da bi
bil kmalu zamudil vlak, vkljub temu, da je rogovilil
po hiši že pred solnčnim vzhodom.

Najprej je spodil Špelico v kuhinjo čaj kuhat,
potem se je pa začel pripravljati na pot. Poiskal si
je črno mazilo, da bi si namazal škornje. Ker je pa
še na pol dremal, pozabil jih je v naglici obuti in si
hitel mazati kar bose noge. To svojo zmoto je zapazil
šele takrat, ko mu je Špelica prinesla v sobo lastno¬
ročno namazane in polikane škornje.

„Lej ga, lej ga, si li znorel, da mažeš nogi ?“ za¬
gode Špelica, ko vidi Grogo, s kakšno gorečnostjo si
drgne svoj „avtomobili

Zdaj šele pride Groga popolnoma k sebi. Najprej
pogleda na svoje „polikane“ noge, potem pa na škornje,
in takoj v  spozna, da ni sam kriv te zmote, marveč
edino-le Špelica.

„Jaz da sem znorel ? ; ‘ začel je kričati, „in ti,
moja zakonska žena pred Bogom in ljudmi, ti se mi
upaš kaj takega očitati? Kdo je pa kriv, da sem si
namazal noge mesto škorenj, ako ne ti, ki si mi škornje
odnesla, da jih nisem mogel obuti. — To ti pa povem,
če mi še enkrat rečeš, da sem nor, zgrabim te in te
zaženem po bregu navzdol, da boš celo osmino pobirala
kosti okrog hiše, pa še vseh ne boš našla.“

Špelica pa ni bila nič kaj željna takega pobiranja
svojih že precej priletnih kosti; zato je vrgla škornje
v Grogo in jo odkurila v vežo k ognjišču. Zaradi
večje varnosti je pa tudi postavila med se in svojo
ljubeznivo zakonsko polovico vrata, ki jih ni posebno
mehko in tiho zadrlešnila.

Groga je že hotel v prvi jezi škornje poslati za
Špelico, toda spomnil se je še o pravem času, da se
uspešnejše nad njo znese, ako jih ima obute.

7

Začne torej iskati po tleh nogavice, ko mu slu¬
čajno uide pogled na počrnjene noge.

„Ha, čemu bi oblačil nogavice ?“ misli si Groga
ter se udari po čelu. „Saj to-le črno mazilo že toliko
izda, kakor tista redka volna. Kar škornje nategnem,
pa bo; se mi vsaj preobuvati ne bo treba. Glej ga
šmenta, zdaj je pa še dobro, da sem si namazal noge.
Vseeno sem se po krivici znašal nad Špelico, češ,
da je ona kriva, da sem si namazal noge mesto škorenj.
Sploh pa nima ona prav nič zasluženja pri tem, ker
sem sam prišel na to pametno misel. Vendar jo hočem
prijazno ogovoriti, da se ne ločiva v jezi in ji po¬
kažem, da sem ji vedno dober in zvest zakonski mož
in mil gospodar, kakor sem bil obljubil, ko sva stala
pred oltarjem . 44

S takimi spravljivimi mislimi in nameni odpre
Groga vrata in pravi kolikor mogoče prijazno:

v „No, Špelca, kaj krop še ne vre ? 44

Špelica pa ni bila tako spravljivih misli. Mignila
je s svojo suho bradico in rekla rezko:

„Saj ni trapast, da bi vrel . 44

Ta odgovor je bil pa za Grogo že malo preveč.
Rekel sicer ni nič. Zato je pa zgrabil debelo poleno,
ki mu je bilo najbližje pri rokah, in ga vrgel v Špe-
lico. Ta pa ni bila tako neumna, da bi bila lovila po¬
leno z glavo, marveč je urno planila v čumnato in
zapahnila vrata za seboj. Poleno je pa priletelo v
lonec in krop, ki ni bil tako „trapast, da bi bil vrel 44 ,
in vse se je razlilo po ognjišču.

Nočem dalje opisovati, kako je Groga sam kuhal
čaj in kako ga je Špelica zabavala iz varne čumnate,
ker se bojim, da bi stvar postala predolgočasna. Samo
toliko naj omenim, da je Groga pri odhodu potrkal s
koščeno pestjo na vrata čumnate in se poslovil od
Špelice s to tolažbo, češ, da bo pripeljal iz Bosne
mlado in lepo turško babnico, njo bo pa zapodil po
svetu.

8

Pripeljali smo se v Matulje v najlepšem vremenu.
Tu se nam je pa Ivanka izneverila. Na kolodvoru jo
je namreč pričakovala njena prijateljica Mira Radovič
s svojimi stariši. Ta me je prosila, da bi pustil Ivanko
z njo in obljubila, da jo drugi dan zanesljivo pripelje
o pravem času na parnik.

Stricu Trebušniku je bilo to zelo všeč. Vsaj delal
se je tako. •

„Pravim, pravim,“ rekel je Ivanki, „bodem vsaj
en dan imel mir pred tvojim jezičkom. 4 *

„Oho, stric, le nikar se preveč ne veselite, “ od¬
vrne mu ta. „Bodite kar brez skrbi! Bodem že do¬
hitela, kar zamudim te ure . 44

Radovičevi so jo udarili s svojim zgovornim go¬
stom kar peš v Volosko, mi pa smo sedli na električno
železnico, ker ni bil Trebušnik prav nič vnet za daljšo
hojo po prašni in vroči cesti.

Ko se pripeljemo v Opatijo, začneta Trebušnik in
Groga po stari navadi siliti v gostilno. Toda dokazal
sem jima, da ni zdravo nabasati se pred kopanjem.
Zdaj sta pa hotela na vsak način v javno kopališče,
kjer je kar mrgolelo malih in velikih dvoživk, katerim
se pravi kopališčni gostje. Jaz sem se pa bal, da mi
ne napravita kaj takega, kakor takrat v Trstu, ko
smo morali kar zbežati domov. Zato sem ju malo po-
strašil, češ, da je njiju osebni popis gotovo nabit
po vseh javnih kopališčih, da se ju vedo ljudje va¬
rovati.

„Grogo bi še morda zgrešili , 44  pravim Trebušniku,
„vas pa bi takoj spoznali. Tudi vlaka nimate tu, da
bi tako urno ubežali pravici, kakor takrat v Trstu.
Pojdimo raje v Iko, tam si že poiščemo kako pripravno
kopališče, kjer smo bolj sami ! 44

Odpeljemo se torej naprej v Iko. To je Groga
zijal na desno in levo v krasne vile, mimo katerih
smo drdrali z električnim vozom. Moral je priznati,
da je skoraj tako lepo, kakor na Bledu.

V Iki gremo naravnost v lepi duhovniški sana¬
torij (zdravišče), kjer imajo duhovniki lastno kopališče.
Sestra prednica, vesela Dunajčanka, ostale usmiljenke
so same Slovenke, nam je rada dovolila, da smo se
poslužili domačega kopališča. Samo za kopalno obleko
je bila nekoliko v zadregi. Za Grogo in zame se je
hitro našlo vse potrebno. Za Trebušni ka so pa morale
sestre premetati vse perilo. Še le v podstrešju so po
dolgem iskanju izvrtale neke plavne hlače, ki jih je
pred več leti pozabil debel ogrsk kanonik, o katerem
so trdili, da je tehtal pri odhodu iz Ike tristo funtov.
Toda še v te je Trebušnik komaj spravil svoje
ogromno telo.

Voda je bila jako topla in prijetno je bilo. Edino
to nam je hodilo narobe, da je morje komaj par ko¬
rakov od brega že silno globoko in da tla niso pe¬
ščena. Na obrežni terasi se je sprehajalo nekaj du¬
hovnikov, ki so v zdravišču iskali zdravja in počitka.
Med njimi je bil tudi moj prijatelj Petričev Zorko. V
velikanskem belem slamniku je bil podoben dolgemu
strašilu v prosu. Opominjal nas je, naj gremo kmalu
iz vode, češ, da so ribiči opazili pred par dnevi
dva velikanska morska volkova, in sicer prav blizu
obrežja.

Toda mene te besede niso posebno vznemirjale,
ker sem vedel, da se bo pošast gotovo raje lotila Tre-
bušnika, kakor pa mojih suhih kosti. Sčasoma se pa
z Grogo naveličava brozgati po vodi. Zlezeva torej iz
vode, sedeva na visoko obrežno škarpo in gledava črez
morje, ki je bilo izredno mirno. Le tu in tam so
se vzdigovali mali valčki in se kopali v žarkih vro¬
čega poldanskega solnca. Trebušnik je pa mirno ležal
v vodi, tako, da sta mu samo trebuh in obraz molela
iz nje. Naenkrat zagledam, kako se je nedaleč od
njega pokazala velikanska plavuta iz morja. Tu mu
pa že zakriči Zorko:

»Bežite, bežite, morski volk, morski volk!“

10

Trebušnik se zasuče z naglico, ki bi je mu nihče
ne prisodil, ter hiti na suho. Toda zver je bila še
urnejša. Kar naenkrat ga je dohitela. Bliskoma se vrže
na hrbet,* zazija, da so se strašni zobje kar posvetili,
ter hlastne po Trebušniku.

Tu se je pa Bečkov Groga pokazal v pravi luči.
Urno zagrabi precej veliko skalo in jo zažene volku
naravnost v na stežaj odprto žrelo. Zver pa zapre
gobec v trdni nadi, da si je poiskala dober grižljej
iz Trebušnikovega stegna, in odplava nazaj v odprto
morje. — Tu pa prikobaca že tudi Trebušnik z veli¬
kansko sapo na breg.

„Pravim, pravim,“ sopihal je, „meni se je godilo
kakor 'Fobiji v svetem pismu, ki ga je hotela riba za
večerjo snesti. Ti Groga si pa moj Rafael. Tega ti
nikdar ne pozabim.“

Vsi smo hvalili Grogo zaradi njegove hladno¬
krvnosti in tako ,,ravne roke“. Naposled se mu je
že skoraj preveč zdelo te hvale. Zardel je kakor Špe-
lica takrat, ko je rekla pred oltarjem „da“, mahnil z
roko, pljunil v morje in dejal:

„Kaj bo to! Saj nisem bil zastonj pri topničarjih.
Ko bi me bili vi videli v Krškem streljati, tam bi se
bili šele čudili. Nekoč sem odstrelil s topom nekemu
kmetu čedro, akoravno jo je tako trdo tiščal med
zobmi, da mu je ostala cevka v ustih. In kako sem
zadeval v Bosni leta 78.! O tem bi še le lahko pri¬
povedoval, o tem!“

Tako je govoril Groga in pogledal ponosno na
gospode, ki so se bili zbrali okrog njega, če bi morda
zapazil na njihovih obrazih željo, še kaj več zvedeti
o njegovih junaških činih.

Toda gospodje so že prišli na drug predmet. Jeli
so se namreč prepirati, bo li kamen kaj škodoval
morskemu volku ali nič. Takoj sta nastali dve stranki.

* Morski volk ima zgornjo čeljust tako podaljšano, da more
le vznak popasti.

11

Ena — vodil jo je prijatelj Zorko — je trdila, da
volk prebavi najtrše reči, torej mu tudi kamen ne bo
delal sitnosti. Drugi so pa menili, da si je zver gotovo
šla poiskat na morsko dno potrebna zelišča, da bo
kamen „nazaj dala“. Ker smo imeli na obeli straneh
dobre in strastne govornike, bilo se je bati, da na¬
stane iz tega vprašanja resen prepir. Slednjič smo se
pa vendar-le razšli v složni želji, da bi kamen obležal
morskemu volku v želodcu ter mu tako pripomogel k
zasluženi smrti.

Ko sem pa nekaj dni pozneje v Sarajevu brskal
po časopisih, zadel sem slučajno na to-le novico:

»Velikanskega, črez tri metre dolgega morskega
volka so ujeli ribiči blizu Opatije. Ko ga pa pre¬
parajo, najdejo v njem razun dveh napol prebav¬
ljenih človeških nog tudi veliko skalo. Kako je ta
zašla v volkov trebuh, je pač velika ugankah

No, nam, ki smo bili vpričo, ko sta Trebušnik in
Groga igrala Tobijo in Rafaela, ni ta skala posebno
velika uganka. To se mi pa zdi še posebno dobro,
da ni bila Zorkova trditev prava. Kajti volk skale ni
— prebavil.

Iz Ike smo stopili še malo v Lovrano. Tam je
Groga spoznal z veliko zadovoljnostjo, da njegova
Špelica še ni najbolj umazana ženska na svetu. Kajti
na pragu neke starinske hiše je videl celo kopo raz-
kuštranih in umazanih Lahinj, ki so kričale, kakor da
bi se šlo za zedinjenje z zedinjeno Italijo.

Nato smo se vrnili v Opatijo. Tu sem pa imel
velik križ s svojima tovarišema. Hotela sta namreč
kar po vrsti po vseh gostilnah in hotelih. Zastonj sem
si prizadeval obrniti njuno pozornost na krasni pogled
na morje. Edino-le prostrani lavorjev gaj ju je ne¬
koliko zanimal. Pojasnil sem jima, da so ga zasadili
benediktinci, ki so se tod naselili v štirinajstem sto¬
letju.

12

„Pravim, pravim/ 4  prekine me takoj vedno žejni
Trebušnik, „kaj je tu benediktinski samostan? Poj¬
dimo v njihovo klet na vino! Ko sem bil v Solnogradu,
sem pil v benediktinski kleti kaj dobro kapljico. 44

„Pnstite me izgovoriti/ 4  zavrnem ga hitro. „Kam
bodete hodili pit? Saj benediktincev ni več v tem
kraju. Njihov samostan je prešel namreč pozneje na
jezuite. Dandanes nas benediktincev spominja samo
še ime „Opatija“. Zakaj po njihovem samostanu je
dobil ves kraj ime. Toda tudi jezuiti so bili tu le do
leta 1773. Takrat so pa samostan sekularizirali, to se
pravi: jezuite so izpodili, samostan in posestvo pa
prodali. 44

Tu pa povzame besedo Groga in pravi: „Veste
kaj, še mi „sekulirajmo“ kak velik hotel! Ljudi po-
mečimo v morje, hišo pa prodajmo! Nekaj bo že vrgla.
Seveda moramo poprej kleti do dobrega izprazniti. 44

Trebušnik pa ni bil za „sekuliranje 44  posebno vnet.
Menil je, da bi utegnilo nastati preveč hrupa, ako bi
se podstopili take kupčije. Tako je ostal Grogov predlog
v manjšini.

Nekaj časa se še sprehajamo po krasnem parku
ob morju ter poslušamo godbo, potem se pa odpeljemo
s parnikom proti Reki.

Parnik je bil dobesedno nabasan. Komaj sva našla
z Grogo vsak svoj prostorček. Trebušniku se je pa
slabo godilo. Kajti zavoljo obširnosti svojega telesa
se ni mogel zadovoljiti s prostorčkom; prostora je pa
dolgo zaman iskal. Slednjič se je s pomočjo svojih
komolcev vrinil med mlad zakonski par, ki je bil naj-
brže na ženitovanjskem potovanju. Zato ni bilo prav
nič čudno, da se Trebušnik ni posebno prikupil novo-
poročencema, ko sta morala po njegovi krivdi tako
kmalu po poroki okusiti grenkost ločitve. Niti pogle¬
dati se nista mogla, kaj še le pogovarjati!

Dopovedovala sta mu z največjo zgovornostjo, da
ni lepo, da se jima je vrinil za planke. Mladi soprog

13

mu je ponujal prostor na svoji levici, ako zapusti nje¬
govo desno stran in mu tako zopet odpre razgled na
„žareče solnce njegovega življenja 4 '. Toda govorila sta
gluhim ušesom. In to tudi ni bilo čudno. Zakaj, žlo¬
budrala sta v jeziku, ki se govori na trgu sv. Petra
v Rimu. S tem jezikom pa opraviš pri Trebušniku
toliko, kakor pri njegovih hlačah. Stric je bil celo
tako brezobziren, da si je prižgal smotko in puhal
dim sedaj enemu, sedaj drugemu pod nos.

To je pa gnalo potomca slavnih Rimljanov in
ukradenih Sabink kar v obup. Oba hkrati planeta
kvišku in dereta k ognju, da se menda združita v
smrti v morskih valovih, ker ju je kruta usoda v po¬
dobi Trebušnika tako nemilo ločila. — Tu se prikaže
rešitelj v kapitanovi osebi.

Razložil je Trebušniku, da je parnik prišel iz
ravnotežja in se nagiblje vedno bolj na eno stran,
ker je on vkrcal svojo težko osebo tja, kjer je bilo
že tako preveč teže. Povabil ga je na drugo stran
krova in mu tam odkazal dovolj obširen prostor, kjer
ni nikomur delal napotja.

Mlada zakonska dvojica je pa takoj opustila vse
misli na združenje v smrti. Podala sta se v svoj tus-
kulum,* kjer sta skoraj pozabila, da so na parniku
tudi ljudje, ki niso na ženitovanjskem potovanju.

Ko pridemo v Reko, poiščemo si najprej stano¬
vanja, in sicer v hotelu ,,Rinoceros“. Tu se nekoliko
osnažimo, potem pa gremo v obednico, ker je bil ravno
čas za večerjo. Ko prinese natakar jedilni list, polasti
se ga koj Trebušnik, ter ga prične študirati. Razumel
seveda ni prav nič, ker so bila večinoma sama fran¬
coska imena.

,.Pravim, pravim, kaj bom izbiral , 44  dč nevoljno
natakarju, „ko se pa ne spoznam na te čačke. Pri-

* Lep kraj v stari Italiji. Sedaj pomeni toliko, kakor „mimo
zavetje u .

14

nesite mi od vsake jedi eno porcijo za poskušnjo, po¬
tem bom pa že povedal, kaj mi napravite za večerjo . 44

Natakar je kaj debelo pogledal strica, ker je
mislil, da se šali, ali pa da se mu meša. Ko pa spo¬
zna, da se gre za res, jame vlačiti na mizo pokuš¬
nje 44 . Ker so bile pa porcije bolj majhne, je komaj
sproti nosil.

Trebušnik se je nazadnje odločil za raco in uka¬
zal, naj mu speko eno precej veliko. Toda s tem mu
niso mogli postreči. Kajti imeli so na razpolago samo
eno. Od te je pa Trebušnik že pospravil eno četrtinko
v omaki, eno pa pečeno. Moral se je torej zadovoljiti
z ostalo polovico.

Po večerji si pa mož kar na celem zmisli, da
mora še v kavarno.

„Čemu bote hodili tja ? 44  branim mu jaz. „Ako tako
poželite kave, dobite jo tudi tu . 44

„Pravim, pravim, vsaj meni ni toliko za kavo.
Samo prijetno se mi zdi, tako-le v kavarni sedeti in
časnike pregledavati . 44

„Kaj hočete pregledavati časnike! Slovenske težko
dobite, nemških ne berete, laških pa ne razumete . 44

,,Pravim, pravim, imenitno se mi pa vendar le
zdi. Saj vas ne silim, da bi šli z menoj, ko vem, da
ne hodite radi po kavarnah. Greva pa sama z Grogo.
Črez dobro uro sva nazaj . 44

„Ostanita raje tu. Malo še posedimo, potem pa
gremo spat. V tem času tudi ni prav varno stikati
po kavarnah, ker so pretepi med Lahi in Hrvati na
dnevnem redu. Pripeti se lahko, da se vaju Lahi lo¬
tijo, če vaju slišijo slovenski govoriti . 44

S temi besedami sem ju hotel ostrašiti, da bi
ostala „doma 44 , toda dosegel sem ravno nasprotno.
Bilo je, kakor bi bil prilil ognju petroleja.

,[Pravim, pravim , 44  udari se Trebušnik po trebuhu,
„naj se naju le lotijo! Tako bodo frčali v morje, ka¬
kor takrat v Trstu; kaj ne, Groga ? 44

,,Frčali pa, frčali / 4  pritrdi mu ta v sladkem upanju,
da stric ne bo dal le za kavo, marveč tudi za kaj žganega.

„Pa pojdita, ako ni drugače / 4  pravim nevoljno.
„Samo povem vama, da vaju ne bom hodil reševat,
če vaju zaprč . 44

„Ne bo treba / 4  odreže se Groga samozavestno.
„S Trebušnikom se ne bojiva cele Reke. Vse razbijeva 4
če je le treba . 44

Delala sta pa že take obraze in kričala, da sem
se že bal, da ne začneta z „razbijanjem 44  kar v ho¬
telu. Zato sem bil skoraj vesel, da sta odšla. Skrbelo
me je pa vendar-le, kako se bo izteklo. Kajti Tre-
bušnik je imel v želodcu prav gotovo cel bajer dal¬
matinskega vina, da je v njem raca kar plavala.

Nekoliko še posedim, potem pa grem malo po
mestu. Kajti izprehod v večernem hladu se kaj prileže
po vročem dnevu. Tako pridem počasi na obrežje, kjer
postajajo vinski trgovci s svojimi večjimi in manjšimi
jadrnicami. Tu je vladalo kaj živahno življenje. Ne¬
kateri so pretakali vino, drugi so ga točili v velike
steklenice za kupčijo črez ulico, zopet drugi so krpali
poškodovana jadra. Tu in tam so se zibali nad temno
vodo otožni zvoki dalmatinskih popevk, s katerimi so
si žilavi brodarji lajšali težko delo.

Naenkrat utihnejo vsi. Nekje v mestu je nastal
silen hrup, ki je prihajal bližje in bližje. Vse popusti
delo in prihiti na obrežje. Kmalu se privali velikanska
množica. Kričalo je vse vprek. „Živijo M  in „eviva M  sta
se kar topila v en klic. Tu se izvije iz gneče nekaj
ljudi, kateri jo urno pocede proti mostu, ki vodi črez
Rečino v Sušak na Hrvatsko. Zdelo se mi je, da hočejo
ubežati redarjem, ki so se skušali preriniti skozi mno¬
žico. Toda gneča je bila prevelika. Zdelo se mi je,
da so ljudje nalašč ovirali policijo, da ni mogla za
begunci. Slednjič se je posrečilo par redarjem, da so
se prerinili skozi. Toda bilo je že prepozno. Kajti
ubežniki so jo že pobrali črez most in izginili v Sušak.

Most je bil toliko razsvetljen, da sem jih še precej
dobro razločil. Najbolj jo je cvrl prvi, ki je bil golo¬
rok. Nekoliko za svojimi drugovi je pa hlačal silno
velik in debel dedec. Tudi ta je imel eno roko po¬
polnoma golo.

Sprva se mi je stvar še precej dopadla, kajti
človek vidi rad kaj nenavadnega. Toda hipoma mi
postane kar toplo. Domislil sem se namreč, da bi ta
dva begunca utegnila biti — Trebušnik in Groga. Hotel
sem takoj v Sušak za njima, da bi se popolnoma pre¬
pričal o stvari. Toda policija je zaprla most in začela
razganjati množico.

Obrnem se torej nazaj v hotel. Med potjo zvem
od nekega reškega Hrvata, da so se v Dantejevi ka¬
varni stepli Hrvati in Lahi ter razbili okna in biljarde.

„Najhujše sta razsajala dva Kranjca, ki sta prišla
Hrvatom na pomoč. Nekateri celo trdč, da sta ubila
natakarja, ki ju je miril. “

Tako mi je pravil mož in mi s to vestjo zavalil
na srce veliko težjo skalo, kakor je bila tista, ki je
Groga z njo zamašil morskemu volku gobec. Žal mi je
bilo, kolikor sem imel las na glavi — sedaj jih nimam
več toliko, ker mi jih je že med tem nekaj izpadlo —,
da sem se spečal s tema človekoma ter ju vzel s.
seboj.

V hotelu Rinoceros je vse "govorilo o izgredih,
samo s tem razločkom, da je število od ,,Kranjcev"
pobitih Lahov narastlo l že na tri. Da bi ne slišal še
neprijetnejših novic, sem se zaklenil v sobo in potegnil
odejo črez ušesa.

Drugo jutro sem šel na Trsat. Tam sem obiskal
patra Rajmunda in ga poprašal, če mu je kaj znano,
koliko jih je bilo pri izgredih ubitih.

„Kaj posebnega že ne bo,“ pravi mi on. „Tu je
sploh navada, da se pri vsakem izgredu govori o mrtvih.
Naposled se pa pokaže, da jo je le eden ali drugi
dobil po nosu.“

17

Te besede so me precej potolažile in korakal sem
zelo pomirjen po lepi cesti, ki je izpeljana v velikem
ovinku s Trsata v Sušak. Pogled na morje in Reko je
od tu prekrasen. Morje je bilo gladko kakor zrcalo.
Kako bi se bil lahko veselil na krasno vožnjo po morju!
Tako mi je pa vso radost zagrenila skrb, kje se po¬
tikata Trebušnik in Groga.

Ob cesti stoje lične hišice sredi malih vrtičev.
Slučajno se ozrem v vrt, mimo katerega me je vodila
pot. Tu zagledam v lopi malo družbo pri zajtrku, in
v tej družbi — Ivanko. Pa tudi ta me je že opazila
in mi takoj hitela odpirat vrtna vrata.

,,Hvala Bogu, da ste živi in zdravi!“ zakliče ve¬
selo. „Bala sem se že, da so vas Lahi ubili. Prav za
prav je pa res škoda, da vas niso. Tak pogreb bi vam
napravili, da bi ga bili sami veseli.“

Preden sem še mogel odgovoriti nagajivki, je že
prišla zraven gospa Radovičeva ter me vabila na
zajtrk.

„Med tem ko boste zajtrkovali, vam bo pa gospo¬
dična Ivanka pripovedovala o usodi gospoda Trebušnika
in gospoda Bečka,“ rekla je gospa in me peljala
v lopo.

Prijazno vabilo, posebno pa poslednje besede, so
me tako izpodbudile, da sem hipoma sedel med družbo,
s katero sem se sploh takoj seznanil. Razen mnogo-
brojne Radovičeve družine je bil tu še nek trgovec iz
Splita, čigar ime moram iz jako tehtnih vzrokov za¬
molčati. V Radovičevi družini so ga sploh klicali za
gospoda Juraja, in tako ga bodem odslej tudi jaz
imenoval.

Hišna gospa mi nato nalije kave, Ivanka pa jame
tešiti mojo radovednost.

,.V Opatiji smo se jako dobro imeli,* 4  pravila je,
„zato smo se v Reko pripeljali še le z zadnjim par¬
nikom. Ker ni bilo še posebno pozno, šli smo v Dan¬
tejevo kavarno. Tam najdemo večjo hrvatsko družbo,

2

Večernice. 64  zv.

18

med njimi tudi gospoda Juraja. Laški so govorili samo
pri dveh mizah na nasprotnem koncu. Tudi pri enem
biljardu so kleli laški, pri vseh drugih so pa igralci
klicali vraga na pomoč v hrvatskem jeziku. Ako vrag
raje pride na pomoč, ako se ga pokliče hrvatski, ne
vem; sicer pa to mene nič ne briga. Z eno besedo:
velika večina nas je bila Hrvatov. Kajti vedeti morate,
da se od danes naprej štejem med Hrvate. Povem vam,
da sem se včeraj zvečer naučila več hrvatskega jezika,
kakor vi, akoravno že prebirate trideset let knjige
»Hrvatske Matice«."

„Kaj me briga tvoja hrvaščina," pravim nevoljno;
„povej mi raje, kaj veš o stricu in Grogi!"

„Le malo potrpite, pride vse na vrsto! Moram
vam namreč pojasniti vse okoliščine, v katerih so se
vršili sinočni dogodki, da spoznate, kako stvar stoji.
Ako bodete pa začeli sitnost prodajati, vam nič ne
povem. Bodete vsaj spoznali, da znam jaz tudi molčati.
— Torej kje sem že ostala? Aha, že vem. Očitala
sem vam, da berete Matične knjige in da znate manj
hrvatski nego jaz. Gospod Juraj vam lahko pove, kako
lepo se znam izraziti v njegovem milem materinem
jeziku. To pa ni nič čudnega, kajti z Miro sva govorili
vedno hrvatski, ko sva hodili v Ljubljani v šolo."

„Zdaj imam pa že zadosti tvojih čenč. Nikar me
več ne draži! Povej, kar veš, da me zanima, če ne
pa molči! Gospod Radovič bo gotovo tako prijazen,
da mi pojasni vso zadevo." Tako sem rekel jezno in
jo pri tem grdo pogledal, kakor svoje dni v šoli, kadar
mi je kaj ponagajala.

„Ne, ne, bom že jaz povedala," hitela je Ivanka,
,.sarao hudi ne smete biti! Sicer ni lepo, da tako za¬
ničujete mojo hrvaščino, toda od vas sem že pogoltnila
marsikatero grenko, bom pa še to. Eno več ali manj
se ne pozna veliko. Hočem vam dobro za slabo vrniti
ip govoriti samo o stricu in o Grogi, ki sta vam tako
ppi srcu. Zelo me boli, da se toliko menite za ta dva

19

potepuha, med tem ko nimate zame ne prijazne besede,
ne lepega pogleda. Pa naj bo! Prebolela sem že mar¬
sikaj, bom pa še to.

Sedeli smo torej v Dantejevi kavarni in pili kavo.
Gospod Juraj tu me je imenitno zabaval, ker pozna
bolje dolžnosti do take dame, kakor sem jaz, nego vi,
ki še vedno vidite v meni tisto Ivanko, ki je pri vas
v šoli držala roke na klopi in si niti z jezikom ni
upala ganiti. Naenkrat se odpro vrata na stežaj in v
kavarno priropotata stric in Groga. Malo pogledata
okoli, potem pa sedeta med dve laški mizi. Pa ne
smete misliti, da sta sedla na tla med dve mizi! Sedla
sta namreč k tisti mizi, ki je stala med obema mizama,
kjer so sedeli sami Lahoni. Stric naroči kavo zase in
za Grogo, potem pa vzame v roke >11 Piccolo della
sera«, Groga pa »II Popolo della sera« in oba se za¬
topita v — branje.

Tu stopi natakar, ki jima je prinesel kavo, k
laškemu biljardu in pokaže igralcem na strica. Kmalu
postane vse občinstvo, laško in hrvatsko, pozorno. Stric
in Groga sta se pa delala, kakor bi ju vse to prav
nič ne brigalo in sta še dalje zijala v tiste laške ča¬
sopise, akoravno razumeta toliko laški, kakor jaz ki¬
tajski. Naenkrat pa zgrabi natakar strica za rame in
mu nekaj pove na uho.

Kaj posebno prijetnega ni moglo biti to, kar mu
je zaupal. Kajti oba, stric in Groga, sta ročno vrgla
časnike od sebe in jo udrla proti vratom. Toda kakor
na povelje ju obsujejo Lahoni. Kaj se je pa potem
godilo, pa ne vem, ker je nastal prevelik hrup. Samo
toliko sem še videla, da je natakar naenkrat prifrčal
po zraku, sedel na biljard ter gledal začudeno okrog
sebe, kakor da je prišel na kako vzvišeno mesto.

Stric in Groga sta pa takrat že morala biti na
cesti, kajti Lahom se je silno mudilo iz kavarne.

„ Reši te strica ! M  zaklicala sem gospodu Juraju, ki
se je vrgel z drugimi Hrvati vred na Lahone. Kar

20

hipoma smo bile v kavarni samo še dame in natakar,
ki je še vedno sedel na biljardu in se — čudil. Seveda
smo jo potom tudi me urno pobrale ven.

Zunaj na trgu se je pa zbrala velikanska mno¬
žica. Kričali so, da je bilo veselje. Tudi me z Miro
bi se bile rade pomešale med ljudi, da bi nažgale
kakega Lahona z jezikom, toda gospa Radovičeva naju
ni pustila od sebe, marveč naju je gnala po stranskih
ulicah domov.

Redarji so ravno razgnali ljudi, ko pridemo do
mostu. Kmalu bi nas ne bili pustili v Sušak. K sreči
je nek redar gospo poznal in nas spustil črez most.
Gospod Radovič in gospod Juraj sta prišla za nami
še le pozno v noč.

Kaj se je pa zgodilo s stricem in Grogo? Naj¬
lažje bi vam to povedal gospod Juraj. Toda on je tako
skromen, da ne govori rad o svojih dobrih delih. Zato
naj ga vam jaz pohvalim.

Gospod Juraj se je s silo preril skozi vrste Lahov
in bil hipoma pri stricu in Grogi.

,Za menoj v Sušak !‘  jima je zaklical. ,Tam smo
na varnem/

Stricu in Grogi ni bilo treba tega dvakrat reči,
marveč sta jo takoj udrla za gospodom Jurajem. Se¬
veda bi je gotovo ne bila odnesla, ako bi se ne bilo
nagnetlo toliko ljudi, ki so se drli, kakor bi bili brez
uma. Tako sta pa bila že davno v Sušaku, preden so
redarji zvedeli, koga naj primejo.

Gospod Juraj ju potem pelje črez dvorišče neke
stare hiše na obalo. Tu je pa že stala pripravljena za
odhod »Sv. Lucija«, njegova največja jadrnica. Stric
in Groga sta se potem na ladji lepo odpočila od pre-
stanega strahu in odjadrala danes ob prvi zori v Trogir,
od koder imata le še dober skok v Split. Ni še pretekla
ura, odkar so bela jadra »Sv. Lucije« izginila na obzorju.

Zdaj pa še govorite, da nisem za drugo na svetu,
kakor za nagajanje! Zakaj čigava zasluga je, da se

21

stric in Groga zdaj prosta vozita po morju, ako ne
moja? Če bi bila čakala na vašo pomoč, sedela bi zdaj
oba v ječi ob suhem kruhu in vodi . 44

„To si pa dobro naredila / 4  pohvalim zdaj Ivanko.
,,Priznati moram, da si mi s svojim jezikom odvalila
velik kamen od srca. Pa vas, gospod Juraj, moram
zahvaliti za požrtvovalnost, s katero ste se zavzeli za
moja rojaka. Hvala najprisrčnejša vam ! 44

,,Pustite to , 44  brani mi ta, „saj sem storil s tem
le svojo narodno dolžnost ! 44

Zvedel sem tudi, da v kavarni ni bilo posebne škode.
Samo pri vratih je bila počena ena šipa in en stol je
izgubil četrto nogo. Tudi resno ranjen ni bil nihče.
Edini natakar je hodil nekam krivo, ker je preveč
moško sedel na biljard.

Domenili smo se še, da se snidemo na parniku,
ker je bil tudi gospod Juraj namenjen v Split, potem
sem se pa poslovil in odšel v Reko.

Ko pridem v hotel, zahtevam takoj račun. Kako
se začudim, ko zagledam, da so mi tri sobe zaračunjene!
Zdelo se mi je takoj malo sumljivo, ker ga mi je pred¬
ložil Rinoceros sam.

,.Zakaj naj plačam tri sobe, ko sem pa rabil samo
eno ? 44  vprašam ga začudeno.

„Dve sobi sta bili pripravljeni za gospoda, ki sta
prišla z vami , 44  odreže se možicelj.

,.Sta li prenočila ? 44

»Ne . 44

„Zakaj naj torej plačata ? 44

,.Naročila sta sobi, in vsaka naročena in ne od¬
povedana soba se mora plačati . 44

„Dobro, naj jih le plačata, ko sta jih naročila, jaz
nimam nič proti temu. Toda znesek za te dve sobi
ne spada v moj račun . 44

^Oprostite, gospod, gotovo vam je znano, da sta
ta dva gospoda pobegnila iz Reke, in gotovo vam je
tudi znano 44  — tu je mož glas nekoliko povzdignil —

„da ju policija zasleduje zaradi sinočnih izgredov. Ako
torej jaz ne dobim odškodnine za vse tri sobe, sem
prisiljen naznaniti policiji, da sta dotična gospoda
prišla v vaši dražbi v moj hotel. Sitnosti, katere uteg¬
nete imeti zaradi tega, si potem sami sebi pripišite."

„Aha,“ vzkliknem jaz, „v vaših besedah tiči nekaka
grožnja, ki že diši nekoliko po izsiljenju. Dobro, tu
imate denar za mojo sobo, potem pa storite, kar vam
je drago. Samo povem vam, ako mi napravite kaka
pota in sitnosti, popišem vašega »Rinocerosa« tako, da
se ga bo celo pes ognil.“

Nato sem mu pokazal hrbet in šel. Mimogrede
sem še vprašal vratarja, če so bile morda vse sobe
oddane, in zvedel, da je bilo poldrugo nadstropje po¬
polnoma prazno. Pripravljen sem bil namreč odškodo¬
vati Rinocerosa vkljub njegovemu čudnemu obnašanju,
ako bi bil moral kakega tujca odsloviti zaradi tega,
ker sta bili dve sobi pripravljeni za Trebušnika in
Grogo.

Ko sem prišel v pristanišče, so me že pričakovali
Radovičevi z Ivanko in gospodom Jurajem. Ker je bil
že skrajni čas in je parnikova sirena že vabila pot¬
nike na krov, poslovili smo se in odšli na parnik, ki
nosi ponosno ime ,.Gr5d0ll5 u .

Tu se je zbralo že lepo število slovenskih in
hrvatskih udeležnikov katehetskega sestanka, ki so se
živahno med seboj pogovarjali. Najglasnejši je bil se¬
veda dolgi Petričev Zorko, ki je imel na glavi še
vedno tisti slamnik, ki je z njim v Iki strašil morske
volkove. Obetal nam je, da opiše med vožnjo vsa
obrežja, otoke in mesta, češ, da pozna Dalmacijo kot
svoj žep.

Tu se naenkrat spomni, da je v zastopstvu „Ogrsko-
hrvatske parobrodne družbe 4  pozabil „Vodnika po Dal¬
maciji in sosednjih deželah 4 . Hotel je kar nazaj ponj.
Toda bilo je že prepozno. Sirena se je zadrla z grdim,
zategnjenim glasom, parni stroj je začel delati, voda

šumeti iu „Godollo“ se je počasi obrnil proti vzhodu
iz luke ter odplul.

Od cesarja do zeljarja.

Dober recept. — Vozniki v Zadra. — Kronani želj ar. — Diokle¬
cijanova smodnišnica. — Umni menihi. — Snidenje s Trebnšnikom

in Drogo. — Izkopano mesto.

Človek, kateri mnogo potuje, se navadno boji vožnje.
To pa velja le za vožnjo po tesnih in vročih želez-
ničnih vozovih, ne pa za potovanje s parniki ob lepem
vremenu in mirnem morju. Kajti tu nisi vezan na
majhen prostor, marveč hodiš lahko po širnem krovu,
poiščeš si družbo po svoji volji, ali pa se zatečeš v
kak samoten kotiček, gledaš po morju, dremlješ in
sanjaš.

Ako je pa morje nemirno, je vožnja skoraj še bolj
zanimiva, posebno če ti ne more morska bolezen do
živega. Ladja se nagne zdaj na levo, zdaj na desno;
naenkrat se vzdigne na zadnji konec, menda samo za
to, da se takoj potem zopet postavi na prednjega. Ti
se pa guglješ kaj prijetno s parnikom vred, in za to
guganje ti ni treba prav nič posebnega plačati, kakor
na tistih gugalnicah po 'mestih. Tu plačaš že vse ta¬
krat, ko kupiš vozni listek.

Ob taki priliki je jako kratkočasno opazovati ob¬
našanje potnikov na ladji. Nekateri se opotekajo po
krovu in iščejo ravnotežja navadno tam, kjer ga ne
najdejo. Pri tem opravilu imajo pa često take občutke,
kakor tisti, ki se nalože kumar, češpelj in kislega
mleka ter si na vse to še privoščijo par kozarcev pred
enim tednom nastavljenega piva.

Drugi zopet stoje ob ograji, podpirajo z rokami
glave in gledajo silno pozorno v morje. Ako jih vprašaš,
kaj so zapazili v vodi, zatrjujejo ti prav resno, da
gledajo delfine, ki so pa žalibog ravnokar zginili v
valovih. Toda njihovi bledi in potni obrazi ti izdajo, da
le pričakujejo dogodka, ki je pa vse drugo samo vesel ne.

24

Tisti pa, ki so izvedeni v vožnji po viharnem
morju, leže sredi ladje vznak, kakor bi čakali, kdaj
jim začno pečeni galebi* padati v usta.

Ko smo se mi vozili v Split, morali smo seveda
pogrešati tako zabavo. Kajti „6od(3llo u  je plul tako
mirno, da nismo čutili niti najmanjšega sunka. Vkljub
temu so se nekateri „izvedenci“ — zlasti pa „izve-
denke“ — položili v predpisano lego.

Tudi Ivanka se je polastila dolgega stola, legla
nanj, pokrila obraz s pajčolanom, ker ne mara za pe¬
čene galebe, in pričakovala, kdaj se prikaže morska
bolezen. Jaz sem jo sicer vprašal, kaj pomenijo te pri¬
prave, toda pomigala je le z roko, češ, da je ni za
nikogar „doma“ in — molčala dalje.

Poiščem torej gospoda Juraja. Najdem ga v salonu,
vsega zatopljenega v račune.

„Kaj pa to pomeni ?“ vprašam ga, „da je Ivanka
dovolila svojemu jeziku začasen pokoj ?“

„Kaj me je res ubogala?“ začudi se ta. „No, to
je pa lepo. Glejte, gospod Mlakar, jaz imam zdaj dobro
uro opraviti z računi. Gospodično Ivanko zabavati in
račune delati, to je pa dvojno tako različno delo, da
se ne da na noben način združiti. Premišljeval sem
ravno, kako bi prišel do ene mirne ure, tu mi pride
gospodična sama na pomoč in sicer s tem, da mi je
zaupala, da se zelo boji morske bolezni.

„Za to stvar pa poznam jaz jako dobro zdravilo,
ki gotovo pomaga,“ pravim ji resnega obraza. „Takoj
v začetku vožnje ležite debelo uro vznak na stolu in
zvesto — molčite. Zakaj govorjenje jako pospešuje
morsko bolezen. Ako eno uro tako lepo mirno prebijete,
se vas morska bolezen prav gotovo ne loti.“

„To ste si pa dobro izmislili/ 4  odvrnem mu; „toda
kolikor Ivanko poznam, ne bo zdržala celo uro.“

In zares, nisem se motil.

* Vodne ptice, ki se vedno drže ladij.

25

Stali smo na krovu in gledali, kako nam Reka
vedno bolj in bolj izginja izpred oči. Naenkrat zakliče
Zorko:

„ Glejte, glejte, velikansk morski volk!“

Vse hiti k ograji in zija v morje. Celo „izvedenci“
so zapustili svoje stole. Toda to, kar je imel Zorko za
najmanj pet metrov dolgega morskega volka, se je
hipoma spremenilo v štiri delfine, ki so se veselo pre-
kucavali po vodi in hiteli za parnikom.

Vsi smo se smejali Zorku, imenitnemu poznavalcu
morskih prebivalcev. Najbolj mu je pa privoščila to
neprijetno zmoto — Ivanka. Kajti tudi njo je morski
volk * 4  kakor strela vrgel s stola, in — pozabljen je
bil recept gospoda Juraja. In prav je imela! Kdo bi
pa tudi med tako mirno in krasno vožnjo ležal ne¬
premično na stolu, mižal in — molčal!

Ko je Reka zginila na obzorju in smo pripluli v
neznano morje, prosili smo Zorka, naj nam pove vsaj
imena krajev in otokov, mimo katerih smo se peljali.
Toda prijatelj Zorko je popustil vse svoje znanje z
„ vodnikom 4 * vred v Reki. Zato je moral prevzeti nje¬
govo ulogo gospod Imanič, ki se je menda že večkrat
vozil ob Dalmaciji. Vsaj trdil je tako. Toda jaz mu
tega še danes ne verjamem, in sicer zato ne, ker mu
je bila moč dalmatinskega solnca le malo preveč ne¬
znana.

Nek gospod mu je namreč v Opatiji natvezil, da
ima v Dalmaciji solnce tako moč, da se mu bodo lasje
vneli, če bo nosil črn klobuk na glavi.

Gospod Imanič mu je to bajko zvesto verjel in
si v Lovrani kupil belo mornarsko čepico, ki mu je
takoj donesla častno ime »kapitan 44 . — Novoimenovani
gospod »kapitan 44  nas je torej opozarjal na naravne
krasote, ki se potniku predstavljajo med vožnjo iz
Reke v Split.

Vam hočem li tu podati njegovo razlago? Po¬
pisati, kako je zamenil hrvatsko in dalmatinsko celino

‘26

z otokoma Cresom in Krkom? Kako se nam je lagal,
da je sv. Jeronim na otoku Ugljanu prestavljal sveto
pismo, da ne govorim o drugih izmišljotinah, ki jih
nam je prodajal za golo resnico?

Ne, tega ne bom opisaval. Kajti jaz omenjam in
opisujem v svojih spisih samo stvari, o katerih res¬
ničnosti sem sam prepričan.

In čemu bi tudi opisaval imena neštevilnih otokov
in krajev, mimo katerih sem se vozil? Kdor bi jih
rad vedel, naj pogleda kar v zemljevid ali pa v vozni
red. Tam jih najde kar po vrsti naštete. Jaz sploh
nisem tiste vrste ljudi, ki hočejo vedeti za vsako
gnezdo, kako se imenuje. Zato se mi ni ljubilo po¬
slušati, kako je gospod ,.kapitan“ odpiral predale svoje
učenosti in vlačil na dan tiste uborne zemljepisne
drobtinice.

Šel sem na zadnji del krova, naredil si iz kupa
vreč mehko ležišče in legel. Šumenje valov, katere je
vzbujal vijak ladje, še bolj pa enakomerno hropenje
parnega stroja me je kmalu zazibalo v sladek spanec.
Zbudila me je še le sirena, ki je nekako veselo na¬
znanjala, da se bližamo kraljevemu mestu Zadru 1 .

Na lepi, široki obali zagledamo celo vrsto naj¬
modernejših stavb. Zidane so v dolgi, ravni vrsti, kakor
bi jih bil kdo zapostavil zato sem, da zakrivajo nekaj,
česar tujec s parnika ne sme videti.

In res skriva ta zidani zastor nekaj za seboj,
namreč stari, pristni Zader, ki ga je že leta 991. be¬
neški dož Peter Orseolo II. spravil pod oblast beneškega
leva, tisto trdnjavo krščanstva, ki so si Turki ob nji
razbijali svoje samopašne glave, tisto glavno mesto
Dalmacije, ki te spominja s svojimi starimi umetnimi
stavbami na slavno preteklost, s svojimi ozkimi in ne
posebno čistimi ulicami pa na prozajično sedanjost,
ko se bori slovanska snaga z laško umazanijo.

Eno veliko prednost ima pa Zader pred mnogimi
drugimi mesti: Vozniki tujca prav nič ne nadlegujejo,

27

in sicer zato ne, ker jih sploh — ni. Kajti ulice so
za vozove nekoliko preozke. Življenje v njih je pa
kaj zanimivo.

Sosede ne hodijo na klop pred hišo opravljat,
marveč se pogovore in ozmerjajo kar črez „cesto" iz
okna v okno. Na isti način si lahko sosedje postrežejo
z zaušnicami, ne da bi bilo treba iti iz hiše na ju¬
naški mejdan. Ulice so tudi preprežene z vrvicami,
ki na njih zaderske gospodinje suše perilo. Tako je
mesto skoraj vedno okrašeno z bolj ali manj belimi
zastavami.

„Gf)dblld" je ostal v Zadru le dobrih dvajset minut,
da smo si lahko ogledali ozke ulice in krasno stolno
cerkev, potem je pa odplul dalje proti jugu.

Polagoma se je začelo mračiti in solnce se je
vedno bolj nagibalo k zatonu. Morje je plamtelo v
njegovih žarkih, da nam je kar vid jemalo. Skoraj vsi
smo se zbrali na zahodnjem delu ladje, da bi videli,
kako bo solnce zginilo v morju.

„Kaj pa bo, ko solnce zaide v morju?" vpraša
me Ivanka.

„Kaj bo?" odvrnem ji. „Kar zacvrčalo bo in va¬
lovi bodo pljusknili, da bo veselje."

„Kako to, da bo zacvrčalo?"

„Zakaj bi pa ne, ko tako velika goreča obla pade
v morje? Vsaj zašumi celo, ako le majhen ogorek vržeš
v vodo."

To se je pa Ivanki kaj za malo zdelo, posebno
ker so se . drugi zasmejali moji razlagi. Strupeno me
je pogledala in odšla v salon. Morda se je tudi bala,
da bi se ne zmočila, če bi valovi — pljusknili na krov.
Ta strah je bil seveda odveč. Kajti solnce se ni hotelo
potopiti v morje in zacvrčati, marveč se je raje za¬
kopalo v nizke griče otoka Pasmana.

Bilo je že skoraj polnoči, ko smo pripluli v Split.
Vkljub pozni uri je bilo na obali vse polno občinstva.
Videti je, kakor da je prihod parnika nekak vesel

28

dogodek za mala primorska mesta. Eni sprejemajo
znance, drugi se od njih poslavljajo, zopet drugi pa
hodijo gledat živahno življenje, ki vlada na obali ob
tej priliki.

Tudi gospoda Juraja je prišla čakat vsa njegova
družina, od petletne Milenke noter do dvajsetletne
Drage. Spoznal. sem takoj, da bo Ivanka dobro pri
njih spravljena; zato sem rad dovolil, da so jo vzeli
s seboj. Meni bi bila sploh le za napotje, ker sem imel
za časa sestanka preveč opraviti. Trebušnika in Grogo
pa še nikjer ni bilo na izpregled. Pa tudi Ivanka sama
se je rada od mene poslovila, ker mi je bila že vedno
gorka zaradi „solnčnega cvrčanja 44 .

Nas, slovenske udeležence sestanka, je pa sprejelo
malo semenišče pod svojo gostoljubno streho; žalibog
da ne samo nas, marveč tudi glasovite splitske —
komarje, akoravno se niso bili priglasili k sestanku.

Seveda smo bili sami krivi, da smo dobili te goste.
Naročilo se nam je, da ne smemo v spalnici odpreti
oken. Toda nismo hoteli ubogati. Kajti bilo je tako
vroče in zaduhlo, da je Zorko izjavil, da raje vidi, da
ga komarji snedo, kakor pa da bi tak zrak dihal.
Seveda, on je lahko tako govoril, ko ima tako kri, da je
še komarji nočejo; zato so pa s toliko večjo vnemo pla¬
nili po nas drugih. Opikali so nas, da smo bili kar pisani.

Drugo jutro in sploh ves čas, ki nam je ostal od
zborovanja, smo porabili za ogledovanje mesta, ki je
zlasti v zgodovinskem oziru kaj znamenito.

Split leži jako lepo na južno-zahodni strani malega
polotoka. V zalivu med polotokom in dalmatinsko ce¬
lino so že stari Grki ustanovili malo naselbino, ki se
je pod rimsko vlado razvila v imenitno mesto. Ime¬
novalo se je Salona. Polagoma se je razširilo črez ves
polotok in združevalo v svojem obzidju današnji Split
in Solin.

Ker je bila Salona jako dobro zavarovana proti
sovražnim napadom, izvolili so si jo upokojeni rimski

29

uradniki in častniki za svoje zavetje, kjer so nemoteno
in mirno uživali svoj zasluženi ali pa tudi nezasluženi
pokoj. Vsaj toliko je gotovo, da je celo cesar Diokle¬
cijan živel v Saloni kot penzijonist.

Ta mož je začel služiti kot navaden prostak. Ker
je pa znal bolj meč sukati kakor pa streljati, zamenil
je bajonet z dolgo sabljo. Kot častnik — bil je menda
že nadporočnik s štirimi zvezdami in zlatim cofom —
se je posebno hrabro boril v Belgiji. Tam je rešil iz
rok svojih vojakov starega poganskega preroka, ki mu
je v zahvalo prerokoval, da postane takoj cesar, kakor
hitro ubije divjega mrjasca.

Dioklecijan gre vesel v kantino in plača tovarišem
pet in pol steklenice šampanjca, da bi mu pomagali
iskati potrebnega divjega mrjasca. Častniki so šam¬
panjec izpili in še marsikaj drugega po vrhu. Zato
so pa drugo jutro ulovili mesto mrjasca — mačka.

Šampanjec pa vkljub temu ni bil brez koristi.
Dioklecijan je moral namreč v postelji ostati in pe¬
stovati muca. Ker je imel ravno čas, je premišljeval,
kako bi prišel do lepe službice rimskega cesarja, ki
žalibog še ni bila izpraznjena. Kajti cesar Numidijan
je bil še čil in zdrav ter ni še prav nič mislil na
pokoj. Naposled je spoznal, da mora izpolniti dva po¬
goja, če hoče dobiti zaželjeno službo, namreč Numi-
dijana spraviti iz sveta in mrjasca za njim.

Oboje se je lažje in hitreje izvršilo, kakor je Dio¬
klecijan pričakoval.

Poveljnik cesarske telesne straže po imenu Mrjasec
(Aper) se je namreč naveličal stražiti Numidijana.
Da bi se znebil tako odgovorne službe, je nekega dne
zabodel cesarja ter ga tako na lep način spravil na
oni svet, kjer menda cesarji več ne potrebujejo telesnih
straž.

Dioklecijan je bil pa nasprotnega mnenja in je
poslal Mrjasca za Numidijanom, da na onem svetu
nadalje opravlja svojo službo. Ko pa vojaki zvedo, da

30

je Numidijan mrtev in da je Dioklecijan ubil Mrjasca,
okličejo ga za cesarja. Tako se je izpolnilo preroko¬
vanje poganskega duhovnika.

Dioklecijan se je pa usedel v avtomobil in se od¬
peljal v mesto Nikomedijo, kjer se je pustil kronati
za cesarja. Zgodovinarji pripovedujejo tudi, da se je
pri tej priliki avtomobil ustavil pred mestom, ker mu
je zmanjkalo bencina. Tu pa pridejo visokošolci ter
potisnejo Dioklecijana z avtomobilom vred v mesto.
Toda to je postranska stvar.

Takrat — bilo je krog leta 284. — je bila rimska
država še vsa poganska. Dioklecijanu se je pa neumno
zdelo, da bi njegovi podložniki molili mrtve malike.
Zato jih je pometal z oltarja — namreč malike — in
sam sedel nanj. Rimljani so pa morali pred njim na
trebuhu ležati in mu kadilo zažigati. Kristjani seveda
tega niso hoteli storiti. Zato jih je ukazal neusmiljeno
preganjati. Ugonobil jih pa vkljub temu ni, akoravno
jih je tisoče in tisoče pomoril. To ga je tako jezilo,
da je prosil za pokoj. Dovolili so mu celo pokojnino,
akoravno še ni imel štirideset službenih let.

Dioklecijan je pa dvignil iz nikomedijske mestne
hranilnice polovico prihranjenega denarja, odjadral v
Salono ter si postavil tam velikansko palačo z vzor¬
nimi zelniki, na katerih je lastnoročno gojil najlepše
zelje. Tako je postal najimenitnejši zeljar tedanjega
časa.

Domača zgodovina pripoveduje, da so Trnovčani
v Ljubljani zato tako sloveči zeljarji, ker se je eden
njihovih prednikov učil pri Dioklecijanu zelje kisati.
Mati rajnke Dolenjke, ki je prodajala najboljše kislo
zelje, je še kazala teti moje stare matere nek per¬
gament, na katerem je bilo napisano v latinskem in
grškem jeziku navodilo, kako se pripravlja kislo zelje.
Žena je trdila, da je ta recept napisal sam ,.Klecjan’‘,
ki je bil za cesarja v deveti deželi. Žalibog. da se je ta
za domačo kulturno zgodovino velevažna listina izgubila.

Dioklecijan je imel jako veliko kupčijo z zeljem,
ki mu je gotovo več nesla, kakor pa služba rimskega
cesarja. Nekdaj so namreč prišli rimski ministri v
Salone in ga prosili, da bi jim šel zopet služit za ce¬
sarja. On jih je pa pogostil z zeljem in svinjskimi
rebrci ter jim razodel, da ostane raje na zelniku, češ,
da zelnate glave raje ubogajo kakor pa rimske. Da
pa niso zastonj hodili, podaril je vsakemu sodček naj-
tiuejšega zelja in jih odslovil.

Dioklecijan je na stare dni še doživel, da so
kristjani dobili od cesarja Konštantina Velikega versko
svobodo. To je pa moža tako razkačilo, da ni hotel
od same jeze jesti. Celo za zelje ni več maral. Tako
je slavni cesar in še slavnejši zeljar umrl za prosto¬
voljno lakoto.

Najnovejši zgodovinarji trdijo tudi, da je Diokle¬
cijan povzročil pogin Salone. Spravil je namreč to
mesto v tako dobro ime, da je vse sililo vanj. Med
drugimi so mu napovedali obisk tudi Huni in Goti.
Toda meščani so bili tako negostoljubni, da jih niso
„sprejeli“. To se je pa hudo maščevalo.

Leta 639. so namreč naredili Obri poučno poto¬
vanje po južnih pomorskih deželah. Povsod so bili bolj
ali manj gostoljubno sprejeti. Naposled pridejo tudi
pred Salono. Hoteli so si namreč ogledati Diokleci¬
janove zelnike. Salonci so jim pa kar z obzidja po¬
vedali po svoji malo olikani navadi, da naj se pobero,
od koder so prišli.

Obri so pa menili, da ne morejo do noči do doma,
ker imajo predaleč. Potem so zlezli črez obzidje, ker
jim niso odprli vrat, razdejali mesto in neprijazne
prebivalce poslali tja, od koder ni treba več nazaj
hoditi.

Nekaj Saloncev je pa vendar ubežalo splošni
selitvi na oni svet. Zatekli so se v Dioklecijanovo
palačo, ki ni toliko trpela, kakor druge hiše. Ker je
bila jako prostorna, postavili so si v nji Salonci cele

hiše. Tako je nastalo Staro mesto (Stari grad) današ¬
njega Splita.

Da se sezida lahko palača v mestu, je še precej
verjetno, da se pa postavi celo mesto v palači, to je
pa skoraj nerazumljivo. — In vendar je resnično. Kdor
ne verjame, naj gre kar v Split in videl bo res mesto
v palači.

Različna s stebri okrašena vrata, skozi katera se
je vozil Dioklecijan po zeljnatih kupčijah, tvorijo danes
vhode v različne ulice. Hiše so vzidane v posamezne
dele nekdanje palače, kar posebno dobro vidiš, če po¬
gledaš na Stari grad s Stare obali. Na tej strani je
namreč staro stebrovje še jako dobro ohranjeno. Ne¬
kdanja dvorišča so spremenjena v trge, zelniki v pašnike,
cesarjeva grobna kapela pa v stolno cerkev, ki je zato
veliko bolj podobna muzeju za starine, kakor pa svetišču.

Zgodovinsko imeniten je tudi baptisterij (kapela
za krščevanje), ki prideš do njega skozi ulico sv. Ivana.
To kapelo je postavil Dioklecijan na čast Jupitru, ki
je bil nekak general vseh malikov. So pa še druge
trditve glede uporabe te stavbe. Nekateri namreč
trdijo, da je bila to le navadna shramba za kislo zelje.
Najnovejši starinarski raziskovalci so pa menda že
jasno dokazali, da je Dioklecijan v to kapelo res
spravljal sode, da pa v njih ni bilo zelja, ampak —
smodnik. Po njihovem mnenju je bil torej sedanji bap¬
tisterij nekdanja Dioklecijanova smodnišnica. To mnenje
se tudi meni zdi najverjetnejše. Moti me le ena tež-
koča: kajti ob Dioklecijanovem času še niso poznali
smodnika, vsaj Rimljani ne. Pa pustimo to vprašanje
starinarjem, naj se le ti trgajo zanj, mi se pa vrnimo
k baptisteriju.

Ta Jupitrov tempel, oziroma zelnata klet, ali še
bolje Dioklecijanova smodnišnica, je bila v sedmem
stoletju spremenjena v kapelico za krščevanje. Ko smo
stali pred njo, opozoril nas je gospod kapitan, da je
to eden najlepših starorimskih spomenikov v Evropi.

„No, posebne lepote pa res ne najdem na tej
napol porušeni baraki,“ mislil sem si jaz. Toda naredil
sem to napako, da sem nekoliko preglasno mislil.
Takoj me je nažgal Zorko:

„Kaj boš ti govoril, ko nimaš smisla za umetnost!“

O ti preklicani hinavec, kakor da bi bil on tako
vnet za starine! Ko sva namreč dan poprej ogledo¬
vala stare spomenike, vlekel me je kar s silo proč
od njih.

„Kaj boš zijal v to podrtijo ?“ rekel mi je. „Kaj
takega vidiš na vsakem večjem pogorišču, ki je za
silo popravljeno. Pojdiva se raje kopat v morje, da
se odpočijeva od te nepotrebne hoje! w

Moja nedolžna opomba pa tudi drugim gospodom,
zlasti dalmatinskim, ni bila všeč. Začeli so me kar
postrani gledati, ker nisem zadosti občudoval lepote
„najlepše“ podrtije cele Evrope. Spoznal sem, da je
najbolje, da se ločim od družbe in od starin. Za družbo
mi je bilo žal, za starine pa nič. Kajti jaz sem tega
mnenja, da spada starina med šaro, naj bo že obleka
ali pa zid.

Gospodje so še stopili v baptisterij in občudovali
kamenite skrinje, kamor so nekateri škofje srednjega
veka spravili svoje kosti. Jaz sem jo pa raje mahnil
na grič Marjan. Mimogrede si še ogledam cementarno
in pokopališče, potem jo pa udarim po lepi stezi na
greben.

Od tu se ti odpre krasen razgled, kajti Marjan
je ena najlepših razglednih točk v Dalmaciji. Pod
teboj se blešči Split v tistem lepem blesku, ki ga
opažamo pri južnih primorskih mestih. Ostro se črtajo
v tem svetlobnem morju ozke ulice starega, in široke
ceste novega mesta. Visoko nad vse mesto se pa dviga
proti vedremu nebu ponosni stolp stolne cerkve. Tudi
pogled na morje in otoke je silno lep.

Ko prideš nekoliko višje na greben, začne se ti
razgrinjati slikoviti Solinski zaliv. Skoraj neposredno

Večernice. f<4.  /v.

iz zelenih valov se dviguje strmi Kozjak, mrki čuvaj
sedmih vasic, ki so raztresene na njegovem zelenem
pobočju. Krog zaliva se pa kar vrste mične hišice
sredi zelenih vinogradov in vrtov. Razgled z vrh
griča je pa naravnost nepopisljiv — torej ga mi ni
treba popisati.

Marjan je pa tudi glede rastlinstva jako zanimiv.
Dobro, da nisem v tej stroki izveden, sicer bi napolnil
najmanj dva večernična lista z imeni raznih zelišč,
ki rastejo po tem griču. Priznati pa moram, da so me
na to znamenitost opozorili šele tovariši, ko sem prišel
nazaj v mesto. Sam pa nisem opazil prav nobene
posebnosti na cvetkah, med katerimi sem hodil.

Pač pa sem oblezel tiste votlinam podobne celice,
ki so v njih nekdaj stanovali menihi. , Ti so znali
veliko bolj pametno zidati, kakor naši zidarji. Dan¬
danes si človek najprej izbere prostor, potem ga pa
omeji z zidom. Tako nastane večje ali pa manjše
poslopje, kakor je že prostor, katerega je omejil. Me¬
nihi na Marjarlu so si pa poiskali ravno skalnato
steno, ter si naredili v nji prostor s tem, da so izse¬
kali nepotrebno kamenje. Tako so si postavili celice
brez zidu. Iz njih so gledali na Brač, Vis in druge
otoke, na katerih raste najboljše dalmatinsko vino
ter pili — vodo.

Ko pridem z Marjana nazaj na Staro obalo, sre¬
čam nenadoma Ivanko v spremstvu dveh Dalmatincev
v narodni noši. Kako se začudim, ko spoznam v njih
Trebušnika in Grogo!

„Čemu sta se pa vidva tako našemila ?“ vprašam
ju po prisrčnem pozdravu.

„Pravim, pravim, nič našemila/ ugovarja Trebuš-
nik. „.Taz sem kakor sv. Pavel. Doma nosim kranjsko
nošo, v Dalmaciji pa dalmatinsko/

,.Oho/ oglasi se urno Ivanka; „sv. Pavel ni nosil
ne dolgih škorenj in tudi ne širokih hlač/

„Pravim, pravim, kaj se ti mešaš v to ? Hotel

sera le reči, da posnemam sv. Pavla, ki je bil vsem
vse in govoril z Judi judovski, z Lahi pa laški . u

„Veš kaj, Trebušnik ,’ 4  oglasi se sedaj Groga,
„raje molči ! Kako se boš ti enačil sv. Pavlu, ko ne
znaš niti judovski niti laški!“

„Kaj se boste tu na cesti prepirali!“ posežem
sedaj jaz vmes. Stopimo raje v tisto-le gostilno pri
„Divjem merjascu* 4 , da .mi povesta, kaj sta počela v
Reki!“

To je bilo pa vsem iz srca govorjeno; zato smo
kmalu sedeli v največji slogi za mizo v brlogu divjega
merjasca. In Groga je začel pripovedovati:

„ Najbolje bi bila storila, da bi bila tisti večer
šla spat, mesto da sva rogovilila po Reki. Toda kar
je to je. Nekaj časa sva hodila po ulicah, potem pa
zavijeva v neko veliko kavarno in ukaževa prinesti
kave. Prinese nama jo neka jetika v fraku . 44

„Kaj, v fraku je prinesel kavo ? To bi bila pa
rada videla / 4  prestreže mu besedo Ivanka.

Groga se je pa takoj razjezil.

„Tristo zelenih / 4  kričal je, „kaj me motiš? Vse
ljubljanske šole si obrala, pa ne razumeš nobene pa¬
metne govorice. Kaj sem rekel, da je kavo v fraku
nosil ? Vsak me je razumel, da je bil le v frak oblečen,
samo tebi bi moral vsako besedo posebej razložiti.

Natakar nama je torej prinesel kavo, in komaj
ga pogledam, ga že tudi spoznam. Veste li, kdo jo bil?
Nihče drugi, kakor tisti sitnež, ki sem ga takrat v
Trstu vrgel v morje, ker je hotel, da bi mu plačal
neke ključavnice. Tudi Trebušnik ga je takoj spoznal.
Imela sva nekoliko upanja, da se naju ne bo spomnil
in da bova lahko črez nekoliko časa brez večjih sit¬
nosti prišla iz kavarne. Kajti povem vam, tla so nama
kar gorela pod nogami. Zakrijeva si obraze s časniki
in škiliva skrivaj na tistega zelenca v fraku. Ta je
med tem stopil h gospodi, ki je kegljala na neki mizi.
Zapazila sva, da na naju kaže in jim nekaj prigovarja.

„Poglej ga no spaka,“ pravim Trebušniku, ,.jih
že kliče na pomoč, da bi mu pomagali naju prijeti.
Veš kaj, kar poberiva jo! Zakaj, malo preveč jih je
in tudi pometati jih nimava kam. w

Hitro izpijeva kavo in hočeva skozi duri. Tu je
pa že planil natakar k nama, prijel Trebušnika za
rame, ga začel tresti in kričati na pomoč. Takoj je
bilo krog naju Laha kot listja in trave. Nastalo je
vpitje, kakor takrat, ko se je Jeriho podiral. Tre-
bušnik zgrabi najprej tisto kračo v fraku, ki se je
najbolj drla, in jo telebi na „kegljišče“, potem pa
vzameva vsak en stol v roke in kmalu sva imela
prostor. Urno se zbaševa skozi duri in planeva na
cesto, Lahi pa za nama. Kako naju je pa potem go¬
spod Juraj rešil in pripeljal na ladjo, vam je pa že
Ivanka povedala. “

„Samo tega pa še ne vem, kam si zapravil ti
suknjo, stric pa rokav. “

,.Oh, pustite me, to vam pa jaz bolje povem, ka¬
kor Groga,“ hiti Ivanka.

,.Ko je stric prilomastil iz kavarne, obvisel je na
njegovem rokavu en Lah, kakor riba na trnku. Raz¬
loček je bil samo ta, da bi vsaka riba gotovo rada
izpustila trnk, pa ga ne more, tisti Lahon bi bil pa
lahko izpustil stričev rokav, pa ga ni hotel. Ko pa
stric vidi, da hoče polentar na vsak način imeti od
njega za spomin rokav, mu ga milostno podari in
navrže še enega od srajce.

Z Grogovo suknjo je bilo pa nekako drugače.
Kakor ste sami videli, so naši hrvatsko - slovenski
junaki kaj hrabro bežali pred redarji. Groga jo je
tako mahal, da je stric vedno zaostajal. I)a bi ga
lažje dohajal, prijel se ga je za suknjo. Groga je pa
mislil, da ga že drži mož postave s polmescem pod
vratom. Da bi se ozrl, ni imel časa. „Bolje je. da vzame
samo suknjo, kakor pa mene s suknjo vred,“ misli si
Groga in jo popusti stricu v rokah. Seveda jo je potem

še bolj cvrl, ker se je bil nekoliko olajšal. Stric je pa
nekoliko časa suknjo vlekel za seboj, potem jo je
prepustil prvemu Lahonu, ki ga je zanjo ujel.

Zato sta se pa tudi v Trogir pripeljala kakor dva
cigana. Tam sta poiskala krojača, ki ju je pretvoril
v Dalmatinca. Pijančevala sta pa v Trogirju cele tri
dni, ker sta se šele danes pripeljala v Split. u

„Kaj, ti boš nama očitala pijačo ?“ razljuti se takoj
Groga; „kedaj si nama pa še dala zanjo? Povej,
kedaj! Tristo zelenih, tako trezen še nisem‘bil celo
leto kakor te dni, ko hodimo in brodarimo po samih
vinogradih. Kaj misliš, da smo hodili samo po gostil¬
nah ? Kaj še! Po cerkvah smo hodili največ, da veš,
po cerkvah. In kakšne lerikvije 1  smo videli v neki
stari cerkvi! Kaj si pa ti videla, vprašam te, kaj ? In
ti boš nama očitala pijačo, ti, ki drugega . . .“

„Miruj, Groga!“ začnem ga jaz tolažiti; „vsaj ti
rad verjamem, da sta bila vselej trezna, kadar nista
bila pijana. Toda o tem se sedaj ne bomo prerekali.
Samo toliko vama povem, da bodita sedaj pametna
in ne iščita okrog prepirov, sicer vaju nikdar več ne
vzamem s seboj. Jutri zjutraj naj vama Ivanka raz¬
kaže znamenitosti mesta, popoldne gremo skupaj v
Solin pogledat razvaline mesta Salone, ponoči se pa
odpeljemo naprej v Kotor. — Jutri popoldne ob dveh
se torej dobimo na kolodvoru.“

Naslednje jutro smo zaključili sestanek; potem
smo se pa vsi udeleženci zbrali k skupnemu kosilu.
Pili smo jako veseli, da se je shod tako lepo posrečil.
Zato se je pri obedu silno veliko napijalo. Zlasti go¬
spod kapitan in Petričev Zorko sta hotela venomer
govoriti. Naposled že nismo vedeli, smo li bolj siti od
rib, s katerimi so nam postregli, ali od napitnic.

Takoj po obedu se nas je pa precejšnja družba
odpeljala v Solin, toda brez mojih varovancev. Ta

‘ relikvija.

38

častivredna trojica se je namreč že zjutraj na vse
zgodaj odpeljala na otok Brač.

V Solinu nas je pričakoval gospod Seliškar, naš
rojak, ki pozna vsak kamen izkopane Salone. Imeli
smo torej v njem izvrstnega vodnika. Najprej nas je
peljal k amfiteatru, v katerem se še dobro razločijo
posamezni sedeži. JNa njih so sedeli krvoželjni pogani
in slastno gledali, kako so trgale divje zveri krščan¬
ska telesa. Lahko trdimo, da so na tem mestu vsa
tla oškropljena s srčno krvjo kristjanov, ki so raje
mrli v najhujših mukah, kakor da hi zapustili svojo
vero in se klanjali malikom. Nihče jim ni postavil
spominka, kakor se proslavljajo z njimi vojskovodje,
ki so prelivali tujo kri. Toda ni li spomenik amfiteater
sam, ki dovolj glasno govori o njihovi zvestobi? In
ne stojč li še vrhovi: Kozjak, Mosor in Biokovo, ki
so bili neme priče, kako so hrabri krščanski junaki
vrnili Odrešeniku svojo kri za njegovo ?

Od amfiteatra gremo dalje po poti, ki vodi ob
ostankih nekdanjega mestnega zidu proti najstarejšim
mestnim vratom, ki so se imenovala „Cesarska vrata“
(Porta Caesarea). Z njimi je bilo zvezano staro mesto
z novim, ki je nastalo krog Dioklecijanove palače.
Gotovo so ta vrata dobila svoje ime od tod, ker je
najbrže skozi nje vsak tržni dan vozil Dioklecijan
zelje iz svoje palače v stari del Salone. Mestni zid
sam je moral biti svoje dni velikansk, kajti varovalo
ga je oseminosemdeset stolpov.

Od Cesarskih vrat krenemo proti severu in kmalu
stojimo pri razvalinah ene izmed prvih krščanskih
cerkva, ki je bila gotovo sezidana še ob apostolskih
časih. Od nekdanje mogočne stavbe je ostalo le še
nekaj tlaka in pa baptisterij. Tlak je bil sestavljen
iz samih malih kamenčkov, ki so tvorili krasne po¬
dobe (mozaik). Posebno lepa sta bila dva jelena, ki sta
pila iz neke posode. Pod podobo je pa stal ta le napis v
latinskem jeziku: „Kakor žejni jelen hrepeni po stu-

dencu, tako moja duša hrepeni po tebi, o Bog.“ Dan¬
danes te podobe ni več. Kam je prešla, ve najbrže
samo tisti, ki jo je pouzmal.

iSkozi lepa, iz samih starinskih ostankov sestav¬
ljena vrata pridemo v dišeč rožmarinov drevored. Na
levi in desni stoje kakor ranjeni vojaki po hudem
boju, bolj ali manj poškodovani stebri, ki so nekdaj
krasili krščanske cerkve, pa tudi poganske temple.
Na koncu drevoreda ima ravnatelj Bulič lično hišico,
ki je pa podobna malemu muzeju. V nji te vse, od
kamenite mize do oljnate svetilnice spominja, da si v
domu onega slavnega duhovnika Buliča, ki je dvignil
skozi stoletja zakopano Salono zopet iz tal.

Takoj onstran Buličeve hiše pa stoje razvaline
nekdanje krasne bazilike, ki je stala sredi pokopališča
zunaj mestnega obzidja. Tu sem so pokopavali prvi
kristjani svoje drage, ki so izdihnili v amfiteatru v
zabavo samopašnim poganom. Po zmagi krščanstva
nad poganstvom so si pa kristjani šteli v čast, da so
si smeli poiskati večni počitek v bližini grobov svetih
mučencev. V šestem stoletju, za časa cesarja Justini-
jana, so sezidali velikansko cerkev, ki so jo sploh
imenovali „baziliko“, kar pomeni tu toliko, kakor
naša „stolna cerkev 4 *. Žal, da je stala tako malo. časa.
Kajti Obri so jo sredi sedmega stoletja razrušili z
mestom vred.

Debela plast zemlje je pokrila razvaline, in na
njih se je naselil nov rod, ki se ni brigal za drago¬
cene spominke nekdanje Salone. Šele v prejšnjem sto¬
letju so se začeli znanstveniki zanje zanimati. Da pa
stoji dandanes stara Salona pred našimi očmi, je
zasluga ravnatelja splitskega muzeja, monsignora Bu¬
liča, ki neumorno rije po zemlji in odkriva dan za
dnevom nove spomenike iz stare dobe.

Bila je že temna noč, ko smo se poslovili od
stare Salone in novega Solina ter se odpeljali v Split.
Spomini pa na tla, s krvjo mučeniško namočena, na

stare priče poganske krvoločnosti in krščanske stano¬
vitnosti, na prijazne hišice Solina, ki so vzrastle na
grobu nekdaj tako slavnega rimskega mesta, ti spo¬
mini nas ne zapuste nikdar.

Trdovratna glava.

Čudna seja. — Gost v pritličju. — Nerodni davek. — Nenavadna
pijača. — Nekaj zgodovine. — Gospa Skarpeljska.

Točno eno uro pred polnočjo smo se zbrali na
obrežju tisti, ki smo nameravali v Kotor in Črno goro.
Bilo nas ni veliko. Razven častite trojice, ki se je
vrnila brez vsake nesreče iz Brača, sta se mi pridru¬
žila samo gospod kapitan in prijatelj Zorko.

Obetala se nam pa ni prav nič prijetna vožnja.
Noč je bila sicer še precej jasna. Toda črez morje je
vlekel hud jug, ki je obetal postati „široko*‘ (sirocco).
Zadaj za Mosorjem je pa celo parkrat votlo zagrmelo.

Ivanki so bili pa ti oznanjevalci neugodnega
vremena prav po volji. Prav nič je ni skrbela viharna
vožnja, ki se nam je od vseh strani napovedovala.

,.Prava reč, če nas kak veterček malo posuče,“
rekla je prezirljivo tistim, ki so jo strašili z viharjem.
„Jaz bi kaj takega celo rada doživela. Za vas, stric,
je pa že nekoliko nerodno. Kajti če je velik vihar,
pomečejo vse težje blago v morje, da olajšajo ladjo.
V tem slučaju bi vi prvi leteli v valove."

„Pravim pravim, tebe bo pa treba na kol nave¬
zati, da te ne odnese veter. “

„Oh, čemu navezati? Kar prijela se vas bom, pa
bo. Takega vetra pa menda ni, da bi odnesel oba. u

Tako sta se prepirala, dokler ni Trebušniku pošla
sapa. Tu se je pa že tudi prikazala rdeča luč priha¬
jajočega parnika „Panonije“. Zdelo se nam je, kakor
da bi stala vedno na istem mestu. Komaj smo pa
zaslišali hropenje parnega stroja in presunljivi glas
sirene, se je že tudi velikanski prednji del parnika
pojavil iz nočne tmine. Začulo se je še par kratkih

41

ukazov iz poveljniškega mostu in Panonija je stala
mirno ob bregu.

Še dober četrt ure prerivanja in vpitja, brez
katerega se menda tam doli na jugu ničesar ne opravi,
in odpluli smo v temno noč.

Razven Trebušnika smo ostali vsi na krovu. Ta
je pa čutil tako potrebo do spanja, da je šel takoj
vprašat, če je še kaka postelja prazna. Strežaj ga
pelje v majhno izbico (kabino), v kateri je stala samo
ena postelja, ki je pa imela zato eno nadstropje,
ker v kabinah II. razreda stoje postelje v dveh vrstah,
in sicer ena nad drugo. Trebušnik hoče takoj riniti
v prvo nadstropje, toda strežaj ga poduči, da je zanj
pritličje veliko pripravnejše, češ, da bi se prvo nad¬
stropje lahko podrlo pod njegovo težo. Trebušniku pa
spodnja postelja ni prav nič dišala, kajti bal se je, da
se mu v njej kaj takega ne pripeti, kakor svoje dni v
Aljaževem stolpu na Triglavu. Zbasal se je šele v
posteljo, potem ko mu je strežaj zatrdil, da ne bo v
prvo nadstropje nobenega gostača, in da so v pritličju
gostovali že debelejši ljudje nego je on. To poslednje
se sicer meni ne zdi posebno verjetno, pomagalo je pa
vendar-le.

Mi drugi smo se pa na zadnjem delu krova uta¬
borili, kakor smo se vedli in znali. Poiskali smo si
dolge stole, zavili se dobro v plašče in legli. Nekaj
časa se še pogovarjamo, potem pa utihnemo eden za
drugim.

Sploh je bilo na ladji vse mirno in tiho. Slišalo
se je le stokanje parnega stroja in šumenje valov.
Tuintam je presekal nočno tihoto kratek rezek klic
kakega mornarja, potem je bilo pa zopet vse mirno.
Samo morje je šumelo in se penilo, kakor bi se jezilo,
da ga parnik moti v njegovem nočnem snu.

Po zvezdnatem nebu so se kakor pošasti podili
temni oblaki, se združevali in zopet trgali. Pri tej
svoji igri so se pretvarjali v različne podobe. Tako

42

se mi je za en hip zdelo, da vidim na nebu velikan¬
sko sliko Trebušnika. Takoj opozorim na ta čudež
Zorka, ki mi je pa z zategnjenim glasom skozi nos
zatrjeval, da spi. Bilo bi pa sploh prepozno, kajti
med tem se je „Trebušnik“ že raztrgal in njegovi
deli so se zopet hiteli združevat v novo podobo.

Lep zgled Zorkov je začel polagoma tudi mene
„ vleči •*. Oči so mi postajale nekam težke in so lezle
prav trdovratno skupaj. Naenkrat se znajdem v kra¬
ljestvu sanj.

Krasno vreme. Na parniku ležim in gledam, kako
se morski valovi veselo kopajo v solnčnih žarkih.
Naenkrat zatemni solnce. Na obzorju se prikaže veli¬
kanska Trebušnikova podoba. S silnimi koraki hiti po
morju, da se mu kar valovi delajo pod nogami. Za
njim pa plava bliskovito hitro velikanska, morskemu
volku podobna pošast, ki ga žuga vsak hip požreti.
Že sta oba pri meni. Tu zgrabi Trebušnik ladjo in
jo vrže pošasti v odprto žrelo, sam pa odbeži dalje
po morju. Jaz skočim urno iz krova, zmuznem se
volku med zobmi iz žrela in se vržem v morje. Dolgo
časa padam in padam, naposled se pa znajdem na tleh
poleg — stola.

Debelo pogledam krog sebe, kje sem. Solnce,
Trebušnik, parnik in som, vse je nekam izginilo. Samo
moji tovariši so dremali po stolih in mi kimali, češ,
to imaš od tega, če preživo sanjaš. Te neumne sanje
so me pa tako utrudile, da se mi ni ljubilo lesti na¬
zaj na stol, ampak sem raje ostal kar na tleh, .odko¬
der nisem imel kam pasti.

Kmalu sem zopet zadremal. Tu me pa naenkrat
zbudi jako čuden občutek. Zdelo se mi je, kakor da
bi me kdo metal po zraku. Ko se malo zdramim, za¬
čutim, da se tla pod menoj čudovito zibljejo. Vstanem,
a šlo je jako težko. Kar opotekal sem se. Poskušam
se ujeti za kako stvar, da bi zopet dobil ravnotežje.
Pri tem poskusu mi je pa slabo šlo.

Najprej sem prebrnil Zorka s stola, takoj potem
je tudi Ivanka sedela poleg svojega sedeža na tleh,
samo pri gospodu kapitanu se mi je bolje izšlo. Da
bi se gotovejše zasidral, objel sem ga kar s stolom
vred, in res kmalu potem smo — ležali vsi trije zložno
na tleh, kapitan, jaz in stol.

Nekaj časa smo se gledali kar molče, potem smo
se pa začeli smejati. Kaj smo pa tudi hoteli ? Bilo je le
presmešno, ko smo tako lepo poleg stolov čepeli na tleh.

Kaj je bilo pa pravzaprav vzrok tega padanja in
sedenja? Proti jutru je res jug „širok“ postal in se
spremenil v pravcati vihar. Ladja je kar plesala,
tako da je bilo skoraj nemogoče prosto po krovu
hoditi. Vse je sililo na tla, in zato smo si tudi mi
tam poiskali ravnotežja.

Ivanka je prva poskušala vstati. Postavila se je
pogumno na noge, toda takoj potem se je zopet sklo¬
nila ter mahala z rokama, kakor bi hotela kaj pobi¬
rati s tal. Zdelo se nam je, da premišljuje, hoče li
stati ali sedeti. Slednjič se je pa odločila za sejo.

Nato se posvetujemo, kako bi prišli na bolj pri¬
pravne sedeže. Gospod kapitan, kot izvedenec v mor¬
skih vožnjah, nam je svetoval, da naj počakamo kakega
bolj mirnega trenotka, potem pa poberemo stole in
gremo na sredo ladje, kjer ni takega guganja, kakor
na koncih. Sklenili smo enoglasno, da se bomo rav¬
nali po tem svetu.

Kmalu nato je prišel zaželjeni trenotek. Hitro
se poberemo s tal in jo uderemo kolikor se je dalo
pri tako nemirnih tleh, na sredo ladje, kjer je bila
že zbrana večina potnikov. Toliko, da smo zasedli
stole in že je začel parnik zopet strastneje plesati.

Priklanjal se je na vse strani, sedaj na levo,
sedaj zopet na desno, kmalu se je postavil na zadnji
konec, kmalu zopet na sprednjega. Prav nikjer ni
imel obstanka. In čim glasneje mu je jug godel, tem
hitreje se je sukal.

44

Med tem se je že naredil popolnoma dan. Popot¬
niki so prihajali iz spodnjih prostorov vsi bledi in
prepadeni, da bi se naužili svežega zraka. Toda mrzli
morski zrak je tako nanje vplival, da so morali kar
k ograji. Tam so nekaj časa občudovali morje in mu
slednjič kot znamenje tega občudovanja oddali svoj
davek, večji ali manjši, kakor je že bila večerja, ki
so si bili ž njo prejšnji večer postregli.

Takih davkoplačevalcev je vedno več prišlo na
krov in težko smo pričakovali trenotka, ko se bo pri¬
kazal tudi Trebušnik. Bilo ga pa ni kaj dolgo. Zato
sem prosil gospoda kapitaaa, da je šel gledat, kaj
je ž njim. Preteklo je pa precej časa, predno je prišel
nazaj in privlekel Trebušnika, ki je bil tako bled in
izdelan, da smo se ga kar ustrašli.

„Kaj pa vam je, stric vprašam ga sočutno.

Mož se je pa spustil na stol, ki mu ga je gospod
kapitan prinesel in rekel:

Pravim, pravim, pustite me, da v miru umrjem.“

Več nisem mogel spraviti iz njega.

„Kaj se je pa vendar zgodilo ?“ obrnem se sedaj
na gospoda kapitana. Kar nam je pa ta povedal, je
bilo tako žalostno in smešno obenem, da nismo vedeli,
bi se li smejali ali objokovali nemilo Trebušnikovo
usodo.

Stric je v svojem „pritličju u  kmalu zaspal. Zbu¬
dil se je šele, ko se je ladja začela močneje zibati.
Nekaj časa je mislil, da mu nekdo nagaja ter guglje
postelj semtertja. Ker se mu pa na njegovo grožnjo,
da bo porednežu vrat zavil, ni nihče v  odzval, začel se
je pozornejše ogledovati pri kabini. Šele sedaj spozna,
da se le parnik ziblje.

„Pravim, pravim, to bo pa prijetno, w  misli si
Trebušnik, „sedaj me bo pa kar ladja nazaj v spanje
zazibala." Nekaj časa se mu je zdelo to zibanje jako
prijetno. Toda kmalu mu postane nekam čudno vroče.
Naenkrat začuti, da mu sili nekaj iz želodca v usta.

45

Ker pa revež ni vedel, da ima za tak slučaj priprav¬
ljeno posebno posodo, je mislil, da mora to sitnost
opraviti skozi okno. Urno zbaše glavo skozi malo
okroglo lino in si olajša uporni želodec. Dobro je
bilo, da se je parnik ravno takrat nagnil na nasprotno
stran.

Po srečno končanem opravilu hoče Trebušnik
glavo zopet nazaj potegniti, toda zastonj je bil vsak
poskus. Ušesa niso pustila glave za nobeno ceno nazaj

v ladjo.

,, Pravim, pravim, kaj bo pa sedaj ?“ pravi sam
pri sebi Trebušnik. „Kaj bom moral celo noč skozi
okno zijati ?“

Ko bi bilo le to! A prišlo je še hujše.

Trebušnik je namreč naenkrat začutil, da mu
noge silijo kvišku, glava pa proti morju. Zdelo se mu
je, kakor da bi ga kdo na glavo postavljal. In to ni
bilo prav nič čudno. Kajti ladja se je zibala na obe
strani. Jako čudna je bila pa vsa stvar za Trebušnika.
Kadarkoli se je namreč parnik nagnil na njegovo
stran, je revež pomočil glavo v morje in naredil par
požirkov.

Kdor je že pokusil slano morsko vodo, bo dobro
vedel, v kakih stiskah je bil Trebušnik. ko je tako
popival po morju. Njegov želodec je namreč tako ob¬
čutljiv, da niti studenčke ne prenese, kaj šele morje.
Zato je tudi tiste požirke pridno pošiljal tja, odkoder
so prišli.

Ker je bilo torej Trebušnikovo grlo podobno ne¬
kakemu vodovodu, skozi katerega teče voda kar na¬
prej ven in noter, mu je bilo popolnoma nemogoče
kričati na pomoč. Morda bi se bil celo zadušil, če bi
ne bil prišel strežaj še zadosti zgodaj v kabino.

Ta je v hipu spoznal nevarnost, vj kateri je visel
njegov gost iz pritličja. Urno pokliče par mož na
pomoč in po velikem trudu se jim slednjič posreči,
da so privlekli trdovratno glavo tja. kjer je bil njen

gospodar. Za svojo neubogljivost je bila precej občutno
kaznovana. Kajti krvavela je precej močno na obeh
ušesih.

Nekaj sreče v nesreči je bilo pa vendar-le. Tre-
bušuik je namreč tako dobro zamašil z glavo odprto
okno, da je bila še celo postelja skoraj popolnoma
suha, akoravno je stala tik okna. Sicer bi bila gotovo
vsa kabina poplavljena.

Strežaj je pa stricu skrbno polepil rane na ušesih,
skuhal mu zdravilnega čaja in ga spravil nazaj v
posteljo. Toda prihajalo mu je vedno slabše. Zato je
bil prav hvaležen, da ga je prišel gospod kapetan
iskat in ga pripeljal na krov. Sam bi pri tako nemir¬
nem morju gotovo nikdar ne bil prilezel gori.

Polagoma je prišel toliko zopet k sebi, da so ga
za nekaj časa minule misli na smrt. Zaupal mi je,
da bi si rad še enkrat življenje olepšal s požirkom
dobre slivovke, ki bi se na morsko vodo gotovo lepo
prilegla. Ker smo vsi čutili potrebo po kaki topli
stvari, šli smo — ako se sme to opotekanje po krovu
sploh hoja imenovati — vsi v obednico.

Kako se začudimo, ko zagledamo tu Grogo moško
sedeti pri čaju! Mož je vso noč prav prijetno spal
na mehkem divanu v salonu in si potem naročil za¬
služeni zajtrk. Kakor se je videlo, mu morska bolezen
ni mogla do živega.

Gugali smo se torej v obednici, držali vsak svojo
posodico v rokah in srebali čaj. Trebušnih je pa ne¬
kako z zaničevanjem gledal na našo ,,lužo“ in si
pridno točil slivovko iz precejšnje steklenice. Naen¬
krat postavi Ivanka skledico na mizo in oboje —
Ivanka in skledica — nam hipoma izgine izpred očij:
Skledica pod mizo, Ivanka pa skozi vrata.

Bežala je pred morsko boleznijo, ki zlasti v obed¬
nici pod krovom preži na uboge žrtve. Ko pridemo
zopet nazaj na krov. je že ležala nepremično na stolu.
Na moje vprašanje, kam se ji je tako mudilo, ni črh-

17

nila niti besedice. Videl sem, da je prišlo navodilo
gospoda Jnraja pri njej zopet do popolne veljave.

Sploh pa ni bil ta recept zoper morsko bolezen
tako slab. Tudi jaz sem se počutil veliko boljše, ako
sem molčal. Jako dober pripomoček je tudi, ako si
izbereš na bregu eno točko in vedno nanjo gledaš.
Varuj se pa tistega radovednega zijanja na morske
valove, ki buče ob parniku. Taka radovednost se skoraj
v vsakem slučaju plačuje z globo, ki se pa ne vzame
iz žepa, marveč iz — želodca, kar za njegovega last¬
nika gotovo ni posebna prijetnost.

Na parniku je vladala med celo vožnjo velika
puščoba. Popotniki so se kislo držali, ker jim je mor¬
ska bolezen sedela za vratom, in celo vedno veseli
uslužbenci so kazali sila čemerne obraze. In kako bi
jih tudi ne, ko so pa morali venomer letati z metlo
in žaganjem za tistimi nerodneži, ki so stresali po
krovu, kar je morje terjalo od njih.

Vsi smo se prav globoko oddahnili, ko smo zavili
v zaliv proti Gružu. Parnik se je takoj nehal zibati
in izginile so vse težave, ki so v zvezi s takim ziba¬
njem. Postalo je takoj vse živahno. Žalibog, da je ta
živahnost trajala le med tem, ko smo se vozili po
zalivu in stali v Gružu. Ko pa pridemo nazaj na od¬
prto morje, pluli smo zopet naprej v znamenju morske
bolezni.

Upali smo sicer, da bo jug vsaj nekoliko ponehal,
toda to upanje nas je varalo. Morje se je kar valilo
pod silnim pritiskom divjajočega viharja in parnik
se je včasih tako nagnil, da so valovi pljusknili celo
na krov. Morska bolezen je terjala vedno več žrtev
in že je tudi krožila potuhnjeno krog nas in preudar¬
jala, koera naj se prvega loti. Kako smo se torej vsi
razveselili, ko smo v daljavi zagledali utrdbe, ki stra¬
žijo vhod v Boko Kotorsko. Zakaj vedeli smo, da nas
čaka tam prekrasna vožnja po morju, ki ga ne vzbudi
iz njegovega miru niti najbolj „širok*‘ jug.

Pod varstvom topov utrdbe Mamole in one na
Oštru, ki so pripravljeni vsak hip bruhati ogenj in
svinec na sovražne ladje, smo zdrknili iz viharnega
odprtega morja v naročje mirne Boke. Sedaj je kar
hipoma zopet vse oživelo. Lica so dobila nazaj prejšnjo
zdravo barvo, udje svojo gibčnost, in tudi jezik se nam
je za čuda hitro razvezal. Marsikdo je bil sedaj kar
naenkrat čil in zdrav, akoravno je še malo trenotkov
poprej mislil, da bo moral od samih slabosti tja, kjer ni
nobene morske bolezni. Vendar se ne smemo čuditi tej
čudoviti izpremembi in iskati njenih vzrokov, kajti vožnja
po rajsko lepi Boki Kotorski mora ozdraviti vsakega.

Prijatelj, si se li že vozil po Romskem jezeru
(Lago di Como v gornji Italiji)? Kaj ne, kako si ob¬
čudoval to krasno jezersko gladino, kako se ti je oko
radovalo nad zelenimi bregovi, ki so kar posejani z
gradiči in vilami. Zdelo se ti je, da v sanjah gledaš
krasote izgubljenega raja.

Si li že videl Štirikantonsko jezero? Kako lepo
leži v naročju strmih bregov pod varstvom s snegom
in ledom ovenčanih gorskih velikanov! Res pravi
demant med ostalimi švicarskimi dragulji.

In vožnja po mogočnem Renu v jasni mesečni
noči! Mirno in tiho pluje tvoj čolnič po temnozelenih
valovih. Bledi mesečni žarki obsevajo zelene livade,
skrivajo se za gostimi brajdami, ogledujejo radovedno
tihe vasice ter begajo po obzidju in stolpih ponosnih
gradov. Vsak hip pričakuješ, da zasumi voda poleg
čolna in se prikaže povodna deklica, ki te povabi v
svoj hladni stan, da prirožljajo iz visokega gradu
vitezi v srebrnih in zlatih opravah, ali da se prikaže
visoko gori na stolpu bela grajska gospa, ki ne najde
niti v grobu miru.

Toda, čemu bi hodil tako daleč. Pridi sem v
Boko, tu najdeš krasoto ,,Laškega raja u , resnobo
Štirikantonskega jezera in romantiko „nemškega M
Rena, in to vse obenem.

Boka Kotorska! Kdo bi mi dal moč, da opišem
tvojo krasoto ? Kje si vila iz visoke planine, ki si
pripeljala kraljeviču Marku konja Šarca? Pripelji mi
pegaza, da ga zasedem in zdirjam z njim po Boki
Kotorski, da dostojno opevam krasno barvo njenih
valov, njene ljubke zalive in otoke, zelene bregove,
ponosna mesta, mrke gradove in mogočne gore, ki
stražijo ta dalmatinski biser.

Toda zaman kličem vilo z visoke planine. Naj-
brže se kje drugje potepa ta čarovnica. Na ta način
seveda ostanem jaz brez pegaza. Zato pa tudi nihče
ne sme od mene zahtevati, da mu opevam lepoto
Boke Kotorske. Mesto tega hočem raje povedati nekaj
iz njene zgodovine. Seveda ne bo to poezija, marveč
proza, zato pa toliko bolj resnična.

V davnih časih so prebivali todi Ilirci. Imeli so
se jako dobro pod vlado mile kraljice Tevte, ki je
imela svojo prestolnico v današnji vasi Tivat. Nekoč
pa pridejo v Boko Rimljani. Tevta jih je gostoljubno
sprejela in imenitno pogostila. Kmalu potem so ji po¬
slali Rimljani v zahvalo zlato kuhalnico in jo obenem
prosili, naj jim vrne v zameno svoje žezlo. Tevta je
pa tako malo vedela, kaj se spodobi, da je oboje ob¬
držala. Zato je pa dobila zopet obisk. Prišli so namreč
Rimljani, pa ne v goste, marveč na vojsko, ter ji vzeli
žezlo. Tevta si je to izgubo tako gnala k srcu, da je
zbolela za ostarelostjo in v devetindevedesetem letu
umrla prezgodnje smrti.

Rimljanom se je pa njihovo grdo ravnanje z rajnko
kraljico kmalu vračevalo, in sicer z obrestmi. Kajti že
kakih devetsto let potem so jih pregnali Slovani in
posedli ne le Boko, marveč tudi Dalmacijo. Pod var¬
stvom beneškega leva so si potem Bokelji kaj zelo
opomogli. Zidali so si krasne palače, pa ne le doma,
marveč tudi drugod, zlasti v Benetkah. V Kotoru in
drugih mestih ob zalivu so se nakopičila ob tistih
časih silna bogastva.

Večernice. 64 . zv

l

50

Blizu vhoda v Boko, v divjem Ercegnovem, so se
pa vgnezdili Turki, gledali na te zaklade in požirali
sline. Pogosto so stegovali svoje grabežljive prste po
njih, toda Bokelji so jih vsakokrat prav pošteno na-
krcali. Temu stegovanju prstov in požiranju slin so
pa naposled naredili konec Benečani. Naredili so
izlet v Ercegnovo, pobili Turkom okna ter jih tako
nahrulili, da so se takoj pobrali domov na Turško.

Ko so pa Benečani svojo slavo in moč zapravili,
prišli so tudi Bokelji ob veljavo. Bogastvo je izginilo
kakor sneg ob vročem solncu, in v lepem zalivu se
je naselilo pomanjkanje. Bogastvo je torej ušlo iz
Boke, hrabrost in pogum sta pa ostala še v nji. To
se je zlasti pokazalo začetkom prejšnjega stoletja.

Po tilsitskem miru so namreč prišli Bokelji pod
Francoza. To la kmalu so se naveličali njegove vlade.
Povabili so Črnogorce in z njihovo pomočjo pometali
nepoklicane goste iz zaliva v odprto morje. Francozom
so pa bokeljske svinčenke ostale v tako dobrem spo¬
minu, da se niso niti ozreti utegnili, marveč so urno
odplavali domov.

Hrabri Bokelji pa niso dolgo uživali zlate pro¬
stosti. Kajti takoj eno leto pozneje jim je prišel av¬
strijski general Milutinovič povedat, da jih je avstrij¬
ski cesar vzel pod svoje varstvo.

Bokelji so pa z „veselj- m“ pozdravili to vest. Ko
so pa celo zagledali cesarske topove in puške, pove¬
dali so zaupno Milutinoviču, da komaj čakajo, da se
pogrejejo v y gnezdu dvoglavega avstrijskega orla.

Edini Črnogorci niso bili s tem zadovoljni in so
hoteli delati zgago. General jim je pa svetoval, naj
gredo domov zelje sadit, ker je ravno zato ugodno
vreme.

Nato so se Črnogorci obrnili in odšli po strmih
bregovih proti domu. Ko so pa prišli na mejo, od
koder se tako lepo vidi Boka, posedli so po skalah,
dali prst v usta in premišljevali, kaj imajo od tega,

da so nesli za Avstrijce svojo kožo na francoski

semenj.

Kakor nas torej zgodovina nči, prelili so Bokelji
že precej krvi za svobodo svoje lepe domovine. Da
je pa Boka tudi vredna take ljubezni, izprevidi vsak,
kdor jo je le enkrat videl. Kajti že pri vhodu v zaliv
spoznaš, da te tu čaka izreden užitek, ako si le
količkaj dovzeten za naravne krasote.

Ko pripluje parnik mimo Ostra, zavije se takoj
proti Ercegnovmu, ki leži slikovito ob zalivu Tople.
Med ostanki starega mestnega obzidja so raztresene
lične hiše, ki so tuintam skoraj popolnoma skrite v
zelenju. Od daleč se ti zdi mesto podobno amfiteatru,
s tolikimi sedeži, kolikor je hiš. Nad njim pa grozi
še precej dobra utrdba Gornji grad, ki so ga menda
postavili Saraceni. Krasno sliko pa posebno izpopol¬
njujeta Dobraštica (1570 m) in Radostak (1416 m), ki
v ozadju dvigujeta svoje sive glave proti vedno mo¬
dremu nebu.

Za tem gorovjem bivajo hrabri Krivošijani, ki so
se najtrdovratnejše borili za zlato svobodo. Ko je
namreč avstrijska vlada povabila njihovo nado in
ponos v vojake, odgovorili so, da prav nič ne hrepene
po „parademaršu“ in „komisu“. Ako pa hočejo vedeti,
kako znajo „pucati“ (streljati), naj pa pridejo gledat.

In Avstrijci so res prišli gledat to „pucanje“.
Krivošijani so pa tako „pucali“, da je bilo veselje,
seveda ne za tiste, ki so bili „popucani“. Naposled
so pa morali tudi Krivošijani izkusiti resnico prego¬
vora: „Veliko psov je zajčja smrt“. Morali so se vdati,
učiti se „parademarš“ in ,,komis“ jesti.

Mimo starega pravoslavnega samostana Savine
priplujemo v Kumborsko ožino. Na levem bregu je
izpeljana široka cesta, ob kateri stoji hiša za hišo,
selo za selom, vse sredi vinogradov in vrtov z naj¬
lepšim južnim sadjem. Ožina se kmalu razširi v široki
Tivatski zaliv, nad katerim se nenadoma prikaže sveta

gora Črnogorcev, s križem okrašeni Lovčen (1759 m ).
Toda polagoma začno zeleni, lepo obdelani bregovi
zopet skupaj lesti. Zaliv postaja vedno ožji in ožji,
dokler ne pride do Verig, ki so naj ožje mesto v celi
Boki. Razdalja med obema bregovoma nima tu dosti
črez tristo metrov. Ker so Benečani neprenehoma si¬
lili v Kotor, zaprl je Ludovik Veliki leta 1381. to
ožino z velikanskimi verigami. Od njih je potem dobila
ožina svoje ime.

Skozi Verige se pripeljemo slednjič v Kotorski
zaliv. Na levi zagledamo pod Rasonom malo selo
Perast, pred katerim stojita dva mična otočiča. Na
prvem stoji cerkev sv. Jurija, na drugem pa svetišče,
posvečeno „G-ospej od Skarpela“, ki uživa pri Bokeljih
največje zaupanje. To so torej nekako bokeljske Brezje
ali Višarje.

V petnajstem stoletju sta namreč našla dva brata
ribiča na neki skali biizu Trsata Marijino sliko, ki
je bila vsa obdana od lučic. Ribiča odneseta sliko
domov, a eden brat nagloma zboli. Pokliče duhovnika,
kateremu vse odkrije ter daruje sliko domači cerkvi.
Prenesejo jo torej v svečanem sprevodu v cerkev.
Med procesijo pa bolnik nagloma ozdravi.

Toda slika tudi sedaj ni bila zadovoljna s svojim
novim stanovanjem. Vsako noč je romala nazaj na
skalo, kjer sta jo našla ribiča. To se je zgodilo trikrat.
Sedaj spozna ljudstvo, da želi imeti Marija na oni
skali svetišče.

Skala pa ni bila niti za malo kapelico zadosti
velika. A pobožni narod ni bil v zadregi. Zasipali so
toliko časa morje, da so dobili potrebni prostor za
svetišče. Se do danes se je ohranila navada, da vsak
posestnik ladje napolni 22. julija svoj čoln s kamenjem
ter ga prevrže ob otočiču v morje.

Bokelji se kaj radi zatekajo h „Gospej Skarpelj-
ski*‘. In ako je uslišan, je silno radodaren. Zato so
vse cerkvene stene pokrite s srebrnimi odpustki. Po-

sebno dragocena je velika srebrna plošča, ki so jo
svoji veliki pomočnici darovali Peraščani v zalivalo
za zmago nad Turki leta 1654. Marijina podoba sama
ima pa toliko zlatnine, biserov in drugih dragocenosti,
da se komaj vidi iz te bleščeče krasote.

Vsako leto se vrši tu več svečanosti. Največja je
ona L5. maja. Že prejšnjo nedeljo prenesejo sliko iz
otoške cerkve v Peraško. Med prenašanjem grmijo
topovi iz Peraške trdnjave, njihove base pa spremljajo
mali topiči, katerih je vse polno nastavljenih po obrežju.

Slavnost 15. maja pa traja cel dan. Morje krog
otoka in ob Perastu je kar natlačeno polno večjih in
manjših ladij. Na tisoče ljudi se zgnete skupaj, da
se pokloni Gospi Skarpeljski. Pripeljejo se celo naj¬
južnejši Avstrijci iz Spiča. Zdi se ti, da si na razstavi
jugoslovanskih narodnih noš.

Krasen je tudi sprevod peraških mladeničev, ki
vsi v orožju spremljajo sliko Marije Skarpeljske, ki jo
nosijo štirje duhovniki. V prejšnjih časih je bilo to
oboroženo spremstvo krvavo potrebno. Kajti Turki
iz bližnjega Ercegovnega so vedno ob takih prilikah
prežali na dragoceno sliko. Toda odnesli so vselej
krvave glave, kajti Bokelji so že takrat znali dobro
„pucati“.

Dandanes seveda se cela svečanost vrši v miru,
in „telesna straža 44  Gospe Skarpeljske nima prilike,
da bi zanjo prelivala kri. Da pa vendar mladeniči ne
nosijo zastonj puške, streljajo pet sto metrov daleč
na petelina, ki stoji na deščici, pritrjeni na potopljeno
sidro. Ker so Bokelji dobri strelci, bi ga marsikdo
zadel vkljub veliki daljavi, ako bi ne bilo treba pla¬
čati potem sto litrov vina. Slava je sicer velika, toda
denarja je v Roki dandanes malo. Zato mora biti
strelec že precej premožen, da si upa petelina po¬
goditi.

Vso slavnost zaključi zvečer čarobna razsvetljava.
Ves Perast je v eni luči, otok pa kakor v ognju.

Rakete švigajo po zraku, puške pokajo, topovi grme
in vrišč je tak, kakor bi še vedno Turke preganjali.

Polagoma pa začno ugaševati luči, ena za drugo,
po obrežnih strminah utihnejo odmevi zadnjih strelov
in narod se razide na vse strani.

Gospa Skarpeljska pa zopet sameva v samotnem
svetišču do naslednje svečanosti.

Nekoliko naprej od Perasta stoji v kotu Risan-
skega zaliva precej veliko mestece Risan. V prvem
tisočletju je nekako prvačil med drugimi seli. Ko so
ga pa Saraceni razrušili, prevzel je njegovo slavo in
veljavo Kotor in jo tudi obdržal.

Za Verigami se zavije parnik na desno naravnost
proti Kotoru, ki se nam tudi kmalu potem pokaže.

Neizbrisljiv je vtis, ki ga napravi na človeka
pogled na divje skalnate stene ob vzhodnih bregovih
Kotorskega zaliva. Ko pa pripluje parnik v Kotor, zdi
se ti, da si prišel na konec sveta. Kajti odprta ti je
samo pot nazaj po morju ali pa naprej črez sive gore.

Komaj smo zapustili »Panonijo’ 4 , že so nas obsuli
razni kričači. Eni so nam hvalili svoje hotele, drugi
so se nam ponujali za vodnike v različne kraje, drugi
zopet so se nam pa vsiljevali za vožnjo v Trno goro.

Mi smo storili to, kar je v takih in enakih slu¬
čajih najpametnejše. Šli smo lepo naprej, ne da bi se
zmenili za njihovo prijaznost. Tako smo bili kmalu sami.

Po kratkem kosilu, med katerem smo tudi dobili
voznika za Črno goro, gremo malo po mestu. No, ta
sprehod je bil hitro pri kraju. Kajti Kotor nima ve¬
liko prostora za svoje prebivalce.

Iz precej prostorne obali pridemo do starega
mestnega obzidja, v katerem zagledamo velika, z be¬
neškim levom okrašena vrata. Nad to znamenje ne¬
kdanje beneške moči se je seveda v novejših časih
usedel dvoglavi avstrijski orel.

V’ prejšnjih stoletjih so bila ta vrata gotovo dobro
zastražena. Oandanes jih pa čuva le — prodajalka

00

razglednic, ki skrbno pazi, da ji ne uide noben tujec
v mesto ali pa iz mesta. Tudi nas se je lotila, a go¬
spod kapitan je bil tako velikodušen, da se je za nas
vse žrtvoval. Tako je hitel izbirati razglednice, da
smo vsi drugi ušli skozi vrata na glavni trg.

Ko se tu nagledamo vojašnice in stolpa, pred
katerim stoji star rimsk oltar, gremo dalje po jako
ozkih ulicah v stolnico. Ta cerkev je že stara črez
tisoč let. Sezidali so jo na čast sv. Tritonu, ki je v
jako veliki časti pri Kotorcih.

Nato lezemo še v cerkvico Marijinega oznanjenja,
ki stoji že v obzidju trdnjave sv. Janeza. Kapela sama
na set)i nima posebne vrednosti, a s prostora pred
njenimi duri imaš prekrasen razgled na mesto in zaliv.

Ker nas višje v utrdbo niso pustili, vrnili smo
se nazaj na obalo, od koder je pogled na trdnjavo
in kapelico naravnost nepopisljiv.

S tem je bilo pa mesto že tudi ogledano. Zakaj
ozkih ulic in zamazanih hiš, ki se jih tudi v Kotoru
ne manjka, smo videli v Dalmaciji že več kot dosti.

Bil je pa tudi že skrajni čas za odhod, ako smo
hoteli še do večera priti v Cetinje. Sedli smo torej na
voz in se odpeljali.

Škoda le, da smo se morali ločiti od zabavnega
gospoda kapitana in zgovornega prijatelja Zorka.
Kajti odpovedala sta nam druščino kar na celem.
Zbala sta se dolge vožnje in cestnega prahu ter skle¬
nila, da se še isti dan odpeljeta v Dubrovnik. Toliko
sta nam pa vendar le obljubila, da nas tam počakata.

Sumljivi trebuh.

Sitna preiskava. — Bedakovičeva rodovina. — Nesrečni samostan.
— Črnogorec doma. — Neenaka konja. — Preganjana nedolžnost.

— Rešitev iz jetništva.

S Kotora prideš v Črno goro lahko po dveh potih.
Že v davnih časih so se Črnogorci posluževali ozke
stezice, ki se je v silni strmini vila s sedla Krstaca

proti zalivu. To stezo je avstrijska vlada v sredi prej¬
šnjega stoletja razširila in zboljšala. Ostala je seveda
vendar le pešpot, porabna samo za Črnogorce, njihove
žene, osle in mule. Dober turist se je seveda tudi ne
ustraši, zlasti ker pride po nji veliko prej do sedla,
kakor se pa pripelje z vozom po novi cesti.

Pot drži sprva precej strmo naravnost navzgor
med divjo Fjumersko sotesko in trdnjavskim obzidjem
do vasi Špiljare. Od tu imaš lep pogled na trdnjavo,
ki stoji na strmem pobočju, kakor bi bila nalepljena.
Čim višje prideš, tem bolj izginja pod teboj utrdba
in cerkvica sv. Janeza, ki leži v mali dolinici poleg
nje, zato se pa začne razgrinjati pred teboj prekrasni
Kotorski zaliv. Skoraj ločiti se ne moreš od ljubkega
pogleda.

Ko se pripotiš — pot je cel dan na solncu —
do malega ravnega prostora, zagledaš poleg sebe zo¬
pet sotesko, v ozadju ti pa pokažeta svoje strme stene
Pestingrad (1072 m)  in Mrajanik (1.31& m).  Pot izgine
potem za nekaj časa v sotesko, kjer si potolažiš žejo
z bistro studenčico. Kmalu pa moraš zopet ven na solnce.
Od tu dalje se vije pot v neštevilnih kratkih ključih
(ridah) do Krstaca, ki ga vidiš naravnost nad seboj.

Za Trebušnika seveda ni bila ta pot. zlasti ne v
hudi popoldanski vročini, dasi je bil že na Triglavu.
Zato smo se raje peljali po krasni cesti, ki je izpe¬
ljana v velikanskih, zato pa tudi v sila zložnih ovin¬
kih. V Švici imajo krasne planinske ceste, toda ta jih
— vsaj do črnogorske meje — daleč prekaša.

Mimo starega mestnega obzidja se pripeljemo do
vasi Škaljara. Tu se začne cesta polagoma napenjati.
Takoj na prvem ovinku se nam odpre pogled na Ko¬
torski zaliv, ki nas sploh celo pot spremlja. Samo
takrat nam za kratek čas izgine izpred oči. ko se cesta
zavije na zahodno pobočje hriba Gorazda. Zato nas
pa odškoduje razgled na krasno polje, ki se razprostira
ob bregovih Tivatskega zaliva.

57

Kmalu se pa zopet obrnemo nazaj proti Kotorju
in pridrdramo slednjič do ključev, ki se tako lepo
vidijo iz zaliva Tople. Tukaj pa res ne veš, kaj bi
bolj občudoval: ali prekrasno Boko, ali širno Jadransko
morje, ali pa male trdnjavice, s katerimi je široki hrbet
hriba Vermača kar posut. Dobro bi bilo, da bi človek
imel okrog in okrog glave oči, da bi vso to krasoto
ob enem gledal. Saj tako si je želela Ivanka, ki je
bila tako zamaknjena v krasni pogled, da je celo po¬
zabila strica dražiti.

Ta se pa ni posebno zanimal za lepo okolico; saj
je pa tudi še lahko imel dosti od ,.prijaznega" raz¬
gleda skozi line na Panoniji. Slonel je zložno v vozu
in dremal.

Tudi Groga je neprenehoma prikimaval zgovornemu
vozniku, poleg katerega je sedel. Sprva sem skoraj
mislil, da se je že tako dobro naučil hrvatski, ker se
je tako živahno ž njim ,.pogovarjal". Sčasoma pa za¬
pazim, da mož le zato pritrjuje svojemu sosedu, ker
— spi.

Hotel sem ju že zbuditi, da bi ju opozoril na
temno gladino Kotorskega zaliva, ki smo ga videli v
silni globočini skoraj navpično pod seboj, ko se ne¬
nadoma zavije cesta proti vzhodu. Kakor bi pihnil,
izgine nam morje izpred oči, in pred nami se odpre
med Mrajanikom in Lovčenom divji črnogorski Kras.

Prispeli smo na Krstac. Ob cesti stoji hiša, v
kateri se dobi pijača in tudi kaj malega za prigrizniti.
Trebušnik in Groga sta pa menda vohala pijačo, zakaj
komaj smo prišli vštric krčme, že sta se oba hkrati
zbudila.

„Pravim, pravim, kakor nalašč. Zdaj se pa malo
pokrepčamo, kaj ne?" menil je stric in kobacal iz voza.

Toda prvi pozdrav na črnogorski zemlji ni bil tako
prisrčen, kakor smo pričakovali. Ropot voza je namreč
privabil iz hiše nekaj Črnogorcev. Eden izmed njih,
bil je menda častnik, nas začne izpraševati, odkod in kam.

Razložil sem mu vse natančno, a vkljub temu smo
se mu zdeli malo sumljivi. Kriva sta bila pa tega
Trebušnik in Groga v svoji dalmatinski noši.

„Čemu sta pa vaša tovariša v tej obleki, ko vendar
nista Dalmatinca ? 44  poizvedoval je radovedni Črnogorec.

Na to vprašanje je bilo težko odgovoriti. Kaj sem
mu hotel povedati, kako sta v Reki Lahe mlatila?
No, potem bi nam pri današnjem prijateljstvu med
Črno goro in Italijo takoj pokazali, kje se črez Krstac
nazaj v Kotor pride.

Ker mu torej tega vprašanja nisem dovolj pojasnil,
izjavil je, da se midva z Ivanko lahko prosto dalje
peljeva, Trebušnik in Groga naj se pa zgubita, od
koder sta prišla.

Stali smo torej sredi ceste in premišljevali, kaj
bi bilo storiti. Na pol pota se vrniti nam ni kazalo,
ločiti se je bilo pa tudi nerodno, kajti Trebušnika in
Groge si nisem več upal sama pustiti.

Tu se pripelje, kakor poklican, bogato opravljen
Črnogorec ter se ustavi pred krčmo. Iz spoštovanja,
s katerim ga je pozdravila obmejna straža, sem takoj
spoznal, da mora biti to kak višji častnik. Urno stopim
k njemu ter mu razložim, v kako zadrego nas je spra¬
vila vestnost straže.

No, ta si je pustil vsaj kaj dopovedati. Mož je
spoznal, da ni nobeden izmed nas podoben kakemu
zarotniku in nam dovolil, da smemo dalje.

Hoteli smo se že odpeljati, ko stopi poveljnik
straže zopet k vozu in mi reče, kazaje na Trebušnika:

^Jeli pa trebuh tega gospoda res pristen ? 44

Ko mu od samega začudenja takoj ne odgovorim,
ponovi svoje vprašanje določneje.

„Čemu pa zopet to povprašujete ? 44  zasmejem se
zdaj. ,,To se mi pa še na nobeni meji ni pripetilo, da
bi preiskovali pristnost trebuhov. u

Moj smeh je pa menda potrdil v Črnogorcu sum,
da bi utegnil biti trebuh — ponarejen. Zato je moral

59

stric z voza v gostilno, kjer so si Črnogorci ogledali
njegov trebuh od vseh strani in ga slednjič morali
priznati za — pristnega.

In kje je bil vzrok tej natančnosti? Eden straž¬
nikov, ki je ostal zunaj pri meni, mi je to uganko
drage volje razrešil.

Kakih deset dni poprej se je namreč pripeljal iz
Kotorja na Krstac nenavadno obilen človek. Ker je
imel vse listine v redu, hotel ga je stražni poveljnik
že naprej pustiti. Tu stopi nek kapitan (nekako okrajni
glavar v Črnigori), ki se je slučajno mudil v krčmi,
k vozu in pogleda tujcu ostro v obraz. Takoj mu za¬
pove stopiti v gostilno, kjer ga pusti preiskati. Mož
je kar gineval pod rokami radovednih Črnogorcev.
Naposled je iz silnega debelnharja nastalo dolgo, suho
človeče. na katerem je visela obleka, kakor na strašilu
v prosu. Na mizi je pa ležal kup razstreljivih snovi,
ki jih je hotel navihanec vtihotapiti pod nedolžno
krinko — miroljubnega trebuha. Razstreljivo je bilo
menda namenjeno za bombe, s katerimi so hoteli ne¬
kateri nezadovoljneži strašiti po Črni gori.

Zdaj mi je postalo razumljivo, zakaj je Trebuš-
nikov trebuh vzbudil tako pozornost na črnogorski meji.

,.Pravim, pravim, kaj takega se mi pa še moj živ
dan ni primerilo, da bi mi bil kdo preiskoval trebuh / 4
prijezi se Trebušnik iz gostilne ter se skobaca na voz.

,,Čisto prav se vam godi, stric, zakaj se pa tako
redite? Veste, za domovino je treba trpeti , 44  pogovarja
ga Ivanka ter mu potrka na trebuh.

„Pravim, pravim, ne jezi me! Tebi naj pa pre¬
iščejo jezik ! 44

,,Moj jezik pa kar v miru pustite! Vam je li že
kdaj naredil kaj škode, da vam je tako na poti? Le
malo pomislite, kolikokrat sem vas že ž njim iz blata
izvlekla! Tudi nas še nikjer niso ustavili zaradi mojega
jezika, zavoljo vašega trebuha bi nas pa kmalu vse
uklenjene v Cetinje gnali. Povem vam .. *

HO

Kaj je Ivanka še hotela povedati v obrambo svo¬
jega jezika, ne vem; kajti voznik je zavozil v tak
prah. da sta Ivankin jezik in Trebušnikov trebuh kar
izginila v njem.

Sploh se je tako prašilo, da bi bilo najboljše,
zavezati si oči in usta. Na izgubi bi gotovo ne bili.
Kajti posebne lepote ne vidiš na celi poti od Krstaca
noter do Cetinj.

Cesta se vije polagoma po pustem kraškem svetu
navzdol, na katerem se le tu in tam kaka njivica skriva
med kamenjem. Sčasoma se tega pustega skalovja tako
naveličamo, da se kar oddahnemo, ko zagledamo pod
seboj zeleno Polje Njeguša, rodne vasi sedanjega črno¬
gorskega kneza Nikite.

Selo leži v globokem kotlu, takorekoč v naročju
Mrajanika, Tatinjaka in Lovčena. Ker torej ne more
voda nikamor odnesti prsti, ohranila se je tu precejšnja
skupina njiv in pašnikov, ki se imenuje Polje. Hiše
so raztresene po celem kotlu. Kar je novih, so precej
čedne. Stare so pa take, da človek res ne ve, stanujejo
li ljudje v hlevu, ali živina v hiši.

Male cerkvice, ki jih je v vasi več, so jako lične,
zvonovi so pa prosto obešeni kakor na Krasu. Ako
smemo sploh po velikem številu cerkva soditi, morajo
biti Črnogorci zelo veren narod.

Pri Nikitovi rojstni hiši se začne cesta zopet
vzdigovati vedno višje in višje noter do sedla Krivač-
kega Zdrijela (1274 m).

,,Pravim, pravim/ oglasi se Trebušnik, „tu je pa
avno tak svet, kakor na Triglavu. Kamor pogledam,
samo skala in pesek/

In mož je dobro povedal. Zakaj, kakor daleč ti
sega pogled, ne vidiš drugega, kakor gole vrhove in
s kamenjem pokrite kotle. Kjer je pa le za ped rodo¬
vitne zemlje, zapaziš takoj poleg nje kočo, ki je pa
že bolj podobna kupu kamenja, kakor pa človeškemu
bivališču.

61

„Moj Bog!“ pravi Groga, „sem bi morali naši
Brezničani priti,* potem bi šele spoznali, kakšen raj
imajo doma.“

Seveda ni vsa Črnagora taka. Zakaj vkljub temu,
da je manjša, kakor Kranjsko, ima vendar nekako v
malem vse dobre in slabe lastnosti naše Avstrije. V
nji vidiš Kras, kakor v Istriji, vrhove, kakor v Tri¬
glavskem pogorju, planine, kakor v Bohinju, jezero,
kakor v južnih Tirolah, morsko obalo, kakor v Dal¬
maciji, trte in palme kakor v Dubrovniku. Zato naredi
Črnagora nate ves drugačen vtis, ako prideš iz Bara
in se razgrne pred teboj rodovitna črnogorska Albanija.

Kras pa, ki ga vidiš okrog in okrog celo pot od
Krstaca do Cetinj, ti seveda ne more vzbuditi obču¬
dovanja in razložiti ljubezni Črnogorcev do svoje do¬
movine.

Tako je tudi mislil Trebušnik in rekel:

,.Pravim, pravim, le to se mi čudno zdi, da se ti
ljudje tako potegujejo za to puščavo. Jaz še zastonj
nočem tega skalovja, če ga mi tudi ponude.“

Mislil sem, da se bo Ivanka kaj potegnila za čast
Črne gore. Toda to pot je trdovratno molčala. Zrla je
nepremično v daljavo, kakor bi kaj posebnega opa¬
zovala.

„Kaj pa vidiš tam, da gledaš tako pozorno? tk
vprašam jo.

„Ah nič! Ves čas že čakam, kdaj se prikažejo
Cetinje, pa jih le ni.“

„Kar brez skrbi bodi, da bi jih nocoj videla!
Preden bomo tam, bo že trdna noč,“ potolaži jo Groga,
ki je zvedel od voznika to važno novico.

In res se je že začela napovedovati noč. Voznik
je prižgal obe svetilnici in podil na vso moč konje
po zložnih klancih, ki se v neštevilnih ključih vijejo
navzdol,

Temi se je pa pridružila tudi nevihta, ki je kar
nenadoma prišla. Na jugu se je parkrat zabliskalo in

že smo bili sredi bliska in plohe. Voznik je tako podil
ubogo živino, da smo mislili, da mora biti vse drobno.

Slednjič so vendar — globoko pod nami — za¬
migljale luči, ki so nam naznanjale črnogorsko pre¬
stolnico. Preteklo je pa še precej časa, preden smo se
pripeljali doli ter se ustavili pred Grand hotelom.

Tu so nas čakala razna prijazna in neprijazna
presenečenja. Najbolj je bil presenečen Trebušnik, ki
je moral iti — lačen v posteljo, ker je dobil mesto
večerje samo malo pokušnjo.

„Pravim, pravim,“ godrnjal je mož, ,.ako bomo
par dni tu ostali, umrem nazadnje še od lakote. “

„Preje bodo Črnogorci, kakor vi, če jim bodete vse
snedli,“ potegne se Ivanka za čast glavnega in stol¬
nega mesta črnogorske kneževine.

Tudi Ivanka je bila neprijetno presenečena. V
obednici smo se namreč seznanili s kneževim priboč¬
nikom Montanovičem. Ivanka ga je takoj vprašala, če
mu je znana Bedakovičeva rodbina.

„Bedakovičeva rodbina ?“ začudi se častnik, „ne,
Bedakovičev pa ni pri nas. Morda pa mislite Redako-
vičeve? Tam imajo eno hčerko, ki mora biti vaše sta¬
rosti. Toda zdaj jih ravno ni doma. Šli so s knezom
v Rijeko.“

Ivanka se je pa to pot raztogotila najprej sama
nad seboj, ker je naredila iz Redakovičev Bedakoviče,
potem pa nad Darinko, ker je ni počakala v Cetinjah,
akoravno ji je bila naznanila svoj prihod.

Njena črnogorska prijateljica je bila pa pri vsem
tem popolnoma nedolžna. Kajti pisma, naslovljenega
na „Darinko Bedakovič“, ji vendar nihče ni mogel
izročiti!

Presenečen sem bil pa tudi jaz. Upal sem namreč,
da bom lahko knezu predstavil Trebušnika in da bom
za to uslugo povabljen h kosilu. Tako je pa šlo vse
rakom žvižgat: dobra večerja, Darinka „Bedakovič“
in kosilo pri knezu.

Edino prijetno presenečenje je bilo, da smo se
seznanili s prijaznim gospodom Montanovičem, ki nam
je obljubil, da nam drugo jutro razkaže Cetinje.

Da pa ne delam Grand hotelu krivice, moram
omeniti še eno prijetnost, ki sem jo v njem užil. Po
dolgem času sem se namreč zopet enkrat prav dobro
— naspal. Soba je bila jako hladna, postelja snažna
in nič — komarjev. Česa še potem poželiš tako daleč
na jugu?

Ker je tudi moja slavna tovarišija dobro počivala,
smo bili drugo jutro kaj dobre volje, zlasti ker je
gospod Montanovič držal besedo ter nas prišel koj po
zajtrku iskat. V njegovi prijetni družbi smo si res
prav do dobrega ogledali mesto.

Najprej smo se malo izprehodili po mestnem parku
in pretaknili poslopje dekliškega’ liceja, potem smo jo
pa mahnili po lepi široki „Katunski ulici 44 . Vsporedno
s to cesto so v novejšem času naredili še eno ulico
iste širjave in dolžine. Obe cesti sta zvezani z večjim
številom kratkih prečnih ulic. Hiše so večinoma pri¬
tlične in še precej čedne zunanjosti. Edina večja mo¬
derna stavba je palača avstri jskega poslanika (rezidenta).
Tudi za laškega poslanika gradč v novejšem času malo
palačo. Zastopniki ostalih držav imajo pa kaj borna
stanovanja.

Tudi nova kneževa palača je popolnoma preprosto
enonadstropno poslopje. Pred njo stoji ali pa sedi,
kakor ravno nanese, vojaška straža. Mož je oblečen
v svojo narodno nošo. na strani ima bajonet, za pa¬
som revolver, na rami pa puško. Ako stopiš k njemu
in se želiš ž njim kaj pomeniti, pripravljen je tudi
za daljši pogovor.

Pri nas seveda je vse drugače. Vojak mora sto¬
pati z natanko predpisanim korakom po svoji deski,
da na vsaki straži strga ene podplate. Da bi bil pa
Nikita zato slabše zastražen, tega ne more nihče
trditi.

Precej večja je pa stara palača, ki se tudi imenuje
Biljar. V nji so zdaj nastanjene različne šole in mi¬
nistrstva.

Mimo Biljara pridemo do vznožja Orlovega Krša.
Tu stoji samostan Matere božje, ki je zgodovinsko
najznamenitejša stavba Črne gore. Zgradil ga je Ivan
Crnojevič koncem petnajstega stoletja. Turkom pa
meuda ni bil všeč sezidan, zato so ga razdejali. Črno¬
gorci so ga seveda zopet na novo sezidali. Kmalu nato
so ga prišli Turki gledat. Pa tudi to pot jim ni bil
všeč in samostan je moral zopet biti porušen. Črno¬
gorci se pa niso dali v kozji rog ugnati in so po¬
stavili na razvalinah zopet nov samostan. Pa glej ga
spaka! Nekega lepega dne pridejo zopet Turki. Ko jih
Črnogorci zagledajo, poskrijejo se po skalovju in gle¬
dajo mirno, kako je šel njihov samostan v „franže 4 '.
Ko Turki po končanem delu odidejo, prilezejo Črno¬
gorci na dan in gredo na delo. Kmalu je stal zopet
nov samostan na istem mestu.

Tudi tega so prišli Turki gledat. A Črnogorci so
jim povedali, da ne zidajo zato samostanov, da bi jih
oni podirali. Nato so jo Turki odkurili domov in tako
tekli, da so pogubili — opanke. Ker jih Črnogorci
niso poslali za njimi, prišel jih je iskat sam veliki
vezir Kara Mahmud. Ta mož je bii tako velik prijatelj
obuvala, da je za opanke dal glavo, ki jo še dandanes
lahko vidiš v cetinjskem muzeju.

V samostanu je grobišče kneževe rodbine. Nad
njim pa stoji stolp Tablja, ki so nanj svoje dni na¬
tikali glave ubitih Turčinov. To za Turke malo ko¬
ristno navado je odpravil vladika Peter II., ki je
Črnogorcem vladal kot najvišji cerkveni in deželni
knez. Njemu se ima Črna gora silno veliko zahvaliti.
In to so Črnogorci tudi dobro vedeli in se po tem
ravnali.

Ko je leta 1830. umrl, nesli so ga na vrh Lov-
čena in ga tam pokopali. Na grob so mu postavili

lepo kapelico s pozlačenim križem, ki daleč po suhem
in po morju oznanuje, da počiva tu največji črnogor¬
ski vladika, junak in pesnik.

Tudi na vrhu Orlovega Krša stoji mala kapelica
s pozlačeno kupolo. Tu pa počiva vladika Danilo I.,
ki je Turke smrtno sovražil, ker so mu hodili samostan
požigat. On je menda tudi tisti, ki je naučil Črnogorce
turške glave na stolp natikati.

Turki so se namreč Danila silno bali. Ako so ga
le od daleč zagledali, so se takoj spustili v največji
dir. Na begu je pa marsikak Turcin izgubil glavo.
Ker se pa ni utegnil muditi, da bi jo pobral, opravili
so ta posel Danilovi ljudje. Tako se je glava preselila
s Turčinovega vratu na samostanski stolp.

Od ostalih poslopij smo si še ogledali vojašnico
in gledišče, ki pa nimata nič posebnega na sebi. Ve¬
liko bolj nas je pa zanimala jetnišnica.

Črna gora ne skrbi tako za hudodelce kakor na
primer naša država, ki jim zida cele palače. Kdor se
tako spozabi, da učini kako težko hudodelstvo, ga kar
pošljejo na drug svet. Uzmoviča navadno najprej prav
pošteno naklestijo, potem ga pa zapode iz dežele, da
drugod krade, ne pa doma. Ako se pa kdo le kaj
malega pregreši zoper postavo, dobi prosto stanovanje
v nizki grdi hiši, ki je bolj podobna ubožnici, kakor
pa kaznilnici.

Pred hišo je velik prostor, kjer se kaznjenci lahko
izprehajajo, dokler se jim ljubi. Tu sprejemajo svoje
znance, kramljajo z njimi, pušijo in kupujejo sadje, če
imajo kaj denarja. Od ostalih Črnogorcev, ki ne uži¬
vajo časti, da bi imeli državno stanovanje, se razlo¬
čujejo samo v tem, da nosijo verige, v katerih je
uklenjena ena roka in ena noga. Veriga jih pa ne
teži posebno, ker jo navadno kar za pas privežejo.
V svojih železnih zapestnicah pa hodijo tako ponosno
krog kaznilnice, kakor da bi jih bili dobili kot odliko¬
vanje za hrabrost.

Večernice. 64. zv.

5

66

Tako smo porabili celo jutro za ogledovanje mesta.
Popoldne smo pa šli na Belvedere, odkoder smo imeli
krasen razgled proti jugu, zlasti na Albanske gore in
Skadarsko jezero.

Ko je ponehala največja vročina, vrnili smo se
v Cetinje, kjer se je sedaj začelo jako živahno živ¬
ljenje. Črnogorci se sicer ves dan sprehajajo po mestu,
ker večinoma nič ne delajo; proti večeru pa pridejo
na postopanje tudi tisti, ki so imeli črez dan kaj
opraviti.

V večjih in manjših gručah hodijo ponosno po
Katunski ulici, kadč cigarete in pretresajo najvišjo
politiko. Zdi se ti, da zreš pred seboj one junake, ki
so pod Ivanom Brnojevičem cepili Turke, kakor drvar
polena. Med njimi so pravi velikani, ki vidijo kar črez
strehe v sosednjo ulico, pa jim še na prste ni treba
stopiti.

Krasna narodna noša se jim kaj lepo prilega. Na
glavi imajo rdečo „kapo“ s črnim robom. Na nji je
všita zlata zvezda pod zlato mavrico. Črni rob pomeni
žalost nad izgubo srbske prostosti in slave v bitki
na Kosovem polju, mavrica pa upanje da bo zvezda
Črne gore in srbske slave zopet vzšla. Vsak „Črno-
gorac“ nosi na kapi tudi začetni črki kneževega imena.

Junaške prsi mu krije „džamadan“, ki je podoben
nekakemu rdečemu telovniku; vrh tega ima pa oble¬
čen še „gunj“ (bela suknja, ki pa ne zakriva prsi) in
„jelek“, to je bogato z zlatom okrašen brezrokavnik.
Okrog ledij ima širok pas, za katerim mu tiči vedno
revolver in poleg tega še cela razstava najraznovrst-
nejšega, jako dragocenega orožja.

Črnogorec in revolver sta dvojica, ki se sploh
ne da ločiti. Odloži ga samo takrat, kadar se odpaše.
Zato se ne smeš čuditi, ako ti v grand hotelu streže
natakar z nabasanim revolverjem za pasom.

Ko bi tega ne bilo, to bi bil Trebušnik že raz¬
grajal, ker je moral tako stradati! Tako si je pa

67

mislil, „ako začnem zabavljati, me bo spak kar ,po-
pucal*“ in je raje molčal.

S pasom si Črnogorec pritrjuje tudi hlače, ki mu
segajo do kolen. Tu se prično „dokoljenice“, ki zakri¬
vajo navadno tudi volnate nogavice. Opravo izpopol¬
njujejo opanke, v katerih Črnogorci tako lahko in
varno stopajo po svojih gladkih kamenitih stezah.

Kadar se poda Črnogorec na tuje, obleče se v
najslabšo obleko. Ako ga torej hočeš videti v njegovi
paradni noši, moraš ga priti gledat v Katunsko ulico.
Seveda vidiš tuintam tudi ubožno oblečene ljudi. Brez
revolverja seveda ni nobeden. Obleko ima tako raz¬
trgano, kakor da bi bila iz samih lukenj narejena, a
vkljub temu mu tiči za razcefedranim pasom cela
zbirka orožja. Hodi ti pa tako, kakor bi bil najmanj
vladar združenega jugoslovanskega carstva.

Kdor je navajen življenje v tujini meriti po do¬
mačem kopitu, se bo jako čudil, da na večernem iz-
prehodu ni nobene ženske. V Črni gori je namreč raz¬
merje med možem in ženo tako kakor med gospodar¬
jem in deklo. „On“ je gospodar, ki ima ukazovati,
„ona u  pa dekla, ki mora ubogati. Črnogorec je ustvar¬
jen za vojno, lov in čibuk, žena pa za tovor in delo.
To je še vedno žalosti polno vladajoče prepričanje v
Črni gori.

Dandanes seveda tudi Črnogorci vedno bolj uvi-
devajo, da njihove roke niso samo za puško in hand-
žar, marveč tudi za bolj miroljubna orodja.

Grogi se je pa zgoraj omenjeno razmerje med
črnogorskim gospodarjem in njegovo delujočo soprogo
jako dopadlo. Rekel je, da bo doma koj vpeljal „to
lepo narodno navado* 4 .

„Kako bo lepo in prijetno, ko bom tako brez dela
hodil po Breznici in Selu tja proti Žirovnici, kadil
pil in nič trpel. Doma bo pa Špelica pridno priprav¬
ljala svojemu gospodarju dobro kosilo ali tečno ve-
čerjico.“

68

Tako nam je slikal Groga svojo prihodnjo srečo
pod domačim krovom. Kaj mu je pa Špelica povedala,
ko je hotel uvesti „lepo narodno navado^, povem vam
morda ob drugi priliki.

Po izprehodu smo šli v hotel ter se med večerjo
posvetovali, kam bi jo drugo jutro mahnili.

Jaz sem bil za to, da gremo nazaj v Kotor in
od tod v Dubrovnik. Toda nihče ni bil zadovoljen s
tem predlogom. Ivanka je na vsak način hotela vsaj
do Rijeke, da bi tam videla svojo „Bedakovičevko“.
Trebušnik in Groga sta pa silila celo v — Turčijo.

Lahko si mislite, kako sem se zavzel, ko sta mi
razodela to čudno željo. Dolgo časa sem si prizadeval,
da bi zvedel, kaj imata pravzaprav med Turki iskati,
a nista mi hotela povedati resnice. Tu se pa vtakne
Ivanka vmes in pravi:

„Pustite ju v miru, ker sta tako zapeta! Vsaj
vam jaz lahko povem, kaj ju vleče doli na Turško.
Rada bi šla v vojake, kjer upata postati v najkrajšem
času najmanj generala. In to se jim kaj lahko pripeti,
ker sta oba jako porabljiva. Groga bo s topovi streljal
na Dunaj kar iz Carigrada; stric jim bo pa služil za
trdnjavo, ko je tako širok, da zakrije kar cel polk.
Samo to ju malo straši, ker sta slišala, da Turki ne
pijo vina.“

„Kaj se pa zopet mešaš v naše pogovore, ko nič
ne veš?“ raztogoti se sedaj Groga. „Kadar boš vedela
kaj pametnega povedati, takrat govori. Sploh se pa v
pomenke mož ženske nikdar ne smejo vtikati. To ve
celo moja Špelica, ki je izvršila samo pol razreda in
zna vkljub temu podkrižati celo s črnilom.

Da pa ne bo pri vas w  — obrne se name — „kake
zamere, hočem vam odkrito povedati, po kaj greva s
Trebušnikom med Torke. Glejte, stvar je taka le :

Begunjski gospod župnik ima dva konja, enega
arabca in eno lipicanerico. Oba je kupil od nekega
bega v Banjaluki. Pravzaprav je kupil samo arabca,

H9

in sicer za precej drag denar; kobilo mn je pa beg
kar navrgel. Jaz sicer — da mimogrede omenim —
tega ne verjamem, akoravno Trebušnik trdi, da mu
je gospod sam to pravil. Kajti kobile se ne mečejo
kar tako tja v en dan."

„Zakaj bi neki tega ne verjel ?“ oglasi se zopet
Ivanka, „saj je stric kupil celo samo uzdo s ponare¬
jenim nšesom in je tudi dobil celo kobilo po vrhu."

„Dobro," zavpije Groga ves razjarjen; „pa ti povej,
ko vse bolje razumeš. Jaz ne črhnem besedice več."

„Hvala lepa za milostno dovoljenje! Gotovo jaz
bolje pojasnim gospodu vso zadevo, nego ti.

Kje je Groga ostal? Aha, jaz sem ga zmotila s
tem, ker sem rekla, da si je stric kupil ponarejeno
uho. No, sedaj pa vem že dalje.

Begunjski gospod župnik ima torej par konj, pla¬
čanega arabca in navrženo kobilo. Živalici sta res
lepi, le škoda, da enako ne tečeta. Stric je povedal
gospodu župniku, da tiči napaka v tem, ker je arabec
preuren.

Gospod župnik pa ni hotel verjeti. Trdil je veno¬
mer, da je le kobilica prepočasna. Da bi se pa vendar
le prepričal, na kateri strani je resnica, proučil je
nek spis o konjskih lastnostih v devetindevetdesetih
zvezkih.

Sedaj šele se je prepričal, da je stričeva prava
in da bi konja prav lepo enakomerno dirjala, ako bi
arabec hotel le malo počakati kobilico iz Lipice.

Arabec se pa vkljub vsem voznim vajam noče
navaditi, da bi se ravnal po svoji sosedi. Zato je pa
gospod župnik naročil Trebušniku, da mu kupi v Bosni
ali kje v Turčiji še enega arabca, da bo na ta način
imel enakomeren par.

Vam je li sedaj jasno, čemu hočeta stric in Groga
v sultanovo deželo?"

,,Pravim, pravim, kje si pa zopet to ovohala?"
začudi se Trebušnik.

70

»Nič ovohala, pač pa slišala, 44  odreže se mu Ivanka.
„Kaj pa tudi tako vpijeta, kadar se ponoči pogovarjata.
Kaj mislita, da mora vsa hiša vedeti o vajinih konj¬
skih kupčijah? Vam li ni znan pregovor, da imajo
stene ušesa, pa ne ponarejenih, kakor vaša v Beljaku
kupljena kobila. 44

„Pravim, pravim, to pa ni lepo, da si na steno
pritiskala uho, in prisluškovala, kaj sva se midva z
Grogo v sosednji sobi pogovarjala. 44

„Kdaj sem pa rekla, da sem steno na uho priti¬
skala ? 44  jezila se je Ivanka. „Obe ušesi sem si zama¬
šila z bombažem in glavo z odejo zakrila, pa sem
vaju vendar vse natanko razumela, tako neznansko
sta se drla. 44

„Saj ni nič hudega, ako vaju je slišala, 44  ogla¬
sim se jaz ; „toda čemu hočeta lesti v Turčijo po konja?
Morda ga dobita tudi v Bosni? 44

„Pravim, pravim, danes popoldne nama je v
gostilni na Belvederu pripovedoval nek mlad Črno¬
gorec, da ve za lepega arabskega konja, ki je na
prodaj, in sicer takoj v prvi vasi onstran meje. 44

„Kaj ne, v Albaniji? 44

„Pravim, pravim, menda bo že nekaj takega. 44

„Stric, v Albanijo pa nikar ne hodite kupovat
konj, sicer se vam utegne še kaj hujšega prigoditi,
kakor v Beljaku! Kajti tam niso take varnostne na-
redbe, kakor pri nas. V Albaniji odločujeta še vedno
le puška in handžar. Pripeti se lahko, da vam Albanci
vzamejo glavo. 44

„Res je tako, 44  hiti mi Ivanka pritrjevati. ,,Pomi¬
slite,stric, kako žalost bi napravili domačim, ako bi
prišli brez glave nazaj v Žirovnico! 44

„Pravim, pravim, če bi se pa ti povrnila domov
brez jezika, bili bi pa vsi veseli. 44

„Imaš li sedaj zadosti ? 44  zasmeja se škodoželjno
(7roga. „Tudi stric ti jo zna včasih vrniti. Sploh pa
stvar ni tako nevarna, kakor se zdi vam, gospod

71

Janko. Črnogorec je rekel, da se nam prav nič ni
treba bati. Stvar izpeljamo tako-le:

Iz Cetinj se peljemo v Eijeko. Od tam imamo pa
le še par ur do turške meje. Dobro uro naprej je pa
tista vas, ki je v nji konj na prodaj. V enem dnevu
smo . . ."

Tu pa nastane naenkrat v veži velik hrup. Vrata
se odpro na stežaj in noter stopi pribočnik Montano-
vič v spremstvu gospoda kapitana in Petričevega
Zorka.

„Oho, odkod pa vidva ?" zakličem veselo. „Kaj
sta zgrešila pot v Dubrovnik, da sta priromala za
nami ?“

„Sta vam li ta dva gospoda znana ?" prekine me
takoj Montanovič.

„Seveda ju poznam. Saj sta moja rojaka. Ta
gospod je moj sosed Petričev Zorko, ki bo kmalu
zamenjal črn kolar z rdečim, ako bo kanonikom ime¬
novan ; to je pa gospod kapetan Imanič, ki bi bil pri
zadnji volitvi gotovo za papeža izvoljen, ako bi se ne
bil skril."

„Torej vi jamčite za ta dva gospoda, da nista
prišla v Črno goro s kakimi državi nevarnimi nameni ?“

„Seveda jamčim ! Gospoda sta poštenjaka skozi
in skozi, kakor jaz. — Kaj pa je prav za prav, da
zahtevate moje poroštvo?"

„To vam pa gospoda najlažje sama razložita.
Ker je torej vsa zadeva poravnana, se lahko pripo¬
ročim. Imam namreč še službo. Želim vam veselo
zabavo. Živijo!“

„Kaj sta pa pravzaprav imela s pribočnikom ?"
vprašam prišleca, ko je odšel in smo posedli za mizo.

„Malo potrpi! Takoj ti povem vse od konca,“
oglasi se urno gospod kapitan, da bi prehitel Zorka,
ki je tudi hotel priti do besede.

„Potem ko ste se vi odpeljali proti Črni gori, sva
se midva še toliko časa sprehajala po kotorski okolici.

da je Panonija — odšla. Na pristan sva se ravno
o pravem času prigugala, da sva jo videla odpluti!

Kaj sva hotela storiti? Sklenila sva, čakati dru¬
gega parnika. Zvečer pa izveva, da gre prvi brzo-
parnik iz Kotora šele črez dva dni. Imela sva torej
poldrug dan na razpolago.

Sklenila sva, da jo drugo jutro udariva na Lov-
cen in odtod naprej v Cetinje pogledat, kaj vi poče¬
njate. Na Lovcenu so nam pa Črnogorci napravili tak
sprejem, da ga nikdar ne pozabim. Le poslušajte!

Najprej sva naredila to neumnost, da sva šla po
cesti mesto po pešpoti. Ker sva na ta način zapravila
veliko časa, sva si pa s ceste poiskala najbližjo pot
do vrha. Mesto da bi šla črez Krstac po nadelani
stezi, mahnila sva jo kar naravnost navzgor.

Tuintam sva zadela na precej velike strmine, in
treba je bilo lesti kar po vseh štirih. Zato sva bila
pa toliko bolj vesela, ko sva prisopihala na vrh. Sedla
sva na tla in občudovala širno Jadransko morje, nebo¬
tične Albanske gore in druge lepotije, ki so bile ka¬
kor razgrnjene pred nama.

Naenkrat nekaj zašumi in še predno sva utegnila
skočiti na noge, sva bila že obkoljena od štirih s
puškami in revolverji oboroženih Črnogorcev. Midva
bi se bila rada čudila takemu sprejemu, toda nisva
imela časa za to. Naši slovanski bratje so naju vzeli
med se in gnali naravnost v Njeguš.

Bili so pa kaj molčeči ti fantje. Povpraševala
sva jih, s čim sva si zaslužila izredno čast oborože¬
nega spremstva, a potolažili so naju, da izveva vse v
Njegušu. Jaz sem že začel malo misliti, da jih je
morda poslal sam knez po naju, ker bi naju rad po¬
vabil na kosilo, toda bilo je vse kaj drugega.

Ko pridemo v Njeguš, peljejo naju naravnost h
kapitanu. Tu šele izveva, za kaj se gre. Imeli so naju
za — ogleduhe. Ta sum se jim je še povečal, ko so
našli pri nama revolverje.

73

Midva sva sicer trdila, da sva duhovnika, in v
dokaz pokazala kolarje, ki sva jih poprej potaknila v
žep, ker nama je bilo prevroče. Kapitan nama je pa
rekel, da sva goljufa, ne pa duhovnika, ker pravi
„ svečenici 44  nosijo kolar krog vratu, ne pa v žepu.

Sklicevala sva se tudi nate in na tvojo družbo.
To nama je pa samo toliko pomagalo, da so naju
prignali v Cetinje. Tu zadenemo k sreči na priboč¬
nika Montanoviča. Bog ga živi! Prav imeniten fant
je to.

Zorko mu koj hiti razlagati v najlepši srbohrva¬
ščini, kaka poštenjaka da sva in naznani kot pričo
najine poštenosti in nedolžnosti nekega Janka Mla¬
karja, ki se klati po Cetinjah v jako dični družbi.

Komaj pa sliši Montanovič imenovati tvoje ime,
ukaže nama koj vrniti revolverje ter naju pelje sem
v hotel. No, ostalo si pa sam videl in sli šal . 441

,,Midva sva se že malo bala, da te ne najdeva
več na črnogorskih tleh , 44  pristavi temu poročilu po-
rednež Zorko. „Zakaj mislila sva, da se boš šel Turkom
ponujat za sultana, ker sedanjega nič kaj ne marajo . 44

„Za sultana se ravno ne grem ponujat, ker je ta
služba preveč nestalna . 44  odvrnem mu jaz. „A vkljub
temu se mi obeta opravek v Turčiji. Trebušnik me
namreč hoče vzeti s seboj v Albanijo za konjskega
mešetarja . 44

„Kaj greste res na Turško konje kupovat ? 44  vpraša
radovedno gospod kapitan Trebušnika.

„Pravim, pravim, prav zares. Imam že vse zme¬
njeno. Samo tega ne vem, ako bo gospod hotel z menoj
iti ? 44

„Ako je pa tako, pa greva midva z Zorkom za
mešetarja. Jaz se jako dobro razumem na konje,

1  Gotovo se bo komu čudno zdelo, da so Črnogorci že v
poletju leta 1908 tako vestno stražili avstrijsko mejo. To dejstvo
nam pa ne kaže nič drugega, kakor da so bili že takrat priprav¬
ljeni na homatije, ki so nastale malo pozneje na Balkanu.

74

Zorko jih je pa tudi že večkrat videl. Čudili se bodete,
kako bova dobro mešetarila. Vsakega Turka bova
osleparila. Nameravate li daleč noter v Turčijo ?“

„Kaj še!“ oglasim se sedaj jaz. „Dobro uro on¬
kraj meje v Albaniji je en konj na prodaj, ki bi ga
stric rad kupil za begunjskega župnika. Ako gresta
vidva mešetarit, pa pojdem še jaz z vami. Se bomo
vsaj lahko pohvalili, da smo bili v najnevarnejšem
gnezdu Evrope. Zakaj iz Albanije je težko prinesti
glavo na vratu. Arbanasi 1  „pucajo“ 2  ljudi, babe jim
pa glave stran režejo. “

Grogi je pa sedaj kar naenkrat vzrastel pogum.
Zgrabil je vilice, ker drugega ravno ni imel pri rokah,
mahal z njimi po zraku in vpil:

„Naj se nas le lotijo ti prebiti Turčini! Saj tam
ni policajev, kakor v Reki. Tako jih bova s Trebuš-
nikom pošiljala na oni svet, da jih bo Mohamed komaj
sproti v naročje jemal. Midva jih imava že tako dosti
na vesti iz vojske leta 78. Prava reč, ako jih še vsak
eno kopo privzameva \“

In čudno, kako smo se kar vsi naenkrat navdu¬
šili za Albanijo ! Še isti večer smo naredili natančen
načrt za to zanimivo ekspedicijo.

Dobra konjska kupčija.

Lačpi čejtan. — Arbanasov svet. — Sleparski Škenderak. — Napad.
— Čuden likof. — Hotel: voz. — Škrpetarji. — Gorenjski šejtan.

— Sir Blandford.

Drugo jutro smo se na dveh vozeh odpeljali proti
Rijeki. Z nami je bil tudi poprej omenjeni Črnogorec,
mešetar Nikolajevič. Bilo mu je jako všeč, da se je
naša družba pomnožila za dva taka junaka, kakor sta
gospod kapitan in Zorko. Kajti bilo nas je vseh sku¬
paj šest z revolverji oboroženih mož. Nikolajevič je

1  Tako imenujejo Albance Srbi.

2  „Pucati“ = streljati.

75

imel vrh tega tudi čisto moderno vojaško repetirko.
Upali smo pa, da orožja ne bomo rabili, ker je selo
Nonhelm, kamor smo bili namenjeni, jako blizu črno¬
gorske meje.

V začetku smo se bolj počasi vozili, ker je cesta
noter do Belvedera precej napeta. Zato smo pa potem
toliko hitreje drdrali, ko smo se obrnili navzdol.

Pot je še precej lepa. Komaj se naveličaš gledati
sive vrhove in pusta kraška tla, že se ti odpre po¬
gled na ljubko zeleno ravnino, ki se razprostira ob
srebrnočisti Rijeki.

Ta potok ima komaj par tisoč korakov dolg tek.
Ravno toliko, da se izvije iz skale ter požene nekaj
koles, že se izgubi v Skadarskem jezeru.

Ob izlivu leži malo mestece Rijeka, poleg kate¬
rega stoji na nizkem griču vila črnogorskega kneza.
Nameraval sem stopiti gori, da bi ga predstavil Tre-
bušniku, a zvedeli smo že v mestu, da je nekam odšel.
Z avdijenco torej zopet ni bilo nič.

Več sreče je imela Ivanka, ki je vendar le iztak¬
nila svojo Darinko „Bedakovičevo“. Meni je bilo to
zelo všeč. Kajti drugače bi bila gotovo silila z nami,
da bi pomagala mešetariti. Tako je pa ostala v Rijeki
pri Darinki, mi drugi smo se pa odpeljali naprej proti
Albaniji.

Bili smo že vsi trdi od sedenja, ko se slednjič
pripeljemo do Gošiča, ki je zadnja vas na črnogorskih
tleh. Do albanskega sela Nonhelma, kjer je Trebušnik
nameraval skleniti konjsko kupčijo, smo imeli le še
dobri dve uri pešpota.

Ker bi bili preveč pozornost vzbujali, ako bi se
pripeljali z vozovi v vas, pustili smo konje v Gošiču,
sami smo jo pa udarili kar peš po bližnjici skozi Vra¬
gov les. Bili smo popolnoma brez skrbi; kajti Niko¬
lajevič se nam je skazal spretnega in previdnega
vodnika, ki pozna daleč na okoli skoro vsako ped
zemlje.

7 «

Sprva smo hodili skoraj popolnoma po ravnem.
Kakor daleč je^ segal naš pogled proti Podgorici, nismo
videli drugega, kakor samo koruzo. Le tuintam so bili
med posameznimi njivami precej veliki nasadi tobaka.
Ko pa pridemo črez mejo, zagledamo na desni veliko
močvirnato ravnino, na levi pa valovit in še precej
lepo poraščen svet, ki nosi imenitno ime Vragov les.

„Arbanasi trdno verujejo/ 4  pripovedoval nam je
Nikolajevič, „da gospodari v tem gozdu sam „šejtanV
Navadno sedi na kakem drevesu in čaka, kdaj gre kdo
mimo. Predrzneža, ki si upa pod drevo, zgrabi za
vrat, ga zadavi ter sne s kostmi vred. Zato si upa
malokdo ponoči sam skozi ta les.“

No, mi se „šejtana“ nismo bali, marveč smo jo
mahnili po ozki, komaj vidni stezi skozi gozd. Kmalu
zagledamo v malem kotlu pred seboj malo kopico koč.
Še par urnih korakov navzdol in bili smo v Nonhelmu,
v prvi albanski vasi.

Hiše so lesene in z ilovico ometane. Razločujejo
se prav malo od hlevov, ki so pod isto streho. Prav
težko je spoznati, kje se neha hiša in začne hlev.
Krog bajt smo videli le malo obdelane zemlje.

Ljudi je bilo videti kaj malo. Med kočami se je
pojalo nekaj na pol nagih otrok, tuintam je čepelo na
pragu kako umazano ženšče in ob potu je sedel na
trhlem štoru star Škjipetar (tako pravijo Albanci
sami sebi) in basal svoj dolgi čibuk.

Nikolajevič nas je peljal k neki hiši, ki je stala
bolj na samem, in sicer malo v bregu. Razločevala se
je od drugih tudi po snažnosti. Potolče s pestjo na
vrata, toda nihče se ni oglasil. Ker pa vrata niso
bila zapahnjena, smo vedeli, da mora biti gospodar
blizu.

In res, nismo se motili. Kajti kmalu nato se pri¬
kaže krog vogala star velik Arbanas. Bil je še precej

1  Vrag.

77

čedno napravljen, kar ni navada pri mohamedanskih
Škjipetarih, ki žive večinoma od ropa in tatvine. Ko¬
maj nas je zagledal, že je položil roko na ročaj samo¬
kresa, ki mu je tičal za pasom.

Nikolajevič se je pa dotaknil z roko čela in brade,
prekrižal na prsih roke in pozdravil: „Salem alejkum!“

Takoj je Arbanas naredil isto ceremonijo in od¬
zdravil: „Alejkum salem!“

Nato smo se tudi mi na isti način z njim pogo¬
vorili.

Sedaj odpre mož vrata ter nas pelje v hišo. Skozi
vežo, v kateri smo zapazili precej veliko ognjišče,
pridemo v prostorno sobo. Po ilovnatih tleh je bilo
pogrnjenih par raztrganih plaht. Drugih „mobilij“
nisem zapazil.

Škjipetar je menda mislil, da naš obisk velja
njemu. Zato mu je Nikolajevič koj pojasnil, da smo
se samo zaradi njegovega konja tako daleč potrudili.
On pa ni nato nič odgovoril, ampak nas je takoj peljal
zopet iz hiše ter nam pokazal žival.

Kobilica nam je koj vsem dopadla. Trebušnik je
vso ogledal, premeril in otipal ter je bil s to preiz¬
kušnjo jako zadovoljen. Potem je Groga sedel nanjo
ter jo poskusil v koraku, teku in diru. Tudi to izkuš¬
njo je dobro prestala.

Ko se pa začnemo pogajati za ceno, zvemo, da
kobilica sploh — ni na prodaj. To je bila pa le pre¬
tveza. pod katero je hotel Škjipetar izsiliti večjo ceno.

Sprva je govoril edini Nikolajevič. Ko pa vidi
Trebušnik, da Škjipetar lomi še precej razumljivo
srbohrvaščino, vtakne se tudi on vmes. Da ga bi bili
slišali, kako se mu je naenkrat razvezal jezik, ko se
je šlo za kupčijo! Skoraj nisem mogel verjeti, da je
to tisti Trebušnik, ki se že ves poti, če spravi le par
stavkov iz ust.

Naposled sta jela mešetariti tudi gospod kapitan
in Zorko. Tako je postajalo pogajanje vedno Živah-

78

nejše. Najmanj je govoril Škjipetar. Delal se je, kakor
bi njega vse to prav nič ne brigalo. Stal je naslonjen
na konja in zrl nekam tja za vas.

Naenkrat zapazim, kako so se mu oči posvetile.
Hitro grem za njegovim pogledom in zagledam šest
Arbanasov, ki so ravno prijezdili v vas. Vsi so bili
oboroženi z dolgimi albanskimi puškami, samokresi in
handžari.

Takoj sem opozoril svoje tovariše na prišlece in
vsi smo se ozrli pozorno na pot, po kateri so jezdili.
Zorko je menda že mislil, da pride do boja. Kajti
komaj je zagledal Arbanase, že je segel v žep in kra¬
tek hrešč mi je naznanjal, da je napel revolver.

Toda jezdeci se niso navidezno za nas prav nič
zmenili. Poslali so nam kar s pota svoj „salem alej-
kum“, zapodili nato zopet konje ter izginili za prvim
ovinkom.

Sedaj je pa postal stari Škjipetar kar naenkrat
zgovoren, in pogajanje se je začelo iznova. Govorili
in prepirali so se pa še precej dolgo, predno so se
pogodili za ceno. Mož je bil jako drag. Zahteval je
namreč za konja tisoč kron in ni hotel odjenjati niti
za vinar.

No arabec — če je bil res — je moral biti vre¬
den tega denarja. Zakaj Trebušnik je rad odštel za¬
htevano svoto. Ko pa hočemo oditi, prime Škjipetar
za konja in nam pove, da ga pred nočjo ne pusti
odpeljati.

Lahko si mislite, kako smo se zavzeli, ko smo to
slišali. Ves dan smo hiteli nalašč zato, da bi bili pred
nočjo zopet nazaj v Črni gori, sedaj naj bi pa čakali
noči, da bi odšli iz vasi, kakor konjski tatovi!

„Oho, iz te moke pa ne boš ti pekel kruha ! M
oglasi se prvi Groga. „Seveda, denar si znal takoj
spraviti, konja boš pa šele ponoči dal, da ga toliko
lažje ukradeš zopet nazaj. Takoj mi izpusti uzdo, sicer
boš lahko že nocoj pri Mohamedu večerjal ! w

79

Pri teh besedah skoči Grogana konja, potegne
izza pasu revolver in ga nastavi Škjipetaiju na prsi.

Ta pa niti trenil ni z očesom. Prijel je konja še
krepkeje in rekel:

„Jaz vam hočem le dobro. Tisti Škjipetari, ki ste
jih pred kratkem videli mimo jezditi, preže prav go¬
tovo kje v obližju na vas, da vam ujamejo konja. Ako
pa odidete ponoči, pridete prav lahko neopaženi do

meje.

„ Pravim, pravim, naj le poskusijo! Videli bodo,
s kom imajo opraviti! Kaj misliš, da streljamo mi s
fižoli? Povohaj no to le, ti pasji sin!“ Tako se je
moško odrezal Trebušnik in mu pomolil revolver pod
nos. Seveda, on je vajen takega „vljudnega“ občeva¬
nja, ko je bil že v vojski s Turki.

Toda „pasji sin“ se ni dal omečiti. Rekel je, da
raje d& denar nazaj, kakor pa da bi pustil konja po
dnevi od doma. In morali smo se mu vdati.

Kaj smo pa tudi hoteli? S silo ni kazalo nasto¬
piti, ker bi v tem slučaju gotovo prišlo do prelivanja
krvi. Sumili smo tudi, da je v bližini več Arbanasov,
ker je bil starec tako miren, akoravno smo mu gro¬
zili z orožjem.

Posedli smo po skalah pred hišo, ker smo raje
ostali zunaj, kakor da bi se šli s Škjipetarjem v tisto
zaduhlo čumnato pogovarjat.

,.Kako pa vi menite o tej stvari ? u  vprašam Niko¬
lajeviča, ko je starec zginil v vežo.

Črnogorec je najprej še malo pomislil, potem je
pa rekel:

„Jaz sem mislil, da nam bo kupčija šla lažje
izpod rok. Toliko je gotovo, da se za^noč nekaj pri¬
pravlja. Tisti Arbanasi, ki smo jih poprej videli, so
gotovo kje blizu skriti in nas opazujejo. Ta starec se
bo pa najbrže skušal z njimi pogovoriti. Paziti mo¬
ramo dobro, da se ne odstrani kam od hiše. Morda jo
je pa že pobrisal. Počakajte malo ! u

80

Nikolajevič skoči hitro v hišo, da se prepriča, če
je lisjak še v brlogu. Naenkrat prileti nazaj ven in
zakliče ves srdit:

„Je že, kakor sem mislil. Škenderak — tako je
bilo ime Arbanasu — jo je že potegnil, da se pogodi
za naše glave. Poglejte, če je konj še v hlevu!“

„Seveda je še,“ oglasi se izpred hlevnih vrat
Groga, ki je stražil arabca z nabasanim revolverjem
v roki. „Ko bi bili vi tako pazili na tistega mohame¬
danskega potepuha, kakor jaz na kobilico, bi jo gotovo
ne bil upihal. Sploh je pa stvar sedaj v redu. Jaz
sedem na konja in sem v hipu črez mejo. Vi pa greste
za menoj peš in ste lahko tudi že pred nočjo v var¬
nostih

„Sedaj pa ne bo šlo tako,“ odgovori mu Črno¬
gorec. „Gotovo smo zastraženi od vseh strani. Ako
tudi zbežite na konju, ne pridete daleč. Kajti albanske
puške neso daleč in Arbanasi so jako dobri strelci.
Predno pridirjate do gozda, vas že polože s konja na
tla. Po mojih mislih bo najbolje, da storimo takole:

Najprej počakamo Skenderaka in noči. Ko se
naredi tema, zasedete vi, „gospodine Bečkoviče“, konja
in jo udarite skozi Vragov gozd. Kajti Arbanasi nas
bodo čakali gotovo na cesti v zasedi. Predno zapazijo,
kam nameravate, ste že daleč pred njimi. Streljati se
pa ne bodo upali za vami, ker se bodo bali, da bi ne
zadeli v temi konja mesto vas. Ko ste pa enkrat v
gozdu, ste na varnem. Zakaj Arbanasi se preveč boje
šejtana, da bi se upali ponoči v njegov gozd. In če
tudi premagajo strah, vas vkljub temu ne dobite, ker
imate daleč naokrog najboljšega konja.

Mi drugi si bomo pa že nekako pomagali v temi
iz vasi. Kaj bo treba narediti, nam že še pokažejo
okoliščine.

„Pravim, pravim,“ oglasi se Trebušnik, „škoda, da
sem temu potepuhu že naprej dal denar. Ako bi ne
bil konj plačan, bi jo kar lahko potegnili. Seveda .. h

81

„Sedaj ne smemo na noben način proč,“ seže mu
Nikolajevič v besedo; „kajti lahko nas kar iz zasede
„popucajo“. Po noči nas bo pa tema kolikor toliko
varovala. Jaz celo mislim, da nas bo Škenderak sam
ščitil. Kako, bodete že še videli. “

„Kaj se menite samo o tem, kako bi bežali, “ pravi
nato gospod kapitan. „Kaj se jih res take bojite ?
Nimamo li vsi skupaj šestintrideset strelov, da, celo
dvainsedemdeset, če bo treba še enkrat basati, in to
brez Nikolajevičeve puške ?“

„Arbanasi bodo pa roke križem držali in čakali,
kedaj jih „popucamo“, kaj ne?“ zavrnem ga jaz.

„Naj pa še oni „pucajo“, če se jim ljubi,“ odvrne
mi.gospod kapitan, „zadeli tako ne bodo nič. Tebe
in Zorka sploh ne morejo ustreliti, ker nimajo kam
meriti, ko sta taka slabiča. Groge ne bo dohitela no¬
bena svinčenka, ker bo dirjal kakor veter, Nikolajevič
jih bo lovil v hlače, kamor jih lahko spravi po malem
en meterski cent, za naju s Trebušnikom bi bila pa
komaj topova krogla zadosti velika; tak svinčen grah,
ki leti iz pušk, nama še skozi kožo ne pride. K

S takimi in enakimi burkami nam je gospod ka¬
pitan krajšal čas in preganjal slabo voljo.

Polagoma je začel lesti mrak v kotel. Vas je
postajala vedno bolj tiha. Kdor je prišel s polja domov,
vsak je takoj izginil v svojo bajto. Celo otrok ni bilo
več videti in slišati. Bilo je kakor pred nevihto . . .

Mračilo se je vedno bolj. Bajte so tonile ena za
drugo v nočni mrak, in kmalu je bila vsa vas izginila
v temi. Uzrli nismo niti najmanjše lučice, ki bi nam
naznanjevala, da so v kotlu pod nami človeška biva¬
lišča. Bilo je tako mirno in tiho, kakor da bi ne bilo
daleč na okoli razven nas nobene žive duše.

„Sedaj je čas, u  pravi Nikolajevič s pritajenim
glasom Grogi; „sedite na konja in zdirjajte naravnost
navzgor proti gozdu! Držite se pa vedno bolj na
desno, ker čakajo Arbanasi gotovo na vozni poti, ki

Večernice. 64. /v.

82

je na levem koncu Vragovega lesa. V gozdu pustite
konju, da si sam izbira pot, ker se sam najbolje zna
izogibati porobkom in drevju. Ko pa prijezdite zopet
na prosto, krenite na levo in jo mahnite naravnost
črez polje v Gošič. V eni uri ste pa tam. M

Predno je Črnogorec izgovoril zadnje besede, že
je sedel Groga na konju in oddirjal kakor blisk.

Tu je pa že stal pred nami tudi Škenderak, ka¬
kor bi bil vzrastel iz tal. Še predno smo mu mogli
ubraniti, je že potegnil samokres izza pasu in ustrelil
za Grogo, ki je pa že v istem trenotku izginil v noči.

V drugo pa ni več utegnil ustreliti. Kajti gospod
kapetan in Zorko sta se vrgla nanj kakor dva raz¬
jarjena risa in ga hipoma podrla na tla.

»Pravim, pravim,“ oglasi se tu Trebušnik, „dajta
ga še meni malo, da mu prerahljam kosti, temu pre¬
klicanemu baranasu*. “

Vkljub resnemu položaju smo se morali vsi sme¬
jati tej „pobožni“ Trebušnikovi želji.

Strel je bil pa menda nekako domenjeno znamenje.
Kajti naenkrat je vsa vas oživela. Nastal je velik
hrup, ki se je vedno bolj bližal.

Gospod kapitan je s pomočjo Trebušnika in Zor-
kota zvezal Škjipetarja z njegovim lastnim pasom,
med tem, ko sem ga jaz držal za usta, da ni kričal.
Nikolajevič se je pa menda oziral na vse strani, da
bi spoznal, v katero stran bi jo bilo najvarnejše vsekati.

Naenkrat pade na nasprotnem robu kotla strel,
ki je kar hipoma naredil konec vpitju; a samo za
trenotek. Zakaj takoj potem se zopet oglase divji
klici, ki so se pa to pot vedno bolj oddaljevali.

»Ha, gospodin Bečkovič je ustrelil in izvabil
Arbanase za seboj, M  zakliče nam Nikolajevič. »Vzemite
Škenderaka med se in pojdite urno za menoj, da pri¬
demo iz kotla, preden se vrnejo ! M

* Hotel je reci Arbanasu.

83

V par minutah smo že lezli po strmem rebru
navzgor. Nikolajevič nam je kazal pot, Zorko in go¬
spod kapetan sta vlekla Škjipetarja, da je lažje lezel,
jaz sem bil pa za zadnjo stražo.

„Pravim, pravim, toliko ti povem, ako črhneš le
besedo in ne greš hitro naprej, poženem ti vseh šest
krogel naenkrat v tvoje vragu zapisano telo, da ti
preluknjajo vse tiste bankovce, ki sem ti jih dal za
arabca. M

Tako je zagrozil Trebušnik Škenderaku ter ga
butnil z revolverjevim ročajem v hrbet.

Dospeli smo ravno na vrh, ko so se zadnji klici
poizgubili v daljavi. V kotlu pod nami je postalo kar
naenkrat čudovito mirno. To tihoto pa nenadoma pre¬
sekajo glasni in rezki klici: „Škenderak, Škenderak! u

Naš ujetnik je že odprl usta, da bi se oglasil, ko
se k sreči še o pravem času spomni šestih krogel, ki
so mu grozile za hrbtom. Zaprl je zopet usta in šel
molče z nami. Klici v kotlu so pa zopet nato kmalu
ponehali.

Ko pridemo še črez kratek, ne posebno globok
jarek, sprejme nas težko pričakovani gozd v svoje
varstvo.

Sedaj razveže Nikolajevič Škenderaku roke ter
mu pove, da se sme vrniti. Tudi pas smo mu dali
nazaj, da bi nas ohranil v lepšem spominu.

Trebušnik se je pa še posebej od njega poslovil
in sicer tako-le:

„Pravim, pravim, nekaj likofa mu pa moram ven¬
darle dati, da bo vedel, kedaj je meni prodal konja.*

Pri teh besedah ga tako spretno sune z nogo, da
je dedec naredil „salto mortale*, ki bi delal čast vsa¬
kemu akrobatu v Barnumovem cirkusu.

Komaj je pa Škjipetar priletel zopet nazaj na
tla, že se je pobral kot maček in izginil v jarek.

„Veste kaj, stric Trebušnik, M  pokara ga Zorko,
„to pa ni bilo lepo.*

84

„Pravim, pravim, kako to, da ni bilo lepo ? Kaj
niste videli, kako lepo se je prekopicnil v zraku ?“

„Jaz mislim le, da ni bilo lepo, da ste ga sunili,
ker se ni upal braniti. 4 *

„Pravim, pravim, lepo res ni bilo, da sem ga
brcnil, zaslužil je pa vendarle. 4 *

Zorko je hotel še nadalje poučevati Trebušnika,
kaj je lepo in kaj ni lepo, a Nikolajevič nam je sve¬
toval, da molčimo, ako se nočemo izdati Arbanasom.
Mislil je namreč, da nas bodo zasledovali.

Hiteli smo na vso moč, kolikor nam je le pri¬
puščala tema. Okrog nas je bilo vse mirno. Le tuin-
tam je zaskovikal kak skovir ali je počila kaka suha
veja, kadar je kdo nanjo stopil. Pot se mi je zdela
veliko daljša kakor poprej, ko smo prišli iz Črne gore.
In bila je tudi res. Kajti Nikolajevič nas je sedaj
vodil precej višje, kjer je gozd nekoliko širji.

Morali smo še večkrat lesti po jarkih doli in gori,
predno smo zagledali pred seboj prvo vrsto koruz na
Podgoriškem polju. Bila je namreč taka tema, da ni¬
smo videli nobene njive do konca.

Nikolajevič se pa ni prav nič pomišljal, katero
smer bi si izbral, marveč je korakal brez vsake skrbi
in bojazni, kakor po dnevi. Ker smo bili na ravnem,
smo jo pobirali še urneje. Trebušnik je kar sopihal,
in pričakoval sem vsak hip, kedaj bo začel zabavljati.
A to pot se je še precej dobro držal.

Šele potem, ko ni bilo hoje ne konca ne kraja in
smo se res že vsi naveličali, je začel godrnjati:

„Pravim, pravim, pa vendar ne gremo zopet nazaj
v Cetinje ? Vsaj že hodimo tako dolgo, da se bo
kmalu . . .**

Tu ga naenkrat prekine pasje lajanje in koj nato
zagledamo v daljavi malo lučico. Nikolajevič pokaže
nanjo in pravi čisto na kratko:

»Gošici! 4 *

Ta beseda je bolj na nas vplivala, kakor vsak
bič na konja. Kar podvojili smo korake. Luč se nam
je bližala vedno bolj in bolj. Kmalu se izvije iz teme
dolgo nizko poslopje, pred katerim sta stala dva voza.
Bili smo tam, kjer sta nas zjutraj voznika izložila.

Nikolajevič potrka na vrata. Takoj nastane v hiši
ropot; vrata se odpro in na prag stopi hišni gospo¬
dar s svetilnico v rokah.

Takoj ga vprašamo, če je Groga že prijezdil.

,.Razven voznikov, ki spita v hlevu in vas, ni
bilo danes še nikogar k hiši," odgovori nam Črno¬
gorec.

Ta vest nas je silno potrla. Kajti mislili smo, da
nas bo Groga že čakal. Nikolajevič nas je pa začel
tolažiti, češ, da je „gospodin Bečkovič" gotovo zašel
predaleč na desno ter jo morda udaril naravnost v
Podgorico.

„Bodite brez skrbi! Arbanasi ga prav gotovo
niso ujeli. On je najbrže dirjal kar naravnost naprej,
mesto da bi bil krenil na levo. Ko se bo naredil dan,
bo pa že spoznal svojo zmoto. Sploh pa tudi lahko
popraša po pravi poti."

Te Nikolajevičeve besede so nas sicer nekoliko
pomirile; popolnoma brez skrbi pa le nismo bili. Kaj
smo pa tudi hoteli storiti? Nazaj v Albanijo v črni
noči hoditi ga iskat, nam ni kazalo in bi bilo tudi
brezuspešno. Morali smo torej potrpežljivo čakati.

Ker smo bili precej utrujeni, smo se kmalu podali
k počitku. Nikolajevič je šel na slamo, mi štirje smo
se pa zbasali v vozova. Prav zložna sicer ni bila ta
postelja, zaspali smo pa vkljub temu prav hitro.

Zbudilo me je glasno lajanje.

„Že zopet ne da miru ta pasja mrcina," zagodr¬
njam nevoljno in odprem oči. Bilo je že popolnoma
svetlo. Naenkrat zaslišim glasno ukanje. Radovedno
pogledam iz voza, če morda prijatelj Zorko peteline
kliče.

86

Kako se razveselim, ko spoznam v ukaču — Grogo!
Prijezdil je moško na dvorišče in naznanjeval z glas¬
nim ukan jem svoj prihod.

„Gospod kapitan, slišiš, Groga in arabec sta pri¬
šla / 4  zavpijem svojemu sosedu na uho ter ga obenem
dregnem pod rebro, da bi bil kmalu odletel iz voza.
Nato hitim budit tudi Zorka in Trebušnika.

Strica sem hitro našel in ga odregal, Zorka sem
pa šele po dolgem iskanju zagledal v najskrajnejšem
kotu voza, kamor ga je bil Trebušnik potisnil.

Kmalu smo bili vsi zbrani krog Groge, in vpra¬
ševanja ni bilo ne konca ne kraja. Groga je bil pa
kaj moški. Pogledal je ponosno po dvorišču, pljunil in
rekel:

„Prinesite slame, da zdrgnem konja! Saj vidite,
da je ves premočen. Potem pa pripravite kaj pijače,
da se malo okrepčam in pogrejem ! 44

No, polagoma so se vsi ukazi izvršili. Arabec je
stal suh v hlevu pred polnimi jasli, Groga je pa sedel
pred hišo za veliko mizo ter si privezaval dušo.

Ko si nekoliko poplakne grlo, začne nam pripo¬
vedovati tako-le:

„Kakor ste sami videli, sem Nikolajeviča kaj hitro
ubogal. Puhnil sem na konja in v skoku oddirjal.
Komaj sva z arabcem parkrat poskočila, že zaslišim
strel in mimo ušesa mi pribrenči krogla . 44

„Pravim, pravim, tisti cigan, ki mi je prodal ko¬
nja, je ustrelil za teboj. Zato sem ga pa . .

„Kaj se pa zopet vtikaš vmes ? tt  začne se jeziti
Groga nad Trebušnikom, ker mu je vzel besedo ; ,,naj¬
prej pravi, da naj povem, potem mi pa ne pusti govo¬
riti. Kaj sem te prosil, da mi poveš, kdo je za menoj
streljal ? Prava reč tista kroglica! Navajen sem jih,
kakor fižola v petek. Kako so v Bosni brenčale! Pa
ne samo mimo ušes, ampak tudi skozi ušesa. Pri enem
ušesu mi je šla noter, pri drugem pa ven. Toda o tem
vam povem o drugi priliki.

87

Torej jaz sem dirjal, da me je komaj veter do¬
hajal. Naenkrat sem bil iz kotla ven. Tu se spomnim,
da moram vendar le odgovoriti tistemu Špiketarju,*
ki je streljal name. Hitro potegnem revolver in ustre¬
lim doli v vas, potem pa oddirjam naprej. V kotlu je
pa nastal nato tak krik in hrup, kakor bi bil tam
kak volilen shod.

„Le derite se,“ mislil sem si. ,.Da le pridem pred
vami v gozd, sem pa dober. “

Toda to pot sem se pa vštel.

Pridirjal sem ravno med prva drevesa Vragovega
gozda, ko zaslišim že čisto blizu vpitje in peketanje
konjskih kopit. Malo me je začelo skrbeti, ker nisem
mogel tako urno jezditi, kakor poprej, a spomnil sem
se, da si ti Mohamenovi podrepniki ne upajo ponoči
v Vragov les, ker se boje šejtana, ki na drevesih čepi
in ljudi za vrat lovi.

Jezdil sem torej brezskrbno naprej in tudi ne
posebno hitro, ker sem se bal, da bi se kobilica ne
izpodtaknila ob kakšni korenini. Vpitje je kar na mah
ponehalo. Gotovo so se ti potepuhi posvetovali, bi li
šli v gozd za menoj ali ne.

Naenkrat se pa začne razlegati po gozdu grozno
kričanje. Takoj sem spoznal, da ti barabanasi, ali kako
se jim že pravi, hočejo pregnati z vpitjem šejtana in
da so jo udrli za menoj.

Spustim se zopet v dir. Toda moji preganjalci so
bolje poznali .pot, kakor midva z arabcem. Kar veno¬
mer sva se izpodtikala. In kako bi se tudi ne, ko je
bila taka tema, da sem komaj videl konjevo glavo
pred seboj! Pa še to sem moral poprej otipati.

Spoznal sem, da me bodo dohiteli. Kajti klici so
se vedno bolje razločevali. Naenkrat zarezgeta blizu
za menoj en konj, in moj arabec se mu seveda takoj
oglasi.

* Hotel je reči Škjipetaiju.

88

Sedaj se je začelo šele pravo vpitje, sedaj. Uvidel
sem, da me gotovo dobe, če se o pravem času ne spra¬
vim s konja. Bal sem se pa tudi, da se ne bi kaj
polomil, ako bi priletel pretrdo med kako skalovje.

Ko tako premišljujem, kaj bi storil, da bi rešil
sebe in arabca, zagledam pred seboj velikansko vejo,
ki je molela črez jarek, po katerem smo se podili.
Sam ne vem, kako je to, da mi je prišel na misli
Absalon, ki je svoje dni obvisel za lase na drevesu.
Takoj sem spoznal, kaj moram storiti.

Ko pridirjam pod drevo, spnem se kvišku, zagra¬
bim vejo in se preselim s konja med rogovilasto ve¬
jevje, arabec jo je pa še hitreje pobral po jarku na¬
vzdol, ker se je znebil take teže. Bil je pa tudi že
zadnji čas, kajti barabanasi so že pridrvili za menoj.

Hotel sem že splezati v vrh, tu se pa spomnim,
da bi se lahko šel malo z barabanasi šejtana igrat.
Urno zlezem nazaj na spodnjo vejo ter se uležem tako
nanjo, da sem imel obe roki prosti.

Tu je pa že pridirjal prvi škrpetar. Tako pravijo
menda v  sami sebi ti cigani. Kaj ne, gospod Janko ?“

„Škrpetar že ne,“ zasmejem se jaz, „raarveč Škji-
petar.“

„No pa pišketar," nadaljuje Groga; „vsaj je vse
eno, škrpetar ali pišketar; samo sliši se malo drugače,
drugega razločka pa ni.

Naenkrat se torej prikaže prvi pišketar. Urno se
stegnem črez vejo, zgrabim ga za vrat in ga potegnem
k sebi.

Da bi bili slišali, kako je zaijul, ko je začutil, da
ga šejtan drži za vrat! Njegov konj je kar poskočil
od strahu in izginil za mojim arabcem.

Branil se pa ni pišketar prav nič. Bil je kar trd
od strahu. Saj pa tudi ni majhna reč, če zve kdo,
da ga hoče šejtan s kostmi in kožo povečerjati. Ko
pa ostali škrpetarji zaslišijo grozen krik svojega to¬
variša in vidijo, kako je ta izginil s konja na drevo,

89

zadrže konje v največjem diru, jih namah obrnejo in
oddirjajo nazaj, od koder so prišli.

Še sedaj se moram smejati, če se spomnim, kako
so vsi prestrašeni kričali „šejtan, šejtan“, da bi menda
opozorili še druge, ki so bili zadaj, na strašno nevar¬
nost, ki jim preti v jarku na drevesu.

Opozarjal sem jih pa tudi jaz. Zakaj tulil sem že
tako, da me je bilo samega sebe strah. Naposled že
skoraj nisem vedel, sem li Groga ali šejtan.

Tudi škrpetarja sem še vedno držal za vrat. Bil
je nenavadno miren in tih.

„Pa vendar ne, da bi mu bila duša ušla od strahu
in groze!“ mislim si ter se tako prestrašim, da mi je
škrpetar kar padel iz rok.

Vedno mi bo žal, da nisem premikastil tega pre¬
klicanega hinavca. Potepuh se je bil namreč samo
potajil. Komaj je začutil pod seboj tla, že se je pobral
kakor maček in izginil kot kafra. Nekaj časa sem še
slišal, kako so mu pokale suhe veje pod nogami, po¬
tem je pa vse potihnilo.

Kaj ne, da sem dobro igral šejtana? Jaz mislim,
da si barabanasi sedaj niti po dnevi ne bodo upali
skozi gozd, ker sem jih tako postrašil.

Ko sem se prepričal, da je vse varno, spustil sem
se z veje v jarek in šel gledat po arabcu. Kobacal
sem že precej časa, ko ga zaslišim malo pred seboj
glasno zarezgetati. Kmalu zapazim kobilico, pa ne
samo, ampak v družbi tistega konja, ki je zdirjal iz¬
pod škrpetarja.

Čudno se mi je zdelo, kaj jih je ustavilo, da nista
naprej dirjala. Tu zapazim, da leži velikansko deblo
črez jarek, kakor kakšna pregraja.

Mene so pa učili rajnki oče, Bog jim daj dobro,
kajti bili so dober mož, da naj grem povsod na okrog,
kjer se ne more naravnost priti. Ta lepi nauk mi je
že večkrat, in tako tudi pri tej priliki pomagal iz
zadrege.

90

Urno potegnem arabca in ga potegnem z uzdo iz
jarka. Potem pa sedem nanj in odjezdim. Pišketarje-
vega konja sem pa pustil kar tam, kjer sem ga dobil.
Poišče si ga torej prav lahko gospodar sam, če mu
bo le strah pred šejtanom šel iz kosti.

Jezdil sem bolj počasi, ker se mi ni nikamor
mudilo in ker tudi svet ni bil za dirjanje. Goniti tudi
potem nisem mogel, ko sem prišel iz gozda na piano.
Samo enkrat sem malo zdirjal, a takoj je začelo pod
kobilico pokati. Zagnal sem se bil namreč v koruzo.
Zdi se mi sploh, da sem naredil precej škode po polju,
kajti arabec je en čas lomil koruzo, en čas pa teptal
tobak. Seveda nisem tega jaz kriv, marveč tisti slepar¬
ski barabanasi, ki nas niso pustili iti po ravnem potu.

Jezdil sem že tako dolgo, da bi moral že naj-
manje dvakrat priti v Gošic. Iz tega sem razvidel, da
sem prav pošteno zašel. Ker v temi nisem vedel kam,
stopil sem s konja, ovil si vajete krog roke in se
ulegel na — tobak.

Kaj sem pa tudi hotel ? Kamor sem se obrnil,
nisem našel drugega kakor koruzo in tobak, tobak in
koruzo. Na tobaku je bilo pa vendar le nekoliko mečje
ležišče, kakor pa na koruzi.

Tako se je menda zdelo tudi kobilici. Kajti tudi
ona je legla na zelena tla ter mi položila glavo v
naročje, kakor bi bila že stara znanca.

Ker sem bil precej truden, sem kmalu zadremal.
Zbudil sem se šele pred kake pol ure. Kako se začu¬
dim ko zagledam kakih deset korakov proč cesto, po
kateri smo se včeraj pripeljali! Hitro planem na ko¬
nja in v par minutah sem že zagledal prve hiše
Gošica.

Toda povem ti, Trebušnik, da sem prav pošteno
zaslužil tistih sto kronic, ki si mi jih obljubil, ako
pripeljem konja varno črez mejo. M

„Pravim, pravim, ne boj se, Groga! Takoj ti jih
izplačam, da boš imel za pijačo po poti. Pa tudi na-

91

šemu vodniku in mešetarju Nikolajeviču moram dati
stotak, za katerega sva se pogodila/

Tako je govoril Trebušnik ter jima porinil vsa¬
kemu eno tako višnjevo zaplato tja črez mizo.

„Koliko bodete pa pravzaprav imeli dobička pri
tem konju, ko ste tako radodarni ? w  vpraša ga rado¬
vedno gospod kapitan.

„Pravim, pravim, dobička bo pa toliko, da bodem
tudi oba voznika plačal, dal za likof, pa mi bo še
ostalo par stotakov/ .

»Koliko vam bo dal gospod župnik za konja?"
vprašam ga sedaj jaz.

„Pravim, pravim, govoril je nekaj, da mu en tiso¬
čak ne bo preveč, če bo le konj par k arabcn/

,.Kako to, en tisočak? So li to krone ali goldi¬
narji

„ Pravim, pravim, kako pa kakor krone/

„No, potem bodete naredili pa res lep dobiček ! u

„Pravim, pravim, kako da ne bi naredil lepega
dobička, ko sem pa za konja dal samo pet sto ? u

„Imate popolnoma prav, stric. Zmotili ste se samo
toliko, da ste dali za konja pet sto goldinarjev, dobili
bodete pa zanj tisoč kron/

»Pravim. pravim, to pa že ni res, da bi bil dal
pet sto goldinarjev za konja; vsaj sem plačal v kro¬
nah ne pa v goldinarjih/

»Seveda ste plačali v kronah, a šteli ste pa ven¬
dar v goldinarjih. Ako ne verjamete, pa preštejte
denar; tistih pet sto kron, ki ste jih preveč dali, se
vam bo gotovo poznalo/

Sedaj začne Trebušnik pregledovati listnico in
naposled pripozna, da je res konja za isto ceno kupil,
kakor se je zanjo pogodil z begunjskim župnikom.
Nekaj časa se je mož precej jezil nad svojo zmoto,
potem je pa rekel:

»Pravim, pravim, naj bo! Saj to ni prva izguba.
Ho pa drugikrat kaj več dobička/

92

„In postaviš se tudi lahko, da si se udaril s škrpe-
tarji,“ seže mu Groga v besedo. „Sploh pa arabec tudi
za to ceno ni predrag. Ako meniš, da ti begunjski
gospod župnik ne bo nič primaknil, ga pa prodaj kar
med potjo. Morda dobiš takega norca, ki ti bo ponujal
celo tisoč goldinarjev. “

In res se je dobil tak norec.

Ko pridemo nazaj v Rijeko, ustavimo se v Miči-
čevi gostilni. Gospodar nas je peljal v zadnjo sobico
za „boljše goste“ ter nam obenem potožil, da ima
gosta, katerega pa nihče ne razume.

„Kar peljite nas k njemu, kajti mi znamo vse
mogoče jezike! Zmenili se bomo ž njim, če je tudi
celo mutast.“

Tako je govoril samozavestno moj dolgi prijatelj
Zorko in stopil pred nami v sobo, kjer smo zagledali
v kotu za mizo gosta, ki je črnogorskemu poštenjaku
Mičiču delal take preglavice. Takoj smo spoznali, da
je Anglež.

Petričev Zorko je kar planil k njemu ter se kmalu
zatopil ž njim v živahen pogovor. Niti zmenil se ni
več za nas, ki smo posedli krog velike mize sredi
sobe. Videlo se mu je, da se mu je jako dobro zdelo,
da je mogel pokazati svojo tolikanj hvalisano izurje¬
nost v angleščini.

Naenkrat pa vstane, stopi k Trebušniku, potrka
mu na ramo ter pravi:

„No, stric Trebušnik, sedaj imam pa že boljšega
kupca za vašega arabca, kakor je pa begunjski go¬
spod župnik. Temu angleškemu prismojencu sem po¬
vedal, s kakšnimi nevarnostmi in žrtvami smo pripe¬
ljali kupljeno kobilico iz Albanije. Sedaj pa hoče, da
bi mu jo pokazali. Ako pa želi Anglež kako stvar
pogledati, pomeni to toliko, kakor da jo hoče imeti
za vsako ceno.“

Toda kaj bi pripovedoval in opisoval to konjsko
kupčijo na dolgo in široko! Konec je bil ta, da je

Anglež odštel za arabca sedemdeset funtov šterlingov
(po naše blizu 1700 K) v zlatu.

To je pa tudi obenem vzrok, da slavni begunjski
arabec ni dobil tovarišice iste krvi in hitrosti.

Dober mesec pozneje so pa ponatisnili nekateri
dunajski listi iz nekega jako razširjenega angleškega
časopisa to-le vest:

„Sir Blandford se je te dni povrnil iz potovanja
po Albaniji, ki je znana po svojih nasilnih prebivalcih.
Kajti manj nevarna je pot na severni tečaj, kakor
pa potovanje po tej prosluli deželi ropa in krvne osvete.
Vkljub temu je Sir Blandford — mož je znan po svoji
neustrašenosti — prepotoval vso Albanijo od Bolgarije
noter do Črne gore. S seboj je pripeljal tudi konja
jako plemenite krvi, katerega je kupil v osrčju Alba¬
nije in skoraj z izgubo svojega življenja poplačal.
Albanci so ga namreč že blizu črnogorske meje na¬
padli, da bi mu vzeli lepo žival. Sir Blandford se ima
le svoji hladnokrvnosti in hitrosti svojega konja za¬
hvaliti, da je ušel kroglam grabežljivih preganjalcev
črez mejo v črnogorsko mesto Rijeko. Slavnemu raz¬
iskovalcu Albanije prisrčno častitamo."

In kdo je ta Sir Blandford?

Nihče drugi, kakor tisti Anglež, ki je Trebušniku
plačal za kobilico sedemdeset funtov šterlingov v zlatu.
Ta mož, „znan po svoji neustrašenosti* 4 , je pa tudi
poizvedoval pri nas, če mu ne preti kaka nevarnost
na poti — črez Cetinje v Kotor, kamor je bil name¬
njen. Naslednje jutro smo se od njega prav prisrčno
poslovili. Mi smo se odpeljali s parnikom „Danica"
po Skadarskem jezeru, „slavni raziskovalec Albanije"
je pa odjezdil na ,,v osrčju Albanije" kupljenem konju
pod varstvom naših voznikov in Nikolajeviča proti
Cetinjam. — Albanske gore je pa ^neustrašeni" Sir.
Blandford gledal le od daleč.

Tako zanesljiva so angleška časniška poročila!

94

Gostilna pri sv. Blažu.

Knežev gost. — Ugrabljeni ženin. — Srebrni potni listi. — Moha¬
medova Urša. — Društvo zavezanih gofelj. — Nasledek kihanja.

— Stradon. — Podkovani Atila.

Iz Rijeke pluje parnik najprej po nekakem ka¬
nalu, ki je deloma še struga, deloma pa že ozki jezik,
ki ga steguje Skadarsko jezero proti Rijeki. „Danica“
se komaj naprej pomika, ker je voda vsa napolnjena
z raznimi rastlinami. Ko pa pride v prosto jezero, jo
kaj urno briše po temnozelenih valovih.

Vožnja sama na sebi ni nič posebnega. Na levi
ne vidiš drugega kakor širno močvirnato nižavo, izza
katere se kažejo prvi albanski vrhovi, na desni pa
strmo golo pečevje, ki se dviguje neposredno iz jezera.

Zato smo bili jako hvaležni Ivanki, da nam je
krajšala deloma celo dolgočasno vožnjo s pripovedo¬
vanjem dogodljajev, ki jih je doživela prejšnji dan.

„Mislite si,“ pravila je, „bila sem celo pri knezu
na večerji! Ker ga ni bilo namreč doma, sva šle z
Darinko v njegovo vilo. Videla in pretaknila sem vse
sobe. Naposled sva šle tudi na vrt cvetlice trgat. Na¬
redila sem ravno prav lep šopek, ko me Darinka po¬
cuka za rokav ter mi pokaže kneza, ki je ravno pri¬
jezdil domov.

»Pojdi z menoj, da te predstavim !« rekla mi je
in me peljala v vilo.

Tu naju je knez že pričakoval, ker naju je poprej
videl na vrtu. Bil je zelo prijazen. Pohvalil me je
tudi, da znam jako dobro hrvatski. Slednjič me je
povabil na večerjo in z menoj vred tudi Darinko in
njene stariše.

Pri večerji sem imela glavno besedo jaz.“

„ Kakor vedno,“ vtakne se vmes Groga prav po
. nepotrebnem. Kajti Ivanko je s tem tako razdražil,
da nam je zažugala, da ne bo več pripovedovala.

„Kaj se mešate vmes?“ jezila se je. „Kadar vi
k^j pripovedujete, ne smem niti kihniti, da me ne

oštejete. Zato pa tudi vi mene pustite v miru, kadar
kaj pripovedujem. O saj vem, kaj je. Gola nevoščlji¬
vost vam gleda iz oči, ker sem bila jaz pri knezu na
večerji, vi pa ne. Kdo bo pa tudi tako nerodo vabil?
Enkrat ste bili na Breznici pri gospodu župniku na
kosilu, pa ste mu naredili tako škodo, da vas nikdar
več ne povabi. Samo sezite mi še v besedo, potem pa
takoj razodenem gospodom ta vaš greh!

Torej kje sem že ostala? Aha, pri knezu na ve¬
čerji. Ako verjamete ali ne, res je pa, da sem vse
zabavala. Da bi bili le videli kneza, kako se je smejal,
ko sem mu pripovedovala, v kakšni preiskavi je bil
na meji stričev trebuh! Tudi nisem pozabila povedati,
kako je Groga enkrat v omari na straži stal, saj
veste, tam v kuhinji stotnika Salabolskega in kako
je v Iki krmil morske volkove.

Pa tudi vam, gospod Janko, nisem prizanesla.
Povedala sem namreč, kako ste enkrat na planini pod
Golico poželeli mleka in v teh nasladnih željah imeli
junca za kravo."

„Kaj si pa o sebi pripovedovala ?" prekinem jo
sedaj jaz.

„0 sebi mi pa ni bilo treba prav nič pripovedo¬
vati, ker sem o drugih zadosti vedela. Sploh so pa že
iz mojega govorjenja spoznali, da sem jako pametno
in zgovorno dekle."

„Pravim, pravim, zgovorno že, zgovorno, s pametjo
bo pa bolj žaltava," dal ji je Trebušnik nagloma
pod nos.

„No, veste kaj, stric, to je pa že malo preveč. To
imam za zahvalo, ker sem vas knezu tako lepo opisala,
da sem mu morala obljubiti vašo sliko. Ako bi mu ne
bilo treba danes zjutraj iti v Cetinje po opravkih, bi
vas bil gotovo vse sprejel, tako lepo sem mu pripo¬
vedovala o vas.

Sploh pa, čemu se jezim ? Saj tako ne znate
drugače z menoj govoriti, kakor da me zbadate. In v

96

tem ste prav vsi enaki, da, prav vsi. Škoda, da nisem
ostala raje pri Darinki v Rijeki.“

„Pa je res škoda, da nisi ostala,“ pritrdi ji Groga.
„Lahko bi se tu v Črni gori omožila. Včeraj je že
en pišketar zate vprašal. Stric mu je pa rekel, da j6
preumazan za tako gospodično kakor si ti. Fant pa
le ni odjenjal. Kar ponoči jo je za nami ubral. Morda
te je mislil po stari pišketarski navadi ugrabiti in s
silo odpeljati. Med potjo se mu je pa ta nesreča pri¬
petila, da ga je šejtan vzel.“

To je bilo pa Ivanki že malo preveč. Najprej je
Groga pošteno oštela in mu enkrat za vselej odločno
povedala, da ji on ne bo izbiral ženinov. Potem se je
pa pripravila, da bo izpolnila, kar mu je poprej za¬
grozila. A komaj je začela razkrivati „ Grogov greh“,
je že sirena naznanjevala s svojim tuljenjem, da je
„Danica“ priplula v Skadar, veliko mesto v Albaniji.

Zato tudi Ivanka ni mogla to pot izpolniti svoje
grožnje. Toliko časa je pa vendar še imela med tem,
ko smo se basali iz ladje, da je Grogi poklicala v
spomin pregovor, ki pravi: „Kar je odloženo, še ni
odpuščeno. “

Ko smo pa stopili na turška tla, pride nek turšk
uradnik in zahteva, da mu pokažemo potne liste.
Potni list pokazati je prav lahko, samo imeti ga mo¬
raš. Če ga pa nimaš, je pa tako „pokazanje M  malo
težavno. To težavo smo tudi mi čutili, ker jih nismo
imeli.

Edini Zorko je bil ž njim preskrbljen. Zato mu
„pokazanje“ ni delalo posebnih težav; koristilo mu pa
tudi ni nič.

Uradnik mu ga je namreč vrnil z opazko, da bi
ga bil moral dati v Četinjah od ondotnega zastopnika
turške vlade podpisati.

Bili smo v veliki zadregi. V mesto nismo smeli,
na parniku pa tudi nismo mogli ostati do drugega
jutra. Smo li hoteli poskakati v jezero? Toda gotovo

97

je tudi ta „pot“ prepovedana brez potnega lista, pod¬
pisanega od turškega poslanika, ker je tudi voda turška.

Tu se k sreči spomnimo, da smo na Turškem, kjer
so zlati in srebrni potni list bolj v veljavi, nego tisti
iz papirja. Sežemo torej v žepe in pokažemo uradniku
potne liste v podobi svitlih kronic.

Ti potni listi sicer niso bili podpisani od turškega
poslanika v Cetinjah, a pomagali so nam pa vkljub
temu, da smo se smeli sprehajati po umazanih skadar-
skih ulicah.

Turški del tega precej velikega mesta je jako
slab in zanemarjen. Edina njegova znamenitost je
pazar, ki obstoji iz kakih dveh tisočev lesenih barak.
V njih kupi Turčin vse, česar potrebuje. Tu izdelujejo
tudi razni rokodelci svoje izdelke in jih kar na mestu
prodajajo. Največ smo opazili kotlarjev, krojačev in
opankarjev. Tudi sadja in rib je bilo veliko na prodaj.
Ves ta velikanski prostor je pa preveval nek čuden
duh, katerega nismo mogli dolgo prenašati.

Zato smo kmalu zapustili pazar in se podali v
evropski del mesta. Na poti smo srečali tuintam.kako
Turkinjo z zakritim obrazom. Bile so tako zavite, da
so imele komaj oči odkrite.

„Gotovo jim smrdi turška nesnažnost, da so se
tako zaplankale, w  pripomni nedolžno Ivanka, ko sta
zopet dve taki mumiji mimo nas smuknile.

„Toliko šol si oblezla, pa še tega ne veš, zakaj
imajo turške babe zakrite obraze, u  povzame Groga, ki
je že stokrat isto pripovedoval. r Mohamed, to je tisti,
ki se je izmislil turško vero, je imel jako hudo ženo.
Ime ji je bilo Urša.* Mohamedanci so mislili, da on
nosi hlače, pa jih je le ona. Doma jo je ubogal kakor
pes svojega gospodarja. Na zunaj seveda se je vedno
ponašal s svojo veljavo. Nek večer se je pa v kavarni

* Mohamedovi ženi je bilo ime AjSa, in to je Groga zamenjal
z  Uršo.

VcJcrnfcc. 64. zv. i

98

pri taroku nekaj zakasnil. Naenkrat pridrvi Urša
skozi vrata, zgrabi eno palico, s katero se krogle na
malem kegljišču (biljard) semtertja porivajo, in naklesti
ž njo Mohameda, da so kar cunje od njega letele. Po¬
tem ga pa vleče domov ter ga med celo potjo ošteva.

Mohamed je pa dolgo časa premišljeval, kaj bi
storil, da bi ga Urša več ne hodila v kavarno iskat.
Slednjič mu pa pade jako dobra misel v glavo.

Dal je razglasiti novo postavo, da ne smejo ženske
zahajati v javne prostore, kavarne, gostilne itd., in
da smejo le z zakritim obrazom na cesto.

Od tistega časa ga Urša ni nikdar več prišla
iskat v kavarno, pa tudi ozmerjati ga ni mogla na
cesti, ker je imela zavezana usta.“

Tako je razlagal Groga Ivanki turške postave in
kakor vedno, tudi sedaj ni pozabil s pripombo, da bi
bilo zelo koristno, če bi tudi ona izpolnjevala to po¬
stavo, pa ne samo na cesti, ampak tudi doma.

„Hvala lepa za poduk,“ odvrne mu Ivanka hinavsko.
„Kakor hitro pridem domov, takoj ustanovim društvo
zavezanih čeljusti ! u

,.Ako storiš to, boš nam moškim naredila veliko
uslugo. Toliko ti že sedaj povem, da bo moja Špelica
prvi dan v tej bratovščini. Zato bom že jaz poskrbel. “

Med takimi in enakimi brumnimi pogovori, s ka¬
terimi sta nas Ivanka in Groga imenitno zabavala,
pridemo po prostorni ulici do hotela „pri Albancu“.

Vse, postrežba, hrana in postelje je bilo veliko
boljše, kakor smo pričakovali.

Drugo jutro smo si še ogledali razne deloma jako
zanimive priprave za ribji lov; potem smo pa odpluli
z „I)anico“ nazaj proti Viru (Virpazar), kamor smo
se pripeljali še pred dvanajsto uro.

To malo mestece leži ob reki Črmnici in je postalo
zadnje čase jako imenitno. Od tu je namreč izpeljana
prva črnogorska železnica, in sicer do primorskega
mesta Bara. Žalibog, da so jo takrat, ko smo mi tam

99

okrog kolovratili, šele gradili. Zato smo morali zopet
najeti vozove, s katerimi smo se potegnili črez sedlo
Sutorman tja do morja.

V Bar smo se pripeljali ravno še o pravem času,
da smo videli 'prekrasni solnčni zahod. Škoda le. da
solnce ni zacvrčalo, ko je „padlo“ v morje; bilo je
namreč že „preveč ohlajeno^, kakor je poredno pri¬
pomnil zbadljivi Zorko.

Drugo jutro smo si ogledali Bar nekoliko natan¬
čneje, ker smo imeli do parnikovega odhoda še dosti časa.

Mestece leži, rekel bi, sredi vrta. Kamor pogledaš,
ne vidiš drugega, kakor vinograde, drevje polno juž¬
nega sadja, temne ciprese in cele gaje vitkih palm.
Pred mestom se pa razprostira brez konca morska gla¬
dina, ki se v krasni modri barvi kosa z vedno jasnim
nebom. Kakšen razloček med Cetinjami in Barom!

Nihče se torej ne bo čudil, ako bo nekega dne
Bar prestolnica črnogorskega „gospodara“. Tako nam¬
reč nazivljejo Črnogorci svojega kneza.

Bilo nam je skoraj malo tesno pri srcu, ko smo
morali zapustiti črnogorska tla, ki so se nam v kratkem
času tako zelo priljubila. Zlasti Ivanka je nekako
otožno zrla s parnika na zeleni barski vrt in na sive
vrhe, ki se kopičijo v njegovem ozadju.

Gotovo se je spomnila na prijazno ,.Bedakovičevo“
rodbino in na svojo prijateljico Darinko, ki se je od
nje najbrže za vedno poslovila.

Stric jo je vprašal, če morda žaluje za ženinom,
ki ji ga je „šejtan“ vzel, a Ivanka mu ni na to hu¬
dobno vprašanje nič odgovorila. Morda ga v svoji
zamišljenosti niti slišala ni ali seje pa le tako delala,
kakor da bi ga ne bila slišala.

Njena otožnost je sčasoma začela tudi na nas
vplivati. Polegli smo na krovu po stolih in drug za dru¬
gim zadremali.

Naenkrat me zbudi velikansk ropot. V prvem
hipu sem mislil, da je počil parni kotel. A kmalu

100

spoznam, da je kriv motenja poldanskega miru nekdo
drugi. Poleg mene je namreč ležal na tleh Trebušnik,
takoj zraven pa posamezni deli stola, ki je šel raje
narazen, kakor da bi bil še dalje trpel pod tako
ogromno težo.

Vsi smo planili kvišku ter pomagali Trebušniku
na noge. Celo Ivanka se je nekaj motala krog njega,
toda samo/zato, da mu je zbasala tobačnico nazaj
v žep, katero mu je bila poprej izmaknila.

Vsega nemira je bila namreč kriva Ivanka, kakor
se je še isti večer sama pohvalila.

Ko je videla, da vsi dremljemo, kar je zlasti Tre¬
bušnik z glasnim smrčanjem naznanjeval, začela je
takoj premišljevati, kakšno bi uganila. No, za kako
porednost ni Ivanka nikdar v zadregi, in tudi to pot
ni bila.

Natihoma izmakne stricu tobačnico iz žepa ter
mu natrese %,šnofovca“ pod nos. Ker je Trebušnik
precej dobro dreto vlekel, ponosljal je polagoma ves
pripravljen tobak. Med tem je pa že Ivanka poskušala
na isti način postreči tudi Grogi.

Naenkrat pa Trebušnik tako kihne, da je pri tej
priči počil pod njim stol. Ker je pa stric nekoliko
težji ko zrak, potegnila so ga nase lesena tla, ki so,
menda od samega veselja, kar zahreščala.

Kakor vidite, sem vseeno imel prav, ko sem si
domneval, da je nekaj počilo. Pripetila se mi je samo
ta mala zmota, da sem Trebnšnikov trebuh zamenjal
s parnim kotlom.

Ta nezgoda nas je pa vse popolnoma zdramila,
kar je bilo tudi čisto prav. Kajti skoraj greh bi bil,
dremati ob tako krasni vožnji, kakor smo jo imeli od
Bara do Gruža. Morje je bilo tako K  mirno, da nismo
čutili niti najmanjšega zibanja, veter je ravno toliko
pihljal, da nas je prijetno hladil, pogled pa na zeleno
dalmatinsko obalo in na neskončno morsko gladino
tja proti Italiji je bil v resnici čudovito lep.

101

Gospod kapitan in Zorko sta razgrnila velikansk
zemljevid, ki bi bil prav lahko služil za jadro na kaki
mali ladjici in neprestano strmela vanj. Precej dolgo
sta se prepirala, predno sta se zedinila v tem, da je
selo, ki nam je že izginjalo izpred oči, Šušanj, po¬
slednja vas na jugu Avstrije, kup hiš ob zalivu, ki
smo se ravno mimo njega peljali, Budva, in rtič, ki
se nam je ravnokar pokazal v daljavi, Oštro, zvesti
čuvaj Boke Kotorske. Imela sta menda poseben užitek
v tem, da sta gledala v zemljevid, mesto na lepe bre¬
gove, ob katerih smo pluli.

Ivanka ju je pa ves čas dražila in ju popraševala
za vsako gnezdo, katero je zapazila.

Pravijo, da se človek tudi lepega naveliča, ako
predolgo traja. Resnico tega pregovora smo tudi mi
izkusili. Kajti bili smo že prav pošteno siti vožnje,
predno smo se pripeljali v Gruž.

Ker je bila že tema, nismo šli naprej v Dubrovnik,
ampak smo ostali kar v bližnjem hotelu „Dubrovnik“.
To je pa dalo enkrat pozneje povod velikemu prepiru
med Grogo in Ivanko. Ta je namreč trdila, da smo
prenočili v Dubrovniku, Groga je pa klical nas vse za
priče, da smo spali v Gružu. Precej časa ji je doka¬
zoval, kako kratek spomin da ima, predno je zapazil,
da ga je le potegnila.

Po noči je precej močno deževalo. Ko smo namreč
zjutraj stopili na cesto, smo zapazili, da je črez noč
ves prah utonil v lužah, ki so bile podobne malim
ribnjakom. Zato je bilo pa nebo kristalno čisto, zrak
pa kakor v planinah.

Ker smo nameravali še dopoldne z vlakom v Sa¬
rajevo, morali smo z ogledovanjem Dubrovnika hiteti.
Zasedli smo prostoren omnibus ter zapustili Gruž z
njegovimi lužami vred.

Peljali smo se po široki, zmerno napeti cesti
med sadnimi vrtovi in vilami. Ko pridrdramo vrh klanca,
zagledamo zopet odprto morje. A komaj smo se malo

102

na okrog ozirali, smo se že ustavili na senčnatem
trgu Brsalju. Bili smo v toliko opevanem Dubrovniku.

Na desni zagledamo na visoki skali slikovito
trdnjavo sv. Lavrencija, pred seboj pa stari, a še vedno
trdni mestni zid, ki še dandanes obdaja vse mesto.
Tudi jarek pred obzidjem je še ohranjen, samo da je
spremenjen v nekak park.

Da ni treba črez zid plezati, je pustil zidar v njem
precejšno luknjo, ki ji Dubrovničani pravijo „vrata od
Pila“. Skozi to odprtino smo prišli v glavno ulico, ki
je dobila ime Stradon na precej čuden način.

Še v začetku srednjega veka so namreč po tej
ulici pljuskali morski valovi. Ker je pa Dubrovničanom
manjkalo cest, so morje zasuli in si naredili lepo ulico.
Samo za ime so bili v zadregi. Nekateri so hoteli, da
bi se imenovala ulica po sv. Blažu, ki je že od začetka
zaščitnik Dubrovnika, drugi so pa želeli počastiti
slavnega pesnika Gunduliča ter ga ovekovečiti na
uličnih tablicah. Temu prepiru so pa naredili konec
Benečani, ki so napadli Dubrovnik in ga oblegli.

Kmalu je nastala v mestu velika lakota, Dubrov¬
ničani so hodili v velikih gručah po novi ulici gori
in doli, zahtevali od vlade kruha in stradali.  Komaj
je preteklo par dni, že so se med seboj povpraševali,
če gredo na „stradon“ terjat kruha. Na ta način sta
bili obe stranki, tista sv. Blaža in Gunduličeva po
tleh. Zakaj ulice se je prijelo ime Stradon in se je
še dandanes drži.

Ker sta torej sv. Blaž in Gundulič prišla brez
lastne krivde ob tako izredno čast, odškodovali so ju
dobri Dubrovničani na drug način.

Sv. Blažu so sezidali krasno cerkev, ki pa ni imela
sreče. Zakaj že črez štiri sto let je pogorela do tal;
edina srebrna svetnikova soha je ostala nepoškodovana.

Sedaj se je pa začel velik prepir za soho. Zanjo
so se potegovali „Beli fratri M  (dominikanci), črni fratri
(frančiškani) in jezuiti. Ker so se pa meščani bali

103

povsod zamere, sezidali so sv. Blažu novo cerkev in
vanjo postavili njegovo soho.

V teh homatijah so pa na pesnika Gunduliča po¬
polnoma pozabili. Spomnili so se ga šele koncem prej¬
šnjega stoletja, ko so bili zopet pri nekem novem trgu
v zadregi za ime. To pot pa Gundulič ni imel nobe¬
nega protikandidata. Dali so trgu ime „Gunduličeva
poljana 44 , ter postavili pesniku sredi poljane krasni
spomenik, ki smo ga tudi mi občudovali.

Ta lepa zgodba o Stradonu in o tem, kar je ž
njim v zvezi, je popisana v jako stari knjigi, katero
hranijo „beli fratri 44  v svoji knjižnici.

Ako si tako radoveden, da bi jo rad bral v latin¬
skem izvirniku, pelji se doli v Dubrovnik, pojdi v do¬
minikansko cerkev, oglej si krasni križni hodnik, potem
pa prosi „bele fratre 44 , da ti pokažejo dotično knjigo.
Mogoče jo dobiš, verjetno pa ni. Kajti tista knjiga je
s knjižnico vred že davno — pogorela.

Iz Stradona drže na levo in desno, kakor iz hrb-
tanca rebra, ozke ulice, ki obstoje iz samih stopnic.

Ves del Stradona do prvega „ rebra 44  zavzema
krasna frančiškanka cerkev (Mala brača). Ogledali
smo si posamezne znamenitosti, med drugimi tudi Gun-
duličev grob, in kamen, ki so ga postavili v šestnaj¬
stem stoletju kugi v zahvalo, da je v enem mesecu
naredila v samostanu prostora za trideset novincev.

Ivanka je pa tudi to pot Grogo dobro potegnila.
Ker ve, da ga zelo zanimajo ,.lerikvije M . natvezla mu
je, da je to tisti kamen, ki si ga je Jakob dal pod
glavo, ko je počival na begu k stricu Labanu. Poka¬
zala mu je celo, kje ga je oblil z oljem. In Groga ji
je vse to sveto verjel.

Porednico je pa nato tako posilil smeh, da je be¬
žala kar iz cerkve, ker se je bala, da bi ga ne bila
kar na mestu vsula.

Mi ostali smo šli še na samostansko dvorišče in si
ogledali krasni križni hodnik. Ko pa pridemo nazaj

104

pred cerkev, nas je že čakala Ivanka z jako pametnim
predlogom.

»Vidite, gospodje/ 4  razlagala nam je, ves »Dubrov-
nik je velikansk muzej, ki ga pa ne moremo vsi na¬
tanko pregledati, posebno če so taki med nami, kakor
gospod Zorko Petrič, ki vsak kamen vpraša, iz kate¬
rega stoletja da je. Zato predlagam, da si razdelimo
delo. Vsak naj si izvoli en del mesta, ga dobro ogleda,
potem pa drugim pove, kaj je videl. Na ta način si
lahko ogledamo vsi naenkrat celo mesto in to v naj¬
krajšem času.“

Ta predlog se nam je sicer zdel jako pameten, a
vkljub temu ni bil sprejet. Toliko smo ga pa vendar
uvaževali, da smo se razdelili v dva oddelka. Ivanka
je hodila s stricem in Grogo na levi strani po Stradonu,
mi ostali pa na desni. Toda še predno smo prišli na
konec ulice, so nam že vsi trije izginili izpred oči.

Mi smo mislili, da so šli kako „rebro“ ogledovat
in smo brez skrbi zanje zavili iz Stradona na Lužo.
Ta trg obdajajo najimenitnejše dubrovniške stavbe.

Kakor nepremagljiva vrsta železnih vitezov sred¬
njega veka stoje tu krasne stare palače, neme priče
nekdanje slave mesta Dubrovnika in bogastva starih
plemenitaških rodbin minule dobe.

Nekdanja kneževa palača (dvor) te popolnoma
spominja na doževo v Benetkah, tik poleg nje stoji
v lombardskem slogu zidana mestna hiša, ki je v
njej nastanjen tudi muzej. Tu so nakopičeni pravi
zakladi umetniške in zgodovinske vrednosti. Prav pri
vhodu na Stradon stoji zvonik z mestno uro, poleg
njega pa divona (carinska hiša). V tej palači so imeli
svoje dni Dubrovničani dacarje, in sicer v pritličju, v
prvem nadstropju je bila pa dvorana za plese, veselice
in druge take slovesnosti, ki se ne obhajajo ob sohem
kruhu in vodi. Vlada se je hotela menda na ta način
zagotoviti, da so v prvem nadstropju pili vino, ki
je bilo v pritličju zadacano.

105

Skoraj sredi trga stoji že omenjena cerkev sv.
Blaža, nji nasproti pa Rolandov steber, ki je videl v
prejšnih stoletjih marsikak boj, v katerem so Dubrov-
ničani škropili trg s svojo in tujo krvjo.

Blizu Luže stoji stolna cerkev, ki ima nekaj
krasnih slik od znanih slikarjev Ticijana in Pordenona.

Skozi mestni zvonik pridemo zopet pred obzidje.
Tu imajo tudi ribiči svojo tržnico in malo pristanišče,
kamor pa večje ladje ne morejo. Zato gre ves tovorni
in osebni promet črez Gruž.

Občudovali smo dolgo silne zidove, stolpe in ba-
štije, s katerimi je mesto utrjeno, potem smo se pa
vrnili nazaj v mesto. Tu smo si še ogledali eno izmed
ozkih stranskih ulic, ki so si podobne kakor vinar
vinarju, dalje jezuitsko cerkev in Gunduličev spome¬
nik. Potem smo pa hiteli na Brsalj.

Tu zagledamo najprej Ivanko sedeti čemernega
obraza na klopi pod košatim drevjem, o Grogi in Tre-
bušniku pa ni bilo ne sluha ne duha.

„Kje sta ostala stric in Groga?“ jo vprašam.

„Kaj jaz vem, saj ju ne nosim v žepu!" odvrne
mi nevoljno.

„To prav radi verjamemo," se zasmeji gospod ka¬
pitan. „Malo čudno bi bilo, ko bi vam ta dva robavsa
gledala iz žepa."

Vsi smo se smejali tem besedam, tudi Ivanka; ta¬
koj ji je izginila čemernost z obraza.

„Kako ste pa vendar prišli ob svoja kavalirja?"
vpraša Zorko.

„0, iznebila sem se ju prav lahko. Skočila sem v
neko prodajalnico po razglednice. Onadva sta pa menda
čakala samo te ugodne prilike, da sta mi ušla. Ko
pridem namreč črez par trenotkov zopet ven, nisem
videla nikogar več.

Nekaj časa sem letala po ulicah, da bi vsaj vas
kje dobila, a zastonj. Nobenega znanega obraza nisem
zagledala. Nato sem se vrnila sem, sedla na to-le klop

106

in čakala, kakor duše v vicah, kdaj se kdo od kod
prikaže. Začelo me je že malo skrbeti, ker mi je naš
voznik opomnil, da moramo odriniti, ako nočemo za¬
muditi vlaka. “

In res je bil zadnji čas za odhod. Urno sedemo
na voz in se odpeljemo v Gruž. Poprej sem pa še
enemu izmed voznikov, katerih je stalo vse polno na
Brsalju, opisal naša dva izgubljena sinova, ter mu
naročil, naj ju koj za nami pripelje, če prideta še
o pravem času.

Mislili smo pa že, da se brez njiju odpeljemo v
Sarajevo; kajti službujoči uradnik je že dal znamenje
za odhod, a Trebušnika in Groge pa ni bilo od ni¬
koder. Tu začujemo s ceste silno drdranje voza, kateri
se je ustavil pred kolodvorom. Takoj nato pa že pri¬
drvita Trebušnik in Groga na peron in skočita v naš
voz. Vlak je zažvižgal in odpeljali smo se proti Her¬
cegovini.

„Pravim, pravim, ravno prav sva prišla,“ zagodel
je zadovoljno Trebušnik in se spustil na sedež, da je
kar zaječal pod njim.

„Zakaj sta pa pustila Ivanko samo in se tako
dolgo okrog potikala?“ vprašam ju jaz.

„Kaj sva midva pustila Ivanko?** začudi se Groga,
vsaj je le ona naju. Izginila je meni nič, tebi nič v
neko prodajalno; midva sva pa tudi šla potem po
svojih potih.“

„Po vinskih, seveda!“ pripomni Ivanka.

„Kdo pravi, da sva hodila po vinskih potih ?“
začne svoj zagovor. „Kaj meniš, da ne veva, kaj se
spodobi, ako se pride v staro mesto? Da se morajo
stare reči ogledati in druge imenitnosti? — Povem
vara, gospodje, da sva midva s stricem videla več zna¬
menitosti. kakor vi vsi skupaj, akoravno ste bolj učeni,
kakor midva ! M

„Povejte, no, kaj ste pa tako imenitnega videli! u
prosil ga je Zorko.

107

„No, dobro, pa povem; samo Ivanka me ne sme
motiti . 44

Iz Stradona grevo v neko stransko ulico, ki je
narejena iz samih stopnic. Hodiva in hodiva po njih,
da so naju že začele noge boleti. Tu zagledava na
desni strani silno staro hišo. Ker sva vedela, da mo¬
rajo v takem poslopju biti gotovo starine, sva jo kar
mahnila noter.

Najprej greva po precej strmih stopnicah na¬
vzdol, potem pa odpreva prva vrata, katera sva oti¬
pala; kajti temno je bilo, kakor v rogu. Ko pa stopiva
v sobo, zapaziva, da sva v gostilni. Ker nisva mogla
ven, ne da bi kaj pila, sedla sva za mizo in naročila
vina. Gostilničar, vljuden star možiček, ga nama takoj
prinese, potem pa prisede in prijazno vpraša odkod
in kam.

Povedala sva mu, da sva le zato pristopila v hišo,
ker sva mislila, da bova videla kake imenitne starine.
Mož nama je pa pojasnil, da se nisva prav nič zmotila,
marveč da sva prišla ravno v pravi kraj.

Njegova gostilna — pri svetem Blažu se ji pravi
— je namreč že toliko stara, kakor samo mesto. Zato
ima pa tudi take znamenitosti, kakor se jih niti v
muzeju ne vidi. Mož jih nama je navlekel polno mizo,
da sva morala kozarce in liter kar na klop postaviti.

K sv. Blažu je hodil pit tudi turški sultan Pojač
(Bajezid). Pil je pa večinoma na upanje. Poravnala sta s
krčmarjem potem kar pri davkih. Dubrovničani so mu
namreč morali nekaj plačevati, da so smeli po Turškem
krošnjariti. Zadnjega dolga pa niti plačal ni. Gostil¬
ničar nama je pokazal celo tablo, na kateri je od
Pojača samega napisana zapitnina, ki jo je potem od¬
nesel ta turški umazanec.

Videla sva tudi podkev hunskega kralja Atile,
ki jo je pred mestom izgubil, ko se mu je konj splašil . 44

„Tega pa še do danes nisem vedela, da je bil kralj
Atila podkovan , 44  zasmeje se Ivanka.

„Kaj sem rekel, da je bil podkovan ?" zadere se
vanjo Groga.

„Kako jo je pa potem mogel izgubiti, ako ni bil
podkovan ?"

„Že zopet prodajaš tisto svojo puščobo, da me
nalašč napačno razumeš! Ako sem rekel, da je Atila
izgubil podkev, hotel sem s tem reči, da jo je izgubil
njegov konj, ne pa on sam. Kajti tako se govori med
pametnimi ljudmi. Ako namreč moj konj kaj izgubi,
lahko rečem, da sem jaz izgubil."

„Kako more vaš konj kaj izgubiti, ko ga pa
nimate ?" pripomni Ivanka.

Nato pa Groga ni vedel odgovora. Ivanki pa še
ni bilo zadosti.

„Sploh je pa tudi naravnost nemogoče, da bi bil
Atilov konj izgubil tisto podkev. Kajti Atila se je bil
s svojim konjem vred že par sto let poprej preselil na
oni svet, predno je sploh Dubrovnik stal."

„Kaj, ti si upaš trditi, da Atila ni izgubil podkve?
Kdo pa je bil danes pri sv. Blažu, ti ali jaz? Komu
je gostilničar pokazal podkev, meni ali tebi? Ako ti
jaz povem, da je gostilničar sam videl, kako je Ati-
lovemu konju pred mestnimi vrati odletela podkev in
da jo je sam lastnoročno pobral in domov nesel, boš
li potem še trdila, da ni bila to prava Atilova podkev?
Povej mi, pravim, si li upaš to trditi?"

„Zakaj pa ne? »Jaz se le čudim, kako da ste si
pustili od gostilničarja natvesti take bajke, ko se
imate tako modrega. Ako je namreč gostilničar res
sam pobral Atilovo podkev, mora biti danes že skoraj
petnajststo let star."

S temi besedami je pa Ivanka Grogo popolnoma
porazila. Niti besedice ni več zinil, ampak samo grdo
jo je pogledal in odšel v sosedni kupej, kjer je Tre-
bušnik že spal spanje pravičnega. Ivanka se je pa
veselo posmejala in rekla: „Malo sem se že maščevala
za tistega pišketarja."

109

Plačani dolg.

Mohamedov „Počitelj“. — Junaška baterija. — Čudne bombe. —
Razbita slivovka. — Mohamed v devetih nebesih. — Prerokovo
zglavje. — Klofutam radovednež. — Neprijetna zmota. — Razhod.

Vožnje iz Gruža do Sarajeva smo se že naprej
bali. In kako tudi ne! Prejšnji dan smo se naveličali
celo zložne vožnje na elegantnem parniku po mirnem
morju, v Gružu so nas pa vtaknili v ozek železniški
voz, v katerem smo se imeli kuhati in peči celih šti¬
rinajst ur in še nekaj minut po vrhu. in vendar se
še danes spominjam z veseljem na to vožnjo. Kako to?

Vožnjo mi je najprej lepšala in krajšala prijetna
družba, ki sem se vozil v nji, dalje krasno, skoraj hladno
vreme in slednjič lepi kraji.

Že takoj v začetku vožnje imaš iz okna kupeja
tako krasen razgled, kakor ga mu skoraj ni para na
najlepših alpskih železnicah. Kajti pogled na širno
morje in zaliv, v katerega se izliva mogočna Neretva,
je res nekaj posebnega. . . v

Vlak se vije kakor kača vedno višje in višje ob
pobočju griča Srgja, ki s svojimi utrdbami zvesto čuva
v varstvo mu izročeni dalmatinski biser. Kmalu ti
izgine odprto morje izpred oči; samo zaliv se ti še
smehlja v silni globočini, kakor bi te vabil doli na
svoje zelene bregove. Ko se pa železnica zavije
naravnost proti vzhodu in prispe na ravna tla, skrije
se ti zaliv s svojo lepo hčerko Neretvo za skalnat
grič, pred teboj se pa odpre kraški svet tužne Her¬
cegovine.

Dobri dve uri ne vidiš drugega, kakor samo sivo
skalovje. Šele pri postaji Jasenica zagledaš dolgo
zeleno dolino, ki se imenuje Popovo polje. Čudno se
ti zdi, da ne uzreš v nji niti najmanjšega znamenja,
da bi bila obljudena. Toda, ako bi se ti peljal todi
jeseni ali po zimi, bi takoj spoznal, zakaj so se nase¬
lili ljudje v pustem pečevju nad poljem, in zakaj si
je tudi železnica poiskala pot visoko nad dolino.

110

Popovo polje je namreč samo v gorkem poletnem
času polje, v mrzlem pa jezero. Že oktobra meseca
pridrvi Trebinjščica ter ga zalije z vodo. Tu vidiš
torej nekako Cirkniško jezero, samo da je petkrat daljše.

Pri postaji Hutovo se poslovimo od lepe zelene
ravnine in zopet smo popolnoma v samem kamenju.
Pa ne za dolgo, kaiti že pri Dubravici zapazimo, da
nima Hercegovina za svoje otroke samo skalovja, mar¬
več tudi rodovitno zemljo.

Še predno smo namreč pridrdrali v Gabelo, odprl
se nam je lep pogled na širno dolino Neretve. Od tu
dalje se je vlak vedno pogosteje ustavljal. Ker je
bila ravno nedelja, bilo je na postajah jako živahno.
Ivanka je silno napenjala oči, če bi med potniki ne
zagledala kako zakrito turško „babo“. A radovednica
se je zastonj trudila, kajti na celi vožnji od Gruža
do Sarajeva nismo videli niti ene Turkinje.

Groga je pa v sosednjem oddelku slišal, kako je
Ivanka zdihovala, da ni nobene turške „babe“ na
izpregled. Takoj je pomolil glavo skozi vrata, rekoč:
»Turkinje so veliko boljše, kot marsikatera kristjana,
ki se le okrog vozari in ljudem nagaja.“

Ivanka ga je pa nato vprašala, kakšne „lerikvije“
je še videl pri sv. Blažu poleg Atilove podkve. S tem
mu je seveda takoj zamašila usta.

Ta mali prepirček nas je pa opozoril, da imamo
v svoji družbi dva sobojevnika, ki sta v teh krajih
prelivala svojo kri za vero, dom in cesarja.

Zato se je podal gospod kapitan v sosednji oddelek
ter prosil Grogo in Trebušnika — tega je moral še
poprej zbuditi — da nas blagovolita počastiti s svojo
navzočnostjo in nama razkazovati kraje, kateri so
jima gotovo še iz vojske 1. 1878. znani.

Temu lepemu vabilu se seveda nista mogla ustav¬
ljati. Prisedla sta torej k nam in vsi skupaj smo
pričakovali nestrpno, kdaj se nam pokažejo vasi in
kule (trdnjavice), iz katerih je Trebušnik kot cesarski

111

in kraljevi podlovec preganjal vstaše. Čakali pa nismo
dolgo.

Takoj onstran postaje Čapljina zagledamo na
strmem bregu malo turško gnezdo z neštevilnimi
minareti (minaret je stolp turške džamije ali molilnice)
in na pol podrtim obzidjem. Trebušnik nam je koj
povedal, da je to mesto Počitelj in nam tudi razložil,
zakaj se tako imenuje.

Ko je namreč Mohamed oznanjeval svojo vero po
Bosni in Hercegovini, je nekoč prišel ves utrujen do
Neretve in je na bregu zaspal. Mohamedanci so potem
kar trumoma romali na tisti kraj ter poljubovali pro¬
stor, kamor je bil položil prerok svoje trudne kosti.
Nekateri so bili celo tako goreči, da so kar tam ostali.
Tako je postalo polagoma krog prerokovega ležišča
celo mesto, katero so imenovali Počitelj v spomin, da
je Mohamed na tistem kraju počival.

S to Trebušnikovo razlago pa Ivanka ni bila
posebno zadovoljna.

„Stric, to pa že ne bo res,“ ugovarjala mu je.
„Ako bi bilo mesto dobilo ime od Mohamedovega
počivanja, moralo bi se imenovati ,,Počitek“ ne pa
Počitelj/ 4

„Pravim, pravim, sedaj si pa pokazala, koliko
znaš hrvatskega jezika. Kaj ne veš, da se pravi poči¬
tek hrvatski počitelj ? u

Tako se je odrezal Trebušnik ter nas pogledal, če
mu pritrjujemo. In njegovo upanje ga ni varalo. Vsi
smo potegnili ž njim zoper Ivanko.

Ker seje že v začetku skazal tako veščega pozna¬
valca Hercegovine, smo ga tako nadlegovali z raznimi
vprašanji, daje komaj sproti odgovarjal. Posebno gospod
kapitan je bil kaj radoveden.

„Ste se li pri Počitlju tudi bojevali ?“ povpraševal
ga je.

„Pravim, pravim, tukaj pa ne. Tja naprej proti
Stolacu je pa vsa zemlja namočena s slovensko krvjo/ 4

„Ste li bili tudi yi v kaki bitki ?“

„Pravim, pravim, seveda sem bil. Vam pa pozneje
povem, kako se mi je godilo, ko se na kaki postaji
malo pokrepčam. Sedaj imam pa že vse grlo osušeno
od žeje in govorjenja. “

„Stric, bom pa jaz povedala gospodom, kako ste
Turke poklali, ko vi ne morete več govoriti,“ prosila
ga je Ivanka,

„Pravim, pravim, jim pa povej, če veš.“

„Kako bi ne vedela, ko sem vas pa že kot otrok
slišala tolikokrat o tem pripovedovati. Torej poslušajte!

Stric je šel s svojim bataljonom na pomoč Stolacu,
ki je bil od Turkov oblegan. Že med potjo je nekega
Turčina tako česnil s puško po glavi, da je odletela
glava na eno stran, puškino kopito pa na drugo. Tako
je prišel stric ob svoj pihalnik. Toda nikar ne mislite,
da je bil stric zato kaj žalosten! Nasprotno, še celo
vesel je bil, ker je imel manj nositi. Otrnil je še par
Turkov s puškino cevjo, potem jo je pa vrgel za njimi
in hvalil Boga, da se je na tako čeden način znebil
najtežjega orožja. Držal je roke v žepu in veselo kora¬
kal s samim bajonetom ob strani.

Toda kmalu je bilo te slave konec. Pri bataljonu
so namreč imeli dva gorska topova. Po neki bitki so
se pa mule splašile in jo pobrale po svojih potih. Po
dolgem iskanju so naposled vendar ujeli dve. Ena je
imela na hrbtu municijo, to je krogle in smodnik,
druga pa topovo cev. Ker je imela ta mula zlomljeno
nogo, so jo morali ustreliti.

Major je kaj kislo gledal, ko je videl, da vsa nje¬
gova gorska baterija obstoji v eni muli z municijo na
hrbtu in eni topovi cevi. Seveda je moral tudi stric
svoj nos vtakniti v to baterijo. Ko ga pa major zapazi
in vidi, da je brez puške, se mu takoj razjasni obraz.

»Slišite vi, Trebušnik, w  pokliče ga hitro. »Vzemite
to-le cev, da ne bodete brez orožja; municijo naj vam
pa mula nosi. Samo toliko pazite, da vam ne uide! ;<

113

In major je odšel zadovoljen in vesel, da je na
tako lep način prišel zopet do baterije.

Stric pa ni bil nič kaj vesel. Čemerno je hodil za
bataljonom, vlačil pod desno pazduho top, z levo roko
pa mulo, ter se jezil nad Turkom, ki mu je razbil s
svojo bučo puško in na mulo, ki si je gotovo prav
nalašč zlomila nogo, da ji ni bilo treba nositi potem
več cevi.

Dva dni potem je zadel bataljon zopet na sovraž¬
nika. Bilo ga je kakor listja in trave. Vojaki so stre¬
ljali in streljali, a Turki se niso hoteli umakniti. Tu
zapove major „bateriji 44  naj napade sovražnika.

Stric je pa tega že komaj čakal. Urno pomeri s
topom na Turka in začne pokati. Že takoj pri prvem
strelu je krogla naredila tako zmešnjavo med sovraž¬
niki, da so noge, roke, glave, turbani in opanke kar
po zraku letali.

Ko Turki to vidijo, začno divje bežati. Stric je
še enkrat ustrelil, potem je pa še top zagnal za njimi,
da jih je tudi na ta način nekaj pokončal.

No, se ni li stric imenitno obnesel v vojski ?“

Vsi smo se čudili temu Trebušnikovemu junaškemu
činu, ki ga je Ivanka tako mojstrsko opisala.

Nato smo ga pa vprašali, kakšno odlikovanje je
dobil za svojo hrabrost.

„Pravim, pravim, nič nisem bil odlikovan; pač pa
je dobil major zlato kolajno, ker je imel takega moža
pod seboj, ki je zalegel za celo gorsko baterijo . 44

Tako se nam je pritožil Trebušnik in pri tem
žalostnem spominu naredil čemeren obraz, kakor ga je
imel takrat, ko je hodil z mulo za bataljonom in top
nosil pod pazduho.

,.Nikar ne bodi žalosten zaradi tega , 44  začne ga
nato Groga tolažiti. „Saj se je Hočevarjevemu gospodu,
ki od tebe kupuje konje, še večja krivica zgodila . 44

„Kakšna pa ? 44  vprašamo ga radovedno, ker nam
je gospod dobro znan.

Večernice. 64  7v

114

„No, bom pa povedal. Hočevarjev gospod je bil
svoje dni pri vojakih nadlovec. Hodil pa ni v prvih
vrstah, ampak bolj v zadnjih. Imel je namreč tiste pod
seboj, ki so vozili komis. Še dandanes rad pove na
prižnici, da je v sv. pismu zapisano, da bodo prvi
poslednji, poslednji pa prvi. Gospod prav dobro ve,
da je to res, ker je sam izkusil resničnost teh besedi
doli v Hercegovini.

Nekoč je namreč stal s svojim komisom na cesti,
ker so mu konji opešali. Tu vidi, kako hite cele vrste
vojakov nazaj v mesto, odkoder so zjutraj odšli. Na
njegovo vprašanje, kaj to pomeni, mu pojasni neki
korporal, da se morajo umikati pred Turki, ker jih
je preveč.

Nato je začel gospod premišljevati, kako bi se
tudi on z vozovi umaknil. Toda bilo je prepozno. Stal
je namreč že v prvi vrsti. Vojaki so izginili v smeri
proti mestu, zato so se pa pokazali Turčini.

Hočevarjev gospod pa ni zastonj iz Ribnice doma.
Takoj je vedel, kaj ima storiti.

„Fantje,“ zapove vojakom, ki so mu navadno po¬
magali hlebe šteti in so ž njim vred stali pri vozovih,
„fantje, kar s komisom nad Turke!“

Vojaki skočijo urno na vozove in začnd metati
hlebe na sovražnika.

Turčini so pa mislili, da frče bombe na njihove
vrste in so jo tako pocedili, da so kar drug drugemu
stopali na opanke.

Mislite li, da je dobil gospod župnik za to kakšno
kolajno? — Prav nič ni dobil. Plačati je moral kar
iz svojega še celo tisti komis, ki so ga bili zmetali
na Turke. “

,,Kako pa to, da niso komisa potem pobrali, ko
so Turki zbežali ?“ povpraša radovedno Petričev
Zorko.

„Kako ga bodo pobrali, ko so ga pa ti turški
lačenbergarji s seboj vzeli.“

115

,, Veste kaj, Groga, tega vam pa že ne verjamem , 44
oglasi se zdaj Ivanka. „To ste si gotovo vi sami iz¬
mislili . 44

„Kaj, jaz da sem si to sam izmislil? — No, pa
naj bo! Je že tako; mi vsi smo lažniki, samo ti go¬
voriš čisto resnico.

Vas, gospodje, pa prosim: Nikar ne mislite, da
sem si to kar izmislil! Hočevarjev gospod nam je nekoč
to sam pripovedoval pri Gašperci v salonu. Kaj ne,
Trebušnik? 4

„Pravim, pravim, res je taka. Pili smo ravno likof,
ker sem mu eno kobilo prodal . 44

„Pa vendar ne tiste s ponarejenim ušesom ? 44  pri¬
pomni Ivanka.

Trebušnik pa ni imel več časa odgovoriti na to
opazko, kajti voz je začel silno ropotati in takoj nato
smo se ustavili na kolodvoru v Mostaru.

Ker smo imeli pol ure časa, sta šla Groga in Tre¬
bušnik v prvo gostilno nasproti kolodvoru, mi drugi
smo pa hiteli po mestu.

V tem kratkem času smo si Mostar čisto dobro
ogledali. Videli smo, da leži v ozki dolini med Humom
in Podveležem in da je krog in krog zavarovan s
trdnjavami. Občudovali smo divjo strugo Neretve, slavni
stari most, in se spotili v znani tropični vročini. Na
kolodvoru smo si še kupili sladkega grozdja, potem
smo pa sedli na vlak, kjer sta nas Trebušnik in Groga
— bodi jima v čast povedano — že čakala.

Ko se odpeljemo s kolodvora, odpre se nam še
enkrat lep pogled na Mostar. A kmalu nam izginejo
zopet njegovi vitki minareti izpred oči, le temnozelena
Neretva nam je ostala še vedno zvesta. Urno je valila
svoje valove navzdol, kakor bi se ji mudilo zamenjati
strme bregove z morsko obalo.

Dolina se nam pri Bjelopolju še enkrat razširi,
potem pa zdrdramo v ozko pa dolgo sotesko, ki nosi
ponosno ime: Neretvine tesni. Na desni visoke stene,

liti

na levi ravno tako, v sredi pa ozka struga Neretve,
cesta in železnica, takisto kakor v bohinjskih Štengah,
samo vse bolj divje, vse bolj romantično.

Iz te krasne soteske pridemo s pomočjo predorov
in mostov v Jablanico, ki se lahko imenuje bosenska
Mojstrana. Vas leži v krasnem zelenem kotlu, ob
vznožju najlepših bosenskih gora. V krasnem polkrogu
jo obdajajo: Velika Čvrstenica (2227 ra), Veliki Prenj
(1915 ra), Ljupoglav (2102 ra), Zelena glava (2123 m)
in drugi nekoliko nižji, zato pa tem drznejši vrhovi.

Ko zapustimo Jablanico, zropotamo črez velikansk
železen most, pod katerim buči v globoki strugi divja
Doljanka, in se odpeljemo po lepi ozki dolini proti
Konjiči. Ob Neretvi stoje tuintam revna sela. Mnogo-
brojne razvaline raznih gradov in kul nam pa kažejo,
da so ti kraji videli že boljše čase.

Začelo se je že mračiti, ko smo prispeli na po¬
stajo Konjiča. Trebušnik in Groga sta jo takoj po¬
brala v restavracijo. Ta svoj korak sta izgovarjala s
tem, češ, da imata navado vsak večer malo povečer¬
jati. Ker smo tudi mi kolikor toliko podvrženi tej sicer
prav nepotrebni navadi, smo jo še mi potegnili za
njima.

Iz Konjice smo se odpeljali že v trdi noči. Videli
so se samo še temni obrisi gora, med njimi so nam
pa zijale črne globeli nasproti. Ni bilo dolgo in že se
nam je pridružil nov tovariš, pravi prijatelj vseh po
noči potujočih potnikov — spanec. Izvil se je iz teme,
priplazil se skozi okno, zaprl nam trudne veke ter nas
zazibal v sladke sanje.

Parni stroj je pa med tem zdihoval navzgor proti
Ivanovi planini in si tu in tam celo z zobmi pomagal
po strmi poti. Ko je prisopihal na vrh, je malo počil,
potem se je pa napotil urno navzdol proti Sarajevu,
da bi prihitel, kar se je bil gori grede zakasnil. Kadar
je bil pa klanec le prehud, grizel je zopet srdito v
dolg železen drog, ki je nalašč zato postavljen na tir.

Ko pa zagleda s svojimi velikimi belimi očmi v temo
zavito Bjelašnico (2063 m), ubere jo s čudovito naglico
proti Bosenskemu polju, menda od samega veselja, da
se bo kmalu odpočil na postaji v Sarajevu.

Pot zastavljajo razni potoki, a vlak se ne zmeni
zanje. Urno drdra črez trdne mostove, zdrami v Pa-
zariču s svojim vriščem zaspane letoviščarje, naloži
na postaji Ilidže kup zapoznelih izletnikov ter pri¬
hrumi naposled v bosensko prestolnico.

Sedaj šele so nas zbudili hreščeči glasovi spre¬
vodnikov, in zelo smo se čudili, da je bil zadnji del
vožnje tako kratek. Urno izstopimo ter se odpeljemo
po lepo razsvetljenih ulicah v hotel „Evropa“, kjer
smo potem nadaljevali svoje v Konjicah započeto delo.

Drugi dan se je pa začelo na vse zgodaj zopet
„ zijanj e “; tako namreč imenuje Ivanka ogledovanje
mest.

„Zijali“ pa v Sarajevu nismo veliko. Kajti mesto
nam ni moglo prav nič posebno novega podati, ker smo
bili že poprej v Skadaru. Zaradi modernih stavb, ka¬
terih je v Sarajevu jako veliko, že tako nismo lezli
doli, kajti zanimal nas je edinole turški živelj. Tega
smo se pa „nazijali“ do sitega v Skadaru. Zato je
razumljivo, da smo imeli Sarajeva en dan popolnoma
dosti.

Najprej smo si ogledali nekatera imenitnejša po¬
slopja, kakor na pr. stolno cerkev, muzej, mestno hišo,
mimo katerih skoraj ne smeš iti, ne da bi se vsaj
malo vanje ozrl. Nato smo pa šli v čaršijo. Tako se
namreč imenujejo v Bosni turški pazarji.

Tu pa nismo videli prav nič novega. Iste na pol
razbite kolibe, isti vrišč in hrušč, ista nesnaga in isti
smrad kakor na skadarskem pazarju, samo vse v
manjšem obsegu. Imeli smo kmalu tega turškega življa
več ko preveč. Zato smo zapustili notranje mesto ter
se podali med turška selišča, s katerimi so pobočja
gora, ki oklepajo Sarajevo, kar posuta.

J18

Turške hiše spoznaš pred vsem na tem, da imajo
tako zamrežena okna, kakor pri nas spovednice. Za
njimi žde Turkinje, opravljajo domača d^la, se zmer¬
jajo, prepirajo, obrekujejo, jokajo in smejajo vse vprek.
Cesto pa gledajo tudi skozi omrežje na pot. če je sploh
kaj videti. Kajti doma niso tako sramežljive kakor na
cesti, ko ti takoj pokaže hrbet, če jo le količkaj rado¬
vedno pogledaš, dasi je že tako in tako od vseh strani
zaplankana.

Nekaj posebnega so tudi turška pokopališča, ka¬
terih je toliko, da bi človek mislil, da ima vsaka hiša
svojega. Sredi navadno na pol podrte ograje je zelena
trata, na kateri stoji vse polno podolgovatih nagrobnih
kamenov, popisanih s turškimi čačkami. Turki dobe s
turbanom okrašen spomenik, Turkinje pa kamen brez
vsakega okraska.

Ivanka se je seveda potegnila za ženske pravice
in zato vprašala, čemu ta razloček. Groga ji je to
stvar tako-le pojasnil :

„Turban pomeni, da je mož gospodar v hiši, kamen
brez turbana pa, da mora ženska molčati in samo
takrat govoriti, kadar jo kdo vpraša. “

Ivanka bi se mu bila gotovo po svoje zahvalila
za to pojasnilo, ako bi se ne bila bala, da bi si jezika
ne odgriznila, ker smo ravno hiteli po strmi, z okroglim
kamenjem potlakani poti nazaj doli v mesto.

Ker smo si že dopoldne ogledali vse znamenitosti,
ki so nas zanimale, peljali smo se po obedu v kopel
Ilidže. Tam smo pili žvepleno vodo, krmili medvede,
izprehajali se po krasnem parku, poslušali godbo ter
se proti večeru vrnili v Sarajevo.

Ker je bilo prijetno hladno, sprehajali smo se še
nekaj časa po ulicah. Tako smo prišli nevede do zna¬
menite Begove džamije.

„Poglejte, poglejte!“ opomni nas Groga, „muezin
je že gori in se bo začel ravnokar dreti.“

119

Vsi se ozremo na vitki minaret in zapazimo pri
ozki ograji bradatega možica. Sprva se je malo ozrl
na okrog, če so že tudi njegovi tovariši na svojih
vzvišenih mestih, potem je začel peti svoj večni „la
ilaha illa Allahu“ (ni Boga razun Allaha).

Tako je vpil proti vsem štirim stranem neba. Ko
se je pa nakričal, pogledal je še malo po mestu, kakšen
vtis je naredila ta njegova pridiga in zlezel počasi doli.

Sedaj so pa začeli Turki skupaj vreti. Najprej so
se pri vodnjaku na dvorišču lepo umili, potem so si
pa sezuli opanke in se podali v krasno električno
razsvetljeno džamijo. To pa samo nekateri. Večina
jih je menda mislila, da je že zadosti pobožnosti, če
so se le umili.

Ker so bila vrata na stežaj odprta, smo lahko ogle¬
dali vso notranjščino. Posebnega sploh nismo videli.
Stene so popisane z izreki iz korana in okrašene z
lepimi arabskimi okraski. Tla so pogrnjena s prepro¬
gami, na njih je pa čepelo nekaj Turkov. Potem smo
pa zapazili še dve leči, eno na desni strani, drugo pa
na levi.

„Kaj pa pomeni tisti kamen, ki tam-le visi? w
vpraša me radovedno Ivanka.

„Kje pa? Jaz ne vidim nobenega kamena. “

„Kaj si slep, da ga ne vidiš ?“  vtakne se vmes
Zorko ter stopi na prag, da mi natančneje pokaže do-
tični kamen.

Tu jo je pa naletel.

Naenkrat prileti iz džamije star Turčin z zelenim
turbanom na obriti glavi, in ga začne zmerjati na
ves glas; zraven je pa tako mahal z rokami, kakor
bi ga hotel kar na tla pobiti. Zorko ga je pa mirno
in porogljivo gledal, kakor skobec ujetega vrabca.

Kaj pa je Turka spravilo v tako jezo? Nič po¬
sebnega.

Zorko je namreč stopil obut na prag, kar je pri
mohamedancih strogo prepovedano. Turčin se je šele

120

potem potolažil, ko je gospod kapitan Zorka potegnil
s praga.

Nato smo si pa vsi ogledali tisti kamen, ki je
vzbudil Ivankino pozornost, a nihče ni vedel razložiti
njegovega pomena.

„Groga bi nam znal to gotovo dobro pojasniti, 1 “
menil je gospod kapitan. „Škoda, da ni šel z nami. No
vsaj ga lahko zvečer vprašamo.“

Trebušnik in Groga sta šla namreč obiskat svo¬
jega rojaka Zgubovega Tina, ki se je bil naselil v
Sarajevu kmalu potem, ko je bila Avstrija zasedla
Bosno. Obljubila sta mi pa sveto, da prideta zvečer še
o pravem času v „ Evropo", da skupno večerjamo.

Mi smo pa še pogledali v grobno kapelico poleg
džamije, kjer počivata v dveh s črnim prtom pogrnjenih
rakvah Husrev-beg in njegova žena. Ta mož je namreč
dal na lastne stroške sezidati džamijo, in hvaležni Turki
so mu zato postavili poleg nje spomenik.

Nato smo še nekoliko časa opazovali živahno
vrvenje na ulicah, potem smo se podali v hotel k ve¬
čerji. Tista, ki ju ni bilo, sta bila seveda Trebušnik
in Groga.

Prikazala sta se nam šele drugo jutro pri zaj¬
trku. Ivanka ju je koj začela zbadati, češ, da znata
dobro besedo držati, toda to pot ni mogla izzvati prepira.

Trebušnik je bil namreč še tako zaspan, da je
kar zeval, Groga je bil pa nekam čudno zamišljen.

Po zajtrku smo se odpeljali z električno železnico
na kolodvor, ker smo nameravali s prvim vlakom v
Jajce. Kar skoči Groga sredi med vožnjo iz voza in
izgine v neki stranski ulici.

„Kam pa dere Groga? Kaj se mu je zmešalo? M
zakličem jaz ves začuden.

„Pravim, pravim, nek star dolg je šel plačat,“ oglasi
se Trebušnik.

„Aha, saj je res. Zdi se mi, da je že v Žirovnici
pripovedoval, da ima v Sarajevu nekaj takega opraviti.

121

Zakaj pa ni tega včeraj opravil? Vlak naj zamudi,
pa bo imel!"

„Pravim, pravim, saj je včeraj iskal upnika do
pozne noči, a ga ni mogel najti. Morda ga tudi sedaj
ne dobi. Toliko mi je pa že obljubil, da ostane raje
dolžan, kakor da bi vlak zamudil."

Tako je Trebušnik zagovarjal ubežnika in se zraven
tako tajnostno smehljal, da sem koj spoznal, da mora
biti dotični dolg neke bolj posebne vrste.

Ker smo imeli še dobre pol ure časa do odhoda
vlaka, me ni posebno skrbelo, da bi Groga ne prišel
o pravem času za nami. Toda manjkalo je prav malo,
da naposled res ni ostal v Sarajevu. Komaj je stopil
k nam v voz, je že vlak zažvižgal in se začel pomi¬
kati iz kolodvora.

„Pravim, pravim, kako si opravil ?“ vpraša ga koj
Trebušnik.

,,Dobro," odvrne mu Groga in si začne od samega
veselja mencati roke.

»Kakšen dolg si pa prav za prav imel tu v Sara¬
jevu?" vprašam ga nato jaz.

„No sedaj vam pa že lahko vse povem, ko je že
opravljeno. Vidite, stvar je bila ta-le:

Leta 78. sem ostal par mesecev s svojo baterijo
v Sarajevu. Nekega dne sem kupoval od malega fan¬
tiča veliko steklenico slivovke. Kar pride mlad, bogato
oblečen Turčin, razbije steklenico, nažge fantička s
„krščanskim psom" in ga za nameček še s palico na¬
klesti. Lahko si mislite, kako je zavrela kri, ko sem
videl, kako je — žlahtno kapljico popila zemlja mesto
mene.

Urno zgrabim Turčina ter ga tako treščim na
tla, da mi je kar v prahu izginil. Ko se je malo raz¬
kadilo, ga že ni bilo nikjer videti.

Nato grem počasi proti domu. Ko pa pridem v
vojašnico, povedo mi tovariši, da moram k stotniku k
raportu. Ker sem vsak dan pričakoval, da bom povišan

za četovodjo, sem šel prav vesel k raportu, ker sem
mislil, da mi bo stotnik naročil, naj si prišijem na
vsako stran še po eno zvezdo. Toda jaz revež sem se
zelo motil. Naročil mi je res nekaj, a vse kaj drugega,
kakor sem se nadejal.

Ko sem stopil v pisarno, sem mislil, da padem kar
vznak, tako sem se začudil. Kaj menite, koga sem
zagledal poleg stotnika? Tistega turškega pobalina,
ki mi je malo poprej na cesti v prahu ušel. Mrcina
me je prišel tožit, da sem mu pobil kosti.

„Zakaj ste napadli tega Turka, sina Hasdruba-
novič-bega?“ vpraša me stotnik osorno.

„Ponižno javim, gospod stotnik, da mi je ta Turek
nalašč razbil steklenico slivovke,“ zagovarjal sem se
jaz.

Turčin je pa kar vse utajil. Prisegal je pri Mo¬
hamedovi bradi, da mi ni prav nič žalega storil.
Stotniku se je pa ta prisega tako dopadla, da me je
poslal za tri dni v luknjo. Tam sem jedel suh kruh,
pil slabo vodo in vsak dan za par ur nosil na rokah
in nogah verige. Tisti turški smrkolin mi je pa hodil
skozi okno nagajat. Kadar sem bil uklenjen, me je
celo s šivanko zbadal, katero je imel pritrjeno na
dolgi tanki palici.

,.No, le čakaj, Mohamedov podrepnik!“ mislil sem
si; ,,kadar pridem iz luknje, razbijem ti vse kosti, če
me tudi potem ustrele.“

Toda predno sem ga dobil v pest, smo že zapu¬
stili Sarajevo.

Sčasoma sem bil že na vse to pozabil. Ko me je
pa Trebušnik vprašal, če ga spremim v Bosno, sem se
takoj domislil na ta dolg in sklenil sem, da ga po¬
plačam, kakor hitro pridem v Sarajevo.

Seveda sem moral najprej zvedeti za upnika. Zato
sva šla včeraj s Trebušnikom k Zgubevemu Tinu po¬
izvedovat, če pozna Hasdrubanoviča in če je sploh še
pri življenju.

Zvedel sem več, kakor sem pričakoval. Tina mi
je namreč povedal, da je Hasdrubanovič že sam svoj
gospodar in da ima posestvo blizu kolodvora.

„Najložje se pogovoriš ž njim zjutraj, ko gre po
samotni stezi ob Miljački v mesto na kavo.“

Tako mi je svetoval Tina in jaz sem ga tudi
ubogal.

Ko smo se peljali na kolodvor, sem skočil iz voza
in jo pobrisal proti Miljački. Prišel sem o pravem času.
Kajti, komaj sem prihitel na stezo, mi je že Hasdru¬
banovič prišel naproti. Spoznal sem ga na prvi pogled.

„Salem alejkum“ Hasdrubanovič-beže, me li še
poznaš?“

Tako sem ga pozdravil ter mu ob enem zastavil

pot.

Turčin me površno pogleda in mi odgovori:

„Alejkum salem, ne poznam te, brate!“

„Torej me več ne poznaš? Kaj se nič več ne
spomniš tistega vojaka, ki je leta 78. s teboj cesto
pometal, ker si mu razbil steklenico slivovke, in je
moral potem zaradi tvoje krive prisege v luknjo, kjer
si ga ti potem zbadal z iglo? Vprašam te še enkrat,
povej, se ga li več ne spomniš? 44

Tako sem govoril in mu pripeljal par takih za¬
ušnic, da je videl Mohameda v devetih nebesih.

Med tem opravilom se pa spomnim, da bi utegnil
Turčin za menoj leteti in me priporočiti kakemu ce¬
sarskemu možu, kar bi mi morda napravilo kaka pota.

Zato sem vrgel dedca tja v eno turšco, mu sezul
opanke, odvil turban ter zagnal vse skupaj tja v
Miljačko. — Tako sem pošteno poplačal dolg.“

Vsi smo pohvalili Grogo, ker je tako vesten, da
poplačuje celo zastarane dolgove, dasi ga nihče ne
terja. Edini Zorko ni bil videti naših misli. Zmajal je
z glavo in rekel Grogi:

„Nisem vedel, da ste tako silovit človek. Drobro,
da vas ni bilo včeraj zraven, ko meje hotel na pragu

124

Begove džamije nek Turčin napasti, sicer bi bil go¬
tovo nastal pretep. 44

„Tako, bili štev Begovi džamiji ? 44  zasmeja se Gro¬
ga; „ha, ha, ha, tam sem enkrat eno imenitno naredil. Šel
sem počasi mimo džamije. Notri so Turki molili Mo¬
hameda, zunaj na pragu so pa stale opanke lepo v
vrsti, kakor vojaki, kadar je parada. Urno grem tja
in jim zmešam vse pare. Takoj nato pridrve Turki iz
džamije. Jaz jih seveda nisem čakal, marveč sem jo
hitro pobral strani. Bil sem že precej daleč, pa sem
še vedno slišal, kako so se prepirali za opanke . 44

»Čakajte malo, Groga!“ oglasi se nato gospod
kapitan. „Dobro, da sem se domislil. Povejte nam, kaj
pomeni tisti kamen v Begovi džamiji! Vam je to go¬
tovo znano 44

»Seveda mi je. Tisti kamen je nosil Mohamed s
seboj, ko je oznanjeval pokoro po Bosni, da ga je imel
za zglavje. — Gotovo ste šli gledat tudi Husrev-begov
grob, ki je takoj poleg džamije? Vidite, o tem vam
tudi lahko nekaj razložim.

Husrev-beg se je namreč nekoč bojeval zoper
Hrvate. Naenkrat prileti krogla iz topa in mu odnese
glavo. Ko je bil že v zadnjih zdihljejih in je spo¬
znal, da mora umreti, je naredil oporoko, v kateri je
volil vse premoženje za džamijo, ki naj se po njem
imenuje. Tako je nastala Begova džamija . 44

»Oho , 44  zasmeja se Ivanka; „to pa že ni res. Kako
neki je mogel beg delati oporoko, če mu je pa že
poprej top odnesel glavo ? 44

„Kako je mogel brez glave delati oporoko, to tebi
ni prav nič mar , 44  odreže se ji Groga. »Res je pa le,
da se je tako zgodilo, kajti meni je sam hodža to pravil,
in ta mora take stvari gotovo dobro vedeti . 44

»Kaj pa je to, hodža ? 44  vpraša ga zopet Ivanka.

»Kaj, ti ne veš, kaj je hodža in hočeš biti izobra¬
žena gospodična ? 44  čudi se Groga. „No, te pa jaz pod¬
učim v tej reči, ko te drugi niso. Vidiš, hodža je pri

Turkih to, kar pri nas tisti profesorji, ki v semenišču
uče bogoslovce maševati, pridigovati, spovedovati in
pokopavati . 44

„Vidva sta bila gotovo prijatelja z dotičnim hodžo,
ki vam je vse to pripovedoval ? 44  pravi Grogi Zorko.

„Seveda sta bila, pa še kakšna ! 44  odgovori mu
urno Ivanka mesto Groge. „Hodža ga je hotel celo za
muezina narediti, ker ima tako lep in močen glas,
Groga pa ni maral, ker se ni hotel odpovedati vinu,
ki ga Mohamedanci ne smejo piti . 44

Ivanka je žela za to umestno opombo od naše
strani veliko hvale, samo Groga se je grdo držal. A
tudi njemu se je obličje razjasnilo, ko je Trebušnik
vzel s police precej veliko čutaro pristnega mostar¬
skega vina in rekel:

„Pravim, pravim, Groga, malo likofa mora biti,
ker si se tako srečno znebil dolga . 44

Pili smo torej likof in gledali skozi okno na lepo
polje rodovitne bosenske doline, ki se je — vsaj za
nas — že bližala koncu. Kajti kmalu nato smo do¬
speli na postajo Lašva. Od tu drži glavna proga dalje
ob reki Bosni proti Bosanskemu Brodu, stranska se
pa odcepi proti Jajcu.

Ker smo hoteli videti tudi Banjaluko, poslužili
smo se stranske proge. Popustili smo nekaj praznih
voz na postajo, potem smo pa oddrdrali po dolini reke
Lašve navzgor.

Črez dobro uro smo že obstali na kolodvoru Trav¬
niku. To mesto je bilo nekdaj prestolnica Bosne in se
šteje še dandanes med najimenitnejša bosenska mesta.
Posebno znameniti so stari nagrobni spomeniki vezir¬
jev, ki so stolovali v trdnjavi, ki je zob časa še do
danes ni mogel razgristi.

Mi seveda nismo drugega videli, kakor kup lepših
in grših hiš. znameniti jezuitski kolegij, nekaj zvonikov
in cel gozd minaretov. Več skozi okno železniškega
voza tudi ne moreš videti.

Od Travnika naprej noter do Komarja gre vlak
precej navkreber. Ko se pa obrne v Jablansko dolino,
mora se kar z zobmi ustavljati, da ne pridrči prehitro
v Doljni Vakuf. Tu smo izgubili zopet nekaj potnikov,
ki so bili namenjeni po stranski progi v Bugojno; mi
smo se pa pridružili Vrbasu, ki nam je s svojimi ze¬
lenimi valovi kazal pot proti Jajcu, kjer se proga
konča. Sicer so načrti za železniško zvezo z Banjaluko
že gotovi, a Ogri ne puste graditi železnice. Boje se
menda, da bi železnica utegnila njihovi konjereji ško¬
dovati.

Ko pridemo v Jajce, si najprej oskrbimo vse po¬
trebno glede osemurne vožnje v Banjaluko, potem si
pa ogledamo mestne zanimivosti. Poprej smo se pa še
morali preskrbeti z vstopnicami po kroni, kakor da bi
bilo to staro gnezdo kaka komedija. Poleg tega se
nam je tudi pridružil nek Nemec, ki se nam je izkazal
za oblastveno potrjenega vodnika.

Groga se ga je sicer branil, češ, da nas bo že on
vodil, ko vendar pozna Jajce tako natanko, kakor
Breznico. A vodnik nas je podučil, da brez njega ne
pridemo niti v grad niti v katakombe, ker ima le on
ključe do teh »jajčnih" dragocenosti. Morali smo ga
torej vzeti s seboj. Koristil nam res ni posebno, zato
se je pa Groga toliko bolje izkazal s svojim znanjem.

Ko pridemo namreč do neke razrušene cerkve,
poleg katere stoji še precej dobro ohranjen stolp, nas
opomni vodnik, da je to Lukežev zvonik.

Nato ga pa vpraša Groga: „Veste li, zakaj se ta
kula (stolp) tako imenuje?"

„Ne, tega pa ne vem," prizna mu vodnik odkritosrčno.

„Aha, saj sem vedel, da niste tako znani v Jajcu,
kakor jaz," pravi Groga samozavestno. „Seveda, vi
niste bili 78. leta v vojski kakor jaz. To lahko rečem,
vroče nam je bilo pred Jajcem. Turki so streljali, ka¬
kor bi bili lešnike vsipali. Precej nas je padlo, predno
smo spravili ta svet pod našega cesarja."

„Kaj ste tudi vi padli v vojski ?“ oglasi se urno
Ivanka; „tega pa še do danes nisem vedela. “

„Kdo je rekel, da sem jaz padel?*‘ razjezi se Groga.
„Sami ste povedali,“ odvrne mu Ivanka. Saj ste
ravnokar rekli, da vas je pred Jajcem veliko padlo.“
„Veš kaj, Ivanka, s teboj je pač velik križ, ko
prežiš na besede, kakor vrag na duše. S teboj se že
ne bom prerekal. Samo toliko ti povem . .

»Pustita prepir!* 4  sežem nato jaz Grogi v besedo,
ker sem vedel, da se bo začel z veliko gorečnostjo
pričkati vkljub resnemu sklepu, ki ga je bil ravnokar
izrekel. „Povejte nam raje, od kod ima ta stolp svoje
ime, ako sploh veste!“

»Seveda vem. Zakaj, jaz nisem tak, kakor tisti,
ki se ponašajo, da vedo, pa ne vedo, marveč kar vem,
tudi res vem in rad povem, če mi le nihče ne sega
venomer v besedo, kakor ta-le Ivanka, ki jo je Bog
menda samo zato ustvaril, da je kaznoval z njo grešni
svet. — Torej vi bi radi vedeli, zakaj se imenuje ta
stolp Lukežev? No, to stvar vam lahko razložim.

Sv. evangelist Lukež je oznanjeval po Bosni
krščansko vero. Kakšni ljudje, katerega jezika in ka¬
tere narodnosti so takrat tod prebivali, ne vem, ker se
nisem toliko zgodovine učil, kakor Ivanka, ki je toliko
časa hodila v šolo, da se je v nji skoraj postarala.
Samo toliko mi je znano, da so bili poprej pogani,
potem pa kristjani, ko so se dali krstiti. Ko so pa
prišli Turki v Bosno, so sv. Lukeža ujeli in ga vrgli
v kotel vrelega olja. Ker se mu pa ni nič zgodilo, so
se silno ustrašili in ga izpustili. Sv. Lukež je šel potem
sem v Jajce in nazadnje tu umrl. Kristjani so mu pa
sezidali to-le cerkev in ga v nji pokopali. Zato ima
pa ta podrtina po njem ime.“

Tako je pripovedoval Groga in nas pogledal samo¬
zavestno, če se kaj čudimo njegovi učenosti. A mož
je delal račun brez — Ivanke. Ta mu ni odpustila
tistega postaranja v šoli.

„Zelo lepo ste govorili. Groga," rekla je hinavsko,
„samo nekaj malega ste se zmotili. Najprej sv. Lukež
ni nikdar v Bosni oznanjeval krščanske vere in zato
ni mogel umreti v Jajcu. Tudi ga niso Turki vrgli v
vrelo olje, ker takrat sploh še Turkov ni bilo. Pokopan
je bil pa v Carigradu. Kar se pa sploh tiče kotla z
vrelim oljem, ste vi zamenjali sv. Lukeža s sv. Janezom."

Grogi se je pa zdelo silno za malo, da je Ivanka
tako raztrgala njegovo „predavanje.“

„Seveda, ti boš pravila, da to ni res, kar sem
povedal o sv. Lukežu!" togo til se je. „Si li bila ti
v vojski 1. 78. ali jaz? No, če veš vse tako dobro, pa
razloži, od kod je prišlo, da se ta kula imenuje po sv.
Lukežu. Tega imena vendar ne boš utajila ?"

„Gotovo ne", odvrne mirno Ivanka. „Razložim pa
to stvar prav lahko in veliko bolje, kakor vi, Groga.
Kakor sem že omenila je bil sv. Lukež pokopan v
Carigradu. Ko so pa Turki to mesto vzeli, prenesli
so svetinje v grški grad Rogos. Toda tudi ta trdnjava
se je morala Turkom podati, in tako je prišel evan¬
gelist v turške roke. A Turki ga niso vrgli v kotel
vrelega olja, kakor misli Groga, ampak so ga raje
prodali srbskemu vojvodi Juriju Brankoviču za trideset
tisoč cekinov. Bosenski kralj Štefan Tomaševič je
ukazal potem črez več let prenesti svetinje v Jajce.
Na ta način je prišel sv. Lukež do groba v tej cerkvi,
stolp pa do imena."

„Ne zamerite, gospodična Ivanka/ 4  oglasi se tu
Zorko, ki je ves čas napeto poslušal, „meni se tudi
vaša povest o sv. Lukežu ne zdi posebno verodostojna,
kajti jaz sem videl v Benetkah v cerkvi sv. Marka
svetinje, ki je o njih dokazano, da so zemeljski ostanki
sv. Lukeža. “

Toda gospod jo je skupil.

„Veste kaj, gospod Zorko, to pa že ni lepo od
vas, da me tako sumničite", odvrne mu Ivanka precej
razžaljena. „Kaj mislite, da sem taka, kakor nekateri

129

drugi v naši družbi, ki samo takrat govore, kadar la¬
žejo? Poslušajte me le do konca, pa bodete spoznali,
da govorim resnico o sv. Lukežu!

Pokopali so ga torej v tej cerkvi. Ko so se pa
Turki bližali tudi Jajcu, odnesli so ga frančiškani
proti Dubrovniku. Na potu jih je pa pristregel voj¬
voda Ivaniš Vlatkovič, jim vzel svetinje kot kraljevo
lastnino in jih poslal na Laško. Nekaj časa so jih
imeli spravljene frančiškani v Padovi, potem so jih
pa shranili v cerkvi sv. Marka v Benetkah, kjer ste
jih vi, gospod Zorko, videli.“

Jaz sem bil pa tega zgodovinskega prepira že do
grla sit, zato sem vso družbo nagnal iz razvalin na¬
prej. Kmalu pridemo po strmi poti mimo na pol po¬
drtih turških bajt do grajskih vrat. Vodnik izvleče
velikanske ključe ter nas pelje skozi vrata najprej v
katakombe. Šli smo globoko doli po stopnicah ter na¬
posled dospeli v nekako klet, ki smo si jo razsvetlili
s smolnatimi bakljami.

Vsi smo se čudili Grogi, da je tako urno hlačal
v to podzemeljsko votlino. Ko je prišel na dno, je
posvetil z bakljo po kotih, potem pa razočaran obstal
sredi prostora ter rekel nevoljno vodniku: „Kaj'tu ni
več gostilne ?“

„Kakšne gostilne?“ začudi se mož, „to so kata¬
kombe. “

„Kaj meni mar vaše katakombe, u  zavrne ga Groga.
„Ko je bila leta 78. vojska, imel je v teh prostorih
nek Turčin gostilno. Vedno nas je vse polno tu sedelo
pri lojevih svečah in pili smo pivo, da je bilo veselje.
In kakšno pivo! Poprej in poznej nisem nikdar več
takega pil. Je li morda tisti Turčin umrl, da ni več tu
gostilne? Škoda, tako dobra klet, pa prazna!“

,,Oprostite gospod/ 4  pravi nato vodnik, „ta pod¬
zemeljski prostor je stara, v skalo vsekana krščanska
cerkev, ne pa klet. Saj vendar vidite tu r še oltar in
spovednice. Tu so obhajali prvi kristjani službo božjo,

Večernice. 64. zv. 9

130

ko so se morali skrivati pred pogani. Pozneje so rabili
Turki to katakombo za ječo, kamor so zapirali krščan¬
ske ujetnike. Da bi bila pa kedaj tu pivnica, o tem
ne vem prav nič. — Ako hočete, gremo še v spodnji
del, ki se je rabil za grobišče. 44

„Le v pojdite, kamor hočete; jaz ne grem nikamor
naprej. Žal mi je že, da sem prikrevsal sem doli. Kaj
mislite, da bi bil šel za vami, ko bi bil vedel, da tu
ni več gostilne? No, pa saj to ni bila nikdar klet,
kakor pravi ta nemški modrijan, to je bila svoje dni
cerkev, sedaj pa je katakomba. Ne vem, bi se li jezil
ali smejal, ko hoče vsak vse bolje vedeti kakor jaz, ki
sem bil 78. leta v vojski. 44

Tako se je jezil Groga ter ropotal po strmih stop¬
nicah iz katakombe. Tudi Trebušnik jo je kaj hitro
ubral za njim. Mi smo pa zlezli še v grobišče, kjer pa
nismo videli nič drugega, kakor mal, v skalo vsekan
oltar.

Sicer so pa te katakombe jako znamenite; škoda
le, da je njihova zgodovina skoraj popolnoma neznana.
Sploh so se začeli zanje zanimati še-le v novejšem času
in Groga je to pot imel popolnoma prav, ko je trdil,
da je bila v njih za časa okupacije pivnica.

Nato smo šli še na grajsko obzidje, kjer smo
našli Trebušnika in Grogo.

„Groga, povejte nam vendar, kako ste se borili
za Jajce! Gotovo ste vi odbili s svojim topom te-le
skale, ki leže tu pod zidom. 4 ' Tako ga je podražila
Ivanka, brž ko ga je zagledala.

Toda Groga to pot ni bil za šalo. Bil je tako uža¬
ljen, da se niti prepirati ni hotel.

»Lahko bi vam pač natančno pokazal tla, ki smo
jih mi močili s svojo vojaško krvjo, toda vem, da ti
vse bolje veš. Zato pa kar ti povej, vodnik naj ti pa
pomaga, saj je plačan za to, jaz pa ne. 44

Tako je rekel Groga in vse naše prošnje ga niso
mogle omečiti, da bi nam pokazal tla, ki jih je močil

131

s 3 voj o vojaško krvjo. Nato se je pa Ivanka sama po¬
nudila, da nam pove zgodbo od prelivanja te vojaške krvi.

„Kaj bodete tako prosili,“ dejala je, „ko vam pa
jaz lahko povem. Groga se tu niti bojeval ni. Njegov
polk je prišel še-le v Jajce, ko je bila bitka že kon¬
čana. A vkljub temu je prelival kri, pa ne »za vero,
dom, cesarja«, ampak za svoj želodec. Nekega dne sta
namreč šla s Cuckovim Lojzom, s tistim, ki je služil
pri kranjskih Janezih, na lov na pujske, ki so letali
brez gospodarjev po njivah. Lojza jih je lovil s puško,
Groga pa kar z rokami, ker je bil top doma pozabil.
Zalotila sta prav lepega prašička in Groga se je že
kar naprej obliznil okrog ust. A to veselje je bilo malo
prezgodnje. Lojza je sicer z vso močjo udaril po puj¬
sku s kopitom, toda Groga je prestregel udarec z nosom
in tako pujsku rešil življenje. Prašiček je zavil nato
svoj repek v lepo figo in jo popihal v bližnji gozd.
Groga je pa močil tla — s svojo vojaško krvjo, ki
mu je tekla iz pobitega nosu. — No, sedaj pa povejte,
Groga, če ni bilo res tako!“

Ta se pa ni prav nič razjezil, marveč je počasi
zlezel raz obzidje in izginil iz gradu v mesto. To
žaljenje njegove vojaške časti in krvi mu je najbrž
še celo prav dobro prišlo, da se je lahko — vsaj na¬
videzno — kujal in šel iskat leka zoper žejo. Tudi
Trebušnik bi jo bil z istim namenom najraje potegnil
za njim, a Ivanka ga je prijela za rokav ter ga ni
pustila strani, češ, da mu mora še nekatere znameni¬
tosti pokazati.

„Poglejte, stric,“ razlagala je strokovnjaški, „to-le
zeleno ravan ob Vrbasu! Imenuje se Kraljevo polje.
Tu so nekoč dekleta Turke naklestile, pa ne z jeziki,
kakor mislite vi, gospod Janko, marveč z hanžarji.
Stvar je bila taka: Usref- paša je zbral precejšno vojsko
in oblegel Jajce. Toda junaški poveljnik Kegljevič je
trdnjavo tako hrabro branil, da so Turki spoznali, da
je ne morejo vzeti s silo. Poslužili so se torej zvijače.

132

Delali so se, kakor da so odstopili od obleganja, med
tem so se pa skrili v bližnje gozdove ter pripravljali
lestve za ponočni naskok.

Kegljevič je pa zvedel od ogleduhov, kaj name¬
ravajo Turki. Poslal je močno četo v zasedo, ki je
imela na s topom dano znamenje planiti na Turka.
Dekletom je pa ukazal, naj gredo pod noč na Kraljevo
polje plesat in prepevat po stari navadi, ker je bil
naslednji dan nek velik praznik.

Po noči prilezejo Turki iz gozdov, obloženi z veli¬
kanskimi lestvami. Ko pa zagledajo v mesečini ples
in dekleta, premaga jih takoj ljubezen do ženskega
spola. Urno pomečejo lestve na tla, pridirjajo na polje
in poprosijo dekleta na ples. In začel se je ples, toda
drugačen, kakor so ga pričakovali Turki. Dekleta so
potegnile skrite handžarje in začele mahati po svojih
plesalcih, da so jim glave kar tako frčale z ramen.
Tu zagrmi tudi top iz trdnjave. Vojaki se vsujejo iz
zasede in klanje je bilo kmalu končano. Niti en Turek
ni ušel.“

„Pravim, pravim, prav se jim je zgodilo pohotne-
žem,“ oglasi se zadovoljno Trebušnik. „Pravim, pravim,
povej nam še, kako so prišli potem Turki do Jajca, ko
znaš tako lepo pripovedovati!“

„Tudi to vam lahko povem. Kegljevič je še potem
mnogo let branil trdnjavo. Naposled se je pa vendar
le naveličal vednih bojev, posebno, ker v oblegani trd¬
njavi ni tako prijetno, kakor pri likofih, na kar se vi,
stric, jako dobro razumete. Prepustil je torej Jajce
cesarju Ferdinandu. Ta je pa poslal v trdnjavo nem¬
ško posadko. Komaj je Usref-paša to zvedel, jo je že
zopet pribasal pred Jajce. Kegljevič se je branil s
peščico vojakov skoraj deset let, Nemci so se pa že
črez deset dni podali. Tako je prišla zadnja trdnjava
in z njo cela Bosna v turško oblast.“

Petričev Zorko se je na glas čudil, da je Ivanka
v zgodovini tako temeljito podkovana ter jo je vprašal,

133

čemu se toliko bavi s to vedo. Ivanka se je pa le
nekako skrivnostno nasmehnila in nam dolgo ni hotela
•pojasniti svojega nagnenja do zgodovine. Naposled pa
nam je vendar-le — seveda strogo zaupno — razo¬
dela, da se pripravlja za privatno docentko zgodovine
na bodočem slovenskem vseučilišču v Ljubljani.

„Kako pa to, da ste si izbrali ravno zgodovino
za svojo stroko ? u  poizvedoval je dalje radovedni Zorko
! ;er menil, da bi bila ženska ročna dela zanjo pri-
kladnejša.

„Imam že neko posebno veselje za zgodovino,“
pojasnjuje mu nato Ivanka z veliko gorečnostjo. „Vidite,
meni je kar prirojeno, da rada kaj izvem; če je novo
ali staro, v tem nisem izbirčna. Kadar se pa do dob¬
rega nalezem novic, tudi rada druge z njimi seznanim.
Ravno v tem pa obstoji zgodovinska veda. Tudi misliti
ni treba kdovekaj zraven. Ako se ne spominjam na¬
tanko kakega zgodovinskega dogodka, ga pa kar po svo¬
jem povem. V naj večji sili si ga celo prav lahko izmi¬
slim. Ako mi kdo oporeka, sklicujem se na vire, ki
jih seveda nikjer ni. S tem zamašim vsakemu nasprot¬
niku usta. Par znanih imen velikih učenjakov mu
vržem v obraz, pa je mir besedi. Saj delajo tako tudi
največji zgodovinarji, kadar trde kaj takega, kar se
ni nikdar zgodilo. w

Zorko pa še ni bil zadovoljen s tem pojasnilom.
Hotel je tudi vedeti, če je že predelala vso zgodovino
Bosne. S tem je pa spravil Ivanko skoraj v nevoljo.

„Veste kaj, gospod Zorko, M  rekla mu je očitajoče,
,.ste pa le malo preveč radovedni, akoravno ste tako
dolgi kakor sv. Krištof, ki je nesel Jezusa črez Savo
iz Radoljice na Lancovo. Slišala sem namreč, da smo
samo kratki ljudje radovedni, dolgi pa ne. Ker se pa
tako zanimate za mojo stvar, povem vam tudi, koliko
zgodovine sem že premlela. Jaz imam namreč pri
učenju posebno metodo. Zgodovina se menda navadno
začne proučevati pri starem veku. Jaz pa se raje

m

držim temelja vse učenosti in vednosti — abecede.
Najprej sem vzela zgodovino vseh dežela, ki se zače¬
njajo s črko „a“. Tako sem že predelala Afriko, Ame¬
riko, Azijo in Avstralijo. Nato sem prešla k črki ,,b“.
Tu sem pa kar začela z Bosno in sem jo končala ravno
tisti dan, ko smo odpotovali. Zato mi je njena zgodovina
še tako dobro v spominu. Edino letnice se mi včasih
malo zmedejo. Tako na pr. vem prav dobro, da so Turki
vzeli Jajce 1. 1527., samo tega ne vem, je li bilo to
pred Kristusom ali po Kristusu. Toda to ni posebna
razlika v času, da so le številke prave.“

Zorko pa sedaj ni več povpraševal Ivanke. Imel
je dosti pojasnila. Malo smo se še ogledali na okrog,
ker je razgled z obzidja dalekosežen in naravnost kra¬
sen, potem smo se pa podali nazaj v mesto. Tu nas je
zapustil vodnik, nevoljen, ker mu jo je Groga popihal
s takso, ki je bila pa res popolnoma nezaslužena. Od¬
prl nam je par vrat, in že smo mu plačali nekaj črez
pet kron. Trebušni k je menil, da bi nam Groga za ta
denar cel dan odpiral vrata,

Nato smo šli v frančiškansko cerkev gledat koste-
njak zadnjega bosenskega kralja Štefana Tomaševiča.
Ivanka nam je drage volje povedala zgodovino njegove
smrti. Ta nesrečni kralj je moral bežati pred sultanom
Mohamedom II., ki je prekoračil z velikansko vojsko
bosensko mejo. Zatekel se je v malo, a nepremagljivo '
utrdbo Ključ. Na sultanovo povelje ga je oblegel Mah-
mud-paša z 20.000 jezdeci. Ker pa niso jezdili na
divjih kozah, niso mogli po strmi steni do gradu. Po
dolgem brezuspešnem obleganju je obljubil paša kralju
in njegovi posadki življenje in prostost. Nato se je
Ključ podal. Toda paša ni bil mož-beseda. Ujetnike
je deloma potaknil med janičarje, deloma pa prodal v
Carigrad v sužnost. Kralja je poslal sultanu, ki je
toliko časa lepo z njim ravnal, dokler se niso na nje¬
govo odločno povelje podala vsa krščanska mesta.
Nato ga je pa ukazal živega odreti in mu odse-

kati glavo. Sultanu je namreč nek šejk razložil, da
pravi moliamedanec ne sme nikdar držati kristjanu
dane besede. To je pa le en sam list iz žalostne zgo¬
dovine nekdaj tako slavnega bosenskega kraljestva.

Nesrečnega Tomaševiča so Turki pokopali na
hribuf,Hum, ki se dviguje ravno nad Jajcem. Dolgo
časa niso vedeli za njegov grob. Samo slepi guslarji
so opevali nesrečno smrt zadnjega bosenskega kralja
aa Carevem polju in njegov pokop na Humu.

Sultan je namreč ukazal pokopati Tomaševiča na
Humu in sicer na takem mestu, od koder se Jajce
več ne vidi. Velik janičar je nesel na čelu pogreba
velikansko zastavo, sultan jih je pa opazoval iz Jajca.
Ko je videl samo še vršiček droga, ukazal je jani¬
čarjem obstati in na istem mestu pokopati usmrčenega
kralja.

To pravljico je slišal dr. Trulielka ter se ravnal
po nji. In imel je srečo. Kmalu je namreč našel na
tleh veliko ploščo. Ukazal jo je odstraniti in na istem
mestu kopati. Komaj so prišli kopači dober meter
globoko, so že odkrili človeško okostje. Vse okoliščine
pričajo jasno, da so to ostanki Štefana Tomaševiča.
Prenesli so jih spoštljivo v frančiškansko cerkev, kjer
počivajo sedaj v stekleni rakvi.

Naposled smo si še ogledali najlepšo „jajčno“ zna¬
menitost, namreč velikanski slap Plive, ki se ravno
pod mestom druži z Vrbasom. Da smo pa prišli do
njega, morali smo zopet skozi celo mesto. To je zlasti
Trebušnika spravilo v veliko nevoljo.

„Pravim, pravim,“ godrnjal je mož, „dobro, da ni
to gnezdo tako veliko kakor Dunaj, ko moramo veno¬
mer letati od enega konca do drugega. Pravim, pra¬
vim, še končali me bodete s to hojo, potem mi pa le
pripravite grob poleg kralja Tomaževca. Samo to bi
rad vedel, čemu gremo zijat tisto vodo, ki je imamo
vendar doma dosti.“

136

Toda tista „voda 44  je pač vredna „zijanja“. Da
smo jo lažje „zijali“, šli smo v park, ki se razprostira
ravno slapu nasproti. Kako se začudimo, ko zagledamo
na neki klopi — Grogo v mirnem spanju pravičnega!
Prebudilo ga je šele naše glasno govorjenje. Sklonil
se je počasi pokonci ter nas gledal s tako žalostnim
in zaspanim obrazom, da smo se mu morali kar smejati.

„Oho, Groga , 44  pravi mu Ivanka, „kaj ste si kar
tu preskrbeli prenočišče ? Mi smo pa mislili, da v ho¬
telu popij ate . 44

„Seveda v hotelu popijate,“ oponašal jo je Groga
ter jo strupeno pogledal. „Pa popijaj, če imaš s čim!
V Sarajevu sem imel še nekaj kron, sedaj sem pa vse
žepe obrnil narobe, pa ni padel niti vinar od mene.
Moral sem jih med potjo izgubiti, ali pa mi jih je
kdo ukradel . 44

„Izgubili ste jih, izgubili,“ hiti mu Ivanka pritrje¬
vati, „in sicer po restavracijah na kolodvorih. Godi
se vam pa čisto prav; čemu pa lezete na vsaki po¬
staji s stricem iz voza ! 44

„Kaj, ti boš meni očitala tiste požirke na kolo¬
dvorih ?“ jezil se je Groga; „kedaj si pa že zame
plačevala, vprašam te, kedaj ? Ako pa Trebušnik kaj
malega plača zame, plača on, pa ne ti. In jaz upam,
da ne bo vprašal tebe, če mi sme pomagati domov, ker
ti bi gotovo najraje imela, da bi priberačil na Selo,
ko nimam božjaka v žepu . 44

„Pravim, pravim , 44  potolaži ga Trebušnik, „le za¬
nesi se name! Dokler boš hodil z menoj, ne boš trpel
ne lakote ne žeje. Pravim, pravim, vsaj Ivanka tudi
ne misli tako hudo. Sicer ima precej oster jezik, a
zato tudi dobro srce . 44

Tako je naredil Trebušnik mir med obema stran¬
kama. Sedli smo v hladno senco na dolgo klop, ki
stoji na najlepši razgledni točki ter zrli dolgo časa
na slap in mesto. Mrki grad z vitkimi minareti in
hišicami, ki čepe na njegovem pobočju, kakor lasto-

187

vičja gnezda, ogromni slap, zeleni gozdovi in lepo
obdelana brda, vse to tvori zares prelepo sliko.

Polagoma se je začelo mračiti. Kmalu nato so
se pojavili na minaretih muezini in klicali „pravo-
vernike“ k molitvi. Groga nam je pa te klice malo
drugače razložil. Rekel je namreč, da nas v Jajcu
vabijo na večerjo. Ker se tako silnemu vabilu nismo
smeli ustaviti, podali smo se v mesto in krenili v
hotel Central.

To imenitno ime nosi skromna enonadstropna
hiša, ki je komaj dosti dobra za gostilno srednje vrste.
Vkljub temu smo kaj dobro spali pod njeno streho,
ker je bila noč mirna in hladna. Skoraj nevoljni smo
bili, ko nas je o prvi zori zbudil glas muezinov, ki
je na lesenem minaretu ravno nasproti hotela klical
moslime k jutranji molitvi, nas pa na dolgo pot. Kmalu
nato smo sedli na pripravljene vozove ter se odpeljali
proti Banjaluki.

Svoje dni je bila pot iz Jajca v Banjaluko silno
nerodna, dolga in tudi ne brez nevarnosti. Slab kolo¬
voz se je vil v nepreglednih ovinkih in klancih na¬
prej na Dobrnjo planino in odtod strmo navzdol v
Banjaluko. Sicer so pri gradnji nove ceste-našli sle¬
dove neke steze ob Vrbasu, toda popotnik seje poprej
te divje soteske skrbno ogibal. Dandanes je seveda
vse drugače.

Avstrijska vlada je zgradila krasno cesto ob Vr¬
basu, ki je gotovo ena izmed najznamenitejših in naj¬
lepših v celi Evropi. Akoravno je 73 km  dolga, vendar
nima vkljub toliki dolžini niti najmanjšega klanca.
Vozovi so drdrali mirno kakor po mizi. Na desni in
levi smo gledali navpične nebotične stene, nad kate¬
rimi so se vozili v velikanskih kolobarjih ponosni
orli. Le tuintam se nam je soteska razširila v prijazno
zeleno dolinico. Zato leži ob celi cesti le par siromašnih
vasic. Izjemo dela edino Agino selo, ki ima še precej
lične hišice in lepo obdelano polje.

138

Onkraj te ravani se pa soteska zožuje zopet vedno
bolj in bolj. Na več mestih so morali cesto v pravem
pomenu besede v živo skalo vklesati. Trdni neomajeni
skali so pa podobni tudi katoliški seljaki v teh sote¬
skah, pravi sinovi šumečega Vrbasa. Njegovi bistri
valovi so slišali njihov stok pod trdim turškim jarmom,
sprejemali vase njihove solze, a nesli so tudi v odprto
ravan njihovo slavo, slavo tlačenega, teptanega, a v
veri stanovitnega, kot orjaške stene Vrbasove soteske
trdnega naroda.

In prišli so zopet dnevi, ko so se mešali Vrbasovi
valovi s krvjo, toda ne več s krvjo krščansko, marveč
s turško. Ubogi, zatirani tlačan je vstal in z orožjem
v roki terjal pravico živeti, verovati in moliti. Dvignil
se je kakor orel ter se bojeval za vero in svobodo
zlato. In izvojeval jo je. A tudi naši slovenski fantje
so pomagali, da je toliko stoletij zatiranemu narodu
vzšlo zlato solnce svobode.

To so nam pravili glasno in bučeče brzi Vrbasovi
valovi, to nam šepetale vitke jelke, ki venčajo s svo¬
jim zelenjem strme stene, to nam klicale glasno raz¬
valine gradov, ki čepe še tuintam na sivi pečini.

Ko smo se pripeljali do vasi Novega sela, pustili
smo sotesko za seboj, pred nami se je pa razgrnila
širna planjava, ki smo na nji zagledali banjaluške
minarete.

Preteklo je pa še precej časa, predno smo dospeli
v mesto. Takoj pri prvih.hišah srečamo cel trop Tur¬
kinj, ki so menda hitele v džamijo.

„Čujte, Groga!“ oglasi se Ivanka, „ste li že videli
kako turško ženo v obraz ? u

»Seveda sem jo,“ odvrne ji Groga čemerno, ,,pa
bi bilo bolje, da bi je ne bil. w

,.Kaj vas je storila nesrečnega ?“ povprašuje ga
Ivanka dalje prav sočutno.

„Storila, storila, pa še kako ! Celo klofutan sem bil
zavoljo nje. Ravno tam-le se mi je pripetila ta nesreča.“

139

Tako je rekel Groga z jeznim obrazom in plunil
na mesto, kjer ga je storila Turkinja nesrečnega.

Petričev Zorko je pa takoj postal radoveden, kako
se je to zgodilo. Kajti on se jako zanima za dogodke,
ki so v zvezi s klofutami. No, Groga mu je rad odkril
srčno rano, ki mu je bila prizadeta pri prvih banja-
luških hišah.

Ko je namreč prišel Pečkov vojak v Bosno, ostal
je s svojo baterijo nekaj dni v Banjaluki. Ves prost
čas je porabil v to, da je ogledoval mesto. Nekoč gre
po cesti proti Vrbasovi soteski. Nasproti mu pride
neka zagrnjena Turkinja. Groga je sodil po njeni hitri
hoji in živahnem kretanju, da mora biti gotovo še
mlada. Fant je postal silno radoveden. Urno skoči k
nji in ji potegne zavoj z obraza.

Da bi ga vsaj ne bil! Kajti mesto lepega mladega
obraza, kakor si ga je slikal v duhu, je zagledal dolg
kljukast nos, špičasto brado in črna zgubančena lica
najmanj osemdeset let stare Turkinje.

Groga se je tega pogleda tako ustrašil, da je kar
odskočil in jo urno pobrisal naprej.

Naenkrat zasliši za seboj to-le prijazno povabilo:
„Bečkov Groga, pojte no sem!“

Groga se ozre nazaj, da bi videl, kdo ga tako
prijazno kliče, in zagleda gospoda dr. Svetino, svojega
rojaka, ki je bil takrat v Banjaluki nastavljen kot
vojaški kurat.

Urno se zravna pred njim kot kip in ga pozdravi.
Tu mu pa že prileti taka krog ušes, da bi bil gotovo
odletel v cestni jarek, ako bi ga ne bila sredi pota
prestregla nova zaušnica od nasprotne strani ter ga
spravila zopet v ravnotežje.

„Tako, da boš vedel, kdaj si Turkinjam odkrival
obraze/' rekel je gospod vojaški kurat in odšel počasi
naprej.

Groga je pa spravil obe klofuti v žep in je bil
še vesel, da je tako ceno napasel svojo radovednost.

140

Samo to ga je peklo, da je bil klofutan zavoljo stare
in grde turške babe.

Med tem, ko je Groga pripovedoval na dolgo in
široko svojo žalostno zgodbo, smo se že pripeljali na
kolodvor. Tu smo zvedeli, da imamo še dobro uro časa
do vlaka. Šli smo torej malo po mestu. Groga nam
je bil pa za vodnika. To pot se je kaj dobro izkazal.
Zvedeli smo od njega celo, kako je mesto nastalo.

„Početek Banjaluke nam že pove ime,“ razlagal
nam je prav učenjaški. „Banjaluka se pravi namreč
po naše Lukeževa kopel. Onstran Vrbasa so namreč
gorki vrelci, ki so bili dolgo časa neznani. Zanje je
zvedel šele nek Turčin, ki je bil naše vere, in sicer
od sv. Lukeža. Mož se je bil namreč prehladil pri
tobakovi košnji in začelo ga je hudo trgati po vseh
udih. V svoji stiski se je zatekel v Jajce na grob
sv. Lukeža. Še isto noč se mu ta prikaže v sanjah,
ter mu ukaže, naj se teden dni koplje v gorki vodi,
ki jo bo našel na levem bregu Vrbasa. Turčin je ubo¬
gal sv. Lukeža ter stikal toliko časa ob Vrbasu, da
je iztaknil gorke studence. Kopal se je v njih teden
dni, in trganje je prenehalo. Slava te kopeli se je
raznesla kmalu daleč naokrog. Ljudje so vreli kar
trumoma vkup. Mnogi izmed njih so se tu kar stalno
naselili. Kmalu je nastalo veliko mesto — Banjaluka. 4 ‘

„ Hvala lepa, Groga, da ste nam to povedali/ 4
pravi mu Ivanka; Jaz sem sicer vso zgodovino Bosne
predelala, tega pa le nisem vedela. Kje ste pa slišali
to važno zgodbo ?“

„Povedal mi jo je nek Banjalučan, ko sem bil
leta 78. v vojski in sem tu v bolnišnici ležal. “

„Kaj ste bili ranjeni v vojski leta 78. ? Tega pa
še do danes nisem vedela. Povejte nam vendar, kako
se je to zgodilo. Gospodje bi gotovo tudi radi slišali. 44

Groga se seveda tej Ivankini prošnji ni dolgo
ustavljal in nam je rad opisal svoj najslavnejši čin
iz vojske leta 78. Pripovedoval je tako-le:

141

„V Banjaluki so nas Turki kaj lepo sprejeli. Ko
smo pa črez dober teden odrinili naprej, smo pa že
naleteli na sovražnika. Imeli so celo topove s seboj.
No, mi se jih nismo ustrašili. Pokali smo jih, da je
bilo veselje. Naenkrat prifrči krogla iz turškega topa
naravnost proti meni. Ker se ji nisem mogel o pravem
času umakniti, zadela me je v nogo ter mi posnela
kurje oko na desnem mazincu. Takoj sem imel poln
škorenj krvi. Obezali so mi nogo, in moral sem v
bolnišnico v Banjaluko. A nevarnosti še ni bilo konec,
marveč se je šele začela.

Nekega dne zvemo, da nas je napadlo več tisoč
Turkov. Tn res, kmalu zaslišimo streljanje, ki se je
bližalo bolnišnici vedno bolj in bolj. Kmalu nato pri-
drve po cesti širokohlačniki in začno streljati skozi
okna na nas. Hitro nam razdele orožje in kdor je
le mogel, jo je pobral iz postelje. Jaz seveda s svojim
obstreljenim kurjim očesom nisem mogel nikamor."

„Kakšno orožje so vam pa dali ?" oglasi se rado¬
vedno Ivanka.

„Kakšno orožjo neki," začudi se Groga nepotreb¬
nemu vprašanju ; „vsakemu svoje. Pešci so dobili puške,
konjeniki sablje, meni so pa kar top položili na po¬
steljo, ker sem služil pri topničarjih. — Naenkrat
zagledam skozi okno štiri Turčine, ki so stali v lepi
ravni vrsti, kakor bi bili naprošeni. Urno naslonim
top na končnico postelje, pomerim in ustrelim. Povem
vara, da sem jim še lepše posnel glave, kakor tista
turška krogla meni kurje oko. Dedci so se nekaj časa
opotekali in mahali z rokami, kakor bi lovili glave,
potem so pa popadali na tla kakor snopi. Mojemu
topu so se pa takoj oglasili drugi, ki so nam ravno
o pravem času prišli na pomoč. In bili smo rešeni."

Med tem pripovedovanjem smo prišli do Ferha-
dije džamije. Ivanka nam takoj pojasni, da jo je se¬
zidal — dasi ne prav rad — sam general Eberhard
Turjaški. Ferhad-paša mu je namreč ujel sina Engel-

142


berta in naredil z njim jako dobro kupčijo. Pisal je
očetu, da mu pošlje sinovo glavo za tisoč cekinov,
celega in živega Bertlna pa za desetkrat toliko. Ker
general ni vedel s samo glavo kaj početi, poslal je
paši desettisoč cekinov, in tako je prišel dvakrat
dragi Berti domov živ in zdrav.

Paša pa denarja ni zapil, akoravno ga je lahko
zaslužil, marveč je sezidal ž njim džamijo, ki se zato
po njem imenuje.

Poleg Ferhadije džamije je še do štirideset Mo¬
hamedovih svetišč. Tudi za Jude je dobro preskrb¬
ljeno. Imajo namreč dve shodnici. Katoličani imajo
dve lepi cerkvi, razkolniki pa eno. Sploh je mesto
precej veliko, zlasti ker imajo turške hiše večinoma
obširne vrtove in se skoraj nikjer ne drže skupaj.
Takozvani evropejski del mesta, ki v njem stanujejo
večinoma kristjani, je še precej čeden, zato je pa tur¬
ški del toliko bolj zanemarjen, akoravno stanuje v
njem lepo število bogatih Turkov. Najimenitnejše tur¬
ške rodovine so seveda že davno izumrle v vednih
bojih in uporih.

Begi in a ge iz Banjaluke so bili že od nekdaj
znani po svoji hrabrosti in svojeglavnosti, zlasti pa
po svojem sovraštvu do vsega, kar nosi krščansko ime.
Zato so bili silno razjarjeni, ko jim je krog leta 1849.
pisal sultan, da so kristjani tudi neke vrste ljudje
in da zato ne smejo z njimi postopati kakor z živino.
Zgrabili so za orožje in se borili za svoje stare „pravice“.

A Omar-paša, poveljnik sultanove vojske, ni bil
mož, ki bi se šalil. Šel je naravnost nad Banjaluko
in prisilil uporne age in bege k pokorščini. Izbil jim
je tudi njihovo trmo in svojeglavnost. Pri tem opra¬
vilu je pa postopal precej korenito. Agam in begom
so namreč s trmo vred zletele tudi glave z ramen.
Potem so pa radi mirovali.

Nekaj nenavadnega so se nam zdeli trapisti, ki
smo jih videli tuintam hiteti po svojih opravkih. Blizu

143

Banjaluke imajo namreč velik samostan, ki se imenuje
Marija Zvezda. Okrog srede prejšnega stoletja so bili
še naseljeni ob Renu. A bili so od tod pregnani.
Zaman so iskali zavetja v krščanskih državah. Česar
jim niso dovolili kristjani, storil jim je Turek. Sultan
jim je drage volje dovolil, da so se naselili dobro uro
od Banjaluke. Zavoljo njihovega ostrega življenja jih
tudi moslimi visoko spoštujejo.

Ker se pa pečajo s kmetijo in z različnimi obrt-
nijami, so res pravi blagoslov za celo okolico. Radi
bi jih bili obiskali v samostanu, toda nismo imeli časa
za to. Komaj smo si namreč malo ogledali po Banja¬
luki, že je bilo treba hiteti na kolodvor, če smo hoteli
še kaj prigrizniti pred odhodom. Zlasti Trebušnik in
Groga sta se jako bala, da bi se morala odpeljati s
praznim želodcem. Rekla sta, da raje pustita vlak,
kakor pa kosilo.

Sedli smo torej na senčnati vrt hotela Bosna, ki
stoji tik kolodvora, ter si najprej razprašili grla z
izbornim trapistovskim pivom. Trebušniku se je po¬
sebno dobro prileglo.

„Pravim, pravim, to je pa res koristen red, ki
kuha tako dobro pijačo,“ rekel je zadovoljno ter iz¬
praznil vrček, ki ga je bil naročil za pokušnjo.

Groga mu je pa pritrjeval z veliko gorečnostjo
ter se neumorno zakladal z najboljšimi sredstvi zoper
žejo in lakoto. Bili smo sploh vsi jako dobre volje,
ker smo potovanje po Bosni tako lepo zaključili. Zlasti
Ivanki je obraz kar žarel veselja. Zdelo se mi je, ka¬
kor bi pričakovala kaj izredno veselega. Kadarkoli
je pogledala Grogo, vselej jo je posilil smeh. Vprašam
jo, kaj ima pravzaprav tako smešnega, a ni mi hotela
povedati.

Nato pogledam tudi jaz Bečka natančneje in za¬
pazim, da je mož mesto prtiča zatlačil za telovnik —
namizni prt. Ivanka je pa menda čakala, kdaj bo
vstal in potegnil za seboj prt z vsem, kar je bilo na

1J 4

njem. Tega veselega dogodka se je menda že naprej
veselila, kar sem jaz Grogo opomnil na njegovo zmoto.

„Oh, zakaj ste ga opomnili ?“ očitala mi je Ivanka.
„Kako bi bilo lepo, ko bi bili kozarci zažvenketali po
tleh. Da, skoraj tako prijetno bi bilo, kakor takrat,
ko je pri gospodu župniku na Breznici hotel vse, kar
je bilo na mizi, s seboj v prtu odnesti . 44

Tu smo se naenkrat spomnili, da nam je Ivanka
na potu v Skadar začela pripovedovati, zakaj brez-
niški gospod župnik ne vabi Groge več na obed. Pro¬
sili smo jo koj, da nam pove to zgodbo za slovo.
Ivanka nam je prav rada s tem postregla.

„Ko so nekoč na Breznici obhajali neko večjo
slovesnost, je bil tudi „gospodin Bečkovič 44  povabljen
na obed. Poprej je pa imel še nekaj pri gospodu žup¬
niku v pisarni opraviti. Stal je torej v sobi in se
tako dolgo igral s tintnikom, da ga je prekucnil. Ker
tinta ni bila v kosih, razlila se je po mizi. Groga pa
ves v zadregi, ker drugega ni imel, potegne iz žepa
robec in pobriše tinto.

Pri kosilu je pa tako hitel, da mu je kar lilo po
obrazu. Vzel je torej svoj tintasti robec in si obrisal
pot. Vse omizje se jame na ves glas smejati, ko ga
zagleda. Bil je namreč ravno tako črn, kakor takrat
stric, ko se je bil namazal s simpatično tinto.

Ko se Groga ozre okrog, da bi videl, komu se
smejejo, zagleda svojo črno podobo v ogledalu, ki je
viselo na steni njemu nasproti. Nato plane urno kvišku
in jo pobriše iz obednice. Za spomin je pa vzel s seboj
namizni prt, potem ko je vse, kar je bilo na mizi,
zmetal gostom na kolena.

Groga ima namreč to grdo navado, da priveže
prtič — kadar ga sploh ima — vselej za luknjo na
suknji. Takrat je pa naredil isto pomoto kakor danes.
Privezal se je namreč k namiznemu prtu, mesto k
prtiču. — No, v brezniškem župnišču so si dobro
zapomnili, kdaj so zadnjikrat vabili Grogo na obed .’ 4

145

Tako je pripovedovala Ivanka in bojaželjno pri¬
čakovala, kako se bo začel Groga braniti.

Žalibog, da ni bilo časa za to. Kajti na kolodvoru
je bilo že napreženo. Ker nismo hoteli ostati v Banja¬
luki, odhiteli smo urno na postajo. Kupili smo si vozne
listke kar do Zagreba, sedli na vlak in se odpeljali
proti Hrvatski.

Ta vožnja nam je pa ostala v slabem spominu.
Do Doberlina smo se še precej hitro vozili. Ko smo
pa prišli na bosensko mejo, so nam menda vpregli
polža pred vozove. Šlo je tako počasi, da pogosto niti
vedeli nismo, se li pomikamo naprej ali stojimo. Bilo
je že precej črez polnoč, ko se naposled priplazimo
v Zagreb.

Tu smo se pa morali raziti. Gospod kapitan se
je še ponoči odpeljal naprej proti Samoboru. Ivanko
je prišla zjutraj iskat njena teta in jo je odvedla s
seboj v Belovar. Trebušnik in Groga sta pa še ves
dan ostala v Zagrebu in čakala — izgredov. Hotela
sta se namreč Hrvatom hvaležna izkazati za njihovo
pomoč v Reki ter jim pomagati zoper Mažarje. Za¬
grebčani so bili pa tako nevljudni, da jima niso ho¬
teli dati prilike, da bi bila pokazala svoje hvaležno
srce. Zato sta obrnila nehvaležnemu mestu hrbet in
se odpeljala na Ogrsko konje kupovat.

Samo midva s Petričevim Zorkom sva se vrnila
naravnost v domovino.

Večernice. 64. zv.

10

146

Ob košnji.

Noe še hladna nad zemljč počiva,
molk sred spečih njiv in loz,
dneva se nasproti pelje
prek neha koroški voz.

Mi po rosnih stezah v polje gremo,
kjer nas čaka senožet,
z rožicami, s travico postlana,
da zares jo je vesel pogled.

Pa še preden zlato solnce pride,
bodo rožice po tleb,
rosa se bleščala bo nad njimi
mokra, kot solze v očeh.

Hej, zapojmo, vriskajmo veseli,
kaj bo žalostno srce,
dasi tudi na nas čaka kosa
bogve kdaj in bogve kje!

Najbolj pa se veselim,
ko prijatelje gostim.

Zunaj barja, mraz,
nam pa kratek čas
dela cvet vseh vin

kot cekin. Vekoslav Remec.


Vipavska.

Takrat sem zares vesel
ko mi poje črn-bel :*
„Cri — čri — eri
grozdje že zori,
kdaj ga prideš brat’
v vinograd? — “

Bolj srce se veseli,

ko že v sodih mošt šami:

Daleč jaz okrog,

če bo hotel Bog,

slavo, čast bom pel

teh dežel! —

0  ,,Črn-bel“ pravijo Vipavci, sam Bog vedi zakaj, malemu čričku, ki začne

Kar Bog stori, vse prav stori.

Spodnještajerska povest. — Spisal J. Vuk.

L

b cesti, ki pelje iz Radgone k sv. Jurju in od
tam v Ljutomer, če zaviješ na levo, ali pa v
Ptuj, če ideš naravnost, je stala ponosna hiša,
tako nekako sredi vasi, hiša gospodarja Mo¬
horja. Mohor je bil trden kmet, kakor jih je še mnogo
po Murskem polju, in zato tudi nekoliko bahat, kakor
vsi, ki so vedeli, da so svobodni gospodarji na svoji
zemlji. Pred hišo je stala košata jablana, raztežaje
svoje debele veje široko na okoli, nudeč prijetno senco
ob vročih dnevih.

Pod to jablano je stala kmetska miza s klopmi in
gospodar je sedel s svojo družino ravno pri obedu.

„Bog blagoslovi in vas odslovi / 4  je zdajci pozdra¬
vil mož bolj postarnih let, majhen in čokat, z gosto
črno brado in živahnimi, rjavimi očmi, ki so se vedno
smejale.

Vsi se ogledajo in gospodar, dasi resen in molčeč
mož, dč veselo:

„Lej ga, Marka piskroveza! Pa še živiš ? 44

„Še, še, hvala Bogu, kakor vidiš. Smrt me še ne
mara, ima posla dovolj drugje. Za piskroveza je še
čas. Kaj pa tudi naj delam na onem svetu? Dolgočasil
se ne bi rad, posod in ponv pa menda nimajo, da bi
jih vezal in popravljal . 44

148

„Pa bi v peklu krpal kotlje! Gotovo se morajo ob¬
rabiti / 4  pripomni hlapec, velik, zagorel fant in zine široko.

„Če jih je notri kaj tebi podobnih, na vsak način / 4
odvrne Marko.

„Če imate žlico seboj, pa lahko prisedete / 4  se po¬
smeje domača hčerka Ančka, brhka, dvajsetletna deklica,
rjavih oči in kostanjevih las. Obrazek je bil rdeč in
poln življenja.

Piskrovez Marko vstane molče, držeč se jako resno,
in izvleče iz prtljage žlico, pravo žlico.

„Da ne boš rekla, Marko je revež, da še svoje
žlice nima. Imam jo, a ne jem ž njo. Če hočeš, da jem,
pa mi žlico prinesi ! 44

Mati je v tem prinesla žlico in ga povabila.

Marko si ni dal dvakrat veleti. Saj je bil domač
tu, domač tam, domač po vsem svetu, kjer je krpal
ponve in vezal lonce.

„Kaj je novega po svetu ? 44  vpraša oče Mohor.

„Najnovejše so žemlje pri peku. Vročina je povsod,
to bo za danes menda vse. Precejšna suša se kaže;
tako je, kakor pri vas . 44

Marko je namreč rad uganjal burke, in kaj res¬
nega je bilo težko spraviti iz njega. Ljudje pa so ga
imeli radi, ker jim je pomagal večkrat s kakim nasve¬
tom, največkrat pa kot živinozdravnik. Skusil je mar¬
sikaj na svojih potovanjih, kjer je opravljal posel kle¬
parja, in tako tudi marsikaj zvedel. Tudi pri Mohorjevih
je nekoč rešil lepo kravo šeko, da se ni stegnila, in
oče Mohor mu je bil zato zelo hvaležen.

Kje je bil Marko rojen in odkod je, tega menda
sam ni znal, in ga tudi ni nikdo spraševal. Pri njegovi
obrti se mu je godilo dobro in po drugem ni hrepenel.

Po obedu je prinesel oče Mohor vrč tepkovca in
velel Marku:

„Pij!“

Marko je prijel za vrč, ga pobožal, si obrisal usta
in pil, kakor bi padala voda v prepad.

149

„ H vala!"

Obrisal si je brke, segel po sapo in dejal:

„Dobra je.“

In zopet je nagnil.

„Na solato se da piti in na tako vročino, kakor
je danes, še bolj."

In zopet je nagnil. '

Ko se je napil, je razložil svoje orodje.

„Hej ženske! Mati, Ančka! — Ponve, lonce, sklede,
da jih zvežem, sešijem, pokrpam, zarinkam, vse, kar treba!"

Ančka mn je nanosila počenih loncev, skled, ponv
in druge drobnjadi, da je Marko kar gledal.

Nato je dejal, mežikajoč z očmi:

„Oddahni si nekoliko! Če ne, še zboliš!"

In ogledujč skledo, pristavi:

„Kaj, ali se po kuhinjah žogate s skledami, kaj!?
Vsaka ima poko!"

„Drugače pa bi se piskrovezom predobro godilo. V
senci bi držal roke križem in gledal nas trpine/ 4  mu
je odgovorila smeje Ančka, ki ni imela jezika primrznje-
nega, kakor vse Evine hčere ne, in se je znala odrezati.

Ančka, rabiš korbico?"

Pogledal in vprašal jo je tako naglo in tako malo¬
marno, da sprva ni znala, kaj misli. Še-le, ko je
ponovil: ,,Korbico če bi rabila na gobček?" se je
zavedla.

„Prej si jo naredite sebi, hi-hi!"

„Ej, brhkan punček si in jezičen, Ančka. Rad bi
vedel, kateremu izmed tukajšnjih dečakov ugajaš naj¬
bolj . . . Kaj?!"

„Zdaj vam!" se je nasmejala glasno, da je stre-
petalo listje na jablani.

„Ej, vraga! Kričiš pa kakor piščalka na lokomotivi,
ki vozi med Dunajem in Trstom. Kajti ta Ljutomerski
vlak je hripav, kakor bi popival cele noči tam gori
pri Spielfeldu . . . Ampak, povem ti, da meni ne moreš
ugajati!"

150

„ Zakaj ne?“ se je naredila užaljeno.

„Kaj ti na misel ne pride! Še svoje križe komaj
nosim, ne da bi si še tvojih nakladal.“

p  Če bi jaz ugajala vam, s tem pa še ni povedano,
da bi me že mogli nositi. “

„Kaj praviš? .. . Mar se ti jaz ne dopadem ...?“
In zavihal je brke.

„Lejte, lejte, piskroveza imamo,“ je zaklical ravno
došel fant, kakih petindvajset let, čvrste postave, širo¬
kih pleč in raven kot sveča. Klobuk mu je čepel neko¬
liko na uho, kar ga je delalo nekako bahatega, junaškega.
Raz obličja, s kratkimi, rjavimi brki, pa si čital dobro
dušo mladeničevo in oči so gledale tako zaupno, da
je vsakdo nehote rekel: „Lep mladec je ta Muro-
poljanec!“

„Kaj bi pa rad, Andrej ?“ je nagovoril Marko pri¬
šleca. „Ali ti naj kaj zvežem?“

In že je imel pripravljeno žico in klešče ter se
veselo režal.

„Vaš jezik, da se kdaj ne razkolje,“ je odvrnila
Ančka.

„Ne, raje Andreja sem k jablani, da ga boš ho¬
dila gledat. Na izrecno željo pa še tebe zraven, pun-
ček klepetavi ti!“

Ančka je zardela kakor višnja in odbežala, Andrej
se je pa smejal v zadregi.

Piskrovez pa je jel nekaj žvižgati, kot bi se ne
zmenil za Andreja.

„Iščem očeta Mohorja, da nam zapeljejo domov seno.
Suho je že!“ je dejal ta.

S tem ga je odšel iskat.

Na čokat obraz piskrovezov je legel nasmeh. Nje¬
govim zvedenim očem ni ušla rdečica dekletova, ne
zadrega Andrejeva.

Pokimal je z glavo in momljal:

„Par bi že bil, par; ali stari, ta bo grmel, kakor
Bog oče ob hudi uri.“

Vendar, kakor je mislil Marko, še ravno ni bilo.
Med Andrejem in Ančko še ni bilo nič takega, da bi
imeli ljudje povod kaki govorici, dasi to gotovim žen¬
skam, ki so menda zato na svetu, da pazijo na mlade
ljudi, nikakor ne bi moglo uiti. V njunih srcih se je
godilo res nekaj, česar nista razumela, ali pa si nista
upala razumeti. Andrej, sin malega posestnika, je vedel,
da mu kmet Mohor ne bi dal hčere.

Ali kaj pomaga razum; srce, srce, ta stvar, majhna
sicer, pa nepokojna do skrajnosti, s to ima človek
večne sitnosti. Nikjer nobene rane, ali če se ne ugodi
njegovim željam, provzroča hujše bolečine, kot največja
rana. Ej, treba je zaklepati vratca v to nepokojno stva-
rico, zaklepati in še zapahniti. Mladost pa navadno rada
pozabi ali pa se ne zmeni za to previdnost in evo...
nepoklican gost že sedi v njem, pa ga preženi, če
ga moreš.

Anica in Andrej sta sicer zapirala vratca v srce,
ali neka otročja porednost ju je objemala, da sta je
tu in tam nekoliko odprla, kakor odpre fotograf tisto
črno škatljico, da vjame podobo in svetlobo. Tako sta
ona odpirala, češ: pridi, če moreš!

Pa je prišlo, nagloma in hitro, kakor podoba v
fotografično škatljico, in se usedlo tja v najskrivnejši
kotiček srca.

II.

Ako greš, dragi prijatelj, od Radgone po cesti
proti jugovzhodu, vidiš pred seboj na visokem hribu,
obdanem krog in krog z vinsko trto, cerkvico. Zdi se
ti, da stoji tam kapela. Pa pohiti na ta grič in videl
boš, da je to župnijska cerkev, dovolj prostrana in
velika za tamošnje župljane Pravi se ji Kapela, menda
zato, ker je podobna kapelici. Posvečena je sv. Trojici.

Jako lep razgled se ti nudi od tod.

Pred seboj zazreš farne cerkve: Sv. Juri, Mala
Nedelja, ki stoji tudi na hribčku, in sredi med njima

152

podružno cerkev Sv. Duha, ki se odlikuje po svoji lepoti.
Glavni oltar je lepo umetniško delo in oltar na epi-
steljski strani ima dva krasno izrezljana stebra, zgo¬
dovinske in staroumetniške vrednosti. Pravijo, da mu
enakega ni najti v celi Avstriji. Proti vzhodu vidiš
Sv. Križ na Murskem polju, trg Veržej, znamenit po
svoji zgodovini iz turških in Krucovih časov s svo¬
jimi strelci, dalje trg Ljutomer z vinskimi griči
Na severo-vzhod se ti prostira velika, prostrana ogr¬
ska planjava. V tej nepregledni ravnini, kjer se ti zdi,
da se zožuje nebo in da je tam na daljnem obzoiju
konec sveta, se blestite cerkvici: župnija Tišina in
Sobota. Tu prebivajo prekmurski Slovenci. Tam doli,
skoraj pod tabo, pa se vije reka Mura kakor srebrn
trak med travniki in njivami. Ona meji Štajersko od
Ogrskega in nas od prekmurskih Slovencev. Proti jugu
in jugu-vzhodu pa se dvigujejo mične Slovenske gorice.
In cerkve: Sv. Anton, sv. Trije kralji, Negova, sv. Andraž
in še druge pa se vrste kakor čuvaji in stražniki lepe
slovenske posesti. In dalje, dalje ti splava oko, tja do
zelenih planin Pohorja, Velke Kape, Boča, Donati, ki
zrejo od daleč kot ponosni velikani, blesteč se v solncu,
po slovenskem ozemlju. Krasen ta razgled te mora
ogreti, razveseliti.

Ali mahoma se ti razžalosti duša, če se obrneš in
vzreš pred seboj Radgono, mesto, ki jo je hranilo to¬
liko slovenskih junakov zoper zunanje sovražnike, če
pomisliš, da je to mesto postalo nemško, in da od
Radgone naprej slišiš le redkokje slovensko govorico;
samo pri starcih še živi, otroci je ne umejejo več. Da,
to je potujčena zemlja, in naši so samo še — grobovi.

Vendar ne kalimo si veselja, ampak pojdimo po
beli cesti, ki se vije med prijaznimi grički naprej po
Murskem polju. Zavedni so Muropoljanci in prebivalci
Slovenskih goric, dobri gospodarji in ponosni ljudje.
Gostoljubje najdeš pri njih, in če že drugega ne, po¬
nudijo ti kruha in pijače.

Dekleta, brhka, živahna in krepkega, odločnega
značaja, ki se rade povesele, poplešejo in zapojo, a te
tudi zavrnejo, da boš pomnil. Narečje panonskih Slo¬
vencev, takozvanih „prlekov“, je lepo zveneče, čisto,
skoraj podobno pismeni slovenščini.

Sejmi, ki se vrše ob gotovih časih in godovih
svetnikov, so hrupni in dobro obiskani. A najboljši
in daleč poznani sejem pa je pri Sv. Duhu na Jerne¬
jevo. Od blizu in daleč pridejo kupci in prodajalci.
Celo iz Prekmurja jih vidiš. Naši ljudje jim pravijo
Ogri, v resnici so pa Slovenci kakor mi, ene veje,
samo da jih loči reka Mura in pa vlada.

In ravno ta dan je bil, na Jernejevo, ko je bil
sejem pri Sv. Duhu.

Že predvečer sejma so se stavili šotori, in drugi
dan na vse zgodaj je bilo vrvenja in vpitja, da človek
niti svojega glasu ni razumel.

Na zapadni strani cerkve so se postavili lončarji
s svojo raznovrstno robo. Dalje potem je bilo vse polno
prodajalen s svilenimi in pisanimi robci, blaga raznoli¬
kega, dragega in cenega. Prodajalci so vpili, se pridušali
in hvalili, da jim je zmanjkovalo glasu. Rešetar iz Rib¬
nice je postavil svojo „suho robo“, kadeč iz pipe. Pod
velikimi šotori se je točila medica in medena srca so
se prodajala na ducate. Klobučarji so pomerjali klo¬
buke, črevljarji črevlje, ključavničar je razložil razno¬
vrstne ključavnice. Na strani je usnjar rezal podplate
in se napenjal, da bi kupci videli, kako so trdni in
trpežni. Zopet tam so metali obročke na številke in
stavili. Vsak je hotel imeti dobiček, vsak hotel čim
več skupiti. Kramar je postavil svoj šotor in razstavil
raznovrstno lepotičje in igrače, prstane in uhane, vse
zlato, da se je kar lesketalo v solncu.

Tu je bila gneča mladeži. Eni so poskušavali
orglice, drugi žvegle. Zopet je katera mladenka kupila
uhane, tam fant prstan, da ga podari dragi. Pod lipo
pa je stal sod in na njem brusni kamni na pol v vodi.

154

Zraven kose in srpi. Gospodarji in fantje so poskušali
kakovost kos, udarjaje ob kamen, da je zvenelo. Drugi
zopet so poskušali trdost kamna in brusili. Med ljudmi
pa je šetal cigan z verigami krog vratu in tržil.
Pravijo, da po ciganski zvarjeno železo bolje drži in
je cenejše, kakor domače.

Dalmatinec je v svoji narodni noši in opankah
ponujal palice, dežnike, verižice in britve, nože in
raznovrstno drobnarijo, kar si človek le more misliti.
Bil je kakor živa prodajalna.

Gostilni — bili sta samo dve — sta bili natlačeno
polni in natakarice so brzele sem in tja, računale in se
bogatile, kakor je že navada ob takih prilikah. Gostje
pri taki priložnosti ne gledajo, kako se jim zaračuni
vrček piva ali vina.

Tam, kjer so bili prostori za živino, tam se je ce¬
nilo, klelo, hudovalo in prepiralo. Mešetarji so prigo¬
varjali, hvalili ali grajali. Kupec in gospodar sta se
kregala za lepega vola. Različja je bilo samo štiri
krone. Ne eden, ne drugi ni odnehal.

^Prodajaš ali kupuješ, Andrej?“

Nagovorjeni se ozre.

„Kupil bi rad kravo, oče Mohor,“ odvrne Andrej;
„Krme imamo zdaj dovolj, prostora tudi, in štiri kra¬
vice bi nam bile ravno prav.“

Mohor je prikimal in se pogladil po svetlem, z
debelimi gumbi obšitem telovniku.

„Dobro gospodarita z materjo, dobro. Prejšnje
čase pri Vidovih niso zmogli štirih krav!“

Andrej je bil vesel te pohvale.

„In še več bi jih redili, a naenkrat ne gre. Sčasoma
bo že šlo, sčasoma. — Oče Mohor, vi ste skušen mož,
ali bi ne hoteli pomoči, da bi izbrala kaj dobrega ?“
Staremu je ugajala ponudba.

Prehodila sta vse sejmišče, povprašala tu, povpra¬
šala tam. Nazadnje sta se ustavila pri neki ženici, ki
je imela lepo rejeno kravico.

155

„ Koliko cenite?“ vpraša Mohor oblastno.

„Stodeset goldinarjev. 44

Pregledovala sta kravo, ji gledala na zobe, vpra¬
ševala, če daje mnogo mleka. In ženica je seve hvalila
na vse mogoče načine.

„Za devetdeset jo boste dali, kaj? 44  reče Mohor.

„Za stodeset sem rekla, nič ceneje. Raje jo ženem
domov, to mojo Dimo, vrlo kravico, ki je tako pohlevna,
kakor mačkica, 44  je hitela ženica in gladila živinče.

„Bodi! Za petindevetdeset, več pa nič, 44  je po¬
nudil Mohor in se obrnil v stran, kakor bi hotel oditi.

„Premalo je to, premalo. Dajte stopet! O ti uboga
moja Dima . .

„Niti vinarja več! 44

„Žal vam bo! Take kravice na celem sejmu ne
dobite!“

Ženica je mignila blizu stoječemu mešetarju.

„Za koliko jo daste? 44

3 P„Stodeset sem cenila, pa sem jo pustila za stopet,
to mojo kravico, mojo Dimo . .

„Vredna je toliko. 44

In mešetar je jel praviti, kako je zdaj draga ži¬
vina. Malo prej pa je menda pravil kje drugje, kako
je zdaj živina pod nič.

Kakor pač bolje kaže!

Mohorja je besedičenje mešetarja ujezilo. Ni
posebno čislal ljudi, ki po njegovem'’’mnenju žive ne¬
posredno od stroškov drugih.

„Sto goldinarjev, če hočete, če ne pa greva dalje. 44

„Naj bo za stotri. 44

,.Sto sem djal, nič več! Ste voljni? 44

Ženica je gledala kravico, pa zopet Mohorja in
malone se ji je storilo milo za živinčetom, ki jo je
gledalo s svojimi velikimi očmi, kakor da bi hotelo
reči: Ne prodajaj me! Ali ti nisem služila dobro?

Mohorju se je kravica dopadla, in žalostni pogled
prodajalke, ki morebiti iz ubožnosti prodaja dobro

15 «

živinče, ga je zabolel. Pogledal je še enkrat po kravi
in dejal Andreju:

„Če se ti zdi, jo kupi! Krava je videti dobra V 1

Oče Mohor je bil namreč včasi izredno mehkega
srca, in tedaj bi lahko dobil od njega vse. A nato je
navadno postal zopet trd in njegova volja se ni zlahka
zmajala.

Pogodili so se torej in Andrej je naštel stotri
goldinarje — ljudje se še niso mogli privaditi, da bi
računali v kronah — in krava je bila njegova last.

Ker bi Andrej rad ostal in pogledal po sejmu, je
poiskal mater, da je odgnala kupljeno kravo domov.

Ljudje so se ravnokar vsuli iz cerkve, kjer je
bila maša, in tako se je tržni prostor še bolj napolnil.

Andrej je od daleč zagledal Ančko.

Napotil se je k nji, delaje si pot s komolci.

„Kaj pa ti prodajaš, Ančka? ‘ jo je nagovoril.

„Kupujem, ne prodajam. Imeti bi morala krilo za
dom.“

Pomenkovaje se sta rila med vrvečim narodom
naprej. Prišla sta do kramarja z zlatnino.

„Kako se to blišči,“ je vzkliknila zavzeto Ančka,
Zlato, ali kaj?“

„Zlato, pravo pristno zlato,“ je potrdil kramar in
obračal prstan, da se je lesketal v solčnih žarkih.

„Tn ti le uhani, ti bi se vam podali k vašemu
ličecu!“ je hvalil njo in uhane. „Le poglejte!“

Ančka je rdela in ogledovala . . .

Andrej je stal zraven; gledal je zlatnino, gledal
uhane in gledal Ančko.

Bog ve, kako mu je bilo pri srcu. Kmetski fant
kaže nerad svoja čustva.

„Kaj stanejo ti uhani?“

„Ceni so, jako ceni. Samo dva goldinarja petdeset
krajcarjev, ali pet kron. Zlatninar v mestu vam računi
šest do osem goldinarjev in še več.“

Predno se je Ančka prav zavedla, je Andrej že plačal.

157

„Andrej, kaj pa misliš?“ je zardela tja do ušes.

„  Kupil sem ti spomin na Jernejevo. Oče so meni
poiskali kravo, jaz pa tebi uhane . 44

„Pa so oni kravo plačali ?“

„To ne , 44  se je nasmejal Andrej.

„Jaz pa tudi tega ne smem vzeti , 44  je rekla in
dela uhane nazaj.

„ Ančka!“

Andrej je izgovoril njeno ime tako proseče, ne¬
kako tako bridko, da je ona nehote posegla po nje.

„Pa predragi so za me, polovico predragi . 44

„Preceni pač, preceni za te, Ančka! Ali jih ne

maraš? . . . Menda zato, ker so...  ker so od mene ? 44

/

„Tiho bodi Andrej. Pa hvala lepa ! 44  je rekla tiho.
In v srcu ji je bilo mehko, in vendar tako čudno tesno.

„Poročne prstane ali zaročne? 4 '

Za njima je stal piskrovez Marko, in njegove oči
so se smejale.

Zdaj je zardela Ančka!

Marko pa je uvidel, da je neumestno med toliko
množico zbijati šale, ker so že nekatere ženice jele
šepetati na ušesa druga drugi.

„ Ančka, oče so tam v gostilni. Ali greš tj a ? u  je
rekel Marko, da bi ju rešil iz zadrege.

„Poldan bo vsak čas in moram domov.

„Pa greva midva, Andrej, kaj ? 44  In nagnil se je
k njemu in zašepetal: „Ali morebiti greš z dekletom ? 44
In glasno je pristavil: „Potem te pa ne silim ! 44

Ančka je menda razumela, kaj je Marko Andreju
pošepetal, zato je hitro zaklicala, še preden je mogel
Andrej odgovoriti:

»Srečna ostanita! — Jaz moram iti . . . Oglasi
se kaj pri nas, Andrej !“

In množica jo je zagrnila.

»Sedaj pa greva k >Stari hruški«. Z Ančko se
pogovoriš kdaj brez nepoklicanih prič ... Ej, vedel
sem to, vedel. To bo grmelo ! w

158

Andrej je zamišljen ril z Markom, da bi prišel
iz gnječe.

„Pa se oglasi kaj pri nas ! 44

Ta klic mu je zvenel v ušesih, odmeval v duši.
Saj je bil vendar pogostokrat pri njih. In vendar . . .

„Pa se oglasi kaj pri nas . . .!“

*

* *

Gostilna pri „Stari hruški 14  je dobila svoje ime
od hruške, ki so ji rekali jernejšica. Bile so namreč
ravno ob Jernejevem zrele. Mogočno, staro drevo je
rastlo pred hišo in košatilo svoje vejevje na vse strani.
Pod drevesom so stale mize. V sobi je bilo vse polno
ljudi in pod hruško se je našel težko kak prostor.

Pri mizi, ravno ob deblu, je sedel oče Mohor z
drugimi kmeti in se naslanjal ob drevo, srebaje rujno
kapljico. Na drugem koncu sta komaj dobila prostora
Andrej in Marko.

Kmetje so se pogovarjali med seboj in reševali
pereča vprašanja: kako da ginejo kmetije in prehajajo
v tuje roke, ko je poprej gospodaril črez stoletja na
njih eden in isti rod.

„Pravim, da je za kmeta tudi največje zlo, da se
ženijo vsi vprek. Mali posestniki snubijo pri kmetijah,
ali pa si kmetski sinovi iščejo nevest pri kočarjih.
Potem pa pride, da mora, ko prevzame posestvo, iz¬
plačati zdaj to, zdaj ono, in kar je še predrtih stroškov.
In kakor bi mignil, je že v dolgčh. Gospodinje iz bajt
ne umejo gospodinjstva, kakršno rabi kmet, in zopet
gre vse vzkriž . 44

„Stavim,“ reče drug kmet, Primož, „da ima Mohor
prav. Nekaj pa je krivo tudi to, da zdaj niso več
oni časi kot nekdaj. Več plačil, malo dohodkov, in pa
gizdavost. Tudi to kolje kmeta . 44

„To pa je ravno vzrok pri tem, kakor sem že
rekel. Če nič ne priženi, mora takoj začeti z dolgovi.
Vraga in dolga se je pa varovati . 44

159

„Vse prav, 4 * pripomni Primož. „Ampak če se na
primer tebi tvoja hčer Ančka zagleda v kakega re¬
cimo bajtarja, kaj si hočeš? Če drugega neče, pa moraš
dovoliti. Otroci so dandanes strašno trmasti.“

„Koga?“ je udaril Mohor po mizi. „Moja hči za¬
gledala v bajtarja? To bi pa rad videl. Ne dam mu
je, pa je, nji pa že spravim to iz glave.“

„Pa to ni prav,“ je ugovarjal kmet, Aleš. „Glej
Mohor, mi nismo nič slabši od tebe in nismo. Pa
vendar ni šlo po moji glavi, dasi sem se jezil in klel
— Bog mi grehe odpusti — da se je tresel celi pekel.
Ni ga hotela onega bogatega Načelna, pa ga ni. Baj¬
tarju pa je nisem hotel dati. Dekle mi je malone
zbolelo. Kaje pa, kakor bi gledal otroka takega, sem
privolil. Vidiš Mohor, pa mi ni žal in mi ni. Dober
gospodar je, in jaz se nimam kaj pritoževati. Poloni
in Antonu je že izplačal njuni delež in je zdaj brez
dolga. Mogoče bi pri onem ne bilo tako.“

Starec si je oddahnil in izpil. To lepo priliko je
porabil, da je pohvalil zeta, ker se je mož jako rad
hvalil.

„Jaz pa svoje hčere ne dam in je ne dam!“ se
je razvnel Mohor. „In če začnejo hoditi mesto z no¬
gami z glavami, pa se ne vdam ! Vraga, to bi rad
videl

„Kaj se jeziš, Mohor,“ je natočil Primož. „Saj se
ti ni treba, ko pa še ne veš ničesar, kako pride ! 44

To je kmeta nekoliko pomirilo, vendar mu je
popito vino šumelo v glavi in še je godrnjal, da hčere
ne da in ne da bajtarju.

„Grmelo bo,“ je sunil Marko Andreja pod mizo.
„Pa se bo zopet razvedrilo / 4
„Ej, to bo težko, prijatelj mladi, težko
„Dobim jo!“

„Ali vidiš ono hruško tam na veji? Lepa je, kaj ?...
Vzemi jo, če jo moreš ! u
„Če treba, dobim jo. w

1 HO

„Vidiš, tako je z Ančko 1 “

Andrej se je zagledal v hruško in skozi zobe je
potihoma zgovoril:

„Dobim jo!“

Marko pa je zmajal z glavo in srebnil iz kupice.

III.

Kaka pičla dva streljaja od Mohorjevih so bili
Vidovi. Za hišo se je širil gozd z lepimi bukvami in
hrasti, last Vidovke vdove. Dajal je dovolj kuriva za
zimo in stelje za živino in se je še tu in tam prodalo
kako deblo, da je bilo za drobiž. Kajti Vidovi niso
bili bogati. Prištevali so jih k malim posestnikom. Tri
krave in dvoje telet je mukalo v hlevu in v svinjakih
je krulilo po pet prašičev. To je bilo vse.

Oral in zvozil je vse Mohor, ker sta si bila z
ranjkim dobra prijatelja. Vidovka je bila namreč že
petnajst let vdova.

Andrej je bil marljiv mladenič, malo trmoglav,
kakor bi rekel, če se ne zamerim, skoro vsi Muropo-
ljanci. Pri vojakih je bil korporal in tedaj je bil na¬
sproti svojim podložnikom strog.

Tisti čas, kakor on, je služil pri ravno tistem od¬
delku Jernejčev Tine, njegov tovariš iz sosedne vasi.
Slok mladenič, sivih, drobnih oči, ki so švigale nemirno
in lokavo semtertja, je bil nezakonski sin Jernejčke,
bajtarice v sosedni vasi. Pač ni čutil nikdar stroge
roke očeta in mati se ni posebno brigala zanj, zato
je imel na sebi dovolj napak in grdih razvad. Kor¬
poral Andrej mu je sicer nekoliko gledal skozi prste.
A nekoč je bil Andrej radi Tineta kaznovan z dva-
dnevnim zaporom. To ga je tako razsrdilo, da ga je
odslej prijemal zelo strogo.

In tako sta se rojaka sovražila. Tine je gledal
venomer, kako bi škodoval Andreju, ta pa ga je za
vsako malenkost prijel trdo, ali ga dal celo zapreti.

161

To sovraštvo je sicer nehalo, ko sta zapustila
vojaško službo in se vrnila domov. Vsaj pri Andreju.
Ali v Tinetovem srcu je tlelo še naprej in se kuhalo.

Včasih sta se srečala po nedeljah v krčmi pri ko¬
zarcu vina, ali Andrej ni dolgo ostajal v njegovi
družbi. Kajti Tineta so se ljudje izogibali in ga niso
marali. Pravili so, da nima čistih rok, istotako tudi o
njegovi materi. Če že mati ni kaj prida, bo otrok še
manj.

Tine je odšel večkrat na tuje, ali tam menda ni
delal veliko, kakor so pričale spočite roke. Ampak
denarja je imel vedno. Od kod je jemal, ni vedel nikdo.

„Skriti sovražnik je hujši, kakor sto odkritih,“
pravi pregovor. Hinavec, ki se človeku dobrika, je
podoben zavratnemu morilcu, ki čaka v zasedi, da
plane na svojo žrtev nenadoma in nepričakovano,
ker se boji, da bi v odkritem boju ne opravil ničesar.
Ni zaman torej, da je mati Andreja vedno svarila, če
ga je zagledala kje v družbi s Tinetom, naj ne hodi
s tem človekom. Še v nesrečo da ga bo pripravil.

„Kako ste čudni! V kako nesrečo? Malo bolj
lahkoživen je kakor kateri izmed nas, to je vse. Vsak
ima kake napake. Nepoštenosti pa mu ne more očitati
nihče. Njegove družbe ne iščem, če pa se kje sni¬
deva, vendar ne morem odbežati. Saj mi ni ničesar
storil. M

Mati je navadno obmolknila.

„Meni se ne dopade. Tako potuhnjen človek je
to, da me je strah, ko ga vidim."

Še bi se menda dalje prepirala, da bi ne vstopila
v hišo Mohorjeva Ančka.

„Dober večer vam Bog daj!“

„Bog daj, Ančka, Bog daj! Kaj pa ti enkrat pri
nas?"

„Otavo bomo jutri kosili in če bi ti Andrej utegnil
priti kosit? Hlapec ni imel časa, da bi prišel povedat.
Ker sem pa imela ravno neko pot, sem skočila sem."

n

Večernice. 64. zv.

162

Zardelih lic je pripovedovala in se usedla na po¬
nujeni stol, ki ji ga je primaknil Andrej.

„Kosili bodete? — Koso si sklepljem še nocoj.
Kaj pa, ali bo me trebalo tudi pri nakladanju ?“

„Oče so pravili, če nimate kaj posebnega, bi imeli
zelo radi. Prej smo gotovi, bolje je, ker se na vreme
ni zanesti."

„Zakaj bi ne utegnil? ... Če treba pa ostanem
tudi za vedno!“

Mati je sina pogledala začudeno, Ančka pa je
vstala naglo, da so se zmajali uhani — bili so An¬
drejevi — in se zasvetili v zadnjih žarkih zahajajo¬
čega solnca. In v tem blesku je bila tako lepa.

„Zdaj pa moram iti. Pa ne pozabi priti, Andrej!
— Srečno, lahko noč!"

„ Lahko noč!" sta se odzvala mati in sin in jo
spremila iz hiše, od koder je kakor lahka srnica brzela
po vasi domov.

Mati pa je pogledala Andreja.

„Ti, meni se zdi, da ti je Mohorjeva deklina malo
več, kakor bi ti imela biti?"

„Saj je ljubko dekle!"

„Ej dečko, visoko letaš, visoko," se nasmeji mati,
katero je v srci nekako prijetno iznenadilo, da se ji
sin ozira po hčeri bogatega kmeta. Vsaka mati je za¬
ljubljena v svojega otroka in misli, da je le njen naj-
gorši.

„Tako trdni res nismo, kakor Mohorjevi, to je res,
ali slabo nam tudi ne gre. Prej smo redili tri krave,
sedaj je že ena več v hlevu. Sam Mohor me je po¬
hvalil, da dobro gospodariva. Tudi v svinjaku se je
pomnožilo na cele tri. In ona senožet, ki smo jo kupili
lani? Še eno deklo, ali pa hlapca bomo rabili."

„Hlapca, mislim, ne bo trebalo/' je pristavila mati.
Ali, da si ravno Ančko izbral, to mi ne gre v glavo.
Bilo bi že, ali stari, to ti je čmerikav dedec, kadar
ga prime."

163

Andrej se je spomnil pogovora v krčmi na Jerne¬
jevo. „Bomo videli. Potrpljenje prebije železna vrata,
pravijo, in Mohor menda tudi nima več kot železnega
srca. Če Ančka vztraja, pa se bo moral vdati!“

„Kaj, tako daleč sta že? In jaz o tem ne vem
ničesar. To pa res ni lepo, da delata znanje za našimi
hrbti !“

„Nič ni daleč in nič ne delava, mati! Se beseda
ni padla. Na Jernejevo sem ji kupil zlate uhane, tako
samo, za spomin. In danes sem jih videl v ušesih. To
kaže, da mi ni sovražna!“

Mati je gledala in premišljevala, ali je Andrej
res samo tako za spomin kupil uhane, in pa še zlate.
Zmajala je z glavo in odšla v kuhinjo, da naredi
večerjo.

Andrej pa je bobnal s prsti po mizi in njegove
misli so letele visoko, tja do onih belih megel, ki so
se vlačile po modrem nebu, daleč tam za stolpom
cerkve Sv. Duha,

*

* *

Drugi dan so na travniku pri Mohorju na vse
zgodaj ukali kosci in trava je padala pod ostrino kose.

Ko je priplulo solnce na nebo, so prišle ženske
z grabljami in razmetale plastovje, da se je bolje sušilo.

Nebo je bilo, kakor nalašč, brez meglice, in sep-
tembersko solnce je pripekalo, kakor bi bil julij ali
avgust.

„Oče Mohor se je nameril z otavo, “ so rekali in
gospodar je z vedrim licem hodil z grabljami v rokah,
razgrnil tu, popravil tam. kakor se mu je zdelo bolje,
ali pa samo tako iz navade.

Andrej je ostal oba dneva in pomagal sušiti in
pospraviti otavo domov.

O košnji je vedno veselo. Če se ne uka, pa ube¬
rejo kako narodno pesem. Ne zmanjka pa tudi ne
takih, ki radi pripovedujejo.

164

Kvatrnov Janez je bil tak mož. Vedel je precej
povedati, posebno, če se ga je malo nalezel.

„Če bi vsi tako veseli bili kakor Kvatrnov Janez,
bi že davno spravili to otavo na voz," je začel, ko so
se jele ženske nekaj prepirati. „Pa bi se ne bilo
treba niti prepirati."

Seveda so se razljutile ob tem očitanju in Boštja¬
nova Klara, kateri je jezik najbolje tekel, je rekla:

„Tn posestvo bi tudi izginilo, kakor je Kvatrnovo."

,.Eh, seve/* je odvrnil nekoliko užaljen, ker se mu
je to očitalo. „Ko bi naša stara imela pridnejše roke
in krajši jezik, pa bi še zdaj bilo."

„Zdaj dolži ženo, zapil pa je sam!"

„Koga zapil! Dolgovi so me požrli in pa začarali
so me!“

„Kako to ?“ so poizvedovali začudeno.

„Tako, da so me, koze kozaste. Komaj sem prišel
od vojakov, pa me stariši prisilijo, da prevzamem po¬
sestvo. Branil sem se sicer, ali kaj hočem. Končno
sem prevzel za šestnajststo goldinarjev. Prej je še bilo
dolga sedemsto . . . Vraga, komaj sem se obrnil, pa
sem ga imel triindvajsetsto. Potem se pa izkoplji, če
se moreš!"

„Saj je žena imela tudi precej!"

„Vraga je imela drugo, kakor dolgi jezik!"

„Zakaj si jo pa vzel?" je rekla Klara.

„Zakaj?!.. Ker sem bil začaran. Tisti pro ... —
Bog mi odpusti greh, ker sem mislil nanj — tisti zlodjev
Tevž — Bog mu daj tam toplo, kjer je — bil je sicer
dober človek, ali nažgal me je pošteno. Jaz sicer ne
pijem rad in mi je kmalu dovolj, v tistih letih sem
pa še manj pil. Ta Tevž — Bog mu daj ... me je
vlekel enkrat v klet, me napojil in rekel:

„Oženi se, oženi, Janez!"

„Bi se," sem odvrnil, „pa katero?"

„1, Nežo Benkovo, ona je kakor zate!"

165

„Nu, in šla sva snubit. Dobil sem jo. Ko sem se
poslavljal, je mati vrezala kruha in me spremljala ven,
mesto da bi me ona, moja bodoča, šla. Pa mi potisne
kruh pod suknjo. Jezus Nazarenski, mene je ta kruh
tako tiščal in nisem vedel, kaj bi ž njim. Zdaj pa
povej ti, Klara, če si ti dajala komu kruha, ali tvoja
mati, ko so te prišli snubit ?“

Klara se je nasmejala in ž njo drugi.

„Vidiš, to je bilo, to! Vrag ve, kaj so mi naredili.
Ko bi le jaz tisti kruh vrgel psom, bi bilo bolje, pa
se mi ga je zdelo škoda. Zdaj pa povejte, če mi niso
naredili? Pozneje sem zvedel, da je bil Tevž z Nežino
materjo sporazumljen, da so me lažje ulovili . . .“

In Janez je pograbil vrč in pil.

„To še je moja tolažba na stare dni.“

„To si ti zmislil,“ je sponesla Klara.

„Zmislil, seveda! To sem tudi zmislil, da si ti
največja klepetulja cele vasi in še dalje. “

In Kvatrnov Janez bi še dalje zabavljal, mogoče
bi se še sprli, da ni prišel oče Mohor.

„Sedaj bomo pa menda začeli nositi v kupe, ker
pride voz.“

Mahoma so utihnili vsi, le Klara se je še nekoliko
jezila. Janez pa je poprosil nekoliko tobaka za na zob.

Ko je prišel voz, je oče Mohor sam zlezel nanj,
da je sprejemal otavo in zalagal.

„Le hitro, da odnesem,“ se je šalil Andrej pri
Ančki.

„Pa odnesi,“ je odvrnila ona in navalila na kup
otave. „Kako bi rad priganjal! Na, tu imaš!“

In Andrej je hitel in nosil.

„Misliš, da ti ne bom kos? Še tebe odnesem po
vrhu, če te je volja. w  In tišje je pristavil: „Kaj Ančka ? 1

,,Kam bi me pa nesel, kam? w  se je pošalila, a tudi
bolj tiho.

„Kam? ... Na voz že ne, ampak nekam drugam ...
K nam

166

Njena rdeča lica so še bolj zagorela. Ogledala se
je, če bi kdo ne čul.

»Tiho bodi, Andrej, da te kdo ne sliši. Kaj bi se
norčeval, ko nič ni!“

»Ančka!“ Zopet jo je gledal tako proseče, zaklical
s takim glasom, kakor takrat, ko mn je zavrnila uhane.

„Na, pa me nesi,“ je rekla deklica, vrgla grablje
stran in ga gledala.

Andrej je zardel in pograbil nanošeni kup.

„Bi me hotela?“ je vprašal, vrnivši se.

»Tiho bodi, saj ni treba znati drugim,“ je odvr¬
nila. »Pomisli, oče! — Poznaš ga!“

»Ne bojim se ga! Reci, če me imaš rada?“

»Imam, Andrej! Ali prosim te, naj ostane to na¬
jina tajnost, dokler ... dokler oče ne spremeni svojih
nazorov. “

In tiho je vzdihnila. Mogoče je zaslutila, da se ji
bo trebalo boriti, da ji bo trebalo biti trdni. Nato pa
je hudomušno dejala:

»Pa me odnesi, če se res ne bojiš očeta!“

Andrej se je nasmejal. Čutil se je tako srečnega!

IV.

Piskrovez Marko je povezal lonce in sklede, za¬
krpal ponve in popravil druge stvari, ki so spadale v
njegovo stroko in se poslavljal. Letos se je zamudil
dalje kot drugekrati.

Mimo Vidovih grede se ustavi.

»Hej, Andrej! Zdrav ostani, in ko se črez dve leti
vrnem, da bom imel že kaj pestovati.^

»Da bi si odgrizli jezik!“ je rekel nagovorjeni.

»Ne jezi se prijatelj mladi. Da se imata z Ančko
rada, nisem jaz kriv, kakor tudi ne, da si ljudje že
nekaj šepetajo. Andrej, ko stari Mohor to zve, bo
ropotal, kakor kolo v mlinu, in to ne bo več dolgo. “

Andrej je molčal in nagubančil čelo.

167

„Torej ljudje že vedo?. . . In kako ? 44

Piskrovez je skomizgnil.

„Če kdo večkrat z enim in istim dekletom govori,
pa ga imajo koj na sumu. Že to, da si ji kupil uhane,
jo vzbudilo neko pozornost. Ti še ne poznaš ljudi, pri¬
jatelj, ne poznaš! Z metlo ti hodijo okrog, da pome¬
tajo pred ljudskimi pragi.

Dam ti pa edin dober svet, ki je tu mogoč . . .
Ančka te ima rada! Povprašaj, ali bolje, pošlji koga
tja in jo kar zasnubi! Saj se mu je vrnil sin od vojakov
in tako bo lažje pogrešal hčer. Pogum velja! Bolje,
da zve Mohor od te strani, kakor od droge. Zvedel
pa bo . . .“

Piskrovez se je še napil in odkorakal naprej.

„Ej, pri Mohorju se še poslovim ! 44

Doma je našel samo Mohorjevko, Ančko in sina
Lojzeta.

„Kje pa imate očeta?“

„Šli so v Ljutomer. Imajo nek posel. . . Kaj pa
vi, ali že odhajate ? u  je odgovorila Ančka.

„Grem zopet s trebuhom za kruhom. Koder solnce
teče, se kruh peče in danes tukaj, jutri tam, povsod
doma in nikjer . 44

„Kdaj pa se kaj zopet vidimo ? 44

„Kakor pač pride. Za eno ali dve leti. Pa zdravi

bodite ! 44

Ančka ga je spremljala iz hiše, poredno se mu
smejč.

„Kaj ti pa roji po glavi, punček , 44  se je ogledal
Marko. ,,A tako, tako, zato kažeš svoje bele zobe,
kakor ubita lisica . 44

In vrgel je iz torbe na hrbtu staro, sajasto metlo,
katero mu je Ančka skrivaj zataknila.

„To-le pa jaz tebi privoščim, ali bolje, privoščil
bi ti, če bi ne bila ravno tako, nii . . . tako ... kakor
se že pač pravi mladim deklinam. Ker sem pa dober
človek, pa ti privoščim , 44  tu je glas znižal, „veš koga?

168

— Andreja, Vidovega Andreja, ki bi te imel rad, ka¬
kor jaz tisto-le jabolko na jablani . 44

„Pa jo vzemite, tisto jabolko ! 44

„Vzemite, vzemite, seveda. . .! Vzemi, če moreš!
Pa ukaži, da se jablan pripogne do mene, da jo utr¬
gam. — Vidiš, ukaži očetu, naj malce sklone glavo, da
mu bo Andrej lahko pošepetal: Ančko mi dajte! . . .
Kaj praviš, ti račica ljubezniva !? 44

Ker pa je Ančka postala resna, je dejal:

„Nič se ne boj! Z božjo pomočjo se bo že vse
dobro izteklo. Pridna bodi, veš, in ne pozabi na Andreja.

— Oče bo sicer vrel, kakor voda v kotlu, pa bo že
odnehal, kaj ? 44

Podal je dekletu sajasto roko, se ji nasmehnil s
tistimi svojimi dobrovoljnimi, rjavimi očmi, da se mu
je dekle moralo nasmejati.

Odhajaje, je zagledal vrano na bližnjem orehu.
Ustavil se je in jo vprašal:

„Ej, vrana, povej, ali bo vse dobro, ali bo prepir ! 44

In vrana — pa ne menda zaradi vprašanja Mar¬
kovega — je zapela svoj zoperni „kra, kra, kra 44  in
odletela. Marko je gledal za njo. Letela je proti Vidovim.

„Mhm . . . kakor sem si mislil. Prijeli se bodo ! 44

Nato se je jel srditi.

„ Ampak, ta vrag krokarski bi lahko molčal, da
bi jaz odšel z mirnejšim srcem . .

Andrej pa se je še tisti dan pomenil z materjo
zaradi snubitve. Če da Mohor hčer, izroči ona takoj
gospodarstvo. Andrej se je napotil k stricu Roku, žu¬
panu sosedne vasi. Rok je bil brat Andrejevega očeta.

»Ženil bi se rad , 44  se je nasmehnil stric dobrohotno.
„Dobra prijatelja sva z Mohorjem, ne rečem, ali moj
dragi, Mohor je mož svoje trme. Vendar poskusimo!
Če ti je ne da, pa ti je ne da, kaj zato? Z materjo
pa potem tudi ne pričakujta ničesar od njega . 44

„Saj ne rabiva! Od njegove milosti ne živiva, in
če nama orje ali vozi, to mu plačava, kakor bi komur-

169

koli drugemu. Kar pa je posodil, ko sva kupila travnik,
to mu tudi vrneva!“

„Verjamem, verjamem, ali prijetno vendar ni, biti
v neprijaznosti. . . Poskusimo seveda, ker tako hočeš.
Kdor ne vaga, je brez blaga!“ —

V nedeljo, ko so šli od ranih maš, se je stric Rok
pridružil Mohorju. Mohor se je priženil iz njegove vasi
na sedanje posestvo, ker je domačijo prevzel brat. Zato
sta se z Rokom prav dobro poznala.

„Bog daj del sv. maše, Mohor!“ je pozdravil Rok
po stari navadi Muropoljancev.

„Bog daj tebi tudi!** je odzdravil ta.

In stara znanca sta korakala skupno proti domu.
Pogovarjala sta se:

„Kako kaj, ali si pridelke dobro spravil, Rok? 4 *

„Hvala Bogu, sem zadovoljen. Malo suša je bila
letos. Pozna se! M

„Tudi pri meni .' 4

„Tebi pa itak dobro gre. Zdaj, ko se ti je še vrnil
sin, pa boš samo gledal in ukazoval. 4 *

„Eh, dela je vedno dovolj, vedno . . . Malo bi si
pa res že počil! Človek se nadela po letih. M

„Oj, nadela, kaj pa, nadela! 4 * je kimal Rok. „Kaj
pa naši kaj? 4 *

„Dobro se imajo! Andrej je priden dečko ... Res,
ti si mu stric. Veš, mislil sem mu že jaz nekaterokrat
nekaj povedati; ali tebi bo to lažje. Pa ne zameri!**

„Kaj bom zameril!? Le povej, kaj je takega! 4 *

„Povej, povej Andreju, veš, tako prijateljsko naj
veliko ne občuje s tistim Jernejčevim, ki ga ni nič
prida. Že nekaterokrat sem ju videl skupaj v gostilni.
Andreja je škoda, če bi ga speljal ta človek. Ti veš
sam bolje kakšen je, saj si župan / 4

Rok se je ugriznil v brke in mislil:

„Vraga, tega je pa ravno trebalo . 44

Prišla sta do razpotja, kjer se je šlo na desno v
vas k Mohorju.

170

»Pa ne zameri Rok! . . . Mladina je mladina, na
vajetih se mora držati vedno in včasi celo malo za¬
tegniti, drugače poskoči v stran, kakor mladi žrebec . 44

„Bom že potipal Andreja. O ti hudir ti predrti,
da se pajdaši s tem človekom. 4 *

„No, no, tako hudo pa ravno ni , 44  je miril Mohor.
„Včasi se ga res ne more ogniti, če se najdeta v go¬
stilni. Ampak posvariš ga, da se varuje . 44

„Ali si popoldne doma ? 44  vpraša Rok.

»Sem . 44

„Zglasim se pri tebi . 44

„Pa se zglasi !* 4

In poslovila sta se.

„Je, kakor je . . . Poskusil bom I 44  je godrnjal
Rok. — „Pa čemu ga je moral starec videti s tem
nepridipravom . . . Hm ! 44

„Kaj bi rad Rok pri nas ? 44  se je vprašal Mohor.

Popoldne je počasi prikadil Rok svojo pipo k
Mohorju. Bil je sam v hiši, ker so drugi odšli k ve¬
černicam.

Po raznovrstnem razgovoru je Rok prišel končno
na zadevo, radi katere je bil prišel.

„Hčer boš moral možiti, hčer ! 44

„Hčer? Še je čas... Seveda, če bi se znašel kak
povoljen snubač, bi jo tudi dal. Saj brez krajcarja
nismo . 44

In Mohor je mogočno puhnil iz svoje pipe.

»Veš, Mohor, jaz bi znal za enega . 44

Mohor je zazijal.

„Katerega pa ? 44

„Andreja, 4 ‘ je rekel Urh kratko. „Kaj bi govoril
po ovinkih. Poznaš ga itak ! 44

»Vidovega ? 44

Mohorjeve oči so zalesketale in lice je postalo rdeče.

„Da, sina mojega brata! — Kaj ti ni povšeči ? 44

»Nikoli in nikdar , 44  je zarjul stari Mohor ter udaril
s pestjo, v kateri je držal pipo, po mizi, da je odletel

171

ves tobak iz nje. „Diši mu, diši Ančka, in še kaj po
vrhu . . . Haha, naj le pride . . . Dobi jo . . .“

Jel je hoditi po sobi, kakor obnorel.

Rok pa je mirno vlekel iz svoje pipe in mislil.

„Glej ga, kako se napihuje, kakor žaba v luži...
Le ohlddi se, dobim te.“

Ali Mohor se je razkoračil pred Rokom, da je
temu nehote šinilo v glavo:

„ Kakor žaba v luži!“

„Nikoli in nikdar, razumeš, Rok, to mu povej!
Mohor ni rodil hčera za bajtarja, ni in jih ne bo!“

Zdaj pa je vzkipelo tudi v sicer miroljubnem
Roku.

»Bajtarji, kdo je bajtar, kaj ? . . . Kaj se boš na¬
pihoval, ko nisi nič boljši od nas. — Pošlji svojo hčer
na razstavo, da jo vidijo, češ: to je Mohorjeva!“

Mohor že ni mogel več vpiti od jeze. Samo hripal
je in kazal na vrata.

„Tvoj napuh se bo že spraznil, čakaj/ je pretil
Rok in šel silno užaljen.

„Kakor žaba, kakor žaba, ki je hotela biti enaka
volu, pa je počila. Boš tudi ti počil... Zlodej te jaše.“

„Iz glave si jo izbij, pa je,“ je pravil Rok An¬
dreju. „Za bajtarje jih nima, zgaga napihnjena . . .
zlodej ga jase!“

Ko je prišla Ančka od večernic, se je malone
ustrašila svojega očeta, tako grdo jo je gledal.

Odslej se je precej spremenilo. Andrej je zelo
redko govoril z Ančko. Revica je jokala, ker ji je oče
zaukazal, da se ima ogibati Andreja. Med Vidovo
in Mohorjevo hišo se je pretrgalo prijateljsko razmerje
in ljudje so imeli mnogo govoriti.

»Kaj pa steguje roke po kmetovi hčeri/ so go¬
vorili oni, ki so bili najbolj nevoščljivi, da bi Andrej
dobil ženo iz bogate hiše. Drugi zopet so obsojali
Mohorja in njegov napuh. Bili so to tisti, ki so gle¬
dali z zavistjo blagostanje Mohorjeve hiše.

172

Dekleta so zbadala Ančko, zakaj Andrej je bil
čvrst dečko in nobena bi se ga ne branila. Fantje pa
so zopet imeli oči za Ančko in privoščili Andreju, da
se je opekel.

Nekaterikrat sta se našla iz cerkve grede mlada
dva. Pa ljudje so še toplo nesli k Mohorju, kjer je
oče klel in rentačil, da so morali vsi pobegniti. Zato
sta se pa jela ogibati. Le semtertja se je našla pri
ložnost, da sta mogla spregovoriti neopazovana.

Drugi pa ni videl nikdo. Povedala mu je, da samo
njega ali pa nobenega in če jo vlečejo s konji pred oltar.

Mohor je hodil okrog jezljiv in čemeren. Ozmerjal
je vse, in posebno Ančka je trpela mnogo. Sirotica
je velikokrat jokala na skrivaj. Materi, ki je vedno
mehkejšega srca, se je zasmilila in jo je tolažila. Sku¬
šala jo je pregovoriti, naj pozabi Vidovega.

Mati je skušala očeta nekoč pregovoriti.

„Le ti mi še začni, neumnica,“ se je razjezil Mo¬
hor. „Misliš, da sem se trudil za berače ?“

Tudi ženici je vzkipela jeza,

„Za kake berače? Ali so res berači.. .? Jaz sem
imela več kot ti, pa sem te vendar vzela. Zato nisem
bila nič na slabšem. — Prej si Andreja vedno hvalil,
zdaj ga pa črtiš. Zakaj ? Pada ga ima, naj se vza¬
meta! Jaz ne bom gledala, da bi se mi hčer jokala
noč in dan!“

„Bom ji že izgnal ta joč!“ je pretil oče.

„Kaj boš izgnal?! . . . Kaj se boš znašal nad
otrokom 1 “  je vpila mati.

„Kaj pa veste ve babe!“ je zarjul Mohor in po¬
grabil stol in ga vrgel po hiši, da je ženica takoj
zginila iz hiše. Poznala je moža in vedela je, kdaj
treba nehati.

„Plačajo mi naj, kar so mi dolžni, potem naj snu¬
bijo, 64  je kričal po sobi, da se je slišalo na cesto. In
takoj je poslal terjatev za tristo goldinarjev, katere
je posodil Vidovki, da je kupila travnik.

173

„V štirinajstih dneh denar, ali pa tožim," je
grozil.

„Vidiš, to imamo zdaj," je jela mati nad Andre¬
jem. „To si naredil z Ančko."

„Mati, ne žalite mi je !* 4  je odvrnil sin jezno.

„Vzemi zdaj denar, če moreš, in mu ga daj," se
je kregala Vidovka. „Kdo jih ima, da ti jih posodi!"

Andrej je pomislil.

„Zakaj so posojilnice? V posojilnici dobiva posojilo.
In tristo je naše posestvo še menda tudi vredno, kaj?"

Mati se je umislila, ko je cula o posojilnici.

„Dobro, pa vzamiva tam, da mu zamašiva usta,
temu oderuhu!"

Mohor je mislil, da ju je s tem, ker ju je tirjal,
občutno vščipnil. Na posojilnico ni mislil; stari kmetje
so si pomagali drug drugemu in denarnih zavodov
niso poznali.

Mohor sicer ni bil oderuh, kakor ga je Vidovka
imenovala v svoji jezi, ampak zdaj se je vendar-le
veselil zadrege, v katero ju je spravil.

Kako pa je osupnil, ko je dobil še pred določenim
rokom povrnjen denar z obrestmi vred.

Mikalo ga je vprašati Vidovko, ko mu je prinesla
denar, pa se je menda zbal. Mogoče ga je grizla vest,
da je tako postopal, ali ga je bilo sram pred samim
seboj. Molče je vzel denar in ga zaprl v okovano skrinjo
v podstrešni izbi, kjer je imel druge važnejše stvari.

Sicer so ljudje hitro zvedeli, kje je dobil denar.
Kaj se pa dandanes tudi ne zve? Nekatere blage duše
so hodile celo na dom pripovedovat, kaj se govori.
Ali Andrej jim je modro odgovarjal:

„Psom pustimo lajati, ljudem pa govoriti!"

V.

Prešla je zima in prišel je maj. Večkrat sem že
premišljeval, zakaj niso Slovenci krstili rožni maj za
rožnik, ko pa vendar v tem mesecu najlepše in največ

174

rož cvete. Da je maj postal veliki traven, tega pa še
bolj ne uraejem, ker je trava vendar-le manjša, kakor
junija. Bodi kakorkoli, junija je pač bilo, in kresnice
so svetile zvečer, kot bi plavale po zraku majhne iskre.

Mohor se je bil že nekoliko potolažil, ali na An¬
dreja je bil še vedno hud.

Ko bi vedel, da je včasih pod oknom Ančke, ko
je že on spal, stal ta preklicani Andrej, potem bi že
vrel.

Pa ni zvedel. Tako sta se tu in tam kaj pomenila
in čakala boljših dni.

Mesec junij je bil grd in deževen ter je hudo¬
mušno nagajal ljudem pri kositvi.

V zadnjem času, posebno to zimo, ki je bila brez
snega, so se množile tatvine. Zdaj je bilo vlomljeno
pri tem gospodarju in odneseni denarji* obleka, pri
drugem zopet slanina, meso in druge stvari. Eno noč
so tatje obiskali koga v tej vasi, drugokrat zopet v
drugi vasi, tako, da je bilo vedno kje kaj ukradenega.
A najbolj čudno je bilo, da niso mogli tatom priti
na sled. Kakor bi se vdrli v zemljo, tako je zginila
sled. Pravili so, da je to cela družba, drugi zopet, da
ne, in tako je bil tega govorjenja in ugibanja poln
svet. Nekateri so namigavali, da bi bil tat Jernejčev
Tine. Pa dokazov ni bilo, dasi so žandarji pridno po¬
izvedovali.

Tine je celo tožil nekatere, ki so bili preglasni,
da si ni upal nobeden več ziniti. On pa je živel, kakor
prej, in znal vedno dokazati, kje je bil ta in ta čas,
ko se je zvršil kak ulom.

Gospodarjem ni kazalo drugega, kakor večkrat
pogledati po noči krog poslopja, če se kaže kaj sum¬
ljivega. Veljalo je: Zapri eno oko in spi, z drugim pa
čuvaj in gledi.

Andrej, ki je sicer le tu in tam prišel v dotiko
s Tinetom, se ga je odslej naravnost ogibal.

Nekoč sta se srečala.

175

„Zdi s e mi, da se sramuješ, da bi včasi spil z
menoj kak kozarec,“ ga je zbodel Tine.

Andrej je gledal proč.

„Zakaj? . . . Časa nimam, pa je 1 “

„Vem, vem,“ se je nasmejal Tine in šel dalje.

Andrej si je oddahnil. Tako oduren človek se mu
je zdel Tine.

„Kaj ga pa briga, če ne pijem ž njim,“ je zamr¬
mral jezno in skoraj mu je postalo žal, da ga ni po¬
šteno zavrnil.

„Le ogiblji se me,“ je govoril sam s seboj Tine.
„Ti že posvetim, da boš pomnil Tineta in pa ponoče¬
vanje pod okni Mohorjeve hiše. — Hahaha, ta pečenka
bi ne bila slaba zate, ali kaj? Pa Tine ti jo osoli,da
boš žejal in žejal.“

Neko noč — pršil je dež in zemlja je bila vlažna
— je prišel Andrej k Mohorjevim, da spregovori z
Ančko. Bil je bos, da bi se ne slišali koraki. Menil je
ravno kreniti okrog ogla, kar čuje nekaj, kot bi za¬
škripalo in korake.

Andrej ni bil bojazljivec, vendar si ni upal pred
Mohorja. Kaj, če ga ta zaloti. Vsi križi bi bili doli.
In Ančka, ta bi še le trpela. Potuhnil se je in so plazil
nazaj na cesto, tam pa je naglih korakov hitel domov.
Srečal je vaščana Čmrlja, ki je hodil domov iz trga,
kjer je imel neko tožbo. Bil je malo vinjen.

„Kam se pa tebi tako mudi, kaj ? . . . Ali te
gonijo čarovnice?“ je kričal Čmrlj. „Spal bi. hej ! u

Andrej mu ni odgovoril, ampak se spustil v beg k
domači hiši in se zaril v seno na svislih, kjer je spal po letu.

Andrej ni mogel dolgo zaspati. Srce mu je tolklo
kakor udarci žepne ure. Premišljeval je. kdo je neki
bil, Mohor ali hlapec. Žal mu je bilo, da ni raje po¬
čakal in se skril kam, da bi vsaj videl, kdo hodi krog
hiše. Prišlo mu je na misel, da bi utegnil biti kak
fant, hoteč klicati Ančko. Ker zdelo se mu je, da so
bile stopinje od tiste strani.

176

„Da bi me dekle varalo ? u

Hotel se je znebiti te misli, ali vedno in vedno
se mu je vračala.

„Nekaj je zaškripalo . . . Hm, ona je odprla ali
zaprla okno.“

In prevzela ga je taka jeza in žalost, da se je
valjal po senu. Najraje bi šel nazaj in povprašal.

' A  me vara . . .“

Zaškrtnil je z zobmi in na misel so mu hodile
vse njene besede. Zaprl je oči in videl je pred seboj
njen obraz, te oči, ki so ga zrle tako verno, rekel bi
kljubujoče. „Pogledi v nje, pogledi v mojo dušo, če mi
ne verjameš!“ so govorile te oči.

Stresel je z glavo.

„Ne, ona ne more varati, ne more!“

V teli mukah je zaspal.

Imel je mučne sanje. Zdelo se mu je, da sedi v
družbi prijateljev, tudi Tine je med njimi. Godba igra,
plesalci se zavrte. Tudi on, z Ančko. Tine mu podstavi
nogo, da pade. Nastal*je vrišč, dvigali so se stoli in
se trli, kupice letele. Začutil je, da ga je nekaj zabo¬
lelo na strani. Pogleda . . . Kri, kri mu je tekla, za¬
boden je bil . . . Nato je umrl. Plaval je po dolgi
temi, neprodirni in strašni, in se zavedel na svetlem
hodniku. Dva moža sta stala pred njim. Mignila sta
mu, naj jima sledi.

„Kam? w  je vprašal.

„Na sodbo!“

,,Ah, da, na sodbo!“ Spomnil se je, da so ga
umorili.

In šli so po dolgih hodnikih, belih in svetlih.

„Kaj je tu na levo?“ je vprašal.

„Pekei, na ono stran pa vice,“ je bil odgovor.

„Nebesa, kje so pa ta? u .

„Daleč so, na drugo stran.“

V tem se je zbudil. Solnce je bilo že visoko. Bil
je ves poten in zrl je plašno okrog sebe.

„Hvala Bogu, bile so sanje!“

S tem oddihljajem je zlezel raz svisli.

Na črešnji je rezgetala sraka.

„Nekolikokrat sem te klicala, pa ne čuješ nič.
Kako moreš spati tako dolgo?"

Pogledala ga je v zaspani obraz.

„Kaj si bolan, da tako čudno gledaš?"

Andrej pa je molče zavil v hlev.

Vidovka se je ozrla za njim.

„Nekdo bo prišel," je zamrmrala, „ker sraka tako
rezgeta."

Od ogla je prikrevsala stara beračica.

„Ali že veste, Vidovka, ali že veste? Po noči so
vlomili pri Mohorju in odnesli denar, ki ga je imel v
skrinji v podstrešni izbi. Baje ga je bilo nekaj črez
sedemsto goldinarjev."

„Za Boga svetega, kaj pravite? Pri Mohorju, da
bi vlomili?"

„Pri Mohorju, da! Gospodarje danes zjutraj vstal
na vse zgodaj, ker se je menil peljati v Radgono na
sejem. Pa zagleda psa, ki je ležal stegnjen."

»Crknjen?"

„Kaj pa da, crknjen, ubit. Podstrešno okno, kjer
je imel skrinjo in v nji denar, pa je bilo razpraskano,
skrinja polomljena in denarje izginil z listnico vred."

»Za Boga svetega!" je sklenila Vidovka roke.
„Pa tako svoto!"

„Da, sedemsto. Cula sem, ko je sam Mohor rekel,
da je šlo sedemsto goldinarjev."

Andrej je prišel ravno iz hleva in čul zadnje
besede.

»Kaj pa je? . . . Kaj se je zgodilo?"

„Pri Mohorju so po noči tatovi ukradli iz skrinje
na podstrešju sedemsto goldinarjev in psa ubili," je
hitela pojasnjevati mati.

„Sinoči, pravite, po noči?" je osupnil Andrej in
se domislil, kar je slišal.

Večernice. 64 . zv.

12

178

»Da, sinoči, po noči!"

»Kdo pa je ukradel ?"

»Se še ne ve. Ga bodo že dobili. Poznajo se sto¬
pinje v zemlji. Bosa noga," je hitela beračica in vzela
dar, obetaje obilo sreče pri živini in na polji, ter od-
krevsala dalje pravit to novico.

Ta dogodek se je naglo raznesel po vasi. Mohor,
kakor je že beračica pravila Vidovki, je mislil iti v
Radgono na sejem iu je vstal zgodaj. Čudno se mu je
zdelo, da ni psa nikjer. Stopi k njegovemu ležišču in
zagleda ubogo žival ubito. Takoj mu šine oko na
podstrešno okno. Mreža je bila prebita.

Tresočih kolen in sopeč je hitel na podstrešje k
skrinji. Pa kak prizor! Okovana skrinja je bila prebita
in denarja ni bilo. Naj je Mohor iskal in premetaval
kakor je hotel, denarja ni bilo nikjer.

Ko je prišel iz dilj, se ga je žena malone pre¬
strašila. Bil je ves spremenjen, bled, tresoč se, in gledal
okrog sebe, kakor bi nekoga iskal.

„Kaj ti je, za božji čas?" je vzkliknila Mohorka, da
je priletela Ančka iz sobe in Lojze s hlapcem iz hleva.

»Tatovi!" je privrelo končno iz ust Mohorja. »Se¬
demsto goldinarjev so mi odnesli."

In starec je sedel na stol, da je zaškripal.

Domači so stali nemi okrog očeta.

Prvi se je zavedel sin Lojze.

»Naznanimo! Po orožnike!"

Mohor, ki je sedel pobit in zroč pred se, je vstal
in bil je zopet prejšnji mož. Udaril je s pestjo ob mizo,
da je odskočil hleb kruha, ki je ležal na nji.

»Po orožnike! Naj mi poiščejo tata in dam jim
piti, kolikor hočejo, cel polovnjak. Samo tata, tega mi
naj dobe in pa ukradenih sedemsto goldinarjev!"

Ko sta prišla orožnika, je moral Mohor vse raz¬
ložiti, kje je imel denar, v čem, koliko. Posebno list¬
nico je moral popisati natančno. Nato sta si ogledala
skrinjo in okno in vse popisala.

179

»Stopinje," je pripomnil žandar. »Bosa noga! Ga
bomo že dobili/ 4  In zmerila sta dolgost in širokost stopinj.

»Ali niste videli nikogar, ali slišali ?“ je izpraševal
orožnik.

»Nikogar!“ so mu odgovorili.

Čmrlj pa, ki je stal tudi z nekaterimi sosedi na
strani, je pripomnil, da je srečal Vidovega Andreja,
ko je naglo šel domov in mu na njegova vprašanja
ni hotel dati odgovora.

»Vidov Andrej ?!" so zazijali. Mohor pa je obledel.
V dnu srca je imel vendar le rad Andreja, dasi sam
ni vedel tega.

»Vidov Andrej?!"

Zmajal je z glavo in rekel.

»Ne, prej vsi, kakor Andrej !“

V Ančki pa je vse zatrepetalo. Oči so se napol¬
nile s solzami in zbežala je v kamrico. Tu je dala
solzam prosto pot.

Orožnika pa nista bila enakih misli z Mohorjem.

»Ob kateri uri?" je vprašal orožnik Čmrlja.

»Bilo je menda med enajsto in dvanajsto uro/

Žandar je pisal.

»Kaj ste pa vi delali ob tem času na cesti?"

Nikdo ni pričakoval tega vprašanja, in Mohor je
strmel z drugimi vred.

,.Šel sem domov iz trga!"

»Pa ob tej uri? Imate priče?"

»Priče? . . . Čemu mi bodo priče, ko sem se pa
vračal iz trga in sem še ob desetih pil pri »Jelenu.«

Žandar si je zapisal in dejal:

»Vi ste lahko ravnotako sumljivi, kakor kdo drugi.
Zato poskusimo, čegave so te stopinje."

Čmrlj je bil v vidni zadregi. Klel je svoj jezik,
ki ni mogel molčati in ga je spravil v take sitnosti.
Drugi so mu pa privoščili, ker so ga poznali kot obre¬
kovalca. Hodil je k Mohorju na dnino, ker doma, pri
svoji bajti, ni pridelal toliko, da bi se živela z ženo.

180

w Vidovega bi rad osumil, sam pa je skočil v jamo.
Prav mu je!“ so si šepetali.

A sledovi niso bili njegovi.

„Če se Andrej bolje izpriča kakor vi, potem idete
z nami," je odločil orožnik. In Čmrlj je ostal pod
varstvom orožnika. Drugi pa se je napotil k Vidovim.

Mati se je začudila, zagledavši orožnika, Andrej
pa je prebledel. Z orožnikom je vstopil župan Primož.

„Kaj pa vaju privede k nam?" je vprašala Vidovka.

„Koj zveste," odvrne orožnik. „Imamo se nekaj
pogovoriti z vašim sinom."

„Z mojim sinom ?" se je vleklo zateglo iz ženi-
činih ust. „Tako!? . . . Potem pa le brž!"

In v njenih prsih je vstajala jeza.

„Kje ste bili sinoči?" se je obrnil orožnik do An¬
dreja.

„Doma."

„Ves čas?"

V tem je stopil tudi Mohor. Neljubo mu je bilo?
da sumničijo Andreja.

V Vidovki pa je zavrelo. Zagledavši Mohorja, se
je domislila, zakaj bi orožnik izpraševal sina.

„Pri nas iščete tatu, pa pri nas?" se je zavzela
ženica. Žnpan jo je pa miril, da ni tako hudo, naj se
ne razburja.

„Ali ves čas doma?" je ponovil vprašanje orožnik.

Andrej je mislil povedati vse. Ko pa je zagledal
Mohorja, je rekel zmedeno:

„Ves čas."

„Tako? Koga ste pa iskali na cesti med enajsto
in dvanajsto oro? w

„To je pač moja skrb," se je opogumil Andrej.
„Kot pošten človek smem iti po cesti, ob kateri koli
uri. Jaz mislim vsaj tako!"

„Zoper to nimamo nič," odvrne orožnik. „Ali ne¬
katere stvari bi vendar rad vedel. Mohorju se je zgodil

181

zločin in okrog hiše so sledovi. Vas je nekdo srečal,
da ste šli domov ob ti uri. Kaj je na tem ? 44

Andrej je pobledel in gledal zdaj mater, zdaj
Mohorja in župana, sedaj zopet orožnika z odprtimi
ustmi.

Mohorju se je čudno zdelo Andrejevo vedenje.
Kaj, ko bi vendar? . . . Možu ni hotela ta misel v
glavo.

»Odgovorite ! 44

„Bi, ali vpričo Mohorja ne morem.“

„Kako to ? 44  se je začudil ta.

Ko mu je orožnik pojasnil, kakega pomena je
zanj, da govori, in ker ga je še mati prigovarjala, je
s težkim srcem izpovedal, da je mislil klicati Ančko
in kaj v  ga je pregnalo.

Župan in orožnik sta se spogledala, Mohor pa je
vzkipel.

»Ančko, oho, našo Ančko? . . . Kako si se pa
drznil, ti ... Ne verjamite mu!“

„Kje pa je denar ?* 4

„Deaar, saj ga nisem vzel / 4  je zavpil bolestno
Andrej. Zdelo se mu je, da se mora svet zrušiti pod
njim ob tej obdolžitvi.

Preiskali so hišo, vse, pa ničesar našli. Tam v
drvarnici pa je orožnik potegnil iz kota neko stvar.

„Moja listnica ! 44  je vzkliknil Mohor. „Andrej, torej
vendar, vendar . . .“

„Poznaš to reč ? 44  je vprašal orožnik.

„Še nisem nikoli videl , 44  odgovori Andrej, tresoč se.

„Kako nedolžno ! 44  se je nasmehnil župan.

Prisegam, da sem nedolžen . 44

,.Kako pa pride potem ta stvar sem ? 44  je vprašal
orožnik.

Andrej ni vedel kaj bi odgovoril. Zatrjeval je, da
on ni kradel, da ne ve, odkod in kako je zašla ta
listnica v drvarnico.

Orožnik ga je v imenu postave pozval, da gre z njim.

182

Pretresen v dno duše, da so ga obdolžili tatvine,
da ga bodo gnali kot tatu uklenjenega skozi vas, se
je siromak sesedel na stol.

Mati pa je pokleknila pred Mohorja in orožnika
in jokala in prosila, naj ji za božjo voljo ne jemljejo
sina, ki je nedolžen. Obljubila je vse povrniti, samo
sina naj ji puste.

Vendar zastonj! Smilila se jim je uboga žena, ali
kaj, postavi se mora zadostiti.

Zvezanih rok je stopal Andrej, do zdaj tako po¬
nosen fant, skozi vas.

Mohor in župan sta tolažila nesrečno mater, naj
ne žaluje preveč, da se bo vse bolje izteklo, kakor
se vidi. „Vsak človek se lahko pregreši enkrat in radi
tega še ni noben hudodelec . 44

„Pa on ni tat, on ni, nedolžen jePihtčla je Vidovka.

Mohor, ki poprej ni vedel, kako bi sodil, je zdaj
začel sumničiti, da je Andrej kriv. „Listnica, ta listnica
ga je izdala / 4  si je mislil.

„Če boš v sili, pa se obrni na nas,“ je rekel od-
liajaje Mohor. „Dokler se ti sin ne vrne, ali, kar Bog
daj, dokler se ne izpriča njegova nedolžnost / 4  tu je
Mohor sam pri sebi dvomil, „ti pomoremo . 44

Pa Vidovka je odločno odklonila vsako pomoč od
ljudi, ki so, čeravno nehote, zakrivili grozno nesrečo.
Trdno je bila prepričana, da je sin nedolžen in še
nekdo je tako mislil — Mohorjeva Ančka.

Deklica je vedla, da je nanesel nesrečni slučaj
tako, in da mu je listnico nekdo podvrgel.

Ko jo je oče ozmerjal, je sicer molčala. V srcu
pa je sklenila, da ostane zvesta, in če treba do konca
dni.

V svoji sobici je molila vsak večer, da bi se iz¬
kazala nedolžnost nedolžnega.

In koliko solz je poteklo iz njenih oči, vedo pove¬
dati le stene sobice, odkar so se za Andrejem zaprla
vrata ječe.

183

Ker so govorili dokazi zoper Andreja, je bil Čmrlj
oproščen strahu, da bi ga odvedli.

Globoko si je oddahnil in v srcu sklenil, da bo
odslej pazil bolje na svoj jezik. Na Andreja pa se je
ozrl s škodoželjnim pogledom.

VI.

Počasi, silno počasi so tekli Andreju dnevi v pre¬
iskovalnem zaporu. Vsaka minuta se mu je zdela
daljša kakor ura, ura kakor dan, dan že cela večnost.
V tesni celici, za zamreženim oknom je korakal gor
in dol, ali pa sedel na stolcu in pobešal glavo. Pogo¬
stokrat so prilezle solze izpod trepalnic in padale na
tla . . .

„ Kakor tatu so me odgnali, kakor tatu,“ je zaječal.

Strašna je bila ta zavest. „Kaj porečejo ljudje,
kaj poreče Ančka. Ali ona verjame? ... In mati,
uboga moja mati . .

Andrej je zajokal.

Skozi zamreženo okno je gledal po ulici. Milo se
mu je storilo, ko je videl ljudi, ki so prosti, svobodni
hiteli za svojimi posli, on pa, zdrav in močan, mora
biti ujet kakor ptica v kletki.

Preiskovalni sodnik, ki je vodil preiskavo, je bil
dober mož. Poznal je ljudi. Slutil je, da je Andrej
vkljub obtežilnim, naravnost uničujočim dokazom zna-
biti le nedolžen. Pospraševal ga je, če ima kake so¬
vražnike, kar je Andrej zanikal.

Andreju je pač hodil na misel Jernejčev Tine in
ono srečanje, kjer ga je zbodel, zakaj da se ga ogiblje.
Spomnil se je tudi sanj. Na sanje ni verjel, in da bi
izrekel o Tinetu kako sumnjo, zato je bil predober.

Preiskava je bila končana. Drugih krivcev ni bilo
mogoče zaslediti. Državni pravdnik je napisal tožbo,
da je Vid Andrej kriv tatvine pri Mohorju.

Bil je lep dan.

184

V porotni dvorani v Mariboru, ki je že videla in
slišala mnogo zločincev in obsodb, je sedelo dvanajst
mož porotnikov. Poslušali so obravnavo, da bi potem
vedeli soditi, ali je Andrej kriv, ali ne. Pri sosedni
mizi je na nekoliko vzvišenem odru sedel predsednik
sodišča z dvema drugima sodnikoma in vodil obravnavo.
Zagovornik je imel svojo mizico nasproti porotnikom.
Med njim in sodniki je sedel državni pravdnik.

Na dan obravnave so bili pozvani vsi, ki so kaj
vedeli, v Maribor, da se zaslišijo kot priče. Tudi nje¬
gova mati in Ančka. Ko je zagledal Andrej svojo
mater, ni se mogel vzdržati solza in tudi mati je jo¬
kala. Ančka pa si je na skrivaj brisala solze.

Andrej, ki je bil zaslišan prvi, je pripovedoval
vse, kakor je bilo: kako je hotel klicati, pa ga je
splašilo škripanje in stopinje. Pobegnil je, misleč, da
je Mohor. Zatrjeval je, da je nedolžen.

Ko ga je vprašal sodnik, kako je prišla listnica
v drvarnico, je rekel, da je to njemu samemu uganka.
Gotovo mu jo je moral kdo podvreči. Ali kdo bi bil
to, tega ni mogel povedati.

Čmrlj je izpovedal, kako je klical Andreja, ki je
hitel mimo njega, a se ta ni niti hotel ustaviti, ne
odgovoriti. Andrej je odgovoril, da se je bal, da bi se
ne zvedelo, da hodi klicat Mohorjevega dekleta.

Mati ni vedela povedati ničesar, ker je Andrej
spal na svislih. Jokala je revica in prosila, naj se je
usmilijo in naj ne obsodijo sina, ker je nedolžen. Vsem
se je smilila uboga žena.

Ko je bila vprašana Ančka, je zardela, potem pa
zopet prebledela. Pred tolikimi ljudmi, domačimi in
tujimi, naj zdaj razkrije tajnost srca. Kako jo bodo
sodili, kaj si mislili od nje? Ali ni njena dekliška čast
zdaj na tehtnici ?

Pogledala je Andreja. Stal je bled in jo gledal.
Srce jo je zabolelo.

185

„Naj mislijo, kar hočejo,“ je pomislila in povedala
s krepkimi besedami, da jo je prišel Andrej večkrat
klicat in da ona nikakor ne verjame, da bi bil An¬
drej vlomil.

Sodniki so se spogledali, porotniki nekaj pošepe-
tali in med občinstvom se je čulo zadovoljno mrmranje.
Zagovornik pa si je nekaj zapisal.

Sodnikom se je deklica dopadla. Vsaj ena duša je
bila, ki je izpovedala zanj.

Po zaslišbi vseh prič je državni pravdnik uteme¬
ljeval svojo zatožbo. Za njim je govoril Andrejev za¬
govornik in skušal dokazati nedolžnost Andrejevo.

„Porotniki, preden izrečejo svojo obsodbo, naj
dobro preudarijo vse okolnosti. Naj jim stopi pred
oči poštenost zatoženca, naj se usmilijo uboge matere,
kateri je edina podpora, in naj ne obsojajo po nedol¬
žnem njega. Nekak zloben slučaj, skrit njegov so¬
vražnik je izvršil tatvino in podtaknil listnico Andreju.
Naj jim bo že to jasen dokaz, da je hčer Mohorja
istotako prepričana o nedolžnosti obdolženca. Kajti,
nobeno dekle se ne bo zavzemalo za hudodelca, čeprav
bi ga kdaj prej ljubilo. Slišali smo, da se v onih
krajih vrše tatvine in ker doslej niso mogli dognati,
kdo je oni zlotvornik, so gospodarji primorani stražiti
sami svoje imetje. Andrej pa, misleč klicati dekle, je
čul stopinje, in ker je bil takorekoč prepričan, da je
Mohor, je pobegnil. Mislim, da me gospodje porotniki
umejo: Če bi se enemu ali drugemu izmed gospodov
isto primerilo, ko bi menil klicati dekle, da ne bo
čakal, da ga oče zaloti, ampak bo gledal, da se skrije
ali pobegne. Zato naj gospodje porotniki dobro pre¬
mislijo in preudarijo, preden koga obsodijo.^

To in še več je govoril zagovornik, jasno in pre¬
pričevalno.

Končno je še vprašal sodni predsednik zatoženca,
če ima še kaj povedati.

186

Solznih oči je pogledal Andrej na porotnike in
sodnike. S tresočim glasom je zaprosil:

„ Jaz nisem kradel, nedolžen sem! Imejte usmi¬
ljenje !“

Občinstvu v dvorani se je Andrej prikupil in želelo
si je, da ga porotniki oprostijo. Ko so ti odšli v po¬
svetovalno sobo, da se posvetujejo, je bilo v sodni
dvorani tiho. Slišala bi se lahko igla, če bi padla na
tla. Le pridušeni plač matere Vidovke je motil tihoto.
Srca v prsih pa so bila nestrpno, napeto . . .

Porotniki se vrnejo na svoje sedeže. Kaj neki
prinašajo . . .? Obsodbo ali prostost . . .?

In naznanil se je sklep:

„Vid Andrej je spoznan krivim tatvine z osmimi
proti štirim glasovom.“

Presenečeni vzkliki, ropotanje in mrmranje je
napolnilo dvorano. Mati in Ančka sta zajokali na glas.

Predsednik sodišča je pozval občinstvo, naj miruje,
drugače da izprazniti dvorano. Nato je v imenu Nje¬
govega Veličanstva razglasil, da je Andrej Vid obsojen
z ozirom na lepo dosedanje vedenje in ker še ni bil
kaznovan, po milostni sodbi na pet mesecev ječe. Pri
tem zgnbi, kakor bo določilo vojaško sodišče, vojaško
čast korporala in postane zopet navaden prostak.

Kakor okamenel je stal Andrej. Ničesar več ni
slišal, ničesar videl. Vsa kri mu je zginila raz lic,
ustnice so trepetale.

Ko ga je prijel orožnik, da ga odvede, se je
zdrznil. Potegnil je z roko preko čela. Videvši joka¬
jočo mater, se ni mogel vzdržati solz in je vzkliknil:

,.Mati, mati, nedolžen sem, nedolžen!“

Mati ga je prijela za roko in ga tolažila, dasi
je bila sama potrebna tolažbe.

„ Zaupaj v Boga, Andrej! ... Bog že ve, kaj dela
in zakaj je prav tako! On bo izpričal tvojo ne¬
dolžnost !“

187

Andrej je bil strt. Kot tat je bil torej spoznan,
hudodelec, grd zločinec?!

Ta misel ga je morila, da ni imel miru po dnevi;
po noči pa mu je kratila spanje.

„Zaupaj na Boga , 44  mu je rekla mati v slovo. „On
ve, zakaj je tako prav ! 44

Pokleknil je k skromni postelji, zakril lice v odejo
in molil, kakor še prej nikdar.

V molitvi je našel edino tolažbo, edino uteho.

In njegova mati!

Koliko je reva prejokala od onega časa. Nikamor
ni upala pogledati, ko je šla v cerkev ali iz cerkve. Zdelo
se ji je, da se ji vsi posmehujejo, da ji vsi privoščijo.

Našli so se pa tudi ljudje, dobrotljivi in milosrčni,
katerih se žalibog najde povsod dovolj, da so ji hodili
na dom pravit, kako se govori o njenem sinu.

Mohorjeva hčerka je bledela. Siroto je potlačila
obsodba Andreja. Poleg tega jo je še oče zmerjal, da
mu je naredila tako sramoto, ker se je zavzemala za
tata. Starec je bil prepričan, da je Andrej kriv. „Če bi
ne bil, bi ga ne obsodili , 44  se je odrezal na kratko.
Ančka je videla škodoželjne poglede tovarišic. Vedela
je, da v njih tiči nevoščljivost, saj je bil Andrej naj-
gorši fant. Ta nevoščljivost! Ves svet bi gorel, če bi
se dala zapaliti.

Toda v srcu dekleta pa je še tlelo nekaj drugega
in grizlo. Očitala si je namreč, daje  ona kriva Andre¬
jeve nesreče. Zakaj mu je dovolila, da jo je klical? Če
bi ga pustila, kakor je ukazal oče, bi ne hodil pod okno,
bi zdaj ne zdihoval v ječi, bi ne nosil sramote, da je
tat. Bog ve, če se bo dal oprati ta madež in če se iz¬
kaže kdaj njegova nedolžnost. Očeta ni ubogala in
zdaj trpi za to ona in trpi za to on, po njeni krivdi.
— Greh, ali se kaznuješ vedno tako strogo, ali se
kaznuje vsaki tako kruto? . . .

Pustila? . . . Kako, če ga pa ima rada. Ne, tega
ni mogla. Bog je postavil zakrament sv. zakona in po

188

tem sta hrepenela oba. Hotela sta se združiti v sveto
vez, kakor sta se združili že njuni srci.

„Bog tepe, kogar ljubi,“ je mislila. „Mogoče je
ravno to pot do najine sreče, da se omehča očetovo
srce. Če se dokaže, da je nedolžen, potem se oče pač
ne bo protivil. Skušal bo popraviti, ker ga je sodil
krivo. Saj je oče blag mož in dober. “

Vglobila se je v te misli.

Za vsakim dežjem pride solnce, za vsako žalostjo
veselje. Danes plakamo, jutri se pa že lahko radujemo.
Tako se menja vedno, le obupati nikar! Pot do sreče
ni široka, s cvetjem posuta pot. Pot do sreče se vije
med trnjem in grmovjem.

Ančka je večkrat obiskala po večerih Andrejevo
mater, kjer sta se pogovarjali o Andreju in se tolažili.

Vidovka je videla blago srce dekleta, in dasi je
mrzila Mohorja, je bila vedno vesela, ko je prišla Ančka.

Ko je nekoč Andrej pisal materi in jo tolažil, naj
ne žaluje preveč, da bo z božjo pomočjo vse prestano,
je bila vsa srečna. Pisal je nadalje, da mu ni sile, da
ga imajo radi.

Revež je trpel duševne muke, ki so se mu začrtale
v obraz in mu krivile hrbet. Ali materi ni hotel tožiti,
vedoč, da tudi ona trpi. Tolažil jo je in bodril.

H koncu pisma je bil še pozdrav na Ančko. Prosil
je mater, naj mu odpiše, kako misli Ančka o njem,
ali ga tudi obsoja ali ne?

Še tisti večer, ko je prišla Ančka kakor nalašč
zopet k Vidovki, je pisala pismo, ki ga je narekovala
mati. pismo, polno utehe in ljubezni . . .

Drugi dan je pa poštni voz med drugimi pismi
vozil tudi pismo za Andreja v Radgono, da od tam
poleti z vlakom v Maribor, v ozko celico, in mu pri¬
nese uteho, malo sicer, a za jetnika veliko. Z radostnim
licem je bral nesrečni mladenič materino pismo. Tem
bolj, ker je spoznal pisavo dekleta, pisavo Ančke, ki
mu je napisala na koncu še srčne pozdrave.

VIL

„Hej, Ančka, čakaj no, ideva skupaj!“ je klical
piskrovez Marko deklico, ki je šla po cesti.

Ančka se je ustavila.

„Odkod pa, iz trga, kaj?“ Ko je pa prišel Marko
bližje in zazrl njen bledi obraz, se je začudil in rekel
sočutno:

„Pa menda nisi bolna, kaj? . . . Bleda si, kakor,
kako bi rekel. . . kakor stena vaše hiše.“

Ančka se je grenko nasmehnila.

„Povej, no, kaj je . . . Ali se je menda Andreju
kaj pripetilo ?“

Dekle ga je pogledalo in Marko je zazrl dve solzi
na trepalnicah.

„Kriste elejson, povej, kaj je za božjo voljo ?“

„Andrej je zaprt!“

Piskrovez je obstal, kakor bi ga vkopal. Torba mu
je zdrsnila iz rame na tla, da je zamolklo zazvenčalo.

„Andrej zaprt?“ je vprašal pridušeno.

„Po nedolžnem zaprt!“ je zaihtelo dekle. Obdol¬
žili so ga tatvine!“

„Tatvine?“ je zopet vprašal Marko zamolklo in tiho.

In zdaj mu je Ančka razložila, kako se je zgodilo.

„Ti praviš, da je nedolžen ?“ vpraša Marko, gle¬
daje dekletu v obraz.

„Nedolžen, kakor jaz,“ je odvrnila odločno.

Tam od izhoda so se plazile temne megle, in ker
jih je obsevalo solnce, so bile videti še bolj črne.
Ravnokar se je vzpenjala lepa, krasna mavrica črez
nebo, kakor krasna, čudodelna prikazen v grozni,
črni temi.

Marko je prijel Ančko za roko. Tresel se je. Po¬
kazal je na mavrico.

„Ančka! Poglej znamenje zaveze, ki ga je postavil
Bog že ob času Noetovem. Poglej te krasne barve, ta
lesk v onih črnih meglah! Ali ne čutiš, da v teh me-

190

glah, ki hranijo v sebi grozo, strah in obup, da se v
teh meglah naenkrat pokaže ona krasna podoba, ki
nam daje nado, oznanja veselje?“

Nato je nadaljeval smehljaje:

„Le pogledi, ali vidiš to rdečo barvo, ali vidiš?
Kaj pomeni, ne veš, kaj? Mladina ne ve ničesar več.
Vidiš, to pomeni, da bo letos mnogo vina. Le glej,
kako je široka in žareča. Mnogo vina in dobrega vina
pridelamo letos — za svatbo tvojo in Andrejevo. Le
verjemi meni. Pa samo pili ne bomo, kruha tudi treba.
Vidiš, to pa pravi ona modra barva, da bo tudi kruli.
Ni tako široka, kakor ona rdeča, pa kaj, vinček je vin-
ček, tega človek pije vedno rad, posebno pa na gostiji.
Kruha pa ne moreš vedno jesti. Zato pa ne žaluj pre¬
več, da še nazadnje ne zboliš!“

Ančki je ugajalo govorjenje Marka.

„Kaj pa, če bo to vino in ta kruh za moj pogreb ?“

„Sveti božji križ,“ se je delal prestrašenega Marko,
da se je dekle moralo nasmejati, „da se ne bojiš greha,
ker tako govoriš. Za sedmino ne rabijo toliko vina.“
In Marko se je še enkrat ozrl po mavrici.

„Le glej, še zdaj vidiš, da bo za gostijo. Za
sedmino hitreje zginejo barve . . . Lej ga, punčeka,
kako me je splašil 1“

Marko je krpal, kakor po navadi po vasi, ali bil
je čemeren. Nekaterim, ki so mu pravili o Andreju in
ga obsojali za tata, je povedal take, da so kar utihnili.
Ko pa je delal pri Mohorju, se mu je starec pritožil,
da mu hira hčer.

„Kaj pa ji manjka?“ se je delal Marko nevednega.

„1 kaj, za onim se kuja, ki mi je šel s težko pri-
služenimi denarji/ 4  odvrne Mohor nevoljen.

,.Kaj je res Andrej tat?“

Skomizgnil je z ramami.

„Zakaj so ga pa obsodili?“

„Marsikoga obsodijo, čeprav ni kriv, ako okoliščine
govore zoper njega. “

191

„Naj se izpriča!“

„Oče Mohor , 44  reče resno Marko, Jaz ti nekaj
povem, potem pa sodi, kakor se ti zljubi. Jaz poznam
Andreja, pa tudi ti ga poznaš. In ne moreš zanikati,
da bi on.ne bil poštenjak od nog do glave. Da je rad
videl tvojo hčer, ali je bil to tako velik prestopek?
Ali bi trpel pri tem ugled tvoje hiše, če bi mu dal
hčer? Jaz mislim, da ne, ker on je bil fant, ki bi ta
ugled bil le povzdignil. Da je njegova čast omadeže¬
vana, da trpi zdaj tam v onih mokrih ječah, si kriv
edino le ti. Le pomisli in priznal bodeš, da je tako.
Rečem pa ti še to, da ti hčer zvene, kakor jeseni
cvetlica, ko jo zakrije sneg ali umori slana. Ali ti bo
potem ljubše, da bodeš primoran ji posaditi križ na
grob, mesto poročnega venca? In to se zgodi, če ne
odpomoreš pravočasno. To ti pravim jaz, piskrovez, ki
je obhodil nekaj krajev in videl nekaj ljudi.“

Mohor je strmel pred se.

„Slutim in čutim isto tudi jaz. Tudi zdravnik mi
je rekel to. Ali kako naj pomagam ?“

„Naj se vzameta ! 44

„S tatom ?“ vpraša zateglo starec in ustnice mu
s trepetaj o od jeze.

„In če se izkaže nedolžnost njegova ?“

„Če se izkaže ? . . . 44  Mohor se zamisli.

Marko je videl njegov notranji boj, boj očetovske
ljubezni s predsodki napuhnjenega kmeta.

„Potem . . . potem se pa naj vzameta v imenu
božjem!“

Marko mu je stisnil roko.

„Vedel sem, da si mož, da si — oče!“

„To je v redu , 44  je mrmral Marko sam s seboj in
nategoval žice. „Ali kako dognati, da je nedolžen, to
je glavna stvar in — najtežja . 44  Posegel si je v lase
in mislil in mislil. Ali kje bi začel, ni vedel.

„Samo slučaj, samo prst božji lahko pomaga ! 44

Domislil se je Jernejčevega Tineta.

192

„Če ni bil ta, potem ne vem, kdo bi bil. To je
vragovo seme! Ali kdo mu dokaže?. . .*

In zopet je šel z desnico v lase.

Ljudi pa je potrdilo v veri v krivdo Andrejevo to,
da so ponehale tatvine, odkar so ga zaprli. • Še tisti,
kateri so prej dvomili, so zdaj verovali.

Jernejcev Tine pa je kakor prej popival, nič de¬
lal, odšel in se zopet vrnil. Ali denarja je imel vedno.

Andrej pa je vzdihoval v ječi in štel dneve, štel
tedne, ki so mu tekli počasi, silno počasi. . .

Pred letom dni še tako srečen, tako vesel, čislan
od vseh...  In zdaj zaprt kot zločinec, lopov. V
teku enega samega leta se je toliko prevrglo, toliko
prenaredilo. Vsi načrti, stavljeni in zidani tako skrbno,
kako naglo so se razrušili in pokopali vso njegovo srečo
med razvaline . . .

Tako je tekel že četrti mesec Andrejevega jet-
ništva in listje je rumenelo.

Ko se je piskrovez Marko poslavljal, je stisnil
roko Ančki in ji zašepetal:

„Upaj in moli! Oče mi je obljubil, če se izkaže
nedolžnost Andrejeva, ne bo več branil. In ta se iz¬
kaže. Jaz upam. Pomisli na mavrico! — Ko se k
lčtu vrnem, pa bodeta tako srečna in vesela, kakor
sta zdaj nesrečna. “

Dekle se mu je zahvalilo in nov žarek upanja ji
je prodrl v mračno dušo, ki se je zazibala v jasnih
nadah.

Mavrica...  *

* *

V sosedni vasi pri nekem posestniku je Marko
prenočil. Zaril se je v prijetno dišeče seno nad hle¬
vom in zaspal. Na hlev se je prišlo iz skednja po
lestvici in odtod je bila odprtina v hlev, da so lahko
pokladali živini.

Bilo je menda okrog polnoči, kar ga nenadoma
vzbudi nekak šum. Posluša . . . Zdelo se mu je, da

193

gre nekdo počasi kraj strehe, kot bi ril. Marko ni
bil eden izmed onih, ki bi se splašili ali pa zagnali
kak hrup. Ostal je miren, le roka je segla na tihem
po torbi. Vzel je iz nje vrv, ki jo je nosil s seboj.

„Oho, tu bi menda vrag rad preštel, koliko živine
redi gospodar. Jako lepo, da ga noče buditi. Nu, bom
mesto gospodarja jaz pokazal, saj bo to menda vse eno, u
je momljal Marko.

Šum se je slišal bližje in bližje. Zdaj je utihnil
in zopet je zašumelo.

„Pomorem ti,“ se je zveselil Marko. „Naredim ti
veselje, da boš pomnil.“

Naredil je na vrvici zanko in čakal.

„Ej, Marko, včasih vežeš lonce in sklede, zdaj
boš pa pokazal, da umeš še kaj drugega tudi.“

Zdaj je prišel človek — Marko je opazil toliko
v temi, da je človek — prav do odprtine. Sklonil se
je in poslušal, če je v hlevu vse mirno. Pa drugega
ni bilo slišati, kakor težko sopenje živine.

Pozni obiskovalec hleva je vstal, da bi zlezel
skozi odprtino v hlev. Ali v tem hipu mu prileti okrog
vratu zanka in se mu zadrgne.
y Marko je vlekel za vrv in jel klicati:

„Hej, ljudje, vstanite! Ujel sem sovo, veliko sovo!“

Človeku pa je vrv zapirala sapo in poskušal jo
je sneti. Marko ga je pograbil in ga potlačil na tla.

„Le mir, prijatelj, da se ne zbudijo krave!“

Na hrup in klicanje je prišel gospodar. Vsa dru¬
žina se je prebudila.

»Kaj je ?“

„Nič posebnega. Obisk ste dobili, ampak revež je
menda pozabil, da imajo hlevi tudi vrata, kakor hiše. u

S pomočjo gospodarjevo so tatu zvezali in ga
odpeljali v hišo.

Tu ga je Marko spoznal.

„Oho, prijatelj, ti si ? . . . Jernejčev Tine! No,
bodi mi zdrav, dolgo si hodil po vodo. Zdaj si pa le

13

Večernice. 64. zv.

194

enkrat ubil vrč. Koga pa si mislil obiskati, mene ali
gospodarja, ali krave ? . . . Daj, reci!“

Tine pa je gledal divje in škrtal z zobmi.

„Kaj škrtaš ? Hrani zobe, da boš imel s čim
škrtati, ko te posadijo tja, kakor se bere v svetem
pismu!“

„Pusti me, vrag!“ je zbesnel nad Markom, ki se
mu je rogal.

„E, kaj, saj te ne cukam! Ali te še gledati ne
smem ? In vprašati, kaj ti boljše diši, teletina ali
govedina ? Oboje imajo tu, pa če bi poželel tudi kaj
okroglega, vse se najde ... Če ti pa dadč, to pa je
njihova stvar, ne moja!“

Na spanje ni več mislil nikdo. Obvestili so žandar-
merijo. Orožnik je Tineta zvezal, dasi se je branil in
klel, ter ga odvedel.

„Fant, pameten bodi in ne uganjaj neumnosti,
ker veš, da si v mojih rokah,“ je opomnil orožnik.

Svitalo se je že in ljudje so vstajali. Zvedavo so
se ozirali za njima, ko sta stopala, Tine naprej, orož¬
nik pa za njim po beli cesti proti Radgoni.

Tam od Očeslavec se vleče cesta, kakor bi je ne
hotelo biti konca. Na desno je gozd, dvigajoč se na
kvišku, na levo pa ozka dolina in nato bregovi z
vinsko trto in viničarijami. V dolinici pa so njive in
travniki.

Tine je korakal povzdignjene glave, kakor bi si
bil svest svoje nedolžnosti. Ali v njegovi glavi so se
delali načrti za beg. Postrani se je oziral na žan-
darja in mislil, na katero stran bi bilo boljše. Gozd
se mu je zdel zato varnejši, ker tam žandar ne bo
mogel tako streljati, kakor če pobegne na ravnino.
Orožnik pa je poznal take tičke in bil jako oprezen.

Hipoma poskoči Tine in plane kakor splašen zajec
na desno v gozd.

Žandar je bil takoj za njim. Krepki begun je že
bil pretrgal spone in se lovil za debla, zaganjaje se

naprej. Ako bi ležal gozd na ravnini, bi mu gotovo
ušel. Tako pa je ležal v bregu in žandar videč, da ne
more tako naglo za njim, pomeri. Ker se Tine ni
zmenil za klice: stoj ! je žandar sprožil.

Tine je grozno zakričal, se lovil z rokami in
padel. Krogla mu je šla skozi prsi.

Na bližnji njivi so pipali repo. Na mig žandarjev
so prihiteli in nezavestnega odnesli v najbližnjo hišo.
Tu so ga položili na klop ob peči. Drugi je hitel po
duhovnika, ker videl je vsak, da so mu štete ure.
Žandar ga je za silo obvezal in si prizadeval, ga
spraviti za silo k zavesti. Posrečilo se mu je.

Tine je odprl oči in skremžil obraz. Roko je ne¬
sel na prsi, kjer ga je skelelo. Kri je silila skozi
obvezo.-

Ob glasu zvončka se je streslo telo ranjenca. Oči
so se mu ustavile na goreči sveči in nad razpelom.
Dve solzi sta mu zalesketali v očesu. Morda sta bili
to prvi solzi, ki sta se prikazali v njegovih očeh.
Bili sta solzi kesanja. Spoznal je, da se bliža konec
in vse njegovo življenje mu je stopilo pred oči.

Dolgo se je mudil duhovnik pri ranjencu. Ko je
bila spoved končana, je bilo obličje Tinetovo mirno.
Spovedal se je skesan . . . Celo žandarju se je storilo
milo, ko je duhovnik pokazal hostijo in rekel :

„Glejte, Jagnje božje . . .“

In tedaj sta zablesketali dve drugi solzi v očeh
ranjenca.

Kako mehek je človek, črv pred Bogom, v nje¬
govih rokah. Zastarel grešnik, o katerem bi lahko
obupal, da umrje spokorjen . . . Ali v njegovih rokah,
na njegov migljaj je otrok božji. Resnično, Bog noče
smrti grešnika, ampak, da se spokori in živi . . .

Po končanih molitvah je prijel Tine roko orož¬
nika in jo poljubil.

,,Hvala,“ je šepnil; „vam se imam zahvaliti, da
mi bo Bog milostljiv, da mi je odpustil. Bog ve, kaj

196

bi bilo iz mene, ako bi ušel. Recite ljudem in sodniji,
da je Vidov Andrej nedolžen, da sem bil jaz tisti, ki
je vzel denarje. Podvrgel sem mu listnico iz mašče¬
vanja, ker se me je izogibal in me je nekdaj pri vo¬
jakih prehudo prijemal. Sicer sem si bil sam kriv, ali
mislil sem v svoji hudobnosti, da mora biti tako, kakor
hočem jaz. Naj mi odpusti! Denarja ne morem vrniti
vsega Mohorju, ali moja mati, ki je vsega kriva, naj
poplača! Ona ima denar.“

Moral je prenehati.

Vsi okoli stoječi so imeli solzne oči in orožnik
si jih je brisal pogosto. Tako spokorjenega zločinca
še ni videl.

Nato je Tine zopet govoril, tiho, s pretrganimi
stavki. Povedal je, da so vse tatvine, ki so se zgodile,
njegovo delo in naj mu ljudje odpuste.

Žandar je zapisal izpoved umirajočega.

Duhovnik pa je rekel z resnim in slovesnim glasom:

„Resnično, resnično vam povem, pravi Kristus
Gospod, da bo v nebesih večje veselje nad enim greš¬
nikom, ki se spokori in živi, kakor pa nad devetin¬
devetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. u

Res, čudni so naklepi Gospodovi in kdo bi ostal
hladen, ko bi videl in poznal človeka, valjajočega se
v blatu hudobij, zlobnega in nevarnega, kako se v
očigled smrti pokesa svojih dejanj.

Kdor se jih resnično pokesa!

In Tine se jih je resnično. To so bili prepričani
ljudje, ki so stali okrog njega in neko sveto čustvo jih
je navdajalo.

Bog je! Živi še on, pravičen in resničen, ki dobro
plačuje in hudo kaznuje. In on ne pozabi niti naj¬
manjšega črva, kako bi potem pozabil človeka, ki je
ustvarjen po njegovi podobi. Še ob dvanajsti uri ga vzame
v svoj vinograd in mu plača kot da bi delal ves dan.

Ža nekaj ur potem je izdihnil ranjenec svojo
spokorjeno dušo.

197

VIII.

Na železniški postaji v Kadgonije stal voz. Vpre-
žena sta bila vanj dva lepa konjiča, polnokrvne muro-
poljske pasme, bijoč nestrpno s kopiti ob tla. V vozu
je sedel postaren, a še trden mož, lastnik konj, in
mlada ženska, dekle, njegova hčer. Mož je sedel in
mislil, ženska pa je gledala venomer tja, odkoder bi
imel priti vlak. Njeno lice je bilo bledo, skoraj pro¬
zorno. Oči so se svetile, in tako sedeča je bila lepa,
jako lepa. Zdajpazdaj se ji je pojavila na licu mala,
komaj vidna rdečica, kakor bi nekaj nevidnega rahlo
dihnilo na nje.

Bila sta to oče Mohor in njegova hčer Ančka. Z
vlakom bi imel priti Andrej, po katerega se je odpe¬
ljala mati. Pa še nekdo drugi je hodil okrog voza in
po postaji, mož majhne postave, s črno brado in dobro¬
hotnimi, vedno se smehljajočimi rjavimi očmi —
piskrovez Marko. Ni si mogel kaj, da bi se ne peljal
tudi z Mohorjem in Ančko po Andreja.

Prvi je bil, ki je raznesel vest o nedolžnosti
Andrejevi. Prvi hip mu niso verjeli. Ali hitro se je
dognalo. Jernejčevko so zaprli, ji pobrali vse. Priznala
je, kar je povedal sin Tine na smrtni postelji. Strašno
je preklinjala orožnika in vse, pa nič ji ni pomagalo,
morala je iti, zvezana, kakor pred nekaterimi meseci
Andrej.

To je bilo govorjenja, pomilovanja. One, ki so
Andreja obsojevali, je bilo sram in hiteli so zdaj
popraviti.

Najbolj se je razveselil Mohor. Dobil je denarje
nazaj, kar je manjkalo, pa je dostavilo posestvice,
katero so prodali. In zdelo se mu je, da je Ančka
tudi nekoliko gibčnejša. Parkrat je poskočil v kuhi¬
njo, potresel mater Mohorko za rame in ji zatrobil
v uho:

„Ti, si čula, Andrej je nedolžen."

198

In nasmejal se je prav iz srca, da se je jela
Mohorka jeziti, seveda iz veselja:

„Glej no, da ne boš zblaznel!“

Ančka pa je zardela, planila v svojo sobico, ki
je bila čula toliko vzdihov, toliko molitev, videla to¬
liko solza.

Ta je padla na kolena, se naslonila na posteljo
in ihtela, dolgo ihtela. V prsih so se ji menjavala
čustva, žalost z veseljem, bridkost z radostjo. A pre¬
kipevalo je veselje ter je pregnalo vso žalost. Nedolž¬
nim je spoznan, konec je trpljenja, mavrica se je
razpela po vsem srcu in njene bajnolične boje so se
blestele. In te barve so žarele, se spreminjale v svetlo
solnce sreče, podile temne oblake in končno zatre¬
petale na jasni gladini radostnega srca.

Iz dekliških prs pa je zdajci vzkipela hvaležna
molitev pred prestol nebeškega Očeta. Smehljaje se je
Vsevečni nagnil na kraljevem prestolu in angeli so
poslušali hvalospev.

Bog, ti si neskončno dober!-

Vidovka pa se je odpravila v Maribor. Ni je
držalo doma. Bila je kakor v neki radostni omotici.
„Po sina, po sina,“ so ji šepetale ustnice, in oči, pla¬
vajoče v solzah, so se ji smejale. Dokazana je njegova
nedolžnost, pozabljeno vse trpljenje, vse solze. Vrnjena
je čast njene hiše, njene rodbine. Njen sin se vrne
čist in ponosen, kakor se vrača zlato iz ognja.

Ko je Mohor vprašal hčer, če se hoče peljati z
njim po Andreja, se je deklica oklenila očeta in skrila
obraz na njegovih prsih, šepetaje:

„Oče, kako ste dobri, kako ste dobri!“

Mohorju so se posvetile oči in na trepalnicah sta
viseli solzi. Poljubil je hčerko na čelo, potegnil z roko
po očeh in dejal veselo:

„Hvala Bogu, vse bo dobro ! M

In Marko, ta se je smejal celo pot in uganjal
šale. Pravil ji je, kako je ulovil na zanko pravega

199

tatu, in da je dotično vrvico shranil kot drago sve¬
tinjo. Dati da jo hoče Andreju, da si bo pripel za njo
Anko, ker ga ima tako rada, da je hotela zboleti,
mesto ga čakati zdrava in vesela.

Dekle se je smejalo med solzami in Marko je
včasih posegel z desnico na levo stran.

„Ti, nikar se mi tako srčkano ne smej! Čeprav
sem že star, ampak tu notri se mi dviga nekaj . . .
Ej, pa te odnesem Andreju . . . Mar ne?“ Pogledal
jo je strogo in si zavihal brki.

„Da se vam zljubi teh burk.“

„Kaj, kaj ? . . .“ Pa pri tem mu je ušel smeh.
„Ej, veš, ti punček, na pomlad nosijo mladi, jeseni pa
stari.“

Tako so se pripeljali v Radgono, da niti vedeli
niso kdaj.

Zaslišal se je vlak. Tam od daleč je prisopel na
lahnih parovih perotih. Konja sta dvignila glave, zmi¬
gala z ušesi. Mohor je stopil z voza in stopil h konjem.
Ančka je zdrhtela.

Sliši se že šum in ropot.

In iz majhnega gozda se je prikazala lokomotiva
in dim ... Ali je vse le dim ...?  Ne, v tistem dimu
so se pojavili vozovi, ki so drveli naprej, naprej, vo¬
zeč s seboj Andreja in njegovo mater. Dim pa se je
gubil vedno bolj in bolj . . .

Vlak se je ustavil. Sičaje je uhajal par in med
tem sičanjem so se odpirala vrata kupejev. Potniki
so stopali iz vozov.

Iz zadnjega voza je stopil Andrej. Bled je bil, a
njegove oči so se svetile v nekem veselju, hoja mu
je bila krepka, ponosna. Prišel je iz ognjene peči
trpljenja, kakor prihaja zlato, da ga pošljejo med
ljudi kot denar.

Oče Mohor mu je stisnil krepko roko in se mu
nasmehnil. Kmet ne govori mnogo, posebno ne ob gin-
ljivih trenotkih. Pokazal je na Ančko. Sedela je v

200

vozu. Ni si upala stopiti iz voza, čutila se je preslabo,
preveč razburjeno, da bi mu hitela naproti.

Andrej je stopil k nji, ji zrl v lice, dolgo . . .
brez besed. Nem pozdrav, nem govor so govorile oči,
govorile več, govorile lepše, krasnejše, kakor bi za-
mogel jezik.

Posedli so v voz in iskra konja sta dirjala na¬
prej v rodno domačo vas, vozeča s seboj ljudi novemu
veselju in sreči naproti . . .

Ko se je sporočilo Andreju, da je nedolžen, da se
je našel pravi krivec, ni mogel spregovoriti besede.
Le strmel je v daljavo. In kakor Ančka doma, je i
on padel na kolena in prva zahvala je šla Najvišjemu.

Ni lepšega, ni ginljivejšega, kakor če človek po¬
kleka tudi v sreči pred svojega Boga, spominjajo se,
da nosi on v rokah usodo vseh stvari. V nesreči po¬
klekne marsikdo, v nesreči pripoznava vsak, da je
Bog, ko se še v sreči niti ne zmeni zanj. A zdrave,
krepke duše se Boga spominjajo tudi v sreči.

In taka duša je bil tudi Andrej. Daši se mu je
telo šibilo, njegov duh je bil, ki ga je bodril, ki ga
je dvigal, da je upal.

In ni upal zastonj.

„Bog tepe, kogar ljubi,“ pravi pregovor, „in za
prestano trpljenje ga nagradi stotero. 4 * Zato pa je
tudi resničen pregovor, da „kar Bog stori, vse
prav stori ! 44  —

Krepka narava Andrejeva je hitro zbrisala sledove
trpljenja. Novo življenje se je začelo pri Vidovih,
novo pri Mohorjevih. Andrej je delal, da nadomesti,
kolikor je zamudil. Ančki pa.so zopet jela rdeti lica
in vesel smeh, glasno petje, ki je molčalo toliko časa
na Mohorjevem domu, se je zopet glasilo.

O postu pa je bila vsa vas v praznični obleki.
Pri Mohorjevih so igrali godci, pokali možnarji in
zveneli kozarci.

Andrej in Ančka sta se poročila.

201

Mohor je privolil drage volje, da popravi, kar je
zakrivil na Andreju.

Ko mu je Aleš v nedeljo po prvem oklicu dejal:

„No, ti si pa postal nakrat mojih misli o takih
zakonih,“ se je Mohor nasmejal in rekel:

„Tvoj zet, pa moj zet, to so izjeme!“

Na gostiji pa je piskrovez Marko med splošnim
veseljem pocukal Andreja za rokav:

„Izvrsten dečko si. Lepo hruško si vendar-le
stresel, čeprav je visela visoko in še celo na Mohor-

• •

jevmi.

„Brez take preklje, kakor ste vi, bi najbrže nič
ne opravil . 44

Marko si je zavihal brke, namežikal Ančki, ki se
ni mogla nasmejati hudomušnemu Marku, ali čemu
drugemu, ne vem. Le to je vedela, da se smeje, da
se mora smejati, da je vesela, srečna . . .

Zdajci se dvigne župnik, blag in častitljiv mož.
Rad se je odzval povabilu mladoporočencev. Ko je
vse potihnilo, je začel:

„Predragi moji! Čudni so naklepi, čudna pota
Gospodova. Pred letom, kdo bi si mislil, da bi se
omehčal oče Mohor in dal hčer Andreju. Prepovedal
je razmerje med njima. In danes lahko povem, ker
vem, da mi ne bodete zamerili, ju je Bog malo pokaz-
noval za to, ker nista ubogala in se držala te pre¬
povedi. Za to kazen pa ju je hotel Bog odškodovati
in glejte: iz solza, prelitih in prejokanih iz tega
trpljenja, so vzklile cvetlice in rože, ki se bleste danes
na glavi naše neveste, na prsih našega ženina. Res¬
ničen je pregovor, da dež za solncem mora biti, za
veseljem žalost priti in obratno. Zakaj, če bi sijalo
samo solnce, pokala bi zemlja in vse bi moralo vzeti
konec. Če bi bilo na svetu samo veselje, bi se pre¬
vzeli ljudje in značaj in poštenost bi poginila, kakor
cvetlica, če se ji ne priliva. Tako pa rosi Bog dežja
na zemljo, nam pošilja nezgode, da nas čisti, ali on

202

skrbi, da, kakor zraste iz dežja sveže življenje, tako
iz žalosti klije novo veselje, lepše, krasnejše ... In
če bi božja previdnost ne ravnala tako, verjemite mi,
da bi mi danes ne sedeli zdaj za temi mizami, ne
napivali mladoporočencema, katera naj Bog dolga leta
čuva in jima deli svoj blagoslovi

Zazvenele so čaše in godci so igrali. Vse je na¬
pivalo nevesti in ženinu in Ančka je cvetočih lic,
kakor jabolčni cvet, z vencem na glavi trkala in se
smehljala.-

In če bi te, častiti bralec ali bralka, zanesla
kdaj pot po cesti, ki pelje od Sv. Jurja in se zavije
proti Ljutomeru, obišči ono lično hišico med drevjem.
Tam gospodarita Andrej in Anka. Dobro bodeta po¬
strežena. In oče Mohor, že sivi ded, pestujoč vnuke,
majhnega Andrejčka, pa še manjšo Ančko, ti bo vesel
pripovedoval, kako mu je dobro. Ne ve, kje bi bil, ali
doma pri sinu, ali pri hčeri. Kot ima sicer zagotovljen
na domačiji, katero je dal sinu in sinahi, in ona ga
tudi spoštujeta. Vendar trdi, ko je doma, da mu je
bolje pri hčeri. Ko pa Je pri njej in ga razposajena
vnuka, katera ima jako rad, upehata, se mu stoži po
mirnem kotu doma. In tedaj odide. Pa le za malo časa.

Če ga pa vprašata, kam bo šel končno iskat ti¬
hega miru, pa vama pokaže tja proti cerkvi, kjer se
izmed drevja dviga zvonik z blestečim križem.

„Tam se bo že našel prostor, da mi d& tihi mir,
kakor ga je dal moji ženi.“

Vendar je še ded Mohor žilav in krepak mož in
še ga ne bodo kmalu odnesli.

Naši ljudje.

Slika iz vipavske doline. Napisal I. Cesnik.

Ž agar France se je vrnil iz Amerike. Razveselila
se je stara mati, razveselil se je brat.

A  »Hvala Bogu, vendar si prišel. Precej v
nedeljo dam za dve sveti maši. Vedela sem, da moraš
priti vsak čas. Že tri noči sem sanjala o tebi.“

»Kako je, mati? Ali ste zdravi, in Tone, kako je
tebi F

»Zdrava sem, pa trudna od dela in skrbi. Da si
le prišel! Deset let te ni bilo, deset let in oče je umrl
med tem.“

Spustila se je v jok; sina sta jo tolažila in spra¬
vila kmalu v veselje in dobro voljo. France je pripo¬
vedoval o svojih potih, o delu in gospodarstvu v Ame¬
riki, o zaslužku in draginji. Bil je že pri petdesetih
letih, suh in dolg. Po obrazu je bil črn in kozav,
redki brki so mu štrleli črez zgornjo ustnico, oči so
pa bile velike in so gledale ljubeznivo v svet.

Ali ste dobili denar ? tt

»Vsega smo dobili in poplačali dolgove. Kmetija
je na čistem in v hranilnico sem vložila štiri tisoč
kron. Zdaj pojde z božjo pomočjo. Veliko si zaslužil

204

v Ameriki, veliko, šestnajst tisoč kron. Ali utrudil si
se in zdelan si, suh kot polenovka."

„Tako hudega ni, mati. Doma se zopet popravim."

„Mirno življenje boš imel in kmalu moraš pogle¬
dati za nevesto. Stara sem in rada bi si odpočila.
Rečem ti: glej na srce, lepoto in denar. K naši hiši
mora priti bogata. Opomogli smo si in lahko gledamo
na denar. Tvoj rajnki oče, Bog mu daj dobro — tudi
ni maral za vsako. Denar, lepoto in srce je iskal in
vzel mene."

Tako je mati dolgo govorila in svetovala in sin
jo je verno poslušal in si zapomnil vsako njeno besedo.

Pomlad je bila tedaj v deželi. Svoj cvetni paj¬
čolan je razpela črez dolino in hribe. Blesteli so v
njem zeleni grički z belimi cerkvicami, blesteli vino¬
gradi s šumečim trtnim perjem, blestele njive z va¬
lujočo koruzo, travniki in senožeti s svežo, rosno travo,
blestele gore z opranimi skalami in nizkim sočnim
drevjem, blesteli gozdovi s stoletnimi bukvami, vitkimi
smrekami in šibkimi jelkami. Zapela je v loži kuka¬
vica in črez vso božjo naravo je lesketalo nebeško
solnce z zlatim sojem. Poljubljalo je z ognjem in
čarom okrašeno nevesto, zemljo, in naznanjalo velikost
ljubezni, poguma in vztrajnosti.

Amerikanec Žagar se je napotil po vasi obiskat
stare znance. Povsod so ga sprejemali z veseljem,
mu stiskali desnico in ga izpraševali o Ameriki in
življenju v mrzli tujini. Tudi h krčmarju Slivarju se
je napotil, da ga pozdravi kot največjega veljaka v
vasi. Na pragu je stala Francka, krčmarjeva hči;
solnčni prameni so obsevali njeno vitko postavo, droben
obrazek in črne lase na glavi. Začudil se je Žagar
in srce mu je vstrepetalo.

„Dober dan, Francka! Kako si vzrastla, odkar
me ni bilo doma. Deset let si bila stara, ko sem šel.
Ali me še poznaš?"

205

„Kako bi vas ne poznala ?“

Podala mn je roko in se nasmejala, da je bilo vi¬
deti lepe bele zobe. Žagarja je spreletelo veselo ču¬
stvo in v hipu se je spomnil materinih besedi: „Denar,
lepota in srce!“ Denarja bo imela, lepa je tudi kot
razcvetel nagelj, ljubezen si bo pa treba pridobiti. A
spomnil se je, da je grd človek in da je od nekdaj
pri dekletih nesrečen. Zato mu je postalo za trenotek
težko. Poguma pa ni izgubil. Pridobil ga je v svetu,
poguma in vztrajnosti. Zato je govoril veselo in zado¬
voljno in nagovarjal Francko, naj ga tika. A ni hotela.

Iz gostilniške sobe se je čulo pijano pridušanje.

„Dekle, še pol litra! Ali slišiš? Žejen sem kot
zemlja, če ne pade celo poletje kaplje dežja. “

„Precej, precej!“ je odgovorila Francka, stekla v
sobo, vzela prazno steklenico in hitela v klet.

„Boljšega prinesi, primojduši!“

Žagar je stopil v gostilno; za dolgo javorjevo
mizo je sedel pijanček Cizara. Bil je rdeč in rejen,
širok in močan mož pri petdesetih letih. Po obrazu in
po glavi je imel polno brazgotin od tepežev. Bil je
vdovec in brez otrok. Pred kratkim mu je umrla mati
in zapustila kočo, staro in napol podrto. Vendar so
ponujali tisoč kron zanjo takoj po pogrebu. Pomišljal
se je nekaj časa, pa ga je premotila sladka misel na
vinsko kapljico, lepe denarce in prijetne ure v gostilni.
Prodal je kočo še tisti dan in pil do ranega jutra.
Črez teden je kupil harmoniko od godca Fatuznika,
ki je postal betežen in nadušljiv in je jel misliti na smrt.

„Dober dan, Cizara! Bog vas živi ! u  je pozdravil
Žagar.

„Bog daj! Ali si ti? Mislil sem,da so te Indijanci
snedli. Škoda bi ne bilo, kakor ni bilo tvojega sta¬
rega, da je tako zgodaj umrl. Nikoli nisva bila pri¬
jatelja. Ko sva vasovala, sva se nekoč stepla. Prišli
so fantje in so pomagali tvojemu staremu. Od takrat
sem bil jezen, ker mi je prevzel dekle.“

206

Cizara je bil že vinjen. Vino je curljalo na več
krajih na tla. A pijanček se ni brigal za to. S komolci
se je naslanjal na mizo in si podpiral glavo z dlanmi.
Harmonika je ležala v kotu na klopi.

„Ne govorite preveč, Cizara! Če bi ne bili pijani,
vas zgrabim za usta."

„Pojdi, pojdi, saj te ni nič in poguma tudi nimaš."

Žagar se ni hotel prerekati s pijancem, zato je
odšel iz sobe.

„Le pojdi, le! Vem, da nisi vreden ščepcamoke.“

Spomnil se je harmonike, jo vzel med kolena in
zaigral veselo polko.

„Še znam, še znam. Dvajset let že nisem igral in
še gre. Juhu!"

Francka je prinesla vino in natočila kozarec.
Tedaj jo je prijel Cizara za roko.

„Pustite me, pustite."

„Pojdi malo plesat, Francka! Kako je prijetno
na svetu!"

Vstal je, da bi jo prijel še za drugo roko. Pri¬
stopil je isti hip Amerikanec in ga stisnil za pest,
da mu je roka omahnila, noge so se mu zapletle, te¬
lebnil je na klop.

„Hudič, to ti še plačam!"

„Starec, pamet imejte!"

Ni še dobro izgovoril teh besedi, ko je stopil v
gostilno Slivar. Bil je dolg, močan človek, neupogljive
volje in sile. Pod nosom so mu rastle mogočne brke,
nad velikimi, izrazitimi očmi so se čeperile košate
obrvi, široka glava je bila prepletena z sivimi lasmi.

„Cizara, ali spet uganjaš sitnosti? Če ti ni tu
prav, te vržem na cesto."

Cizara je utihnil in se stisnil v kot. Slivarja se
je bal kot vraga. Trdil je tudi, da je v zvezi s hudi¬
čem, ker ima toliko denarja. A to je govoril le skri¬
vaj, da ga ni čul vsak nebodigatreba.

207

Žagar je pozdravil krčmarja. „Dober dan, stric!
Prišel sem vas malo obiskat . 44

Podala sta si desnici.

„Prav, to je lepo. Tvojega očeta sem imel rad,
zmlada sva bila najboljša prijatelja. — Sediva malo,
da se kaj pogovoriva . 44

Sedla sta, Francka je prinesla sveže šunke in vina,
in pogovarjala sta se o gospodarstvu. Cizara se je
naslonil na mizo in začel smrčati, kot bi dremal. Žagar
in Slivar se nista zmenila zanj; pogovor je postajal
vedno prisrčnejši. Krčmar je hotel zvedeti, koliko je
Amerikanec prislužil. Ta mu je z veseljem pripove¬
doval o svoji sreči, o svojih izkušnjah in dogodkih.
Gledal je na Francko, ki se je pridno vrtela v kuhinji,
in srce mu je postajalo pogumno.

„Hitro in odločno! Tako pride človek najprej do
cilja , 44  si je mislil in začel tožiti, da je mati stara in
da potrebuje gospodinje.

Slivar je takoj razumel, kam meri Amerikanec.
Nagubančilo se mu je visoko čelo in začel je raču¬
nati. Račun je bil ugoden za Žagarja.

„Rad ti jo dam. Kmetijo imaš dobro, par senožeti
še nakupiš, da boš redil več živine. Smukal se je
okrog nje tam jeseni Gregorinov Janez. A kaj hoče
reva, ko ima vse zadolženo. Beraču je ne dam. Vpra¬
šal me je, a nisem rekel ne da, ne ne . 44

„Kaj pa Francka, ali ga ima rada ? 44

„Zato se ne brigaj! Dekleta poučim jaz, koga bo
jemala in imela rada. Zato bodi brez skrbi ! 4<

Tako je prodajal oče svojo lepo, mlado in razcvelo
rožo. A Francka ni tega slutila, zato jo je tem huje
zadela novica iz očetovih ust.

„Oče, prosim vas: ne silite me v nesrečen zakon.
Saj veste dobro, da ljubim edino Janeza. Ne morem
drugače. Življenje mi je rešil, ko sem bila majhna in
tega mu nisem pozabila nikoli in mu ne pozabim . 44

208

„ Življenj e, življenje! Ravno življenje bo križev
pot pri Gregorinu. Vse je zadolženo. Žagarje bogat,
vzameš ga in amen. Vsem sem pripravil dober kot.
Pet vas je bilo, in vsi so me ubogali. Pavle in ti sta
še doma. Fant me uboga, ti me boš tudi. Tvoj oče
sem, gospodar, in ukažem.“

„Oče, saj ste rekli Janezu jeseni, da me daste
spomladi, če bo prav gospodaril . 44

„ Rekel, rekel! Beseda ni konj. Premislil sem si.
Žagarja vzameš in mir besedi . 44

Obrnil je hrbet in izginil iz hiše. Francka je pa
jokala in ihtela dolgo. Utolažiti je ni mogel niti Pavel,
ki je pripeljal opoldne s hlapcem iz gozda hlode in jo
je imel zelo rad. Videl je njene solze in bilo mu je
hudo, ker je ljubil sestro in Janeza. Videl je njene
solze tudi Cizara ter je zaklel na glas.

II.

Na Sli var j e vem vrtu so se čuli lahni koraki. Že
davno je odbila ura polnoč v zvoniku vaške cerkve.
Vse je bilo tiho, le veje so zašumele zdaj in zdaj in
božajoč veter je pihljal črez polje, dotikal se zelenih
brajd in cvetočega drevja in bimčkal valove globoke
reke, ki je tekla ob vznožju gričkov. Dolge sence so bile
po gredicah, sence hrušk in jablan, po sredi je rastel
in cvetel krompir, ob straneh so dehtele rože, ki jih
je skrbno gojila Franckina roka.

Pod oknom koncem hiše je stal Gregorinov Janez,
postaven in krepak fant; zavihani brki, širok klobuk
z velikim krivcem za trakom, črne, žive oči in zdrava
lica so dajala lepemu stasu odločen značaj. Z lestvo
v roki je stal in gledal na okno. Trenotek je pomišljal,
nato jo je pristavil in plezal varno kvišku. Trikrat je
potrkal; drobna glava se je obrnila na postelji, težki
vzdihi so se čuli, mirne stopinje. Okno se je odprlo
in dekle je zaihtelo.

209

„Ne zameri, Francka, da sem prišel. Ni moja na¬
vada laziti po noči okrog, saj veš. A gnalo me je sem.
Zvedeti sem hotel resnico iz tvojih ust. Cizara mi je
pravil s pijanostjo in nasmehom ter se je grozil Ža¬
garju. Povej dekle, ali je res? ; ‘

„Janez, meni je tako hudo. Ves dan sem jokala,
očeta sem prosila, naj se me usmili, sicer znorim. Oh,
moj Bog!“

Položila mu je glavo na ramo in se zjokala.

„Ne jokaj, Francka, da naju ne čujejo. Bodi po¬
gumno dekle! Ali me imaš še vedno rada?“

„Zakaj vprašaš, Janez? Vsak večer molim, da
Bog blagoslovi najino ljubezen. Ah, toliko sem ti dolžna!
Življenje si mi rešil iz valov, ko sem bila še majhna,
in od takrat je vstalo v srcu prijateljstvo, ki je na¬
raščalo z leti.“

„Tn zdaj naj bi vse minilo, vse: sanje, veselje in
ljubezen, in to radi par tisočakov, radi tega Ameri-
kanca! Slast me je prijela zvečer, da bi šel na njegov
dom in ga stepel kot fantalina. In tvoj oče je baba,
figamož. Obljubil mi je tvojo roko za pomlad, če dobro
gospodarim. Ali ne gospogarim dobro? Prodal sem
voli, kupil dva iskra vranca in začel kupčijo s teleti,
maslom in jajci, nakupil sem krave, zboljšal živinorejo.
Trudim se od zore do mraka, da spravim dolg s pre¬
moženja. Ta prokleti dolg! Oče ga je napravil in sin
mora trpeti. A močne so moje prsi in žilave moje
roke. Naj se zaroti vse proti meni, ne popustim za las.
Zdi se mi, da bi tri s svojimi pestmi podkve. Jezen
sem in povem jih tvojemu očetu, gorke mu povem, da
bo pomnil. Poznam ga, da ne odneha od Žagarja in
bo tiščal vanj, ker je bogat. Zatrjujem ti, dekle, znova
svojo ljubezen. A le Bog nebeški ve, če boš kdaj
moja žena. Izgubil sem upanje.“

„Moj oče je tako strog in bojim se ga. Žagarja
pa ne maram in ne maram. Raje grem od hiše. 44

Večernice. 64. zv.

14

210

Tako sta se pogovarjala dolgo. Na vzhodu se je
začelo že svitati, ko je vzel Janez, slovo in poljubil
Francko na čelo. V grmovju za vasjo je pel slavec
svojo jutranjico, ko je stopal fant proti domu in mislil
nevesele misli.

*

* *

Vsa vas je govorila o Žagarjevi sreči v Ameriki,
o Slivarju in Francki. Nekateri so pritrjevali boga¬
temu krčmarju, ki noče dati svoje hčere na zadolženo
posestvo, drugi so grajali njegovo lakomnost in se
zavzemali za nežno ljubezen Gregorinovega Janeza in
njegovega dekleta. In to je bil posebno mladi svet.
V nežnih prsih je vse čisto in deviško, čelo in lice
jasno, oko zre z zaupanjem v svet.

Janez je molčal in ni govoril besedice z nikomur
o Slivarju in Žagarju. Delal je in se pehal bolj kot
prejšnje dni, da bi potolažil vihar, ki je divjal v krepki
duši. Povsod si ga videl; na polju pri delavcih in v
vinogradih s škropilnico na hrbtu. Padala je modra
galica po svežem trtnem perju, kapale so potne kaplje
z obraza, umazana je bila pisana srajca od mokrote
in potu. Solnce je sipalo svoje žarke na griče z belimi
cerkvami in na zeleno dolino z valujočim žitom in
rodovitnim drevjem. Fantu ni bilo za solnce in rože,
za valujoče žito in cvetje. Prazno mu je bilo življenje.
Čakal je samo trenotka, da izpregovori besedo s starim
lisjakom Slivarjem. Na dom ni hotel, ker mu ni
dopuščal užaljeni ponos. In prilika se mu je po¬
nudila.

Zvečer je bilo in mrak je legal na zemljo. Žarilo je
nebo in odsev večerne zarje je padal v krvavih trakovih
črez ravno polje in griče do gozda tam daleč v gorah.
Zatrepetala je mlada trava s tisoč cvetkami v čudnem
sijaju kot ponosna nevesta v pisanem kožuščeku, zatre¬
petali so drobni valovi in vrbje ob reki, zalesketale
so se vaške strehe in zlato jabolko na cerkvi. Janez

211

je stopal proti domu in dohitel Slivarja, ki je šel sa¬
mozavestno in se oziral po polju, kot bi bila vse nje¬
gova last: njive, travniki, vinogradi in senožeti.

„Dober večer!"

„Dober večer Bog daj! Ali si ti, Janez?"

Nasmehljal se je kot lisica, ki je prekanila volka.
Ujezilo je to odločnega fanta še bolj, da ni izbiral
besedi in izrazov, ko je izsul ploho z jezika.

„Da, jaz sem, Janez Gregorin, in vi ste Matija
Slivar, jaz sem zadolžen kmet, in vi ste bogat in po¬
nosen gostilničar in posestnik. Imajo vas za poštenega
in pravičnega moža, ki drži besedo. Če reče Slivar »da«,
bo kričala za njim vsa vas »da«, ker govori vedno res¬
nico in pravico. Jaz berač, kakor ste me imenovali,
vam pa rečem, da ste figamož. Še baba drži besedo,
vi je ne. Ali se nisva zgovorila jeseni, da mi daste
Francko črez pol leta, če bom pametno gospodaril?
Ali se ne trudim noč in dan, ali nisem izpremenil
način gospodarstva, ali ne napredujem? Ne maram se
bahati. A rečem vam, da se mi vsi čudijo. In čudili
se mi bodo še bolj!"

„Fant, mlad si in mlečnozob. Tvoje besede so
me toliko zbodle, kot če bi me pičil komar. Govori,
kar se ti poljubi. Delam po svoji glavi in ne vprašam
nikogar za svet. Ti počenjaj s svojo zadolženo bera¬
čijo po svoje, jaz počnem s svojim imetjem in tudi
s svojo hčerjo po svoje."

„Boga hvalite, da imate že sive lase, sicer bi se
utegnil izpozabiti. In Boga zahvalite, da je Francka
vaša hči. Bog vas ne kaznuj radi tega, kar ste mi
storili. Ne razumete, kaj se pravi uničiti srce. A uni¬
čili ga niste le meni, tudi svoji hčeri ste ga uničili,
zagrenili ji boste življenje. Oče Slivar, ljubiti se pravi
živeti ali umreti."

„Fant, molči in ne pridi mi več pred oči! Dovolj
mi je tvojih čenčarij."

„Ne bojte se, od danes gredo najine poti narazen."

212

Izgovoril je in urno odkorakal proti domu. Slivar
je zrl za njim in se smejal.

III.

Od tedaj ni prestopil Janez praga Slivarjeve hiše.
Na videz se ni brigal niti za Amerikanca, niti za
Francko in ni iskal prilike, da bi z njo govoril. Hotel
je skusiti njeno zvestobo. V srcu mu je pa bilo neiz¬
merno hudo. Prebdel je mnoge noči, spanec ni legel
na trudne oči, in če je legel, so prišle težke sanje.
Marsikateri vzdih se je čul iz njegovih prsi. In ko je
prišel dan, jasen in vesel, je moral zapreti svoje srce
kot zapre zvečer cerkovnik cerkvena vrata.

Francki je bilo zato žalostno v duši. Počasni in
pusti so se ji zdeli dnevi, tisti lepi majevi dnevi.
Rdeče lice ji je pobledelo in na čelo sta se zarisali
dve tanki brazdi. Mislila je na svojo nesrečo in na
Janeza in ni mogla pretuhtati, zakaj ga ni. Pač ji je
oče zabičal, naj ne govori več z njim, in je vedela,
da sta se prepirala. Saj ji je zatrdil Janez ono noč,
da pove očetu gorke. Izgubil je ves up in kaj mu po¬
maga ljubezen brez upa? Srce je polno in obenem tako
prazno kot ptičje gnezdo o božiču. Gledala je skrbno v
njegovo dušo in ni si mogla razlagati njegovega molka.
In tako se je zgodilo, da so njena lica bledela in da
so bile oči pogosto objokane.

Kdo je videl njene solze, kdo se je brigal zanje?
Pijanček Cizara jih je videl in njemu je naročila
Francka, naj pove Janezu, kako ji je.

„V soboto je v trgu semenj. Tedaj ne bo očeta
doma. Naj pride na vrt! 4

. In Cizari se je smililo dekle, udaril je s črevljem
ob tla in se zaklel, da izplača Amerikanca.

„Povem, Francka, povem! Žagarju pa zagodem
veselo polko, da se bo smejala vsa vas. u

213

„Ne storite mu zlega! Ni hudoben človek. Delaven
je in podjeten, a jaz bi bila nesrečna pri njem, ker
ga ne morem ljubiti."

„Dekle, nič hudega se mu ne zgodi! Bodi brez
skrbi! — Torej v soboto popoldne?"

„Da, v soboto popoldne na vrtu."

Cizara je povedal Janezu zaupno na uho, in Janez
je zmigal z rameni.

„Storim, da bo prav."

Dal je možu kos kruha in sira. Cizara se je za¬
hvalil in šel po opravkih dalje.

Drugo jutro je bila vsa vas polna smeha. Pred
Amerikančevo hišo je visela na orehu velika ženska
iz slame. Vrat je bil dolg, roke so segale do stopal,
glava je bila debela, izrezana iz lipovega štora, oči
globoke in velike, lica črna z belimi pikami. Odeta
je bila v pisano krilo, zakrpano na več mestih, glavo
je pokrivala rjava ruta, stkana bogve kdaj.

„Nekdo mu je zagodel," so pravili ljudje. „Prav
je! Tako se nosi, kot bi imel pol vasi."

„Nevesto je dobil, lepo in spodobno," so govorila
dekleta. „Mislim, da ga Francka zdaj ne vzame za
ves svet."

Slivar se ni zmenil za ljudske čenče in je zidal
na bogatega ženina. Tembolj je bila žalostna Francka,
ko so gledali ljudje za njo. Tudi Žagarju je bilo ne¬
prijetno.

„Vraga, kdo mi je to storil? Kosti mu polomim,
da zvem zanj. In zdaj? Francka bo žalostna. Kaj jaz!
Za dekle mi je. V ogenj bi šel zanjo, makari v pekel."

Cizara je molčal kot zid, Francka pa tudi ni rekla
besede. Tako je prišla sobota.

V gostilni je sedel Žagar. Vedel je, da jo je
mahnil krčmar v semenj, zato je hotel govoriti z de¬
kletom par besedi na samem. Zadnji čas je prihajal
pogosto, in Francka je pričakovala dan za dnevom, da
pride nekoč z bratom, da se zgovore natančno.

214

»Francka, ali me imaš kaj rada? Glej, vsega ti
dam, kar poželi tvoje srce. Kočijo ti kupim, če boš
hotela. “

Ravno ji je hotel na dolgo in široko razlagati
svojo ljubezen, ko je vstopil Cizara in sedel na drugi
konec mize. Francka je prinesla vina, odšla v kuhinjo
in začela robiti nov robec.

»Nikar ne govori z babami, Žagar! Saj si jo že
dobil, ne brigaj se za druge! Pijmo ga, pijmo, dokler
živimo, saj ne dobimo ga kapljice tam . 44

Nagnil je kozarec in izpil do dna, tudi Žagar je
pil. Jezilo ga je, da mu je pijanček zmešal štreno.

»Jaz samo pijem,“ je govoril Cizara dalje. »Rajnki
kamnosek Medenov Marko je pa samo jedel. Za tri
dni se je najedel, če je šel daleč. Na Sv. Goro je vzel
s sabo kos turščnega kruha in žep kuhanega boba.
Ob tem je živel dva dni. Seveda, da je doma prej
snedel naročen košek češpelj in skledo repe in fižola,
A umrl je nesrečne smrti. Nazobal se je črešenj in
napil žganja, da ga je razneslo. Imeniten je pa bil,
imeniten in slaven kot ti, Žagar. Vsa fara klepeta
o tebi, tvoji bogatiji in slamnati ženi. Pravim, slaven
si kot Napoleon. 4 *

»Cizara, pijte in molčite \ u  Tako sta besedičila
dalje, naročila novo vino in pila.

Francka je tedaj izginila iz kuhinje in stopila
na vrt. Janez jo je čakal. Podal ji je roko in jo
pogladil po licu, kamor sta ji kanili dve solzi.

»Zakaj te ni bilo tako dolgo, Janez ? 44

»Ne vprašaj me, dekle! — Čutim, da ni tako kot
je bilo včasih in je zastonj vsako upiranje . 44

Hotel je izkusiti njeno zvestobo.

»Če ti tako govoriš, kaj pa jaz? Meni je obupati . 44

»Ne obupaj, dekle ! 44

Potegnil je iz žepa (svileno ruto in ji ogrnil
drobno glavico.

»To-le sem ti kupil na semnju za spomin, Francka . 44

215

„Kako ti bom vrnila?“

„Z zvestobo/

Vzdihnilo je dekle in solza se mu je potočila po
bledem licu. Spomnilo se je vseh jasnih trenotkov, ki
jih je prinesla ljubezen. Na prvi trenotek se je po¬
sebno spomnila. Rože je trgala ob bregu reke in ve¬
liko otrok je bilo z njo. Tudi Janez jih je bral. Velik
je bil že, star dvanajst let. Mati mu je ukazala; kra¬
sila je vedno Marijin kip s svežimi cvetkami. Tedaj
se je zgodilo, da se je izpodrsnila mala nožiča, in
Francka se je pogreznila v valove. En vzklik, in iz¬
ginila je v globočini. Otroci so se prestrašili in začeli
bežati, le Janez je ostal. Bil je pogumen fant in
dober plavač. Spustil se je v valove, zagrabil malo
telesce okrog pasu in plaval urno proti bregu. Rešil
je Francko. Od tedaj''mu je bila zvesta.

„Dobro veš, da ne morem ljubiti drugega kot
tebe/

In govorila sta dalje. Penica je pela na vrtu,
solnce se je nižalo k zatonu. Iz pogovora ju je vzbudil
krik v hiši. Francka je skočila v gostilno in se ustra¬
šila, da se je stresla po vseh udih. Na tleh je ležal
Amerikanec in Cizara mu je klečal na prsih in ga
davil.

„Hudič, boš mene cukal za lase in tepel, če ti
naredim punico iz slame. Drugačne ne zaslužiš,' 4  je
vpil.

»Pustite!" se je izvilo iz Amerikančevega grla.

»Jezus Marija/ je zavpila Francka, »Janez, na
pomoč, na pomoč!"

Janez je prihitel in se začudil. Ni mislil tedaj
na sovraštvo, zle misli ni bilo v njegovi duši. Priskočil
je na pomoč Žagarju, ki mu je zadal srčno rano, ki
mu je hotel vzeti, kar mu je bilo najdražje na svetu.
Pogledal je Francko in videl v njenih očeh strah in
trepet. Jeklene pesti so pograbile Cizaro za rame in
dvignile od tal.

216

„Cizara, pijani ste. Spat pojdite!“

„Prav nič nisem pijan. Trezen sem kot na Veliki
petek zjutraj. Samo lasati se ne dam in tepsti.“
Pobral je svojo harmoniko in odšel.

„Le povej orožnikom, da sem te hotel. Tudi sebe
zatoži 1“ je vpil na pragu.

Žagar ni cul teh besedi. Ležal je na tleh v ne*
zavesti. Francka je hitela po vode. Janez ga je pri¬
vzdignil. Močila sta ga po obrazu in mu drgnila
prša in vrat. Z oljem sta mu pomazala rane, ki so jih
naredili Cizarovi nohti.

Izpregledal je in Francki je odleglo. Z velikimi
očmi je pogledal Janeza in dekle. Slaboten je bil in
ves se je tresel. Posedla sta ga na stol.

„Saj sta to vidva, Janez in Francka?“

„Da, midva. Miren bodi, France!“

„Ne morem razumeti tega. Cizari nisem storil
skoro nič žalega in me je hotel zadaviti, in vama
sem storil toliko hudega, pa mi vračata z dobrim.
Ah, čuden je svet! Domov pojdem, domov.“

Hotel je stopiti, a ni mogel.

„Prosim vaju, ne govorita o tem z nikomur. V
par dneh okrevam in ne maram, da bi vedel ves okraj
za moj pretep. Tudi Cizari povej, Janez, naj molči.
Vama pa Bog podeli srečo! Ne bom vama delal nika-
kega napotja več. M

Janez ga je prijel pod pazduho in peljal domov.
Francka je pa točila solze veselja in hvaležnosti.
Med potjo so ljudje vpraševali, kaj je Amerikancu.

„Malo slabo mu j e, “ je rekel Janez. In zmajevali so z
glavimi, ker je peljal sovražnik sovražnika pod pazduho.

IV.

Materi Žagarci seje zdelo čudno, da je bil France
zadnji čas tako molčeč. Vrat je imel zavit in si ga
je mazal sam, nje še blizu ni pustil. Prav v skrbeh
je bila zanj.

217

Tako so sedeli zopet vsi trije nekega večera v
kuhinji. Hlapec in dekla sta že šla spat.

„Mati, z mojo ženitvijo ne bo nič,“ je začel
France.

„1 kako, da ne? Kaj ne boš jemal Francke? Re¬
čem ti, prav všeč mi je. Pojdi no, pojdi, nemara te je
malo sram radi tiste slamnate babe. To se utegne
prigoditi vsakomur. “

„Nič mi ni radi tiste ženske, radi Francke mi je.
Nesrečna bi bila z menoj, ker me ne ljubi. Gregorinov
Janez naj jo vzame! Zakaj bi dekle točilo solze radi
nesrečne ljubezni?“

„Nesrečna ljubezen! Saj je ni. Ko se vzameta,
se že spoznata in privadita drug drugega. Potem
pridejo otroci, in vez je še trdnejša. Ne bodi šemast,
vem, kako je, ker sem stara. “

„Vam se zdi tako, meni pa drugače. Ženil se ne
bom, mati.“

,,France, i kaj pa misliš?“ je začel brat.

„Tone, premoženje ti dam. Ženi se ti! Mlajši si
in srečnejši. Delal bom pri hiši, ker jo ljubim, delal,
dokler me ne polože v grob. Kot si izgovorim, pa bo!“

,,Nekaj čudnega ti je padlo v glavo, u  je rekel
brat. „Kaj poreče Slivar, s katerim sta se skoro dogo¬
vorila ?“

„Naj poreče, kar hoče. Jutri pojdem k njemu in
mu povem odločno in jasno.“

Drugo jutro se je res napotil k Slivarju. V ku¬
hinji je dobil Francko. Pogledala ga je z modrimi
očmi in težko mu je bilo, ker jo je ljubil. A vedel
je, da ga ona ne more ljubiti, zato se je odpovedal
vsem nadam.

„Francka, prišel sem prosit odpuščanja. Če si
kdaj trpela radi mene, odpusti mi ! a

Dekle mn je podalo roko in se zasolzilo.

„Ne govorite tako! Vedno mislim, da je bila božja
volja. Nisem vas mogla ljubiti. Janeza imam rada

218

in bi ga imela, če bi bil tudi grd, ker ljubim njegovo
dušo . 44

V gostilno je prišel oče Slivar smehljajočega obraza
in pozdravil Žagarja.

Usedla sta se, in Amerikanec je začel z odpo¬
vedjo. Vzbujal je tudi starcu vest in napeljeval vodo
na Franckin mlin.

„Ti nisi mož-beseda, fant! Obljubil si mi in že
za doto sva barantala . 44

„Ne zamerite, saj tudi vi niste bili mož-beseda!
Janezu ste napravili mnogo bridkih ur . 44

„To ti je divjak. Tako sva se sklestila in zaklel
se je, da gredo najine poti narazen . 44

„Nagel je in ne premisli vsake besede. Tega mu
ne štejte v zlo! Dobra duša je, izvrsten gospodar,
vreden Francke. 44

„Čudno si se izpremenil . 44

„Ne mislim se ženiti. Bratu dam; naj se poroči!
Mlajši je in spraven človek. Nevesto dobi z lahkoto. 4 *

„Morebiti bi pa on vzel Francko ? 44

„Če bi hotel vzeti Francko, mu ne dam črez.
Stric Slivar, bodite res oče svoji hčeri in ne onesre¬
čite je za vse življenje. Glavno ni denar, glavno je
ljubezen in zadovoljnost . 44

„Tako govoriš, ker si še malo izkusil . 44

»Toliko kot vi, če ne več . 44

Dolgo sta govorila, a danes ni oče ukazal Francki
prinesti vina. Žagar ga tudi ni naročil, ker se mu
ni ljubilo piti.

„Tako ne bo nič! Figamož si in ostaneš . 44

„Naj bom! Zadovoljen sem, da ne rušim sreče
vaši hčeri. Videl sem njene solze in vedel, kaj po¬
menijo. Zareza je zareza in srca ne zakrpate kot
irhastih hlač . 44

Tako je rekel in odšel. Slivar pa ni bil zado¬
voljen; zmajal je z glavo in parkrat zaklel, kar ni
bila njegova navada.

219

Amerikanec je srečal sredi vasi Cizaro in ga
pozdravil.

„Kaj me pozdravljaš? Pusti me v miru!“

„Cizara, pametni bodite in začnite delati. Precej
dobite delo, makari pri nas.“

„Ne draži me! Nadelal sem se do sita in delo
mi smrdi dvajset sežnjev daleč. Lepo je od tebe, da
me ne naznaniš. V soboto sem bil pijan. Zato je
bilo tako/

Odšel je po vasi s harmoniko. Široko je stopal
in gledal na tla.

Mejakova Francka je bila vesela, da ji je kar
lice gorelo. Usteča so se držala na smeh, nad čelom
so se blesteli črni kodri, spleteni v velik svitek. V
zavihanih rokavih je bila Francka pri delu prav mična.

Na planincah solnčice sije,
na planincah InŠtno je.

Gor pojejo drobne tičice,
gor cvetcjo rožice.

Skozi odprta vrata je donela pesem, njeni čisti
zvoki so trepetali črez vrtove in travnike tje v ma-
jevo naravo.

Bilo je prijetno. Toplo solnce je sipalo popol¬
danske žarke črez vas, dolino in zelene hribe. Kot
začarana kraljica je ležala dolina v bujnem cvetju
in zelenju. Lahen veter je vel in se igral s trtnim
perjem po brajdah in vinogradih. Vitki jagnjedi so
se lesketali ob belih cestah, drobno grmovje je skoro
dremalo v večni zadovoljnosti. Nad hribi so krožili
ptiči in iskali plena. V vrtu za Mejakovo hišo je dro¬
bila penica. Vsako jutro je pogledala Francka v
gnezdo in ličeca so se ji nasmehnila, ko je začula
čivkanje samice in samca. Pod pleno so gostolele
lastovice, že ob treh zjutraj je bilo čuti njih tanke
glasove. Sredi njive se je dvignil škrjanec in zapel
svojo melodijo. Čebele so brenčale med cvetjem, use-

220

dale se na dehteče rože in ponavljale venomer svoj
zvonki refren: „Dinam, dinam, daja!“

Francka je mislila na Janeza in v srcu ji je bilo
lahko. Zdrav je, krepak, hiter, odločen in neupogljiv
kot hrast v dobravi. S takim človekom ni težko sto¬
pati po trnjevi poti življenja. Slast je gledati nje¬
govo delo in delati poleg njega za dom in družino.
Janez vse preuredi, da bo življenje in delo prijetnejše,
in da bodo potomci zadovoljnejši. Da, potomci! Francki
je srce vzplulo pri tej misli, kakor vzpluje vsaki
dobri ženi, ki si želi največjega blagoslova zemlje —
zaroda, pridnega, zdravega in čilega zaroda, da bo
nosil v duši tradicije roditeljev in jih izročil svoji
deci. Tu najde hrepeneče človeško srce košček zado¬
voljstva, tako se ovekoveči. In rodbina je najtoplejše
ognjišče tihe in sveta neznane sreče.

Iz premišljevanja jo je vzbudil oče, ki je prišel
črez dvorišče golorok in gologlav. Pogledal je svojo
veselo hčer in začel :

„Poješ seveda in se raduješ, ker se je odpovedal
Žagar, ta figar. Zdaj misliš le na Gregorina. Skrbi
mi delaš. Z nobenim otrokom nisem imel toliko dela,
kakor s teboj. Povej mi odkrito, ali res ne moreš
pustiti tistega Janeza ?“

„Res ne morem.“

»Pomisli, Gregorin je zadolžen, ti pa dobiš bogate
ženine.“

„Ni mi za denar, dobrega moža hočem, ki ga bom
ljubila iz srca.“

„Torej ga pa vzemi, če ni drugače. A ne misli,
da obvelja tvoja. Vidim, da Gregorin pametno go¬
spodari, in zato ga vzemi! Glej, kako urediš! Sprepi-
rala sva se onikrat in od tedaj se ne pogledava.
Vroč je kot železo, ko se loti. Opekel sem se, a tudi
on se je na meni. — Torej stori, kakor hočeš. Če te
hoče imeti, že pride po-te. u

221

Dekle g a je hvaležno pogledalo, in dve solzi sta
mu kanili na razgreta lica.

*

* *

Janez je zavriskal tako iz srca, kot že ne pol
leta. Pogledal je po tihi noči, ki je mirno spavala
in se poigravala z zvezdami na nebu, šelestečim perjem
na drevju in valujočim žitom na polju. Živo so stopile
predenj vse lepe in žalostne podobe preteklih dni. In
spomnil se je mladosti, brezskrbne in nežne, spomnil
očeta in matere. Mati mu je umrla, ko je dopolnil
dvanajsto leto, oče pa pretečeno leto. Bil je zaprav¬
ljivec in igralec in je pil do svoje smrti. Pred letom
dni je pa umrl. Bilo je tako-le:

Pri Gregorinu so šli davno k počitku, le Janez
je čul in poslušal, kdaj pride oče. Nalahno je brila
sapa in se zaganjala ob drevje, hišne ogle in okna.
Nebo je bilo oblačno; dolgočasne, sivkastobele megle
so se vlačile nad gorami in poljem.

Na hišnih vratih so se čuli trije močni udarci.

Odprite, odprite ! M

Janez je prižgal svetilko, se oblekel in hitel odpirat.
Skoro iz rok mu je padla luč, tako se je ustrašil. Štu-
poramo je prinesel Cizara očeta, ki je bil krvav in je
imel obvezano glavo.

„Ne ustraši se, Janez! Očeta so malo pobili pri
Slivarju. “

„Janez, primi me in pomagaj! Grozno sem truden.
Ah, hudo sem kaznovan. Ti si dober človek, Cizara.
Bog ti povrni!“

Nesla sta ga po stopnicah v posteljo.

„Mraz me trese, zelo me boli."

Gregorin je izgubil zavest. Janez je nanesel
odeje in mu zmival krvava lica.

„Kako se je zgodilo, Cizara ? 44

„Z Jerončkom sta se sprla. Zabavljala sta drug
črez drugega, in potem se je začel pretep. Oče se je

222

zvrnil in v hipu je bila mlaka krvi pod njim. Močili
smo ga, obvezali in hoteli spraviti v posteljo. Ni ubogal,
pobral se je in odšel. Spremil sem ga jaz. A moral
sem ga nesti skoro vso pot.“

„Kdo je udaril ?“

„Ne vem, znabiti Jeronček, znabiti kdo drugi.“
Drugi dan se je začelo bolniku blesti. Govoril
je o Jerončku in se prepiral z njim, bledlo se mu je o
Janezu in Cizari.

„Lepo, lepo . . . Cizara, Cizara, kje si? Primi me
pod pazduho! Ne, ne, nesi me! — Jeronček, ti si me.
Ves krvav sem kot klavec. — Oh, mrtvaški oder, vse
črno, črna smrt. Ah, ne, ne. Zvoni, zvoni bimbambom.
Ali čujete? In grob! Krsto devljejo vanj. Ne, pogrebci
stojte, saj sem živ. Ah, ah, glava! Glejte, same zvezde
in solnce. Tako lepo je in Ančka je gori, moja žena.
Kako je svitlo! Jeronček, ne zastiraj solnca!“

Prišla je komisija in pregledala rano. Črepinja je
bila prebita in možgani pretreseni.

Zdravnik je ostal dolgo pri Gregorinu. Bil je rejen
in star gospod, usmiljenost in ljudomilost mu je odsevala
iz obraza. Izpral je rano, jo obvezal in ukazal staviti
na glavo mrzle obkladke.

„Preklicana reč! Ni ga udaril za šalo. Pridružila
se je še huda influenca. Ne vem, če jo unese. Spra¬
vite ga z Bogom, ko se zavč.“

Popoldne je prišel gospod župnik, ga spovedal,
obhajal in dal v sveto olje. Potem se mu je začelo
znova blesti in črez dva dni je umrl. Janez je dobil
zadolženo premoženje. A začel je z božjo pomočjo in
dobro gospodaril. Treba mu je bilo neveste in imel
je že davno zbrano. Povprašal je jeseni pri Slivarju,
ki je obljubil za pomlad.

„Če boš dobro gospodaril, jo dobiš. “

„Pokažem vam, da znam gospodariti. “

Prodal je vole, kupil tri molzne krave in par konj
ter začel kupčijo s teleti, maslom in jajci. Vsi so

223

zmajevali z glavo in mu odsvetovali. A on se ni
zmenil zanje. Ko so črez mesec dni storile vse tri
krave in je prodal velika teleta v Trstu po petdeset
goldinarjev, so mu pritrjevali.

Izkopal se bo. Vsak izdatek in prejemek zapiše,
vse preračuna naprej. Delavec je in odločen.

In zdaj se mu bodo izpolnile goreče želje. Na
dom pripelje dobro ženko, začne delati s podvojeno
silo, ker bo vedel za koga.

„Da jo le dobim! In kako mi je zabičavala, naj
ne jezim očeta, naj bom premišljen. Ne boj se, dekle!“

Zavriskal je znova, da se je razlegalo do gora,
da je posluhnil škrjanček v svojem gnezdu in da so
se prebudili psi po vasi.

*

* *

Po košnji je bila poroka. Na svatbi je bil tudi
Žagar.

Cizara se je pomešal med godce in uganjal burke.
Zvečer se je preoblekel v kralja in prišel s spremstvom
čestitat ženinu in nevesti. A kaj bi vam to pravil!
Saj veste, kakšne so sijajne svatbe.

Kazalo.

Trebušnik na slovanskem jugu. Spisal Janko Mlakar

Ob košnji. Pesem. Zložil V. Remec.

Vipavska. Pesem. Zložil V. Remec .

Kar Bog stori, vse prav stori. Spisal J. Vuk . . . .

Naši ljudje. Slika iz vipavske doline. Napisal I. Cesnik

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

























4

• •