Jan Amos Komenski. (V spomin tristoletnice.) z te opisane nesreče razvidimo, da je Komenski prišel ob v s a s v o j a d e 1 a pansofistiška, dalje ob popolni slovar 1 a t i n sk o-re sk i in č esko-1 at insk i, na katerein je deloval nad 40 let, neutrudno nabiral je gradivo zanj, da bi imel narod češki popolni zaklad svojega jezika; ravno tako so bile uničene vse njegove pridige, katere je kot službenik bratovske cerkve spisoval 40 let; jedin odlomek pansofije se je oliranil. Od 1. 1656. do svoje sinrti jo bival Komenski s svojo rodbino pri Lovrenciji pl. Geeru, s.inu Ljudovitovem v Holandiji. Cerkev čeških bratov sp je razkrojila po vseh kotih sveta; bratje so se raztrosili jio Pruskem, Saksonskein, Ogerskem, Lužici, Holandiji -i t. d., toda v jedno cerkev se niso združili nikoli več. Komenski je kot pregnani bratovski škof skrbel še vedno za svojo raztrošeno čredo, o tera spiše 1660. 1. pastirski list pod naslovom: ,,Žalosten glas pregnanega pastirja uničene črede" — z jako ganljiviin duhom: ,,Od konca zemlje kličem vam, raztrošeni čredi božjih ovčic, jaz do konca zemlje pregnan, žalosten, samoten, zapuščen pastir vaš. Oh, — bodete li še slišali glas inoj ? in bodein li kdaj tudi jaz slišal še glas vaš? — Bodite srečni, bratje, prijatelji nioji, spomnite se še mene, pa ne drugače, kakor da bi me že bili položili v grob; kajti, akoravno danes še diham, ne vem, bgdein li jutri še živel. In ako nani je Gospod še za nekoliko dnij podelil življenje, naj nain bodo v počitek in pripravo na večno pot. Naj se še malo okrepčam, predno se preselim s tega sveta!" Komenski tudi ni miroval zadnje dni svojega življenja; skrbel je še vedno za svojo čredo; vse svoje moči pak je posvetil šoli. V Amsterdamu je prevzel namreč voditeljstvo in upraviteljstvo vseli šol, ki jih je povzdignil na jako visoko stopinjo; s tera si je pridobil veliko spoštovanja po mestu in okolici; vse ga je čislalo in ljubilo. Za svojo čredo je Komenski izdal 1. 1658. ,,M a n u a 1 e" (priročno knjigo duhovnikora); 1. 1659. pa ,,Cancional" (cerkvene pesmi) in še druge liste naboženske vsebine. Zadnji njegov list ,,Unum necessarium" (samo jedno je potrebno), kojega pomen pojasnjuje slavni Herder v svojih ,,Briefe zur Befdrderung der Humanitat", glasi se kakor labudova pesem, ter je bil tiskan v latinskem jeziku 1. 1668., zapustil ga je tudi v češkem jeziku. Komenski umrje kot 80 letni starček dne 15. listopada 1671. 1. v Amsterdamu, koje ravno dokonoaval svojo ,,p an s o fij o" in jo pripravljal za natisek, kajti po nezgodi v Lešnu je tukaj zopet pričel na svoji ,,pansofiji" delovati. Videč in čutec, da se mu bliža zadnja ura, naroči svojemu sinu Danijelu, naj po njegovi smrti vse rokopise uredi in je da tiskati. Pozemeljske ostanke tega velikanskega duha so položili v poseben grob v cerkvi v bližnjem mestu Nardenu ob zalivu Zuiderskem. Pred nekaj leti šele so mu postavili njegovi rojaki v Brandisu na reki Adler na severovzhodnem Ceskem primeren spomenik, uprav v tistem mestu, kjer je pisal svoj slavni ,,Labyrint sveta a raj srdce". To leto pak bode društvo učiteljev ,,Jan Amos Komenski" svojemu velikemu pedagogu J. A. Komenskemu povodom 300 letnice njegovega rojstva v Ogerskem Brodu na Moravskem postavilo lep spomenik. Mnogim, katerih zasluge se nikakor ne morejo meriti s tem, kar je bla*gi Komenski storil za človeeanstvo, stavili so spomenike že zdavno; ta veliki slovanski reformator na šolskem polji dobi pa stoprav ob 300 letnici v svojem rojstvenem kraji primeren sporaenik. Slava in čast torej bratovskim tovarišem na severu, ki s tem činom časte spoinin svojega imenitnega in slavnega rojaka! Predno pričnemo z imenitno knjigo Komenskega, slovečo ,,Didaktiko", poslušajmo še slavnega Francoza Ivana Mieheleta, kako on ocenjuje Amosa v svojeni delu ,,Nos Fils" (Paris 1870). ^Ta prekrasni veleduh — v resnici velik, mil in blag, neizmerno plodovit vsestransko učen, kakoršen je bil pozneje Leibnitz, izšel je iz tiste dornovine, kakor velikan v muziki — Mozart, iz onih krajev, kjer so vedno divjale neusmiljene vojske. Komenski, tako inu je ime, bil je od divjih Spanjolov izgnan iz svoje doniovine — Moravske —; toda uprav ta izguba mu je pridobila s v e t. Trdiiti naravnost, dobil je s teni zjedinjeno misel vsega vAoveštva. Brezštevilno src in duhov bode v prihodnje objelo vsa znanja in vse narode. Prepotujoč mnogo sveta: bil je na Poljskem, Ogerskem, Svedskem, Angleškem, v Holandiji povsod je oznanjeval rnir, kazoc prava sredstva miru in najvažnejše jamstvo ,,za vse občno pobratimstvo". Ustvaril je nad 100 del ter poučeval v 100 mestih. Raztrošeni udje tega velicega moža, ki jih je razpostavil po svojih cestah, zbero se v celoto popreje ali kasneje. lzmed njegovih knjig onieiijam naj le dve: ,,Zgodovina mučeništva česke cerkve", pisana na razvalinah sveta (českega), ter ,,Pogrebna elegija Gustava Velikega, previdnega sodnika, ki je pomiril svet". vTa neumorni pisatelj razmotrava v vseh svojih spisih, kako bi bilo bolje končati vojno, nego z mečem; način namreč, kako bi se zmanjšala pri raznih narodih njih različnost, kako bi se uničilo njihovo protislovje ter bi po teni takem prišli v veliko občno soglasje (harmonijo). Izšel je iz naročja blagih Moravcev. Ves navdahnen in napojen z njihovim duhom, obrnil se je najpred do kristjanov, do krščanske Evrope, na to na človeka, ,,na vse". (Dalje prili.) J. Ravnikar. jjtf.Ji