/izhaja 1. dné\ v mesecu in \ veljà za vse Dleto 2 gl. 40 k.(3T za pol leta 1 gl. 20 kr. jPo pošti: zi vse leto 2 gl. 60 kr., za pol s. letal gl.30kr.
Naročnina naj se naprej
plačuje in pošilja ured-(_ ništvu v šent-peterskem predmestji his. št. 15 v Ljubljani. (Laibach).
Časopis s podobami za slovensko mladost.
Štev. 9.
V Ljubljani 1. septembra 1871.
Leto I.
Plačilo miloserčnosti.
io so se upokojile po naših krajih razsajajoče francoske čete, zginil je tudi ž njimi vred strah in trepet pred sovražno roko iz naše dežele. Zopet je posijalo našim pradedom solnce zaželjenega miru ter jélo raz-grevati žalostna in poterta serca in razjasnevati mračna čela, da so dobila zopet prejšno jasno podobo. A nasledki sovražnikovih stopinj so se ohranili še dolgo časa. Poteptana in pomendrana polja niso mogla koj tako obilo roditi kakor poprej, drevje je bilo poškodovano, plotovi raztergani, tu pa tam je bilo videti tudi pogorišče kake posamezne hiše ali pa tudi celih vasi. Kar je pa bilo še veliko strašnejše, je to, da so ležala ob cestah in potih čestokrat mertva trupla v bitvi ranjenih vojakov, kteri niso koj v boji umerli, ampak še le med potoma, ter so bili iz vozov kar naravnost tje za plotove pometani. Vse take francoske vojake so naši očetje pokopali, kakor se za pravega kristjana spodobi. Tudi so včasih našli med mertvimi še kakega živega vojaka, ki je zavoljo ran obležal ter ni mogel več naprej. S takimi so jako miloserčno ravnali; vsaj so bili, čeravno sovražniki, vendar njihovi bližnji in božja zapoved veleva, da moramo svojega bližnjega ljubiti, kakor samega sebe.
Lep izgled take miloserčnosti nam daje sledeča povest, ki se je ravno tačas prigodila.
Nekega jutra gredó oče Martin s svojo petnajstletno hčerko Marjetico v bližajo cerkev k sv. maši. Ko prideta iz peš pota do kolovozne ceste, zagledata v nekej jami, ne daleč od ceste, kopico mertvih Francozov. Solze se jima vternejo iz očes pri tem pogledu in neka groza ju prešine. Oče vzamejo po lepej starej kmečkej navadi klobuk s širokimi krajci raz glave, se pobožno pokrižajo in izmolijo „očenaš" za duše mertvih vojakov. Enako je storila tudi hčerka. Med tem, ko tako gledata v jamo, zdi se jima, kakor bi se bilo nekaj zmezilo. Neverjetno se spogledata, potem pa oberneta zopet očif v jamo. Zopet se kopica zmezi. — „Za božjo voljo," reče hčerka, „tukaj med mertvimi vojaki mora biti pa še kteri živ; le urno stopite oče doli k jami, da ga poiščete." Oče to store in kmalu zapazijo v sredi med mertvimi vojaki enega, ki je bil še živ. Bil je čisto pri zemlji, in beiž ko ne, je
bil mad potoma le omedlel, v bladnej zemlji se je pa zopet okreval. Urno ga izvlečejo in spravijo na svoj dom. Tu ga položč v posteljo, mu izperč rane in pokličejo zdravnika. Ko zdravnik ranjenega vojaka ogleda, reče, da rane niso ravno tako nevarne, pa da se bo ranjenec v kratkem zopet zavedel. In rés, — drugi dan je začel vojak že gledati okrog sebe ter se preobračati v znamenje, da se zaveda. Kmalu je začel tudi govoriti, to se vé, da v ptu-jem jeziku, kterega priprosti kmečki ljudjé niso razumeli, kar bi jim bilo tudi veliko nadlege delalo, ako bi ne bili domači gospod župnik zmožni francoščine. Gospod so vojaka vsak dan obiskali in se ž njim pogovarjali, ter so bili na ta način izrazovatelj med vojakom in miloserčnim Martinom, da mu je vedel s čim postreči. — Vojaku je vidno od dne do dne bolje prihajalo, in preden je minulo leto, stal je zopet čverst in terden na nogah. Iz začetka je bil bolj slaboten in je le v sobi prebival, pozneje pa, ko je postajal čverstejši in krepkejši, hodil se je tudi pod milo neb<5 sprehajat. Med svojo boleznijo se je privadil tudi nekoliko slovenščine ter se je z o-četom Martinom in domačimi vsaj za silo pogovarjal.
Bil je, kolikor so Martinovi sodili, prav prijazen, bogaboječ in usmiljen človek. Tudi za kako majhno delo je rad poprijel, kakor n. pr. prejo motati in jo v klopčiče zvijati, koruzo luščiti itd., čeravno se mu je pri vsakem delu prav lehko poznalo, in kakor je tudi sam večkrat pripovedoval, da ni nikoli kmečkih del opravljal. V kratkem so se Martinovi ž njim tako seznanili in spoprijaznili, da so bili kakor stari znanci; vedno bi ga bili radi pri sebi imeli.
Toda približal se je za vojaka čas, da se podi na svoj dom; kajti zdrav je bil zdaj popolnoma in pripraven za daljno pot. Težko je že pričakoval one srečne are, da bi zopet vidil svoje ljube starše. Bog vé, ali še zivé, ali jih je znabiti že nemila smert pokosila! Pa tudi svoje brate, znance, prijatelje in sorodnike bi po dolgej ločitvi zopet rad z veseljem objel.
Nekega večera naznani torej svojim dobrotnikom Martinovim, da se bo napravil prihodnje jutro na pot. Vsem je bilo, ko to slišijo, težko pri serci. Skuševali so ga pregovoriti, da naj vsaj še nekaj časa ostane, ker ga bodo jako težko pogrešali. A vojak jim zavoljo mnogih vzrokov ni mogel želje izpolniti. Kekel je namreč, da je pri svojem odhodu zapustil očeta boleh-nega in v pismu, ki ga je lani k vojakom dobil, prejel je žalostno sporočilo, da je očetu zmerom hujše, pa da naj se podviza kmalu domu priti, ker bi ga oče še enkrat radi videli, preden umerjejo. Od tistihmal ni dobil več nobenega pisma in zdaj ne vé, ali oče še žive, ali je znabiti že krije zelena trava na pokopališči. Ako bi se k njegovej največej žalosti to poslednje bilo zgodilo, rad bi še vsaj mater živo videl.
Ko Martinovi te vzroke slišijo, niso vojaka več priderževali, ampak mati Martinovka so mu koj začeli pripravljati za potovanje potrebnih reči, kolikor se je pri njihovej revščini storiti moglo.
Drugi dan je bilo prav prijazno jutro. Že pred solnčnim vzhodom vstane vojak in gré z Martinovimi v cerkev, da bi se Bogu za prijeto zdravje
in podeljene mu dobrote primerno zahvalil in se angelju varhu priporočil za daljno in težavno pot. Le mati Martinovka so ostali domà ter pripravljali zajuterk. Po maši gré vojak v farovž, da se poslovi od gospoda župnika, kteri so mu tudi nekoliko denarja za pot dali. Pri Martinovih so potem za odhod vsi domači z vojakom vred skupno zajuterkovali. Nobenemu ni jed dišala, kajti danes so morebiti zadnjikrat z vojakom pri mizi skupaj sedeli in potem berž ko ne nikdar več. Kaki občutki pa človeka pri takej priložnosti obdajajo, si vsak lehko sam misli, a s peresom popisati se ne dà.
Po zajuterku začne vojak jemati slovó od svojih dobrotnikov. Najpred od Martina, ki mu je življenje otél, potem od njegove dobre žene, ki je tudi veliko med njegovo boleznijo terpela, in tako zaporedoma do najmlajšega otroka. Britke solze tečejo vsem po licih ; bilo je več joka, nego govorjenja. Naposled se še poljubijo, stisnejo si prijateljsko roké ter se ločijo z
zadnjim pozdravilom: „Z Bogom! — Srečno!"
*
* *
Preteklo je po tej dogodbi komaj eno leto. A dosti se je spremenilo v tem kratkem času. Miloserčnemu Martinu je pogorela ravno na vseh vernih duš dan hiša in ž njo vred skorej ves za zimo pripravljeni živež. Le hlev in skedenj sta še ostala. Siromak si je moral zdaj drugod strehe in živeža za svojo družino iskati. Pa kaj si je hotel; vdal se je v voljo božjo ter večkrat izdihnil: „Bog je dal, Bog je vzel. — Sreča na zemlji je nestanovitna."
Približeval se je božič. Vse se je veselilo lepih praznikov, le Martinovi, ki so sedaj pri sosedu v stranskej izbi prebivali, niso jih bili nič kaj veseli, kajti veselje jim je grenila revščina, v ktero so tako naglo zabredli. —• Pa stari pregovor pravi: „Kjer je največa sila, tam je roka božja najbolj mila." Ta pregovor je veljal tudi za Martinove. — Kavno na sveti večer, ko klečijo vsi okoli mize in molijo „rožni venec", poterka nekdo na vrata. Oče Martin odložijo „paternoster", vzamejo lešerbo iz mize in gredó gledat, kdo je zunaj. Bil je sèi iz bližnjega mesta, ki je prinesel zapečateno pismo iz pošte. Pismo je bilo na Martina.
Ko Martin razpečati pismo, najde v njem za pet sto goldinarjev denarja in listek, v kterem je bilo to-le zapisano:
Dragi Martin!
Priložene denarje Vam darujem v znamenje svoje seréne zahvale za tako velike dobrote, ki ste je meni skazali. Ako bi imel več, dal bi vam več. Ker vam torej vaših dobrot vredno poplačati ne morem, vzemite to mervico za dobro, vsaj boljše plačilo vam bo dal Bog. — Doma sem pri svojem dohodu našel očeta in mater živo ; zdaj so mi pa oče pred tremi meseci umerli in jaz sem postal na očetovem domu gospodar. Vedno sem in bodem
vaš
najhvaležniši Ljudevit Turgot.
Blizo Orleana decembra meseca 1811.
Ko Martin to prebere ni vedel ali je resnica, ali so sanje. Še le ko vidi, da ga je vsa družinica okoli in okoli obsula, da se z lastnimi očmi prepriča o resnici nepričakovane sreče, zavedel se je popolnoma ter je začel
na glas se zahvaljevati Bogu in svojemu dobrotniku Ljudevitu, ki zdaj v daljnej deželi, v svojej domačiji, zopet srečno in veselo živi. Od samega veselja ni vedel, kaj bi storil, da bi to veliko darilo svojemu dobrotniku vsaj nekoliko povernil. Mislil si je, nič nimam in ko bi tudi kaj imel, vsaj bi Ljudevit tako ne hotel nič vzeti od nas, kteremu so vse naše poprejšne reve in nadloge dovolj znane. Zatorej molili bomo za-nj, in koj danes poj-demo iz tega namena v cerkev.
Približala se je polnoč. Vsa Martinova družina gre praznično opravljena v cerkev ter se zahvaljuje v gorečej molitvi dobrotljivemu Bogu in ga prosi naj podeli dobrotniku Ljudevitu vse dobro na tem in na unem svetu.
Ko pridejo od poluočnic domu, nagovore oče Martin svoje otroke takole: „Glejte, ljubi moji otroci! Včeraj o tem času se nam še sanjalo ni, da nam bode dobrotljivi Bog po Ljudevitu tako veliko dobroto naklonil. Bili smo še v velikih skerbéh, kako bomo obhajali božične praznike, kje si bomo poiskali prihodnje stanovanje, kajti pod ptujo streho nam ne kaže dolgo ostati, s čim se bomo čez dolgo zimo preživeli, kje obleko in obutal vzeli itd. A vse to je naš nebeški Oče drugače obernil in nam za majhno dobro delo, ktero smo revnemu vojaku skazali, veliko plačilo podaril. Bodimo torej vedno hvaležni Bogu in našemu dobrotniku Ljudevitu. Učite se pa tudi iz tega, da včasih že na tem svetu za majhno dobroto veliko plačilo prejmemo, ako pa na tem svetu ne, dobimo gotovo še veliko veće plačilo na unem svetu — v nebesih."
lepo uro imeti- prihaja zmiraj veča; pa Kilijan, da bi se premagal, skoči mahoma iz klopi, splazi se skoz okno in — odide.
Ko je bil nekoliko sto korakov daleč, ga sreberna ura v drugič mika in vabi; žal mu je, da je tako lepo uro pustil na steni in že se je mislil nazaj poverniti. Pa vést ga zopet opominja; Kilijan jo posluša, premaga skušnjavo in sereno maha naprej.
Mesec zatone za goró in nastala je strašna temà. Kilijan zgreši pot, zabrede v neko močvirje, a naposled vendar dospé do nekega hribca. Truden se vleže na hribcu in kmalu prav sladko zaspi. V jutro zgodaj ga pa neko čudno krokanje zbudi in ko oči odpré, spreleti ga strah in groza.
Ležal je pod vislicami, na kterih je visel razbojnik in cela tropa krokarjev se je pasla na njem. Zdélo se mu je, kakor bi slišal neki notranji glas,
Bukovski Tone.
Skušnjava.
Kilijan, ubog dijak, potuje na šolske počitnice domtì in prenoči v nekem mlinu. Gola klop v spodnjej sobi mu je bila postelj. O polnoči se prebudi in sliši zraven sebe na steni nekaj pikljati. Ozré se in vidi, da je sreberna urica,
ki mu pravi: Gléj ravno taka osoda bi zadela tudi tebe, ako se bi navadil krasti. — Kilijan poklekne in Bogu živo obljubi, da se bo tudi vprihodnje vsakej skušnjavi v greh krepko zoperstavljal.
Kroti človek! požeijenje,
Da ne prideš v pogubljenje.
(Po K. Šmidu.)
Karol Véliki in Vitekind.
(Zgodovinska čertica.)
Vera in ljubezen ste močnejši nego meč. Tega Karol Veliki ni pomislil, ko je hotel junaško ljudstvo Saksoncev ukloniti svojemu žezlu in ga s silo primorati, da se poprime kerščanske vere. V marsikterej kervavej bitki je premagal hrabre Saksonce, razrušil njihove malike, vjel njihove plemenitaže ter jih odpeljal kot vjetnike s seboj. V sredi njihove dežele je zidal terdnjave, dajal jim je vojaške in civilne poglavarje izmed svojega ljudstva in s silo je gnal večkrat cele trume Saksoncev k svetemu kerstu. A pri vsem tem vendar ni mogel mogočni cesar zatreti vere in ljubezni, ki ju je imel Saksonski närod do svojih starih poganskih bogov, kajti v njihovem serci globoko vkoreninjeni vera in ljubezen ste bili močnejši nego Velikega cesarja ostri meč. Pa vsaj tudi ni bilo mogoče brez prepričanja in pravega spoznanja sprijazniti saksonskega ljudstva z našo vero, to nebeško lučjo, ki nam je prisijala po Kristusu v žalostno tmino poganstva. Komaj je bil mir sklenjen in komaj se je podal Karol Véliki proti Italiji, da bi pomiril ondotne upornike, ko se zopet spuntajo Saksonci ter se krist-janstvu, ktero so le po imenu poznali, odpovedó in vse tuje poveljnike po-moré. Z velikimi četami prihrujejo pod vodstvom svojega vojvode Vitekinda v lepe dežele frankovskega kralja. Ko Karol Véliki to novico zasliši, sklene kervavo se maščevati nad Saksonci in upornike s silo in mečem nazaj pripeljati k veri, s ktero je bila vsa njegova duša napolnjena. Naglo hité iz Italije, razkropi sovražne čete, vjame 4500 Saksoncev ter zapové vsem na enem mestu glave odsekati. Ako bi se bil deržal milejše kristjanske poti, gotovo bi bil svoj lepi in vzvišeni namen poprej in brez prelivanja tolike kervi dosegel. Karol Véliki pa je preveč zaupal na svojo moč, kterej se ni nihče zoperstavljati mogel, ter je mislil, da bo to grozovito dejanje nepo-korneže za vselej ukrotilo, ter se bodo radi udali njegovej volji. Pa temu ni bilo takó, marveč dosegel je ravno nasprotno. Saksonci se vzdignejo in prihrujejo iz najdaljših krajev ter se zarotijo grozovito se maščevati nad sovražnikom svoje vere in svoje prostosti. Prisegli so pred svojim maliko-valskim duhovnom in ta prisega je neki še dandanes shranjena v Goslarji kakor živa priča njihovega nekdanjega serda in sovraštva. Prisega se je glasila tako-le: „Sveti, veliki Vodan! pomagaj nam in našemu stotniku Vitekindu, pa tudi našim manjšim voditeljem, proti sovražnemu Karolu Vélikemu, ostudnemu mesarju. Dali ti bomo enega tura (bivola), dve ovci
in ves plén. Darovali ti bomo tudi vse vjetnike na tvojej sv. gori Harcu!" — Ako bi ta visoka gora mogla govoriti, pripovedovala bi nam mnogo iz tedanjih grozovitih časov. Toda gora molči, da popotniki, kteri se dandanes z veseljem plazijo na njeni verhunec, da si ogledajo krasoto narave, ne ober-nejo z grozo svojih oči od njenega sivega skalovja, pri kterem se je nekdaj v potokih prelivala človeška kri. — Leta 783 se je vnela pri Detmoldu huda vojska, v kterej se je moral Karol Véliki do Paderborna nazaj pomakniti. V nekej drugej bitki pri Hasu v Oznabrukovem je sicer slavno premagal sovražnika, toda puntarjev vendar ni mogel popolnoma umiriti, čeravno je v obeh bitkah padlo 80,000 Saksoncev. — Zdaj še le je prišel Karol Véliki do spoznanja, da se je treba druzega orožja poprijeti nego je meč in prelivanje kervi človeške. V ta namén je večkrat prijazno povabil najhujša poveljnika Saksoncev, Vitekinda in Alboina, k sebi. Ako bi se bilo to poprej zgodilo, gotovo bi bila prišla brez obotavljanja in s polnim zaupanjem k njemu, toda zdaj je bilo že prepozno, kajti pristudil se jima je sovražnik in razruševalec njihovega miru in svobode, pa mu sta ponosno odrekla vsako prijazno povabilo. — Naposled je vendar tudi Vitekindovo sercé začelo čutiti žalostno in britko osodo svojega naroda, obupal je nad pomočjo svojih bogov, ki mu kar nič niso mogli pomagati v kervavih bitkah, čeravno so bili že prenasiteni s človeškimi žertvami. Neka skrivna moč ga je gnala, da je opazoval Karola Vélikega tudi zunaj kervave bitke, in čeravno se je vsakemu njegovemu povabilu z največim zaničevanjem odpovedal, vendar je nekega dné terdno sklenil, da se bo podal s svojim prijateljem Alboinom v be-raškej halji zavit v Karolovo obližje. Kar je sklenil, to je tudi storil. Skrivno zapustita nekega dné svojo vojsko ter se podasta na pot. Bilo je ravno na neki praznik, da prideta do mesta, v kterem je Karol s svojim dvorom prebival. V mesto prišedša zagledata velikansko poslopje ter mislita, da je to gotovo kraljevi dvor. Velika množica ljudstva je dohajala va-nj in tudi ona ee podasta noter. Toda to veliko in krasno poslopje ni bila kraljeva hiša, ampak bila je hiša božja —■ cerkev. To sta kmalu spoznala, ko zagledata pri velikem oltarji na kolenih klečati Karola Vélikega v priprostej, neokinčanej obleki, zraven njega pa še mnogo dvornikov in drugih ple-menitažev, ki so ravno iz rok višega duhovnega pastirja prejeli sv. obhajilo. Z lastnimi očmi gledata velik razloček kristjanske zveličavne vere, gledata sveto radost, ki je z nebeškimi žarki obsévala obličja onih srečnih, ki so ravnokar prejeli zveličarja v svoja serca. Tu ni bilo videti nikjer kervavega oltarja, ni bilo slišati nikjer britkega stokanja nesrečnih žertev, niti vpitja in rotenja poganskih duhovnov, — vsaka strast je bila daleč proč iz tega svetega kraja, sveti mir je vladal po svetih prostorih in navdajal s svetim strahom serca pričujočih. Vitekind in Alboin sta bilo živo ganjena, čutila sta danes pervikrat v svojem serci, da je tudi njima nevidljivi Bog kristjanov bliže nego prazni maliki, in ko pobožno ljudstvo na kolena pade, tudi nju neka tajna moč pobožnosti v prah potegne. Po končanej službi božjej molèé zapustita cerkev ter se pridružita množici beračev, ki so zunaj pred cerkvijo čakali kralja ter od njega navadno tudi kak dar prejeli. Vitekind
se vsede pred cerkvijo na stopnice ter nepremakljiovo zré v kralja, ki je ravno sel iz cerkve delivši darove med ubožce in berače. Da bi ga Karol ne mogel spoznati, pomoli tudi on svojo roko po kakem milodaru. Toda komaj zagleda Karol njegov obraz, berž spozna v njem hrabrega junaka, ki mu je v vojski tolikokrat preglavico delal. — „Tukaj nimam nobenega dani za tebe, pa dal ti bom najboljše darilo, ako greš z menoj v mojo palačo," reče mu Karol ter mu podà rokó. —■ Po dolgem in resnobnem razgovoru sta se nekdanja verska sovražnika zopet sprijaznila in serčno objela. Vitekind, ki se poprej ni hotel vkloniti mogočnemu vladarju Frankov, se zdaj v prah poniža pred krist-janskim kraljem. Kmalu po tej dogodbi sta Vitekind in Alboin sprejela kerščansko vero in v nazočnosti Karola in njegovih velikašev praznovala kerstno svečanost. Po zgledu svojih knezov ravnali so se tudi podložniki in v kratkem času se je pustilo kerstiti veliko število Saksoncev. Kar se tedaj v 32 letih ni moglo doseči z mečem, to ste dosegli v kratkim časn vera in ljubezen brez prelivanja kervi.
^	Klotilda P.
Želod.
Nekega popoldne sedè oče s svojim sinom Janezom, ki je bil ravno doma na šolskih počitnicah, pred hišo na klopi. Marica, njegova sestra, pride z deklo iz bližnjega lesovja, kamor ste bile šle želoda nabirat. Polne žaklje ste ga prinesle. — ,,Nó, Janez!" rečejo oče, „povedal nam boš kaj od želoda, ki praviš, da si že skoraj od vsake rastine kaj posebnega slišal ali bral."
„Tudi od želoda sem žc marsikaj bral," pravi Janez, „in rad vam povem, kar vém od njega."
Marica. Radovedna sem, kaj neki boš od želoda povedal!
Janez. Ti misliš, da je želod samo za živino in za druzega nič.
Oče. V našem kraji ga imamo, kakor sam včš, le za prešiče, in ne vém, da bi ga kje še za kaj drugega rabili.
Janez. Temu pa ni takó, kakor vi mislite; ampak po nekterih krajih delajo tudi kruh iz želoda.
Oče. Ha! ha! ha! Ali se ti meša, ali kaj?
Janez. O nič se mi ne meša, ampak gola resnica je, kar pravim. — Na Španskem in Portugaljskem ga imajo revni ljudje za živež; pečejo kruh iz njega, ki ga prav radi jedó. Pomniti pa je treba, daje želod na Španskem veliko sladkeji in okusneji, nego pri nas ; pravijo da je kostanjevega okusa. — Ob času hude vojne na pirenejskem polotoku je primanjkovalo Francozom potrebnega živeža in morali so enako ondotnim prebivalcem želod jesti. — Bral sem tudi, da je neki amerikanski vojskovodja Indijane hudo naklestil in je daleč v nekov samoten kraj zapodil. Čez nekaj dni je Amerikancem pošel ves živež. Vojaki in častniki so jeli godernjati in naganjali so vojskovodjo zbog pomanjkanja živeža, da bi se na dom povernili. Vojskovodja pa povabi drugega jutra svoje častnike na zajterk. Častniki pridejo in čakajo radovedni, kako jim bo vojskovodja postregel v tej hudej sili. In čujte ! —
Vojskovodja sedi na tléh v svojem Šotora, pred njim pa je ležalo čuda veliko najlepšega želoda. „Tukaj gospoda moja," reče vojskovodja kazaje na želod, „poslužite se! Dokler imamo to hrano ni nam treba nikovega pomanjkanja terpeti. Prosim, vsedite se!" To rekši sam jemlje želod za želodom in ga nosi v usta. Častniki, se vé, so mérdo napeli, pa — sila kola lomi, in ker ni bilo boljega, morali so tudi oni po želodu segati. Na ta način je slavni vojskovodja Indijane premagal. — Pri nas imamo želod, kakor vam je znano, le za živinsko pico; a pokazal sem vam v poprejšnih zgledih , da ga po tujih in dalnih krajih tudi ljudjé vživajo. Pravijo, da je en vagan želoda, pomešanega z otrobi, prav zadosti za dva cela meseca enemu prešiču, da se vsaki dan za dober funt odebeli ; 40 vaganov želoda pa, ki ga dobimo navadno od 24 do 40 hrastov je pa zadosti za popolno spitanje enega pre-Šiča v gozdu. Tudi pure, golobje in fazani radijedò želod. Na Angleškem ga neki še celò govejej živini pokladajo. Borni ljudjé si tudi kavo pripravljajo iz njega. Vendar se je treba varovati želodove kave, kakor tudi želoda samega, ker ne tekne vsakemu želodcu. Kdor ga ni vajen, prav lehko dobi hude bolečine po njem.
Oče. Zahvalimo ljubega Boga v nebesih, da nam vendar ni potreba v našej slovenskej deželi želoda jesti in prosimo ga, da nam ne bi odvzel dobrega vsakdanjega kruha, ki je gotovo veliko bolji, zdraveji in tečneji od želodovega.
Marica. Vse eno bi pa rada slišala, kako se neki dela kruh iz želoda.
Dekla. Jaz mislim, da je to nemogoče,
Janez. Poslušajte, tudi to vam bom povedal. — Nabere se najpred zdravega želoda, kolikor ga je treba; potem se želod lepo olušči od vnanje lupine in se na drobne koščeke zreže ali raztolče. Na to se dene v kad in se polije s čisto vodo takó, da voda za dober palec visoko nad želodom stoji. Ta voda se pusti 15 ur stati in potem, ko je že z oljem zmešanemu lugu podobna, se odcedi in z novo vodo nalije, ktera zopet ostane kakor prejšna. To se tako dolgo ponavlja, da voda popolnoma čista ostaja. Želod se potem v krušnej peči suši, ali pa tudi na peči na nalašč zato napravljenih lesah. Kedar je popolnoma suh, se pošlje v mlin, da se zmelje. Želodova moka se z enakim delom režene moke dobro pomeša, in potem se ž njo ravnä ravno tako, kakor z reženo ali ječmenovo moko, kedar se kruh nareja.
Oče. Svoj živi dan nisem kaj takega slišal.
Dekla. In kdo bi si bil kaj takega le misliti mogel!
Marica. Bada bi okusila želodovega kruha ; gotovo je jako odurnega okusa.
Janez. Kakošnega okusa je želodov kruh, tega vam ne morem povedati, ker ga sam še nikoli nisem j edel. Ostanimo tedaj pri tem, da vemo, kako se želod lehko vporabi in v velikej sili tudi v človeški prid oberne. Kdor pa s tem še ni zadovoljen, ampak bi tudi želodov kruh rad jedel, naj ga poskuša peci; jaz mu želim dober ték k njemu.
Oče. No, jaz tudi!
Dekla in Marica. Jaz tudi! Jaz tudi!
Iv, Tomšič,

Pritlikovec.
Y nekej vasi je živel mož, ki je bil star že blizo 40 let, pa ni bil večji od sedemletnega otroka. Razumel se je posebno na zdravniške stvari, kako se izdelavajo raznotera mazila itd. Zlomljeno roko je znal tudi prav dobro obvezati in vravnati. — Akoravno si je s temi vednostmi zaslužil mnogo denarjev, vendar je živel le v revščini in uboštvu; stanoval je v majhnej bajtici sam, kuhal in pral si je vse sam, ter si sam izdelaval obleko.
Ljudje v okolici so ga sicer spoštovali, pa vendar so se ga nekoliko ogibali, kajti deržali so ga za čarovnika. Neporedni dečki so ga zasramovali ter mu zmiraj nagajali. Marsikterikrat so ga razjezili tako hudo, da je metal velike kamenje za njimi. Najhudobniši nagajivec je bil Janko, sin nekega delavca; bil je precej velik, star kakih 8 let, pa skoz in skoz hudoben deček.
Ko zagleda enkrat Janko pritlikovea vračajočega se iz gozda z rastlinami pod pazduho, teče za njim in vpije: „Velikan, Golijat! palec dolgi možicelj! debeli berček!" Ves rudeč od jeze verže pritlikovec rastline na tla, ter podi dečka, metaje kamenje za njim. Janko se smeje ter ga še huje zasramuje. Da bi se ognil kamenja, ktero je metal pritlikovec za njim, tekel je deček zadenjsko in ni gledal na pot, po kterej so ga urne noge nesle. Kar naenkrat se zverne v globoko jamo in si zlomi nog<5. Ko to pritlikovec vidi, mine ga vsa jeza. Težko in stokaje pleza doli k ranjenemu dečku. Rahlo ga vzdigne in težavno nese na dom, kjer mu nogo vravna. Ne enega trenotka ne gane se od njegove postelje, dokler popolnoma ne ozdravi.
Janko vidi nezasluženo dobroto, ktero mu skazuje pritlikovec, ter resnično obžaluje, da je tega dobrega človeka tolikokrat zasramoval. Sto in stokrat je prosil še bolan pritlikovea za odpuščenje, in ko je pervikrat zopet vstal, bilo je njegovo pervo opravilo, da se je pritlikovcu zahvalil za veliko dobroto, ktero mu je skazal. Potem gre v cerkev, da se tudi Bogu zahvali in moli za pritlikovea.
Od tega časa je imel pritlikovec vedno mir pred otroci. — Janko pa ni vedel, kakó bi ustregel pritlikovcu. Vedno je hodil ž njim v gozd, gledal je, kako je pritlikovec nabiral in napravljal zdravila, kratko bil je pri njem kakor postrešček in pomagač.
Ko je pritlikovec umeri, podedoval je Janko od njega vse njegovo premoženje, kterega si je pritlikovec veliko nakopičil. Našel je tudi vse spiske, kako se napravljajo ta ali una zdravila. Janko si je pozneje kupil polje in travnike, in si je sezidal lepo hišico, v kterej je prav srečno in zadovoljno živel. Sobo, v kterej je prebival nekdaj pritlikovec, ohranil je nespremenjeno v spomin tako dobrega človeka, kterega se je Janko ves čas svojega življenja spominjal v gorečej molitvi.
Ivan V.
Huzarski konj
V nekem mestu je o času vojske stanoval polk huzarjev. Konjski ku-povalec, z imenom Oton, ukrade po noči huzarjem lepega konja in ga skrije v bližnjem gozdu. Ko so huzarji mesto zapustili, odpelje konjar konja v daljni kraj, da bi ga tu prodal, ter je hotel memo nekega mesta jezditi. Al ko zavije memo vogla mestnega zidu, zapazi na travniku kardelo dragoncev, ki so se ravno urili v vojaških vajah. Komaj tromba zatrobi, švigne huzarski konj kakor blisk z vstrašenim Otonom čez mestni jarek, vstopi se v versto drugih konj ter se suka in verstf kakor drugi vojaški konji, zdaj v skok zdaj v dir. Vojaki zasramujejo konjarja Otona, ki se od strahu trese kakor šiba na vodi, in mu debele potne kaplje stojé na čelu. Po končanih vajah ga obsujejo vojaki in častniki; a polkovnik mu reče sumljivo: „To je mlad, zelò lep in dobro izurjen vojaški konj. Kje neki si ga dobil." „Kupil sem ga," pravi Oton jecljaje. „Kje pa?" vpraša polkovnik dalje. Tat je bil vsak trenotek v večej zadregi, in ker si ni mogel pri svojej slabej vesti nikakoršne zanesljive in verjetne laži zmisliti, reče, da ne vé, kje ga je kupil. Polkovnik ga ovadi gosposki, ktera je tatu prepričala, da je konja res ukradel, in ga je, kakor je zaslužil, primerno kaznovala,
L.
Narodne otročje pesmice.
Pikar, Grogar, Peč ubil, Žgance belil Sok zvernil.
Delajmo, delajmo Nova kolesa.
Da se popeljemo V sveta nebesa.
Bom molil svoj pot.
Delat pokoro, Pojdem v kot
Ovbe. provbe, Jokal se bom.
1.
Tičice letajo Venčike spletajo, Dilice žagajo Tružice malajo;
Pojdem na goro
3.
2.
4.
Katerca škateljca Sreča te išče, Krajcarjev, vinarjev Pollino perišče.
5.
Tomaž, Tomaž, Kam krevljaš? V srednjo vas Po en par klobas! Če je prodam Domü ne znam, Če je sném Dom li ne smem!
6.
Tam gori na gòri Pri sv. Mohori, Sem tekel sem padel Sem štrukelj popadel, Ga v maslo pomočil Po gerlu potočil Je rekel: šterbonk!
Lipa.
Tam stoji mi lipa zala,	Lipa širi svoje veje,
Zraven lipe hišica;	Ki zelene so lepó;
Prosta hišica je mala,	Ce preveč me solnce greje,
Vendar čedna, lepa vsa,	V hladno senco grem pod njo.
„Ti visoka lipa krasna, Ki do neba stegaš se, Tičev tvojih pesem glasna Naj razveseljuje me!"
Ljud. Tomšič.
Lev in koza.
(Basen.)
Na stermej pečini je stala koza in gledala v dolino. Lev jo vidi in jej reče: „Ljuba moja! pojdi tukaj-le doli na lepo zeleno trato. Tukaj rastejo najboljše trave in zelišča, a tam zgorej je sam pesek in kamenje, pa boš morala gladü poginiti."
„ „Prav lepo se ti zahvalim za tvojo ponudbo," " reče koza, ki je dobro vedela kaj lev namerava. „ „Tebi je le za moje mesč, a moj glad ti je malo mar. Tukaj zgorej sem pred tvojim žrelom varna, ko bi pa šla doli k tebi, kmalu bi bilo po meni." "
Vsakemu nikar ne upaj.
0 hitrosti nekterih žival.
Orel priferči v enej sam «j minuti 5626 pariških čevljev daleč; to znese v enej uri okoli 15 nemških milj. — Vsak velik tič more v dveh dnevih 250 milj daleč preleteti. Francoski kralj Henrik II. je imel pri Fontainebleau veselico ; tü je ukazal enega sokola izpustiti, ki je bil po pretečenih 24 urah na otoku Malta vjet. Zračunilo se je, daje v teh24urah270nem. milj preletel; pride tedaj na eno uro 12 milj in pol. —• Najhitrejša riba ne more v enej uri več nego y2 milje daleč priplavati. Polž prehodi v 5 minutah 1 '/„ čevlja daleč. Moral bi potem takem 53 dni hoditi, ako bi hotel eno nemško miljo prehoditi. Velblod prehodi v enem dnevu 12—15 milj. — Po vsej pravici se lehko reče konju, da je hitrejši nego veter. Čestokrat preleti kak angleški konj v enej sekundi 88 angleških čevljev daleč ! Veter bi pa moral prav močen biti, ako bi hotel v istem času isto pot prepihati. Pri nekej poskušnji je nek angleški konj v 8 minutah 5 angleških milj predirjal. To znese 25,635 čevljev, ali pa 2006 čevljev več, nego ena nemška milja. Nekteri bavarski konji so v Rimu pri poskušnji v dirjanju preleteli v enej sekundi 37 čevljev. Iz tega se lehko sodi, da so angleški konji boljši od bavarskih.
Iv. Libijanski.
Konj (Equus Caballus) je iz Azije domä in se je s človekom vred razplodil po vsem širokem svetu. Telo ima poraščeno s kratko gosto dlako, gobec ima širok in kosmat, vrat dolg, od strani ploščat in z grivo olepšan. Čelo je visoko in ploščato,
noge visoke in tenke, pri vsem tem pa vendar močne in skočne. Očesi ste veliki in živi, ušesi stojite po konci in ste zelò gibčni. Persi ima široke in lepo obokane, herbet raven in primerno zalit. Punčica v očesu stoji povprek in je okroglo-podolgasta. Reber ima konj na vsakej strani 18, zato je njegova persna votlina široka, da se morejo pljuča zelò razširiti ; že to je znamenje, da je konjski rod bolj nego vsaka druga domača živina ustvarjen za té k. Konj doseže starost do 30, redkokedaj 40 do 50 let.
Konj pa ni samo lepo vzrašena, temveč tudi jako razumna in koristna žival. Kmetu orje njive in mu spravlja poljske pridelke domu, tergovcu prevaža blagò iz kraja v kraj, v urnem teku predirja z gospodo mesta in dežele; celo smert ga ne straši, kedar nese svojega gospoda v kervavi boj z ljutim sovražnikom. Tudi griva, žima in kosti se za marsikaj vporabijo, mesò je sicer dobro za jed, a vendar ljudje ne. marajo veliko za-nj. Po ne-kterih mestih so celò mesnice za konjsko meso napravljene. — Najbolj se moremo čuditi konjskej pomnjivosti. Ako je konj le enkrat šel po kakem potu, vé ga potem zmerom. Ta konjska pomnjivost je odvernila že mnogo nesrečo in marsikteri voznik ima tej lastnosti zahvaliti svoje življenje. Po največej temi pripelje spečega ali pa pijanega gospodarja pred domačo hišo. Ob cestah pozna tudi vsako kerčmo, kjer njegov gospodar navadno ostaja in po vsej sili hoče voz zapeljati v stran, kakor bi si mislil, da mora pozab-ljivega gospodarja spominjati. Konj razume vsako besedo voznikovo ali ja-hačevo in se po njej tudi ravnä. Za gospodarjem gre kakor pes; kedar je okomotan, gré sam k vozu in se postavi na svoje mesto. Konj je tudi jako radoveden, vsako stvar, ki mu še ni znana, od vseh strani ogleda in ovoha. Neznan hlev, nov hlapec, nov tovarš, nov voz — vse ga zanimiva, vse pregleda in prevoha. — Konj se lehko marsikaj nauči, ako se z lepa nagovarja
in se sploli lepo ž njim ravna. S kopitom naznani, koliko je na uri, ugiblje zastavice, na vprašanja odgovarja, z glavo prireka ali odreka, šteje z nogó in uganja še različne druge umetnije. Na gospodarjeve besede se naredi žalostnega in klavernega, kakor bi bil bolan; pobesi glavo in krevsa, kakor bi bil že na pol cerknjen, in naposled se zverne na tla in leži kakor mertev. Ko pa gospod pravi, da bode poslal po konjederca, berž skoči na noge ter veselo poskakuje in stresa z glavo. Zato pa ljudjé tako radi zahajajo v ja-hališča, kjer izučeni konji in jezdici kažejo svoje umételnosti. Tu skačejo in plešejo konji po taktu kakor se jim gode, sučejo se zdaj na levo zdaj na desno; na gospodarjevo zapoved skačejo tudi skoz velike obroče, na kterili je razpet bel papir. — Pri vsej pogumnosti, ki jo ima konj v boji ali pa v človeškej družbi, je vendar sam o sebi jako plaha žival. Najmanja stvar, ako je ne pozna, poplaši ga lehko, da izgubi vso zavednost. Kos platna, viseč na kakem plotu, zadaje mu strah ; kak pok ali vrisk iz nenada ga poplaši, da se zderzne in ako ga precej ne vzderži in ne pomiri močna človeška roka, trese se in trepeče strahu ter divja v eno mér, preverne in razbije voz in naposled sam telebi na kako steno ali na kako drevo. Mnoge nesreče so se že dogodile z uplašenimi konji, in mnogo ljudi je zarad tega storilo nesrečno smert.
Kazen domačega konja se nahajajo na svetu tudi zdivjani, na pol divji in popolnoma divji konji. Zdivjani konji se nahajajo v Aziji, vzhodnej Evropi, južnej Kusiji, južnej in severnej Ameriki itd. Ti konji so bili iz začetka domači; od ljudi zapuščeni so se pa raztepli po stepah in puščavah ter so naposled odivjali. Divji konj je majhen, ima debelo glavo, velika pa špičasta ušesa, bistre oči, kratko pa kodrasto grivo in kratek rep. Divji konji so zelo plahi pa hitri kot blisk. Zivé skupaj v čredah; vsaka čreda ima svojega vodnika, kteri čuje nad svojimi tovarši, kedar se pasejo.
_w	T.
Kamčadalski pes.
Med domačo živino je Kamčadalcu najbolj potreben pes. Po velikosti je podoben našemu ovčarskemu psu. Ima gosto, navadno rujavkasto dlako, ktera je pri odraščenih pséh tudi še precej dolga. Ušesa mu stoje po koncu. Živi se o samih ribah. Od spomladi do jeseni se nihče ne zmeni za-nj, ter se mora na vse strani okrog potikati in si sam potrebnega živeža iskati. O tem času pa tudi največ teli psov Mzi okoli rek in jezer, kjer na ribe prežijo. Kakor hitro kteri zagleda kako ribo v vodi, berž si jo vé prav spretno iz nje dobiti, česar naši domači psi ne morejo.
Meseca oktobra si pa poišče vsak Kamčadalec svoje psé, ker je čez zimo potrebuje. Priveže je na kakem voglu svoje pojate, in jim le po malem daje jesti, da nekoliko shujšajo in so potem pripravniši za letanje. Hranijo je navadno s suhimi, smerdljivimi ribami, ktere ljudem ostanejo. Samo tedaj, če je vprežejo, dadó jim nekoliko boljše hrane, da so močnejši. Med potoma pa ne dobijo nikoli jesti, pa če tudi po deset ali še več ur daleč na dan vozijo.
Te živali so strašno močne. Navadno jih je po pet vpreženih v ene sani,
in vlečejo lehko 5 do 6 ljudi brez vse težave. Če imajo pa manj naloženega, preletijo po deset in tudi še več milj na dan, akoravno je še tako velik sneg.
Mislili si bote, kako neki naučijo Kainčadalci svoje psé, da znajo voziti?— Berž ko mladi psički spregledajo, spravijo je spsico vred v kako globoko temno jamo, da ne morejo viditi niti človeka niti drugih živali. Ko nekoliko odrastejo, denejo je zopet v drugo jamo, v kterej ostanejo tako dolgo, da popolnoma odrastejo. Se vé, da je marljivo z živežem preskerbujejo, da potem toliko hitreje in lepše rastejo. Ko je preteklo pol leta ali še več, vpre-žejo je z drugimi izučenimi psi skupaj. To skupno zapreganje terpi tako dolgo, dokler niso prav dobro izučeni. Se le potem je zapregajo posainesno in se ž njimi tudi v daljne kraje vozijo.
Bukovski Tone.
M i š j e k.
Mišjek ali smerdljivec (Coninm ma-culatum) ima koželjasto, dveletno korenino in k višku stoječe, 3—7 čevljev visoko, okroglo, votlo in le pri verhu vejnato steblo, ktero je z vso rastlino vred golo, manj ali bolj plavkasto in večidel rujavo-pikasto. Listi so temno-zeleni, svitli in tropérnati, postranski listeki pa jajčasto-podolgasti, špičasti in globoko-per-nato nacépljeni. Beli cveti izrastejo v srednje-velikih kobulih, ki imajo navzdol zavihano, mnogolistno ogrinjalo in 3—4 listno ogrinjalce. Plod je dvorožkast, oblo-jajčast, navadno ru-jave barve. Ako rastlina v dobrej zemlji raste, kakor n. pr. po vertéh, se rujave pike včasih zgubé in komaj poznajo. — Mišjek je ena jako omamnih strupenih rastlin, ktere vsi deli, ako se zmanejo, smerdijo neprijetno po miših, — odtod menda tudi njeno imé. Okusa je sladkega, ostrega in studljivega. Posebno po vertéh, kedar zgubi, kakor smo že poprej omenili, rudečkasto rujave pike, je ta rastlina po vnanjej svojej podobi zelò podobna peteršilju in krebulici. V tem primerljeji jo naj-lože spoznamo po smerdljivej mišjej vonjavi in rujavkastem steblu. Z votlimi steblici se otroci pogostoma igrajo ter si narejajo iz njih lule, kar je toliko bolj nevarno, ker je devljejo potem v usta in čestokrat se jim ustnice in drugi ustni deli vnamejo iu o teki Vžitek te zelò strupene rastline naredi hudo žejo, bolečine v želodcu, slinjenje, spanje, terganje po životu, blu-vanje, otožuost in večkrat še celò smert. Rastlina ima neko posebno strupeno tvarino v sebi, neko ostro vzduhno olje, smolnino in soli, pa jo za-tegadel rabijo zdravniki za pripravljanje različnih zdravil. — Raste prav pogostoma po neobdelanih krajih, po nasipih, ob cestah in potih, v plotovih in mejah. Cveté meseca junija, julija in avgusta. Otroci ne stezajte svojih rok po njej!	T.
Razne stvari.
D rob t i ne.
(J e s é 11) se začne 23. septembra in je tretja letna döba. Ona daruje obilno blagd pridnim ljudem, kteri so v spomladi pridno sejali in v poletji skerbno pléli. Drevje se šibi sladkega sadja, vinska terta ponuja otrokom zrelega grozdja. Skednji so polni rumenega snopovja in omare nadéte s sladkim sadjem, kedar Bog dobro letino dä; ako pa Bog ne dà, prazni so skednji in omare. — Bodovitnej jeseni podobna je moška doba ostarelih ljudi. Mož in žena uživata dobiček svojega truda, ako sta dobro gospodarila in pridna bila v svojih mlajših dneh. Vsega potrebnega imata v roke vzeti, za starost ni jima treba skerbeti. Delo pridnih rok rad blagoslovi dobri Bog za stare dni.
(Železo) je najbolj znana, najbolj koristna, pa tudi najbolj razširjena kovina na zemlji. Železo potrebujejo vsi ljudjé: kmetje, rokodelci in umétniki. Nahaja se povsod na zemlji in pod zemljo, v vodi, v zraku, v rastlinah, še celò v človeškem in živalskem truplu se nekoliko železa dobi. Poznali in obdelovali so ga že starodavni narodi ter so iznajdbo njegovega obdelovanja pripisovali bogovom, ali pa imenitnim niožćm, ktere so — kot svoje največe dobrotnike — po božje častili.
(Koliko časa bi se potrebovalo, da bi se en biljon naštelo?) Ako bi kdo od 1 do 100 naštel v 1 minuti, bi naštel 6000 v 1 uri, 144,000 v 1 dnevu (v 24 urah), 1,008.000 v 1 tednu, 52,516.000 v 1 letu, tedaj 995,903,000.000 (kar še ni
popolnoma en biljon) v 19.000 letih. Šteti bi pa moral po noči in po dnevu, in velika števila bi moral ravno tako hitro šteti kakor mala.
Kratkočasnioe.
*	„Kako se kaj imate?" vpraša kmet nekega reveža, kteri je bil zmiraj vesel in dobre volje. „Prav dobro se imam," odgovori revež, „kajti imam vse, česar potrebujem in še nekaj ééz." Kmet se temu čudi. „I kaj se bote temu čudili" reče siromak, „kar sem rekel, to je resnica; kajti glejte, potrebujem usta in ta imam, potem pa še nekaj čez, in to je — nos."
* Učitelj vprašajo v šoli učenca, ki ni dobro in hitro številiti znal : „En funt sladkorja veljä^4 krajcarjev, koliko veljata dva funta?" — Učenec brez premislika odgovori: „Dvakrat toliko."
*	Nek vojak je moral pervikrat v boj. Njegovi starši so bili v velikih skerbéh za njegovo življenje. Nekega dné jim piše novinec listek, v kterem so bile naslednje besede: „Ljubi starši ! Ne skerbite preveč za mene ; jaz sem hvala Bogu zdrav in vesel, in naši častniki pravijo, da sovražnika ne bomo dobili še tako kmalu pred oči. Ako bi pa bila volja božja, da bi moral v boji umreti, sporočil vam bom to, kakor hitro mi bode mogoče, da bote za gotovo vedeli, ali sem živ ali m e r t e v."
*	„Tako majhen, pa že v šolo hodiš, ljubček moj!" nagovoré gospod župnik majhnega učenca, ki je šel iz šole. „I kaj pa vendar delaš v šoli?" — „Čakam, dokler spet iz šole gremo," odgovori učenec.
Pametnice.
*	Pravi prijatelj mora biti kakor dežnik, ki se skriva ob solnčnili dnevih, pa nas varuje, kedar je oblačno in motno.
*	lzobrazuj se sam, izobrazuješ svét, Boljšaj se sam, boljši bo svét!
*	Bog in narod, domovina Naj ne gre nam iz spomina.
*	Dobro premišljeno, Naglo doveršeno, — Vse drugo dobi se.
Zabavna naloga.
(Priobčila Frančiška Kovačij.)
#r
Kako se da narisana podoba v štiri enake kosce razdeliti?
(Kešitev zabavne naloge in imena reševalcev v prihodnjem listu.)
Zastavice.
1)	Ktera senca drevesom naj vež škode dela?
2)	Kdo bije brez rok?
3)	Kdo nam vselej resnico pove, kedarkoli ga vprašamo?
4)	Kaj je več vredno nego denarji, bogastvo in čast?
5)	Kako se z enim žakljem žita naenkrat napolnita dva?
6)	Kdo železo jé?
(Uganjke zastavic v prihodnjem listu.)
Rešitev skakalnice v 8. (istu „Verteca."
Za uk si prebrisane glave, Pa čedne in terdne postave; Išče te sreča,
Um ti je dan, Našel jo boš, ak Nisi zaspan.
Skakalnico so prav rešili: Gospod Anton Bezenšek, dijak v Celji ; Gostač, na Primskovem ; Joz. Benedek, učitelj vHrenovicah; Drag. Ballogh, telegrafist v Ajdovščini; France Juh, mladeneč v Hrenovicah; Dragotin Štrekelj, dijak v Gorici; Iv. Libijanski, dijak v Gorici; Vincenci Pre-šem, dijak v Ljubljani ; Matej Brencé, dijak v Lescah na Goriškem; Lavoslav Zupin, učitelj v Begnjah pri Cirknici; Zdravko Aljančič, osmošolec v Lj. Tomaž Šorl iz Žirov; Janko Božič, gimnazij alee v Gorici. — Gospodičini : Deziderija Lipoldova v Idriji, in Viktora Pire, v Teržiču; Franca Sajevic, kmetiška deklica v Naklem.
Uganjke zastavic v 8. listu „Verteca": 1. Čerke; 2. Nos; 3. Bolha; 4. Seženj (klaftra); 5. Človeški.
Senčna podoba, ki se naredi z rokami na steno.
Listnica. Gosp. B. V. na Primskovem: Naročnino smo le za p er v o polletje prejeli, prosimo tedaj še za drugo polletje lgld. 30 kr. Da ste nam zdravi ! — Iv. Lib. v Gorici: Vašej želji ne moremo vstreči. Več o tem pismeno. — M. V. v Renčah : Naročnino prejeli. Bog živi še mnogo let tako verlega rodoljuba kakor ste Vi; pa sprejmite tudi od naše strani nas pravi bratovski pozdravi— J.B. v Gorici: Vasej želji ne moremo nikakor ustreči, kajti Vaši spisi niso še ugodni za natis. — D. L. v Kanali: Vas spis „kmetiško življenje'' je prekratek in tudi premalo zanimiv, da bi ga v Vertec sprejeli.
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.