Je setev igra na srečo?
Komajje minil čas denamih skrbi okrog poletno dopustniških dni, žese mo-ramo ukvarjati z vsakdanjimi, kako preživeti ves ostali del leta ob 0,30 odstotni dnevni inflaciji. Najbolj občutimo dirko cen pri vsakdanjih nakupih hrane. te ele-mentarne dobrine za preživetje. Ker so živila produkt predvsem kmetijske pro-izvodnje, ta paje odvisna od letine, ponudbe in povpraševanja. stroškov in cen reprodukcijskega materiala in drugih razmer na trgu ter še marsičesa, smo o tem spregovorili s Francem Logarjem iz Vodic pri Ljubljani, 73-letnim kme-tovalcem, ki velja za enega med umnejšimi gospodarji in hkrati dobrega pozna-valca splošnih razmer v kmetijstvu, tako doma kot izven naših meja, kjer se je seznanjal s sodobnejšim načinom kmetovan/a. Sicer pa je pri republiškem zavodu za statistiko angaiiran kot uradni ocenjevalec rastlinskih pridelkov. Menili smo, da je zato naš pogovor z njim lahko toliko bolj tehten in zanimiv.
»Letošnjo letino lahko štejemo za povprečno, če izvzamemo sadno, ki je letos slaba in katastrofalne po-sledice neurij v vzhodnih predelih Slovenije.
Toda pri nas tudi dobra letina ne vpliva na cene, ampak dru-gi vzroki. Letošnji primer dobre leti-ne žita ali recimo lanska letina krompirja in koruze. Ker banke lani niso zagotovile potrebnega denarja za odkup presežkov, se zdaj mašču-je tako, da so kmetje letos posejali s temi kulturami manj površin. Lani je imel industrijski krompir slabo ceno, s katero niso bili pokriti stroš-ki pridelovanja, pa še po tej ceni ga kmetje niso mogli prodati, tako da so se ga naposled moraiinekateri zapeljati na gnojišče.Tovarna *He-lios« Domžale na primer, ki ga pre-deluje v škrob, ga ni hotela odkupo-vati, ker ga je s kompenzacijskimi posli uvozila iz Poljske. Tako kot prejšnja leta, kmetje tudi letos ne vedo, po kakšni ceni jim ga bodo odkupovali.
Predelovalna industnja se na splošno ne drži pogodb o do-govorjenih količinah. Pridelovalec kmet bi moral vedeti že ob setvi za ceno in količino, ki \o bo lahko pro-dal, tako pa je setev igra na slepo srečo,« razlaga naš sogovornik in zatrjuje, da so pri tem tudi kmetijske zadruge povsem nemočne, da bi kaj spremenile.
Franc Logar je svoje 25-hektar-sko posestvo, od česar je 11 ha ob-delovalne zemlje, že izročil sinu, vendar s sinom še naprej skupaj družno gospodarita. Svojo kmetijo je že pred tridesetimi leti usmeril v živinorejo, ko je ugotovil, da v tradi-cionalnem kmetovanju »vsakega nekaj« nima prihodnosti. Postal je kooperant medvoške kmetijske za-druge in se mu je usmerjenost v ži-vinorejo uspešno izšla. V njej je vi-del svojo bodočnosttudi sin, ki je na agronomski fakulteti dip/omtral kot inženir agronomije, smer živinoreje.
Pozneje si je tudi življenjsko družico izbral v sorodni stroki, ki je profeso-rica biologije. Po nekaj letih službo-vanja se je s svojim znanjem tudi ona pridružila možu in tastu ter za-menjala učilnico in kateder za po-sestvo.
»Redimo 46 glav goveje živine predvsem za proizvodnjo mleka. Uredili smo si lastno zbiralnico mle-ka in prodamo letno okrog 140 ti-soč litrov mleka. Tudi krmo pridela-mo v glavnem sami, dokupimo le močna krmila, to je koruzo v strokih. Kilogram močnih krmil stane 300 dinarjev, mleko pa odkupujejo po 1 50 dinarjev. Povsod v svetu ima li-ter mleka ekvivalent v kilogramu močnih krmil, torej gre za veliko dis-pariteto,« je razgrinjal rentabililetno računico.
Svoja razmišljanja je nadaljeval z ugotavljanjem položaja kmeta na-
sproti družbenemu kmetijstvu, za katerega pravi da je diskriminacij-ski.
»Ves čas vojne in čas po vojni je moral kmet nositi breme prehrane prebivalstva, nato so mu z arondaci-jo v korist družbenega sektorja vzeli najbolj plodno zemljo in dali slabšo.
Družbeno kmetijstvo ves čas izka-zuje stalne izgube," ki \o družba po-kriva na ta ali oni način prek raznih občinskih in republiških skladov, nihče pa se ne zmeni za kmetoval-čeve stroške in izgube. Pri mleku je recimc družbenem sektorju kmetij-stva priznana 5 do 6 dinarjev višja cena, kar je krivično. Šele okrog 1975. leta si je kmet nekoliko opo-mogel, da si je nabavil stroje in si obnovil domačijo, zadnja leta pa se spet njegov položaj nenehno po-slabšuje in bo kmalu na robu živo-tarjenja,« je kritično pribil svojo ugo-tovitev.
Seveda sva se dotaknila tudi zemljiškega maksimunna, za katere-ga meni, da bi ga bilo treba sploh odpraviti, ker gre zgolj za ideološki predsodek.
»V Sloveniji kmet sploh ne more priti do velikih obdelovalnih površin, recimo 30 ali 50 ha zaradi gostega urbaniziranja takih zemljišč, razve-jenosti komunikacijskih objektov in sploh zaradi konfiguracijskih raz-mer. Današnja kmečka.družina tudi ni tako številna, da bi lahko obdelo-vala površine takih velikosti. Če pa je ta strah pred bogatenjem kmeta še tako močan, potem bi bilo druž-beno upravičeno maksimu zvišati z 10 vsaj na 20 hektarjev obdeloval-ne zemlje,« je dejal Franc Logar, ko je utemeljeval svoj predlog.
Ivo Osolnik