Karl MayZaklad v Srebrnem jezeru.  (Dalje.) »Najprvo so sc spravili nad moje žganje in se ga tako napili, da so bili prej svinjam podobni ko ljudem. In v takem stanju so nas sodili. Štreljal sem na vodjo, za strel zaslužim smrt, so zasodili. In ker sem ga udaril v lice, je predlagal, da me bodo do smrti pretepli. Dva sta bila za predlog, tretji proti, pa prodrl je. In obsodili so nas vse štiri, da nas bodo do smrti pretepli. Spravili so nas na dvorišče. Žena je bila prva na vrsti. Privezali so jo k drevesu in bili z gorjačami po njej. Eden se je je le usmilil, dal ji je milostni strel v glavo. Sinova so mi dobesedno do smrti pretepli --. In jaz sem ležal poleg in gledal vse to —. Možje, povem vam, tiste minute so trajale celo večnost —! Nazadnje so se lotili še mene. Privezali so me —. Udarcev nisem čutil —. Bil sem v takem stanju, da človek telesnih bolečin vobče ne občuti. Le to vem, da je zadonel nekje izza koruzc svareč vzklik in ker se niso takoj zmenili za njega, je počit strel. In nato sem se onesvestil.« vLjudje so prišli —?« >Ljudje —? Ne, eden sam je bil. Onesvestil sem se, kžkkor rečeno, in šele pozneje sem zvedel, kako je bilo. Videl me je, da že napol mrtev visim ob drevesu, in zasodil, da mora naglo poseči vmes. Zato je najprvo zaklical in ker se niso zmenili, je ustrelil, pa v zrak. In nato je naglo stopil k rafterjem, eden ga je spoznal in prestrašen kriknil njegovo ime. Zahrbtno moriti in napadati, to so si upali tisti ljudje, da bi se z njim, z enim samim poskusili, čeprav jih je bilo šest, — za to pa so bili prestrahopetni. Komaj da so čuli njegovo ime, so planili in zbežali v gozd.« »Slaven westman je bil, da so se ga zbali?« »Westman —? Pshaw —! Indijanec je bil!« Čudili so se. »Da, Indijanec! Povem vam, ljudje, rdeč človek me je rešil, mene, belega človeka!« »Eden sam —? In enega samega se je šest rafterjcv tako ustrašilo, da so jo kar odkurili —? Ni mogoče!« »Winnetou je bil.« »Winnetou —? Apač —? Seveda —! Potcm ti že verjamemo, da so se ga zbali —! Pa je bi! tistikrat že slaven in znaa?« »Mlad je še bil, pa njegovo ime je že slovelo. In tisti rafter, ki ga je spoznal, ga je najbrž že dobro poznal, pa tako poznal, da se mu ni ljubilo več čakati na njcga. Sicer pa, — kdor je Winnetoua videl le enkrat, tisti ve, kako zaleže že sam njegov nastop.« »In zločinci so mu ušli?« »Zaenkrat. Ali pa bi bil mar ti naredil drugače? Zasodil je sicer, da imajo slabo vest, ni pa vedel, kaj se je zgodilo. Šele ko so zbežali, je opazil trupla in si seveda dejal, da se je zgodil zločin. In naiprvo je moral poskrbeti za mene. Ko sem se zavedel, je klečal poieg mene, prav kakor usmiljeni Samarijan v svetem pismu. Snel mi je vezi, mi odmašil usta in me preiskal. Nisem občutil bolečin, vstati sem mislil in pohiteti za morilci. Pa ni mi dovolil, spravil me je v kočo, kjer sem bil varen pred rafterji, če bi se morebtti vrnili, in odjezdil k sosedu, da mi preskrbi postrežbo. Povedati je treba, da je bilo do soseda trideset milj in da Winnetou nikdar v življenju še ni bil v tistih krajih. Pa našel ga je, čeprav šele zvečer, vso noč so jezdili, drugo jutro je prispel s sosedom in z njegovim hlapcem. In šele tedaj se je odpravil za morilci. Sam sem medtem pokopal ~vo}e drage, naročil sosedu, naj proda moje posestvo, in se pripravil, da odjezdim za rafterji. Razbiti udje so me še boleli, pa še hujše so bilc duševne muke, ko sem čakal na Apača. Tedcn dni je izostal, pa prišel je. Našel je rafterje, jih opazoval in zalezoval ter zvedel, da pojdejo na Smoky hill river. Videli ga niso, pustil jih je pri miru, maščevanje je bilo moje. In ko se je poslovil, sem vzel puško, zajahal in odjezdil v svet. Drugo že veste, ali pa si vsaj lahko mislite, kako je bilo. Ne bom vam pripovedoval.« »Nič nc vemo! Pripoveduj, kako je bilo!« »Sami veste, da mi ni v zabavo —. Na kratko povedano, — zasledoval sem jih, pct sem jih dobil, drugega za drugim, nisem jih postrelil, do smrti sem jih pretepel, prav kakor so mi pretepli ženo in sinova. Šesti, najhujši, tisti, ki jih je vodil, tisti mi je ušeh Rafter je bil in morebiti je še rafter. Zato sem tudi sam šel rped rafterje. Upam, da ga bom pri rafterjih še najbolj gotovo našel. Sedaj pa —. Stoi —! Kdo pa sta tistale dva —?« VI. Nočni boji. Vsi so planili na noge. Iz temnega gozda sta se izluščili dve v pisane odeje zaviti postavi. Indijanca sta bila, eden starejši, drugi mlad, še skoraj deček. Pomirljivo je starejši dvignil roko. »Ne splašite se! Nisva sovražnikaf AH delajo tukaj rafterji, ki poznajo Črnega Toma?« »Tistega seveda poznamo,« je dejal Blenter. »Šel je, da vam prinesc denar?« »Da. Po izplačilo za les je šel. Črez tcden dni se morebiti vrne. Kaj pa je z njim?« »Prej bo prišel. Našla sva torej pravc ljudi.« Stopil jc bliže. »Ogenj je prevelik, predalcč sveti! In tiše govoritc, čuje se vas po vsem gozdu!« Odložil je odejo, stopil k ognju, razmetal goreče klade ter jih pogasil in pustil goreti le majhen plamen. Sin mu je pomagal. Vmes jc pogledal v kotel in ko je opravil, je enostavno prisedel in dejal: »Dajte nama kos mesa! Od daleč sva prijezdila in nič še nisva jedla. Lačna sva.« Rafterji so se začudeni spogledovali. Ogorčeno je vprašal stari Blenter: »Človek, kaj ti hodi na misel —? Obnašaš se, kot da je tale prostor tvoj —. Niti vprašaš ne, ali smeš prisesti!« »Nič hudega!« je dejal Indijanec ravnodušno in si rezal meso. »Rdeči človek ni slab človek, dober je! Belokožec bo koj zvedel, da je res dober!« »Kdo pa si pravzaprav? Prerijski Indijanec nisi —. Tvoja pisana odeja bi dala sklepati, da si iz Nove Mehike —. Si pucbLanec?« Pueblanci so Indijanci Mehike in južnih držav Severne Am«2fike. Prebivajo v pueblih, ki so v obliki piramid prislonjeni k skalnim stenam ozkih sotesk in nudijo prostora za več sto ljudi. Pueblanci so pohlevni, mirni ljudje, z živinorejo se bavijo in s poljedelstvom, niti od daleč niso tako bojeviti kakor njihovi severni sorodniki. Zdi se, da so potomci starih Aztekov. Ime pueblanec je pravzaprav psovka. Zato je Indijanec koj ugovarjal: »Iz Nove Mehike prihajam, pueblanec pa nisem. Poglavar rodu Tonkawa scm, Veliki medved, tale deček pa }e moj sin.« Iznenadeni so pogledali rafterji. >Kaj, — Veliki medved? Slavni poglavar —?« In Blenter je pridjal: »In tale je najbrž Mali medved —?« »Da!« je pokimal stari. »Seveda, potem je stvar drugačna! Veliki in Mali mcdved sta povsod dobrodošla! Vzemita si mesa in medicc, kolikor sc vama poljubi, za vse bo dovolj. In ostanita pri nas, dokler vama je všcč! Kako pa da prideta tako daleč sem na sever?« (Dalje slcdi.)