Iz velikih dni boja za naše življenje
45-letni jubilej uničenja domobranske postojanke na Lavrici
Letos poteka 45 let odkar je enota 12. SNOUB Ljubljanske in sicer slavni 3. bataljon, ki je pripadal XV. udarni diviziji NOV Jugoslavije v noči od 29. na 30. marec 1944. leta izvedel izredno uspešen napad na domobransko postojanko na Lavrici in jo popol-noma uničil. 12. SNOUB Ljubljanska, ki je-bila ena najmlajših brigad po svoji sestavi, je v tem letu prišla na območje Grosuplja, Skofljice, Ilove gore in Zden-ske vasi. Tej brigadi so bile poverjene mnoge po-membne bojne naloge in tako je med ostalim zelo uspešno uničila nevarno sovražno domobransko po-stojanko na Lavrici in s tem dejanjem dokazala svoje sposobnosti in patriotično dolžnost pri osvobajanju naše domovine, saj sta jo najprej italijanski, nato pa še nemški okupator z domačimi izdajalci hotela po-polnoma uničiti.
Tretji bataljon, ki je z navdušenjem izpolnjeval vse naloge, je užival tedaj velik ugled in zato ni naključ-je, da je prav iz njegovih vrst prišla tudi pobuda za uničenje tega domobranskega gnezda. Namestnik komandanta 3. bataljona Tone Primožič-Tonček, ki je osebno najbolj poznal ta kraj, saj je pred vojno služil na Lavrici, je bil pobudnik akcije in se je tako povezal s terenskimi aktivisti OF lavriSkega območ-ja. Zvesto mu je pomagal tudi namestnik politkomi-sarja bataljona Ado Pakiž-Koki. Štab 12. SNOUB se je strinjal z idejo o napadu in uničenju sovražne postojanke na Lavrici, ki se je nahajala v stavbi osnovne šole. Načrt so izvedli brezhibno in v največji tajnosti. Zbrali so najboljše borce bataljona. ki so se oboroženi z lahkim avtomatskim orožjem, mitraljezi, pištolami in bombami odločili, da izvršijo napad v noči od 29. na 30. marec 1944. Terenski aktivisti so vodili na Lavrico in nazaj naše borce 3. bataljona — 70 po številu. Jasno je, da so se med prostovoljce za borbo hoteli priglasiti vsi borci bataljona, vendar je obveljal izbor borcev z lahkim orožjem. Načrtova-no je bilo, da komandir 2. čele Simon Srdič izvrši z borci direkten napad na domobransko postojanko v šoli, mcdtem ko bi bile 1. in 3. četa v zasedi v okolici boja. Vedeti moramo, da se je to dogajalo tik pred vrati Ljubljane, torej pred nosom močno utrjenega sovražnika. Borbe se je udeležila tudi lova-rišica Maruša, namestnica politkomisarja brigade. Posebno aktiven pri vsem tem je bil terenski aktivist Malija Škraba-Gorazd, pogumen in zanesljiv človek, ki je znal usmerjati akcijo udarnih skupin bataljona.
Vodja akcije Tonček je tik pred samim začetkom borbe 29. marca 1944 okrog 23.30 dal še zadnja navodila bombašem udarne skupine 2. čete. Ob pol enih zjutraj 30. marca 1944 so se približali šoli ob železniški progi, kjer so brez šuma likvidirali stražar-ja ob železniškem prehodu in z obkolitvijo šole se je pričel napad, ki je bil nenaden, srdit in kronan z uspehom in popolnim porazom domobrancev.
Dan uničenja sovražne postojanke na Lavri-ci je bil proglašen tudi za krajevni praznik KS Lavrica, istočasno pa je bila tudi podružnična osnovna šola poimenovana po 12. SNOUB. Tako smo obnovili vez med borci NOB, šolarjr in Lavričani.
Sprva je bil sovražnik presenečen in ni kazal kakš-nega posebnega odpora. Večina domobrancev je bila nastanjena v prvem nadstropju. Začeli so se srdito upirati, zato naši jurišači - bombaši niso mogli takoj vdreti v samo stavbo. Naši borci so hoteli na vsak način prodreti vanjo in so mctah celo gorečo slamo z bližnje šupe skozi razbita okna šole, kjer so imeli sovražniki tudi municijo (pritličje). Končno se je posrečilo, da se je municija vžgala in povzroiila pravi požar in grozo izdajalcev. ki so obupani skakali iz prvega nadstropja, nekateri pa so zgoreli v sami stavbi. Šestim domobrancem se je posrečil pobeg, ostalih 30 pa je bilo likvidiranih. šola je zgorela. Imeli smo dva ranjenca in eden Jože Smrckar je umrl na Hudi Polici, kamor so ga prenesli njegovi soborci. Izkrvavel je kljub takojšnji, skrbni zdravniški pomo-či. Tretja četa ob progi je minirala še progo in tovariš Boštjan - komandir 3. čete je celo telefoniral belč-kom v Ljubljano s postajališča Lavrica. Ljubljanski belčki so mu odgovorili. da bodo prišli takoj na pomoč obkoljenim in da že prihaja oklepni vlak, vendar prišli so prepozno. Naša enota je opravila svojo nalogo. Akcija je bila končana. Prva četa je opravila še rekvizicijo v bližnji trgovini, gasilskega doma pa niso utegnili zažgati.
V vojaškem in političnem pomenu je akcija doži-vela popoln uspeh in pognala strah v kosti nemške-mu okupatorju in njegovim zvestim hlapcem - do-mačim izdajalcem. Sola je sicer zgorela in v njej tudi njeni najtrdovratnejši »učenki«. za katerimi še danes žalujejo pobegli belogardisti v izgnanstvu (v ZDA. Kanadi, Argentini, itd.) in trdijo, da smo jih zažgali samo zato, ker so imeli »šolo«. Pripominjamo. da je bila v tej šolski stavbi na Lavrici domobranska podo-ficirska šola, ki jo je vodil Ncmec Schumacher. Tu so se vrstili tudi 3-mesečni tečaji, številčno stanje pa se je spreminjalo.
Po tej akciji so se domobranci maščevali nad neka-terimi našimi aktivisti in domačini. vendar postojan-ke in šole niso več obnovili do osvoboditve leta 1945.
To je bila pomembna zmaga naSih borcev in KS Lavrica je 30. marec proglasila za svoj krajevni praz-nik. Po osvoboditvi je bila šola na Lavrici obnovlje-na, leta 1984 pa kot podružnična osnovna šola po-imenovana po slavnih bordh 12. SNOUB.
LOJZE ŠONC-TOMI