PLANINSKI VESTNIH glasilo planinske z veze s love nue LETNIK VII. - Ll. VSEBINA: Josip Wester: HENRIK FREYER. PRED STO LETI NA TRIGLAVU (1837 in 1851) / Matevž Šuštar: KUKOVA 3PICA — 2414 m Josip Wester: SE TRIKRAT NA TRIGLAV / Lojze Stražnik: PRI PESNIKU NA POHORJU Dr. Joško Pezdirc: IVANŠCICA Saša Sribar: •DVAJSET DNI BREZ SKRBI / Slavko Peršič: GORSKA POKRAJINA Ivo Lukanc: XII. KONGRES UJAA NA BLEDU 80 LETNICA ALBERTA BOIS DE CHESNE / RAZGLED PO SVETU Planinski Vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana zveza urejuje pa uredniški odbor / Revija .izhaja 12 krat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članki se pošiljajo na naslov: Trne Orel, Celje I gimnazija / Uprava: Fizkulturna založba Slovenije, Ljubljana. L-.ko-zarjeva ulica, ppšt. predal 58. tel. 33-85 I Tu se urejujejo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca .po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska Celjska tiskarna v Celju / Letna naročnina znaša 280 din in se lahko plača tudi v Štirih obrokih po 70 din / Tek. rač. rev»je pri Narodni banki 602-90331-0 / Spremembo naslova naj naročniki javijo na Upravo Planinskega Vestnika / Pri spremembi naslova javljajte prejšnji in novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami, da ne bo ipomot. (Jf\\ IŠČITE GOSTINSKA PODJETJA » GLAVNEGA MESTA LJUBLJANE Restavracije: Rio, Selenburgovr. ulica z barom Slavlja, Gosposvetska cesta Daj dam, Cankarjeva ulica Cinkole. Poljanska cesta Kavarne: Emona, Cankarjeva ulica Bvropa. Gosposvetska cesta Nebotičnik. Gajeva 1 z barom Tabor, škofja ulica SlaSčifarna: Volga. Cankarjeva ulica Gostilne: Figovec. TjTieva cesta Savica, Celovžka cesta Sokol. Pred škofijo Belokranjc, FlorjailSka ulica Roi.nik, Pot na Rožnik Podroinlk. Pot na Rožnik Ruski car, Mala vas 16, Ježica Hotel: Soča, Sv. Petra cesta Pr<;no£ii£a: ' Pri starem Tiilerju (za prehodne goste) Tri Belokranjcu, Florjanska ulica Restavracije: za usl. na potovanju: Tavčarjeva ulica 1 Stari Tiiler, Kolodvorska ulica ( Josip Wester: „„„^ HENRIK FREYER _*\KEI> STO LETI !\ V TRH;LAVU (m7 I\185i) (Nadaljevanje) hi ^ le,drU?ba krenüa na levo' Henrik Freyer pa je stopal dalje, da bi ipreiskal pecme pod »Krejderco«, da bi prej dobil prehod in spotim a nabiral planinske polže. Tu ga je srečal lovec barona Zoisa, Anton Šverc ki je prišel Mišiču naproti. Na bohinjski strani - očividno na tako imeno-. vam Ledini - se je družba zopet sešla. Tu so pozdravili mrki Triglav v največji bližini, obenem pa opazili nekoga v črni suknji, ki se je vračal s Srednjega Triglava. Medtem ko je družba tu na znožju posedela in se krepcala je Freyer pohitel preko strmega snežišča drznemu samohodcu naproti Bil je to Janez Germ iz Bohinjske Bistrice, slušatelj retorike na ljubljanski gimnaziji, ki je prišel semkaj, ker je bil zvedel, da bo imel Triglav ta dan obiske. O nadaljnjem vzponu Freyer takole piše: »Pol ure je treba, da se skozi skalno razpoko pride do tako imenovanih Vrat... Ta pasaža neiz-vezbanega navadno razjpogumi, da bi šel više, zakaj utrudljivo je po nezanesljivih stopinjah in prijemkih navzgor plezati... Zapadno od Vrat se dviga težko pristopni Srednji Triglav... Ni dosti manjkalo, da bi letošnji obisk meni kakor tudi nekaterim, ki so hodili Za menoj, za vselej vzel zeljo, da bi sličen drzen pohod še kdaj ponovili. Med vzponom od Malega na Srednji Triglav, na najnevarnejšem mestu, kjer je treba vsako oporišče natančno ogledati in ugotoviti, ali bo držalo in je dovolj trdno preden se ga oprimeš ali nanje stopiš, ker se prepereli robovi lahko odkrusijo, tu se je mojemu prednjaku utrgal jermen, na katerem je nosil mojo veliko pločevinasto botanično škatlo. V vesi nisem smel rok odmakniti od skale, da bi tako škatlo prestregel. Zato sem padajoči škatli pomolil prsi v oporo in sem tako prestreženo pritisnil -ob steno, da jo je za menoj plezajoči lovec Miha Dovžan med nogami za jermen zgrabil in jo tako nepoškodovano rešil. Zgolj prisebnost, da sem jo s prsmi prestregel, je rešila življenje štirim ljudem, zakaj nobeden' one trojice, ki so se pod menoj po nevarnem robu naporno vztikali, bi se ne bil mogel umakniti.« Pričele so se dvigati megle in oblaki vedno bolj gostiti. Dollondov daljnogled s stojalom vred, dolgim okoli 1.65 m, so spravili že na Malem Triglavu, ker je bil nosačoi menda preneroden pratež in ker za njega porabo vreme ni bilo kazno. Na Srednjem Triglavu, ki so ga dosegli po eni uri plezanja, so jih zajele goste megle, da so se pomišljali ali bi sli še naprej. Ker pa se ni bilo bati nevihtnih oblakov, se jih je osmerica vendar odločila, da se vzpno na vrh kar na slepo srečo, pa naj pride, kar hoče. Drzni gamsji lovec Anton Šverc je pohitel kar naprej in ni minilo pol ure, ko so ga opazili že na višini, ki jo je dosegel ob 12. uri in 33 minut. Zdaj so se dvignili še ostali: Janez Skanter, Mišič, Andrej Dovžan, Gašper Bilrnan in Janez Germ, ki so o pol dveh dospeli na vrh. Freyer in Miha Dovžan sta prišla 22 minut pozneje, ker si je Freyer spotoma beležil opazke in risal ono malo »okno«, nedaleč od glavnega vrha. O prehodu po zloglasnem robu Freyer pravi, da je treba imeti hladno kri, mirnega duha in izurjeno telesno moč, da stopaš po njem v pokončni drži, oči pa da rabiš brez drugotnih misli samo za to, da najdeš varne oprimke; le na počivajih jim smeš privoščiti, da se razgledajo; nevajeni pogled se polagoma privadi tudi na grozotne prepade, tako da vsa strahota mine. Konec tega skalnega grebena se dviga dozdevno nepristopni Veliki Triglav, čigar dostopni rob ima 53° strmca, mestoma z navpičnimi pragovi, koder je treba plezati in ti po tri, dva ali samo en palec široka oporišča dopuščajo dostop z »okovano« nogo. Na levi in desni pa zevajo prepadi; severna plat Triglava ima skoraj navpične stene, t. j. 75° naklona. Tako je Frey er ob 1. uri in 52 minut stopil vdrugič na najvišji, tokrat s snegom pokriti vrh. Z iskrenimi poljubi je čestital Mišiču na srečno prestani »bravuri«. Sončni sijaj je razvedril vse prisotne. Veliki Klek, Koroško, Tirolsko, vse to je bilo videti čisto, Srednji Triglav in Bohinj pa sta ostala z meglo zakrita. V skalo so vsekali imena Freyer, Mišič, Germ. Zaradi zapadlega snega se površje ni dalo natančno izmeriti. Freyer navaja, da je okoli 5 čevljev široko in okoli 10 sežnjev dolgo. Na robu. obrnjenem proti Ljubljani so našli kup zloženih kamnov in deščic, ostanke Bosiove triangulacijske piramide (iz leta 1822). Na daljši a) Pogled na Kanjavec (»Knjavs«), na levi Vršac, v ospredju melišče, označeno kot »Sand« (grušč). c) Pogled iz Vrat na Triglavsko steno, označeno kot »praecipitium« na Luknjo (»u lukni«) in Stenar (»Steiner). Spodaj na levi risano oko znači stališče risanja pre.cnečenjeTFrtr "T ' 53 d°ŽiVeU nepriietno da bi s poskusom vrele vode določili višino ToHa tn c i ■i, ' Tičisen; z-pah-iesene pušte za ^oZiieT:^ srebra'« ~ ^ 36 1UlmJ1C° ~ C6V pa ie bila * P-*« živega «Sli H so zapalili Sest funtov težko terpentmovo baklo kot v ^uMiaS doZ vorje™ znamenje. Oni, ki so zaostali na Srednjem Triglavu ^ moS Freve ? * bdega S***, plamena pa nii Freyer je potemmtov sonca opazoval z ravnovzbočenimi naoSi « 8 zaščitenimi z zeleno, na eni ploskvi temnordeče pološčeno iipo^ri tem mu je za določanje časa spremljevalec držal natančno ciltadrsko uro vSeZ ™ y6T L T P°daril kralj v Bovcu. PotU™' vanje je spija risal v petminutnih presledkih, pozneje pa kadar so to dopus ih podeči se oblaki, in to do 3. ure in « minut.^ato pa se S V 1U!!',naSFI10ti odkoder * -ložnejše raz- gledišče. Tam je ostal z dvema lovcema od 4. ure in 5 minut do 4 ure m 45 minut. Ostala peterica je že prej zapustila grozljivo mesto, da bi cim prej dospeli do pastirskih stanov. Pri tem sestopu se je Mišiču čeprav je bil še tako previden, odkrhnila skala, na katero se je hotel' opreti; že je bil spodrsnil, kar so mu krepkoroki spremljevalci takoj priskočili na pomoč. Freyer je še nadalje opazoval sončni mrk. V svojem opisu navaja posamezne faze tega pojava, ki ga je v preprosti skici tudi narisal. Ker se je vedno bolj oblačilo, so kmalu po 5. uri nastopili sestop, ritensko stopajoč po robatih skalinah. Ko so dospeh na spodnji rob, je zapihal tako mrzel veter, da si je Freyer moral natakniti usnjene rokovice. Tam so še počakali, da je minil sončni mrk ob 5. uri in 20 minut. Da bi Greben do Srednjega Triglava hitreje in varneje pokonci prehodili, so si podali roke. Nato je šlo sedé, drug tik za drugim, dol proti Malemu Triglavu ki so ga obšli na severni strani, da so pod Vrati ob sneziscu še pred'nočjo dospeli na malo frato, menda na Konjsko planino. V Zgornji Krmi so prenočili. Dva tovariša sta odšla čez Velo polje v Bohinj dva pa sta pohitela naprej v Mojstrano. V spremstvu peüh lovcev'je Freyer dospel dne 29. julija o pol enajstih v Mojstrano. Ko so se tu za vse oskutnosti zadnjih dva dni odškodovali, to se pravi, se s poštenim likofom okrepčali, so si v slovo segli v roke. Dne 30 julija se je vrnil v Ljubljano. Na Dunajski cesti na progi med železniškim prelazom8 in Sv. Krištofom je poslal Triglavu, ki se more odtam bolje videti kakor iz Grada, hvaležen pogled za prijazni sprejejn- S tem malce liričnim vzletom konča naš potopisec svoj stvarni, mestoma lapidarno malobesedni opis hoje na Triglav. Zlasti o povratni hoji ne troši mnogo besed. Čudno, da svojih štirih ljubljanskih tovarišev kar nič ne omenja. Ah so se mu bili (razen Mišica) zamerili, ker so malodušno zaostali na Malem (Srednjem) Triglavu, ne da bi se bih povzpeli na veliki vrh? Kakor smo že omenili, je bil Freyerju glavni povod za ponovni obisk Triglava ta, da je raz vrh opazoval sončni mrk, vendar tudi svoje glavne prirodoslovne stroke ni pustil v nemar, saj je spotoma nabiral rastline in polže. Nič pa ne omenja geognostičnih opazovanj, čeprav je leto prej (1850) preiskal malone vso Dolenjsko in je o uspehih napisal natančen dnevnik, ilustriran z risbami v barvah. Ta »Topographisch-geodetisches Tagebuch,« ki ga hrani Narodni arhiv, je gotovo vreden da bi ga kdo pregledal s sodobnih znanstvenih vidikov. Iziped ostalih publikacij je zlasti zanimiva »Fauna der in Krain bekannten Saugethiere, Vogel, Reptilien und Fische« (1842), ki vsebuje točen seznam našega živalstva tudi s slovenskimi imeni. Leta 1843 je izšla na Dunaju »Spe-cial-Karte des Herzogthums Krain« v merilu 1:115.000 na 16 listih. To je jasno risan zemljevid, na katerem so krajevna imena označena na prvem mestu v slovenskem jeziku, kar je vsekakor zanimiv pojav v s Železniška proga Ljubljana-Trst je bila takrat še v gradnji, redni promet po njej se je začel šele 1. 1857. dobi tik pred marčno revolucijo 1. 1848. Ta Freyerjev zemljevid je torej predhodnik Kozlerjevemu Zemljovidu Slovenske dežele, čigar odtiske (iz 1. 1853) in plošče je bilo dunajsko vojno sodišče najprej zaplenilo, njih natis in objavo pa je policijsko ministrstvo dovolilo šele 1. 1861. Henrik Freyer, ki je razen Mangrta in Triglava obhodil tudi druge gore našega ozemlja, kakor Goljake, Porezen, Nanos, Snežnik, Učko, Gorjance, Kum, Krim, Črno prst, Storžič, Kamniške planine, je gotovo eden izmed najvnetejših prvohodnikov našega planinstva, dovolj zaslužen mož, da se ga ob stoletnici njegove hoje na Triglav pristojno spominjamo. Matevž Šuštar: KUKOVA ŠPICA — 2414 m Neupravičeno sameva. Redki so njeni obiskovalci — alpinisti in pastirji. Kot mogočen čuvar stoji nad Vrati. Njena severna stena pada v Beli potok in v Za Ak. Najlepša je njena vzhodna stran, kjer se vzhodna stena dviguje v strmem zaletu iz Kukovih prodov nad Slemenom in Vrtaško planino. S treh strani jo obdajajo strme stene, le zahodna stran je pohlevnejša. Lahko je dostopna iz Gulc. Zanimiva za alpiniste je njena južna stena. Le dve smeri držita v direktni smeri druga poleg druge na greben in potem dalje proti vrhu. Prva (Brojan—Delavec—Jenko) vodi po izpostavljenih policah in krušljivih kamnih v centralni smeri, druga (Šekloča—Baloh) pa desno od te. Tudi značilni jugovzhodni raz je kaj malo obiskan, skoraj bi rekel, da tudi le toliko kot južna stena sama. Preko vzhodne stene drži priljubljena sestopna smer na Kukove prode in čez Mužiče na Sleme (2060 m). Severna stena je najbolj osamljena stena v Martuljški skupini. Široka je, visoka in se dviguje v dveh skokih iz Belega potoka. Skozi steno je speljana samo ena smer (Sass—Peischinger). Osamljenost te in južne stene se da opravičiti s tem, da sta obe zelo daleč od nadelamh planinskih poti. Plazenje po skrotju in skozi gosto ruševje pa današnje alpiniste ne mika več. » Saj imaš tudi drugod lepe stene in lepo nadelane poti do vstopa in za sestop v dolino!« je mišljenje mnogih današnjih plezalcev in plezalk. Da je tako, priča seve-rozapadni raz, ki se dviga nad Vaneževim robom (ta rob je med Belim potokom in Za Akom). Je zelo »obljuden« in priljubljen, posebno mladini. Do pod njega je pa od Trojke že kar lepa steza. Severno steno od Vaneževega roba proti Mužičem je pozimi prečil Pintar Jože iz Rut, poleti pa v obratni smeri jaz. To bi vam rad opisal. Večkrat sem že strmel v veličastno zgradbo severne stene Kukove špice s ceste ali z vlaka. Za kratek hip se pokaže v koncu Belega potoka in se zopet hitro skrije zavzetemu občudovalcu. Ni mi dala miru. Da celo v sanjah sem jo videl! Kipela je visoko v nebo, razkošno odeta v srebrn plašč snega in ledu, zdaj v žaru sončnih žarkov ali pa \ .zagrnjena v grozeče hudourne oblake Junija lanska i»fa . tzzzi^ 2~m iohu s°me ™«ala v^* ie -^i13 iUlij?ka noi- Globoko 2arit v seno sem čakal na motUo le^rlT bratranCa » g- ««■ Nočni mir na plSSi * gOWdi ^ - včasih osti Jultrauji mrak je Se zakrival vrhove okrog TrMava Tema ie ored I H ^ " b°jeČe Umikala V gl°boto tat™« gadove pred svetlo jutranjo zarjo, ki je obetala lep sončen dan Globoko sZ zajel sapo, zaukal ter se pognal z dolgimi koraki v reber nad kSo Hitro sem stopal skozi g«rte smrekove gozdove in prostrane goličave Farjevcev m Njivic proti Slemenu. Sonce me je zalotilo že na vrhu pri —„r:>u- « ^ ki io hi in da bomtk S' -"V j)ogled0m njU,0vi Poti- ker vedel, da bom tako dobil najlažji prehod preko Mužičev. Kmalu sem stopal p<^ 1 ^ P041- P° kateri so malo prej drveli gamsi. Tam kjer se pot desno str-3 T ^J^"0 ^^ ** Sem « ~™ " Zl krUŠijlV in Strm Žleb- Cez P01 » že stal pod ladZZ TTm Tn°- Na leVi S 4 Novice 1875, str. 298. gočno triglavsko gmoto. Saj si je bil Hacquet prav to prizorišče izbral za naslovno slikp v svoji Oriktografiji5: Sredi v ozadju Triglav in ko-pasta Šmarjetna glava, v ospredju pa njegovi sateliti na desno Virnar in Cikelman, na levi Mišelj vrh. Risar Fr. Baraga je vse konture pretirano poostril, kakor da je hotel s tem grozljivost prizora še bolj poudariti. Saj treznemu motrilcu kaže tu Triglav svojo prijazno vabljivo plat, medtem ko je severna stran mrko grozeča. — V latinski legendi na dnu slike pravi Hacquet v pesniškem zanosu: Hic ubi TERGLAVUS caput altis nubibus infert — quam stat sublimis! (Tu. kjer Triglav moli glavo visoko v oblake — kako vzvišen stoji!) V poživitev slike pa je slikar v spodnjem robu podal značilen prizor: bohinjski kozji pastir, ogrnjen z nekako bundo ali plahto, si snemije z glave širokokrajen klobuk in spoštljivo pozdravlja fevdalnega gospoda z lasuljo in trirogim pokri-valom na glavi, oblečenega v suknjo na škrice. Tako ponižnih kožarjev in tako vzvišenih gospodov v naši dobi v teh krajih ni več na spregled. Tako sva se poslovila od triglavskega kraljestva in nastopila pot proti Vojam. Ni bogve kako mikavna ta nizdolna hoja po kamnati stezi, vendar te zadovolji, ko zopet prideš v gozdni pas in te najprej privede v ddlinski svet, v Bohinj. Kratek odmor nama je bil v Zgornji Vrtači, kjer sva se odžejala s čisto studenčnico. Stanove sva našla prazne, brez štiri-nogih stanovalcev in tudi brez dvonogih. Ko dospeš v konec Voj, se poslej lagodno sprehajaš po sončnih košenicah mimo skromnih senikov, dokler ne dospeš do bistre Mostni.ce in slovitega Hudičevega mostu. Malone eno uro je trajala ta promenada, ko sva naposled že malo klecavih nog dospela v Staro Fužino — v Jankov domek. Zadovoljna sva odložila svoj pratež, saj sva imela ta dan nič manj ko dvanajst ur hoje za seboj: dobri dve uri vkreber, ostalih deset, seveda z vštetimi odmori, pa navzdol z vrha, dovolj za dva možaka istoletnika s skupaj 146 leti, vsak s sedmimi križi in tremi črtami na hrbtu. Planinska hoja je že sama po sebi odlična »fizkulturna« vežba, ki človeka duševno osveži in telesno okrepi. Ta koristni učinek sva še dopolnila z dobro-dejno kopeljo v jezeru. Kaj zato, da se je naposled ulila še prha izpod neba! Prijetno je bilo pod varnim krovom domačega zavetja, ko so ponoči debele kaplje peliskale po oknicah prijateljeve hišice. Tako mi je zadovoljivo potekala in srečno uspela prva hoja na zopet svobodni Triglav. 5 Oryctographia caraiolica. Leipzig 1778. Sliko kot prilogo glej Gore in ljudje, II. letnik, str. 148. Lojze Stražnik: —_ pri pesniku mi pohorju (Reportaža ali tako kaj...) niški°srrm ^S-'1?3-7 SnCŽni noči proti novi ljubici naših gor- S2daW iod t fn h ^'- fm Pn ?eSnil5U za hip obstal- Zapadnjak si je te Sala fn ovni/, ih ne^lesene Ude *OČe> pihal je ostro in vztrajno, koča je SJmpala m cvilila, kakor da joče za svojimi nekdanjimi ljubljenci ki sedat Su ^oti^ici f6—V3nke ^ nOSi1° naprej pod Ravn akov vrh Vfsokemu Seio? g J° V n°° ^^ tiS0Či P° Gubisonu sproščenih deka- 1,;^iiNek0Č tov?i bil° tako. Koča na Pesniku nam je bila vse: zatočišče leto-S ^^valisce, na n enih trdih pogradih smo našli počitek obsobotah pred prostovoljnim delom pri Ribniški koči. Nekdo izmed fanatikov je ¿rekel d?2o l ^-l , ldf linS, 'fhodlsce vzponov na Mount Everest. Pa kaj, fanatikom ie včasih dovoljen kak odklon v njihovi prevneti veri J kar fafco^mo lavi^UVf0 ga bo le malo sram iti Kar tako mimo. Zavil bo v kočo m oskrbnica mu bo rada postregla z vročim nfmeSkom. ~ Šfi na blok in proti Pp°fač^ ¿smS J Tudl. je J13 razPolag0 stampiljka in spominska knjiga, lahko iP/^ g dn'Ce SW3Un, dragim- lahko °dpre tudi svoj oprtnjač ali samo zavez- i podlnzorSriZne- ZallJe S k°njakom- Pa tudi v kuhinji bo laU našTkaj Nikdar pred ni bila prilika in menda tudi nikoli pozneje ne bo da bi se kdo spomnil Pesnika nad Ribnico na Pohorju, ki beleži za nas Obdravce že kar ugledno vismo 104 m. Zato naj mu bo na tem mestu v petitu posTvljen skromen spomenik, ki mu bom dal podnaslov: pu&iavijen PEKING — PESNIK obrab»ifŠ!ffiS.-i11J2(>?naSlOV ni Šala" ni ga po naključju zagrešil že dosti »fflStiSS^tefiSf1 spoh za t0> da se le"la odpravi 12 splošne . Pes"ik Pf. na periferiji svetovnih dogodkov le igral neko svoio tx>- SSS 2aČenja i 2aČetku našega sto!^a. Takrat so se kub ? Pe- SriŽT^ mnogokrat prej in tudi nekaj desetletij oozneje - na- S^^£fir-tU!f1gOSp0darje na ^^ tleh' Posebno pa jim je ležal v zolcu nedotakljivi del prestolnice takratnega prostranega kitajskega cesaStva ki mu je v adal »nebeški sin« Cung-Cang, Ping-Pong ali Podobno - "ni vaz n«. In tako so ti goloroki sužnji, besni in ponižani, uporno dvi^Lli svo?e ta d°^dek našel V zgodovini - b°jda učiteljih žf?ien?a -svoje mesto kot upor boksarjev. Ali so boksarji-vzeli v svoje roke tudi kak železen drog s štre no pripravo ali brez te, ni znano, znano pa je. da so vSh e,7fpsklhT izkoriščevalcev in »na mrtvo ime« pretepli nemškega ESEJ? . že takrat bila navada, da se je zganil vesoljni tisočletni nemški rajh, ce so kje v kakem oddaljenem kotu našega planeta pretepli kakega objestnega Nemca. Nemci so začeli »ružiti« (kakor pravijo Pohorci) z orožjem, kar je bilo povod, da so se zganile v globokem miru dremaj pce m na tihem se oborožujoče evropske velesile; kar je bilo dalje povod da je s svojo hromo levico izvlekel iz nožnice Siegfriedov meč poznejši doornski drvocepec, a takrat še vsemogočni nemški kajzer Viljem drugi in zadnji; kar je bilo še nadalje povod, da se je iznebil žgočega govora ki je ¡52™ i V kll,°U P° m°ščevanju in krvi, po delni mobilizaciji vojske in mor-nance, končal pa je ta svoj govor s pozivom odhajajočim Četam, naj bodo hiabre m neusmiljene in ujetnike naj vse takoj pobijejo. Nemškim bojnim ladjam s0 se pri tej kazenski ekspediciji v »zvestem bratstvu v orožju« pridružile tudi nekatere avstrijske pomorske enote z vsem potrebnim živim in mrtvim materialom. In še preden so utegnile »Dolenjske novice« napisati, da se v Kitaju nekaj kuha, je.bil boj na daljnem Vzhodu že odločen. »Box-match« je končal v korist takrat močnejšega in dobro oboroženega evropskega vrinjenca, ki je kitajske boksarje v nekaj bitkah potolkel. Boksarski upor je bil v krvi udušen, pod kitajskim pepelom pa je tlela žerjavica, ki je tudi kri ni pogasila... Posebnih lovorik si s tega bojišča avstrijsko-nemška bratca tudi takrat nista prinesla domov, pač pa mnogo kitajskih dragocenosti: orodja, orožja, oblačil, preprog, porcelana in podobne drobne gospodinjske predmete. In tu začenja tista rahla vez med daljnim Pekingom in našim Pohorjem. V avstrijski mornarici, ki se je udeležila nemškega pohoda v Kitaj, je služil tudi višji mornariški častnik, ki je prej vsako leto hodil v Ribnico na Pohorju na počitnice, in še malo dalje k Pesniku nad Ribnico. Ribnica naša najvišja pohorska naselbina na obdravski strani Pohorja, je sila prijazen kraj in kdor jo je enkrat spoznal, se mora vedno vračati k njej. In kako lepo je šele pri Pesniiku! Ni torej čudno, da so tega kapitana po zmagoslavnem pohodu zamikale skomine po naši Ribnici in Pesniku, po miru pod jelkami smrekami in bori pohorskih šum. Prišel-je torej s svojimi kitajskimi kovčki 'prav do Pesnika in si je eno od kočic uredil čisto po kitajski, v koči pa razmestil svoj pekinški plen. Dal je izdelati celo lično napisano tabio »Peking-Hube«, ki je kot posebnost ohranjena še danes. Tudi zleb z lesenim zmajem, ki bruha s strehe odtekajočo vodo, je najbrž še iz dobe, ko so pri Pesniku »vladali« Kitajci. Kdor je pred četrtstoletjem prispel po strmini do Pesnika, je na srednji koč:ci lahko še videl za Pohorje vsekakor svojevrstni napis. Lahko pa je videl tudi nemško purgarijo, ki se je tu sončila in si tudi ostale bajte udobno uredila. Takrat je bil ta prelepi košček zapadnega Pohorja nam drugim se kaj malo znan. Kitajski značaj hube pa je-sčasoma izginil. Italijansko-nemske (.) družine Witzmann-Tomasi-Meglitsch so imele tako v Ribnici kakor na Pohorju vse tujskoprometne ključne postojanke v svojih rokah, razen tega se trgovino, penzije in šume. Ing. Meglitsch, sin slovenskega očeta an nemške visoke šole lastnik firme American Import Co. v Mariboru, pa si je med obema vojnama srednjo bajto prav udobno uredil. Služila je njemu in njegovim nemškim prijateljem kot week-end prav do pomladnih viharjev leta 1945, ki so pometli z vsemi trdnjavami in drugimi močnimi figurami, ki so jih postavljali po evropski šahovnici razni kajzerji, kenigi, dučeji, firerji — in to za vedno. Germanski »somrak bogov« se je moral umakniti močnemu jugoslovanskemu svobodnemu soncu. V Ribnici na Pohorju je nemški župan prvi padel pod partizansko kroglo, zavedni Pohorci so v temnih m neprehodnih predelih zapadnega Pohorja bili trdo, a žilavo borbo. Žalostni ostanki germamzatorjev Dravske doline so po osvoboditvi izginili, deloma so pobegnili ze poprej. Z lepega lica slovenske zemlje so tako izginili grdi nemški mozoli. Danes so koče pri Plesniku ljudska last. Gozdna uprava je dala eno teh, in to srednjo (pekinško) v najem Planinskemu društvu Maribor, ki jo je uredilo kot planinsko postojanko, prvo kot glavno, a sedaj, ko je že Ribniška koča, pa kot zavetišče. V sezoni se tu za dalj časa ustavi kot stalni gost tudi kak letoviščar. Nekateri šaljivci so raznesli vest, da pri Pesniku »straši« v raznih durih in molih, kar pa ni potrjeno. Za lahko turo do Pesnika ali do vrha zadostuje en dan. Kdor pa hoče z vrha potovati še kam daije na vzhod ali zahod — Jezerski vrh, Planinko, Rogljo, Klopni vrh, Sumile ali pa Veliko m Malo Kopo, Kremžarjev vrh — bo pač moral za to vzeti dva dni ali pa se odpeljati v soboto popoldne z avtobusom iz Maribora. Po uvidevnosti SAP-a ie urejen tudi avtobusni promet zjutraj in zvečer ob sobotah m nedeljah k vlakom v Podvelki. (V zadnjem času zveza Maribor—Ribnica m Pcdvelka— Ribnica sicer nekako počiva, toda upamo, da bodo merodajni čmitelji za lokami promet uvideli, da postojanka kakor je Ribniška koča, ne more ostati skozi vse leto odrezana od prometa.) Od Pesnika je diven razgled; na zapadu gledaš Uršljo in Peco, Korico in S vinsko planino, na vzhod se ti odpira Dravska dolina, vedno bolj čvrsta žila naše mlade industrije. Ruše zavijajo dolino v belo meglo, znamenje, da tovarna krepko diha — kljub dušiku. In se spomniš, da je vzdolž Drave industrija kar lepo povezana od postaje do postaje z ovinkom v Mislinjsko in Mežiško dolino, od elektrike do premoga in svinčene rude, od tovarne kos in srpov do tovarne meril, od lesa do oglja, od kemikalij do rude, od drobne železni ne do težkih jeklenih izdelkov, povsod v teh obratih dela slovenski delavec. — >Sloven'c, tvoja zemlja je zdrava!« « Pri Pesniku so se torej zbirale in od tu odhajale na vrh mnoge ekspedicije: nedeljskih udarnikov pri Ribniški koči, do-mačinov-voznikov, lovcev in šu-marjev, tu so kampirale gozdne brigade panonskih nižin, ki so se na tem terenu borile za plan, tu so se zbirali smučarji za daljne pohode — če je bil sneg! A sneg je bil, celo v predlanski s snegom zelo borni sezoni ga je bilo toliko, da so gojenci Srednje kmetijske šole v Mariboru ustvarili od Ravnjakovega vrha do Ribniške koče in še nekaj pod njo kar ugodno vežbališče za smuk in slalom — in po nepo-trebi tudi še za kake druge zlome! Letošnje bele opojnosti pa se je lahko napil prav vsakdo in kot nalašč je zapadel sneg prav za semestraine pocitnice. Naša mladina od blizu in daleč pa je napolnila Ribniško kočo do zadnje slamnice. Kaj bi radi še več! Pa ne samo učeči se mladini, vsem, vsem so namenjeni naši planinski — bolje gorniški — domovi. Človeku v plavžu in rudniku, v delavnicah in tovarnah, laboratorijih, risalnicah in bolnišnicah dajmo sonca, oddiha! Vprav delovni človek naj postane turist in smučar. Pri Ribniški koči, srčiki naših gorniških stremljenj, bo našel primeren oddih in okrepčilo v vsakem letnem času! Ker nisem nameraval pisati prvo berilo za gornike v Pohorju ali za take. ki žele to postati, ampak samo kratek Pesnikov življenjepis, bo spoštovani » bralec pogrešal te ali one podatke. Nekateri bi hoteli n. pr. vedeti, koliko duš šteje Ribnica, drugi geološki sestav Pohorja, analizo zemlje, o živalstvu in i-astlinstvu in še marsikaj. Moram priznati, da na ta vprašanja nisem bil pripravljen. Ce pa kdo želi vedeti, kako »se pride gor«, mu bodi. Ce ne ujameš avtobusa, imaš od Podvelke do Ribnice za 12 km dve uri in pol pešhoje, od Ribnice le vodijo vzorno izdelane markacije najprej do Pesnika v eni uri in dalje do Ribniške koče v drugi uri. Lahko pa hodiš tudi več, planinsko društvo ti glede časa v svoji priznani širokogrudnostl ne dela nobenih predpisov. Kako prijetno društvo? Samo pristopiti moraš v njegova svetišča s primernim spoštovanjem in ljubeznijo! Povedati moram še, da se tovariš Ivan moti, ko po vzorcu čislanega Davorina 2. hoče najti besedi Peking etimološko utemeljen izvor za Pesnik in to po krhki besedni razvojni brvi Peking-Pajping-Pajsnig-Pajsnik-Pesnik. Rano jutro na Črnem vrhu. Tam daleč na zahodu žarijo Kamniške in Karavanke kot mnogobarvna iz kamna sklesana fantazija. Tu ob Črnem vrhu pa se trgajo jutranje megle, ki se preko pohorskih prevalov podijo iz Dravske v Mislinjsko dolino. Od časa do časa je vrh čist. Malo pod vrhom vidim človeka, ki se sklanja, rije s svojo gorsko palico Pohorju v nedrja; kot krt je naril že precejšen kup črne zemlje. Skrijem se za borovci in sledim svojim brjusovskim prividom Sama sva z neznancem v tej gorski neskončnosti. Ni me opazil, mož dela mirno in preudarno. Ko se mu zdi jama dovolj globoka, seže pod suknjo, kakor bi hotel izvleči listnico, res nekaj izyleče in to previdno položi v jamico, katero potem zasuje z zemljo in to previdno z obema rokama potlači kakor vrtnar pri presajanju lončnic. Ozre se okrog, če ga kdo ne opazuje, za hip vidim njegov obraz in zdi se mi čudovito znan... A že jo ubira navzdol v smer Vuzenice, konci hubertusa opletajo okoli njegove sloke postave. Stopim bliže. Tišina. Ne, tu notri nekaj kljuje in razbija. Gomila ni velika. V »indijanaricah« smo se —• hugh! — učili poslušati sovražnika v / preriji tako, da smo položili uho na zemljo. Storim tudi jaz tako po običaju potomcev starih Aztekov. V gomili enakomerno in solidno nabija — točno 75 udarcev na minuto! Da, resnično, čudni neznanec je tu pod Črnim vrhom, 1543 m nad morjem, zakopal svoje srce. Kako lepa tema za novo poglavje pod naslovom »Srce v ilegali«, ki ga pa ne bom napisal. »Ta cigan je bil velik humorist« — in imel je prav. Tu v tej gorski samoti, med vlažnim humusom in tonalitom naj srce še mirno odbije mu od vekov planirane udarce, čemu bi ga kot nepotreben rekvizit nosil v dolino, ko mu tam doli kaj prida služiti ne more. Dr. Joško Pezdirc: ivanščica 2e dolgo me je mikala zanimiva gora, mogočen kopasti gorski hrbet, ki se markantno odraža na južni strani Murske Sobote. Spominjala me je na Krim, mogočnega čuvarja Ljubljanskega barja, kot ga vidimo iz Ljubljane tudi skoro točno na jugu. Planinska žilica mi ni dala miru že od dne, ko me je zanesla življenjska pot na skrajni severovzhod naše slovenske domovine — zeleno Prekmurje. Na vzhodni strani mesta sem zrl širno Panonsko nižino, iz katere se dvigajo Lendavske gorice (do 328 m) nad Dolnjo Lendavo. Jugovzhodno od omenjenih goric se nižina izgublja v sivi daljini, ne da bi oko vzrlo kako vzpetino. Na severu se dvigajo nizki grički — Goričko — s cerkvicami na grebenih. Na daljnem zapadu sem občudoval ob jasnem vremenu Golico (2144 m) — Koradpe — v zračni črti kakih 90 km. Na svojih plečih nosi bel snežni hermeEn. Pohdrje in Kozjak s svojimi kopami se dvigata na jugozapadni strani, vso jifino stran pa obrobljajo ljubke Slovenske gorice z bližnjo Kapelo onstran Mure (309 m), poznano dobro zlasti ljubiteljem žlahtne ljutomerske kapljice, ki zori na njenih pobočjih. Daleč na jugu preko Dra,ve se dviga.naš »Krim«, ki je prav tako vremenski prerok kot Krim za Ljubljano, kajti kadar se vidi v jasnih obrisih, bo slabo vreme, kot mi je pravila nekoč ženica iz bližnje vasi. Ivanščica (1016 m) se imenuje ta vremenokaž. Kot Krim tudi ona nudi temno sliko od daleč, kajti do vrha je obrasla z gostim lesovjem. Njeni zvesti oprodi kot Krimu Mokre, Kurešček in drugi vrhovi so Sbrahinščica (847 m) na zapadli in KaJnik na vzhodu. Bližnji sosed Ivanščice je Macelj (622 m) v Maceljskem pogorju. Daljna zapadna soseda, ki ju občudujem vsak dan znova, najsi sta mi stara znanca, pa sta Donačka gora (883 m), ki ima s te strani podobo dveh vrhov s sedlom v sredini, medtem ko nudi iz Rogaške Slatine drzno sliko stožca, in Boč (980 m), osamljen velikan na razvodju med Savo in Dravo. -Pogorje Ivanščice je oddaljeno od Murske Sobote v zračni črti okrog 55 km, dosti več kot ljubljanski Krim od mesta; zaradi tega se tudi ne vidi tako v ostrih obrisih kot Krim. Vsi bližnji in daljni vrhovi so dosti nižji, zaradi tega se človeku tembolj odraža v očeh njen vrhunec. Celotna kopa je jako obsežna, ker se vleče v daljavo kot pogorje kakih 25 km. Na vzhodu prehaja v nižje gričevje (Kalnik) ter gričke okrog Varaždinskih Toplic. Severno vznožje Ivanščice obliva Bednja, ki se vzhodno od Varaždina izliva v Dravo. Ivanščico štejejo geografi (Melik) še k Alpam kot zadnji odrastek predalpskega hribovja. Bilo je krasno poletno jutro, ko sva s tovarišem Milanom, ki ga je usoda iz romantičnih Radeč pri Zidanem mostu prav tako prestavila kot mene v daljne ravnine ob Muri, kolesarila po tihih ulicah Murske Sobote na železniško postajo. Železni konj naju je čez kako uro in pol odložil v Ormožu, potem ko naju je potegnil preko široke in kalne Mure ter zelenih Slovenskih goric. Kmalu sva bila na važnem trikotnem križišču Vratno, kjer sva prečkala asfaltno cesto Ptuj—Varaždin, najina pot je šla pa vztrajno proti jugu. Približala sva se robu haloških gričev in mimo njihovih vzhodnih obronkov sva hitela proti Vinici in Marčanu. Pot naju je vodila ves čas tesno ob vznožju gričevja, na vzhodu se je pa širila brezmejna Panonska iravnf.na proti Varaždinu. Prekoračila sva močvirno Plivnico, ki leno teče iz gričevja proti vzhodu preko brezbrežne ravnine. Cesta se je približala železnici Varaždin—Lepoglava in valovila ob njej v rahlih klancih in padcih kot srebrn trak med zelenjem. Pred nama se je dvigala v temni modrini Ivanščica, nad njo so pluli oblački, v njenem naročju se je belila prijazna cerkvica Sv. Duh, na levi pa se je dvigal Kalnik. Preko Bednje, ki se vije po vsej dolini od Maceljskega pogorja in ob vznožju Ivanščice, mimo Varaždinskih Toplic do izliva v Dravo, sva prispela v Ivanec (po specialki Ivanci, isto tudi v ljudski govorici), sedež okraja in živahnega industrijskega vrvenja. Ob šumečem potočku sva jo mahnila s kolesom po ulici navzgor do samega vznožja Ivanščice (ali Ivančice) ki ima ime po glavnem kraju ob njenem vznožju. Ljubke male račice so se veselile bistre vode in celo koklja se je v strahu zanje spustila vanjo »do kolen«, boječ se zanje, midva pa sva se mimo večje žage, zadnje hiše ob poti na goro pričela vzpenjati, potem ko sva se okrepčala sedeč na mogočnih bukovih deblih nad žago, kjer se odcepi levo vozna pot v vas Prigorce. Po mehkih tratah ob potočku sva se po odlično markirani poti dvigala vedno više in više. Levo sva opazovala strm porasel holm s cerkvico Sv. Duha (471 m), ki se nam je prej od daleč zdela kot prilepljena na pobočje Ivanščice, sedaj sva pa videla, da je na samostojnem vrhu. Senčno bukovje naju je sprejelo v svoje naročje, beli pesek nama je škripal pod nogami in sive skale so kukale iz zelenja. Potok je šumel in padal v lepem slapu v mali kanjon. Više gori je bil izvir lepo urejen po Planinskem društvu Ivanec, kot pravi lični napis. Strmina je postajala vedno hujša; na levi sva pustila Sv. Duh, pod katerim sva motrila z daljnogledom čudno, oglati mizi podobno orjaško skallo. Pot je bila ves čas zanimiva, očividno sveže markirana, znamenje, da Planinsko društvo v Ivancu lepo skrbi za oznako planinskih potov. Obširni bukovi gozdovi, v katerih je vladal hlad in senca in od koder nisva videla niti sonca niti imela razgleda, so naju zagrinjali. Ob poti naju je tu in tam pozdravljal redki zlati klobuk (Lilium martagon L.) ter prelepo kresničevje ali medvedovo lat je (Aruncus silvester Kostel) kot svetle lučke v temni bukovmi. Odprla se je mala jasa in na njej sva zagledala po dveh urah hoje planinsko kočo. Samo gole stene stoje, žrtev vojne vihre; pridna peterica delavcev pa je pravkar postavljala novo strešno ogrodje in bel kužek, ki je bevskal na naju, jim je delal družbo. Povedali so nam, da bo koča v kratkem spet odprta. Nekaj korakov od koče je na severnem robu vrhunca razgledna točka, ki nudi čudovit pogled proti severu in severovzhodu. Prostor jo imel očividno na betonskem podstavku klopi in streho, kar je pa zrušeno in razbita plošča nas opozarja na ureditev tega razgledišča z naslednjim napisom: STRIČEVO U IVANCI(H) SMIŠLJENO SMELO U IVANClC(I) POSTADE DJELO DA BI OVAJ KIOSK BIO PLANINARIMA UVJEK MIO 1934. Razgled s te točke je zelo obsežen. Sonce je sipalo vroče žarke na širni svet, ki se je razgrinjal pred nama. Globoko pod nama je ležal Ivanec kot na dlani. Bele hišice z rdečimi strehami so pogledovale iz zelenja Rdeča lica ogromnega Zadružnega doma so nama s svojo prijetno sliko budila svetle misli o veličastni poti socialistične izgradnje naše prerojene domovine. Naravnal sem daljnogled na ulice prijaznega mesteca in opazoval živahno vrvenje ljudstva po njih. Še više proti severu so se vlekle temne proge haloških gozdov. Po dolini pod goro se je zvijala Bednja kot srebrn trak, presekan z mrežo belih cest V sinji dalji proti severu se je belil Ormož in tam na obzorju sta kipela v višino dva vitka stolpa — markanten gotski stolp protestantske cerkve in njegov beli sosed, stolp katoliške cerkve — Murska Sobota. Mogočna reka se je razlezla v temno lesovje in se izgubljala v megleni ravnini proti severovzhodu — Drava, hiteča proti daljnim ravninam, da sprejme v svoj objem Muro — simbol Prekmurja. Brezmejna ravnina sosednega Medjimurja s Cakovcem nad Dravo se beli iz zelenja. Na severovzhodni strani se. vije dim iz številnih dimnikov industrijskega Varaždina. V svojih »Spominih«, ki jih je pravkar izdala Državna založba Slovenije, nam Trdina zanimivo opisuje življenje v tem mestu pred kakimi 90 leti. Madžarski in nemški imperializem, politični in kuitumj, sta se tedaj križala v tem hrvaškem mestu. Krenila sva nazaj mimo planinske koče ter po nekaj minutah dospela do pravega vrha, kjer stoji kakih 30 m visok razgledni stolp. Z njega se nama je odprl pogled tudi na južno in zapadno stran v dolino reke Krapine. Na jugu nam je zapirala pogled ogromna gmota Sljemena nad Zagrebom (Bistra 1035 m), za katero utripa veliko mesto. Sonce se je že /visoko dvignilo, ko Sva polegla v dišečfo travo ob vznožju razglednika in si privoščila dobrote iz nahrbtnikov. Ura je opominjala k odhodu, kajti dolga pot je bila še pred nama. Napotila sva se po markirani poti nazaj do križišča, kje/ drži levo pot »Na Mrzljak« desno pa na »Konja«; po načelu, da gre turist, če fe možnost, nazaj IX) drugi poti, sva se odločila kar za Konja. No, Konj se je ¿¿kazal kot dober. Po gostem gozdu sva se spuščala navzdol. Na levi strani sva opazovala greben, po katerem sva prišla na vrh. Konj se je kmalu pokazal v obliki gole piramidaste pečine, na katero sva stopila in od koder se nama je razgrnil veličasten pogled na vrh Ivanščice ter na bele hudourniške meli v njenih pobočjih. Globoko pod nama so se rdečile strehe vasi Prigorci. Poleg Konja sva se povzpela še na neko markantno prepadno skalo, motreč širno bukovje pod nama. Vedno bolj strmo je šlo navzdol in končno sva se kar po nekakšni grapi, oprijemajoč se mladega drevja, spustila naravnost navzdol, dokler se nisva znašla pri prvi hiši v Prigorcih, mali vasi na sedlu med Sv. Duhom in Ivanščico. Ob šumečem potoku, ki žene več mlinov in žag in kjer je raj za številne račje in gosje družinice, naju je vedla pot. Ob Bednji navzgor se nama je odpiral čisto planinski svet. Prijazna ženica, doma blizu »granice« — slovensko-hrvatske, ki naju je po govorici takoj spoznala za Slovenca, nama je povedala, da Trakoščan, najin cilj ni več daleč. Kmalu je pogledal izza temnih smrek vitek stolp s srednjeveškim zobatim vencem okrog sebe; še nekaj minut, in stala sva ob vznožju znamenitega gradu Trakoščana. V restavraciji sva se okrepčala in prijazni domačini so nama povedali marsikaj o gradu in jezercu, ki ga obliva. Še majhen prelaz, čez katerega drži lepa ce9ta, in pod nama se je zalesketalo Trakoščansko jezero, nad katerim na strmi skali stoji ponosni grad. Vanj se pride po lepih vijugah, ki nas povedejo do mogočnega mostu na verigah in nato na obsežno grajsko dvorišče. Jezero je dolgo kaka dva do tri kilometre. Leži v globeli obdani od gora na vzhodnem robu Maceljskega pogorja. Obrežja so strma in pokrita z gostimi gozdovi. V tihih zalivih, ki prehajajo v močvirja, je gladina pokrita s celimi travniki belih lokvanjev (Nymphaea alba L.) in drugega vodnega rastlinja. Tu in tam vidiš potopljena debla podrtega drevja. Beli cvetovi sredi okroglih plavajočih listov, 6 do 8 cm v premeru, prijetno vonjajo; rasto na dolgih pecljih iz blatnih tal in dajejo čudovito sliko cvetoče vodne gladine. Pohlepnim rokam se ubranijo s tem, da rastejo več ali manj daleč od brega, tako da kak cvet le s težavo dobiš. Pa tudi sicer mu brez vode ni življenja ter izven vode takoj uvene in tudi doma v vazi ne oživi več. Škoda trgati lepe cvetove, ko so tako lepa slika v svojem naravnem okolju. Pod gradom je ob jezeru kopališče, pa tudi nekaj zasebnih kopalnih hišic se beli ob obali. Ob jezeru ni tujsko-prometnega hrupa in je zelo prikladno za miren oddih samoto ljubečega dopustnika. Menda jezero največ obiskujejo Varaždinci, od koder je avtobusna zveza. Tudi prenočišča so na razpolago. Vsekakor je jezero še premalo znano zlasti Slovencem, čeprav leži v bližini slovensko-hrvat-ske meje. Zgornji del jezera prehaja v močvirje, kamor se stekata dva potočka, ki jezero napajata z vodo. Preko močvirja drži slikovita pot po ozkem nasipu ter mostičkih na koleh skozi visoko ločje. Prava slika džungle! Biciklje sva prenašala čez to goščavo, kakor sva vedela in znala ter pri tem splašila petero-glavo družino želv, ki so se sončile na napol potopljenem deblu. Kmalu sva prišla spet do gradu in ura je kazala že visoko številko. Najina pot je bila še dolga. Po tihi dolinici, kjer močvirne travnike obrobljajo gozdovi, naju je bela cesta vodila proti severu. Na desni strani naju je pozdravljal skalnat vrh — skrajni zapadni rob Ravne gore (680 m). Pri jazbini se je odcepila pot na desno čez griče proti Varaždinu, najina smer pa je bil prelaz Cvet-l;n (327 m) s prikupno cerkvico, ki se je dvigala nedaleč od križišča na nizkem gričku. V nekaj serpentinah se je vzpela cesta na prelaz, ki loči Slovenijo od Hrvatske. V gostilni na sedlu sva se okrepčala z izborno slatino in z novimi močmi šinila po vijugah navzdol po senčni dolini mimo Leskovca, kjer se odcepi pot na Sv. Barbaro v Halozah. Utrujena od dolge vožnje sva prisopihala na zadnji rob Haloških gričev, kjer se je za hip odprl krasen pogled na široko Dravo in nato zdrvela po zadnjem klancu preko plitve Dravinje proti Ptuju, kjer sva sedla na vlak, s katerim sva pozno ponoči dosegla svoje izhodišče. Sdi>ci Sribsr' __dva j set !>m brez skrbi Letos pa na Bjelašnico! — Na sestanku je novica vzbudila vesel vrvež nasvete, dogovore in skrbi. Po nekaj dnevih pripravljanja smo se našli zvečer na zagrebškem kolodvoru s smučmi, ogromnimi nahrbtniki in potnimi vrečami. Iti v Bosno ni kar tako! Če greš na Vršič ali v Krnico, stlačiš malo menaže v nahrbtnik, smuči pod pazduho, pa je stvar v redu; za daljšo pot pa moraš misliti na vse: od moke za kruh do soli in petroleja za razsvetljavo, od apoteke do orodja za krpanje smučk. In potem ni čudo, da je prtljage več kot potnikov. Noč smo prespali deloma na klopeh, deloma na vrečah s krompirjem, Dragec se je spravil tja pod strop na smuči, pa se je vso noč obračal in rogovih 1. Dopoldne nas je novi sarajevski kolodvor prav neprijazno sprejel. Skriva se še za deskami in plotovi, da komaj najdeš izhod. Z vso prtljago smo se preselili na stari ozkotirni vlak, ki vozi do Pazariča. Tam se izkrcaš, če greš na Bjelašnico. 2e na vlaku opaziš, da se voziš v osrčje Bosne. Potniki postajajo vedno, zanimivejši, tu in tam vidiš celo zagrnjeno ženo, čeprav je novi zakon ieredžo odpravil. Pokrajina je zelo lepa. Okolico Ilidže bi skoro lahko zamenjal z dolnjo Savinjsko dolino: tako je široko Sarajevsko polje in Bosna, ki izvira izpod Igmana. Samo hiše te spominjajo, da si v drugi deželi Ves čas gledaš ^ozi okno in se bojiš, da ti ne bi ušel kak pogled, kakšna zanimivost. Nad Sarajevom straži Trebevič, proti jugovzhodu Jahorina, na jugu Bjelasnica m vzadaj nekje Prenj. Ni slaba slika! Bistra Bosna, nad njo zelenje m cvetoče breskve, za ozadje pa zasnežene planine. Ze smo v Pazariču! V naglici smo iztovorili prtljago in se v bližnji gostil-nici, ki sluzi za počitek smučarjev, dogovorih za tovorne konje. Kar se tiče tovorjenja, imajo dobro organizirano. Vreče pustiš v gostilni in se dogovoriš, kdaj m kje jih boš čakal, kolikor pa moraš nositi na ramah, naložiš in — pot pod noge. Stalno poti pravzaprav ni. Greš za markacijo preko razmočenih njiv, po strugi potoka pa spet malo po poti. mimo poslednjih lesenih hišk v nekakšno zaprto sotesko in od tam levo v hrib do tako imenovane »table«. Tam se cepi več poti m mi smo izbrali desno, ki drži na kočo »Pod Gradinom«, od tam na Stanare in našo končno postajo Sitnik. Po poti nas je pral dež. Tudi stemnilo se je zgodaj, tako da sta morala Mladen in Vjeko z lučjo »loviti markacije«. Sneg se je globoko udiral, nahrbtnih postaja vedno težji; smuči na ramah te tišče, pa nehote pomisliš, kako bi bilo, če omagaš in bi te za večerjo zmazali volkovi. Pravijo da jih je tam okrog. Pa se hrabriš: nisi sam in koča bo zdaj zdaj pred nosom. Samo tisti zdaj zdaj se je vlekel štiri ure. Pa je tudi to minilo. Prišli smo do druge koče, tam prespali in se drugo jutro s praznimi nahrbtniki vrnili po hrano, ki so jo konji iztovorili niže doli, do koder sneg še ni bil previsok. Seveda, potem pa ti prevzameš njihovo vlogo in podkupuješ voljo z mislijo na palačinke, gulaž in druge dobrote, ki te bodo čakale v koči. Še istega dne smo vse prenesli na našo kočo Sitnik (v višini 1735 m) in se slovesno vselili Planinske koče na Bjelašnici, zgrajene po vojni, so že tako lepe, da človeka kar iznenadi. Oskrbuje jih sarajevsko Planinsko društvo. Tla so pregrnjena z rdečimi preprogami, zidovi obloženi z lesom, povsod pa taka snaga in red, da kar verjeti ne moreš. Drugo jutro se je pričelo redno življenje — dva dežurna v kuhinji, ostali pa so se porazgubili na smučeh. Vsak je hotel pregledati čim več terena, najti čim lepše mesto, da bi dvajset dni res lepo izkoristil. Pa se je težko odločiti. Danes greš sem, si misliš, jutri pridem spet, pa greš malo dalje in odkriješ spet nekaj lepšega. Tako izbiraš vsak dan, prevoziš skoro vso Bjelašnico in po treh tednih ne veš, kje je bilo najlepše. So tudi daljše ture na vrhove (Hramsava 1965 m, Krvavec 2062 m, Bjelašnica 2067 m), ki so vsi dostopni s smučmi. Poslednji je najlepši. Morda mi je zato ostal v takem spominu, ker smo imeli zelo lep dan. Pot na observatorij ni samo vzpon, ampak je tretjino spusta vmes. Tako niti ne občutiš, kdaj prideš na vrh. Dve in pol ure nimaš kaj hoditi. Ze na pol poti vidiš na najvišjem vrhu nekaj trdnjavi podobnega. Ko prideš bliže, te iznenadi pravi pravcati ledeni dvorec. Kaj se skriva §od plastjo ledu, samo slutiš: nekaj betona in nekaj lesa. Z južne strani observatorija sta sonce in. veter ustvarila največje umetnine. Mogočne ledene sige vise po nekaj metrov in tvorijo ob zgradbi hodnike, luknje in balkone, vse okrašene s »kristalnimi lustri«, kot smo ugotovili. Seveda smo se splazili' v vsako luknjo in skozi tisoče kristalov gledali proti soncu. Nikoli ne bom pozabila teh slik. Človek se nehote spomni na otroške pravljice in na vtis, ki jih napravijo kristalne palače zakletih kraljičin na bujno domišljijo. Izza vogala observatorija je divjal hud veter, tako da nisi imel preveč užitka gledati v Sarajevsko kotlino in proti Jahorini. Lepše je bilo v zatišju na prisojni strani, od koder si imel razgled na južne obronke Bjelašnice. Pred vojno je bil observatorij obljuden. Letalci so prav dobro vedeli zanj, saj je bil najviša meteorološka postaja na Balkanu, pa so ga v zimskih mesecih iz avionov zalagala z živili. Oskrboval ga je star meteorolog, ki je nekoliko desetletij prebil v tej samoti. Preživel je baje tri žene (ne vem, kje je iztaknil tako požrtvovalna bitja). Bjelašnica je znana zaradi močnega vetra, ker struje z juga naenkrat udarijo ob hladne zračne plasti na zasneženih vrhovih. Stari meteorolog je nekoč izmeril brzino vetra 250km/h. Bil je tak vihar, da ga je vrglo na tla,' čim je poizkusil odpreti vrata. Pa je privezal na mizo vrv, drugi konec vrvi pa sebi okoli pasu in se po trebuhu splazil okoli vogala. Le kako je mogel napj v hišo?.. . Ker pa starega samotarja ni več, da bi kaj pripomnil, je eden naših fantov hudomušno dodal, da je žena vlekla mizo v drugi kot sobe, da ga je privlekla nazaj. v Tako smo se razgovarjali v zatišju pod ledenim dvorcem in sonce je počasi lezlo proti zenitu. Observatorij, kot da se je »znojil. Kaplja za kapljo je polzela po ledenem oklepu, se še malo obotavljala na konici stalaktita, zableščala in padla na spodnjo ledeno poličko. Vsake noči je okras drugačen, vsak dan malo manjši. Nekega dne bo prišel jug, vso noč bo curljalo in teklo in zjutraj se bo pokazala napol porušena trdnjava. Streho je odneslo že med vojno, letos pa iprično z obnovo. Spet bo gori samotaril kak čuvar, pa še par ležišč za planince bodo omislili. Vožnja nazaj do Sitnika je bila prekrasna. Lahko bi vozil miže, saj nj bilo nikjer nobene skale, nikjer grma, vsepovsod sneg, sneg, zlato in plave sence. ... In .povrh je za večerjo dežurni — Jeliška pekla palačinke s kremo. Po večerji smo navadno v jedilnici posedli po klopeh ali pa na preproge »po bosansko«. Kar čujem Doka, kako igra harmoniko... Petrolejka samo na pol razsvetljuje sobo, peč sije-in prijetna utrujenost leze v kosti. Zunaj je narava podivjala. Vihar buta v škodlje in stresa celo hišo, da včasih kar zaječi. V divjih vrtincih nosi sneg okoli vogala, nakopiči ga za cel^ meter, pa ga že v naslednjem trenutku nevidna sila odnese drugam. Na vežnem oknu je razbita šipa. Iz Kamenara se ču je, kako tuli v »vseh akordih na vse registre«. Kadar preide melodija v »mol«,rmaži smuči s klistrom, ker bo jug, modrujejo naši fantje. Tak vihar je bil skoro vsako drugo noč. Zjutraj srno odmetavali izpred vrat in Dragec je ugotovil, da se je ponoči klatil volk okoli koče — v sveti strah nas deklet. t Ko smo se po treh tednih vračali v dolino, je bil dan sončen, čisto tih — kot da je planini žal, da nas je ves čas gostila z vetrom. Na robu planote, v gozdu, nas je sprejela spomlad — ptice, cvetje in poslednje zaplate snega. Slavko Peršič: __GORSKA POKRAJINA Pri občujemo članek Slavka Peršiča z namenom, da bi se poživilo delo za našo gorsko terminologijo in da bi vsaj sprožili diskusijo o tem predmetu. Avtor članka se že dalj časa ukvarja z delom ki ga je opravljal dr. H. Tuma in pripravlja večjo razpravo, ki naj bi odpravila zmedo na tem področju. Opomba uredništva Planinec, ki se je povzpel po strmi poti, vijoči se po gozdnatem in nato po pečevnatem pobočju, na vrh visoke gore, ali gornik, ki je preplezal steno in počiva na visokem razgledišču, zre kot zamaknjen v čudovito daljo ... Gleda zemljo, ki leži razprostrta krog in krog gore, nagubano v blage gube, v griče, holme, holmce, brda in gorice, gleda večje gube kot so hribi in gore z oblimi, kopastimi, košatimi zelenimi vrhovi in nad njimi, malo dalje, planine, iznad katerih kipi v sinje nebo belo pečevje, zaostreno v špike, kojice, čoke, cesto odrezano v slemena in zasekano v stolpe, krne in kuke pa tudi roge in roglje. Vse te nagubane oblike, ki se dvigajo iz nižine, imenujemo vzpetosti ali vzpetine, ker se nanje vzpenjamo. Med vzpetostmi, predvsem med njih skupinami so nastali giioboki in plitvi, široki in ozki, dolgi in kratki predeli, kot so doline, kotline, krnice, dolki, soteske, debra ali tesni, kotanje, grape in žlebovi pa še druge manjše vglobljene ali vdolbene oblike tal, ki jim pravimo vdolenja ali vdolbine, ker po njih voda ali odteka v dol ali pa jih je vdolbla potem, ko so zemeljsko sile v raznih dobah ohlajevanja in krčenja naše oble dvigale, prevračale,-prekladale, lomile in klale skorjo, pa so jo potem druge, zunanje sile še spreminjale in oblikovale — proces, ki nenehoma traja še danes. Na prostranih pa tudi manjših ravninah ali planotah bodisi v nižinah ali pa na višavah, kjer je zemlja plodna in porasla ter so še podnebne prilike ugodne, so nastala človeška bivališča, ponekod večja in strnjena, ponekod manjša, pa tudi posamezne hiše, kakor jih vidimo na visokih pobočjih in krasnih planinah. Bivališča kot so mesta, trgi, vasi, zaselki, kmetije in posamezne hiše, so povezana s cestami, potmi in stezami pa tudi z železnico. Marsikatera zveza med človeškimi naselji drži iz ene doline v drugo čez gorske hrbte in grebene tam, kjer je nižje in za prehod lahko mesto. Po zunanjem videzu in po značaju prehoda v gorah, kot imenujemo takšno obliko, poznamo sedla, prevale, prelaze, vrata in škrbine. Vse to in še marsikaj lepega ter zanimivega gleda planinec, ko počiva po naporni, a prijetni poti na vrhu gore. Pod njim leži zemlja, ki mu je draga, zemlja, ki jo ljubi, ker tu je njegov dom, tu je domovina. A tam daleč je tudi domovina drugih po jeziku tujih, pa kljub temu enakih ljudi. Pred planincem je razprostrt zemljevid, usmerjen po straneh neba in uravnan (orientiran) po krajih in gorah, ki jih vidi in ki jih pozna. Tako po zemljevidu določi še imena ostalih vrhov, dolin in krajev, ki jih sicer ne pozna, vidi jih pa tudi ne, ker ležijo za vrhovi in grebeni v globokih dolinah iziven območja vidnega obzorja. Kako čudovito lepa in skladna je zemljevidna risba narave in kako se ona ujema z njo! Lepa je onemu, kateri jo ume citati in ki pozna raznovrstne oblike tal, načine in sredstva, kako so te oblike izražene v zemljevidu. Mislim, da ne bo odveč, če se malo pomudimo prr šolskem znanju o oblikah gorske narave, jih razčlenimo in opredelimo, nato pa si še ogledamo izrazna sredstva zemlje vidne risbe nadrobnostnega zemljevida ali specialke, ter tako, da sredstva uporabljamo za upodabljanje gorske narave v zemlje-vidni risbi. Posamezne vzpetosti in njih skupine Iznad ravnin se dvigujejo posamezne neznatne vzpetosti, ki dosežejo včasih medkrajevno (relativno) višino 100, 150 včasih tudi 200 m. To so brda, griči, h41mi, holmci, gorice s širokimi, oblimi, slabo izraženimi vrhovi. Povezani s širokimi 'in dolgimi ploskimi hrbti v skupino, imenovano gričevje, dajejo vtis blago valovite pokrajine; takšno gledamo z visokih gora in jo primerjamo z zemjevidom. Višji od griča je hrib, ki dosega višino 600m, malokje 800m, če stoji samostojno. Široki hrbti in grebeni spajajo hribe v hribovje. Gričevje in hribovje, ki se razteza pred gorskimi skupinami ali gorovji ali pa pod njimi, tvori predgorje. Gora je enako kot hrib samostojna vzpetost. vendar nad 800m nadmorske višine in je tudi po svojem videzu večja in obilnejša od hriba. Hrbti in grebeni vežejo gore v gorovje ali pogorje, skupine teh pa so gorstva ali gorski sestavi. Ako so gore povezane z grebeni in hrbti v eni bolj ali manj ravni vrsti, tedaj imamo pred seboj gorsko vrsto. Kadar pa gore niso povezane v vrsti, ampak so razvejane brez reda na razne strani, poleg tega so posamezne oblike tal visokogorskega sveta na planotah neznatno in neizrazito označene z vrhovi, tedaj imamo pred seboj gorsko grmado. Kjer se v grmadi stikajo grebeni gorskih vrst, je gorski sklop. Deli vzpetosti in njih oblike Pri vsaki vzpetosti razlikujemo: a) spodnji del: vznožje ali podanek, b) srednji del ali trup: pobočja, c) zgornji del: vrh, pri povezani skupini vzpetosti pa še: d) hrbet, pleče in greben ter e) prehode v gorah. Vznožje (podanek, podnožje, znožje) je oni del gore, kjer neha ravnina in se nad njo začenja dvigati vzpetina. Na obliko vznožja zelo vplivajo vode, ki z gora prinašajo grušč in mel. Cesto je vznožje prekinjeno z bistri-cami, brzicami, potoki in hudourniki pa tudi z grebeni, rebri in vzpetinami. V mnogih primerih se naklonina pobočja v spodnjem dedu zmanjšuje in pobočje se lepo iztoka v ravnino. Ni redek pojav, da vznožje gore tvori skok ali prag, ki se nagloma vzpne iz vodoravnega podnožja in se nato njegova naklonina ublaži proti pobočju. Mnogokrat je vznožje valovito in stopnjevito, preden se izteče. Trup gore tvorijo pobočja (strani, plati ali navzdolja), ki padajo od gornjega dela gore, vrha, grebena ali hrbta na vse strani k vznožju. Pobočja so le malokje popolnoma enakomerno naklonjena. Lomijo se, spreminjajo obliko naklonine in so pestro razčlenjena. Kjer položno pobočje nagloma preide v strmo, nastane obronek; kjer pa se močno naklonjeno pobočje nagloma položi, nastane ronek. V padnici pobočja in počez so razvita izrazita včasih le slabotna rebra, ki so hrbtom podobna, samo manjše oblike, in še ta se cepijo v manjša in krajša rebra. Potekajo od vrhov, hrbtov in grebenov ter imajo običajno zelo strme boke. Med rebri so grape, žilebovi, žlamborji, ozebniki in zajede. K razčlenjenosti pobočij spadajo še kadunje, konte, krnice in podobne oblike tal. Kadar pa je pobočje gore ali bok grebena pečevnat in strm ter v svoji celoti dela videz stene, tedaj je tu tudi v planinsko-gomiškem smislu stena. Človeku, ki jo od daleč gleda, se zdi, da je večidel gladka in navpična. Toda vsaka stena je razčlenjena navpično in vodoravno s pestrimi oblikami, katerih popisovanje pa ne spada v okvir tega članka. ' (Nadaljevanje v prihodnji številki) Ivo Lukanc: __XII. KONGRES UIAA IVA BLEDU t V dneh od 13. do 18. julija 1951 je bil na Bledù XII. kongres Mednarodne /.vezo alpinističnih združenj (Union Internationale des Associations d Alpinisme (UIAA), katerega so se udeležili predstavniki 10 držav, zastopniki 18 planinskih organizacij.* * Argentina Club Alpin Bariloche ing. Serge Herzen Avstrija Verband Alpiner Vereine ö. dr. Franz Hiess UIAA je bila ustanovljena leta 1928, potem ko je bilo na kongresu Asociacije slovanskih turističnih društev v Pragi leta 1926 sprožena ideja mednarodne planinske organizacije. Od leta 1932, ko se je vršil I. kongres Unije v Chamonix-u, do danes združuje ta svetovna organizacija 21 držav: Anglijo, Argentino, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češkoslovaško, Dansko, Francijo, Grčijo, Holandsko, Italijo, Kanado, Madžarsko, Meksiko, Nemčijo, Poljsko, Portugalsko, Španijo, Švioo, Švedsko in Jugoslavijo, s 30 planinskimi organizacijami, ki štejejo nad ipol milijona članov. UIAA ima svoj stalni sedež — Bureau permanent v Ženevi, ki opravlja nemajhno delo v starem in novem kontinentu z izmenjavo izkušenj, literature, z analizo raznih tehničnih pripomočkov, z organizacijo mednarodnih tečajev, zavarovanjem članov, proučevanjem gradenj planinskih postojank, markacij, s poenotenjem kartografije, znanstvenim proučevanjem in preprečevanjem lavin (Weissfluhjoch Davos) in s študijem siceršnih problemov splošnega pomena s sodelovanjem vseh članov. Pri Bureau permanent v Ženevi je tudi sedež na lanskoletni skupščini UIAA v Milanu ustanovljeni CISALP (Centre International de Secours Alpin), čigar člani so samo alpske države z dobro organizirano gorsko reševalno službo (Avstrija, Francija, Italija, Nemčija, Švica in Jugoslavija). Unija izdaja periodično Bulletin Bibliographique in druga poročila. V eksekutivnem komitetu, ki mu načeluje ponovno izvoljeni predsednik Egmond d'Arcis (Ženeva), je zastopanih 7 stalnih članov: Schweizer Alpenklub Fédération Français de la Haute Montagne österr. Alpenverein österr. Alpenklub Naturfreunde Österreichs österr. Bergrettungsdienst Belgija Club Alpin Beige Francija Fédération français de la Haute Montagne Club Alpin Français Grčija Club Alpin Héllénique Wastl Mariner Kuno Rainer dr. Paul Kaltenegger Bauer Margarethe Franz Winter er prof. Eugen Schott Stern Georg Karl Jug Mmelle Gisele Fuchs Italija Club Alpin o Italiano Federazione Italiana di Nemčija Deutscher Alpenverein ski prof. M. Dodero Ath. Tzartzanos Byron Antipas Phoeubus Jennetsos J. Santorineos dr. Ugo Ottolenghi d: Val- lepiana dr. Tonella Alfred Jennewein dr. Heizer Franz Schmidt Wolfgang Haertel Hellmut Schöner British Mountainneering Council Club Alpino Italiano Club Alpin Suédoise Société Polonaise de Tatra Fédération de tourisme Hongroise in 3 nestalni člani, ki se volijo za 3 leta: Planinska zveza Slovenije (že drugič izvoljena), Club Alpin Canadese in Verband alpiner Veireine Österreichs, 'ki je letos na skupščini zasedla mesto Fédération alpine Tschéchoslovaque. Skupščine UIAA se vrše vedno v drugi državi, če pa prilike to ne bi dopuščale, potem pa pri stalnem sedežu v Ženevi. Dosedanje skupščine so se vršile v Švici štirikrat, v Franciji trikrat (Chamonix, Paris), v Italiji dvakra* (Cortina d'Ampezzo, Milano), po enkrat pa v Španiji (Barcelona), v Češkoslovaški (Praga) in Jugoslaviji (Bled). Kongresu, kateremu je prisostvoval podpredsednik vlade LRS dr. Marjan Brecelj, je v izčrpnih referatih razpravljal o raznih aktualnih problemih planinstva in alpinizma. Predsednik Egmond d'Arcis je v svojem referatu z obžalovanjem ugotovil odsotnost zastopnikov Bolgarije, Madžarske, Poljske in Češkoslovaške. Pismeni izstop Češkoslovaške alpinske federacije iz Unije pa ni bil vzet na znanje. Predlagani so bili za sprejem v Unijo in tudi sprejeti: Verband alpiner Vereine Österreichs s svojimi sestavnimi organizacijami, Deutscher Alpenverein in Federazione Italiana di ski. John F. Michel (UIAA) je podal obširno izdelano poročilo o glavnih in pomožnih kartografskih znamenjih po predhodni konzultaciji alpskih držav, čla- Švica ' Club Alpin Suisse Club Suisse de femmes alpinistes Fédération Suisse de ski ' STO Slovensko planinsko drustvo Mathias Jenni Hans Zopfi dr. Karl Baer Mlle Conne M. Mme. d'Arbigny Jean Biermann Jean Bonjour dr. Viktor Vovk Comité éxécutif de l'Union internationale des Associations d'alpinisme Egmond d'Arcis Jugoslavija Planinarski savez Jugoslavije Republiške planinske zeveze Organizacijski komite UIAA Mr. Trottet dr. Robert Maurice Kušič Rade Dedakin Dimitrije dr. 2iga Vodušek Košir Fedor dr. ing. Avčin France Dolinšek Lavoslav Engel Jože Dare Džambas ing. Sedlar Jože Koča Jončič LukancIvo Marsel Ivo nic Unije. Podal je bogat pregled z ilustrativnimi skicami o markacijah v alpskih državah. Tudi to s sodelovanjem članic Unije. Nadvse zanimivo je bilo poročilo dr. E. Roberta (UIAA) o reševanju iz plazov s sredstvi moderne tehnike (s pomočjo radarja). Dr. ing. Avčin France je podal v znanstvenem referatu analizo vzdržnosti in elastičnosti plezalnih vrvi in tehnične podatke o opremi alpinista. Rade Kušič (PSJ) je orisal razvoj planinstva v Jugoslaviji z izdatnimi statističnimi podatki. O obveznem zavarovanju članov je govorilo poročilo švicarske delegacije. V Švici se to pri njih vrši že od leta 1917 avtomatično s plačevanjem letne članarine. Stroške gorske reševalne službe pa je obravnaval francoski predstavnik. Skupščina je nadalje razpravljala o mednarodnih tečajih, obravnavala finančna vprašanja, medsebojne odnose in zamenjavo članov. Sprožena je bila tudi ideja o mednarodni odpravi na Himalajo pod nadzorstvom Unije. Posamezne naveze bi se rekrutirale iz raznih držav. Nadalje je bilo obravnavano vprašanje varovanja narave in nameravane zgraditve vzpenjače na Matterhorn iz italijanske strani. Za to je bila poslana protestna brzojavka predsedniku italijanske vlade de Gasperiju. V diskusiji, ki je bila zelo živahna in plodna, so sodelovali skoro vsi delegati. Predlog grške delegacije, da bi se kongres leta i952 vršil v Atenah, je bil sprejet. Celotno vzdušje kongresa— ki je sploh I. mednarodni kongres športne organizacije v naši državi — je poteklo v znamenju demokracije, mednarodnega sodelovanja, občesloveške povezanosti in iskrenega planinskega tovarištva. Po končanem oficielnem delu so se udeleženci kongresa razdelili v tri skupine, ki so ločene druga od druge obiskale Planico, Martuljek, Vršič, ogledale alpinet v Trenti in s tem počastile 25-letnico Juliane in 80-letnico njenega ustanovitelja A. Bois de Chesne, nadalje so delegati v tej skupini potovali v velikih avtobusih čez Bovec v Postojno in pri tem pri Cerknem obiskali znano partizansko bolnico Franja, kjer so se izrazili, »da bi se kleče morali diviti moči, programu in domovinski ljubezni našega ljudstva«. Druga skupina, ki jo je Organizacijski komite krstil za skupino B, pa se je podala čez Prag na Triglav. Še mladeniško pogumni 61-letni predstavnik CAI dr. Ugo de Vallepiana je izjavil, da se je treba držati vedno navad tiste dežele, v kateri si, in je zato odkorakal proti vstopu v Severno steno, katero so preplezali tudi Argentinec in Belgijka skupaj z Avstrijci, Nemci in dr. Tonello. Naslednje jutro se je skupina, sestoječa iz 14 narodnosti, povzpela na vrh »Kranjske siv'ga pogla-varja«, simbol svobode, in. občudovala razgled, ki je že svoje dni navdušil Pemharta. Avstrijci so omenili, da je ravno v tem času odprta Pemhartova razstava v Graz-u. Na vrhu Malega Triglava se je skupina srečala z vojaško patruljo — iz članov naših AO-jev, ki je s preplezanjem Severne stene v vojaški opremi počastila Dan vstaje. Inozemski delegati so se navduševali nad tako obliko manifestacije. Pot je nato udeležence vodila mimo Planike čez Hribarice, Za jezersko dolino na Komno, kjer so našli udobno prenočišče in prijazen sprejem. Po ogledu Savice je avtobus odpeljal kongresiste v Postojno. V tretji skupini pa so bili zastopani sami plezalci svetovnega formata: Kuno Rainer, Wasti Mariner, Fritz Schmidt, ki je izvedel prvo ponovitev Bavarske smeri in prvenstveno v Stenarju. Tukaj je bil tudi naš znanec in prijatelj Kari Jug, Georg Stern in drugi. Ta skupina si je izbrala svoje torišče v strmih in prepadnih stenah Triglava in Jalovca. Vse skupine so se potem združile v Postojni, kjer so po obisku v jami občudovale nastop folklorne in pevske skupine v jamski koncertni dvorani. Veliko jih je bilo, ki se teh prizorov niso mogli nagledati. Po zaključni večerji so se delegati zahvalili za sprejem ter izjavili, da smo se Jugoslovani, znani po svoji gostoljubnosti, tokrat sami sebe prekosili. Z besedami predsednika Egmonda d'Arcisa: »da s tem kongresom nismo pripomogli samo k razvoju planinstva, temveč tudi k razumevanju in k utrditvi plemenitih prijateljskih vezi med narodi,« se je zaključil vsakoletni veliki dogodek v planinstvu. Kot posebno pozornost kongresu UIAA je omeniti izdajo priložnostnih letalskih znamk treh vrednot z uporabo posebnih priložnostnih žigov na blejski pošti, nadalje izdajo posebnih cigaret s specialnim napisom iter številna darila delegatom in organizacijam. 80 LETNICA ALBERTA BOIS DE CHESNE Meseca julija je praznoval 80 letnico rojstva Albert Bois de Chesne. Ob tej priliki je znameniti poznavalec in čuvar alpske flore prejel čestitke iz vseh delov sveta. Rodil se je 8. julija 1871 v Trstu kot potomec francoske huge-notske družine, ki je pobegnila iz Francije in se naselila v Ženevi, kjer je dobila tudi švicarsko državljanstvo. Njegovo nagnjenje k prirodoslovnim vedam sta pospeševala (gimnazijski profesor E. Pospichal, s katerim je potoval po Krasu in Istri in Kari Schrotter v Zurichu. Leta 1905 je Bois dobil veliko gozdno posestvo v Slavoniji in ga vzgledno vodil do leta 1925. Med tem je mnogo hodil po gorah, delal prvenstvene vzipone v Vzhodnih in Zahodnih Alpah in se bavil z botaniziranjem. Na teh potih je prišel tudi v Trento in je že leta 1887 mislil na ustanovitev botaničnega vrta, vendar je to misel uresničil šele leta 1925, ko je prodal posestvo v Slavoniji. Bil je dober in velik prijatelj dr. Kugyjp, s katerim sta v Trenti preživela marsikatere dni. Za floro Julijskih Alp dela še sedaj na poseben način. Dal je napraviti akvarele in diapozitive vseh cvetic, ki rastejo v njegovi »Juliani« v Trenti in jih podaril mestu Trstu, kjer so sedaj te slike v dveh dvoranah razstavljene. Znamenitemu gorniku in botaniku je čestitala tudi Planinska zveza Slovenije in se s tem poklonila njegovim plemenitim prizadevanjem za varstvo narave na našem narodnem ozemlju. RAZGLED PO SVETU Nova smer v Gesause. Hans Fan-dler poroča o svoji prvenstveni turi v južnem stebru vzhodnega grebena v Sparafeldu. Gesause spada nedvomno med alpinistično najbolj preiskani svet, toda, kakor vidimo, tudi tu so za zmerom večjo človeško zmogljivost še nerešeni problemi. \Vastl Mariner poroča o delu alpinističnih skupin v OAV. Pri tem omenja štajersko, ki je 'lansko, poletje prebila 14 dni v naših Julijcih in »uživala pri nas izredno gostoljubnost«. V poročilu moti samovoljna transkripcij^ naših krajevnih imen in istvarne pomote. Štajeirska skupina je sama zabeležila 23 ponovitev severne stene Velike Zinne in Dachla. Plezalni nahrbtnik, z znamko »Arl-bergrucksack«, so začeli uvajati avstrijski alpinisti. Preiskusiii so ga med drugjmi1 'tudi Harmann Buhil, Walther Flaig, Franz Harrer in dr. Karel Prusik. Vsi so se o njem izrazili, da je izdelan po dolgoletnih izkušnjah najboljših alpinistov za letne, zimske in kombinirane ture. Dr. Rudolf Jonas je v Bergsteigerju, št. 4—5 1951, napisal temeljito razpravo o gorski bolezni in o privajanju na višino. Razprava se naslanja na fiziološka opazovanja na Nan-ga Parbatu, ki so jih opisali Hart-mann, Hepp dn Luft leta 1938 i