NAPAKE IN NEDOGNANA STALIŠČA
Slavko Kremenšek
»...je v znanosti važno imeti dober
pregled nad obstoječo literaturo.«
(Božidar Jezemik, Položaj je brezupen,
Razgledi, 8(991), 16. april 1993,
str. 23)
Zmago Šmitek in Božidar Jezemik, imiverzitetna učitelja, izvoljena za predmete
neevropska etnologija in etnologija Evrope ter etnologija narodov in narodnosti
Jugoslavije, sta v Etnologu objavila prispevek z naslovom Antropološka tradicija na
Slovenskem, ki je natisnjen tudi v angleškem jeziku.' Se pravi, da je članek namenjen
tako domači kot tuji strokovni javnosti. Pričakujemo lahko, da je teža prispevka
potemtakem večja kot ponavadi, prav gotovo pa tudi odgovornost za znanstveno vsebino,
za katero odgovarja, kot piše v naslovnem delu Etnologa, vsak avtor sam.
Ker nisem antropolog, bi se ne oglašal v zvezi z obravnavo antropološke tradicije
ne na Slovenskem in ne kje drugje. Razlog, da se kljub temu oglašam, je najprej v dejstvu,
da sem v članku Šmitka in Jezemika med največkrat navedenimi avtorji. Resda v
odklonilnem smislu. Poleg tega pa čutim kajpak tudi dolžnost opozoriti na neresrüce,
nezanesljivosti in nedognana stališča, kar nas glede na položaj, ki ga imata avtorja v
našem strokovnem življenju, nedvomno zaskrbljuje. Z etnološkega vidika se je končno
treba ob omenjenem člariku oglasiti tudi zato, ker naj bi bil v njem »zaradi nejasne meje
med antropologijo in na Slovenskem prevladujočo etnologijo...poseben poudarek na
stališčih slovenskih avtorjev o razmerju med njima« Potemtakem gre v prispevku
potencialno tudi za etnologijo in etnologe. Šmitek-Jezemikova razprava me torej zadeva
kot etnologa.
O razmerju med antropologijo in etnologijo je od slovenskih avtorjev verjetno doslej
najobšimeje pisal Božo Škerlj. Leta 1959 je izšla Škerljeva obravnava te teme kot posebna
publikacija.' Vendar o njej in o Škerljevih stališčih naša avtorja ne vesta aH ne povesta
1 Etnolog, 2/2 (Lffl), Ljubljana 1992, str. 259-274.
2 N.d.,str.259.
3 Dr. Božo Škerlj, Antropologija i etnologija, Biblioteka Etnološkog društva Jugoslavije, 1, Beograd 1959,39 str.
267
ničesar. S Škerljem opravita v slovenski različici v oklepaju, v angleškem prevodu pa je
celo v tej obliki Škerlj izpadel. Sicer pa, izognimo se morebitnemu očitku oporečnega
navajanja in ponovimo začetni odstavek Šmitek-Jezernikovega članka v celoti:
»Antropologija je ena ndajših akademskih disciplin; to zlasti velja za stanje v Sloveniji,
kjer je dobila svoje mesto na Filozofski fakulteti šele leta 1991, ko se je po spremembah v
študijskem programu dotedanji Oddelek za etnologijo tudi formalno preimenoval v
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Pred tem je bila od konca šestdesetih let
eden izmed študijskih predmetov na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (profesor
Božo Škerlj) in na Fakulteti za sociologijo, poHtične vede in novinarstvo v Ljubljani
(profesor Stane Južnič). Seveda pa to ne pomeni, da antropološka vprašanja že dolgo prej
niso bila predmet znanstvenega zaiümanja.«
Navedena vzporeditev treh sodobnejših pojavov iz »antropološkega miselnega toka
na Slovenskem« je nedvomno neodgovorna. Dejstvo je, da je büo omenjeno preimenovanje
Oddelka za etnologijo izvedeno brez imiverzitetnih učiteljev, ki bi biU habiKtirani za
kulturno aH kakršnokoli drugačno antropologijo. To omenjam v slepi veri, da je takšna
ali drugačna oblika habilitacije na slovenskih imiverzah še vedno potrebna. Drugi člen
Šmitek-Jezemikove uvodne kolobocije, profesor Stane Južnič, se bo lahko oglasil sam.
Pač pa naj naša dva avtorja opomnim, da je bil »konec šestdesetih let« profesor Božo
Škerlj že skoraj desetletje v grobu (umrl je 10.11.1961) Etnologi smo poslušali predavanja
in opravljali izpite iz antropologije pri Božu Škerlju vse do njegove bolezrü in prezgodnje
smrti. Nasledila ga je Zlata Dolinar-Osole. Tudi zato je neodpustljivo, da etnologi pri
razpravljanju o »antropološki tradiciji« na Slovenskem profesorja Boža Škerlja in njegove
naslednice kakorkoli spregledujemo aH tlačimo v oklepaj. Sicer pa se je mogoče že v
Enciklopediji Sloveiuje poučiti, da je Božo Škerlj predaval na ljubljanski imiverzi kot
privatni docent od leta 1933 (tedaj pač na filozofski fakulteti!), da je bila leta 1946 odprta
katedra za antropologijo (ki se je za vrsto let preimenovala v inštitut) in je bila člen
prirodoslovno-matematičnega oddeUca filozofske fakultete, prirodoslovno-matematične,
prirodoslovno-matematično-filozofske in končno biotehniške (!) fakultete.' Z vidika
institucionalne organiziranosti in prav tako v vsebinskem pogledu prizadevanja B. Škerlja
in njegovih naslednic ter naslednikov v »antropološki tradiciji« na Slovenskem za sedaj
pač očitno nihče ne odtehta. Tega bi se morah zavedati tudi na Oddelku za etnologijo in
kultvimo antropologijo filozofske fakultete. Šmitek in Jezemik pa bi morala pptemtakem
svoje izvajanje v temeljih drugače zastaviti.
Po Šmitku in Jezemiku zastopajo slovenski strokovnjaki »spekter razHčnih staHšč
o razmerju med etnologijo in antropologijo«. Pri tem poimensko navajata le Vilka Novaka
in njegovo stališče, ki ga pa na navedenem mestu ni mogoče najti. Po Novaku naj bi bila
(slovenska) etnologija veda o (slovenski) ljudski kulturi. To stališče pa naj bi bilo, po
Šmitku in Jezenüku, »impHcirano v vseh obstoječih pregledih zgodovine slovenske
etiiologije, v katerih zaman iščemo imena piscev, ki obravnavajo neslovenska ljudstva in
kulture«. Kot avtorja »vseh obstoječih pregledov« sta navedena France Kotnik in Slavko
Kremei\šek.
Kar se Franceta Kotnika in njegovega pregleda slovenskega narodopisja v 1. zvezku
Narodopisja Slovencev* tiče, kaže kolegoma Šmitku in Jezemiku svetovati, da si omenjerü
* Slovenski biografski leksikon, 11. zv., Ljubljana 1971, str. 634.
5 Endklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 91.
6 France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev, 1, Ljubljana 1944, str. 21-52.
268
spis še enkrat prebereta. Na ustreznih mestih bosta odkrila imena B. Hacquet, A.T.Linhart,
U. Jamik, J. Kopitar, F. Levstik, A. Einspieler, J. Štefan, M. Vertovec, G. Krek, M. Pleteršnik,
A. Fekonja, L. Gorenjec-Podgoričan, D. Trstenjak, J. Pajek, J. Majciger, B. Raič, F. Hubad,
I. Navratil, M. Murko, K. Štrekelj, V. Smolej, K. Sedivy, M. Valjavec, N. Županič. Za naštete
in še za koga je pri Kotniku rečeno, da so pisali o etnoloških (narodopisriih) vprašanjih
Evropcev, Slovanov, Jugoslovanov, Srbov, Hrvatov, Črnogorcev, Bolgarov, Rusov, Huculov,
Horalov, Baškirov in še drugih neslovenskih etručnih skupin, pri čemer so po potrebi
upoštevani tudi Slovenci.
V mojem prispevku Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli', ki ga naša
avtorja navajata, res niso zajete obravnave neslovenskih ljudstev in njihovih kultur. Res
pa je tudi, da omenjeni spis ni nikakršen »pregled zgodovine slovenske etnologije«.
Poskuse tovrstnega opredeljevanja sem že ob izidu dela odločno zavrnil.^ Ker sta bila
Šmitek in Jezemik med razpravljavci o knjigi Pogledi na etnologijo, bi to lahko vedela.
Sicer pa je Božidar Jezemik moj spis ob tej priložnosti prištel med »prispevke, ki bodo
zaradi svoje tehtnosti prav gotovo še dolgo pomembna spodbuda vsakemu resnemu
etnološkemu razmišljanju na Slovenskem«. Bil naj bi »prava lekcija iz historične,
dialektične in materialistične metodologije« in s tem tudi »kritika pozitivizma, smeri, ki
je v slovenski etnološki misli dolgo časa prevladovala...«.'
Nobenega dvoma rü, da bi bilo mogoče razpravljati tudi o družbenozgodovinski
podlagi večjega ali manjšega zanimanja za Neslovence in njihovo kulturo med Slovenci.
Vendar si pri pisanju prej omenjene razprave te specifične naloge nisem naložil. Zadosten
zalogaj je bila obravnavana tema. Ko pa sem pisal pregled zgodovine sloveriske etnologije
v okviru enciklopedičnega članka Etnologija, objavljenega leta 1989 v Enciklopediji
Slovenije'", sem upošteval tudi imena B. Kuripečič, S. Herberstein, F.I. Baraga, F. Pire, I.
Knoblehar, J. Stare, I. Vrhovec, 1. Benigar, B. Škerlj, P. Štrukelj, B. Kuhar, Z. Šmitek, se
pravi avtorje del o neslovenskih etničnih skupinah in njihovih kulturah. Za nasvete in
pomoč, ki mi jih je ob pisanju omenjenega prispevka na mojo prošnjo ponudil kolega
Zmago Šmitek, se mu tudi ob tej priliki toplo zahvaljujem. Upošteval sem vsa imena, za
katera je Šmitek menil, da bi jih kazalo glede na obseg prispevka vključiti v pregled
sloveriskega etnološkega prizadevanja v preteklosti in danes. Zato je res čudno, da Zmago
Šmitek spregleduje dejanja, pri katerih je bil sam soudeležen.
Tretji odstavek Šmitek-Jezemikovega članka se glasi: »Nadalje je med slovenskinü
etnologi dokaj zakoreninjeno stališče, da je za razliko od etnologije, ki velja za zgodovinsko
vedo, antropologija študij tako imenovanih ljudstev in njihovih kultur iz nezgodovinskega
zomega kota, torej neznanstveno početje. Prepričanje, da je zgodovina edina znanost,
torej ni umrlo z Marxom.« Obe opombi, ki se nanašata na ta del prispevka, se sklicujeta
na moje tekste.
Presenečen nad lahkotnostjo ravnanja z literaturo in viri sem prisiljen bralcu
ponuditi nekoliko obširnejši, vendar verodostojen navedek iz mojega dela, na katerega
se Šmitek in Jezemik v omenjenem odstavku sklicujeta. V knjigi Obča etnologija na
^ Slavko Kremenšek, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli. Pogledi na etnologijo, Ljubljana
1978, str. 9-65.
8 Glasnik SED, 19/1979,3, str. 55-56.
9 Božidar Jezemik, Raznolikost pogledov na etnologijo. Glasnik SED, 19/1979,3, str. 60-61.
10 Slavko Kremenšek, Etnologija, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, str. 63-67.
269
iiüaitmnirani strani nanireč pravim naslednje: »Kultunü antropologi uvrščajo običajno
svoje znanstveno prizadevanje v naravoslovje (natural science). Antropologijo označujejo
kot naravoslovno in driižbeno znanstveno disciplino; zanimanje za zgodovino je le eden
od vidikov, nikakor ne najpomembnejši. Podobno naziranju funkcionalista ali struk-
turalista Alfreda Radcliffe-Browna tudi kulturni antropologi ne pripisujejo zgodovinopisju
znanstvenega značaja. Zgodovinar ostaja na ravni zgodovine v bistvu le kronist.
Znanstveno delo poteka na drugem nivoju in z drugačnimi sredstvi. Vendar se med ame-
riškimi antropologi zapostavljanje zgodovine v odnosu do tako imenovanih znanosti
(sciences), kar je predmet kritike kulturne antropologije, v nekem smislu počasi odpravlja.
Antropologijo tako označujejo kot zgodovino in znanost. Brez zgodovinskega vidika naj
bi ne bilo moč ustrezno reševati nalog, ki so naložene kulturnim antropologom.
Diahroručna razsežnost naj bi bila neizogibna za razumevanje kulturnega spreminjanja.
Radcliffe-Brownovo staHšče naj bi bilo preveč ekskluzivno. Enak značaj pa naj bi imelo
tudi enačenje kxiltume antropologije z zgodovino.«"
Primerjava Šmitek-Jezemikovega navedka in mojega besedila dovolj jasno pove,
kdo komu odreka znanstvenost in zakaj. Resnica je torej čisto nasprotje temu, kar trdita
naša dva pisca. Gre za težko razumljivo pomoto ali za zavestno zavajanje bralcev? Ne
vem. Vem le, da je omenjanje Karla Marxa v pričujočem kontekstu iz navedenega razloga
brez vsakega smisla, glede na nekatere okoUščine pa celo neokusno.
Pomot aU zavajanj pa še ni konec. Zmago Šmitek in Božidar Jezernik pišeta:
»Nekateri avtorji vidijo antropologijo zgolj kot smer v etnologiji, pri kateri naj bi za razhko
od kulturološke smeri, katere predmet proučevanja je kultura, bil spoznavni cilj človek
kot nosilec kulture, kot da bi bilo v znanstvenem proučevanju mogoče obravnavati človeka
ločeno od kulture.«'^ Tudi na tem mestu se sklicujeta name. Gre za tekst, ki je bil v
tipkopisni obliki razmnožen kot gradivo za posvet slovenskih etnologov aprila 1992. Pri
nastajanju besedila so sodelovaH nekateri kolegi, med njimi Zmago Šmitek, kar je bilo na
koncu besedila jasno povedano. Res pa je del besedila, ki je predmet Šmitek-Jezemikove
kritike, v celoti moj. Z veseljem ga podpišem. Ker ni bil objavljen, izrabljam priložnost za
celostno navedbo tistega dela, ki dodatno osvetljuje Šmitkovo in Jezemikovo ravnanje s
tujimi besedili.
Na inkrimmirani strani ugotavljam, da je etnološko raziskovalno delo glede na
razlike v pojmovanju predmeta in temu ustrezno diferencirane metodične in metodološke
pristope močno razvejano. In nadaljujem: »Pa vendar je mogoče v osnovi identificirati
dve smeri raziskovalne dejavnosti, ki bi ju glede na razliko v poudarkih lahko pogojno
označiH kot antropološko ki kulturološko smer. Obe se pogosto in vse bolj medsebojno
prepletata in tako tudi dopolnjujeta. Shematično razHkovanje obeh smeri ugotavlja v
prvem primem poudarek na nosilcih kulturnih sestavin, na producentih in konsumentih
le-teh, in v dmgem primem na kulturruh sestavinah. Kategorija način življenja se veže
bolj na prvi primer, ljudska kultura pa na dmgi. V skladu z genezo stroke in potrebo po
ustrezni metodološki naravnanosti raziskovanja družbenozgodovinskih pojavov gre v
obeh primerih najprej za razreševanje temeljnih zgodovinskih vprašanj predmeta
raziskave. Pri tem so v etnologiji v rabi metodološki vidiki in metodičru pristopi, ki so
značilni tudi za dmge zgodovinske vede. Skupaj s prej nakazanim predmetivim okvirom
11 Slavko Kremenšek, Obča etnologija, Ljubljana 1973 (2. izd. 1978), str. 106.
12 Etnolog, 2/2 (Lm), str. 260.
270
je zgodovinska metodološka in metodična naravnanost sestavni del istovetenja stroke.
Dopolnjevanju in izpopolnjevanju tega bazičnega metodološkega in metodičnega
»instrumentarija« se etnološka veda seveda prilagaja in v tem procesu sama sodeluje. Iz
tega razloga jo zanimajo tudi antropološki, kulturološki, sociološki, psihološki, prostorski
in še drugi vidiki, si le-te po potrebi in v skladu z obravnavano snovjo prilagaja, ne da bi
pri tem pozabila na svojo identiteto.«
Zmaga Šmitka in Božidarja Jezemika potemtakem sprašujem, na kakšni podlagi
mi podtikata videnje antropologije zgolj kot smeri v etnologiji, ko pa o antropologiji sploh
ne govorim. Kako sta mogla v mojem besedilu spregledati pomer\ske zveze »razlika v
poudarkih«, »pogojno«, »se vse bolj medsebojno prepletata«, »se tudi dopolnjujeta«,
»shematično razlikovanje« in se le na tak način dokopati do očitka, »kot da bi bilo v
znanstvenem proučevanju mogoče obravnavati človeka ločeno od kulture«?
Nerazimiljivo.
Z Zmagom Šmitkom in Božidarjem Jezernikom se je moč strinjati, da »med
antropološko in etnološko tradicijo na Slovenskem ni mogoče preprosto potegniti enačaja«,
da gre »za dvoje tradicij«. Kako pogosto sta se le-ti medsebojno »prepletali in prekrivali«,
je že posebno vprašanje. Do odgovora bi se bilo treba z raziskovanjem šele dokopati.
Močno spomo pa se mi zdi Šmitek-Jezemikovo videnje temeljne razlike med antropologijo
in etnologijo. Le-ta naj bi bila v tem, da je »predmet proučevanja antropologije človek kot
posameznik, predmet etnologije pa človek kot kolektivna (etnična) entiteta«."
Priznam, iz ne dovolj profiliranih razlogov, vsekakor pa družbenozgodovinsko
pogojenih, in zavoljo lastnega zgodovinskega spomina se bojim »prekrščevanja«. Če bi
obveljala Šmitek-Jezemikova opredelitev razlikovanja med antropologijo in etnologijo,
bi me še kdo proti moji volji utegnil razglasiti za antropologa. Pri preučevanju ljubljanske
Zelene jame, na primer, sta me posebej zanimala kulturna podoba in način življenja
posameznih Zelenojamčank in Zelenojamčanov, tako A.B., C.Č., D.E., F.G., H.I., J.K., M.L.,
kar je prišlo tudi v pisnem izdelku na ustreznih mestih do izraza. Zarumali so me še
številni dmgi posamezniki, prebivalci zelenojamskega naselja, kasneje sosednjih Most in
tako naprej, ki pa v končnih poročilih niso mogli dobiti posebnega mesta. Kljub temu so
mi bili pogosto pred očmi, še posebej takrat, ko sem iskal to ali ono opredelitev za naselje
in njegove prebivalce nasploh. Pač v skladu s spoznanjem, da sta posamezno in splošno
medsebojno nerazdružno povezana.
Človeka kot posameznika nikakor rusem zaobšel tudi tedaj, ko sem razpravljal o
načinih življenja iz bolj teoretičnega zomega kota. V prispevku Razumevanje načina
življenja v dmžbeni praksi pravim: »Zanimanje za avtentičnost dmžbenui pojavov mora
poseči na raven korOaetnega in individualnega. Torej tudi na raven vsakdanjega življenja
posamezrukov in njihovih individualnih življenjskih skušenj.«'* Govorim o tem, da je
razmerje med individualnim in splošnim pri strokovrü obravnavi načinov življenja eno
osnovnih vprašanj. »Gre za bolj ali manj splošno podobo in gre za izrazitejše individualne
odmike. Opravek imamo z načiru življenja posameznikov in z načini življenja na bolj aK
manj splošnih ravneh. So načini življenja na splošni ravni, ki omogočajo izrazitejše
individualne življenjske sloge, in takšiu, v katerih je razprtih manj možnosti. Sicer pa so
13 N.d., Str. 260-261.
14 Slavko Kremenšek, Etnološki razgledi in düeme, 3, Ljubljana 1987, str. 91.
271
potrebe po posebnostih v načinu življenja, po takšni ah drugačni izjemnosti, razHčne...«.^'
Ugotavljam, da je o načinih življenja mogoče govoriti kot o makro- in mikrostrukturah,
oziroma strukturah, ki se razvrščajo med ta dva pola. In nadaljujem: »Medsebojno se
prepletajo. Načini življenja nastajajo, se spreminjajo, zginjajo. Nekateri med njimi so
kratkotiajni, drugi tidoživi. Najbolj minljivi so seveda osebni načini življenja. Teh s smrtjo
posameznikov preprosto ni več. Bolj so osebnostno poudarjeru, bolj so neponovljivi. Sicer
pa je posameziük navadno nosilec več načinov življenja.«^'
Zanimanje za človeka kot posameznika je seveda razvidno tudi iz vprašalnic za
etiiološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja. In iz del slovenskih etiiologov. Če
bodo le-ti bolj dovzetni za Šmitek-Jezernikovo »prekrščevanje«, bodo pač postali
antropologi. Sam se tej ceremoniji prav gotovo ne bom pridružil.
Omenjeni proces seje že začel. Žal brez vsakršne prave strokovne podlage. Temeljni
kriterij za »antiopološko naravo« nekega dela, ki ga Zmago Šmitek in Božidar Jezemik v
svojem članku kar dvakrat navajata, je iz nakazanih razlogov na sila šibkih nogah. Kdo
lahko trdi, da je, na primer, Sigismimd Herberstein, po Šmitku in Jezemiku eden zgodnjih
predstavnikov antropološkega misehiega toka na Slovenskem, v svojih Moskovskih
zapiskih posebno pozornost posvečal človeku kot posamezniku v nasprotju s človekom
kot kolektivno ah etnično entiteto? Res je Niko Županič, ki naj bi bU po Šmiticu in Jezemiku
»prvi slovenski akademski antiopolog«, pisal o »antropološkem značaju« Nikole Pašiča,
Jovana Cvijiča in dmgih »pomembiiih Jugoslovanov«, je pa na drugi stiani v »prispevku
k antropologiji in etnografiji Srbov na Kranjskem«, v razpravi Žumberčani in Marindold'^
kije prav tako antiopološkega značaja, ves pri kolektivni ah etnični entiteti. In tako naprej.
Zmago Šmitek in Božidar Jezemik sta pozabila povedati, pri kom »je mogoče še
danes zaslediti mnenje, da antiopološke tradicije na Slovenskem sploh ni bilo in da zanjo
še danes ni prostora« Zaiiimivo bi bilo kaj več zvedeti o podlagi trditve, ki je vsebovana
v sledečih stavkih: »Etiiična pripadnost je dobila poseben poudarek in pomen v evropski
zgodovini 19. stoletja v obdobju romantike, ki je odkrilo državotvorno moč nacionalne
zavesti. Zxmaj Evrope je ni in tudi ne v Evropi, kjer je temeljni subjekt človek kot državljan
ne glede na svojo nacionalno, versko, rasno, spolno pripadnost...«." Ker sem še vedno
prepričan, da je ameriška kultuma antiopologija pojav 20. stoletja, se sprašujem, kakšno
vlogo je »v procesu oblikovanja ameriške kulturne antropologije« dejansko odigral
Friderik Baraga. Naša avtorja namreč trdita, da je imel v tem procesu »pomembno
mesto«.
Skratka, prispevek, o katerem govorim, vsebuje toliko napak in vprašljivih stahšč,
da se moramo resno povprašati, kakšno je personalno zaledje kultumoantiopološkega
dela študijskega programa Oddelka za ehiologijo in kulturno antropologijo ljubljanske
Filozofske fakultete.
15 N.d., str. 95-96.
16 N.d.,str.97.
17 Dr. Niko Županid, Žumberčani i Marindold, Prilog antropologiji i etnografiji Srba u Krai^skq, Beograd 1912.
18 Etnolog, 2/2 (Lm), str. 260.
19 N.d.,str.261.
20 N.d.,str.265.
272