896
LONDONSKE  IMPRESIJE
Matej   Bor
I.
Bili so trije in skoz mesto so šli —
boben, tanibura, pozavna    —
in njihova pesem je bila
otožna in pradavna.
Bila je pradavna, kakor je pač
pesem o kruhu,
bila je otožna, kakor je pač
pesem za kruhom.
Šli so in igrali so za pogrebom
nečemu, česar zanje ni več
med zemljo in nebom —
morda le v senci sanj,
a teh je malo
in jih bo čezdalje manj.
II.
Sedijo v soncu pred galerijo,
kjer vislijo največji mojstri sveta,
in ko ljudje, še pijani od njih, hitijo
tam mimo, slikajo svoje podobe —
na tla.
Slikajo svoje privide o deželi neznani,
prijazne pasje glave in rože iz Kenije,
in  v kape, ki leže tam ob njihovi strani,
mečejo ljudje z nasmehom
penij e.
In ko se poslovijo od zadmjega penija
pri ipeku kje v bližini Soba,
bo sanje neznanega genija
sprala s tlaka — prva poletna ploha.
III.
Gazelica iz Hvde parka Nemo gledajo črnega strica
iz Kenije, ki govori razvnetega lica
o Keniji. Ko razbija po tabli, kjer piše
»Za Kenijo!« je med njimi vse tise in tise:
ta Kenija — Morda ima prav ta duša somračna
iz Kenije, da bila bi Anglija lačna
brez Kenije, toda ravno zato, prijatelj
iz Kenije, ne popustimo niti za vatel
taim v Keniji!
57    Naša sodobnost
897