© Za besedilo: Aleksandra Jelušič, 2020

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: info@volosov-hram.si

			https://www.volosov-hram.si/kategorija-izdelka/vsi-izdelki/e-knjige/



			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=26040835

			ISBN 978-961-7086-32-4 (epub)





Aleksandra Jelušič


			RAČUNAJTE NA NAS


			Roman


			Sumnjaju neki da nosi nas pogrešan tok,

			jer slušamo ploče i sviramo rok.

			Al’ negde u nama je bitaka plam

			i kažem vam šta dobro znam:

			„Računajte na nas.“

			Nekateri menijo, da nas nosi napačen tok,

			ker poslušamo plošče in igramo rock.

			A nekje v nas je plamen bitk

			in povem vam to, kar dobro vem:

			„Računajte na nas.“

			(Đorđe Balašević, Računajte na nas)





Spoznavanje


			»Ime mi je Pika, Pika s prifrknjenim nosom.«

			Rodila sem se v mesecu aprilu. Mama je imela do odhoda v mestno porodnišnico zmotno mnenje, da bo s svojimi 26. leti zelo mlada mamica. V porodnišnici pa je presenečeno ugotovila, da je med najstarejšimi, zato so jo nekatera dekleta celo naslavljala z vi, porodničar pa jo je diskretno opozoril na morebitne zaplete, ki se pri starejših mamicah med porodom lahko pojavijo. »Samo toliko, da boste pripravljena,« ji je dejal.

			Moja babica oziroma Baba R., kot sem jo imenovala, je mojo mamo pred nosečnostjo velikokrat opomnila: »Ko se odločiš za otroka, se odločiš za investicijo, v katero boš brez-pogojno vlagala vsaj enaindvajset let, donosi bodo pa zelo tvegani.« Sprva naša Baba R. torej ni bila preveč naklonjena misli, da bi imela moja starša otroka. Še sploh zato ne, ker bi to pomenilo, da bi v njeno stanovanje postavili otroško posteljico, ponoči pa bi se v sosednji sobi slišalo vreščanje malega črva. Ne vem, kako je gledala na našega očeta in kako je ocenjevala investicijo, a na prvi pogled je bilo videti, da se še kar dobro razumeta.

			Ko je mama pričela globoko dihati in so se izmenično pojavljali predporodni krči, se je res nekaj hudo zapletlo. Njen otrok se je zataknil. Vedno sem si predstavljala, kako se z vso močjo držim za popkovino, da me porodničar ne bi s svojimi velikimi kleščami potegnil iz nje. V mami je bilo toplo in prijetno, zunaj pa … Kdo ve, kaj me čaka zunaj.

			Mama je rojevala zelo dolgo in v veliki agoniji. »Ugotovili so, da se je tvoj nos zataknil, in zato te niso mogli spraviti iz mene,« mi je razlagala. Zaradi omenjene težave sem imela že ob rojstvu prifrknjen nos. Smešno je bilo, da je tudi mama imela podoben nos in se je po vsej verjetnosti tudi ona zataknila.

			 Lahko bi me poimenovali Anastazija, Izabela, Viktorija, Elizabeta. To bi mi bilo zelo všeč, saj so dolga in zveneča imena v meni vzbujala občutek pomembnosti. Žal se je mama odločila, da bom Pika. Ime mi je šlo vedno strašno na živce, še posebej, ko sem začela hoditi v šolo in ugotovila, da je pika pravzaprav ločilo, ki zaključuje stavek. Večjega bremena, kot da te lastna starša poimenujeta po ločilu, otroku skoraj ne morete nakopati. Sem pa bila kljub temu vesela, da se mama ni odločila, da bi bila na primer Vejica. Si zamislite, da bi na naslovnici knjige, ki jo pravkar prebirate, pisalo, da jo je napisala gospa Vejica? No, tudi sama si tega ne znam zamisliti.

			Nadalje se je zgodilo tako, kot si je Baba R. želela, da se ne bi. V njenem blokovskem stanovanju sem si prisvojila svojo sobo, ponoči pa je ves čas igral radio, kot je Baba poimenovala moje vreščanje. A nenaklonjenost novemu in zelo glasnemu družinskemu članu je bila le začasna, in kot je mama že na začetku predvidela, se je Baba R. prvič, ko me je vzela v naročje in me pocrkljala, zaljubila vame in od takrat naprej me je oboževala.

			Babo R. tako ni motilo, da sem pri dveh letih, ko sem se postavila na lastne noge, pričela zlagati posodo iz omar, odpirati vrata in stikati po njeni sobi. Ne, Babe vse to ni motilo. Tudi to ne, da sem zgrizla in oslinila Engelsov in Marxov Komunistični manifest, najvplivnejšo knjigo vseh časov. Problem je bil v tem, da je bila Baba na to knjigo zelo ponosna – ne zaradi njene vsebine, temveč zaradi njene vrednosti, saj je šlo za enega izmed zgodnejših ponatisov, za katerega se je Baba nadejala, da bi ga bilo kasneje pametno prodati za lep denar.

			To so bili lepi časi, ki se jih po pravici povedano ne spominjam oziroma so zelo megleni. Ljudje so po pripovedovanju Babe R. gradili velike hiše, za obnovo svojih stanovanj so jemali kredite, ki so se kasneje zaradi velike inflacije izničili, veliko so se družili. To je bil tudi čas, ko so ljudje hrepeneli po izdelkih, ki jih v svoji državi žal niso mogli kupiti. Ko so verjeli, da je vse, kar se proizvaja čez mejo, boljše od domačega. Ko je bil beli kruh boljši od črnega in so si mladi prizadevali spremeniti svet. Moj mali svet je bil del tega velikega sveta in v njem sem se počutila odlično. Vprašanja o tem, zakaj si moja mama in oče nista zgradila velike hiše, zakaj sta še vedno živela v Babinem stanovanju in zakaj nista bila ena tistih, ki bi želela kaj spremeniti na bolje, niso bila moja vprašanja. O tem se je spraševala le Baba. A po mojem prihodu je bilo takšnih vprašanj tudi pri njej vedno manj.

			Ko sta moja starša v hribih kupila manjšo hišo, v katero smo zahajali ob vikendih, se je moj mali svet, ki je bil do tedaj omejen na Babino stanovanje, nekoliko razširil. Če sem do tedaj spoznavala življenje v centru mesta, kjer so mimo oken ves dan in vso noč vozili avtomobili in je bilo slišati hupanje avtomobilskih hup in zaviranje gum, topotanje korakov po mestnih ulicah in glasove ljudi, ki se pomenkujejo, potem je bilo v hribih skoraj tako, kot bi vsi zvoki izginili. Še pred jutrom so skozi okna prihajali nenavadni zvoki ptic in če si dobro prisluhnil, si v vetrovnih jutrih lahko slišal pozibavanje vej in šelestenje listja. Vse to je bilo zame novo in vznemirljivo.

			Pred hišo je stal velik betonski zid in ko sem od Babe R. – še pred vstopom v prvi razred – dobila zavoj barvnih kred, sem se naučila pisati prve črke in tudi brati. A to so bila le nujna znanja. V hribih sem se naučila še mnogo več. Spoznala sem živali in njihov skrivni jezik, drevesa in druge rastline, vonjave, liane, na katerih si se lahko zibal, gozdne jagode in robide, ki so te zbodle, če nisi bil pazljiv. Vse to je bila mala šola, ki se je naši Babi R. zdela nujno potrebna za vstop v veliko šolo, kar pa ni bil več hec.





Dnevniški zapis


			Od Babe sem dobila zvezek, v katerega bom lahko

			zapisovala svoje skrivnosti. Zvezek ima na desni strani ključavnico z majhnim ključem, ki ga nosim okoli vratu.





Oda hrustljavi hrenovki


			»Obljubljam, da se bom marljivo učila in delala … da bom …«

			Zgoraj zapisan stavek je bil le del parole, ki sem se je v prvem razredu – ob vstopu med Titove pionirje – morala naučiti na pamet.

			Bilo je leto 1983 in mama me je morala klofniti, da sem se skoncentrirala na vsebino, saj sva tisti dan besedilo najmanj stokrat ponovili, da mi je kaj ostalo v glavi. Mama se je tudi bala, da bom med nastopom zamrznila. Ko sem imela tremo, sem okamnela in iz mene ni bilo mogoče spraviti niti besedice. Samo strmela sem predse kot kip. Oče je rekel, da je to sindrom crkjene ribe, Baba R. pa je dodala, da je imel tudi oče kot otrok podoben sindrom in da to vse mine.

			»Če boš imela tremo, samo improviziraj,« me je bodrila Baba R. Takrat sem prvič slišala besedo improvizirati. Niti približno nisem vedela, kaj pomeni.

			Kot največja deklica v razredu sem zasedla velik del skupinske fotografije. Fotograf je bil moj oče. Morda sem tudi zaradi tega na sliki zavzela najboljšo pozicijo. Če je ne bi tistega leta posneli, se verjetno ne bi spomnila čipkaste bele srajce, modrega traku, ki so mi ga zavezali okoli vratu, dveh rjavih čopov, modrega krila na volan, belih žab s podolžnimi progami, modre kape titovke z rdečo zvezdo, rdeče rute in še bolj rdečih lic. Tako pa …

			S fotografije je evidentno, da sem bila na slovesnem sprejemu med Titove pionirje kar precej nervozna. Ko sem morala zrecitirati svojo zaobljubo, sem namreč od nervoze na prst desne roke pričela nevede navijati zgornji rob belih žab, ki so se mi izmuznile izza pasu. Navijala sem jih tako vztrajno, da se je občinstvo pričelo režati. Verjamem, da mama, oče in Baba R. ob tem prizoru niso bili posebno ponosni name, čeravno danes zatrjujejo, da je bilo simpatično. Za mamo je bilo pomembno le to, da nisem zamrznila in da sem povedala vso besedilo, za Babo R. pa je bila vse skupaj dobra improvizacija.

			Besedila se danes več ne spomnim, spomin na hrenovko pa je ostal živ, čeprav je nihče ni fotografiral. Niti ji noben izmed novopečenih Titovih pionirjev ni namenjal prevelike pozornosti. No, razen mene.

			V tistem času mi je bila hrenovka še posebej pri srcu. Všeč mi je bil njen ovoj, lepo napet, pokajoč ter hrustajoč pod zobmi. Tudi hrenovka, ki sem jo dobila na sprejemu med Titove pionirje, je pokala pod zobmi, zato sem jo pojedla do zadnjega grižljaja, nato pa se je vame zasejal občutek velike dolžnosti do tovariša Tita in do Socialistične federativne republike Jugoslavije.

			»Seveda se bom marljivo učila,« sem si obljubila. Če mi je republika podarila tako slastno hrenovko, potem je pionirjeva dolžnost, da ji tudi sam nekaj ponudi v zameno. Tako grejo te stvari.

			Še danes sem prepričana, da je bila to najboljša hrenovka v mojem življenju in takšne nisem jedla nikoli prej in ne pozneje. Škoda le, da so nam postregli le polovičko.

			Mi je pa ta hrenovka nakopala še cel kup težav, na katere nisem računala. Nekje v tistem času sem pričela razmišljati o tem, kaj bom, ko odrastem, ker se je to ujemalo s parolo o marljivosti, pridnosti in učenju. Če se že moram učiti, potem sem se želela predano lotiti cilja.

			Hrenovke imam rada še danes. Glede Titovih pionirjev sem si na jasnem; kdaj so hrenovke prenehale pokati pod zobmi, pa se ne spominjam. Kar naenkrat so pričeli prodajati takšne v plastičnem ovoju, od katerih se ti pri jedi odbijajo zobje. Prepričana sem, da današnje hrenovke v pionirčkih (če bi jih še imeli) ne bi vzbujale občutka dolžnosti.

			Kaj takega nikdar več ne bo uspelo prav nobeni sodobni hrenovki.





Dnevniški zapis


			Najboljša hrenovka je pionirska hrenovka, ki mi jo je podarila Socialistična federativna republika Jugoslavija.





Mala šola veterinarstva


			Splavala sem pozno, sem se pa že pri petih letih z očetom potapljala na dah in odkrila čar rib in drugih podvodnih bitij. Ribe so super, ker ne povzročajo hrupa, pa še skrivnostno se obnašajo. Najbolj vznemirljive so se mi vedno zdele ribe s prozornim trupom, skozi katerega lahko vidiš celotno drobovino.

			»Mala bo veterinarka!« je leta 1983 na morju v prikolici na Pagu, kjer smo vsako leto dopustovali, oznanil oče.

			 Mama je bila bolj racionalne sorte, prizemljeno bitje, zato je njegove čudne domislice demantirala. Nisem imela pojma, kaj pomeni ta beseda, in že izgovoriti jo je bilo težko, ne da bi se ti zavozlal jezik. Ker sem jo lahko uvrstila v okvir skrivnostnosti, sem se kar hitro odločila, da postanem veterinarka. Ideja ni bila slaba, saj mi je Baba R. razložila, da so veterinarji ljudje, ki zdravijo živali.

			»Podobni so zdravnikom, ni jim pa potrebno lesti v rit drugim ljudem, kot pri nekaterih poklicih.«

			Nisem točno vedela, katere poklice, povezane z ritjo, ima Baba v mislih. Pa tudi ni bilo pomembno. Drugi poklici me od tistega dne niso več zanimali.

			Babo R. sem zelo cenila. V resnici ji je bilo ime Marija, Baba Roga pa je postala nekje pri mojih štirih letih. Ta vzdevek si je prislužila zaradi svojega čudaškega obnašanja, saj me je takrat, ko sem naredila kaj narobe, strašila, da bo pome prišla Baba Roga. Nekega jutra sem jo res zagledala. Stala je med vrati in bila je točno takšna kot v knjigi Andersenovih pravljic – z vijolično haljo, segajočo do tal, in velikimi rogovi. Strašljivo!

			Babo sem zatožila mami in takrat so se strašenja prenehala. No, vzdevek pa ji je ostal in se ga ne bo nikdar znebila. Kazen je bila vzgojna.

			V drugem razredu sem učiteljici Ivani Stepišnik, ki je bila moja razredničarka od prvega do tretjega razreda, s ponosom povedala, da bom veterinarka.

			»To pa ni kar tako, se boš morala zelo potrudit in pridno učiti,« je tistikrat komentirala mojo izjavo. In tako se je pričel čas neformalnega izobraževanja za poklic veterinarja.

			V mestu je bilo težko pridobiti vsa potrebna znanja, zato sem še z večjim veseljem hodila na vikendico, ki smo jo imeli v hribih. Tam je bilo živali na pretek, pa še nad veterinarsko ordinacijo so bile navdušene.

			No ja, verjetno niso imele druge izbire.





Dnevniški zapis


			Ko bom velika, bom veterinarka. Trudila se bom ugotoviti, kaj ta poklic pomeni.





Mravlje ne marajo soli


			Šolanje moraš nekje začeti in jaz sem pričela pri mravljah, ki jih je bilo okoli hiše in v hiši vedno veliko. Največ smo jih imeli v kopalnici.





Dnevniški zapis


			a) Mravlje so podobne kolonam avtov.

			b) Mravlje imajo rade sladkor.

			c) Mravlje ne marajo soli.

			d) Mravlje imajo skrivnosten jezik

			 (med srečanjem se stisnejo druga k drugi

			 in si zašepetajo v uho.)

			Zadnja ugotovitev je bila kar trd oreh. Do nje sem se dokopala s povečevalnim steklom, ki mi ga je posodila Baba R. Zelo sem morala paziti nanj, saj ga je Baba R. uporabljala za branje drobnega tiska časopisov ter knjig in je bilo neprecenljivo.

			Do takrat sem imela Babo R. za kar prijazno bitje, dokler je nekega večera leta 1983 nisem zalotila na kraju zločina. V kopalnici je bila na desni strani pod umivalnikom razpoka. To je bil skrivni vhod, ki so ga mravlje uporabljale za svoje roparske pohode po hiši. Kot njihovi zaveznici so mi omogočale kvalitetno raziskovalno delo. Baba R. pa, ki je natančno vedela, kako sem jim naklonjena, jim je tistega večera v razpoko natrosila sol. Žrtev pokola je bilo veliko, Baba R. pa je za nekaj časa v mojih očeh izgubila vso človeško spoštovanje.

			Mravlje, ki jim je bilo morda po moji krivdi – ker nisem znala držati jezika za zobmi in sem na glas pripovedovala o njihovih skrivnih poteh – prehitro odvzeta pravica do dostojnega življenja, so si za moje pojme zaslužile vsaj častni pokop in so ga bile res deležne.

			Pokop je bil naslednjega dne pod jablano vrste bobrovec. Babi R., ki je bila vedno strastna kadilka, sem izmaknila nekaj vžigaličnih škatlic, ki so služile kot male krste za mravlje.

			Krsto je bilo potrebno pripraviti s posebno skrbnostjo, da bo mravljam v njej pri zadnjem počitku udobno. V ta namen sem vsako vžigalično škatlo v notranjosti skrbno obložila s cik-cak vato, vanjo pa nato položila truplo.

			Še danes sem istega mnenja, le stavek se je za nianso spremenil. Smrti namreč še nihče ni preživel.





Dnevniški zapis


			Vsako bitje si zasluži udobno preživeti smrt.





Živa trupla


			Oče, ki je bil vse svoje življenje fotograf in je fotografiral tudi pogrebe in portrete umrlih v krstah, mi je pripovedoval, kaj se je po pokopališčih in na uradih za pokop govorilo. Pri prekopavanju trupel so večkrat ugotovili, da ta sploh niso bila mrtva. Včasih so koga živega pokopali in takšna smrt je morala biti res huda. Baba R. je k temu dodala še svojo izkušnjo:

			»Ko sem bila sama otrok, so ljudje umirali drugače in tudi njihova smrt oziroma živost se je ugotavljala na drugačen način, kot to počnejo danes. Danes imamo patologe, ki z napravami ugotovijo, ali je bitje mrtvo. Nekoč so se ljudje zanašali le na srčni utrip in na ogledala,« je pojasnila.

			Ni mi bilo jasno, kakšno vlogo so pri smrti imela ogledala, sem se pa spraševala, ali ne bi bilo pametno v krsto za mravlje priložiti še drobec ogledala.

			»Škoditi ne more,« sem si mislila.

			A da bi mravlje po nesreči pokopala žive? Pri mojih ljubljenih mravljah si nisem mogla privoščiti takšne napake, zato sem k vsaki mravlji zraven drobca ogledala dodala še ščepec sladkorja. Za vsak primer, če bi se katera mravlja ovedla. Izračunala sem, da bi ščepec sladkorja v takih primerih zadostoval, da bi mravlja s tem odmerkom dostojno preživela do svojega naravnega konca. To se mi je zdelo dobro. Pokop mravelj pod jablano je potekal brez posebnosti, spremljala pa sta ga sosedova mačka Lizika in pes Gustav.





Dnevniški zapis


			Mravlje so bile dostojno pokopane. Psi in mačke žalujejo za umrlimi in imajo radi pogrebe.





Kure imajo srce


			Drugo večje spoznanje me je doletelo, ko je Baba R. domov prinesla domačo kuro. Pri nas se je kurja juha kuhala samo iz domačih kur. Oče jih sicer ni maral, ker je bil mestni otrok. Ob takšnih priložnostih se je razburjal, da bomo spet jedli jahalno kuro. Nisem razumela, kakšna je razlika med jahalno kuro in kuro, kupljeno v trgovini. Svoj čas sem si celo predstavljala, da jahalne kure resnično jahajo konje in so športno grajene, kar pa se mi ni zdelo nič slabega. Ob neki priložnosti sem o tem povprašala Babo R., najbolj bistro bitje v naši družini, in ta mi je razložila, da je z jahalno kuro mišljeno žilavo in trdo meso, ki pa ga oče ne mara.

			Sama sem oboževala jahalne kure, saj je bila juha, v kateri se je kuhala takšna kura, zlato rumena, če je nekaj ur stala, pa se je na njej naredila debela rumena skorja. Oče jo je naskrivaj vsakič odstranil, a ga nisem zatožila. Po svoje sem ga razumela. To je bilo podobno, kot bi mene silili z riževim narastkom in limoninim sokom, česar nisem marala. Ali pa z ričetom. Se mi zdi, da je to mojo lastnost cenil in tako tudi on mene ni silil z jetrci pravkar zaklanega prašiča, ki so bile na jedilniku vsakič po kolinah in so bile v naši družini zelo cenjene. Tako sva sklenila nekakšen tihi pakt, o katerem pa nikoli nisva na glas govorila.

			Tistega dne je Baba R. domov prinesla veliko jahalno kuro. Na šporgetu je segrela velik pisker vroče vode in z njo oparila kokoš ter se lotila perja. Ker so se mi kure smilile, sem se med temi rituali zaprla v hišo in se Babi R. pridružila šele, ko je iz kuhinje zadišalo po juhi, v šporgetu pa se je že pekla ta ista kura, ki se je še malo prej kopala v slani vodi s korenjem in drugo jušno osnovo. Tudi tega kompliciranega postopka nisem najbolje razumela.

			Tokrat pa je bilo drugače. Baba R. je predlagala, da sem pri eksekuciji kure prisotna, saj da bo to dobro vplivalo na mojo neformalno izobrazbo – kajti zdaj so v družini že vsi vedeli, da vzgajajo bodočo veterinarko in glede na mojo zagnanost ni nihče podvomil, da bi pri tem lahko v prihodnosti prišlo do kakšne spremembe.

			Guljenje perja je potekalo brez posebnosti, ko pa je Baba R. jahalni kuri v ta zadnjo potisnila najprej dva prsta in nato celo roko, se me je lotila omedlevica. Kaj vse se je skrivalo v kuri, je bil pravi čudež. Vedela sem na primer, da ima človek dolgo črevo, srce, ledvice, možgane in druge notranje organe, nisem si pa mislila, da imajo vse to tudi jahalne kure, le v pomanjšani obliki. Največ, kar sem pričakovala, da bova našli tam noter, je bilo kakšno jajce ali kaj podobnega.

			Ampak vse to?

			Ko je slednjič Baba R. iz kure potegnila srce, sem omedlela. Nezaslišano je bilo spoznanje, da imajo tudi kokoši srce in če imajo srce kokoši, potem morajo po vsej verjetnosti čutiti tako, kot čutim sama.

			»Kako pa je z velikostjo srca?«

			Baba R. mi je namreč večkrat rekla: »Ti si moje največje srce!« Tudi jaz sem njej to pogosto rekla, čeprav takrat še nisem razmišljala o povezavi med velikostjo srca in ljubeznijo, ki jo je nekdo sposoben čutiti do sobitja.

			Če to drži, potem ima moja Baba neskončno veliko srce in mi ni jasno, kako ga je sploh možno spraviti v njeno telo.

			To je spremenilo vse in moje raziskovalno delo se je moralo začeti znova.





Dnevniški zapis


			Kokoši imajo srce. Je manjše od mojega. Ugotovila bom, ali imajo tudi mravlje srce in kako je veliko. Ali je velikost srca povezana z ljubeznijo?





Tudi mravlje imajo srce


			Postopek zbiranja podatkov sploh ni bil enostaven, saj se tudi z Babinim velikim povečevalnim steklom ni dalo razbrati, ali mravljam v trupu kaj utripa. Da bi kakšno mravljo zaradi tega prikrajšala za življenje, pa tako ni prišlo v poštev.

			Potem sem se domislila.

			Potrebno bo izkopati trupla izpod jablane, jih preveriti in nato ponovno pokopati. Mravlje verjetno ne bodo imele nič proti. Ideja je bila genialna in nanjo sem bila strašno ponosna. Tako bi lahko rešila tudi katero izmed preživelih mravelj – če je bila slučajno zaradi mojega pomanjkanja strokovnosti živa zakopana.

			Naslednjega dne so se pričela velika izkopavanja, ki sta jih ponovno spremljala sosedova mačka Lizika in pes Gustav. Na moje veliko razočaranje so se vžigalične škatlice izkazale za popolnoma neustrezne, saj so bile od vlage in zemlje že po dobrem tednu tako zdelane, kot bi tam zakopane ležale že leta. Našla sem nekaj razmočenega kartona, ki se je ob izkopavanju premešal z zemljo, o trupelcih pa ni bilo sledov. Je pa bila posledica tega spoznanja inovacija, ki sem jo uvedla pri pokopavanju. Od takrat naprej so se trupla pokopavala v rumenih plastičnih jajčkih, ki so ostale od čokoladnih kinder jajčk, ki mi jih je vsake toliko prinesla Baba R. iz Avstrije. Kupovala jih je pri Debeli Berti.

			To je bila odlična roba.

			Eksperiment s plastičnimi jajci

			Plastično jajce sem teden dni namakala v vodi, ga za nekaj tednov pustila zakopanega na vrtu in izkazal se je za neuničljivega. Tako je bila dilema glede dostojnih pokopov za nekaj časa rešena.

			Umrle kobilice, mravlje, hrošči in vešče so dobili dostojni zadnji počitek v prelepi vodoodporni rumeni krsti z zaobljenimi robovi. V notranjosti je bila krsta obdana z vato, k posmrtnim ostankom pa je bil dodan še sladkor in drobec stekla oziroma ogledala.





Dnevniški zapis


			Veliko sem se naučila. Vem vse o malih živalih. Opazovala bom pse, mačke, krave, piščance, prašiče … O njih še ne vem vsega, ker so te živali velike.





Ali znajo psi in mačke govoriti


			Dilemo glede sporazumevanja mačk in psov sem najprej razčistila z Babo. Baba R. je večkrat navrgla, da še vedno neguje otroka v sebi in ta otrok zna odgovoriti na vsa vprašanja. Kot otrok sem si tega otroka, ki živi v drobovju moje Babe, zelo nazorno predstavljala. Velik je bil nekaj centimetrov – ni bilo logično, da bi bil večji, ker kako bi ga drugače lahko Baba nosila po svetu?

			Nekoč sem jo o tej zadevi kar naravnost povprašala: »Kje imaš spravljenega otroka, ki raste v tebi, Baba?« Sprva me je začudeno pogledala, kot da ne bi vedela, kaj jo sprašujem, čez nekaj trenutkov pa je dojela in se nasmehnila. Z desno roko se je prijela za prsi in s prsti trikrat udarila po njih: »Tukaj noter se skriva moj otrok. V srcu,« je odgovorila.

			Zaključila sem, da mora biti otrok velik le nekaj centimetrov. Res da je bilo Babino srce neskončno, a kljub temu ni bilo tako veliko, da bi vanj lahko spravila večjega otroka.

			Morda bom tudi sama nekoč v sebe spravila otroka. V tistem trenutku mi noben otrok iz našega bloka ni bil tako zelo všeč, da bi ga spravila vase, a verjela sem, da se bo nekoč takšen otrok pojavil. Zagotovo se bo. Baba je mojim razmišljanjem prikimavala, ker je verjela v rek, da za vsako rit raste šiba. Tudi sama sem verjela v ta rek, ker sem verjela v Babo.

			Otrok, ki ga je Baba nosila v svojem srcu, je bil drugačen kot odrasli ljudje, čeprav je razmišljal zelo pametno in se je zanj zdelo, da je prebral veliko knjig in prepotoval veliko dežel. Govoril je z Babinim glasom in se smejal z Babinim smehom, njegove misli pa so bile drugačne kot Babine. Za razliko od odraslih je otrok, tako kot jaz sama, verjel, da tudi živali govorijo, le da ljudje ne razumemo njihove govorice.

			Gustav, na primer, je vsakič lajal nekoliko drugače. Kasneje sem ugotovila, da je to odvisno od njegovega razpoloženja. Tudi Lizika je vsakič mijavkala nekoliko drugače. Čez čas sem se na njuno govorico že tako navadila, da se mi je zdelo, kot da natančno vem, kaj mi želita sporočiti.

			Ko se je Lizika počutila udobno, je predla. Kadar je bila lačna, je mijavkala v visokih tonih, kadar si je želela moje pozornosti, je mijavkala v nizkih tonih, in kadar je bila zaljubljena in so k njej hodili drugi mački, ki so bili v njo zaljubljeni, je spuščala čudne zvoke, ki so bili zelo malo podobni mijavkanju. Tudi Gustav se ni obnašal nič drugače, le da je uporabljal svoj jezik.

			Babinega otroka, spravljenega v njeno srce, sem povprašala, na kakšen način bi lahko Liziko in Gustava naučiti človeške govorice, ko pa ne obvladata niti osnovne abecede.

			Odgovor je bil moder: »Pričeti je potrebno na začetku. Tako kot pri dojenčkih. Z njimi se je potrebno veliko pogovarjati in jim stvari tudi pokazati. Potem jim je čez čas vse jasno.«

			Odgovor je bil odličen. Kako da se že prej nisem tega domislila. Ustanoviti je vendar potrebno šolo za živali. Od mame sem izvedela, da se takšna šola imenuje cirkus in da je mogoče živali marsičesa naučiti. Ja, tudi govoriti. Psa in mačke težje, papagaje pa z lahkoto naučiš tudi govoriti.

			Tako je bila na našem bregu ustanovljena prva govorna šola za pse in mačke, imenovana Cirkus. Šolo sta obiskovala Lizika in Gustav, ki sta bila zelo nedisciplinirana učenca. Kje si pa še videl, da učitelj teka za svojimi učenci ali jih ima celo na povodcu? A v naši šoli se ni dalo drugače. Kasneje sem uvedla tudi nagrajevanje pridnih učencev. Otroci smo v šoli v beležko dobili čebelico, Lizika in Gustav pa sta za nagrado dobila polovico košaške hrenovke ali pasjo radost – kar pač je bilo v hladilniku. Ob takšni nagradi sta kmalu poznala vse črke naše abecede. Baba je sicer trdila, da to ni res in da je na delu samo moja domišljija, a kadar Babe ni bilo zraven, sta Lizika in Gustav brez napake zrecitirala abecedo.





Dnevniški zapis


			Psi in mačke se lahko naučijo abecede. Uporabljaj nagrade in ne zahtevaj od njih, da svoje znanje razkrijejo drugim. So pametni. Če bi drugi izvedeli, kaj oni vse lahko, bi jih dali na povodec.





Volk in čarovnica


			Kot naročeno je kilometer stran od naše hiše, na velikem družinskem posestvu, živela vdova.

			Gospa Zajc je pred desetimi leti izgubila moža. Govorilo se je, da se je ustrelil s puško za ubijanje prašičev, ki jo je uporabljal na kolinah. Misel se mi je zdela grozljiva in tiste hiše me je bilo vedno strah. Tudi gospe Zajc me je bilo zelo strah in je velikokrat nastopala kot glavna junakinja v mojih nočnih morah. A zdaj je bilo treba narediti korak naprej in strah ni prišel v poštev. Treba bo na njeno kmetijo, kajti le tako bom lahko preučila obnašanje večjih živali.





Dnevniški zapis


			a) Koliko jajc znese kokoš na dan?

			b) Zakaj nekatere kokoši ne nesejo jajc?

			c) Zakaj piščančki živijo pod lučjo?

			d) Kako pripraviš kravo, da ti da mleko?

			e) Zakaj prašiči nimajo perja?

			Raziskovalno delo se je pričelo konec poletja leta 1983. Najprej sem gospo Zajc opazovala z varne razdalje. Čepela sem v grmovju in gledala, kako kosi travo. Ne bi me opazila, če me ne bi zavonjal njen pes Medo in pričel divje lajati name in se sliniti.

			Pognal se je proti meni in mi kazal svoje velike zobe, pa ga je gospa Zajc ustavila.

			»Marš, cepec stari!« je zahrumela nanj in pes se je s cviležem umaknil.

			Medo me je spominjal na volka iz pravljice o Rdeči kapici, ki sem jo na kasetofonu poslušala tolikokrat, da se je naposled strgal trak v kaseti. Z Babo R. sva ga sicer poskušali zalepiti, a kaseta nikoli več ni delala tako kot treba. Gospa Zajc pa me je spominjala na čarovnico iz zgodbe o Janku in Metki. Bila je točno takšna kot glavna igralka v mojih nočnih morah. Na bradi je imela bradavico, iz katere so ji štrlele tri trdovratne bele dlake, belo kito las pa je imela vedno pospravljeno pod temno modro ruto. Pri hoji si je pomagala s kolom in bila je sključena, kot so pač sključeni stari ljudje.

			Ko sem jo tokrat prvič slišala govoriti, me je njen glas zelo presenetil, saj ni bil takšen, kot sem si predstavljala. Sploh ni bil hreščeč in grob. Prej nasprotno. Govorila je nežno in toplo in imela je zelo prijazen pogled.

			Pa še nekaj … če bi bila gospa Zajc tako hudobna kot tista gospa Zajc iz mojih nočnih mor, bi pustila, da me njen volk raztrga, pa tega ni storila. Torej le ni bila tako strašna, kot se mi je zdelo.

			Tako se je pričelo dolgo in lepo prijateljstvo med deklico in osamljeno gospo z bradavico in brki nad zgornjo ustnico, ki je imela nekaj hektarjev posestva, v hlevu pa kravo Miko, prašiča z imenom Tito, petelina Dolfija z jato kokošk, v hiši pa psa Meda in dvanajst mačk.





Dnevniški zapis


			Gospa Zajc je prijazna gospa. Njena bradavica ni grda. Medo je pes in ne volk. Gospa mi je pustila božati njeno kravo Miko. Molsti je nisem smela.





Petelin Dolfi


			Pri gospe Zajc je bilo zelo pustolovsko, saj se je ves čas kaj dogajalo. Zjutraj je bilo potrebno poiskati jajca, ki jih je znesla jata kokošk. Zlesti je bilo potrebno skozi majhno odprtino v zapuščenem delu hleva, kjer so med slamo kure legle jajca. To je bilo prijetno opravilo, kot bi se s kokoškami igrala skrivalnice – le da sem jaz iskala jajca in ne kokoši.

			Gospa Zajc je bila z mojim delom zelo zadovoljna in mi je za nagrado spekla jajčno omleto s slanino. Takšne doma nikoli nisem jedla. Zraven je ponudila še krajec rženega kruha, ki ga je spekla že v četrtek. Pes Medo mi je med jedjo lezel v naročje in si vsakič priboril zalogaj. Na najino prvo neprijetno srečanje sva oba že pozabila. Najin odnos je bil dober.

			Gospa Zajc je ob najini navezanosti rada pripomnila: »Kamor gre bik, tja gre tudi štrik,« in res je bilo tako!

			Sem pa imela s kurami tudi neprijetno izkušnjo. Pravzaprav s petelinom Dolfijem, ki si je svoje ime – po pripovedovanju gospe Zajc – prislužil zaradi svoje diktature nad kurami. Tudi zelo glasen in napadalen je bil. Ko sem nekoč pobirala jajca, se je priplazil v zapuščen del hleva in se mi zapodil v rit. Dolfija se čez čas nisem več bala, sem pa imela do njega veliko spoštovanje. Najraje sva se drug drugemu izognila v velikem loku.

			Dolfi ni imel dolgega življenja. Njegov konec je bil tragičen in na trenutke celo smešen.





Dnevniški zapis


			Petelini so lahko bolj nevarni od psov. Petelini ne nesejo jajc.





Krava Milka


			Kravi Milki je bilo v resnici ime Mika, a sem jo preimenovala. Gospa Zajc ni poznala čokolade s tem imenom in je tudi ni nikoli poskusila. Po moževi smrti je njena sladkorna bolezen napredovala in vsak dan si je v stegno zabodla veliko iglo. Igel nisem marala, zato sem se takrat vedno umaknila. Kljub temu da gospa Zajc ni poznala čokolade, pa ni imela nič proti ideji, da Miko preimenujeva v Milko.

			Krava se je lepo privadila novemu imenu in je vsakič, ko si jo poklical, pogledala v tvojo smer, pomežiknila in zastrigla z ušesi.





Dnevniški zapis


			Krave se sporazumevajo z mežikanjem in premikanjem ušes.

			Na novo ugotovitev sem bila zelo ponosna, tovarišica Ivana Stepišnik pa malo manj. Nikakor ni sprejela mojega razmišljanja. Mislim, da je morala biti ljubosumna name, ker sem otroke okoli sebe o teh zadevah poučevala veliko bolje od nje. Lahko bi postala tudi učiteljica, če se ne bi že šolala za veterinarko. Pa tudi živali so bile bolj prijetne kot otroci, ki smo med šolskimi urami nemirno pogledovali skozi okno in čakali, da šolski zvonec oznani konec pouka.

			Tako je leta 1984 vsak drugošolec na naši šoli vedel, kako se sporazumevajo krave.

			Je pa imela krava Milka tudi svoje muhe. Če jo je gospa Zajc vsakič uspešno pomolzla, meni nikoli ni hotela dati mleka, naj sem se še tako trudila. Vimena sem stiskala in vlekla točno tako, kot je to počela gospa Zajc, a krava je ostala trmasta. Poskusila sem ji tudi peti, se z njo pogovarjati s pomočjo mežikanja ali jo podkupiti s kocko sladkorja, pa se ni omehčala. Ob takšnih priložnostih sem se spomnila očetove pripombe. Včasih je pri mesarju mami prišepnil, da je govedina precej žilava in naj je ne kupi. No, tudi Milka je bila žilavo govedo in to svojo žilavost je s ponosom razkazovala naokoli.

			Gospa Zajc me je potolažila, da vse počnem prav, »le krava je preveč ponosna!«

			In res je bilo tako.

			Krava Milka je bila najbolj ponosna in žilava žival, ki sem jo v tistem času poznala.





Dnevniški zapis


			Krave so ponosne in žilave živali.





Pujs Tito


			Pujs Tito si zasluži svoje poglavje. Ime je dobil po našem voditelju Josipu Brozu Titu, ki ga je gospa Zajc zelo spoštovala in cenila. Bila je edina na bregu, ki je imela v spalnici namesto Marije z Jezusom oziroma namesto poročne fotografije obešeno njegovo barvno fotografijo. Na fotografiji je bil upodobljen v beli uniformi z zlatimi epoletami in prelepimi zlato rdečimi našitki. Nekateri so nad tem zmajevali z glavo, meni pa je bilo vseeno. Osebno nisem poznala ne Marije ne Tita, a sem kljub temu oba imela rada, saj so ljudje v glavnem o njiju lepo govorili. Nekoč sem gospo Zajc povprašala, kakšna razlika je med Bogom in Titom. Nekaj časa je premišljevala, nato pa povedala: »Med njima sploh ni nobene razlike. Oba še po svoji smrti delata čudeže.«

			Gospe Zajc nisem spraševala o čudežih, zame takrat te zadeve niso bile tako zelo pomembne. Veliko bolj so me zanimale živali in poklic, za katerega sem se šolala.

			Josip Broz Tito je umrl 4. maja 1980, ko sem imela 4 leta. Tega se samo bežno spominjam. Nanj imam iz tistega obdobja le en sam spomin – vidim Babo R. oblečeno v rožnato jutranjko, z navijalkami v laseh, kako hodi gor in dol po stanovanju in premišljuje.

			Vidim tudi velikanske vrečke, polne konzervirane hrane, ki jih nalaga na stelažo v špajzi, zraven pa mrmra vsem v poduk: »Prihajajo hudi časi. Boste že videli, kako bo vse to prišlo prav. Nič ne bomo mogli kupiti. Popolnoma nič.«

			Nekaj teh konzerv smo še dolgo hranili v kleti na vikendici in nihče niti pomislil ni, da bi jedel hrano iz konzerve, ko pa je na vrtu vse tako lepo uspevalo in so v hlevih krulili prašiči in kokodajsali piščanci.

			Gospa Zajc mi je povedala tudi, da so se vsi njeni zdaj že pokojni pujsi imenovali Tito. To ime zanje si je izmislil njen pokojni mož Lojze, saj je bilo po njegovem pravšnje za tiste, ki so vedno pri koritu. Edino cigar pujs ni kadil. »Verjetno bi si tudi cigaro prižgal,« je pripomnila gospa Zajc, »če bi si jih lahko privoščili.« Sicer nikoli nisem slišala, da bi kakšen pujs kadil ali si celo sam prižigal cigare, a na našem bregu je bilo vse mogoče.

			In pujs Tito je imel res strašen apetit. Vsakič, ko sem po tednu dni prišla h gospe Zajc in pokukala k njemu, je bil večji in bolj debel. Tudi ni bil najbolj snažen, saj se je rad povaljal v svojih iztrebkih. Gospa Zajc se ni strinjala z mojo idejo, da je treba dati pujsa na dieto in mu je še naprej v velikanski alfi, ki je stala v hlevu, kuhala slastne zalogaje.

			Včasih se mi je zazdelo, da se bo razpočil in bo ves hlev plaval v njegovih iztrebkih.





Dnevniški zapis


			Pujsi so vedno pri koritu, ker radi jedo. Jedo lahko tako dolgo, dokler ne počijo. Pri pujsih je potrebno paziti, da niso predolgo pri koritu, ker potem veliko iztrebljajo in smrdijo.





Kaj se je zgodilo petelinu in pujsu


			Na tej točki se moram znova vrniti k petelinu Dolfiju.

			Dolfi je imel navado, da si je proti večeru, ko se je v hlevu kuhala alfa, našel svojo oazo miru pri pujsu Titu. Baba R. je nekoč izjavila, da so kure kot Bude, zavzamejo čuden položaj in potem lahko ure dolgo meditirajo. Z gospo Zajc nisva poznali ne Bude ne besede meditacija. Verjetno nekaj povezanega s kokošmi.

			Še danes vidim Dolfija, kako sedi na robu ograde, pujs Tito pa leži v kotu hleva in ga opazuje, ne da bi pri tem trenil z očesom. Podoba je tihožitje dveh močnih osebnosti, ki sta skupaj našli svoj mir in slogo. Tako se vsaj zdi.

			Nedeljsko jutro marca leta 1984 bi bilo čisto navadno, če se ne bi iz hleva nenadoma zaslišal presenečen krik gospe Zajc. Medtem ko je čistila pujsove iztrebke, je na tleh namreč našla levo Dolfijevo perut. Z gospo Zajc sva ob tej priložnosti izvedli pravo forenzično raziskavo, vključno z rekonstrukcijo dogodkov.





Dnevniški zapis


			Pujsi jedo peteline. Pojedo jih kljub temu, da so njhovi prijatelji. Prijateljstvo pri pujsih ni ovira.

			Posvetilo se mi je, da je bilo to nenavadno bratstvo le pujsova ukana. V resnici je čakal na pravi trenutek, da pohrusta šibkejšega in zelo glasnega brata.

			Življenje pa tudi Titu ni prizaneslo. Gospa Zajc me je aprila leta 1985 poklicala po telefonu in mi povedala, da je umrl naš Tito. Ko sem poskušala izvedeti, kaj se je zgodilo, se je izmikala. Naposled pa je le priznala, da je Tito po pomoti padel na oster predmet in počil.

			Uh, sem bila jezna nanjo. Tito je bil predebel. Če bi ga z gospo Zajc dali na strogo dieto – kot sem predlagala – bi preživel ta nesrečen padec, tako pa …

			Je pa bilo v tem tudi veliko veselja, saj smo dobili nekaj lepih kosov mesa, iz katerih je mama naredila odlično pečenko in pohane zrezke.

			Tito je bil okusen, drugošolci naše osnovne šole pa so se naučili, da predebeli pujsi ob padcu na oster predmet počijo.





Dnevniški zapis


			Pujsi ob padcu na oster predmet počijo in iz njih nastane zelo dobra pečenka.





Kriminalistka


			Kmetija gospe Zajc še zdaleč ni bila edina kmetija tod naokoli. Včasih sva se z Babo R. odpravili na obisk k Marici in Frančeku, ki sta tudi imela veliko živali. Junija leta 1985 sta ravno kupila šest mladih prašičev.

			Baba R. in Marica sta klepetali ob kavi in sploh nista opazili, kdaj sem izginila v hlev, ali pa sta vedeli, da sem v hlevu, in jima je tako ustrezalo. Pujski so bili kot plišaste igrače. Topli in mehki. Odprla sem hlev in jih pocrkljala, tako kot sem imela navado pocrkljati Tita, ki sem ga po njegovi nesrečni smrti zelo pogrešala. Sem pa opazila, da so pujski zelo suhi. Marica in Franček se mi nista zdela skopuške sorte. Ali svoje prašiče premalo hranita?

			»Nič, pa jih bom sama nahranila,« sem se odločila.

			V levem delu hleva sem našla hrano in pujski so mlaskali in krulili od veselja. Jedli so in jedli in jaz sem jih hranila in hranila, dokler niso pojedli vse zaloge.

			»Tako, fantje, zdaj imate za nekaj časa dovolj!« sem jim zaklicala na odhodu. Bila sem ponosna nase in na svoje na novo pridobljeno znanje.

			Postajala sem prava veterinarka.

			Zvečer je na naš breg prišel zasopihan Franček. Krilil je in kričal v nerazumljivem jeziku. Tako zmedenega ga še nisem videla.

			Zjutraj sem izvedela, da sta dva prašiča poginila, štirje pa so v kritičnem stanju. Nekdo jih je preveč nahranil, reveže, in prašiči nimajo mere. Mama je morala Frančeku in Marici plačati stroške veterinarske oskrbe, ki niso bili majhni.

			No, tako se je končala moja kariera veterinarke. Izguba dveh prašičkov je bila velik udarec, od katerega se še tako izkušen veterinar ne opomore zlahka.

			Septembra leta 1985 sem tovarišico Ivano Stepišnik obvestila, da bom po poklicu kriminalistka, ki bo lovila barabe – to se mi je zdel pravi poklic. Za spremembo sem se odločila ob gledanju TV detektivske nadaljevanke, kjer je fotografinja pod krinko lovila barabe.

			Pri dopolnilnih dejavnostih sem se istega leta včlanila v krožek obrambe in streljanja z zračno puško.





Dnevniški zapis


			Ko bom velika, bom kriminalistka in lovila bom barabe.





Spok (Mister Spock)


			Tudi v mestu je bilo dogajanje zanimivo, za kar se lahko zahvalim svojemu najboljšemu prijatelju Spoku.

			Spoka sem poznala že pred prihodom v prvi razred, saj je stanoval v istem bloku kot jaz, le dve nadstropji nižje. Imel je mlajšo sestrico Ano.

			Spok mi je šel na začetku strašno na živce, saj je bil čuden. Ni se družil. Ni se pogovarjal in ni razumel mojih štosov. Ves dan je sedel na klopi pred blokom in buljil v knjige. V prvem razredu si je upravičeno prislužil vzdevek piflar.

			Drugače pa je bil Žiga še kar lušten fant, čeprav tega ne bi nikoli nikomur priznala, niti Babi R. ne, ki sem ji zaupala marsikaj. Žiga oziroma Spok, kot se je sam poimenoval, je imel štrenaste lase, počesane na petardo, in kriv nos.

			Ni nosil očal z debelimi stekli, tako kot večina piflarjev, ki sem jih poznala, a smo se iz njega kljub temu norčevali.

			»Piflar, piflar!« smo se režali.

			Teror nad njim je trajal pol leta in bi z njim nadaljevali kljub protestu naše tovarišice Ivane Stepišnik, če ne bi februarja leta 1983 naredila strateške poteze in ga presedla. Od tistega dne sva s Spokom delila šolsko klop.

			V spomin na najino prijateljstvo sva s ključi od stanovanja v mehki les na stranskem delu klopi vrezala najini začetnici S in P. Klop je še dolgo nosila najini začetnici, dokler ju slednjič niso nadomestili z novimi. Pa nič zato, začetnici najinih imen sva zapisala še v marsikatero drevo in zid na poti od doma do šole.

			Tudi ko se je najino prijateljstvo končalo, so drevesa še vedno rasla na istem mestu in rastejo še danes. Skupaj z njimi pa rasteta najini začetnici.





Dnevniški zapis


			S + P =





Zvezdne steze


			Spok ni bil vse svoje življenje Spok, to je postal šele po ogledu televizijske nanizanke Zvezdne steze. Junak z netopirskimi ušesi mu je bil tako všeč, da je iz časopisa izrezal vsako sliko, na kateri je bil upodobljen, in si želel, da bi tudi sam imel takšna ušesa.

			Zidovi njegove sobe so bili oblepljeni s fotografijami Spoka, vesoljskih ladij in vesolja.

			»Veš, Pika, ko bom starejši, se bom dal operirat!« mi je nekega dne prišepnil.

			Tovarišica Stepišnik je ravnokar razlagala o drevesih in njihovih plodovih. Njegova izjava je bila tako smešna, da sem se na glas zarežala in si prislužila črno piko v beležki.

			Predstavljala sem si Spoka z velikimi špičastimi ušesi in podoba me je neznansko zabavala. A ker je Spok razumel in podpiral moje veterinarsko vajeništvo, sem tudi jaz razumela in podpirala njega.

			Verjela sem, da bo, ko odraste, odličen astronavt, ki bo rešil planet Zemljo pred marsovci in drugimi pošastmi iz vesolja, ki nas po Spokovih besedah resno ogrožajo.





Dnevniški zapis


			Ponosna sem na Spoka, ker bo rešil naš planet.





Veterinarska ordinacija na podstrešju


			6. aprila 1984 je v nebo poletel Nasin raketoplan Challenger, sosedina mačka Luna pa je na podstrešju ilegalno povrgla štiri snežno bele in pet črnih mačk, z belo liso pod vratom. To je različica, ki so si jo izmislili sosedje. S Spokom sva namreč vedela, da se mački niso skotili na podstrešju. Prišli so iz vesolja.

			Razumljivo je, da sva ob tako pomembnih dogodkih imela s Spokom polne roke dela – jaz z veterinarsko prakso, on pa s preučevanjem vesolja in urjenjem vesoljskih veščin.

			7. april 1984 bi bil čisto običajen dan, če ne bi imela rojstnega dne. Ker se s puncami iz razreda nisem rada družila, bile so namreč dolgočasne, in ker sem imela samo enega pravega prijatelja, Spoka, sva sklenila, da po torti, ki sva jo pojedla v mestni kavarni, narediva nekaj nepozabnega, enkratnega in neponovljivega …

			Spok je imel odlično idejo, ki je bila tudi najlepše darilo, ki mi ga je kdorkoli podaril za rojstni dan.

			»Pika, našel sem odličen prostor za tvojo veterinarsko ordinacijo in za raketo,« je navdušeno razlagal.

			Tako se je pričelo najino nenavadno otroštvo na podstrešju našega bloka, kjer sva si prostor delila z golobi, vrabci, pajki, vesoljskimi mački in drugimi bitji.





Dnevniški zapis


			Podstrešje je zaprašeno, a ga bova s Spokom uredila. Baba mi je povedala, da so nekoč na podstrešjih lovili golobe in jih jedli. Od takrat naprej so na podstrešju duhovi, ki grulijo. Ne verjamem več v njene pravljice. Verjetno me želi samo prestrašiti, da ne bi hodila tja gor.





Pristanek neznanega letečega krožnika


			Še istega večera sva starše prosila, da bi se lahko družila tudi zvečer. Edini pogoj je bil, da sva ob devetih v postelji. Ker so bila vhodna vrata v naš blok po sedmi uri zaklenjena in ker v tistem času starši niso razmišljali, da bi lahko bile njihove ulice in stopnišča nevarni otrokom, sva lahko večere preživljala skupaj. Spok je doma povedal, da bo večer preživel pri meni, jaz pa sem uradno večer preživela pri njem. In stvar je bila urejena.

			Skrivaj sva odšla na podstrešje in tam uživala v urejanju najinega skrivališča. Večer bi minil brez posebnosti, če se ob 20.30 uri ne bi zgodilo nekaj nepričakovanega. O tem, kaj se je zgodilo, imava s Spokom vsak svojo zgodbo, obe pa sta resnični in ne puščata nobenega dvoma o tem, da se je vse tako tudi v resnici zgodilo.

			Pikina različica dogodkov

			S Spokom sva zaslišala ropot, ki je prihajal iz odprtega dela podstrešja, kjer je bila kamnita ploščad s kovinsko ograjo. Ko sva prišla na kamnito ploščad, sva nad seboj zagledala svetlobo, ki se nama je naglo približevala. Svetloba je postajala vse močnejša in kmalu več nisem mogla gledati vanjo, zato sem zaprla oči. Po nekaj sekundah sem jih znova odprla in zagledala čuden predmet, ki se je spustil na ploščad. Plovilo je spominjalo na krožnik. Vrata krožnika so se odprla in na njih se je pojavil tovariš Tito v beli obleki z zlatimi našitki. V rokah je držal devet mladih mačk. Mačke so mijavkale. Ob Titu sem opazila še neko bitje, ki sem ga takoj prepoznala. Bil je to pred nedavnim preminuli petelin Dolfi, ki me je pozdravil v človeški govorici in mi pomahal z desno perutjo. Tito je stopil do naju in nama v roke položil devet mačk. »Lepo poskrbita zanje!« je dejal. Salutirala sva mu, tako kot sva se naučila ob sprejemu med Titove pionirje. Vrata so se zaprla. Krožnik se je dvignil in odletel v nočno nebo.

			Spokova različica dogodkov

			S Piko sva zaslišala ropot, ki je prihajal iz odprtega dela podstrešja, kjer je bila kamnita ploščad s kovinsko ograjo. Ko sva prišla na kamnito ploščad, sva nad seboj zagledala svetlobo, ki se nama je naglo približevala. Svetloba je postajala vse močnejša in kmalu več nisem mogel gledati vanjo, zato sem zaprl oči. Po nekaj sekundah sem jih znova odprl in zagledal čuden predmet, ki se je spustil na ploščad. Plovilo je spominjalo na krožnik. Vrata krožnika so se odprla in pred menoj se je pojavila posadka vesoljske ladje Enterprise iz združene Federacije planetov. Kapitan Kirk nama je podal roko, ostala posadka pa nama je predala devet mačk in nama naročila, naj paziva nanje, saj so v resnici vohunski odposlanci Federacije planetov, ki nama bodo pomagali pri projektu RPZ – reševanje planeta Zemlje. Spok me je pozdravil s svojim vulkanskim pozdravom v obliki črke V, nato pa so se vrata Enterprisa zaprla in krožnik se je dvignil ter odletel v nebo.





Dnevniški zapis


			To je bil moj najlepši in najbolj nenavaden rojstni dan v življenju. Hvala, Spok. Hvala, Tito. Hvala, Enterprisova posadka.





Projekt RPZ


			Naslednjega dne se je na podstrešju pričel tajni projekt RPZ oziroma projekt za reševanje planeta Zemlje. Stvar je bila resna in nama je zadala kar veliko dela in skrbi. V projekt sva vključila tudi mačko Luno in njenih devet mladičev, ki so po Spokovi različici zgodbe bili vohunski odposlanci Federacije planetov in so tako kot midva imeli nalogo obvarovati planet Zemljo pred tujimi uničujočimi stvori iz vesolja. Kako v resnici zgledajo ti stvori, nisem imela pojma, a že beseda stvor je bila zame dovolj, da sem se resno lotila projekta.

			Mačko Luno in njenih devet mladičev, ki sva jih poimenovala kar Pluton, Venera, Mars, Uran, Saturn, Neptun, Merkur, Jupiter in Sonce, sva naselila v levem kotu podstrešja, kjer je bilo ostrešje nekoliko spuščeno in tako manj primerno za naju. Svojo domovanje so si mačke delile s pajki.

			Po večurnem raziskovanju sva prišla do ugotovitve, da je mačka Luna s planeta Luna, saj govori poseben jezik, ki ga midva s Spokom ne razumeva, sva se pa nanj že toliko navadila, da veva, kdaj je lačna, kaj pomeni, če prede, in kdaj jo tišči na sekret. Njeni mladiči so bili bolj nepredvidljive sorte in so ves čas krožili okoli Lune. S čeljustmi so jo močno vlekli za kožo na trebuhu, da ji je nabreknila, kot bi imela mozolje. Stvar je bila tako resna, da je Spok predlagal, naj jo pregledam v svoji medgalaktični ordinaciji, ki se bo v prihodnosti ukvarjala z reševanjem bitij s planetov izven našega osončja.

			Tega leta je vsak prvošolček na naši šoli vedel, da mačke niso s tega planeta.





Dnevniški zapis


			Včeraj sva posvojila devet mačk. S Spokom imava pomembno nalogo, o kateri ne smem ne govoriti ne pisati.





Vesoljski copati


			Nekaj dni po mojem rojstnem dnevu je Spok tovarišico Ivano Stepišnik šokiral z nenavadnimi šolskimi copati, s katerimi se je pojavil v razredu. Ovil jih je v aluminijasto folijo, ki jo je njegova mama Tanja Novak uporabljala za pokrivanje peciva med peko v pečici, da se vrhnji sloj ni ožgal.

			»Žiga Novak, da takoj sezuješ te smešne copate, drugače …!« je kričala tovarišica Stepišnik in si gladila svojo trajno, ki se je nekam čudno postavila pokonci, da je bila videti kot petelin.

			Le jaz sem vedela, da je Spok to storil zato, da bi bili njegovi copati videti vesoljski in ne zaradi tega, ker bi imel resne mentalne probleme, kot je zaključila tovarišica Ivana Stepišnik.

			Spok je bil napoten k psihologinji, a o tem ni želel razpravljati z mano. Babo R. sem povprašala, kaj je psiholog in s čim se ukvarja.

			Razložila mi je: »Psiholog je človek, ki ne mara ljudi, ki so drugačni od vseh ostalih. Če nisi takšen, kot so vsi ostali, se je bolje delati, da si, čeprav v resnici nisi.«

			»Zakaj se moraš delati, da si takšen kot drugi, če v resnici nisi?« sem se začudila.

			»Ker potem moraš k psihologu, ki se tako dolgo pogovarja s teboj, da si nato takšen kot vsi ostali.«

			Nisem si znala predstavljati, da bi lahko bil Spok čez čas tako dolgočasen, kot je bila večina sošolcev v razredu, ki niso vedeli ničesar o vesolju in drugih skrivnostih.

			»Bo Spok po pogovoru s šolsko psihologinjo še moj prijatelj Spok?« sem se spraševala. »Ali bo samo dolgočasen Žiga in ga najin projekt RPZ ne bo več zanimal?« Begala pa me je še ena pomembna stvar, ki jo je izrekla Baba R. Baba je vedno poudarjala, da mora človek ostati takšen, kot je, in da zaradi drugih ne sme postati drugačen, kot je v resnici. To, kar je povedala, torej ni bilo v skladu s tem, kar me je učila. Ta pomislek sem ji tudi omenila, a Baba je vedno našla pravi odgovor.

			»Včasih je izjemoma lahko drugače. Če vidiš, da ti neka stvar lahko škoduje, moraš …«

			»Improvizirati,« sem dokončala njen stavek. Zdaj sem o improviziranju že nekaj vedela. Beseda se mi je zdela na mestu.

			»Tako je! Treba je improvizirati,« je ponovila Baba in me pogladila po laseh. »Ti si moje srce,« je rekla in s tem je bil najin pogovor zaključen. Mojih skrbi pa s tem še zdaleč ni bilo konec. Morala sem ugotoviti, kdaj bo šel Spok k šolski psihologinji. Čas, ki ga bo preživel z njo, je zelo pomemben. Če bo namreč Spok predolgo ostal pri njej, bo postal takšen kot vsi ostali in projekt bo propadel.





Dnevniški zapis


			Ljudje, ki so drugačni, niso normalni. Če nisi normalen, se moraš delati normalnega, drugače moraš obiskati psihologa. Če se predolgo pogovarjaš s psihologom, postaneš tako normalen kot vsi ostali. Če si takšen, kot so vsi ostali, si dolgočasen. Ne maram psihologov in dolgočasnih ljudi.





Šolska psihologinja


			Spok se je po neljubem dogodku z vesoljskimi copati zaprl vase in vsak poskus, da bi izvedela, kaj se bo zgodilo z njim, je pri njem naletel na gluha ušesa. O tem preprosto ni želel govoriti.

			»Spok, kdo je psiholog?« sem ga poskušala omehčati.

			»Luna je od Zemlje oddaljena 384.403 km.«

			»Spok, prosim, pogovarjajva se o psihologu.«

			»Premer Lune znaša 3476 km.«

			»Spokkkk!« sem zaklicala. Bilo je zaman. V sebi sem vedela, da mi Spok ne bo povedal ničesar o obisku psihologinje in bo v zgodbo potrebno vključiti Babo R. ki je navajena improvizirati.

			Babi R. sem razložila vse o Spokovih vesoljskih copatih in posledicah njegovega – za gospo Stepišnik – čudnega obnašanja. Babi R. se Spokovo obnašanje sploh ni zdelo čudno. Ravno nasprotno. Zdelo se ji je strašno domiselno in simpatično. Sklenili sva, da Baba R. še isti večer obišče gospo Tanjo – Spokovo mamo – in jo povpraša glede njegovega obiska pri psihologinji.

			To se je tudi zgodilo in tako sem izvedela, da Spok ne bo obiskal psihologinje, temveč bo jutri skupaj z mamo obiskal šolsko socialno delavko, gospo Natašo Petkovič, ki je bila zelo simpatična in prijazna gospa in sva jo s Spokom imela rada. Baba mi je tudi obljubila, da po obisku pri socialni delavki Spok ne bo drugačen, saj so socialne delavke čisto nekaj drugega kot psihologi. Delajo se sicer zelo normalne, razumejo pa tudi drugačne in to ne jemljejo kot nenormalno.

			Babine besede so me pomirile in moje življenje je znova dobilo smisel.

			»Vse bo dobro!« sem si ponavljala in v to tudi verjela.

			In vse je bilo dobro. Socialna delavka je dala Spoku reševati test, ki ga je fant rešil tako odlično, da je bila gospa Nataša Petkovič šokirana. Gospe Tanji je zatrdila, da je fantova inteligenca nadpovprečna in da še nikoli nihče na naši šoli – v njegovi starosti – ni tako dobro rešil testa.

			Potem je bilo vse dobro. Tudi gospa Stepišnik se je od tistega dne do Spoka obnašala drugače in mu je celo dovolila, da občasno v razredu nosi svoje vesoljske copate.

			Ker sem njegove copate pohvalila pred celim razredom, se nobena punca v razredu ni smejala. Ravno nasprotno.

			Spoka so pričeli občudovati do te mere, da si je nekaj fantov iz našega 1. b razreda tudi samih omislilo podobno kreacijo, tovarišica Stepišnik pa je še bolj osivela in se postarala.





Dnevniški zapis


			Šolski sociologi so fajn ljudje.





Gospodična Zvezdana D.


			V našem bloku je živela še ena zanimiva ženska. Imenovala se je Zvezdana D. Tudi ona ni govorila našega jezika, zato je s Spokom nisva čisto razumela.

			»Kaj je mali, šta radiš?« je nagovorila Spoka, ki je samo izbuljil oči. Kaj je mali, ta del stavka sva razumela, drugi del pa … Nisva imela pojma, kaj pomeni ...

			Zvezdana D. je bila zelo lepa in prijazna gospodična. Gospodje so jo imeli radi, gospe pa malo manj. Tudi moji mami je šla Zvezdana strašno na živce. To sem ugotovila iz pogovora, ki ga je imela pred nekaj časa z očetom.

			Oče je ob sobotah zjutraj bral časopis, mama pa je imela navado ravno takrat največ govoriti. Ne vem, ali je vedela, da gre s tem govorjenjem očetu strašno na živce in da je v resnici ne posluša. Verjetno ni vedela, ker zakaj bi drugače vsako soboto zjutraj počela enako. Ali pa je vedela in ga je želela spravljati ob živce. Tega nisem razumela in ne razumem še danes.

			Tudi to soboto je očetu razlagala o ljudeh iz našega bloka. Mama o njih nikoli ni govorila nič lepega. Oče je ob njenem govorjenju vsake toliko rekel le zanimivo. To je bilo vse, pomenilo pa je, da ga stvar niti malo ne zanima in da je sploh ne posluša. Edina, ki je poslušala njene monologe, sem bila jaz. Strigla sem z ušesi in vpijala vsako nadrobnost. Tako je nanesel pogovor tudi na Zvezdano D. iz prvega nadstropja našega bloka, ki se je po besedah Babe R. lepo oblačila in je bila prava mačketina.

			»Si videl, Luka? Sem ti rekla, da je Zvezdana D. čudna. Njen se še ni trikrat obrnil v grobu, ona pa si je kupila novo 100-enko. To je katastrofa!« je mama razlagala ob kavi.

			Takrat je moj oče prvič tistega dne dvignil pogled od časopisa in nekaj rekel.

			»Ne bodi no ljubosumna!«

			To je bilo vse, kar je moj oče rekel glede Zvezdane D., a bilo je dovolj, da se je mama razjezila. Očitala mu je, da se na stopnicah vsakič obrne za njo, da ji mežika in da se v njeni bližini obnaša, kot bi bil bebav.

			Oče ji ni ostal dolžan in tako se je razvnel jutranji prepir, ki je zamrl šele takrat, ko se je v kuhinji pojavila Baba R. z železnimi navijalkami na glavi, ovita v rumeno jutranjko z vzorcem drobnih rdečih rož ter s čudnim nasmeškom na obrazu.

			Takrat sem prvič pomislila, da bi bila naša družina vesoljcu, ki bi se tega jutra znašel v kuhinji, videti kot norišnica.

			Mama na srečo ni bilo dolgo jezna na očeta. Oče je po kosilu nepričakovano pomil posodo. To se je redko zgodilo, zato mama ni imela druge izbire, kot da se z njim pobota.





Dnevniški zapis


			Manj lepe ženske so ljubosumne na bolj lepe ženske.





Stran z lasmi


			Spokova mama je bila zaljubljena v fantove svetle kodre in mu ni dovolila, da bi se postrigel na način, kot si je on želel – Spok si je želel takšne frizure, kot jo je nosil Mister Spock v Zvezdnih stezah – medtem ko moja mama, ravno nasprotno, ni bila niti malo navdušena nad mojimi dolgimi lasmi. Spredaj so bili postriženi na čelado, zadaj pa so bili daljši in prav tako porezani v ravni črti. Spok me je zaradi te frizure večkrat zafrkaval.

			»Podobna si robotu,« me je dražil. Roboti v Spokovih očeh niso bili cenjeni, saj niso imeli srca in tudi razmišljati niso znali. Vedeli so le to, kar so jih naučili astronavti. Spokova zbadanja so me zelo prizadela, saj nisem želela biti podobna robotu. Želela sem biti takšna, da bi bila Spoku všeč, in naposled se je to tudi res zgodilo.

			S Spokom sva prišla na idejo, da je treba moje lase odstraniti. Spredaj niso bili potrebni nikakršni popravki, lase zadaj pa je bilo potrebno porezati, saj so bili predolgi.

			»Če bi ti porezal lase, ki jih imaš zadaj, bi lahko imela takšno frizuro, kot si jo želim tudi sam. Na las bi bila podobna Mister Spoku,« je ugotavljal Spok. Že misel, da bi bila podobna njegovemu najljubšemu filmskemu idolu, je bila vznemirljiva in da sem pristala, me ni bilo treba prav veliko prepričevati. Takoj sem bila za stvar.

			S Spokom sva se dogovorila glede potrebnega orodja za krajšanje las. Oba sva že bila pri frizerju, zato sva vedela, da za oblikovanje frizure potrebuješ glavnik in ostre škarje. Pri glavniku ni bilo težav, zapletlo pa se je pri škarjah. Vedela sem, da imamo ostre škarje zaklenjene v omarici za prvo pomoč. Če bi Babo R. ali mamo pričela spraševati zanje, bi postala sumljiva in naposled bi morala razkriti najin načrt. Ostale škarje so bile premajhne, saj so se uporabljale le za striženje nohtov.

			Spomnila sem se, da so v stanovanju še ene škarje. To so bile ogromne in zelo ostre škarje, s katerimi je Baba rezala blago. Ja, te škarje so bile pravšnje, le najti jih je bilo treba.

			Ves dan sem jih iskala. Pretaknila sem vse kotičke stanovanja, dokler jih naposled nisem našla v Babini omarici, kjer je shranjevala sukance in gumbe. Uf, so bile težke in velike. Baba me je vedno svarila pred njimi, saj so bile ostre kot britev. Včasih sem jo opazovala, kako z njimi drsi po blagu.

			Vse je bilo pripravljeno za striženje, le Spok je moral še pridobiti izkušnje. Nekajkrat je zarezal v papir, nato v blago, za konec pa sva moji najljubši deklici Špelci skrajšala lase. Striženje mu je šlo odlično do rok. Ker so bile škarje težke, jih je moral držati z obema rokama in močno stisniti. »Zig, zig,« so naredile škarje in blago je bilo v trenutku prerezano.

			Na vrsti so bili moji lasje. Z njimi ni bilo težav. Spok je škarje namestil na primerno dolžino in močno stisnil. Šop las je padel na tla. Še dvakrat je ponovil opravilo in las ni bilo več. Vse je bilo super, le lasje so bili nekoliko stopničasto porezani – a tega tako nihče ne bo opazil. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem bila podobna Mister Spoku – bledikav obraz in temni lasje z ostrimi rezi. Če bi bil moj obraz bolj podolgovat, ušesa pa zašiljena, bi bila podobnost še bolj osupljiva.

			Nad novo frizuro sva bila navdušena, mama pa malo manj. Še isti dan me je peljala k frizerki Marici, ki je imela frizerski salon v sosednji ulici. Živela je v stanovanju nad frizerskim salonom. Zgradba je bila stara in v njej je zaudarjalo po vlagi. Kadar sem sedela v njenem frizerskem salonu, sem poskušala ves čas zadrževati sapo, da ne bi vdihavala neprijetnega vonja. Zaradi zadrževanja sape sem premikala vrat, kar pa frizerki Marici ni bilo všeč. Tudi tokrat se je pritoževala nad menoj, saj me je zaradi nemirnosti dvakrat zastrigla.

			»Pa imava štengo,« je zavpila. Štenga na laseh je pomenila, da lasje niso ravno postriženi. Nova frizura mi ni bila všeč, saj mi je Marica skrajšala lase na enako dolžino, da sem bila podobna ježu.

			Vso noč nisem zatisnila očesa, zjutraj pa sem se zbudila z glavobolom in slabostjo, zato mi je mama napisala opravičilo.





Dnevniški zapis


			Spok mi je naredil super frizuro, potem pa je gospa Marica vse pokvarila.





Čokolino


			Nekaj besed je treba nameniti tudi čokolinu, ki sem ga jedla vsako jutro. Še danes si ga velikokrat pripravim.

			Priprava čokolina ni enostavna in zahteva kar nekaj prakse in znanja, predvsem pa občutek.

			Najboljši čokolino je znala narediti Baba R. Oče je mleko preveč segrel, da so se naredile grude, mama pa je pripravila preveč redkega in mi ni dovolila, da bi ga posula s kakavom. V času mojega otroštva smo kupovali kakav Benko.

			Baba R. je stvar s čokolinom odlično obvladala. V svoji džezvi za kuhanje kave je mleko najprej ravno prav segrela, da ni bilo ne pretoplo in ne prehladno. Nato je v krožnik s kravico nasula ravno pravo količino čokolina in ga prelila z mlekom. Čokolino ni smel biti ne pregost in ne preredek. Če je bil pregost, se ni dovolj premešal in naredile so se grudice, če je bil preredek, pa ni imel pravega okusa.

			»Čokolino je pravi takrat, ko je ravno toliko trd kot malta za zidanje,« je ugotavljala Baba R.

			No, ta nasvet ni pomagal, da bi moj oče naslednjič naredil vsaj podobno dober čokolino, kot ga je znala narediti Baba.

			Ko je bil čokolino končan, sva ga posuli s kakavom, ki se je ob toploti raztopil. Takšen čokolino je bil odličen v kombinaciji z nedeljskim otroškim programom Živ Žav. Sedela sem na tleh pred televizorjem in na kolenih držala krožnik. Jedla sem ga z malo žličko in počasi, da je čim bolj dolgo trajal. Vsak grižljaj pa je moral vsebovati tudi nekaj kakava, da je lepo zaokrožil čokoladni okus.

			Tudi Spok je imel rad čokolino in tudi on je menil, da Baba R. skuha najboljšega.

			»Baba, ti narediš najboljši čokolino v naši galaksiji!« jo je pohvalil. Baba pa se je delala nevedno in ga vprašala, kako ve, da v drugih galaksijah kdo naredi vsaj približno tako dobrega. In imela je prav.

			Po svoje.

			Baba R. namreč ni vedela, da Spok pozna vse galaksije.





Dnevniški zapis


			Baba R. ne skuha najboljšega čokolina na svetu. Skuha najboljši čokolino v galaksiji.





Gospodična Zvezdana D., drugič


			V tem zapisu se znova vračam h gospodični Zvezdani D., saj se je zaradi nje zgodil neljubi dogodek, povezan z mojo veterinarsko ordinacijo, ki je obratovala vsak dan po šoli, med vikendom pa ves dan.

			Nekoč so podstrešje uporabljali tudi za obešanje perila, a v zadnjem času gor ni bilo nikogar, tako da naju s Spokom niso motili. Starši do danes še niso ugotovili, da popoldneve in večere preživljava na podstrešju. Prostor sva lepo uredila, tako da je bilo v njem udobno.

			15. aprila je Spok imel zame novo presenečenje oziroma novo teorijo, ki je bila povezana z marsovci in gospodično Zvezdano D. Razložil mi je, da marsovci ves čas živijo med nami, a se delajo, kot da so ljudje. V resnici pa niso. Podobno kot mačji mladiči, ki so bili samo videti kot mačji mladiči, v resnici pa so bili vohunski odposlanci Federacije planetov. Spok mi je namen vohunstva razložil takole: »Vohun je bitje, ki ga pošljejo na drug planet z namenom, da se tam dela čim bolj normalnega in zbere čim več informacij.«

			Včasih se mi je dozdevalo, da tudi Spok ni z našega planeta. Imel je namreč toliko znanja in informacij, da je bilo skoraj težko verjeti, da je star le osem let. Verjetno je bil star 1000 let in se je selil s planeta na planet. Če je bil Spok res vohun, potem je to odlično skrival. Spraševala sem se, ali bi se v primeru, če bi ugotovila, da je Spok 1000-letni starec z zgubanim telesom in groznim zadahom, najino prijateljstvo končalo. Ugotovila

			sem, da to ne bi ničesar spremenilo. Spok je Spok in bo vedno moj prijatelj.

			Nisem pa tudi najbolje razumela, zakaj bi marsovce zanimalo življenje na Zemlji in kaj bi počeli med nami, a je Spok vztrajal pri svoji teoriji. Za Luno je bilo razumljivo. Luna je bila že od vsega začetka z Lune, tu ni bilo dileme. Ampak Zvezdana?

			Spok je imel znova pravi odgovor na moja prava vprašanja. Mačka Luna je bila od gospodične Zvezdane D. in je vsak večer odhajala k njej, čez dan pa se je zadrževala na podstrešju, kjer je skrivala svoje vesoljske mladiče. Če je bila njena mačka z Lune, potem je bilo razumljivo, da tudi Zvezdana D. ni s planeta Zemlje.

			»Kaj ne vidiš, Pika? Se nisi nikoli vprašala, zakaj ji je ime Zvezdana?« me je vprašal.

			Saj res, zdaj je bilo tudi meni vse jasno. Spomnila sem se, da je nekoč moja mama za Zvezdano rekla, da je ta ženska za na Luno. No, Zvezdana po vsej verjetnosti res ni bila z Lune, saj bi drugače govorila isto narečje kot njena mačka Luna in njenih devet mladičev, vse pa je kazalo, da tudi ni z našega planeta, saj ne govori našega jezika.

			S Spokom je nisva razumela.

			Zdaj je bilo vse jasno. Gospodična Zvezdana D. je marsovka in nikoli ne sme izvedeti za najin tajni projekt RPZ. Hvala bogu, da je Luna govorila svoj jezik in je Zvezdana ni mogla razumeti, kajti drugače bi naju lahko nevede izdala in ogrozila projekt. S Spokom sva budno spremljala vsak Zvezdanin korak. Oprezala sva za njo, ko je šla v trgovino ali ko je v pritličje nesla vrečko z odpadki. Tudi njene odpadke sva pregledovala.

			Vsak najin premik sva skrbno zabeležila v zvezek in vključila tudi ure in datume, da bi opazila kakšen nenavaden vzorec v njenem obnašanju, kot je predlagal Spok.

			Posebnega vzorca ni bilo.





Dnevniški zapis


			Zakaj gospodična Zvezdana D. ni z našega planeta:

			a) Ima mačko Luno, ki prihaja z Lune.

			b) Mama je omenila, da je za na Luno.

			c) Ima posebno moč, s katero začara moške.

			d) Sosede je nimajo rade – morda čutijo, da ni s tega planeta.

			e) Ne govori našega jezika.





Marsovska govorica


			V mesecu maju so najina prizadevanja obrodila sadove. Opazila sva nenavaden vzorec v Zvezdaninem obnašanju. Spok mi je razložil, da gospodično Zvezdano D. obiskujejo neznani gospodje – nekateri tudi v uniformah – ki prav tako govorijo čuden jezik.

			»Jezik teh gospodov je zelo podoben njenemu,« je razložil Spok. Možno, da k njej prihajajo vesoljski pismonoše, ki ji prinašajo medgalaktična sporočila ali pa Zvezdana prek njih pošilja informacije, pridobljene na Zemlji. Če pridejo pomembne informacije v roke marsovcem, potem se Zemlji slabo piše.

			»Čudno, da so ti moški v uniformah,« sem razmišljala. To sem omenila tudi Spoku.

			»To je zato, ker so bojevniki,« mi je razložil Spok.

			Nekajkrat je bilo skozi zaprta vrata gospodične Zvezdane D. slišati pritajeno jamranje in globoko dihanje. Če se ne bi pravočasno končalo, bi s Spokom poklicala policijo. Kdo ve, kaj marsovci počnejo z ubogo Zvezdano. Glasovi, ki so prihajali izza vrat, niso bili slišati prijetno. Še drugi šumi so prihajali. Podobno, kot bi nekdo s trdim predmetom udarjal ob tla.

			»Čudno!« sem pripomnila.

			»Morda pa za marsovce to sploh ni čudno,« je pripomnil Spok.





Dnevniški zapis


			V stanovanju gospodične Zvezdane D. se dogajajo čudne stvari.





Prva pomoč za Luno


			Devet mačjih mladičev je ves čas vleklo Luno za kožo na trebuhu. Njeni mozolji so konec aprila že tako zatekli, da sem jo morala oskrbeti. Spoka sem prosila, da iz mamine omare za prvo pomoč prinese čim več povojev, gaz, vate in drugih medicinskih pripomočkov. Tudi sama sem spraznila mamino omarico za prvo pomoč. Ker je bila omarica zaklenjena, sem morala prositi Babo R., da mi je pomagala. Babi R. se moja prošnja ni zdela nenavadna, saj so v družini vsi vedeli, da vzgajajo bodočo veterinarko.

			S Spokom nama je uspelo nabrati kar 7 belih in 4 elastične povoje, kar je bilo več kot dovolj, da sva lahko Lunine mozolje dostojno oskrbela. Z delom sva pričela že naslednji dan in jo potrpežljivo ovijala s povoji.

			Luna je bila sprva nemirna in se je trikrat izvila iz najinega naročja ter se znebila povojev, nato pa se je vdano predala medicinski oskrbi. Po kakšni uri je bila ovita v vse štiri elastične povoje, povrh pa še v vseh sedem navadnih povojev, ki so prekrivali tudi predel njenih tačk in repa. Iz povoja so ji gledale samo oči. Ovita je bila na tesno, tako da se ni mogla osvoboditi. Po moji presoji bi morala tako ovita ostati vsaj tri dni, da se njeni mozolji zacelijo, mladiči pa bi v tem času dobivali razredčeno mleko.

			Luna je bila rešena!





Dnevniški zapis


			S Spokom sva rešila Luno. Spok me je pohvalil.





»Huston, we have a problem!«


			Gospodično Zvezdano D. je v tem času moral nekdo od njenih obveščevalcev obvestiti, da se na podstrešju nekaj dogaja. To je bila edina s tem povezana logična razlaga, ki sva jo s Spokom lahko po neljubem dogodku podala.

			Pod pretvezo, da gre gospodična na podstrešje obesit sveže oprano perilo, se je Zvezdana D. ob 15.25 uri po zemeljskem času v plastičnih natikačih odpravila v zadnje nadstropje našega bloka in se po železnih, polžasto zavitih stopnicah povzpela na podstrešje.

			Ob 15.27 uri po zemeljskem času se je v sosednjem prostoru, ob raketi in ordinaciji, zaslišal histerični ženski krik, takoj za tem pa močan tresk, kot bi naš blok zadel komet ali kaj podobnega.

			Lesene deske, na katerih sva s Spokom stala, so se zatresle.

			Previdno sva stopila v sosednji prostor na podstrešju, ki je vodil v prostor za obešanje perila in na tleh zagledala negibno gospodično Zvezdano D., ki jo je ovohavala v mumijo spremenjena mačka.





Dnevniški zapis


			Gospodična Zvezdana D. je v temačnem delu podstrešja ob 15.27 uri nepričakovano zagledala čudno stvar, podobno egipčanski mumiji, ki se ji je približevala. Egipčanska mumija se je gospodični Zvezdani D. naglo približala, ker je v njej prepoznala svojo lastnico, gospodična Zvezdana D. pa v egipčanski mumiji ni prepoznala svoje mačke.

			Gospodični Zvezdani D. sem ob 15.28 po zemeljskem času priskočila na pomoč. Uporabila sem vse svoje veterinarsko znanje, pa je ostala negibna. Iz glave je močno krvavela, zato sva s Spokom poklicala Babo R., ki je bila v takšnih trenutkih še najbolj prisebna.

			Izkazalo se je, da ima Baba R. tudi v težkih trenutkih smisel za humor. Z neverjetno gibčnostjo je premagala vseh dvajset kovinskih stopnic, nato pa ob pogledu na negibno gospodično Zvezdano glasno vzkliknila: »Huston, we have a problem!«

			Ob 15.40 po zemeljskem času so gospodično Zvezdano D. položili na nosila in jo odpeljali v bolnišnico.

			Gospodična je utrpela blag pretres možganov. Na srečo je projekt RPZ ostal neodkrit.

			Marsovci so še vedno živeli med nami in s Spokom sva se tudi po tem neljubem dogodku še vedno močno trudila rešiti naš ogroženi planet.





Dnevniški zapis


			Koliko ljudi je z Marsa ali z drugih planetov? To bova morala s Spokom še podrobno raziskati.





Pepelnato siva


			Konec prvega razreda se je hitro bližal in s Spokom sva bila vsak dan bolj nemirna. Baba R. nama je obljubila, da naju po koncu šolskega leta za dva tedna vzame na našo vikendico. Ona da bo pazila na naju. Misel, da bova s Spokom skupaj preživela poletje na naših hribih, je bila vznemirljiva. Spoku sem že prej veliko pripovedovala o življenju na bregu, o ljudeh in živalih. Tudi vse o mravljah, piščancih, kravah in drugih živalih sem mu razložila. A razlagati ni enako kot doživeti. Želela sem, da Spok vse to doživi skupaj z mano.

			Spokova družina poleti ni odhajala na počitnice, ker niso imeli avtomobila. Spok je bil edini otrok v razredu, ki ni razlagal o morju ali o počitnicah v hribih. Poletja je preživljal na dvorišču in bral knjige. V šolski knjižnici je v tem letu prebral že vse knjige, primerne za svojo starost, in knjižničarka se je čudila, ko si je Spok pričel izposojati knjige za odrasle. Mama mu ponoči ni dovolila brati knjig, zato jih je bral na skrivaj, s prižgano baterijo pod odejo.

			Najine skupne počitnice so bile zagotovljene, z eno oviro – treba je bilo prepričati še mojo mamo, kar pa je bil kar trd oreh.

			Ko je Baba R. neko nedeljo prvič omenila možnost skupnega dopustovanja, je mama postala pepelnato siva. Njen odgovor se je glasil: »Niti pod točko razno!«

			Z očetom sva se večkrat pogovarjala o njenih barvah. Tudi on se je strinjal, da mama spreminja barvo glede na razpoloženje. Kadar je šokirana, postane pepelnato siva, kadar je jezna, je rdeča, če jo do konca znerviraš, pa postane travnato zelena.

			Da je bila tokrat samo pepelnato siva in se njena barva še ni nagibala na zeleno, je bil za vse nas dober znak.

			»Morda pa jo Baba R. omehča,« sem naslednjega dne med poukom prišepnila Spoku. Bil je razočaran. Ni pričakoval, da moja mama nad idejo ne bo navdušena. Kljub temu sva prepletla mezince.

			Kadar nama je kakšna stvar dobro šla, sva imela navado preplesti mezinca – to je bilo najino medgalaktično zavezništvo.





Dnevniški zapis


			S Spokom greva na počitnice. Baba R. mora zmehčati mamo.





Mehčanje


			Če je kdo znal omehčati mojo mamo, potem je bila to Baba R. Mama je bila njena snaha in je Babo spoštovala. Po drugi strani pa je bila do nje, kar se otrok tiče, nezaupljiva, saj je vedela, da ima Baba včasih nenavadne domislice. Mama se je Babe tudi nekoliko bala. Ne vem zakaj. Morda zaradi njenega velikega telesa ali zaradi njene moči.

			Baba R. je nekoč v šali navrgla: »Ženske so kot žilava govedina, če jih dovolj dolgo jahaš, se omehčajo.« Z mamo sta v dnevni sobi pletli rokavice in spominjam se, da jo je mama ob tej pripombi pogledala, ni se pa nasmehnila, tako kot so se ostali. Baba je imela navado, da ves čas stresa šale in različne modrosti. Če si pogledal stvarno, so bile njene domislice živ-

			ljenjske, a vsi niso imeli Babinega smisla za humor. Nekateri so ji po tihem celo zamerili.

			Prispodobe o žilavi govedini in jahanju takrat nisem razumela, ker sem bila premajhna. Sem pa vedela, da pomeni nekaj pozitivnega, saj vsebuje besedo mehčanje.

			Mama se je po večdnevnem jahanju omehčala in dovolila, da gre trojček v sestavi Baba R., Pika in Spok skupaj na dvotedenske počitnice.

			»Prijetna otroka sta, si bomo že kaj izmislili. Dolgčas nam ne bo,« ji je prigovarjala Baba R. in mama se je naposled sprijaznila z njenim predlogom.





Dnevniški zapis


			Mama je mehka!





Prismuknjeni gospod in njegova barka


			Glede Spokove mame Tanje ni bilo težav. Vesela je bila, da bo šel njen sin s prijateljico na dopust v hribe.

			V soboto, 14. julija, smo odšli na pot, a ne smem prehitevati dogodkov, vmes se je zgodila še zelo pomembna stvar, ki je priprave na dopustovanje močno zakomplicirala.

			Spoku je že maja v roke prišla zanimiva knjiga za odrasle, ki je opisovala konec sveta. Neki prismuknjeni gospod je v zgodbi zgradil veliko barko in nanjo dal pripeljati različne živali. Morje se je nenadoma prelilo in barka se je zagozdila na vrhu gore.

			Spok mi je močno zameril opazko o prismuknjenosti gospoda, saj ga je sam globoko občudoval.

			»Če ne bi bilo tega gospoda, danes ne bi bilo ne tebe ne mene. Tudi Baba R. ne bi obstajala,« je dejal.

			Ker se glede določenih stvari, ki so bile zapisane v knjigi, nisva strinjala, sva povprašala Babo R. Baba je potrdila domnevo o prelitju morja. »Ko bomo na bregu, vama bom pokazala skalo, v kateri je še danes opaziti ostanke školjk in drobnih morskih živali. Nekoč je bilo pod našim bregom morje, ki se je iz neznanega razloga prelilo.« S Spokom sva jo z zanimanjem poslušala in komaj sva čakala, da si ogledava skalo, v kateri so ujete školjke.

			Torej je imel Spok prav. Morje se je nekoč prelilo. Zgodba o prelitem morju je bila prav tako neverjetna kot zgodba o gospodu in njegovi barki. A če je obstajal dogodek z morjem, potem je moral obstajati tudi dogodek z barko. Vse je bilo mogoče.

			»In kje je ta ladja? Si jo lahko ogledava?« sem bila radovedna.

			»Smotkva, ne moreš si je ogledati, saj je v drugi državi,« se je Spok razburil nad mojo neumnostjo. Kadar sem mu postavljala neumna vprašanja, me je vsakič imenoval Smotkva. To besedo si je sam izmislil in je bila skovanka med besedama smokva (figa) in smotka. Kot smotko je mislil dekle, ki je nevedno in zapleteno. Tako je nastala njegova legendarna smotkva, ki jo uporabljam še danes. Nasploh ima Spok še vedno navado, da si izmišljuje nenavadne besedne skovanke, kar je nadvse zabavno.





Dnevniški zapis


			Nekoč je bilo pod našim bregom morje, ki se je prelilo. Vsi ljudje in vse živali bi izginile, če ne bi bilo prismuknjenega gospoda, ki je zgradil barko in nanjo spravil nekaj ljudi in živali. Če tega ne bi storil, ne bi bilo mene in tudi dnevnika ne bi bilo.





Pavlihova pratika


			Baba R. je bila navdušena nad Pavlihovo pratiko in je knjižico redno kupovala. Na splošno je bila velika ljubiteljica vremena. Bolj kot je bilo vreme nepredvidljivo in strašljivo, bolj se je zanj zanimala in ga preučevala. Večina njenih pogovorov s sosedi se je pričela z vremenom.

			»Soseda, ste videli kakšno prihaja z zahoda. Dež bo, vam povem,« je sosedo nagovorila Baba.

			»Samo, da ne bi bilo toče,« ji je ta odgovorila.

			Če bi si v tistem času zapisovala vse njene dialoge o vre-menu, bi do danes nastalo že nekaj knjig s to vsebino. Knjiga bi se lahko imenovala Znani pojavi na znanem nebu ali kaj podobnega. Knjige bi bile huda konkurenca vsem tistim knjigam, ki pišejo o neznanih stvareh, le da bi bile te znane in bi prihajale z neba.

			V našem mestu namreč z neba niso letele neznane stvari – če odmislimo leteče krožnike. Vreme je bilo predvidljivo in ni bilo bojazni, da bi ti odneslo streho ali da bi preveč dežja napolnilo blok do našega nadstropja. Takšne stvari se v našem mestu niso dogajale. Kljub temu pa so bile teme, povezane z vremenom, vedno aktualne in razburljive.

			Baba je na knjižni polici hranila Pavlihovo stoletno pratiko, ki je vsebovala napovedi od leta 1970 do 2070. Jasno, da naju je s Spokom ta knjiga, ki je imela vsega 189 strani, zelo pritegnila. V času pred najinim skupnim dopustom sva jo še posebej skrbno preučevala.

			Pratike so bile del naše hišne tradicije in Baba R. je imela navado v roke večkrat vzeti knjigo in med branjem komentirati

			in modrovati. Nasploh je bila Baba R. ena čarovnica, saj so se njene napovedi večkrat čudežno uresničile in še danes se spomnim njenih besed in se stresem ob misli, kako pravilno je napovedala dogodke, ki so sledili.

			Baba R. je na primer vedela, da je potrebno lase sprati s kisovo vodo in da se je potrebno prhati izmenično s toplo in hladno vodo. Vedela je tudi, katera rastlinica prežene zdravstvene tegobe in zakaj je dobro uživati čebulo in česen.

			»To je naravni antibiotik,« me je učila.

			Mami tudi ni dovolila, da bi preveč sterilno ravnala z menoj, kar je bila njena navada. Ves čas me je silila k umivanju rok in k drugim drastičnim ukrepom. Baba R. pa je v nasprotju z njo menila, da malo umazanije otroka utrdi.

			Kljub temu da je bila Baba R. zelo pozitivna in optimistična oseba, pa sva s Spokom ugotavljala, da nad letošnjim letom ni najbolj navdušena in da prihajajoči dogodki skrbijo tudi njo.

			»Le kaj bi to bilo?« se je spraševal Spok. Najine skrbi okrog Baba R. so nekoliko zbledele ob misli, da gremo 14. julija skupaj na počitnice.

			Če ne prej, bova takrat izvedela, kaj pesti Babo.





Dnevniški zapis


			Baba R. mi je povedala, da oblak tehta toliko kot naš blok ali pa celo več. Sprašujem se, kako lahko tako težka in velika stvar ostane na nebu. Verjetno na podoben način kot vesoljske ladje in zvezde.





Šolski terarij


			Otroci smo v prvem razredu spoznavali travniške živali in v ta namen smo z učiteljico Ivano Stepišnik naredili terarij. Pri terariju so sodelovali tudi starši, ki so v šolo prinašali paličnjake, kobilice in druge drobne živali. Naš terarij je tako postajal iz tedna v teden večji. S Spokom so se nama živali smilile, saj nikoli več ne bodo videle svojega travnika in rož. Kljub temu sva jih rada opazovala.

			Ko sem staršem pokazala šolsko beležko, v kateri je pisalo, da naj starši pomagajo pri pripravi terarija, se je moj oče zgrozil. Tudi sam ljubitelj živali ni mogel sprejeti ideje, da bi živali vzeli iz njihovega naravnega okolja in jih zaprli v nekakšno stekleno kletko. »Pojdite na sprehod na travnik in jih tam opazujte,« je predlagal. A učni načrt je učni načrt in potrebno je bilo realizirati projekt šolskega terarija.

			V sredo, 20. junija, dva dni pred koncem šolskega leta, se je zgodilo nekaj nenavadnega.

			Na ta dan so ob 9. uri zjutraj iz šolskega terarija izginile kobilice, škržati in paličnjaki. Izginila je tudi belouška in nekaj ribic ter sladkovodnih polžkov.

			Tovarišica Gunze, učiteljica biologije v višjih razredih, je ob pol desetih vstopila v učilnico s terarijem, da bi nahranita ži-vali. Ugotovila je, da so izginile in o tem obvestila zbornico.

			Opazila sem, da tovarišica Stepišnik sumničavo pogleduje k nama s Spokom in da se je njena trajna postavila pokonci. To ni bil dober znak. Vedela sem namreč, da takšna frizura pri tovarišici Stepišnik ne pomeni nič dobrega in da so jo izdali živci.

			In res se je Spok tistega dne čudno vedel. Ni bil tako zgovoren kot navadno. Proti večeru je bilo breme skrivnosti zanj preveliko, saj so celo v bloku vsi vedeli za šolski pripetljaj.

			»Obljubi na tovariša Tita, da boš varovala skrivnost, če ti jo povem,« me je prosil.

			Dvignila sem desnico v zrak in zrecitirala: »Obljubljam na tovariša Tita, da te ne bom izdala.« Takšna obljuba je med pionirji v tistem času nekaj pomenila. Bila je častna in vsak, ki bi se po takšni obljubi izneveril svojemu prijatelju, bi bil strahopetec.

			Spok je pričel govoriti o jutranjih pripetljajih. Že prejšnji dan je odprl okno v učilnici in ga prislonil le toliko, da je bilo videti zaprto. Učilnica s terarijem je bila v pritličju šole, zato se je še pred poukom z lahkoto zmuznil vanjo in iz terarija rešil živali. Nekaj jih je spustil na travnik ob šoli, nekaj v reko, prek katere je vsak dan vodila najina pot do šole, ostale pa …

			O razlogu za njegovo početje ga nisem povprašala, pa bi ga morala …

			 Dnevniški zapis

			Prijatelju sem obljubila, da bom varovala njegovo skrivnost.





Najina skrivnost


			»Kam pa jih bova skrila, Spok?« sem ga zaprepadeno vprašala.

			»Na podstrešje,« je odgovoril.

			»Na podstrešju so mačke in jih lahko pojedo.«

			»Smotkva, ne bodo jih pojedle, saj so zaprti v kozarce za vlaganje.«

			»Zakaj pa jih ne izpustiva tako kot ostale?«

			»Ker so te živali za naju pomembne.«

			»V kozarcih za vlaganje meni te živali niso prav nič pomembne.«

			»Saj jih bova izpustila.«

			»Če jih bova izpustila, potem lahko to storiva že danes.«

			»Ne, danes jih še ne smeva izpustiti. Pomemben je kraj, kjer jih bova izpustila.«

			Tako nekako je potekal najin prepir na podstrešju. Živali so bile za nekaj časa preseljene na podstrešje in mačji orkester je skozi steklo kozarcev za vlaganje z zanimanjem opazoval škržate, kobilice in druge živali, ki iz meni neznanega razloga niso bile izpuščene na travnik ob šoli.

			Ko se je najin prepir polegel in sva bila spet prijatelja, sem Spoka povprašala, v čem je razlog, da želi teh nekaj živali obdržati.

			Počohljal se je za ušesom, kar je počel vedno, ko je bil v zadregi, nato pa mi v uho zašepetal skrivnost.

			Požrla sem slino, po telesu pa se mi je razlila čudna toplota, ki mi je udarila v glavo in lica.

			»Kako veš, Spok?« sem zašepetala.

			»Se ne spomniš, kaj je povedala Baba R.?« mi je zašepetal v odgovor.

			Verjela sem mu, kajti Baba R. se ne moti. Njene besede so preroške in takšno opozorilo je bilo potrebno vzeti zelo resno.





Dnevniški zapis


			Julija bo … (več ne smem napisati, ker bi bila izdajalka.)





Nočna mora


			Zvečer nisem mogla zaspati. Ves čas sem se premetavala po postelji in razmišljala o koncu sveta. Vstala sem iz postelje in se namenila proti Babini spalnici, da jo povprašam, ali je to, o čemer je govorila, resnično. Baba R. je bila v dnevni sobi ob prižgani televiziji. Na hodniku sem si premislila in se vrnila v sobo. Zunaj je pričelo deževati. Še bolj se je stemnilo in zazdelo se mi je, da nekdo hodi po sobi. Ne, to ni bila hoja, nekdo je plaval.

			Nagnila sem se čez posteljo, da bi pogledala, kaj se dogaja, a to ni bila več moja postelja. Bila sem na barki in ob postelji je plaval velikanski slon. Rilec je napolnil z vodo in s curkom poškropil okna in stene. Za njim so plavale žirafe, tigri in zebre, na njihovih hrbtih pa so jezdili paličnjaki, belouške, kobilice in druge manjše živali. Valovi so postajali vse višji in višji, da jih je barka komaj še rezala po diagonali. V daljavi sem zagledala val, ki je bil tako visok kot naš blok. Ko se je približeval barki, sem ugotovila, da sem se uštela v velikosti. Bil je visok kot pet naših blokov. Val se je zvijal proti barki, dokler ni zgrmel nanjo in jo polomil. Znašla sem se v vodi in nemočno krilila z rokami. »Pomagajte, pomagajte!« sem kričala. A ni bilo nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Nobenega človeka ali živali ni bilo več na svetu. Samo širno morje in visoki valovi.

			Sredi noči sem zakričala, da je mama panično pritekla v sobo in prižgala luč.

			»Samo sanjala si,« mi je zašepetala. Njene besede so me pomirile.

			Tudi Spok je to noč slabo spal. Razmišljal je o tem, kako naj v tako kratkem času zgradi vesoljsko ladjo ali velikansko leseno barko zase, zame in še za kup živali, ki jih morava vzeti s seboj, če želiva svet rešiti pred izumrtjem.





Dnevniški zapis


			S Spokom razmišljava, kako rešiti nastalo situacijo. Stvar je zelo resna.





Gradnja barke


			Počitnice so se pričele. S Spokom sva prvi razred opravila z odliko, le pri vedenju sva imela v izkazu zapisan nek čuden komentar.

			Mama je samo zmajala z glavo in rekla »katastrofa«. Vedela sem, da ta beseda pri mami ne pomeni nič dobrega. A to me ni spravilo v slabo voljo, saj je bilo le malenkost proti temu, kako velika katastrofa se nam je bližala.

			Že prvega dne počitnic sva se odpravila k reki in pričela nabirati naplavljen les, a delo nama je šlo slabo od rok, saj nisva imela pravega orodja. Medgalaktična znanja, ki sva jih s Spokom pridobila pri najinem projektu, niso kaj prida koristila in tudi moje znanje veterinarstva se ni pokazalo kot koristno.

			Les, ki sva ga našla na obrežju, je bil napit z vodo in se je pri premikanju drobil.

			»Nič ne bo iz tega!« je Spok naposled obupal. Sedel je na obrežje in obraz zaril v dlani.

			Korakala sem gor in dol (to počnem še danes, ko se poskušam domisliti pametne rešitve): »Kako naj v tako kratkem času zgradiva barko? Ali lahko podreva drevo pred našim blokom? Bi drevo zadostovalo za gradnjo? Ali sploh znava zgraditi barko?«

			»Povoskati bi jo bilo potrebno,« je svetoval Spok. »Vosek zapolni razpoke med lesom in tako voda ne more v barko.«

			»Vosek?« sem se začudila. »Prvič slišim za kaj takšnega.«

			»Poglej tisto raco v reki. Ali vidiš, kaj počne?«

			Pogledala sem v smeri Spokove iztegnjene roke in zagledala raco, kako s kljunom drsi skozi perje.

			»Tudi raca se obda z nekakšnim voskom in zato njeno perje ne prepušča vode,« je pojasnil.

			»Zanimivo,« sem iskreno pripomnila.

			»Vosek je še najmanj, kar me skrbi,« je rekel. Njegov obraz je bil zamišljen.

			Ta trenutek ne jaz ne Spok nisva videla rešitve. Baba R. bi ob takšnih situacijah znala pripomniti, da ima noč svojo moč in da je določene težave potrebno prespati. Rešitev se nato pojavi sama od sebe.





Dnevniški zapis


			S Spokom imava problem. Upava, da se bo rešitev pokazala sama od sebe.





Rešitev problema


			In res je rešitev prišla kar sama od sebe.

			Spala sem slabo. Ponoči sem se prebujala in preverjala, ali se je rešitev že pojavila. Nič se ni zgodilo. Tudi pri zajtrku rešitev še ni prišla in zdaj sem že nestrpno čakala nanjo. Rešitev ni prišla niti naslednjega dne. Šele po štirih dneh čakanja nanjo, ko sem nad vsem že obupala, se je pojavila.

			»Spok, naša vikendica stoji na najvišjem vrhu. Tudi če bo konec sveta in se bo voda prelila, naju visoki valovi ne bodo dosegli,« sem mu razlagala in čutila, kako mi lica ob tem žarijo. Bila sem ponosna nase, saj sem se tokrat jaz domislila rešitve. In to ne kar neke – rešitev je bila genialna.

			»Vem za primeren kraj, kjer se lahko skrijeva in počakava, da bo vsega konec,« sem mu pojasnila.

			»Fantastično!« je bil nad idejo navdušen Spok. Od tega trenutka je name gledal drugače. Bolj me je upošteval kot navadno.

			Načrt za evakuacijo ob koncu sveta je bil narejen. Treba je bilo samo še počakati, da minejo dnevi do našega odhoda.





Dnevniški zapis


			Našla sem rešitev za najin problem. Res je prišla kar sama od sebe.





Tihotapstvo


			S Spokom sva imela veliko prtljage. Oblačil in drugih stvari sva imela malo, saj so kozarci za vlaganje zavzeli velik del nahrbtnika. V njih sva tihotapila živali, ki jih je Spok rešil iz šolskega terarija. Zavila sva jih v časopisni papir, da kozarci med vožnjo ne bi udarjali drug ob drugega. Transport živali je moral potekati čim bolj varno in tajno. Spok je imel zraven nahrbtnika še potovalko, saj je s seboj tovoril svoje najljubše knjige.

			»Kaj ti bodo knjige, ko pa vse to, kar piše v njih, po vesoljnem potopu ne bo več pomembno,« sem se čudila.

			»Smotkva, pa še kako bo pomembno,« se je razburil. »Tako bodo kasnejše generacije ljudi vedele za svet, ki je obstajal pred katastrofo.«

			»Saj jim bova midva povedala,« sem vztrajala.

			»Že, že, a knjige so bolj zanesljive.«

			S tem se je pogovor o knjigah končal in Spok je s težavo zaprl zadrgo na potovalki.

			»Kaj pa Boni?« sem se začudila. »Ga ne boš vzel s seboj?«

			Boni je bil Spokov hrček. Želel si je psa, a mama mu ga ni dovolila kupiti, zato se je moral zadovoljiti z manjšo živaljo. Izbral si je hrčka, nato pa razočaran ugotovil, da je žival budna le ponoči, zato se z njim ni kaj dosti ukvarjal. Vsak dan mu je uredil kletko, to pa je bilo tudi vse.

			»Za Bonija bo poskrbela mama,« je mimogrede navrgel. S hrčkom sta imela še nekaj neporavnanih računov in Spok je bil še vedno jezen nanj, saj mu je pogrizel nekaj dragocenih izvodov Alana Forda.

			S seboj sva hotela vzeti tudi mačko Luno in devet vesoljskih mladičev, a sva si premislila. Na bregu je bilo veliko mačk in mačka Liza ter še kakšna potepuška bosta dovolj za ohranitev mačje vrste. Tako so Luna in mladiči ostali doma, zanje pa je skrbela gospodična Zvezdana D.

			Pri Babi R. sem si izposodila Stoletno pratiko. Za to izposojo ji nisem povedala, saj bi mi Baba zagotovo postavila kakšno odvečno vprašanje, na katerega ne bi smela odgovoriti.

			S Spokom nisva smela vzbujati nobenega suma, saj bi lahko najine skupne počitnice v hipu propadle.

			Prtljago smo natovorili v Babin beli Fiat 126 PGL, ki smo ga imenovali pejek. Baba se je čudila, kako nam je uspelo nabrati toliko vsega. Dvakrat smo ponovili zlaganje, da smo naposled vse potovalke in nahrbtnike zložili v prtljažnik.





Dnevniški zapis


			Danes gremo na počitnice. Zelo se veselim vožnje s pejekom.





Vožnja


			Baba R. nama je za na pot kupila čokolade, zavite v rumen, bel, zelen in moder staniol papir, na katerem je bila podoba Disnijevih junakov. Poskusila sva vse barve in ugotovila, da ni razlike v okusu. Prvič se je zgodilo, da so nama odrasli dovolili pojesti toliko čokolade, kolikor sva je lahko spravila v želodec. Če bi bila zraven mama, nama tega ne bi dovolila.

			Pred dvema letoma je prišla na obisk mamina prijateljica Nataša. S seboj je pripeljala Mojco. Mojca je bila pol leta starejša od mene in tudi bolj pogumna. Ko je mama na balkonu postregla s kavo in sta se z Natašo zapletli v pogovor, je Mojca predlagala, da narediva neumnost. Kakav je mama hranila v shrambi in mi je bil na dosegu roke. Čeprav sem imela kakav zelo rada, pa nisem pomislila, da bi se ga do sitega najedla. Bilo je razumljivo, da tega mama ne bi dovolila. Z Mojco sva skrivaj izmaknili Benko in se skrili v omaro. Vsaka je v roki imela svojo veliko žlico, s katero sva segali v plastično dozo s kakavom in glasno cmokali. Mmmm, kako je bil dober. Čutila sem, da mi postaja slabo, a je roka še kar segala po rjavih zrncih in jih stresala v usta. Jedli sva tako dolgo, dokler slabost ni postala nevzdržna in mi je dvignilo želodec. Še nikoli nisem tako močno bruhala. S trebušno vsebino, pomešano s kakavom, sem popackala mamino novo torbico iz rjavega semiša, ki jo je na dnu omare hranila za posebne priložnosti Mama je razdejanje v omari opazila šele naslednje jutro, ko se je oblačila za v službo. Sprva je bila do mene zaščitniška, saj je bruhanje povezovala s poslabšanjem mojega zdravja, pri jutranji kavi pa ji je bilo jasno, da je slabost povzročil kakav.

			Od takrat kakava ni bilo več v shrambi. Mama ga je pospravila v najvišji predal omare in samo ona ali Baba R. sta lahko z njim posipavali čokolino.

			V avtu je bilo glasno, saj smo si prepevali zimzelene popevke, kot so Luna pleše, Med iskrenimi ljudmi, Dan neskončnih sanj … Baba R. je poznala vse popevke, ki so od leta 1962 zmagale na Festivalu slovenske popevke. To poletje festivala ni bilo, zato nismo mogli prepevati zmagovalne pesmi. Peli smo vsi trije, čeravno ne Baba R. ne midva s Spokom nismo imeli posluha.

			Med prepevanjem sem se spomnila dogodka, ki se je zgodil v začetku šolskega leta. Babi R. do takrat še nisem pripovedovala o pripetljaju, zato jo je dogodek zanimal. S Spokom sva na začetku šolskega leta bila na testiranju za sprejem v šolski pevski zbor. Zbor se je imenoval Vrabčki. Ne on ne jaz nisva imela želje, da bi prepevala v zboru, a je gospa Stepišnik vztrajala, da moramo vsi prvošolčki na testiranje, saj je tovarišica Dora R. želela v svoje vrste pridobiti čim več mladih pevcev. V višjih razredih so otroci odhajali iz zbora, saj je bila sramota, če je starejši učenec z odra vreščal skupaj z mlajšimi Vrab-čki. Kadar se je na odru ob proslavi na primer znašel kakšen osmošolec, smo se pričeli smejati. V zboru so tako ostajali le otroci, ki niso zbrali poguma, da bi se otresli neprijetnega vpliva tovarišice Dore.

			Dora R. je na testiranju hvala bogu ugotovila, da nisva talentirana za petje.

			»Za vaške koline sta dobra,« naju je ocenila. To je pomenilo tudi, da nisva kandidata za sprejem med njene Vrabce. Naju s Spokom so otroci iz zbora spominjali na pingvine in sva jih tako tudi imenovala. Smešno je bilo videti, kako z odra ob proslavi vrešči dvajset pingvinov. Ob tem nikoli nisva znala zadržati smeha.

			Z Babo R. pa je bilo užitek prepevati. Pejek je ob glasnem vreščanju poskakoval po cesti. Baba R. je imela po očetovih besedah težko nogo, a ko je imela v avtu otroke, je bila previdna in počasna voznica. Romanje iz mesta na breg se je tako zavleklo na uro in pol. Vmes smo dotočili gorivo in se ustavili v postrežni trgovini. Takšnih v mestu več ni bilo, na deželi pa so ljudje še vedno kupovali na način, da so stali za pultom in pokazali s prstom na stvar, ki so jo želeli kupiti.





Dnevniški zapis


			Pejek me spominja na hrošča, samo da je večji in je vanj vgrajen radio.





Postrežna prodajalna


			S Spokom sva bila zdaj že toliko visoka, da so nama oči segale čez prodajni pult in sva lahko tudi sama sodelovala pri nakupu. Prodajalka nas je gledala, kot bi prileteli z Marsa – nismo bili namreč iz teh krajev in ni bilo v navadi, da v trgovino zahajajo tujci. Baba je s prstom pokazala na kavo, kruh, mleko in sladkor, s Spokom pa sva pokazala na kekse v obliki črk in na čokoladice Životinjsko carstvo, v katerih so bile sličice s podobami živali. V vrečki se je po koncu nakupa znašlo več, kot je Baba pričakovala, in temu primeren je bil tudi račun. A Baba se je na denar požvižgala. Njen moto je bil, da je treba življenje uživati na polno, saj nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan.

			Po nakupu smo zavili še v vaško gostilno, katere poslopje se je držalo trgovine. Za točilnim pultom je posedalo nekaj zgrbančenih moških. Kadili so in se pomenkovali. Vsak je v rokah držal steklenico piva. O tem prizoru sem tudi kasneje še velikokrat razmišljala. Kljub temu da so bili naši bregi vinorodni, pa so moški v gostilnah naročali pivo in tudi če si se oglasil pri sosedu in te je vprašal, kaj bi pil, so ti možakarji raje izbrali pivo kot vino.

			»Tudi belega kruha se človek prenaje,« je ob takšnih priložnostih komentirala Baba R.

			»Malinovec z radensko!« sva drug prek drugega zavpila s Spokom, ko nas je natakarica vprašala, kaj prinese. Baba je zase naročila pelinkovec, saj je to pijača, ki pomaga pri želodčnih težavah. To njeno navado je prevzel tudi oče, ki pa je pelinkovec naročal vsakič, četudi z želodcem nikoli ni imel težav. Mama njegovega pitja ni odobravala in je vsakič zavila z očmi, ko ga je zagledala z žganjem v roki.

			Spili smo vsak svojo pijačo in nadaljevali z vožnjo. Zdaj smo morali samo še prečkati most čez reko, nato pa se je cesta pričela strmo dvigati, dokler nisi prišel na vrh brega, kjer je stal televizijski oddajnik, pod njim pa naša vikendica. Če si se postavil pred hišo, se ti je ponujal veličasten razgled na vinograde. Nekateri so bili urejeni v terasah, drugi pa so bili po strmih pobočjih razmetani naključno. Terasasti so pripadali zadrugi in so jih obdelovali s traktorji. Kadar je bila jeseni zadružna trgatev, so terase napolnili berači, ki so rezali grozdje in ga metali v plastične posode.

			V juniju je bila trta zelena. Listje je migetalo v toplem vetru. Nebo je bilo brez oblakov in nič ni kazalo, da bi se bližalo deževje.

			Pejek je tudi tokrat zakuhal že v začetku strmine, zato smo morali zaviti s ceste in počakati, da se mašina ohladi. S Spokom sva del poti pešačila, Baba R. pa je počakala pri avtomobilu in šele čez čas zapeljala za nama. Na sredini brega naju je prehitela in gledala sva, kako avtomobil počasi, a vztrajno sopiha proti vrhu. Na levi strani je bil opazno nižji kot na desni, zato sva se pričela režati.

			Ob enih popoldne smo že stali pred hišo in v tišini strmeli v panonsko nižino. V daljavi smo opazili vrhove avstrijskih gora. Ob omembi gore me je zmrazilo, saj sem pomislila na Noetovo barko, ki je morda ujeta na enem izmed teh vrhov.

			»In vse to bo kmalu izginilo,« sem pomislila. Ob tem me je zbodlo pri srcu. Bolečina pa ni trajala dolgo, saj je Baba R. spekla odlično kuro z rižem, kar je bila v tistem času moja najljubša jed.





Dnevniški zapis


			Pod našim bregom so trgovine, kjer so prodajalke tako prijazne, da vse, kar potrebuješ, prinesejo do tebe in zložijo v tvojo vrečko. Ti moraš samo pokazati s prstom in plačati. S teboj se tudi pogovarjajo. V teh trgovinah ni vozičkov in košar, kar mi je všeč.





Babine zgodbe


			Po kosilu je baba skuhala zase kavo, nama pa ponudila kekse. Uživali smo na terasi in Baba R. nama je pričela pripovedovati zabavne zgodbe. Odlična pripovedovalka zgodb je bila. Škoda, da ne obstaja poklic pripovedovalcev zgodb – Baba R. bi v tem primeru brez težav dobila službo in nikoli ne bi šla v pokoj.

			»Na božični dan sem morala v službo. Tvoj oče je bil star toliko, kot si zdaj ti. Nismo vsak dan jedli mesa, saj ga v mestu ni bilo dobiti. Po vojni smo celo dobivali hrano na bone. Ameriške konzerve so nam delili in vsakemu je pripadala samo omejena količina kruha in sladkorja. Za božič pa sem od svoje mame, ki je živela na deželi, dobila domačo kokoš. Veseli smo bili, da se bomo lahko najedli mesa do sitega. Še pes se je oblizoval. Moža sem pustila doma samega s sinom, psom in kokošjo. Da jo bom zvečer spekla v peči, smo bili domenjeni. Ko pridem domov, že na stopnišču zavonjam, kako diši po pečeni kokoši. Ni pa bil to tisti znani sladek vonj – nekaj čudnega je bilo primešanega vanj. Morda sem že takrat vedela, da je nekaj narobe, pa nisem upala na glas pomisliti. Sem si želela, da ta vonj ne bi prihajal izpod naših vrat. Pa je. Mož – tvoj dedek …« Zdaj se je Baba R. s pogledom zazrla vame, kot bi se tikalo samo mene. »Tvoj dedek se je pri pripravi božične večerje zelo potrudil. Miza je bila svečano pogrnjena, krožniki in pribor razporejeni po mizi. Odložila sem plašč in sedla za mizo. S strahom sem pogledovala proti kuhinji. A strah je bil odveč. Kokoš je bila zlato zapečena. Vse je bilo tako, kot mora biti. Mož mi je položil nož v roke, naj prerežem kokoš in jo razdelim po krožnikih. Roka se mi je tresla, saj sem redko imela priložnost rezati meso. Pazljivo sem prerezala po sredini in kokoš se je razdelila na dva dela. Tedaj pa …« Baba je zdaj vstala in zvišala ton svojega glasu. Prihajal je zaključni epilog zgodbe in s Spokom sva še bolj pozorno prisluhnila. »Kokoš je spekel s črevesjem vred. Vse je bilo še v njej. Tudi drek je bil še v črevesju.« S Spokom sva se pričela režati, Baba R. pa je ostala resna. »Za vaju je to smešno, takrat pa je bilo tragično. Tvoj oče je pričel jokati, mož je jokal. Vsi smo jokali. Če bi lahko, bi se tudi pes razjokal.«

			»In kaj ste naredili s kokošjo?« je zanimalo Spoka.

			»Pojedli smo jo,« je odgovorila.

			S Spokom sva se spogledala. O zgodbi nisva ničesar več spraševala, a je Baba kljub temu nadaljevala z novimi in novimi prigodami, ki so se prav vse tikale hrane.

			»Z možem sva bila po vojni – tvoj oče se takrat še ni rodil – tako lačna, da sva na podstrešju lovila ptice in glodalce. Naredila sva leseno past in samo upala sva lahko, da se bo kakšna ptica ujela vanjo. Če bi se vanjo ujela miš, bi jo prav tako pojedla. Ko sva se poročila, moja mama ni mogla sprejeti novice, da se bom z možem preselila v mesto. Mesto je bilo zanjo grozen kraj. Kraj, kjer ni njiv in dreves. Po svoje je imela prav. Prvi božični večer je bil polomija. Se niti ne želim spominjati. Imela sva dve jajci in nekaj vinskega kamna. Iz tega sva skuhala čaj, jajca pa sva skuhala, saj ni bilo ne olja ne masti. Še soli nisva imela.« Pri zadnji pripovedi sem opazila, da so se Babi v očeh nabrale solze. Zasmilila se mi je. Čas je bil, da jo s Spokom razvedriva, zato sva predlagala, da se pomerimo v igri Človek ne jezi se.

			Ko smo z igro končali, se je dan že prevesil v večer.





Dnevniški zapis


			Babine zgodbe so zabavne in žalostne. Morda bova tudi midva s Spokom naslednji božič preživela ob dveh jajcih in vinskem kamnu. Če se bo zgodil vesoljni potop – kot napovedujejo – bova morala biti močna. Midva bova že kako, a skrbi me za Babo.





Prilagajanje na novo nadmorsko višino


			S Spokom sva se zaradi vznemirjenja zbudila že ob šestih zjutraj. Jaz ob misli, kaj vse moram Spoku pokazati, Spok pa zaradi dogodivščin, ki so naju čakale. To so bile njegove prve samostojne počitnice. Navadno je bila Baba R. tista, ki je zjutraj prva pričela rogoviliti po stanovanju, a tokrat je še spala in nisva je imela namena buditi. Oblekla sva se in se umila s hladno vodo. Pitne vode na bregu ni bilo. Iz pipe je tekla deževnica, ki se je med deževji nabrala v cisterni. Tudi bojlerja ni bilo, saj se je lansko leto pokvaril, starša pa še nista nabavila novega. Včeraj zvečer je tako Baba deževnico segrela na šporgetu in jo nato zlila v lavor, da sva se s Spokom lahko umila. Zjutraj sva se umila kar s hladno vodo in naju to ni prav nič motilo. V drvarnico sva prejšnji dan skrila kozarce z najinimi živalmi in zjutraj jih je bilo potrebno nahraniti in pogledati, če so vse preživele noč.

			»Dobro jutro, male nogice, skokeci in pikeci,« sva jih pozdravila.

			Drvarnica se nama je zdela pravo skrivališče zanje, saj je Baba R. poleti redko zahajala vanjo. V njej so bila spravljena drva za čez zimo, s katerimi smo zakurili. V poletnih mesecih drv nismo potrebovali, saj smo za kuho uporabljali plin. Preverila sva škržate, kobilice in druge živali ter ugotovila, da se odlično držijo. Ni bilo videti, da bi katera izgubila na teži ali imela probleme s prilagajanjem na spremenjeno nadmorsko višino.

			Baba R. je vstala ob pol osmih. Pristavila je vodo za kavo in nama pričela pripravljati zajtrk. Baba R. je imela – po maminem prepričanju – zelo čudaške načine za vzgojo otrok in o tem, kaj in kolikokrat na dan smejo jesti. Mama jih ni odobravala. Tokrat nama je na primer pripravila kuhano vino s klinčki in ocvrt kruh, ki sva ga namakala v vročo tekočino.

			»Pa lahko otroci jemo vino?« se je začudil Spok.

			»Ah, saj je samo okus po vinu, alkohol med kuhanjem izhlapi,« nama je razložila Baba. Zajtrk je bil odličen, a sem po drugi skodelici kuhanega vina v glavi čutila čudno omotico. Babi R. o tem nisem nič govorila in tudi Spoku nisem omenila. Verjetno pa je tudi on čutil nekaj podobnega, saj je bil še uro po zajtrku bolj zgovoren kot po navadi.

			Na misel mi je prišel pripetljaj z žganjekuho. Baba R. je imela na bregu kar veliko prijateljev in v navadi je bilo, da smo se med seboj obiskovali in si pomagali pri različnih opravilih. Lansko leto je Baba pomagala sosedi pri žganjekuhi. Vse popoldne in potem še do poznih nočnih ur sta soseda in naša Baba R. preživeli v kleti, kjer sta v velikem kotlu kuhali zvarek. Mamo je pričelo skrbeti, saj Babe R. sumljivo dolgo ni bilo domov. V izvidnico je poslala očeta, a tudi njega nato sumljivo dolgo ni bilo domov. Naposled je še sama odšla v izvidnico in tam našla smešen prizor. Moji mami seveda ni bil smešen, saj je ob pogledu na močno okajeno Babo R. in našega očeta, ki se je prav tako nerodno opotekal sem in tja, vzkliknila le: »katastrofa.«

			Naslednjega dne se je Baba zagovarjala, da žganja še poskusila ni. Zvarek je moral hlapeti in od njegovih hlapov so bili vsi v prostoru pijani. Mama takšnim zgodbam ni nasedla, zato so imeli mama, oče in Baba R. tihe dneve, naposled pa so se le pričeli pogovarjati med seboj. In življenje je teklo v ustaljenem ritmu naprej.

			Z Babo R. smo pojedli skoraj pol kilograma belega ocvrtega kruha in spili kar nekaj kuhanega vina. »Tudi moja mama nam je pripravljala takšen zajtrk. Bila sem kakšni dve leti starejša od vaju. Zjutraj smo se dobro okrepčali s kuhanim vinom in kruhom, da smo lahko nato ves dan delali na njivi.«

			Baba R. me je znova opomnila, da naj o našem zajtrku nikar ne razlagam mami, ker bi se utegnila ob tej novici vznemiriti. Niti na misel mi ni prišlo, da bi takšne stvari govorila komurkoli. Pomembno je bilo le, da se imamo lepo in da si naredimo čim bolj razburljive počitnice.

			Čez dan sem Spoku razkazala naš breg in ga spoznala z živalmi, ki sem jih imela rada. Tudi mačko Liziko in psa Gustava je spoznal. Raziskala sva gozd, se povzpela na razgledni stolp, si ogledala vinograde in sosedove štale ter se pozibavala na gozdnih lianah.

			Zvečer sva z Babo R. kartala remi. Baba je kar štirikrat zapored zmagala, preden sva ugotovila, da naju vleče za nos. Pri mešanju kart je uporabila svojo pretkanost in naju nato pri igri vsakič premagala. Spok je slabo sprejel Babino ukano, sama pa sem se njeni zvitosti smejala.

			Naši dnevi so bili polni sonca in pustolovščin, tako da sva s Spokom skoraj že pozabila na konec sveta, ki se nam je naglo približeval.





Dnevniški zapis


			Baba R. nama pripravlja odlične zajtrke. Po njih sva še ves dan dobre volje. Mami bom skrivnost zamolčala.





Studenec želja


			Za kuho in pitje smo uporabljali vodo iz studenca, ki se je nahajal nekaj metrov pod našo hišo. S plastičnimi posodami si se moral spustiti po bregu do roba vinograda. Studenec je bil skrit, tako da ga naključni mimoidoči ne bi niti opazil. Zakrivalo ga je bujno rastje, nanj pa je bil položen lesen pokrov. O studencu so na bregu krožile strašljive zgodbe. Nek otrok naj bi pri igri nekoč padel vanj in od takrat naprej se iz njega oglaša otroški glas. Nekoč sem tudi sama zaslišala čudno zavijanje iz studenca. Šla sem po poti do roba vinograda, da bi si utrgala grozdje, in takrat se je zgodilo.

			»Pomagaj mi!« se je oglasilo iz studenca. Sprva sem mislila, da je kak vaški otrok ponovno padel vanj in potrebuje pomoč, a ko sem se približala vodnjaku, sem opazila, da je pokrit z lesenim pokrovom. Odprla sem ga in pokukala vanj, a ni bilo nikogar. Čez čas sem znova zaslišala stokanje. Tokrat sem se tako prestrašila, da nikoli več nisem želela sama k studencu.

			»Ah, to je samo tvoja bujna domišljija,« se je režal oče. »Slišala si zgodbo o otroku, vse ostalo pa sta naredila strah in domišljija. Morda je zapihal veter in je trta pri premikanju zaječala.«

			Možno, da se je res zgodilo tako, kot je razložil oče, a po tej razlagi me ni bilo nič manj strah. Kljub temu da je pod hišo zorelo najdebelejše in najslajše grozdje, tja sama nisem nikoli več zašla.

			Zdaj smo vsak dan šli po vodo na studenec. Ker je sosed – tudi vikendaš – vanjo lansko leto spustil zlato ribico, nama je Baba R. zaupala, da je to pravzaprav studenec želja. Če vanj pogledaš in si nekaj zaželiš, se ti bo ta stvar izpolnila – le želje ne smeš nikomur zaupati, ker potem se urok ne uresniči.

			Vsi trije smo pogledali v vodnjak in pomislili na željo, nato smo zajeli ledeno hladno vodo in s Spokom sva jo Babi R. pomagala odnesti do hiše.





Dnevniški zapis


			Zaželela sem si, da se nama s Spokom ne bi bilo treba nikoli več vrniti v mesto.





Obilno deževje


			Peti dan našega počitnikovanja so nebo že zjutraj prekrili temni oblaki in pričelo je deževati. Sprva so bile dežne kaplje manjše in redkejše, proti poldnevu pa se je razbesnel naliv in iz oblakov je deževalo tako močno, kot bi nas polivali z vedrom. Po šestih urah silovitih padavin se je na vrtu pred hišo pojavila velikanska luža, ki je spominjala na mlako. Odločila sva se, da ne bova šla iz hiše, saj je bilo okoli nje blato, v katerega si se ugreznil do gležnjev. Baba R. in Spok sta brala knjige, sama pa sem risala in urejala svoj dnevnik.

			Ko so bila na radiu poročila, smo vsi trije pozorno prisluhnili. Radijska napovedovalka je opozorila na poplave, ki so že prizadele sosednje države. Čez nekaj ur smo znova prisluhnili

			novicam in napovedovalka je poročala, da so tudi v naših krajih reke že prestopile bregove. Ogroženih je bilo kar nekaj vasi na poplavnih področjih, ponekod pa so se pojavile tudi stoletne vode.

			»V gorah se topi sneg in to še dodatno polni rečne struge. Če k temu dodaš še obilno deževje, pa je jasno, da se bodo reke dvignile in prestopile bregove,« je pametovala Baba R., iz njenega obnašanja pa sva oba s Spakom razbrala, da je tudi njo strah.

			Deževalo je že šest dni, vremenar pa je napovedal, da se tudi jutri obeta deževen dan.

			Deževalo je še dva naslednja dneva in Babi R. je zmanjkalo zgodb in iger, s katerimi naju je poskušala animirati. Postajala sva brezvoljna in sitna. Večkrat na dan sva se sporekla glede malenkosti, ki bi bile sicer nepomembne. Tudi Baba R. je postajala sitna.

			Reka pod našim bregom je tako narasla, da je poplavila most, prek katerega so ljudje z bregov vsak dan odhajali na delo. Bili smo odrezani od sveta. Sicer je prek reke bil narejen še dodaten most, a ta je bil več deset kilometrov oddaljen. Sosed nam je prišel tega dne že zjutraj povedat, da je voda udarila v hiše ljudi, ki so živeli pod bregom. Na delu so bili gasilci, ki so vso noč črpali vodo iz hiš, a vso vodo, ki so jo izsesali, je v nekaj urah nadomestila nova.

			»Še dobro, da smo na bregu, drugače bi tudi mi imeli v kleti bazen,« je ugotavljal sosed, Baba R. pa mu je pritrjevala.

			Mama in oče, ki sta nas imela namen med vikendom obiskati, sta ostala doma, kljub temu da sem mamo na vse načine prepričevala, naj se poskusita prebiti do nas po daljši poti.

			»Ljubica, kako to, da naju tako pogrešaš. Vama z Babo ni lepo?« je skrbelo mamo. V resnici ju sploh nisem pogrešala, le želela sem si, da na usoden dan vesoljnega potopa tudi ona-dva končata v najini rešilni barki. Mami seveda nisem mogla priznati svojih strahov in želja, saj bi si mojo iskrenost lahko napačno razlagala. Težko bi jo prepričala, da nas v resnici čaka vesoljni potop in da vse to ni samo moja bujna domišljija.





Dnevniški zapis


			Napovedi iz Pavlihove pratike se uresničujejo. Morda je k temu nekoliko pripomogla tudi zlata ribica.





Kamniti ostanki sredi gozda


			S Spokom sva se odločila, da se danes kljub dežju odpraviva ven. Baba R. temu sploh ni nasprotovala. Verjetno si je zaželela malo miru. Obula sva škornje in dežna plašča in se povzpela na hrib za hišo. Pot je diagonalno rezala strm travnik, ki ga je obrobljal gozd. Nad drevesi se je dvigoval velikanski televizijski oddajnik. Gozd je bil na tem mestu zaradi bujne podrasti temačen, na deževen dan pa je bilo po njem še bolj neprijetno hoditi. V ta predel gozda so ljudje redkeje zahajali, saj je bilo veliko robidovja, ki je nepazljivega sprehajalca hitro oplazilo po koži in mu naredilo praske. S Spokom sva morala biti zelo previdna. Preden sva stopila v gozd, sva poiskala vsak svojo palico, ki nama je služila za mačeto. Kar nekaj časa sva se prebijala skozi gosto poraščeno podrast, preden sva prišla do kraja, ki je bil po moji oceni primeren za skrivališče. Na prvi pogled je bilo videti, kot bi nekdo na tem mestu naključno nametal skale in večje kamne, a domačini so vedeli, da gre za ostanke porušene cerkve, ki je v srednjem veku stala na hribu. Gozda v srednjem veku na tem območju ni bilo, ko pa se je pričel razraščati, je sčasoma prekril ostanke porušene cerkve. Ta del sem že prej velikokrat raziskala. Družbo mi je vsakič delal pes Gustav, ki je oprezal za zajci in srnami.

			Lansko leto mi je Baba R. brala zanimivo knjigo o iskanju templjarskega zaklada, ki jo je napisal neki znani pisatelj. Tudi ta zgodba se je dogajala na bregu in v gozdu je prav tako stal porušen grad, pod katerim je bil zakopan zaklad. Zgodba me je do te mere navdušila, da sem bila prepričana, da tudi pod ostanki porušene cerkve mora biti skrivnosten rov, v njem pa zakopan zaklad. In res sem našla manjšo votlino. Med dvema večjima skalama je bila ozka razpoka – ravno je bila dovolj velika, da se skozi njo splazi otrok. Razpoko je pravzaprav odkril Gustav. Morda ga je pritegnil nenavaden vonj, ki je prihajal iz nje, saj se je odplazil skozi razpoko, zavil na njenem koncu desno in izginil. Nato ga kar nekaj časa ni bilo na spregled. Bila sem radovedna, kaj ga je tako dolgo zadržalo in sem se tudi sama splazila skozi razpoko.

			Čakalo me je veliko presenečenje, saj je bila za skalami manjša jama, v kateri je Gustav vztrajno ovohaval svojo sled. V jami je zaudarjalo po vlagi. »Morda jo je izkopala kakšna žival,« sem pomislila.

			»Ali pa so jo izkopali …« Lahko da so votlino izkopali templjarji in vanjo skrili zaklad. Lahko pa so zaklad v jamo skrili celo gusarji. Če je bilo nekoč pod bregom morje, je mogoče, da so tod okoli z ladjami pluli gusarji, ki so na otoku zakopali zaklad. Najvišji del brega je v času pred prvim vesoljnim potopom zagotovo kot otok molel iz morja. Po njegovem strmem pobočju so se razpredale poti, ki so jih naredile živali in ena izmed poti je skozi tropsko podrast vodila do votline, kjer so gusarji zakopali dragocenosti. Kasneje so na tem mestu zgradili cerkev, ki se je skozi stoletja porušila … Zaklad bi ostal nedotaknjen, če nekega dne v gozd ne bi prišla deklica in ga slučajno odkrila.

			»Pridi, splazi se sem noter,« sem pomahala Spoku in mu pokazala ozko razpoko med skalama.

			»V tem blatu pa se res ne bom plazil po tleh, Smotkva,« je protestiral, a sem stala tik za njim in ga s telesom dregnila med rebra, da je s koleni ter komolci pristal v blatu. Ni se razburjal. Ravno nasprotno, zarežal se je, saj se še nikoli ni plazil po blatu, ter zaradi vznemirjenja ob tem, da počneva nekaj pustolovskega. Čutila sem, kako mi dežne kaplje drsijo za vrat in kako se mi na roke prijema razmočena gozdna prst. Drug za drugim sva se plazila po ozki razpoki med skalama. Ko se je razpoka že skoraj končala, sem zaklicala Spoku: »Še malo moraš naprej, to ni konec, na desni strani je vhod v vo-

			tlino.« Spok me je ubogal in se odplazil naprej, nato pa je zavil desno, v jamo, in mi izginil spred oči. Tudi sama sem se odplazila za njim in že čez nekaj trenutkov sem bila v jami. Jama je tokrat še bolj zaudarjala po vlagi. V njej je bilo topleje kot zunaj.

			Sprva je bil v jami popoln mrak, ko pa so se najine oči navadile nanj, se je pred nama pričel izrisovati prostor.

			»To bo najino skrivališče med vesoljnim potopom,« sem rekla.

			»Super!« je navdušeno vzkliknil Spok in se pričel razgledovati po jami.

			K Babi R. sva se vrnila, ko se je že pričelo temniti. Zgrozila se je, ko naju je zagledala: »Saj sta blatna od pet do ušes.«

			»Na hribu mi je spodrsnilo in sem se oprijela Spoka. Tudi on je izgubil ravnotežje in oba sva se skotalila po bregu navzdol ter pristala v blatu,« sem se izgovorila. Baba ni spraševala o podrobnostih. Na šporgetu je zagrela vodo, da sva se lahko umila. Zvečer od razburjenja še dolgo nisva mogla zaspati, ko pa sva slednjič le zaspala, sva imela nenavadne sanje.





Dnevniški zapis


			Sanjala sem, da sva s Spokom v votlini našla skrivna vrata. Ko sva jih odprla, je bil za njimi nov svet – tropski gozd. Na drevesih so rasli smešni sadeži in takšnih živali še nikdar nisva videla. Verjetno sva vstopila v nek drug svet ali pa so bila vrata prehod na nek drug planet.





Nočni načrt


			Proti jutru me je Spok zbudil in v njegovih očeh je bilo videti navdušenje, pomešano s strahom in paniko.

			»Zbudi se, Smotkva, nekaj pomembnega sem ugotovil,« me je stresel za ramena. Od včerajšnjega bedenja dolgo v noč sem bila utrujena.

			»Nekaj pomembnega sem odkril,« je bil nestrpen in je pred mene razgrnil svoj zvezek, poln izračunov. »Izračunal sem, da bo glede na količino vode na Zemlji in s tem povezanim dvigom gladine ob prelitju morja vesoljni potop na ravnini prizanesel le našemu bregu. A ne v celoti, le tri hiše bodo

			ostale nepoškodovane.«

			Čutila sem, kako mi kri polni glavo, roke pa so mi pričele drgetati. Spok je med razlaganjem gledal v zvezek, kjer je imel zapisane različne izračune ter nadaljeval: »Med nepoškodovanimi hišami bo naša vikendica, sosedova vikendica in Pepcina hiša.« Soseda Pepca je živela sto metrov stran od naše hiše. Redkeje sem jo obiskovala, saj je bila gluha in se z njo nisi mogel pogovarjati.

			»Ima gospa Pepca hlev?« je zanimalo Spoka. Zdelo se mi je, da je njegov glas zelo oddaljen in da je to, kar pravkar poslušam, nočna mora, iz katere se bom v kratkem prebudila, a sem kljub temu odgovarjala na njegova vprašanja.

			»Ja, ima hlev, zakaj sprašuješ?« Logika mi ob tej uri še ni delovala, saj so moji možgani delno še spali.

			Spok je dvignil levo obrv: »Da vidiva, koliko in katere živali bodo preživele,« mi je potrpežljivo pojasnil.

			»Kolikor mi je znano, ima v hlevu le dva prašiča,« sem odgovorila.

			»Torej bi se rešili le dve živali,« je moj odgovor povzel Spok.

			»Še psa Gustava moraš upoštevati,« sem ga opozorila.

			»Joj, seveda. Prišteti moram še psa Gustava, a to je kljub temu premalo. Rešiti morava še več živali, od katerih bi lahko imeli koristi,« je Spok zaskrbljeno opozoril na dejstvo, do katerega je prišel.

			»Kakšne koristi, Spok?« sem se razburila, saj mi beseda korist ni bila všeč. Nisem marala ljudi, ki so v vsaki stvari iskali korist. Baba R. me je učila, da je potrebno vse stvari na svetu delati s srcem in ne zaradi koristi.

			»Prašiči, krave, ovce, kokoši so koristne živali, ker nam zagotavljajo hrano,« se je Spok odzval na mojo zanj trapasto pripombo.

			»To pomeni, da bomo klali in jedli živali?« sem se zgrozila.

			Spok se je ob moji pripombi razjezil in siknil: »Kako boš pa preživela?«

			Predlagala sem, da lahko jemo zelenjavo in gozdne sadeže.

			»Ah, s teboj se zjutraj ne da pogovarjati,« je ugotovil Spok in zamahnil z roko, sama pa sem glavo znova zarila med rjuhe in zaprla oči. Ura na nočni omarici je kazala pet zjutraj in pred vesoljnim potopom sem se želela še zadnjič dobro naspati.

			S Spokom sva iz postelje prilezla šele ob pol desetih zjutraj. »O, poglej, poglej, tropska lenivca sta prišla na zajtrk,« se je pošalila Baba R., a nama s Spokom to jutro ni bilo do smeha. Zajtrkovala sva čokolino, ki sva ga izdatno posipala s kakavom.

			Po zajtrku sva še enkrat pregledala Spokove izračune in se strinjala, da bo potrebno iz sosednjih hlevov na najvišji predel brega preseliti vsaj nekaj živali, ki nam bodo pomagale preživeti. Na najinem spisku za selitev so se znašli zajci, kokoši, ovca, raci in koza.

			»Krave žal ne bo mogoče rešiti, ker je prevelika,« me je opozoril Spok.

			»Kaj pa, če bi za vesoljni potop povedala domačinom in bi nama pomagali?« sem predlagala.

			Spok me je oplazil z jeznim pogledom: »Si nora, veš, kakšno paniko bi naredila med ljudmi. Nazadnje bi se pod oddajnikom gnetlo ljudi, ki bi se želeli rešiti. Ljudje znajo biti v takšnih trenutkih nemogoči,« se je razburil in morala sem priznati, da ima prav.

			»Kako pa bova neopazno rešila živali?« sem bila negotova.

			»Tega še ne vem,« je priznal Spok.





Dnevniški zapis


			Skrbi me, da s Spokom ne bova uspela rešiti nobene miši. Lizika ima rada miši, saj nam skoraj vsak dan prinese kakšno na prag. Po vesoljnem potopu se bo zelo dolgočasila.





Povabilo na kavo


			»Baba R. vas vabi na kavo in klepet. Prosim, če se lahko držite dogovorjene ure, ker vam mora povedati nekaj zelo pomembnega,« sva s Spokom še isti dan obveščala sosede. Ideja o povabilu na kavo je bilo njegova. »Le tako bova vaščane v določenem času spravila v našo hišo in jih rešila, pa še njihove živali bova lahko odpeljala, ne da bi naju pri tem zalotili,« se je nad svojo idejo navduševal Spok.

			Nihče od sosedov ni podvomil v vabilo. Bili so veseli srečanja z Babo R., ki je bila na bregu zelo priljubljena. Kot ženska, ki je prihajala iz mesta, in kot dobra pripovedovalka zgodb te je namreč Baba na mah očarala.

			Najlažje bi za naju bilo, če bi si lahko izmislila zgodbo, ki bi od njih zahtevala, da s seboj na obisk pripeljejo tudi svoje živali. Takšno vabilo bi bilo čudno in sumljivo, zato se naposled nisva odločila zanj.

			Naredila sva natančen načrt, kako ob točno določeni uri v jamo preseliti živali. Poskušala jih bova rešiti čim več. Za evakuacijo bova imela le slabo uro časa, zato je moral biti načrt skrbno dodelan. Po Spokovih izračunih se bo vesoljni potop zgodil natanko ob 18.15 uri. Takrat se bo morje pričelo prelivati in nižina pod našim bregom se bo z vodo napolnila v dobri uri. Za evakuacijo živali sva imela predviden čas med 17. in 18. uro. V tem času bodo sosedje na obisku pri Babi R., midva pa bova medtem živali preselila v jamo pod oddajnikom. Večje živali, za katere v jami ne bo prostora, bova zavezala ob bližnja drevesa, da ne pobegnejo v dolino in potonejo.

			Priprave so bile v polnem teku, s Spokom pa sva iz ure v uro postajala vse bolj nervozna in prepirljiva.





Dnevniški zapis


			Danes sem se zlagala. Baba pravi, da ima laž kratke noge in dolg nos. Zdi se mi, da imam daljši nos kot navadno. Noge imam še vedno iste.

			Vesoljni potop

			»Spet sta se potepala, saj vaju skoraj več ne vidim,« se je čudila Baba R., ko sva se s Spokom zaradi močnega naliva za kratek čas umaknila v hišo. »Saj se bosta še prehladila na tem dežju,« jo je skrbelo. »Naj vama vsaj skuham kakav.«

			»Ni časa za kakav, Baba, sosedje prihajajo k vam na kavo. Nekaj pomembnega bi vam radi povedali,« je nenadoma rekel Spok. Jezno sem ga pogledala, saj sva bila dogovorjena, da jaz Babi povem za obisk sosedov, tako pa sem lahko zadeve le nekoliko omilila: »Nič pomembnega ni, Baba. Naj te ne skrbi. Samo obiskali bi te radi in s teboj spili kavo. Saj veš, da te imajo radi.« Baba si je ob omembi njene priljubljenosti popravila trajno in se nasmehnila. Videti je bilo, da ji laskanje godi. »Kdaj pa so rekli, da pridejo?« je povprašala.

			»Ob petih bodo pri tebi,« sem hitro rekla, iz krožnika izmaknila dva keksa in že sva bila s Spokom ponovno na dežju. Nisva smela izgubljati časa. Ura je bila 16.45 in čez 15 minut naju je čakalo pomembno opravilo.

			»Nekoč bo še ponosna na naju,« mi je prišepnil Spok. Vedela sem, da še vedno premišljuje o Babi in o tem, kako hitro sva se izmuznila iz hiše. Misel na ponosno Babo R. je tudi mene zapeljala in pričela sem razmišljati o dogodkih po vesoljnem potopu.

			Predstavljala sem si Spoka in sebe, kako stojiva sredi gručice ljudi. Rešenih je nekaj koz, prašičev, mačk, psov, ovac, kokoši, kobilic ... Ljudje in živali nama izkazujejo hvaležnost. Še koze ter ovce beketajo in meketajo v svoji živalski govorici. Ljudem in živalim iz oči sije ponos, ko s Spokom stojiva na piedestalu in pripovedujeva, kako sva z namigi iz Stoletne pratike in z zahtevnimi matematičnimi izračuni prišla do ugotovitve, da nas čaka vesoljni potop.

			Baba stoji za nama, naju ponosno drži za ramena in ogovori zbrano gručo: »Niti Stoletna pratika ni znala napovedati natančnega datuma in ure tega dogodka, otroka, ki sem ju vzgojila jaz sama, s svojimi nauki in modrostmi, pa sta to izračunala do minute natančno. In ne samo to – zbrala sta pogum in s svojo nesebičnostjo pomagala vam in vašim živalim, da ste preživeli tragedijo.«

			Ob razmišljanju so me prevzela tako močna čustva, da sem Spoka nepričakovano poljubila na usta. Oba sva zardela. Spok je zamomljal nekaj nerazumljivega in se pretvarjal, da poljuba sploh ni opazil.

			Ob petih popoldne se je gručica sosedov zbrala pri Babi R. na kavi, naju pa je čakalo zahtevno delo. Še močneje je pričelo deževati, zato sva živali le s težavo spravila do jame. Nobeni izmed njih se ni mudilo ven na dež, kljub temu da je to zanje pomenilo svobodo. Ovco in kozo sva z vrvjo zavezala ob drevo, tik ob oddajniku, kokoši in race pa sva znosila v jamo. V jamo sva prestavila tudi živali v steklenih kozarcih, ki sva jih še vedno skrivala v drvarnici. V jamo je moral tudi pes Gustav in mačka Lizika.

			Ko sva zaključila, je Spok pogledal na uro: »Šest in pet minut. Za pet minut sva prekoračila najin plan,« me je opozoril.

			»Nič zato, samo da sva končala,« sem dodala.

			Spok je z roko nakazal, da mi tokrat daje prednost pri plezanju v ozko razpoko med skalama. Z dlanmi in koleni sem se zarila v blato in se pričela po vseh štirih prebijati do jame.

			V notranjosti jame je bilo živahno. Kokoške so kokodakale in nemirno prhutale s perutmi, ko je pes Gustav renče krožil okoli njih in jih ovohaval. Tudi mačka Lizika je bila nezadovoljna in je mijavkala. Živali so želele iz jame, a sva jo zaprla s kamnom, tako da niso mogle nikamor.

			Spok je prižgal žepno baterijo in pogledal na uro: »18.14. Čez minuto se bo pričelo.«

			V mislih sem odštevala preostali čas, ki nam je ostal do vesoljnega potopa.

			Baterija je znova zasvetila: »18.15,« je rekel Spok s tresočim glasom. Slišala sva, kako je zunaj zagrmelo in zazdelo se nama je, da buči morje in valovi butajo v skalovje.

			Ne vem, kako dolgo sva ostala v jami. Od klečanja v vlažnem in zatohlem prostoru sva postala otrpla in Spokova baterija se ni več prižgala.

			»Konec je z njo,« je rekel. Zdaj tudi nisva mogla preveriti, koliko je ura, a zagotovo je moral biti zunaj že mrak.

			»Noč lahko preživiva v jami,« sem predlagala. Spok se je strinjal. Ni imelo smisla ponoči hoditi naokoli, ko pa ne veva, kako se je pokrajina po vesoljnem potopu spremenila in do katere višine sega morje. Lahko se spotakneva in po nesreči padeva v morje, pa še živali nisva mogla pustiti v jami brez nadzora.

			»Spok, preživela sva konec sveta,« sem mu zašepetala v uho.

			»Ja, preživela sva ga,« se je nasmehnil.





Dnevniški zapis


			Sveta ni več.





Iskalna akcija


			S Spokom sva od utrujenosti zaspala. Ne vem, kako dolgo sva spala, preden so naju predramili klici, ki so prihajali iz gozda. Sprva nisva mogla ugotoviti, kaj kričijo, ko so se približali na določeno razdaljo, pa sva ugotovila, da kličejo naju.

			»Žiga! Pika!« sva zaslišala klice v daljavi.

			Stisnila sem se k Spoku.

			»Uspelo nama je rešiti sosede,« je zašepetal Spok.

			»Saj res, kdo drug bi naju lahko klical, če ne sosedi. Verjetno je Baba R. organizirala iskalno akcijo,« se mi je posvetilo. Med glasovi sem zdaj razločno slišala Babin glas in odleglo mi je.

			»Baba je živa,« sem pomislila.

			Spok je previdno odrinil kamen, ki je zapiral vhod v jamo in se odplazil skozi razpoko med skalama. Sledila sem mu. Prenehalo je deževati in nad krošnjami dreves sva opazila mežikajoče zvezde.

			Noč je bila svetla in sveža, ko sva s Spokom previdno tipala predse v smeri, iz katere so prihajali glasovi. V daljavi sva razločno videla snope svetlobe.

			»Pika! Žiga!« se je znova oglasilo iz daljave. Glas je bil Babin. Pospešila sva korak. Pred seboj sem zagledala temno silhueto in baterijska svetilka mi je svetila v obraz. Ko je silhueta naposled zaklicala moje ime, sem vedela, da sem pri Babi. Vrgla sem se v njen objem in pričela glasno hlipati. Tudi Spok se je Babi vrgel v objem, le da on ni jokal. Nekaj trenutkov smo ostali objeti sredi gozda in nihče ni spregovoril besede. Močno, močno sem jo objela. Za nami sem zaslišala glasove sosedov.

			»Pridita, gremo v hišo, da se ogrejeta,« je predlagala Baba. Prijela sva jo za dlan in skupaj smo se vrnili po blatni stezi, ki je vodila do hiše.

			»Mama in oče prihajata po vaju. Morala sem ju obvestiti,« je naposled rekla Baba R.

			»Mama in oče?« sem ponovila njene besede.

			»Ja, mama in oče. Jutri zjutraj prideta po nas. Vračamo se v mesto.«

			»V mesto?« se je oglasil Spok. »Kako je to mogoče?«

			»Pa še kako je mogoče. Toliko skrbi sta nam povzročila s to vajino nepremišljenostjo in čudnimi zamislimi.«

			Ni naju toliko šokirala novica, da po nas prihajata oče in mama, bolj naju je pretresla misel, da se morje ni prelilo in da mesta še vedno obstajajo.

			»Kaj se morje ni prelilo?« je uspel zajecljati Spok. Baba ga je prijela za čelo, če ima morda povišano temperaturo, ko govori takšne neumnosti.

			Zdaj se je Spoku razvezal jezik in še nikoli ga nisem videla tako zgovornega. Babi je povedal celotno zgodbo. Pričel je pri šolskem terariju in izginulih živalih, končal pa pri usodnem vesoljnem potopu. Ko je slednjič končal s pripovedovanjem, se je Baba R. prijela za glavo in vzkliknila. »Jaz sem kriva, da se je zgodila ta neumnost, ker sem omenjala konec sveta, a to odrasli večkrat rečemo. Kar tako. Uporabimo v obliki prispodobe …«

			S Spokom sva spila vroč kakav in zaspala od utrujenosti. Zamudila sva prihod mojih staršev, kar je bilo dobro, saj se je mama do zajtrka že nekoliko ohladila. No, vsaj do prihoda sosedov. Potem se je njeno razpoloženje znova poslabšalo. Sosedje so namreč pri jutranji krmi ugotovili, da v hlevih ni vseh njihovih živali.

			Babi R. prejšnjega večera nisva omenila evakuacije večjih živali in tudi nisva zaprla vhoda v jamo, medtem ko sva se plazila skozi špranjo. Živali so tako ušle v gozd, jezni sosedje pa so jih zdaj vztrajno iskali. Tako se je evakuacija, katere namen je bil reševanje živali ob vesoljnem potopu, nadaljevala z reševanjem pobeglih živali iz gozda.

			Ob koncu dneva so bile na srečo vse živali v svojih hlevih, Baba, Spok in jaz pa smo bili že na pol poti proti mestu. Tokrat se nisva peljala v Babinem belem pejeku, saj nama mama ni dovolila. Sedela sva na zadnjem sedežu naše rumene 100-enke in nihče v avtu ni spregovoril besede. Takšno tišino sem si predstavljala ob koncu sveta.

			Kdo bi si mislil, da ga bova s Spokom preživela.





Dnevniški zapis


			S Spokom sva se uštela v matematičnih izračunih. Spok je prepričan, da se lahko takšna stvar zgodi tudi najboljšim. Ugibava, kdaj se bo zgodil naslednji vesoljni potop, da bova nanj pripravljena.





Vijola krave in čokoladno mleko


			Če v času sprejema med Titove pionirje mulc ali mulka na sebi nista imela kavbojk znamke Levi‘s, Lee, Wrangler ali Rifle, sta bila navadna jugoslovanska kmetavzarja. Tako so vsaj govorili učenci iz višjih razredov, mlajši pa smo jih posnemali.

			V prvem razredu smo se proti koncu šolskega leta ponovno fotografirali. Tokrat brez pionirke in rdeče rute. Na sebi sem imela obleko, ki mi jo je s šivalnim strojem sešila Baba R., ki je doma imela veliko tujih revij. Najbolj cenjena med ženskami je bila revija Burda, v kateri so bili kroji, po katerih je Baba krojila in šivala. Revije si je izposojala pri sosedi, Zvezdani D. Mama sodelovanja med Zvezdano D. in Babo R. ni bila vesela, saj je to pomenilo, da je prišla Zvezdana D. občasno k Babi na kavo. Če je bil v tistem času doma oče in se je ob njenem obisku – po maminih merilih – čudno vedel, je imela mama tihe dneve. Takšnih dni pa si nihče ni želel.

			Najbolje je bil v našem razredu oblečen Aleš K., katerega oče je delal v Nemčiji in se je domov vračal le enkrat mesečno.

			»To je velikanska dežela, kjer je veliko sladkarij, kavbojk in mercedesov,« je razlagal Aleš K., če ga je kdo povprašal glede Nemčije. Tudi njegov oče je vozil mercedesa. Bil je to mercedes-Benz 190 SL z močjo motorja 76,9 kW. Babin beli pejek je bil videti proti mercedesu kot vžigalična škatlica. Babi sem nekoč to tudi omenila, pa me je oštela.

			»Kaj bi raje videla, da tvoj oče dela v Nemčiji in bi ga lahko videla samo enkrat na mesec, ko bi se pripeljal z mercedesom, ali je zate bolje, da ga vidiš vsak dan in se domov pripelje v škatli vžigalic?« me je nepričakovano vprašala. Na Babino vprašanje mi ni bilo potrebno odgovoriti, ker je moj odgovor poznala, sem pa o tem kar veliko premišljevala. Od tistega časa naprej sem tudi na sošolca gledala drugače. Njegov oče se namreč ni vsak dan igral z njim tako kot moj oče z mano. Po svoje se mi je smilil.

			Sama o Nemčiji nisem vedela veliko, mi je pa Baba R. pripovedovala o Avstriji, ki je bila zame prav tako prelepa dežela. Večkrat je v svoj pejek naložila sosede in odpeljale so se čez mejo, do Debele Berte ali v Graz, kjer so kupile kavo in druge drobnarije, ki jih pri nas v tistem času nisi mogel kupiti. Najbolj priljubljeni izdelki so bili: pralni prašek z igračo, vedro, polno belega riža, prav tako z dodatkom igrače, ter kava znamke Alvorada.





Dnevniški zapis


			a) V Avstriji so vse krave vijolične barve.

			b) Okoli vratu imajo obešene zlate zvonce

			 z rdečim trakcem.

			c) Ko zvonec odviješ, je v njem čokolada.

			d) V Avstriji so kokoši drugačne kot pri nas.

			e) Njihove kokoši neseje plastična rumena

			 jajca,v katerih so igrače za otroke.

			f) Vsako plastično jajce v Avstriji oblijejo

			 s čokolado.

			g) V Avstriji krave dajejo čokoladno mleko.

			h) V Avstriji ne koljejo živali, saj lahko meso

			 kupiš v trgovini.

			Razmišljala sem, kako lepo bi bilo, če bi imeli na našem bregu vsaj eno avstrijsko kravo. Ne vem sicer, kako bi se sporazumevala z našimi kravami, a zagotovo bi se hitro privadila. Bilo bi smešno videti, kako v hlevu gospe Zajc muka in mežika vijolična krava, gospa pa sedi na pručki pod njo in jo vleče za rjava vimena. V lonec namesto belega mleka teče čokoladno mleko, ki ga nato gospa Zajc prelije v pikčasto rdečo posodo in pristavi na šporget. »To bi bilo super,« sem se navduševala. »A problem je, kako takšno kravo spraviti mimo strogih carinikov.«





Dnevniški zapis


			Ko bom velika, se bom odpeljala v Avstrijo in vsa-kemu sosedu z našega brega kupila po eno vijola kravo.





Pojoča punčka


			Nisem prepričana, ali so imeli tudi v Nemčiji vijola krave. O tem Aleša K. nikoli nisem povprašala. Verjetno jih niso imeli, ker s tem niso želeli imeti opravka. Saj je tudi gospa Zajc poudarjala, da je s kravami veliko dela. So pa imeli v Nemčiji posebne punčke, ki so znale govoriti in peti. Sošolka Sonja jo je imela prva. Dobila jo je od svoje tete za rojstni dan. Punčka se je imenovala Christian – tako je vsaj pisalo na škatli. Ker tako zapletene besede s Sonjo nisva znali izgovoriti, sva jo preimenovali v Kristino.

			Kristina je pesem vsakič odpela brezhibno, ne glede na to, kolikokrat jo je morala nepretrgoma ponoviti in tudi ko je imela zaprte oči in si jo presenetil.

			To je bila zame in za Sonjo velika uganka. Sama sem se na primer pri recitiranju pesmi skoraj vedno zmotila. In ne enkrat. Kristina pa se ni nikoli zmedla in ni imela treme pred nastopanjem. To je bilo najlepše in najbolj popolno bitje, kar sem jih kdaj videla, in skrivoma sem zavidala Sonji, da punčko lahko vsak dan odnese domov in z njo v naročju zaspi. Prav nobena izmed punčk, ki smo jih imele ostale mulke, se ni mogla primerjati s Kristino.

			Proti koncu šolskega leta pa je Kristina nenadoma zbolela. Nekaj se je moralo zgoditi v njenem telesu, saj je pri petju pričela ponavljati besedilo, ki ga je že odpela. Čez nekaj dni pa se je njeno zdravje še poslabšalo, saj je njen glas čudno hreščal. Sonji sem predlagala, da ji v odprtino v ustih, kjer je imela punčka zataknjeno dudo, nakaplja nekaj jagodnega sirupa proti kašlju. Sirup z okusom jagode sem morala piti vsakič, ko sem bila bolna. Okus je bil tako odvraten, da sta me oče in mama morala najprej uloviti in me nato prisiliti, da sem odprla usta. Oče je nekoč spil pol flaške sirupa, da bi mi dokazal, da je res odličen. Pa ni zaleglo.

			»Doma nimamo jagodnega sirupa,« me je zaskrbljeno opomnila Sonja.

			»Ga jaz jutri prinesem v šolo in jo bova prisilili, da ga po-goltne,« sem se ponudila.

			»Pa misliš, da ji bo pomagalo?« me je nezaupljivo pogledala Sonja.

			»Seveda. Če pomaga ljudem, bo pomagalo tudi punčki,« sem ostala neomajna.

			Naslednji dan sva punčki v luknjo na ustih nakapljali nekaj sirupa in takoj za tem od nje zahtevali, da zapoje svojo pesmico. Njen glas je bil še vedno hreščeč.

			»Smotkva, saj ji sirup ne more v trenutku pomagati,« sem okrcala Sonjo, ki je zaskrbljeno gledala v svojo punčko.

			V ponedeljek, ko se je znova pričel pouk, je Sonja v šolo prišla brez punčke.

			»Kaj pa je? Kje imaš Kristino?« sem jo povprašala, saj Sonja ni imela navade Kristine puščati doma, še sploh ne zdaj, ko je bila bolna.

			Takrat se je Sonja razjezila in me pred celim razredom brcnila, nato pa še zlasala. Oče me je že v vrtcu, ko sem se prvič prijokala domov, ker me je nek mulc udaril, podučil, da moram zadeve sama razrešiti in ga pač udariti nazaj, če ne gre drugače. Sonji sem torej vrnila udarec. Po pouku sva morali tovarišici Stepišnik obe prinesti šolsko beležko, v katero je zapisala obvestilo o najinem neprimernem obnašanju. Beležko je bilo potrebno pokazati staršem, da so obvestilo podpisali in podpis naslednji dan pokazati tovarišici.

			Kasneje mi je Sonja razjasnila, da je punčka zdaj nema, saj njena notranjost ni odporna na jagodni sirup ter na druge tekočine. Nisem razumela, kako je lahko Kristini nekaj kapljic sirupa povzročilo nemost. Zelo mi je bilo hudo in za prelepo punčko Kristino sva obe s Sonjo še dolgo žalovali.

			Sonja mi je deset let po tem dogodku zaupala, da je bila sama kriva, da se je Kristina pokvarila. Dan pred njeno boleznijo jo je namreč okopala in ker je bil v punčki zapleten mehanizem, se je naposled pokvarila. Jagodni sirup je njeno usodo samo še zapečatil.





Dnevniški zapis


			Danes se je po moji krivdi pokvarila Sonjina punčka Kristina. Tako sem žalostna, da razmišljam, da bi popila stekleničko jagodnega sirupa in se tudi sama pokvarila.





Vietnamka


			Sosed Marjan iz petega nadstropja našega bloka si je z nečednimi posli prislužil pravo bogastvo. Mnenja glede njegovega zaslužka so bila deljena. Nekateri so govorili, da hodi Marjan vsak teden po kavbojke v Italijo, nato pa sede na vlak za Beograd. V vagonu odvije matice v stropu, dvigne loputo in v prazen prostor skrije robo.

			Spet drugi so menili, da ima na carini svojo vezo, nekega kamerada, carinika, ki mu pogleda skozi prste, Marjanova mama pa je sosedam iz našega bloka razlagala, da je sinov avtomobil posebej prirejen za švercanje. Kje točno se v avtomobilu nahaja prirejen prostor za skrivanje kavbojk, pa Štefka ni znala povedati.

			Kaj je Marjan v resnici počel in na kakšen način je švercal kavbojke, nismo izvedeli nikoli, saj sam o tem ni govoril. Do sosedov iz bloka je bil nezaupljiv in se nikoli ni z nikomer pogovarjal ali družil. Kadar si ga srečal na stopnišču, te je vljudno pozdravil, in to je bilo vse. Prav zaradi enigme, ki se je napletla okoli njega, je bil za nas otroke še bolj zanimiv. Najbolj ga je občudoval Spok, ki je bil edini, ki mu je uspelo Marjana spoznati malo bolje.

			Nekoč je Marjan v svojem avtomobilu domov pripeljal veliko rjavo škatlo, na kateri ni bilo nobenih napisov ali oznak. Ko je škatlo tovoril v tretje nadstropje, mu je spodrsnilo in je skupaj z njo zgrmel po tleh.

			»Jebenti, jebenti!« je preklinjal.

			Ravno takrat je po stopnicah priskakljal Spok ter sredi hodnika zagledal Marjana in velikansko škatlo.

			»Potrebuješ pomoč?« se mu je ponudil in pomagal Marjanu, da je vstal in si v naročje znova natovoril škatlo. Spremljal ga je do petega nadstropja, do njegovih vrat, in celo pozvonil na zvonec. Odprla jima je Štefka in izza vrat je zadišalo po pravkar pečenih piškotih. Štefka je bila v našem bloku znana po tem, da je pekla najboljše pecivo in pravi privilegij je bil, če si njene dobrote dobil za pokušino.

			Še preden je lahko Marjan kaj rekel, je Štefka Spoka že povabila: »Kar naprej stopi, nič ti naj ne bo nerodno. Naš Marjan ni preveč ješč in tudi moji piškoti mu ne dišijo, ti jih pa imaš zagotovo rad?«

			Spok je pokimal.

			Eno uro je bil na obisku in celo Marjan se je vključil v pogovor, tako da sta se kar hitro ujela. Marjan je čez čas fanta vzljubil in tudi Spok je vzljubil Marjana. Nanj je gledal kot na svojega očeta, ki ga ni imel in mu je v življenju še kako manjkal.

			Novica, da Marjana nihče že en mesec ni ne videl ne slišal, niti Štefka ne, je najbolj prizadela prav Spoka.

			»So ga res zaprli zaradi nečednih poslov?« so Štefko spraševale radovedne sosede, med katerimi je bila tudi naša Baba. Oče je starejše ženske iz našega bloka, ki so bile upokojene in so ves čas tičale skupaj, poimenoval blokovske vešče. To ime je pogosto uporabljal in včasih mu je dodal še besedo stare. Pred Babo R. ga nikoli ni izrekel, kadar je ni bilo doma, pa je vedno uporabil prav to ime.

			Mami je na primer rekel: »Tastara spet kofetka s tistimi blokovskimi veščami,« ali pa: »Stare vešče so spet na kupu in brusijo jezike.«

			Na vprašanja o svojem izginulem sinu je Štefka odgovarjala: »Nimam pojma, kje je in kaj počne. Že nekaj časa se mi ni oglasil.« Sosede so nato na dolgo in široko razpredale o situaciji in jo podrobno analizirale. Menile so, da Štefka ve več, kot v resnici pove, in da je Marjan zagotovo pristal v kehi.

			Marjan se od tistega dne, ko je izginil, ni več vrnil domov. Štefka je bila že pred njegovim izginotjem bolna. Imela je raka in v enem letu se je zaradi bolezni in skrbi posušila. Tudi sama je kmalu izginila iz našega bloka. Odšla je v bolnico in se ni več vrnila domov.

			Spok ni nikoli izvedel, kaj se je zgodilo z Marjanom, mu je pa v spomin nanj ostala usnjena jakna vietnamka, ki mu jo je podaril. Vietnamke so bile takrat med mladimi zelo priljubljene in moderne. Spoku je bila jakna prevelika. V njej je bil videti kot pajac, a se je vanjo kljub temu oblačil. Ne samo doma, pred ogledalom, tudi v šolo je prišel oblečen v vietnamko.

			Vietnamka je bila zakon in mu je na šoli močno dvigala ugled, s tem pa tudi samozavest. Nihče si ni drznil Spoku odkrito povedati, da mu je vsaj za pet številk prevelika. Tudi jaz ne.





Dnevniški zapis


			Baba pravi, da se ni dobro spominjati Vietnama, ker so se tam dogajale hude stvari. Ni mi hotela povedati, kako hude. Po njenem nihče ne bi smel stvari in predmetov, ki jih ima rad, poimenovati po slabih stvareh. Kljub temu s Spokom njegovo jakno še naprej imenujeva vietnamka.





Naprava, iz katere prihajajo slike


			Oče je bil po poklicu fotograf in doma je imel kar nekaj fotoaparatov ter seveda tudi temnico, v kateri je razvijal filme. V temnico nisem imela vstopa.

			»Ko boš starejša, te bom naučil fotografirati in razvijati fotografije,« mi je obljubljal, a kljub temu da sem hitro rasla, sem bila po njegovem prepričanju vsakič še vedno premajhna za njegovo šolo fotografiranja.

			Njegova najbolj priljubljena igrača je bil fotoaparat znamke Praktica L, na katerega je bil pritrjen objektiv Domiplan f/2.8. »Ta fotoaparat je zgrajen kot tank in ga je nemogoče uničiti,« se je hvalisal oče. »Ta naprava bo preživela vse nas!«

			Fotoaparat je bil zelo lep in oče ga je pred menoj skrival na najvišji polici regala. Skrivati stvari pred menoj ni bilo najbolj pametna poteza, saj so me skrite stvari še bolj privlačile. Nekoč sem splezala po omari do najvišje police, si fotoaparat obesila okoli vratu in se nato spustila na tla. Odkradla sem se v svojo sobo in se čez glavo pokrila z odejo. Pod baterijsko svetilko sem si ga v miru natančno ogledala. Tako lepe in dragocene stvari še nisem imela v rokah. Obod fotoaparata je bil črno siv. Sivi del me je spominjal na srebro in se je pod svetlobo lesketal, črni del pa je bil podoben nekakšni tkanini, morda usnju. Na njem je bila okrogla stvar s številkami, ki si jo lahko zasukal in se je ob tem premikala. Obod je bil škatlast, brez zaobljenih robov. Tudi na vrhnji strani oboda je bilo nekaj gumbov. Iz radovednosti sem pritisnila na vsak gumb, dokler se naprava nenadoma ni odprla in pokazala se je njena notranjost, v katero je bil vstavljen lesketajoč se rjavi kolut. Prestrašila sem se, da sem ga pokvarila, zato sem vratca naglo zaprla, ponovno splezala na omaro in napravo vrnila nazaj v skrivališče.

			Za svoje početje nisem povedala nikomur, niti Spoku ne.





Dnevniški zapis


			Danes sem si ogledala očetov fotoaparat. Res je lep. Naprava se je odprla, a se ni polomila. Vesela sem, da sem si ga lahko ogledala.





Izgubljene fotografije


			»Jebenti, saj to ni mogoče,« je preklinjal oče.

			Sreda je bil dan, ko se je za nekaj ur zaprl v temnico in razvijal filme, ki so se nabrali čez teden. Za ta postopek je uporab-

			ljal razvijalno dozo z vretenom, kemikalije, termometer, štoparico, menzuro, izvlačilec filma in še nekaj drugih pripomočkov. V njegovo temnico nisem smela vstopiti zaradi kemikalij, ki so bile nevarne. Med kemikalijami so bili razvijalec, prekinjevalec, fiksir in sredstvo za odpravljanje površinske napetosti vode. Mama je zahtevala, da je temnica v času, ko oče v njej ne dela, zaklenjena, saj bi me lahko premagala radovednost, pri otroku pa se nikoli ne ve, kako daleč je pripravljen iti, ko si zaželi nove izkušnje.

			»Očetove kemikalije niso sok, če narediš samo požirek te-kočine, se zvijaš od bolečine, tako te boli želodec,« me je po-

			svaril oče, ko sem ga povprašala glede njegovih tekočin, ki jih hrani v plastičnih steklenicah. Iz temnice se je namreč ob sredah širil vonj, ki mi je bil všeč. Mama pa vonja ni prenašala, saj jo je od kemikalij pričela boleti glava. Drugače sem se pa temnice bala in sem se je ob večerih izogibala. Že sama beseda temnica je bila strašljiva, saj je šlo za prostor, kjer je popolna tema, iz takšne teme pa nikoli ne veš, kakšne pošasti ali drugi stvori lahko prilezejo.

			Oče mi je že kot deklici razložil, kako se razvijajo fotografije. »Vidiš tole dozo? Vanjo v popolni temi vložim film, ki je bil še malo prej v fotoaparatu, in dozo zaprem. Ko to naredim, lahko prižgem luč …«

			»In kaj se zgodi, če luč prižgeš, preden zapreš dozo?«

			»Film se osvetli in z njega izginejo vse podobe.«

			»Aaaaa,« vzkliknem presenečeno.

			»Ja, to je pravi čudež. Ko je film v dozi, lahko pričnem z razvijanjem.«

			»Kako to narediš, je težko?«

			»Ko se navadiš, je čisto preprosto. Najprej nalijem vodo v dozo in jo nekaj časa obračam, da se emulzija zmoči in zmehča. Nato vodo izlijem in dodam razvijalec. Zdaj pričnem štopati, saj moram dozo vsako minuto in pet sekund obrniti. Po razvijalcu dodam prekinjevalec in na koncu pride na vrsto še fiksir. Ko film zafiksiraš, je odporen na sončno svetlobo …«

			»Oče, ali to pomeni, da bi lahko tudi sladoled fiksirala, da bi bil odporen na sonce in se ne bi stopil?« sem ga povprašala.

			»Da ti kaj takšnega nikoli ne pride na misel, tamala. Če bi s to tekočino omočila sladoled, bi se zastrupila. Si me razumela?«

			»Sem, oče,« se opravičujem in še vedno razmišljam o domislici.

			»Film potem snamem z vretena in ga obesim, da se po-suši,« oče konča z razlago, jaz pa ne morem pregnati misli na sladoled. O tem se moram nujno pogovoriti s Spokom. Morda bi mami izmaknila ključ in preizkusila, ali bi lahko fiksirala sladoled. To bi bilo res super.

			Oče je filme sušil na podoben način, kot sta mama in Baba na balkonu sušili svoje najlonke. S ščipalkami jih je pripel na vrv. Okrog ščipalk je bilo vedno veliko prerekanja, saj jih je mama ves čas kupovala in so nato izginjale iz košarice. Sposojal si jih je oče, ki mu je vsakič uspelo polomiti dve ali tri. Kupil pa jih sam ni nikoli. Ko sta se mama ali Baba namenili, da bi obesili sveže oprano perilo, ščipalk ni bilo nikjer. Navadno se je to zgodilo ob nedeljah, ko so bile trgovine zaprte. Mama je potem godrnjaje obesila perilo na vrv, da je bilo videti prav malomarno. A kaj bi storila drugega?

			Najbolj vznemirljivo pri razvijanju je bilo vsekakor, ko so se na vrvi sušile fotografije, odtisnjene na bel papir. Vedno me je zanimalo, kakšna podoba se bo prikazala na papirju. Zame je bilo to kot čarovnija.

			Na eni izmed fotografij sem kot otrok videla mrliča. Položen je bil v krsto in okoli njegovega obraza je bilo razporejeno cvetje. Krsta je bila na polovico odprta, tako da se je videl le zgornji del telesa. Moški je bil zelo star in je imel vdrta lica. Nad zgornjo ustnico so mu v zrak štrlele neobrite dlake. Lase je imel skrbno počesane in zalizane k lobanji. Kljub temu da je bila fotografija črno-bela, se je videlo, da v njem ni več živ-

			ljenja, saj je bil obraz snežno bel. O tem mrliču se mi je še velikokrat sanjalo. Vedno je prišel iz temnice in me zagrabil za dlan. Njegova roka je bila hladna in njen stisk močan. Ko me je pričel vleči iz postelje, sem se navadno zbudila.

			»Jebenti, kako je to mogoče!« se je znova oglasilo iz temnice, nato pa je oče izrekel še nekaj drugih kletvic.

			»Kaj je narobe, dragi?« je vprašala mama, saj oče ni imel navade pogosto preklinjati.

			»Vse fotografije z zadnjega pogreba so šle k vragu! …«

			»Kako, k vragu?« se je začudila mama.

			»Tako, lepo. Če bi bila vratca fotoaparata že prej odprta, bi to ja opazil, ko sem danes iz njega vzel nerazvit film. To je nemogoče … «

			Mama je samo pokimala in ni rekla ničesar. Tudi njej ni bilo jasno, kako se je lahko pripetila takšna nezgoda.

			»Razen, če … Lahko da sem fotoaparat med pogrebom za kratek čas kam odložil in je kakšen otrok postal radove-

			den in …«

			»… in je odprl fotoaparat ter ga zaprl nazaj …« je nadaljevala mama očetov začeti stavek.

			»Da bi otrok fotoaparat po nesreči odprl, nato pa takoj zatem zaprl? Za kaj takšnega moraš že nekaj vedeti o foto-

			aparatih. Saj ni kar tako enostavno nazaj zapreti tega pokrovčka?« je pokazala mama na odprtino v fotoaparatu.

			Medtem sem tudi sama prišla pred vrata očetove temnice in si pričela v zadregi grizljati nohte. Ob omembi otroka sta se dva para oči zazrla vame in ni mi preostalo drugega, kot da zardim.

			Z mojo rdečico je bila skrivnost odprtih vratc razjasnjena. Kdo drug pa bi lahko pogledal v fotoaparat, če ne prav jaz? …

			Kazen je bila vzgojna. Za tri tedne sem bila prikrajšana za sladoled in s tem tudi preizkus s fiksirjem.





Dnevniški zapis


			Oče in mama sta ugotovila, da sem si skrivaj ogledovala fotoaparat. Kazen se mi ne zdi pravična, saj so se vratca fotoaparata po nesreči odprla. Ne vem, kako bom lahko kar tri tedne brez sladoleda.





Nesreča


			Za očetov fotoaparat model Praktica L se je leta 1981 izkazalo, da ni tako neuničljiv, kot smo sprva mislili. Nesreča se je zgodila pred novim letom.

			»To je najbolj neprimeren čas,« se je razburjala mama, saj je imel oče v času novoletnih praznikov vedno največ dela. Republika je prav v tem obdobju najbolj potrebovala fotografe. Fotografirati je bilo potrebno Dedka Mraza, kako obdaruje pridne otroke, nasmejane otroke v vrtcih in šolah, sodelavce po tovarnah, proslave in nepozabne praznične zabave – zabava brez fotografa pa ni prava zabava!

			V svojem življenju sem imela preko očeta priložnost spo-znati kar nekaj fotografov in sem prišla tudi do svojih ugotovitev glede osebnostnih značilnosti te vrste »tičkov«.

			Fotografi so zelo zabavni in družabni ljudje, ki uživajo, če so lahko v središču pozornosti. Na kakšen način se fotograf na proslavah in dogodkih prerine v prvo vrsto, da bi lahko naredil najboljši posnetek? Kako ujame najboljši utrip zabave? Kako je prvi v središču največjih senzacij? Tako da s svojim nasmehom in veščim jezikom šarmira ostarele gospe, da zna dati ob pravem času pravi kompliment, da je zabaven, duhovit, vesel, razigran in …

			Moja mama vsega zgoraj naštetega ni razumela in se je nenehno pritoževala nad očetom. Najbolj jo je razjezil tokrat, ko je šel v trgovino po kruh, nato pa …

			Oče se je iz trgovine vrnil šele čez dva dni. Prišel je brez kruha in s šopkom rož, ki pa niso kaj dosti zalegle. Slučajno je po nakupu kruha zavil še v gostilno na pelinkovec, ker ga je slučajno črvičilo v želodcu. V gostilni je čisto slučajno srečal kamerada, ki je po slučajnosti ravno na ta dan praznoval rojstni dan. In to ne kar nek rojstni dan. Šlo je za okroglo oblet-

			nico. Kameradov fotograf je slučajno zbolel in kakšna sreča, da je slučajno ravno na ta dan in ravno v tej gostilni naletel na kamerada, prav tako fotografa. Tako se je naš oče po grozno veliko slučajnostih znašel na zabavi, ki se je zaključila šele po dveh dneh veseljačenja in popivanja.

			Pa še ena slučajnost se je zgodila, ki pa je mama ni bila pripravljena kar tako spregledati in oprostiti. Očetu je po nerodnosti na tla padel fotoaparat. Slučajno je tako nerodno treščil ob tla, da se je razletel na kosce.

			Tega dne je očetu v glavo čisto slučajno priletel lonček z metinim čajem, ki ga je mami skuhala Baba R., da bi si nekoliko opomogla od šoka.





Dnevniški zapis


			Danes sem ugotovila tri pomembne stvari:

			a) Mama zna odlično ciljati in zadeti.

			b) Practica L ni neuničljiva.

			c) Tudi oče je kdaj neroden.

			d) Babin metin čaj ne pomirja.





Cigareta


			»Samo v Avstriji bo dobil ta model,« je pri jutranji kavi modrovala Baba R., ko je mama vzdihovala zaradi fotoaparata. Baba je kadila cigarete filter 57 in cigaretni dim mi je šel vedno na živce. Zdelo se mi je, da se je zajedel v zavese, zidove, oblačila in tudi v Babino kožo. Med sredincem in kazalcem desne roke je imela velika rumena kolobarja, ki ju ni bilo mogoče izprati. Zaradi teh dveh kolobarjev sem bila na Babo jezna. Ni mi bilo všeč, da si med ustnice ves čas tišči kadečo se stvar in da iz ust spušča dimne kolute, ki se dvigujejo proti stropu. Kadar sem Babo R. okarala zaradi cigaret, mi je pogosto navrgla, da je tudi tovariš Tito kadil. V knjigi o Titu, ki jo je Baba R. imela v svoji knjižni zbirki, je bil Tito res pogosto fotografiran z rjavo in debelo cigareto.

			»Cigarete filter 57 je prvi preizkusil prav tovariš Tito,« se je hvalila Baba s svojim hreščečim glasom in se krohotala. Tudi marsovci je ne bi odvadili kajenja, kaj šele da bi to uspelo njeni ljubljeni vnukinji. Čez čas sem to nalogo opustila.

			Me je pa presenetilo, da je to jutro tudi mama posegla po cigareti, čeprav do sedaj ni podlegla tej razvadi. Baba R. ji je pred cigareto pomolila vžigalnik in ji jo prižgala. Mama je vdihnila in takoj zatem zakašljala, da so se ji zasolzile oči. Zdelo se mi je, da je odsotna in govori predse in ne nama z Babo.

			»Misliš, da se ne bi dalo dobiti rabljenega?« je odsotno rekla in izpihnila dim v zrak.

			»Dvomim, da bi ga kdo prodal. Saj veš, takšni fotoaparati so trpežni,« je dvomljivo odgovorila Baba.

			»Ne vem, kaj bomo. December je že skoraj pred vrati,« je dramatično poudarila mama.

			Baba je močno potegnila dim iz svoje cigarete, ga dolgo zadržala v sebi in puhnila predse, medtem ko je odločno povedala: »Prešvercali ga bomo in pika!«

			Mami so se na široko razprle oči. Nepokajeno cigareto je nerodno ugasnila v pepelniku in pospravila prazno skodelice z mize.

			Mama in Baba sta se umaknili iz kuhinje, sama pa sem ostala za krožnikom čokolina in z žlico segala po jedi. Iz mamine nepokajene cigarete se je še vedno kadilo. Kar nekaj časa sem gledala, kako se iz nje vali dim, naposled pa sem se le odločila, da poskusim, zakaj je odraslim ta čudna stvar tako zelo všeč. Iz pepelnika sem vzela mamino cigareto in si jo vtaknila med ustnice. Močno sem potegnila, pa se dim ni skotalil skozi moja usta, tako kot se to zgodi takrat, ko ima cigareto v ustih Baba. Zdaj sem se spomnila, da je cigareto potrebno prižgati z ognjem. V predalu za pribor je bil zraven kuhalnic vžigalnik, s katerim je mama prižigala ogenj v štedilniku. Plamenček sem pridržala pred cigareto in močno vdihnila. Vame je buhnil dim in začutila sem, da me je napolnil do zadnjega kotička. Še v trebuhu sem ga čutila. Pričela sem močno kašljati, a sem kljub temu nadaljevala s početjem. Potegnila sem še nekajkrat, dokler cigareta znova ni ugasnila.

			Sprva nisem čutila slabosti, čez čas pa sem se začela slabo počutiti in mama mi je pred straniščno školjko morala pridržati glavo, tako močno sem bruhala. Ves dan sem preležala. Ta dan se je iz kuhinje slišal prepir. Bil je to Babin in mamin glas. Kričali sta druga na drugo, a nisem slišala, kaj sta govorili.





Dnevniški zapis


			Pokadila sem svojo prvo cigareto. Komaj čakam, da novico povem Spoku. Nikoli več ne bom poskusila pokaditi niti ene cigarete. Ne vem, kako Baba prenese takšno slabost.





Odločitev


			»Niti pod točko razno, Luka! Niti pod točko razno!« je vzklikala mama in s krpo mahala po kuhinji, kot bi v rokah držala zastavo ali robec.

			Videla sem, kako zelo se oče trudi in išče prave besede, da bi jo prepričal, a mama ni popustila. Če nečesa ni dovoljevala niti pod točko razno, potem je bilo najbolj pametno zadevo za nekaj dni odložiti in nato znova poskusiti. Nisem razumela očeta, da se v vseh teh letih ni naučil, kako je potrebno ravnati z mamo.

			»Veš, da fotoaparat potrebujem?« je vztrajal.

			»Prej bi mislil, kaj potrebuješ, ne pa, da si šel na zabavo, izginil za dva dni in razbil kišto!«

			»Jebenti, to ni kišta in nismo vsi tako zapečkarski,« ji je vrnil.

			»Misliš reči, da nismo vsi tako nezreli. Nekateri se zave-damo, da imamo doma otroka in da je zanj treba skrbeti,« je udarila mama.

			Kadar je mama očetu očitala neodgovornost ali premajhno skrb za otroka, je bilo tako, kot bi ga zadela v živo rano. Takrat je navadno odšel skozi vrata in zaloputnil z njimi. Tudi tokrat se je iz kuhinje zaslišal močan tresk. Z Babo sva ravno gledali najino priljubljeno TV nanizanko in sva se ob trušču brez besed spogledali. Obe sva vedeli, kaj ta tresk pomeni.

			Mama in oče sta imela nato tihe dneve, ko se med seboj nista spregovorila besedice. Z Babo R. sva ugibali, kateri bo prej popustil: »mama ali oče?«

			Oče je večkrat poudaril, da pametnejši prej popusti, a mislim, da je bil to samo izgovor. Navadno je popustil takrat, ko v omari ni bilo več zlikanih srajc in zjutraj ni imel kaj obleči ali pa se je naveličal žemelj in pasje radosti.

			Tokrat sta bila kar vztrajna, saj so tihi dnevi trajali deset dni. V petek, preden sta odšla v službo, pa sem slišala, kako iz kuhinje prihajata njuna glasova. Pogovarjala sta se umirjeno, saj ni bilo slišati, da bi se intonacija njunih glasov dvigovala. Že sem hotela zlesti iz postelje in se na lastne oči prepričati o njunem premirju, ko se je iz kuhinje zaslišal še tretji glas – to ni mogel biti nihče drug kot Baba R.

			Baba R. se je redko zatekala v diplomacijo. Intonacija njenega glasu je bila vselej odrezava in odločna. Tudi ni znala okolišati, temveč je vedno kar naravnost prešla k stvari, četudi razmere za takšno iskrenost niso bile ugodne. Baba tega enostavno ni znala presoditi.

			»Jaz ga bom prešvercala,« je oznanila. Stavek je izrekla s takšno glasovno intonacijo, da ni dopuščalo nobenega dvoma o njeni odločitvi. Oče je izkoristil priložnost in podprl Babino odločitev.

			Mama je govorila tišje in umirjeno, zato nisem slišala, kaj jima je odgovorila. Sem pa razbrala, da se je po desetih dnevih obstreljevanja njena odločnost dokončno sesula. Govedina je bila zmehčana in zdaj jo je bilo potrebno samo poujčkat in potolažit, da bo vse še dobro.

			Popoldan sva z mamo odšli v mesto, saj je bila ob 18. uri zmenjena s prijateljico Natašo. V kavarno sva prispeli že malo pred šesto uro in mama je zame naročila čokoladno kremo s smetano, kar je bila moja najljubša slaščica. Kasneje se nama je pridružila še Nataša, s seboj pa tokrat ni pripeljala Mojce, zato sem bila nekoliko razočarana.

			Razočaranje me je hitro minilo, saj je bil pogovor med mamo in Natašo zame vznemirljiv. Dajati sem morala vtis, da me zadeve odraslih sploh ne zanimajo in da se ukvarjam z drugimi stvarmi, v resnici pa so moja ušesa željno vsrkavala vsako nadrobnost, ki sta si ju izmenjali ženski.

			»Saj veš, kakšno je moje načelo. Ne maram, da se zraven vseh drugih težav, ki jih imam, zapletam še v nečedne posle,« je potarnala mama.

			Nataša jo je pogledala izza slapa svetlih las, ki so se končali tik nad očmi: »Pa saj to niso nečedni posli. Vsi kdaj pa kdaj kaj spravimo čez mejo. Dragan mi je zadnjič v Italiji nabavil usnjeno jakno in jo brez problemov spravil mimo carinikov.«

			»Ja, a to je le jakna, fotoaparat pa je nekaj čisto drugega. Zanj bova dala vse prihranke in če ga carinik najde, bomo ostali brez vsega. Tega me je strah …«

			»Preveč skrbi si delaš. Poskušaj odmisliti strahove, boš videla, vse se bo dobro izteklo,« je tolažilno rekla Nataša in mami na hrbtno stran roke položila dlan.

			Mama se je odobravajoče nasmehnila. »Kam pa je Dragan skril usnjeno jakno?«

			Nataša se je zarežala: »Oblekel si jo je!«

			Zdaj se je tudi mama zarežala in zelo sem se morala zadržati, da tudi sama nisem prasnila v smeh. V svoji glavi sem si namreč predstavljala velikanskega Dragana z gostimi črnimi brki in do sredine vratu segajočo brado, oblečenega v žensko usnjeno jakno.

			»Predlagam ti, da greste vsi. Tudi tamala,« je Nataša s kretnjo roke pokazala proti meni. Nisem se mogla več pretvarjati in sem radostno zaploskala. Ideja je bila fantastična.

			Mama ni komentirala Natašinega predloga, le kislo se je nasmehnila.

			S tem je bil njun pogovor o fotoaparatu končan in prešli sta na lahkotnejše teme, ki so bile zame manj zanimive. Po uri sedenja sem se pričela nemirno presedati in se vidno dolgočasiti, zato se je mama poslovila od Nataše in odpravili sva se proti domu. Med hojo je bila tiho in na moja vprašanje je odgovarjala le z da in ne. Pred vhodom v naš blok me je prosila, da o srečanju z Natašo molčim.

			Verjetno bi v drugačnih okoliščinah srečanje z Natašo omenila Babi, a tokrat je bilo v igri preveč stvari, ki so bile pomembne tudi zame, zato sem molčala.





Dnevniški zapis


			Danes sem si zaželela, da bi bila moja mama podobna teti Nataši. Če ne bom smela v Avstrijo, ji bom zelo zamerila in Babi R. bom povedala vse, kar je mama o njej povedala Nataši. Potem ji bo zamerila tudi Baba.





Pletena kapa


			Baba R. je bila navdušena nad pletenjem in kvačkanjem in je sčasoma tudi mamo vključila v svoje aktivnosti. V tistem času so bili v modi pleteni puloverji, ki so bili ob životu ožji, rokave pa so imeli zelo široke. Če si takšen pulover razgrnil predse, je spominjal na netopirjeva krila. Baba in mama sta v jesenskem in zimskem času vsak večer pletli. Čez čas sta se celo tako dobro organizirali, da sta si delo razdelili. Baba je na primer pletla život puloverja, mama pa se je v tem času ukvarjala s pletenjem rokavov, ki sta jih nato prišili k životu.Na ta način sta lahko v zelo kratkem času spletli veliko oblačil.In ne samo, da so se v moji omari z oblačili znašli puloverji, rokavice, šali in pletene kape – tudi hlače in krila so bili pleteni, le da sta v tem primeru uporabljali tanjšo in bolj fino nit.

			Pulover pa ni bil popoln, če vanj nista všili še ramenskih podložkov. Podložki so bili sestavljeni iz več plasti in različnih materialov, kot so pena, vata, netkani tekstil in trdilo. Ni bilo vseeno, kakšen ramenski podložek si všil v pulover, saj je bila izbira odvisna od modela puloverja in od ženske postave. Podložki so se razlikovali po obliki, debelini, velikosti, obliki loka ob rokavni okroglini in v sestavi materialov, iz katerih so bili narejeni. Po mojem osebnem prepričanju mami ramenski podloški niso pristajali, saj je bila zanje preveč koščena. Oče jo je večkrat podražil, da nima joškov, ker jih je po pomoti dala v pranje. Temu štosu sva se z Babo R. vedno krohotali. Tudi mama se je smejala, čeravno vem, da jo je opazka prizadela in je očetu na samem te grdobije tudi očitala. Oče je bil mnenja, da mama nima smisla za humor in da v vsaki stvari pretirava in dramatizira.

			Njeno telo je bilo povsem drugačno od mojega. Udi so bili dolgi in koščeni, pod vratom pa je imela izrazito poudarjeno ključnico. Zadnjica in prsi niso bile zaobljene, tako kot pri drugih ženskah, temveč so bile le nežno poudarjene. Kljub višini, ki je presegala povprečje, se je mama premikala tako graciozno, da si imel občutek, kot da se ne dotika tal. Če bi bila bolj pogumna, bi je bili na modnih pistah veseli, saj se je znala gibati na način, kot sem videla to početi manekenke na modnih brveh. Tudi oblačila se je na oko prijetno in nikoli ni poudarjala svoje ženskosti, tako kot je to počela na primer naša soseda Zvezdana K. Njeni izrezi na puloverjih so bili zelo globoki, krila pa kratka in so ji komaj pokrivala sredino stegen. Za njo se je ozrla vsaka ženska, moški pa se te grde navade sploh niso mogli znebiti – niti moj oče ne.

			Najlepši in najbolj zahteven pulover, ki sta ga moja mama in Baba R. kdaj koli v svoji pletarski karieri spletli, je bil v črno rumeni kombinaciji. Leva stran puloverja je bila rumena, desna pa črna. Polovici sta bili po sredini života zašiti na način, kot bi rumeni valovi pljuskali na črno obrežje. Pulover je bil nenavaden in ko ga je mama nosila, sem imela vedno občutek, kot bi se na njenem telesu prepletala dva povsem različna značaja, ki poskušata nadvladati eden drugega. Ti dve značajski različnosti, ki sta poosebljali mamo in Babo R., sta se v vseh teh letih kazali kot vedno manj združljivi in vedno bolj naporni. Med njima je zazijala razpoka in napetost, ki se je krepila in ni napovedovala nič dobrega.

			Prvega septembra je Baba R. tudi mene obdarila s pletenino. Bila je to kapa, narejena iz fine merino volne. Barvo je bilo težko določiti, saj so bile to kepice volne, v katerih so se prepletale in prelivale različne barvne nianse – od rumene, prek rdeče in zelene. Če smo otroci iz nižjih razredov v šolo prišli v pletenih kapah, so se učenci iz višjih razredov iz nas norčevali, zato sem kapo pred šolo vedno snela in jo pospravila v šolsko torbo, pred prihodom domov pa sem pazila, da sem si jo znova nadela. Ni bilo smiselno Babi R. razlagati, zakaj takšne kape v šoli niso priljubljene. Kapa je imela še eno slabost, saj je bil patent pretesen in mi je na čelo pri nošnji naredil zarezo, ki je izginila šele čez nekaj časa. Na tem mestu je koža pordela in ves čas sem se praskala.

			Po nekaj dneh sem se odločila, da kape ne bom več nosila in sem jo samo še prenašala v šolski torbi. Na srečo Baba R. tega ni opazila.

			V Avstrijo smo se odpravili v petek. Oče in mama sta v službi vzela prost dan in na pot smo odšli zgodaj zjutraj. Jutro je bilo tako mrzlo, da je cesta pod blokom skoraj povsem zamrznila in so drevesne veje pokale pod težo snega in ledu. Takšna huda zima je bila za november nenavadna in mamo je skrbelo, kako bo potekala pot. Baba je pred odhodom opazila, da si na glavo nisem poveznila kape in me je nanjo tudi opozorila. Poskušala sem jezikati, a je tudi mama stopila na njeno stran, tako da sem si jo naposled poveznila na glavo.

			Avto se je čez čas segrel in vesela sem bila, ko sem se osvobodila oklepa na glavi. S kazalcem sem se pogladila po čelu in opazila, da mi je rob kape na njem znova pustil sled v obliki ravne rdeče črte. Koža me je na tem mestu srbela.

			Do meje nismo imeli več prav veliko in v vzvratnem ogledalu sem opazila, da je oče pomežiknil. Nisem vedela, ali je bil pomežik namenjen meni ali Babi. Skoraj istočasno je Baba segla po kapi, vanjo položila roko, kot bi jo želela poravnati, in mi jo posadila na glavo. Zadeva je bila čudna, saj v avtomobilu ni bilo hladno, na kar sem jo tudi opozorila.

			»Baba, ne bom imela kape, vroče mi je,« sem dejala in si z glave pričela snemati kapo, a me je Baba pri tem ustavila. »Saj bo oče odprl okno, da bo hladneje.«

			»Baba, ni treba odpirati okna, samo kapo bi snela, ker mi je pretesna …«

			»Ne, kar imej kapo. Je že dobro tako. Malce potrpi,« je vztrajala.

			»Ne snemaj kape, tamala, počakaj, da pridemo čez mejo,« se je s prvega sedeža oglasila mama.

			Pogledala sem očeta – najine oči so se ujele v vzvratnem ogledalu – in znova je pomežiknil. Pričakovala sem, da se bo vsaj on zavzel zame, a je bilo videti, da so vsi trije del nekega načrta. Naposled mi ni preostalo nič drugega, kot da se vdam.

			Pred carino smo dolgo čakali v vrsti, saj je carinik nek avtomobil, ki je bil pred nami, zelo dolgo in natančno pregledoval. Oče je zaprl okno, saj je bil avto pred nami prižgan in se je iz njegovega izpuha valil črnkast dim. Tudi naš avto je bil prižgan in v njem je postajalo nevzdržno. Okna so se zarosila in začutila sem, da bom omedlela, če ne snamem kape.

			Zdaj smo se končno premaknili in carinik je pričel pregledovati naš avto.

			»Kaj za prijaviti?« je povprašal in pogledal skozi okno v notranjost avtomobila.

			»Ne, ne,« je odgovoril oče.

			»Koliko denarja nesete preko?«

			Mama je nejasno zamrmrala znesek.

			Postalo je do te mere nevzdržno, da je roka samogibno segla po kapi v želji, da jo sname. Baba jo je prestregla in me močno stisnila za dlan, da so mi v oči bušknile solze.

			Ko nam je carinik vrnil potne liste in smo se odpeljali po cesti proti prvemu večjemu avstrijskemu mestu, je mama globoko vdihnila in se prijela za glavo.

			Baba je z moje glave potegnila kapo, iz kape je vzela šop mark in jih skupaj s kapo pospravila v svojo torbico. Nihče več ni omenjal dogajanja na meji.





Dnevniški zapis


			Avstrija ni tako lepa, kot sem pričakovala. Nikjer ni bilo vijola krav in travnikov.





Avstrija


			To je bila že tretja trgovina, v kateri smo se oglasili, da bi povprašali po ceni fotoaparata. Oče si je od sodelavca v službi sposodil kartice, s katerimi si imel v teh trgovinah še dodaten popust.

			Trgovine so me povsem očarale. Bilo je, kot da moje oči sploh ne bi mogle tako naglo vsrkavati vseh polic, napolnjenih s svetlečimi in barvnimi izdelki, vonjav, zvokov in drugega. Trgovina, ki je bila na našem seznamu zadnja, je s svojo velikostjo name naredila še poseben vtis. Tako velike trgovine še nikoli nisem videla in dvomim, da je pri nas kakšna takšna sploh obstajala. Šli smo mimo polic s sladkarijami, ki so bile tako dolge, da sem komaj videla, kje se končajo. Na njih pa …

			»Kako se človek med toliko sladkarijami sploh lahko odloči, katero kupiti?« sem se spraševala. Z Babo R. sva se v času, ko sta se mama in oče zanimala za fotoaparat, še enkrat sprehodili mimo prav te police in Baba je dovolila, da tudi zase kaj izberem. Zdelo se mi je, da sva pri policah že zelo dolgo, sama pa se še kar nisem mogla odločiti, kaj bi si izbrala. Naposled sem se odločila za plastičnega prašička, v katerem so bila majhna čokoladna jajca, velikansko čokolado z lešniki in pokalice z okusom coca-cole.

			Pokalice so bile zraven gringa med osnovnošolskimi otroci zelo priljubljene. Prvič sem jih poskusila v osnovni šoli. Mihu jih je iz Nemčije prinesel oče, ta pa jih je v šoli razdelil med nas, tako da je vsak za pokušino dobil ščepec teh drobnih kristalčkov. Ko so kristalčki v ustih prišli v stik s slino, se je pričel tvoriti ogljikov dioksid in povzročil prasketajoč učinek v ustih. Bila sem srečna, da bom tokrat jaz tista, ki bo med sošolce razdelila drobne kristalčke.

			»Kaj pa imaš to?« se je Baba pozanimala o paketku, ki sem ga dala v nakupovalno košaro. »Pokalice, Baba,« sem se začudila, saj nisem mogla verjeti, da Baba še ni slišala za pokajoče kristalčke.

			»Pokalice?« je ponovila.

			»Ja, pokalice. Tako se imenujejo, ker v ustih pričnejo pokati, kot bi požrl pest bomb,« sem ji razložila.

			Na parkirišču, ko sva čakali na mamo in očeta, da se prikažeta z novim fotoaparatom, sem odprla paketek in Babi odstopila ščepec kristalov. Sprva ni želela poskusiti, slednjič pa sem jo le uspela prepričati, da si je kristalčke položila v usta.

			»Ujej, kako poka, saj mi bo še mostiček v ustih razpadel,« se je smejala Baba. To je bil zabaven dogodek, ki sem si ga še večkrat priklicala v spomin.





Dnevniški zapis


			V Avstriji so trgovine tako velike, da jih ne moreš prehoditi. Prodajalci ne dovolijo, da bi se v trgovino peljal z avtomobilom. Morda zato, ker v trgovini ni prometnih znakov in semaforjev ter zeber za pešce. Po trgovini se lahko vozijo le manjši avtomobili, s katerimi stvari zlagajo na police.





Pohana piška


			Mama in oče sta se nama z Babo na parkirišču pridružila šele po tretji uri popoldne. Oče je v rokah nosil veliko škatlo, zaradi katere si je mama delala nemalo skrbi.

			»Kam bomo to veliko škatlo skrili? Saj to je nemogoče?« je rekla.

			»Pa ga vzemimo iz škatle,« je predlagala Baba.

			»Ja, a najprej bomo nekaj pojedli?« je predlagal oče. »Že devet ur nisem dal v usta niti koščka hrane in pred očmi se mi že megli.«

			Tudi meni so se pred očmi že prikazovale pohane piške. Med potjo v Avstrijo se je iz prtljažnika širil prijeten vonj, saj je mama dan prej ocvrla piščanca, ki smo ga vzeli na pot.

			Mizo smo si pogrnili kar na pokrovu sprednjega dela avtomobila in bilo nam je malo mar, da mimo nas hodijo ljudje. Lakota je naredila svoje, zato smo sestradano planili po piški in se mastili.

			»Jugoslawischer Abschaum!« je siknila starejša gospa, ki je z nakupovalnim vozičkom zapeljala mimo nas. Bili smo ji kar precej v napoto, ko je v svoj avtomobil, ki je stal ob našem, zlagala stvari, ki jih je kupila v trgovini.

			Mamo je bilo sram in se je obrnila na način, kot da želi ljudem, ki stopajo mimo nas, sporočiti, da ni povezana z nami.

			»Kaj je rekla tista gospa?« sem bila radovedna.

			»Da bi tudi ona jedla tako dobro piško, pa Švabi takih dobrih stvari nimajo. Bo mogla čez mejo, da vidi, kako dobro pri nas jemo,« mi je razložil oče.

			Pokimala sem in se gospe nasmehnila. Po svoje se mi je smilila in zamikalo me je, da bi ji ponudila košček piške, pa sem se naposled odločila, da jo bom pojedla kar sama.

			Po pojedini smo odprli škatlo, fotoaparat razstavili na toliko kosov, kolikor se je pač dalo, ter v avtomobilu poiskali primerne prostorčke, kamor smo dele skrili.





Dnevniški zapis


			Presenetilo me je, da je bila cesta pred mejo in za mejo enaka. Tudi hribi in polja so bili enaki. Tudi ljudje so bili takšni, kot smo mi, samo da nas niso razumeli.





Carinik


			Ohišje fotoaparata smo skrili med Babinimi nogami. Pokrila ga je z žametnim krilom, tako da je bilo videti vse v redu. Objektiv je mama skrila pod svoje krilo, usnjeno torbico pa smo zatlačili pod avtomobilski sedež.

			Bili smo pripravljeni na naš prvi družinski šverc.

			Oče je do meje vozil zelo previdno, saj ni smel sunkovito speljevati in zavirati. Navsezadnje so imele ženske med svojimi nogami stvari, ki so bile zanj dragocene. Le enkrat je oče sunkovito zavrl, ko mu je avtomobil s tujo registrsko tablico odvzel prednost.

			»Jezus,« je zavpila Baba, ko se je obod fotoaparata med njenimi nogami premaknil. Vsi smo prasnili v smeh, mama pa je bila na koncu z živci, saj jo je skrbelo, da pred carinikom ne bo znala skriti zadrege.

			Ko smo prispeli na mejo, ni bilo več nikomur med nami do smeha. Začutila sem, kako močno mi utripa srce v prsih in prosila sem vesoljce, naj mi vsaj tokrat pomagajo, da pridemo brez težav do doma.

			Na srečo smo naleteli na mlajšega carinika. Morda je imel tudi sam otroke, saj je bil prijazen in ustrežljiv. Celo pomežiknil mi je, ko je zagledal moj zaskrbljeni obraz.

			»Kako ti je ime?« me je povprašal.

			»Pika.«

			»O, moja najljubša junakinja,« se je nasmehnil in me pogladil po laseh.

			Zdaj se je zarežala tudi Baba. Carinik je zaprl vrata in očetu vrnil naše potne liste.

			Bili smo rešeni in zelo srečni, da je carina za nami.

			Vso pot so se potem kresala mnenja, kdo je največ pripomogel k našemu uspehu. Oče je menil, da sem bila jaz tista, ki sem omehčala carinika, mama pa je bila mnenja, da je bil kriv Babin zoprn smeh, jaz pa sem v sebi vedela, da so nam pomagali vesoljci …





Dnevniški zapis


			Tudi odrasli lažejo. Tudi njim zaradi tega ne zraste dolg nos in ne dobijo krajših nog, kot je trdila Baba. Baba veliko laže.





Sosed


			Mama se je po našem prvem švercu precej spremenila. Zazdelo se mi je, da je postala bolj drzna kot navadno. Tudi lase si je pričela česati drugače in njena krila so bila za spoznanje krajša kot navadno. Morda je k temu nekoliko pripomogel tudi sosed, ki se je pred mesecem dni preselil v prvo nadstropje našega bloka. Imeti je moral okoli 35 let in ni bil poročen. Tudi otrok ni imel, kar je bilo nenavadno. Z Babo R. mu nisva bili posebno naklonjeni, čeravno moram priznati, da je bil gospod do mene prijazen in je vsakič, ko sva se na hodniku slučajno srečala, segel v žep in mi ponudil bombon. Bili so to nekoliko pekoči bomboni, ob katerih si imel občutek, kot da je zrak, ki ga vdihuješ, zaradi njih hladnejši. Niso mi bili posebno všeč, saj sem imela navado bombone gristi, pri čemer se je ta zalepil na zobe in z njih sem ga lahko spravila le s prstom. Mama me pri takšnih dejanjih ni smela ujeti, saj se ji vrtanje s prstom po ustih za deklico ni zdelo ne vljudno ne prikupno.

			Tudi očetu novi sosed ni bil všeč. Ga je pred tednom dni povabil na pivo, ki pa ga je sosed odklonil, češ da ne pije alkohola.

			»Kakšen ded pa je to, ko ne pije piva?« je oče naslednji dan pri kosilu omenil mami.

			»Moraš mar piti pivo, da si dedec?« mu je vrnila z vprašanjem.

			»Se mi zdi nekam pederski tip,« je nadaljeval z izzivanjem.

			»Kaj je pederski tip, oče?« me je zanimalo.

			»Vidiš, kaj delaš otroku. Bi rad, da to razlaga v šoli?«

			»Miška, pederski tip je nekdo, ki nima rad punc.«

			»Luka, prenehaj!« je svarilno vzkliknila mama.

			»Ja, ja, saj bom prenehal …«

			Pogovor se je nadaljeval, a sem bila z mislimi drugje in ju nisem več poslušala. Razmišljala sem o fantih, ki ne marajo punc. Spraševala sem se, ali je tudi Spok morda pederski tip, ko pa mi poljuba, ki sem mu ga namenila pred vesoljnim potopom, nikoli ni vrnil in ga tudi ni omenil.

			Naslednjega dne sem na hodniku znova srečala našega novega soseda in si ga dobro ogledala, da bi na njem zaznala kakršen koli namig, o katerem je govoril oče. Znova mi je ponudil bombon in me povprašal po mami.

			»Kako je mamica? Lepo jo pozdravi v mojem imenu in se ji še enkrat zahvali za čaj,« je rekel.

			»Čaj, čaj, čaj!« mi je odmevalo v glavi.





Dnevniški zapis


			Mami nisem omenjala ne soseda ne bombonov in ne njegovega toplega pozdrava.





Izlet


			Moja mama se ni nikoli oblačila v krzno in usnje in nikoli ni hodila na sindikalne izlete. Odkar pa se je pričela drugače česati in si je skrajšala krilo, se je zgodila tudi ta velika sprememba.

			»Luka, naslednjo soboto je sindikalni izlet in razmišljala sem …« je oznanila pri skupnem zajtrku. Bila je nedelja in oče je bil tako kot navadno zatopljen v nedeljski časopis, kar pomeni, da v tistem času dogajanje izven časopisa zanj ni obstajalo.

			»Ja, draga. Seveda, draga. Izvoli, draga,« so bili najpogostejši izrazi, ki jih je v tem času namenjal moji mami. Slišati je bilo, kot da se z njenim predlogom strinja in nima nič proti, da bo mama prvič, odkar dela v tovarni, šla na sindikalni izlet. Do takrat je namreč na tovrstne izlete gledala z zadržkom, po novem pa …

			Istega dne zvečer je bilo iz njune spalnice slišati povzdignjene glasove, kar je pomenilo, da se prerekata. Zjutraj sta imela spet svoje tihe trenutke, ko sta brez besed popila vsak svojo skodelico kave in se ob odhodu na delo nista poljubila.

			Z Babo sva takoj vedeli, da je nekaj hudo narobe.

			V soboto je mama že ob šestih zjutraj odšla od doma.

			Dan prej, torej v petek zvečer, smo skupaj sedeli pred televizorjem in razložila nam je, da ji je všeč usnjena jakna, v katero se oblači prijateljica Nataša in da si bo na tržnici v Trstu, kamor so s sindikatom tokrat namenjeni, tudi sama kupila prav takšno jakno.

			»Dragan ji jo je kupil v Italiji. Na tržnici imajo ob sobotah toliko usnja, da se težko odločiš kaj kupiti,« je navdušeno razlagala mama.

			»Tudi jaz si želim usnjeno jakno,« je naposled svojo željo glasno izrazila še Baba R. Oba z očetom sta jo pogledala, kot da je izrekla nekaj, kar je skregano z vsako logiko.

			»Zakaj pa ne. Lahko kupim jakno tudi zate,« je nenadoma rekla mama, kar je bilo še bolj čudno kot prejšnja Babina izjava. Nihče med nami si namreč ni znal predstavljati, da bo mama, ki je še pred mesecem dni trepetala na avstrijski meji, zdaj prek italijanske meje prešvercala kar dve usnjeni jakni – zase in še za Babo R.

			Baba R. je bila zelo zadovoljna in je njen izlet naposled odobravala. Ker oče v nasprotovanju ni imel nobenega zaveznika več, se je tudi sam sprijaznil z mamino nenavadno odločitvijo in v soboto se je vidno pomirjena odpravila na izlet.

			Oče jo je pred odhodom celo poljubil in ji zaželel srečno pot.





Dnevniški zapis


			Vesela sem, ker gre mama v Italijo. Komaj čakam, da se vrne domov, saj bo na tržnici kupila tudi nekaj zame.





Ljubosumje


			Oče je bil vso soboto razdražljiv in nemiren. Z Babo R. sta se sporekla glede malenkosti, ki se je meni zdela čisto nepomembna. Baba R. je bila tako razburjena, da je odšla k sosedi na kavo, oče pa v gostilno na pivo. Sama sem se odpravila k Spoku, kjer sva se igrala igro z igralnimi kartami.

			Oče se je domov vrnil šele ob sedmih zvečer in se je kar precej majal. Baba R. se je razburila nanj.

			»Kakšnega sina sem rodila in vzgojila? Če boš tako nadaljeval, boš postal pijanec, tako kot tvoj pokojni stric Franc, ki so mu od pijače razpadla jetra,« se je razburjala nanj.

			Oče je njene očitke ignoriral in Babi R. postavil samo eno vprašanje: »Se je že vrnila?«

			»Ne, ni je še domov. Če gre človek z avtobusom v Trst, tam nakupuje in se nato vrača prav tako z avtobusom, pa res ne more priti domov že ob sedmi uri. Saj nima kril, da bi priletela,« je nahrulila očeta. »In ne bodi tako posesiven, ker te bo počasi imela vrh glave. Malo svobode pa ji lahko pustiš,« je še dodala.

			»Svobode! Svobode!« je ponovil oče, se nerodno zvrnil v naslonjač in se pričel sezuvati.

			»Pa drugič se sezuj v garderobi, ne pa da s čevlji tacaš po tepihu,« se še ni umirila.

			»Tiho bodi, vešča stara!« je zavpil. Užaljena Baba R. je odšla v svojo sobo in zaloputnila z vrati, oče pa se je pričel režati in ves čas ponavljal besedo: »Svoboda! Svoboda!«

			Zaspal je kar oblečen v naslonjaču. Ko sem se ob devetih zvečer po prstih pritihotapila v dnevno sobo, da bi videla, ali je mama slučajno že doma, je televizija še vedno brlela. Očetova glava je bila nagnjena na stran in opazila sem, da se mu je v levem kotičku ust nabralo veliko sline, ki se bo zdaj zdaj pocedila po njegovi srajci. Imelo me je, da bi mu slino obrisala z ust, a sem si premislila. Ni ga bilo smiselno buditi, ker bo potem spet tečnaril.

			Kot bi začutil, da ga opazujem, je spremenil položaj glave in pričel glasno smrčati. Na eni nogi je še vedno imel obut čevelj, druga noga pa je bila brez čevlja in nogavice. Bil je prav smešen. Pokrila sem ga do vratu in se vrnila v posteljo. Zaspati mi ni uspelo, saj sem z nestrpnostjo pričakovala prihod mame.

			Ključ v vratih je zaškrtal šele ob polnoči in bila sem edina, ki sem mamo pričakala budna. Roke sem ovila okoli njenega telesa in ugotovila, da je popolnoma premočena.





Dnevniški zapis


			Mama je iz Italije prinesla zlate kovance. Ko sem kovanec odvila, je bila v notranjosti čokolada. Dobila sem tudi dva zvezka in svinčnik z obeskom.





Usnje


			»Luka, še nikoli v življenju mi ni bilo tako vroče. Skoraj me je infarkt, potem pa še meja in cariniki. Carinik je prišel na avtobus in vse pregledal. Hvala bogu, da sem vitka in sploh ni opazil, da imam na sebi dve jakni. Ampak, kako mi je bilo vroče …«

			Mama je imela zjutraj svoj monolog, v katerem je očetu razlagala o tem, kako je bila pogumna. Očeta usnjeni jakni in cariniki niso niti malo zanimali, saj je bil zatopljen v svoj nedeljski časopis.

			Vsake toliko je zamrmral: »Zanimivo. Zanimivo,« ali pa: »Zelo zanimivo.«

			Vedela sem, da je v resnici sploh ne posluša, zato sem se ves čas nasmihala. Nisem razumela, kako moja mama v vseh teh letih ni pogruntala, da je oče med branjem časopisa sploh ne posluša, in kako moj oče nikoli ni pogruntal, kako je potrebno ravnati z našo mamo.

			Oče je imel v nedeljo hudega mačka in je po branju časopisa zaspal na kavču. Ob dvanajstih, ko je bil čas za nedeljsko kosilo, se je za kratek čas zbudil – le toliko, da je pojedel krožnik juhe. Preostali del kosila je odklonil in se vrnil na sedežno, kjer je preživel popoldan v lahkotnem dremežu.

			Zvečer, ko sem se odpravljala spat, se je prebudil čil in poln energije. Med gledanjem televizije sem opazila, da je mamo zgrabil za koleno. Pravzaprav nisem opazila, saj je oče to naredil na skrivaj, sem pa slišala, kako je mama zavriskala in ga zavrnila z besedami, ki jih je tako rada uporabljala: »Luka, ne bodi otročji. Utrujena sem in boli me glava. Grem spat. Ne pozabi ugasniti televizije pred spanjem.«





Dnevniški zapis


			Tudi ljudem ne bi bilo všeč, če bi bile krave in konji oblečeni v njihovo kožo.





Televizija


			Z mojim najboljšim prijateljem so naju čakali še zadnji dnevi počitnic. Še vedno sva redno zahajala na podstrešje, pogosteje pa sva si privoščila tudi televizijo, saj je bilo med počitnicami po televiziji veliko zanimivih filmov. Mama mi ni pustila gledati vseh večernih filmov, dopoldanske pa sem lahko gledala.

			Prepoved gledanja nočnega programa ni bila zame določena od nekdaj. Mama in oče sta mi to prepovedala pred pol leta. Z Babo sva bili sami doma, ker sta šla mama in oče na zabavo, in zvečer sva gledali super film. Zelo sva se smejali. Potem je Baba zaspala in pričel se je naslednji film, ki pa je bil zelo grozen. Neki moški se je ponoči spreminjal v mačko in klal ljudi po ulicah. Kljub temu da me je bilo ob gledanju filma strah, sem ga pogledala do konca. No, skoraj do konca, saj se je Baba tik pred koncem zbudila in me nagnala v posteljo.

			Pretvarjala sem se, da sem tudi sama med filmom zaspala, a sem se potem ponoči izdala. Tlačile so me hude nočne more, zato sem še isto noč zlezla v Babino posteljo, nekaj naslednjih noči pa sem spala v mamini in očetovi postelji. Med spanjem sem se močno potila in se zbujala.

			Babi sem naposled zaupala svoje strahove in si prislužila prepoved gledanja nočnih programov.

			Baba je imela v svoji sobi Gorenjevo televizijo model BTV 102 Color, pred katero sva s Spokom najraje čepela. Televizor je občasno malo ponagajal, a večino časa je delal brezhibno. Baba se je rada pohvalila, da njen televizor dela kot švicarska ura.

			»Baba, kaj je to švicarska ura?« sem bila radovedna, saj nisem razumela, kakšna je povezava med uro in televizijo.

			»Švicarji živijo v Švici. Pridi, ti bom pokazala na zemljevidu …« Iz svoje knjižne omare je vzela Atlas in ga razgrnila pred mene. »Vidiš, tu je ta državica, kjer živijo Švicarji. Zanje je značilno, da so zelo natančni in vse, kar naredijo, deluje brezhibno,« mi je razložila.

			»Zakaj pa mi nismo Švicarji, Baba?«

			»Zato, ker ne živimo v Švici.«

			»Zakaj pa ne živimo v Švici?«

			»Zato, ker živimo v Jugoslaviji.«

			»Zakaj pa so njihove ure takšne kot naše televizije?«

			»Ker znamo tudi pri nas narediti dobre stvari.«

			Po tem pogovoru sem bila zelo ponosna na našo republiko, saj znamo tudi mi narediti dobre stvari in ne samo neki Švicarji.

			Pred tem televizorjem sem prečepela toliko časa, da še danes, če zaprem oči, lahko opišem vse podrobnosti. No, pa naj poskusim:

			»Obod televizije je škatlast in v imitaciji lesa. V obod je vstavljen izbočen ekran s centimetrskim črnim robom. Na desni strani je zgornji del televizije rebrast, saj je to zvočnik, iz katerega prihaja glas. Pod zvočnikom je komandna plošča in na gumbe moraš pritiskati s prsti, saj v tistem času še nismo

			poznali daljincev. Komandna plošča je srebrno kovinske barve. Na njej je šest drsnih gumbov. Premikajo se vertikalno. To so gumbi za glasnost, kontrast slike, barvo, svetlobo … Pod njimi so okrogli gumbi, na katere moraš pritiskati pri menjavi programov. Pri tem moraš uporabiti kar nekaj moči. Pod okroglimi gumbi sta dva ploščata srebrna gumba za vklop in izklop televizije.«

			Med gledanjem televizije je kanale v glavnem menjaval Spok, jaz sem pa bila tista, ki je komandirala.

			»Pritisni tretji gumb, Spok. Joj ne, daj raje prvega.« in tako naprej. Bila sem zahtevna gledalka, zato se je moral Spok kar velikokrat sprehoditi do televizije in poslušno izpolnjevati moje zahteve. Navsezadnje je bila televizija naša, Spokova mama si tega razkošja ni mogla privoščiti.





Dnevniški zapis


			Televizija je lesena škatla, v katero lahko stlačiš vse, kar hočeš, in potem vse to, kar hočeš, pride ven, ko stisneš na gumb.





Super fant


			Dnevniški zapis


			Stara sem devet let in štiri mesece in sem na smrt zaljubljena v super fanta.

			Počitnice bi se nama s Spokom iztekle brez prevelikih pretresov, če sredi avgusta na televiziji ne bi predvajali legendarnega filma z naslovom Superman.

			To je bil film, ki je močno vplival na moje odraščanje.

			Za generacije, ki niso odraščale v času tega filma ali pa si ga še niso uspele ogledati, naj povzamem vsebino:

			»Glavnemu junaku filma je ime Clark. Tudi on je, tako kot Spok, povezan z vesoljem, le da je Super fant že vesoljski popotnik, Spok pa mora za to nalogo še odrasti. Prihaja s planeta Krypton in je sin znanstvenika. Clark je zelo lep in pameten. Oče ga je pred eksplozijo poslal na Zemljo. Škoda, da njegovo vesoljsko plovilo ni pristalo na naši terasi. Naša družina bi takšnega fanta z veseljem vzela pod streho. Super fant zna leteti po zraku in je zelo močan. Na našem planetu skrbi za pravico. Super fant je preprosto super!«

			Spok je bil med ogledom filma nenavadno molčeč, kar ni bilo ravno v njegovi navadi. Navajena sem bila, da ob vsakem filmu glasno komentira dogajanje, se krohota in me draži. Tokrat pa …





Ljubezen na prvi pogled


			Clark je imel to pozitivno lastnost, da se ni prevzel. Zaposlil se je pri čisto povprečni časopisni hiši, kot novinar. Zaradi svojih talentov bi lahko bil domišljav, a moj Super fant je ostal sramežljiv in skromen.

			»In njegova očala? Ah, ta njegova očala.«

			To je bila moja prva resna ljubezen in niti jaz niti Spok v tistem času še nisva slutila, kako pomembno bo ta ljubezen vplivala na najini življenji.

			Na televiziji so imeli navado, da so priljubljene filme pogosto ponavljali. Ponovitev filma o Supermanu je bila na drugem programu predvajana že teden dni po predvajanju na prvem programu.

			»Ampak, Spok, želim ga še enkrat videti?« sem moledovala svojega prijatelja.

			»Ne razumem, zakaj ga moraš še enkrat videti. Pa saj sva ga gledala pred tednom. Niti ene stvari še nisem pozabil …«

			»Pa saj ne gre za to, Spok, da bi kaj pozabila, samo še enkrat bi rada doživela občutek ob gledanju …«

			»Kakšen občutek?«

			»Lep občutek ...«

			»Jaz nisem ob filmu imel prav nobenega lepega občutka …«

			»Ja, saj, Spok. Ker si ti fant, jaz sem pa punca …«

			»Ne vem, kakšno vezo ima to z občutki …«

			»Ima!«

			»Nima!«

			»Ima!«

			»Nima!«

			»V redu, naj bo po tvojem, ker si punca. A opiši mi, kaj občutiš ob gledanju filma?«

			»Ne vem. Ko bodo posneli Super punco, boš vedel, kakšen je občutek ....«

			Verjetno bi se s Spokom še naprej prerekala o občutkih in filmu ali pa bi me celo prepričal, da greva na podstrešje, če ne bi na televiziji pravkar pričeli predvajati filma.

			»Spok, lahko prosim pomakneš gumb za glasnost, ne slišim, kaj govorijo?«

			»Pa saj ne razumeš, kaj govorijo!«

			»Spok, prosim te?« sem moledovala in ga postrani pogledala. Takrat sem že vedela, kako je potrebno obrniti oči in kakšen obraz mora punca narediti, da se bo Spok omehčal. Navsezadnje sem živela pod isto streho kot Baba R., strokovnjakinja za mehčanje trde govedine. A tokrat lep pogled ni deloval.

			»Grem domov nahranit hrčka,« je odrezavo rekel in zaloputnil z vrati. Spokovo drugačno obnašanje me ni preveč skrbelo, saj sem vedela, da se ne bo dolgo mulil name. Že jutri bo vse po starem. Poiskala sem Babino pručko in stopila nanjo, da sem lahko povišala glasnost na televiziji.

			Film sem si ogledala od začetka do konca in ko se je končal, sem si zaželela, da bi ga predvajali vnovič. Če bi v tistem času že poznali videorekorderje in bi film lahko prevrtela na začetek, bi to verjetno tudi storila. A to so bili neki drugi časi in vse našteto si lahko videl le v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu.





Dnevniški zapis


			Danes sem ga spet videla. Škoda, da on ne more videti mene. Če bi vedel, kako rada ga imam, bi zagotovo priletel do našega bloka.





Pika Kant


			Super fant je imel zraven imena tudi priimek. Pisal se je Kant. Spok se je šalil, da je potrebno njegovemu priimku na koncu dodati še samo črko a in lahko vanj mečeva smeti. Zaradi njegove nesramnosti sva se v ponedeljek, pri predmetu spoznavanje narave in družbe, pošteno zlasala in si prislužila obvestilo staršem, ki jo je s svojo okorno pisavo v najini šolski beležnici zapisala tovarišica Stepišnik.

			Zapis v šolski beležki

			Spoštovani starši.

			Zaradi neprimernega vedenja vašega otroka vas dne in ob uri, ki je navedena na dnu beležnice, vabim na starševski pogovor. Prosim za podpis obvestila.

			S spoštovanjem,

			Ivana Stepišnik

			Preostanek pouka sem gledala skozi okno in sanjarila. Nepričakovano so se sunkovito odprla vrata naše šolske učilnice, da je tovarišica Ivana na široko razprla oči in od presenečenja poskočila pred katedrom. Dlan si je položila na srce, kot da bo zdaj zdaj omedlela. Tudi ostali sošolci so bili presenečeni. Nekateri od presenečenja sploh niso mogli zapreti ust.

			Clark je za nekaj trenutkov postal med vrati, si popravil svoja očala in stopil v razred. Sošolci so gledali, v katero smer se odpravlja, dokler niso ugotovili, da gre Clark proti moji mizi. Dvigne me v naročje in me strastno poljubi, medtem ko mi v vetru plapolajo lasje.

			Sledi še zadnji del fantazije, ko Clark odvrže svoja očala, razpre srajco in se spremeni v Supermana. Znova me dvigne v naročje, odpre okno in skupaj odletiva daleč stran od našega bloka, šole in vsakdanjih težav.

			Pri pouku matematike sem v zvezek zapisovala svoje ime in Clarkov priimek. Clark bo nekoč v prihodnosti, ko se v mojem pujsu nabere dovolj kovancev za potovanje v Ameriko in ga poiščem, moj mož in prav je, da že danes vem, kako se bom po najini poroki podpisovala.



			Zapis v zvezku

			Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant. Pika Kant.

			Moji zvezki so bili tega leta polni Pike Kant.





Dnevniški zapis


			V beležko sva s Spokom dobila opomin. Starši morajo opomin podpisati in v šolo na pogovor. Strah me je povedati mami in očetu.





Vzgojna zaušnica


			Ves čas sem odrivala misel, a vedela sem, da bom naposled mami in očetu morala pokazati beležko s sporočilom, ki ga je vanjo zapisala tovarišica Stepišnik. Dan, ko bi morala starša v šolo na pogovor, se je hitro približeval – bolj hitro, kot sem si želela. Naposled me je rešila Spokova mama, ki je telefonirala k nam domov in povedala, da sva si s Spokom oba prislužila grajo v beležki ter obvezen pogovor s tovarišico.

			Mama o zadevi seveda ni imela pojma in je med telefonskim pogovorom samo odpirala usta, kot da ne pride do zraka ali pa ji je zmanjkalo besed. Videla sem pa tudi, da je počasi spreminjala barvo. Postajala je pepelnato siva. Seveda sem takoj vedela zakaj. V trenutku, ko je mama v telefonsko slušalko ponovila ime gospe Tanje – Spokove mame – sem vedela, da sem v škripcih.

			Ko je odložila telefonsko slušalko, sem se skrila pod odejo v svoji sobi in čakala, kdaj se bo mama pojavila na vratih. Pri nas doma ni bilo te vrste demokracije, kot jo ima današnja mularija. Mama in oče na primer nista nikoli potrkala na vrata, preden sta vstopila, nikoli nista dvakrat ponavljala svojih zahtev … Njuna beseda je nekaj veljala in če nisi ubogal, je bilo najmanj, kar te je lahko doletelo, da ti je mama navila ušesa ali pa ti je oče požugal s kuhalnico.

			Kuhalnica mi je bila ljubša od navijanja ušes, še sploh če jo je v roke zagrabila mama. Navadno sva naredili tri kroge okoli kuhinjske mize. Prizor je bil tako smešen, da se je naposled v četrtem krogu mama pričela režati in od batin ni bilo nič.

			Tokrat pa sem vedela, da je ne bom tako dobro odnesla. Še sploh zato ne, ker sem si vse skupaj res zaslužila – tudi po mojih otroških merilih.

			»Tamala, kje imaš beležko?« se je glasilo mamino vprašanje, ko je z mene dvignila odejo in nisem bila več varno skrita v svojem skrivališču.

			Požrla sem slino in v šolski torbi pobrskala za beležko, ki je imela na obeh straneh dve veliki zapognjeni ušesi. Mama je neurejenost beležke takoj opazila – najbolj so jo na zvezkih motila zapognjena ušesa – in me grdo pogledala iznad obrvi.

			Še enkrat sem požrla slino, preden je mama polistala po beležki.

			Zapis je bil še vedno tam – črno na belem – kljub temu da sem prosila vesoljce, naj ga, če res obstajajo, za vedno zbrišejo s tiste strani.

			A zapis je bil tam. Z okorno pisavo tovarišice Stepišnik je bila zapisana graja in spodaj, pod zapisom, je bil prazen pro-stor za starševski podpis …

			Težava je bila, da ta prostor ni bil prazen, temveč je bila na črto s še bolj okorno pisavo načečkana kraca. Zdela se mi je prav takšna, kot jo naredi tudi mama v svoji bančni knjižici. A mamo se ni dalo pretentati. Še isti trenutek sem začutila pekoč občutek okoli desnega ušesa in lice mi je zažarelo, ko sem na ves glas zavriskala, kot kakšna planinka, ki je po nekaj urah napornega hoda prišla na vrh gore. Moj javk je odmeval med zidovi, a ga tokrat nihče ni slišal.

			Nisem jokala, saj sem vedela, da sem si zaušnico zaslužila in bila je še vedno boljša od navijanja ušes.





Dnevniški zapis


			Danes me je zadela mamina granata. Je še kar bolela. Zdaj me ne boli več. Jutri gre oče na pogovor k tovarišici.





Moj oče


			 Na pogovor s tovarišico Stepišnik je šel oče. Z mamo sta se prejšnji dan hudo sprla. Ona mu je očitala, da sem tudi njegov otrok, on pa njej, da so to ženska posla.

			»Kar pojdi, za ženske znaš ti odlično poskrbeti. Uporabi svoj šarm,« je mama očetu navrgla po prepiru in se zarežala. Očetu njena izjava ni bila smešna in niti malo mu ni bilo do tega, da bo tokrat on tisti, ki bo moral poslušati litanije glede vzgoje svoje edinke.

			V šoli se je na ta dan oče pojavil v suknjiču in kravati. To sta bila suknjič in kravata, ki ju je oče nazadnje nosil na svoji poroki, ko se je zaobljubil mami. Mama je suknjič že nekajkrat pripravila za odpad, saj so ga na zadnjem delu ovratnika načeli molji, a ga je oče vsakič pospravil nazaj v omaro z izgovorom, da je še dober.

			Ravno smo končali s slovenskim jezikom, ko je zazvonil šolski zvonec, kar je pomenilo, da smo zmetali zvezke v torbe in se zapodili po hodniku – to je bila namreč naša zadnja šolska ura. Takrat sem ga zagledala, kako prihaja po stopnicah. Obstala sem v koraku in se ponosno zazrla vanj. Tako čednega ga že dolgo nisem videla. Pokleknil je in dovolil, da se mu z rokami obesim okrog vratu. Nato je vstal, da sem lahko tudi noge ovila okoli njega, kot kakšen opičji mladič.

			»Oče, moj oče!« sem vzkliknila.

			»Bučka!« me je pozdravil oče. Ta izraz je zame pogosto uporabil in je bil najbolj ljubkovalen izraz na očetovem seznamu ljubkovalnih besed. Ta beseda je bila rezervirana samo zame in je mami nikoli ni namenil. Močno sva se objela in zarežala, nato pa me je oče prijel za roko in sedla sva na klop pred učilnico.

			»Kaj si nam spet ušpičila, tamala?«

			Nisem mu odgovorila, saj mi je bilo tokrat pred njim zelo nerodno. Ne toliko zaradi lasanja s Spokom, bolj me je skrbel podpis. Razmišljala sem, ali bo oče tovarišici Ivani omenil ponarejeni podpis ali pa bo glede tega molčal. Če se bo zagovoril, bom pri tovarišici Ivani izgubila vse pozitivne točke in nikoli več mi ne bo zaupala. Čez minuto se je na vratih pojavil še Spok in prisedel k nama. Bili smo v nestrpnem pričakovanju tovarišice Stepišnik in ko smo zaslišali udarjanje pet po šolskem stopnišču, smo se vsi trije pripravili nanjo, nato pa ugotovili, da po stopnicah prihaja nihče drug kot Spokova mama Tanja.

			Tudi tokrat je bila gospa Tanja brezhibno urejena in njene nožice so elegantno stopicale po šolskih stopnicah, da so se ji boki in prsi pozibavali v gracioznem ritmu. Opazila sem, kako je moj oče zardel, in zazdelo se mi je, da je tudi nekoliko izbuljil svoje že tako velike oči. Tudi čudno je pričel mencati, kot bi zbiral pogum. Na srečo se je ravno takrat na stopnicah takoj za gospo Tanjo pojavila tudi tovarišica Stepišnik in napetost med nami je nekoliko popustila ter se usmerila nanjo.

			Tovarišica Stepišnik je bila z našim očetom in gospo Tanjo povsem drugačna oseba – bolj prijazna in vljudna. Prijazno ju je pozdravila in povabila v razred, nato pa za seboj zaprla vrata.

			S Spokom sva obsedela pred razredom in molčala. Verjetno je tudi Spok, tako kot jaz, prosil vesoljce, naj nama vsaj tokrat pomagajo ugodno rešiti nastalo situacijo.





Dnevniški zapis


			Moj oče je zelo lep, čeprav nima prifrknjenega nosu tako kot jaz in mama.





Pogovor pri tovarišici Ivani


			Moj oče, gospa Tanja in tovarišica Ivana so po uri zasebnega pogovora nasmejani prišli iz učilnice, da sva se s Spokom začudeno spogledala. Ivanine in Tanjine oči so bile zazrte v mojega očeta, ki je stresal šale in bil na svoj način tako šarmanten, da bi se, če ne bi bil moj oče, v trenutku zaljubila vanj. Tudi gospodu Kantu, moji največji ljubezni, bi se lahko odrekla v zameno za moškega, ki bi bil vsaj polovico tako zabaven, kot je moj oče.

			Ko je gospa Ivana odšla proti zbornici, me je prijel za roko in razigrano predlagal: »Gremo na kavo in sladoled.« To je povedal na način, kot bi zmagal na zelo pomembni tekmi in bi bil zdaj čas, da to zmago proslavimo. In oče je res zmagal, saj je bila gospa Stepišnik od tistega dne do naju s Spokom za nekaj nians bolj prijazna – ali pa se nama je samo zdelo, da je temu tako. Očeta nisem nikoli vprašala, ali je tovarišici Ivani omenil ponarejeni podpis in …

			… pa saj ni bilo pomembno, s Spokom naju je čakal čokoladni sladoled v kavarni na vogalu, kjer so imeli najboljšega in to je bil prijeten zaključek zgodbe.

			Vsi štirje smo sedeli na terasi pred kavarno, pihljal je prijetno topel jesenski veter, sijalo je sonce in življenje je bilo krasno. Kdo bi si mislil, da se življenje lahko tako hitro spremeni. Še pred nekaj urami se mi je zdelo, da se je svet obrnil proti meni, zdaj pa se je ta dan spremenil v enega izmed najlepših v mojem življenju.

			Pa še nekaj je bilo.

			Ko je natakar očeta povprašal, ali bosta on, njegova žena in otroci še kaj spili in pojedli, me je prešinilo, da bi bili mi štirje prav lepa družina. Med očetom in Tanjo namreč ni bilo glasnih prepirov in Tanja se je smejala očetovim šalam.

			Mama tega ni nikoli počela, saj so se ji očetove šale zdele trapaste in otročje.

			»In če bi bil Spok moj brat?«

			»Mar ne bi bilo lepo?«





Dnevniški zapis


			Kmalu bom imela rojstni dan. Za darilo si želim bratca ali sestrico, a ne vem, kako to omeniti mami in kje se naročijo otroci.





Nesrečna ljubezen


			 Clark Kant oziroma Super fant pa mi še kar ni šel iz glave. Večino časa mi sploh ni bilo do druženja s Spokom. Raje sem ležala na svoji postelji in sanjarila, kako bo, ko bo …

			Tudi z Babo R. sva se v tem času pogovarjali le o Super fantu, saj njej, za razliko od Spoka, ti pogovori niso šli na živce. Tudi kadar je najin pogovor nanesel na šolo ali čisto vsakdanje stvari, sva ga na koncu, po moji zaslugi, skoraj vedno zaključili s Clarkom.

			Baba R. je celo posredovala pri eni izmed svojih kofetarskih kameradk, da mi je njen sin iz Nemčije prinesel revijo, v kateri je bil ogromen poster, na katerem je bil upodobljen Superman. Uh, kako je bil lep. Lebdeč v zraku, z iztegnjeno desnico in v tesno prilegajočem se modrem kostumu. Poster sem nalepila na strop, da sem ga lahko med ležanjem na postelji opazovala in sanjarila o njem.

			Ob neki priložnosti sem Babi R. zaupala glede svojih načrtov za prihodnost.

			»Poročila se bom s Super fantom in se naučila leteti. Tako ne bova potrebovala ne avtomobila in ne rakete. Samo iztegnila bova najini desnici in že bova poletela,« sem razlagala. Baba R. me je pozorno poslušala in če ji kakšna stvar glede povedanega ni bila razumljiva, me je o tem povprašala.

			»Kje pa bosta živela?« me je na primer povprašala.

			»Ah, Baba R., ti res nič ne veš. Super fant ima graščino, ki je sestavljena iz kosov ledu.«

			»Iz ledu? Pa te v njej ne bo zeblo?«

			»Ne, ne bo me. Clark mi bo zagotovo kupil kostum, kot ga nosi tudi sam, in v njem te ne zebe.«

			»Upam, da se boš potem, ko boš postala Super punca, še kdaj spomnila na svojo ne preveč super Babo.«

			»Baba, ti si super in nikoli te ne pozabim. Če boš potrebovala kaj iz trgovine, bom priletela skozi okno in …«

			Tako so potekali najini pogovori, ki jim ni bilo videti konca. Moja ljubezen pa ni bila nekaj, kar bi me polnilo s srečo in zadovoljstvom, saj je bil Super fant zame nedosegljiv in sem lahko samo hrepeneče pogledovala v strop. Mojo žalost in nemir je pričela opažati tudi Baba R. in zame je imela zanimiv predlog.





Dnevniški zapis


			Babina prijateljica je napovedovalka prihodnosti. Iz kavnih usedlin zna napovedati prihodnost. Jutri bo tudi zame skuhala skodelico kave.





Prvi požirek kave


			Naslednjega dne sva se z Babo R. oglasili pri gospe Buciki. Babi R. sem pred obiskom morala obljubiti, da mami in očetu ne bom omenjala obiska. Prisegla sem pri Titu, da bom o tem molčala kot grob. In res nisem vse do danes nikomur povedala, kaj vse sva z Babo R. ušpičili.

			Gospa Bucika je imela nadnaravno moč, zaradi katere se je je oprijel vzdevek Čarovnica. Do takrat sem poznala samo eno čarovnico – to je bil lik iz pravljice o Sneguljčici. Čarovnica, upodobljena v knjigi, je bila ogrnjena v črno ogrinjalo in na glavi je imela velikanske rogove. Tudi njen obraz je bil strašljiv,

			nekoliko podolgovat, bled in z velikansko bradavico na levi strani brade. Gospa Bucika pa je bila po videzu povsem drugačna. Njeno sloko telo je bilo gibčno in prožno, oči pa je imela živo modre, tako da si imel občutek, da lahko z njimi zvrta v tvojo glavo in tam prebere tvojo preteklost in prihodnost.

			V njeni kuhinji je bilo prijetno, saj je prostor dišal po sveže kuhanem jabolčnem kompotu, cimetu in klinčkih. Z veseljem sem ga pojedla, ko mi ga je ponudila. Na štedilniku je zavrela vodo in vanjo zamešala kavo. Babi je nalila polno skodelico, meni pa le toliko, da je z njo pokrila dno skodelice.

			»Popij teh nekaj požirkov, da bova lahko pogledali v usedlino,« mi je naročila. To je bilo zame prvič v življenju, da sem smela poskusiti kavo. Kava je bila namreč pri nas doma rezervirana samo za odrasle. Zelo sem se veselila teh nekaj požirkov, nato pa me je okus razočaral, saj je bil napitek neprijetno grenkega okusa. Če bi mogla, bi požirek takoj izpljunila, a sem vedela, da ga moram pogoltniti, saj v nasprotnem primeru kavna usedlina ne bi zabeležila moje prihodnosti in Bucika v njej ne bi mogla ničesar prebrati. Torej sem stisnila zobe, se nakremžila in jo pogoltnila. Baba in Bucika sta se ob mojih grimasah strašansko zabavali in režali.

			»Mala, nekoč boš oboževala kavo,« me je podražila Bucika. Dvomila sem, da bom še kdaj prostovoljno poskusila kavo.





Dnevniški zapis


			Kava je rjava voda, ki je podobna luži, le da v njej ni žab.





Usoda iz kavne skodelice


			Tako sem tistega dne sredi kuhinje gospe Bucike izvedela za svojo usodo.

			Sama v kavni usedlini nisem videla nič drugega kot nakopičeno črno brozgo. Ravno takšno, kot jo je za seboj v kavni skodelici pustila tudi Baba R. Za gospo Buciko pa je bila razlika očitno dovolj velika, da je iz nje znala razbrati nianse človekove usode.

			»Ja, vidim. Poročila se boš z moškim, ki bo lebdeč tip. Pameten. Imel bo nenavadne sposobnosti.« To in še veliko drugega mi je prerokovala in jaz sem ji verjela, ker sem verjela v čarovnice in v nadnaravne moči, ki jih nekateri imajo, drugi pa ne. S povedanim sem bila zadovoljna in čuden občutek, ki sem ga še pred nekaj urami imela v svojem drobovju in nakopičenega okoli srca, je izginil. Vse je bilo dobro in vse se bo dobro končalo.

			Ko sva se z Babo poslavljali, sem opazila, da je gospe Buciki v žep na jopi potisnila bankovec, pa jo je le-ta zavrnila z besedami: »Usoda se ne plačuje! Ljudje, ki imamo posebne darove, jih imamo zato, da sočloveku pomagamo in ne zato, da bi jih izkoriščali. Če za svoje darove vzameš denar, so ti čez čas odvzeti.« Gospa Bucika se je tega pravila zelo strogo držala, zato je v mojih očeh postala še bolj pomembna in čudežna.

			Ona je že vedela, kako te stvari stojijo. Se je o njej marsikaj govorilo. Da ima doma pepel svojega moža in da s tem pepelom čara. Da se ji ni za zameriti, če si nočeš nakopati kakšnega neprijetnega uroka. Je nekoč neka baba čez njo grdo govorila in že čez nekaj dni se ji je na sredi čela naredil velik gnojni mozolj, ki ni in ni izginil. Odstraniti si ga je morala s kirurškim posegom. To je samo ena izmed zgodb, teh pa je bilo še veliko.

			Z Babo R. sta si ob odhodu pomežiknili.

			Bila sem srečna.





Dnevniški zapis


			Gospa Bucika je prebrala mojo usodo iz kavne skodelice. Moja prihodnost mi je všeč in se je zelo veselim.





Superman in Zvezdica zaspanka


			Spok, kot moj najboljši prijatelj, ni bil navdušen nad Bucikinimi napovedmi. Po novici o moji vznemirljivi prihodnosti je postal do mene še bolj zajedljiv in le poredko sva še skupaj zahajala na podstrešje. Razvedril se je šele v času pusta, ko nam je tovarišica Stepišnik povedala, da bomo v šolo lahko prišli maskirani in da bo v soboto v telovadnici za nas organizirano rajanje v maskah.

			Baba R. se je ob tej novici nemudoma lotila šivanja pustnih kostumov. Zame je zašila kostum moje najljubše knjižne junakinje, Zvezdice zaspanke, za Spoka pa na njegovo željo kostum Supermana. Za ta namen sem morala Babi R. s stropa sneti svoj poster s Super fantom, da je lahko po njem zašila primerno oblačilo. To sem zelo nerada storila in Baba R. mi je morala obljubiti, da mi ga takoj po šivanju vrne.

			V trgovini z blagom je kupila raztegljivo blago v modri barvi, iz katerega je zašila prilegajoči se dres, čez katerega je bilo treba obleči rdeče kratke hlače, prav tako iz raztegljivega materiala, ter se ogrniti s super ogrinjalom za letenje. Baba je imela za naju s Spokom še eno presenečenje. Z gospo

			Buciko sta za Spoka zvarili poseben čarobni prah. Ko se bo Spok z njim posipal, bo imel posebno nadnaravno moč, tako kot Superman.

			»Super!« sva bila navdušena nad Babinim čudežnim prahom in nad čarovnijo. No, v čarobnost tega prahu nisva čisto zares verjela. Malo pa že.

			»Ali to pomeni, da bom lahko letel po zraku kot Super-

			man?« je zanimalo Spoka.

			»Tega ne vem,« je bila odkrita Baba R. ter dodala: »Vse je odvisno od tega, kako zelo verjameš v čudeže.«

			Spok je pokimal in se zarežal. Opazila sem, da v skritem kotičku svojega srca kljub vsemu verjame temu, kar je povedala Baba.

			Baba je Spoku na njegov moder letalni kostum zašila črko S, ki pa ni simbolizirala začetnice besede Superman, temveč je Spoka preimenovala v SuperSpoka.

			SuperSpok je bil nad Babinimi idejami tako navdušen, da so mu lica žarela od pričakovanja in pomislila sem, da ga že dol-

			go nisem videla tako dobro razpoloženega in razposajenega.

			Moj kostum Zvezdice zaspanke pa je bil povsem drugačen od SuperSpokovega. Tudi pri njem je Baba R. uporabila veliko mero domiselnosti in iznajdljivosti. Na lepenko je narisala veliko zvezdo in jo izrezala natančno po črtah. Karton v obliki zvezde je nato ovila z aluminijasto folijo. V nadaljevanju je naredila še papirnato pokrivalo. Pravilen krog je prerezala do polovice in ga nato zvila na način, da je iz njega nastal položen stožec. Na vsaki strani je s šivanko naredila luknji ter skoznju napeljala vrvico, s katero mi je pokrivalo zavezala okoli vratu. Pokrivalo je bilo obloženo z aluminijasto folijo. Nanj pa je nato pritrdila zvezdo.

			Tudi oblačilo je bilo narejeno zelo enostavno. Na obleko, ki jo je mama namenila za odpad, je Baba našila svetlikajoče aluminijaste trakove, ki smo jih uporabljali za krašenje novoletne jelke. Trakove je zašila tako na gosto, da se skoznje ni videlo obleke. Ko sem se premikala, so trakovi med migetanjem vase polovili svetlobo in spreminjali barve, da sem bila čisto prava zvezdica.

			Tudi Spoku je njegov kostum odlično pristajal. Je pa res, da Spok v njem ni bil niti malo podoben Clarku. Bil je presuh in premajhen. Bolj je spominjal na morsko ribo.

			Zdaj je bilo potrebno samo še počakati, najprej na pustno soboto in nato na pustni torek, ko smo otroci lahko prišli maskirani v šolo.





Dnevniški zapis


			Za pusta bom Zvezdica zaspanka. Škoda, da me Clark ne more videti, saj bi se v trenutku zaljubil vame.





Zgodba o Kurentu


			Do pusta je bil še dober teden in v naju s Spokom se je naselila vznemirjenost. Oba sva vedela, da ne bova mogla tako dolgo čakati. In tudi zakaj bi, ko pa se lahko v najina kostuma oblečeva že prej in uživava v novi vlogi – jaz kot Zvezdica zaspanka, on pa kot SuperSpok.

			Baba R. je dobro poznala mojo radovednost. Vedela je tudi, da je pred mano težko karkoli skriti. A tokrat je bilo drugače. Najina kostuma je tako odlično skrila, da sem kar dva dni stikala po stanovanju in ju nisem našla. Pretaknila sem vsak kotiček in ko sem že skoraj opustila namen, sem se spomnila vgradne omare, ki smo jo imeli na hodniku in kamor je mama shranjevala odslužene stvari, ki jih je kasneje podarila ali pa vrgla v keson. Navadno mama omare ni zaklepala, no, razen ob izjemnih priložnostih. Pust se je mami in Babi moral zdeti izjemen dogodek, saj so bila tokrat vrata omare zaklenjena. Zdaj ni bilo več dileme – kostuma sta lahko samo v tej omari. Treba je bilo priti do ključa.

			Spomnila sem se, da je ključ pritrjen na mamin obesek v obliki sidra, ki si ga je kupila kot suvenir na otoku Pagu in ga je hranila v posebnem majhnem predalčku svoje torbice.

			Popoldne, ko je bila njena torbica odložena na polici na hodniku, sem pobrskala vanjo in jih našla. Previdno sem odklenila omaro, saj je ključavnica ob odklepanju spuščala čudne zvoke. Redko kdaj jo je kdo zaklenil in ključavnica se je odvadila tega, da kdo s ključem šari po njej. Vrata so popustila in odskočila, skozi odprtino pa so pokukali svetlikajoči se trakovi. Nasmeh se mi je razlezel čez obraz. Vrata omare sem prislonila, a je bilo v njej nakopičenih toliko oblačil, da so se vedno znova razprla. Samo če bi jih zaklenila, bi ostala na svojem mestu. Spomnila sem se Babinih besed, da je takrat, ko si v dilemi kaj narediti, potrebno improvizirati. Pomislila sem na vse stvari, ki so lepljive in bi lahko zlepile vrata z omaro: žvečilni gumi, tekoče lepilo za lepljenje papirja, lepilni trak …

			»Ja, lepilni trak,« sem zavriskala, ko sem se domislila prave rešitve. Imela sem ga v svoji šolski torbi, zato sem težavo hitro

			rešila. Vrata so se zdaj držala omare in ni me več skrbelo,

			da bi se odpirala. Ključ sem vrnila v skrivni predal v mamini torbici in se zadovoljno umaknila v svojo sobo. Zdaj sva morala s Spokom samo še počakati na pravi trenutek in svet domišljije bo najin.

			Baba je imela nekakšen prirojeni šesti čut oziroma občutek, s katerim je zaznala, da se v naši hiši nekaj dogaja, in je znala pravočasno odreagirati. Tudi tokrat je pogovor o pustu začela ravno na dan, ko sem iz mamine torbice izmaknila ključ in naredila načrt, kako in kdaj se bova s Spokom preoblekla v najina kostuma. Zgodbo o pustu mi je povedala pred spanjem.

			»Pust ni kar tako, to je čarovnija. Ko sem bila deklica, se je nek fant že dan pred kurentovim skokom oblekel v kožuh, da bi očaral dekle, v katero je bil zaljubljen, a mu ni vračala ljubezni. Je bila zaljubljena v nekega drugega Kurenta, katerega kožuh je bil lepši in večji. Pust se je fantu maščeval, saj se je kožuh zarastel v njegovo kožo in naslednje jutro, ko ga je želel sleči, mu to ni uspelo. Kurentov kožuh je nosil do smrti. Seveda ni mogel več živeti v našem svetu in se je preselil v gozd,« je pripovedovala Baba in svojo pripoved zaključila z vprašanjem: »Le enkrat se je Kurentov kožuh odlepil od njegove kože, ali veš kdaj?«

			Odkimala sem.

			»Po Kurentovem skoku in do pokopa pusta je bil kratek čas spet brez kožuha.«

			Zgodba me je prestrašila, saj sem se spraševala, ali je resnična in ali je pust res čarovnija.





Dnevniški zapis


			Baba mi je povedala zgodbo o pustu. Strah me je, da bova s Spokom razjezila pusta in se bo zgodila čarovnija. Jaz bom do smrti Zvezdica zaspanka, on pa SuperSpok. Morda pa to niti ne bi bilo tako slabo …





Poskus letenja


			Ponoči se je zgodila čarovnija. Aluminijasti trakovi so se zažrli v mojo kožo in iz glave mi je pognala svetleča se zvezda. Z Babinimi šiviljskimi škarjami sem jo odrezala, a je pognala nova. Ponovno sem jo odrezala, a ni pomagalo. Bila sem obsojena nanjo.

			Zjutraj sem se prebudila vznemirjena in nočne sanje so me preganjale tudi čez dan.

			Zgodbo o pustu sem v šoli zaupala Spoku in ta se je režal.

			»Pa ja ne verjameš temu?« mi je rekel, a sem opazila, da je požrl slino. Verjetno je tudi sam razmišljal, da je zgodba lahko kljub temu resnična, in … »Saj ne bi bilo slabo, če bi bil vse življenje SuperSpok. Si zamisliš, da bi znal leteti?« je rekel v opravičilo in tolažbo.

			»Pa saj boš lahko letel,« sem se začudila. Navsezadnje mu je Baba poklonila čarobni prah, ki ga bo spremenil v letalca.

			»Če bi se letalni kostum zarasel vate, to ne bi bilo tako hudo prekletstvo, kot če bi se vate na primer zarasel kožuh. Si zamisliš, da bi imel v poletni vročini na sebi kožuh?«

			»Ja, to bi bilo res prekletstvo,« se je strinjal Spok.

			Po pouku, ko sta bila mama in oče v službi, Baba pa na kavi pri gospe Buciki, sva s Spokom odlepila lepilni trak z omare in se preoblekla v pustna kostuma. Preoblačenje sva ponavljala še vse naslednje dni do pusta.

			Vsakič, ko sem se oblekla v Zvezdico zaspanko, se je svet okoli mene spremenil. Moja soba ni bila več moja soba, tem-več je bila neskončna gmota črnine, v kateri so se v ritmu glasbe sukali planeti – vsi v smeri urinega kazalca, med njimi pa so švigali gospodje kometi z dolgimi svetlikajočimi se zvezdnimi repi. Tukaj so bile še mlečne ceste, po katerih pa ni teklo mleko, temveč kakav. Preskakovala sem kakavove luže in se vsake toliko sklonila, da sem naredila nekaj požirkov sladke pijače. Vsa težnost je izginila iz mojega telesa in postala sem lahkotna kot peresce. Če v šoli pri telovadbi na primer nisem znala narediti premeta tako kot sošolke, pa sem kot Zvezdica zaspanka obvladala vse premete, se obračala na glavo, se vrtela in preskakovala zvezdne kozolce. Preiskala sem vse kotičke vesolja in čisto na koncu sem našla vrata v novo vesolje, ki ga je pokrivalo na tisoče ogledal. V vsako ogledalo se je ujela podoba zvezd in zazdelo se mi je, da jih je toliko, da jih človek do konca življenja ne bi mogel prešteti. Bila pa je med njimi ena zvezda, ki je bila največja in najlepša. Žarela je, da je s svojim sijem razsvetlila vesolje. Vse dokler ni slekla kostuma in se znašla v svoji navadni sobi, kjer ni bilo zvezd in ogledal.

			Spok pa se kot SuperSpok ni ukvarjal z vesoljem, zvezdami in premeti, temveč si je zadal svojo nalogo. Do pusta se je želel naučiti leteti, a vsakič ko je splezal na mojo pisalno mizo in skočil na posteljo, je bil bolj razočaran, saj zvezdni prah ni in ni hotel delovati. Ko sem ga opazovala med njegovimi poskusi poleta, me je še najbolj spominjal na smučarskega skakalca, le da Spok ni imel smuči. V nekem trenutku se mi je celo zazdelo, da je Spoku za kratek čas uspelo zalebdeti nad posteljo, a je še isti hip z vso težo treščil nanjo.

			Naposled se mi je posvetilo, zakaj čarovnija ne deluje: »Verjetno čarobni prah deluje samo v času pusta.«

			»To pa je dobra ugotovitev,« se je strinjal Spok. Videla sem, da mu je bil odgovor všeč, saj je po neštetih neuspelih poskusih letenja počasi izgubljal vero v čudeže in veselje do pusta.





Dnevniški zapis


			Upam, da bo čarobni prah deloval in bova s Spokom poletela v nebo in med zvezde …





Imate kaj za pusta hrusta


			Blokovski otroci smo imeli navado, da smo na pustno soboto našemljeni zvonili na vratih stanovalcev. Ko je stanovalec odprl vrata, je zborček pustnih mask zapel pesmico. V našem zborčku nobena izmed šem ni imela posluha in na pamet smo znali zapeti le eno pesmico, ki je šla takole:

			K mizi sede stari grof,

			naroči si masten krof,

			k mizi sede še grofica,

			njej pa bolj diši potica.

			Gleda gleda stari grof,

			šment je majhen ta moj krof,

			lotil bi se še potice,

			če se ne bi bal grofice.

			Ko smo pesmico zapeli do konca, smo vsi v en glas zavreščali: »Imate kaj za pusta hrusta?« Gospodinje, ki so v tem času obilno kuhale in pekle, so nam namenile kakšen zalogaj, ki smo se ga zelo razveselili. Šlo je po večini za sladkarije, manj pogosto so nam dajali denar, kar pa nam tudi ni veliko pomenilo, saj denarja nisi mogel pojesti. Kaj bi z njim?

			V trgovini pa tudi nisi mogel kupiti tako dobrih krofov, kot so jih spekle gospodinje. Še vroči so se topili v ustih in so nam pogosto obležali v želodcih, da nas je zvijalo od bolečine.

			Ob sedmih zjutraj sem bila že na zajtrku, ob pol osmih pa je pozvonilo na naših vratih in v kuhinji se je pojavil Spok. Tudi njemu je Baba pripravila čokolino s kakavovim posipom. Baba z njim tokrat ni skoparila.

			»Bosta danes potrebovala veliko energije,« je rekla in nama pomežiknila.

			Imela je prav. Večina blokov namreč ni imela dvigala in v kostumih je bilo premagovanje neštetih stopnic kar naporno opravilo. Otroci smo se držali pravila, da ne smemo zanemariti niti enih samih vrat, na vse zvonce je treba pozvoniti, vsem stanovalcem je treba zapeti pesmico in nobene dobrote se ne sme odkloniti. Otrok ima samo enkrat na leto možnost, da ves dan je sladkarije in to v velikih količinah. Ker pa ima tudi sobota omejeno število ur in se v tem letnem času hitro naredi tema, je treba pohiteti.

			Sobota ni dovoljevala prav nobenega počitka.

			Nekateri otroci so se odpovedali hoji po blokih in so na ta dan raje odšli v šolsko telovadnico, kjer so za nas pripravili pustovanje, a mi nismo bili med njimi. Odločili smo se, da bomo soboto preživeli tako, kot smo bili vajeni.

			Naše mame na ta dan za nas niso kuhale kosila, saj so vedele, da se bomo ves dan basali s krofi in drugimi sladkarijami. Pust je bil namenjen prav temu in na ta dan nobena mama ni sitnarila.

			Niso pa bili vsi stanovalci veseli pustnih šem in naše pesmice. Nekateri so tega dne dvakrat obrnili ključ v svojih ključavnicah, zagrnili zavese in se potuhnili. So mislili, da so pametnejši od nas in da bomo kar tako odnehali. Smo vedeli, da so v stanovanjih in da skrivaj pogledujejo skozi linice na vratih. Nekateri so bili trmasti, drugi pa so naposled popustili zvonjenju na vratih, ki ni prenehalo, in so odprli vrata, da bi prisluhnili naši pesmici o grofu, krofu, grofici in potici.





Dnevniški zapis


			Ljudje bi morali biti ves čas v pustnih maskah, ker smo takrat vsi veseli in jemo krofe.





Težave z Rdečo kapico


			Letos pa se je zadeva že na začetku zakomplicirala, saj je naša ekipa dobila novega člana. Indijancu, princeski, Zvezdici zaspanki in Supermanu se je pridružila še Rdeča kapica. S tem ne bi bilo nič narobe, če Rdeča kapica ne bi bila premajhna.

			Spok je imel sestrico Ano, ki je februarja napolnila pet let in pol. Do letos Ana še ni bila dovolj velika, da bi pohajkovala z nama s Spokom, o tem, da bi z nami preživela pustno soboto, pa nihče niti pomislil ni. Spokova mama Tanja pa je bila drugačnega mnenja in je vztrajala pri svojem, kljub temu da jo je Spok poskušal na vse načine pregovoriti v nasprotno.

			»Mami, premajhna je. Ne more z nami ves dan hoditi po blokih,« je gospe Tanji prigovarjal Spok.

			»Tvoja sestrica je, Spok, in tako si želi biti zraven,« je bila nepopustljiva gospa Tanja. »Če ne gre ona, boš tudi ti ostal doma.«

			S Spokom sva stala sredi kuhinje in strmela drug v drugega. Nisem mogla verjeti, da nam jo je lahko gospa Tanja tako zagodla. Spok mi je ves dogodek poskušal čim bolj natančno opisati – tudi svoja prizadevanja, da mamo prepriča v nasprotno. A nič ni pomagalo. Gospa Tanja se je tako odločila in pika.

			Spoka sem tolažeče potrepljala po ramenih.

			»Kar je, pač je. Če bo sitna, jo bomo poslali domov,« sem ga bodrila.

			Spok je molče pokimal.

			No, in sva šla. Najprej k Spoku domov, po Rdečo kapico, ki pa se naše skupne pustne sobote ni tako zelo veselila, kot je Spoka prepričevala njegova mama. Veliko raje kot z nami bi ta dan preživela na karnevalu v telovadnici, v družbi svoje mame, kar nam je Rdeča kapica že na začetku dala jasno vedeti.

			Gospa Tanja je bila v soboto zjutraj kot iz škatlice. Z rdeče našminkanimi ustnicami in v oprijeti zeleni obleki se mi je zdela čudovita. Videti je bilo, da se nekam odpravlja, saj je nestrpno pogledovala na zapestno uro.

			Ob devetih je bila naša ekipa v polni sestavi in odpravili smo se v blok, ki je stal v neposredni bližini našega in katerega stanovalce smo dobro poznali. Izplen je bil dober, zato smo bili zadovoljni. V začetku se je celo Rdeča kapica izkazala za koristno, saj je imela pleteno košarico, v katero smo zlagali sladkarije, ki nam jih ni uspelo sproti pojesti.

			Ko smo se vračali iz tretjega bloka, pa se je Rdeča kapica naveličala hoje in pričela sitnariti. Najprej se je pritoževala nad nogavicami, ki so ji pri hoji zlezle pod pas, nato so bile krive previsoke stopnice, sledila je žeja in …

			»Spok, lulat me,« je potarnala, ko smo bili v četrtem bloku. Ravno smo obdelali četrto nadstropje in bili namenjeni v peto, pred nami pa so bila še štiri nadstropja. Dvigalo se je ravno tistega dne pokvarilo in v nadstropja smo se lahko povzpeli le po stopnicah.

			»Potrpi, saj bomo kmalu končali,« je bil jezen Spok.

			»Vidiš, Spok, če bi znal leteti, bi zadevo zdaj brez težav rešil,« sem ga podražila, a Spok se na šalo ni dobro odzval.

			V sedmem nadstropju je Rdeča kapica sedla na stopnice in ni hotela več naprej. »Polulala se bom v hlačke,« je jokala. Spok jo je zagrabil za dlan in povzpela sta se v osmo nadstropje, od koder so na podstrešje vodile polžaste kovinske stopnice. Na podstrešju se je Rdeča kapica polulala, Spok pa jo je varoval, da ne bi v tem času slučajno kdo zašel po polžastih stopnicah in ju našel.

			V rokah je držal Anino košarico in ko jo je odgrnil – bila je namreč prekrita z belim prtom – da bi preštel dobrote v njej, je ugotovil, da so od krofov in mišk ostale le še drobtine.

			»Prekleto,« je zavriskal. »Le kdaj je smrklji uspelo vse to pojesti?« Za seboj je zaznal vonj po … in ko se je obrnil, da bi preveril, kaj se dogaja, je iz Rdeče kapice že mezela velika rjava klobasa.





Dnevniški zapis


			Žal mi je, da takrat v zgodbici volk ni pojedel rdeče kapice. Za nas bi bilo veliko lažje.





Prebavne motnje


			Spok je bil zaradi sestrice tako obremenjen in nesproščen, da je pozabil na preizkus s čarobnim prahom. »Hvala bogu je pred nami še pustni torek in takrat bo vse drugače,« sem se tolažila. Tudi sama namreč nisem mogla do popolnosti uživati v vlogi Zvezdice zaspanke in v vznemirjenosti pusta.

			Ob treh popoldne, ko je bilo pred nami še kar nekaj poslopij, ki smo jih imeli namen obiskati, je Rdeča kapica postala bleda v obraz in na poti je celo bruhala. Čeprav je bil Spok nanjo besen, se mu je zasmilila. Ekipa pustnih šem je enoglasno sprejela odločitev, da moramo Rdečo kapico spraviti domov in v posteljo, saj se je zastrupila s hrano. Verjetno so bili za njeno slabost krivi vroči in mastni krofi ter pustne miške. K odločitvi je pripomoglo tudi vreme, saj je iz meglic ves dan neprijetno pršelo, popoldne pa sta se okrepila veter in dež.

			Ob pol štirih popoldne bi lahko vesoljec, ki bi naš planet opazoval s ptičje perspektive, pod seboj opazoval tri barvite pike, držeče se za roke, ki hitijo pred dežjem v zavetje. Spraševal bi se, kam se jim tako mudi, a verjetno ne bi ugotovil, da gre za tri pustne šeme, od katerih je sredinski tako zelo slabo, da se še komaj drži na nogah. Hvala bogu nismo bili daleč od našega bloka in smo hitro dosegli zavetje.

			Preden smo odprli vrata našega bloka, sem Rdeči kapici ožela dolge svetle kite, ki so bile popolnoma premočene, s kotičkom očesa pa sem opazila, da je na dovoz pred blokom pripeljal naš avtomobil Zastava 101. Zelo sem se razveselila in namenila sem se počakati, da iz avtomobila izstopi oče – mama namreč ni imela šoferskega izpita.

			Zagledala sem ga, kako je zaloputnil s sprednjimi vrati avtomobila, odprl rdeč dežnik in se sprehodil okoli avtomobila, da bi odprl sovoznikova vrata. Moj oče mami nikoli ni odpiral vrat, kar mu je večkrat tudi očitala. Tokrat pa se je moral naveličati njenega teženja in je popustil. Počakala sem, da so se odprla še sovoznikova vrata.

			Na presenečenje vseh nas je iz avtomobila izstopila gospa Tanja in očeta prijela pod roko. Smeje sta se odpravila proti vratom in izbuljila oči, ko sta nas zagledala. Oče je v zadregi zaprl dežnik in pričel z njim otresati okoli sebe, kar Tanji niti malo ni bilo všeč. Gospa Tanja si je popravljala frizuro. Nekaj časa smo molče stopali po stopnicah, nato pa je gospa Tanja le spregovorila:

			»Še sreča, da sem zagledala vaš avto, drugače bi bila zdaj do kože premočena,« je dejala, pri tem pa ni dvignila pogleda.

			Spok se je zarežal in me dregnil pod lopatice. Tudi sama sem se zarežala. Le Rdeča kapica je molčala in se ihteče stiskala k mami.

			Gospa Tanja nas je povabila na čaj, a sva z očetom vabilo vljudno odklonila. Ko sva bila tik pred vrati, me je prijel za dlan.

			Razumela sem njegovo stisko. O nenavadnem pripetljaju nisem povedala nikomur, niti Babi ne.





Dnevniški zapis


			Rdeča kapica ima trebušno gripo. S Spokom se smejiva. Nisva vedela, da so tudi odrasli lahko zaljubljeni.





Pustni torek


			Pa je končno prišel tudi dolgo pričakovani torek, ko smo otroci v šolo lahko prišli našemljeni. Na naše veliko presenečenje se je našemila tudi tovarišica Ivana Stepišnik. Vedeli smo, da je njen mož miličnik, nismo pa si mislili, da bo tovarišica Ivana dovolj pogumna, da se našemi v miličnika. Celo drobne brčice si je narisala pod nosom, v roki pa ni manjkal niti nepogrešljiv pendrek – le da je bil njen plastičen.

			Spok je v kostumu Supermana zažigal in je bil tega leta edini maskiran v ta kostum.

			V šolo je na ta dan prišel v velikem stilu. Če smo ostali vstopili v šolo skozi vrata, potem je SuperSpok v učilnico priletel – na srečo je bila naša učilnica v pritličju, okna pa dovolj velika in nizka, da si vanjo brez težav splezal. A če je Spoka tega dne kdo vprašal, kako je prišel v šolo, potem ni bilo dvoma o tem, da je v razred priletel skozi okno.

			Njegove super nadnaravne sposobnosti so vzbudile nemalo pozornosti. Sošolci so želeli preizkusiti njegovo čarobno leteče ogrinjalo, sošolke pa so tekmovale za njegovo pozornost. Metka, ki drugače Spoku ni bila posebno naklonjena, mu je pri malici odstopila polovico svojega krofa.

			Sama nad šolskim krofom nisem bila preveč navdušena, saj sem ugotovila, da so ga pozabili napolniti z marmelado. To je bil edini krof brez marmelade. Tovarišica Stepišnik se je trudila, da bi mi iz jedilnice priskrbela nekaj marmelade, s katero bi krof namazala, a je bila škoda že narejena, saj ga je ostala le še četrtina.

			Če bi moja čarobna paličica z zvezdico – ki je bila obvezni del kostuma Zvezdice zaspanke – znala čarati, bi SuperSpoka ta dan odčarala s tega sveta. Šel mi je strašno na živce, saj se vso jutro sploh ni zmenil zame. Kot da ne obstajam.

			Po malici smo odšli v mesto. Dva po dva smo se prijeli za roke in korakali drug za drugim. S SuperSpokom sva bila na takšnih sprehodih vedno zadnja v vrsti, tokrat pa je Spok želel, da sva na čelu naše četice. Nasploh se je vedel popolnoma drugače – bil je bolj samozavesten, zgovoren in očarljiv. Čisto drugačen Spok, kot sem ga bila vajena sicer.

			Hvala bogu pustni torek traja le en dan in zvečer se je čarovnija razblinila.





Dnevniški zapis


			Spok mi je šel danes strašno na živce. Za njega sploh nisem več pomembna in niti enkrat ni pohvalil mojega kostuma.





SuperSpok


			Spoka je njegova nova vloga tako zelo prevzela, da sploh ni več želel odložiti kostuma. V šoli se je sicer še pojavljal kot navaden Spok, popoldne pa se je preoblekel v SuperSpoka in se popolnoma spremenil. Odločil se je namreč, da nikoli več ne bo navaden Spok, kaj šele Žiga. Skozi vse leto je želel biti SuperSpok in reševati planet Zemljo pred tolovaji in drugimi zlikovci.

			Gospa Tanja je bila nad njegovo nenadno preobrazbo zelo zaskrbljena in se je čezenj potožila naši Babi R., ki se je ob vsem zagotovo morala počutiti nekoliko krivo, saj je bila ona tista, ki mu je sešila ta neumni kostum.

			»To je normalna faza odraščanja. Zdaj sta otroka v teh letih, ko bi si želela biti vse drugo, samo to ne, kar sta. A bo tudi to minilo,« je Baba mirila gospo Tanjo.

			»Ja, a me je strah zanj, ker ves čas živi v svojih fantazijah.«

			»Fantazije niso nič slabega, ko bo odrasel, mu bo domišljija še kako prav prišla. Če v tem svetu nimaš domišljije in če na življenje gledaš preresno, potem …« je pričela filozofirati Baba. Gospa Tanja se je v tem hipu verjetno ovedla, da je šla predaleč, zato je pogovor speljala na način, da se je vljudno poslovila od Babe, z izgovorom, da jo doma čaka še kup dela. Za Babo R. pa to ni bilo konec litanij, saj je to isto temo načela še doma in z njo utrujala mamo, očeta in tudi mene. Po njenem je bilo to, kar se dogaja Spoku, nekaj čisto normalnega, s čimer pa se naša mama ni mogla strinjati.

			»Meni se je ta fant vedno zdel čudak. Glej, kaj vse sta že z našo tamalo ušpičila. Kaj šele bo, ko prideta v puberteto. Bog se nas usmili,« je mama prigovarjala Babi. In tako litanij ni bilo videti ne konca ne kraja.

			Ne vem, kako dolgo bi se vsa naša družina še ukvarjala z nenadno spremembo v vedenju mojega prijatelja, če ne bi popoldne dobili telefonskega klica gospe Tanje, s katerim nas je obvestila, da je s Spokom na urgenci.





Dnevniški zapis


			Spok ni čudak, le drugi ga ne razumejo.





Ponesrečen poskus letenja


			Spok je vedel, da ne bo mogel postati pravi SuperSpok, dokler se ne nauči leteti. Ne glede na to, kako skrbno je svoje letalno pregrinjalo posipaval s čarobnim prahom, pa mu ni uspelo prelisičiti težnosti.

			Danes pa je bil Spok prepričan, da se mu je čarovnija posrečila. Ko je s pisalne mize skočil na posteljo, je za nekaj sekund ostal v zraku. No, vsaj tako je zatrdil zdravniku na urgenci, ki se mu je trudil naravnati kost na nogi, ki se mu je ob trdem pristanku zlomila. A Spoku se noga ni zlomila zaradi elegantnega skoka, ki ga je opisoval – drugi skok, ki ga je opravil, je namreč bil veliko bolj tvegan, saj je fant skočil iz prvega nadstropja našega bloka.

			Tudi ta skok bi bil za Spoka lahko brez posledic, če ne bi ob padcu z levo nogo udaril v betonsko korito za rože. Spok je imel po ugotovitvah zdravnika trde in zdrave kosti, a je bil udarec močan in kost je popustila. Ko je opravil slikanje, so mu na nogi naredili gibs.

			Pomislila sem, da je morda to lahko kurentovo prekletstvo oziroma prekletstvo pusta. Gospod pust se nama na ta način maščuje, ker nisva upoštevala njegovih pravil in Babinih svaril. Če je Spoka doletel zlom noge, kaj potem za kazen čaka mene? Spomnila sem se na Babino modrost, ki jo je vedno poudarjala, da namreč vsakega človeka čaka njegova šiba.

			Ko se je življenje znova utirilo v svoj vsakdanji ritem, se je tudi Clark – ki je bil v času pusta nekoliko odrinjen – ponovno vrnil v moje življenje, za Spoka pa se je zdelo, da se je dokončno sprijaznil z mislijo, da se ne more primerjati s filmskim junakom …





Dnevniški zapis


			Verjamem, da Spok ni sam skočil skozi okno, temveč je bila to kazen, ki si jo je prislužil. Upam, da bo pust do mene prizanesljivejši.





Super junak


			Po nekaj tednih so Spoku odstranili gibs. Zdravnik mu je naročil, da mora biti še nekaj časa previden ter da nikoli več ne sme skakati z okna, četudi je na prvi pogled videti, da ni visoko. »Če nerodno padeš, je lahko vsaka višina usodna,« je svarilo zdravnika dopolnila naša Baba R., ko ji je Spok pripovedoval o svojem obisku pri zdravniku. Povedal je še, da so mu z velikimi debelimi iglami prebadali nogo in mu jo nato vstavili v napravo, ki je bila podobna žagi. Njega da ni nič bolelo, no, malo ga je že, a ker je pogumen, je vse bolečine stoično prenesel. No, gospa Tanja je Babi R. povedala drugačno zgodbo. Se je začudila ob omembi igel in čudnih naprav. Nič takega da se ni zgodilo.

			Spok je za nekaj časa odložil letalni kostum in življenje se je vrnilo v normalo.

			Soseda Rozika si je v začetku aprila omislila mlado mače. Mucka je bila prikupna, predvsem pa zelo razposajena. Gospa Rozika je živela v pritličnem stanovanju in ni imela le balkona, temveč pravo mini teraso z vrtom. Ob ograji je raslo nenavadno drevo, za katero nihče ni vedel njegovega imena. Nekateri so trdili, da je to tulipanovec, saj so se na vejah spomladi razcveteli cvetovi, ki so spominjali na tulipane. Drevo je hitro raslo in je še ne deset let staro že segalo 10 metrov v višino. Deblo je bilo krhko, prav tako pa tudi veje. Ni bilo podobno domačim drevesom.

			Mlado mače je bilo radovedno in verjetno je zjutraj na drevesu zagledalo ptiča in splezalo po deblu do sredine drevesa. Ptič je nato odletel, mače pa ni znalo splezati z drevesa. Vse do popoldneva je bilo slišati gospo Roziko, kako s predirnim glasom kliče svojo mačko in jo spodbuja, da bi splezala po deblu navzdol. A mačka ni zbrala poguma. Zunaj se je pričelo temniti, Rozika pa je postajala obupana.

			Baba R. je Roziki predlagala, naj pokliče gasilce, oni da so edini izurjeni za plezanje na drevesa, predvsem pa imajo dovolj dolgo lestev, da bodo mačko dosegli in jo še pred nočjo spravili v varno naročje gospe Rozike.

			Nihče ni videl, kdaj in kako je SuperSpok splezal na drevo, zagrabil mače, jo spravil v kapuco in se z njo spustil z drevesa. Pomembno je bilo samo to, da je mače bilo še pred nočjo na varnem. Rozika – opravljiva kot je bila – je nato prek svojega gluhega telefona z novico seznanila vse okoliške sosede, ki so zgodbo raztrobile naprej. Nekaj malega so še dodale, jo olepšale in prikrojile, tako da je bil do konca tedna SuperSpok junak in si je tudi v šoli zaslužil pohvalo. Tovarišica Stepišnik jo je lastnoročno zapisala v njegovo beležko.





Dnevniški zapis


			Spok je moj junak.





Ljubezen na drugi pogled


			Verjetno je bila vse to, kar se je dogajalo med nama s Spokom, ljubezen, le da v drugačni preobleki in je dolgo nisem prepoznala. Spok ne samo da je bil junak, tudi vse moje muhe je prenašal, vedno se je postavil zame in z menoj je preživljal svoj prosti čas. Bil je kot moj brat, ki ga nisem imela, od danes naprej pa je postal tudi moja ljubezen. Če je bil Clark Kant moja ljubezen na prvi pogled, potem je bil Spok moja ljubezen na drugi pogled.





Dnevniški zapis


			Kaj naj z junakom, ki tiči v Ameriki? Napisala sem mu nešteto pisem, a mi ni odgovoril niti na eno. Kakšen fant je to?

			V mesecu aprilu sem bila do ušes zaljubljena v Spoka in ko sva v šoli pri pouku sedela v isti klopi in se me je po pomoti dotaknil, sem postala zmedena ali pa sem zardela v lica.

			Spok me je prvič poljubil na podstrešju. Pravzaprav sem mu poljubljanje predlagala kar sama. V Babinem najljubšem filmu, ki se je imenoval V vrtincu, sta se ženska in moški poljubila na način, da je on njo nagnil nazaj. Oba sta zaprla oči in nato je on na njena usta prislonil svoja. Ona se je otepala, a to je bilo samo navidezno. V resnici si je zelo želela poljuba.

			Točno takšen poljub sem si želela tudi sama, zato sem Spoka prosila, da ga uprizoriva. Na začetku se je ideje branil, a sem ga naposled le pregovorila. Prijel me je okoli pasu in me nagnil nazaj. Ko je svoje ustnice hotel prisloniti k mojim, je izgubil ravnotežje in padla sva po tleh. Vajo sva še nekajkrat ponovila, dokler nama ni uspelo.

			Kasneje sem na televiziji videla, da ni dovolj, če punci samo prisloniš ustnice na njena usta, saj jih morata oba nekoliko razpreti in potem fant punci v usta potisne svoj jezik in z njim kroži v obliki urinega kazalca. Tudi to sva poskusila, a se je obema zadeva zdela nagnusna.

			Od vsega, kar delajo zaljubljenci, je bilo še najbolje to, da si se držal za roke in da si šel skupaj na sladoled.





Dnevniški zapis


			Poljubljanje z jezikom me spominja na polža ali žabo, ki si jo moraš zatlačiti v usta in se nato pretvarjati, da ti je okus všeč.





Tajno detektivsko društvo


			V mesecu maju sva s Spokom dokončno opustila projekt RPZ – reševanje planeta Zemlje, in na podstrešju skrivaj ustanovila novo društvo, ki se je imenovalo tajno detektivsko društvo ali krajše TDD. Na idejo sva prišla po gledanju priljubljene detektivske nadaljevanke z naslovom Pod krinko.

			Po novem se nisem več imenovala Pika, temveč sem se preimenovala v Dani, Spok pa ni bil več Spok, temveč je postal Mac. Očeta sem prosila, da mi je odstopil enega izmed svojih fotoaparatov, ki sicer ni več deloval, je pa bil primeren dodatek k moji novi vlogi. Zelo se je razveselil, ko sem se pričela zanimati za fotografijo. V resnici me fotografija niti malo ni pritegnila, zame je bil fotoaparat le nujen dodatek v najinem novo ustanovljenem društvu.

			Baba mi je aprila, za moj rojstni dan, kupila dva plastična telefona, ki sta bila med seboj povezana z dolgim belim ka-blom. Bili so to plastični telefoni s klasično slušalko in veliko okroglo številčnico na sredini. Številčnica pri telefonu ni imela pomembne funkcije, morala pa je biti, saj drugače plastična stvar ne bi bila podobna pravemu telefonu. Na dnu telefona je bila lučka in ko je pričela utripati, si vedel, da te je lastnik drugega telefona poklical. Dvignil si slušalko in na drugi strani se je oglasil lastnik drugega telefona. Na srečo je bila Macova soba dve nadstropji nad mojo in telefonski kabel je bil ravno dovolj dolg, da sva ga lahko napeljala skozi okno. Tako sva bila z Macom po novem ves čas na zvezi, kar je za detektive nujno.

			Detektivi morajo biti tudi mobilni, da so lahko zlikovcem ves čas za petami. V ta namen sva s Spokom iz kleti pripeljala najini pony kolesi.





Dnevniški zapis


			V papirnici sva si kupila detektivski zvezek, v katerega bova po novem zapisovala vse sumljive stvari.





Zločin


			Med naloge tajnega detektivskega društva je sodilo tudi zasledovanje osumljencev. Ker se v našem bloku še nikoli v zgodovini bloka ni zgodil zločin, sva si ga morala izmisliti – ali pa se je res zgodil.

			Zločin

			V ponedeljek se je gospa Tanja vrnila iz službe. Imela je navado, da se je po napornem delovniku oprhala. Preden je stopila pod prho, je na polico pod ogledalom odložila ročno uro. Po končanem prhanju si je hotela uro znova nadeti, a ugotovila je, da ure ni več na mestu, kjer jo je odložila. Zadeva se ji je zdela čudna, saj je uro vedno odlagala na isto mesto – na polico pod ogledalo. Sprva je mislila, da ji je uro izmaknil Mac, ker se je želel z njo pošaliti, kasneje pa je opazila, da so na tleh odtisi čevljev. Oseba, ki jih je naredila, je nosila številko čevljev 42 ali več, kar pomeni, da to niso bile Spokove stopinje. Gospa Tanja je imela stopalo v velikosti 38. Ko je stopila iz kopalnice in preverila vhodna vrata, je ugotovila, da so odklenjena. In ne samo to. Bila so celo priprta. Sama bi prisegla, da jih je pred tuširanjem zaklenila. Kdo ji je ukradel ročno uro?

			Ko mi je Mac v ponedeljek na podstrešju pripovedoval zgodbo, sem se počutila vznemirjeno, saj je najina agencija dobila prvo naročilo – raziskati sva morala primer kraje.





Zapis v detektivskem zvezku


			a) Predmet zločina: ukradena ročna ura

			b) Dokazi: odtisi čevljev v kopalnici –

			 številka noge 42 ali več,

			 odprta vhodna vrata

			c) Ura zločina: med 14.30 in 15. uro

			d) Kraj zločina: kopalnica

			e) Oškodovanka: ga. Tanja

			f) Primer prevzela: detektiv Mac

			 in detektivka Dani





Iskanje storilca


			Za naju z Macom je bilo zbiranje začetnih dokazov preprosto, zapletlo pa se je pri iskanju storilca. V torek popoldne je moj plastični telefon pričel utripati, kar je pomenilo, da me kliče Mac. Dvignila sem telefonsko slušalko in zaslišala vznemirjen Macov glas: »Dani, morava na teren ...«

			»Mac, imaš predlog, kam se najprej usmeriti? Imava kak-šne potencialne storilce?«

			»Dani, storilci so navadno ljudje, ki žrtev dobro poznajo ...«

			»Ja, imaš prav, Mac. A v tvojem primeru bi bilo družinske člane nujno izključiti. Se strinjaš?«

			»Pa ja nisi kdaj pomislila, da sem jaz ukradel mamino uro?«

			»Ne. Bi morala?«

			»Seveda ne, Smotkva ...«

			»Ne imenuj me Smotkva ...«

			»Oprosti, Smotkva ...«

			»Kam predlagaš, da greva najprej?«

			»Predlagam, da zasledujeva mojo mamo. Verjetno je uro ukradel nekdo, ki jo zelo dobro pozna ...«

			»Kako to misliš?«

			»Nekdo, ki ne bi vedel, da mama nosi uro, je ne bi mogel ukrasti, in nekdo, ki ne bi vedel, da se mama po službi prha in pred prhanjem odloži uro na polico, ne bi v tem času prišel v stanovanje ...«

			»Kaj pa, če se je vse zgodilo po naključju, Mac?«

			»Ne, ne verjamem, da bi se lahko vse to zgodilo naključno. Človek bi imel res srečo ...«

			»Bova torej zasledovala tvojo mamo?«

			»Ja, dajva ...«

			»Kdaj odide od doma?«

			»Ob štirih je z nekom zmenjena – danes se ji je zelo mudilo s kosilom in sitna je bila ...«

			»Daj mi pet minut, da se oblečem, ti pa nama v tem času pripravi kolesi. Čakala bova v zasedi in ko bo odšla, ji bova sledila na varni razdalji,« sem naročila Macu in pohitela na najino prvo detektivsko nalogo.





Dnevniški zapis


			Zgodil se je zločin. Zdaj gre zares.





Zasledovanje


			Gospa Tanja – Macova mama – naju je dolgo pustila čakati. Sedela sva na najinih ponijih in z nestrpnostjo pričakovala, kdaj se bodo odprla vrata. Naposled so se le odprla, a iz bloka ni stopila Tanja, temveč moj oče, ki je sedel v našo Zastavo 101 in se odpeljal. Še nekaj časa sva čakala in že skoraj obupala, ko so se vrata ponovno odprla in iz bloka je stopila gospa Tanja. Bila je osupljivo elegantna – točno takšna, kot si bi želela biti tudi sama, ko odrastem.

			Ozrla se je okoli sebe, kot bi se želela prepričati, da ji nihče ni na sledi. Pomislila sem, da imajo verjetno vse mame nek poseben notranji čut, s katerim lahko začutijo prisotnost svojega otroka. Tudi Tanja je tega dne morala nekaj začutiti, a se ji je preveč mudilo po opravkih, da bi se ukvarjala s svojimi občutki.

			Namenila se je proti mestu. Hodila je hitro in se vsake toliko ozrla okoli sebe. Z Macom sva ji sledila na varni razdalji, tako da naju ni opazila. Pot je zdaj zavila skozi podhod, nato pa si moral prečkati ulico in nadaljevati v smeri proti centru mesta. Ko je gospa Tanja zavila v podhod, sva za nekaj trenutkov počakala, preden sva ji sledila. Če bi se v podhodu namreč ozrla, bi naju opazila in z Macom bi težko našla izgovor, zakaj sva se ravno v tistem času znašla v podhodu.

			Preden je Tanja prečkala cesto, sva se s kolesi zapeljala v podhod in se nato potuhnila, saj se je Tanja pred prehodom za pešce nenadoma sunkovito ustavila in ni prečkala ceste. Zazdelo se nama je, kot da nekaj ali nekoga čaka. In res je nekoga čakala. Pred njo je zapeljal avtomobil Zastava 101, ravno takšne barve, kot ga ima moj oče. Avtomobil je ustavil, gospa Tanja je odprla vrata in prisedla, nato pa je avto znova sunkovito speljal.

			»Ni res!« sem vpila, ko me je Mac kasneje želel prepričati, da je bil to naš avto in da je videl voznika, ki ni bil nihče drug kot moj oče.

			»Kako si videl, ko pa sva bila skrita za grmovjem?«

			»Preden je avto speljal, sem pogledal izza grmovja in ga videl. Prepričan sem, da je to bil on …«

			»Kaj to pomeni? Boš rekel, da je moj oče tvoji mami ukradel uro? Da je bil on tisti dan v kopalnici in pustil odtise stopinj?«

			»Ni druge logične razlage. Z mojo mamo se druži samo zato, da ugotovi, kakšne vse dragocene stvari ima, in potem ji med prhanjem vse to ukrade ...«

			»Mac, saj v stanovanju nimate skoraj nobene vredne stvari. Če izvzameva uro, ni kaj veliko za ukrasti ...«

			»To si ti misliš …«

			»Lažnivec si, Mac! Velik lažnivec!« sem zavpila in stekla domov. Tisto noč sem jokala, saj sem težko verjela, da bi lahko bil moj oče tat, ki drugim ljudem krade vredne predmete. A droben sum je ostajal. Navsezadnje sem bila detektivka in za detektive je bilo običajno, da nikoli nikomur v popolnosti ne verjamejo.





Dnevniški zapis


			Mac je lažnivec!





Revija za odrasle


			Ponoči je v moji sobi zaropotalo in na zidu, ki ga je osvetljevala svetloba z ulice, sem zagledala velikansko senco. Sedla sem in si pomencala oči, da bi preverila, ali slučajno ne sanjam, a sem bila popolnoma budna. Senca tudi po nekaj poskusih mencanja oči ni izginila. Bila je resnična in strašljiva. Zazdelo se mi je, da je podobna mojemu očetu. Prižgala sem luč na nočni omarici in senca je izginila. Okna si nisem upala odpreti, saj bi se prikazen lahko skrivala za njim in nikoli se ne ve, kaj ti takšne velikanske prikazni lahko storijo.

			Pri pouku ta dan nisem bila zbrana in z Macom sva imela najine tihe dneve, ko med seboj nisva spregovorila niti besedice. Tudi iz šole nisva odšla skupaj in na mojem plastičnem telefonu ni ta dan niti enkrat zasvetila lučka.

			Baba je – tako kot vsak dan – ob dogovorjeni uri odšla na kavo k sosedi in v stanovanju sem ostala sama. Imela sem navado, da sem stikala za stvarmi, a očetovega predala ob njegovi postelji nikoli nisem odprla. Ne zaradi spoštovanja do očeta ali zaradi strahu – preprosto se mi je zdelo, da je oče nezanimiv in da v njegovem predalu ne bom našla nič takšnega, kar bi me pritegnilo. Tega dne pa sem se odločila, da pogledam vanj in preverim, ali je na dnu predala skrita ukradena Tanjina ura. Bilo je možno in možnost je vedno potrebno preveriti.

			Odprla sem predal in pričela stikati. Oddahnila sem si, saj v predalu nisem našla ukradene ure. Že sem ga hotela zapreti, ko se je med časopisi, ki jih je oče imel zložene enega na drugega, pojavila barvna revija. Barve so takoj vzbudile mojo pozornost in revijo sem vzela iz predala z namenom, da jo prelistam in vrnem nazaj na njeno mesto.

			To je bila revija, ki je še nikoli nisem videla, kaj šele prelistala. V njej so bile gospodične, ki so se zjutraj verjetno pozabile obleči, saj so bile nekatere celo brez spodnjega perila. Opazila sem, da so vse zelo lepe in prijazne. Še nekaj je bilo drugačnega na teh gospodičnah. Kadar se je moja mama

			prhala in sem stopila v kopalnico, ker me je ravno takrat tiščalo na stranišče, sem opazila, da ima mama pod popkom veliko črnih dlak.

			»Deklice nimajo dlak, ko boš starejša, pa jih boš tudi ti imela,« mi je odgovorila mama na vprašanje glede črnih dlak.

			Gospodične v reviji so bile starejše, a večina med nogami ni imela črnih dlak, kar je bilo zelo čudno. Mame o tem nisem mogla povprašati, saj bi ji morala v tem primeru pojasniti o reviji in če bi ji povedala za očetovo revijo, bi vedela, da sem stikala po njegovem predalu.

			Odšla sem v svojo sobo in dvignila slušalko. Čas je bil, da se pobotam z Macom, saj naju je čakala še ena detektivska naloga. Ugotoviti sva namreč morala, zakaj imajo nekatere starejše gospe med nogami dlake in druge ne.





Dnevniški zapis


			Nekateri ljudje nimajo oblačil. Zdaj razumem, zakaj mama naše obleke, ki jih ne nosimo, podarja drugim.





Zajčki


			»Mac, Dani pri telefonu.«

			»Saj vem, da si ti, kdo drug pa bi me lahko poklical s tega telefona, Smotkva.«

			»Ne imenuj me Smotkva.«

			»Oprosti, Smotkva. Ali nisi več jezna name?«

			»Za najino agencijo imam novo nalogo. Nekaj bova morala raziskati.«

			»Ja, povej, kaj se je zgodilo.«

			»Tega ti ne morem povedati prek telefona, kaj če nama kdo prisluškuje.«

			»Saj res, to ni varna linija. Čez 5 minut na podstrešju?«

			»Velja, čez 5 minut na podstrešju,« sem se strinjala in odložila slušalko.

			Ko sem stopila na podstrešje, me je Mac že čakal. Sedla sem k njemu in nemudoma pričela pripovedovati. Povedala sem vse. O maminih črnih dlakah pod popkom, o reviji in go-

			spodičnah, ki so videti starejše, a med nogami nimajo niti ene dlake.

			Mac je pozorno poslušal in nekaj časa molčal, kot da njegova glava ni zmogla tako hitro obdelati vseh podatkov.

			»Tudi moja mama nima dlak pod popkom, No, včasih jih ima, včasih pa ne. Uporablja neko kremo, s katero se namaže. Naslednji dan pa je brez dlak,« mi je razložil Mac.

			»Čudežno kremo? Kako pa veš, da nima dlak? Ali jo vsak dan vidiš golo?«

			»Seveda. Moja mama se nikoli ne zaklene v kopalnico in izpod prhe pride vedno gola ter se sprehodi do spalnice.«

			»Pa ti ni nič nerodno?« sem se začudila.

			»Pred kom?«

			»Pred mamo vendar,« sem ponovila.

			»Zakaj pa bi mi bilo nerodno. Tisto spodaj se imenuje zajček in iz zajčka prihajajo otroci,« me je podučil Mac, a mu nisem verjela.

			»Že spet lažeš. Ne vem, o kakšnih zajčkih govoriš in kaj imajo dlake skupnega z dojenčki. Kolikor jaz vem, dojenčke prinese štorklja.«

			Mac se je ob moji izjavi tako krohotal, da se je moral prijeti za trebuh. Verjetno se mi je hotel maščevati, ker se z njim nekaj dni nisem hotela pogovarjati, in zdaj mi je razlagal laži, da bi tudi sama verjela, da dojenčku prihajajo iz nekakšnih zajčkov.

			»Ja, pa kaj še.«

			Užaljeno sem se pobrala s podstrešja in preden sem za seboj zaprla vrata, je Mac zaklical za menoj: »Pojdi v šolsko knjižnico in si izposodi kakšno pametno knjigo, da ne boš takšna tepka.«

			Zaloputnila sem z vrati in se odločila, da z Macom do smrti več ne spregovorim niti ene same besede. Kar se mene tiče, je pri meni opravil in najino detektivsko društvo se lahko ta hip razpusti.

			Jaz se takšnih igric več ne grem.





Dnevniški zapis


			Moji mami je težko govoriti o zajčkih. Vem, da ga tudi ona ima, a ga skriva pred vsemi. Vidiš ga lahko le v kopalnici.





Krivične štorklje


			Zgodba o zajčkih in dojenčkih mi še ves dan ni šla iz glave. Iz spomina sem si poskušala priklicati vsako mamino besedo, ki jo je izrekla, ko sem jo pred enim letom povprašala o dojenčkih. Zelo sem si namreč želela bratca ali sestrice, pa mi je mama razložila, da je vse odvisno od štorklje. Če bomo namreč imeli srečo, bo štorklja pred našimi vrati pustila dojenčka. Od takrat naprej sem ves mesec vsak dan preverjala, ali je pred vrati kakšen paket za nas, nato pa sem obupala nad paketi in štorkljami.

			Štorklje so se mi zamerile, ker so bile tako zelo krivične. Na našem bregu, kjer smo imeli vikendico, je živela družina, v kateri je bilo deset otrok. In res si je štorklja na njihovi strehi spletla gnezdo. Ko sem mamo povprašala, zakaj si štorklja gnezda ni spletla na naši strehi, je rekla: »Naša hiša je preveč osamljena, štorklje pa imajo rade otroški živ-žav.«

			Očeta sem celo prosila, da bi se zvečer povzpel na sosedovo hišo in prestavil gnezdo. Potem bi štorklja morda tudi k nam prinesla dojenčka. Oče ni bil za stvar, Baba R. pa je bila prestara in prenerodna za plezanje po lestvi. Gnezdo je bilo kar veliko in sama ga ne bi uspela preseliti k nam. Tako sem zaradi krivičnih štorkelj ostala brez bratca ali sestrice.

			Zdaj sem se natančno spominjala vseh teh dogodkov. Pomislila sem, da v mestu nisem nikoli videla niti ene štorklje, pa imajo tudi mestne družine po več otrok.

			»Mar ni to čudno?«

			Morda pa je imel Mac prav, ko je rekel, da bi se morala včlaniti v šolsko knjižnico in si izposoditi kakšno knjigo.





Dnevniški zapis


			Tudi živali so lahko krivične. Tega prej nisem vedela.





Kako nastajajo dojenčki


			Včlanitev v šolsko knjižnico je bila bolj enostavna, kot sem mislila. Knjižničarka Berta je bila prijazna gospa, ki se je ves čas smejala. Niti enkrat samkrat je nisem videla slabo razpoložene. Zaradi te njene lastnosti so jo učenci pričeli klicati Smejoča Berta. Tudi danes mi je z nasmejanim obrazom ponudila obrazec in svinčnik, s katerim sem na kartonček zapisala svoje ime in priimek. Dobila sem člansko izkaznico in nato sem se lahko sprehodila med knjižnimi policami in si izbrala knjigo.

			Pri izbiri knjige pa se je zakompliciralo, saj nisem vedela, v kateri naj začnem iskati odgovor na svoje zapleteno vprašanje. Že eno uro sem stikala med policami in Smejoči Berti se je moralo posvetiti, da imam težave, zato mi je prijazno priskočila na pomoč.

			»Iščeš kakšno posebno knjigo?« me je nagovorila.

			»Ja, posebno.«

			»Povej mi naslov in ti jo bom poiskala,« je predlagala Smejoča Berta.

			»Rada bi knjigo o dojenčkih,« sem zajecljala.

			»O dojenčkih?« je začudeno ponovila Berta. »Kaj pa te zanima o dojenčkih?«

			»Želim vedeti, od kod prihajajo,« sem bila odkrita.

			Smejoča Berta se je zakrohotala in me pogladila po laseh.

			»A tako, to te torej zanima. Počakaj, takoj ti bom poiskala knjigo o tej zadevi,« mi je obljubila in čez nekaj minut sem jo že držala v rokah.

			Skrila sem jo v šolsko torbico, med zvezke, in odhitela domov. Še nikoli se nisem tako zelo veselila branja.





Dnevniški zapis


			Ko bom velika, bom napisala knjigo o tem, kako nastajajo dojenčki. Takšnih knjig je premalo.





Ko zorijo Pike


			Knjiga je bila velika in zelo debela – nisem si znala predstavljati, kako lahko človek prebere tako debelo knjigo. Verjetno potrebuje zanjo celo življenje, jaz pa sem potrebovala odgovor nemudoma, ker mi je grenil življenje in ker Mac misli, da sem tepka. Želela sem, da bi me občudoval.

			Naslov knjige je bil Ko zorijo jagode, napisala pa jo je neka gospa, ki ji je ime Branka in se piše Jurca. Knjigo sem nemudoma pričela brati, saj sem pričakovala, da bom že na samem začetku našla odgovor. Prebrala sem le prvo stran, a je bila tako dolgočasna, da sem se je takoj naveličala.

			Zadnja rešitev je bila Baba R., a sem pri odločitvi oklevala, saj se mi je zdelo, da se ne spozna preveč na zajčke in štorklje. Babe R. si tudi nisem znala predstavljati gole, čeravno sem jo nekoč opazovala skozi ključavnico kopalniških vrat. To je bilo v času, ko sem izvedela, da ima mama pod popkom dlake. Želela sem ugotoviti, ali jih ima tudi Baba R. Kasneje sem to preverjanje opustila, saj si Babinega telesa nisem tako zelo želela videti, že njene ogromne spodnjice, ki so se večkrat sušile na balkonu, so v meni vzbujale strah. Oče jih je v šali imenoval šotorsko krilo.

			Naenkrat pa me je prešinilo, koga moram povprašati glede zajčkov in dojenčkov. »Ja, ona bo prava oseba,« sem sklenila.

			Na vrata gospe Tanje sem pozvonila v času, ko sem vedela, da Maca še ni doma. Ob petkih je namreč dlje časa ostal v šoli in je pri dopolnilnem pouku pomagal sošolcem, ki so imeli težave pri matematiki. Petek je bil tudi dan, ko je gospa Tanja prišla prej iz službe in to je bil pravi čas, da se z njo pogovorim o svojih težavah.

			Ko me je zagledala pred vrati, je bila presenečena in začudena. Imela sem celo občutek, da sem jo spravila v zadrego. Povabila me je v stanovanje in mi skuhala kakav. Ko sem spraznila skodelico, je bil čas, da gospo Tanjo povprašam o tem, kar me je že nekaj dni preganjalo. Povedala sem ji za Macove besede, pripovedovala sem ji o štorkljah, o bratcih in sestricah, o očetovi reviji in o … Skratka, povedala sem ji vse, kar mi je prišlo na pamet.

			Tanja si je oddahnila, saj se ji moje vprašanje ni zdelo tako komplicirano, kot se je zdelo meni. Iz postelje v sobi, kjer je spala deklica Ana, je vzela medvedka in zajčka, nato pa mi s pomočjo plišastih igračk razjasnila dilemo o dojenčkih.

			»Vidiš zajčka?« je rekla in mi pred očmi pomigala z igračo.

			»Ja, vidim.«

			»No, predstavljaj si, da je to punca.« Težko sem si predstavljala, da je zajček punca, a sem se poskušala vživeti v njeno pripoved.

			Zdaj je predme pomolila še medvedka in od mene zahtevala, da si predstavljam, da je medvedek fant.

			»Velja, zdaj sem si lahko vse predstavljala.«

			»Medvedki oziroma fantki imajo spodaj izrastek, zajčki oziroma deklice pa imajo spodaj nekaj, kar je podobno zajčkom.«

			»Dlake,« sem rekla.

			»Ja, dlake. A pod dlakami je še odprtina, skozi katero lulaš, mar ne?«

			»Saj res,« sem pomislila, skozi zajčka deklice lulamo, le da pri deklicah zajček še nima dlak, ko pa je starejši, pa mu le-te zrastejo.«

			»Če se imata fant in punca zelo, zelo rada, se odločita, da se bosta poročila in ko se poročita, se odločita, da bosta imela otroke.«

			Pokimala sem. Kar je povedala gospa Tanja, mi je bilo všeč. No, vsaj do tega dela zgodbe.

			»Otroka dobita tako, da se fant uleže na punco in se ob njo drgne. Potem mora punca počakati devet mesecev in v tem času ji zraste velik trebuh, v katerem je dojenček. Ko dojenček dozori, pokuka iz zajčka in od takrat naprej se tja nikoli več ne vrne.«





Dnevniški zapis


			... pa še tista knjiga, ki jo imajo, je dolgočasna. O teh stvareh bi morala pisati gospa Tanja.





Ideja


			Res sem bila velika tepka in vse, kar je Mac povedal med najinim zadnjim pogovorom na podstrešju, je bilo res. Zdaj je bilo črno na belem. Stvari, ki jih je govorila gospa Tanja, so bile veliko bolj smiselne kot zgodba o štorkljah.

			Od tega dne naprej sem na svojega očeta in mamo gledala s povsem drugačnega zornega kota, kajti tudi onadva sta se nekoč morala imeti tako zelo rada, da sta se drgnila drug ob drugega. In iz tistega malega zajčka, ki ga ima mama pod popkom in je obraščen s črnimi dlakami, sem pred nekaj leti pokukala jaz in v naši družini mi je bilo tako lepo, da se nisem želela več vrniti nazaj v mamin trebuh, nato pa sem zrasla in izgubila spomin. Kajti tudi, če sem se zelo, zelo trudila, se nisem mogla spomniti, kako je bilo devet mesecev preživeti v maminem trebuhu.

			Skrbelo me je, da nikoli ne bom dobila sestrice ali bratca, saj se moj oče in mama več ne drgneta, tedaj pa sem dobila genialno idejo, o kateri sem morala nujno govoriti z Macom.

			Še istega dne sem dvignila slušalko in ga poklicala.

			»Halo, Mac, si ti?«

			»Ja, jaz sem, kdo sprašuje?«

			»Jaz sem, Dani.«

			»Saj vem, da si ti, Smotkva, kdo drug pa bi me lahko klical prek te linije.«

			»Sem ti rekla, da mi ne govori Smotkva. Dani sem.«

			»Dani? Mar nisva razpustila najinega detektivskega društva?«

			»Pusti zdaj to. Vse, kar si rekel, je res.«

			»Kako veš?«

			»Prebrala sem v knjigi,« sem se zlagala.

			»Prav, in kaj zdaj?«

			»Hočem, da mi pomagaš.«

			»Kje je pa beseda prosim?«

			»Prosim, Mac.«

			»Naj ti bo, Smotkva. Čez 5 minut bodi na podstrešju.«

			Odložila sem slušalko in stekla na podstrešje. Tokrat sem bila jaz prva in sem z nestrpnostjo čakala Maca.





Dnevniški zapis


			Ali se moja mama in oče še drgneta?





Projekt dojenček


			Macu bi se morala opravičiti, ker sem se z njim že v drugo hudo sporekla. Odkar sva bila zaljubljena, so se med nama pogosteje pojavljala nesoglasja. A zdaj ni bil čas za razčiščevanje, saj naju je čakala druga zelo pomembna naloga – mojega očeta in mamo bova morala pripraviti do tega, da se bosta znova pričela drgniti. Če nama projekt spodleti, bom ostala brez brata in sestrice.

			Mac je tudi o drgnjenju vedel veliko več, kot sem vedela sama. Kako ne bi. Navsezadnje je imel mamo, s katero se je lahko o vsem pogovarjal in mu ni razlagala izmišljenih zgodb o štorkljah, pa še ves čas je bral knjige in v knjigah marsikaj piše.

			»To sploh ne bo težko,« me je potolažil.

			»Tvoj oče in mama se še vedno drgneta drug ob drugega, ker starejši to neprestano počno,« mi je pojasnil.

			Nisem mogla verjeti, da tega nikoli nisem opazila ali da ju v vsem tem času nisem niti enkrat zalotila.

			»To počnejo na skrivaj in navadno ponoči, ko otroci spimo,« je še dodal Mac.

			Ob tej izjavi me je v želodcu čudno zaskelelo – ne vem, ali je bilo to ljubosumje, sram ali stud. Če sem samo pomislila, da se moj oče in mama ves čas na skrivaj drgneta, potem se pa čez dan pretvarjata, da nimata nič skupnega, sta večja lažnivca, kot sem si mislila. Zgodbo o štorkljah bi jima še lahko oprostila, a drgnjenje? Ne, to je bilo zame preveč.

			»Ampak …«

			»Kaj ampak, kaj ti spet ni jasno?«

			»Če se moj oče in mama ves čas drgneta, zakaj potem jaz nimam bratca in sestrice?« sem bila nezaupljiva.

			»Ker odrasli uporabljajo eno posebno stvar, ki je podobna elastikam za lase. Ta stvar je prozorna in raztegljiva. Oče z njo prekrije izrastek in s tem prepreči, da bi ti dobila sestrico ali bratca.«

			»Misliš tako kot nekakšna pelerina, ki jo imava za dež?«

			»Ja, točno tako. Le da je manjša. To je pelerina za izrastke.«

			»Aha,« sem pokimala. Zdaj sem razumela, v čem je težava, in to je bila tretja stvar, ki ne samo da sta mi jo starša zamolčala, celo lagala sta mi o njej.

			Jaz Pika naj bi verjela v zgodbe o ptičih, ki pred hišami puščajo dojenčke. Pa kaj še. Res sem tepka in še dobro, da imam Spoka, ki je pameten.





Dnevniški zapis


			Mislim, da je s pametjo tako kot z rdečkami ali vodenimi kozami. S človekom, ki jih ima, se moraš veliko družiti, da jih nato tudi ti dobiš. In vsaj enkrat jih moraš preboleti. Je neprijetno, a ko jih preboliš, si za vedno ozdravljen. Zdaj bom za vedno vedela, kako v resnici nastajajo dojenčki.





Čokoladka


			V ponedeljek sem po šoli najprej počakala, da je Baba odšla na kavo k sosedi, nato pa sem se znova lotila brskanja po očetovem predalu. Razen časopisov in nekaj revij z golimi zajčki v njegovem predalu nisem našla ničesar, kar bi nakazovalo na drgnjenje.

			Prebrskala sem tudi mamin predal, ki je bil veliko bolj poln kot očetov. V njem so bile razne kreme, tablete, razglednice, lasnice, ogledalca in druga navlaka. Že sem hotela zapreti predal, ko sem na dnu zagledala majhne paketke, v katerih ni moglo biti drugega kot čokolada. V paketu je bilo pet čokoladk in dve sem spravila v žep. Prepričana sem bila, da mama dveh čokoladk ob vsej navlaki ne bo pogrešala.

			Nekoliko sem bila razočarana, saj v njunih predalih nisem našla ničesar, kar bi mi lahko koristilo ali bi na kakršenkoli način dokazovalo, da se očetov izrastek drgne ob maminega zajčka.

			Na čokoladke sem od vznemirjenja pozabila in sem se nanje spomnila šele zvečer, ko sem sicer že imela umite zobe, a to zame nikoli ni bila ovira, da ne bi pojedla sladkarije, ki mi je prišla pod roke.

			Tako zanimivih čokoladk še nisem videla in pomislila sem, da jih je mami moral prinesti kakšen sodelavec ali prijatelj iz Nemčije. Takšnih se pri nas ni dalo kupiti. Vsaka je bila zavita v poseben aluminijast papir, na njej pa je bila narisana banana. Torej so z banano, sem sklepala. Tudi bananine čokolade še nisem poskusila in nameravala sem nemudoma preveriti okus. Z zobmi sem odprla embalažo in tista stvar, ki je bila v njej, mi je kar sama skočila v usta. Bljak, kako odvraten okus je imela ta stvar, ki nikakor ni bila čokolada, niti nobena izmed drugih znanih sladkarij. Podobna je bila žvečilnemu gumiju ali …

			Ja, podobna je bila gumici.

			»Je to gumica, o kateri je govoril Mac?« sem pomislila. Natančno sem si jo ogledala. Bila je prozorna in nekoliko lepljiva. Vanjo sem potisnila prst in gumica se je nenadoma spremenila v mini pelerino. Zdaj ni bilo več dvoma. To je bila gumica, ki je preprečevala, da bi iz zajčkov prihajali dojenčki. Vrnila sem jo nazaj v zavoj in jo spravila.





Dnevniški zapis


			Jutri zjutraj bom gumico nesla v šolo in jo pokazala Macu.





Težava s pelerincami


			Z Macom sva bila tako zelo radovedna, da sva si pelerino za izrastke ogledala kar v šoli, med odmorom.

			»Daj mi jo?« je zahteval Mac.

			Iz žepa sem potegnila zavojček, iz njega vzela gumico in jo izročila Macu, ki si jo je nekaj minut natančno ogledoval.

			»Ja, to je ta stvar, ki sem jo videl v mamini knjigi. Fant to zadevo natakne na svoj izrastek ali pa to stori punca, odvisno, kako se dogovorita,« mi je razložil.

			»In kako naj očetu preprečim, da uporabi to stvar?«

			»Hm, ne vem. Ta reč je pa zapletena. Če mu boš povedala, da veš za pelerine, bo vedel, da si stikala po njunih stvareh. Verjetno jih bosta še naprej uporabljala, le bolje jih bosta skrila.«

			»Ja, imaš prav.«

			Nekaj časa sva molčala. Opazila sem, da Mac razmišlja o rešitvah in takoj sem vedela, da se bo nečesa domislil. Ker Mac je vedno našel pravo rešitev.

			»Vem, kaj bova naredila, Dani. Po šoli se bova dobila na podstrešju. S seboj prinesi vse pelerine, ki jih boš našla v maminem predalu in Babin pribor za šivanje.«





Dnevniški zapis


			Ni mi jasno, kaj imajo skupnega pelerine s priborom za šivanje.





Preluknjane pelerince


			Po šoli sem res odšla na podstrešje in kot je naročil Mac, sem s seboj prinesla vse pelerince, ki sem jih našla v maminem predalu ter nekaj Babinega pribora za šivanje. Mac je pobrskal za šivankami in med vsemi izbral takšno, ki je bila najtanjša. Vzel je pelerince in v vsako nekajkrat zabodel z iglo. Igla, ki je bila drobna kot las, je zdrsnila skozi ovoj in se prikazala na drugi strani, kar je pomenilo, da je šla tudi skozi pelerinco.

			»Tako, pa smo rešili težavo,« je rekel, ko je preluknjal vse pelerince. »Zdaj jih lahko vrneš nazaj v mamin predal in ko se bosta naslednjič drgnila, ne bosta niti opazila, da so na pelerincah drobne luknjice. Ko bo iz izrastka pritekel sok, bo stekel v zajčka in čez devet mesecev boš tudi ti imela bratca ali sestrico,« je razložil Mac.

			»Hvala Mac, zelo si mi pomagal,« sem se mu zahvalila in Mac je nadaljeval: »Moram ti pa povedati, da imeti mlajšo sestrico ni tako prijetno, kot si misliš. Prvih nekaj let se samo cmeri in kaka najprej v plenice, nato pa v kahlico. Z njo se ne moreš igrati in narediti moraš vse, kar od tebe zahteva. Če tega ne storiš, bo mama mislila, da si nemogoča sestra.«

			Ko sem se vrnila v stanovanje, sem pelerince vrnila v mamin predal. Macove besede mi niso šle iz glave. Poskušala sem si zamišljati, da imam mlajšega bratca ali sestrico, ki se ves čas samo cmeri, kaka v pleničke, me cuka za lase in se baše z mojimi sladkarijami. Poskušala sem si tudi predstavljati, kako se to majhno bitje stiska k mami in Babi R., jaz pa le od daleč gledam, kako ga imajo vsi radi. Mene nihče več niti ne opazi. Ko to dete poje moje sladkarije in si od mene prisluži zaušnico, pa mi mama očita, da nisem dobra sestra. Čez nekaj mesecev več ne zdržim in preselim se na podstrešje, kjer si posteljo delim s pticami in glodalci.

			Že zvečer, ko sta oče in mama gledala televizijo, sem se skrivaj odkradla v njuno spalnico in iz predala vzela vse preluknjane pelerince. Naslednji dan sem jih na poti v šolo odvrgla v kanto za smeti. Strah me je bilo, kaj se bo zgodilo z mano, ko bo mama opazila, da ni več pelerinc. A to se na srečo ni zgodilo – mama o tem z menoj nikoli ni spregovorila.





Dnevniški zapis


			Ne želim si bratca ali sestrice, ker me potem oče, mama in Baba R. ne bodo več imeli radi. Ne vem, če bi lahko bila dobra sestra.





Macov lulček


			V dneh, ki so sledili, sem veliko razmišljala o izrastkih oziroma lulčkih, kot jih je imenoval Mac. Tudi sama sem imela Maca zelo, zelo rada in če bi bila dovolj velika, bi se poročila z njim. Glede otrok pa se še nisem odločila, kako in kaj. Verjetno bi tudi midva z Macom uporabljala pelerince, medtem ko bi se drgnila.

			Drgnjenje se mi je ves čas podilo po glavi. Poskušala sem si predstavljati, kakšen je občutek, ko se fant drgne ob tebe. Je podoben kot takrat, ko se me Mac med poukom po pomoti dotakne in imam občutek, kot da se po meni sprehajajo mravlje?

			Ponoči, ko so ostali spali, sem si pod odejo pogosto ogledovala svojega zajčka. Pri tem sem uporabljala mamino ogledalo, ki je stvari naredilo veliko večje, kot so bile v resnici. Moj zajček je bil v tem ogledalu videti ogromen in res je imel – tako kot je rekla gospa Tanja – na sredini zarezo, kot bi bil počen. Če si zarezo na vsaki strani razmaknil, je bilo notri še nekaj rdečega. Kot bi zajček pokazal v ogledalo svoj jezik. Tudi njegov jezik je imel na sredini zarezo in če si tudi to zarezo poskušal razmakniti, je postal občutek neprijeten in boleč, zato od jezika naprej nisem več raziskovala.

			Ko sem se s svojim zajčkom dodobra spoznala, mi ni bil več tako zelo zanimiv, sem se pa spraševala, ali ima tudi Mac izrastek in kakšen je videti. Zagotovo ga je moral imeti, navsezadnje je bil fant. Sprva mi ga je bilo nerodno vprašati, a radovednost je bila vsak dan večja in nekega dne sem mu pri pouku predlagala, da po šoli na podstrešju drug drugemu pokaževa, kaj imava v hlačkah. Mac je bil takoj za to in komaj sva čakala, da je konec pouka in da se dobiva na podstrešju.

			Najino ogledovanje se je pričelo s prerekanjem.

			»Ti se prva sleci, saj si ti predlagala.«

			»Jaz sem punca in mi je bolj nerodno, kot je fantom.«

			»Kako to veš?«

			»Baba mi je povedala.«

			»Lažnivka lažniva. Tega ti Baba že ni mogla povedati, ker Baba ne ve ničesar o fantih.«

			»Se boš slekel?«

			»Če si ti slečeš krilo, si bom jaz slekel hlače. Velja?«

			»Dobro, naj ti bo.«

			Slekla sem krilo in Mac si je takoj zatem slekel hlače. Pričela sva se režati. Drug drugemu sva se v spodnjicah zdela smešna.

			»Jaz sem prva slekla krilo, ti pa prvi sleci spodnje hlače.«

			Mac si je slekel spodnje hlače in iz njih je prilezel izrastek, ki je še najbolj spominjal na očetov palec ali na večjega polža, le da na sebi ni imel hišice.

			»Zdaj pa še ti sleči hlačke,« je zahteval Mac.

			Zarežala sem se, počepnila in nase navlekla krilo. Videla sem vse, kar me je zanimalo in nisem imela namena sleči hlačk, sem pa opazila, da je Mac postal rdeč v lica.

			»Baraba!« je zaklical za menoj, ko sem odhajala s podstrešja.





Dnevniški zapis


			Predstavljala sem si ga drugače. Izrastek je kožne barve in naguban kot starček. Ob takšno grdo stvar se moj zajček nikdar ne bo drgnil.





Mamina novica


			Baba R. je po mojih domnevah morala čutiti, da se bo v kratkem naše življenje obrnilo na glavo. Oče je vedno poudarjal: »Za vse tegobe na svetu so krive ženske. Nikoli niso z ničemer zadovoljne in vedno potrebujejo spremembe.«

			Kar nam je po nedeljskem kosilu – ob katerem smo se vsi zbrali za mizo – povedala mama, je bila za vse nas velika sprememba. Že nekaj let sta bila mama in oče vsak v svojem podjetju na čakalni listi za pridobitev družbenega stanovanja. Oče se s selitvijo ni strinjal, saj je menil, da je Babino stanovanje dovolj veliko in udobno. In res je bilo, a mamo je motilo, da se Baba preveč vtika v mojo vzgojo in naše življenje. Očetu se ni zdelo, da bi se Baba preveč vmešavala, zdelo se mu je, da nam je zaradi nje vsem lažje.

			Družbenega stanovanja ni bilo enostavno dobiti. Mama je že nekajkrat bila prepričana, da je zdaj ona tista, ki ga bo dobila, pa se je pred njo vsakič znašla kakšna druga gospodična, ki je v tovarno šele prišla, a je poznala prave ljudi, da je dobila prednost pred vsemi ostalimi. Mamo je krivica zelo jezila in pred nekaj meseci je v službi udarila po mizi in povedala, da potrebuje stanovanje, ker so njene razmere za življenje obupne. V novembru so njeno pritožbo obravnavali in v začetku decembra so ji sporočili, da se lahko po novem letu vseli v enoinpolsobno stanovanje v blokovskem naselju na obrobju mesta.

			Mama niti očetu ni povedala novice, zato smo bili tega dne vsi presenečeni in zdelo se je, kot da je za našo mizo zmanjkalo besed. Baba se je po kosilu pričela slabo počutiti.

			»Nimam sape,« se je pritoževala. Mama sprva njenim zdravstvenim tegobam ni posvečala pozornosti, ko pa se je Baba sredi kuhinje prijela za srce in izgubila zavest, je nastala panika.

			Mama je v takšnih trenutkih odreagirala veliko bolje kot oče, ki je povsem izgubil glavo, tako da je morala poskrbeti za Babo in hkrati še za njega. Poslala me je h gospe Buciki, ki je poklicala rešilca in pomagala mami Babo spraviti v dnevno sobo, na kavč. Rešilci so hitro prišli in Babo naložili na nosila ter jo z rešilnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico.

			Rešilec pred našim blokom je bil za stanovalce prava senzacija in so kljub decembrskemu mrazu prišli na svoje balkone in opazovali, kaj se dogaja.

			Prizor z Babo R., ki so ji na usta nataknili prozorno stvar, ki je spominjala na nagobčnik, me je zelo prizadel. Tudi malo sem zajokala. Jokala sem zaradi Babe R., zaradi novega stanovanja in zaradi tega, ker mi mama ni dovolila peljati se z rešilcem.





Dnevniški zapis


			Ljudje, ki gredo v bolnico, zbolijo in umrejo. Babo moram čim prej rešiti.





Lažen preplah


			Popoldne smo odšli v bolnico, na obisk k Babi. Ležala je v bolniški sobi še z dvema starejšima gospema, ki sta bili priključeni na velika aparata. Baba ni bila priključena na aparat, je pa imela v žilo napeljano cevko. Pogled na cevko, zapičeno v njeno roko, me je zelo vznemiril, saj nisem prenesla igel in pikanja. Zdelo se mi je, da je Baba takšna, kot sem je vajena. Ni se mi zdela bolna. Tudi mami se ni zdela bolna, zato nas je mama za nekaj časa zapustila in odšla na pogovor z osebnim zdravnikom, gospodom Živkovičem.

			Ko smo se peljali iz bolnice, je mama očetu pojasnila:

			»Zdravnik pravi, da je z njenim srcem vse dobro in da se po krvi ne vidi, da bi bilo z njo kar koli narobe. Zdrava je kot riba.«

			»No, ne bodi krivična. Veš, da se kar tako ne bi onesvestila. Na selitev bi jo morali najprej pripraviti in ji šele nato pojasniti stvari, tako pa …«

			»Dragi moj, če bi tebe bilo več v hlačah, bi s svojo mamo že zdavnaj razčistil, tako pa te še vedno komandira, jaz pa se ji ne bom pustila ...«

			»Zdaj boš rekla, da sem jaz kriv ali kaj? Ko se nismo imeli kam preseliti, je bila moja mama super, zdaj pa ti naenkrat ni več všeč?«

			»Odrasti že in se postavi na svoje noge, ne moreš vse življenje živeti z mamo.«

			»Zdaj te imam pa dovolj. Če ne boš nehala težiti, lahko greš kar peš domov. Najmanj, kar si ta trenutek želim, je poslušati tvoje očitke …«

			»Prav!« je jezno prhnila mama. »Ustavi!«

			Oče je zavrl in mama je izstopila iz avtomobila ter zaloputnila z vrati, nato je odprla zadnja vrata in od mene zahtevala, da se ji pridružim pri pešačenju do doma.

			Niti malo mi ni bilo do tega, da bi do doma pešačila, zato sem se umaknila.

			»Prav!« je še enkrat prhnila mama in zaloputnila tudi zadnja vrata.

			Z očetom sva se odpeljala proti domu in se vmes ustavila v gostilni, kjer si je oče naročil dvojni pelinkovec, meni pa je naročil malinovec.

			Natakarica mi je prinesla še kar nekaj malinovcev, preden sva se z očetom slednjič le odpravila domov.





Dnevniški zapis


			Ne maram, da se oče in mama prepirata. Ko bom velika, se ne bom nikoli z nikomer prepirala in nikoli ne bom od svojega moža zahtevala, da ustavi avtomobil. Pešačenja nimam rada.





Koki


			Oče je ves čas zavlačeval s selitvijo, zato mu je mama postavila pogoj: »Ali jaz ali Baba R.!«

			Oče je naslednjega dne iz službe prišel z veliko kletko, v kateri je bil papagaj.

			»Bela avstralska skobčevka,« je pojasnil, ko je Baba začudeno gledala bitje v kletki. Še nikoli nihče med nami ni videl snežno belega papagaja. Tudi jaz, ki sem se še pred časom ukvarjala z veterinarstvom, še nikoli nisem videla takšnega papagaja. Baba R. se za ptiča sprva ni zmenila in je zahtevala, da ga vzamemo s seboj, v naše novo stanovanje. Mama niti pod točko razno ne bi dovolila, da imamo v stanovanju hišnega ljubljenčka. Oče, ki je želel narediti dobro delo, je bil znova kriv za prepir – tokrat zaradi belega ptiča.

			»Niti dotaknila se ga ne bom. Boste pač vsak dan prišli v stanovanje in ga nahranili,« nam je grozila Baba.

			Naposled se je vse obrnilo drugače in že čez dva tedna, ko se je ptica navadila na nov dom in na njene stanovalce, je prvič prišla iz kletke in pričela raziskovati okolico. Neko jutro smo tako našli Babo R. sedečo za jedilno mizo, pred njo skodelico kave, zraven nje pa je bil papagaj, ki je z mize pobiral kristalčke sladkorja. Ta način pitja kave sta papagaj Koki – kot ga je Baba poimenovala – in Baba R. vzela za svojega in sta ga negovala vse do smrti. Papagajeve seveda.

			Koki je imel lepo življenje, saj je bil svoboden in se je samo ob večerih vračal v kletko. Ves čas je Babi delal družbo. Brez njega se v njenem stanovanju ni zgodil noben dogodek. Bodisi kuhanje, likanje, pomivanje posode, gledanje televizije – Koki je bil ves čas ob Babi. Baba ga je že na začetku kot mladiča navadila na sladkor. Vsako jutro in po kosilu, ko je Baba pila kavo, je Kokiju nasula nekaj kristalov sladkorja na mizo in ta jih je vrtel v kljunu. Koki je bil najbolj zavaljen papagaj, kar sem jih kdaj videla. Uradno je poginil zaradi nepojasnjenega vzroka, neuradno pa smo vedeli, da je dosegel svojo kritično točko debelosti in odletel v papagajska nebesa – če mu tudi pri tem ni ponagajala težnost. Kokiju so sledili še: Kuki, Cici in Piki, ki pa je Babo preživel.





Dnevniški zapis


			Koki je takšen kot naša Baba, le da ima krila in kljun. Zato se tudi tako dobro razumeta.





Mišja luknja


			Na ogled našega novega stanovanja smo se odpravili v polni sestavi, kar pomeni, da smo zraven povabili tudi Babo, ki se je v sebi že sprijaznila, da ne bomo več živeli pod isto streho. Naše stanovanje je bilo v novejšem blokovskem naselju na obrobju mesta. Blokovska stanovanja so zgradili namensko, saj je kakšen kilometer stran stalo nekaj tovarn, kamor so stanovalci hodili na delo. Bile so to večinoma mlade družine, ki so imele otroke moje starosti. Že ko smo se pripeljali pred blok, sem opazila otroke, ki so se igrali na pločniku. Deklice so se igrale gumitvist, fantje pa so kičkali. Ko so me zagledali, so mi pomahali in jaz sem jim pomahala nazaj. To je bil zame zelo lep sprejem in pričela sem se veseliti svojega novega doma.

			V bloku nas je sprejel hišnik in nam odklenil vrata stanovanja, ki se je nahajalo v prvem nadstropju. Blok je imel drugače kar šest nadstropij in veliko dvigalo, igralnico, garažno hišo, kletne prostore in v zadnjem nadstropju skupno sušilnico. Kaj takšnega še nikoli v življenju nismo videli v nobenem bloku in nam je bilo všeč. Tudi stanovanje je bilo lepo in je dišalo po novem, so pa bili prostori veliko manjši kot v Babinem stanovanju. Baba se na primer nikakor ni mogla sprijazniti s tako nizkimi stropi in skoraj miniaturnim balkonom. Ko smo si ogledali predsobo, kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo, smo se začudili, saj smo pričakovali, da bo stanovanje večje.

			»Saj to je mišja luknja!« je vzkliknil oče.

			Stanovanje tudi ni imelo otroške sobe, smo se pa dogovorili, da bo sobica, ki je bila sicer namenjena za shrambo, po novem moja soba. V njo je bilo mogoče spraviti le posteljo in pisalno mizo. Za kaj več ni bilo prostora.





Dnevniški zapis


			Z mišjo luknjo sem zadovoljna. Mogoče mi bo zrasel mišji rep, kot je napovedala Baba, a se tega v resnici ne bojim.





Slovo od Babe R.


			Slovesa od Babe R. ni bilo, saj Baba ne mara poslavljanja. Nekega jutra smo enostavno odšli in nismo se več vrnili.

			Niti ene same solze nisem spustila. No, razen ponoči, ko se nisem mogla zadržati.

			Ali pa se mi je samo sanjalo.





Dnevniški zapis


			Baba R. mi je kupila spominsko knjigo in vanjo narisala skobčevko.





Slovo od Spoka


			Spominsko knjigo sem dala tudi Spoku. Zazdelo se mi je, da ni več jezen name. Kar nekaj časa mi je ni vrnil, ko pa je slednjič to storil, sem previdno in počasi odprla stran, na kateri je bilo njegovo posvetilo. Narisal je naš breg, sonce, gozd in označil mesto, kjer sva preživela vesoljni potop. Ali pa je bilo to mesto, kjer sem ga prvič poljubila.

			Pod sliko je bilo s tiskanimi črkami zapisano posvetilo:

			»V SPOMIN PIKI, ZVEZDICI ZASPANKI, DETEKTIVKI DANI IN SMOTKVI.«





Dnevniški zapis


			Danes ponoči smo prvič prespali v mišji luknji. Zjutraj sem pogledala, če mi je čez noč zrasel mišji rep. Na srečo se to ni zgodilo. Spala sem na spominski knjigi. Baba R. mi je povedala, da če pred spanjem položiš knjigo pod vzglavnik, v tvojo glavo steče vse, kar je zapisano v knjigi. Zdi se mi, da se je to res zgodilo. Če zaprem oči, jasno vidim sliko, ki jo je narisal Spok. Zdaj je za vedno pretočena v moj spomin.





Računajte na nas


			S slovesom od Spoka – mojega otroškega prijatelja in ljubezni na drugi pogled – se je končalo obdobje otroštva.

			Ob slovesu se je zdelo, da je to konec mojega življenja in da nikoli več ne bom doživela tako lepih trenutkov, kot sem jih s Spokom. Mislila sem si tudi, da tega obdobja ne bom nikoli izgubila iz spomina.

			In res ga nisem, le umaknil se je globlje vame, da je naredil prostor za neko novo vznemirljivo obdobje, ki ga odrasli imenujejo težavna leta odraščanja, strokovnjaki pa obdobje pubertete.

			Zame se je pričenjalo novo in vznemirljivo obdobje jeans generacije.

			Oblačim na sebe stari blue jeans

			i za tebe dižem ruku u vis

			spavaj mirno, neka te ne plaši mrak

			mi isti dišemo zrak

			Oblačim stari blue jeans

			in za tebe dvigujem roko v zrak

			počivaj mirno, naj te ne plaši mrak

			isti dihava zrak

			(Neki To Vole Vruće, Jeans generacija)