Poštnina plačana v gotovini
Kafoliiki
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
1 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000 j
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XXVII. - Štev. 1 (1333)
Gorica - četrtek, 2. januarja 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
m mmam
■
.
UBISSpP
f&š- -Ut v
r 1
, - - -m
-V\ ~
^	I
Beg sv. Družine na tuje, v daljno in nepoznano egiptovsko deželo, je podoba našega vstopa v novo leto. To se nam predstavi kot tuja in nepoznana dežela, polna skrivnosti, ugank in presenečenj. Toda če bomo v novo leto stopili polni zaupanja v božje varstvo in božjo pomoč, ki je prevevalo na potu v Egipt člane sv. Družine, bo novo letu kljub morebitnim nevšečnostim srečno, uspešno in blagoslovljeno. In to vsem našim naročnikom, bralcem in sodelavcem iz srca želimo.
UPRAVA IN UREDNIŠTVO »KATOLIŠKEGA GLASA«
Sprava je pot do miru
Dva razloga sta nagnila sv. očeta Pavla VI., da je letošnjemu svetovnemu dnevu miru dal gornji naslov. Najprej povezava s svetim letom, ki ima dva nerazdružna cilja: prenovo in spravo, nato pa povezava z mirom.
Papež hoče poudariti najprej človekovo spravo z Bogom, njegovo spreobrnitev, h kateri je sleherni človek povabljen v svetem letu. S tem samo nadaljuje temo prejšnjega leta, ki se je glasila, da je mir odvisen od vsakega človeka.
Nato pa misli na mir v vodoravnem smislu, mir med osebami, družbenimi skupinami in narodi. Ta mir ni samo neka trenutna sprava, ampak trajno prizadevanje za dialog, medsebojno razumevanje in sodelovanje.
Da pa bo mir res pravi mir, trajen in pravičen, nam je potrebno najprej medsebojno odpuščanje. To dejanje pa je za grešnega človeka nemogoče brez razsvetljenja od zgoraj, brez ponižnosti in ljubezni, ki jo more samo Bog dati ali vrniti. Saj ravno to pa je tudi cilj svetega leta, ki nas kliče k pokori, poduhovljenju in k bratskemu sodelovanju v službi vseh ljudi.
MIR JE SAD SPRAVE
Osebna sprava med ljudmi je gotovo dejanje velike kreposti in predstavlja posebno vrednoto krščanske vere, a je obenem združena s praktičnimi in načelnimi težavami. Vsak dan molimo v očenašu za odpuščanje »dolgov«. Mnoge spore je mogoče rešiti z običajno mero dobre volje. Takšne medsebojne sprave imajo veliko vzgojno in duhovno vrednost. Takšne drobne vsakdanje sprave so neke vrste tkivo družbe. Zanje se je treba truditi v družinski skupnosti, med brali in sestrami, v podjetju in narodu.
Ce preidemo sedaj na tiste spore, ki zavzemajo širše območje, se to vprašanje mnogim predstavlja kol vprašanje vesti. Na prvi pogled se nam to zdi pohujšljivo, če pomislimo na Jezusove besede: »Ce prineseš svoj dar k oltarju...« (Mt 5, 23-24).
Slovenščina na zatožni klopi
Ce pa zadevo globlje premislimo, ugotovimo lahko, da so ti družbeni, narodni ali mednarodni spori za mnoge ljudi zadeva solidarnosti in so zaradi tega tudi dolžnost. Biti moram solidaren z raznimi skupinami, ki jim pripadam in jim dolgujem vse. Te skupine so lahko: moja družina, moje delovno okolje, moja vera, moja rasa, moja dežela. Pri tem moramo ljudi razdeliti na tri skupine.
Prvim je mir samo neke vrste premirje med dvema vojnama, vojna jim je zlo samo po sebi. Spopadi so jim nekaj nenormalnega, kar izhaja iz zablod in greha. Drugim, žal so včasih med njimi tudi nekateri kristjani, je spopad nasilje edini napredek v zgodovini in zato tudi spopadov ne obsojajo, pač pa prezirajo spravljivost kot nekaj slabega in škodljivega. Tretji pa, ki sprejemajo stališča zadnjega koncila in cerkvenega učiteljstva zadnjih let, imajo o tem širše in stvamejše poglede. Naštejmo nekaj temeljnih točk!
PRAVILNE IN NAPAČNE SPRAVE
Vojna in mir sta na svetu neločljivo povezana kakor ljuljka in pšenica. Mir se stalno vzpostavlja samo s premagovanjem vedno novih spopadov in sporov. Človek se na tem planetu neprestano srečuje s svojim bližnjim pod vidikom obrambe in napada. Krščanska preudarnost pa mora v vsakem posameznem primeru znati presoditi, kaj prihaja zaradi prilagajanja življenja družbi in kaj je sad greha, sovraštva, napuha in sebičnosti.
Ce trdimo, da so spopadi in spori dejstvo, še ne trdimo, da so tudi pravica in dolžnost in jih moramo zato stalno vzdrževati ali ustvarjati. Spopad ni namen, ampak sredstvo, zato ima svoje zakonitosti. Naša dolžnost Je, da se vedno borimo zoper vzroke, zaradi katerih prihaja do sporov. Meje sprave so v neke vrste lažnivih spravah, ki jih tudi lahko samo nakažemo.
(Se nadaljuje na drugi strani)
V zadnjih desetletjih je tržaška sodnijska palača že marsikaj doživela, vendar takšnega prizora, kot se je nudil začudenim in obenem radovednim očem mimoidočih obiskovalcev tistega deževnega decembrskega jutra, nemara še ni doživela. Velja si zapomniti, kako je bilo na koledarju označeno tisto mrzlo decembrsko jutro: 13. december 1974, najkrajši dan v letu, vsaj tako zatrjuje neki italijanski ljudski rek.
Dan pa ni bil tako kratek za slovenske dijake, ki so do zadnjega kotička zasedli veliko stopnišče glavnega vhoda v domovanje Pravice. Naši dijaki so tam stali mirno in dostojanstveno, a istočasno z revolucionarno iskro v očeh, saj je šlo za obrambo njih jezika, za uveljavitev govorice, ki so jo govorili Prešeren in Kosovel, Gregorčič in Slomšek, Grohar in Albert Sirk, Lojze Bratuž in Stanko Vuk, Janko Premrl-Vojko in briški mladi kmet Slavko Klanjšček, pa še Vinko Vodopivec in Ubald Vrabec, ko so branili in še branijo svojo zemljo, svoj narod, pravice svojega zatiranega ljudstva, svojo bitnost.
Naši dijaki so stali tistega zimskega dopoldneva s tablami v rokah, na tablah pa so bila gesla: za enakopravnost Uovenščine, za dvojezičnost, proti vsakršni jezikovni diskriminaciji...
Tista palača je že videla avstrijske uniforme, okusila grenko čašo črnih srajc, pa ropotanje nemških mitraljezov, začula je odločno in neodjenljivo streljanje naših pušk. Vse to je videla sodnij-ska palača od svojih prvih dni v naš povojni čas.
NENAVADEN ZLOČIN: GOVORITI SLOVENSKO
Vse to in še druge stvari je videla ta stavba, morda pa je prvič opazila ob sebi mlade, zanosne obraze slovenskih dijakov, ki so se složno udeležili 13. decembra 1974 manifestacije v obrambo slovenskega jezika in v podporo človeku, ki se v teh materialističnih časih drzne žrtvovati čas, denar in svoje živce za svoj materin jezik.
Samo Pahor je govoril v sodni dvorani in dokazoval skupaj s svojim zagovornikom, da je slovenski jezik enakopraven, enakovreden večinskemu in vsem drugim jezikom. Londonski memorandum, italijanska republiška ustava, deželni statut, dokumenti Združenih narodov: te besede so zamenjale tisto dopoldne v eni sodnih dvoran vse druge domače besede kot npr. kraja, goljufija, posilstvo, uboj, pa sosedski prepiri, odškodninski zahtevki in še in še.
Tokrat je bila na zatožni klopi slovenščina in z njo ves slovenski zamejski rod. Mlademu slovenskemu jeziku gotovo ni bil lahek ta dvoboj s tisočletnim večinskim jezikom: zaenkrat je zmagal večinski jezik in manjšinski, slovenski jezik nima vstopa v sodno palačo. Proti njemu sta kar dva zakonska člena, eden v civilnem, drugi v kazenskem postopniku, ki izrecno dajeta v sodnijskih dvoranah monopol jeziku večinskega naroda.
Tudi Londonski sporazum mu kljub jamstvenemu podpisu kar štirih držav ni mogel utreti poti v sodno, pa tudi v druge palače ne, kjer se deli oblast. Ali ni to uganka? Podpisan je s strani
vseh držav, ratificiran pa še ne, zato v državi kot notranji zakon še vedno neveljaven... No, je že tako kot pravi neki drugi italijanski rek: izglasovan je zakon, prevara pa tudi...
POMEN NASTOPA PROF. PAHORJA
In vendar se slovenski jezik, kljub svojemu izgnanstvu iz sodnih dvoran, občinskih svetov in drugih organov, dobro drži, tako tudi v sodni dvorani. Pravzaprav ni bistvene važnosti, če je ali ni slovenski jezik uspel v sodni dvorani, saj spričo obstoječih zakonskih norm tudi ni mogel čez noč prodreti.
Važno je vse kaj drugega: zadrega sodnika, ko mora aplicirati zastarele zakone, ki segajo v čas fašistične diktature, pa zadrega državnega pravdnika, ko pravi, da take akcije kot je Pahorjeva kvarijo mirno sožitje in dialog med Italijani in Slovani.
Da, prav tako je rekel: med Italijani in Slovani, torej med Italijani na eni strani, Slovenci, Srbi, Hrvati, Rusi, Ukrajinci, Cehi, Slovaki, Poljaki itd. na drugi strani. Pahor je s svojo dosledno zahtevo po izvajanju Londonskega sporazuma pokvaril dobro sožitje in dialog od Rima do Vladivostoka! To je napravil pripadnik mladega naroda in narodne manjšine; slovenske povrh vsega!
Sodnik je po kratkem premisleku izrekel obsodbo in sicer na denarno kazen 60.000 lir. Občinstvo (skoro izključno slovenski dijaki) je ob tem v sodni dvorani završalo in nato kmalu izpraznilo dvorano. V mogočnem atriju neokla-sične zgradbe, v kateri biva Pravica, smo se v gručah pogovarjali in komentirali razsodbo. Težko je doumeti predpis, ki ti kategorično prepoveduje uporabo materinega jezika, težko je doumeti, zakaj naj bi bil Londonski sporazum po eni strani veljaven, po drugi pa neveljaven...
SLOVENSKI DIJAKI SO SE IZKAZALI
Slovenski dijaki so pred sodno palačo mirno pričakali obtoženca in ga nagradili z dolgim prisrčnim aplavzom za njegov pogum. Mimoidoči so se ozirali in hiteli naprej.
Dež je medtem ponehal, policija, dopisniki, razni časnikarji, od-
vetniki, notarji, geometri so šli po svojih opravkih. Slovenski dijaki so se s transparenti v rokah umaknili na krajši posvet v zaprt prostor. Sledilo je srečanje s Pahorjem v prostorih v ul. Geppa.
Slovenski dijaki so z italijanskimi letaki, ki so jih delili pred italijanskimi šolami, povabili na solidarnostno stavko tudi italijanske vrstnike, a vendar kaže, da brez večjega uspeha. Profesorji liceja so v znak solidarnosti sklenili, da posredujejo prizadetemu kolegu eno dnevno plačo. Poslali so tudi spomenice na najvišje državne oblasti. Zanimivo je, da je šolski skrbnik na začetku zahteval od staršev stavkujočih dijakov opravičilo, kar se ni zgodilo doslej še pri nobeni šolski stavki.
Z drugimi sem se umaknil tudi sam in šel po opravkih v notranjost palače. Že zdaj vem, da mi bo dan ostal v neizbrisnem spominu. Za eno kratko, a vendar dolgo jutro so slovenski dijaki zbudili vest v srcih ljudi, ki so zaradi svojega poklica ali slučajnost-no zašli v sodno hišo. Vsakdanje delo je ponovno steklo po svojem že ustaljenem tiru.
POTREBNA JE NOVA ZAKONODAJA
Mislim, da bi morala italijanska zakonodaja iti odločno v to smer. Parlament mora umakniti iz kodeksov anahronistično prepoved slovenskega jezika v naši deželi, mora potrditi Londonski sporazum, to tudi zaradi tega, da ne bi spravljal v nepotrebno zadrego sodnikov in sodnih zborov, ki bi gotovo raje aplicirali take zakone, ki ne postavljajo nobenega državljana v kot zaradi njegovega jezika.
D. S.
Sv. leto v baziliki Marije Snežne
V	baziliki Marije Snežne v svetem letu zaradi premajhnega prostora — vanjo gre le 4.000 oseb — ne bo posebnih velikih slovesnosti. Za praznik sv. Treh kraljev 6. januarja bodo prenesli v baziliko iz cerkve Ara Coeli na Kapitolu leseni kip Jezuščka, ki ga bodo nato počastili rimski otroci, za praznik Marije Vnebovzete 15. avgusta pa bodo prenesli Marijino podobo »Salus populi romani« (Rešitev rimskega ljudstva) iz bazilike Marije Snežne v cerkev sv. Petra, kjer bodo proslavili 25-letnico proglasitve verske resnice o Marijinem vnebovzetju.
Sv. oče Pavel VI. govori kardinalom rimske kurije ob srečanju za božične praznike, med katerim so mu kardinali izrekli svoja voščila
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Letošnja božičnica je navdušila
Juri Titov:
UMOR
NEDOLŽNIH
OTROK
V	BETLEHEMU
Juri Titov živi od maja 1972 izven Sovjetske zveze. Bil je izgnan iz Rusije, ker je pod zidovi Kremlja javno nastopil v obrambo obsojenega pisatelja Si-njavskega. Čeprav rojen leta 1929 v družini zgrajenih komunistov, je kmalu po diplomi na inštitutu za arhitekturo odkril Kristusa. Od tedaj je v svojih slikah vsepovsod izražal misel: Kri, norost in tema so se polastile Rusije. Kristus je v Rusiji križan vedno znova. Trpi v vseh, ki so za žično ograjo koncentracijskih taborišč; trpi v nesrečnem ljudstvu, kjer to ljudstvo neprestano varajo z obljubo svobode; trpi v današnji družbi, ki je oropana božjega Duha. Ta misel je izražena tudi
v	tej sliki. Herod ne skuša več umoriti božje Dete le v Betlehemu, temveč po vsem svetu. Božje kraljestvo je polno nedolžno prelite krvi: od otrok, ki jih umorijo v materinem telesu, prek tistih, ki umirajo na bojnih poljanah do tistih, ki so žrtev socialnih revolucij in verskega preganjanja.
Sv. oče is odprl sveto leto
Skrb za tradicionalno božičnico v gori-ški stolnici je letos prevzelo Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica. Za razliko od prejšnjih let si je nastop pevskih zborov zamislilo tako, da naj bi nastop bil množičen in vključeval čimveč naših pevskih skupin. Zamisel je v polni meri uspela in prisotno občinstvo je bilo nad potekom letošnje božičnice navdušeno.
Potem ko je s kora zadonela vedno me-lodiozna Sveta noč, se je začel na stopnišču pred prezbiterijem razvijati program, ki ga je povezovala z napovedovanjem Franka Ferletič iz Doberdoba, na malih orglah pa je skladbe spremljal prof. Andrej Bratuž.
Prvi je nastopil pod vodstvom I. Bolčine združeni mladinski zbor. Zapel je tri pesmi: In povedat so prišli, Rajske strune (ti dve v dirigentovi priredbi) in ljudsko Kaj se vam zdi. Lepo je bilo videti naše mlade pevčke, s kakšnim zanosom so podali vse tri pesmi. Res smo jih bili veseli. Obenem smo občutili globoko hvaležnost do tistih, ki jih zbirajo, vadijo in vzgajajo v ljubezni do slovenske pesmi in besede.
Drugi je nastopil moški zbor »Mirko Filej«. V njem so pevci iz goriškega mesta in okolice. Torej gre dejansko za združeni moški zbor, zato je bil upravičeno tudi on prisoten na letošnji božičnici. Pod veščo roko svojega dirigenta Z. Klanjščka je ubrano kot mu je že lastno odpel štiri pesmi: dve Vrabčevi Ura je polnoči in Nikar ne dremajte, Blažena noč Mirka Cudermana ter Slava Bogu tržaškega skladatelja Pavleta Merkuja. To skladbo je komponist Merku nalašč pripravil za ta zbor in je bila ob letošnji božičnici prvič izvajana.
Po odpetih pesmih so člani zbora ostali na svojih mestih. Pridružila se jim je še truma novih pevcev in pevk. Napolnili so obširno stopnišče okrog oltarja. Združene mešane zbore je dirigiral predsednik Združenja Mirko Špacapan st. Pod njegovim vodstvom so množično zapeli skladbo Leopolda Cveka Slava na višavi ter dve Rihar-Premrlovi Pokoncu narodi in Razgla-šenje Gospodovo.
Po tem uspelem pevskem nastopu je povzel besedo goriški nadškof msgr. Co-colin, ki se je rad odzval vabilu prirediteljev. Med drugim je dejal:
Gospodovo rojstvo nas druži v eno samo družino ter ustvarja v naših srcih vzdušje tihe sreče in miru, toplote in miline. Zato niste mogli svojega božičnega veselja lepše pokazati kot s petjem vaših tako občutenih pesmi, iz katerih veje globoko doživeta vernost slovenskega ljudstva.
Gospodovo rojstvo je luč, ki razganja temo sovraštva in razdorov. Božič kliče vsem ljudem dobre volje, naj si podajo roke sprave, je klic družinam, naj v sebi obnovijo družinski mir, je vabilo vsemu človeštvu, da se odpove sporom in zaživi v bratski ljubezni. Božič naj postane začetek novega, vse bolj krščanskega življenja, ki naj sloni na odnosih spoštovanja in iskrenega sodelovanja ter izkazovanju dobrote.
Kaj naj vam voščim? Da bi ob letošnjih praznikih, ki se odvijajo v svetem letu, začutili v sebi notranji glas, ki vas nagovarja k novemu načinu krščanskega življenja. To naj bi potekalo v sinovski predanosti Bogu in v bratovski ljubezni do vseh ljudi ter v resnični spreobrnitvi k Bogu in v spravi s sočlovekom.
To svoje srčno voščilo izražam vam, ki ste prisotni, izražam ga vsem Slovencem doma in po svetu, še posebno pa tistim, ki trpijo, ki so zapuščeni ali osameli, ki so v težavah in preizkušnjah. Zlasti želim
V svetem letu 1975 bodo premnogi verniki poromali v Rim, pa tudi Sveta dežela bo v tem letu poseben cilj kristjanov z vsega sveta.
V Nazaretu stoji na kraju Marijinega oznanjenja že noka/j let mogočna nova bazilika. V baziliko in v zid, ki jo obdaja, so že mnogi narodi postavili Marijine podobe kot jih časte v svoji domovini.
Tako je tudi med Slovenci doma in na tujem vzklila misel, da bi v tej baziliki postavili Marijino podobo. Ta mora biti v mozaiku, 120 cm široka in 250 era visoka. Mozaik bo predstavljal Marijo kot Mater Slovencev, zraven pa prideta še sv. brata Ciril in Metod ter napis »Marija - Mati Slovencev«. Vse skuipaj je delo pok. slovenskega umetnika Staneta Kregarja.
Blagoslov podobe bo v nedeljo 16. februarja izvršil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Za to priložnost bosta v Sveto deželo dve romanji: iz Slovenije
vaši mladini, da bi ostala zvesta veri in duhovnosti, ki je največja dediščina vaših prednikov. Vam vsem, duhovnikom in vernikom, pono\mo kličem: obilo milosti in sreče ob praznovanju Gospodovega rojstva. Srečno novo leto!
Po besedah goriškega nadpastirja, ki so jih navzoči hvaležno sprejeli, je s kora zadonela pesem Angelsko petje. Orgelska spremljava je bila v rokah prof. Lojzke Bratuževe, petje na koru pa je vodil Zdravko Klanjšček. Sledile so pete litanije z božičnimi odpevi. Potem je bila še zahvalna pesem, čemur je sledil blagoslov z Najsvetejšim, ki ga je podelil nadškof msgr. Cocolin.
Združenje cerkvenih pevskih zborov -Gorica se zahvaljuje vsem zborom in njihovim dirigentom, ki so tako velikodušno sodelovali in požrtvovalno prišli na sikup-ne vaje. Menimo, da je uspela božičnica najlepše povračilo za trud, ki so ga doprinesli.	—j k
lz Beneške Slovenije
Duhovnik Jožef Kramaro nas je zapustil
Dan pred božičem 24. decembra 1974 so pokopali v Premariaku (Premariacco) pri Čedadu upokojenega župnika Jožefa Kramaro (Cramaro). Pogrebnih svečanosti v veličastni premarijaški cerkvi sta se udeležila oba videmska škofa, kakih 50 duhovnikov, med njimi tudi nekateri z Goriškega in iz Slovenije ter zelo veliko vernikov. Nadškof Battisti je v poslovitve-nem nagovoru prikazal pokojnika kot odličnega duhovnika, sijajnega govornika, neustrašenega borca za teptane pravice, ki je v značaju »imel nekaj trdote hribov, iz katerih je izšel«, kremenitosti in oglatosti, tako da se je spoprijel tudi s škofi, a hkrati je bil nadvse plemenit, srčno dober, asketsko svetniški, ubog.
Jožef Kramaro, »vodilni v krogu kaplanov Čedermacev«, se je rodil v Platiščah 29. septembra 1897. Komaj je bil leta 1923 posvečen v duhovnika, je celih deset let pastiroval v Osojanih v Reziji. To zapuščeno ljudstvo je tako vzljubil in se tako zagrizel v izraznost rezijanske slovenščine, da je sestavil in izdal leta 1927 rezijanski katekizem »To kristjanske učilo«. Zatem se je vrnil v Benečijo in 15 let upravljal žuipnijo Landar.
Trda so bila tista leta, ko je fašizem izgnal iz cerkve slovensko besedo. Kramaro je neustrašeno nastopal v obrambo slovenske besede v Vidmiu in v Rimu, pri nadškofu Nogari in pri kardinalu Pizzar-du, pri civilnih in političnih oblasteh. Lan-darski župnik, glasnik pravice zatiranih, je doživel tragedijo neštetih slovenskih duhovnikov, ki so za neustrašeno oznanjevanje resnice in za obrambo božjih, naravnih in narodnih pravic prejeli v nagrado prezir, nasprotovanje in preganjanje: bil je prestavljen v furlansko vas Premariacco. Dasi iztrgan iz svojega ljudstva je zanj neuklonljivo dvigal glas, se vrača med svoje in jih zagovarjal. Načeloval je delegaciji, ki je po končani zadnji vojni predložila prefektu v Vidmu zahteve za uveljavitev narodnih pravic v Benečiji in prejela zagotovila, ki pa žal niso bila nikdar uresničena.
Po 20 letih župnikovanja v Premariaccu se je umaknil v pokoj v vasico Campe-glio, kjer je umrl 22. decembra 1974. Naslednjega dne so truplo prenesli v Premariacco, ker je želel biti pokopan tam, kjer je najdlje pastiroval.
od 13. do vključno 22. februarja. Prijave sprejema do vključno 1. februarja 1975 župnijski urad Ježica, Kališnikov trg 3, 61000 Ljubljana, tel. (061) 34032. Prijavijo se lahko tudi Slovenci iz zamejstva.
Di-ugo romanje organizirata za Slovence izven domovine, s Koroške, s tržaškega in goriškega področja kakor tudi iz za-padne Evrope in drugod od 11. do 18. februarja rev. Ferdinand Babnik, Pfarr-arnt 6370 Reith bei Kit/jbiichel, Austria ter Dušnopastirski urad v Celovcu, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt, Austria. Cena za avionsko vožnjo je 7.200 avstrijskih šilingov (okrog 255.000 lir). Odhod bo z Dunaja z letalom v torek 11. februarja ob 11,35, prihod v Tel Aviv ob 16. uri. Prijaviti se je treba čimprej. Rojaki iz Italije in Koroške bodo imeli letalo iz Celovca na Dunaj in nazaj. Seveda romanje našim rojakom priporočamo, saj je obisk Sv. dežele edinstveno doživetje.
S tremi udarci kladiva je sv. oče Pavel VI. malo pred polnočjo v božični noči odprl sveto leto 1975, šestindvajseto v vrsti svetih let, ki jih 'je začel papež Bonifacij VIII. v letu 1300. Na sam božični praznik so odprli papeški legati še vrata ostalih treh rimskih bazilik: kardinal Tra-glia v baziliki sv. Pavla, kardinal Confa-lonieri v cerkvi Marije Snežne in kardinal Poletti, vikar rimskega mesta, pri Sv. Janezu v Lateranu.
Svetoletna misel: prenovitev in sprava je prišla do izraza tudi v pridigi, ki jo je imel sv. oče pri polnočni maši v baziliki sv. Petra. Njegova beseda je bila namenjena »vsem ljudem brez ozira na rasno ali versko pripadnost«. Vsi naj bi doumeli pomen božiča in skupno uresničili misel svetega leta. To vabilo velja tako za kristjane kot za druge, ki verujejo v Kristusa, tako za Jude, ki imajo Abrahama za očeta kot za ostale.
Zlasti je sv. oče zaželel, da bi njegov glas prišel do blodečih, osamljenih, ne-zaupnih, po duši zaprtih in do vere upornih ljudi. Ceiprav je postalo naše življenje komplicirano, ostaja resnica tisto kopr-nenje, ki se ob božiču preliva v Boga luči pod podobo človeka.
Da bi Pavel VI. dal večji poudarek ve-soljnosti svojega poziva, je med darovanjem skupina budističnih boncev iz Japonske prinesla svoje darove na oltar.
Drugo, zorno mašo, je sv. oče opravil v svoji kapeli, tretjo pa zopet v baziliki sv. Petra. Točno opoldne je kakor vsako leto podelil svoj apostolski blagoslov Urbi et orbi — mestu in svetu. Svoje božično voščilo je letos izrekel v italijanskem, francoskem, angleškem, nemškem, španskem, portugalskem, grškem, poljskem, ruskem, kitajskem in končno latinskem jeziku. Smemo upati, da se bo kdaj ta dan med slovanskimi jeziki zaslišalo tudi voščilo v slovenščini?
V	božični poslanici človeškemu rodu je Pavel VI. dejal, da nam nudi božična skrivnost posebno lekcijo o novi zavezi med večnim Bogom in človekom zgodovine, med nebom in zemljo, med slavo božjega kraljestva, ki je za nas še nevidno in prihodnje ter med zemeljsko pozor-
Obnovljena stolnica v Brescii
Med zadnjo svetovno vojno je bila stolnica v Brescii, kjer je doma papež Pavel VI., zelo poškodovana. Zaradi popravitve-nih del je bila zadnja tri leta zaprta za bogoslužje. 8. decembra lani so jo zopet odprli bogoslužnim namenom. Svečanosti ponovnega odprtja se je udeležil tudi kardinal Bengsch iz Vzh. Berlina.
nico, na kateri smo vsi živeči za nekaj bežnih ur srečni in odgovorni nosilci dogajanj. Srečni bomo, je sv. oče nadaljeval z razvijanjem svoje misli, če bomo znali sredi sveta, ki je poln mednarodnih sporov, razrednih nasprotij in raznih interesov odkriti v nebeškem Detetu »brata vseh, branilca ubogih, prijatelja malih, spremljevalca trpečih, odrešenika grešnikov, z eno besedo: Zveličarja sveta.«
(Nadaljevanje s prve strani)
DVE VRSTI LAŽNIH SPRAV
KRIVICA. Pavel VI. je lani za dan miru rekel: »Mir lahko zahteva od nas hude odpovedi... celo velikodušno odpuščanje in spravo, a to se nikdar ne sme zgoditi na račun nizkotnega trgovanja s človeškim dostojanstvom. Do miru ne bomo prišli brez lakote in žeje po pravičnosti...«
SPRAVA BREZ RESNICE ALI PROTI NJEJ. Človek nima pravice, da bi zaradi sprave zgubil svojo osebnost in svojo vest. Ne more biti sprave, če bi ta človeku preprečevala, da bi bil to kar je, če bi moral okrniti svojo osebnost, svojo svobodo, svojo zvestobo in svojo vero. Ekumenska sprava po zadnjem koncilu se je odvijala in poživljala s tem, da si je vzela za pravilo skupno prizadevanje za podobnost s Kristusom-Resnico. Dialoga nikdar ne bi smeli zanemarjati niti s tistimi, ki izpovedujejo »napačne niodroslovne nazore«.
SPRAVA JE DOLŽNOST IN REŠITEV
To je dolžnost, ki jo je potrdila preizkušena modrost narodov. Notranja in zunanja politika drž.av že od nekdaj porablja razgovore, pogodbe in kompromise pri reševanju sporov. Notranje in mednarodno življenje bi bilo nemogoče brez takšnih sporazumov In postopnih zbliževanj. O tem nam posebej pričata dva sodobna dogodka: sprava sprtih strank po zadnji svetovni vojni in ekumenska sprava.
Dvignimo se nad raven razuma in izkustva in se vrnimo k virom vere. Videli bomo, da sprava ni predvsem dolžnost, ampak je tudi tista rešitev, ki vodi k miru. Sprava ljudi med seboj izvira naravnost iz sprave Boga s človekom, iz sprave, ki nam jo je dal Bog po svojem Sinu. Čeprav je ta sprava nezasluženi božji dar, je vendarle ne prejmemo avtomatično. Ta dar nam nikakor ni vsiljen, ni neke vrste magična pomilostitev. Vsak človek in vsaka človeška skupnost sta poklicana, da v sebi na jemljiv način uresničita ta obljub-
S TRŽAŠKEGA
Nova župnija v Podlonjerju
V	nedeljo 22. decembra je bila blagoslovljena nova cerkev v Podlonjerju v Trstu. Ta izredni dogodek je privabil dosti ljudstva; služba božja je bila v obeh jezikih. G. nadškof Santin je imel daljši govor tudi za slovenske vernike; med mašo je bilo nekaj javnih molitev v našem jeziku, proti koncu pa so pevci od Sv. Ivana zapeli nekaj naših cerkvenih pesmi. Dela za to novo cerkev s še nekončanim župniščem je vodil po vsem Podlonjerju dobro znani duhovnik don Agostino, ki ima v novi cerkvi velikega zaščitnika sv. Avguština, kateremu je nova hiša božja posvečena.
Toda dan pozneje se je zgodilo nekaj posebnega. Naš tržaški radio je začel napovedovati božični cerkveni spored in kar naenkrat spremenil našo novo cerkev v zasilno farno kapelo. Kaj je torej sedaj v Podlonjerju, cerkev ali kapela?
Oboji imamo prav. V tem velikem cerkvenem postom je okrog 180 sedežev in mnogo več stojišč, torej kar velika cerkev, ki pa nima nobene cerkvene oblike; v resnici je ta prostor kakor velika dvorana, zidana v obliki črke L. Ta dvorana, ki jo nekateri imenujejo najbolj pravilno kapela, bo enkrat spremenjena v otroški vrtec, mi pa bomo dobili pravo novo cerkev, ki je v načrtu. Kdaj bo to? Verjetno ne bomo dolgo čakali, ker imajo italijanski verniki že sedaj v tej novi cerkvi-kapeli ob nedeljah tri svete maše.
Po zaslugi našega radia je tudi splošno znano, da je od tega božiča naprej v Podlonjerju služba božja za Slovence. Sedaj vas takoj mnogokaj zanima: koliko nas prihaja skupaj, kako kaj pojemo, molimo, če nam je ena maša zadosti, nekateri ne-počakani že vprašujejo, koliko imamo naročnikov za naše časopise itd.
Na vsa ta in druga vprašanja sedaj prvič nič odgovora. Kdor bi rad hitro kaj več izvedel, naj nas osebno obišče. Službo božjo imamo vsako nedeljo ob devetih, na naš konec vozi avtobus št. 39, Podlonjer pa leži v smeri Lonjer-Katinara. Ce še povemo, da je tako zopet precej manjša župnija sv. Ivana — naša fara matica —, tako približno veste, kje smo doma. Podlonjer je dvanajsta župnija v Trstu, kjer imamo slovensko službo božjo, smo torej kakor najmlajši Benjamin med svojimi brati. K nam prihajajo salezijanski duhovniki iz Marijanišča na Opčinah. Želimo dober začetek, božji blagoslov, Marijino varstvo!
ljeni mir. Vstali Kristus ga nenehno uresničuje po svojem Svetem Duhu.
Beseda sprava pomeni pri sv. Pavlu isto kakor odrešenje, osvoboditev, posvečenje. Zato nas poziva k spremenitvi življenja in k napredovanju v dobrem. Krščanska sprava še zdaleč ni vrnitev na staro in zagovarjanje obstoječega stanja, pač pa je po svojem bistvu resnično poboljšanje glede na stanje pred sporom, nova odločitev in poroštvo za bodočnost. Prinaša nove misli, odpira nova pota, na katera včerajšnji prijatelji, ki so med tem postali sovražniki, niso mislili.
Sprava torej ni nekaj takega, kar gane samo srce in kliče k ponižnosti, ampak razgiba tudi živo domišljijo in žive sile ter vabi k sodelovanju v skupni in novi akciji za uresničenje drugačnega in pravega miru.
ZA MIR IN BODOČNOST
Ko Pavel VI. tako poudarja zvezo med prenovo in spravo, ne izraža s tem samo ciljev svetega leta, ampak polaga tudi temelje miru. Ne bi smeli pozabiti, da sestavlja naša človeška družba skupnost. Tisto, kar ljudi po naravi in milosti druži, je močnejše od tistega, kar jih loči. Medsebojna pomoč, prijateljstvo in ljubezen sestavljajo in predstavljajo tisto družbo, ki ji pravimo »človeška družina«.
To izkustveno ugotovitev potrjuje nova razsežnost besede, zgleda in vstajenja Jezusa Kristusa. V zgodovini deluje božji Duh. Iz njega rojena ljubezen Je močnejša od sovraštva in smrti. Ce se svet spra-
vi	v imenu te ljubezni, to ne pomeni Izdajstva ali sanjaštva, pač pa s tem postavljamo človeško ljubezen za gibalo zgodovine in napredka.
Rešitev torej ni v tem, da se človek zapre v nedostopnost in nestrpnost, ampak da junaško stopi v sredino sporov, obvlada njihove zaplete in jim išče rešitev po novih poteh. Sprava ni torej niti zaviranje niti izmikanje, ampak je hoja proti bodočnosti, je pot do miru.
R. K.
Illllllllllllhllllllllllllllllllltl .
Vseslovensko romaoie v Sveto Meto
iiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Sprava je pot do miru
Paberki ob minulem letu
V zadnjih tednih in mesecih se je nabralo v našem uredništvu več neobjavljenih malenkosti, ki pa le zaslužijo objavo vsaj ob koncu leta.
V novembrskem dopisu o predavanju škofa Jenka v Trstu je bilo zapisano, da so pri predavanju manjkali kar mnogi slovenski duhovniki, saj »končno je bil slovenski škof med nami.«
Tisti ponedeljkov večer je zelo deževalo in bilo je tudi megleno. To je prvi vzrok, da je marsikdo manjkal. Je pa ponedeljek dan po nedelji, ki je za duhovnike dan največjega napora in dela. Če bi začeli upoštevati, da so med duhovniki menda samo trije izpod 40 let, vsi ostali pa okrog šestdeset, se ne bi čudili. In še eno zapišemo, nekoliko po »klerikalno« (pravi smisel klerikalizma glej v Leksikonu duhovnosti, Truhlar, stran 253). Letos v nedeljo 8. septembra je bil tudi slovenski škof med nami in to ne na predavanju, ampak na našem skupnem marijanskem shodu in tam smo opazili samo tri vidnejše katoliške laike. To ni »zob za zob«, niti milo za drago, to je samo eden izmed dobrih in koristnih paberkov, ki jih bomo prihodnjo jesen zaman iskali v našem lepem obranem vinogradu...
V novembru je bila napovedana deseta obletnica Ukmarjevega doma v Skednju. Nič nismo slišali, kako so jo obhajali. Mogoče vam je vsaj sedaj na uredništvu kaj znano?
Da, znano nam je, da je bil večer zelo lep, prisrčen, dvorana polna; nastopila sta kar dva domača zbora, otroški in zelo pomlajeni in obnovljeni mešani zbor pod vodstvom domačega duhovnika. Najbolj pa je presenetila otroška igra Papagaj, ki ga je »naučila govoriti« neka prizadevna učiteljica. Toliko smo zvedeli in toliko vam moremo poročati. Res bi morali imeti na Tržaškem nekoga, ki bi znal dopisovanje organizirati in tako bi bilo manj nadležnih paberkov, a tudi teh bodimo veseli.
O Marijanišču na Opčinah smo brali, da je zaprto, da je treba nekaj narediti; potem pa vse tiho je bilo... Povejte nam vendar vsem, kaj je s tem molkom okrog Marijanišča!
Ker že vprašujete, vam bodi! Vsekakor pa bi ta (mnogo večji in tehtnejši) dopis ne spadal med paberke ob koncu leta. Ker drugega ni, se zadovoljimo tudi tako. Marijanišče ne služi več notranjim gojencem, v hiši nimajo več dijakov, ki bi obiskovali zunanje šole. Iz radijske oddaje »Vera in naš čas« v nedeljo 1. decembra pa smo zvedeli, da je sedaj hiša odprta vsem skupinam slovenske mladine dobre volje. V zadnjih dveh mesecih je tako zavod služil vsaj šestim različnim skupinam.
Salezijanci, ki to delo vodijo, imajo lepe načrte, vendar ne morejo naprej kaj več poročati. Vsaka velika sprememba zahteva čas in delo. Zapišemo le to, da ima v Marijanišču svoj sedež Finžgarjev dom, ki je tudi letos pripravil lep sprejem prijatelju otrok, sv. Miklavžu. Veseli nas, da zlasti letos beremo toliko lepega v raznih časopisih o tem pristno slovenskem prazniku naših otrok. Le držimo dobre stare tradicije, a tudi novih prijemov se ne bojmo, čeprav so včasih tvegani.
»Trst je moje mesto«, kdo še ni videl
tega lepega kratkega filma? Kjer se pokaže ta prvenec prizadevnih tržaških fotografov in mladih režiserjev, je povsod dosti mladine in veliko hvaležnega priznanja. Tiho si mislim, da bomo v bodočih letih videli še marsikaj lepega, domačega, novega. Prav pred desetimi leti smo v tem zimskem času vrteli kar večji barvni film (16 mm) o slovenskem romanju v Lurd in o marijanskem shodu tistega leta (1964). Ker se sliši, da gremo prihodnje leto Goričani in Tržačani zopet v Lurd, bi nam tisti barvni filmski spomini kar prav prišli. Vprašujemo, kje je sedaj tisti prvi zvočni slovenski film?
Ne vemo, a film bomo iskali in če ga najdemo še »pri življenju«, ga boste dobili in videli.
Že v septembru smo slišali, zakaj letos niso nosili Marijinega kipa v marijanski procesiji na Opčinah. Ljudje splošno ne razumejo tega.
Kipa niso nosili v procesiji, ker so si tako letošnji shod zamislili prireditelji, da se bolj poudari spokorni pomen in smisel svetega leta. Kip fatimske Matere božje je bil med nami pri nepozabnem zaključku shoda. Dodamo še, da je bil zelo posrečen začetek shoda, že mala akademija na dvorišču Marijanišča. Če bi v bodoče sodelovali združeni pevski zbori, če bi zmogle tolike mladinske skupine pripraviti kaj lepega, za shod primernega, bi naš skupni marijanski praznik zelo pridobil in po 25 letih vabil vedno bolj nove rodove po Mariji k Jezusu.
Tudi za 1. november smo dobili nove predloge in nasvete; pravijo: ne več procesije iz cerkve, ampak ob določeni uri se zberemo v sredini pokopališča, tam naj bodo molitve, predvsem kratka sv. maša, nastop pevcev, primerne recitacije in nato blagoslov grobov, kjer je navada. Kaj pravite na to?
Predlog je zanimiv, nov, čeprav bodo starejši negodovali. Prav pa imate, da procesija iz cerkve na pokopališče zajame vedno manj ljudi, velika večina čaka že na pokopališču in tako je skoro povsod, zlasti še v večjih krajih — seveda je odvisno tudi od vremena, ki je navadno lepo. Znano nam je, da tako že mnogokje delajo in duhovna korist je veliko večja, zadovoljni pa vsi ljudje, ker smo vsaj na pokopališču enega mišljenja. Seveda je potreben tudi prenosni zvočnik, da se molitve, recitacije in govori dobro slišijo. Premislimo, govorimo, naredimo, kjer je primerno.
Sredi Furlanije, v Gonarsu lahko vidimo slovenske in hrvaške cestne napise: Spominska grobnica. Letos 1. novembra so gonarški otroci peli pod vodstvom svojega učitelja na grobu naših vojnih žrtev kar dve slovenski pesmi: Gozdič je že zelen in še neko drugo, a naslova ne vemo. Dva dni pozneje smo bili tam Goričani in nekaj Tržačanov. Zvedeli smo, da je bil tisto popoldne med nami tudi gonarški župan. Predstavil se je g. župniku s Tržaškega in nekako izrazil, da je pričakoval več skupne molitve in celo mašo nad grobnico naših pokojnih rojakov.
To je zopet nova pobuda, nova ideja, ki jo imamo tudi mi, samo da takoj prvo leto po odkritju tega velikega spomenika
Koncert pravoslavnega stolnega zbora iz Beograda
Na povabilo srbske pravoslavne skupnosti v Trstu je 23. decembra prišel v naše obmorsko mesto gostovat z lepim sporedom liturgičnih pesmi zbor pravoslavne stolnice iz Beograda.
Popolnoma zasedena velika dvorana je dokazala, da je bilo zanimanje za koncert veliko in da je pritegnilo mnogo poslušalcev in ljubiteljev lepega petja, zlasti Slovencev. Koncerta so se udeležili vidnejši predstavniki cerkvenih in civilnih oblasti, med temi nadškof Santin, tržaški župan, predstavniki konzulata SFRJ v Trstu, raznih cerkvenih skupnosti in Apostol-stva sv. Cirila in Metoda iz Trsta in Gorice ter člani raznih kulturnih organizacij in ustanov.
Pred koncertom je predsednik srbske pravoslavne skupnosti iz Trsta Milosevich pozdravil najprej vse prisotne, se zahvalil raznim ustanovam in pobudnikom, ki so omogočile koncert ter dejal, da je koncert posvečen sv. očetu Pavlu VI. za dober uspeh svetega leta. V ekumenskem duhu so pripravili koncert tudi pred božičnimi prazniki, ki jih katoličani obhajajo že 25. decembra, pravoslavni pa 6. januarja.
Med liturgičnimi pesmimi so najbolj izstopale skladbe srbskega skladatelja Ste-vana Stojanoviča Mokranjaca (1856-1914), poslušali smo pa tudi skladbe ruskih skladateljev Čajkovskega, Bortnjaskega in Grečaninova.
Stolni beograjski zbor sestavlja okrog 45 pevcev; prišel je v Trst, je dejal Milosevich, ne da bi zahteval kakršno koli plačilo. Verjetno bi petje bolj prišlo do izraza, če bi koncert priredili v kaki večji cerkvi, ki bi bila bolj akustična kot Ros-settijeva dvorana.
Pred začetkom drugega dela je članica zbora izrazila božična voščila vsem navzočim v slovenščini in italijanščini. Največ uspeha je zbor dosegel prav v drugem
delu. Občinstvo je pevce nagradilo z aplavzi, zlasti solista basista Žarka Cvejiča, člana beograjske Opere.
Pravoslavni cerkveni zbor beograjske stolnice zasluži vso pohvalo in priznanje, da se je odločil gostovati v Trstu. Zbor, ki ima uradno ime »Prvo beogradsko Pe-vaoko Društvo«, ima za seboj več kot stoletno tradicijo. V zadnjem času je gostoval v Atenah, v Carigradu pri že pokojnem patriarhu Atenagori, v Zah. Nemčiji, na Nizozemskem in sedaj prvič v Italiji, v Trstu. Zboru želimo še novega napredka in utrjevanja ekumenske ideje med kristjani. —jam
Zgonik
Javna električna napeljava je povečana na važnih krajih v Saležu in Koludrovici. Še posebno potrebna je bila za podružno cerkvico v Samatorci. Tako je 30. novembra lani zamenjala provizorično napeljavo po drevesih lepa napeljava na visokih cementnih stebrih. Jame so zvrtali in skopali domačini; precejšnjo vsoto je prispevala občina, ostalo pa bližnji in daljni dobrotniki. Tako je sedaj prav prijetno v stari cerkvici: svetlo in toplo (štiri peči); zato smo imeli poleg redne nedeljske maše tudi adventne maše zvečer.
Sv. Miklavž se je kar trikrat ustavil v naši župniji. V četrtek 5. decembra dopoldne v vrtcu, popoldne pa v zgoniški šoli: po primerni igrici je dobri svetnik obdaroval vse otroke, učiteljstvo in uslužbence. Ker ima svetnik zelo lep kip iz belega marmorja v naši cerkvi, je še tretjič obdaroval otroke v Saležu.
Za Brezmadežno je tudi naš zborček sodeloval v Gorici na »Minicecilijanki« pod vodstvom Srečka Živec. Za nas je to veliko, ker moramo voziti otroke iz štirih vasi k sobotnim vajam; ostale dni so otroci pri celodnevnem pouku. Pohvalo zaslužijo zato starši in otroci; naša želja je, da bi še mnogo napredovali!
V nedeljo, 5. januarja ob 16. uri
bo v cerkvi sv. Antona Novega v Trstu
božični	k
Prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov.
našim pokojnim še nismo tako napravili. Mogoče prihodnje leto, zlasti če se zberemo na delavniški praznik 4. novembra. Ponovno pa svetujemo rojakom: ko se vozite proti Benetkam, le večkrat na kratek obisk pokopališča v Gonarsu! Izhod Z avtoceste pri San Giorgio di Nogaro in naprej so naši napisi pa tudi vprašati znamo. Obisk skupnega groba vojnih žrtev je vedno koristen: pokojnim, ker zanje molimo, živim, ker se tudi tako krepi naša narodna zavest, naša skupna hvaležnost do umrlih, čeprav nepoznanih rojakov.
ZAKLJUČEK Ko smo bili otroci, smo se smeli takoj po končani trgatvi zapoditi med trsje in
Na praznik sv. Treh kraljev bo v naši cerkvi božičnica. Pel bo zbor iz Števerja-na in domači cerkveni zbor. Začetek ob 15.30.
Smrt slovenske redovnice
Na sveti božični praznik je v provincialnem domu Šolskih sester v Trstu v Gospodu umrla s. Hortulana Kralj. Rodila se je 26. julija 1889 pri Sv. Marku niže Ptuja. Polnih 60 let je zvesto služila Bogu v naši kongregaciji. Pred zadnjo vojno je vodila zavodsko gospodarstvo v Tomaju ter bila dolgoletna modra provincialna svetovalka.'Po vojni se je preselila v Trst, kjer je preživljala svoje dneve v delu in molitvi. Kako globoko je bila njena duša vkoreninjena v Boga in v ljubezen do duš, pričajo njene zadnje besede: Jezus, Marija, ljubim vaju, rešita duše!
Naj ji bo Vsemogočni bogat plačnik!
potrgati vse paberke, ki so bili seveda naši. Našli smo manjše in večje grozde in tudi divjake smo morali potrgati, da bo trta zdrava, če smo prinesli preveč pravih grozdov, je naš oče pokregal že nekoliko okajene večje trgače, mama pa nam je dala velik kos grozdne gibanice.
Sedaj, ko nismo otroci, pobiramo druge paberke, eni so več vredni, drugi manj, eni so sladki, drugi kisli kakor so pač dnevi našega življenja. Vsekakor je kazno, da bo treba takšno paberkovanje napraviti večkrat v letu, zato pa nas mora biti več in ne samo dva ali trije in vsak vinograd moramo obrati, tudi na Goriškem, ne samo na Tržaškem. Več obiravcev najde več paberkov.
DAROVI
Za novi oltar v Bazovici: Kalc Silvana v spomin pok. očeta Ivana 5.000, družine Mezgec, Abelaf, Kalc in Pečar v spomin strica Ivana 5.000, Ivan in Lojzka Grgič namesto cvetja na grob Ivanu Kalc 2.000, prvoobhajanka Martina Čuk 5.000, ob poroki Marina Vrše in Jožko Antonič, Gro-pada, 10.000, Magda Grgič v spomin pok. Ivana Kalc 3.000, v spomin pok. Stanislava Brce žena in sin 8.000, Silvo Močnik
10.000, Zora Križmančič iz Gropade 10,000, Vlasta iz Vidma 3.000, Marija Apolonio iz Trsta 1.000, N. N. 5.000, Oblak iz New Yorka 20 dolarjev, v spomin Angela Žagar žena Pierina 9.000, sestra Antonija
5.000, Ema Križmančič 10.000, Kowolik iz Nemčije 8.000, v spomin Ljubota Križmančič žena in hčeri 5.000, Zora Presl
1.000, Marija Kalc iz Gropade 2.000, N. N.
5.000, Ana Racman 3.000, N. N. 4.000, Zofija Križmančič 1.000, Femanda Sardelli iz Bologne 10.000, Anica Križmančič 3.000, Marija Leban 10.000, N. N. 5.000, tri osebe iz Padrič 3.000, v počastitev Franeta Mezgec družina iz Banov 10.000, ob krstu Martine Gojča iz Gropade 18.000, Kristina Križmančič iz Gropade 25.000, Marija Kralj iz Padrič 7.000, družina Kalc ob smrti sina Vinkota 5.000, Vlasta Čehovin in Albin 5.000, Stanislav Kalc iz Gropade
5.000, Obersnel iz Trsta 5.000, ob krstu Jane Kalc iz Padrič 10.000, N. N. 10.000, Antonija Guštin iz Padrič 4.000, Rezi Kralj
1.000, v spomin Karla Rumez žena Marija
5.000, ob krstu Erike Doljak 19.500, Ludvik Kralj iz Padrič v spomin žene Marije
10.000, Neda Petaros 5.000, Zofka Križmančič 2.500, v spomin pok. Marije Križmančič iz Gropade 1.000, Kristina iz Gropade 2.000, ob krstu Nataše Žagar iz Bazovice 25.000 lir.
Za ogrevanje cerkve v Bazovici: Silvana Kalc v spomin pok. očeta 5.000, v spomin Vladimira Grgič žena 2.000, Mahnič 3.000, Terezina Rapotec iz Drage 10.000, Angela Križmančič 4.000, Marija Ražem 10.000, v spomin Franeta Mezgec Pepka Križmančič iz Padrič 2.000, N. N. 5.000, N. N. 1.000, Marija Kalc iz Gropade 1.000, Etta Renni iz Trsta 10.000, športnik iz Trsta 3.000, v spomin Olge Grgič sestra iz Padrič 2.000, Bruna Visintin 10.000, Miloš Rupena 5.000, Francka Pečar iz Gropade 2.000, N. N.
2.000, Gino Caputto 6.000, v spomin Pinota Rupena sorodniki 2.500, v spomin Mihaela Grgič hči Marija iz Gropade 4.000, Benedikt Križmančič iz Genove 4.000, N. N.
10.000, N. N. iz Konkonela 3.000, N. N.
15.000, Zorka Ražem 5.000, Marija Križmančič 4.000, Rometa Grgič iz Padrič 2.000 lir.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiniiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiii
Z dne 4. januarja so na voljo knjige Goriške Mohorjeve družbe
lllllllllllltllllllllllllllllllltlllllillllllllllllllillllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllltllllllllllllllllllltlllllillllllllllllllMIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllIMlillllllllllllllllllllllinillllllllllllllllHIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIHtllinilllllllllllllllllllllillllllllllllllllliH
Primorski slovenski biografski leksikon
C PSBLl 1. snopič: A - Bartol
K uvodu v snopič sem torej tu in tam izrazil nekatere pomisleke, na vsak način pa ga vsaj podrobneje prikazal. O seznamu sodelavcev bi bilo treba omeniti, da vsaj v tem prvem snopiču ne nastopajo vsa imena, ki so tam navedena; skoraj polovica je takih. Morda pa bo treba iskati vzrok za to, da so imena navedena kot »sodelavci l. zvezka«, medtem ko Predstavlja knjiga, ki jo imamo v rokah, šele l. snopič? Za ta odgovor bo treba Počakati kar na nadaljevanje dela.
S splošnimi kraticami in krajšavami smo lahko zadovoljni, nekaj več bi bilo lahko bibliografskih. V člankih pod »Prim.« so citirana nekatera dela, izpisana v celoti, medtem ko bi lahko dobila kratico, ker bodo pri nadaljnjih zvezkih še večkrat uporabljena. Je pa tudi kak
nasproten primer. (Je to zadrega tehnične narave?)
Po drugi strani — tako kakor pri avtorjih — pa je opazna vrsta bibliografskih del, ki jih v tem prvem snopiču avtorji še niso nikoli uporabili. Veljajo torej tudi te za naslednje snopiče?
Oboje kaže, da je bil nameravani obseg prvega snopiča ali zvezka obsežnejši. To upravičeno sklepamo ravno iz teh dveh elementov.
Vseh obdelanih osebnosti je 74 oz. 89, tako jih obsega črka A 41 (če upoštevamo tudi nakazane člane Abramov in Attemsov, se ta številka povzpne na 56) in črka B (nedokončana) 33, od teh eden še nekončan, če primerjamo ta gesla s SBI., vidimo, da jih je tam 13, vendar le 8 kolikor toliko popolno obdelanih, ker so bili že ali na koncu svoje življenjske do-ali pa tudi sicer so že z javnim udejstvovanjem zaključili.
Tako smemo zapisati, da je to čisto nanovo obdelanih kakih 66 biografij, odšteti je treba le tiste, ki so se nanovo pojavile v nekaterih slovenskih in jugoslovanskih povojnih enciklopedijah, toda tu varno, da
niso bile obdelane tako, kakor jih prinaša PSBL. že same te številke so dovolj zgovorne za opravljeno delo. So sicer malo več kot pesek v morje celotnega dela, vendar so tu.
Kot prva v vrsti je tu skupina ABRAMOV iz okolice Korana in iz Trsta. So sodniki, veletrgovci, profesorji, politiki, odvetniki, možje peresa. Med njimi izstopa Filip, sodnik, dva Josipa, politika in odvetnika, ter dramatik in prevajalec, alpinist in gospodarski organizator — Tren-tar. Blizu njim stoji postava Josipa AGNE-LETTA ter nadškofa AMBROSIJA (Ambrožiča). Podrobneje so tu obdelani tudi Hrvat Ivan ANDROVIČ, Italijani Elio APIH, Carlo ANTONI, ANTONINI, ASCO-LI. Med Slovenci še Zvest APOLLONIO in Mihael ARKO. Zaključujeta črko A obsežna članka o rodbini ATTEMSOV in posebej prikaz prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela ATTEMSA.
Črka B je komaj začeta, saj ne sega niti do Be. Prav tako značilna kakor za A skupina ABRAMOV je tu skupina BABIČEV (Branko, Jožko, Jože: politikov, šolnikov, igralcev). Sledijo BAČARJI in BA-
ČERJI, BAJCI in BAJTI. Med njimi je obširneje obdelan Milko BAMBIČ, Srečko BARAGA, Janko BARLE, Marica BARTOLOVA in ne do kraja objavljeni Vladimir BARTOL. Med neslovenci pa Adolf BAAR, Francesco BABUDRI, Silverio de BAGUER, Francesco BARBARO.
Če gledam na obseg, tedaj lahko ugotovim, da je približno poprečno odmerjen enemu geslu en stolpec ali dve osebnosti na stran oz. nekoliko več. To bi bilo skoraj v redu, vendar če pomislim na število osebnosti, ki bi naj še prišle na vrsto (verjetno nisem daleč od resnice, če napišem, da jih je gotovo kakih tisoč ali še več, če naj delo zajame v tako širino), se zdi skoraj, da bo treba: ali večje število osebnosti nekoliko omejiti pri obdelavi (krajšati) ali pa izpustiti vrsto manjših, ali pa raztegniti objavljanje na sorazmerno precej dolgo dobo.
Uredniški odbor bo moral tu svoj koncept gotovoda še enkrat pretehtati. In ne bo imel lahke naloge. Če smem svoje osebno mnenje zapisati, tedaj rajši vidim več osebnosti, pa čeprav na škodo obširnejše obdelave večjih. To bo pokazalo
bolj pestro podobo našega življenja in delovanja in bo vsekakor bolj izpopolnilo naš kulturni zemljevid.
Čutiti je, da je obdelava sicer v glavnem šla po določeni shemi. Tu in tam pa se rahlo pokaže razlika nekaterih piscev (prim. članek o Adamiču, Eliu Apihu in še katerega), vendar v celoti to ne moti posebno. Tudi je opaziti tu in tam neenotnost v podajanju gradiva pod »Prim.«
Ta se kaže v tem, da vsi avtorji ne prinašajo literature kronološko urejene, ponekod so tudi starejše vire dodajali kot zadnje. Pač nepopolnosti pri nastajanju članka ali naknadne in zapoznele ugotovitve.
Največja neenotnost pa je v tem, da nekateri avtorji citirajo literaturo obširno (navajajo naslove), drugi le imena avtorjev in podatke o tisku, medtem ko so tudi primeri, ko je naveden le tisk, ne pa avtorji in ne naslovi. Te razlike so precejšnje in bi jih kazalo v naslednjih snopičih izenačiti. Čimbolj popolno bi bili pisani ti podatki, tem boljši bo leksikon.
(Se nadaljuje)
SLOVENSKO KATOLIŠKO DRUŠTVO »HRAST« DOBERDOB
vabi na
božični koncert
ki bo v župnijski cerkvi v Doberdobu 6. januarja ob 14.30.
Koncert prirejajo
»FANTJE IZPOD GRMADE« ter
MLADINSKI PEVSKI ZBOR IZ DOBERDOBA
Zvečer ob 17.30 bo v župnijski dvorani film ter bogat srečolov za misijone.
Seja sindikata slovenske šole v Gorici
Odbor sindikata za slovenske šole v Gorici je na svoji zadnji seji 13. decembra 1974 razpravljal o pooblaščenih šolskih odlokih. Ugotovil je, da omenjeni odloki nimajo posebnih pravil za slovenske šole. Le dekret predsednika republike št. 416 od 31. marca 1974, ki zadeva praktično izvajanje omenjenih odlokov, določa v členu 34 slovensko zastopstvo v okrajnem in v pokrajinskem šolskem svetu in sicer v razmerju 1 :4 učnega osebja in 1:5 staršev. Po čl. 11 niso torej zastopani v okrajnem šolskem svetu slovenski ravnatelji, sindikalisti, predstavniki socialnih sil in predstavniki občin; po čl. 13 pa niso zastopani v pokrajinskem šolskem svetu slovenski ravnatelji, neučno osebje, predstavniki gospodarskih in delovnih sil. Sindikat bo zaradi tega protestiral pri pristojnih organih.
Nadalje je sindikat ponovno razipravljal o ukinitvi popoldanskega pouka. Po stikih, ki jih je sindikat imel s šolsikimi in drugimi oblastmi, je pričakovati, da bo ta akcija imela uspeh.
V zvezi z osnovno šolo v Pevmi je sindikat ugotovil, da sta na tej šoli 1. in 2. razred s skupnim poukom, četudi zakon predvideva, da v takih skupnih razredih ne sme biti več kot deset učencev. Sindikat bo zato zahteval ločitev teh razredov, na osnovni šoli v ul. Randaccio v Gorici pa peto stalno učno moč.
Nato je bilo govora o delu šolskega odbora, zlasti v zvezi s pooblaščenimi dekreti, ki jih ima šolski odbor za pomanjkljive v odnosu do naše manjšine. Ker ima šolski odbor namen izvršiti širokopotezno akcijo, da se te pomanjkljivosti odpravijo, je prosil za podporo sindikat. Ob tej priložnosti je predsednik sindikata prof. Sirk poročal o delu šolske komisije.
Božičnica v Štandrežu
Z voščili prijetnega božičnega razpoloženja in sreče v novem letu 1975, ki jih je izrekla učenka v imenu učiteljskega zbora in vseh učencev, se je zaključila božična prireditev štandreške osnovne šole, ki je bila v nedeljo 22. decembra v dvorani v štandrežu.
Celotna prireditev je lepo potekala, na odru so nastopili vsi učenci štandreške osnovne šole, nekateri z recitacijami, drugi z daljšimi prizori. Za zaključek so pod vodstvom učitelja I. Bolčine lepo zapeli nekaj božičnih melodij.
Starši in tudi drugi, ki so napolnili dvorano, so bili z nastopom zelo zadovoljni, saj so otroci pripravili z raznimi nastopi res prijetno božično vzdušje. Zato gre predvsem zahvala učiteljskemu zboru, ki je tako skrbno pripravil naše otroke. Podobnih prireditev si še želimo, saj so izraz življenjskosti šolske skupnosti, za starše pa predstavljajo prijetno zadoščenje.
Gabrje
Verniki, ki so se letos udeležili polnočne sv. maše v gabrski cerkvi, so bili prijetno presenečeni. Namesto hladu, ki je do sedaj vladal v božjem hramu, so našli toplo ogret prostor. Na pobudo msgr. Ristitsa je namreč cerkev dobila centralno ogrevanje, za kar so mu vsi farani zelo hvaležni.
Upati je, da se bo sedaj povečala udeležba pri nedeljski službi božji, ki je včasih vse preveč skromna, kajti ugovor, da je cerkev mrzla, v bodoče ne bo držal več. Obenem je prav, da bi verniki za naprej pomagali tudi pri kritju stroškov za ogrevanje, saj je cerkev last vsega župnijskega občestva in namenjena vsem v uporabo.
Lepo napredujejo tudi obnovitvena dela v župnišču, ki jih vodi zidarsko podjetje Jordan Makuc iz Gorice. Pričakujemo, da bodo na spomlad končana in se bo mogel dušni pastil', ki mora zaradi neuporabnih stanovanjskih prostorov upravljati župnijo iz Gorice, naseliti med svojimi verniki. Saj je to predpogoj, da se dušno pastirstvo uspešno opravlja.
Kako smo obhajali božič v Doberdobu
Tudi letos smo se za božič primerno pripravljali in smo se ga zato tudi resnično razveselili. Nabiranje mahu, nabava drevesca in postavljanje jaslic je močno zaposlilo mladino v dnevih pred prazniki. Pri postavljanju jaslic doma pa je pravzaprav sodelovala vsa družina, zato so v mnogih domovih lahko ponosni nanje in prav lepe so. V cerkvi so skavti postavili
jaslice, dekleta pa so okusno okrasila oltarje.
Že ves advent so se pevci pod vodstvom organista Karla Lavrenčiča zbirali k rednim vajam in naštudirali poleg običajnih še nekaj novih pesmi.
Za polnočnico in na božič se je vreme sicer nekoliko skazilo, vendar ne toliko, da bi zadržalo ljudi, ki so v velikem številu prihiteli k polnočnici in k božji službi na praznične dni. Mnogi so pri maši pristopili k sv. obhajilu in s tem dokazali, da jim je božič še vedno v prvi vrsti duhovni praznik.
Pri polnočnici nas je vse prijetno presenetil s svojim prvim javnim nastopom na orglah organistov sta Hilarij Lavrenčič, ki je dijak 2. razreda srednje šole v Gorici. Ni še dopolnil trinajst let, pa je že lepo spremljal petje in igral med vso polnočno mašo. Ko smo ga gledali za orglami in poslušali njegovo igranje, smo se z njim veselili in na novo nam je vstalo upanje, da bo naša lepa cerkvena pesem v doberdobski župniji še dolgo živela.
Naša iskrena zahvala skrbnim staršem, da so sina usmerili h glasbi, mu omogočili učenje in ga pri tem podpirali in vzpodbujali; pa tudi mlademu nadebudnemu organistu vse priznanje in voščilo, naj bi še napredoval ter se z božjo pomočjo razvil v spretnega organista in pevovodjo.
OBVESTILA
»Dan Emigranta« priredijo na praznik sv. Treh kraljev Zveza slov. kult. društev, SSG iz Trsta in Združenje izseljencev Benečije, tj. 6. januarja 1975 ob 15. uri v dvorani A. Ristori v Čedadu. Vsi prijatelji Beneške Slovenije so na to proslavo toplo vabljeni.
Premiera Ferenc Molnar j eve komedije »Liliom« v priredbi SSG v Trstu bo prvič v slovenščini v petek 10. jan. ob 20.30 v Kulturnem domu za abonma red A.
Duhovne vaje za slovenske duhovnike bodo v Domu duhovnih vaj »Le Beatitu-dini« v Trstu v dneh 1., 2. in 3. sept. 1975.
Upravni odbor Slovenskega raziskovalnega inštituta sklicuje redni občni zbor, ki bo 11. januarja 1975 ob 14.30 v prvem in ob 15. uri v drugem sklicu v Gregorčičevi dvorani v ul. Geppa, Trst, z naslednjim dnevnim redom: 1. Poročilo upravnega odbora; 2. Obračun in predračun; 3. Popravki statuta; 4. Razno.
DAROVI
Za tiskovni sklad »Katoliškega glasa«:
K. M. 10.000; A. V. B. 25.000; N. N. 2.000; N. N. iz Podgore z željo, da bi nas še drugi posnemali 5.000; Marija Brataševec 3.000; A. C, 3.000; N. N. iz Vidma 20.000; D. C. 15.000; N. N. 14.000; N. N. 20.000; družina Požar ob 25- letnici smrti Juste Požar 25.000; Frančiška Brezavšček, Gorica 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: A. V. B. 25.000; Goriško podporno društvo kot božični dar za otroke 50.000; N. N., Oslavje, 10.000; N. N. v zahvalo za milost sv. misijona v Gorici 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. N. ob 30-letnici smrti Jožka Bratuža 30.000 lir.
Namesto cvetja na grob Ane Mazora Perchnig daruje Marica Čargo za Alojzijevišče in za cerkev sv. Ivana v Gorici po 2.000 lir, za sklad Kat. glasa pa 1.000 lir.
G., Gorica daruje za tiskovni sklad Kat. glasa, za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine in za lačne po svetu po 5.000 lir.
N. N. iz Gorice daruje v tiskovni sklad Kat. glasa, za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče po 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: družina Pečenko ob prezgodnji smrti Učke Štrekelj 5.000; družina Žagar 6.000; Ema štrekelj 2.000; Kravos-Vata-Sosič 15.000; Eleonora Križman 10.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu: N. N. 25.000 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: v spomin na pok. Veto Ravber so darovali Anica in Maurizio 5.000, družina inž. Milana Sosiča pa 10.000; namesto cvetja na grob Učke štrekelj so darovali družina Trento 5.000, Anica in Maurizio 5.000, družina Boličič 10.000 lil-.
Za cerkev v Makedoniji: D. R. 6.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
tš ip	# Jsr
Olympia v novem prvenstvu
V prvi polovici januarja se bo v naši deželi pričelo odbojkarsko prvenstvo prve divizije, v katerem se bodo razne ekipe borile za vstop v meddeželno »D« ligo. Po lanskem neuspehu bo v tem prvenstvu nastopala tudi goriška Oiympia, ki bi sicer tudi letos lahko igrala v »D« ligi, a se je po dolgem in treznem razmišljanju temu odpovedala.
Moštvo se je letos precej pomladilo in novi člani imajo še premalo izikušenj za nastopanje v višji ligi, zato bi bile možnosti za obstanek v višji ligi minimalne; poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je prvenstvo »D« lige meddeželno; to pomeni, da je povezano z ogromnimi stroški (prevoz, prenočitve itd.). Vse to je vplivalo na odločitev, ki je bila težka, a neizbežna.
Moštvo sestavljajo pretežno mlajši člani, ki so začeli s treningi že meseca septembra pod vodstvom novega trenerja-igralca Franka Nardina. Trenirali so redno, najprej na odprtem, nato pa so se preselili v telovadnico, ko je mraz bolj pritisnil. Nekaj članov je medtem nastopalo na raznih mladinskih prvenstvih, tako da so zdaj skoraj vsi igralci dobro pripravljeni in pričakujejo začetek tekem z vedrim optimizmom.
Vsi mi, posebno pa oni sami, pričaikuje-mo dober nastop v letošnjem tekmovanju s pogledom uprtim na prestop v višjo ligo. Igralci mnogo obetajo, zato si želimo od njih zadoščenja.
Vendar moramo paziti, da jih ne bomo preveč kritizirali, če nas na samem začetku ne bodo povsem zadovoljili; saj vemo, da mladega igralca taikoj zajame malodušje, da potem ne more več igrati tako kot zna. Tak učinek pogostoma povzročijo prav občinstvo, tisk in podobno.
Ne smemo pa jim dovoliti da igrajo (kar se je tudi že pripetilo) brez vsake volje do zmage, mrtvo in statično. Tega jim ne bomo nikoli odpustili!
V vsaki tekmi naj dajo vse od sebe, igrajo naj zagrizeno in borbeno. Tedaj jih bomo lahko razumeli, četudi jim rezultat ob koncu tekme ne bo naklonjen.
Ob zaključku S. Z. Olympia vošči vsem članom, prijateljem in vsem športnikom uspehov polno novo leto 1975.
Kronist
★
★ ZDRUŽENJE SLOVENSKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV V ITALIJI želi obilo sreče in uspeha polno novo leto 1975.
Za slovensko duhovnijo pri Sv. Ivanu
v Gorici: Marija Brataševec 2.000; družina Mozetič, Gorica, 10.000 lir.
Za slovenske misijonarje: družina Pra-šelj 20.000 lir.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 31. dec. 1974 do 11. jan. 1975 Torek: 17.20 »Čarovnik iz Ozza«. 18.00 Življenje v gibanju. 20.00 Novoletni spored. 01.30 Novoletna oddaja. 3.00 Film. Sreda: 9.35 »Trije lešniki za Pepelko«.
11.00 Štirje letni časi. 11.45 »Poroka cesarja Janeza«. 12.15 Novoletni koncert z Dunaja. 13.30 Garmisch: Smučarski skoki.
15.30 Šport v letu 1974. 16.20 »Nikogar ni doma«, film. 16.35 »Viking Viki«, film. 17.40 »Maček s klobukom«, film. 18.15 Narodna glasba. 18.45 Kitajska. 20.00 »Vzemi denar in zbeži«, film. 21.20 »Mala Floramy«, op.
Četrtek: 9.35 Vse je okroglo od sreče.
10.00 »Volk samotar«, film. 11.20 Poletje v Grožnjanu. 14.00 Novoletne oddaje vseh jugoslov. TV. 16.40 Srečni časi. 18.20 Svet v vojni. 20.00 Dimitrije Tucovid. 21.00 Svet v letu 1974. 21.30 »Lutke mojstra Pedra«.
Petek: 15.55 Smučarski skoki iz Innsbrucka. 17.25 Pisani svet. 18.15 Kvartet Do. 18.50 Otrok in spolnost. 20.05 »Jesen Cha-yennov«, film.
Sobota: 16.25 Košarka Bosna : Zadar. 18.25 »Pellerinova hči«, film. 20.00 Chaplin.
20.30 Smučate s K. Schranzem. 21.30 »Pek iz Valorgua«, film.
Nedelja: 9.30 Svet v vojni. 10.20 Otroška matineja. 12.05 Nedeljsko popoldne. 18.15 »Vidocq«, film. 20.05 »Odpisani«, nadalj. 21.05 Šest mesecev ladje »Ljubljana«. 21.35 Športni pregled.
Ponedeljek: 16.15 Smučarski skoki iz Bischofshofna. 17.35 V znamenju dvojčkov. 18.10 Na sedmi stezi. 18.45 Nega bolnika na domu. 20.05 I. Cankar: Večeri Julijana Stepnika. 20.55 Kulturne diagonale. 21.20 Kratki filmi.
Torek: 17.30 Srečni metulj. 18.20 Življenje v gibanju. 18.50 Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. 20.05 Jugosl. mozaična oddaja. 21.05 »Sence izginjajo opoldne«.
Sreda: 17.30 »Viking Viki«, film. 20.05 »Divji planet«, film.
Četrtek: 16.50 Smuk za ženske. 18.25 Svet v vojni. 20.05 »Clochmerle«, nadalj. 21.35 Koncert.
Petek: 16.25 Veleslalom za ženske. 18.10 Ansambel B. Franka. 18.45 Doktor, pomagajte mi. 20.05 »Vulkan Krakatavv«, film.
Sobota: 12.25 VVengen: Smuk za moške. 17.35 Narodna glasba. 18.25 »Pellerinova hči«, film. 20.00 Chaplin. 20.30 Smučate s K. Schranzem. 20.40 Zabavno glasbena oddaja. 21.15 »Adamovo rebro«, film.
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Spori: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 31. dec. 1974 do 11. jan. 1975
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Dva tržaška narečna pesnika.. 19.25 Za najmlajše. 20.35 Pričakajmo skupaj novo leto.
Sreda: 8.30 Praznično jutro. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Veseli motivi. 11.15 Mladinski oder: »Darilo ubogih otrok«. 11.35 Opoldne z vami. 16.00 »Ne kliči vraga!«. Burka. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Avtor in knjiga. 19.30 Popevke. 20.30 Simfonični koncert. 21.20 Motivi iz filmov.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Nove plošče. 19.10 Verska gibanja v Italiji. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Samomorilec«, komedija. 22.15 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni slov. skladatelji. 18.45 Vokalni ansambli. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
21.20 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koneertisti naše dežele.
19.10 Zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice. 19.25 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »A. Foerster«. 21.30 Vaše popevke.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Darilo palčkov«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 16.00 Šport in glasba. 17.00 »Ne kliči vraga!«. Burka. 17.40 Folk iz vseh dežel. 18.00 Koncert. 18.50 Operetna fantazija. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba. 22.25 Pesmi za vse okuse.
Ponedeljek: 8.30 Praznično jutro. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Praznična matineja. 11.15 Mladinski oder: »Najlepše jaslice«. 11.35 Opoldne z vami.
14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 15.00 »Rdeča maša«. Tragedija. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Baročni orkester. 19.10 Sveti Trije kralji v slovenskem ljudskem izročilu. 20.30 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Stane Malič. 19.20 Za naj-mlajše. 20.35 L. Cherubini: »Anakreon«, opera.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.10 Družinski obzornik.
19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
19.10 Verska gibanja v Italiji. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Stara kokoš«. Igra. 21.55 Sprostitev ob glasbi.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni ital. skladatelji. 19.10 Irena Žerjal: »Polena«. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.45 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koneertisti naše dežele.
19.10 Liki iz naše preteklosti. 19.20 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Prošnja v božični noči«. Radijska igra. 21.30 Vaše popevke.
»Odpustki«. Tak je naslov dvojne Knjižice 56/57, ki je pretekli mesec izšla v Ljubljani in jo je moč dobiti tudi pri naših poverjenikih Knjižic. Spisal jo je teološki profesor dr. Anton Strle. Papež Pavel VI. pravi v zvezi z odpustki: »Cerkev tudi danes vabi vse svoje sinove, naj pretehtajo in premislijo, kako veliko vrednost ima prejemanje odpustkov tako za življenje posameznika kakor tudi v prid vse človeške družbe.
Večjo kraško gmajno nad Mira-marom blizu Proseka, s prekrasnim razgledom in bori, pripravno za \veekend, oddam v najem.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo