JEZIK IN SLOVSTVO letnik LXIX številka 1–2 VSEBINA Uvodnik 5 Razprave I. Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič Popotovanje motiva lepe Vide od Ivana Cankarja do Matjaža Kmecla in Rudija Šelige 11 Miran Štuhec Izbrana esejistika Matjaža Kmecla 23 Irena Novak Popov Malo v živo in bolj skozi knjige 31 Miran Hladnik Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla 43 II. Jasmina Šuler Galos Pozitivno razumevanje svobode v Cankarjevih Hlapcih 55 Matej Šekli Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? 67 Tone Smolej in Tanja Žigon Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39: Od Carla Meisla do Friedricha Halma 89 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih 105 Andreas Leben Koroška in Slovenci v luči romanopisja ali o koroškem slovenskem in nemškem romanu 123 Marijan Dović Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura 135 Jožica Čeh Steger Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami 151 III. Aleksander Skaza Starosta slovenske slavistike Matjaž Kmecl 167 Dušan Plut Spominski utrinki 171 Vladimir Osolnik V oščilo Matjažu Kmeclu ob njegovi devetdesetletnici 175 Joža Andrej Mihelič Gamsov skret pod Koglom in druge zgodbe 183 Boža Krakar V ogel Spominski utrinki na srečevanja s profesorjevo živo in vsestransko ustvarjalnostjo 193 Intervju Aleksander Bjelčevič Intervju z univerzitetnim profesorjem, pisateljem in akademikom Matjažem Kmeclom 199 Bibliografija Anka Sollner Perdih Bibliografija prof. dr. Matjaža Kmecla: 2005–2023 in dodatek k bibliografijama do 1994 in 2004 217 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 1 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 1 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Matjaž Kmecl (Foto: Miran Hladnik) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 2 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 2 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Profesorju Kmeclu Medtem na oknu vrtnice cvetijo. Angeli s krili žled pahljajo. Tu kapne kaplja, tam: Adijo!, jug spravlja v jok zaivjeno ograjo. A ni lepo: preden se cvet ospè, že je ves živ. Cvetijo vrtnice. Peter Svetina JiS_2024_1-2_FINAL.indd 3 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 3 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 4 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 4 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Aleksander Bjelčevič DOI: 10.4312/jis.69.1-2.5-8 Univerza v Ljubljani 1.20 Filozofska fakulteta AKADEMIK REDNI PROFESOR DR. MATJAŽ KMECL, DEVETDESETLETNIK Matjaž Kmecl ni le literarni zgodovinar in dramatik, znanost in dramatika sta le najplodovitejši del njegovega celovitega poglabljanja v slovensko duhovno kultu- ro. Pojav Matjaža Kmecla v literarni in kulturni zgodovini (epohalni Zakladi Slo- venije, Kratka kulturna zgodovina Slovencev) kot učitelja (na ljubljanski sloveni- stiki je učil 35 let), govornika, dramatika (čez petnajst odrskih in radijskih iger za odrasle in otroke), romanopisca (Nini), scenarista (film o Prešernu Poet), esejista (ponatiskovana Slovenska postna premišljevanja, Pisma slovenskemu prijatelju), planinca in planinskega pisatelja (S prijatelji pod macesni), politika in vzgojitelja novih sort vrtnic (med drugim Trubar in Prešeren) je enkraten in neponovljiv in ga je nemogoče predstaviti na dveh straneh, zato bralce usmerjam na poklon Marka Juvana v Jeziku in slovstvu (1994/95) ob šestdesetletnici in Mirana Hladnika v Slavistični reviji (2004) ob sedemdesetletnici. Najprej pa povejmo, da je profe- sor Kmecl predvsem in vseskozi domoljub, z vsake strani Zakladov Slovenije pa Postnih premišljevanj in literarnozgodovinskih knjig kot Tisoč let slovenske lite- rature sije ljubezen do vsega slovenskega, tu in onstran državne meje; tudi takrat, kadar je do slovenske mitologije, ki dopušča le eno resnico, recimo do našega samopomilovanja, domnevne liričnosti, aseksualne čistosti in tako dalje, kritičen (zlasti v esejih in dramah); domoljubje seva iz vsega, kar je počel in je najbrž mo- tiviralo vse njegovo razdajanja za narodov blagor (v najlepšem pomenu besede). Kmecl je Štajerec, Kumljanec; rodil se je 23. februarja 1934 na Dobovcu pod Kumom (mislim, da je »na« Dobovcu bolj prav kot »v« Dobovcu), kmalu pa se je družina preselila na sončno stran v Podkum, takratni Šentjurij. Starša sta bila JiS_2024_1-2_FINAL.indd 5 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 5 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 6 Aleksander Bjelčevič učitelja, ustvarila sta lep šolski rožni vrt, se s tristopetdesetkubičnim motorjem vozarila po deželi in nabirala cepiče novih vrtnic, oče jih je cepil, mama slikala, »sam pa sem tudi malo nor od njih«. Okrog so bili hribi, med njimi Rodež (865 m), kamor sta starša pač neko pomlad pripeljala svoj naraščaj, »in od tistega tre- nutka naprej tudi obstajam: s sanjsko podobo zgodnje pomladanskih Grintavcev in Triglava«. Rože in hribi so najbrž njegova najintimnejša ljubezen; če se slučajno vidiva ali slišiva, najprej vpraša, »Vi pa še hodite v hribe, a ne?« Pred in po drugi vojni je učiteljem delovno mesto določalo ministrstvo, zato sta se starša selila in je gimnazijska leta preživel v Velenju. V Ljubljani je hotel študirati gradbeništvo, pa je prej kot stavbo gradbene fakultete našel slavistiko in vpisal slovenščino in srbohrvaščino − ena od zgodb, ko slučaj usmeri človeka (ni edina, znan srbski pisatelj, Kmeclov mlajši sodobnik, ki je prišel v Beograd študirat medicino, je takisto prej našel zgradbo pravne fakultete). Po diplomi je prišla vojaščina in tam ga je dotekel poziv Marje Boršnik, naj pride za asistenta. Slovenistika in njena literarna zgodovina sta bila takrat v kadrovskem razcvetu in novem višku: malo starejša Boris Paternu in Franc Zadravec in njegova generacija, Helga Glušič in Jože Koruza. Bila so leta imanentne interpretacije, Glušič, Kmecl, Zadravec in rusist Aleksander Skaza so 1965 izdali manifestno knjigo Lirika, epika dramatika (osebno: po osnovno- in srednješolskem navdušenju nad interpretacijami v zbirki Sto romanov je bila njihova filološka analiza pravo razsvetljenje). Doktoriral je 1970 iz naratologije in genologije (Novela v literarni teoriji, 1975), šel študijsko v Moskvo in bil od leta 1982 redni profesor za slovensko literarno zgodovino in za teorijo. Osemdeseta so bila po Titovi smrti politično burna, zato je zaskrbljen za slovenstvo vstopil v politiko, pravzaprav pa že 1979 z ustanovitvijo Jezikovnega razsodišča (manj znano je, da je v začetku sedemdesetih kot predsednik komisije za srednješolske programe vanje hotel vključiti informacije o emigrantskem slov- stvu): postal je kulturni minister in član Kučanove ekipe, ki je reformirala Komu- nistično partijo Slovenije. Njegove nazore je Božo Repe (Matjaž Kmecl kot poli- tik, Jezik in slovstvo 2014) označil za socialdemokratske oziroma levo-liberalne, o čemer se lahko prepričamo iz knjige Pisma slovenskemu prijatelju (1989), kjer sta s Tarasom Kermaunerjem popisala (kulturno)politično vzdušje osemdesetih. Na volitvah 8. aprila 1990 je bil izvoljen v petčlansko predsedstvo novonastaja- joče države Slovenije (član predsedstva je bil tudi fakultetni kolega Dušan Plut), z njenim nastankom pa je svoje politično poslanstvo opravil in politiko kmalu zapustil. Ker ga je alma mater sprejela obotavljajoče (gl. tukajšnji intervju), se je leta 1994 upokojil. ‒ Bil je dekan Filozofske fakultete, urednik Jezika in slovstva, pa v šestdesetih sourednik revije Problemi, pa predsednik sveta SNG Drama, pa predsednik sveta Triglavskega narodnega parka (skupnega dela se spominja Joža Mihelič), pa …, tega je res veliko (gl. spletno stran SAZU). Najbrž eden najbolj vsestranskih in za narod razdajajočih se Slovencev. Kot študentu sta mi njegovi knjigi Rojstvo slovenskega romana in Od pridige in kriminalke (pomen Kmeclovega zgodovinopisja v tej številki revije razgrne Irena Novak Popov) pa tokrat pokazali kulturnopolitične in jezikovne pogoje za precej avtohtoni nastanek slovenskega pripovedništva (Kmecl je konkretiziral, kar sem JiS_2024_1-2_FINAL.indd 6 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 6 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 7 Akademik redni profesor dr. Matjaž Kmecl, devetdesetletnik istočasno prebiral v bolj abstraktni Hauserjevi Socialni zgodovini umetnosti in li- terature). Kot učitelj pa posegam po Tisoč let slovenske literature in monografijah o Jurčiču in Levstiku (o Levstikovi bojevitosti v tej številki piše Marijan Dović). Kmecla kot literarnega zgodovinarja zanima vse (napisal je okoli petnajst knjig in na stotine člankov, gl. bibliografijo Anke Sollner Perdih): slovenskost Brižin- skih spomenikov (o njih Matej Šekli), slovenski miti (o njegovi demitizaciji Lepe Vide Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič), humor baročnih pridigarjev, pa recimo v Krstu pri Savici »nestrpen odnos med kulturo in naturo« (v drami Bo- hinjska miniatura Kmecl pripiše, kar je Prešeren zamolčal), celo zvočnost poezije (o zvenečnostni semantiki imen literarnih oseb Tim Pogačar). Srčno je navezan na Koroško in njeno literaturo, Lebnov prispevek je povabilo k branju koroških pisateljev in pisateljic. ‒ Od Kmecla profesorja, pisatelja, akademika smo se štu- denti in pedagogi naučili tudi zadržanosti do elitizma, celo snobizma, v ukvarjanju z literaturo; literatura opravlja tako veliko nalog, v njej je zelo veliko »socialnih zvrsti« (rečeno jezikoslovno), da je prav poznati vse in jo pogledati z vseh koncev (spet k jezikoslovcem: tudi oni ne raziskujejo in poučujejo le knjižnega jezika). Pa saj je kvaliteta, kot je pionirsko pokazal njegov učenec Miran Hladnik v knjigi Trivialna literatura, tako spremenljiva kategorija, da morajo kanon stražiti poseb- ne ustanove, recimo šole, pa še tam se kurikulum spreminja. Neelitistično razu- mevanje literature je najbrž razlog, da je Kmecl spremne besede pisal tudi manj etabliranim besednim umetnicam in umetnikom. Med slavljenčevimi brezštevilnimi talenti govorništvo ni zadnje, vabili so ga in ga še na vse mogoče kulturne prireditve, kakšno hecno peripetijo je ovekovečil v (ponatiskovani) knjigi Slovenska postna premišljevanja, ganljivih esejih (so pač postni) o slovenski »mitologiji«, kulturi in politiki v njeni zemeljski vsakdanjo- sti (v pričujoči številki eseje analizira Miran Štuhec). Eseje lahko beremo tudi kot dopolnilo njegovim dramam, posvečenim večinoma demitiziranju slovenskih ljudskih, zgodovinskih in književnih mitov (Juvan 1994), mednje v prvi vrsti so- dita najbolj arhetipska in sveta mita o slovenskem samožrtvovanju in preživetju Lepa Vida in Črtomir (Bohinjska miniatura) pa tudi značajsko ekscentrične kul- turne ikone Lovro Toman, Andrej Smole in Levstik. Literarna medbesedilnost, parodična in satirična, je temeljna poteza tudi »staromodnega romančiča« Nini, malo šokantnega realističnega obrata od tavčarjanske sentimentalnosti v banalno in sebično resničnost. Kmecl kot strasten gornik, izjemen fabulist in anekdotist, ki zna prebrati človeške značaje, slišati in zapisati vse mogoče socialne zvrsti jezika (Buldožerjev in Don Mentonyjev kitarist Žan Zmazek je povedal tole anekdoto: »ko smo izdali Dobro mrho, sem šel na Vič k mehaniku, kjer je bila vrsta. Eden od čakajočih je bil dr. Matjaž Kmecl. Pristopil je k meni in mi rekel: ‚Tale ljubljanščina. Kar tako nap- rej.‘«), je napisal eno najizvirnejših gorniških knjig S prijatelji pod macesni (v plodnem štiriletju 1978, 1979 in 1981 so izšle kar tri znamenite: Macesni, Mah- kotova Sfinga in Zaplotnikova Pot). Knjiga zaradi dosledne vedrosti, humornih anekdot, ki me vedno spravijo v glasen smeh, in žlahtnega visoko pogovornega JiS_2024_1-2_FINAL.indd 7 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 7 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 8 Aleksander Bjelčevič jezika 1 zelo izstopa iz vse slovenske gorniške literature. Najbolj osebna Kmeclova knjiga pa je »popolnoma nepomemben pogovor o življenju« Sveti Lenart, vrtni- ce in gamsov skret, 2 ki se začne s kandidovskimi besedami: »Zmeraj, kadar me življenje pohodi, globoko vzdihnem in si rečem: ‚Nič, bom pa solato zalival!‘ To pomeni, da se za ničemer več ne bom pehal, kar ni vredno; življenje je prekratko.« *** Še beseda o pričujočih razpravah: prva skupina pogleda na slavljenčev opus in pa njegovo prisotnost na spletu (Miran Hladnik), večina avtorjev je pod Kmeclom tudi študirala; druga skupina z njim deli nekatera raziskovalna področja, avtorji so njegovi učenci (Jasmina Šuler Galos) ali pa vsaj malo tudi dediči (Jožica Čeh Steger, Tone Smolej in Tanja Žigon): v tretji skupini so njegovi sodelavci in po- kažejo Kmecla kot »kulturno političnega delavca«, kot so včasih rekli, in Matjaž Kmecl je res delavec, garač, še vedno. ‒ Zaključujem osebno: ko sem podedoval profesorjev predmet Slovenska književnost 19. stoletja, sem šel k njemu po pe- dagoške, strokovne in podobne napotke. Napotek je bil eden: »Vse smete, samo dolgočasni ne smete biti.« Dragi profesor, te razprave so nastale za vaš devetdeseti rojstni dan, z njimi vam želimo vse najboljše. Aleksander Bjelčevič, urednik tematske številke 1 Je zgled, kakšen sme biti in naj celo bo jezik gorniške knjige: mnoštvo socialnih zvrsti in pripoved- nih perspektiv. 2 Gamsov skret so travne blazine in skalni razgledniki, kjer firbčni gamsi in kozorogi po kosilu najraje počijejo. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 8 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 8 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 I. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 9 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 9 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 10 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 10 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Mateja Pezdirc Bartol DOI: 10.4312/jis.69.1-2.11-21 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta Tomaž Toporišič Univerza v Ljubljani Akademija za gledališče, radio, film in televizijo POPOTOV ANJE MOTIV A LEPE VIDE OD IV ANA CANKARJA DO MATJAŽA KMECLA IN RUDIJA ŠELIGE Razprava se ukvarja z zanimivim delom še precej neraziskanega dramskega opusa Matjaža Kmecla, v katerem avtor variira slovenski mitični motiv lepe Vide. Analizira njegovo monodramo Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, s katero avtor vstopi v dialoški odnos z nizom slovenskih avtorjev in avtoric, ki v svojih delih interpretirajo ta ključen mit v slovenski literaturi. Igra je »nekakšno nadaljevanje Can- karjeve Lepe Vide« (Kmecl), ki pa je razumljeno predvsem kot občasno sklicevanje na motiviko. Po eni strani nas bo zanimalo razmerje Kmeclove Lepe Vide do Cankarjevega »izhodiščnega« besedila, po drugi strani pa se bomo posvetili dvema interpretacijama motiva lepe Vide v 1970-ih letih, ko sta Ma- tjaž Kmecl in Rudi Šeligo na novo osmislila, reinterpretirala motiv v inovativne izpeljave, ki ju bomo primerjali in umestili v širši kontekst sodobne slovenske drame. Če je bila Cankarjeva Lepa Vida že privid hrepenenja in je imela tudi Šeligova Vida več obrazov ter je pri tem poskušala formalno slediti zgodbi ljudske pesmi, a je z reinterpretacijo lirskega dela ponudila svoje in deloma novo videnje lepe Vide, je prav Kmecl tisti, ki radikalno prekinja slovenski mit ter ga osvobodi Prešernove razklanosti in Cankarjevega hrepenenja. Ključne besede: slovenska dramatika, lepa Vida, demistifikacija, Matjaž Kmecl, Rudi Šeligo The journey of the beautiful Vida motif from Ivan Cankar to Matjaž Kmecl and Rudi Šeligo The essay revolves around an intriguing part of the still relatively unexplored dramatic opus of Matjaž Kmecl, in which the author explores the Slovenian mythical motif of the beautiful Vida. The analysis focuses on his mono-drama Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta (Beautiful Vida or the Problem of Saint Ožbalt), through which the author enters into a dialogical relationship with a series of Slovenian authors who interpret this key myth of Slovenian literature. The play is a specific continuation of Cankar’s Beautiful Vida, primarily through occasional references to the central motif. On the one hand, the essay will explore the relationship between Kmecl’s Beautiful Vida and Cankar’s prototext. On the other hand, attention will be given to two interpretations of the motif of the beautiful Vida in the 1970s, when Matjaž Kmecl and Rudi Šeligo reimagined and reinterpreted it in innovative ways. These interpretations will be compared and placed in the broader context of contemporary Slovenian drama. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 11 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 11 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 12 Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič While Cankar’s Beautiful Vida was already a vision of longing, and Šeligo’s Vida attempts to formally follow the narrative of a folk song but offers its own and partly new vision of Beautiful Vida through the reinterpretation of lyrical work. But it is Kmecl who radically breaks away from the Slovenian myth, freeing it from Prešeren’s dichotomy and Cankar’s longing. Keywords: Slovenian drama, Beautiful Vida motif, demystification, Matjaž Kmecl, Rudi Šeligo Uvodna izhodišča Dramski opus Matjaža Kmecla že na prvi pogled kaže na avtorjevo poznavanje slo - venske literature in kulturne zgodovine, saj v svojih delih variira slovenske mitične motive, biografije znanih Slovencev, zgodovinske dogodke in literarne fenomene, na kar nakazujejo že nekateri naslovi dramskih del: Intervju, Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikdar več, Levstikova smrt, Andrej Smole – znameniti Slovenec, Marjetica ali smrt dolgo po umiranju, Mu- tasti bratje, Bridkost po slovensko, Zgodnja leta slovenske državnosti: večer v čital- nici idr. Svoja dramska dela najpogosteje označi z zvrstnimi oznakami igra, drama, monodrama, pomemben pa je tudi njegov opus za radio in televizijo, od radijskih iger in televizijskih scenarijev. Predmet pričujoče razprave bo njegova monodrama Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, s katero vstopa v dialoški odnos z nizom slovenskih avtorjev in avtoric, ki v svojih delih interpretirajo ta, verjetno najbolj znan in trdoživ mit v slovenski literaturi, katerega začetki segajo v čas med 9. in 11. stoletjem, ko je nastala ljudska pesem. Literarne obdelave lepovidskega motiva naj - demo v vseh treh literarnih zvrsteh od nastanka ljudske pesmi pa vse do danes in to pri najvidnejših predstavnikih posameznih obdobij. Matjaž Kmecl uvodoma zapiše: Igra je pisana kot nekakšno nadaljevanje Cankarjeve Lepe Vide; oseba v njej je gledališki kritik in mora takoj po predstavitvi Cankarjeve drame napisati njeno razla- go in kritiko. Vendar je »nadaljevanje« mišljeno predvsem kot občasno sklicevanje na nekaj; saj je sicer v vseh prvinah samostojno, zaokroženo in samozadostno besedilo. (Kmecl 1977: 6.) Prav zato nas bo po eni strani zanimalo razmerje Kmeclove Lepe Vide do Cankar- jevega izhodiščnega besedila, po drugi strani pa motiv lepe Vide v 1970-ih letih na novo interpretirata in vsak po svoje osmislita in poantirata prav Matjaž Kmecl in Rudi Šeligo, zato bomo primerjali njune inovativne izpeljave. Cankarjeva ritmična ekstaza slovenskega jezika Ivan Cankar ni prvi, ki je motiv lepe Vide ubesedil v dramski formi, že leta 1893 je Josip V ošnjak napisal dramo z istim naslovom, v kateri je naslovna oseba pri- kazana v različnih družbenih vlogah, kot hčerka, žena, mati, gospodinja in lju- bica. V ošnjak motiv lepe Vide poveže s tematizacijo meščanskega zakona brez ljubezni, ženska, ki greši, je kaznovana, svojo naivnost in nezvestobo pa plača s smrtjo. Odkrito govorjenje o čustvih je izjemno moderno in zagotovo novost JiS_2024_1-2_FINAL.indd 12 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 12 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 13 Popotovanje motiva lepe Vide ... v takratni slovenski dramatiki, ki napoveduje kasnejša realistična dramska dela Zofke Kveder in Alojza Kraigherja (Pezdirc Bartol 2017: 152–153). Ivan Cankar se od V ošnjakovega modela popolnoma odvrne, saj osnovno zgodbo napolni s svojimi stalnimi problemskimi jedri: nasprotje med stvarnostjo in sanjami o lep- šem, resničnejšem, polnejšem svetu ter s tem povezan osrednji motiv hrepenenja in smrti. Cankarjeva Lepa Vida, ki je izšla za božič 1911 z letnico 1912 ter bila premierno uprizorjena 27. 1. 1912 v Deželnem gledališču v režiji Antona Verov- ška, je dolgo časa ostala v ozadju, deležna je bila več pomanjkljivih interpretacij, tudi odklanjanja, saj je besedilo v marsičem drugačno od Cankarjevih predhodnih dram, zlasti v njem ni več socialne akcije. Drama je pomensko odprta v več smeri, v ospredju pa so ljudje z roba, motnih oči, blodnjavi, bolni, ki so se odpovedali ak- tivizmu: bolni študent Poljanec, stari delavec Damjan, zapiti pisar Mrva, 15-letni študent Dioniz, ki bivajo med življenjem in smrtjo, sanjami in resničnostjo, pogre- znjeni v proletarsko okolje Cukrarne. Čakajo lepo Vido, ki je njihova odrešilna misel, simbol upanja in življenja, vendar ne v ljubezenskem ali erotičnem smislu, saj je Cankarjeva Vida za razliko od ljudske pesmi in drugih upodobitev otroška, mladostna, nedolžna, z rdečo rožo v laseh, deluje kot sanje, privid, pride in odide. Vida je cilj hrepenenja naštetih oseb, hkrati pa je tudi sama hrepeneči subjekt, večno na poti, brez obstanka. Vida ne odide na španski dvor, temveč z mladim posestnikom Dolinarjem v meščansko vilo ob jezeru, kamor je postavljeno 2. de- janje. Cankar kot kontrast sopostavi drugačen, a enakovreden pogled na življenje, bivanjski princip, zavezan in uresničljiv znotraj empiričnega, materialnega sveta, katerega zastopnika sta Dolinarjev prijatelj zdravnik in bivše dekle Milena. Zanju je hrepenenje negativno čustvo, znamenje bolezni, zapravljanje časa in življenja, saj obstoječi svet ponuja toliko veselja, svetlobe in smeha. Vida je tako spoznala lepši svet, bila je v paradižu, a hrepenenje je esencialno bistvo njenega obstoja: Vida: O dragi, kako bi na pot z menoj, ko tej poti nikoli ni konca? Zahrepenelo se mi je, da bi videla, kakšno je življenje v soncu. Luč je in radost, bajka in paradiž. Meni pa se je v soncu preveč bleščalo, ob veseli pesmi je bilo žalostno moje srce, žalostno od hrepenenja, ki ne ve ne kod, ne kam … o, tako žalostno, da sem jokala, prejokala vso vročo, pusto noč, ves dolgi, svetli dan … Paradiž ni moj dom, pot je moj dom … Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo … (Cankar 1969: 96.) Drama se v 3. dejanju ciklično vrne na začetek, v središču pa je bolni Poljanec, ki čuti, da prihaja zadnja ura. Prehod iz življenja v smrt Cankar prikaže kot svečan, svatovski trenutek, kjer se pojavita Dioniz in Vida, kot ženin in nevesta, Cankar pa veliko pozornosti nameni odrskim efektom, prizor spremlja glasba, svetloba, potem pa se vse temni in je noč. Krog življenja in smrti, njegovo brezkončnost, večno hrepenenje Cankar zaobjame v simbol rože čudotvorne, ki se pojavi v vlo- ženi pesmi. Ta žene človeka na pot, je njegov utrip srca, upanja in vztrajanja, a hkrati simbol večnega razočaranja, bridkosti in temeljne neizpolnjenosti. Večina takratnih kritikov je opazila sorodnosti z Maeterlinckovimi simbolistični- mi dramami, hkrati so ugotovili, da je forma drame novost, kajti njena glavna moč JiS_2024_1-2_FINAL.indd 13 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 13 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 14 Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič je v jeziku in občutenju, medtem ko je dejanja malo. Posledično so jo označili z zelo različnimi oznakami: nežna, sentimentalna lirska pesem, krasna pesem v prozi, odrska umetnina, ki je v lepe besede odeta izpoved, slavospev jeziku pa so tudi besede Otona Župančiča, ki je o Lepi Vidi zapisal, da je »ritmična ekstaza našega jezika, slovesna velika maša slovenske besede« (Cankar 1969: 222). Tudi Cankar sam je Izidorju Cankarju povedal: »dolgo sem jo nosil v srcu, in ko je bila na papirju, sem z začudenjem opazil, da je pesem in ne drama, kar bi imela biti« (Puhar 2016: 130). Že iz naštetih oznak razberemo, da je Lepa Vida sestavljena iz heterogenih elementov, saj je preplet dramskih in lirskih prvin, je žanrski hibrid. Drama pomeni spremembo pogleda na življenje, v ospredju ni več spopad z dru- gim in posledično spreminjanje sveta, temveč se dogajanje preseli v človekovo notranjost, novo občutenje sveta pa zahteva tudi drugačno formo, saj ni več v ospredju konflikt, temveč stanje intime. Ker je simbolistom prava resničnost samo tista, ki je del nadčutnega, realno neotiplji- vega in nedosegljivega sveta (sanje, prividi, spomini, blodnje, vizije, zamaknjenja, otroške predstave o svetu, času), jim govorica, oprta na realnost, ne ustreza. (Poniž 2006: 61.) Notranji ustroj drame tako ne sledi več klasičnim dramaturškim pravilom, tem- več smo priča razpadu sklenjene fabule, fragmentarizaciji, lirizaciji, v dramo sta vkomponirani tudi dve pesmi, vse to nakazuje izrazito subjektivno doživljanje (Pezdirc Bartol 2018: 193). Dramska oseba ni več dejavna, temveč trpna in medi- tativna, posledica je statično gledališče, kjer namesto dejanja prevladuje atmosfe- ra tesnobnega pričakovanja, prisluškovanja neznanemu in čakanja na smrt (Kralj 1999: 27–29). Cankar je tako ob lepovidskem motivu prvi sistematično uvajal v slovensko dramatiko simbolistične prvine, njegova Lepa Vida pa je inovativna oblikovna in vsebinska prelomnica z realistično dramatiko 19. stoletja. Kmeclova Lepa Vida in problem svetega Ožbalta Matjaž Kmecl, katerega reinterpretacija in avtorska predelava motiva lepe Vide je bila uprizorjena dobro leto pred Šeligovo pod naslovom Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, izdana pa leta 1977, je v primerjavi s Cankarjevo in Šeligovo, mogoče pa tudi s skoraj vsemi drugimi reinterpretacijami motiva v slovenski lite- raturi, izrazito metagledališka in esejistična in v veliki meri tudi aktualistična re- interpretacija in včasih že čisto parafraza lepovidskega mita. Podobno kot Cankar- jeva Lepa Vida je zvrstni hibrid tudi Vida izpod peresa Matjaža Kmecla, a povsem drugače, na kar nakazuje že podnaslov dramska marginalija za eno samo osebo. Je monodramska, eseizirana, strukturirana neklasično, nekje med monodramo in dnevniškim zapisom, motiv in njegovo obdelavo pa vpelje skozi metagledališki lik gledališkega kritika Milka, ki po premieri Cankarjeve Lepe Vide vpelje temati- ko razkola med hrepenenjskim idealom in pesniškim jezikom Cankarjeve igre na odru ter realnostjo njene premierske publike s komentarjem: JiS_2024_1-2_FINAL.indd 14 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 14 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 15 Popotovanje motiva lepe Vide ... Končno pa še ta strahotna diskrepanca: tam gori vzvišene besede, neizpolnjena hre- penenja, umiranja, angelska človečnost, lepa Vida, spodaj sprejem, ki zaudarja po zadržanih prdcih, popraskani koži, s slabotnim, ampak toliko bolj ogabnim pridihom po cenenih parfumih, po faks helizimu in klorofilni zobni pasti. Kako naj gre to sploh skupaj … (Kmecl 1977: 11.) Kmeclov parataktičen in velikokrat polemičen monolog gledališkega kritika Mil- ka, ki mora napisati kritiko in razlago Cankarjeve Lepe Vide oziroma gledališke predstave, v kateri v vlogi Vide nastopa igralka Maja, velika kritikova ljubezen, je tako po metagledališki zasnovi bližje Cankarjevemu dvostranskemu osnutku farse Žalostni konec umetnosti, kjer nastopata pisatelj Ivan Cankar in igralka Josipina Kreisova, ki je igrala Jacinto v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (Cankar 1969: 113–114). Hkrati pa nas Kmeclov monolog nekoliko spominja na Jovanovićeve pozne igre, npr. metagledališkost njegove parafraze Brechtove Matere Korajže, naslovljene Uganka Korajže, hkrati pa tudi na nekoliko pozabljeno metagledali- ško mojstrovino Vitomila Zupana Barbara Nives ali Angeli in živali (1974). Kritik Milko težko piše, saj ga skorajda avtofikcijsko preganja neskladje med idealizirano Cankarjevo podobo Vide in med igralko Vido, Majo, ki je čutna in lahkomiselna. Zaljubljeni kritik Milko (ki je hudomušno karikiran) se znajde v precepu: ne more uskladiti dveh tipov lepe Vide, Cankarjevega tipa ženske Vide, za katero ve, da je nekonkretna, da je fikcija in lepe sanje, ter igralke Maje, ki je čutno in čutna pred njim, tukaj in zdaj ter ga bega in spravlja v obup, ki je čisto oseben. Nima poguma, da bi se ji približal in se z njo ljubil, zato naredijo to drugi namesto njega. Posledično zapade v blodnje ljubosumnosti, v katerih ga Vida pre- računljivka, ki na »obali gotovosti čaka na moža, ki ga bo veter prinesel v čolnu«, preprosto spravlja iz tira. Kmecl si kot izvrsten literarni teoretik in zgodovinar v svoji dramski etidi privošči medbesedilne igrice in hudomušnosti. Kritik Milko je prepričan, da je ženska za moškega pot, ki pelje v pogubo, kar mu potrjuje tako rekoč vsa slovenska litera- tura: Trubarjevi in Svetokriškega citati o ženski kot pogubi ga še bolj utrdijo v razmišljanju, da se ni dobro pehati za žensko. Kmecl tako postavi igrivo in precej nagajivo tezo, da je lepo Vido gnalo na morje dejstvo, da je morala pobegniti pred s krizo spola zaznamovanimi neodločnimi moškimi. Tako Kmecl v primerjavi z ostalimi interpreti mita izvede preobrat in se namesto na žensko junakinjo in njeno hrepenenje osredotoči na svet moških. S tem ironizira Cankarjeve hrepeneče in trpeče moške, ki čakajo, da jih bo Vida rešila. V tem smislu je zelo drugačen od Šeliga, ki tudi tematizira spol, a na čisto drugačen način, saj kot opozarja Katja Mihurko Poniž (2009), izpostavi moške kot predstavnike fizične moči. Foucaul- tovski svet nadzorovanja in kaznovanja je tako predvsem svet omejevanja pravic žensk, udejanjajo ga klasični nosilci patriarhalnega nasilja. 1 1 Katja Mihurko Poniž (2009: 243) tako zapiše, da se Šeligova Lepa Vida na španskem dvoru »vrača v čase, ko je telo po Foucaultu še »glavna tarča kazenske represije«. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 15 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 15 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 16 Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič Hkrati pa se tudi sam (kar za literarnega zgodovinarja nikakor ni neobičajno) z veliko mero lucidnosti in tudi nagajivosti zateče k ljudski tradiciji, točneje k pesmi o svetem Ožbaltu. 2 Kot je zapisal Jože Pogačnik (1988), je sveti Ožbalt tip moža, ki ga Vida zapušča, v razvoju zgodbe pa vse bolj izgublja individualni značaj ter dobi- va etnopsihološke karakteristike. Legenda o svetem Ožbaltu ima za etnično skupino, v kateri je nastala, enak pomen, kakor mit o lepi Vidi. Ožbalt je fenotip moškega, lepa Vida fenotip ženske, oba sta komplementarna. (Pogačnik 1988: 255.) Podobno opozarja tudi Marko Terseglav (1999: 295): »Kmecl sam oz. njegov kritik Milko pravi, da je sv. Ožbalt drugi del lepe Vide: ‚čudaški mit, sramežlji- vo skrivan.‘ Sramežljivo je bila skrivana Ožbaltova nemoč, saj trideset let ‚ves kosmat in sam živi sredi puščave, ne da bi vedel, zakaj so ženske na svetu.‘«, s čimer »Kmecl spet ironizira literarni hrepenenjski mit.« Kmecl predela motiva lepe Vide in svetega Ožbalta tako, da slednji lepi Primor- čici, ki je za morjem, pošlje prstan in pismo. Ptica po različnih peripetijah srečno prinese vse k Primorčici kot znamenje, da je le pri Ožbaltu velika in zvesta lju- bezen. Kmecl vse like reinterpretira v skladu s svojo dramsko domislico. Lepa Primorčica alias lepa Vida si želi junaškega moža, ki bo sam prišel za morje po nevesto, zato mora ostati Ožbalt sam, »sredi kamnite alpske puščave«. Kmecl skozi besede svojega junaka, gledališkega kritika Milka, pravi, da je sveti Ožbalt drugi del lepe Vide: »čudaški mit, sramežljivo skrivan«. Tako (v skladu s svojo poetiko, ki je ves čas medbesedilna, medliterarno zvrstna in aktualno-politična) ironizira literarni hrepenenjski mit, demitizira Ožbaltovo svetost, ki je svetost, porojena iz strahu. Demistifikacija je v tej (in nekaterih drugih igrah) nasploh eden najbolj pogosto uporabljanih Kmeclovih literarno-dramsko-esejističnih postopkov. Demistificira najprej Vido, ki je že zgubana in postarana vseeno sprejela Ožbaltovo leta zadrže- vano slo. Za konec pa farsično obračuna še s slovensko provincialno mitomanijo, za povrhu pa še z nekaterimi akterji literarne zgodovine in literature nasploh: S svetim Ožbaltom se smeji v pest lepa Vida! – Takšen je premislek, če študiozno pobrskamo malo ob strani, pogledamo k Matiji Ziljskemu, pa v Grafenauerja; seveda ne v Nika Grafenauerja, ta se prehitro razjezi, tudi ne Boga, ker preveč hiti govoriti, marveč v starega Grafenauerja; tam je vse črno na belem. (Kmecl 1977: 24.) 2 Kmeclov dialog z ljudsko pesmijo in predelave le-te lepo opiše Marko Terseglav v razpravi »Zgodba nesrečne Lepe Vide v sodobni slovenski dramatiki«. Po ljudski pesmi je sv. Ožbalt puščavnik, ki mu ni »glihe«, zato je tudi težko za nevesto. Le daleč za morjem je lepa Primorčica, kateri Ožbalt pošlje prstan in pismo. Ptica srečno prinese vse k Primorčici, čeprav z velikimi težavami. Prstan namreč pade v morje, požre ga riba, ki pa jo dobi Primorčica za kosilo. Ta prstan je za Primorkinjo znamenje, da je le pri Ožbaltu velika in zvesta ljubezen. (Terseglav 1999: 295.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 16 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 16 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 17 Popotovanje motiva lepe Vide ... Šeligova magijsko-hrepenenjska lepa Vida V primerjavi s Kmeclom in še posebej v primerjavi s svojimi proznimi, izrazito modernističnimi in reističnimi romani, ki razgrajujejo literarne forme romana, je Šeligo svojo verzijo lepe Vide izgradil manj strukturno-formalno radikalno ter jo podobno kot Cankar zgradil na motivu hrepenenja, a se je pri tem primarno vseeno osredotočil na lastno poetiko in tematsko-problemske sklope. V teh je, kot poudar- ja Silvija Borovnik, podobno kot v prozo tudi v dramatiki najpogosteje postavljal lik vsakdanjemu, običajnemu življenju odtujene ženske, ujete v naučene, privajene in prisiljene vzorce vedenja, zato pa prikrito in tem bolj intenzivno hrepeneče po drugačnem, polnejšem bivanju. (Borovnik 2005: 64.) Serija teh junakinj se začne že z njegovo prvo igro Kdor skak tak spak leta 1973, ki v dramatiko vpelje tip junakinj, ki smo jih srečali že v prozi, konkretno v Triptihu Agathe Schwarzkobler. Šeliga zanima »pozabljeni, potlačeni človek«, ki ga njego- va dramatika kot »magijsko gledališče kliče v sedanji čas, je tako imenovani arha- ični človek oz. človek magijsko-mitske kulture« (Šeligo 1978: 80). Taras Kerma- uner zato opozarja, da je prav novela Triptih Agate Schwarzkobler leta 1968 prva razvila pomensko strukturo, ki je postala bistvo njegove literature, tudi dramatike: V Triptihu se odkrije, da delo ni bit; da je prazno; da je programirano po logiki Po- gona, ki je drugo ime za brezpomembno, jalovo, avtistično, mrtvo družbo. Človek je sicer postal reč, a skazalo se je, da ta reč – kot reč – ni bit, ampak le družbena vloga, funkcija, nekaj, kar igra tujo igro, igro sistema. Vendar se Šeligo reizmu ne more kar tako odpovedati; preveč je investiral vanj. Enako kot se mu ne morejo ostali člani njegove grupe ali oblikovalci njegove pomenske megastrukture, Šalamun, Jesih, Jovanović. Zato v Šeligovi literaturi še naprej reč kot vloga in kot bit koeksistira z drugimi, novimi odrešilnimi momenti. (Kermauner 1997/1998: 5.) Tudi zanj Vidin problem ni rešljiv, saj se na vsaki novi obali hrepenenja prične novo in Vida plove od obale do obale, od Cankarjevega brega do brega. Zanimiva pri tem je Šeligova invencija, ki v treh dejanjih prinaša tri časovne inkarnacije podob lepe Vide. Najprej kot predvojne meščanke, potem žene poslovneža, ka- terega dom in svet ne dopuščata realizacije Vidinih želja in sanj. Šeligo je tako ustvaril lik ženske, ki se inkarnira in reinkarnira v različnih obdobjih, prostorih in časih. Razbil je klasično enotnost časa in nas popeljal v srečanja Vide kot pred- vojne meščanke, kot boginje in demonskega bitja, kot dojilje in dvorne dame na španskem dvoru v 16. stoletju ter končno služkinje in matere v sedanjem času. Časovno različnost Šeligo opremi tudi z izdelanimi, umetelnimi različnimi jezi- kovnimi plastmi. Vse te variante ali inačice Vide pa združuje prisotnost vedno istega problema – hrepenenja, ki se v vseh časih v temelju ne spremeni. In pa represije ženske želje. V središču Šeligove Lepe Vide je (podobno kot v njegovih drugih igrah) junaki- nja, ki je odmaknjena od vsakdanjega življenja, odtujena ženska, ki se ne more JiS_2024_1-2_FINAL.indd 17 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 17 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 18 Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič sprijazniti s prisiljenimi družbenimi vzorci ter hrepeni po drugačnem. V tem smis- lu Šeligo nadaljuje tematiko Cankarjeve Lepe Vide. Ne glede na to, na katerem od številnih prizorišč in v katerem od številnih ča- sov, med katerimi preskakuje Šeligova drama Lepa Vida, se junakinja nahaja: v meščanskem stanovanju ali med pericami in Mavri ali na Španskem dvoru v 16. stoletju; vztrajno jo obseda ista misel: »Hrepenenje brez cilja je moja usoda in ta čakalnica pekel« (Šeligo 1978: 20). In ko ji kraljica pravi: »Tako boš do konca razpada telesa izvržena od doma, pa ti hkrati ne bo dano, da bi res bila kje drugje … Česar nimaš, hočeš; kar imaš, zavračaš … Ti si Tristan v Izoldini preobleki,« (Šeligo 1978: 57) kot nekakšna novodobna oblika zbora v grški tragediji opozarja na drugačnost, neukrotljivost, temeljni nemir, ki je položen v junakinjino bivanje. Tako kot za Cankarjevo Lepo Vido je tudi za Šeligove junakinje dom pot. Potova- nje, ki je vedno nemirno in je daleč od raja ali (kot pravi Cankar) »paradiža«. Zato Andrej Inkret (1987: 91) v svoji analizi Lepe Vide ugotavlja, da ta noče, da bi se njeno hrepenenje uresničilo, saj bi s tem prekinila »milost hrepenenja«. Šeligova Vida tako ugotavlja, da je hrepenenje brez cilja njena usoda, da je obsojena na čakanje na neznano. Tragični rob te Vidine usode tematizira Šeligo v naslednji drami, Čarovnici iz Zgornje Davče, katere junakinja Darinka je »naslednica« lepe Vide. Junakinja na koncu drame postane popolnoma osamljena v svetu, ki je olupljen vsega smisla in kakršne koli magije in poetičnosti. Drama se izteče v spoznanje, da Darinka izgubi svojo magično moč, da ji njena avtentičnost in drugačnost, neke vrste poganska svetost, ne pomagata več. Poblagovljeni in zideologizirani svet pravšnjosti je pre- močen, tako da na koncu postane junakinja žrtev »prazno potrošniških svetov« (Inkret 1987: 85). Avtentičnost in drugačnost sta v svoji bitki zoper konformizem in banalnost vsakdana obsojeni na propad. Kot spet natančno opaža Inkret: Čarovnica bo premagana in pobita. Darinkino skrivnostno, iracionalno, magično ho- tenje se bo polomilo in vsesplošni svet bo znova zaplesal svoj samozadovoljni in neobčutljivi smrtni ples v tričetrtinskem taktu. (Inkret 1987: 81.) Istost Vide ohranja torej Šeligo tudi z njeno hčerko Darinko, ki je skozi celo dramo prisotna na »enak« način. Na zunaj sicer vedno drugačna Vida, je v notranjosti pa vedno enaka. Večnost Vidinega problema, hrepenenje, nepotešenost in njeno istost, dosega Šeligo tudi s pomočjo posebne dramaturške zasnove, saj v drami en sam moški igra tri vloge: hišnega prijatelja in Vidinega neodločnega ljubimca, prodajalca in poveljnika Mavrov. Zanimivo pri tem je, da se Šeligo tako v igri nekako oddalji od Cankarjeve interpretacije in se v osnovnem loku zelo približa ljudski pesmi. Vido pripelje na ladjo hrepenenje po novem življenju, po ljubezni in strah oziroma pobeg iz morečega okolja zbanaliziranega zakonskega življenja. V tem svetu je edina svetla točka hčerka Darinka. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 18 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 18 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 19 Popotovanje motiva lepe Vide ... V ljudski pesmi je Vidin otrok bolan, tudi Šeligova Darinka je bolna, ne govori. Otrok je v ljudski in Šeligovi interpretaciji tudi »moteč element«, vir Vidinega kesanja in obžalovanja, vzrok, da novo življenje ni takšno, kot je Vida o njem sanjala. Obenem pa otrok postane vir novega hrepenenja, hrepenenja po domu. S hrepenenjem po domu pa kopni prvotno Vidino poželenje. Vida (po Šeligu) na španskem dvoru postaja »hladna«. Tako kot v eni ljudskih variant se tudi Šeligova Vida vrne domov. Toda, kjer se ljudska pesem konča, Šeligo nadaljuje svojo pri- poved. Vida spet zahrepeni po daljavah, po drugačnem življenju. Obstajajo skriv- nostne reči, za katere ni objektivnih razlag. Glavni problem Šeligove junakinje je pri tem razklanost, zaradi katere gre Vida v svet, a se tudi vrne. Takrat pravi hčerki: »Razpolovljena si v pasu.« V zgornjem delu so vid in srce in čustva – torej plemenita stran človeka, v spodnjem delu telesa pa sta črevesje in spolnost – negativni pol. In Vida pravi: »Meja, ki teče čez pas, ti ne da dihati.« Ta razklanost, ki je najbolj očitna prav v prizoru, ki smo ga interpre- tirali in se dogaja v 20. stoletju, poudari krizo subjekta v 20. stoletju, a hkrati skozi ponavljanje še poudari ali podčrta razklanost, ki je prisotna v vseh časih. Hrepenenjska Vida, ki uteleša drugačnost Šeligovih junakinj, lahko v tem svetu ohrani svojo identiteto zgolj z molkom in zatajevanjem svojega hrepenenja. Spon- tanost je najlepša, a hkrati drugačna od zahtev časa, avtor tako emancipira Vidino in človeško svobodo, z njo pa tudi pesniško svobodo in iluzijo, a kaže na njeno ranljivost, ki postane še bolj očitna v njegovi Svatbi. Kaj torej poudarja Šeligo? Da je vsaka človeška in pesniška resnica na udaru objektivne logike. Šeligo kot umetnik občuti »objektivnost« kot mučno in daje prednost nepotešenemu hrepenenju. Hkrati pa Šeligo tako kot v drugih igrah tudi v Lepi Vidi »pokaže, da tam, kjer je poenotenosti preveč, lahko sledi le pogrom proti drugačnosti in avtentičnosti.« Zato se mu je zdelo bistveno, da zmoremo ljudje kot singularnosti kreirati nove možnosti, odpirati nove prostore družbenega in individualnega življenja. Vse to tematizira Šeligo s pomočjo magijskega gleda- lišča, v katerem po njegovem mnenju »nastane resnično fizični jezik, ki temelji na znakih, in ne več na besedah v običajnem, reprezentacijskem smislu.« (Toporišič 2020: 171.) Pod črto primerjav sodobnih obdelav motiva lepe Vide Primerjavi reinterpretacij mita, ki se seveda pri obeh avtorjih ne moreta izogniti primerjavi s Cankarjem, pokažeta, da v primerjavi s Kmeclom Šeligo še vedno ostaja v območju Cankarjevih temeljih zastavkov interpretacije motiva lepe Vide, a jo vkomponira v svoj sistem magijskega gledališča, v katerem Šeligova skozi te- matizacijo drugačnosti oznanja pozitivno afirmacijo individualnih ter skupinskih kulturnih in civilizacijskih razlik posameznikov. Hkrati pa zahteva spremembo odnosa do različnosti in drugačnosti, na katero ne smemo več gledati le kot na JiS_2024_1-2_FINAL.indd 19 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 19 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 20 Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič dejstvo ali celo problem, ki ga moramo obvladati in odpraviti. Tako Šeligo tudi v Lepi Vidi skozi svojo dramatiko in njene priklice magije in čarovništva govori predvsem o odporih do vsakršne drugačnosti, ki spodkopava iluzije o naših moral- nih normah kot univerzalnih vrednotah. Kmeclova igra pa se zdi zanimiva in svojska na nekam drugem nivoju. Avtor vzporedno dramatizira zgodbe lepe Vide, ki nas spominja na kasnejšo Jovano- vićevo parafrazo Brechta, Uganko Korajže. Vzporedno razvija in spušča v di- alog dve utelešenji in ikonografiji junakinje, izhajajoče iz mita: literarno lepo Vido in igralko Majo. Kmecl tako detabuizira mit lepe Vide, za to pa mu kot literarnemu zgodovinarju ponujajo bogato gradivo prav ljudske pesmi. Hkrati pa Kmecl metaliterarno-esejistično, hkrati pa tudi že kar v obliki literarne glose razvije tudi kritiko sodobnega literarnega polja, od literarne zgodovine, etnolo- gije do sodobne poezije. Oba avtorja se s tem vključujeta v tradicijo obdelave ljudskih motivov in tematik, ki so se začele že v Prešernovem času, ko ljudska pesem o lepi Vidi ni več pome- nila »zgodovinske slike«, ampak je začela življenje kot del zavestno koncipirane in z literarnim programom preddoločene literarne oblike, konkretno poezije. Če je Prešeren lik lepe Vide iz ljudske epske in lirske oblike prestavil v lirsko občute- nje romantike, v položaj razklanosti med idealom in stvarnostjo, s poudarkom na hrepenenju po nedosežnem, je s tem začrtal pot, po kateri je šel kasneje Cankar. Cankarjeva Lepa Vida je bila tako že privid hrepenenja, bila je simbolična in se spremenila v pesniški mit. Šeligova Vida ima več obrazov, zato avtor kot vir nje- nega hrepenenja upošteva več možnih vzrokov: materialne in erotične želje, ki pa niso zagotovilo, da bodo potešile hrepenenje. Šeligo sicer poskuša formalno slediti zgodbi ljudske pesmi, dogodek pri tem uokviri v tri dejanja, a hkrati razbije enotnost časa, sledi tipu trodelne ljudske balade s prehodi, ohranja nekatere pripo- vedne osnove ljudske balade (Mavri, Španija ...), z reinterpretacijo lirskega dela pa ponuja svoje in deloma novo videnje lepe Vide, sledi še Prešernovi razklanosti in Cankarjevemu hrepenenju. V tem pa nadaljuje slovenski mit, ki se prične s Pre- šernom in ga radikalno prekinja prav Matjaž Kmecl. Viri Cankar, Ivan, 1969: Hlapci, Lepa Vida, Dodatek. Zbrano delo, 5. knjiga. Ljubljana: DZS. Kmecl, Matjaž, 1977: Lepa Vida ali Problem svetega Ožbalta: dramska marginalija za eno samo osebo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Šeligo, Rudi, 1978: Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče. Ljubljana: Mladinska knjiga. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 20 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 20 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 21 Popotovanje motiva lepe Vide ... Literatura Borovnik, Silvija, 2005: Dramatika Rudija Šeliga. Jezik in slovstvo 50/3–4. 61–73. Inkret, Andrej, 1987: Med historijo in pasijonom. Zapiski ob dramah Rudija Šelige, 1973– 1986. Šeligo, Rudi: Slovenska savna. Ljubljana: Cankarjeva založba. 73–118. Kermauner, Taras, 1978: Demonična moč trpljenja. Šeligo, Rudi: Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče. Ljubljana: Mladinska knjiga. 133–155. Kermauner, Taras, 1997/1998: Šeligova dramatika. Šeligo, Rudi: Svatba. Gledališki list SLG Celje. Celje: Slovensko ljudsko gledališče. Kralj, Lado, 1999: Maeterlinckov model moderne drame, simbolistična dramska tehnika. Primerjalna književnost 22/2. 27–29. Mihurko Poniž, Katja, 2009: Nadzorovanje in kaznovanje v nekaterih besedilih z lepovid- skim motivom. Annales: Series historia et sociologia 19/1. 239–246. Pezdirc Bartol, Mateja, 2017: Razvoj slovenske meščanske drame konec 19. stoletja in Dama s kamelijami. Vevar, Štefan in Orel, Barbara (ur.): Začetki in dosežki gledališča mo- derne dobe: ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani. Ljubljana: Slo- venski gledališki inštitut. 148–158. Pezdirc Bartol, Mateja, 2018: Dramatika. Harlamov, Aljoša (ur.): Ivan Cankar: Literarni revolucionar. Ljubljana: Cankarjeva založba. 143–199. Pogačnik, Jože, 1988: Slovenska Lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno. Ljubljana: Can- karjeva založba. Poniž, Denis, 2006: Ivan Cankar, Lepa Vida: poskus interpretacije. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. Puhar, Alenka, 2016: Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov. Ljubljana: Mladin- ska knjiga. Terseglav, Marko, 1999: Zgodba nesrečne Lepe Vide v sodobni slovenski dramatiki. Tradi- tiones (Ljubljana) 28/2. 289–297. Toporišič, Tomaž, 2020: Magijska drugačnost junakinj Šeligove dramatike in proze. Slavia Centralis 13/1. 165–174. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 21 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 21 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 22 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 22 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Miran Štuhec DOI: 10.4312/jis.69.1-2.23-30 Univerza v Mariboru 1.01 Filozofska fakulteta IZBRANA ESEJISTIKA MATJAŽA KMECLA Značilnosti esejistike Matjaža Kmecla so dobro vidne v vseh njegovih ključnih besedilih. Prvič, je treba poudariti strukturno vlogo zgodbe oziroma pomen eksempla, drugič, senzibilnost, sintezo su- bjektivnosti in objektivnosti ter vitalizem. Tretji zagon, ki v smislu sredotežne sile zaokroža, je idejno izhodišče. Deluje v črti: stik z naravo in od tod izhajajoča vera v prirodni red stvari oplaja in je pogoj ter cilj dobrega. Ta nazor je enostaven in učinkovit, ko zavrača hipokrizijo, razkriva in premaguje hiper- bolizirani občutek majhnosti dvomilijonskega naroda, evocira samobitnost, premaguje osamljenost in avtodestruktivnost, ugotavlja posledice utrujenosti ter preobremenjenosti, kadar literarnozgodovinske razlage postavlja v časovne in prostorske koordinate ali v primeru natančnih refleksij posameznikov in dogodkov. Če k temu dodam še Kmeclovo razumevanje in upoštevanje socialnih in socialnozgodo- vinskih prilik, je mogoče zaokrožiti miselne podlage, na katerih posamezna besedila nastajajo. Ključne besede: esej, narativnost, slovenstvo, slog, eksempel Selected essays by Matjaž Kmecl The characteristics of Matjaž Kmecl’s essay writing are clearly visible in all his key texts. First, the structural role of the story or the meaning of the example must be emphasized, then the sensibility, the synthesis of subjectivity and objectivity, and vitalism. The third is the conceptual starting point, which works along the following lines: contact with nature and the resulting faith in the natural order of things flourishes and is the condition and goal of the good. This view is simple and effective when it rejects hypocrisy, reveals and overcomes the hyperbolized sense of smallness of a nation of some two million people, evokes individuality, overcomes loneliness and self-destructiveness. Kmecl notes the consequ- ences of fatigue and overload when he places literary-historical explanations in temporal and spatial coordinates or in the case of accurate reflections of individuals and events. If I add to this Kmecl’s understanding and consideration of social and socio-historical parallels, it is possible to present a round picture of the mental foundations on which individual texts are created. Keywords: essay, narrativity, Sloveness, literary style, exemplum JiS_2024_1-2_FINAL.indd 23 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 23 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 24 Miran Štuhec 0 Današnja pestra podoba slovenskega eseja ima zametke že na samem začetku te zvrsti miselne proze. Pri tem mislim tako na jezikovno in stilno plast, na idejno ter tematsko oziroma problemsko kot tudi na notranjeslogovni vidik besedil, ki so nastajala v 19. stoletju ali celo že konec 18. stoletja. Morda zanimivo, gotovo pa skladno s kontekstualnimi vidiki je na tem mestu potrebno spomniti na opa- zno, pri posameznih avtorjih celo pogosto prekrivanje pravzaprav nasprotnih ustvarjalnih postopkov ‒ tistega, ki velja za znanstvene oziroma strokovne spise, in onega, znanega s področja esejističnega ustvarjanja. Tu ni potrebno segati k samim začetkom, recimo k Linhartovim ali Vrazovim tujejezičnim esejistič- nim spisom, zelo lep primer najdemo več deset let kasneje pri Ivanu Prijate- lju ali Izidorju Cankarju. V Drami Prešernovega življenja (1905), v Izprehodih po Parizu (1904), Obiskih (1910/11), Uvodih k Zbranim delom Ivana Cankarja (1925‒1936) in več drugih je mogoče prepoznati eno temeljnih značilnosti slo- venskega eseja, ta je: praviloma smiselno prekrivanje vsaj dveh notranjeslogov- nih dinamik, vsebinsko določenih z natančnimi pomenskimi relacijami, termi- nološko označevalnostjo, objektivnim utemeljevanjem ter izzivalno meditacijo, zanesenostjo, subjektivnimi presojami ipd. Navedeno seveda pušča nespregle- dljive jezikovne posebnosti in razlike. Zapisano je mogoče brez posebnih špekulacij ugotoviti prav tako v zadnjih dese- tletjih, še posebej, če pomislimo na esejistična dela slovenskih literarnih zgodo- vinarjev. A je potrebno zdaj opozoriti, da med našimi najvidnejšimi literarnimi znanstveniki obstajajo precejšnje razlike. Tukaj seveda ne mislim na domet nji- hovih književnozgodovinskih ugotovitev, niti ne na metodološke vidike, refe- renčni horizont, teoretske uvide itn., marveč na to, da nekateri med njimi ostaja- jo trdno zavezani znanstvenemu stilu, drugi vanj namenoma vnašajo esejistične prvine. Za pričujoči spis so zanimivi predvsem avtorji, ki so opravili notranjes- logovni odmik in so na literarnovedni diskurz cepili esejistične postopke. Sled- nje lahko ugotovimo na področju jezika, mislim na sintaktično individualizacijo ter semantično širino, tudi metaforičnost; našteto nadzirano rahlja gramatična pravila in terminološko označevalnost ter pomensko nezaznamovanost. Enak postopek je viden še v notranjem slogu, kjer jasno vzročno-posledično sklepanje in v ultimativno objektivnost usmerjeno argumentiranje mehčata dialoškost in omejeni, dejal bi, vodeni relativizem. Razloge za navedeno je mogoče pripisati naravi posameznega pisca, brez dvoma tudi zavestni odločitvi pogosto suhopar- ni strokovni diskurz nekoliko stilno razvezati in ga s tem približati bralcu. Pri profesorju Matjažu Kmeclu, denimo, opisane odmike najdemo ne samo v li- terarnozgodovinskih delih marveč tudi v Mali literarni teoriji (1976), kjer avtor resne teoretske probleme večkrat pojasni s hudomušnimi in nagajivimi primeri. Z opisanega vidika je gotovo zanimiv primerjalni literarni zgodovinar Janko Kos, pri njem predpostavljam prisotnost spoznavno teoretskega stališča, ta opo- zarja na sublimnost literarnozgodovinskega materiala kot takega, pravzaprav na JiS_2024_1-2_FINAL.indd 24 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 24 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 25 Izbrana esejistika Matjaža Kmecla vrednost/vrednoto polisemičnosti književnega besedila, ki mu brezpogojnost ali avtoritarnost trditev in stališč lahko temeljito škodita. 1 V nadaljevanju tega spisa se bom ukvarjal z dvema zelo vidnima značilnostma Kmeclovega ustvarjalnega postopka ‒ z jasnimi reminiscencami narativnega sle- denja literarnozgodovinskemu dogajanju in z avtorjevim esejiziranjem, 1 predvsem z njegovo esejistiko. Eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev druge polovice 20. stoletja, pisatelj in esejist akademik Matjaž Kmecl je z vidika prekrivanja znanstvenega ter eseji- stičnega pristopa k obravnavi literature in ob poudarjeni narativnosti zelo zani- miv avtor. Tu ne mislim samo na obsežnost opusa, marveč predvsem na retorično spretnost in interpretativno inovativnost. Vsaj dva razloga sta za to, prvič, nespre- gledljiv Kmeclov vitalizem, radovednost, njegova osebna živost in živahnost, ob tem seveda prav tako odgovornost do izbrane materije ter sledenje logiki, ki jo ta zahteva, in širok interpretativni kontekst. Pisec genezo slovenske pripovedne proze tako utemeljuje tudi z mislijo na sociološke in kulturnozgodovinske vidike. Drugič je potrebno upoštevati dejstvo ‒ omenil sem ga ob nekaj mislih o esejistič- nosti pri Janku Kosu ‒ in sicer utemeljeno epistemološko stališče, da se o umetno- sti ne da razpravljati meritorno ter se je potrebno ozirati na neobhodno prisotnost interpretacijskih filtrov usmerjanja recepcije. V Babjem mlinu slovenske literarne zgodovine (1996), denimo, tako avtor idejo o avtohtonosti slovenske pripovedne proze sijajno utemelji z združitvijo obojega: duhovite in izzivalne pozicije ter res- nega rezoniranja. 2 Treba pa je na tem mestu izpostaviti nevarnost, da očitna privlačnost Kmeclo- vega jezika in stila ter same interpretacije njegovo hoteno odmikanje od znan- stvene suhoparnosti ter premik v območje ekspresivnosti, domiselnosti, čutnosti ‒ v dobi različnih feminističnih ideologij tudi intrigantnosti lahko privedejo do tega, da se je bralcu težje prebiti do predstavljenih literarnozgodovinskih resnic, trditev, stališč; da besedilo, ki govori o pomembnih književnih zadevah, spreje- ma bolj sproščeno, kot to literarnovedni problem in avtorjeve ugotovitve o njem dopuščajo. 1 Esejiziranje razumem kot postopek, vključen tudi v besedila, ki niso nujno eseji. V esejizirani pri- povedni prozi, recimo, epsko strnjenost in kontinuiranost dogajalnega toka prekinjajo diskurzivne prvine, analogije, analize itd. in s tem pripovedno strukturo bistveno rahljajo. 2 Matjaž Kmecl je v svoji generaciji literarnih zgodovinarjev sistematičen raziskovalec temeljev slo- venske pripovedne proze. Njegov interes sega tudi k na prvi pogled obrobnim in za samo razisko- valno temo ne posebej relevantnim delom. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 25 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 25 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 26 Miran Štuhec O narativnosti zgodovinopisja 3 je nekaj desetletij nazaj pisal ameriški zgodovi- nar Hayden V . White, znan predvsem po svoji knjigi Metahistory: The Histori- cal Imagination in Nineteenth-Century Europe (1973). Primerjati zgodovino, ki je dejansko lahko »zgodba o zgodbi« in literarno zgodovino ‒ »zgodbo o zgodbi zgodbe« morda sploh ni primerno, saj je naracija na obeh področjih prej ali slej v drugačni poziciji, drugačnega statusa in moči. Vendarle pa je Kmeclovo razpra- vljanje o literaturi vidno podloženo s pripovednimi postopki. Ti posamezne znan- stvene izsledke spretno strukturirajo v pripoved o književnosti. Ta seveda nastaja na preverljivem materialu, ne spreminja dejstev, prav tako slednjih ne zanemarja in je verodostojna. Učinek dosega s tem, da ustvarja ritem, živost, opozarja na posamezna dejstva, loči med pomembnim in obrobnim, upovedenim literarnim dogodkom in osebam daje videz resničnosti, z jezikovnimi sredstvi animira ter neguje in stopnjuje bralčevo pozornost. Pravzaprav gre za poseben ustvarjalni mo- dus, ta v literarnozgodovinskem materialu in skladno s kontekstom išče sestavine z narativnim potencialom. In pravzaprav še več, na svoj način eksplicira stališče, da so literarna dela fiktivni vzorci sveta, književne osebe namreč pregledno posta- jajo subjekti različnih dinamik, zapisano z nekoliko hiperbolizacije del zgodovine in niso le posnetki (ali celo kopije posnetkov), marionete nadosebnih in od knji- ževnosti oddaljenih procesov ter struktur. Literatura si preko njih svet okoli sebe na specifičen način prisvaja ter do določene mere sooblikuje. Zanimivo bi bilo raziskati, če je profesor Kmecl kot eden preteklih urednikov Jezika in slovstva v tem smislu negoval uredniško politiko in ustvarjal zametke »nove slovenistične šole«, kot se je to kasneje dogajalo med takrat mlado genera- cijo slovenskih zgodovinarjev. Še posebej zato, ker je dogajanja v tuji in domači historiografiji gotovo poznal. 3 Narativnost, značilnost zgodovinopisja 19. stoletja, so zgodovinarji rehabilitirali, ko so se od pre- učevanja kompleksnih, vseobsegajočih struktur in dinamik obrnili k preučevanju vsakdanjega živ- ljenja, izkušenj ljudi, njihovega ravnanja, razmišljanja, občutenja in specifičnega obvladovanja raz- ličnih življenjskih situacij od rojstva, smrti, prehranjevanja, seksualnosti in bolezni do razumevanja sveta ter tvorjenja pomenov, ki so ga dajali sebi in svetu okoli sebe. Ta novi način tematiziranja zgodovine je bil odgovor na različne modernizacijske teorije, te so uporabljale številne sociološke in ekonomske koncepte in so skoraj povsem pozabile na ljudi. Zgodovina vsakdanjega življenja, ukvarja se z dejanskimi ljudmi v konkretnih življenjskih situacijah, za predstavitev svojih rezultatov seveda ne more uporabljati včasih zelo abstraktnega jezika družbenih znanosti, temveč si z jezi- kovno prepričljivo pripovedjo prizadeva opisati in razumeti ponovno najdenega posameznika kot soustvarjalca zgodovine, ki si na svoj način prisvaja okoliščine ter pogoje, v katerih živi. Enega od najlepših zgledov tega obrata ponuja delo italijanskega zgodovinarja Carla Ginzburga Sir in črvi iz leta 1976. Približno v istem času so tudi v nemškem prostoru nekateri zgodovinarji začeli nastopati proti od začetka 60. let uveljavljeni paradigmi zgodovinskih družbenih znanosti in se intenzivno začeli ukvarjati zgodovino vsakdanjega življenja (Bielefeldska šola). V slovenski historiografiji se je ta usmeritev začela kazati v drugi polovici 80. let, ko je začela svojo raziskovalno pot generacija zgodovinarjev, na katere so pomembno vplivali starejši raziskovalci, kot sta bila Vasilij Melik, Ferdo Gestrin in takrat še mladi Peter V odopivec. Generacija, v katero sodijo Janez Cvirn, Marko Štuhec, Dušan Kos, Andrej Studen in nekoliko mlajša Igor Grdina in Boris Golec, ni le odpirala do takrat precej zanemarjenih oziroma nesistematično obravnavanih vprašanj zgodovine »malega« človeka, temveč si je ta vprašanja prizadevala predstaviti v obliki pripovedi. Rezultat teh novih pogledov na preučevanje preteklosti je bila ustanovitev revije Zgodovina za vse v letu 1994. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 26 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 26 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 27 Izbrana esejistika Matjaža Kmecla Pomenljiva za prikaz Kmeclove sinteze znanstvenega in esejističnega literar- nozgodovinskega uvida je spremna beseda Esej o deseniški Veroniki v knjigi San- dija Sitarja Z Desenic Veronika z Desenic (1974). Trditev utemeljujem z dvojim: z natančno strukturo, trdno notranjo logiko, jasnimi in argumentiranimi miselnimi zvezami, strokovno odgovornostjo do teme na eni strani ter s humorjem, ironijo, jezikovno izbrušenostjo, nekaj samosvojimi zaključki na drugi. Zgodovinsko bolj in manj preverljivo življenje celjskih grofov in Veronike, žene Friderika II., je avtor umestil v literarnozgodovinski kontekst in »najimenitnejšo damo slovenske literature po lepi Vidi« poudaril skozi perspektivo več slovenskih piscev ter pisa- teljice. Njihov diskurz je utemeljeval v socialnih, idejnih, literarnozgodovinskih in narodnostnih prilikah časa, v katerem so posamezna besedila nastajala. S tem je konkretno poudaril, da literatura ni zgolj specifičen posnetek življenja, marveč skladno z zelo različnimi koncepti to življenje soustvarja. Josipini Turnograjski je Veronika tako dekle močnega čustvovanja, ki ji preprečuje upoštevanje nekaterih temeljnih družbenih norm in navad, Josipu Jurčiču je znak spora med oblasti- željnostjo ter pohlepom in naravnostjo ter poštenostjo. Otonu Župančiču je medij narodnoidentitetnega definiranja, Bratku Kreftu dokaz velikih socialnih napetosti, nasprotij in sprememb, Frančku Rudolfu izraža eksistencialni trk med zasebnim ter zgodovinskim, Sandiju Sitarju je demonična vladarka življenja in smrti. Kmeclova jezik in stil ne stremita zgolj k oblikovanju pregledne strukture, ka- tere namen je bralca voditi k sintetičnemu koncu, temveč je gola funkcionali- zacija obojega presežena z uveljavljanjem sugestivnih individualnih vzorcev, ti prej ali slej odslikavajo avtorsko spoznavno-teoretsko fiziognomijo in piščeve značajske poteze. Ob tem je seveda nespregledljivo, da slednje ne mobilizira zgolj bralčeve literarnozgodovinske radovednosti temveč še njegove čutne in čustvene odzive. Do sem torej je prispela deseniška gospa na poti skozi slovensko književnost. Treba je priznati, da njena tovrstna kariera ni niti kratka niti dolgočasna. Ker je zanimala dramatike, je polna dramatičnosti; ker je postala zgodovina predvsem zaradi svoje ljubezni, je vsa erotična; ker je bila sojena in umorjena, se krog nje drenjajo vsakovrst- ni spori in smrtni strahovi. Toliko nasprotujočega in ključnega je hkrati v njej, da bo zagotovo tudi še v prihodnje prihajala »nazaj«. (Sitar 1974: 129.) Besedila, ki odlično reprezentirajo topos Kmeclove esejistike, so zbrana v knjigi Slovenska postna premišljevanja (1987). Pisec je brez dvoma pronicljiv in skr- ben, za sodobni esej tudi nekoliko edukativen. S tem sledi začetnikom svetovne esejistike, Francisu Baconu in Charlesu de Montaignu. Na oba velika uma zahod- noevropske misli 17. stol. spominja tudi z mestniško strukturo naslova posame- znih tekstov 4 in s poudarjeno aktualnostjo teme. Štirinajst esejev postopoma gradi celovito osebno refleksijo Slovencev, slovenstva in kulturnih ter moralnih aspek- tov družbe. Ob tem je vidno, da se Kmeclov subjektivni pogled na obravnavana 4 Herbert Grün je v podobni maniri, seveda s povsem drugačnimi idejnimi izhodišči napisal zbirko Pisma iz stolpa (1962). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 27 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 27 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 28 Miran Štuhec vprašanja nenehno srečuje z njegovo željo upoštevati izkušenjski vidik in prek njega najti pot do objektivizirane sodbe. Smrt je človekova najresnejša eksistencialna izkušnja. Spoznanje biti smrten tudi Kmeclu ne more ostati neopaženo ‒ nasprotno, prav tu se križajo njegove najgloblje misli in najtemeljitejše izkušnje. Če se pisec praviloma zmeraj vsaj dotika vprašanj, ki zadevajo kolektiv oziroma pozicijo posameznika znotraj (narodne) skupnosti, je v eseju O smrti osrediščen na človekov osebni bivanjski sunek. Perspektiva, ta iz- postavlja dostojanstveno spoznanje lastne umrljivosti, se giblje v razponu privida in realnosti, metafizičnega ter materialnega in vodi Kmeclovega subjekta k mirnemu sprejemanju osebnega pretresa. Avtor seveda ni filozof in mu abstraktno razmišlja - nje preprosto ne ustreza, zato mu je mnogo bližja refleksija, ki prek spominov na umrle sorodnike, lastno zastrupitev ali nesrečo sega od emocionalnosti in senzibil- nosti k objektivnim sodbam, od neizogibne bolečine k zavračanju »prvonovembrske histerije«. Zdaj je potrebno poudariti, da se piscu esejistični diskurz na več mestih strukturno razveže v zgodbo, 5 denimo o dogajanju v bolniški sobi ali o gori Tošc. Kmecl esejist se spremeni v Kmecla pripovedovalca, kar gotovo poveča recepcijsko intenziteto teksta, je pa tudi priložnost za piščevo reperezentiranje lastnega razmer - ja do narave in ljudi ter preizkus literarno-anekdotičnih ambicij. Posebej tam, kjer piše o hribih nad Bohinjem, avtorjevo poetiziranje materialnega sveta zanese v cono udvorljivosti, spominja celo na kakšnega od znanih V odnikovih verzov. Tam na primer sedeš v malo v travo, gledaš dol v Trento s Triglavom v zanesljivem ozadju, vsenaokrog pa skačejo mladi kozli in se pobalinsko vadijo v žvižganju. Ali pa čez Špičje (da je Lepo, kot piše na zemljevidu, ni treba posebej poudarjati, ker je seveda najlepše), na najbolj samotnem kraju obmiruješ, ker imaš občutek, da te nekdo gleda; in že se izza kamna pokaže drobna, bela podlasička, radovednost šeste stopnje plus ji gleda iz smrčka. (Kmecl 1987: 153.) Esej O smrti pravzaprav odlično opozori na glavne značilnosti avtorjevega eseji- ziranja: zavzeto in kompetentno obravnavanje teme, izrazito upoštevanje različnih vidikov, vitalizem, ponos, estetsko razmerje do teme, zavračanje moraliziranja, prav tako odklanjanje posplošenega in v filozofiranje usmerjenega rezoniranja. Kmeclov esejistični subjekt je vseskozi aktiven ter utemeljen z zgodovinskimi, geografskimi, narodnostnimi ter etičnimi koordinatami časa in prostora. Posamezne usode in avtobiografičnost prek induktivnega sklepanja pisca vodijo k esejiziranju o vidnih osebah, o Slovencih in slovenstvu, kulturi, humorju, min- ljivost, o splošnih in individualnih zadevah, Slovencih v Jugoslaviji. Eno takih je odlična podoba Dušana Pirjevca. Struktura je običajna: zgodba z elementi anek- dotičnosti in eksempla, nakazan prehod v kontemplativno vzdušje (večer, planine, »živa samota«), ki spodbudi spomin, esejistični diskurz, ta vključuje jasne idejne vzporednice s slovenstvom in sklep. Logika besedila je pregledna in seveda sledi 5 Ciril Zlobec v spremni besedi opozori, da piščeva naslovna sintagma, kjer je samostalnik v mestniku simbolno »aludira na svetopisemsko priliko, na zgodbo, ki na videz teče zelo preprosto, vendar v tej preprostosti skriva (za tiste, ki znajo brati) tudi svoj obvezni modri nauk«. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 28 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 28 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 29 Izbrana esejistika Matjaža Kmecla začetnemu sporočilu o Karničarjevi preutrujenosti, ki ga je privedla na smrtno posteljo. A on je kleni sin slovenskih planin, notranje uravnovešen in trden ver- nik narave ter njenih zakonitosti in usodo usmeri v svoj prid. Pirjevec je skozi Kmeclovo perspektivo drugačen, drzen, nepremagljive sile, občudovan in spošto- van, človek izjemnih literarno-raziskovalnih sposobnosti. Ter v svoji človeški ve- ličini hkrati ranljiva oseba, ki se ji je ob neki priložnosti »vsem na očeh naložila bridka in huda pokora«. 6 Kmecl ob Pirjevčevem nastopu v prostorih Slovenske Matice dopušča možnost, da takrat ni šlo le za Pirjevčevo moralno samoobsod- bo, marveč tudi za viden znak njegove izčrpanosti. Avtorjev tematski premik k slovenski narodnozgodovinski problematiki je pomenljiv v obe smeri, sporočilo se namreč pomensko osredotoča na Pirjevca, a hkrati odlično razkriva temeljne značilnosti Slovencev. Ali ni bil mogoče Ahac podoba slovenskega napona zadnjih dvesto let, vznesene pre- gretosti, dramatične in brezobzirne porabe energije iz lastne življenjske snovi? Glo- bokega, mogoče kar katastrofalnega zanihanja notranje zmogljivosti in skladnosti? Krivde zaradi lastne majhnosti in prevelike stremljivosti? Predrznosti, ki ne ve za meje in usodo, podaljšanega črtomirstva /…/ (Kmecl 1987: 110.) Profesor Kmecl ob koncu eseja intenzivnost nizanja misli umiri, se vrne v naravo in vitalistično poudari idejo vztrajanja, slednja kot trdna struktura enkrat bolj dru- gič manj vidno utripa pravzaprav v vseh besedilih zbirke, tudi na mestih, kjer sta minljivost in smrtnost najbolj izraziti. Končno, a ne nazadnje je potrebno evocirati še Kmeclovo kritično (tudi ironič- no) perspektivo do esejizirane snovi. Zgleden primer zanjo je uvodni esej k Slo- venskim postnim premišljevanjem O slovenski liričnosti. V njem pisec z vidika spolnosti brez tendencioznosti esejizira o dveh povsem različnih moralnih (samo) podobah Slovencev ‒ ena prek poudarjanja krepostnosti, askeze in »liričnosti« glorificira ter je predvsem fikcija, druga razgalja in odkriva dejanske narodove poteze, radoživost ter prirodnost. Pozicija pisca je seveda jasna, esej pa vendarle ne odgovori na pravzaprav glavno vprašanje, ki se tu pojavlja: zakaj izkrivljenost in neiskrenost do samega sebe? Je potrebno razloge iskati predvsem v dejstvu, da smo Slovenci v svoji zgodovini zmeraj hoteli biti več, kot nam je objektivno pripadalo? Je torej vse povezano z vrojenimi kompleksi, o čemer piše Kmecl na drugih mestih zbirke? 2 Ena od tipoloških značilnosti slovenske esejistike je tematiziranje predvsem šti- rih področij: književnosti, slovenstva in Slovencev, jezika, bivanjske problemati- ke ter posameznih vidnih osebnosti. Gre za zelo različna vprašanja od evokacije 6 Dušan Pirjevec je ob izidu nemške literarne zgodovine avtorja Antona Slodnjaka močno in neute- meljeno kritiziral, ne iz strokovnega marveč predvsem iz ideološkega vidika. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 29 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 29 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 30 Miran Štuhec književnozgodovinskih refleksij do avtotematskih premislekov, jezikovnih vidi- kov, kulturnozgodovinskih prilik, »značajskih« potez Slovencev, samomorilstva, minevanja, smrti. Na vprašanje, kaj določa ustvarjalno srž Kmeclove esejistike, pravzaprav ni tež- ko odgovoriti. Prvič, je treba poudariti strukturno vlogo zgodbe oziroma pomen eksempla, drugič, senzibilnost, sintezo subjektivnosti in objektivnosti, aktivno ter odgovorno obravnavo problema in vitalizem. Tretji zagon, ki v smislu sredotežne sile zaokroža in spodbuja posamezne tekste in obravnavani esejistični opus kot celo- to, je idejno izhodišče. Deluje v črti: stik z naravo in od tod izhajajoča vera v prirodni red stvari oplaja in je pogoj ter etični cilj. Ta nazor je enostaven in učinkovit, ko zavrača hipokrizijo, razkriva in premaguje hiperbolizirani občutek majhnosti dvo- miljonskega naroda, evocira samobitnost, premaguje osamljenost in avtodestruktiv- nost ali ugotavlja posledice utrujenosti ter preobremenjenosti, kadar literarnozgodo- vinske razlage postavlja v časovne in prostorske koordinate. Če k temu dodam še Kmeclovo razumevanje in upoštevanje socialnih in socialnozgodovinskih prilik, je mogoče zaokrožiti podlage, na katerih posamezna besedila nastajajo. Ugotovitve zaključujem z naslednjim: poetiko Kmeclove esejistike je mogoče de- finirati kot splet vitalistične misli, ta izhaja iz vere v naravni red stvari (ideja), av- tobiografičnosti, razpravljalnosti in narativnosti, vse s pregledno strukturno vlogo (notranji slog), jezika, ki sporočilo vodi od zasnove k sintetičnemu zaključku ter evocira glavne pomene in ob tem presega ultimativnost, suhoparnost ter veča pri- vlačnost (stil) in problemskega polja z jasnim interesom za kulturnozgodovinska, literarna, eksistencialna in narodna vprašanja ter človeške usode (tematika). Literatura Ginzburg, Carlo, 2010: Sir in črvi: Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Ljubljana: Studia Humanitatis. Prev. Tomaž Jurca. Kmecl, Matjaž, 1974: Esej o deseniški Veroniki. Sitar, Sandi: Z Desenic Veronika z Dese- nic. Ljubljana: Partizanska knjiga. 124‒125. Kmecl, Matjaž: 1987: Slovenska postna premišljevanja. Ljubljana: Cankarjeva založba. Sitar, Sandi, 1974: Z Desenic Veronika z Desenic. Ljubljana: Partizanska knjiga. White, Hayden, 1973: Metahistory: The Historical Imagination in Nineteenth-Century Eu- rope. Baltimore: Johns Hopkins University. Zlobec, Ciril, 1987: Kmeclovi Slovenski eseji. Kmecl, Matjaž: Slovenska postna premišlje- vanja. Ljubljana: Cankarjeva založba. 159–168. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 30 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 30 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Irena Novak Popov DOI: 10.4312/jis.69.1-2.31-42 upokojena profesorica 1.02 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta MALO V ŽIVO IN BOLJ SKOZI KNJIGE Prispevek obravnava štiri knjige Matjaža Kmecla, ki sodijo v zgodnje obdobje njegovega strokov- nega in priročniškega pisanja (Mala literarna teorija, Od pridige do kriminalke, Rojstvo slovenske- ga romana) in zbirko esejev (Slovenska postna premišljevanja). Predstavljam jih tako, da povzemam Kmeclove novosti v literarnozgodovinskem pisanju in ob tem hkrati obnavljam doživljanje študentke na poti preobrazbe v strokovno bralko. Razprave o vzponu slovenskega meščanstva in proznega pripo- vedništva druge polovice 19. stoletja ter premišljevanja na podlagi osebnih izkušenj iz kriznih časov tik pred razpadom jugoslovanske federacije preveva enaka avtorjeva drža: duhovito odkrivanje ele- mentarnosti in celovitosti življenja, neutrudno zbiranje dokazov za vztrajnost, kljubovalnost, vitalnost in zvestobo nasproti malodušju, strahu in nesproščenosti. Taka drža izvira iz Kmeclovih pronicljivih razčlenjevanj literarne preteklosti in se razvija v prizanesljivo ocenjevanje sodobnih anomij. Predvsem v prvi prepoznava bogat kulturni kapital, ki so ga kljub šibki politični in gospodarski moči nakopičile generacije ustvarjalcev ter ga z upanjem v samozavestni obstanek slovenstva predajale sodobnikom in naslednikom. Ključne besede: Matjaž Kmecl, literarna teorija, slovenska pripovedna proza, slovenski roman, lite- rarna dediščina v eseju Book reading: a compensation for rare personal contacts This article deals with four books by Matjaž Kmecl, which belong to the early period of his writing aca- demic and student manuals (Mala literarna teorija / Little Literary Theory, Od pridige do kriminalke / From Sermon to Criminal Story, Rojstvo slovenskega romana / The Birth of the Slovenian Novel) and a collection of essays (Slovenska postna premišljevanja / Slovenian Lenten Meditations). I present them in a way that summarizes Kmecl’s innovations in literary-historical writing, while at the same time recreating the experiences of a student on the path of becoming a professional reader. The discussions on the rise of the Slovenian bourgeoisie and fictional storytelling in the second half of the 19 th century, as well as the reflections based on personal experiences from the times of crisis just before the dissolu- tion of the Yugoslav federation, are permeated by the same attitude from the author: a witty discovery JiS_2024_1-2_FINAL.indd 31 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 31 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 32 Irena Novak Popov of the natural primordiality and integrity of existence, a tireless gathering of evidence for perseveran- ce, defiance, vitality and faithfulness in the face of despondency, fear, and inhibition. This attitude is rooted in Kmecl’s insightful analyses of the literary past and evolves into a sympathetic assessment of contemporary anomies. In the former, in particular, he recognizes the rich cultural capital that genera- tions of creators have accumulated, despite weak political and economic power, and passed on to their contemporaries and successors with the hope for a self-confident survival of the Slovenian people. Keywords: Matjaž Kmecl, literary theory, Slovenian narrative prose, Slovenian novel, literary heritage in essay V prispevku bom predstavila štiri knjige Matjaža Kmecla, ki so kar se da spodbud- no delovale na začetke moje poklicne poti. Namesto znanstvenega si bom privo- ščila bolj oseben, esejističnemu pisanju bližji pristop. Da bi hermetični znanstveni govorici omogočil širšo dostopnost, je esejistično živahnost gojil spoštovani pro- fesor, danes naslovnik mojih iskrenih želja: naj mu bo dano še dosti srečnih let med ljubimi ljudmi in dišečimi vrtnicami. Zadnje Kmeclovo besedilo, ki sem ga prebrala, preden sem se lotila vnovičnega prelistavanja njegovih zgodnjih del, o katerih bom pisala v nadaljevanju, 1 je bil duhovit, z osebnimi spomini prepreden prikaz Petra Božiča, enega najmanj uka- lupljenih in neponarejenih slovenskih literatov: Peter Božič, slikoviti poštenjak. Tudi jaz sem v središču Ljubljane kdaj srečala tega drobnega moža, prebrala več njegovih pripovedi, Kdo je ubil Anito (1972), Očeta Vincenca smrt (1979), Chubby was here (1987), Človek in senca (1990) in videla predstavi dram Komisar Kriš (1979) in Šumi (2009), a v Kmeclovem pisanju me je najbolj ganilo priznanje, kako mladi študent slavistike konec petdesetih let 20. stoletja ni kaj prida razumel eksistencialistične filozofije, o kateri je v kavarnah razpravljala »kritična genera- cija« književnikov. Kot študent s podeželja ni zahajal ne popivat ne debatirat, ker je moral pridno študirati, da bi se čim prej dokopal do lastnega kruha. Toda ko je pisatelja približno enakih let spoznal od blizu, ne le iz slikovitih ali grotesknih anekdot o eksistenčnih stiskah in socializacijskih polomijah, ga je sprejel s sebi lastno prizanesljivostjo: ob prestopanju konvencionalnega ravnanja se kvečjemu muza, če le verjame v človekovo globinsko poštenost. V tem besedilu se Kmecl kaže kot človek, ki mu ničesar človeškega ni tuje, v pripisu, da je urednica pisate- ljevih spominov Ko oblasti sploh ni (2022) zahtevala popravke, pa tudi kot človek, ki ne popušča kapricam drugih. 2 Profesorja Matjaža Kmecla sem v živo spoznala v prvem letniku študija sloven- skega jezika s književnostjo, dodatnim predmetom, po tem ko sem že diplomirala iz angleščine in francoščine. Ravno v študijskem letu 1977/78 je postal dekan 1 Iskreno rečeno, Kmeclove knjige sem morala znova prebrati, saj se z njemu ljubim področjem lite- rarne zgodovine nisem podrobneje ukvarjala in žal se ne morem pohvaliti z briljantnim spominom. Skušala pa sem posneti, kako so me vzgajale v strokovno bralko. 2 Iz Božičeve najbolj groteskne ponazoritve teze, da je eksistenca pred esenco (spoznanjem), ki ji je bil pisec priča pri kolegu Jožetu Snoju, sklepam, da je bil v ozadju pričakovanih popravkov moralis- tični zadržek do spolne bolezni. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 32 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 32 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 33 Malo v živo in bolj skozi knjige Filozofske fakultete in je na predavanja literarne teorije in pripovedne proze 19. stoletja prihajal v lepi sivi obleki, a tako kot pozneje varuh človekovih pravic Ma- tjaž Hanžek, v puliju namesto srajce s kravato, urnik svojih predavanj pa nastavil na jutranje ure. Še danes se spomnim, da mi je kdaj neprespani glava omahnila in namesto besed sem z nalivnikom povlekla črto nekam navzdol. Pred petdesetimi leti so bili zapiski sekundarno gradivo, študirali pa smo iz knjig, in za ta del je bil na voljo Pogačnikov Realizem v 4. knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1970), za najbolj zagnane vseobsežno pletivo v Slodnjakovem delu v 2. (1959) in celot- nem 3. (1961) zvezku Matičine Zgodovine slovenskega slovstva, 3 pa še Kmeclova študija Od pridige do kriminalke (1975). Meni najljubša Kmeclova knjiga je bila tedaj in še več let pozneje Mala literarna teorija (1976), ki jo imam doma v dveh izdajah: nespremenjeni drugi iz l. 1977 ter popravljeni in dopolnjeni četrti iz l. 1995. Da je bila knjižna uspešnica, je raz- vidno iz velikanske naklade, že prvič je izšla v 4000 izvodih. 4 Knjiga, po kateri sem študirala za izpit, je komaj kje podčrtana, ima pa na praznih mestih stolpca, imenovanega »zapiski«, kakšen poznejši pripis (verzologija, naratologija, temato- logija) ali v shemo pretvorjene informacije iz glavnega besedila, na koncu pa vlo- ženih nekaj listov z izpiski iz poznejših leksikonov, srbskega Rečnika književnih termina (1984) in poljskega Słownika terminów literackih (1988). Z njimi sem si kot Juvanova asistentka pomagala pri vajah iz literarne teorije. Mala literarna teorija je oblikovana drugače kot standardni učbeniki. S tem ni mišljen le izbor črk brez serifov 5 ‒ v naboru digitalnih pisav je najbliže Arie- lu ‒, ampak predvsem notranja ureditev: poljudno pisana, nazorna, s primeri podkrepljena razlaga literarnovednega sistema na sodih straneh in na lihih dva stolpca, na levi polovici strani »zapiski« (ponazorilnih leposlovnih odlomkov in navedkov iz samorefleksivnih besedil slovenskih in tujih avtorjev) in na desni »leksikon« (pojmovnik). Za praktično rabo je na koncu dodano abecedno urejeno kazalo 628 terminov, ki se pojavljajo v glavnem besedilu in kot definicije poj- mov. Oblikovalsko svežino Matjaža Vipotnika nekoliko megli prelom sodih strani z neporavnanim desnim robom, ki lahko vrstico zelo skrajša, ponekod premalo jasno zaznamuje medodstavčne meje in vizualno komaj razlikuje z ležečo pisavo poudarjene besede. Glede literarne teorije same naj omenim, da sta v sedemdesetih letih 20. stoletja ta predmet vsebovala študijska programa dvopredmetne slavistike in primerjal- ne književnosti, študij tujih jezikov pa le literarnozgodovinske preglede in spiske 3 Oba pregleda sta bolj koristila kot predpriprava, ne pa nadomestilo za povsem drugače organizirano snov predavanj. Svojega učitelja Slodnjaka Kmecl pogosto navaja, Pogačnika pa komaj kje. 4 Za naklado druge izdaje iz l. 1977 v Cobissu ni podatkov. Nenavadno pa je, da je ni založila niti Mladinska knjiga, kot starejši učbenik Besedna umetnost Silve Trdina, niti Državna založba Slo- venije, sicer specializirani za učbenike in priročnike, temveč založba Borec, usmerjena v novejšo zgodovino in družboslovje. 5 Izraz serifi, zaključki v oblikovnju črk, je iz Henigsman idr. 2015. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 33 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 33 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 34 Irena Novak Popov obveznega branja izvirnih leposlovnih besedil. Neizrečena utemeljitev razlik bi lahko bila, da bodo profesorji tujih jezikov poučevali jezikovne veščine, morda tudi prevajali, slavisti in primerjalci pa bodo lahko tudi kritiki, recenzenti, ure- dniki, znanstveniki, vsekakor samostojni razčlenjevalci in ocenjevalci literarne pojavnosti. Ko sem nekdanjemu gostujočemu profesorju ameriške književnosti pojasnjevala, zakaj sem se odločila za slovensko književnost, sem intuitivno vede- la, da ne želim vse življenje le povzemati tujih spoznanj, temveč ustvarjati lastna, kar seveda predpostavlja obvladovanje literarne teorije. Pred tem smo v gimnaziji pri pouku slovenščine uporabljali predhodnico Kmeclove- ga priročnika, Besedno umetnost II, s podnaslovom Literarna teorija, Silve Trdina (1965), bolj kot vadnico praktične stilistike (opremljena je z velikanskim naborom vaj za domače naloge), šele drugotno kot učbenik za usvajanje teorije, ki naj bi nam privzgojila spoštovanje literarnih umetnin. Gimnazijska berila so sicer že vsebovala odlomke modernistične literature, a dijaki (in profesorji) se niti slučajno niso spra- ševali o dosegu in preseganju normativne poetike, zrasle na klasičnih umetninah. Neuravnotežena je bila tudi snov, s poudarjenimi zakonitostmi zapletenega pesni- škega oblikovanja in dramske kompozicije, toda skromnim prikazom postopkov v pripovedništvu. Ravno temu je Kmecl na široko odprl vrata, saj je pred tem s Helgo Glušič napisal obsežen pregled slovenske povojne pripovedne proze za Slovensko književnost 1945—1965 in l. 1970 doktoriral iz teorije novele. Da ne govorimo o tem, kako se že dve stoletji daleč najbolj berejo prozne pripovedi. V Kmeclovem priročniku so me navdušila spoznanja, ki izhajajo iz teorije ruskega formalizma in poznejšega strukturalizma: ekspresivna in estetska funkcija jezika; razmerje med objektivnim, nepristranskim, racionalnim, kognitivnim in subjektiv- nim, čustvenim, čutno nazornim, konkretnim, slikovitim/eidetskim; pojmovanje živega ritma, ki odstopa od abstraktne metrične sheme; habitualni, denotativni, slovarski pomen besede in konotacije, ki vznikajo v enkratnem sobesedilu; raz- lični tipi pripovedovalcev in pripovednih gledišč/perspektiv, razlikovanje med dogajalnim potekom fabule/zgodbe in umetniško preurejenim sižejem. Večje te- žave sem imela s pojmovanjem tipičnih književnih perspektiv, vrednostnih drž do ubesedenega sveta, in z razlikovanjem med (predjezikovno, zunajjezikovno) snovjo in temo (tematiko, motiviko) ter idejo/ideologijo, v hipu jasne pa so mi bile različne možnosti zgradbe ali uveljavljanje nadrednega pojma zvrst, ki pokriva množico podrednih, historično spremenljivih literarnih vrst in oblik. Še posebej prijazna so se mi zdela vsa opozorila o pogojni vrednosti razvejene taksonomije, ki izpostavlja čiste primere – pri študiju semantičnih tropov sem videla, kako se kar naprej ponavljajo isti – živa književnost pa je polna zapletenih mešanic in križancev, ki jih v hipu dojamemo, teže pa natančno opišemo. Z leti mi je postalo vse bolj jasno, da je vsa književnost komunikacija, torej predmet, ki ga vzpostavlja vsako branje, posebno za vsakega avtorja, in je v tem pravzaprav podobna sklada- teljevi partituri za brezštevilne, čeprav z označevanjem krmiljene interpretacije in naknadne sistematizacije. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 34 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 34 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 35 Malo v živo in bolj skozi knjige Še po mnogih letih se mi v Mali literarni teoriji zdi najbolj dragocen izbor pri- merov s težiščem na slovenskih delih namesto tistih iz svetovne književnosti, iz manj znanih, tudi humornih (Rob, Menart, Mencinger) namesto antologijskih in samo resnobnih, v zapiskih pa pronicljiva premišljevanja starejših domačih pi- scev. Čeprav Kmecl ne izpostavlja osebnega prispevka v priročniški/didaktični vrsti, je na prvi pogled očiten izjemen kompilacijski dosežek, saj so v leksikon- skem stolpcu navedeni ključni starejši znanstveni spisi, posvečeni posameznim pojmom. V tem času je sveže delovala tudi umestitev književnosti v večmedijski prostor (radio, film, televizija) s specifičnimi vrstami (popevka, šanson, radijska igra, filmski scenarij) in recepcijskimi predpostavkami. Premišljeno je tudi pou- darjanje vidnega, slušnega, pomensko polivalentnega značaja pesniškega jezika in mimetičnosti, fiktivnosti pri pripovedništvu in dramatiki ter večkratno opozarja- nje na vrednost ustvarjalnosti, ki prestopa norme, konvencije ter ideologije. Male literarne teorije nisem imela za knjigo, ki jo je treba memorirati, temveč za nabor praktičnih orodij pri strokovnem razpravljanju o književnih delih, ki jih najbolj natančno beremo takrat, ko o njih pišemo. Tudi knjiga Od pridige do kriminalke (1975) je pravzaprav študijski priročnik, hkrati segment literarne zgodovine in sociološko podprta povezava med splošnim družbenim in posebnim literarnim razvojem; oboje izpostavlja drugi del naslo- va: »ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze«. O meščanstvu je bilo v socialistični družbi mogoče govoriti le v historični perspektivi, 6 a brez razmaha tega sloja/razreda slovenskega prebivalstva v drugi polovici 19. stoletja si ni mogoče zamisliti konstrukcije imaginarne skupnosti, imenovane slovenski narod, brez narodne identitete pa ne napredovanja iz provincialnega ljudstva v zgodovinski subjekt. Ob vseh revizijah osvobodilnih gibanj in dejanj v slovenski zgodovini se zdi danes najmanj navzoče zavedanje o prelomnosti revolucije iz leta 1848. Odpravila je fevdalizem in odprla možnost za oblikovanje političnih zahtev o združeni Sloveniji, v kateri bo jezik večinskega ljudstva enakopraven jeziku državnih oblastnikov. Še več let po Kmeclovih predavanjih sem rabila za dojetje učinkov večstoletne diglosije in civilne drugorazrednosti, ki sta trajali vse do konca prve svetovne vojne. Na njenem ozadju se literarno ustvarjanje sloven- skih izobražencev kaže kot nepretrgano zaporedje junaških dejanj, ki so ga mnogi plačali z izčrpanostjo, če niso prej umolknili ali se poprijeli bolj pragmatičnih (in donosnih) poklicnih praks. Duhoviti naslov iz dveh proznih vrst ‒ po pridižnih zgledih zasnovana povest Sreča v nesreči in pravni red ohranjajoča kriminalka ‒, ki sta se pojavili v časov- nem razmiku slabih štirih desetletij (1836 in 1874), napoteva na spontano tež- njo slovenske književnosti proti realizmu. To zajema preobrat iz univerzalizma v individualizem, iz pohlevnega podložnika v samozavestnega podjetnika, iz vere v absolutno/božansko v analitični dvom, iz alegorične, ideološke v družbeno in 6 Moja starša, sin ljubljanskega in hči novomeškega odvetnika, sta svoje meščanske starše izgubila v otroštvu, oče že v času Hitlerjevega prevzema oblasti, mama med okupacijo, premoženje pa z nacionalizacijo po drugi svetovni vojni. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 35 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 35 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 36 Irena Novak Popov psihološko motivacijo dejanj, iz visoko cenjene verzificirane epike v prozno po- vest, novelo in roman, od kmečkega k salonskemu bralcu. To dinamiko Kmecl prikazuje z razčlenjevanjem literarnih struktur, kompozicijskih shem in modelov fiktivne resničnosti, sprememb mentalitete (empirična izkušnja, opazovanje, ra- zumsko sklepanje, zanimanje za raznovrstno, spremenljivo, enkratno pojavnost, naravoslovni um) in interesov (socialni vzpon z izobrazbo, jezikovnim kultivira- njem in pridobivanjem premoženja). Še posebej dragocena je postavitev literarnih dosežkov v kontekst vse bolj razlikovalnega jezikovnega označevanja resničnosti v sočasni poljudnostrokovni publicistiki (podroben opis predmetov in postopkov, dogodkovno poročilo, uprizoritev s premim govorom oseb). 7 Nalezljivo simpatijo in občudovanje namenja pripovedništvu vajevcev, v katerem na novo odkriva sledove ljudske, karnevalske godčevske tradicije, ki si je dajala duška v brezobzirnem posmehu, v ambicioznejših novelah pa se preobrazila v su- vereno humorno prikazovanje zablod in nezgod ubogih par, se križala s sočutjem ali preoblikovala v literarno satiro. Pomembni novosti v literarnozgodovinskem prikazu se tičeta pripovedovalčeve odgovornosti in načina pripovedovanja: dvo- delna kompozicija na pripovedni okvir in vloženo zgodbo, ki omogoča distanco do manj verodostojne zgodbe in (naivne) perspektive v njej ter pripovedovalčevo kramljajoče zavezništvo z beročim občinstvom, ki ustvarja privid (narodnozave- dnega) meščanskega salona. Enako zanimiva so tudi opozorila na zdrse spontanih realistov iz meščanskega optimizma/aktivizma v sentimentalnost, svetobolje in resignacijo (pred Stritarjem) ter ponavljajoči se zgodbeni razpleti z usodnim na- ključjem, torej zaupanje v »večno« metafizično pravičnost, s katero so kaznovani etični prestopki v ljubezenski in hudodelstva v kriminalni zgodbi. Oboje naj bi bilo znamenje priznanja sorazmerne politične in gospodarske šibkosti slovenskega meščanstva v realnih zgodovinskih razmerah. Ker pisca zanimajo sistemski struk- turni premiki, se ne ustavlja pri uresničitvenih slabostih, pri katerih se vrednostna merila iz estetsko razvitejših faz ali tujih književnosti projicirajo na gradivo iz oddaljene preteklosti. Kar druge literarne zgodovine postavljajo na začetek, je v Kmeclovi študiji na koncu, namreč raznosmerna pojmovanja glede potreb, bralskih zmožnosti in funk- cij zaželenega (načrtovanega) slovenskega pripovedništva. Tu ne gre le za odmev v antiki in klasicizmu ustvarjenih zvrstnih pravil z določili, kateri družbeni sloji so lahko predstavljeni v visoko cenjenih epu in tragediji ali vse bolj priljublje- nem romanu (Levstikov dvom v možnost slovenskega gosposkega romana in dra- me), temveč za premislek o tem, na katero javnost lahko računa slovenski pisatelj (preprosto kmečko/izobraženo meščansko), kakšne učinke naj doseže (moralno vzgojne, didaktične, zabavne, privlačne, estetske) in s katerimi sredstvi (izbira 7 Namesto poudarjanja estetskega in nazorskega spora med etablirano staroslovensko in uporniško mladoslovensko generacijo Kmecl z obsežnim navajanjem besedil iz Novic dokazuje pomembnost razvijajočega se časnikarstva za funkcijsko raznovrstnost jezika in uveljavljanje novih literarnih vrst, podlistka in kriminalke; tudi Aleševčeve so izšle v Novicah, pod zaglavjem Zabavno berilo. Vlogo publicistike pri razvoju leposlovja je dokončno uveljavila empirična in sistemska literarna znanost (Dović 2007). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 36 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 36 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 37 Malo v živo in bolj skozi knjige oseb, snovi, tem, motivacija dejanj in karakterizacija). Ob Levstikove spodbude, manj znano Šubicevo okrnitev na poučnost in pragmatični program Mohorjeve družbe Kmecl postavi Jurčičevo sintezo, tj. zanimanje za celoto življenja, vse družbene plasti in za človeško univerzalne psihološke, emocionalne in značajske razsežnost. S tem argumentom razgrajuje uveljavljeno Levčevo (in Levstikovo) tezo o začasni prevladi Stritarjevega vpliva nad »Levstikovim učencem«, zaradi katerega naj bi se prvotno zamišljeni tragični razplet ljubezenske zgodbe v romanu Cvet in sad spremenil v srečen konec. Da bi še bolj poudaril samoniklost in geni- alnost prvega slovenskega romanopisca, navaja njegove premisleke v beležnicah in romanih, v katerih rešuje pisateljske izzive pri grajenju obsežnega, večpramen- skega, v različnih časih in prostorih potekajočega besedilnega sveta. Začetki slovenske pripovedne proze so v Kmeclovi študiji imeniten dokaz uspe- šnega premagovanja zunanjih (socialnih, diskurzivnih) ovir in priučenih estetskih konvencij, brez iskanja tujih realističnih zgledov ali vzporedij, vendar z močnim poudarjanjem razgledanosti, svetovljanskosti, spretnosti, delavnosti in neizmerne- ga zaupanja, da duh naroda ne seva le iz ljudskega slovstva in Prešernove lirike, ampak vse bolj iz pripovedne proze. Jurčičeva izvirna ustvarjalna zmožnost je izrecno poudarjena v knjigi Rojstvo slovenskega romana (1981): Če je bilo v klasičnih časih prejšnjega stoletja pojmovanje in obstajanje romana zelo malo odvisno od filozofskih in estetskih norm ali sistemov, in če je bilo mnogo bolj sad nekakšne dialektične korespondence med romanopiscem in romanobralcem, po- tem si je analogno seveda težko misliti, da bi bil roman bistveno odvisen od literature in od uglednih mednarodnih vzorcev zanj. /…/ Pač nas ne zanima eventualna Jurčiče- va odvisnost, marveč njegova izvirnost; ne posnemanje, marveč izumljanje, ne Jurčič kot zadnji, marveč kot prvi. (Kmecl 1981: 50.) 8 Če me spomin ne vara, je tudi vsebino te knjige Kmecl najprej spredaval v okviru predmeta Pripovedna proza 19. stoletja. Morda še ne s tolikšnim poudarkom, da je Jurčičev Deseti brat enako genialen, vse dotedanje poskuse in predpriprave presegajoč dosežek v pripovedništvu, kot so bile Prešernove Poezije v liriki, vse- kakor pa že z opozorili na povsem drugačne ubesedovalne zahtevnosti obsežnega pripovednega besedila. Doma smo imeli izdajo založbe Slovenski knjižni zavod z ilustracijami Maksima Gasparija iz (verjetnega) leta 1947. 9 Sklepam, da je bila to ena prvih knjig, ki si jo je pri 21. letih kupil moj oče s plačo gradbenega tehnika, in ostala je ena opaznejših na domači knjižni polici. Morda mi je bil tudi zato Jurčičev prvi roman od vseh njegovih najljubši. Vsekakor pa je bilo treba za izpit prebrati še vrsto drugih, tistih z »izvirno« izmišljeno in tistih z zgodovinsko snovjo. Moje simpatije so bile vselej 8 Navedek je značilen za metodo, ki zapušča primerjalne vidike, če že ne posnemanje pa vsaj remi- niscence na W. Scotta (pri Levcu, Prijatelju in Slodnjaku). Analiza besedilnih modelov namesto geneze je podobna obratu iz diahronega v sinhrono opazovanje jezika v sočasnem jezikoslovju. 9 V knjigi nikjer ni navedena letnica izida in Cobiss ima pri zapisu letnice 1947 vprašaj. Identična druga izdaja je iz l. 1950. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 37 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 37 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 38 Irena Novak Popov na strani prvih, saj mlad človek živi ves v sedanjosti in prihodnosti, najbolj uživa v branju sočasne/sodobne književnosti, z večjo muko, pod pedagoško prisilo pa se prebija skozi fiktivne svetove, ki so mu izkustveno ali nazorsko daleč ‒ sto let po Jurčičevem pisanju je bil komaj še aktualen kulturni nacionalizem oziroma narodna misel v njegovih historičnih romanih. 10 In kaj je bolj privlačnega od ljubezenske zgodbe, ki se po vseh zapletih konča s srečno združitvijo, obenem nudi zadoščenje z etično poravnavo preteklih hudobij in zbuja katarzo ob Martinkovem tragičnem koncu. Da ne govorim o sproščenem smehu, ki ga sproža Krjavelj, tihem pritrjeva- nju Martinkovim dobrodelnim »čarovnijam« in sočutju z Lovretovo melanholijo. Kmeclovo raziskovanje nas je naučilo globljega pogleda: da je ljubezenska zgod- ba naravnana v pridobivanje moči (premoženja), da so glavne osebe poetične in idealne, družbeni vzpon mladega izobraženca bolj želja kot resničnost in da kmeč- ke, polproletarske stranske osebe niso le dekorativna zanimivost, temveč prvotna izkušnja resničnosti, hkrati sramotno breme in izraz prvinskih silnic: »Narodno bistvo/značaj je očitno mnogo jasneje izraženo v obstajanju elementarnih, »ne- odličnjaških« posameznikov« /…/, saj prav ti »govorijo o izvirnosti in življenjski moči kolektivnega ‒ narodnega subjekta.« (Kmecl 1981: 59–60.) 11 Ob modeliranju slovenske pokončnosti/zvestobe v zgodovinskih in idealizacije meščanskih vrednot v »izvirnih« se mi zdi Jurčičevo pripovedništvo realistično vsaj še zaradi upodobitve patriarhalno določene zasebnosti, ki je sramežljivim, neizkušenim mladim ženskam nalagala pokorščino očetovi in soprogovi volji. Po- skuse osvobajanja je spričo mitizacije čiste ljubezni in zvestobe narodu Jurčič razpletal v tragične konce, saj je šlo za »greh« prešuštva (Lepa Vida) ali nemoralno preračunljivost (Med dvema stoloma, Doktor Zober), zlasti če bil v ljubezenski trikotnik vpleten tujec/tujka. Tudi med ženskami imajo stranske osebe iz nižjih slojev zanimivejše, čeprav komaj skicirane usode, npr. izgubo nezakonskih otrok, tiste iz višjih pa lahko osrečita poroka in materinstvo. Danes ne vem več, na katera vprašanja sem odgovarjala na izpitu Slovenska knji- ževnost I, spomnim pa se, da je bila pika na i za najvišjo oceno, kje je pokopan Ivan Tavčar. Vedela sem, da ga ni v Ljubljani, kje v bližini groba četverice mo- derne, torej sem kot na kvizu ugibala, da bi bil lahko na posestvu Visoko, kjer je sicer najbolj vidna mogočna Savinškova skulptura. Od vsaj metra zbranih del slovenskih pisateljev, ki smo jih morali prebirati za izpit, sem relativno najbolj trpela ravno ob Tavčarju in še bolj idiličnem Stritarju (Zorin mi je bil tako kot Cankarjev Fritz všeč kot lepočutni ljubitelj umetnosti) in še danes težko gledam osladen, čeprav estetsko dognan film Cvetje v jeseni, pa če še tako občudujem igro 10 Toda iz Kmeclovih esejev in poezije Ervina Fritza (prim. Okruški sveta (1978), razdelek Zmeraj se mi po slovensko sanja) je videti, da je bila hudo navzoča med Slovenci za mejo, pri tistih znotraj pa potlačena/razvodenela do nevidnosti. 11 To so modrosti zrelega človeka. Podobno pritrjevanje (telesni) elementarnosti sem srečala pri B. Pa - ternuju, ki je potrdil mojo intuicijo, da je Kovačičev roman Prišleki močnejši kot Hiengov Čudežni Feliks. Morda ta ocena izhaja tudi iz bralčevega odziva: empatija ob prvem in občudovanje ob drugem. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 38 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 38 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 39 Malo v živo in bolj skozi knjige Poldeta Bibiča in Milene Zupančič. (Kaj ni bolj prepričljiva kot Karolina Žašler po Partljičevem scenariju?) Od Tavčarja mi je ostalo nekaj močnih prizorov, ki jih ne znam več natančno umestiti v določeno delo, npr. tisti, ko se cela družina pred po- vodnijo reši na streho ali grozljiv prizor sekanja mezinca za malo otroško tatvino. Zanimivejši so mi bili tedaj Kersnikovi romani s prefinjenimi družabnimi igricami in Kmetske slike, torej besedila, v katerih so medosebna razmerja konfliktna, tek- movalna, ujeta v brezobzirno materialistično logiko, literarne osebe pa površne, prazne, moralno vprašljive. Z omejenimi urbanimi izkušnjami sem težko presojala Tavčarjevo povzdigovanje naravnega, kmečkega, podeželskega sveta (z izjemo Šarevčeve slive), zdela se mi je manj prepričljiva kot Kersnikove upodobitve stisk, propadov, smrti in izselitev, nauk o pogubni ljubezenski strasti iz cikla V zali pa v primerjavi z vsemi predhodnimi romanesknimi zgodbami pregroba ideologija, naj se še tako sklada z novoveško tradicijo nesrečne ljubezni. 12 Šele na Kmeclovih predevanjih in pri poznejšem branju Rojstva slovenskega ro- mana, sem se poučila, da se Tavčar in predvsem Kersnik odmikata od Jurčičevega romanesknega modela zgodnje, optimistično aktivistične faze in začenjata družbe- no kritično analizo meščanske realnosti, vse do obsojanja izprijene jare gospode in brezbrižno delujočega prava (namesto mita o metafizični pravičnosti). Priznam, da se pozneje s Kmeclovimi dopolnili in premiki težišč v literarnem zgodovinopisju nisem več intenzivno ukvarjala. Zelo pa se me je dotaknila njego- va zbirka esejev Slovenska postna premišljevanja (1987). Izšla je v vznemirljivih osemdesetih letih, ko so se ob najgloblji gospodarski krizi odpirala ključna druž- bena vprašanja, ki so navsezadnje kristalizirala v enako pomembno zahtevo, kot je bila tista v programu Zedinjene Slovenije iz. l. 1848: v majniško deklaracijo z zahtevo po slovenski državi (1989), plebiscitno odločanje (1990) in razglasitev samostojne, neodvisne republike Slovenije (1991). 13 Najprej sem se spomnila »ra- čunovodskega«, »v Kersnikovi maniri« Mamona napisanega eseja O slovenskem »egoizmu« in »darežljivosti«. V njem namreč avtor z uradno dostopnimi števil- kami spodbija v centru tedanje Jugoslavije razširjeno tezo, da smo gospodarsko razviti Slovenci egoisti. Od doma se spomnim šepetanja, kako »Sava teče na jug« in tako kot v Kocbekovi pesmi Črno morje (Poročilo, 1969) odnaša sadove našega dela. Po liberalističnih poskusih Kavčičeve vlade se je ekonomija znova izkazala za usodnejšo podlago stopnjujočih se nasprotij, kot so bila bolj odmevna simbol- na, npr. nasprotovanje skupnim jedrom v šolstvu, odziv na centralistični memo- randum SANU s Prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije, odhod slovenskih članov iz jugoslovanskega pisateljskega društva, razgali- tev totalitaristične estetike z retrogradnim NSK plakatom za štafeto ipd. Kmeclovi predlogi, kako bi lahko doma porabili nerazvitim republikam podarjene presežke, 12 Kmecl jo povezuje z literaturo sentimentalizma in romantike, a opozarja na izvor v srednjeveški zgodovini (Abelard in Heloise), podobno kot Denis de Rougemont (1999), ki na dnu Zahodne pred- stave o ljubezni odkrije uničujočo strast že v romanu Tristan in Izolda. 13 Na ovitku (Cveto Jeraša) slika ure kaže petnajst minut do dvanajste, tik pred obratom, koncem, kata- strofo. Takrat je šlo za Jugoslavijo, danes je nekaj minut pred polnočjo celoten planet in civilizacija. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 39 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 39 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 40 Irena Novak Popov so duhovito pronicljivi: za spodbujanje več rojstev, tretjo univerzo iz izseljenih znanstvenikov, svetovno promocijo slovenske umetnosti, obnovo kulturne dediš- čine, zastonjske knjige. V sklepu ni enoznačnega odgovora na vprašanje, zakaj ne znamo ravnati s presežki svojega dela, ki nam je najvišja vrednota, povezuje pa se, tako kot v drugih esejih, z nacionalnim značajem: majhnostjo, inferiornostjo, plašnostjo, nesproščenostjo, samosmiljenjem. Eseji pred omenjenim razgrajujejo tudi stereotipe o slovenski lirični, asketski, du- hovni naravi, (saj bi bili brez telesne radoživosti že zdavnaj izumrli), o vzajemnem nezaupanju med politiki in kulturniki, o nepriljubljenosti vojaške obveznosti (tudi zaradi enojezičnosti v armadi) ter o problematičnem sobivanju civilizacijsko in kulturno različnih narodov v federaciji. Pisec v svoja razmišljanja vgrajuje spoz- nanja iz slovenske politične, kulturne in literarne preteklosti. Pri tem ne navaja abstraktnih idej, ampak življenjske izkušnje, individualne zgodbe, ki pričajo o se- ksualnem obnašanju, 14 revščini, notranji svobodi, učinkovitih preživetvenih stra- tegijah, nastopaštvu in servilnosti, avtonomnosti in iskanju političnih zavezništev, obskurnih predlogih in utopičnih zamislih. Njegove presoje so uravnotežene, naravnane v dialog, konsenz, mišljene so kot predlog, popravek, alternativen pogled, niso pa politično učinkovita ideologija, ki je v naslednjih prelomnih letih javno mnenje usmerjala v nacionalno enotnost. Esejista zanima, kako se je v resnično nesvobodnih zgodovinskih razmerah obli- kovala slovenska mentaliteta, sestav vrednot, samorazumevanje, psihološki refle- ksi, kaj so k temu prispevali književniki in drugi izobraženci, kakšne življenjske prakse je mogoče spoznati iz njihovih biografij (spominov, ohranjenih anekdot). Enako zanimive so mu življenjske zgodbe povezanih akterjev, članov mogočnih, imovitih slovenskih rodbin (Trpinc, Urbančič, Toman, Pajk, Souvan, Wellner, Blei weis), ki so danes bolj znane umetnike oplazile, posegle v njihova življenja ali jim omogočile prostor druženja. Dokazovale so slovensko vitalnost, uspešnost, bojevitost, čeprav so v zgodnjem umiranju naslednikov in izgubljanju imetja na lastni koži občutile, da nobena moč ni neuničljiva. V njihovih homatijah Kmecl ugleda potrditev, »da smo ‚normalen‘ narod z normalnimi refleksi, da smo hvala bogu krvavi pod kožo.« Ali še bolj duhovito in intimno smiselno: »Čudovit obču- tek! Fantastičen! Da nismo poosebljena kontracepcija in zbor ostarelih angelov, do sterilnosti in s tem neresničnosti počedena birmanska druščina, ki se ji obzorje končuje na lastni roki z novo uro.« (Kmecl 1987: 88.) Esejistično pisanje je prepredeno s specialistično vednostjo in raznovrstnimi izku- šnjami v razsežnem družabnem omrežju znancev, prijateljev, stanovskih kolegov, pisateljev in politikov. Doživetja s prijatelji so oblikovana s humorjem, oba pišče- va konjička, hribolazenje in hortikultura, tudi s prefinjenim občutkom za naravno lepoto. Ko obnavlja kočljive, banalne, nelagodje in krivdo zbujajoče pripetljaje, 14 Na moč zabavni so vulgarni navedki iz Trdinovih zapiskov (knjižno izdanih šele 1987), ljudskih pesmi, Jegličevega priročnika za zdravo zakonsko spolno življenje, medtem ko Kmecl sam za teles- ne reči uporablja izrazje, ki je hkrati dostojno in humorno. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 40 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 40 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 41 Malo v živo in bolj skozi knjige neupravičene očitke in žalitve, ne uporablja lastnih imen, temveč osebe označi s perifrazo (prijatelj obilnega stasa, z lepim glasom basista; pisatelj in esejist, ki ga ceni in občuduje; heroj, ki si je dal na družbene stroške zgraditi vilo na vrtu znane pisateljice in enako znanega slikarja). Cilj torej ni nameriti v osebno tarčo, temveč opisati tip, vzorec ravnanja, zlasti če izvira iz sumničenja, podcenjevanja in sovra- žnosti. Izraze vseh treh odnosov je praviloma srečeval pri nadutih predstavnikih malo večjih narodov, obremenjenih z enakim strahom pred silo zares velikih. Brez osebnih imen so tudi nekateri prikazi eksistencialnega preobrata, iz bližine smrti v življenje ali iz potencirane energije v smrt. Najbolj ambivalentne so refleksije o življenju na ozadju človeške minljivosti, ob smrti oseb, ki jih je pisec poznal, imel rad in jih ohranil v spominu. Tako obnavlja mučne občutke sokrivde ob tistih, ki so si sami vzeli življenje, ne da bi njihovi bližnji dojeli, iz kako hudih duhovnih stisk so se s tem dejanjem rešili. Če drži spoznanje, da je »/s/amomor nasilje nad telesom, vendar ni stvar telesa,« ker se zanj odloči duh, je mogoče te osebne tragedije pojmovati brez vključevanja kriv- de, greha, sramote in zamolka, kot: posledico izjemno močnega notranjega življenja, ukvarjanja s smislom, transcendiran- ja v duhovnost, preseganja bivanjskega avtomatizma in štancanja /.../ Tako stojim pred mračno veselo, duhovito, sprašujočo in obupano vojsko slovenskih samoubijal- cev, poln groze in – naj mi bo oproščeno – poln svojevrstnega zgroženega ponosa. Najbolj tragičen in vendar najbolj monumentalen spomenik in dokaz silovite notranje moči majhnega telesa so. (Kmecl 1987: 138.) Majhno telo se tu slejkoprej nanaša na slovensko maloštevilčnost in na vse izgube človeških potencialov v zadnjih dveh stoletjih, notranje moči pa na celoten kul- turni kapital, ki smo ga kljub temu ustvarili in iz katerega se lahko napajamo in ga oplajamo. Če se ga seveda zavedamo in če nam je kaj do skupnega dobrega. Matjaž Kmecl si je nabral ogromen kos tega zavedanja in ga k sreči delil s svojimi študenti in bralci. V realnosti se nisem dostikrat pogovarjala z njim, saj se je iz profesorja preobražal v še bolj izpostavljeno in oddaljeno politično persono. A tolažim se s tem, da je mnoga spoznanja zapisal za prihodnjo uporabo. Literatura De Rougemont, Denis, 1999: Ljubezen in Zahod. Ljubljana: Založba /*cf. Dović, Marijan, 2007: Slovenski pisatelj. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Fritz, Ervin, 1978: Okruški sveta. Ljubljana: Cankarjeva založba. Głowiński, Michał, Kostkiewiczowa, Teresa, Okopien-Sławińska, Aleksandra in Sławiński Janusz, 2 1988: Słownik terminów literackih. Wrocław, Warszawa, Kraków, Gdańsk, Łódż: Zakład narodowy imienia Ossolińskich. Henigsman, Vlasta, Karim, Silva in Kern, Renata, 2015: Likovna umetnost 9: i-učbenik za likovno umetnost v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. https://eucbeniki.sio.si/lum9/. (Dostop 10. 2. 2024.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 41 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 41 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 42 Irena Novak Popov Kmecl, Matjaž, 1975: Od pridige do kriminalke (ali o meščanskih začetkih slovenske pripo- vedne proze). Ljubljana: Mladinska knjiga. Kmecl, Matjaž, 1976: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec. Kmecl, Matjaž, 1981: Rojstvo slovenskega romana. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kmecl, Matjaž, 1987: Slovenska postna premišljevanja. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kmecl, Matjaž, 2022: Peter Božič, slikoviti poštenjak. Dnevnik, Objektiv, 1. oktobra 2022. 14–15. https://www.dnevnik.si/1042997924. (Dostop 10. 2. 2024.) Kocbek, Edvard, 1977: Zbrane pesmi, 2. Ljubljana: Cankarjeva založba. Trdina, Silva, 1965: Besedna umetnost. II. del, Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga. Živković, Dragiša (ur.), 1984: Rečnik književnih termina. Beograd: Nolit. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 42 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 42 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Miran Hladnik DOI: 10.4312/jis.69.1-2.43-51 upokojeni profesor 1.04 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta PO SPLETNIH SLEDEH MATJAŽA KMECLA 1 Prispevek evidentira pojavljanja Matjaža Kmecla na spletu, zlasti na Wikipediji in sestrskih spletiš- čih, opisuje historiat in kategorizacijo wikipedijskega gesla in njegovih slik v Wikimedijini Zbirki, dopolnjuje njegove Wikipodatke, razlaga pomen postavljanja fotografij, ki dokumentirajo strokovno življenje, v javno last, s pomočjo dLiba in Cobissa primerja deleže Kmecla in njegovih kolegov v javni zavesti in se zaključi z omembo njegovega razpravnega sloga. Ključne besede: Wikipedija, Wikipodatki, Wikimedijina zbirka, licenca Creative Commons, Digitalna knjižnica Slovenije Following in the online footsteps of Matjaž Kmecl The paper records the various appearances of Matjaž Kmecl on the web, especially on Wikipedia and its sister projects, describes the history and categorization of his Wikipedia entry and his images on Wikimedia Commons, adds details to his Wikidata, explains the importance of placing photographs documenting the discipline in the public domain, compares Kmecl’s and his colleagues’ presence in the public consciousness with the help of dLib and Cobiss, and concludes with a reference on his personal style of expression. Keywords: Wikipedia, Wikidata, Wikimedia Commons, CC-license, Digital Library of Slovenia 1 Zaradi številnih hiperpovezav, ki so za razumevanje bistvene (sivo obarvano besedilo), je priporo- čljivo in morda edino smiselno branje z miško v roki. Članek lahko poiščete in preberete v spletni obliki na naslovu DOI: 10.4312/jis.69.1-2.43-51. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 43 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 43 2. 04. 2024 15:53:49 2. 04. 2024 15:53:49 44 Miran Hladnik Pa poguglajmo Matjaža Kmecla. Na prvem mestu je seveda njegovo wikipedijsko geslo, potem njegov profil med akademiki SAZU, nekaj nižje najdemo geslo v gledališkem leksikonu Si.gledal. Zastonj ga iščemo v Slovenskem biografskem le- ksikonu (SBL, danes Slovenska biografija). Ko so med letoma 1925 in 1932 izha- jali snopiči SBL z imeni od A do L, ga še ni bilo na svetu, Novi slovenski biografski leksikon, ki bo popravil krivico prepozno rojenim z začetka abecede, pa je leta 2022 s petim zvezkom prilezel šele do črke Č. Nenavadno je, da ga ni v spletnem leksikonu Obrazi slovenskih pokrajin. Geslo o Kmeclu je v Enciklopediji Sloveni- je, ki pa ni spletno dostopna. Ker sem ga sestavil jaz, ki brez postavljanja na splet ne morem, je geslo z malo truda mogoče najti tudi na zaslonu. Zaradi nastanka davnega leta 1990 je seveda močno zastarelo. Slike. Kmeclovo Wikipedijsko geslo je opremljeno z njegovim portretom. Klik nanj sliko poveča in odpre podatke o izvoru in licenci, na dnu strani pa se pokažeta dve kategoriji. Prva (Portreti moških z brki) bo prišla prav geslu o brkih, nas pa bolj zani- ma kategorija Matjaž Kmecl, v kateri se trenutno nahaja še pet Kmeclovih portretov. Ljudje si zmotno predstavljajo, da so fotografije na Wikipediji, pa niso. V levem zgornjem kotu ikona, ki je drugačna od wikipedijskega črkovnega globusa, razkriva, da se nahajajo na spletišču Wikimedia Commons, po domače v Wikimedijini Zbirki večpredstavnostnega gradiva, od koder zajemajo vsi globalni wikiprojekti. Za trenutek naj se vrnem h kategorizaciji fotografij v Zbirki. Zgodovina redak- cij Kmeclovega portreta pokaže, da je sliko 2. januarja 2007 naložil Hladnikm, sledilo je 20 posegov vanjo, večinoma od administratorjev z vseh koncev sveta ali od njihovih wikirobotov, Slovenca sta bila, koliko poznam vzdevke domačih wikipedistov, samo dva, TadejM in Ipos. Najprej je nekdo opozoril, da slika ni kategorizirana, naslednji je dodal kategorijo Moški (Men), čez dve leti je nekdo presplošno kategorijo Moški zamenjal z natančnejšo Stari moški (Old men) in dodal kategorijo Brki (Moustaches). 2011 je Ipos ugotovil, da je v Zbirki že več Kmeclovih portretov, ki kličejo po novi kategoriji Matjaž Kmecl, potem pa se je TadejM (vzdevek medicinca Dejana Papeža) lotil Kmeclovih brk: najprej je Moustaches zamenjal s People with moustaches (Ljudje z brki), a s tem ni bil za- dovoljen, v naslednji minuti jo je zamenjal z Men with moustaches (Moški z brki). 2015 je nekdo črtal uvrstitev Kmecla med stare može, 2019 pa spet drugi zame- njal People with moustaches s Portraits of men with moustaches (Portreti brkatih moških), pač skladno z nomenklaturo v Zbirki, ki pod tem imenom naniza 1956 brkatih portretov in še 20 podkategorij z dodatnimi stotinami brkačev. Za literarno zgodovino je ta brkovni historiat bizaren in obsoleten, mogoče bi podatek prišel prav le razigranemu sestavljavcu testa za slovenistične bruce: Katere tri slovenske literarne zgodovinarje prikazujejo tile trije brkati portreti (zraven Kmecla bi pos- tavil npr. še fotografije Toneta Pretnarja – hm, ta bi lahko spadal že v novo katego- rijo ljudi z brki in brado – in Dušana Pirjevca)? Tovrstna kategorizacija fotografij v Zbirki je koristna drugim ljudem (opremljevalcem, ilustratorjem, oglaševalcem …), ki bi pri avtorsko zaščitenih posnetkih sicer morali na trnjevo pot pridobivanja dovoljenja za uporabo, medtem ko so v Zbirki slike uporabne brez vprašanj. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 44 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 44 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 45 Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla Med trenutno šestimi prosto dostopnimi Kmeclovimi portreti v Wikimedijini Zbirki je najstarejša mladostna črno-bela fotografija, ki jo je iz Tribune 1962, ki je v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib), skopiral uporabnik Ipos; to je lahko storil po zaslugi starega jugoslovanskega avtorskega zakona, ki je v javno domeno sprostil fotografije, objavljene pred 1. 1. 1970. Tri fotografije so moje. Kmecla sem slikal leta 2005 ob odkritju kipa Gregorja Kreka na Četeni Ravni in sliko postavil v javno last dve leti pozneje, pač za potrebe Kmeclovega gesla na Wikipediji. Druga moja je iz leta 2014. Ipos jo je našel v moji spletni fotogaleriji, in jo, ker je ta ob- javljena pod licenco proste dostopnosti in uporabe CC, brez spraševanja postavil v Zbirko. Posneta je bila ob okroglem 50. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Tretja moja je iz leta 2016. Nastala je v Prešernovi rojstni hiši v Vrbi, kamor nas je za svojo 90-letnico povabil Boris Paternu. Dve sliki je wikipedij- ski administrator Sporti snel s portala Flickr: obe sta bili posneti na strokovnem posvetu ob 80-letnici slovenskega slavističnega društva (ZDSDS) oktobra 2014; fotograf ni zapisan, mogoče je bil Matjaž Zaplotnik, ki je tedaj pri društvu skrbel za take reči. Skupina Kmeclovih portretov v Zbirki je uvrščena v naslednje kategorije: Kmecl (surname), Matjaž (given name), 1934 births, Male writers from Slovenia, Litera- ry historians from Slovenia, Male politicians of Slovenia, Members of the Sloveni- an Academy of Sciences and Arts. V kategoriji Kmecl (priimek) je zaenkrat samo Matjaž. Klik na kategorijo Matjaž v Zbirki nam odpre portrete 31 Matjažev, brez izjeme Slovencev. V kategoriji rojenih leta 1934 ima Matjaž Kmecl tisoče sose- dov, v kategoriji slovenskih literarnih zgodovinarjev je ob njem še 172 drugih, nad sto jih je predstavljeno z več kot eno fotografijo. Za kategorijo moških politikov iz Slovenije nisem prepričan, da bo obstala, saj je v času spolske občutljivosti vse preveč zaznamovana, čeprav je nastala najbrž le iz potrebe po simetriji, potem ko je nekdo začutil nujo, da posebej izpostavi ženske v politiki. Kakorkoli, tu se naj- dejo slike blizu tisoč slovenskih politikov. Kategorija članov SAZU je skromnejša, v Zbirki je portretiranih, skupaj s Kmeclom, 231 slovenskih akademikov. Guglanje postavi na zaslon še mnogo drugih Kmeclovih fotografij in povrhu še 125 video posnetkov, povezanih z njegovim imenom. Težava tega gradiva je, da je objavljena na spletu kot avtorsko delo tega ali onega fotografa, ali pa je pravice njihovega kopiranja in razpečavanja zadržal časopis oziroma založba. Če bi po- snetke hoteli uporabiti za svojo objavo, bi morali kontaktirati avtorsko agencijo, fotografa ali njegove dediče, se pogoditi za dovoljenje in jih najbrž tudi plača- ti. Zoprno. Zato smo veseli objav, ki so namesto z zloveščim copyrightom (»vse pravice pridržane«) opremljene z licenco CC (Creative Commons). Sam pod to licenco objavljam posnetke v svoji spletni fotogaleriji. Od leta 1997 do danes se je tu nabralo 495 strani, skupaj okrog 15.000 slik. V njej poiščem Kmecla z iskal- nim izrazom site:slov.si/mh/galerije kmecl; pred postavitvijo tja sem jih moral seveda opremiti z ustreznim podnapisom. Google mi na ukaz naniza 30 zadetkov s Kmeclom, kar ni vse, saj je Google v zadnjih letih selektiven, ko gre za iska- nje po imenih in priimkih, in uporabniku sporoča, da so »nekateri rezultati […] JiS_2024_1-2_FINAL.indd 45 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 45 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 46 Miran Hladnik morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov«. Varovanje pa táko – pravo ime za to cenzuro je oviranje dostopa do informacij, kar je značilnost nedemokratičnih sistemov oziroma družbe nadzora. Najstarejše so fotografije s popotovanja iz Litije do Čateža, ki ga je leta 1958, ob stoletnici izida Levstikovega Popotovanja iz Litije do Čateža vodil Anton Slod- njak. Posnela sta jih takratna študenta Cene Omerzelj in Silvo Fatur in mi jih poslala za oddelčni arhiv. Študent Kmecl je na njih v karirasti planinski srajci (strani 89 in 207). Posnetek s študentske ekskurzije z Marjo Boršnik v Prekmurje iz Faturjevega arhiva je leto mlajši. Tri leta pozneje, 1961, je bil velik del časopisa Tovariš posvečen mednarodnemu slavističnemu kongresu v Ljubljani, na eni fotografiji je predstavljen tudi oddelek. V oddelčnem arhivu je ostala serija posnetkov, nastalih ob isti priložnosti, s poja- snilom knjižničarja Marka Kranjca, da je šlo za selitev slavističnih knjig iz NUK-a na današnjo lokacijo na Aškerčevi 2; na vseh je Kmecl v beli srajci. Leta 1966 so se slavisti zbrali pri Marji Boršnik na Drulovki pri Kranju; menda so ji pred foto- grafiranjem asistenti, med njimi tudi Kmecl, prekopali vrt. Leta 1976 je Kmecl popeljal na popotovanje iz Litije do Čateža moj letnik (stran 119 in 202), zraven so šli še profesorji Franc Jakopin, Janez Zor in Miha Mate. Iz leta 1988 je skupinski portret Oddelka v gostilni pri Urški. 2007 je bil Matjaž Kmecl na slavističnem kongresu, ki ga je v Trstu organizi- ral Miran Košuta; vidim ga na posnetkih z Mileno M. Blažić, Cirilom Zlobcem, Marijo Leskovar. Nastopil je na slavističnem kongresu 2014, 2015 je govoril v Dobovi ob poimenovanju osnovne šole po kolegu Jožetu Toporišiču, na komemo- raciji na Srednji Dobravi pri Kropi in se z ženo Andrejo udeležil poklona pisatelju Vladimirju Kavčiču v Žireh, kjer sem ga slikal v družbi z Ivanom Kristanom. 7. 3. 2017 je govoril na predstavitvi Jožetu Koruzi posvečene številki Jezika in slo- vstva. Zadnje slike so z oddelčne komemoracije za umrlim Borisom Paternujem 29. 11. 2022. Fotografije so amaterske, nekaj razpoloženja iz starih časov pa so vendarle prenes- le v današnjega. V pomoč so pri obujanju spominov, hkrati pa so prijazna oblika dokumentacije strokovnega in inštitucionalnega življenja Kmecla in njegovih ko- legov. Fizično se slike nahajajo na Arnesovem strežniku in bodo tam ostale, dokler bo kdo plačeval najemnino domene. Ko plačnika ne bo več, bo šlo tisoče slik v nič. Potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja Filozofske fakultete in Oddelka za slove- nistiko, da je domena slov.si v vitalnem interesu ljubljanske slovenistike in zato vredna tistih 20 ali 30 evrov najemnine letno. Nobenega zagotovila ni, da tako tudi ostane, posebej če se spomnim večkratne nenapovedane ukinitve slovenističnih vsebin na fakultetnem strežniku, preden sem jih z negostoljubne FF rešil pod var- no Arnesovo streho. Najbolje bi bilo fotografije prekopirati v Wikimedijino Zbir- ko, kjer bodo ostale – tako upam – za vse večne čase, to je dokler bo obstajala ta JiS_2024_1-2_FINAL.indd 46 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 46 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 47 Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla civilizacija. In ob prenosu slikam dodati komentar, ob kakšni priložnosti so nastale in kdo vse je bil takrat še zraven. Ampak prenos zahteva svoj čas, veliko časa … Nadaljujem s Kmeclovim geslom na Wikipediji, kakršno je bilo, preden sem ob pisanju tegale prispevka začel posegati vanj. S skoraj 12.000 znaki spada med sre- dnje obsežna gesla. Zastavil ga je oktobra 2006 skrivnostni wikipedist Ghdf23e, nazadnje pa je 10. julija 2023 po njem šaril Bjelcevica. V 17 letih eksistence je geslo doživelo 122 urejanj, število urednikov pa je bilo 38, med njimi sedem ano- nimnih, to je takih, ki niso delali ne pod svojim imenom ne pod vzdevkom. Pov- prečno je vsak od njih v članek posegel 3,2-krat (Informacije o »Matjaž Kmecl«). Wikipedijska statistika razkriva naslednje podrobnosti: povprečen čas med dvema redakcijama je bil 50 dni, na leto je bilo povprečno 7,3 urejanj. Največ se je z njim ukvarjala Jessa. S seznama seminarskih tem v mojem izbirnem magistrskem seminarju vidim, da si je táko uporabniško ime izbrala študentka Jasmina Hlaj, ki je s člankom izpolnila svoje študijske obveznosti pri predmetu. Po Kmeclu je nekaj urejala še gesla o Franu Levstiku, Jožetu Koruzi, Silvi Trdini, potem pa se je od Wikipedije poslovila in vanjo ni več posegala, vsaj pod imenom Jessa ne. Za Kmeclovo geslo je med letoma 2006 in 2009 prispevala 29 redakcij. Naslednja po številu urejanj sta bila Hladnikm (13) in Klemen Kocijančič (11), nekoč prvak med slovenskimi wikipedisti. Največ sprememb je geslo doživelo v letih 2006 in 2007, 2017 in 2023. Geslo je obsegovno raslo z dodajanjem biografskih in bibli- ografskih podatkov, popravki pa so zajemali posamezne zatipke, pravopis, slog, hiperpovezave, wikikodo, kategorizacijo, kompozicijo itd. Geslo kaže znake svojega zgodnjega nastanka štiri leta po rojstvu slovenske Wiki- pedije, ko so bila pričakovanja še skromna, in bi ga bilo treba izdatneje vsebinsko dopolniti in uravnati po novejših, stremljivejših zgledih. Ena izmed večjih poso- dobitev se je zgodila po uvedbi Wikipodatkov (Wikidata) leta 2013, od koder zajema infopolje v desnem zgornjem kotu gesla. Kmecl se je znašel med Wikipo- datki po zaslugi samodejnega skripta oziroma robota z imenom Sk!dbot 5. maja 2013. V njegov profil na Wikipodatkih je potem posegla množica wikipedistov, večinoma tujih, in to v podrobnostih, ki so mi kot računalniško slabo pismenemu uporabniku španska vas. Od domačih prepoznavam samo Sportija (njegovega pra- vega imena ne poznam) in Yerpa (vzdevek biologa Jerneja Polajnarja). Sam sem dodal Kmeclov datum rojstva in portret. Pravkar sem dodal še, da je bila Kmeclo- va alma mater FF UL in da je bil tam tudi zaposlen. Med Wikipodatki je še devet Kmeclov, vsi še čakajo na svojega urednika, zato so njihova imena na Wikipediji rdeča. Trenutno je edini s svojim geslom Matjaž Kmecl. Ker za gozdarja Marka Kmecla vem, da je Matjažev brat, bom ta podatek vnesel v Matjažev in Markov profil na Wikipodatkih. Uspelo! Sorodstvene mreže, ki jih spleta slovenska kultur- na smetana, so nezanemarljive za tvorbo in vzdrževanje slovenstva. Zgodovina Kmeclove wikipedijske strani me je spomnila, da je geslo spočetka krasila Kmeclova fotografija, ki sem jo posnel leta 1996 in postavil kar v lokalno, slovensko Wikipedijo namesto v globalno Zbirko, zelo verjetno zato, ker za obstoj JiS_2024_1-2_FINAL.indd 47 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 47 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 48 Miran Hladnik Zbirke še nisem vedel. Iz zgodovine strani tudi vidim, da sem si 19. marca 2010 ob 15:40 privoščil nesramen vandalizem: celotno geslo sem pobrisal, vsebino nado- mestil z »bla bla bla«, vendar že v naslednji minuti vandalizem razveljavil in geslo vrnil v normalno stanje. 19. marca je bil petek in skoraj gotovo sem imel takrat predavanje oziroma delavnico v okviru dopolnilnega izobraževanja. Z demonstra- cijo vandalizma sem profesoricam slovenščine, ki so bile moje nekdanje študent- ke, pokazal, kaj počnejo njihovi dijaki, ko jih zagrabi sveta jeza nad slovenščino, in kako njihovo razdiralno početje na Wikipediji nevtralizirajo. Poglejmo si še obisk gesla Matjaž Kmecl: v zadnjem mesecu (oktober/november 2023) je bilo deležno 150 obiskov, povprečno po pet na dan. V zadnjem letu je bilo največ klikanja po njegovem geslu (do 160 mesečno) maja in oktobra. Kategorizacija Kmeclovega gesla na Wikipediji je podrobnejša od kategorizacije Kmeclovih slik v Zbirki. Naj kategorije z dna gesla kar prepišem: »Rojeni leta 1934, Živeči ljudje, Slovenski literarni zgodovinarji, Slovenski pisatelji, Slo- venski politiki, Slovenski akademiki, Nosilci častnega znaka svobode Republike Slovenije, Dekani Filozofske fakultete v Ljubljani, Župančičevi nagrajenci, Slo- venski komunisti, Člani Zveze komunistov Slovenije, Člani Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, Člani Predsedstva Republike Slovenije, Nagrajenci Sklada Borisa Kidriča, Pretnarjevi nagrajenci, Častni meščani Ljubljane, Redni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Matjaž Kmecl.« Klik na posamezno kategorijo pripelje na seznam osebnosti, ki delajo Kmeclu družbo. Nekatere predalčke pogrešam, najprej predalček za poznavalce planin- skega in drugega cvetja ter amaterske vrtnarje, vendar sem v zadregi z imenom kategorije: botaniki je rezervirano za profesionalce, gojitelji vrtnic je preozko (v njej bi se znašel sam) in še krivično povrhu, saj je gojil npr. tudi limone. Od ljubiteljskih dejavnosti obstaja na slovenski Wikipediji za zdaj samo ljubiteljska astronomija, kategoriji vrtnarstvo in vrtnice pa sta za naštevanje ljudi neprimerni. Pogrešam tudi uvrstitev med kulturne zgodovinarje, obstajata namreč samo pre- dalček Kulturna zgodovina in širši predalček Zgodovinarji. In pogrešam uvrstitev Kmecla v specifične kategorije piscev oziroma pisateljev: planinske, radijskih iger ter dramatike. Med naštetimi obstajata samo kategoriji slovenskih dramatikov in slovenskih planincev, ki sem ju pravkar dodal obstoječim v Kmeclovem geslu. Biografska gesla na Wikipediji imajo standardno zaporedje poglavij Življenje, Delo, Priznanja in nagrade, Izbrana bibliografija, Viri, Opombe, Glej tudi. Wi- kipedijsko oko takoj opazi, da je v geslu vse preveč rdečih povezav, ki kažejo na (še) neobstoječa gesla, namesto modrih, ki bi pripeljala na že napisana gesla. V času pisanja jih še ni bilo, ko pa so se pojavila, so si pisci izbrali malo drugačen naslov. Npr. rdečo povezavo na Revija Jezik in slovstvo (Kmecl je revijo ure- jal dve leti) bo treba spremeniti v Jezik in slovstvo, pa bo postala modra. Slepo povezavo na planinstvo bo treba spremeniti v gorništvo ali pa se na sveže lotiti članka planinstvo. Urediti bo treba tudi seznam njegovih leposlovnih del, npr. po JiS_2024_1-2_FINAL.indd 48 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 48 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 49 Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla poglavjih Drame, Radijske igre, Planinska literatura, Kulturna zgodovina, Eseji, Korespondenca. Na Wikipediji je Kmecl sicer naveden blizu tisočkrat – preveč za naštevanje, zato naj le povzamem glavne, to je tiste z začetka seznama omemb. Od Kmeclovih del ima samostojno geslo drama Smrt dolgo po umiranju ali Marjetica. Geslo Pesni- kov portret z dvojnikom o biografskem filmu o Francetu Prešernu, pri katerem je bil Kmecl soudeležen s scenarijem, je zgolj škrbina. Naša pobožna želja je poča- si oblikovati samostojna gesla o vsakem njegovem večjem delu, strokovnem in leposlovnem. Na Kmecla se sklicujejo gesla o literarnoteoretičnih pojmih (esej, satira, proza, trivialna literatura …), avtorjih (Marjan Kolar, Joco Žnidaršič ...) in inštitucijah (Mohorjeva družba). Njegovo ime se nahaja na seznamih častnih meščanov Ljubljane, zaslužnih profesorjev UL, osebnosti Občine Trbovlje in Ob- čine Šoštanj; povezavo na slednja dva sem med pisanjem tegale prispevka dodal v poglavje Glej tudi Kmeclovega gesla. Ojej, Kmecla so pozabili uvrstiti v geslo o 23. februarju, ki našteva dogodke, rojstva in smrti na ta dan. Že dodajam njegovo ime v poglavje Rojstva in presenečen ugotavljam, da se je na ta dan rodil še neki znameniti soimenjak, Matija Korvin (1443–1490), ki je v naših krajih poznan kot kralj Matjaž; sveti Matija ima god samo dan pozneje. Na Wikiverzi, ki je nekakšen študijski peskovnik, se Kmeclovo ime pojavlja po- gosto, večinoma v seznamih literature, na katero se sklicujejo študentje v svojih referatih, ki jih, če so oblikovani kot enciklopedična gesla, po pregledu prekopi- rajo na Wikipedijo. Največkrat se sklicujejo na Malo literarno teorijo in na Slo- vensko književnost 1945–1965. V seznamu govorov na partizanskih proslavah sta povezavi na dva njegova govora, v Radovljici in na Dobravi. Wikivir je prostor, kamor postavljamo leposlovna besedila v javni lasti ali pa svoja besedila, ki jih s tem odstopimo v javno last. Táko usodo je namenil Miha Mohor svojemu spisu Moj prijatelj Tone Pretnar, v katerem se spominja pokojnega sošolca: Mentor našega slovenističnega letnika je bil asistent za zgodovino slovenske knji- ževnosti Matjaž Kmecl. Jeseni 1967. se je hudo ponesrečil, ko je pri obiranju sadja padel z drevesa. Študenti smo ga cenili in imeli radi, zato nas je maja naslednjega leta njegovo povabilo na dvodnevni absolventski izlet na Krn zelo razveselilo. Vedeli smo, da je spet v stari formi. Med Wikinavedki je sedem Kmeclovih izjav, kar se zdi na prvi pogled malo, pa ni tako, saj npr. Paternu in jaz nimava nobenega. Matjaž Kmecl me je spodbudil za urejanje kataloga diplomskih nalog, ki se je nahajal v njegovem kabinetu. Danes je s pomočjo Miha Simoniča v digitalni obliki in šteje 2822 naslovov. Kmecl je kot mentor zapisan pri 57 naslovih, tudi pri moji diplomi o Miroslavu Malovrhu leta 1978. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 49 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 49 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 50 Miran Hladnik Prisotnost osebnosti v slovenski javni zavesti pokaže Digitalna knjižnica Slove- nije. Ker se krivulja dinamike posamezne osebe ne izriše samodejno, ampak je treba številke zanjo vpisati v preglednico ročno, se bom tej zamudni nalogi od- povedal in poročal samo o seštevkih. Poizvedovanje po »matjaž kmecl« da 7824 zadetkov, samo po »kmecl« pa 13.754 (številke se vsak naslednji dan malo po- večajo). Bolj varno je upoštevati samo prvo številko, čeprav se velik del iskanja zgolj po priimku tudi nanaša na Matjaža, ki je ob bratu Marku najbolj poznani in najbolj pismeni nosilec svojega priimka. Krivulja zadetkov za niz »kmecl« na spletišču Hathitrust se pojavi in vzpenja nekako med 1960 do 1995 in potrjuje, da pred tem ni bilo kakih drugih vidnejših Kmeclov. Tako kot sem primerjal Josipa Jurčiča s sodobniki, naj primerjam z nekoliko starejšimi literarnovednimi sodob- niki še Matjaža Kmecla: Boris Paternu 3493, Franc Zadravec 3294, France Bernik 6868, Jožeta Pogačnika izpuščam, ker je oseb s tem imenom več, Janko Kos 7794, predhodniki pa: Anton Slodnjak 4695, Marja Boršnik 1415, Anton Ocvirk 3730, France Kidrič 2477. Kmecl po omembah in s tem po prepoznavnosti med našteti- mi vodi. Na lestvicah kolegov, ki ju oblikujeta število objav v Cobissu in število citatov v strokovnem tisku, je Kmecl na drugem mestu, za Jankom Kosom. Iz tega lahko sklepamo, da se Kmeclova prepoznavnost podobno kot pri Tavčarju v opazni meri napaja iz njegovega političnega življenja. Na istem mestu oblikujem še lestvico Kmeclovih knjig. Daleč najpopularnejši so po številu omemb Zakladi Slovenije (934), na drugem mestu je Mala literarna teorija (527). Sledijo Friderik z Veroniko (240), Slovenska postna premišljevanja (189), Od pridige do kriminalke (181) itd. V skoraj štiriurnem videokolažu, ki sem ga sestavil za 90-letnico oddelka iz svo- jih filmskih posnetkov tja od leta 1986 dalje in ga postavil na Youtube, je tudi nekaj daljših kadrov z Matjažem Kmeclom: popotovanje iz Litije do Čateža 12. novembra 1991, ko pripoveduje zgodbe iz Levstikovega življenja (od 36. minute dalje), in njegovo literarno- in kulturnozgodovinsko vodstvo tujih seminaristov po Ljubljani leta 1996 (začne se na 2:24). Kmalu po začetku je dokumentiran obisk ljubljanskih in tujih slavistov pri Mariji Žagar na Uskovnici leta 1987; Marija Žagar je bila moja gimnazijska profesorica slovenščine in dolgoletna korespon- dentka Borisa Pahorja. V 22. minuti filma je beseda v rahlo okajeni družbi nanesla na Matjaža Kmecla. Priletna soseda Marije Žagar, zdravnica Vela Tuma, vdova po Borisu Tumi, sinu Henrika Tume, ki so ga domobranci kot aktivista OF ustrelili zadnje dni druge svetovne vojne pri Turjaku, je ob omembi Kmecla komentirala: »On govori, kot da bi rožice sadil.« Za jezikoslovno razlago te preproste oznake in znanstveni opis Kmeclovega raz- pravnega sloga bi potreboval korpus Kmeclovih tekstov v digitalni obliki. Podtak- nil bi ga programu V oyant in poskušal z njegovo pomočjo identificirati Kmeclove slogovne »rožice«. Ker pa takega korpusa nimam na razpolago in zaradi obstoječe avtorske zakonodaje še dolgo ne bo na voljo (razen če se avtor ali založbe, s kateri- mi je podpisal pogodbe, ne odločijo drugače), mi ne ostane drugo, kot da Kmeclov JiS_2024_1-2_FINAL.indd 50 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 50 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 51 Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla slog označim z nenatančno sintagmo iskani oziroma izbrani izraz, ki ga v opazni meri značijo novotvorbe. Sicer pa so to bolj ali manj uspešno poskušali že drugi, zato razlago prepuščam Tonetu Strojinu, ki je v spisu Gorniška književnost v Slo- veniji v Planinskem vestniku 1995 (France Malešič ga je pretipkal in postavil na Wikivir, nahaja pa se tudi v Digitalni knjižnici Slovenije) Kmeclov slog tolmačil z besedami razigran, razkošen, žlahten: V sam pripovedni vrh našega gorskega leposlovja je posegel dr. Matjaž Kmecl. Raz- košno branje razigranih stavkov daje vtis, da tudi bralec poseda nekje S prijatelji pod macesni, ko v naročju drži knjigo s tem naslovom, ki jo je izdala založba Obzorja Maribor leta 1978. Morda je prav dr. Matjaž Kmecl, sam profesor literarne teorije, tisti, ki se mu je v spisih najbolj posrečilo razbiti znano fabulo, ki krasi skoraj vsak gorniški spis s trikot- nikom odhod v gore – zmagoslavje na vrhu – zaobljuba goram. Posrečilo pravim zato, ker je v pripovedovanje vnesel žlahtno vedrino, kramljanje z bralcem, lahkost bivanja v naravi. Istemu avtorju gre zasluga, da je kot pisec spremnih tekstov k mnogim tudi nealpskim albumom prinesel žlahtni besedi prvenstvo pred tehnično dovršeno foto- grafijo, kar ni zanemarljivo in le redkemu uspe. Prav zato moramo ravno po Kmeclovi zaslugi med gorniško literaturo uvrstiti neka- tera spremna besedila in priložnostne zgodbe k alpskim albumom, recimo h knjigi Petra Janežiča Sij gora ali k Slovenski gorski pravljici, obe založba Mihelač leta 1994. Seveda izvrstnih Kmeclovih besedil ne manjka niti v Planinskem vestniku, posamezne zgodbe pa so tudi v Slovenskih postnih premišljevanjih (Cankarjeva založba 1987). Matjaž Kmecl uporablja e-pošto, po njej se npr. naklonjeno odziva na moje okro- žnice ob vpisovanju partizanskih spomenikov na Geopedijo. Ker je javna oseb- nost, mogoče ne kršim evropske splošne uredbe o varstvu podatkov s pozivom, da mu po tej poti zaželimo vse najboljše ob okroglem 90. rojstnem dnevu. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 51 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 51 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 52 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 52 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 II. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 53 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 53 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 54 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 54 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Jasmina Šuler Galos DOI: 10.4312/jis.69.1-2.55-65 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta POZITIVNO RAZUMEV ANJE SVOBODE V CANKARJEVIH HLAPCIH Cankarjeva drama Hlapci je nastajala v času kulturnega boja in vsebuje – redko izpostavljene – poli- tične teze, ki so vse od prve objave drame močno vplivale na oblikovanje slovenskega kolektivnega spomina. Hlapec kot ključna beseda slovenske kulture je v drami izraz dinamičnih modernizacijskih procesov in opozarja na nekonstituiranost liberalnega in socialističnega diskurza na začetku 20. stole- tja. Prav zato še danes deluje v slovenski kulturi kot poziv k delovanju, akciji, celo k aktivnemu uporu. Ključne besede: Ivan Cankar, kulturni boj, hlapec, pozitivno razumevanje svobode Positive liberty in the drama The Serfs by Ivan Cankar Cankar’s drama The Serfs (Hlapci) was written during the cultural struggle waged at the turn of the 19th and 20th centuries and contains otherwise rarely stated political theses that have had a profound influence on the formation of Slovenian collective memory. The key world of Slovenian culture, as conveyed through the Cankar's drama, serves to express the dynamic processes of modernization and points to the unformed liberal and socialist discourse at the time. This is why the work functions in Slovenian culture as a call to action, even to active resistance. Keywords: Ivan Cankar, cultural struggle, farmhand, positive liberty I. Matjaž Kmecl (2018) povzema tiste sestavine Cankarjevega opusa, ki so se tako globoko vtisnile v slovenski kulturni spomin, da so dobile moč vplivanja na res- ničnost in tako zaprle hermenevtični krog. Kmecl posebej poudarja Cankarjevo vizionarstvo, njegovo iskanje svobodomiselnih teženj v kolektivnem spominu ter JiS_2024_1-2_FINAL.indd 55 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 55 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 56 Jasmina Šuler Galos problem hlapčevstva, rojenega iz občutka krivice in ponižanja, katerega svetla stran je hrepenenje po osebni avtonomiji in narodni svobodi. V monografiji Tisoč let slovenske literature v povezavi z odgovornostjo, ki so jo umetniki čutili do na- roda, piše tudi o neizoblikovanosti nacionalne naracije, prevladujočem prepriča- nju, da slovenski narod »blodi nekje na pol pota do Kanaana, o katerem so sanjali Jurčič in njegovi« (Kmecl 2004: 245). To so tudi izhodiščne točke tega prispevka, v katerem bo obravnavan problem osebne in narodove svobode v Cankarjevi dra- mi Hlapci (1910). Bogata recepcija je iz nje ustvarila kulturno besedilo, katerega sporočilo večinoma še danes sprejemamo kot »obvezujočo, naravnost izraženo večno resnico« (Assmann 2013: 36). Drugi vzgib za nastanek tega prispevka je protislovje med psihološkim portretom Slovencev, kot ga poznamo iz Muskovih raziskav – ter končno tudi iz lastne iz- kušnje – in še vedno živim avtostereotipom o Slovencih kot hlapčevskem narodu, na začetku katerega najverjetneje stoji Cankarjeva drama. Definicija stereotipa kot ustaljenega vzorca in »načina percepcije, ki podatkom, še preden dosežejo razum, vsili določene čustvene značilnosti« (Lippmann 1999: 88), se zdi preozka, da bi zajela celotno pomensko polje besede hlapec, čeprav so take značilnosti stereoti- pa, kot so poudarjena čustvenost, nagnjenost k poenostavljanju in kategorizaciji, predvsem pa vrednotenje, gotovo pripomogle, da se je pojem zakoreninil v sloven- ski kolektivni zavesti. Politični konformizem, skrb za lastno blaginjo, nezaintere- siranost za družbena vprašanja, površnost pri sprejemanju in uveljavljanju (tujih) idej in ideologij so tudi del političnega življenja drugih narodov, vendar niso pos- tale del njihove samopodobe. Če bi se hlapčevstvo nanašalo samo na te lastnos- ti, bi besedo brez truda zamenjali z blizupomenkami služabnik, lakaj, suženj ali tlačan. Predvsem zadnji dve sam Cankar pogosto uporablja v pomenu »podrejen, nesvoboden posameznik«. Med številnimi interpretacijami hlapčevskega mita se zdi s političnega vidika prepričljiva Muskova: Stereotipa o ponižnosti, hlapčevanju in neagresivnosti si ne bo ustvarjal tisti, ki se je s takšno vlogo sprijaznil, temveč tisti, ki se z njo noče sprijazniti. Submisiven človek se ne bo pritoževal zaradi podrejanja; pač pa se bo zaradi tega pritoževal dominanten človek, ki ga drugi prisilijo k pokornosti. Poleg tega je avtostereotip o ponižnosti in neagresivnosti nezavedno psihološko sredstvo, ki mora razorožiti nasprotnika in njegovo agresivnost in ki hkrati uspešno tolaži lastno moralno vest, lastni nadjaz, ki pač ne dovoljuje agresivnosti. (Musek 1997: 27.) Teza tega prispevka je, da je beseda hlapec v procesu recepcije in kanonizacije Cankarjevega dela postala eno od vozlišč, 1 okrog katerega se je tkal slovenski nacionalni diskurz, torej točka, ki stabilizira pomene in hkrati sodoloča druge elemente diskurza. V zavesti govorcev slovenščine aktivira številne konotacije, predvsem pa latentno prisoten nasprotni pomen; učinkuje kot interpelacija, poziv k delovanju, spremembi obstoječega stanja, celo k »zgodovinski akciji« – in ne 1 »Vsak diskurz je vzpostavljen kot poskus obvladovanja celotnega diskurzivnega polja, poskuša omejiti prost pretok razlik, ustvariti središče. Take vrste privilegirane diskurzivne točke, take delne stabilizacije diskurza, bomo imenovali vozlišča.« (Laclau in Mouffe 2007: 120.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 56 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 56 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 57 Pozitivno razumevanje svobode v Cankarjevih Hlapcih kot verodostojen opis značaja Slovencev. 2 Cankarjeva drama bo obravnavana z vidika njenega vpliva na slovensko politično misel, pri predpostavki, da je teorija politike veja moralne filozofije (Berlin 1991: 112). V prvem delu bo opisano polje prakse, katerega časovne, simbolne in strukturne značilnosti pogojujejo razume- vanje vsakega literarnega dela: Posnemanje ali predstavljanje delovanja je predvsem predrazumevanje tega, kar je v njem človeško – njegove semantike, njegove simbolike, njegove časovnosti. Na tem predrazumevanju, ki je skupno pesniku in bralcu, je utemeljena zgradba intrige skupaj z besedilno in literarno mimetičnostjo. /…/ Kljub rezom, ki jih uporablja literatura, bi ostala ta za zmeraj nerazumljiva, če ne bi konfigurirala tega, kar v človekovem delovanju že ima določeno obliko. (Ricoeur 2008: 98.) Pojem hlapec kot ena od ključnih besed slovenske kulture (Będkowska-Kopczyk in Antloga 2016: 90) je namreč v Cankarjevi drami nerazdružljivo povezan s po- razsvetljenskim razumevanjem svobodnega posameznika in svobode skupnosti, ki je tudi vodilna miselna os drame. Drugi del članka bo zato posvečen razume- vanju svobode v Hlapcih, in sicer z vidika klasične liberalne misli, ki se je pri nas oblikovala v zadnjih desetletjih 19. in na začetku 20. stoletja. Ujetost subjekta v ideološke mreže, ki so ga prinesle postmarksistične teorije diskurza, ni bila pred- met teh debat. II. Zrno resnice, iz katerega je vzklil omenjeni avtostereotip, moramo iskati v polju prakse, ki ga konfigurira Cankarjevo delo, torej v družbenih razmerah na začetku 20. stoletja, natančneje, v Cankarjevem videnju teh razmer, iz katerega je rojen lik Jermana, uporniškega in resnega, ne tragičnega lika. Za prelom stoletij je bila značilna distopija, ki je spremljala modernizacijske procese povsod po Evropi, njen zunanji znak pa je bil kulturni boj: V globljem smislu so kulturni boji stanje nenehne napetosti med tradicionalnim in postmodernim 3 načinom reševanja moralnih problemov; na kratko rečeno, potekajo na moralni ravnini in se ne nanašajo toliko na gmotna vprašanja (plačilo za delo, vloga države) kot na spore, povezane z normativnim redom, ki ureja družbeno življenje, in na vprašanja kolektivne identitete. /…/ Gre za sprejemanje določene vizije družbe in njenih moralnih obligacij. (Burszta 2013: 130.) Poljski antropolog kulture razume kulturni boj kot ahistorični mehanizem, ki se na površinski strukturi družbe pojavlja predvsem v obdobjih distopije, trganja 2 Tako razumem na primer idejo študentov AGRFT, ki so leta 2012 organizirali skupinsko branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom. Tudi nekatere sodobne uprizoritve tega dela (Strelec 2004, Berger 2009, Kleczewska 2021) nosijo podobno sporočilo. 3 Burszta opisuje sodobne kulturne boje, zato uporablja termin postmodernost. Ker gre v njegovi interpretaciji za ahistoričen proces, je v tem kontekstu mogoča tudi uporaba širših pojmov: tradicio- nalen – moderen. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 57 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 57 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 58 Jasmina Šuler Galos naracij, kakršnima smo bili priča na prehodu v 20. in nato v 21. stoletje. Izbruh- ne, kadar je neka skupnost notranje tako razklana, da ta razkol naddoloča vsako družbeno akcijo, tako da se vsaka izjava ali simbolna gesta interpretira z vidika kulturnega boja. Hlapčevstvo se s tega zornega kota pravzaprav nanaša na nekon- stituiranost dveh družbenih slojev, liberalne buržoazije in ljudstva. Cankar se je problema zavedal in ga v spisu Slovensko ljudstvo in slovenska kultura izrazil s primerjavo med salonom in zakajeno izbo. Neizoblikovanost liberalne naracije v Cankarjevem času potrjuje tudi Perovškova študija: Ob oblikovanju samostojne liberalne stranke leta 1894 /liberalizem/ ni uspel izoblik- ovati lastne idejne agende in ni bil posledica izdelane politične identitete, ki bi v pro - gramskem pogledu zagotavljala rast izvirne liberalne politične filozofije, utemeljene v misli evropskega razsvetljenstva, nacionalizma in individualizma. (Perovšek 1996: 14.) Tako trganje diskurza je Alojz Levičnik (1896) zelo posrečeno poimenoval ločitev duhov. Poveden je tako naslov kot odgovor na v njem postavljeno vprašanje: Globok prepad nas loči. Ne tvori ga razlika jezika, razlika prostosti, razlika državnih mej. Ta prepad sega tudi v narod, ki govori en jezik, v pokrajine, ki imajo isto zgodovi- no, v državo, katero obdajajo iste meje. Ločitev obsega človeštvo. Bila je pred nami in ostane za nami. Včasih je bila bolj skrita, včasih bolj odkrita, a bila je vedno. Mnogi jo poznajo, mnogi bi jo tudi utajili. Pa če je nočejo poznati, morajo se ji ukloniti. Neizprosna je : aut — aut! (Levičnik 1896: 235.) Prepad ni niti nacionalno niti zgodovinsko ali celo razredno opredeljen, je uni- verzalen in nadčasoven, nanaša pa se na vrednote, ne na materialna vprašanja. Z nastopom buržoazije v zadnjih štirih desetletjih 19. stoletja so se po obdobju slogaštva začeli tudi na Slovenskem širiti »krivi nauki, ki niso zrasli na njivi kato- liški, nauki ne le nekrščanski, ampak tudi ne naravni; nauki tuji, ki se ne vjemajo niti se značajem niti se zgodovino slovenskega naroda« (Mahnič 1888: 3). Kleri- kalci so poskušali zaustaviti po njihovem mnenju uničujoče procese avtonomiza- cije, subjektivizacije in racionalizacije ter ohraniti enovito in pregledno družbeno strukturo, ki jo obseva »božja luč« (Mahnič 1888: 23). Poudarjali so tudi nujnost utemeljitve etičnih in nravnih načel v metafiziki, torej v krščanstvu: Krščansko-katoliška vera je temelj in edino trdno varstvo resnici in vsled tega tudi pravici. Samo ona opisuje človekovo naturo tako, kakršna je, in samo ona nezmotno pojasnjuje razmerja človekova do Boga, do samega sebe in do druzih. Zato pripozna- vamo krščansko-katoliško vero kot glavno voditeljico k boljšim socijalnim razmeram. Katoliško Cerkev priznavamo kot največjo silo napredka in sreče za človeštvo. (Krek 1895: 264.) Naracija klerikalne strani, teoretično utemeljena v okrožnicah Leona XIII., je bila torej izoblikovana. Šola, kot »vladajoči ideološki aparat države« (Althusser 2018: 79), ki jo že papež omenja kot eno od bojišč v kulturnem boju, je v tem sporu igra- la pomembno vlogo, zato ni naključje, da je Cankar za protagoniste svoje drame izbral ravno učitelje. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 58 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 58 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 59 Pozitivno razumevanje svobode v Cankarjevih Hlapcih Rojstvo liberalnega tabora pa je, kot pravi sam Cankar, potekalo v senci »vzidu- jočega slogaštva«, ki je oviralo oblikovanje politične identitete, prilagojene potre- bam slovenske družbe. Perovšek (1996: 15) navaja vsebino članka iz Slovenskega naroda iz leta 1873, v katerem je liberalizem razumljen negativno, kot »svoboda od«. Liberalen je torej človek, ki ga ne omejujejo zunanji dejavniki. Poleg tega se je liberalni tabor oblikoval kot odziv na ideološko in politično organiziranje kato- liškega tabora in ni znal enoumno izraziti svojih interesov z izjemo gospodarskih. Niti problem narodne kulture niti problem nacije nista bila neodtujljiv in organski del neizoblikovane liberalne misli. Táko je bilo idejno ozadje narodnjakov, ki jih je Cankar z veliko zagrenjenostjo predstavljal v svojih spisih. Za razumevanje Hlapcev je, nasprotno, pomembna pozitivna definicija svobode: svoboden človek ima pravico in dolžnost, da sprejema moralne in svetovnona- zorske odločitve v skladu z lastno naravo ter spoštuje zakone in načela, ki jih je sam razumno izbral. Seveda se pri tem podreja pravu, vendar takemu, ki ga je sam določil. Poseganje v to temeljno pravico je kratenje svobode. Tako je Cankarjev nazor razlagal Josip Vidmar: Osnova svobodomiselstva je individualistična svobodoumnost, to se pravi odklanjan- je dogmatizma, vseh privzgojenih in pricepljenih nedotakljivih resnic, in zavest, da ima vsak človek pravico, če ne dolžnosti, graditi si in preustvarjati svoj svetovni in religiozni nazor po zahtevah svoje narave. Ta svobodoumnost ne zanika religioznosti, a zanika religije, kolikor niso svobodno izbrane, ne zanika ne duha ne resnice, mar- več odklanja vsako prisilno vero bodisi v duha bodisi v materijo, zavrača enkratno razodetje in veruje v trajno vršeče se razodevanje, v katerem učestvuje vsakdo, ki svobodno in iskreno išče svojo resnico. Iz tega razloga odklanja prav tako katolištvo kakor marksizem, ki postaja dogmatičen, in priznava samo svobodo duha, strpnost in spoštovanje do vsega resničnega, iskrenega in globokega. (Vidmar 1932: 540–541.) Korenine takega razumevanje svobode segajo, kot je pravilno ugotovil avtor član- ka Liberalizem – hinavstvo, objavljenega v Slovenskem narodu (S. 1873: 1), v protestantsko tradicijo: »Luter, kakor je znano, je skor ves nemški narod odpeljal od studenca resnice in ga je bil tudi politično razdjal«. Naprednjaki so cenili to ob- dobje, ker takrat slovenska kultura po njihovem mnenju ni samo odtiskovala tujih vzorcev, temveč je izoblikovala lastne idejne temelje in je protestantsko misel celo širila navzven. Poleg tega so protestantizem razumeli kot gibanje, ki je prestopilo stanovske meje in postalo nekakšen most med plemstvom in ljudstvom. Za kult svobodnega posameznika – kot protipomenke besedi hlapec – pa je bila odločil- na misel, da je prvi korak k osvoboditvi človekova pravica, da sam išče svojo, individualno pot k Bogu. Razum je v tej laicizirani obliki protestantskega indivi- dualizma nadomestil Boga, 4 težnjo k Bogu pa koncept razumnega posameznika, osvobojenega religioznega misticizma, ki se je med ljudstvom pogosto mešal z vraževerjem. Ni čudno, da se je ločitev duhov v posebej ostri obliki izrazila prav v vrednotenju protestantske tradicije, še posebej ob »Trubarjevih slovesnostih«, ko se je Cankarju porodila ideja za dramo (Cankar 1932: 303), v kateri bo izpostavljen 4 »Razum, ki ga ne osvetljuje božja luč, je poguben.« (Mahnič 1888: 23.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 59 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 59 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 60 Jasmina Šuler Galos filozofski in politični vidik svobode. Protestantski pisci so v njej nekakšen anto- nim besede hlapci, zato je replika, ki se začne z besedami »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije« (Cankar 1967b: 222) še danes znana vsakomur, ki je šel skozi slovenski izobraževalni sistem. Za interpretacijo naslova Cankarjeve drame je ključnega pomena koncept razum- nega posameznika, na katerega se sklicuje Jerman na zborovanju Izobraževalnega društva: »Kar storimo zoper neumnost, je storjeno po njegovi volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet poslal« (Cankar 1967b: 246). Pot iz teme k luči je v skladu s to doktrino ena: izobrazba, ki preganja strahove in razgrajuje mite. Ljudstvo se bo kon - stituiralo kot politični subjekt, ko bo samo in v lastnem imenu sprejemalo racionalne odločitve in se ne bo vdajalo strastem, ki mu kratijo svobodo, ne bo verjelo naivnim naukom, ki prinašajo trenutno tolažbo, in svojih odločitev ne bo prepuščalo gospo - darju, da bi se tako izognilo odgovornosti za svoja dejanja. V idealni situaciji, v mož - nost katere je verjel že Spinoza in mnogi misleci po njem, bo tako ljudstvo ustvarilo skupnost svobodnih ljudi, katerih racionalne odločitve bodo onemogočale ali vsaj omejevale nastanek konfliktov. Tako racionalno bistvo in ustvarjalna moč sta dani vsem ljudem, ne samo kasti izobraženih izvedencev, ki naj bi množicam kazali »pra - vo« pot. Za razumevanje Jermanove preobrazbe v četrtem dejanju je pomembno, da se pri takem sklepanju izognemo nevarni pasti: kdor verjame, da vsak človek nosi v sebi »pravo«, pogosto še neodkrito bistvo, v katerega je neka metafizična sila zasejala hrepenenje po svobodi, bo pogosto verjel tudi, da lahko prav v imenu tega skritega bistva prisili drugega človeka v nekaj, česar ta sam iz notranjega vzgiba ne bi storil (na primer zapel varnostne pasove ali se cepil). Toda različni voditelji ljudstva, ki (mnogokrat upravičeno) izpovedujejo tako prepričanje, prestopijo mejo takrat, ko začnejo trditi, da s takim delovanjem širijo tudi polje svobodnih odločitev ljudi. Lahko pa gremo veliko dlje in ugotovimo, da /ti ljudje/ v svojem bistvu težijo k temu, proti čemur se zavoljo svojega mračnjaštva zavestno bojujejo. V sebi namreč nosijo neko skrivnostno bistvo – latentno prisotno razumno voljo ali »pravi« cilj – in ravno to bistvo, je, čeprav nasprotuje temu vse, kar javno čutijo, delajo in govorijo, njihovo »resnično« bistvo, o katerem uboga empirična zavest, potopljena v prostor in čas, morda nič ne ve ali ve zelo malo. Ta notranji duh je edina zavest, ki si zasluži, da bi upoštevali njene želje. Če sprejmem tako gledišče, lahko prezrem resnično hotenje ljudi in skupnosti. (Berlin 1991: 131–132.) III. Hlapci so v Cankarjevi drami učitelji, ljudje brez posebnosti, brez političnega prepričanja, brez jasne vizije, proizvodi avstrijski šol, ki »vzgajajo c. kr. uradnike; ne vzgojé pa niti takih ne, temveč le C. kr. pisalne stroje« (Cankar 1918: 289). Novi časi ali Nova pota, 5 o katerih (tudi) govori Cankarjeva drama, pa so zahtevali 5 Zanimivo, kakšna bi bila recepcija drame in kako bi v slovenskem kulturnem spominu živela beseda hlapec, če bi se Cankar odločil za katerega od prvotnih »filistejskih« naslovov Novi časi ali Nova pota (Cankar 1932: 305). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 60 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 60 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 61 Pozitivno razumevanje svobode v Cankarjevih Hlapcih svobodnega človeka, kakor ga je definiral Josip Vidmar. Cankar se je v prvem de- janju odločil za satiro, torej za etološko književno vrsto z značilnim »notranjim« slogom (Kmecl 1977: 166), ki smeši značajske in idejne pomanjkljivosti, da bi izpostavila njihovo nasprotje. Svoj cilj doseže šele takrat, ko zna naslovnik svet, ki se mu satirik posmehuje, primerjati z vizijo, v kateri vladajo »resnične« vrednote. Obnašanje učiteljev v prvem poglavju je ozadje, priprava na nastop Jermana kot nosilca etičnega sporočila. Druga naloga satire na začetku drame je razgaliti men- talne vzvode, ki usmerjajo delovanje protagonistov, pa naj se jih ti zavedajo ali ne. Na satiričen način so v Hlapcih prikazane ritualne prakse, torej zunanji znaki delujoče ideologije, ki odločilno vplivajo na konstituiranje dominantne naracije: »prakse urejajo rituali, v katere se te prakse vpisujejo v naročju materialne eksis- tence nekega ideološkega aparata« (Althusser 2018: 93). Geni v drugem dejanju celo parafrazira znamenito Pascalovo misel, ko pravi: »Blagor meni! Kupila sem si paternošter. Treba je najprej, da se človek na zunanje razvije; vse drugo nam bo navrženo« (Cankar 1967b: 212). Enako vlogo imata v tem dejanju čiščenje knjižnice in obešanje razpela. In tretjič, satira se nanaša na »politične in duhovne razmere ožjega okolja« (Kmecl 1977: 169), zato je s publikacijo drame Cankar dosegel tudi svoje politične cilje. Satirična ost izgublja svojo moč v drugem dejanju, ko župnik najprej pred učitelji, nato pa tudi v Jermanovi prisotnosti svoje stališče ponazori z zgodbo o neubog- ljivem hlapcu. Na začetku je to samo nedolžna primera, ki nekoliko spominja na biblijsko priliko, kar naj bi v poslušalcih izzvalo občutek, da gre za neizpodbitno, metafizično utemeljeno resnico. V pogovoru med Jermanom in župnikom v Jer- manovi izbi pa dobi beseda hlapec novo težo. Za župnika je prispodoba, prip- ravljen je na pogajanja, ker mu zadostuje negativna definicija svobode, po kateri svoje polje svobode lahko povečam tako, da se poskušam v kar največji meri izo- gniti zunanjim posegom vanj. Natanko tako kot v znamenitem Kantovem članku: »Duhovnik: Ne rezonirajte, verujte! (Samo en sam gospodar na svetu pravi: „Re- zonirajte, kolikor vas je volja in o čemer hočete, toda bodite poslušni!“)« (Kant 1987: 10). Jermanu je taka modrost tuja: »Beseda je razločna; obrnite jo kakorkoli, zmeraj je enaka« (Cankar 1967b: 232), beseda hlapec je zanj performativ, ki ude- janja župnikovo voljo. Sama beseda izzove upor. Jerman zahteva zase pozitivno svobodo in ne priznava nobene zunanje instance, ki bi ga lahko prisilila, da ravna drugače, kot mu veleva njegov notranji jaz: »oskubite jastreba, v goloba se ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli« (Cankar 1967b: 234). Antiteza besedi hlapec je tako definiran svobodni človek, in o njem pravza- prav govori Cankarjeva drama. Toda hlapce imenuje Jerman tudi ljudstvo, ki mora šele dokazati, da je »zrelo za svobodo« (Cankar 1967a: 346). Tudi ljudstvo se mora odreči kantovski nedole- tnosti, v katero sta jo pehala strah pred spremembami in težke socialne razmere, tako kot buržoazija je nekonstituirano, čeprav ne po lastni krivdi. Gospodarji tega ljudstva so posvetni in cerkveni jerobi, pa tudi vraže in strahovi, rojeni iz neved- nosti, ki se kažejo v obliki mitov in iluzij, nedoraslo ljudstvo išče zavetja v naročju JiS_2024_1-2_FINAL.indd 61 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 61 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 62 Jasmina Šuler Galos nedoletnosti. Za tako stanje je v skladu s socialistično in zgodnje marksistično mislijo Cankar krivil predvsem socialne razmere in hiter razvoj kapitalizma. Pri tem je moral konkurirati s podobnim programom krekovcev, ki so se na moderni- stično krizo odzvali z vrnitvijo k starim vrednotam, politično pa so delovali zelo spretno, 6 o čemer priča velika popularnost Kreka med ljudstvom. Za Cankarja je bila najbolj boleča tista vrsta nesvobode, ki jo rojeva občutek zapo - stavljenosti, zavest, da me drugi ne obravnavajo kot avtonomen subjekt: »Večjega despotizma kot je pokroviteljstvo, si ne moremo predstavljati« (Berlin 1991: 138). Župnik je naklonjen ljudstvu in iskreno skrbi za njegov blagor, je gospodar, ki zna velikodušno pozabiti na napake podrejenih, toda v ljudstvu ne vidi sebi enakovred- nih, avtonomnih bitij. Jerman, nasprotno, na začetku tretjega dejanja pod hlapčevsko suknjo išče sogovornike, ki bodo poslušali človeka, čeprav ne bodo šli po njegovi poti. S Pirjevčevimi besedami: »Človek-ustvarjen-po-božji-podobi je tukaj temelj, na katerega je položena Jermanova akcija, ki hoče ljudi pripeljati nazaj k bistvu, kar pomeni, da jih hoče napraviti za historične subjekte« (Pirjevec 1968: 42). Pirjevec je opozoril tudi na preobrat, ki se je zgodil med Jermanovim stališčem na začetku tretjega dejanja in znamenitimi besedami o hlapcih, rojenih za hlapče- vanje, s katerimi je Jerman užalil ljudstvo v četrtem dejanju. V pogovoru s Ka- landrom je Jerman verjel, da ljudstvo potrebuje učitelje, katerih nauki mu bodo pokazali pravo pot, zato je kljub Kalandrovim dvomom sklical zborovanje Izobra- ževalnega društva, na njem pa uporabljal jezik, ki je bil blizu poslušalcem, in s tem nakazal, da spor nima ozko politične narave, da gre za moralni aspekt političnih odločitev. Njegova akcija je bila utemeljena na prepričanju, da si z ljudstvom deli esencialistično razumljeno skrivno bistvo, latentno prisotno notranjo resnico, zato so skupni tudi cilji. Toda poslušalci so njegov nagovor razumeli kot politično de- janje, kot zavzemanje stališča v kulturnem boju, ton pa je bil zanje pokroviteljski, zato so se čutili ponižane in so Jermana žalili. Prisila lahko prinaša dobre rezul- tate, vendar ne širi polja človekovih svobodnih odločitev, prepričanje o obstoju nekega skrivnega bistva pa je brez dokazov sprejeta sodba in velja samo, dokler verjamemo v njeno resničnost. Ko podvomimo, se pojavi misel: Kdor ljudi na silo osvobaja v imenu vrednot, ki so jim tuje, jih peha v novo suženjstvo. Torej je mo- goče, da je Jerman stopil na pot, po kateri ljudstvo ni moglo za njim, kot mu je na začetku drame očital župnik. Svojemu poslanstvu se je, ko je minila »huda misel«, odpovedal v imenu svobode posameznika, njegove pravice, da si išče lastno pot. Po zborovanju Jerman ni več tragični junak, ki se osamljen bojuje v imenu višjih ciljev, ampak modernistični subjekt, ki ga temeljno določata negotovost in dvom, konec drame je, kot je napovedal avtor, resen, ne tragičen. Iz Cankarjeve esejistike vemo, da si je z Jermanom delil dve globoko zakore- ninjeni politični misli. Prvič, vero utopičnih socialistov, da se bo v skupnosti 6 »Treba nam biti previdnim in zvitim. Najpred si treba pridobiti zaslombe v ljudstvu, v veliki množici. To pa treba prijeti, ji svetovati in pomagati na tisti strani, na kateri jo najbolj boli: na socialni.« (Fischer 2005: 33.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 62 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 62 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 63 Pozitivno razumevanje svobode v Cankarjevih Hlapcih enakopravnih in materialno zadovoljenih ljudi spremenila tudi človekova narava, rojen bo novi, ustvarjalni človek, naslovnik visoke kulture. In drugič, vero v pos- vetno obliko milenarističnega nauka, po katerem je trpljenje edina pot, ki vodi v odrešitev, v »očiščenje« in »pomlajenje«. Ko je leta 1918 Cankar nagovoril trža- ške delavce, je bil položaj drugačen kot v času, ko so nastajali Hlapci. Prva svetov- na vojna – in kasneje druga – je bila v milenarističnem duhu razumljena kot zadnja preizkušnja, »zatohla noč pred zarjo« (Cankar 1967a: 338), ki bo prinesla rojstvo novega človeka. Teze znanstvenega marksizma v Cankarjevi politični misli niso imele take teže, celo v »socialdemokratski fazi, ko je prisegal na marksistični so- cializem« (Kos 2010: 1083). Jermanova dejavnost se je sicer porajala, oblikovala in živela iz teorije socializma in socialistične preobrazbe, nikoli pa se ni zasnovala kot teorija revolucionarnega delavskega gibanja, katerega bistvo in notranja vez je le premisa o razrednem boju za socialistično presnovo družbe. (Pirjevec 1968: 240.) Marksistične teze so – resda bolj v obliki namigov kot v besedah – prisotne v Kalandrovem liku. Po neuspelem prvem zborovanju je Kalander začel organizirati naslednje, »zadnjič nas je bilo troje, zdaj nas bo sedem Antikristov« (Cankar 1967: 259), čeprav so bili njegovi cilji v tistem trenutku skoraj nerealni. Socialistična naracija – tako kot liberalna – v času nastanka drame ni bila izoblikovana. Socia- lizem in materialistično mišljenje so, kot piše Cankar v Očiščenju in pomlajenju (1913), prinesli v Slovenijo politično osveščeni delavci, toda slučajno napaberko- vane misli se niso zakoreninile v »domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah« (Cankar 1967a: 343). Kalandrova politična akcija je zahtevala sprejetje aksiomov, ki so bili za Jermanovo refleksivno naravo morda preveč enoumni: a) prihodnja družba bo svobodna, ker bo znanstvena, torej utemeljena na razumu, b) s to znanstveno teorijo je mogoče pojasniti zgodovinski razvoj vseh družb, opi- sati njihov aktualni položaj in napovedati njihov nadaljnji razvoj. c) Ta razvoj je skladen z »naravno« zgodovinsko logiko in zato nujen. č) Cilji so enotni, doseči pa jih je mogoče, če bodo interesi enega razreda postali interesi vseh ljudi, ki so te aksiome razumeli in prostovoljno sprejeli. d) Kdor tega ne bo storil, bo po logiki zgodovinske nujnosti odrinjen na rob družbe. 7 Vsakega od teh aksiomov lahko spodbijamo, zato je odločitev za tako pot politično nevarna in lahko vodi v nov kulturni boj. Jerman ni šel po Kalandrovi poti, stopil je korak vstran, ne naprej, in mnogi so mu to zamerili. Spoznanje, ki je obšlo Jermana, ni bilo nujno mistične narave (Cankar 1932: 15–16), ni bilo nujno posledica Cankarjevega osebnega življenja (Vidmar 1932: 537) in ni nujno pomenilo, da je Jerman postal žrtev razmer (Pavšič 1937: 370). Lahko si predstavljamo, da je za sebe samega ostal vir svobodnih odločitev in živel »po zahtevah svoje narave« ter se pri tem odrekel ciljem, ki jih ni mogel doseči. Samozadosten človek je, kot učijo stoiki, manj ranljiv, zaveda se, da ne nadzira zunanjih okoliščin, lahko pa išče dobro v sebi in živi v skladu z njim, zato 7 Prim. Berlin 2002: 157–158. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 63 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 63 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 64 Jasmina Šuler Galos mu ni mar, ali župnik na Goličavi gleda izpod monštrance ali ne. Z vidika posame- znika je to pogumno dejanje, vendar je res, da taka asketska akcija ne pušča sledi v družbi, ne širi polja njene svobode. I V. Beseda hlapec, katere politične konotacije so se izoblikovale v zgodovinskem kulturnem boju, je ključna beseda slovenske kulture. V široko razumljenem poli- tičnem diskurzu deluje kot vozlišče, referenčna točka, ki – podprta s Cankarjevo avtoriteto – kaže na etični vidik političnega delovanja. Dovolj je, da primerjamo prve recenzije v Domu in svetu, Slovencu in Slovenskem učitelju s tistimi v Naših zapiskih ali Učiteljskem tovarišu, da se zavemo daljnosežnosti tega zgodovinskega trenutka. »Kraval«, ki ga je povzročil izid drame, potrjuje tezo, da ključne besede hlapec, kot je predstavljena v Cankarjevi drami, ne moremo enačiti s fatalistično vero v neko večno, nespremenljivo naravo celotnega naroda. Njen pomen se je oblikoval v času distopije, zato kaže na nekonstituiranost družbenih skupin (mo- dernega naroda, liberalizma, socializma, z vidika zrcalnega stadija pa tudi samega Jermana). Zavest o takem položaju in nezadovoljstvo z njim rojeva upor, in to je temeljno sporočilo Cankarjeve drame. Samo zato so lahko bralci v procesu re- cepcije iz nje izpeljali pomene, ki jih danes povezujemo s Hlapci: poziv k uporu, nacionalni osvoboditvi, konstituiranju zgodovinskega subjekta, celo revoluciji. Viri Cankar, Ivan, 1918: Kako sem postal socialist. Demokracija 1/23–24. 289–293. https:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FKABVPAP. (Dostop 10. 1. 2024.) Cankar, Ivan, 1967a: Izbrano delo, 1. knjiga. Izbral in uredil Josip Vidmar. Ljubljana: Mla- dinska knjiga. Cankar, Ivan, 1967b: Izbrano delo, 5. knjiga. Izbral in uredil Josip Vidmar. Ljubljana: Mla- dinska knjiga. Literatura Althusser, Louis, 2018: Ideologija in ideološki aparati države. Ljubljana: Založba *cf. Assmann, Adelaida, 2013: Między historią a pamięcią. Varšava: Wydawnictwa Uniwersyte- tu Warszawskiego. Prev. Magdalena Saryusz-Wolska. Będkowska-Kopczyk, Agnieszka in Antloga, Špela, 2016: Ključne besede slovenske kul- ture: interdisciplinarni pristop. Annales: Series historia et sociologia 26/1. 85–94. DOI: https://www.doi.org/10.19233/ASHS.2016.8. Berlin, Isaiach, 1991: Dwie koncepcje wolności. Varšava: Res Publica. Prev. Daniel Grinberg. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 64 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 64 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 65 Pozitivno razumevanje svobode v Cankarjevih Hlapcih Berlin, Isaiach, 2002: Zmysł rzeczywistości. Poznanj: Zysk i S-ka. Prev. Michał Filipczuk. Burszta, Wojciech Józef, 2013: Kotwice pewności: Wojny kulturowe z popnacjonalizmem w tle. Varšava: Iskry. Cankar, Izidor (ur.), 1932: Ivan Cankar zbrani spisi. Ljubljana: Nova založba. 5–16, 294–312. Fischer, Jasna (ur.), 2005: Slovenska novejša zgodovina. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kant, Immanuel, 1987: Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo? (5. december 1783, str. 516). Vestnik Inštituta za marksistične študije. 9–13. https://www.dlib.si/details/UR- N:NBN:SI:doc-Z7QEYEJP. (Dostop 10. 1. 2024.) Kmecl, Matjaž, 1977: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Borec. Kmecl, Matjaž, 2004: Tisoč let slovenske literature. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kmecl, Matjaž, 2018: »Jaz verujem v to družino svobodnih narodov!« Svobodna beseda, 4/38. 10–11. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-06VGKQE8. (Dostop 18. 1. 2024.) Kos, Janko, 2010: Aktualnost Ivana Cankarja za 21. stoletje. Sodobnost 74/9. 1083–1093. Krek, Janez Evangelist, 1895: Črne bukve kmečkega stanu. Ljubljana: samozaložba. Laclau, Ernesto in Mouffe, Chantal, 2007: Hegemonia i socjalistyczna strategia. Przyczy- nek do projektu radykalnej polityki demokratycznej. Vroclav: Wydawnictwo naukowe Dol- nośląskiej Szkoły Wyższej Edukacji TWP. Prev. S. Królak. Levičnik, Alojz, 1896: Kaj nas loči. Rimski katolik 8/3. 235–247. https://www.dlib.si/deta- ils/URN:NBN:SI:DOC-PWJMBNWM. (Dostop 15. 9. 2023.) Lippmann, Walter, 1999: Javno mnenje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Prev. Vida Zei. Mahnič, Anton, 1888: Več Luči. O idealizmu. Rimski katolik 1/1. 4–25. https://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-DCMBYQVS. (Dostop 15. 9. 2023.) Musek, Janek, 1997: Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodo- be. Nećak, Dušan (ur.): Avstrija, Jugoslavija, Slovenija: Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 174–203. http://hdl.handle.net/11686/20446. (Dostop 15. 9. 2023.) Pavšič, Vladimir, 1937: Jermanov problem. Ljubljanski zvon 57/6. 369–373. https://www. dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-KG4RAC3B. (Dostop 1. 9. 2023.) Perovšek, Jurij, 1996: Liberalizem in vprašanje slovenstva. Ljubljana: Modrijan. Pirjevec, Dušan, 1968: Hlapci heroji ljudje. Ljubljana: Cankarjeva založba. Ricoeur, Paul, 2008: Czas i opowieść I. Krakov: Wydawnictwo Uniwersytetu Jagielloński- ego. Prev. Małgorzata Frankiewicz. S., 1873: Liberalizem – hinavstvo. Slovenski narod 1/3. 1. https://www.dlib.si/details/UR- N:NBN:SI:DOC-0F8TFL75. (Dostop 28. 9. 2023.) Vidmar, Josip, 1932: Vprašanje Cankarjevega nazora. Ljubljanski zvon 52/9. 533–544. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IWJMRPN1. (Dostop 28. 9. 2023.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 65 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 65 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 66 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 66 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Matej Šekli DOI: 10.4312/jis.69.1-2.67-88 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta in ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZAKAJ JE JEZIK BRIŽINSKIH SPOMENIKOV ZGODNJA SLOVENŠČINA? 1 V prispevku so prikazane ter s stališča teorije in metodologije zgodovinskega jezikoslovja kritično ovrednotene različne hipoteze o izvoru jezika t. i. Brižinskih (tudi Freisinških) spomenikov, treh slo- vanskih besedil, zapisanih v obdobju 972–1039. Argumenti v podporo raznih genealoških jezikoslov- nih opredelitev slovanskega jezika tega visokosrednjeveškega rokopisnega spomenika so namreč zelo raznorodni (zgodovinski, paleografski, tekstološki, zgodovinskojezikoslovni). Določitev genealoške pripadnosti, tj. narečne osnove, poljubnega jezikovnega sistema pa je možna samo na osnovi zgodo- vinskojezikoslovne analize jezikovnih lastnosti slednjega, in sicer si po principu »od spodaj navzgor« po relevantnosti sledijo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko in besedoslovno merilo. Ključne besede: primerjalno jezikoslovje, genealoška jezikoslovna klasifikacija, alpska (zahodna juž- na) slovanščina, zgodnja slovenščina, Brižinski (Freisinški) spomeniki Why is the language of the Freising Fragments Early Slovene? The article presents various hypotheses on the origin of the language of the so-called Freising Fra- gments (Slovene Brižinski/Freisinški spomeniki, Latin Monumenta Frisingensia = MF), three Slavic texts written c. 972–1039, which are critically assessed from the viewpoint of the theory and metho- dology of historical linguistics. In fact, the arguments in favour of the various genealogical linguistic attributions of the Slavic language of these High Medieval manuscript texts are very heterogeneous, i.e. historical, palaeographic, textual, and historical linguistic. However, the genealogical linguistic or dialectological attribution of any linguistic system is possible only on the basis of historical linguistic analysis of the latter. In doing this, linguistic criteria are prioritized following a “bottom-up” principle, i.e. phonetics/phonology, morphology, syntax, and vocabulary. Keywords: comparative linguistics, genealogical linguistic classification, Alpine (Western South) Sla- vic, Early Slovene, Freising Fragments 1 Gledano vsebinsko je druga polovica pričujočega besedila sinteza in nadgraditev prispevkov o no- tranji in zunanji zgodovini slovenskega jezika v srednjem veku v Šekli 2016a, 2016b, 2018, 2021, 2022a, 2022b, 2023. Raziskava, predstavljena v razdelku 2 Najvidnejše interpretacije izvora besedil in jezika Brižinskih spomenikov, je bila opravljena posebej za ta prispevek. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 67 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 67 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 68 Matej Šekli 1 Uvod Brižinski (tudi Freisinški) spomeniki (BS), latinsko Monumenta Frisingensia (MF), se v slavistiki imenujejo tri slovanska besedila – I Glagolite po naʒ redka sloueʒa = Glagoĺite po nas rědka slovesa (obrazec splošne spovedi), II Ecc  bi detd naſ ne zegreſil = E e bi děd naš ne səgrěšil (pridiga o grehu in pokori) in III Iaz ze ʒaglagolo zlogeiu = Jaz sę zaglagoĺǫ zloděju (obrazec splošne spovedi) – v latinskem rokopisnem zborniku z liturgično-homiletično vsebino, zapisana v ob- dobju 972–1039. Brižinski spomeniki od svojega odkritja leta 1803 pa vse do da- nes sprožajo različne interpretacije o svojem izvoru. S problematiko zgodovinskih okoliščin nastanka teh besedil, njihove pisave in črkopisa, morebitnih drugoje- zičnih besedilnih vzporednic in predlog ter izvora njihovega jezika so se ukvar- jala najvidnejša imena evropskega jezikoslovja. Eno od temeljnih jezikoslovnih vprašanj v zvezi s temi besedili je torej tudi genealoška jezikoslovna opredelitev njihovega jezika, in sicer predvsem v razmerju do stare cerkvene slovanščine. Ar- gumenti, s katerimi jezikoslovci pristopajo k odgovarjanju na to vprašanje, pa so zelo raznorodni, in sicer so to lahko zgodovinska dejstva, povezana z nastankom besedil, njihova pisava in črkopis, genealoško razmerje med temi tremi besedili ter vsebinsko podobnimi besedili v latinščini, (bavarski) stari visoki nemščini in stari cerkveni slovanščini kot tudi lastnosti jezika samega. Določitev genealoške pripadnosti, tj. narečne osnove, poljubnega jezikovnega sistema pa je možna samo na osnovi zgodovinskojezikoslovne analize jezikovnih lastnosti slednjega, in sicer si po principu »od spodaj navzgor« po relevantnosti sledijo glasoslovno, obliko- slovno, skladenjsko in besedoslovno merilo. V prispevku so prikazane in s stališča teorije in metodologije zgodovinskega jezi- koslovja kritično ovrednotene različne hipoteze o nastanku Brižinskih spomenikov. Najprej je podan zgodovinski pregled najvidnejših interpretacij izvora besedil in jezika tega visokosrednjeveškega rokopisnega spomenika ter njihovo vrednotenje s stališča zgodovinskega jezikoslovja. Sledi excursus, v katerem so za potrebe na- daljnjega izvajanja definirane stara cerkvena slovanščina in njene redakcije. Jezik Brižinskih spomenikov je nato postavljen v kontekst notranje zgodovine sloven- skega jezika. Na podlagi spoznanj zgodovinskojezikoslovne analize relevantnih glasovnih in oblikovnih lastnosti jezika Brižinskih spomenikov je podana njegova genealoška jezikoslovna opredelitev, ki ne more biti nič drugega kot jezik sloven- skega jezikovnega prostora v času okoli leta 1000 n. št. 2 Najvidnejše interpretacije izvora besedil in jezika Brižinskih spomenikov V naslednjih razdelkih so predstavljene najvidnejše interpretacije izvora besedil in jezika Brižinskih spomenikov od njihovega odkritja leta 1803 do Isačenkove izdaje leta 1943. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 68 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 68 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 69 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? 2.1 Odkritje in prve opredelitve Po sekularizaciji na Bavarskem, ki je potekala v letih 1802–1803, je iz knjižnice samostana svetega Korbinijana v Freisingu v javno knjižnico v Münchnu (Bi- bliotheca Regia Monacensis, od 1919 Bavarska državna knjižnica) 2 prispel tudi latinski kodeks s signaturo Cod. Frising. 226 (pozneje Clm 6426). V tem je leta 1803 kustos imenovane knjižnice Bernhard Joseph Docen (1782–1828), ki je bil zadolžen za kritični pregled in katalogizacijo latinskih rokopisov iz Freisinga, na dveh mestih v kodeksu našel tri besedila v slovanskem jeziku, o čemer je strokov- no javnost obvestil v dveh prispevkih v letih 1806 in 1807. 3 Novo najdena besedila so bila v prvem prispevku samo omenjana v oklepaju kot »die kleinen Denkmäler der illyrischen oder dalmatischen Sprache« (Docen 1806: 230), v drugem pa ne- koliko natančneje predstavljena s citati začetka vsakega izmed njih, njihov jezik pa je bil predvsem glede na njihov domnevni izvor označen kot »kärnthnerisch illyrisch« (Docen 1807: 191). 4 O tej prvi vesti je Jacob Grimm (1785–1863) opozoril Josefa Dobrovskega (1753– 1829). Ta si je besedila ogledal v münchenski knjižnici in o novi najdbi obves- til Jerneja Kopitarja (1780–1844) v pismu dne 22. julija 1811. S posredovanjem Wilhelma von Humboldta (1767–1835) je Kopitar iz Münchna prejel faksimile vseh treh besedil, o čemer piše v pismu Dobrovskemu 5. decembra 1812. Sledilo je dolgoletno dopisovanje med Dobrovskim in Kopitarjem, ki je trajalo do 28. julija 1828, v okviru katerega sta jezikoslovca reševala nejasna mesta v besedi- lih in razpravljala o zasnovi izdaje spomenikov, ki naj bi jo pripravil Kopitar. 5 Novico o odkritju slovanskih besedil je objavil tudi Dobrovský v svoji reviji Slo- vanka leta 1814, pri čemer se je namenoma vzdržal vsakršne interpretacije jezi- ka odlomkov in delo prepustil »gebornen Krainern« ‘rojenim Kranjcem’, da se izrečejo o tem pomembnem spomeniku svojega jezika. 6 Aleksandr Hristoforovič 2 Osrednja knjižnica v Münchnu je bila ustanovljena leta 1558 in je spreminjala imena: 1558–1622: V ojvodska dvorna knjižnica (nem. Herzogliche Hofbibliothek), 1622–1805: V olilnoknežja dvorna knjižnica (nem. Kurfürstliche Hofbibliothek), 1805–1829: Kraljeva dvorna knjižnica (nem. Königli- che Hofbibliothek), 1829–1919: Kraljeva dvorna in državna knjižnica (nem. Königliche Hof- und Staatsbibliothek), od 1919: Bavarska državna knjižnica (nem. Bayerische Staatsbibliothek). 3 Prvi dve vesti o najdbi treh slovanskih besedil v kodeksu iz Freisinga s signaturo Cod. Frising. 226 v münchenski knjižnici sta bili anonimni. Sprva se je mislilo, da je njun avtor Johann Christof von Aretin (1774–1824), tedaj višji dvorni knjižničar in urednik publikacije Beyträge zur Geschichte und Literatur, vorzüglich aus Schätzen der pfalzbairischen Zentralbibliothek zu München, v kateri je izšla prva vest o odkritju. Pozneje se je izkazalo, da je prispevka napisal kustos v omenjeni knjižnici Bernhard Joseph Docen (1782–1828) (Brunner 1997: 292–293). 4 »Die Gründe, warum wir den in den hier befindlichen Stellen herrschenden Dialect für kärnthnerisch il - lyrisch halten, beziehen sich zunächst auf die Vergleichung mit einigen in illyrischer Sprache gedruckten Werken, besonders aber auch auf die wahrscheinliche Herkunft jener Handschrift/./« (Docen 1807: 191.) 5 Korespondenca med Dobrovskim in Kopitarjem je zbrana in objavljena v Jagić 1885, o njunem dopisovanju glede Brižinskih spomenikov gl. Orožen 1996. 6 »Ich enthalte mich absichtlich aller Erläuterungen, deren diese schätzbaren Uiberbleibsel gar sehr bedürfen, da ich gebornen Krainern nicht vorgreifen will, welche nicht lange mehr säumen werden, diese alten Denkmäler ihrer Sprache öffentlich bekannt zu machen und sie mit einem zweckmäßigen Commentar zu versehen.« (Dobrowský 1814: 251.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 69 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 69 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 70 Matej Šekli V ostokov / Александр Христофорович Востоков (1781–1864) je v svoji razpra- vi Разсужденіе о Славянскомъ языкѣ (1820) ‘Razprava o slovanskem jeziku’, ki pomeni začetek primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, omenil tudi je- zik nove najdbe in ga imenoval »Крайнскій язык 10го столѣтія« ‘kranjski jezik 10. stoletja’ ter po Dobrovskem povzel osnovne podatke o Brižinskih spomenikih (Востоковъ 1820: 9–10, 53–55). 2.2 Köppen-Vostokova in Kopitarjeva izdaja Izdaja besedil Brižinskih spomenikov je potekala postopoma. Kopitar je v svoji recenziji Dobrovskega starocerkvenoslovanske slovnice Institutiones linguae Slavicae dialecti veteris (1822) ‘Slovnica starega narečja slovanskega jezika’, ki ji je v dodatku Nachschrift dodal tudi nekaj pripomb k študiji V ostokovega iz leta 1820, priobčil besedilo prvega spomenika s prepisom v cirilico in prevo - dom v latinščino (Kopitar 1822: 102–107). Besedila vseh treh spomenikov je nato objavil Franc Metelko (1789–1860) v svoji Lehrgebäude der slowenischen Sprache (1825) ‘Slovnica slovenskega jezika’, in sicer s prepisom v metelči - co, prevodom v tedanjo knjižno slovenščino in komentarjem (Metelko 1825: XXXVII–L). Že v približno istem času je Pavel Josef Šafařík / Pavol Jozef Šafárik (1795–1861) v svojem pregledu slovanskih jezikov in književnosti Ge- schichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten (1826) ‘Zgodovina slovanskega jezika in književnosti po vseh narečjih’ v poglavju o zgodovini slovenskega jezika in književnosti Schicksale der windischen Spra- che und Literatur kot del zgodovine le-teh omenil tudi Brižinske spomenike (Schaffarik 1826: 276–277). 7 Prvo znanstveno izdajo Brižinskih spomenikov sta oskrbela Peter von Köppen / Петр Иванович Кеппен (1793–1864) in V ostokov leta 1827, pri čemer je Köppen pripravil izdajo besedila (Кеппенъ 1927) – za datacijo rokopisa se je obrnil na tedanje največje strokovnjake za latinsko paleografijo v nemškem prostoru; to so bili Georg Heinrich Pertz, Ulrich Franz Kopp in Jacob Grimm –, 8 V ostokov pa 7 »Allein spätere Erfahrungen zeigten zur Genüge, dass der Anfang der Schreibekunst bei den Karantaner-Slawen wo nicht in der vorkyrillische Periode, so doch in diese hinaufgerückt werden müsse. Diess ist durch die Entdeckung der überaus wichtigen windischen Fragmente in München ausser allen Zweifel gesetzt worden. Hier war man nämlich so glücklich, in ei - ner alten Handschrift, die Jahrhunderte lang im Stifte Freisingen aufbewahrt war, drei kurze slawische Aufsätze aus der ältesten Zeiten im windisch-krainischen Dialekte zu entdecken.« (Schaffarik 1826: 276.) Šafařík/Šafárik tudi pozneje v svojem delu Slowanský národopis (1842) Brižinske spomenike prišteva med besedila slovenskega jezika kot »nářečí korutansko-slowen - ské« (Šafařík 1842: 34, 72). 8 Georg Heinrich Pertz: »Nach dem was ich von leteinischen Schriften gesehen habe, würde ich die kleinere ganz runde lateinische Minuskel „Confitentibus tibi dnē“ in das XI te Jahrhundert setzen, und dasselbe Alter der kleinern slavischen Schriftprobe zuschreiben. Die grössere slavi - sche Schrift gehört in das X te oder selbst das IX te Jahrhundert« (pismo Pertza Köppenu z dne 2. februarja 1824). Ulrich Franz Kopp: »Gegen Pertz Meinung kann ich nichts erhebliches sagen; indessen hätte ich Ihre Handschrift auf den Blick in das XII te Jahrhundert gesetzt« (pismo JiS_2024_1-2_FINAL.indd 70 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 70 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 71 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? študijo k izdanim besedilom (Востоковъ 1827). V ostokov je opazil, da je pridiga Ecc  bi detd naſ ne zegreſil podobna pridigi v cerkveni slovanščini tedaj neznane- ga avtorja Поученіе на память Св. Апостола Марка ‘Pridiga v spomin svetega apostola Marka’ v Prologu za dan 25. aprila, ki pa – čeprav del starocerkveno- slovanskega slovstva – slogovno in vsebinsko ni vezana na vzhodno krščanstvo (»слогъ и манеръ въ ономъ кажутся не Греческіе«), 9 spovedna obrazca pa s starovisokonemškima spovednima obrazcema, ki ju je bil objavil Melchior Gol- dast (1578–1635) v svojem delu Alamannicarum rerum scriptores aliqvot veteres (1606) ‘Nekateri stari pisci o alemanskih zadevah’, in se začenjata takole: Ich widersaig diem Tiuvel und allen sinen werchen, unt allen sinen gezierdin ‘Jaz se odpovem hudiču in vsem njegovim delom in vsem njegovim lepotam’ in Ih wirdu Gote almahtigen bigihtig, inti allen Gotes heilagon, allero minero suntono ‘Jaz sem bogu vsemogočnemu in vsem božjim svetnikom izpoveden vseh svojih gre- hov’ (Востоковъ 1827: 21, 24). 10 Drugo znanstveno izdajo Brižinskih spomenikov je pripravil Kopitar v svoji iz- daji Kločevega glagolita (Glagolita Clozianus) leta 1836, in sicer v razdelku Specimen dialecti carantanicae sec. X. ‘Primerek karantanskega narečja 10. sto- letja’, prevedel jih je v staro cerkveno slovanščino in latinščino (Kopitar 1836: XXXIII–XLVII). Na osnovi paleografskih spoznanj tedaj nekdanjega ravnatelja münchenske knjižnice J. B. Bernharta, ki je ugotovil, da so latinski kodeks na- pisale tri roke v 10. stoletju, pri čemer je ista roka napisala tako darovnico, s katero je nemški cesar Oton I. (vladal 936–973) freisinškemu škofu Abrahamu (škofoval 957–994) leta 972 daroval posest v kraju Godego v treviški grofiji, kot tudi prvi Brižinski spomenik, sklenil: »Verbo, fuit codex ipsius Abrahami Ep. „vademecum”« (str. XXXIV) ‘Z eno besedo: ta isti kodeks je bil priroč- nik škofa Abrahama’. Poleg tega je Kopitar ovrgel hipotezo Dobrovskega, ki mu jo je ta predstavil v pismu dne 21. novembra 1826, da je drugi spomenik lužiškosrbsko-češkega izvora – besedilo naj bi sestavil merseburški škof Boso (škofoval 968–970) okoli leta 970, nato naj bi ga priredil praški škof Adalbert/ V ojteh (škofoval 982–997), to prirejeno besedilo pa naj bi nekdo prilagodil za Karantance –, na kar naj bi kazale oblike kot vygnan (II, 9) in modliti (II, 6, 59). Kopitar se je pri svoji argumentaciji opiral na dejstvo, da je Urban Jarnik (1784–1844) v svojem slovarju Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-Oesterreich (1832) ‘Poskus etimologije slovenskega narečja v Koppa Köppenu z dne 29. marca 1825). Jacob Grimm: »Die Schrift in den Freisinger Urkunden machen Sie mir, ich gestehe es, zu jung. Ich würde nicht zaudern sie ins IX te oder mindestens in die erste Hälfte des X ten Jahrhunderts zu setzen/./« Natis odlomkov iz korespondenc je v Кеппенъ 1927: 11–12. 9 »Признавая Южно-Словенскіе памятники сіи столь древними, съ удивленіемъ открываемъ, что одинъ изъ нихъ, и именно проповѣдь: Ecce bi detd nas и пр. имѣетъ разительное сходство со статьею Церковно-Словенскою, – съ поученіемъ на память Св. Апостола Марка, помѣщеннымъ въ Прологѣ Апрѣля въ 25 й день. Неизвѣстно, кѣмъ сочинено сіе поученіе: слогъ и манеръ въ ономъ кажутся не Греческіе.« (Востоковъ 1827: 21.) 10 Navedena starovisokonemška spovedna obrazca sta v navedenem Goldastastovem delu natisnjena na straneh 173 in 174, V ostokov navaja, da sta na straneh 134 in 135. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 71 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 71 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 72 Matej Šekli Notranji Avstriji’ prisotnost vy- in d v npr. šidlo, kridlo, motovidlo dokumentiral tudi na Koroškem. 11 Ob prvih interpretacijah in prvih izdajah je treba omeniti vsaj še eno pomembno odkritje v zvezi z besedilnimi vzporednicami. Leta 1840 je Vukol Mihajlovič Un- doljski / Вукол Михайлович Ундольский (1816–1864) v Sergejevem samostanu Svete Trojice (rus. Свято-Троицкая Сергиева лавра) v nekem rokopisnem zbor- niku iz 13. stoletja našel tri pridige Климента епископа Cловeнска ‘Klimenta, slovanskega škofa’ – ugotovil je, da gre za Klimenta Ohridskega (ok. 830/840– 916), učenca Konstantina in Metoda –, pri čemer je bila druga od teh pridig Pou- čenije na pamjatь apostola ili mučenika ‘Pridiga v spomin apostola ali mučenika’ popolnoma enaka pridigi Poučenije na pamjatь Sv. Аpostola Marka, ki jo je leta 1827 objavil V ostokov (Ундольский 1867). 2.3 Schleicherjeva zgodovinskojezikoslovna opredelitev jezika Prve interpretacije izvora jezika Brižinskih spomenikov kot slovenskega so torej temeljile predvsem na zgodovinskih dejstvih, tj. povezanost besedil z delovanjem freisinške škofije v Vzhodnih Alpah, hkrati so bile najdene tudi prve besedilne vzporednice v stari visoki nemščini in stari cerkveni slovanščini, medtem ko so bila jezikovna dejstva v ozadju. Prvi, ki je argumentacijo naslonil izključno na jezikovna dejstva, pa je bil indoevropski in slovanski primerjalni jezikoslovec August Schleicher (1821–1868). V svojem članku Ist das altkirchenslawische altslowenisch? (1858) ‘Ali je stara cerkvena slovanščina stara slovenščina?’ je z jezikoslovnimi argumenti zavrnil Kopitar-Miklošičevo tezo o panonskem, torej slovenskem izvoru stare cerkvene slovanščine ter dokazal, da je stara cerkvena slovanščina dejansko stara bolgarščina (nem. altbulgarisch), stara slovenščina (nem. altslowenisch) pa je izpričana v jeziku Brižinskih spomenikov. 12 Njegovi glavni argumenti so bili jezikoslovni, in sicer predvsem različne glasovne spre- membe in oblikovne razlike, prisotne v slovenščini (vključno z jezikom Brižinskih spomenikov) in »srbščini« (z današnjega stališča štokavščini) na eni strani ter stari 11 »Das in M. und U. Kärnten gebrauchliche wy-gred, der Auswärt d. i. Frühling (exitus?); das vom Herrn Metelko angeführte vivalda, Thiere, Geflügel von wyvaliti st. isvaliti, ausbrüten, die in O. K. noch häufigeren wy, z. B. wydélati, wydréti, wygnati, wyganjati, wygladiti, wyjiſkati, wyléſti, wylisati, wyletéti, wymozhiti, wyrésati, wyshéti, wyshgati, wyſékati, wyſuti, wyſipati, wyſmoditi, wyſhivati, wytekniti, wytézhi, wytergati, wytihniti, u. d. m., ferner die Wohlklangshalber eingeſchalteten d ſhidlo, kridlo, motovidlo u. ſ. w. Dann die im tieferen U. Kärnten häufig vorkommenden Nasallaute weiſen wahrſcheinlich auf früheren Zuſammenhang mit der Sprachordnung B.« (Jarnik 1832: 52.) 12 »Das altkirchenslawische wird also mit unrecht altslowenisch gennant, es ist vielmehr, wenn man es ethnographisch benennen will, altbulgarische zu nennen. Dagegen würden wir vorschlagen die spra- che der Freisinger monumenta (abgedruckt zuerst in Kopitars glagolita clozianus, dann als anhang in Miklosichs chrestomatia palaeoslovenica 1854) altslowenisch zu nennen, da diese fragmente un- bezweifelt slowenisch sind, aber aus sehr alter zeit stammen, mit fug demnach altslowenisch heiſ- sen mögen*). /.../ Die Gründung dieser ansicht kann nur durch darlegung von eigenthümlichkeiten in den lautgesetzen bewirkt werden, die dem slowenischen mit dem serbischen gemeinsam sind, während sie im bulgarischen abweichen.« (Schleicher 1858: 321–322.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 72 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 72 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 73 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? cerkveni slovanščini in bolgarščini na drugi. Med glasovnimi spremembami so mu najpomembnejši različni odrazi prvotnih *dj, *tj (npr. sln. meja, srb. me a vs. blg. graždanin), pri čemer je odločilno, da slovenska glasovna odraza (d)j in č nista mogla nastati iz starocerkevenoslovanskih žd, št, med oblikovnimi razlikami pa navaja npr. različni končnici rodilnika ednine moškega in srednjega spola za- imenske sklanjatve -ga vs. -go (npr. sln. jega, koga, BS takoga, iega, srb. njega, koga vs. stcsl., blg. nego, kogo). Edini vpliv stare cerkvene slovanščini v jeziku Brižinskih spomenikov je videl v končnici prve osebe množine sedanjika, ki je v stari cerkveni slovanščini -mъ, v Brižinskih spomenikih -m, v slovenščini pa -mo (končnica -mo torej ni kontinuant končnice -m). 2.4 Preučevanje genealoških razmerij med besedili v različnih jezikih Za razliko od Schleicherjeve pa so se nadaljnje raziskave znova osredinile na pre- učevanje genealoških razmerij med starocerkvenoslovanskimi in besedili Brižin- skih spomenikov. Izmail Ivanovič Sreznjevski / Измаил Иванович Срезневский (1812–1880) je v svojem dodatku k ponovni izdaji V ostokovih del z naslovom Филологическія наблюденія А. Х. Востокова (1865) ‘Filološka odkritja A. H. V ostokova’ zapisal, da besedila Brižinskih spomenikov niso nastala neodvisno od stare cerkvene slovanščine, pri čemer je krščansko terminologijo v Brižinskih spomenikih razlagal kot kalkirano iz grščine (npr. rab božji po gr. doũlos theoũ) (Срезневскій 1865). 13 Franc Miklošič / Franz Miklosich (1813–1891) je v svoji študiji Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen (1875) ‘Krščanska terminologija v slovanskih jezikih’ zagovarjal stališče, da je t. i. Klimentova homi- lija Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika nastala pod vplivom besedil, ki so izpričana v drugem in tretjem Brižinskem spomeniku ali pa bila prevedena nepos- redno iz stare visoke nemščine ali latinščine (Miklosich 1875: 6–8). 14 Nasprotno pa je Vatroslav Jagić (1838–1923) menil, da je bilo obratno, tj. da so starocerkve- noslovanska besedila vplivala na nastanek besedil v Brižinskih spomenikih. 15 13 »Имѣя все это въ виду можно придти къ заключению, что Фрейзингенскія статьи представляютъ собою особый самостаятельный Латино-Словенскій Хорутанскій опытъ примѣненія Славянского языка къ христіанству, независимый отъ языка Церковно-Славянкаго, образовавшагося самостаятельно на Греко-Славянскомъ юговостокѣ Европы. Едва ли впрочемъ такое заключеніе можетъ выдержать строгій разборъ.« (Срезневскій 1865: 83.) 14 »Die entsprechende Formel wird entweder in Pannonien aus dem deutschen übersetzt, oder es wird eine in Karantanien gefertigte Übersetzung nach Pannonien gebracht: letzteres ist mir wahrschein- licher. Hier lernt Klemens die Formel kennen. Hier oder, was nicht ausgeschlossen ist, in Bulgarien verflicht er Theile der Beichtformel in eine für das Fest eines Apostels oder Märtyrers bestimmte Homilie. Es kann auch angenommen werden, Klemens habe die uns vorliegende Homilie aus dem lateinischen übertragen, was zur Gewissheit würde, wenn es gelänge, das lateinische Original der Homilie aufzufinden.« (Miklosich 1875: 8.) 15 »Nach Miklosich’s Auseinandersetzung hätte Clemens die bereits vorhanden gewesene Confessio generalis der vor ihm thätig gewesenen deutschen Prediger irgendwie benutzt, er setzt also die Frei- singer Denkmäler als älter voraus. Mir scheint auch das umgekehrte Verhältniss nicht unmöglich zu sein, d. h. es lässt sich wohl denken, dass die deutschlateinischen Prediger, durch die glänzenden Erfolge der slavischen Mission gezwungen, sich das Werk der slavischen Prediger zu Nutzen ge- macht hätten, natürlich nur insoweit, als es der Ritus der abendländischen Kirche und ihre Satzungen JiS_2024_1-2_FINAL.indd 73 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 73 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 74 Matej Šekli 2.5 Vondrákova in Isačenkova izdaja Ob koncu tega kratkega pregleda naj bodo omenjene še tri znanstvenokritične izdaje Brižinskih spomenikov s konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, ki pa se v interpretaciji izvora jezika tega spomenika med seboj precej razlikujejo. To so V ondrákova (1896), Ramovš-Kosova (1937) in Isačenkova (1943), pri čemer je treba poudariti, da je le Ramovševa izdaja tista, za katero se lahko reče, da za genealoško jezikoslovno opredelitev jezika uporablja ustrezno metodolo- gijo zgodovinskega jezikoslovja in je zato edina relevantna. 16 Sledi predstavitev ostalih dveh hipotez, pri čemer je prva od dveh nastala pred Ramovševo, druga pa še celo po njej. Václav/Wenzel V ondrák (1859–1925) je v svoji izdaji Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemniství (1896) ‘Brižinski spomeniki, njihov nastanek in pomen za slovansko slovstvo’ med drugim naštel nekaj domnevnih leksikalnih in semantičnih bohemizmov, ki naj bi bili značilni za jezik Brižinskih spomenikov (npr. tvorba samostalnika mest. ed. poglagolani (I 17) ‘(v) obrekovanju’ naj bi bila podobna češ. pomluva ‘obrekovanje’; pomen samostalnika tož. mn. obeti (II 38) ‘žrtve’ naj bi imela enak pomen kot češ. oběť ‘žrtev’) (V ondrák 1896: 18–19), iz česar je sklepal, da so besedila nastala v češk(o-slovašk)em jezikovnem prostoru, od koder so prišla v slovenski prostor, kjer so dobila svojo končno podobo. 17 Podobno tezo je veliko pozneje ponovno zastopal tudi Aleksandr Vasiljevič Isa- čenko / Александр Васильевич Исаченко (1910–1978) v svojem delu Jazyk a pôvod Frizinských pamiatok / Sprache und Herkunft der Freisinger Denkmäler (1943) ‘Jezik in izvor Brižinskih spomenikov’. Preučeval je skladenjske in be- sedijske posebnosti besedil. Spovedna obrazca naj bi odražala prevladujoči sta- rovisokonemški besedni red, tj. »pridevnik + samostalnik« (npr. me telo (I 29) ‘moje telo’, mo dusu (I 30) ‘mojo dušo’), medtem ko naj bi pridiga izkazovala starocerkvenoslovanskega oziroma grškega, tj. »samostalnik + pridevnik« (npr. telez nasich (II 40) ‘naših teles’, dus nasich (II 40) ‘naših duš’). Besedje vseh treh spomenikov pa vsebuje lekseme, ki ga v (sodobni) slovenščini ni, pojavlja pa se v stari cerkveni slovanščini, v prvi vrsti v besedilih tako imenovane moravske redakcije. Avtor sklene, da so besedila nastala znotraj moravske redakcije stare zuliessen. Wenn ich nun, von diesem Gesichtspunkte ausgehend, die Sprache der Freisinger Denk- mäler näher ins Auge fasse, so glaube ich in derselben die deutlichsten Spuren einer Beeinflussung des Karanthanisch-slovenischen von Seiten des echten, kirchlichen Altslovenischen entdecken zu können. Es lässt sich, meine ich, durchaus nicht in Abrede stellen, dass die Freisinger Denkmäler keine einheitliche Sprache bieten.« (Jagić 1876: 450.) 16 Glede Isačenkove teze o izvoru Brižinskih spomenikov gl. Cvetko Orešnik 1996, o nekaterih po- znejših reinterpretacijah jezika vzhodnoalpskega prostora in Brižinskih spomenikov pa Cvetko Orešnik 1989. 17 »Pro povahu jazykovou nejsme ani nuceni držeti se slovinského území hned při vzniku původní - ho textu Frisinských památek, neboť co tam je slovinského, dostalo se tam teprv při posledním přepisu neb při posledním spracování (snad již několikátem). Naopak nám ukazují zachované v nich bohemismy, že původní texty vznikly na půdě, kde panoval ještě český (slovenský) živel. « (Vondrák 1896: 51.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 74 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 74 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 75 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? cerkvene slovanščine na Moravskem, na podlagi česar je v Panoniji nastala slo- venska redakcija, ki se kaže predvsem na glasovni ravni. 18 3 Jezik Brižinskih spomenikov s stališča zgodovinskega jezikoslovja Če jezikovno gradivo to dopušča, zgodovinsko jezikoslovje s svojo eksaktno me- todologijo omogoča natančno genealoško jezikoslovno določitev poljubnega jezi- kovnega sistema. Pri vzpostavljanju jezikovne genealogije je najpomembnejše me- rilo (zgodovinsko)glasoslovno. Že leipziška »mladogramatična« jezikoslovna šola (nem. Junggrammatiker) – August Leskien (1840–1916), Karl Brugmann (1849– 1919), Bertold Delbrück (1842–1922), Hermann Osthoff (1847–1909), Hermann Paul (1846–1921); iz leipziške šole je izšel tudi Ferdinand de Saussure (1857–1913) – je namreč v 70. letih 19. stoletja prišla do pomembnega spoznanja, da se jezikovno spreminjanje najbolj sistemsko, regularno, »pravilno« dogaja na glasovni ravnini in da je glasovni sistem v jeziku najmanj odvisen od zunajjezikovnih dejavnikov. Glasovne spremembe je tako možno opisati z natančnimi glasovnimi pravili, ki so jih mladogramatiki imenovali glasovni zakoni (nem. Lautgesetze). 19 V primerjavi z (zgodovinsko)glasoslovnim sta (zgodovinsko)oblikoslovno in (zgodovinsko)skla- denjsko merilo manj pomembni, (zgodovinsko)besedoslovno merilo pa je tako re- koč nerelevantno. Osnova genealoške jezikoslovne klasifikacije so torej v prvi vrsti glasovne lastnosti (inovacije in arhaizmi) obravnavanih jezikovnih sistemov, ki ima- jo vrednost genetskih meril. Glasovnim se lahko pridružijo tudi oblikovne lastnosti, če se njihovi areali ujemajo z areali glasovnih lastnosti. Pri določanju genetskih meril sta zelo pomembni zemljepisna razširjenost jezikovnih inovacij ter njihova (relativna in absolutna) kronologija. Kot je razvidno iz zgornjega kratkega pregleda najvidnejših pogledov na izvor besedil in jezika Brižinskih spomenikov, se različne hipoteze glede tega vprašanja bistveno razlikujejo v načinu argumentiranja svojih trditev. Argumenti, ki naj bi dokazovali genealoško pripadnost jezika teh spomenikov enemu ali drugemu geo- lektu, lahko razdelimo vsaj v tri večje vsebinske sklope. To so namreč različna dej- stva, in sicer zgodovinska (tj. zgodovinske okoliščine nastanka in rabe ter najdbe besedil), paleografska (tj. pisava in črkopis), tekstološka (tj. morebitne ugotovlje- ne drugojezične besedilne vzporednice ali celo predloge analiziranih besedil) in jezikovna (tj. lastnosti jezika samega na različnih ravninah jezikovnega sistema). Iz zapisanega o teoriji in metodologiji zgodovinskega jezikoslovja jasno sledi, da so pri genealoški opredelitvi poljubnega jezikovnega sistema merodajne samo nje- gove jezikovne, v prvi vrsti glasovne in oblikovne lastnosti, ne pa izključno zgo- dovinska in tekstološka dejstva brez upoštevanja jezikovnega gradiva. Pri tem pa 18 »Die Freis. Dkm. stellen in der Form, in der sie auf uns gekommen sind, die slovenische Redak- tion eines mähr.-ksl. Textes dar. /.../ Es sind dies ebensowenig slovenische Texte, wie das Ostro- mir-Evangelium ein russischer Text ist, obwohl wir auch dort russische Lautmerkmale vorfinden.« (Isačenko 1943: 100.) 19 Za definicijo brezizjemnosti glasovne spremembe gl. Osthoff in Brugmann 1878: XIII. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 75 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 75 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 76 Matej Šekli je seveda jasno, da morajo zgodovinska in tekstološka dejstva izkazane jezikovne lastnosti smiselno kontekstualizirati. Sledi pregled zgodovinskih, paleografskih, tekstoloških in jezikovnih dejstev, povezanih z jezikom Brižinskih spomenikov, ki so se akumulirala v več kot dvestoletni zgodovini preučevanja tega enkratnega jezikovnega dokumenta. Zgodovinska dejstva: 20 1) Pokristjanjenje s Slovani poseljenih Vzhodnih Alp in zahodne Panonske nižine s strani salzburške (nad)škofije in oglejskega patriarhata se je začelo v drugi polovici 8. stoletja (med cerkvenima vplivnima območjema je pozneje cesar Karel Veliki (vladal 768–814) kot naravno mejo določil reko Dravo, in sicer v Panoniji leta 803, v Karantaniji pa leta 811) – višek salzburškega misijona v Karantaniji se navadno postavlja v čas vladavine karantanskega kneza Hotimirja (vladal 752–769) –, torej v obdobju pred moravsko misijo Konstantina Solunskega – Cirila (826/827–869) in njegovega brata Metoda (814–885) v letih 863–885; mož- no je, da so prva slovanska nabožna besedila v vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prostoru kot prevodi latinskih in (bavarsko)starovisokonemških predlog nastala že v tem obdobju. 2) Konstantin in Metod sta v letih 869–874 bivala na dvoru spo - dnjepanonskega kneza Koclja (vladal 861–874) v kraju Mosapurc, urbs paludarum (Conversio Bagoariorum et Carantanorum (ok. 870) ‘Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev’, 13; poslovenjeno Blatograd, Blatenski Kostel ali Blatenski Grad, tj. današnji Zalavár) pri Blatnem jezeru. 3) Freisinška škofija je imela v alpskoslovan - skem oziroma zgodnjeslovenskem jezikovnem prostoru, natančneje na Kranjskem in Koroškem, posesti, in sicer loško gospostvo, tj. (Škofjo) Loko z okolico ter Po - ljansko in Selško dolino (od leta 973), ter posest na Lurnskem polju (nem. Lurn - feld) in v dolini reke Mele (nem. Möll) na zgornjem Koroškem (izpričano v letih 977–981) kot tudi cerkev svetega Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru (nem. Maria Wörth). Pri pridobivanju teh posesti je imel odločilno vlogo freisinški škof Abraham (škofoval 957–994). 4) Brižinski spomeniki so vezani v rokopisni ko- deks z liturgično-homiletično vsebino z latinskim besedili, »pontifikalni priročnik«, in so bili najdeni v samostanski knjižnici v Freisingu na Bavarskem. Pisava in črkopis: 21 Pisava Brižinskih spomenikov je latinica – gre za najsta- rejše besedilo katerega koli slovanskega jezika, zapisano v latinici –, in sicer karolinška knjižna minuskula – ta oblika latinice se je v času po Karlu Velikem v zahodno- in srednjeevropskem kulturnem območju uveljavila za zapisovanje latinskih črk –, ki so jo bavarski skriptorji uporabljali v zadnji četrtini 10. in prvi četrtini 11. stoletja. Črkopis, s katerim so zapisani Brižinski spomeniki (kot tudi nekateri slovenski jezikovni drobci v latinskih in srednjevisokonemških rokopi- snih besedilih) pa je (bavarsko)starovisokonemški (oziroma pozneje (bavarsko) 20 Zgodovinska dejstva so povzeta po Ramovš in Kos 1937: 7–9, dopolnjena po Štih 2016: 42–55, 73–79. 21 O nemškem črkopisu, s katerim so zapisani Brižinski spomeniki, gl. Braune 1874: 527–528, Braune 16 2018: 226; Pirchegger 1931: 44; Ramovš in Kos 1937: 11–15; Holzer 2008: 96. O paleografskih značilnostih rokopisa gl. Grdina 1992/2004. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 76 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 76 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 77 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? srednjevisokonemški), 22 kar je najjasneje vidno npr. pri zapisovanju sičnikov in šumnikov. 23 Besedilne vzporednice: 24 1) Spovedna obrazca v Brižinskih spomenikih in staro- cerkvenoslovanski spovedni obrazec Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę (Euch. Sin. 66b 1–80a 24), ki se pojavlja v Sinajskem evhologiju (Euchologium Sinaiticum = Euch. Sin.), starocerkvenoslovanskem spomeniku, zapisanem v glagolici in pre- pisanem v 11. stoletju, sta priredbi nekega starobavarskega spovednega obraz- ca, najverjetneje je bila osnova t. i. Starobavarska ali Svetoemmeramska molitev (nem. Altbayrisches ali St. Emmeramer Gebet) z začetka 9. stoletja. 2) Pridiga o grehu in pokori (po Ivanu Grafenauerju exhortatio ad poenitentiam) v Brižinskih spomenikih pa je najverjetneje priredba prvotno latinskega besedila Exhortatio ad plebem christianam, ki je bilo prevedeno tudi v (bavarsko) staro visoko nemščino. V stari cerkveni slovanščini se pojavlja pridiga s podobno vsebino, t. i. Klimentova 22 »Als ich zum ersten male unter Leskiens anleitung diese /Freisinger/ denkmäler las, machte dieser auf verschiedene absonderlichkeiten der orthographie aufmerksam und vermutete, dass dieselben aus dem deutschen ihre erklärung finden möchten**). Die richtigkeit dieser vermutung war mir sofort klar; es liegt ja auch so nahe, dass der oder die verfasser, mit der damals für das ahd. üblichen orthographie vertraut, deutsche lautbezeichnungen auf das slavische anzuwenden suchten. **) Ähn- lich auch schon Kopitar /1836/ p. XLII.« (Braune 1874: 527–528.) »Ist somit in allen drei Denkmä- lern die Schreibung der Zischlaute auf Grund althochdeutscher Ausspracheverhältnisse durch mehr oder minder häufiges Versprechen zu verstehen, so kann auch hinsichtlich der übrigen Laute kein Zweifel bestehen, daß ihre Schreibung nicht den altslovenischen Lautwert an sich, sondern die asl. Laute in althochdeutcher Aussprache darstellt.« (Pirchegger 1931: 44.) 23 Starovisokonemški *s [*s] se je okoli 750 v nezvenečem glasovnem okolju spremenil v nezveneči [ṡ] (tj. glas med sičnikom [s] in šumnikom [š]), v zvenečem glasovnem okolju pa v zveneči [ż] (tj. glas med sičnikom [z] in šumnikom [ž]), kar pa se v pisavi ni odrazilo: pgerm. *s > stvnem. s [s] > [ṡ/ż] (ok. 750); posledično sta se v (bavarski) stari in srednji visoki nemščini od srede 8. stoletja dalje s črko (v rokopisih zapisano kot <ſ>) zapisovala šumnika pripornika ṡ, ż, s črko ozi- roma dvočrkjem pa sičniški pripornik s (in tudi sičniški zlitnik c) (Braune 16 2018: 226–228; Kranzmayer 1956: 88–90, 112–113). To dejstvo med drugim potrjujejo tudi (bavarsko)staro- in sred- njevisokonemške izposojenke v slovenščini (stvnem. scado [ṡ] → psl. *škoda > sln. šk da; stvnem. missa [ṡṡ] → psl. *mьša > sln. máša; frank. stvnem. swëbal, swëval, bav. stvnem. *swëpal [ż] → sln. žvéplo; srvnem. rībīsen [ż] → sln. rȋbežen; srvnem. salbeie, salveie [ż] → sln. žájbelj vs. srvnem. vazzen [ss] → nar. sln. básati ‘tlačiti’) (Striedter-Temps 1963: passim). Posledično se v najstarejših slovenskih rokopisnih spomenikih s črko praviloma zapisujeta šumniška pripornika š, ž (in šum- niški zlitnik č) (Brižinski spomeniki: 2 os. ed. sed. zadenes (I 26) = zadeneš ‘zadeneš, naložiš’, im. ed. m del. na -l uzlissal (I 31) = uslišal ‘uslišal’, bose (I 2) = bože ‘o bog!’), s črko pa sičniška pripornika s, z (in sičniški zlitnik c) (Brižinski spomeniki: na zem zuete (I 8) = na sem světě ‘na tem svetu’, tož. ed. m živ. bozza (II 46) = bosa ‘bosega’, u /.../ zavuizti (I 15) = v zavisti ‘v zavisti’, tož. ed. izpovued (I 11) = izpověd ‘izpoved’; Heiligenkreuški rokopis OCist., Cod. 250 (ok. 1134–1147): ZEDEM (56v) = sedəm ‘sedem’, OZZEM (64v) = osəm ‘osem’, DEZeNΘ (73r) = desęt ‘deset’ (Šekli 2022b: 26)). Iz zgodovine jezikoslovja je treba poudariti pomembno dejstvo, da je bil v ger- manistiki druge polovice 19. stoletja prav zapis zgodnjeslovenskih besedil v Brižinskih spomenikih, v katerih sta šumnika š, ž zapisana s črko , eden izmed dokazov, da je v stari visoki nemščini okoli leta 750 prišlo do spremembe sičnika *s [*s] v šumnika ṡ, ż. To dejstvo je kot temeljno znanje sodobne germanistike navedeno v standardnih germanističnih priročnikih: »Recht gut gesichert ist die š-artige Aussprache des /s/: Die altslaw. Freisinger Denkmäler geben slaw. /š/ und /ž/ durch , slaw. /s/ und /z/ durch wieder. Die „schibilantische“ Qualität des /s/ wird auch durch die Weiterentwicklung im Mhd. (die auch die ungarische Orthographie mit für [š] und für [s] reflektiert) und in konservativen rezenten Dialekten bestätigt.« (Braune 16 2018: 226.) 24 O besedilnih vzporednicah Brižinskih spomenikov gl. Grafenauer 1936 in Nahtigal 1942: 210–217. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 77 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 77 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 78 Matej Šekli homilija (katere avtor naj bi bil Kliment Ohridski (ok. 830/840–916), učenec Kon- stantina in Metoda) Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika. Jezikovne lastnosti: Jezik Brižinskih spomenikov izkazuje glasovne in oblikovne analoške spremembe na področju pregibanja (tj. končnic), na podlagi katerih ga je možno definirati kot alpsko (zahodno južno) slovanščino na prehodu v zgodnjo slovenščino (gl. razdelek 4.3). Kljub naštetim zgodovinskim, paleografskim, tekstološkim in jezikovnim dej- stvom, ki so se bila nabrala v več kot dvestoletni tradiciji resnega zgodovinskega, paleografskega, filološkega in jezikoslovnega preučevanja ter bila argumentirano predstavljena v klasičnih temeljnih znanstvenih delih v zvezi s tem vprašanjem (gl. Grafenauer 1936; Ramovš in Kos 1937) in v sodobni znanstvenokritični iz- daji s celostno znanstveno bibliografijo (gl. Brižinski spomeniki 1992/2004) pa se ponekod predvsem v paleoslavistiki – paleoslavistika je filologija, ki preučuje staro cerkveno slovanščino in njene redakcije – celo v drugi polovici 20. in v za- četku 21. stoletja pojavlja neutemeljeno mnenje, da je jezik Brižinskih spomenikov »panonska (slovenska) redakcija« stare cerkvene slovanščine. 25 Sledi prikaz razmerja med staro cerkveno slovanščino in jezikom Brižinskih spomenikov. 4 Stara cerkvena slovanščina in jezik Brižinskih spomenikov V nadaljevanju so najprej definirane stara cerkvena slovanščina in njene redakcije. Jezik Brižinskih spomenikov je nato postavljen v kontekst notranje zgodovine slo- venskega jezika. Znotraj te sta jezikoslovno definirani časovni različici slovenšči- ne na prelomu 10. v 11. stoletje, namreč alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000) in zgodnja slovenščina (ok. 1000–1200). Na podlagi spoznanj zgo- dovinskojezikoslovne analize jezika Brižinskih spomenikov je podana genealoška jezikoslovna določitev jezika imenovanih treh besedil. 4.1 Stara cerkvena slovanščina (ok. 863–885) in njene redakcije Stara cerkvena slovanščina je prvi izpričani slovanski knjižni jezik, ki ga je Kon- stantin Solunski, pozneje Ciril (826/827–869) oblikoval za potrebe moravske mi- sije v obdobju 863–885, na katero sta se z bratom Metodom (814–885) podala 25 »Premda se Frizinški odlomci ne ubrajaju u uži kanon staroslavenskih spisa, ipak su za najstariju sla - vensku književnost vrlo važni, 1) jer su jedini latinicom pisani slavenski spomenik koji se neposredno nadovezuje na najstarije razdoblje staroslavenske književnosti, i 2) jer su jedini predstavnik panonske (slovenske) redakcije staroslavenskoga jezika s kraja X. i početka XI. st.« (Hamm 4 1974: 189.) Prim. npr. tudi poglavje »Panonsko-slovenska redakcija i Brižinski spomenici« v Damjanović 2004: 153– 157. »Ještě slaběji je doložena d) panonska (slovinská) redakce staroslověnštiny, která vůbec měla zvláštní postavení a zvláštní osudy: jako nástroj literárni tvorby byla na panonském území v užívání v letech 869–873 a tvořila tedy vlastně jakousi lokální variantu staroslověnštiny velkomoravské (takže by se vůbec mohlo mluvit o širším typu „moravsko-panonském“.« (Večerka 2006: 104.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 78 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 78 2. 04. 2024 15:53:50 2. 04. 2024 15:53:50 79 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? leta 863 na prošnjo moravskega kneza Rastislava (vladal 846–870). Oblikovanje knjižnega jezika navadno vključuje t. i. narečno podstavo, tj. tvarno izhodišče knji- žnega jezika, ki doživi standardizacijo in t. i. civilizacijskojezikovno nadgradnjo, imenovano tudi kultiviranje ipd. 26 Narečna podstava stare cerkvene slovanščine je bila vzhodna južna slovanščina 9. stoletja (iz katere sta se v 10. stoletju začela obli- kovati vzhodnojužnoslovanska jezika, tj. makedonščina in bolgarščina), natančneje slovanski jezik v Solunu in njegovi okolici. Vzhodno južno slovanščino na glasovni ravni kot poseben starojužnoslovanski geolekt definira predvsem ena diagnostična glasovna sprememba, ki je samo vzhodnojužnoslovanska, namreč prehod praslo- vanskih trdonebnikov * , *  v soglasniška sklopa *št, *žd (psl. *svě a > stcsl. svěšta ‘svetilka, bakla, sveča; ogenj’ > blg. sv št vs. nštok. sv(ij)éća, sln. sv ča; psl. *me a > stcsl. mežda ‘meja, cesta’ > blg. mežd  vs. nštok. mèđa, sln. méja). Pri civiliza- cijskojezikovni nadgradnji stare cerkvene slovanščine je opazno predvsem prevze- manje besedja s področja krščanstva iz (bizantinske) grščine (gr. pharaṓ, rod. ed. phara nos ‘faraon’ → stcsl. faraonъ ‘faraon’) in posnemanje, kalkiranje besedja po slednji (gr. agathós ‘dober’ + poeĩn ‘delati’ → agathopoeĩn ‘delati dobro’ = stcsl. blagъ ‘dober, blag’ + tvoriti ‘ustvarjati, oblikovati, delati’ → blagotvoriti ‘delati dobro’; gr. núks, rod. ed. nuktós ‘noč’ + hēméra ‘dan’ → nukhth merov ‘noč in dan’ = stcsl. noštь ‘noč’ + dьnь ‘dan’ → noštedьnije ‘noč in dan’). Redakcije stare cerkvene slovanščine pa so stara cerkvena slovanščina, na kate- ro se je na različnih območjih slovanskega jezikovnega prostora, kjer se je le-ta uporabljala kot knjižni jezik, naplastila mlajša slovanska ljudskojezikovna plast, ki je lahko avtohtona ali alohtona: 1) mlajša avtohtona ljudskojezikovna plast, pri čemer gre za mlajšo časovno različico (kronolekt) vzhodne južne slovanščine, saj se pojavljajo starejše (nespremenjene) in mlajše (spremenjene) dvojnice iste ze- mljepisne jezikovne različice (geolekta): to sta makedonska in bolgarska redakci- ja; 2) mlajša alohtona ljudskojezikovna plast, pri čemer gre za mešani jezik, ki ima starejše glasovne odraze stare cerkvene slovanščine in mlajše, pozneje naplaščene glasovne odraze nevzhodnojužnoslovanskega ljudskega jezika, ki so nesistemski, tj. posledica mešanja: to so moravska (češka), čakavska (hrvaška), štokavska (srb- ska) in vzhodnoslovanska redakcija. 4.2 Alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000) in zgodnja slovenšči- na (ok. 1000–1200) Slovanski jezik v vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem prostoru se je v sre- dnjem veku postopoma spreminjal od praslovanščine do slovenščine. 27 Znotraj modeliranja lingvogeneze slovenskega jezika in njegove notranje jezikovne 26 Za têrmin narečna podstava gl. Toporišič 2000: 797, za têrmin civilizacijskojezikovna nadgradnja (hrv. civilizaciono-jezična nadgradnja) pa Brozović 1978: 17. 27 Za lingvogenezo slovenščine znotraj slovanskega jezikovnega prostora ter notranjo zgodovino slo- venščine in njenih narečij prim. Šekli 2018: 148–156, 297–349, 2023: 447–448, kjer je navedena tudi izbrana temeljna znanstvena literatura. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 79 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 79 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 80 Matej Šekli (pred)zgodovine si v srednjem veku v časovnem zaporedju sledijo naslednje ča- sovne in zemljepisne različice (kronolekti in geolekti): praslovanščina (do ok. 800 n. št.) – alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000 n. št.) – zgodnja (skupna, izhodiščna, enotna) slovenščina (ok. 1000–1200 n. št.) – narečna (nee- notna) slovenščina (od ok. 1200 n. št.), ki se je najprej razcepila na dva makro- geolekta, to sta bili bolj arhaična severozahodna in bolj inovativna jugovzhodna slovenščina. 28 Znotraj slednjih so se postopoma izoblikovale slovenske nareč- ne ploskve (baze) (do konca 14. stoletja), ki so definirane na podlagi starejših jezikovnih sprememb in tako odražajo genealoško delitev zemljepisnih različic slovenščine. Narečne ploskve so se nato naprej cepile na narečja (nekatera še na podnarečja) in krajevne govore. Slovenska narečja združujemo v narečne skupine (grupe), ki so določene na podlagi mlajših jezikovnih sprememb in predstavljajo tipološko delitev zemljepisnih različic slovenščine. Sledi shematični prikaz jezi- kovnih lastnosti alpske (zahodne južne) slovanščine in zgodnje slovenščine, ki ju definirata spodnja časovna meja (terminus post quem) in zgornja časovna meja (terminus ante quem), jezikovne lastnosti prav teh starejših časovnih različic slo- venščine je namreč možno prepoznati v jeziku Brižinskih spomenikov. Spodnja meja alpske (zahodne južne) slovanščine je praslovanski premet jezičnikov (metateza likvid) s podaljšavo samoglasnika v vseh položajih, tudi v nestaroaku- tiranih vzglasnih dvoglasniških zvezah, do katerega je prišlo okoli leta 800 n. št. Medtem ko npr. zapis moškega osebnega imena Wallucus za čas okoli leta 631 še vsebuje dvoglasniško zvezo *olC [*ălC] (ok. 631 Wallucus (Fredegari Chronicon (659) ‘Fredegarjeva kronika’, IV: 72) = * aldūkā (> poznopsl. *Voldyka, tj. psl. *voldyka ‘vladar, vodja’ > stcsl. vladyka ‘vladar, vodja’, prim. priimek sln. Vladika > Ladika), osebno ime npr. Razemuzza, zapisano leta 864, že izkazuje »premeta- no« dvoglasniško zvezo s podaljšavo samoglasnika *olC [*ălC] > *laC [*lāC] (864 Razemuzza (Krka/Gurk) = *Rastimysla < psl. *Orstimysla s prvim delom zloženke psl. *orsti ‘rasti’ > sln. rásti, nštok. rásti vs. stčeš. rósti > češ. růst). Zgornja meja alpske slovanščine in hkrati spodnja meja zgodnje slovenščine pa bi lahko bila zgo- dnjeslovenska poenostavitev nekaterih popraslovanskih veččlenskih soglasniških sklopov z *v, npr. zaporedja *tvr v tr, ki se je dogajala okoli leta 1000. 28 Strokovni izrazi kot praslovanski, alpskoslovanski, slovenski (za slednjega bi se brez »nacionalnih« oznak lahko reklo tudi npr. severozahodnojužnoslovanski, in sicer v razmerju do osrednjejužnoslo- vanski in vzhodnojužnoslovanski; podobno tudi za nemški denimo južnozahodnogermanski), seve- rozahodnoslovenski in jugovzhodnoslovenski spadajo na področje zgodovinskega jezikoslovja in so definirani glede na jezikovne lastnosti dane časovne in zemljepisne jezikovne različice slovanskega jezika ter nikakor ne implicirajo identitetnih oznak govorcev teh jezikovnih različic (niti s strani govorcev samih niti s strani njihovih sosedov), v konkretnih primerih npr. **Praslovan, **Alpski Slo- van, **Slovenec, **Severozahodni Slovenec, **Jugovzhodni Slovenec ipd. (pridevniki so namenoma zapisani z veliko začetnico), kaj šele sodobnih državljanskih oznak kot npr. **Avstrijec ipd. Predmet preučevanja opisnega in zgodovinskega jezikoslovja je namreč v prvi vrsti jezik, in sicer njegove lastnosti v nekem časovnem obdobju ter njegovo spreminjanje v prostoru in družbi skozi čas, ne pa njegov govorec, kaj šele poslušalec. Identitetna problematika ni predmet zgodovinskega jezikoslovja. Za slednje so oznake govorcev slovanskega/slovenskega jezika v Vzhodnih Alpah v srednjem veku (večji del na ozemlju današnje Republike Avstrije) kot Slovenci (prim. naslov zemljevida Slovenci po naselitvi v Kos 1955: 75) ali celo Avstrijci (prim. »Namen von Österreichern /.../, die zwischen dem VIII. und dem XIII. Jahrhundert lebten« v Kronsteiner 1975: 6) popolnoma neustrezne. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 80 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 80 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 81 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? Tako npr. osebna imena, ki vsebujejo psl. *tvьrdъ ‘trd’ (> sln. tȓd vs. nštok. tvȓd, stčeš. tvrdý > češ. tvrdý), do vključno 10. stoletja izkazujejo soglasniški sklop *tvr ohranjen (npr. 864 Turdazo (Ziljska dolina) = *Tvdačь < psl. *Tvьrdačь), v 11. stoletju pa že njegovo poenostavitev v tr (npr. 1030 Dridodrago (Lind pri kraju Scheifling, zgornja Štajerska) = *T dodrag < psl. *Tvьrdodorgъ). Zgornja meja zgodnje slovenščine in spodnja meja narečne slovenščine pa je raznosnjenje praslovanskih nosnih samoglasnikov *ę, *ǫ v jugovzhodni (ne pa tudi v severo- zahodni) slovenščini okoli leta 1200, kar pa že pomeni začetek narečne cepitve slovenščine na imenovana dva makrogeolekta. Povsem pričakovano je torej, da zapisi zemljepisnih in osebnih imen na celotnem jezikovnem prostoru zgodnje slovenščine do konca 12. stoletja še izkazujejo prisotnost nosnih samoglasnikov (1074 Lonca, ok. 1160 Lonka, 1192–1197 Lonca = *Lǫka za kraj (Škofja) Loka, nem. Bischofslack, nastalo iz psl. *lǫka > sln. l ka ‘močvirnat travnik’; prim. tudi zgodnjeslovenske števnike v Heiligenkreuškem rokopisu OCist., Cod. 250 (ok. 1134–1147), ki vsebujejo nosne samoglasnike: PaNT (40v) = pęt ‘pet’, DEWANΘ (72v) = devęt ‘devet’, DEZeNΘ (73r) = desęt ‘deset’ (Šekli 2022b: 25–26)). 4.3 Jezik Brižinskih spomenikov (ok. 972–1039) V skladu z napisanim v zvezi s teoretično-metodološkim pristopom v zgodo- vinskem jezikoslovju je osnova za genealoško določitev poljubnega jezikovnega sistema torej zgodovinskojezikoslovna analiza predvsem njegovih glasovnih in oblikovnih lastnosti. 29 Najpomembnejše glasovne spremembe, ki so se zgodile od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov, med katerimi so bile nekatere v času zapisa besedil še v teku, zaradi česar se pojavljajo diahrone dvojnice (tj. starejša, nespremenjena oblika in mlajša, spremenjena oblika), so v primerjavi s (staro) cerkveno slovanščino npr.: 30 1) premet jezičnikov (metateza likvid) s podaljšavo samoglasnika v vseh položajih: psl. *(C)oRC, *CeRC > jsl. *(C)RaC, *CRěC > BS (C)RaC, CRěC (psl. *orzuměti > stcsl. razuměti, BS razumeti (II 29) = razuměti ‘razumeti’); 2) poenostavitev so- glasniških sklopov *tl, *dl v *l: psl. *dl > jsl. *l > BS dl > l (psl. *modliti sę > stcsl. moliti sę, BS ze modliti (II 59–60) = sę modliti ‘moliti (se)’, kor. sln. modlīti (se), drugod molīti (se) vs. psl. *kridlatьcь > BS daj. mn. crilatcem (I 4) = krilatcem ‘kri- latcem, angelom’ (psl. *kridlo > stcsl. krilo, sln. krílo; psl. *kridlatъ > stcsl. krilatъ, sln. krilȁt)); 3) sprememba praslovanskih trdonebnikov * , *  v *  (> * ), *j: psl. * , *  > sln., Z kajk., čak. *  (> * ), *j > BS , j (psl. *pomo ь > stcsl. *pomoštь, BS mest. ed. pomoki (III 20) = pomo i ‘(na) pomoči’; psl. *žę ьnъ > stcsl. žęždьnъ, BS 29 Jezikovne lastnosti jezika Brižinskih spomenikov so povzete po Ramovš in Kos 1937: 11–15, av- torjeva je določitev zemljepisne razširjenosti jezikovnih inovacij ter s tem posredno tudi njihove (relativne) kronologije. 30 Edina jezikovna dvojnica, ki je ni možno pojasniti diahrono fonetično (temveč morda diatopično), sta sopomenski predponi z elativnim pomenom ‘iz’ psl. *vy- vs. *jьz- > BS vi- vs. iz- v istem bese- dilu (BS uvignan (II 9) = vignan ‘izgnan’ vs. izbovuedati (II 79) = izpovědati ‘izpovedati’). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 81 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 81 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 82 Matej Šekli tož. ed. m živ. ſegna (II 45–46) = žęjna ‘žejnega’); 4) psl. *šč, *žǯ > sln., kajk., čak., Z štok. *šč, *žǯ > BS šč [*s /*š] (*žǯ ni dokumentirano) (psl. im. ed. m del. na -n *krьščenъ > stcsl. krьštenъ, BS criſken (I 13) = k ščen ‘krščen’); 5) sovpad praslo- vanskih krepkih polglasnikov * , *  v en sredinski polglasnik *ə (zapisan je z ali ne glede na svoj praslovanski izvor): psl. * , *  > Z jsl. *ə > BS ə (psl. *vьśь > stcsl. vьsь, BS tož. ed. m neživ. vueʒ (I 3), vuiʒ (I 27) = vəs ‘ves’; psl. *dьnь > stcsl. dьnь, BS tož. ed. den (I 9, 12, 32) = dən ‘dan’; psl. *sъlъ > stcsl. sъlъ, BS rod. mn. zil (II 15) = səl ‘slov’); 6) rotacizem, tj. prehod praslovanskega medsamoglasniškega *ž v *r: psl. *VžV > sln., kajk., čak., Z štok. VžV > VrV > BS VžV > VrV (psl. 1. os. mn. sed. *možemъ > stcsl. možemъ, BS moſem (II 41) = možem ‘moremo’ vs. psl. *teže > stcsl. te že, BS tere (II 32, 110) = tere ‘ter’); 7) poenostavitev nekaterih popraslovan- skih veččlenskih soglasniških sklopov z *v, npr. *stv v st: popsl. *stv > st > BS stv > st (psl. im. ed. m del. na -l *sъtvorilъ > stcsl. sъtvorilъ, BS ztuoril (I 12) = stvoril ‘storil’ vs. psl. *sъtvoriti > stcsl. sъtvoriti, BS ztoriti (II 107) = storiti ‘storiti’). Kot je razvidno iz tega zelo shematičnega prikaza najznačilnejših glasovnih sprememb od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov, se vse naštete glasovne spremembe z izjemo zadnje pojavljajo tudi v nekaterih drugih (zahodno)južnoslovanskih geo- lektih. Edina samó slovenska izpričana glasovna sprememba pa je poenostavitev soglasniškega sklopa *stv > st, ki torej že nakazuje jezikovno spreminjanje od alpske slovanščine proti zgodnji slovenščini. Najpomembnejše oblikovne analoške spremembe na področju pregibanja, ki tudi kažejo na postopno spreminjanje v smeri proti zahodnojužnoslovanski slovenščini, zadevajo končnice naslednjih oblik, npr.: 1) tožilnik množine samostalnikov trde moške o-jevske sklanjatve psl. *y → *ę (psl. *grěxy > stcsl. grěxy, BS grechi (II 111) = grěxi vs. greche (I 27) ‘grehe’); 2) rodilnik množine samostalnikov moške o-jevske sklanjatve: psl. *ъ/*ь → *ovъ (psl. *grěxъ > stcsl. grěxъ, BS greh (I 8) = grěx vs. grechov (II 114 ) = grěxov ‘grehov’); 3) rodilnik ednine moškega/srednjega spola zaimenske in imensko-zaimenske sklanjatve pridevnika psl. *go → *ga (psl. *togo > stcsl. togo, BS togo (III 39, 41) = togo ‘tega’; psl. *dьnьsьńajego > stcsl. dьnьsьńajego, BS diniznego (III 41) = dənəsńěgo ‘današnjega’ vs. psl. *takogo > stcsl. takogo, ≥ BS tacoga (I 25) = takoga ‘takega’; psl. *nepravьdьnajego > stcsl. nepravьdьnajego, ≥ BS nepraudnega (III 29) = nepravdněga ‘nepravičnega’). 31 31 Na časovni osi jezik Brižinskih spomenikov–slovenščina ni povsem jasno spreminjanje končnice za prvo osebo množine sedanjika, v Brižinskih spomenikih se namreč pojavlja odraz psl. *-mъ > BS -m, v slovenščini pa (izpričano od druge polovice 14. stoletja dalje) psl. *-mo > sln. -mo (o čemer že v Schleicher 1858: 324, za kar gl. razdelek 2.3) (psl. *nesemъ > BS nezem (II 39) = nesem ‘nesemo’ vs. psl. *nesemo (?) > sln. nesemo). Prvotno *-mo naj bi bila končnica za prvo osebo množine per- fekta, ki naj bi se iz perfekta najprej posplošila v sedanjik atematskih glagolov (oblika atematskega glagola psl. *vědě ‘vem’ je izvorno perfekt, mlajša po sedanjiku prenarejena oblika je *věmь ‘vem’), pri katerih je prišlo po onemitvi praslovanskih šibkih polglasnikov do sovpada končnic za prvo ose- bo ednine in množine, iz sedanjika atematskih pa naj bi se razširila še v sedanjik tematskih glagolov (Nahtigal 1952: 92–93). V jeziku Brižinskih spomenikov sta končnici za prvo osebo ednine in mno- žine sedanjika atematskih glagolov dejansko enakozvočni (psl. 1. os. ed. sed. *jesmь > BS ieʒem (I 12, III 30), iezem (I 18), gezim (II 88), ieſem (III 38) = jesəm ‘sem’ = psl. 1. os. mn. sed. *jesmъ > BS gezim (II 32), gezm (II 66) = jesəm ‘smo’). Zelo verjetno je, da končnica -mo ni praslovanske starosti in da je nastala pozneje v zgodovini posameznih slovanskih jezikov. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 82 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 82 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 83 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? 5 Sklep Zgodovinskojezikoslovna analiza relevantnih glasovnih in oblikovnih lastnosti jezika Brižinskih spomenikov razkrije, da je gledano genealoško jezikoslovno le- -ta alpska (zahodna južna) slovanščina (ok. 800–1000) na prehodu v zgodnjo slovenščino (ok. 1000–1200) iz časa okoli leta 1000 n. št. in ne morda »sloven- ska redakcija stare cerkvene slovanščine«. Ta jezik namreč izkazuje nedvomne alpskoslovanske in zgodnjeslovenske jezikovne inovacije ter ni »mešanica« prvo- tnih, starocerkvenoslovanskih (tj. vzhodnojužnoslovanskih oziroma makedonsko- -bolgarskih) in drugotnih, pozneje naplaščenih »slovenskih« jezikovnih lastnosti, kar bi bilo značilno za redakcijo. V tem primeru bi pričakovali, da bi se v jeziku Brižinskih spomenikov npr. za odraza praslovanskih *, * pojavljala tako vzhod- nojužnoslovanska odraza št, žd kot alpskoslovanska odraza , j, česar pa jezikovno gradivo ne potrjuje. Mnenje, da gre pri jeziku Brižinskih spomenikov za redakcijo stare cerkvene slovanščine, torej ne vzdrži resne znanstvene kritike. 32 To pa ne pomeni, da genealoški jezikoslovni pristop ne izključuje morebitnega kulturnega vpliva ter posledičnega sovplivanja med latinskimi, (bavarsko)staro- visokonemškimi, alpskoslovanskimi in starocerkvenoslovanskimi besedili, tedaj prisotnimi v Vzhodnih Alpah in zahodni Panonski nižini na območjih, povezanih s slovanskimi kneževinami, kot so bile Karantanija, Karniola in Spodnja Panonija. Glede na izpričana zgodovinska dejstva je celo zelo verjetno, da so besedila v vseh štirih imenovanih jezikih dejansko prišla v medsebojni stik med bivanjem Konstantina in Metoda na dvoru spodnjepanonskega kneza Koclja v obdobju 867– 874. Tekstološka analiza besedil namreč pokaže besedilne vzporednice, ki so zelo verjetno posledica njihove genetske sorodnosti v smislu skupne neposredne ali posredne besedilne predloge. 33 Tako sta spovedna obrazca v Brižinskih spomenikih v nekaterih prvinah podobna (bavarsko)starovisokonemški Starobavarski ali Sve- toemmeramski molitvi (začetek 9. stoletja) in starocekvenoslovanskemu besedilu Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę v Sinajskem evhologiju (prepis iz 11. stoletja), 34 pridiga o grehu in pokori (exhortatio ad poenitentiam) v Brižinskih spomenikih pa 32 Sledeča trditev, ki se pojavlja v enem od priročnikov o stari cerkveni slovanščini, torej ne temelji na jezikovnih dejstvih (podčrtal M. Š.): »Frizinské zlomky /.../, z nichž 1. a. 3. obsahují zpovědní formule přeložené ze staré horní němčiny, literarně koření asi už v misijní a pastorační činnosti před- cyrilometodějské a jazykově představují v podstatě starou slovinštinu se stopami staroslověnštiny, kdežto 2. obsahuje tzv. výzvu k pokání (tj. homilii), literarně koření v období cyrilometodějském a jazykově představuje v podstatě staroslověnštinu se stopami staré slovinštiny« (Večerka 2006: 104– 105). Avtor namreč ne govori o zgodovinskih okoliščinah nastanka besedil ali o njihovih besedilnih vzporednicah in predlogah, temveč o jeziku samem, uporablja namreč izraz jazykově ‘jezikovno’. 33 O dveh prevladujočih hipotezah o nastanku besedil (ne pa o izvoru jezika!) Brižinskih spomenikov, ki sta se izoblikovali v slovenskem jezikoslovju – to sta karantansko-panonska hipoteza (Jernej Kopitar, Franc Miklošič, Rajko Nahtigal, Ivan Grafenauer, France Grivec) in karantanska hipoteza (Fran Ramovš, Milko Kos) –, gl. Orožen 1989. 34 Začetki vseh treh besedil izkazujejo besedilne vzporednice: Starobavarska/Svetoemmeramska moli- tev: Trohtīn, dir uuirdu ih pigihtīk allero mīnero suntōno enti missatāteo (1–2); Brižinski spomeniki: Boſe, gozpodi miloztiuvi, otze boſe, tebe izpovuede vueʒ moi greh = Bože, gospodi milostivi, otče bože, tebě izpovědě vəs moj grěx (BS I 1–2); Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę: G[ospod]i b[o]že, tebě bǫdǫ azъ ispovědenъ vsěxъ moixъ grěxъ (Euch. Sin. 72a 5–6). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 83 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 83 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 84 Matej Šekli je najverjetneje priredba prvotno latinskega besedila Exhortatio ad plebem chris- tianam, ki je bilo prevedeno v staro visoko nemščino, pri čemer se tudi v stari cerkveni slovanščini pojavlja pridiga s podobno vsebino, t. i. Klimentova homilija Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika (prepis iz 13. stoletja) (katere avtor naj bi bil Kliment Ohridski, učenec Konstantina in Metoda). Kakorkoli že, more- bitno vplivanje na besedilni ravni ter prevzemanje in posnemanje drugojezičnih besedijskih in skladenjskih prvin nikakor ne more in ne sme vplivati na dognanja o genealoškem statusu nekega jezikovnega sistema. 35 Literatura Braune, Wilhelm, 16 2018 ( 1 1886): Althochdeutsche Grammatik. Neu bearbeitet von Frank Heidermanns. Berlin, Boston: Walter de Gruyter. Braune, Wilhelm, 1874: Die altslovenischen Freisinger denkmäler in ihrem verhältnisse zur althochdeutschen orthographie. Beiträge zur geschichte der deutschen sprache und li- teratur 1. 527–534. Brižinski spomeniki 1 1992/ 3 2004 = Brižinski spomeniki / Monumenta Frisingensia: znan- stvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Brozović, Dalibor, 1978: Hrvatski jezik, njegovo mjesto unutar južnoslavenskih i drugih slavenskih jezika, njegove povijesne mijene kao jezika hrvatske književnosti. Flaker, Ale- ksandar in Pranjić, Krunoslav (ur.): Hrvatska književnost u evropskom kontekstu. Zagreb: Zavod za znanost o književnosti Filozofskog fakulteta Sveučilišta. 9–83. Brunner, Richard J., 1997: Die Freisinger Denkmäler – Brižinski spomeniki Clm 6426 der Bayerischen Staatsbibliothek. Historische Sprachforschung / Historical Linguistics 110/2. 292–307. Cvetko Orešnik, Varja, 1989: Slovenskost Brižinskih spomenikov in nekatere novejše hipo- teze o njih. Toporišič, Jože (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 29. junija do 1. julija 1988. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta. 35–50. Cvetko Orešnik, Varja, 1996: K Isačenkovemu poskusu zavrnitve Ramovševih argumentov za slovenskost Brižinskih spomenikov. Kos, Janko, Jakopin, Franc in Faganel, Jože (ur.): Zbornik Brižinski spomeniki. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 193–202. Damjanović, Stjepan, 2 2004 ( 1 2001): Slovo iskona. Staroslavenska/starohrvatska čitanka. Zagreb: Matica hrvatska. 35 Trditi, da je jezik Brižinskih spomenikov »slovenska redakcija stare cerkvene slovanščine«, je po- dobno kot reči, da je Linhartova Županova Micka »slovenska redakcija avstrijske nemščine«. Kot je znano, je komedija ⸲Shupanova Mizka (1789) Antona Tomaža Linharta (1756–1795) predelan prevod igre Die Feldmühle (1777) ‘Podeželski mlin’ avstrijskega pisatelja Josepha Richterja (1749– 1813) (Kos 2001: 39, 2002: 75). Poleg tega besedilo vsebuje veliko iz in prek nemščine prevzetih besed (shlahtni, shribar, borſst, shęma; akt, pershona) kot tudi kalkov, posnetih po nemščini (mi ne dopade). Vsa ta dejstva pa iz slovenščine še ne naredijo nemščine ... JiS_2024_1-2_FINAL.indd 84 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 84 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 85 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? Dobrowsky, Joseph, 1814: Nachricht von drey slawischen Aufsätzen, welche in einer sehr alten lateinischen Handschrift der öffentlichen Bibliothek zu München gefunden worden sind. Slovanka: Zur Kenntniß der alten und neuen slawischen Literatur, der Sprachkunde nach allen Mundarten, der Geschichte und Alterthümer. Prag. 249–251. Docen, Bernhard Joseph, 1806: Nachrichten von einigen alten Handschriften der ehemali- gen Freysinger Stiftsbibliothek. Aretin, Johann Christof von (ur.): Beyträge zur Geschichte und Literatur, vorzüglich aus Schätzen der pfalzbairischen Zentralbibliothek zu München 7. 225–259. Docen, Bernhard Joseph, 1807: Anzeige einiger Denkmäler der slavischen Sprache aus dem X. Jahrhundert. Neuer literarischer Anzeiger 2/12 (24. 3. 1807). 190–191. Goldast (von Haiminsfeld), Melchior, 1606: Alamannicarum rerum scriptores aliqvot vete- res II. Frankfurt: Wolffgang Richter. Grafenauer, Ivan, 1936: Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in Čina nadъ ispovědająštiimь sę. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani. Grdina, Igor, 1 1992/ 3 2004: Diplomatični in kritični prepis. Brižinski spomeniki / Monumen- ta Frisingensia: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 28–64. Hamm, Josip, 4 1974 ( 1 1956): Staroslavenska gramatika. Zagreb: Školska knjiga. Holzer, Georg, 2008: Namenkundliche Aufsätze. Innsbrucker Beiträge zur Onomastik 4. Wien: Praesens Verlag. 87–106. Isačenko, Aleksander V ., 1943: Jazyk a pôvod Frizinských pamiatok / Sprache und Herkun- ft der Freisinger Denkmäler. Bratislava: Slovenská akadémie vied a umení. Jagić, Vatroslav, 1876: Neue Beiträge Prof. Miklosich’s zur Grammatik der altslovenischen und der übrigen slav. Sprachen. Archiv für slavische Philologie 1. 438–453. Jagić, Vatroslav, 1885: Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808–1828). Ber- lin: Commissionsverlag der Weidmann’schen Buchhandlung. Jarnik, Urban, 1832: Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-Oe- sterreich. Klagenfurt: Ferdinand von Kleinmayr. Kopitar, Bartholomaeus, 1822: Josephi Dobrowsky, presbyteri, AA. LL. et Philosophiae Doctoris, Societatis Scientiarum Bohemicae et aliarum membri, Institutiones linguae Sla- vicae dialecti veteris, quae quum apud Russos, Serbos aliosque ritus graeci, tum apud Dal- matas Glagolitas ritus latini Slavos in libris sacris obtinet. Cum tabulis aeri incisis quatuor. Vindobonae, sumtibus et typis Antonii Schmid, C. B. P. typographi, 1822. LXVIII u. 722 S. in 8. Jahrbücher der Literatur 17. 66–106. Kopitar, Bartholomaeus, 1836: Glagolita Clozianus. Vindobonae: prostat apud Carolum Gerold bibliopolam. Ponatis s prevodom: Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus – Cločev glagolit. Uredil in spremno besedo napisal Jože Toporišič, prevedel Martin Benedik. Lju- bljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar sloven- skega jezika literature in kulture, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. Kos, Janko, 14 2002 ( 1 1974): Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS. Kos, Janko, 2001: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kos, Milko, 1955: Zgodovina Slovencev: od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 85 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 85 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 86 Matej Šekli Kranzmayer, Eberhard, 1956: Historische Lautgeographie des gesamtbairischen Dialek- traumes. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften. Kronsteiner, Otto, 1975: Die alpenslawischen Personennamen. Österreichische Namenfor- schung 2. Wien: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung. Metelko, Franz Seraph., 1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Il- lyrien und in den benachbarten Provinzen. Nach dem Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrowsky. Laibach: Leopold Eger, Gubernialbuchdrucker. Miklosich, Franz, 1875: Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen. Wien: In Commission bei Carl Gerold’s Sohn Buchhändler der Kais. Akademie der Wissenschaften. Nahtigal, Rajko, 1942: Euchologium Sinaiticum: starocerkvenoslovanski glagolski spome- nik II: tekst s komentarjem. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Nahtigal, Rajko, 2 1952 ( 1 1938): Slovanski jeziki. Ljubljana: DZS. Orožen, Martina, 1989: Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovan- ščine. Toporišič, Jože (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 29. junija do 1. julija 1988. Ljubljana: Filozof- ska fakulteta. 87–101. Orožen, Martina, 1996: Jernej Kopitar in Brižinski spomeniki. Orožen, Martina: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljublja- na: Filozofska fakulteta. 11–19. Osthoff, Hermann in Brugmann, Karl, 1878: Morphologische Untersuchungen auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 1. Leipzig: Verlag von S. Hirzel. Pirchegger, Simon, 1931: Untersuchungen über die altslovenischen Freisinger Denkmäler. Veröffentlichungen des Slavischen Instituts an der Friedrich-Wilhelms-Universität Berlin. Leipzig: Markert und Petters. Ramovš, Fran in Kos, Milko, 1937: Brižinski spomeniki. Ljubljana: Akademska založba. Schaffarik, Paul Joseph, 1826: Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten. Ofen: mit Kön. Ung. Universitäts-Schriften. Schleicher, August, 1858: Ist das altkirchenslawische altslowenisch? Beiträge zur vergle- ichenden sprachforschung auf dem gebiete der arischen, celtischen und slawischen spra- chen 1. Herausgegeben von A. Kuhn und A. Schleicher. Berlin: Ferd. Dümmler’s Verlags- buchhandlung. 319–327. Striedter-Temps, Hildegard, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. Šafařík, Pawel Josef, 1842: Slowanský národopis. Praha: Nákladem vydavatele. Šekli, Matej, 2016a: Od praslovanščine do stare cerkvene slovanščine. Šekli, Matej: Pri- merjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Lju- bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 349–373. Šekli, Matej, 2016b: Od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov. Šekli, Matej: Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 375–398. Šekli, Matej, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Linguistica et philologica 37. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 86 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 86 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 87 Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina? Šekli, Matej, 2021: Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550–1550). Šekli, Matej in Rezoničnik, Lidija (ur.): Slovenski jezik med slovanskimi jeziki. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31. Ljubljana: Slavistično društvo Sloveni- je. 187–227. Šekli, Matej, 2022a: Jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 19. 3–32. DOI: https://doi.org/10.3986/sjsls.14.1.01. Šekli, Matej, 2022b: Zgodnjeslovenski števniki od 1 do 10 v Heiligenkreuškem rokopisu iz tretje četrtine 12. stoletja (Heiligenkreuz, Cod. 250). Slavistična revija 70/1. 13–32. DOI: https://doi.org/10.57589/srl.v70i1.3999. Šekli, Matej, 2023: Nekatere glasovne lastnosti narečne slovenščine v poznosrednjeveških rokopisnih spomenikih. Slavistična revija 71/4. 447–462. DOI: https://doi.org/10.57589/ srl.v71i4.4136. Štih, Peter, 2016: Od 6. do konca 15. stoletja. Štih, Peter, Simoniti, Vasko in V odopivec, Peter: Slovenska zgodovina I–II. Ljubljana: Modrijan. 35–221. Toporišič, Jože, 4 2000 ( 1 1976): Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Večerka, Radoslav, 2006: Staroslověnština v kontextu slovanských jazyků. Praha, Olomouc: Univerzita Palackého v Olomouci, Nakladatelství Euroslavica. V ondrák, Václav, 1896: Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemniství. Praha: Česká akademie císaře Františka Josefa pro vědy, slovesnost a umění. Востоковъ, Александръ Христоровичь, 1820: Разсужденіе о Славянскомъ языкѣ, служащее введеніемъ къ Грамматикѣ сего языка, составляемой по древнѣйшимъ онаго письменнымъ памятникамъ. Труды Общества Любителей Россійской словесности при Императорскомъ Московскомъ Университетѣ 17. Москва: Въ Университетской Типографіи. 5–61. [V ostokovʺ, Aleksandrʺ Hristorovičʹ, 1820: Razsuždenіe o Slavjanskomʺ jazykě, služaščee vvedenіemʺ kʺ Grammatikě sego jazyka, sostavljaemoj po drevnějšimʺ onago pisʹmennymʺ pamjatnikamʺ. Trudy Obščestva Ljubitelej Rossіjskoj slovesnosti pri Imperatorskomʺ Mo- skovskomʺ Universitetě 17. Moskva: Vʺ Universitetskoj Tipografіi. 5–61.] Востоковъ, Александръ Христофоровичь, 1927: Грамматическія объясненія на три статьи Фрейзингенской рукописи. Кеппенъ, Петръ Ивановичь (ur.): Собраніе словенскихъ памятниковъ, находящихся внѣ Россіи. Книга 1 я . Памятники собраные въ Германіи. I. Въ Минхенѣ. Санктпетербургъ: Въ Типографіи Императорскаго Воспитательскаго Дома. 21–86. [V ostokovʺ, Aleksandrʺ Hristoforovičʹ, 1927: Grammatičeskіja obʺjasnenіja na tri statʹi Fre- jzingenskoj rukopisi. Keppenʺ, Petrʺ Ivanovičʹ (ur.): Sobranіe slovenskihʺ pamjatnikovʺ, nahodjaščihsja vně Rossіi. Kniga 1 ja . Pamjatniki sobranye vʺ Germanіi. I. Vʺ Minheně. Sanktpeterburgʺ: Vʺ Tipografіi Imperatorskago V ospitatelʹskago Doma. 21–86.] Кеппенъ, Петръ Ивановичь, 1927: Статьи Фрейзингенской рукописи. Кеппенъ, Петръ Ивановичь (ur.): Собраніе словенскихъ памятниковъ, находящихся внѣ Россіи. Книга 1 я . Памятники собраные въ Германіи. I. Въ Минхенѣ. Санктпетербургъ: Въ Типографіи Императорскаго Воспитательскаго Дома. 1–20. [Keppenʺ, Petrʺ Ivanovičʹ, 1927: Statʹi Frejzingenskoj rukopisi. Keppenʺ, Petrʺ Ivanovičʹ (ur.): Sobranіe slovenskihʺ pamjatnikovʺ, nahodjaščihsja vně Rossіi. Kniga 1 ja . Pamjatniki JiS_2024_1-2_FINAL.indd 87 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 87 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 88 Matej Šekli sobranye vʺ Germanіi. I. Vʺ Minheně. Sanktpeterburgʺ: Vʺ Tipografіi Imperatorskago V ospitatelʹskago Doma. 1–20.] Срезневскій, Измаил, 1865: А. Востокова: Грамматическія объясненія на три статьи Фрейзингенской рукописи. Послѣсловіе редактора. Срезневскій, Измаил (ur.): Филологическія наблюденія А. Х. Востокова. Санктперербург: въ типографіи Императорской Академіи Наук. 75–89. [Sreznevskіj, Izmail, 1865: A. V ostokova: Grammatičeskіja obʺjasnenіja na tri statʹi Fre- jzingenskoj rukopisi. Poslěslovіe redaktora. Sreznevskіj, Izmail (ur.): Filologičeskіja nabljudenіja A. H. Vostokova. Sanktpererburg: vʺ tipografіi Imperatorskoy Akademіi Nauk. 75–89.] Ундольский, Вукол Михайловичь, 1867: Объ отркытиіи и изданіи твореній Климента, епископа Словенска (Извлеченіе изъ статьи В. М. Ундольскаго). Бесѣды въ Обществѣ любителей Россійской словесности при Императорскомъ Московскомъ Университетѣ 1. Москва. 31–38. [Undolʹskiy, Vukol Mihaylovičʹ, 1867: Obʺ otrkytiіi i izdanіi tvorenіj Klimenta, episkopa Slovenska (Izvlečenіe izʺ statʹi V . M. Undolʹskago). Besědy vʺ Obščestvě ljubitelej Rossіjs- koj slovesnosti pri Imperatorskomʺ Moskovskomʺ Universitetě 1. Moskva. 31–38.] JiS_2024_1-2_FINAL.indd 88 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 88 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Tone Smolej DOI: 10.4312/jis.69.1-2.89-103 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta Tanja Žigon Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta STANOVSKO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI V SEZONI 1838/39: OD CARLA MEISLA DO FRIEDRICHA HALMA V prispevku je predstavljena gledališka sezona 1838/39, kot se je odvila na odru nemškega Stanovske- ga gledališča v Ljubljani. V uvodnem delu je nanizanih nekaj osnovnih podatkov o gledališkem impre- sariju Ferdinandu Funku in arhivskem gradivu, na podlagi katerega je bilo mogoče rekonstruirati reper- toar, sledi pa podrobnejša analiza najpomembnejših uprizorjenih del. Poleg Raimunda in Nestroya so v ospredju predvsem dramska dela Carla Meisla in Friedricha Halma ter Shakespeara in Eugèna Scriba v nemški predelavi, opazen pa je tudi delež dramatičark. Dejstvo je, da je v ljubljansko stanovsko talijo, tedaj edino gledališče v mestu, v predmarčnem času zahajala tudi slovenska inteligenca, ki je tu ostrila svoj okus za dramsko umetnost in produkcijo. 1 Ključne besede: Stanovsko gledališče v Ljubljani, gledališka sezona 1838/39, Ferdinand Funk, Ama- lija Saška, Friedrich Halm The 1838/39 season of Ljubljana’s Theatre of the Carniolan Provincial Estates (Ständisches The- ater in Laibach): From Carl Meisl to Friedrich Halm This paper analyses the 1838/39 season of the German Theatre of the Carniolan Provincial Estates (Ständisches Theater) in Ljubljana, focusing on its artistic output. The introductory section describes the archival material on the basis of which the theatre’s repertoire was reconstructed and then discusses the role of the theatre’s impresario, Ferdinand Funk, and the most important plays which were perfor- med there. In addition to the works of the Austrian playwrights Ferdinand Raimund, Johann Nestroy, Carl Meisl, and Friederich Halm, those of Eugène Scribe and Shakespeare in German translation fe- atured prominently; women playwrights were also noticeably represented in the theatre’s repertoire. Before the 1848 revolutions the Slovene intelligentsia also patronised the Theatre of the Carniolan 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Začetki slovenske posvetne dramatike in gle- dališča (1670‒1848) (J6-50203) in raziskovalnega programa Medkulturne literarnovedne študije (P6-0265), ki ju financira ARIS iz državnega proračuna. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 89 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 89 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 90 Tone Smolej in Tanja Žigon Provincial Estates, which was the only theatre in Ljubljana at the time, and refined their taste for dramatic art there. Keywords: Theatre of the Carniolan Provincial Estates, 1838/39 theatre season, Ferdinand Funk, Amalie of Saxony, Friedrich Halm Uvod Za razliko od Hrvatov, ki so pred kratkim dobili pregledno znanstveno monogra- fijo o nemškem gledališču na Hrvaškem (Batušić 2017), zgodovina nemškega gledališča na Slovenskem do danes še ni bila celostno obravnavana. Pogosto je tudi ne dojemamo kot del slovenske gledališke zgodovine, četudi je dogajanje na odru Stanovskega gledališča v Ljubljani (nem. Ständisches Theater in Laibach) nedvomno vplivalo na okus in intelektualno razgledanost slovenskega občinstva, ki si je predstave ogledalo, še zlasti, ker je bila to v predmarčnem času edina gle- dališka hiša v kranjski prestolnici. V Stanovsko gledališče je zahajalo tako nem- ško kot slovensko govoreče prebivalstvo, saj o kakršnih koli nacionalnih trenjih v prvi polovici 19. stoletja še ne moremo govoriti (V ošnjak 1982: 15–16). Reden gost ljubljanske talije je bil tako na primer France Prešeren (Slodnjak 2013). Na deskah Stanovskega gledališča so uprizarjali tako glasbena kot dramska dela, pa tudi uprizoritve s petjem, ki so bile nekakšna kombinacija dramskega in glasbe- nega gledališča. Glasbena produkcija na ljubljanskem odru je bolje raziskana (npr. Sivec 1971, 2010; Motnik v tisku) kot dramska, s katero so se doslej segmentarno ukvarjali predvsem germanisti (npr. Ludvik 1957; Birk 1999, 2002), rekonstruirani pro- gram za trideseta leta 19. stoletja pa bo izšel v kratkem (Motnik in Žigon, v tisku). Rekonstrukcija temelji na pregledu in analizi ohranjenih gledaliških žurnalov in almanahov (nem. Theaterjournale, Theateralmanache), ki so jih navadno ob kon- cu posamezne sezone v zahvalo svojemu občinstvu pripravili šepetalci (Žigon 2015; Ulrich 2022), na obsežni zbirki gledaliških lepakov (nem. Comedien-Zettel- -Sammlung), ki jo hrani Narodni muzej Slovenije (NMS), za sezone od 1837/38 dalje pa si je treba pomagati z gradivom Višje gledališke direkcije v Ljubljani, ki ga hranijo v Arhivu Slovenije (AS 13), saj lepaki v NMS niso ohranjeni. Zbrane podatke pomembno dopolnjujejo še pisma stotnika Franca Franza (1779–1840) baronu Erbergu (1771–1843), ki jih je pisal od leta 1833 do svoje smrti 1840 ter v njih poročal tudi o gledaliških predstavah (AS 730). Enterpriza Ferdinanda Funka in sezona 1838/39 Pričujoči prispevek osvetljuje dramsko produkcijo na ljubljanskem odru v sezo- ni 1838/39, ko je gledališče vodil Ferdinand Funk (1800–1848). Impresarij Sta- novskega gledališča je postal jeseni 1836 in je ljubljansko talijo vodil do aprila 1839. Gledališka direkcija mu je na podlagi referenc – od leta 1829 dalje je namreč JiS_2024_1-2_FINAL.indd 90 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 90 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 91 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 uspešno vodil gledališče v Celovcu – brez slabe vesti zaupala še vodenje ljubljan- ske gledališke hiše. V svoji prošnji za prevzem gledališča je Funk, ki je bil za raz- liko od svojih predhodnikov premožen mož in si je lahko privoščil, da je angažiral najboljše pevce in igralce, navedel, da »ima bogato in izbrano biblioteko oper in iger ter sijajno garderobo, kakršne skoroda nimajo tudi največja provincialna gle- dališča« (Sivec 1971: 114–115). Bolj kot vsi njegovi predhodniki se je posvečal poglobljenemu študiju del in kvaliteti izvedb (Sivec 1971: 107), cenil je umetnost, predvsem pa mu je bilo več »do ugleda podjetja kot do osebnega dobička« (Sivec 1971: 115). V sezoni 1838/39, ki je trajala od 20. septembra 1838 do 23. marca 1839, so na oder postavili 11 opernih del, tri so bile novitete, ter – za današnji čas nepredstavljivo – več kot 60 dramskih del, pri čemer ponovitve niso vštete (Beer 1838, 1839). Uprizarjali so avstrijske čarobne igre in burke, francoski vodvil, Sha- kespeara in druge angleške drame v nemški priredbi, umetniške drame, s svojimi deli pa so bile zastopane tudi vidne dramatičarke tistega časa. Avstrijske čarobne igre in burke Med čarobnimi igrami naj najprej predstavimo dela Ljubljančana Carla Meisla (1775–1853). V svojih spominih je Meisl zapisal, da je ugledal luč sveta na dan sv. Petra in Pavla leta 1775 v uri duhov med enajsto in eno ponoči, v Ljubljani je bila tema kot v rogu, le njihova hiša je bila razsvetljena (Ullmayer 1868: 2). V krstni knjigi župnije sv. Nikolaja pa je brati, da se je Meisl rodil četrt na de- veto zjutraj 29. junija 1775 in bil še istega dne krščen. Kakorkoli že, podatek iz Wurzbachovega Biografskega leksikona avstrijskega cesarstva (Wurzbach 1867: 284–288), da se je pozneje najpomembnejši ljubljanski komediograf rodil 30. junija, je treba popraviti. Meisl v spominih poudarja, da je že v ljubljanski gim- naziji začel pisati komične epigrame in krajše burke (Ullmayer 1868: 3), šolanje pa je moral kmalu prekiniti, saj je po materini smrti zaradi sporov z mačeho vstopil v vojsko, kjer je tudi po zaslugi grofa Radetzkega hitro napredoval. Oči- tno so mu ljubljanske latinske šole koristile, saj je zaslovel s parodijami antičnih mitov. Danes velja poleg Josefa Aloisa Gleicha (1772–1841) in Adolfa Bäuerleta (1786–1859) za glavnega predstavnika dunajskega ljudskega gledališča v kon- gresnem obdobju (Hein 1991: 37), priljubljen pa je bil tudi v rodnem mestu. No- vembra 1838 je bila v ljubljanskem Stanovskem gledališču na sporedu njegova čarobna igra (nem. Zauberspiel) Die Fee aus Frankreich oder Liebesqualen ei- nes Hagestolzen (Vila iz Francije ali Ljubezenske muke nekega samca), 2 v kateri Spindelbeina, zapriseženega samca, ki prezira žensko družbo, obišče vila Roza iz Francije. Ker se je neprimerno vedel, mora za kazen v različnih življenjskih fazah izkusiti različne ljubezenske muke, kajti: 2 Naslove in posamezne citirane odlomke iz dramskih del, ki niso prevedena v slovenščino, sta pre- vedla avtorja prispevka. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 91 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 91 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 92 Tone Smolej in Tanja Žigon Der Liebe Reich ist diese Welt Und jeder Mensch ihr Unterthan, Sie ist‘s, die jedes Herz beseelt, Erkenn‘ du Thor, die Göttin an! (Meisl 1822: 17.) 3 Vila Spindelbeina najprej spremeni v najstnika, noro zaljubljenega v lepo perico. Ko ta srajce in robce pomaka v čisto vodo, je zanj kot mitološka Diana. Spindel- bein skeptične starše sprašuje, če so brali Wertherja, in jim očita, da kot materia- listični figuri zavirata tok njegovega koprnenja. Oče, ki se nima za figuro, marveč za animalično bitje, sinu dovoli koprneti, a mu svetuje zmernost. Ko se slednjič iz- kaže, da lepa perica ljubimka s korporalom, Spindelbein okusi, kaj pomeni ljubiti osebo, nevredno ljubezni. V naslednji preizkušnji je Spindelbein zrel moški, frizer, ki iz ljubosumja svojo ženo zapira med štiri stene. Če se dolgočasi, ji svetuje, naj bere Tisoč in eno noč. Sam pa medtem na ples spremlja neko zamaskirano damo, za katero se izkaže, da je njegova žena, ki ga je prelisičila. V zadnji preizkušnji je Spindelbein zavaljen starec, ki bi se rad poročil. Ko lovi nevesto, ga zadane kap, nato pa kot duh opazuje okolico in sliši, da je kmetici žal, ker se ni omožila z njim. Vila je Spindelbeina tako pripeljala do spoznanja, da lahko prava ljubezen osreču- je samo, če jo moški okuša z modrostjo. Februarja 1839 so v Ljubljani uprizorili še Meislovo lokalno veseloigro (nem. lokales Lustspiel) Die Heirath durch die Güter-Lotterie (Poroka s pomočjo lote- rije). Glavni junak Holprich grdo ravna s svojo gospodinjo Baberl, dokler ne izve, da je na loteriji zadela posest in se namerava poročiti z njegovim pisarjem. Takoj ji ponudi zakon in veli sestaviti poročno pogodbo, nato Baberl prizna, da je srečko že zdavnaj prodala Judu Mosesu. Ker besen razdre pogodbo, mora nesojeni ženi plačati znatno odškodnino. Gledalci na koncu izvejo, da se bo Baberl poročila s pisarjem, s katerim bosta odprla gostilno, ki se bo imenovala »Pri poroki s pomoč- jo loterije«. V sezoni 1838/39 so poleg Meislovih del uprizorili še dve komediji Ferdinanda Raimunda (1790–1836), klasika dunajskega ljudskega gledališča. Najprej je bila na sporedu romantično-komična izvirna čarobna igra (nem. romantisch-komisches Original-Zauberspiel) Der Alpenkönig und der Menschenfeind (Kralj gora in ljudomrznik). Motiv ljudomrzništva je pred Raimundom odlično obdelal že Willi- am Shakespeare (1564–1616) v Timonu Atenskem, v katerem naslovni opeharjeni in obubožani dobrotnik svoje nekdanje prijatelje povabi na gostijo s kamenjem in vodo, v Mizantropu (1660) se mu je posvečal Molière (1622–1673), Schillerjev (1759–1805) Menschenfeind pa je le fragmentarno ohranjen (Pichler 1959: 5). Ker so Rappelkopfa, protagonista v Raimundovi komediji, v preteklosti – kot Timona Atenskega – ogoljufali lažni prijatelji, se iz mesta umakne na svoje posestvo, kjer bere filozofe, njegovo ljudomrzništvo pa se iz dneva v dan samo veča, saj naspro- tuje hčerkini poroki s slikarjem ter sovraži svojo četrto ženo, ki ljubezen mladih 3 Slovenski prevod se glasi: »Svet ljubezni kraljevina, / človek vsak tam njen lakaj, / srcu močna je milina, / boginjo, norec, že priznaj!« JiS_2024_1-2_FINAL.indd 92 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 92 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 93 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 odobrava. Mogočni kralj gora Astragal zato mlademu paru obljubi svojo pomoč. Raimund je kraljevo domovanje postavil v Alpe, saj je bil velik ljubitelj zasneže- nih avstrijskih pokrajin (Pichler 1959: 7). Ko se Rappelkopf spre s služinčadjo, ki da ga hoče ubiti, se umakne v gozd, kjer se sooči z Astragalom. Ta mu očita, da se je s svojim sovraštvom izključil iz človeškega občestva. Šele ko Rappelkopfa obiščejo tri pokojne žene, sklene, da se bo prepustil kralju gora, ki želi, da se Rappelkopf poboljša. Astragal spremeni njegov zunanji videz v svakovega, sam pa prevzame njegovega. Rappelkopf v podobi ženinega brata spozna, da ga dru- žina ljubi, hkrati pa je zgrožen nad pošastnostjo Astragala, ki ga odlično oponaša. Ko pravi svak prinese novico, da mu je rešil premoženje, Rappelkopf hčerki do- voli poroko. Zetu veli, naj jo ljubi tako, kot jo je sam po krivici sovražil, in bo kar zadovoljna. V Templju spoznanja nato sklene: Spoznanje, ti zvezda, ki siješ z neba, vsak res te ne išče in vsak ne pozna, pa vendar na koncu se zmerom zgodi, da srečanje s tabo ga le doleti. (Raimund 1973: 108.) Tako kot Kralj gora in ljudomrznik je bila novembra 1838 v Ljubljani uprizorje- na še Raimundova izvirna čarobna pravljica (nem. Original-Zaubermärchen) Der Verschwender (Zapravljivec). Že v petdesetih letih 18. stoletja je Philippe Néri- cault Destouches (1680–1754) v francosko komedijo uvedel motiv zapravljivca (frc. dissipateur) kot nasprotje Plavtovega (254 pr. Kr.–184 pr. Kr.) ali Molièrovega skopuha. Zapravljivec se je hitro vključil v dunajsko ljudsko gledališče: Raimund je Destouchesa spoznal prek kratkoprozne predelave Der junge Verschwender und seine Frau (Mladi zapravljivec in njegova žena), ki je izšla v zbirki Taschenbuch des Theaters in der Leopoldstadt (Mansky 2021: 140). V izvirni čarobni pravljici, na katero so verjetno vplivale tudi žalostne usode nekaterih dunajskih bankirjev in kapitalistov, je zaplet preprost: Julius von Flottwell je premožen plemič, ki svoje premoženje deloma zapravlja, deloma pa podarja svojim služabnikom. Tako kot pri Destouchesovem Cléonu Flottwellovi tovariši znatno prispevajo h kopnenju bogastva. V nasprotju s francosko komedijo v verzih, v kateri zaročenka Julija skrivoma prevzema Cléonovo premoženje, da bi na koncu spreobrnila notoričnega zapravljivca, pa v tem poslednjem Raimundovem delu nad Flottwellom bdi lepa vila Cheristane, ki mu celo podari svoje bisere. Ko mora oditi, mu na Zemlji pusti služabnega duha Azura v podobi zgovornega berača. Ker v nadaljevanju Amaliin oče – kot pri Destouchesu – zaradi Flottwellovega razsipnega življenja naspro- tuje hčerini poroki z njim, mladi par pobegne v Anglijo. V zadnjem dejanju se Flottwell, ki je v nesreči izgubil ženo in otroka, po dvajsetih letih vrne domov brez kakršnega koli premoženja – gre za strukturo, s katero Raimund že napoveduje po- znejšo zvrst drame postaj (nem. Stationendrama) (Mansky 2021: 142). Flottwella po vrnitvi pričaka njegov nekdanji sobar, ki zdaj gospoduje na gradu. Ko nato prisega, da je smrt njegova edina tolažba: »O Tod! / Du bist / men einz‘ger Trost« (Raimund 1861: 85), se osamljen in zagrenjen želi ubiti. Takrat se mu spet prikaže Azur in mu prepusti premoženje, ki ga je shranil zanj. Cheristane mu obljubi, da JiS_2024_1-2_FINAL.indd 93 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 93 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 94 Tone Smolej in Tanja Žigon se bosta gotovo še videla v brezmejnem kraljestvu ljubezni, Flottwell pa k sebi povabi dobrega mizarja, ki ga je edini želel sprejeti kot reveža, da se mu pridruži s svojo številno družino, za katero bo poslej skrbel. Dober mesec dni pozneje so v Ljubljani uprizorili burko s petjem (nem. Posse mit Gesang) Johanna Nestroya (1801–1862), Raimundovega naslednika na čelu du- najskega ljudskega gledališča. Glück, Mißbrauch und Rückkehr (Sreča, zloraba in vrnitev) je Nestroyeva dramska adaptacija romana La Maison Blanche (Bela hiša) Paula de Kocka (1793–1871) (Yates 1982: 159). Tudi tu je zaplet preprost: iz Blasiusa Rohra, nekoliko omejenega sodnega pisarja, se vsi norčujejo, dokler mu skrivnostni in premožni stric Eisenkorn, ki ga je pustil v revščini, misleč da bo to utrdilo njegov značaj, ne podari tovarne. Ker nečak noče biti fabrikant, tovarno proda, kupi grad in se razide s svojo zaročenko Babett. Skupaj s prijateljem The- dorjem Blasius raziskuje okolico svoje nove posesti, kjer stoji skrivnostna Siva hiša (pri Kocku je bele barve), v njeni bližini pa naj bi stanovala (domnevna) čarovnica. V to izobraženo lepotico Friederiko se kmalu zaljubi Theodor, čeprav ga motijo skrivnosti, ki jo obdajajo in mu jih noče pojasniti. Ko se v Sivi hiši pojavi neznanec, ljubosumni Theodor Friederiko zapusti. Gledalci kmalu izvedo, da je neznanec pravzaprav Eisenkorn, ki je v resnici tudi Friederikin oče. Hči je zaprl v naravo, daleč od mestnega hrupa, ki je pogubil njeno mater. Tudi pri Kocku neznanca pojmujejo kot dekletovega ljubimca, čeprav gre v resnici za nje- nega biološkega očeta, ki se želi maščevati svojemu rivalu, njenemu očimu (Yates 1982: 164). Medtem eksplodira kotel plinske razsvetljave in Blasiusov grad v ce- loti zgori, kar je bil za tiste čase nadvse moderen motiv (Yates 1982: 188). Čeprav je Eisenkorn želel svojo hčer poročiti z nečakom, je zdaj zaradi njegovih potez razočaran, zato privoli v Friederikino možitev s Theodorjem. Ošabnega Blasiusa ponovno sprejme Babett, ki ji Eisenkorn obljubi začetni kapital za obrt. Če zares hoče tudi bivšega zaročenca, pa je prepuščeno njej. Novembra 1838 so na oder postavili še eno burko s petjem, in sicer Das Gut Wald- egg (Posestvo Waldegg) Friedricha Hoppa (1789–1869), ki je doživela praizvedbo le pol leta poprej v dunajskem gledališču Theater an der Wien. Zgodba se začne, ko posestvo Waldegg pride v loterijski žreb in ga kot glavni dobitek dobil častniški zbor huzarskega eskadrona. To zelo skrbi zglednega upravitelja posestva Goldmeyerja. Še bolj pa so zaskrbljene vaščanke, ki ne skrivajo, da jih je zaradi prihoda časnikov strah za svoje hčerke, zato jih zaprejo v stari stolp. Med njimi je tudi Suza, ki bi jo mati rada poročila s spletkarskim in izumetničenim pisarjem Cyrillom Methudijem Nigowitzem (njegov lik je malo antislovanski), čeprav Suza ljubi Jonasa, služabnika ritmojstra Gustava von Erlena. Suzina mati javno izjavi, da bo hčerki dovolila poro- ko z Jonasom le, če bo železni petelin nad vrati destiliral zlato. Na koncu se zgodba srečno razplete: Ker poročniki premožnega ritmojstra silijo na lov v času kotenja in s tem ogrožajo naravno ravnovesje, se ritmojster, ki se je zaljubil tako v posestvo kot v čedno hčerko upravitelja Goldmeyerja, odloči, da jih bo izplačal, se upokojil in ostal na posestvu Waldegg. Ko pod železnim petelinom kmalu zatem najdejo še dukate – ritmojstrovo poročno darilo Jonasu –, se lahko poroči tudi Suza. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 94 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 94 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 95 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 Za konec omenimo še veseloigro (nem. Lustspiel) Der Zauberdrache (Čarobni zmaj) Eduarda von Bauernfelda, predstavnika dunajske konverzacijske komedije, ki si jo ljubljansko občinstvo ogledalo marca 1839. V tem delu je trgovski pomočnik Wilhelm, nesrečen v svojem prozaičnem poklicu, zaljubljen v Mario, rejenko kostu- mografa Krespla. Krespl je domišljav in je med drugim prepričan, da samo njegova umetnost iz Shakespeara ustvarja velikega dramatika. Kaj bi namreč ostalo od igre, če ne bi bilo slapov, odrskih izginotij ali zvezd? Nič. Prav tako želi iz Marie narediti veliko igralko in jo omožiti s postaranim baronom, ki jo občuduje. Čeprav Wilhelm Marii prepove igranje v Čarobnem zmaju, dekle vztraja, da se bo preizkusilo v vlogi kraljice. Najbolj zanimivo je četrto dejanje, v katerem Wilhelm pred gledališčem spremlja reakcije gledalcev, ki se odpravljajo gledat njegovo zaročenko. Ko mu Kre- spl ponuja brezplačne karte za ploskače, se mu Wilhelm razkrije kot avtor igre in pove, da zato tudi ni želel, da bi se Maria osmešila v povprečnem besedilu. Krespl tako ugotovi, da se mladenič očitno ne spozna le na trgovino, torej »Specereihan- del«, temveč tudi na dramsko dogajanje, torej »dramatische Handlung«. Na koncu Wilhelm najprej napove, da se bo umaknil iz ozkega meščanskega življenja in se v celoti posvetil poeziji, nato pa sklene, da ne bo napisal nobenega verza več. Ker je predstava propadla, saj so se gledalci smejali, čeprav bi morali jokati in je uspel le Kresplov čarobni zmaj, se tudi Maria odpove nadaljnji igralski karieri in zaročencu odpusti zadirčnost. Nazadnje se, kot je bilo pričakovati, tudi postarani baron, ne- sojeni ženin, umakne mladeniču in mu ponudi mesto upravitelja svojih posestev, položaj, ki ga je sicer ustvaril zato, da bi se znebil tekmeca. Francoska comédie-vaudeville Čeprav je bil vodvil na začetku spevoigra z akrobatskimi točkami in monologi, nato pa se je iz njega izoblikovala komična opera, se je v prvi polovici 19. stoletja z Eugènom Scribom (1791–1861) spremenil v komedijo zapleta, v lahkotno ko- medijo brez intelektualnih pretenzij (Pavis 1997: 761). V takšni vodvilski kome- diji (frc. comédie-vaudeville) so se pojavljali tudi uglasbljeni kupleti, ki pa so jih nemški prevajalci praviloma izpuščali ali pa prevedli v prozi. S tem pa so, kot je dejal eden od kritikov, predelali francoski vodvil in ga oropali njegovega najlepše- ga nakita (Ruprecht 1976: 132). Septembra 1838 so uprizorili Scribovo comédie-vaudeville La Marraine (»Die« junge Pathe / Botrica) v prevodu Louisa Schneiderja (1805–1878), ki so jo sicer na ljubljanskem stanovskem odru igrali že oktobra 1835, kot razberemo iz gle- daliških lepakov v NMS (Motnik in Žigon, v tisku). Mlada vdova Caroline de Néris ima dva krščenca. Če bi se prvi, Édouard, poročil do svojega devetnajstega leta, bi lahko podedoval veliko denarja, v nasprotnem primeru pa bi šla dediščina Carolininemu drugemu krščencu. Ker se je Édouard rodil v vendémiairu, prvem mescu republikanskega koledarja, se je rok za poroko in iskanje rešitve nekoliko podaljšal. Botričin odvetnik bi ga rad poročil s svojo sestro, a Édouard ljubi drugo – svojo lepo botrico, ki v poroko privoli. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 95 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 95 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 96 Tone Smolej in Tanja Žigon Januarja 1839 je bila na sporedu naslednja Scribova comédie-vaudeville, in sicer Être aimé ou mourir! (Geliebt seyn oder Sterben! / Biti ljubljen ali umreti!), ki je pariško praizvedbo doživela komaj štiri leta poprej. Clotilde, ki je poročena s simpatičnim, a povprečnim meščanskim notarjem Bonnivetom, ne more pozabiti, da se je pred nekaj leti zaradi nje ubil nek mladenič, kar pojmuje kot pogumno dejanje. Še vedno sanja o galantnežu, ki bi jo občudoval in ji pisal pesmi, zato je dovzetna za Fernandovo dvorjenje, malo tudi zato, da se ne bi ponovil dogodek izpred nekaj let. Ko pa se v njenem stanovanju kot snubec njene prijateljice pojavi domnevni samomorilec, ki se je kljub poslovilnemu pismu premislil, ko je srečal vesele tovariše, je šokirana. Svojemu novemu občudovalcu Fernandu, ki jadikuje nad svojo ljubezensko nesrečo, v roke porine pištolo, saj ve, da ne bo imel pogu- ma, da se ubije. Ko se z igrišča z obvezano roko vrne njen mož, ki je njuno hčer- ko pravkar rešil pred domnevno steklim psom, ga zaradi presenetljive predanosti razglasi za najboljšega od vseh mož in mu pove, da ga še nikoli ni tako zelo ljubila. Kot zadnja je bila na sporedu vodvilska komedija Le Gamin de Paris (Der Straße- njunge von Paris / Pariški fantalin) Jean-Françoisa Bayarda (1796–1853), v ka- terem spoznamo Amadeja, ki živi dvojno življenje. Čeprav izvira iz premožne družine, se Élisi predstavlja kot reven umetnik. Élisin brat Joseph, pariški fantalin, želi razkriti resnico, zato se poda kar k njegovemu očetu, generalu Morinu. V nasprotju z njegovo svakinjo, ki je zgrožena nad dejstvom, da se njen ljubljeni nečak druži z revnim dekletom, pa general z zanimanjem posluša zgodbo, saj tudi sam izvira iz ljudstva in ga je zaradi zaslug poplemenitil šele cesar Napoleon, ki ga še vedno ceni. Ko izve, da se je Élisa kot častnikova hči šolala v Saint-Denisu in da se je njen pokojni oče hrabro boril v njegovi enoti pri Wagramu, jo sprejme v družino, hkrati pa ošteje sina slabiča, ki se je bal reakcij družine. Komedijo z Napoleonovim mitom iz orleanske Francije so v Ljubljani uprizorili v priredbi Carla Töpferja marca 1839. Shakespeare in druge angleške igre Januarja 1839 so v Stanovskem gledališču uprizorili Holbeinovo (1779–1855) ko- medijo Liebe kann Alles oder Die bezähmte Widerspenstige (Ljubezen zmore vse ali Ukročena upornica), ki je pravzaprav predelava predelave. Že konec 18. stole- tja je namreč Johann Friedrich Schink (1755–1835) moderniziral Shakespearovo klasično komedijo Taming of the Shrew (Ukročena trmoglavka), kar je bila pod- laga Holbeinu, ki se je osredinil samo na razmerje problematične starejše sestre Catarine s Petrucciom. Veronskega odličnika pri Holbeimu zamenja polkovnik von Kraft, trmoglavo Catarino pa Franciska, ki se na koncu ukloni možu. Mesec dni pozneje je bil na sporedu Hamlet. Podatek je zanimiv, saj je do zdaj prevladovalo stališče, da Shakespeara v tridesetih letih 19. stoletja niso več upri- zarjali (Moravec 1965: 182). V dvajsetih letih 19. stoletja so na Dunaju uprizarjali predelavo Josepha Schreyvogla (1768–1832), ki je znatno skrajšal zadnje dejanje, JiS_2024_1-2_FINAL.indd 96 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 96 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 97 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 od katerega so ostali le še pogovor med Hamletom in Horatiem, Osrikov prizor in Fortinbrasova izjava, da žalosten sprejema svojo srečo, izostal pa je na primer znameniti končni dvoboj (Weilen 1908: 119–120). Katero verzijo so postavili na oder v Ljubljani, lahko le ugibamo. A če je šlo za izvirnega Hamleta, je bil ta za- gotovo uprizorjen brez prizora na pokopališču, saj cenzura na odru ni dopuščala duhovnikov (Bachleitner 2017: 251). Februarja 1839 je na oder prišla še igra Des Stranders Tochter, ki jo je po znani uspešnici The Wrecker‘s Daughter irskega dramatika Jamesa Sheridana Knowlesa (1784–1862) prosto prevedel Friedrich Treitschke (1776–1842), bolj znan kot so- libretist Beethovnovega Fidelia. Ob obali severne Škotske t. i. the wreckers (obal- ni plenilci) prežijo na trupla, ki jih nemirno morje odplavi na obalo. Ko jih izro- pajo, jih pokopljejo. Maria je ogorčena, da se tako preživlja tudi njen oče Robert, saj da preži na premoženje, namesto da bi brodolomcem pravočasno nudil pomoč. V Mario, zaročeno s pomorščakom Edwardom, pa je zaljubljen tudi zlobni Norris, ki skuje peklenski načrt, kako bi si jo pridobil. Potem ko se dobrika Robertu in mu ponuja denar, z njegovim nožem ubije svojega partnerja, drugega tovariša Wolfa pa pošlje na dolgo potovanje. Norris pred sodnikom priča v Robertovo korist, obremeni pa odsotnega Wolfa. Ko v mesto pridejo novice o brodolomu Edwardo- ve ladje, ožaloščena Maria pristane na poroko z očetovim »rešiteljem«. Pri Sheri- danu Knowlesu predstavlja na koncu deus ex machina srečno vrnitev Edwarda, ki poskrbi, da Wolf izpove resnico o umoru. Dramatičarke V sezoni 1838/39 so uprizarjali tudi dela priljubljenih dramatičark, poleg Charlotte Birch-Pfeiffer (1800–1868) in Johanne Franul von Weißenthurn (1773–1845) zlasti Amalijo Saško (1794–1870). 4 Za njene dramske junakinje je značilno, da imajo določeno svobodo samo zaradi svoje izobrazbe in finančne neodvisnosti, ki jih odrešita nuje, da bi se morale poročiti iz eksistenčnih razlogov. Njihov razum jim omogoča, da se upirajo temu, da bi z njimi razpolagal oče in jim določil moža. Amalija Saška, tudi sama zelo izobražena in finančno neodvisna, ki se nikoli ni poročila, sicer dopušča, da se njene junakinje poročijo, ne pa da se jih poroči (Kord 1992: 64). Oktobra 1838 so v Ljubljani uprizorili igro Lüge und Wahrheit (Laž in resnica), v kateri revna sirota Friederike gospodinji stricu Freymannu, bogatemu bankirju, 4 Amalija Saška (Amalie von Sachsen) se je rodila leta 1794 v vladarski družini, njen stric Friderik Avgust je leta 1805 postal kralj Saške. Bila je nadarjena glasbenica, ki se je izpopolnjevala pri Carlu Marii Webru (1786–1826), prvo opero je ustvarila pri šestnajstih. Kmalu je začela pisati še drame, a je njen stric v njihovem uprizarjanju videl kršitev dvornih etiket. Šele po njegovi smrti, ko sta na prestol prišla njen drugi stric Anton in kot sovladar njen brat Friderik Avgust II., so nemška gledališča lahko uprizarjala njena dela. Med letoma 1834 in 1845 je bila ena najbolj priljubljenih nemških dramskih avtoric. V zadnjem desetletju življenja je zaradi slepote živela odmaknjeno (Kord 1992: 243). Po njeni smrti, leta 1870, je njen drugi brat, saški kralj Janez, naročil izdajanje njenih zbranih del. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 97 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 97 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 98 Tone Smolej in Tanja Žigon in njegovi hčerki Juliane, ki z njo ne ravna ravno prisrčno, saj jo ima za neizo- braženo. Juliane strastno ljubi skromni Willmar, očetov gojenec, do katerega pa je zadržana. Ker očetu sporoči, da je njeno srce prosto, se ta za poroko domeni kar s svojim hamburškim družabnikom. Juliane je zgrožena ob misli, da bi se morala kot izobraženo in neodvisno dekle poročiti z očetovim izbrancem Meer- feldom, bogatim trgovcem, zato se preračunljivo spet zbliža z Willmarjem, ki je vmes postal prinčev tajnik. Ko ju oče preseneti in želi nagnati svojega varovanca, se Juliane zlaže, da mu je le svetovala, kako bi se približal Friederike, ki da jo močno ljubi. Medtem ko je Freymann navdušen, da bo njegova revna nečakinja hitro našla moža (v tem smislu sodi med t. i. dobre varuhe, Hacks 2011: 41), pa je Willmar ogorčen, da je Juliane v svojo spletko vpletla povsem nedolžno dekle. Da bi se znebila Meerfelda, začne Juliane nespametno širiti govorice, da je oče tik pred bankrotom. In res, trgovec, ki se je že zagledal v izobraženo lepotico, uža- ljen odide, saj misli, da mu je Freymann prikrival resnico. Informacijo o bankrotu sprejmejo Freymannove stranke kot verodostojno, zato skušajo dvigniti denar iz banke, kar bi posledično lahko pomenilo katastrofo. Medtem pa Willmar spozna, da Friederike ni neizobraženo dekle, kot jo je označila sestrična, saj v njeni sobi odkrije Schillerjevi drami Devica Orleanska in Wallenstein ter celo Rolinovo Rim- sko zgodovino v francoščini. Zaradi ustrezne izobrazbe postane Friederike za Will- marja, ki se je naveličal Julianinih manipulacij, povsem ustrezna nevesta. In ker pa je Meerfeld medtem izplačal nadležnega Wiesla, ki je širil informacije o bankro- tu, in s tem ustavil dvigovanje denarja iz Freymannove banke, mora tudi Juliane priznati plemenitost hamburškega trgovca in brez zadržkov sprejeti njegovo roko. Ponižana se mora vsem, zlasti pa sestrični, ki ji je sicer nehote uredila dobro parti- jo, opravičiti, nato pa izjavi, da je danes spoznala, da laž nazadnje omreži samega lažnivca in da resnica odločno zmaguje sredi viharjev življenja (prim. Sachsen 1873a: 102). Podobno kot v prejšnjem delu tudi v igri Der Zögling (Gojenec), uprizorjeni fe- bruarja 1839, mladenka vzbudi pozornost s svojimi sposobnostmi. Ko Ida zapoje Beethovnovo uglasbitev Klaričine pesmi »Freudvoll und leidvoll« (»Radost, za- mišljenost«) iz Goethejevega Egmonta, Robert zasanjano ponovi zadnja verza: »/D/uša, ki ljubi, / je srečna samó« (Goethe 1935: 58). Grofici Emilii, njeni teti, se zdi Ida še premalo izobražena, zato jo pošlje v mesto. Emilia sicer ljubi svojega gojenca Roberta, ki ji je vdan. Po dveh letih, ko Ida zaključi šolanje, pa se Emilia umakne in Robertu prepusti svojo nečakinjo. Problem finančne neodvisnosti je izrazito prisoten še v igri Der Pflegevater (Rej- nik) (Sachsen 1873c), v kateri Gerhard živi zelo varčno, saj je utrpel precejšnjo finančno škodo, njegovo rejenko Hedwig, hčerko pokojnega prijatelja, pa obleta- vajo kar trije snubci. Po »pekuniarnih« pogajanjih rejnik zavrne asesorja, ker zah- teva doto, iz neznanih razlogov pa se mora umakniti tudi njegov sin Karl. Gerhard je posebej naklonjen postaranemu dvornemu svetniku, ki se mu dobrika, saj ga označi za očarljivega in čednega, ta pa se brani, saj dekletu ne bi rad onemogočil večje sreče. Hedwig vdano sprejme njegovo ponudbo. Tudi ko se izkaže, da je JiS_2024_1-2_FINAL.indd 98 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 98 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 99 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 dedinja izjemnega imetja, ki ga je Gerhard srečno obvaroval, vztraja pri poroki z dvornim svetnikom, saj jo je sprejel, ko je bila revna. Tako kot teta v Gojencu se tudi v Rejniku starejši umakne mlajšemu, saj Hedwig dvornemu svetniku noče priseči, da bi se po njegovi smrti v vnovič poročila s Karlom. Gerhard je poroki z domačim sinom nasprotoval, saj se je bal govoric, da bi se družina želela polas- ti Hedwiginega premoženja. Dvorni svetnik nazadnje sporoči, da je Karlova, saj hoče biti tudi sam še v času svojega življenja navzoč na njuni poroki. Umetniška drama Februarja 1839 so v Ljubljani uprizorili enodejanko Camoens Friedricha Halma, kar je psevdonim Eligia von Münch-Bellinghausna (1806–1871), ki je bil prvi kustos in zadnji prefekt Dvorne knjižnice, član Gosposke zbornice in generalni intendant Dvornih gledališč na Dunaju. Njegov doprsni kip še danes krasi pročelje Burgtheatra. 5 Halma je zanimala Tassova snov, a se je zaradi Zedlitzove (1790– 1862) in Raupachove (1784–1852) drame rajši preusmeril v biografijo portugal- skega pesnika. Čeprav gre šele za drugo upodobitev Camõesa v nemški dramatiki, obsežna tragedija Wilhelma von Chezyja (1806–1865) na Halma ni vplivala, saj je svoje delo zasnoval že konec dvajsetih let 19. stoletja. Dodatna spodbuda za dokončanje pa je bila novela Tod des Dichters (Pesnikova smrt) Ludwiga Tiecka (1773–1853), s katerim si je Halm dopisoval (Wilmsmeier 1913: 56–57). Končno podobo je Halmova enodejanka dobila leta 1837. Naslovni junak dramske pesni- tve (nem. dramatisches Gedicht), ki je praizvedbo v Hofburgtheatru doživela 30. marca 1837, nosi poteze dramatika in njegove dobe, kar je Halm potrdil v pismu Tiecku, ko je zapisal, da se mora potruditi, da bi Camõesa prikazal takšnega, kot bi lahko bil takrat, in kakršen bi bil lahko v istih razmerah danes (Wilmsmeier 1913: 59). V nasprotju s Zedlitzevim Tassom, katerega pesniška narava zmaguje v boju z zunanjimi silami, pa Halmov Camões dvomi in ponovno zadobi samozavest šele po daljšem razgovoru z mladim pesnikom. Takšen junak nima veliko skupnega z zgodovinskim Camõesom, ki je bil samozavesten tudi v revščini. V Halmovi dramski pesnitvi bogat trgovec don José Quevedo leta 1579 v lizbonskem hospi- talu obišče Camõesa, s katerim sta skupaj odraščala. Prihod znanca obudi v oto- pelem pesniku spomine na mladostne dni, ob tem pa Halm poudarja razlike med obema dramskima osebama. Če se je Quevedo izučil obrti pri nekem kramarju, pa se je Camões posvečal učenosti v Coimbri. Trgovec se je iz preračunljivosti poro- čil s kramarjevo hčerko, Camões pa je doživljal poetično ljubezen z neimenovano 5 Zanimivo je, da so februarja 1839 v Ljubljani uprizorili še Halmovo dramsko pesnitev Griselda (Griseldis, 1835), ki se navezuje na zadnjo novelo Boccaccievega Dekamerona, v kateri se markiz poroči z dekletom skromnega porekla, ta pa mu obljubi popolno pokornost. Po rojstvu hčerke sklene preizkusiti ženino potrpežljivost, zato ji sporoči, da bo ubil otroka. Čez nekaj let zgodbo ponovi ob rojstvu sina, na koncu pa ženi sporoči, da se bo poročil z mlajšo plemkinjo, njo pa nagnal z gradu. Ko se izkaže, da je nevesta pravzaprav njuna hči, ki so jo vzgajali na tujem, markiz pohvali ženino potrpežljivost in jo povabi nazaj na grad. Halm je Griseldino snov postavil na dvor kralja Arturja. Ko na koncu Griselda izve, da je vse ponižanje doživela zaradi stave svojega moža s kraljico, v nasprotju z Boccaccievo junakinjo zapusti Percevala (Frenzel 1992: 277). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 99 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 99 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 100 Tone Smolej in Tanja Žigon lepotico (verjetno je mišljena Catharina). V času, ko je trgovec bogatel, je pesnik v bitki pri Ceuti izgubil oko, nato pa je bil kazensko poslan v Indijo. Don José je znanca obiskal, da bi njegovemu sinu Perezu, ki prezira zlato in je ves vnet samo za umetnost, odsvetoval pesniški poklic. Zagrenjeni Camões sprejme mladega pesnika in mu sporoči, da se je umetnosti igralca ali govornika mogoče naučiti, pesnik pa jo dobi od nebes. Opozarja ga tudi, naj dobro premisli, kakšno življenje si izbira: Den Sänger der Lusiade blicke an! Der Armuth Raub, verfolgt von Spott und Hohn, Im Haus des Elends sieh mein Leben schwinden; So lohnt die Welt Begeistern und Entzünden! Flieh meine Pfade, fliehe Dichterlohn! (Halm 1838: 41.) 6 Ko mladi Perez vztraja pri začrtani poti, se v Camõesu prebudi neslutena samoza- vest, ki jo izrazi v zadnjih trenutkih svojega življenja: Ich war ein Dichter und ich war es ganz! – Was grollt‘ ich meine, Schmerz ? – Er war ja Segen; Gott mußte ihn in meine Seele legen. Den nur verblutend reift das Dichterherz! (Halm 1838: 43.) 7 Camões z zadnjimi besedami slavi Portugalsko in preklinja Špance, nato pa umre v naročju mladega pesnika Queveda e Castelo Branca. Ker je resnični pesnik pri- padal prošpanski stranki, so nekateri ta Halmov zaključek kritizirali (Wilmsmeier 1913: 62). Kakorkoli že, za nas je Halmov Camoens zanimiv, saj se dotika po- dobnih motivov kot pet let starejša Prešernova Glosa, v kateri tudi pričuje pisar Luzijade, »kakošna Parnasa pota«. Sklepna misel Po zaslugi imovitega Ferdinanda Funka je bila sezona 1838/39 ena najambicio- znejših in najbolj raznolikih v predmarčnem času. V svoj repertoar je uvrstil pred- stavnike dunajskega ljudskega gledališča, poleg Raimunda in Nestroya še starej- šega Meisla, ki je bil občinstvu znan kot ljubljanski rojak. Dobro so bile zastopane francoske igre, zlasti comédie-vaudeville, ki pa so jih uprizarjali brez zapetih ku- pletov. V tej sezoni je ljubljansko občinstvo lahko ponovno odkrivalo Shakespe- ara: Ukročeno trmoglavko so uprizorili v moderni Holbeinovi predelavi, Hamle- ta pa v sicer cenzurirani izvirni verziji. V repertoar je Funk uvrstil tudi Amalijo Saško, ki je poudarjala, da si ženska lahko le z izobrazbo zagotovi neodvisnost. 6 V slovenskem prevodu se verzi glasijo: »Poglej pesnika Luzijde! / Plen revščine, deležen posmeha in poroga. / V hiši bede glej minevati moje življenje, / tako svet nagrajuje entuziazem. / Izogibaj mojih se poti, ne pričakuj pesniškega plačila.« 7 Slovenski prevod: »Ves bil sem pesnik! / Zakaj sem mrzil bolečino? Bila je blagoslov. / Bog jo je položil v mojo dušo, / saj le izkrvavelo dozori pesnikovo srce.« JiS_2024_1-2_FINAL.indd 100 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 100 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 101 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 Najzahtevnejši projekt obravnavane sezone pa je bila zagotovo uprizoritev Hal- movega Camoensa, ki dokazuje, v kolikšni meri je na evropske romantike vplivala žalostna usoda portugalskega poeta. Marsikatero dramsko delo Funkovega reper- toarja (Bayard, Halm, Knowles, Amalija Saška) pa je bilo v preteklih sezonah že uprizorjeno na odru dunajskega Burgtheatra, kar priča o tem, da se je ljubljansko občinstvo relativno hitro seznanjalo z gledališkimi in dramskimi smernicami, ki so se rojevale v habsburški prestolnici. Viri AS 13 (Arhiv Republike Slovenije), Višja gledališka direkcija v Ljubljani, TE 10, fasc. 12, akti po delovodniku za leta 1835 do 1840. AS 13 (Arhiv Republike Slovenije), Višja gledališka direkcija v Ljubljani, TE 10, fasc. 15, popisi prihodkov v obdobju od septembra 1837 do aprila 1840. AS 730 (Arhiv Republike Slovenije), Graščina Dol, fasc. 46–47, pisma Franca Franza baronu Erbergu. Bauernfeld, Eduard, 1837: Der Zauberdrache. Theater von Bauernfeld. Zweiter Band. Mannheim: Verlag Heinrich Hoff. Bayard, Jean-François in Vanderburch, Louis-Emile, 2017: Le Gamin de Paris. Pézenas: Théâtre-documentation. Beer, Franz Xav., 1838: Laibacher Theater-Almanach für das Jahr 1838 [sic!]. Laibach: Joseph Blasnik. Beer, Franz Xav., 1839: Laibacher Theater-Almanach für das Jahr 1838 [sic!]. Laibach: Joseph Blasnik. Boccaccio, Giovanni, 2004: Dekameron. Ljubljana: Delo. Prev. Niko Košir. Goethe, Johann Wolfgang, 1935: Egmont. Ljubljana: Merkur. Poslovenila Milena Mohoričeva. Halm, Friedrich, 1838: Camoens. Wien: Gerold. Hopp, Friedrich, 1841: Das Gut Waldegg. Wien: Wallishausser. Meisl, Carl, 1817: Die Heirath durch Gütter-Lotterie. Wien: Wallishausser. Meisl, Carl, 1822: Die Fee aus Frankreich oder Liebesqualen eines Hagestolzen. Wien: Pichler. Nestroy, Johann, 1982: Glück, Mißbrauch und Rückkehr. Stücke 14. Wien, München: Ju- gend und V olk. Raimund, Ferdinand, 1861: Der Verschwender. Sämmtliche Werke 2. Wien: Hölzl. Raimund, Ferdinand, 1973: Kralj gora in ljudomrznik. Trst: Slovensko gledališče. Prev. Borut Trekman. Sachsen, Amalie zu, 1873a: Lüge und Wahrheit. Dramatische Werke 2. Leipzig: Tauchnitz. Sachsen, Amalie zu, 1873b: Der Zögling. Dramatische Werke 3. Leipzig: Tauchnitz. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 101 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 101 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 102 Tone Smolej in Tanja Žigon Sachsen, Amalie zu, 1873c: Der Pflegevater. Dramatische Werke 4. Leipzig: Tauchnitz. Scribe, Eugène in Dumanoir, M., 1835: Être aimé ou mourir! Paris: Mevrel. Scribe, Eugène, Chabot de Bouin, Jules in Lockroy, 2018: La Marraine. Pézenas: Théâtre-documentation. Treitschke, Friedrich, 1840: Des Stranders Tochter. Frei nach Sheridan Knowles. Wien: Wallishausser. Literatura Bachleitner, Norbert, 2017: Die literarische Zensur in Österreich von 1751 bis 1848. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag. Batušić, Nikola, 2017: Geschichte des deutschsprachigen Theaters in Kroatien. Wien: Ver- lag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Birk, Matjaž, 1999: Die deutschsprachige Dramenproduktion am Ständischen Theater Lju- bljana (Laibach) im V ormärz. Sprachkunst 30/2. 213–226. Birk, Matjaž, 2002: Die deutsche Bühne in Ljubljana (Laibach) im Spiegel der vormärzli- chen Wiener Literaturpublizistik. Sprachkunst 33/1. 11–22. Frenzel, Elisabeth, 1992: Stoffe der Weltliteratur: ein Lexikon dichtungsgeschichtlicher Längsschnitte. Stuttgart: Kröner. Hacks, Peter, 2011: Das Theater des Biedermeier (1815–1840). Berlin: Aurora Verlag. Hein, Jürgen, 1991: Das Wiener Volkstheater. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Kord, Susanne, 1992: Ein Blick hinter die Kulissen: Deutschsprachige Dramatikerinnen in 18. und 19. Jahrhundert. Stuttgart: Metzler. Ludvik, Dušan, 1957: O Stanovskem gledališču v Ljubljani. Jezik in slovstvo 3/3. 139–140. Mansky, Matthias, 2021: Nachwort. Raimund, Ferdinand: Der Verschwender. Stuttgart: Reclam. 139–148. Moravec, Dušan, 1965: Shakespeare pri Slovencih. Koblar, France (ur.): Shakespeare pri Slovencih: zbornik razprav in esejev. Ljubljana: Slovenska matica. 176–322. Motnik, Marko in Žigon, Tanja, v tisku: Pregled repertoarja Stanovskega gledališča v Lju- bljani od sezone 1833/34 do sezone 1839/40. Preinfalk, Miha (ur.): Ljubljana v pismih Franca Franza baronu Erbergu [delovni naslov]. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Motnik, Marko, v tisku: Eine Stadtchronik oder ein Ego-Dokument? Die Schilderungen des Musiklebens im Ljubljana der 1830er Jahre in den Berichten von Franz Franz. Studien zur Musikwissenschaft: Beihefte der Denkmäler der Tonkunst in Österreich 62. Pavis, Patrice, 1997: Gledališki slovar. Mestno gledališče ljubljansko. Prev. Igor Lampret. Pichler, Gustav, 1859: Genesis der Rappelköpfe. Raimund, Ferdinand: Alpenkönig und Menschenfeind. Wien: Bergland. 5–10. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 102 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 102 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 103 Stanovsko gledališče v Ljubljani v sezoni 1838/39 Ruprecht, Hans-George, 1976: Theaterpublikum und Textauffassung. Eine textsoziologi- sche Studie zur Aufnahme und Wirkung von Eugène Scribes Theaterstücken im deutschen Sprachraum. Bern, Frankfurt, München: Herbert & Peter Lang. Sivec, Jože, 2010: Opera na ljubljanskih odrih od klasicizma do 20. stoletja: izbrana po- glavja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Sivec, Jože, 1971: Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 od 1861. Lju- bljana: Slovenska matica. Slodnjak, Anton, 2013: Prešeren, France (1800–1849). Slovenska biografija. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi463215/#slovenski-bio- grafski-leksikon. (Dostop 15. 12. 2023.) Ullmayer, Franz, 1868: Memoiren des patriotischen Volks- und Theater-Dichters Carl Me- isl. Wien: Dirnböck. Ulrich, Paul S., 2022: Deutschsprachige Theater-Journale/German-Language Theater Jo- urnals (1772–1918). Bibliographie/Bibliography. Wien: Hollitzer Verlag. V ošnjak, Josip, 1982: Spomini. Ur. Melik, Vasilij. Ljubljana: Slovenska matica. Weilen, Alexander von, 1908: Hamlet auf der deutschen Bühne bis zur Gegenwart. Berlin: Reimer. Wilmsmeier, Wilhelm, 1913: Camoens in der deutschen Dichtung des 19. Jahrhunderts: ein Beitrag zum Künstler-Drama. Erfurt: Georg Richter. Wurzbach, Constant von, 1867. Biographisches Lexicon des Kaiserthums Oesterreich. 17. Theil. Wien: Hof- und Staatsdruckrei. Yates, W. E., 1982: Anmerkungen. Nestroy, Johann: Stücke 14. Wien, München: Jugend und V olk. 150–188. Žigon, Tanja, 2015: Souffleure sind die große Feder in [jeglicher] Theateruhr: wie sich Souffl eure, Zettelträger, Requisitoure und Billeteure in der Laibacher Theaterlandschaft ihren Platz sicherten und das Publikum eroberten. Heppner, Harald in Zalaznik, Miladi- nović (ur.): Provinz als Denk- und Lebensform: der Donau-Karpatenraum im langen 19. Jahrhundert. Frankfurt am Main idr.: P. Lang. 229–247. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 103 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 103 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 104 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 104 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Timothy Pogačar DOI: 10.4312/jis.69.1-2.105-122 Bowling Green State University 1.01 Ruth E. Pogacar University of Calgary ODZIVI BRALCEV NA OSEBNA IMENA V SLOVENSKIH NOVELISTIČNIH BESEDILIH V razpravi so predstavljeni odzivi slovenskih in angleških govorcev na zvočno podobo imen literarnih likov. Odzive smo ugotavljali s pomočjo dveh vrst anket - implicitno in eksplicitno -, pri čemer nas je zanimalo, kako se bralci odzivajo na imena likov oz. književnih oseb v slovenski kmečki povesti oz. romanu 19. in 20. stoletja. Poudarek je bil na začetnih glasovih imen. Predvidevali smo, da bodo dolo- čene glasove oz. zvoke imen povezali s pozitivnimi oz. negativnimi imeni ter da se bodo slovenski in angleški govorci na imena pozitivnih in negativnih književnih likov podobno odzvali. Če bo hipoteza potrjena, bo upravičila prakso ohranjanja osebnih imen v prevodih. Rezultati anket so tudi pokazali, da so si odzivi slovenskih in angleških govorcev na osebna imena precej podobni. Ključne besede: prevajanje, slovenska literatura, osebna imena, zvočne preference, bralčevo doje- manje Reader responses to personal names in translation: evidence from character names in Slovene novellas This study reports the results of surveys of Slovene and English speakers’ responses to the sounds of fictional characters’ names. Responses were measured with two kinds of surveys – implicit and explicit – that gauged how readers reacted to the names of characters in Slovene rural novellas of the 19 th and 20 th centuries. The focus was on the initial sounds of names. The hypothesis was that certain sounds correlate with positive and negative names and that Slovene and English speakers would respond si- milarly to names of positive and negative fictional characters. If supported, the hypothesis justifies the practice of preserving personal names in translation. Evidence from the surveys showed that Slovene and English speakers’ responses to personal names were similar to a high degree. Keywords: translation, Slovene literature, personal names, sound preferences, reader responses JiS_2024_1-2_FINAL.indd 105 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 105 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 106 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar Uvod Študija raziskuje zvočni učinek imen fiktivnih oseb. Zvočni učinek imena je sestavni del bralčevega dojemanja osebe. Raziskovali smo zvočne učinke oseb- nih imen v slovenskih novelističnih besedilih, da bi ugotovili, kako se nanje odzivajo slovenski govorci in kako bi jih dojemali morebitni bralci prevodov v angleščino. Z nekaj možnimi izjemami je malo verjetno, da bi slovenski govorci ta dela brali. Že prej je bilo ugotovljeno, da imajo angleški in slovenski govorci zelo podobne predstave na primer o osebah v romanu Charlesa Dickensa, in to na podlagi zvočnega učinka njihovih imen (Pogacar idr. 2017). Ta študija obrav- nava odzive angleških in slovenskih govorcev na slovenska imena iz predhodne študije tako, da obrača smer prevoda (tj. angleščina > slovenščina v slovenščina > angleščina). Opira se na obsežen korpus del več avtorjev namesto na posame- zno delo kakega pisatelja. Lastna imena in prevod Imena literarnih oseb so lastna imena in podskupina antroponimov (Nuessel 1992: 38–39), ki jih tako kot druge vrste imen (npr. blagovne znamke) ustvarjajo posa- mezniki; vsaj tako je danes. Kot takšno je poimenovanje literarnih oseb zelo po- dobno poimenovanju ljudi in, kar je še pomembneje, z njim si deli zvočne učinke imen in občinstvo (tj. bralce). 1 Ti učinki so posledica značilnosti lastnih imen: na ljudi (ali izmišljene osebe) se nanašajo zgolj po zvoku; nimajo slovarske vrednosti (Pulgram 1954: 45–46), čeprav v nekaterih primerih obstaja z njimi povezan leksi- kalni pomen ali pa ga je mogoče ugotoviti etimološko (npr. Peter ‚skala‘). Leposlovni avtorji običajno zanikajo pomembnost zvočne podobe imen literar- nih oseb ter njihovega dojemanja s strani bralcev, čeprav je to ključno za (zlasti začetni) vtis o osebah. Nekateri ugledni pisatelji (npr. Dickens) pa po drugi strani namenoma upoštevajo zvočne lastnosti imen (Pogacar idr. 2017). Medtem ko po- menljiva imena literarnih oseb bralci izvirnega besedila zlahka prepoznajo (npr. Raskolnikov ‚razkolnik‘ Dostojevskega), morajo bralci prevedenega dela to infor- macijo poiskati sami. 2 Ime je nujni jezikovni referent (Nuessel 1992: 2) in se kot tak običajno ne prevaja, za razliko od drugih jezikovnih elementov v naravnem jeziku, ki ga obkrožajo. To velja za ljudi in za literarne osebe, ne glede na to, ali gre za človeka ali druga 1 Ta študija ne obravnava poimenovanj oseb s filozofskega vidika, vendar velja izpostaviti Thomasso- novo (1993) modifikacijo Kripkejeve (1972) definicije poimenovanja, ki poudarja avtorjevo vlogo v procesu ustvarjanja »čvrstega« referenta za imaginarno bitje. 2 Nekatera literarna dela predstavljajo edinstvene prevajalske izzive, ki so prinesli različne rešitve. Glej na primer Majcher (2017) o nemških in poljskih prevodih C. S. Lewisa ter Vermes (2003) o madžarskih prevodih Fenimora Cooperja in Kurta V onneguta. V vseh teh primerih ima ključno vlogo semantika. Za pregled različnih načinov ravnanja z imeni v prevodih, vključno s slovenskimi normami, gl. Blake in Stopar (2021). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 106 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 106 2. 04. 2024 15:53:51 2. 04. 2024 15:53:51 107 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih živa bitja. Z občasnimi izjemami, na primer v otroški literaturi, se imena literarnih oseb ne prevajajo, temveč prenašajo (transliterirajo oziroma prečrkujejo). Včasih se prevajalci odločijo za transkripcijo, da bi dosegli podobno izgovarjavo v cilj- nem jeziku – npr. nemška in angleška črka h je bila nekoč v ruščini zapisana kot g (npr. Hans > Gans), zdaj pa jo predstavlja ruski х (npr. Houston > Хьюстон). Takšni primeri kažejo na upoštevanje zvoka imen v prevodu. Kadar imena oseb vključujejo splošne samostalnike ali nazive, je razlikovanje med splošnimi in lastnimi samostalniki zgodovinsko spremenljivo (Pulgram 1954). Tako se mora prevajalec odločiti, ali se bo držal konvencije o ohranjanju lastnih imen, kadar gre za lastno ime iz občnega imena; tako so na primer prevodi franco- skega Le Petit Prince v The Little Prince (angleščina), Mali princ (slovenščina) in Der kleine Prinz (nemščina) izgubili aliteracijo in možne druge zvočne lastnosti izvirnika. Ime naslovne osebe bi lahko ohranili v izvirniku, tako kot ni prevedeno lastno ime za vino Petit Chablis. Tudi kadar so si osebna imena v prevodih po- dobna, npr. za Tolstojevo pripoved Отец Сергий (angl. Father Sergius, slov. Oče Sergej in nem. Pater Sergius), prilagajanje imena in prevajanje spremnega naslova prineseta različne zvočne vzorce. Roman Alberta Güiraldesa o gauču Don Segun- do Sombra je bil v angleščino preveden kot Don Segundo Sombra, Shadow on the Pampas, s čimer je bila ohranjena aliteracija v lastnem imenu Segundo Sombra in hkrati prevedeni pomen drugega dela imena v podnaslovu (Shadow on the Pampas). Zelo izmišljena imena predstavljajo poseben izziv. Manini (1996: 162) ponuja primer italijanskega prevoda Humpty Dumpty (/ˈhʌm(p)tɪˈdʌm(p)ti/) 3 kot Bindolo Rondolo in Tombolo Dondolo, pri čemer prvi spominja na zaobljenost in ohranja rimo, drugi pa pomeni nekaj takega kot igračo možicelj vstajač, ki se ved- no postavi pokonci. Ne da bi dvomili v odločitve prevajalcev, je vredno razmisliti o učinku zamenjave osrednjega samoglasnika /ʌ/ (zapisanega s črko u) z zadnjim o in sprednjega i z zadnjim o na koncu besede. Konvencija o neprevajanju imen oseb je toliko bolj upravičena, če je mogoče dokazati, da se zaznane (tj. na podlagi pravopisa) zvočne preference prenašajo med jeziki ali se vsaj delno medjezikovno prenašajo. Dokazov za to je na različnih raziskovalnih področjih vedno več. Dojemanje osebnih imen: dokazi z različnih področij Čeprav je zaznani zvok vodilni dejavnik pri izbiri imena, priznavamo, da so po- membni tudi drugi dejavniki. S področja človeških virov (Cotton idr. 2008) je zna- no, da imajo pri zaposlovanju prednost ljudje z običajnimi ameriškimi angleškimi osebnimi imeni kot tisti z redkimi. Raziskovalci so testirali običajna ruska imena, kar nam daje razlog za domnevo, da bi lahko angleško govoreči bralci imena iz kakega drugega slovanskega jezika (npr. slovenščine) dojemali kot nekoliko tuja in zato manj privlačna. 3 Izgovarjava zapisana po Oxford English Dictionary: https://www.oed.com/dictionary/hu- mpty-dumpty_n?tl=true&tab=pronunciation (dostop 10. 2. 2024). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 107 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 107 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 108 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar Domačnost je bila faktor tudi v študijah na področju izobraževanja. McDavid in Harari (1966: 458) v pogosto citirani študiji o stališčih osnovnošolskih otrok do družbeno nezaželenih imen ugibata o negativnih konotacijah redkih imen. Vendar je očitna naklonjenost pogostim imenom drugih v nasprotju z ugotovljenim prepri- čanjem (mladih odraslih) posameznikov, da je njihovo lastno ime bolj edinstveno, kot je, in njihovo hipotetično željo po prevzemu bolj edinstvenega imena zaradi sa- mopoveličevanja (Kulig 2013). Leirer idr. (1982) so ugotovili, da lahko posamezni- ki do neke mere oblikujejo dojemanje sebe z izbiro ene od treh (angleških) oblik imena, ki jih imenujejo formalna, domača (tj. pomanjševalnica 1) in mladostniška (tj. pomanjševalnica 2), npr. Robert, Bob in Bobby. Študija se je osredotočila na začetne vtise, ki jih povzročijo imena, kar poskuša storiti tudi naša študija. Čeprav nas zanima, kakšen vtis ime naredi na bralca, in smo iz študije izključili imena z očitnimi pomenskimi ali medbesedilnimi aluzijami, ne moremo v celoti nadzorovati bralčevih zaznav o aktualnosti – z drugimi besedami, ali slovenski bral- ci morda menijo, da je ime zastarelo in zato manj privlačno. Christopher (1998) je ugotovil, da so imena starejše generacije iz več razlogov manj všečna kot aktualna imena in edinstvena imena. Domneval je tudi, da bi ob več informacijah o osebi – imena so bila priložena izmišljenim življenjepisom – udeleženci raziskave lahko spremenili svoj prvi, na imenu temelječi vtis (Christopher 1998: 191). Kar velja za zgoščene osebne podatke v realnem življenjepisu, zagotovo velja tudi za izmišljene osebe, vendar udeležencem študije nismo posredovali njihovih zgodb. Podobno sta Etaugh in Geraghty (2018) pregledala raziskave, ki so sledile Kasofovi (1993) pio- nirski študiji o uporabi moških in ženskih imen v raziskovanju spolne pristranskosti, in ugotovila, da so manj sodobna imena problematična – to pomeni, da sprožajo negativne asociacije. Kasof je preverjal zaznavanje privlačnosti in intelektualne spo- sobnosti ter izrecno upošteval starostne predsodke, povezane z imeni (Kasof 1993: 191); četrt stoletja pozneje sta Etaugh in Geraghty ugotovila, da se privlačnost moč- no razlikuje glede na aktualnost imen, zaznavanje z njimi povezane intelektualne sposobnosti pa ne. Slovenski bralci bi prepoznali, katera imena iz slovenskih del, ki smo jih testirali, niso več priljubljena, medtem ko se bralci prevoda v angleškem jeziku tega ne bi zavedali. Ne glede na aktualnost pričakujemo, da bodo tako slo - venski kot angleški govorci dajali prednost imenom, ki temeljijo na njihovem zvenu. Smithova (1998) analiza relativne privlačnosti imen ameriških politikov se raz- likuje od zgoraj navedenih reprezentativnih raziskav na področju izobraževanja in človeških virov, saj obravnava fonetične sestavine in ritme imen v kontekstu ameriške angleščine. Smith razčlenjuje tisto, kar imenuje »dejavnik udobja« pri artikulaciji, za katerega se zdi, da vpliva na preference ljudi glede imen (Smith 1998: 160–64). Ta pristop se v zadnjih desetletjih najbolj produktivno uveljavlja v trženjskih raziskavah, pri čemer nekateri raziskovalci po temeljni študiji Lowrey in Shrum (2007), ki je temeljila na preferencah imen blagovnih znamk v angle- škem jeziku, preučujejo privlačnost imen blagovnih znamk v različnih jezikih (Shrum idr. 2012; Kuehnl in Mantau 2013). Tako kot Smith so poskušali najti t. i. zvočno simboliko v imenih blagovnih znamk. Vendar bi lahko privlačnost imen JiS_2024_1-2_FINAL.indd 108 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 108 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 109 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih blagovnih znamk delno pojasnili tudi s prevlado določenih zvokov v obstoječih imenih blagovnih znamk (Pogacar, Shrum in Lower 2018), ki kažejo na fonetične preference za domačno, ne pa nujno fonetične simbolike, podobno kot ugotavljajo Cotton idr. (2008) ter McDavid in Harari (1966). Dokazi z različnih področij kažejo, da se bralci in poslušalci različno odzivajo na zvoke imen ter da lahko na njihove odzive vplivajo pogostost, edinstvenost, domačnost in aktualnost. Glede na konvencijo o ohranjanju osebnih imen v pre- vodih smo se odločili preveriti, kako se slovenski in angleški govorci odzivajo na slovenska imena, ki bi se ohranila v angleških prevodih. Osebna imena v enem slovenskem literarnem žanru 4 Za preverjanje zvočnih preferenc 5 v jezikih smo izbrali slovenski pripovedni žanr, v katerem se običajno pojavljajo pozitivni in negativni liki, kmečko povest. Bibli- ografija daljših pripovedi v tem žanru, ki jo je sestavil Miran Hladnik, vsebuje 234 enot, objavljenih med letoma 1859 in 1945 (Hladnik 1990: 125–30). Izbrali smo 61 del iz celotnega obsega žanra – to je 26 % del iz Hladnikove bibliografije – od 36 avtorjev. Določili smo 114 imen glavnih moških in 92 imen glavnih ženskih oseb, ki imajo pozitivne ali negativne lastnosti ali motivacijo. (Opozoriti je treba, da se v poznejših letih žanra povečata dvoumnost in razvoj oseb). Med njimi je bilo 59 pozitivnih in 55 negativnih moških oseb ter 74 pozitivnih in 18 negativnih ženskih oseb. Zaradi velikega števila smo jih razvrstili po začetnih glasovih, ki so med najpo- membnejšimi deli imena (gl. spodaj). Jasno je prevladovalo nekaj začetnih glasov: imena pozitivnih moških oseb se začenjajo s T, J ali M (22 %, 22 %, 20 %), pozi- tivna ženska imena se začenjajo z M, A in L (40 %, 15 %, 12 %). Negativna moška imena se začenjajo z A, T, K in L (po 11 %); negativna ženska imena se začenjajo s K ali L (po 22 %) in M ali R (po 17 %). Tudi v tem primeru je število negativnih ženskih imen razmeroma majhno. Izločili smo pogosto slovensko moško ime Janez, ki predstavlja 24 % negativnih moških oseb in manj kot 1 % pozitivnih moških oseb. Janez je zaradi pogostnosti postal splošno ime, ki ga za Slovence uporabljajo drugi južni Slovani. Je drugo najpogostejše ime moških, rojenih pred letom 1940, in v naslednjih desetletjih do 4 Zahvaljujeva se Nike Kocijančič Pokorn in Agnes Pisanski Peterlin z Univerze v Ljubljani za sve- tovanje glede imen, ki smo jih identificirali, in za besede za osebne značilnosti, uporabljenih v slovenskih anketah. 5 Besedo preferenca uporabljava namesto besede simbolika, ker preverjava odzive bralcev na imena oseb in ne pomen, ki naj bi ga po mnenju bralcev vsebovali zvoki imena. Zvočna simbolika je po- memben sekundarni vidik. Antropolog Nuckolls (1999) močno utemeljuje njegov obstoj, obstajajo pa tudi številne študije zvočne simbolike v naravnih jezikih (npr. Hinton idr. 1994; Priestly 1998, 2002), da ne omenjamo študij na področju jezikoslovja in psihologije (npr. Agrawal 2020). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 109 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 109 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 110 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar leta 2020. 6 Predvidevamo, da gre za primer samoomalovaževanja s strani avtorjev v tem žanru. 7 Pojav je podoben uporabi imena Hans v pripovedi Undine geht (Un- dine odhaja) avstrijske pisateljice Ingeborg Bachmann, kjer moški lik Hans v očeh pripovedovalke sirene predstavlja vse (pomanjkljive) moške. Dober primer možnih pejorativnih konotacij imena Janez najdemo v sodobni slovenski kriminalki (Golob 2017: 123–24): policijski preiskovalec domneva, da se je neki »Janez z Jesenic«, za katerega rečejo tudi, da je povprečen, morda zaljubil v prostitutko in jo umoril. Pomen prve črke Pri oblikovanju pomembnega imena lika se avtorji instinktivno zanašajo na prvo črko imena, ki izraža pomembne značilnosti. To je trdna strategija, kot je pokazala analiza 37.000 besed v petih jezikih: prvi zvok je v večji meri napovedoval valen- co besed kot naslednji zvoki (Adelman idr. 2018). To je lahko posledica izraznega načrtovanja, ki poslušalcem daje čas za prilagodljiv odziv. Poleg tega so začetki besed – prve črke ali zlogi – bolj uporabni za prepoznavanje besed in pridobivanje informacij kot konci besed (Marslen-Wilson in Welsh, 1978; Nooteboom 1981). Tako je lahko prva črka imena edinstveno primerna za posredovanje diagnostičnih informacij bralcem, kar je orodje, ki ga lahko avtorji uporabijo pri karakterizaciji. Opombe o testiranih imenih Nekatera od testiranih imen na A ali njihovih različic so bila in ostajajo priljublje- na na slovenskem ozemlju; na primer Ana je drugo najpogostejše ime nasploh in drugo žensko ime za osebe, rojene pred letom 1940 in v naslednjih desetletjih, čeprav je v zadnjih dveh desetletjih njegova priljubljenost upadla. (Anica ni bila nikoli zelo pogosta in je v zadnjih dveh desetletjih izginila iz rabe.) Podobno je bil Andrej šesti na splošno in četrti med moškimi pred letom 1940, vendar je njegova priljubljenost v zadnjih dveh desetletjih še bolj upadla. Med imeni na M je bil Miha pred letom 1940 redek, pogosto so ga dajali rojenim med letoma 1980 in 2000, nato pa je njegova priljubljenost upadla. Podobno velja za ime Marko, ki je v vseh časovnih obdobjih na petem mestu, pri moških pa na tretjem, najpogosteje so ga dajali med letoma 1960 in 1980, v zadnjih dveh desetletjih pa je njegova priljubljenost upadla. Martin je bil vedno na 38. mestu in na 25. med moškimi, vendar so med letoma 1950 in 2000 otrokom 6 Iz Statističnega urada Republike Slovenije: Imena, gl. https://www.stat.si/imenarojstva#/names?na- me1=Marija&gend1=Z , dostop 25.–28. 8. 2021. Tudi drugi statistični podatki v tem poglavju so bili pridobljeni na tej spletni strani. 7 20. marca 2019 mi je Miran Hladnik napisal, »nekateri glasovi oz. kombinacije glasov so verjetnejše pri negativcih, drugi pa pri pozitivcih. Bolj kot glasovna podoba se mi zdijo količinska razmerja med moškimi in ženskami v kombinaciji + : –. in pa frekvenca posameznih imen, npr. Janez. Janez bo pozi - tivno ime v zgodovinskem romanu, veliko število negativnih Janezov v kmečki povesti pa povezujem s slovensko prakso norčevanja na svoj račun (Janez je pač sinonim za generičnega Slovenca)«. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 110 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 110 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 111 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih pogosto dajali to ime. Nadalje se od tridesetih najpogostejših ženskih in moških imen prebivalcev Republike Slovenije sedem (od vsakega) začne z A ali M; od prvih desetih ženskih imen se tri začenjajo z A in štiri z M, od prvih moških imen pa dve z A in eno z M. Ti podatki za imeni A in M kažejo, da trendi priljubljenosti med anketiranimi govorci slovenščine verjetno niso bili dejavnik: imeni sta po- gosti, vendar v zadnjem času relativno redkejši. Na podlagi tega lahko sklepamo, da poznanost ni pomemben dejavnik pri tem, da slovenski govorci dajejo pred- nost imenom na A in M. Razmeroma večja naklonjenost imenom na A in M med slovenskimi govorci v primerjavi z angleškimi govorci je vzporedna z manjšo pogostnostjo teh imen v zadnjem stoletju v ZDA: med tridesetimi najpogostejšimi moškimi imeni, danimi v zadnjem stoletju, se dve začenjata z A, tri pa z M; med tridesetimi ženskimi imeni se dve začenjata z A, štiri pa z M. 8 Kot je glede na časovno obdobje korpusa literarnih del, iz katerih so bila imena vzeta, mogoče pričakovati, so nekatera imena redka. Agata je na primer na 630. mestu na splošno in na 312. mestu med ženskimi imeni. V zadnjem desetletju je bilo dano le nekaj desetkrat. Vendar je ime slovenskim govorcem dobro znano, saj je pripadalo glavnima junakinjama v dveh uglednih romanih dvajsetega stoletja. 9 Med imeni na M sta Mana in Micka zelo redki, vendar sta obe lahko vzdevka za Marijo, ki je skupno največkrat dano žensko ime. Mina je prav tako redko ime, vendar v zadnjih dveh desetletjih pogostejše. Preferenca do teh imen med sloven- sko govorečimi kaže, da nedomačnost imena verjetno ni dejavnik pri implicitnih in eksplicitnih odzivih nanje. Nekaj imen na R, ki smo jih preizkusili – Reza, Rezika in Rozalka 10 – je zelo red- kih. Roza je bila bolj priljubljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar je bila v zadnjem desetletju izbrana le desetkrat. Rok je na 24. mestu na splošno in na 17. med moškimi imeni; v zadnjih dveh desetletjih je bil veliko pogostejši kot v prvi polovici dvajsetega stoletja. Med imeni na K sta Kata in Katica redka. Katari- na in Klemen sta na 21. in 43. mestu med ženskimi in moškimi imeni. Obe imeni sta zelo stari: Katarina je bila izpričana pred več kot sedemsto leti in je pogosta v ljudskih pregovorih in pesmih (Keber 2001: 280–81), Klemen pa je bil izpričan v 9. stoletju (Keber 2001: 284). Obe imeni sta bili najbolj priljubljeni v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Čeprav na bralčevo dojemanje imen lahko vplivajo pogostost, edinstvenost, po- znavanje in aktualnost, pa mešanica imen, ki smo jo zajeli v raziskavo in ki vklju- čuje neobičajna in pogosto dana imena, zmanjšuje vpliv katerega koli od teh de- javnikov. Poleg tega je večina imen angleško govorečim neznana, naš cilj pa je bil oceniti, kako bi bila imena dojeta v literarnem prevodu. 8 Iz statističnih podatkov ameriške uprave za socialno varnost, dostopno na https://www.ssa.gov/oact/ babynames/decades/century.html, dostop 27. 8. 2021. 9 Visoška kronika Ivana Tavčarja in Triptih Agate Schwarzkobler Rudija Šeliga. 10 Rezika se je med negativnimi ženskimi liki v žanru pojavila dvakrat, Reza pa enkrat med pozitivni- mi liki. Obe imeni sta povezani s Terezijo (Keber 2001: 409). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 111 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 111 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 112 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar Začetna analiza imen Korelacije med prvimi črkami in statusom lika (simpatičen, nesimpatičen) smo preverili s hi-kvadrat testom. (Test hi-kvadrat pokaže razlike med spremenljivka- mi pri naključnem vzorčenju za primerjavo hipotetičnih oziroma pričakovanih re- zultatov z dejanskimi.) Dve črki sta bili pomembno povezani s privlačnostjo lika: M je bila povezana s statusom simpatičnega lika (χ 2 (206) = 0,22, p = 0,001), K pa z negativnim statusom lika (χ 2 (206) = –0,16, p = 0,02). Dodatna hi-kvadrat analiza imen moških in ženskih oseb je ločeno pokazala, da so imena, ki se začenjajo s črko A, nekoliko pogostejša med pozitivnimi ženskimi liki kot negativnimi žen- skimi liki (χ 2 (1, 92) = 3,04, p = 0,08); »A« je bila pogostejša tudi med pozitivnimi moškimi liki kot negativnimi, vendar v manjši meri (χ 2 (1, 92) = 2,46, p = 0,11). Nazadnje, imena, ki se začenjajo z R, so bila pogostejša pri negativnih ženskih osebah kot pri pozitivnih (χ 2 (1, 92) = 3,77, p = 0,05). Imena, ki se začenjajo z R, so bila neznatno pogostejša med negativnimi moškimi liki kot pozitivnimi moškimi liki (χ 2 (1, 92) = 1,08, p = 0,29). Ti rezultati kažejo, da imena, ki se začenjajo s črkama A in M, slovenskim avtor- jem morda pomagajo sporočati status simpatičnega lika, medtem ko lahko črki K in R sporočata nasprotno. Vendar so ti rezultati zgolj korelacijski in brez eksperi- mentalnih dokazov ne moremo sklepati o vzročnih posledicah. Poleg tega ostaja vprašanje: če te črke res sporočajo status simpatičnega ali nesimpatičnega lika, ali bi se nameravana karakterizacija slovenskega avtorja v prevodu ohranila? Da bi odgovorili na to vprašanje in zagotovili vzročne dokaze, smo izvedli štiri teste implicitnih asociacij (IAT). Test implicitnih asociacij (IAT) IAT (angl. implicit association test) je eksperimentalna metoda za merjenje impli- citnih (samodejnih, nenadzorovanih) stališč in spoznanj udeležencev (Greenwald idr. 1998). Metoda se na primer uporablja za ocenjevanje morebitnih rasnih pred- sodkov oseb. Kot taka je primerna za merjenje zaznav ljudi o imenih, ki se po- gosto dojemajo na samodejni, implicitni ravni (Pogacar, Shrum in Lowrey 2018; Pogacar, Kouril, Carpenter in Kellaris 2018). IAT udeležencem ponudi računalni- ško podprto nalogo razvrščanja dražljajev, v kateri sta dve kategoriji (npr. »imena na M« in »imena na K«) povezani z različnimi atributi (npr. »pozitivni« in »ne- gativni«). Udeleženci kategorizirajo dražljaje tako, da na tipkovnici čim hitreje označijo, ali se dražljaj na zaslonu ujema z deskriptorjem v zgornjem levem delu zaslona (tipka E) ali zgornjem desnem delu zaslona (tipka I). Nepravilni odgovori so označeni z rdečim x, udeleženci pa jih morajo popraviti s pritiskom ustrezne tipke, preden nadaljujejo. Po izvajanju naloge razvrščanja so kategorije in atributi združeni v različne konfiguracije (slika 1). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 112 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 112 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 113 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih Slika 1: Primer postopka razvrščanja IAT Če udeleženci implicitno povezujejo imena na M s pozitivnimi lastnostmi bolj kot imena na K, bi se morali hitreje odzvati s pritiskom na pravilen gumb, ko so imena na M povezana s pozitivnimi lastnostmi (npr. »simpatičen«). Nasprotno pa bi morali udeleženci počasneje pritisniti na pravilen gumb, kadar so imena M v paru z negativnimi lastnostmi (npr. »grd«), saj to od njih zahteva, da prekličejo svoj samodejni odziv s pritiskom na gumb za potrditev para dražljajev, s katerim se ne strinjajo (Greenwald in Nosek 2001). Razlike v odzivnih časih med različ- nimi konfiguracijami kategorij in atributov se uporabijo za izračun ocene D, ki določa moč asociacije za vsakega udeleženca – to pomeni, da ocena D meri, kako močno udeleženec povezuje ime in atribut. Rezultati D za vse udeležence se nato seštejejo, da se dobi merilo splošne moči asociacije med naključno izbranimi člani JiS_2024_1-2_FINAL.indd 113 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 113 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 114 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar skupine. IAT je torej postopek, ki omogoča ocenjevanje relativne moči asociacij med dvema kategorijama, npr. imeni na M v primerjavi z imeni na K, in atributi, npr. pozitivnimi v primerjavi z negativnimi (Pogacar idr. 2019). Študija 1 V študiji 1 preverjamo, ali so slovenska literarna osebna imena, ki se začnejo z M, močneje povezana s pozitivnimi lastnostmi kot imena, ki se začnejo s K. Te pove- zave preučujemo tako v slovenskem kot v angleško govorečem vzorcu. Da bi raz- iskavo lahko izvedli prek spleta, je bila predhodno prijavljena na portalu AsPre- dicted.org. 11 Podatki v vseh študijah so bili analizirani šele po končanem zbiranju posameznega vzorca. Raziskava je bila izvedena z odobritvijo internega odbora za etični pregled. Vsa gradiva in podatki so javno arhivirani na portalu OSF. 12 Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 51 slovensko govorečih udeležencev (68 % moških; M starost = 24,5) in 50 angleško govorečih udeležencev (58 % žensk; M starost = 29,3), ki so bili pridobljeni na spletni platformi Prolific Academic. Postopek Udeleženci so izpolnili test implicitnih asociacij (IAT), s katerim so merili asocia- cije med imenskimi dražljaji (»imena na M« proti »imena na K«) in dražljaji »po- zitivnih« proti »negativnim« lastnostim (preglednici 1 in 2). Imena so bila izbrana s seznama zbranih imen. Ker so bila na voljo le tri moška imena, ki se začenjajo na K, so bila z naključnim izborom izbrana tudi tri ženska imena, ki se začenjajo na K, tako da je bilo skupaj šest imen na K, polovica moških in polovica ženskih. (V vseh delih je bilo skupaj pet ženskih imen, ki se začenjajo na K.) Z istega seznama imen je bilo naključno izbrano enako število imen na M, prav tako pol moškega in pol ženskega spola, da bi ustvarili uravnotežene stimulativne sklope imen na K in na M. Slovenski govorci lahko prepoznajo Kata in Katica kot različici istega imena Katarina, angleški govorci pa tega verjetno ne bodo storili. 11 Povezava: https://aspredicted.org/blind.php?x=7yq6ip (dostop 10. 2. 2024). 12 Povezava: https://osf.io/r5uvp/?view_only=8b9760ff3e5c4218818aac12d4497e48 (dostop 10. 2. 2024). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 114 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 114 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 115 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih Imena na M Imena na K Mana Kata Mina Katarina Micka Katica Marko Karči Martin Klemen Miha Koren Tabela 1: Kategorije dražljajev v študiji 1 Angleščina Positive Attributes Negative Attributes friendly hostile honest dishonest likable nasty good-natured hostile Slovenščina Positive Attributes Negative Attributes prijazno sovražno pošteno pokvarjeno všečno neprijazno dobronamerno žaljivo Tabela 2: Atributni dražljaji v vseh študijah IAT je potekala po standardnem postopku, ki so ga opisali Greenwald idr. (1998, 2003). 13 Vsi testi IAT so bili ocenjeni po standardnih protokolih (ocena D; Gre- enwald idr. 2003). Asociacija je označena, če oseba hitreje naredi par (npr. pri razvrščanju imen M in pozitivnih lastnosti z eno roko, imen K in negativnih last- nosti z drugo roko) kot pri obratnem parjenju. 14 Razlike v reakcijskih časih se nato pretvorijo v oceno D, ki znaša od –2 do +2 (gl. Carpenter idr. 2019; Greenwald idr. 2003). Test IAT je bil zasnovan tako, da pozitivni rezultati kažejo na močnejšo po- vezavo med imeni M in pozitivnimi lastnostmi v primerjavi z imeni K, negativni rezultati pa bi kazali na obratno. IAT je bil dopolnjen z eksplicitnimi vprašanji (npr. Kako simpatično je ime ___ ?), merjenimi na 5-stopenjski lestvici (1 = zelo nesimpatičen in 5 = zelo simpatičen). Izrecna merila so za raziskovalno vprašanje pomembna, ker lahko k vrednotenju 13 Test je bil izveden z uporabo HTML5 in JavaScripta, kar je zanesljiv način administracije (Carpen- ter idr. 2019). 14 V skladu s standardno prakso (Greenwald idr., 2003) so bili udeleženci izključeni, če je bilo več kot 10 % odgovorov hitrejših od 300 milisekund, posamezni poskusi pa so bili izključeni, če so bili daljši od deset sekund. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 115 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 115 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 116 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar imen prispevajo tudi deliberativni procesi (Pogacar, Kouril, Carpenter in Kellaris 2018), izrecna merila pa lahko zagotovijo ocene asociacij glede na nevtralno sre- dino (npr. »Imena X so všeč nadpovprečno, medtem ko so imena Y všeč podpov- prečno«). Takšnih ocen ni mogoče določiti samo z uporabo IAT, saj IAT meri le preference udeležencev za eno kategorijo glede na drugo (npr. »Imena X so jim bolj všeč kot imena Y«). Implicitne in eksplicitne ocene se običajno ujemajo, čeprav ne vedno (Gawron- ski in Bodenhausen 2007), saj implicitne ocene temeljijo na asociacijah (pogosto afektivnih), medtem ko eksplicitne ocene običajno odražajo, kaj ljudje verjamejo ali mislijo. Predvidevali smo, da bodo tako slovensko kot angleško govoreči udeleženci ime- na, ki se začenjajo z M, močneje povezovali s simpatičnimi lastnostmi kot imena, ki se začenjajo s K. Rezultati Stopnje napak so bile v raziskavah nizke (< 0,10 poskusov), zanesljivost pa je bila v vseh študijah dobra (> 76 %). Zaradi bistveno različnih naborov dražljajev med pogoji smo rezultate IAT analizirali ločeno za slovenske in angleške vzorce. Kot je bilo predvideno, je bila pri slovensko govorečih udeležencih povezava med imeni na M in pozitivnimi lastnostmi bistveno močnejša kot pri imenih na K (M IAT = 0,24, SD = 0,47, t[50] = 3,65, p < 0,001, d = 0,51). Z drugimi besedami, rezultati statističnih analiz kažejo, da so imena na M med slovenskimi udeleženci zaznana bolj pozitivno kot imena, ki se začenjajo s K. Slovenski udeleženci so imena na M na podlagi eksplicitnih mer ocenili tudi kot bistveno bolj simpatična od imen na K (M M Imena = 3,35, SD = 0,55 proti M K Imena = 2,82, SD = 0,66; t[50] = 7,72, p < 0,001, d = 0,98). Velikost standardizirane korelacije (d) kaže, da so imena na M med slovenskimi udeleženci zaznana veliko bolj pozitivno kot imena na K. Slovensko govoreči udeleženci so imena na M ocenili kot zelo všečna – tj. nad 3 na petsto- penjski lestvici (t[50] = 4,59, p < 0,001, d = 0,99), medtem ko so bile ocene imen na K le malo pod nevtralno sredino (t[50] = –1,86, p = 0,07, d = 0,51). Rezultati analize skupaj jasno kažejo, da so imena na M med govorci slovenščine zaznana bolj pozitivno kot imena na K. Angleško govoreči udeleženci so na testu IAT pokazali neznatno močnejšo impli- citno povezavo med imeni na M in pozitivnimi lastnostmi v primerjavi z imeni na K (M IAT = 0,09, SD = 0,40, t[48] = 1,67, p = 0,10, d = 0,23). Vendar so podobno kot slovenski govorci pri eksplicitnih meritvah ocenili imena na M kot bistveno bolj všečna od imen na K (M M Imena = 3,41, SD = 0,55 proti M K Imena = 3,14, SD = 0,58; t[49] = 3,68, p = 0,001, d = 1,04). Angleško govoreči udeleženci so imena na M ocenili kot zelo všečna – tj. nad 3 na petstopenjski lestvici (t[49] = 5,28, p < 0,001, JiS_2024_1-2_FINAL.indd 116 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 116 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 117 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih d = 1,49), medtem ko se ocene imen na K statistično niso razlikovale od nevtralne sredine (t[49] = 1,69, p = 0,09, d = 0,47). To je bilo podobno eksplicitnim vredno- tenjem slovenskih govorcev. Razprava Rezultati delno potrjujejo naše napovedi. Tako slovensko govoreči kot angleško govoreči udeleženci so na podlagi eksplicitnega merila slovenska imena likov, ki se začenjajo z M, ocenili kot bolj všečna od imen na K. Tudi slovensko govoreči udeleženci so imena, ki se začenjajo z M, pri IAT močneje povezovali s simpatič- nimi lastnostmi kot imena, ki se začenjajo s K; rezultati IAT pa so bili praviloma enaki tudi pri angleško govorečih, čeprav niso bili statistično značilni. Majhna mera pozitivnih asociacij z imeni na M v angleško govorečem vzorcu (d = 0,23) kaže na relativno šibkejšo preferenco, medtem ko je treba omeniti veliko večjo razsežnost učinka v slovensko govorečem vzorcu (d = 0,51). Ti rezultati kažejo, da bi lahko povezanost med imeni na M in statusom simpatičnega lika – ter med imeni na K in statusom nesimpatičnega lika – v slovenski književnosti (izmerjeno v preučevanem žanru) predstavljala učinkovito sredstvo zvočne karakterizacije oseb. To sredstvo se v veliki meri ohranja tudi v prevodih, čeprav se angleško govoreči bralci morda ne odzivajo tako močno na imena na M kot slovenski bralci. Študija 2 V študiji 2 preverjamo, ali so slovenska imena oseb, ki se začnejo na A, močneje povezana s pozitivnimi lastnostmi kot imena oseb, ki se začnejo na R. Te povezave preverjamo tako v slovenskem kot v angleško govorečem vzorcu. Študija je bila predhodno prijavljena na portalu AsPredicted.org. 15 Udeleženci Študijo je opravilo 48 slovensko govorečih udeležencev (66 % moških; Mstarost = 25,3) in 50 angleško govorečih udeležencev (56 % žensk; Mstarost = 29,7), ki so bili rekrutirani s spletne platforme za udeležence Prolific Academic. Postopek Postopek je bil enak kot v študiji 1, le da so bili dražljaji tokrat imena na A in ime- na na R (tabela 3). Test IAT je bil zasnovan tako, da pozitivni rezultati kažejo na močnejšo povezavo med imeni na A in pozitivnimi lastnostmi v primerjavi z imeni na R. Dražljaji z imeni so bili ponovno izbrani s seznama osebnih imen v žanru 15 Povezava: https://aspredicted.org/blind.php?x=hu9jy3 (dostop 10. 2. 2024). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 117 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 117 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 118 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar slovenske kmečke povesti. Skupno je bilo le pet imen na R (štiri ženskega spola in eno moškega spola), zato je bilo vključenih vseh pet. Enako število imen na A – tri ženska in dve moški – je bilo izbrano naključno, da bi ustvarili uravnotežene nabore dražljajev z imeni na R in na A. (Ime Adolf je bilo zaradi mednarodnih negativnih asociacij izključeno iz izbora.) Imena na A Imena na R Anica Reza Agata Rezika Ana Rozalka Andrej Roza Andrejec Rok Tabela 3: Ime dražljaja v študiji 2 Tako kot v študiji 1 je bil test IAT dopolnjen z eksplicitnimi vprašanji (npr. Kako simpatično je ime ___?), merjenimi na petstopenjski lestvici (1 = zelo nepriljub- ljen in 5 = zelo simpatičen). Predvidevali smo, da bodo tako slovensko kot angle- ško govoreči udeleženci implicitno močneje povezovali imena, ki se začenjajo z A, s simpatičnimi lastnostmi za razliko od imen, ki se začenjajo z R. Slovenski govorci lahko prepoznajo Anico in Ano, Andreja in Andrejca ter Rezo in Reziko kot različice istega imena, angleški govorci pa verjetno ne. Rezultati Kot je bilo predvideno, je bila pri slovensko govorečih udeležencih implicitna povezava med imeni A in pozitivnimi lastnostmi bistveno močnejša kot pri ime- nih R (M IAT = 0,40, SD = 0,35, t[46] = 7,84, p < 0,001, d = 1,14). Tudi slovenski udeleženci so na podlagi eksplicitnih meril ocenili imena A kot bistveno bolj sim- patična kot imena R (imena M A Imena = 3,22, SD = 0,57 v primerjavi z imeni M R Imena = 2,73, SD = 0,70; t[47] = 5,29, p < 0,001, d = 1,52). Imena A so bila ocenjena kot bistveno bolj všečna od povprečja, tj. nad 3 na 5-stopenjski lestvici (t[47] = 2,66, p = 0,010, d = 0,77), medtem ko so bila imena R ocenjena kot bistveno manj všečna od povprečja, tj. pod 3 na 5-stopenjski lestvici (t[47] = –2,58, p = 0,013, d = 0,74). Kot je bilo predvideno, so slovensko govoreči udeleženci na testu IAT pokazali bi- stveno močnejšo povezavo med imeni na A in pozitivnimi lastnostmi v primerjavi z imeni na R (M IAT = 0,40, SD = 0,35, t[46] = 7,84, p < 0,001, d = 1,14). Z drugimi besedami, rezultati statističnih analiz kažejo, da so imena na A med slovenskimi udeleženci zaznana bolj pozitivno kot imena, ki se začenjajo z R. Slovenski ude- leženci so imena na A ocenili kot bistveno bolj simpatična od imen na R tudi pri eksplicitnih meritvah (M A Imena = 3,22, SD = 0,57 proti M R Imena = 2,73, SD = 0,70; t[47] = 5,29, p < 0,001, d = 1,52). Velikost standardizirane korelacije (d) kaže, da JiS_2024_1-2_FINAL.indd 118 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 118 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 119 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih so imena na A med slovenskimi udeleženci zaznana veliko bolj pozitivno kot ime- na na R. Imena na A so bila ocenjena kot zelo všečna – tj. nad 3 na petstopenjski lestvici (t[47] = 2,66, p = 0,010, d = 0,77), medtem ko so bila imena na R ocenjena kot bistveno manj všečna – tj. pod 3 na petstopenjski lestvici (t[47] = –2,58, p = 0,013, d = 0,74). Rezultati analize skupaj jasno kažejo, da so imena na A med go- vorci slovenščine zaznana bolj pozitivno kot imena na R. Kot je bilo predvideno, so angleško govoreči udeleženci na testu IAT pokazali bi- stveno močnejšo povezavo med imeni na A in pozitivnimi lastnostmi v primerjavi z imeni na R (M IAT = 0,37, SD = 0,47, t[49] = 5,55, p < 0,001, d = 0,78). Angleško govoreči udeleženci so tudi pri eksplicitnih meritvah ocenili imena na A kot bistve- no bolj simpatična od imen na R (M A Imena = 3,62, SD = 0,64 proti M R Imena = 3,27, SD = 0,72; t[49] = 4,10, p < 0,001, d = 1,15). Analiza vrednotenja imen glede na nevtralno srednjo vrednost 3 na petstopenjski lestvici je pokazala, da so angleško govoreči udeleženci sicer ocenili imena na A kot bolj všečna od imen na R, vendar so tako imena na A kot imena na R zaznali kot bistveno všečnejša (imena na A: t[49] = 6,88, p < 0,001, d = 1,94; imena na R: t[49] = 2,68, p = 0,01, d = 0,75). Razprava Rezultati študije 2 potrjujejo naše napovedi. Slovenska imena oseb, ki se začenjajo z A, so tako slovensko govoreči kot angleško govoreči udeleženci ocenili kot bolj všečna od imen, ki se začenjajo z R, in sicer tako po implicitnih (IAT) kot po ek- splicitnih merilih. To nakazuje, da bi lahko prevelika zastopanost imen na A med simpatičnimi liki in imen na R med nesimpatičnimi liki v slovenski književnosti predstavljala učinkovito zvočno simbolno karakterizacijsko sredstvo. Ta pripo- moček se v veliki meri ohranja tudi v prevodu, čeprav angleško govoreči bralec do oseb z imeni na R morda nima takšne averzije kot slovensko govoreči bralec. Zaključek Obe študiji potrjujeta, da je dogovor o ohranjanju osebnih imen pri prevajanju upravičen. Podatki kažejo, da bralci prevoda podobno dojemajo relativno privlač- nost imen kot bralci izvirnika, katerih prvi jezik je jezik izvirnika. Ker so bila imena v študijah izbrana iz del literarnega žanra druge polovice devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja, ki ga nobeden od obeh vrst bralcev ni poznal, je bila verjetnost, da bi poznavanje dela vplivalo na prevod, majhna. (Možna izjema je ime Agata, ki pa je po drugi strani zelo redko.) V študijah so bili preizkušeni primeri imen pozitivnih in negativnih oseb, ki so bila v žanru najbolj razširjena. Mešanica bolj in manj aktualnih imen je zmanjšala številne dejavnike (za katere so raziskave z različnih področij pokazale, da štejejo), ki bi lahko vplivali na pre- ference bralcev. Raziskava kaže, da lahko prevajalci upravičeno domnevajo, da se bodo bralci na zvočne učinke osebnih imen odzvali tako kot bralci izvirnika. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 119 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 119 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 120 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar Literatura Adelman, James S., Estes, Zachary in Cossu, Martina, 2018: Emotional sound symbolism: Languages rapidly signal valence via phonemes. Cognition 175. 122–30. DOI: https://doi. org/10.1016/j.cognition.2018.02.007. Agrawal, Pramod Kumar, 2020: Psychological model of phonosemantics. Journal of Psycholinguistic research 49. 453–74. DOI: https://doi.org/10.1007/s10936-020-09701-y. Blake, Jason in Stopar, Andrej, 2021: Intercultural bewilderment: Translating Hallerstein’s letters from China. Slovene Studies 43/1. 37–51. Carpenter, Thomas P., Pogacar, Ruth, Pullig, Chris, Kouril, Michal, Aguilar, Stephen, La- Bouff, Isenberg, Naomi in Chakroff, Alek, 2019: Survey-Doftware implicit association te- sts: A methodological and empirical analysis. Behavior research methods 51/5. 2194–2208. DOI: https://doi.org/10.3758/s13428-019-01293-3. Christopher, Andrew N., 1998: The psychology of names: An empirical reexaminati- on. Journal of applied psychology 28/13. 1173–95. DOI: https://psycnet.apa.org/do- i/10.1111/j.1559-1816.1998.tb01673.x. Cotton, John L., O’Neill, Bonnie S. in Griffin, Andrea, 2008: The “name game”: Affective and hiring reactions to first names. Journal of managerial psychology 23/1. 18–39. Etaugh, Claire in Geraghty, Colleen, 2018: Both gender and cohort affect perceptions of forenames, but are 25-year-old standards still valid? Sex roles 79. 726–37. DOI: https://doi. org/10.1007/s11199-018-0903-y. Gawronski, Bertram in Bodenhausen, Galen V ., 2007: Unraveling the processes underlying evaluation: Attitudes from the perspective of the APE Model. Social cognition 25/5. 687– 717. DOI: https://doi.org/10.1521/soco.2007.25.5.687. Golob, Tadej, 2017: Jezero. Novo mesto: Goga. Greenwald, Anthony G., McGhee, Debbie. E. in Schwartz, Jordan L. K., 1998: Measuring in- dividual differences in implicit cognition: The Implicit Association Test. Journal of personali- ty and social psychology 74. 1464–80. DOI: https://doi.org/10.1037//0022-3514.74.6.1464. Greenwald, Anthony G., Nosek, Brian A. in Banaji, Mahzarin R., 2003: Understanding and using the Implicit Association Test: I. An improved scoring algorithm. Journal of personali- ty and social psychology 85/2. 197–216. DOI: https://doi.org/10.1037/0022-3514.85.2.197. Greenwald, Anthony. G. in Nosek, Brian A., 2001: Health of the Implicit Associati- on Test at age 3. Zeitschrift für experimentelle Psychologie 48. 85–93. DOI: https://doi. org/10.1026//0949-3946.48.2.85. Hinton, Leanne, Nichols, Johanna in Ohala, John J. (ur.), 1994: Sound symbolism. Cambrid- ge: Cambridge University Press. Hladnik, Miran, 1990: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba. Kasof, Joseph, 1993: Sex bias in the naming of stimulus persons. Psychological bulletin 113. 140–63. Keber, Janez, 2001: Leksikon imen. Celje: Mohorjeva družba. Keuhnl, Kristina in Mantau, Alexandra, 2013: Same sound, same preference? Investigating sound symbolism effects in international brand names. International journal of research marketing 30. 417–420. DOI: https://doi.org/10.1016/j.ijresmar.2013.05.002. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 120 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 120 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 121 Odzivi bralcev na osebna imena v slovenskih novelističnih besedilih Kripke, Saul, 1972: Naming and necessity. Cambridge, MA: Harvard University Press. Kulig, John, 2013: What’s in a name? Our false uniqueness! British journal of social psychology 52/1. 173–179. DOI: https://doi.org/10.1111/bjso.12001. Leirer, V on O., Hamilton, David in Carpenter, Sandra, 1982: Common first names as cues for inferences about personality. Personality and social psychology bulletin 8.4. 712–718. DOI: https://psycnet.apa.org/doi/10.1177/0146167282084018. Lowrey, Tina M. in Shrum, L. J., 2007: Phonetic symbolism and brand name preference. Journal of consumer research 34/3. 406–414. DOI: https://doi.org/10.1086/518530. Majcher, Agnieszka Elżbieta, 2017: Proper names: Translation analysis on the example of Prince Caspian. Respectus philologicus 31/36. 134–147. DOI: https://doi.org/10.15388/ RESPECTUS.2017.31.36.13. Manini, Luca, 1996: Meaningful literary names: Their forms and functions, and their tran- slation. The Translator 2/2. 161–178. DOI: https://doi.org/10.1080/13556509.1996.10798 972. Marslen-Wilson, William D. in Welsh, Alan, 1978: Processing interactions and lexical access during word recognition in continuous speech. Cognitive psychology 10/1. 29–63. DOI: https://psycnet.apa.org/doi/10.1016/0010-0285(78)90018-X. McDavid, John W. in Harari, Herbert, 1966: Stereotyping of names and popularity in grade-school children. Child development 37/2. 453–59. DOI: https://psycnet.apa.org/ doi/10.2307/1126818. Nooteboom, Sieb G., 1981: Lexical retrieval from fragments of spoken words: Beginnings vs. endings. Journal of phonetics 9/4. 407–424. Nuckolls, Janis B., 1999: The case for sound symbolism. The annual review of anthropo- logy. 28. 225–252. DOI: https://psycnet.apa.org/doi/10.1146/annurev.anthro.28.1.225. Nuessel, Frank, 1992: The study of names: A guide to the principles and topics. Westport, CT: Greenwood. Pogacar, R., Shrum, L. J. in Lowrey, Tina. M., 2018: The effects of linguistic devices on consumer information processing and persuasion: A language complexity processing mode framework. Journal of consumer psychology 28/4. 689–711. DOI: https://doi.org/10.1002/ jcpy.1052. Pogacar, Ruth, Carpenter, Thomas P., Shenk, Chad E. in Kouril, Michal, 2019: Tools and methods for measuring implicit consumer cognition. Kardes, Frank R., Herr, Paul M. in Schwarz, Norbert (ur.): Handbook of research methods in consumer psychology. New York: Routledge. 160–181. DOI: https://doi.org/10.4324/9781351137713. Pogacar, Ruth, Kouril, Michal, Carpenter, Thomas P. in Kellaris, James J., 2018: Impli- cit and explicit preferences for brand name sounds. Marketing letters 29. 241–259. DOI: https://psycnet.apa.org/doi/10.1007/s11002-018-9456-7. Pogacar, Ruth, Pisanski Peterlin, Agnes, K. Pokorn, Nike in Pogačar, Timothy, 2017: Sound symbolism in translation: A case study of character names in Charles Dickens’s Oliver Twist.” Translation and interpreting studies 12/1. 137–161. DOI: https://doi. org/10.1075/tis.12.1.07pog. Priestly, Tom, 1997: Zvočnost in tematika pri Milki Hartman: vaja v analitični metodi. Slavistična revija 45/3–4. 457–76. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 121 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 121 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 122 Timothy Pogačar in Ruth E. Pogacar Priestly, Tom, 2002: Sound symbolism in the rhymes of Krst pri Savici. Juvan, Marko (ur.): Romantična pesnitev: ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna. Obdobja 19. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 241–49. Pulgram, Ernest, 1954: Theory of names. Berkeley, CA: American Name Society. Shrum, L. J., Lowrey, T. M., Luna, David, Lerman, D. B. in Liu, Min, 2012: Sound sym- bolism effects across languages: Implications for global brand names. International jo- urnal of research in marketing 29. 275–279. DOI: https://psycnet.apa.org/doi/10.1016/j. ijresmar.2012.03.002. Smith, Grant W., 1998: The political impact of name sounds. Communications monographs 65/2. 154–172. DOI: https://doi.org/10.1080/03637759809376443. Thomasson, Amie, 1993: The reference of fictional names. Criterion 6. 3–12. Vermes, Albert Peter, 2003: Proper names in translation: An explanatory attempt. Across languages and cultures 4/1. 89–108. DOI: https://doi.org/10.1556/Acr.4.2003.1.5. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 122 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 122 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Andreas Leben DOI: 10.4312/jis.69.1-2.123-134 Universität Graz 1.02 Institut für Slawistik KOROŠKA IN SLOVENCI V LUČI ROMANOPISJA ALI O KOROŠKEM SLOVENSKEM IN NEMŠKEM ROMANU Članek se posveča romanesknim pisavam 20. in 21. stoletja, ki se vsebinsko nanašajo na slovensko manjšino na Koroškem, in hkrati osvetljuje razvoj, glavne tematske linije in jezikovne značilnosti romanopisja manjšine same. Že v času po koroškem plebiscitu so prevladovale vojne, obmejne, jezi- kovne in druge konfliktne teme, po drugi svetovni vojni pa so stopile v ospredje teme raznarodovanja, nacionalsocializma, zatiranja slovenskega jezika in slovenske manjšine, partizanskega gibanja in pos- ledic vojnega obdobja, o čemer so najprej pisali zlasti avtorji iz Slovenije, nato pripadniki manjšine, v zadnjih letih pa tudi nemško pišoči avtorji. Medtem ko srednja in starejša koroška slovenska avtorska generacija ostaja pri variacijah vojne, manjšinske in jezikovne problematike, večina mladih obravnava druge tematike in se pogosto odloča za pisanje v nemščini. Ključne besede: koroški Slovenci, romanopisje, vojna tematika, regionalna književnost, večjezičnost Carinthia and the Slovenians in the light of novel writing, or on the Carinthian Slovene and German novel The article focuses on the writing of novels in the 20 th and 21 st centuries that relate to the Slovenian mi- nority in Carinthia, and at the same time highlights the development, main thematic lines and linguistic characteristics of the minority‘s novelistic production itself. Already in the years following the 1920 plebiscite in Carinthia, the themes of war, borders, linguistic and other conflicts predominanted. After the Second World War, the focus shifted to assimilation politics, National Socialism, the oppression of the Slovene language and the Slovene minority, the Partisan movement and the consequences of this period. These themes were first written about mainly by authors from Slovenia, then by minority writers, and in recent years also by other authors writing in German. While the middle and older gene- ration of Slovene authors in Carinthia continues to write about the war, minority and linguistic issues, most of the younger generation deals with other topics and often chooses to write in German. Keywords: Carinthian Slovenes, novelistic writing, war topics, regionalism in literature, multilingu- alism JiS_2024_1-2_FINAL.indd 123 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 123 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 124 Andreas Leben Uvod V kulturni in strokovni publicistiki, razen če gre za posamezne knjižne objave, le redko zasledimo pojem »koroški slovenski roman« v smislu splošne zvrstno-ža- nrske oznake. Tudi literarna veda že dolgo ni več celovito obravnavala s slovensko manjšino povezane romaneskne produkcije, ki se je prav v novejšem času razmah- nila in zaobjema vse večje število v nemščini napisanih besedil. Pri tem literarno- vedna praksa pokaže, da ločevanje teh besedil po jezikovnih kriterijih ni umestno, saj raziskovalci obravnavajo na primer v slovenščini napisana prozna dela Flor- jana Lipuša in v nemščini napisane romane Maje Haderlap in Petra Handkeja že zaradi tematskih sorodnosti in njihove dostopnosti v obeh jezikih skupaj (npr. Bo- rovnik 2014; Previsić 2014; Koron 2015; Gračner 2016; Curk 2017). Poleg tega so o Slovencih na Koroškem pisali in pišejo tudi drugi avtorji in avtorice, ki ne prihajajo iz slovenskega manjšinskega ali dvojezičnega okolja, in vendar ni mo- goče trditi, da gre zgolj za »romane o Koroški«, hkrati pa romaneskno ustvarjanje koroških dvojezičnih pisateljev in pisateljic ni omejeno na manjšinsko tematiko, in to ne glede na jezik, v katerem pišejo. Če torej želimo celostno zaobjeti s ko- roškimi Slovenci povezano romanopisje, je treba konceptualno preseči omenjene jezikovne, tematske, biografske in geopolitične vidike in upoštevati tudi vprašanje prevajanja in recepcije te literature zlasti v sklopu avstrijskega oziroma nemškega in slovenskega literarnega sistema. Številna besedila, ki nas tu zanimajo, z ozirom na njihove specifike lahko bere- mo tudi kot različico pokrajinskega ali regionalnega romana, žanra, ki se je po ugotovitvah Mirana Hladnika (1998: 103–114) v slovenskem literarnem prostoru vzpostavil predvsem v obliki (kmečke) povesti po letu 1918, ko je bila večina nek- danjih slovenskih dežel upravno združena znotraj Kraljevine SHS. Matjaž Kmecl je v svojih razmišljanjih o regionalizmu, literaturi in narodni identiteti tozadevno segel še nekoliko bolj nazaj, ko je razlikoval med deželnim oziroma poddeželnim in zedinjevalnim regionalizmom ter estetsko utemeljeno metonimično regional- nostjo v literaturi, ki se je oglasila z »dovoljšnjo narodno strnitvijo« in se imela za »neločljiv del slovenskosti« (Kmecl 1997: 111, 115). Pokrajinska povest in pokrajinski roman sta imela potemtakem v tedanjem slovenskem sklopu izrecno narodno združevalno funkcijo, pri čemer »/p/arcialna pokrajinska pripadnost ni bila v rivalskem ali konfliktnem razmerju s sosednjimi in s centralno slovensko, temveč se je s sosednjimi tvorno vključevala v vseslovenski identitetni model in nadomeščala starejše deželne kolektivne identitete« (Hladnik 2012: 46). Eno najvplivnejših romanesknih besedil s koroško tematiko, ki je prispevalo tako k razvoju vseslovenske vzajemnosti kot tudi ožje pokrajinske pripadnosti, je zgo- dovinska povest Miklova Zala (1884, nem. 2000), a tudi novejše romanopisje s ko- roško slovensko tematiko na vsebinski in recepcijski ravni še izkazuje identitetno in ozaveščevalno funkcijo, čeprav kot bomo videli v nadaljevanju, ne več samo v smislu »slovenskosti«. Podobno kot v slovenskem literarnozgodovinskem kon- tekstu se kot zgornja časovna zamejitev tu obravnavanih besedil ponuja nastanek JiS_2024_1-2_FINAL.indd 124 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 124 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 125 Koroška in Slovenci v luči romanopisja ... Republike Avstrije oziroma plebiscitno leto 1920, ko je največji del Koroške ostal izven meja Kraljevine SHS in s tem bil bolj ali manj odrezan od osrednjesloven- skega literarnega razvoja. Preden si podrobneje ogledamo tu orisano romaneskno ustvarjanje, se je treba še dotakniti vprašanja, katera besedila naj obravnavamo v tem sklopu. Že sam razvoj slovenskega romanopisja in njegovih žanrov narekuje, da ne gre postavljati prestrogih kriterijev, saj roman dandanes velja za izrazito prehodno, odprto in ne- določljivo literarno vrsto (Zupan Sosič 2006: 16), ki poleg obsežnih pripovednih proznih del zaobjema tudi verzna, lirizirana in zelo kratka besedila (Juvan 2006: 156). Zato bodo tu upoštevana tudi besedila, ki so bila v preteklosti označena kot povesti, večernice ali podobno, in tudi takšna, ki so bila napisana z namenom odrske uprizoritve. Romani iz obdobja med vojnama in po drugi svetovni vojni Po izidu zgodovinskih povesti Poslednji vitez Rebrčan (1927) in Kapelški punt (1928) na Rebrci pri Železni Kapli rojenega pisatelja Ožbolta Ilauniga se je slo- venski koroški roman najprej pojavil v obliki romana o Koroški. Napisali so jih avtorji iz tedanje Slovenije, ki so se na razočaranje ob izgubi Koroške odzvali z obravnavo plebiscitne tematike. Sem sodijo povesti Umreti nočejo! (1930) Ivana Preglja, Moč zemlje (1931) Ivana Matičiča, Zvesta četa (1933) Frana Roša, Izgub- ljena zemlja (1934) Maks Šnuderla in Nebo gori (1939) Ivana Albrehta, ki jim je France Zadravec (1973: 175) pripisal ne preveč laskavo značilnost »površnega poznanja Koroške«. Prežihov V oranc, avtor znamenitih koroških povesti Samorastniki (1940, nem. Wildwüchslinge, 1963), je pisec vse do danes aktualnih in branih romanov o ple- biscitni in poplebiscitni dobi, če pomislimo na Požganico (1939, nem. Die Brand- alm, 1983) in »roman soteske« Jamnico (1945, nem. Jamnica: das Dorf in der Kärntner Mulde: Roman der zwanziger Jahre, 2013/14). V ta sklop sodi tudi spo- minska »avtodidaktska mojstrovina« (Strutz 2000: 286) Med nebom in peklom: pričevanje iz plebiscitnega leta (1986) samouka Petra Moharja, medtem ko je ro- kopisni roman Pri Orehovih, ki ga je pred drugo svetovno vojno napisal mladi študent Maks Sorgo, tako kot njegov fragment tragedije iz plebiscitne dobe izginil med hišnimi preiskavami (Kmecl 1976: 146). Od uveljavljenih nemško pišočih koroških avtorjev se je obmejnim bojem posvetil Josef Friedrich Perkonig, ki je v romanu Honigraub oder Der Hügel Sankt Joseph (1935, slov. Ugrabljena strd, 1960) pisal o odnosih med slovenskim in nemškim prebivalstvom, v letih 1934 do 1943 pa je pod vplivom nemške miselnosti in rasne idelogije napisal prvotno verzijo romana Patrioten, ki je naposled v predelani ob- liki izšel leta 1950 (Strutz 2006: 386). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 125 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 125 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 126 Andreas Leben Po koncu vojne se je slovensko romanopisje na Koroškem najprej pojavilo med avtorji, ki so zbežali ali bili pregnani iz Slovenije. Karel Mauser je v begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi spisal in pri celovški Mohorjevi revijalno objavil prvo inačico trilogije »iz italijanske okupacije« Ljudje pod bičem (od leta 1949 naprej v reviji Družina in dom, v letih 1963, 1964 in 1966 knjižno v Buenos Aire- su). Tudi vojno dogajanje in partizansko gibanje na Koroškem so najprej literarno obdelali pisatelji iz Slovenije. Ivan Ribič je 1946/47 v podlistku Slovenskega po- ročevalca objavil kronikalni partizanski roman Ljudje onkraj reke (knjižno 1954) o bojih med Dravo in Celovcem, Vlado Habjan pa je v letih 1958–1963 napisal podjunsko partizansko epopejo Trotamora: roman iz unjestva (1975), za katero je prejel nagrado Prešenovega sklada. Tudi v vojni trilogiji Sonce je obstalo (1976) Mimi Malenšek se del dogajanja odvija na Koroškem. Šele leta 1973 je pri celovški Mohorjevi z »medvojnim romanom« Med koroškimi brati nekdanjega stiškega redovnika in priseljenca Metoda Turnška izšel prvi na Koroškem knjižno objavljeni roman o dobi nacionalsocializma, ki ga je leta 2013 ponatisnila ljubljanska založba Družina. Turnškovo glavno leposlovno delo, v ka- terem je dogajanje postavljeno v okolico Klopinjskega jezera in v Karavanke, se med drugim dotika tematike prisilnih delavcev s Poljske in Ukrajine, na katero se je pozneje osredinil Tomaž Ogris v dvojezični biografski dokumentarni prozi Anisja: Prisilna delavka na Koroškem / Zwangsarbeiterin in Kärnten (2011). Začetek knjižnih objav danes bogate koroške slovenske spominske literature za- znamujejo partizanski spomini Karla Prušnika Gamsi na plazu (1958, nem. Gem- sen auf der Lawine, 1980), ki so izšli pri slovenski založbi Borec, celovška Mo- horjeva pa je objavila literarne spomine Mirka Kumra na rusko vojno ujetništvo (Po sili vojak, 1969) in družinsko kroniko pregnanca Franca Resmana (Rod pod Jepo, 1971, nem. 2005). K daljši spominski pripovedni prozi s koroško vojno in partizansko tematiko sta prispevala še Emil Sovdat (Tam, kjer teče bistra Zilja, 1967) in Ladislav Grat-Kijev (V metežu, 1969), Koroške pa se neposredno dotika tudi avtobiografski roman Le Tunnel (1978, nem. Der Tunnel, 1979, slov. Predor, 1979) Andréa Lacazea o koncentracijskem taborišču na obeh straneh Ljubelja. Od večerništva do postmodernizma Prvo daljše knjižno objavljeno pripovedno besedilo iz manjšinskih vrst je večer- niška povest Pastir Ciril (1956) Krista Srienca. Dogajanje je postavljeno v čas prve svetovne vojne in obravnava problematiko asimilacije Slovencev na Koro- škem, ki se ji je avtor znova posvetil v obsežni povesti Sprta brata (1994), v ka- teri je na ozadju druge svetovne vojne opisal posledice raznarodovalne politike in ideologije, ki jih neenaka brata vendarle spravljivo premagata. Kot večina doslej omenjenih starejših besedil sta Srienčevi deli napisni v realističnem slogu s prvi- nami vaške in socialne romantike, hkrati pa služijo potrjevanju vnaprej določenih miselnih in svetovnonazorskih vzorcev. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 126 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 126 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 127 Koroška in Slovenci v luči romanopisja ... Šele z avtorji literarnega modernizma prihaja do stilne in vsebinske subjektiviza- cije koroške slovenske tematike in odpiranja individualnih, pogosto avtobiograf- skih perspektiv. V ta sklop sodi nedokončani roman Der Fall Franza (1965/66, slov. Knjiga o Franci, 1999) Ingeborg Bachmann, ki se deloma dogaja v fiktivni dvojezični ziljski vasi »Galicien«, kjer je protagonistka preživela otroštvo in ka- mor se je po propadlem zakonu zatekla z Dunaja. Avtorica, ki je del svoje mladosti preživela na Zilji, je v predgovoru zapisala, da so nacistični morilci, nekateri sicer obsojeni, še med nami, kot fašističen pa Franza označuje tudi odnos svojega bi- všega moža do nje kot ženske. Ime vasi asociativno povezuje genocid nad židi na Poljskem in v Ukrajini z usodo Slovencev na Koroškem, slovenskost Galicije pa izražajo imena na grobovih in napis: »V JEZUSU KRISTUSU JE ŽIVLJENJE IN VSTAJANJE« (nav. po Strutz 2006: 406). Tudi roman Zmote dijaka Tjaža (1972, nem. Der Zögling Tjaž, 1981) Florjana Li- puša je avtobiografsko obarvan in tematizira vprašanja posameznikovega zatiranja in osebne (ne)svobode. Lipuš je svojo inačico modernega romana objavil v Slo- veniji, kjer so izšla vsa njegova dela od Boštjanovega leta (2003, nem. Boštjans Flug, 2005) naprej. Med posebnosti njegovega ustvarjanja sodi poleg avtobiograf- skosti in avtotematskosti prostorska navezanost na mikrokozmos kapelških grap in bližnje okolice, ki jih protagonisti le redko zapustijo, in vendar ga ne bi mogli označiti kot regionalno. Lipuš dosledno piše v jeziku njegove v Ravensbrücku umorjene matere, malodane ves njegov opus pa je dostopen tudi v nemščini. Leta 1981 je Janko Ferk v tematskem in jezikovnem pogledu zapustil koroške slovenske okvire, ko je pri založbi Zsolnay izdal roman Der verurteilte Kläger, ki je zbudil precej pozornosti, saj je zaradi izbire jezika naletel na kritiko iz vrst manjšine, zaradi vsebine pa je razburil tudi nemško koroško javnost (Strutz 2000: 299). Tudi roman o prestolonasledniku Francu Ferdinandu in Gavrilu Principu Der Kaiser schickt Soldaten aus (2014) je Ferk napisal v nemščini, istega leta pa je izšel v slovenskem prevodu pri Mohorjevi. Za nemščino se je iz te avtorske generacije odločil tudi Kristijan Močilnik, ki je v obsežnem anarhično-eksperi- mentalnem besedilu Waches Schwester (1999), objavljenem pod ženskim psevdo- nimom Miriam Schöfman pri celovški Ediciji Rapial, iz daljnje prihodnosti razvil nenavadno perspektivo na predcivilizacijsko 20. in 21. stoletje, ki bralca popelje v provinco »Kastratanien«. Peter Handke je že v svoji zgodnji pripovedni prozi, na primer v pripovedi Wunschlo- ses Unglück (1972, slov. Žalost onkraj sanj, 1977) o samomoru matere, tematiziral slovensko družinsko vejo po materini strani. Slovenski del družinske biografije je fikcionaliziral in razširil v romanu Die Wiederholung (1986, slov. Ponovitev, 1988), ko postane Slovenija dežela hrepenenja in tudi družinskega izvora Filipa Kobala, Handkejevega alter ega (Hafner 2008: 11–28), nadgradil pa jo je v dramski prozi Immer noch Sturm (2010, slov. Še vedno vihar, 2011), ko je v fiktivno družinsko biografijo vključil še partizansko odporniško izkušnjo. Po presoji Fabjana Hafnerja (2008: 29) je slovenščina nič manj kot Handkejeva »življenjska tema«. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 127 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 127 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 128 Andreas Leben Razsežnosti vojne in jezikovne tematike Polno sprememb je novejše romanopisje s težiščem na obdobju nacifašizma. Va- lentin Polanšek je bil prvi koroški slovenski avtor, ki se tej tematiki posvetil v romaneskni obliki, najprej v avtobiografsem romanu Križ s križi (1980), ki se pretežno dogaja leta 1942 v Kranju, nato v knjigah Bratovska jesen I–II (1981/82), posvečenim spominu na padla partizana Cirila Šorlija - Domna in Jožeta Šorlija - Matevža, nazadnje pa z romansiranimi pričevanji Janeza Wutteja - Luca Sla po svobodi (1985). Vsi Polanškovi romani so izšli na Koroškem, prvi pri Mohorjevi, vsi drugi pri založbi Drava, prvi del Bratovske jeseni pa je leta 2023 izšel pri Bahoe books na Dunaju v nemščini. Polanšek jih je napisal v času, ko je spominjanje na vojne do- godke s pregonom in odporom koroških Slovencev dobilo nove razsežnosti, med drugim s prevodom Prušnikovih spominov v nemščino (1980), odprtjem muzeja pri Peršmanu (1982) in knjižno objavo pričevanj Helene Kuhar - Jelke (1984) v nemščini in slovenščini, dobro poldrugo desetletje pozneje pa so začela izhajati nadaljnja obsežna pričevanja, npr. Andreja Kokota, Lipeja Kolenika in Toneta Je- lena, nato še Antona Haderlapa, Franca Kukovice, Petra Kucharja in Ane Jug-O- lip, ki so prav tako prevedena v nemščino. V ojno tematiko je sicer najti že prej v proznih besedilih Florjana Lipuša, Valenti- na Polanška in Janka Messnerja, po letu 2000 pa se znova pojavi v romanopisju, pogosto v povezavi z jezikovno tematiko. V ta sklop sodijo spomini Krilo angela (1995, nem. Engelsflügel in einer fremden Welt: Roman, 2013) Marjana Kordaša, v Sloveniji doraslega sina po plebiscitu emigriranega koroškega Slovenca, ki vse- bujejo številne koroške reminiscence. Jezikovna in vojna tematika se prepletata tudi v romanu Na konici jezika (2002, nem. Auf der Zungenspitze, 2005) Jožeta Blajsa in v proznem ustvarjanju dunajskega avtorja Ferdinanda Skuka, ki se je označil za koroškega Slovenca, ki ne zna slovensko (Kohl idr. 2021: 161). V nje- govem romanu Der Heimat treu (2007) in nadaljevanju Heimatverräter (2016) sledimo usodi napol ponemčenega koroškega Slovenca in vojaka nemške vojske, ki se zaljubi v partizanko, hkrati pa oba romana osvetljujeta politične, narodnostne in jezikovne razmere v velikovškem okolju in Podjuni. Tudi v kriminalkah Chef- inspektor Meissner und der Kranmörder (2009) in Die Kopfjäger: Chefinspektor Meissner in Kärnten (2011), ki jih je Skuk pravtako objavil pri Mohorjevi, kar mrgoli tovrstnih razlag in informacij. V romanu Mara Kogoj (2007, slov. 2011), objavljenem pri Suhrkampu, je Kevin Venneman tematiziral sodobno soočenje s pokolom na Peršmanovi domačiji, ko so enote SS v sodelovanju s policijo konec aprila 1945 umorile sedem otrok in štiri odrasle družin Sadovnik in Kogoj, štirje otroci pa so preživeli. Zločin, ki ni bil kaznovan, je v središču pogovora, ki ga vodita potomka Kogojevih in njen koroški slovenski kolega s koroškim nemškonacionalnim novinarjem, ki za dogodke krivi partizane in tudi sicer oba izziva z zgodovinskim revizionizmom. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 128 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 128 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 129 Koroška in Slovenci v luči romanopisja ... Najbolj odzivni besedili iz tega tematskega sklopa sta že samo po številu prevo- dov v različne jezike dramska proza Immer noch Sturm (2010, slov. Še vedno vi- har, 2011) Petra Handkeja in prozni prvenec Maje Haderlap Engel des Vergessens (2011, slov. Angel pozabe, 2012). Slednji je bil v Sloveniji tako v strokovnem kot medijskem diskurzu kmalu sprejet kot »slovenski« roman in izbran za temo eseja na maturi iz slovenščine. Tudi najnovejši roman Maje Haderlap Nachfrauen (2023) bo s prevodom v slovenščino nedvomno obveljal za v nemščini napisan »slovenski« roman. V njem avtorica ponovno prikazuje zgodovinsko, politično, socialno, družinsko in jezikovno okolje, ki ga je na podoben način obravnavala že v Angelu pozabe, vendar tokrat z dvojne ženske perspektive, to je bolj ali manj asimilirane, na Dunaju živeče ženske in intelektualke poznih srednjh let in njene na slovenščino in vero vezane kmečko-proletarske matere, ki se mora iz svojega doma v fiktivne vasi Jaundorf preseliti v dom za ostarele. Tudi v tem romanu od- zvanjajo travmatska (vojna) doživetja, teme partizanstva, povojnega odseljevanja, problemi sožitja med manjšino in večino, odtujevanje od slovenščine in nuja po prelomu z utesnjenim življenjskim in socialnim svetom manjšine, ki nosi obležja patriarhalnosti, molka in nasilja nad ženskami. Tematiko prehajanja med jeziki ali opuščanja in izginjanja slovenščine najdemo tudi v pripovedni prozi Vinka Ošlaka, avtorja šestih romanov, ki so vsebinsko vezani zdaj na njegovo rodno slovensko zdaj na avstrijsko Koroško, v romanu Krst na Auvi (2010) pa na karantansko dobo. Ošlakov pogled na vprašanje rabe in ohranjanja slovenščine ponazarja naslov njegovega podlistkovnega roma- na Dvojezično je bolje (1997, v tedniku Nedelja). Slovenščina je osrednja tema najnovejše proze Florjana Lipuša (Poizvedovanje za imenom, 2013; Mirne duše, 2015; Gramoz, 2017), pojavi pa se tudi v absurdno-groteskni kriminalki Puschnig (2011) Walterja Fante, v kateri je osrednji antijunak ponemčen koroški Slovenec, ki se prebije do položaja tiskovnega predstavnika deželnega glavarja, nad katerim se smrtno maščuje. Na tematiko nacizma in vprašanja jezika se navezuje tudi Felix Kucher v romanu Kamnik (2018, slov. 2023). Glavni protagonist, koroški Slovenec Anton Lipic, se je po plebiscitu izselil v Argentino in odklanja nemščino do te mere, da s svojo avstrij - sko ženo govori samo špansko. V romanu nastopa tudi bivši SS-ovec Steiner, nemški Korošec, ki se je po vojni s ponarejenimi dokumenti prebil v Argentino in je v resnici, kot je nakazano v naslovu, slovenskega porekla. Jezikovna tematika prežema celotno zgodbo, v katero se vpletajo slovenske besede in krajše sintagme, kakršne najdemo na primer tudi v romanih Petra Handkeja, Maje Haderlap in Ferdinanda Skuka. Hugo Ramnek, ki je odraščal v Pliberku, že v kratki pripovedi Kettenkarussell/ Semanji vrtiljak (2012), objavljeni pri žaložbi Wieser, omenja neko sosednjo vas, kjer živijo »zadrti Slovenarji«, v »romanu v povestih« Die Schneekugel (2020) pa je opisal prigode iz pliberških let in vanje vpletel tudi nasprotja med lokalno nem- ško in slovensko kolektivno memorijo, ki jo simbolizirata vojaški spomenik, ki je še do nedavnega stal sredi mestnega parka, in partizanski spomenik na Komlju. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 129 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 129 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 130 Andreas Leben Posebnost je roman Das Jakoberhaus (2017) Bertrama Schacherja, kajti avtor, ki je odraščal v Hagenbüchachu, je bolj ali manj povzel nemški prevod Resma- nove družinske kronike Rod pod Jepo (1971, nem. Familienchronik des Franc Resman vulgo Tratnik aus Ledenitzen, 2005) ter s tem povezal usodo slovenskih pregnancev s krajevno zgodovino Hagenbüchacha. Žanrska novost je tudi grafični roman Peršmanhof: 25. April 1945 (2018), ki sta ga avtorica Evelyn Steinthaler in ilustratorka Verena Loisel izdali pri založbi Bahoe books. Tedanji dogodki so opi- sani iz perspektive preživele Ane Sadovnik, leta 2022 pa je Založba ZRC knjigo izdala v slovenskem prevodu. Evelyn Steinthaler je nato pri isti založbi objavila še roman Das Mädchen und der Umhang (2022), ki temelji na pogovorih avtorice s pregnanko Katjo Sturm-Schnabl, Helga Mračnikar pa je pod naslovom Mamin glas (2022) pri Mohorjevi izdala spomine in zapise svoje matere, ki so nastali v dolgoletnih dialogih med obema. Od kriminalk do političnih pisav V ojna in jezikovna tematika je zajela tudi kriminalni roman, ki je se v koroški slo- venski prozi razvil v dokaj produktiven žanr. Nekatere njegove prvine zasledimo že v romanih Iskanje Nataše (2000), proznem prvencu Martina Kuchlinga, in Na konici jezika (2002) Jožeta Blajsa, za razmah kriminalk, ki so pri Mohorjevi po svoje nadomestili usahlo večerniško literaturo, pa so poskrbeli Jože Strutz (Kratka pomlad, 2005, nem. Kurzer Frühling, 2009; Kamuflaža na bazenu, 2011; Sanjska dežela, 2016), Martin Kuchling (Umor v zaspanem mestu, 2009; Ko se mačke ženijo, 2016) in že omenjeni Ferdinand Skuk. Stefan Feinig se je v antikriminalki Das wilde Schaf (2016), objavljeni pri založbi Melandro, poigral s klišeji in liki tega žanra, vendar pri tem ni segel po motivih iz koroškega slovenskega okolja. Podobno velja za Stefana Hafnerja, avtorja šte- vilnih televizijskih in filmskih scenarijev, medtem ko najdemo pri drugih nemško pišočih koroških in avstrijskih avtorjih kot so Erwin Riess (Herr Groll im Schatten der Karawanken, 2012), Wolfgang Jezek (Rachemond, 2017) in Wilhelm Kuhes (npr. Ortstafelmord – ein Kärnten-Krimi, 2022) celo vrsto eksplicitnih navezav na slovensko manjšino (Kohl idr. 2021: 228–232). Tudi roman Na drugem koncu sveta (2020) Vincenca Gotthardta ima v jedru kri- minalistično uganko, saj gre za skrivnostno tatvino treh »ziljskih« slik javnosti neznanega umetnika, ki postanejo svetovno znane v trenutku, ko izginejo iz mu- zeja. Zgodba okoli teh umetnin, katerih avtor je slikar Vinc Hardt, je metaforično izhodišče za razmišljanja o izginjajočem koroškem slovenskem svetu, še posebno na Zilji, zunanje dogajanje pa je locirano v neko mediteransko pristanišče. V bližnja in oddaljena življenjska, družbena in geografska okolja segajo tudi ro- mani Elene Messner, ki je vse dosedanje romane objavila pri dunajski založbi Edition Atelier, vsak od njih pa je umeščen v prepoznavne družbenopolitične in JiS_2024_1-2_FINAL.indd 130 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 130 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 131 Koroška in Slovenci v luči romanopisja ... diskurzivne sklope. Roman Das lange Echo (2014, franc. Cet écho infini, 2018) vsebinsko sega tudi v slovensko in koroško okolje, napisala pa ga je ob 100. oble- tnici začetka prve svetovne vojne in kot odziv na zastarelo razstavno politiko V oj- nozgodovinskega muzeja na Dunaju, s katero se avtorica tudi sicer intenzivno spopada. V središču distopičnega romana In die Transitzone (2016), ki se dogaja v fiktivnem sredozemskem mestu Makrique, je evropska begunska tematika, med- tem ko roman Nebelmaschine (2020) osvetljuje mahinacije v bančništvu in politiki ter posledice gospodarskega kriminala za sicer neimenovano bankrotirano deželo, ki glede na imena protagonistov, besedilnih drobcev v slovenščini in opis lokacij dovolj jasno spominja na Celovec in bližnje dvojezično podeželje. Razmere v av- strijskem zdravstvenem sistemu pa so predmet romana Schmerzambulanz (2023). V sklopu novejše družbenopolitične literature lahko omenimo še roman Genosse Wang fragt (2012) Cornelije V ospernik, distopične (bralne) drame Nikolaja Efen- dija Die Stadt, die uns das Feuer nahm (2017) in Im Keller unter uns (2020), ki jih je avtor izdal v dunajski samozaložbi in obravnavata formiranje podtalnega upora po desničarskem državnem udaru, in del proznega ustvarjanja Ane Grilc, ki je pri Mohorjevi objavila svojo prvo zbirko Wurzelreißer:innen (2022). Na povsem druga tematska področja spet segajo eksperimentalna pripoved Vampirji svetlobe (2022) Stefana Feiniga, ki interpretira filozofijo Georgesa Batailla, Jeana Baudril- larda in Platona, in knjiga Von Erwachsenen hab ich mir mehr erwartet (2022, slov. Od odraslih sem pa res pričakovala več, 2023) Katje Gasser, ki prinaša lite- rarizirane pogovore avtorice s svojim otrokom v času pandemije. Sklepni razgledi Pred več kot tridesetimi leti je Franc Zadravcev v »leksikonu« Die slowenische Literatur in Kärnten v svojih sklepnih razmišljanjih zapisal, da imajo koroški slovenski avtorji »težave« z romanom, pri čemer je imel v mislih vojne romane Valentina Polanška, nemški roman Janka Ferka in Zmote dijaka Tjaža Florjana Lipuša, samo o slednjem pa je sodil, da gre v zvrstnem pomenu za roman (Za- dravec 1991: 150). Danes o tovrstnih težavah ne more več biti govora, saj roma- neskno ustvarjanje slovenskih in manjšinskih avtorjev na Koroškem medtem za- objema že okoli 30 v slovenščini in več kot deset v nemščini napisanih naslovov, in to brez slovenskih in nemških romanov s koroško slovensko tematiko drugih avtorjev in obsežnega spominopisja. Iz pahljače tu orisanega pisanja so razvidne tudi nekatere značilnosti, ki se v časovnem pogledu izrisujejo na tematski ravni in glede rabe jezika. Tako je v romanopisju v Sloveniji zanimanje za avstrijsko koroško slovensko te- matiko že proti koncu sedemdesetih let bolj ali manj zamrlo in danes velja pred- vsem slovenskemu delu Koroške, na primer v romanih Rudija Mlinarja, ki sicer izhajajo pri celovški Mohorjevi, v nemškem romanopisju pa tozadevno temati- ko, če izvzamemo Petra Handkeja, v večjem obsegu zasledimo šele od sredine JiS_2024_1-2_FINAL.indd 131 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 131 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 132 Andreas Leben 2000-ih let naprej. Jezik romanopisja koroških slovenskih avtorjev, rojenih pred koncem druge svetovne vojne, kot tudi iz Slovenije priseljenih romanopiscev, je (bila) izključno slovenščina. Danes piše daljšo pripovedno prozo v slovenskem jeziku tudi še del najpozneje v šestdesetih letih rojenih avtorjev, medtem ko so se malodane vsi mlajši koroški slovenski romanopisci – vsaj doslej – odločili za pisanje v nemščini. Pri avtorjih, rojenih v osemdesetih letih ali pozneje, je opaziti, da se na vsebinski ravni sicer le redko odločajo za literarno obdelavo značilnih koroških slovenskih tem, da pa v njihovem ustvarjanju vendarle odmevajo tudi osebne in kolektivne manjšinske izkušnje, kar se med drugim odraža v političnosti ali družbeni angažiranosti besedil. Neposredne navezave na drugo svetovno vojno kot tudi tematizacija jezika in identitete so v vseh romanopisnih žanrih domena starejše in dela srednje avtorske generacije. V tem pogledu še posebno izstopajo Peter Handke, Maja Haderlap in Florjan Lipuš. Slovenščina je v njihovem proznem ustvarjanju več kot samo predmet literarne obravnave, saj se jezikovna tematika, kot je ugotovila Monika Podlogar (2020: 57) ob analizi romanov Še vedno vihar, Angel pozabe in Poiz- vedovanje za imenom, pri vseh treh pojavi na slogovni, jezikovni in vsebinski ravni. Slovenščina je predmet ljubezni, sovraštva, zatiranja in osebne izbire, med- tem ko je na sporočilni ravni »izražena borba za ohranjanje enakopravnosti obeh jezikov« (Podlogar 2020: 54). Vprašanjem ohranjanja, opuščanja in odnosa do slovenščine so se nazadnje še posebno posvetili Florjan Lipuš v pripovedih Mirne duše in Gramoz, Vincenc Gotthardt v Na drugem koncu sveta in Maja Haderlap v Nachtfrauen. V ojna tematika, nacizem in odpor proti njemu predstavljajo ne glede na genera- cijsko, jezikovno in biografsko pripadnost avtorjev najpomembnejši povezovalni člen tu obravnavanega romanesknega ustvarjanja. Razsežnosti tega diskurza, ki se je na Koroškem razvil zlasti v preteklih dveh desetletjih, so nenazadnje razvidne tudi iz dejavnosti na drugih kulturno-umetniških področjih od gledališča in glasbe do vizualnih umetnost ter iz publicističnih, znanstvenoraziskovalnih, civilnodruž- benih in spominsko-kulturnih iniciativ na tem področju. V romanopisju so izrinja- nje slovenščine, nacistično nasilje, pregon slovenskega prebivalstva, protifašitični odpor ter kolektivne, osebne in travmatske izkušnje sprva obravnavala zgolj v slovenščini napisana besedila, led pa je prebila koroška slovenska pričevanjska literatura, s tem da je postala dostopna tudi v nemščini in jo je Peter Handke leta 2002 priporočal v branje z izjavo »Lesen sie gefälligt!« (Handke 2005: 252). Če za trenutek odmislimo, v katerem jeziku so bila besedila, ki se nanašajo na slovensko manjšino na Koroškem, prvotno napisana in kdo jih je napisal, je pred nami obsežen in raznolik besedilni korpus, ki je v veliki meri dostopen v obeh jezikih in oblikuje prepoznavno medkulturno diskurzivno polje. Glede na to, da velja roman za najbolj prestižno literarno zvrst, prispeva kroženje, posredovanje in poznavanje teh besedil nedvomno k uzaveščanju dotočnih tem in spreminja tudi morebitne ustaljene poglede na slovensko manjšino in njihove zgodovinske JiS_2024_1-2_FINAL.indd 132 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 132 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 133 Koroška in Slovenci v luči romanopisja ... in življenjske izkušnje – ne samo na Koroškem, temveč tudi v širšem sklopu, saj so številna besedila, tako spominska kot romaneskna, prodrla v središča avstrij- ske in slovenske javnosti in obeh literarnih sistemov, nekatera pa celo v območja evropske in svetovne literature. Literatura Borovnik, Silvija, 2014: Slovensko-nemška medkulturnost v literarnem delu Petra Handke- ja. Jezik in slovstvo 59/2–3. 97–109. Curk, Mateja, 2017: Engel des Vergessens: Pisanje o koroških Slovencih v nemškem jezi- ku. Primerjalna književnost 40/3. 37–48. Gračner, Urška, 2016: Osebni, kolektivni spomin in identiteta v sodobnem slovenskem romanopisju na avstrijskem Koroškem. Colloquium: New Philologies 1/1. 89–105. DOI: https://doi.org/10.23963/cnp.2016.1.1.6. Hafner, Fabjan, 2008: Peter Handke: Unterwegs ins neunte Land. Wien: Zsolnay. Handke, Peter, 2005: Wut und Geheimnis. Amman, Klaus in Hafner, Fabjan (ur.): Peter Handke: Poesie der Ränder. Wien: Böhlau. 253–257. Hladnik, Miran, 1998: Regionalizem in slovenska književnost. Kržišnik, Erika (ur.): Dežele in mesta v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 34. SSJLK. Ljubljana: Center za sloven- ščino kot drugi/tuji jezik, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 103–114. Hladnik, Miran, 2012: Gorenjska v slovenski književnosti. Bjelčevič, Aleksander (ur.): Ide- ologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 48. SSJLK. Ljubljana: Center za sloven- ščino kot drugi/tuji jezik, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 45–54. Juvan, Marko, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Lju- bljana: LUD Literatura. Kmecl, Matjaž, 1976: Ta hiša je moja, pa vendar moja ni: Sodobna slovenska literatura na Koroškem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kmecl, Matjaž, 1997: Regionalizem in slovenska literatura z vidika slovenske narodne identitete. Nećak, Dušan (ur.): Avstrija, Jugoslavija, Slovenija: Slovenska narodna identi- teta skozi čas/Österreich, Jugoslawien, Slowenien: Die Slowenische nationale Identität im Wandel. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. 111–116. Kohl, Felix Oliver, Köstler, Erwin, Leben, Andreas in Srienc, Dominik, 2021: Überregi- onal, mehrsprachig, vernetzt: Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel. Wien: Praesens. Koron, Alenka, 2015: Srednja Evropa, avstrijska in slovenska literatura in slovenska lite- rarna veda. Pospíšil, Ivo (ur.): Střední Evropa včera a dnes: Proměny koncepcí: Kolektivní monografie. Brno: Jan Sojnek - nakladelství Galium. 83–88. Podlogar, Monika, 2020: Jezikovno vprašanje v sodobnem romanu na avstrijskem Koro- škem. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 133 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 133 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 134 Andreas Leben Previšić, Boris, 2014: Polyphonien in der slowenisch-österreichischen Grenzzone Kärnten: Peter Handke, Maja Haderlap, Peter Waterhouse. Dembeck, Till in Mein, Georg (ur.): Phi- lologie und Mehrsprachigkeit. Heidelberg: Winter. 341–358. Slovenska literatura na Koroškem. Slolit.at: https://www.slolit.at/avtorji. (Dostop 7. 12. 2023.) Strutz, Johann, 2000: Entwicklungslinien der Kärntner slowenischen Prosaliteratur. Mori- tsch, Andreas (ur.): Die Kärntner Slovenen 1900–2000: Bilanz des 20. Jahrhunderts. Kla- genfurt/Celovec, Ljubljana, Wien: Mohorjeva/Hermagoras. 281–301. Strutz, Johann, 2006: Der Alpen-Adria-Raum, das Dreiländereck und die nationalstaat- liche Dreiteilung im Spiegel der Literatur. Bahovec, Tina in Domej, Theodor (ur.): Das österreichisch-italienisch-slowenische Dreiländereck. Ursachen und Folgen der national- staatlichen Dreiteilung einer Region. Klagenfurt/Celovec, Ljubljana/Laibach, Wien/Dunaj: Mohorjeva/Hermagoras. 353–421. Zadravec, Franc, 1973: Slovenska koroška v prozi, pesmi in drami od 1919 do 1942. Prunč, Erik in Malle, Gustav (ur.): Koroški kulturni dnevi I: Zbornik predavanj. Maribor: Obzorja. 166–178. Zadravec, Franc, 1991: Die slowenische Gegenwartsliteratur in Kärnten – Anklage und Wi- derstand. Verband slowenischer Schriftsteiler/innen, Übersetzer/innen und Publizist/innen in Österreich (ur.): Die slowenische Literatur in Kärnten: Ein Lexikon. Celovec: Drava. 37–151. Zupan Sosič, Alojzija, 2006: Robovi mreže, robovi jaza. Sodobni slovenki roman. Maribor: Litera. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 134 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 134 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Marijan Dović DOI: 10.4312/jis.69.1-2.135-149 ZRC SAZU 1.01 Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede NACIONALISTIČNI »ENFANT TERRIBLE«: LEVSTIK IN CENZURA Nepopustljivo kritični Fran Levstik, ena središčnih osebnosti slovenske literature in politike v dese- tletjih po marčni revoluciji, je bil tudi z vidika cenzure med najbolj izpostavljenimi intelektualci svoje dobe. Že njegov prvenec Pesmi (1854) je bil zaradi domnevne bogokletnosti grobo zatrt, njegovi boje- viti nacionalistični članki v 60. letih 19. stoletja pa so številnim urednikom nakopali tiskovne pravde, visoke globe in celo zaporne kazni. Medtem ko za življenja Levstikova literarna dela niso bila predmet uradne cenzure, se je to po njegovi smrti zgodilo z igro Tugomer, ki jo je po Jurčičevi predlogi ravno Levstik predelal v opus magnum slovenskega nacionalizma. Ključne besede: Fran Levstik, cenzura, tiskovne pravde, slovensko narodno gibanje, Tugomer Nationalist “enfant terrible”: Levstik and censorship The relentlessly critical writer Fran Levstik, one of the central figures in Slovenian literature and politics in the decades following the March Revolution of 1848, was also one of the intellectuals of his time who suffered most from censorship. His first volume of poetry, Poems (1854), was harshly suppressed for alleged blasphemy, and his militant nationalist articles in the 1860s led to many publi- shers receiving lawsuits, heavy fines, and even prison sentences. While Levstik’s literary works were never subject to official censorship during his lifetime this eventually happened after his death with the play Tugomer, originally written by Josip Jurčič, but transformed by Levstik into an opus magnum of Slovenian nationalism. Keywords: Fran Levstik, censorship, press lawsuits, Slovenian national movement, Tugomer JiS_2024_1-2_FINAL.indd 135 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 135 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 136 Marijan Dović Fran Levstik je brez dvoma mož, ki mu je bilo »vse življenje boj« (Kmecl 1981: 7). 1 Od svojega vstopa na slovensko literarno in kulturno prizorišče se je nacio- nalistični enfant terrible brezkompromisno zapletal v konflikte, v katerih je de- monstriral svoj idealizem, načelnost in mesijansko voditeljstvo, a tudi aroganco, vzkipljivost in srdito maščevalnost: brez dlake na jeziku se je loteval ne le Nemcev in nemškutarjev, temveč enako neizprosno tudi staroslovenskih prvakov in celo mladoslovenskih kolegov. Neuklonljivega in včasih nesramnega kritika so se mno- gi želeli odkrižati, zato je Levstikov »viteški« boj neredko naletel na poskuse uti- šanja – od uporniških let v šoli do vélikih obračunavanj s staroslovenskimi prvaki in naposled poloma s satiričnim Pavliho. 2 V tem prispevku se bomo osredotočili na Levstikova najvidnejša soočenja s cenzuro: boleče zatrtje mladostnega prvenca Pesmi (1854), konflikte z uradno časnikarsko (po)cenzuro v tiskovnih pravdah med leti 1863 in 1869 in naposled prepoved Jurčič-Levstikove tragedije Tugomer – igre, ki je v knjižni obliki pod Jurčičevim imenom izšla že leta 1876, a je cenzura njeno odrsko uprizoritev vztrajno preprečevala vse do razpada monarhije. »Brezumno krut udarec«: Levstikov zatrti prvenec Pesmi Levstik je kot dvaindvajsetletni ljubljanski srednješolec, ki je med vrstniki in tudi v širši javnosti že veljal za obetavnega pesnika, leta 1854 izdal svoj pesniški prve- nec. A njegove Pesmi je, kot v opombah k prvi knjigi Levstikovega Zbranega dela zapiše Slodnjak (1948: 315), kmalu zadel »brezumno krut udarec«. Proti koncu gi- mnazije se je namreč Levstik zapletel v hud spor z Antonom Globočnikom, verou- čiteljem in predsednikom maturitetnih izpitov, pravim »diktatorjem na gimnaziji« (Logar 1933: 141). Globočnik ni maral svobodomiselnih in slovensko zavednih dijakov, kakršen je bil Levstik, njegovo »strahovlado« pa Slodnjak navaja celo kot verjetni razlog, da se ponosni mladenič leta 1853 ni prijavil na ustno maturo – s čimer si je zaprl možnosti nadaljnjega (sekularnega) študija, kar ga je naposled privedlo do vstopa v nemški viteški red in študija bogoslovja v češkem Olomucu (Slodnjak 1948: 323–327). Kmecl sicer previdneje ocenjuje, da Globočniku ne- posredne krivde za Levstikov prvi veliki življenjski poraz, maturitetni neuspeh, ni mogoče zanesljivo pripisati – vsekakor pa se je med gojencem in profesorjem razvilo »nepozabno sovraštvo, kar naprej delujoča zamera« (Kmecl 1981: 46). V tem prelomnem času je imel Levstik izgotovljeno zbirko pesmi, ki jih je želel objaviti v samostojni knjigi. Ambiciozni načrt je uresničil s pomočjo laskavih pri- poročil Dragotina (Karla) Dežmana in Janeza Bleiweisa ter že 8. maja 1854 sklenil založniško pogodbo z Jožefom Blaznikom. Toda Globočnik je že pred natisom 1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega projekta »Slovenski literati in cesarska cenzura v dol- gem 19. stoletju« (J6-2583) in raziskovalnega programa »Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in metodološke raziskave« (P6-0024), ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 2 O mladostnih sporih v alojzijevišču prim. Kmecl 1981: 39–42; o konfliktih s staroslovenskimi pr- vaki prim. Logar 1933 in Slodnjakove opombe v Levstikovih Zbranih delih; o Pavlihi, ki so ga pokopale krivične insinuacije in organiziran mladoslovenski bojkot, prim. Globočnik 2010. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 136 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 136 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 137 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura začel rovariti proti poeziji nekdanjega učenca. Kot je Blaznik obvestil Levstika v Olomuc, naj bi policijska oblast nasprotovala natisu dveh pesmi – »Na vsih sve- tnikov dan« in »Študentovska zdravica«. Deželni predsednik je naposled odločil, da spremembe niso potrebne in knjiga je v začetku novembra 1854 izšla. Toda Globočnik je založnika Blaznika z grožnjo bojkota prisili, da vzame Pesmi iz pro- daje (Slodnjak 1948: 326–328). Obenem je dosegel, da je gimnazijski ravnatelj Nečásek decembra s pomočjo »poniglavega trika« zasegel dijakom praktično vse izvode zbirke – ko pa so se ti protestno odpravili k Blazniku po nove izvode, jih je pri tiskarju pričakalo zaprto skladišče (Kmecl 1981: 54). Usoda zbirke je bila konec leta zapečatena: na trg je prišlo le okrog 100 knjig od celotne naklade 550 kosov. Tako je prva Levstikova knjiga – cenzurirana brez uradnega cenzurnega akta – ostala zaklenjena kar dvanajst let, vse do leta 1866, ko je izvode od Blazni- ka odkupil ljubljanski založnik Oton Wagner. Levstiku ni kaj prida pomagalo, da je Blazniku v pismu očital strahopetnost, češ da prestrašeno zapira »knjigo, ki je dve cenzuri, pri policiji in pri poglovarji prebila« (Logar 1933: 142); založnik mu je lakonično odvrnil, da so pravice za knjigo pač prodane. Toda Globočniku ni zadoščalo zgolj uspešno onemogočenje samega dela. Ko so bile knjige varno pod ključem, je bilo treba udariti tudi po avtorju. Po štirih mese- cih v Olomucu je Levstika dosegla »maščevalna roka Globočnikovega sovraštva« (Kmecl 1981: 50). Tamkajšnji bogoslovni ravnatelj Tomaž Bečák je iz Ljubljane prejel pismo, v katerem Globočnik Levstika dolži bogokletja, ter izvod Pesmi, »rdeče popisan z opombami ‚bogokletje, nevera, razuzdanost, pohujšljivost, fri- volnost, erotičnost‘« (Kmecl 1981: 52). Ravnatelj je obtožbam verjel in zahteval, da »Levstik prekliče in obžaluje bogokletstva, vodil ga je celo do nadškofa Fride- rika Egona Fürstenberga, toda Levstik je ostal trden in ni maral nič slišati o prek- licu« (Slodnjak 1948: 329). Zato je moral že 25. januarja 1855 zapustiti olomuško bogoslovje. Po tem težkem udarcu se je za Levstika začela negotova, trnova pot osamljenega, prekarnega intelektualca, »pot večne borbe in bede« (Slodnjak 1948: 326); postal in ostal je »popotnik« – če parafraziramo istoimensko pesem –, ki nikjer ne more razpeti »šotora varne strehe« (Levstik 1854: 37). Kaj je v Levstikovih Pesmih takšnega, da je bilo treba tako srdito zatreti knjigo in njenega avtorja? Kot je razvidno iz Globočnikovega dopisa, je gimnazijskega kateheta med drugim motila Levstikova »razuzdanost, pohujšljivost, erotičnost«. Mladi lirik je kot Prešernov častilec v svojih pesmih seveda ubiral tudi ljubezen- ske strune. Toda Levstikova erotika se zdi z današnje perspektive zadržana, naiv- na, skoraj dolgočasno nedolžna – najsi bo to v ljudsko-baladni »Povodnji deklici«, v monološki vložnici, ki jo poje zaljubljena »Mlinarica«, ali dialogu zaljubljencev »Razglašena skrivnost«, kjer je najbolj razuzdan nemara očesni stik: »Da, kjer se koli srečava / Z očesom vjema se okó« (Levstik 1854: 27). Lirski subjekt se le za spoznanje bolj razvname v »Spijoči deklici«: »Al, ko bi nje lice se ljubiti smelo, / Vse grozdje in med ves bi mar mi ne bil!« (Levstik 1854: 29). Podoba ljubezen- skega gorenja je (konvencionalno) izražena v »Plesavki« (»zagledam te komaj in že ves gorim«, Levstik 1854: 54), o vnemanju srca pa kaj izvemo še v pesmici JiS_2024_1-2_FINAL.indd 137 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 137 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 138 Marijan Dović »Pri Potoci«: »Al meni pa unela / Devica ga je lepa, / Da več ga ne vgasijo / Potoci vsega sveta« (Levstik 1854: 55). Nemara najdrznejši je lirski subjekt v »Pesmi strunarja«, kjer takole pravi: »V njenem naročji bi serčno zametal / Dare vse, ktere bi svet mi obetal;« majhen obed in domače kosilo z ljubo v lipovi senci pa »Bilo bi dražje, ko carske gostije, / Ljubše ko slast, ki v nebesih se pije« (Levstik 1854: 31). Ravno zadnji, deseti verz te vložnice je najbolj zmotil strogega Globočnika (Slodnjak 1948: 361). Iz omenjene opazke je mogoče sklepati, da je poleg erotike Levstikove (pol)ura- dne cenzorje motila tudi morebitna blasfemičnost. Oglejmo si torej obe pesmi, ki sta bili v središču problema, saj se je zoper njiju obregnila policija, v Globočni- kovem pismu Bečáku pa sta bili najgosteje očrtani z rdečim svinčnikom (Logar 1933: 142). Slodnjak, ki je proces zoper Levstika podrobno preučil, o pesmi »Na vseh svetnikov dan« pravi tole: »Njena kmečka, naravna idilika, ki druži realno življenje z nadnaravnimi predstavami in podobami, se je zdela Globočniku in nje- govim pristašem ‚najbolj pohujšljivo bogokletje‘« (Slodnjak 1948: 379). Priznati je treba, da današnjemu bralcu to »pohujšljivo bogokletje« ni samo po sebi raz- vidno. Kje natančno ga locirajo Levstikovi cenzorji? Je nemara problematična že izhodiščna ugotovitev nasprotja med veselimi svetniki in trpečimi zemljani, ki si morajo v svetni revi in skrbeh srca greti s sadom trte? Je problem sámo popivanje na svetniški dan – sploh, če se najprej trka »v zdravje matere Slave, / Ki njenega skoraj je pol sveta,« z namenom združevanja slovanskih domoljubov? In se takoj zatem napiva ljubim dekletom, kajti »Ljubezen prava je sapica sveta, / Ki v zem- ljo viharno pihla nam raj«? Napitnice, ki sledijo, so sicer namenjene svetnikom. Levstik v pesmi zagotavlja, da »Hudi ne bodo svetniki v nebesih, / Da v zdravje njih terčili nismo naj pred«. Svetniki morda res ne – a Globočnik bi vrhunec bo- gokletja lahko zaznal v nadaljevanju iste kitice: »Saj tudi njim, dokler so bili v telesih, / Naj bliže sta bila zemlja i svet« (Levstik 1854: 46). Dejstvo ostaja, da je celotna pesem šaljivo intonirana, zamisel o druščini, ki na praznik veselo popiva, pa privzdignjeno svetniško občestvo pogreza v znižani (pivski) kontekst. Razlogi za problematičnost naslednje pesmi, »Študentovske zdravice«, so bržkone podobni. Slodnjak meni, da so bile sporne zlasti latinske besede »Lauda Sion« – torej referenca na srednjeveško sekvenco Tomaža Akvinskega »Lauda Sion Sal- vatórem« (Hvali, Sion, Rešenika), ki izraža katoliško prepričanje o transsubstan- ciaciji, spremembi kruha in vina v Kristusovo telo in kri med mašnim obredom. V Levstikovi dvojezični pesmi so lavdacije namesto Kristusu, ki se verniku daje v telesu in krvi, namenjene študentom, zbranim »pri bokali«, pri čemer se se- veda sliši krepka »moška« beseda, vino pa teče v potokih. V pesmi se slavijo študentje in profesorji (auditores, praeceptores), a tudi vinopivci (vini potatores), pozdravlja se zbrano občestvo in slavi prijateljstvo, v druščini pa je prostora tako za zdravnike (medici doctores), duhovnike (qui docent bonos mores) in pravnike (jurisprudentes) – kot je sploh na svetu dovolj prostora za vse (omnes populi et gentes). Edina transsubstanciacija, ki se tu dogaja, je preobrazba študentske dru- ščine: ta se pod vplivom praznjenja bokalov spreminja v dobrohotno in tolerantno JiS_2024_1-2_FINAL.indd 138 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 138 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 139 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura tovarišijo, v kateri se, kot povzame zaključna latinska napitnica, pozdravlja tova- riše (collegarum) in napeva pogubi filistrov (philistrarum) (Levstik 1854: 49–50). Levstik na latinsko predlogo ne meri le z besedami »Lauda Sion«, temveč zvesto posnema tudi verzno in metrično podobo sekvence (dve trojici štiristopnih trohe- jev s tretjim katalektičnim verzom; vzorec rim AAb-CCb). Domnevati je mogoče, da je bila za Globočnika sporna že sama parodična referenca na tako občutljivo predlogo – toliko bolj, ker je prenesena v profani, znižani kontekst. Dogma o tran- ssubstanciaciji je namreč že od Wycliffovega nasprotovanja v 14. stoletju in zlasti z reformacijo postajala eden večjih problemov znotraj krščanstva in zaradi nje so nekoč padale skeptične in heretične glave. 3 Rimskokatoliška cerkev na Slo- venskem sredi 19. stoletja vsaj nominalno sicer ni imela nekdanje izvršne moči v zadevah cenzure – toda ravno uspešnost Globočnikove intervencije kaže, da jo je v veliki meri ohranila na neformalni ravni. Kako je torej mogoče razumeti očitano »bogokletnost« Levstikove zdravice? Slodnjakova razlaga, da je z besedami »Lauda Sion«, ki so »vzete iz neke cerkve- ne himne«, Levstik »pač hotel označiti samo enotnost svoje dijaške druščine« (Slodnjak 1948: 381), je morda preenostavna. A prav tako bi težko rekli, da se je Levstik s parodiranjem sekvence izrecno nameraval spuščati na teren dlakocepske teološke polemike. Kot je zapisal Kmecl, njegove humorne pesmi premorejo ne- kaj »malce ironičnega, celo blasfemičnega igranja z modelom posvečenega ‚du- hovskega‘ jezika« (Kmecl 1981: 51). Levstikova »blasfemičnost« ni dogmatična, njegovo parodiranje ni zlohotno, temveč kvečjemu »karnevalsko« igrivo – dogaja se na podobni ravni kot denimo nekaj desetletij pred tem zatrte Drabosnjakove parodične litanije o hudih ženah in pijanska spoved (prim. Dović 2022). Zato se zdi Globočnikov srd danes težko razumljiv, tem bolj zato, ker v zbirki Pesmi mladi Levstik sicer še zdaleč ne razglaša kakšnih odkrito protiverskih načel – nasprotno, v mnogih pesmih (»Božična«, »Ura«) ostaja izrecno zavezan krščanskemu izroči- lu. S te perspektive se je torej mogoče strinjati s Slodnjakom, da je bil poseg, ki je tako usodno zaznamoval Levstikovo nadaljnjo pot, nesorazmerno krut. Tiskovne pravde v šestdesetih letih 19. stoletja: Levstik in represivna (po) cenzura Začetek šestdesetih let 19. stoletja je tudi v slovenskih deželah prinesel sprostitev na področju časnikarstva. Toda dokončna odprava predcenzurnega režima za pe- riodiko nikakor ni pomenila popolne odprave nadzora: oblast je ostala odločena, da časopise kroti s pomočjo tožilcev in sodišč – z represivno (po)cenzuro (prim. Cvirn 2010; Žigon 2023). Prvi slovenski urednik, ki je občutil njeno ostrino, je bil leta 1863 koroški narodnjak Andrej Einspieler s svojim časopisom Stimmen aus 3 V Levstikovem času to seveda ni bila več smrtno nevarna tema, kot je bila še v 16. stoletju za Ulri- cha Zwinglija, ki so ga razčetverili, ali padovanskega študenta Pomponia Algieria, ki so ga scvrli v vrelem olju. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 139 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 139 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 140 Marijan Dović Innerösterreich (Domej 2023). V istem času se je prva večja cenzurna afera odvi- jala tudi v Ljubljani. Sprožil jo je časopis Naprej (1863), katerega izdajatelj je bil narodno zavedni graščak Miroslav Vilhar, urednik in glavni pisec pa pisatelj Fran Levstik. Kot bomo videli, je bil ravno Levstik tisti, ki se je v tem času zapletal v najhujše cenzurne konflikte. Naprej je pod razgreto Levstikovo taktirko deloval v nacionalističnem duhu, za- govarjal je narodne pravice in enakopravnost slovenščine. Ves čas je bil pod drob- nogledom policije in se je v edinem letu izhajanja zapletel v dolgotrajni tiskovni pravdi. Prvo je sprožil članek »Misli o sedanjih mednarodnih mejah«, objavljen v treh delih februarja 1863 (št. 15–17) kot nepodpisan dopis s Koroške. Njegovo avtorstvo vse do danes ni razjasnjeno, saj Vilhar pisca med pravdo ni želel izdati: Slodnjak in Kmecl sicer menita, da je (glavni) avtor Levstik (ki je gotovo opravil vsaj temeljito redakcijo besedila), a v zraku ostajajo tudi druge domneve – med možnimi (so)avtorji so tudi Andrej Einspieler, Matija Majar, Maks Pleteršnik in drugi (prim. Žigon 2023: 319). Avtor dopisa ne ovinkari in takoj na začetku predstavi temeljno tezo: Mednarodne meje so med narodom, ki govori en jezik, n. pr. med koroškimi in kran- jskimi, med štajerskimi, kranjskimi in koroškimi Slovenci itd. Če hočemo, da ravno- pravnost vseh narodov zares kdaj stopi v življenje, da pomiri dežele, prinese blagost in pospeši omiko; potem je gotovo treba prenarediti sedanje mednarodne granice in postaviti medjezične mejnike, t. j. mejnike med narode raznih jezikov. Ako ostane ta reč, kakršna je zdaj, ne bode nikoli med narodi niti miru niti sprave. (Levstik 1959: 41, prim. tudi op. 354–356.) V nadaljevanju pisec prepričljivo pokaže, da je Slovencem v monarhiji kršena jezikovna enakopravnost, trdi, da so Slovani suženjsko zatirani in da »ima Avstrija več nemških uradnikov nego slovanskih«, četudi je Slovanov »v cesarstvu blizu do trikrat toliko kolikor Nemcev« (Levstik 1959: 44–45). V središču argumenta- cije ostaja zahteva, »da se nam Slovencem umaknejo sovražne mreže zastarelih narodnih mej ter namesto njih postavijo medjezične« (Levstik 1959: 43). Pro- blematičnost članka je seveda tičala ravno v osrednji tezi, usklajeni z moderno nacionalistično premiso o ujemanju teritorialnih meja z etničnimi. Četudi je ar- gumentacija vseskozi ostala umirjena in racionalna, je bila zahteva v svojem času politično dovolj radikalna, da jo je oblast poskusila zatreti v kali. V tem pogledu se sodni pregon tega članka smiselno dopolnjuje z zgodbo o dolgoletnem blokiranju izdaje Kozlerjevega Zemljovida, ki je revolucionarni zahtevi o preureditvi meja dodal oprijemljive geografske koordinate. 4 Drugo besedilo, ki se je znašlo v primežu ljubljanskega sodnega aparata, je Levsti- kov (nepodpisani) uvodnik »Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost?«, objavljen 26. 4 Zemljevid, ki je avtorju nakopal nemalo težav, ni smel iziti med letoma 1853 in 1861 (prim. Kordiš 2023). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 140 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 140 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 141 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura maja 1863 (št. 42). Njegova problematična ost je bila jedko artikulirana zahteva po rabi slovenščine v uradnem dopisovanju. Sodni proces tokrat ni bil usmerjen ne- posredno v vsebino, temveč je šlo za tožbo zaradi razžalitve časti – defamacijsko tožbo, v kateri se soočita novinar in (politični) veljak: v članku se je namreč kot osebno prizadet prepoznal okrajni glavar Johann Pajk. Njegova obtožba je stala na trhlih temeljih, saj je Levstik nanj referiral posredno: »Bili so namreč k okrajni gosposki ljubljanske okolice poklicani v začetku aprila meseca tisti župani, ki so bili prvič podpisali to prošnjo [po dopisovanju v slovenščini]. Pri gosposki se jim je nekaj bralo po nemško in potlej tudi po slovensko in razlagali so se jim vzroki, zakaj se jim ne more slovenski dopisovati« (Levstik 1959: 100). Levstik, ki je dobro vedel, da je ravno Pajk na omenjenem sestanku župane izsiljeval z grožnjo po povečanju stroškov (»in vsak, kdorkoli žuga kmetu, da bode moral plačevati še večje davke, dobi od njega karkoli hoče«; Levstik 1959: 100), je svojo kritiko previdno formuliral tako, da je osebna ost v njej komaj razvidna – prevladuje (pre- pričljiva) argumentacija ad rem. A četudi je bil potencialni razžaljenec skrit v formulacijah »okrajna gosposka« in »kdorkoli, ki žuga«, je ljubljansko deželno sodišče sprva ugodilo tožilčevi zahtevi in 23. decembra 1863 obsodilo Levstika na tri mesece zapora, Vilharja pa na štiri tedne zapora, izgubo kavcije 60 goldinarjev in plačilo sodnih stroškov. Pred neso- razmerno (in povsem nezasluženo) kaznijo je Vilharja in Levstika na višji sodni instanci, nadsodišču v Gradcu, 15. aprila 1864 naposled uspešno ubranil pravnik in poznejši ljubljanski župan Etbin H. Costa (Slodnjak 1959: 364–366). Drugače se je razpletla prejšnja tožba zaradi članka o mednarodnih mejah, v kateri sta bila Vilhar in vodja Egerjeve tiskarne Anton Klein obdolžena kaljenja javnega miru. Medtem ko je bil tiskar oproščen, je bil izdajatelj časopisa Naprej januarja 1864 obsojen na šest tednov zapora in izdatno finančno kazen – izgubil je 300 gol- dinarjev kavcije. Vilharjeva pritožba ni bila uspešna: kazen je moral poleti 1864 odsedeti v zaporu na ljubljanskem Žabjaku, poleg tega je tako kot pred njim Ein- spieler izgubil deželnozborski mandat. Težak udarec je Vilhar lahko kompenziral vsaj na simbolni ravni: status mučenika za narodno stvar je ovekovečil s podobico, ki je kmalu pridobila kultni sloves. Za rešetkami ga je namreč upodobil popotni fotograf Ferdinand Bognar, tedaj v žabjaški oskrbi zaradi ponarejanja bankovcev; Marija Bachmann, žena zaprtega oficirja, pa je fotografije pretihotapila do čitalni- škega gostilničarja Franceta Kadilnika, ki jih je v »narodne namene« prodajal pod pultom. Epilog je bil grotesken: policija je fotografije zaplenila, ker na zadnji stra- ni ni bilo navedeno ime fotografa, decembra 1864 pa so bili Vilhar, Bachmanno- va in Kadilnik obsojeni celo na manjše denarne kazni (Slodnjak 1959: 324–344; Dović 2020: 268). Vilhar je leta 1865 v Zagrebu izdal pesniško knjižico Žabjanke, v kateri je ra- cionaliziral svojo bolečo zaporniško izkušnjo. V štirivrstičnici »V mirni hiši« je napovedal tudi, da v zaporniški sobi številka sedem »Ne poslanca, ne vred- nika / Za menoj ne bo, to vém« (Vilhar 1865: 26). Tu se je krepko uštel. Za JiS_2024_1-2_FINAL.indd 141 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 141 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 142 Marijan Dović naslednjega najemnika žabjaških storitev je poskrbel ravno neuklonljivi Levstik: zaradi njegovega članka »Unsere Deutsch-Liberalen« (»Naši nemško-liberalci«), objavljenega 6. junija 1868 v nemškem Triglavu, je pet tednov neprostovoljnega dopusta na Žabjaku doletelo urednika Petra Grassellija. V odzivu na spopad med nemškimi turnarji in žandarji na eni ter slovenskimi kmeti na drugi strani v noči 17. na 18. maj na Jančah in Vevčah, ki se je tragično končal s smrtno žrtvijo na slovenski strani, se Levstik neusmiljeno loti zlasti nemško-liberalnih novinarjev v Ljubljani: Ta hijenska tolpa dopisniške drhali je priredila po spopadu s krikom in vikom ne- popisno orgijo, pri kateri se je morala z zagrizenim srdom odreči samo enemu, da bi si natakala iz lobanj pobitih sokolcev in kaplanov po starogermanski navadi patoko strasti po maščevanju in penečega se srda. /…/ Namesto tega je zopet čemerno vzela v roke že tolikokrat uporabljeno čašo sramotenja in laži, ki si jo je že davno izrezljala z vso spretnostjo iz plemenitega lesa smrdljivega drevesa z vsemi orodji namernega zavijanja in pobalinskega obrekovanja, da bi iz nje napila svojim junaškim somiš- ljenikom v vseh podkupljenih listih Avstrije na pogubo Slovencev. (Levstik 1961: 49, prev. Anton Slodnjak.) Le nekaj mesecev za tem je Levstik z nič manj bojevitim člankom »Tujčeva peta« v Slovenskem narodu (22. septembra 1868) v sodno dvorano poslal Antona Tomši- ča, urednika nedavno pred tem ustanovljenega osrednjega slovenskega političnega časopisa. Tomšič se je v tiskovni pravdi z mojstrsko retoriko komaj izognil zaporu – ne pa tudi visoki globi. Oglejmo si ključne poudarke iz enega Levstikovih »naj- bolj vsebinsko in izrazno eruptivnih spisov« (Slodnjak 1961: 470): Ko so prišli nemški Franki v južnoslovansko deželo, divjali so tako neusmiljeno, da so od materinih prsi trgali otročiče, pa so jih morili in psom metali. /…/ Minilo je od tega tisočletje, kar so nas poteptali Nemci, in v tej dobi so imeli dovolj časa, da so pokvarili slovanska imena mest in trgov, da so nemčili naš slovenski narod ter nam pograbili mnogo slovenske zemlje, da so z njo potrebili slovanstvo do zadnje bilke. /…/ Nemci so nas tujčili, priimke so nam ali spočetka dajali nemške ali so jih ponemčili, ako so bili slovanski; gradove in mesta so nad nami zidali z našimi rokami, z našim kamenjem in apnom, katero so mešali namesto z vodo z našimi solzami in z našo krvjo. (Levstik 1961: 34.) Kot je pozneje poudarjala obramba, je Levstikov temperamentni izbruh povzročil članek »Die ‚Ferse des Fremden‘«, ki je anonimno izšel 11. septembra 1868 na naslovni strani časopisa Laibacher Tagblatt (št. 23), v njem pa odmevajo teze »odpadnika« Karla Deschmanna o blagodejnih učinkih »nemške kulture« za Slo- vence. Levstik seveda ne misli tako: Nemška kultura nam je najprvo vzela, kar smo mi svojega imeli. Vzela nam je našo domačo, sveto slovansko zemljo, katero so naši dedje s krvjo pridobili, s trudom in težavo obdelali, vzela nam je naše izvirne običaje, našo zgodovino in zgodovinsko sporočilo, naše narodno sočutje in malodane tudi narodni jezik. (Levstik 1961: 35.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 142 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 142 2. 04. 2024 15:53:52 2. 04. 2024 15:53:52 143 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura »Furor teutonicus«, ki je davno tega zatrl slovanstvo, za Levstika ni le stvar prete- klosti – tujčeva peta Slovence (Slovane) bridko tišči že tisoč let: In zdaj, ko smo se prebudili in zavedli, da je ta zemlja naša, katero nazaj zahtevamo od Nemcev, zdaj ti klošči, ki so debeli od našega mozga, te okrogle pijavke, ko mi shujšani do same sence po svoji zemlji lazimo, ti preobjedeni komarji v »Tagblattu« po svetu kriče: »Blagoslovljen je vpliv nemške kulture, kateri se ima slovenski narod zahvaliti za vso duševno lastnino /…/« (Levstik 1961: 37–38.) Obramba ni bila enostavna. Urednik Tomšič je poskušal dokazati, da je šlo za (izzvano) repliko. Toda za državnega pravdnika Levstikova erupcija protinemške- ga sentimenta ni bila »zaslužen, duhovit in učinkovit odgovor« (Slodnjak 1961: 471) v okviru polemike, temveč jo je kvalificiral kot pregrešek kaljenja javnega miru. Ker Tomšič na zaslišanju ni hotel izdati avtorja, je bil obdolžen zanemarje- nja skrbnosti. V zagovoru se je opiral na dodelan historični elaborat, ki mu ga je pomagal spisati Levstik, poudarjal, da tekst ne govori le o kranjskih Slovanih in da imajo teze trdno zgodovinsko podlago, ter posebej skrbno zagovarjal odlomke, kritične do raznarodovalnega delovanja nemške duhovščine v zgodnjem srednjem veku. Skušal je ubraniti tudi druga sporna mesta, ki jih je izpostavilo tožilstvo – denimo da so Nemci »mešali apno namesto z vodo z našimi solzami in z našo krvjo« (to je le retorična figura, »navaden tropus«, insistira Tomšič), ter da avtor Nemce nasploh imenuje »debeli klošči« ali »preobjedeni komarji« (mišljeni so le tisti, ki navdahnjeni s tevtonskim »furorjem« spreobračajo zgodovino, dokazuje Tomšič). Spretna obramba je sprva delovala: na prvi obravnavi v Celju 20. janu- arja 1869 je bil urednik oproščen. A po pritožbi tožilca, ki je zahteval dvomesečno ječo in izgubo 100 goldinarjev kavcije, je višje deželno sodišče v Gradcu 24. fe- bruarja Tomšiču zaradi zanemarjanja dolžne skrbnosti vendarle dosodilo razme- roma visoko kazen – 50 goldinarjev (ali deset dni zapora), izgubo 60 goldinarjev kavcije, povračilo stroškov, pa tudi objavo poglavitnih sodnih spisov (Globočnik 2018: 822–823). Levstik se kajpada ni uklonil. Trije njegovi uvodniki iz leta 1869 so uredniku Slo- venskega naroda nakopali novo obravnavo pred porotnim sodiščem – tokrat brez posledic za Tomšiča. Zanimivo je, da avtor »Martina Krpana« in »Popotovanja«, v šestdesetih letih brez dvoma središčna osebnost tiskovnih pravd na Kranjskem, sam nikdar ni bil v zaporu. V inkriminirani »Tujčevi peti« je Levstik (1961: 35) med drugim zapisal: »Grozoviti furor teutonicus je od nekdaj divjal proti nam, kakor še zdaj divja, ako začuti, da mi hočemo biti gospodarji v svoji hiši«. Tiskov- ne pravde zoper slovensko periodiko so formalno resda iskale »kaljenje javnega miru« ali razžaljenje časti, toda procesne akte jasno preseva neka druga primar- na motivacija – strah oblastnikov pred rastočimi silnicami nacionalizma. Ali, kot ugotavlja Tanja Žigon (2023: 330): »Vedno znova lahko namreč ugotovimo, da je bil motiv za številne tiskovne pravde in za pregon slovenskih časnikarjev prav strah pred močjo narodnih gibanj«. V tem pogledu je delovanje cenzure v tem času vendarle mogoče legitimno razbirati tudi v optiki zgoraj omenjene Levsti- kove teze. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 143 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 143 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 144 Marijan Dović Prepovedani opus magnum slovenskega nacionalizma: cenzura uprizoritve Tugomerja Prepoved uprizoritve Jurčič-Levstikovega Tugomerja, ena najvidnejših cenzurnih afer na prelomu stoletja, se je odvila šele po smrti avtorjev. Tudi ta razkriva, da je prevladujoča skrb cesarske cenzure v tem času postal nacionalizem. Vprašanje o avtorstvu tragedije, ki jo je že Anton Trstenjak (1892: 81) razglasil za »pravo kla- sično delo« slovenske dramatike, je zapleteno. Duhovni oče Tugomerja je gotovo Josip Jurčič, ki je po neuspešnem poskusu leta 1870, da bi dramo napisal v trohe- jih, najverjetneje med letoma 1873 in 1875 spisal prozno različico. Toda prvotni Tugomer je ostal v rokopisu in je bil prvič objavljen šele v Jurčičevih Zbranih delih (Jurčič 1960: 7–64). Pač pa je Jurčič po kritikah kolegov Josipa V ošnjaka in zlasti Frana Levstika besedilo prepustil v predelavo Levstiku. Novi Tugomer, spisan v čedno tekočih jambskih enajstercih, je izšel v knjižni obliki leta 1876 pod Jurčičevim imenom – toda Levstikova roka je v njem tako izrazita, da je Slodnjak dramo vključil kar v Levstikova Zbrana dela. 5 Danes je sicer bolj sprejemljiva Ruplova kompromisna ocena, da je treba Tugomerja pripisati Jurčiču in Levstiku (Rupel 1960: 273–274). A ne glede na to je za (edinega) avtorja drame v svojem času veljal Jurčič, ki je bil kot avtor podpisan tako na naslovnici knjižne izdaje kot na vlogi Dramatičnega društva za uprizoritev. Doslej še ni bilo podrobneje raziskano, kako je cenzura po knjižnem Tugomerju udarila že v letu izida, ko je šolski nadzornik Janez Šolar knjigo izločil iz (šolskih) knjižnic. 6 Toda za igro je bila vsekakor še bolj usodna konsistentna blokada njene uprizoritve – v gledališču namreč predcenzura v nasprotju s knjigami in časopisi nikdar ni bila ukinjena. Oglejmo si glavne poudarke cenzurnih postopkov proti tej drami. 7 9. januarja 1900 je ljubljansko Dramatično društvo, ki je zahtevno igro naposled želelo spraviti na oder, vložilo prošnjo za uprizoritev v deželnem gledališču. Kmalu zatem, 23. januarja, je prejelo odlok, da deželno predsedstvo »predstavljanje te igre prepove z oziroma na njeno tendenciozno vsebino in ker bi predstavljanje iste razpor mej narodi mogoče pospeševalo« (Ugrinović 2001: 78). Že nekaj dni pozneje, 27. januarja, je Ivan Tavčar vložil priziv na deželno vlado, pri čemer se je skliceval na dejstvo, da državni pravdnik ni ukrepal zoper tiskano izdajo drame, in poudaril, da se dejanje odvija v davno preteklem času, ki nima zveze s sodobnostjo. Na zadnji strani dopisa najdemo še pripis, da je »društvo naše samo že poskrbelo za to, da se igra niti od daleč ne more smatrati kot tendencio- zna« (Ugrinović 2001: 79). 5 Slodnjak, ki je v petem zvezku Zbranih delih nekoliko samovoljno objavil varianto Tugomerja z naknadnimi Levstikovimi popravki (Levstik 1955: 59–218), v opombah to atribucijo obširno pojas- ni in utemelji (Slodnjak 1955: 400–420). 6 O tem bežno poroča Fran Levec v kontekstu t. i. parlamentarne afere leta 1887, ko so se na dnevnem redu dunajskih poslancev znašle Trdinove bajke, z njimi pa tudi Tugomer (Anon. 1887: 383). 7 Celotna arhivska dokumentacija o cenzuri Tugomerja je po novem dostopna v digitalnem repozito- riju (Gledališka 2023). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 144 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 144 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 145 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura Tedanji ljubljanski gledališki cenzor, policijski uslužbenec Oskar Wratschko, je za notranje ministrstvo na Dunaju moral sestaviti obsežno poročilo. V njem je poudaril, da »velja Tugomer od svojega izida v Slovenski knjižnici tako v nemških krogih kot pri Slovencih za tendenčno igro (Tendenzstück), naperjeno zoper Nem- ce« (Smolej 2023: 44) in trditev ilustriral z navajanjem spornih mest. Medtem ko se je o usodi priziva odločalo na najvišji ravni, sta Tavčar in Hribar 11. aprila 1900 v kranjskem deželnem zboru sprožila živahno diskusijo o delovanju cenzure. V njej je Tavčar kritiziral dvojna merila ljubljanske cenzure, ji očital pristranost do slovenskih besedil ter zahteval več svobode v teatru. Najbolj ga je seveda žulila prepoved Tugomerja. Poudaril je, da je društvo omililo potencialno problematična mesta, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot protinemško hujskanje – a brez uspeha: Dasiravno smo torej polovico drame sami črtali, dasiravno je deželna vlada vedela, da se gre samo za literarični poskus, dasiravno smo mesto Nemcev tiste stare Franke izvlekli na dan, vendar nismo našli milosti pri vladi. (Stenografični 1900: 122.) Deželni predsednik Viktor baron Hein je v uglajenem odgovoru cenzuro vzel v bran in oporekal zlasti Tavčarjevi tezi, da je pristranska ter da slovenskih in nem- ških predstav ne meri z istim vatlom. Veljavni gledališki red pač določa, da se »oder ne izkorišča in ne zlorablja za hujskanje proti različnim narodom v naši deželi ali državi«, kar je z vidika oblasti zelo pomembno, kajti v »našem času pre- pir narodov pretresa celo državo« (Stenografični 1900: 122). Predlagatelji so po njegovem mnenju dobro vedeli, da ima drama hujskaški potencial in so jo ravno zato korigirali – toda s takšnimi popravki se njena »cela tendenca« ni spremenila. Priziv in burna deželnozborska diskusija nista obrodila sadu. 18. julija sta Tav- čar in Dramatično društvo z dunajskega notranjega ministrstva prejela zavrnitev pritožbe in upi za uprizoritev so bili pokopani. Toda boj se je v prihodnjih letih nadaljeval. Dramatično društvo je novo gledališko sezono želelo odpreti ravno s Tugomerjem in je 7. avgusta 1908 oddalo vlogo za dovoljenje. V daljšem dopisu, ki ga je podpisal Govekar, ravnateljstvo zatrjuje, da je žaloigro »Tugomer docela nanovo predelalo in črtalo vse količkaj izpodtakljive stihe, tako da se je visoki c. kr. vladi (v roke gledališkega cenzorja, gospoda svetnika Wratschkota) pred- ložilo povsem iznova prirejeno dramatsko delo« (Ugrinović 2001: 80). Govekar pojasnjuje, da je Jurčičevo delo utemeljeno na zgodovinskih virih in da dogodki izpred tisoč let danes ne razburjajo in ne žalijo nikogar več. Podobno kot pred njim Tavčar je gledališki ravnatelj poudaril, da je Tugomer izšel v več izdajah in je torej občinstvu že dolgo znan, da igra ne žali krščanske vere in da je (samocenzurna) re- dakcija omilila negativne poteze škofa Hildeberta in grofa Gerona. In če vse to še ne bi bilo dovolj, »je ravnateljstvo slovenskega gledališča pripravljeno po zahtevi visoke c. kr. deželne vlade eventualno izpustiti še kakšne stavke in odstavke iz te tragedije« (Ugrinović 2001: 80). Kljub skoraj servilni kooperativnosti pobuda tudi tokrat ni bila uspešna. 25. avgu- sta 1908 je Wratschko v nemškem elaboratu vnovič navedel sporna mesta drame JiS_2024_1-2_FINAL.indd 145 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 145 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 146 Marijan Dović in 29. septembra je Dramatično društvo dobilo še eno košarico. Enako se je zgo- dilo štiri leta pozneje, spomladi 1912, ko so Milčinski, Govekar in Funtek vnovič poskušali spraviti na oder prirejeno dramo. V dobi Avstro-Ogrske na oder torej ni mogel priti niti okleščeni Tugomer; leta 1914 se je posrečila zgolj fragmentarna izvedba v Mariboru (peto dejanje), ki se je izmuznila nepozornemu graškemu cen- zorju (Smolej 2023: 48). Krstna uprizoritev je morala počakati na konec monar- hije: amaterski izvedbi 1. decembra 1918 na Ptuju je 6. februarja 1919 naposled sledila Nučičeva postavitev v ljubljanski Drami. Kaj je tako vznemirjalo gledališke cenzorje v Jurčič-Levstikovem verznem Tu- gomerju, knjižno objavljenem že leta 1876, da igra dolga desetletja ni mogla na oder? Kot je prepričljivo pokazal Smolej (2023), so to zlasti nacionalistični pasusi – začetna primerjava frankovskih Nemcev z divjimi zvermi, označitev Nemcev za požigalce, plenilce in posiljevalce (Jurčič 1876: 92), skrajno antipatična lika škofa Hildeberta in misijonarja Zovolja, Grozdanino zaklinjanje, da nikdar ne bo žena tujcu, »nemškemu naseljencu« Gripu (Jurčič 1876: 61–62), še najbolj pa bržko- ne (slabo) prikrita »tendenca« igre – poziv k slovenskemu uporu proti nemški dominaciji, ki sumljivo spominja na tone, ki jih je Levstik ubiral v inkriminirani »Tujčevi peti«. Rupel (1960: 269) ugotavlja, da je že Jurčič v proznega Tugomerja vtkal vzpo- rednice med »sodobnim bojem Slovencev proti vladajočemu nemštvu in med smrtnim bojem polabskih Slovanov«. Še mnogo bolj je te vzporednice podčrta- la Levstikova redakcija, ki poudarja enačaj med Franki in Nemci, izostri mani- hejski kontrast med nemškim in slovanskim, vpelje radikalno negativne nemške like (zlasti Hildeberta in Gripa) ter dramo impregnira s tezami iz nekdaj sodno preganjanih člankov. Zlasti konec drame (Tugomerjevo zadnje volilo rojakom in Vrzina prerokovanja) zveni kot prava vojna napoved: po tisočletnem »drgetanju« bodo Nemci naposled poklicani na odgovornost. Skozi zgodovino – selektivno in tendenčno prevzeto iz Giesebrechta (1843) – torej Levstik in Jurčič govorita o se- danjosti: korenine konflikta med (modernima) nacijama projicirata v preteklost, da bi sonarodnjake motivirala, naj se uprejo germanizaciji in zatiralskim Nemcem, si povrnejo politično svobodo in, kot uči Grozdana, ohranijo etnično čistost. To spo- ročilo ni spravljivo, temveč je izrazito konfliktno: sožitje z Nemci ni mogoče, mo- žen je le boj na življenje in smrt. Nacionalistične napetosti pa so seveda vse prej kot sprejemljive za večnacionalni imperij, ki poskuša ohraniti notranjo koherenco. Problematičnosti Tugomerja so se protagonisti uprizoritve še kako dobro zavedali. Zato se je Dramatično društvo samoiniciativno zatekalo k samocenzuri in med drugim, kot je zapisal Tavčar, privleklo na dan »tiste stare Franke«. A zamenjava Nemcev s Franki na Wratschka ni naredila posebnega vtisa. Cenzor je pravilno ugotovil, da igra kljub kozmetičnim posegom ostaja »Tendenzstück« in ohranja prevratni potencial. Zato v primeru cenzure Tugomerja Wratschka ni mogoče ime- ti za tepca, kot je z referenco na Heineja nekoč namigoval Tavčar. Nasprotno, cenzor se je izkazal kot dober podanik c.-kr. veličanstva – skrben varuh reda v JiS_2024_1-2_FINAL.indd 146 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 146 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 147 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura monarhiji, ki jo, če se spomnimo besed barona Heina, na prelomu stoletja pretresa strahoten »prepir narodov«. A vendarle na koncu ostaja dejstvo, da Tugomer, nemara prva slovenska »klasič- na« gledališka igra, več desetletij ni smel na oder. V tem pogledu se je cesarska cenzura (oziroma njena ljubljanska izpostava) vnovič izkazala kot odločilni de- javnik v (krhkem) slovenskem literarnem sistemu. Svojo moč je nekoliko pozneje na podoben način izkazala še ob Cankarjevih Hlapcih. Tako sta dve temeljni deli slovenske dramatike ljubljansko premiero dočakali šele leta 1919 – torej po prvi svetovni vojni in razpadu dvojne monarhije – v novi jugoslovanski državi. Nobe- den izmed avtorjev ni dočakal uprizoritve. Zaključek Fran Levstik se ob Linhartu, Prešernu in Cankarju kaže kot ena izmed središčnih figur spopada slovenskih literatov s cenzuro v dolgem 19. stoletju. 8 Avtoritarni in samoljubni kolerik, »neuklonljivi upornik in bojevnik« (Ocvirk 1933: 11), ki ga je življenjska tragedija (nenehni konflikti, bolezen, omračitev) po smrti transfigurira- la v mučenika slovenskega narodnega gibanja, je hud cenzorski udarec prejel takoj na začetku literarne poti. Zatrtje Levstikove mladostnega prvenca v strogem smis- lu sicer ni akt uradne cenzure, a osupljivi uspeh obračuna z zbirko Pesmi razkriva, kako drastična je bila še sredi 19. stoletja moč sankcioniranja katoliške duhovšči- ne in kako zožen je bil njen horizont literarno sprejemljivega. Četudi cerkev že od terezijanske dobe ni imela neposredne cenzorske pristojnosti, je Globočniku in njegovim somišljenikom uspelo, da so bile Levstikove razmeroma nedolžne pesmi za celih dvanajst let »žive položene v grob« (Logar 1933: 145), močno prizadet pa je bil tudi njihov mladi avtor. Osrednji niz Levstikovih konfliktov z uradno cenzuro je sledil v šestdesetih letih 19. stoletja, ko so njegovi nacionalistični časopisni članki sprožili številne tiskov- ne pravde. Medtem ko mladoslovenski ideolog zaradi svojega brezkompromisne- ga pisanja nikdar ni pristal za rešetkami, je vedno znova povzročal hude preglavi- ce urednikom, ki so se otepali s tožbami, sodnimi obravnavami, globami in celo zapornimi kaznimi. Levstik je bil po tej plati za tožilce, ki so po odpravi pred- cenzure prevzeli nadzor nad tiskom, brez dvoma najbolj problematičen slovenski avtor svoje dobe. Rdeča nit omenjenih tiskovnih pravd je bil seveda nacionalizem, ki ga je cesarska cenzura poskušala krotiti z represijo in visokimi denarnimi ka- znimi – te pa so se za marsikateri časopis, denimo Levstikov in Vilharjev Naprej, izkazale kot usodne. V nasprotju s časopisnimi članki Levstikova literarna dela za avtorjevega življe- nja niso bila predmet uradne cenzure: edino resno soočenje kakega Levstikovega 8 Prim. pregledno poglavje o cenzuri v tem času (Dović 2020) in katalog ob nedavni razstavi v NUK (Dović 2023). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 147 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 147 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 148 Marijan Dović leposlovnega teksta z njo se je odvilo šele po njegovi smrti. Dolgoletno blokira- nje uprizoritve Tugomerja – igre, ki jo je ravno Levstikova redakcija prekovala v eksplozivni opus magnum slovenskega nacionalizma – bržkone lahko štejemo za najpomembnejšo zgodbo kranjske gledališke cenzure na prelomu stoletja. Boj slovenskih literatov za Tugomerja paradigmatično reprezentira emancipacijske te- žnje nastajajoče nacije – Slovencev, ki so se, če se še enkrat vrnemo k Levstikovi inkriminirani »Tujčevi peti«, v 19. stoletju naposled »prebudili in zavedli, da je ta zemlja naša« (Levstik 1961: 37). Viri Giesebrecht, Ludwig, 1843: Wendische Geschichten aus den Jahren 780 bis 1182. Erster Band. Berlin: Rudolf Gaertner. Gledališka 2023 = Mihurko Poniž, Katja (ur.): Gledališka cenzura in uprizoritve Dramatič- nega društva v Ljubljani (1873–1914). Digitalni repozitorij. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. https://sidih.github.io/cenzura/. (Dostop 16. 1. 2024.) Jurčič, Josip, 1876: Tugomer: Tragedija v 5 dejanjih. Ljubljana: Narodna tiskarna. Jurčič, Josip, 1960: Tugomer, Veronika Deseniška, Pesmi, Dodatek. Zbrano delo, 9. knjiga. Ur. Mirko Rupel. Ljubljana: DZS. Levstik, Fran, 1854: Pesmi. Ljubljana: Jožef Blaznik. Levstik, Fran, 1955: Dramatični spisi. Zbrano delo, 5. knjiga. Ur. Anton Slodnjak. Ljublja- na: DZS. Levstik, Fran, 1959: Politični spisi I, Dodatek. Zbrano delo, 8. knjiga. Ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: DZS. Levstik, Fran, 1961: Politični spisi II. Zbrano delo, 9. knjiga. Ur. Anton Slodnjak. Ljublja- na: DZS. Stenografični 1900 = Stenografični zapisnik sedme seje deželnega zbora kranjskega v Lju- bljani, 11. 4. 1900. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani (29. 12. 1899 do 5. 5. 1900). Ljubljana: Deželni odbor kranjski. 120–121. Literatura Anon., 1887 [Fran Levec]: Dr. Weitlof in naš list. Ljubljanski zvon 7/6. 383–384. Cvirn, Janez, 2010: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila«: Avstrijsko tiskovno pravo in slovensko časopisje (1848–1914). Režek, Mateja (ur.): Cenzurirano: Zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Ljubljana: Nova revija. 13–44. Domej, Teodor, 2023: Kratko življenje in konec časopisov Stimmen aus Innerösterreich in Slovenec. Dović, Marijan (ur.): Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju. Ljubljana: ZRC SAZU. 283–310. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610507468_14. Dović, Marijan, 2020: Slovenski literati in cesarska cenzura: izbrani primeri iz dolgega 19. stoletja. Vidmar, Luka (ur.): Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe. Ljubljana: Založba ZRC. 243–286. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 148 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 148 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 149 Nacionalistični »enfant terrible«: Levstik in cenzura Dović, Marijan, 2022: Bukovniki, cenzura in Drabosnjak, »poredni paur« iz Korotana. Sla- vistična revija 70/3. 373–388. DOI: https://doi.org/10.57589/srl.v70i3.4039. Dović, Marijan (ur.), 2023: Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne. Ljubljana: ZRC SAZU. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610507468. Globočnik, Damir, 2010: Pavliha 1870: Levstikov satirični list. Ljubljana: Slovenska matica. Globočnik, Damir, 2018: Prvi uredniki Slovenskega naroda. Teorija in praksa 55/4. 817–833. Kmecl, Matjaž, 1981: Fran Levstik. Ljubljana: Partizanska knjiga. Kordiš, Ivan, 2023: Dogodbe ob izdaji Kozlerjevega Zemljovida slovenske dežele in po- krajin. Dović, Marijan (ur.): Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju. Ljubljana: ZRC SAZU. 267–282. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610507468_13. Logar, Janez, 1933: Levstik v boju s prvaki. Logar, Janez in Ocvirk, Anton (ur.): Levstikov zbornik. Ljubljana: Slavistični klub. 133–275. Ocvirk, Anton, 1933: Levstikov duševni obraz. Logar, Janez in Ocvirk, Anton (ur.): Levsti- kov zbornik. Ljubljana: Slavistični klub. 7–132. Rupel, Mirko, 1960: Opombe. Jurčič, Josip: Tugomer, Veronika Deseniška, Pesmi, Doda- tek. Zbrano delo, 9. knjiga. Ljubljana: DZS. 263–336. Slodnjak, Anton, 1948: Opombe. Levstik, Fran: Pesmi 1854, Tonine pesmi, Franjine pesmi, Prvi časi, Dodatek. Zbrano delo, 1. knjiga. Ljubljana: DZS. 313–565. Slodnjak, Anton, 1955: Opombe. Levstik, Fran: Dramatični spisi. Zbrano delo, 5. knjiga. Ljubljana: DZS. 381–450. Slodnjak, Anton, 1959: Opombe. Levstik, Fran: Politični spisi I, Dodatek. Zbrano delo, 8. knjiga. Ljubljana: DZS. 319–444. Slodnjak, Anton, 1961: Opombe. Levstik, Fran: Politični spisi II. Zbrano delo, 9. knjiga. Ljubljana: DZS. 451–551. Smolej, Tone, 2023: »Dasiravno smo mesto Nemcev tiste stare Franke izvlekli na dan, vendar nismo našli milosti pri vladi.« Cenzura Tugomerja. Jež, Andraž (ur.): Slovenska literatura in umetnost v družbenih kontekstih. Obdobja 42. Ljubljana: Založba Univerze. 43–48. DOI: https://doi.org/10.4312/Obdobja.42.2784-7152. Trstenjak, Anton, 1892: Slovensko gledališče: Zgodovina gledaliških predstav in dramatič- ne književnosti slovenske. Ljubljana: Dramatično društvo. Ugrinović, Ana, 2001: Cenzura in prepoved gledališča. Diplomsko delo. Ljubljana: Akade- mija za gledališče, radio, film in televizijo, Univerza v Ljubljani. Vilhar, Miroslav, 1865: Žabjanke. Zagreb: Miroslav Vilhar. Žigon, Tanja, 2023: Tiskovne pravde na Kranjskem v šestdesetih letih 19. stoletja. Dović, Marijan (ur.): Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju. Ljubljana: ZRC SAZU. 311–333. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610507468_15. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 149 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 149 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 150 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 150 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Jožica Čeh Steger DOI: 10.4312/jis.69.1-2.151-163 Univerza v Mariboru 1.02 Filozofska fakulteta ROMAN O PODNEBNIH SPREMEMBAH MED ZNANSTVENO FANTASTIKO IN REALNIMI IZKUŠNJAMI 1 Na antropogene podnebne spremembe kot ekološki in družbeno-kulturni problem se od devetdesetih let prejšnjega stoletja intenzivneje odziva tudi literarna veda. Književnost o podnebni problematiki pripoveduje na estetski način, bralca nagovarja z zgodbami, v njem prebuja emocije, vabi ga k premi- sleku o vrednotah in okoljskem obnašanju. V pričujoči raziskavi se osredinjamo na roman o podnebnih spremembah. V okviru ekoloških žanrov zavzema pomembno mesto in se je v devetdesetih letih prej- šnjega stoletja najprej uveljavil v angleško-ameriškem jezikovnem prostoru. V svojo strukturo vklju- čuje prvine drugih žanrov, zlasti znanstvene fantastike in trilerja. V zadnjem času se od fantastičnih scenarijev odmika k tematizaciji realnih izkušenj s podnebnimi spremembami. Umestiti ga je mogoče v ekološki riziko narativ, kar je opisano na primeru romana Zgodovina čebel norveške pisateljice Maje Lunde. Podnebne spremembe so predstavljene tudi v romanih Na Klancu Tine Vrščaj in Primerljivi hektarji Nataše Kramberger. Ključne besede: podnebna fikcija, ekološki žanri, roman o podnebnih spremembah, ekološki riziko narativ Climate change novel between science fiction and reality Literary science, like other sciences, has since the 1990s been intensively responding to anthropogenic climate change in an environmental and socio-cultural context. Climate issues have in literature been narrated in an aesthetic manner, appealing to the reader through stories, stirring emotions in the reader, inviting the reader to reflect on certain values and to behave in an environmentally friendly manner. 1 Prispevek je nastal v okviru pilotnega projekta na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (NRP 3330-22-3514) Komuniciranje podnebne krize za uspešen prehod v zeleno družbo (ZELEN.KOM, 2022–2025), ki ga financira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije RS, in raziskoval- nega programa št. P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine, vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 151 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 151 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 152 Jožica Čeh Steger The present study focuses on a novel about climate change, which in the framework of the environmen- tal genre occupies a space of much importance and which in the 1990s initially gained popularity in the Anglo-American linguistic context. Its structure includes elements of other genres, especially those of science fiction and thrillers. Recently, however, it has distanced itself from fantastic scenarios, moving towards realistic encounters with climate change that can be classified as environmental risk narratives, as illustrated by the example of the novel Zgodovina čebel (The History of Bees) by the Norwegian author Maja Lunde. Climate change is also presented in the novels Na Klancu by Tina Vrščaj and Pri- merljivi hektarji by Nataša Kramberger. Keywords: climate fiction, environmental genres, novel on climate change, environmental risk nar- rative Uvod Ogromni požari na Krasu poleti 2022 in katastrofalne poplave, ki so zajele večji del slovenskega prostora v začetku avgusta 2023, pričajo, da posledice global- nih podnebnih sprememb niso znanstvena fantastika ali zgolj abstraktna napoved naravoslovcev za neko daljno prihodnost, ki jo lahko ignoriramo ali zmanjšujemo težo njenega pomena. V geološkem obdobju antropocena smo uničili energijsko ravnovesje na Zemlji. Če ne bomo spremenili svojega odnosa do okolja in misel- nosti, da predstavlja gospodarska rast gonilno silo razvoja, preti Zemlji uničenje, opozarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj v svoji knjigi Planet, ki ne raste (2017). Tudi Marcel Štefančič, jr., razlaga v knjižni izdaji esejev Kaj ne vidite, da gorimo! (2022) podnebne spremembe kot posledico neoliberalistične vrste kapita- lizma, pred bralcem razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja in piše o ka- pitalizmu kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Ka- tastrofalne posledice podnebnih sprememb so postale nova realnost, apokaliptična katastrofa pogorelega Krasa, ki potrebuje ponovno izgradnjo, pa nova metafora sodobnega sveta (Štefančič 2022: 21). Podnebne spremembe in podnebna fikcija Diskurz o podnebnih spremembah je v današnjem času sestavni del družbenega in kulturnega diskurza, h kateremu lahko pomembno prispeva tudi književnost, ki ima za tematizacijo antropogenih podnebnih sprememb, njihovih vzrokov, posledic in prognoz celotno območje fikcije, različne slogovne postopke in literarne žanre (Ze - manek 2018). Naloga podnebne fikcije ni posredovanje stvarnih informacij, a ker se literatura od drugih diskurzov razlikuje po svoji odprtosti, lahko s področja podneb- nih sprememb vključuje različna védenja, spoznanja, informacije, zarote, dvome, fantastične scenarije o prihodnosti in vse bolj tudi konkretne izkušnje s podnebnimi spremembami, ki jih čutimo kot vremenske ujme (sušo, vročinske valove, poplave, orkanski veter idr.), izumiranje rastlinskih in živalskih vrst idr. Literatura lahko pri- poveduje o podnebnih spremembah tudi na zabaven način, npr. s slogovnimi sred- stvi humorja in ironije. O dokaj abstraktni problematiki podnebnih sprememb nago- varja bralca na estetski način in s konkretnimi zgodbami, v njem prebuja emocije in JiS_2024_1-2_FINAL.indd 152 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 152 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 153 Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami ga vabi k premisleku o vrednotah in okoljskem obnašanju (Goodbody 2020). Podnebne spremembe imajo globalno razsežnost. S tem ko presegajo življenj- sko dobo posameznika ali več generacij, se izmikajo neposrednemu zaznavanju. Ljudje največkrat ne občutimo podnebnih sprememb, temveč vremenske pojave, o vzrokih zanje pa se tudi znanost ne more zmeraj natančno opredeliti. Faktor tveganja, s katerim je zaznamovan diskurz o podnebnih spremembah, ustvarja polemičnost, zagovornike, nasprotnike in dvomljivce. Lastnosti, kot so abstrak- tnost, globalnost, časovna in prostorska nedoločnost, deteritorialnost, tveganje, negotovost napovedi in polemičnost, povzročajo težave v znanstvenem in lite- rarnem komuniciranju podnebnih sprememb. Toda v primerjavi z znanstvenim diskurzom lahko podnebna fikcija vključi v svoje scenarije tudi tiste prvine, ki jih mora podnebna znanost izključiti. Literarni diskurz lahko tematizira konkretne izkušnje s podnebnimi spremembami v določenem prostoru, individualne zgodbe, različne refleksije, prognoze, tvegane napovedi, dvom, teorijo zarote, polemičnost idr. (Mayer 2015, 2018). Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se na antropogene podnebne spremembe, ki predstavljajo največji riziko globalne družbe, izraziteje odziva tudi književnost s pro - dukcijo podnebne fikcije, h kateri prištevamo različne umetnostne zvrsti, ki reprezen - tirajo podnebno problematiko, npr. filme, likovna dela s podnebno temo in predvsem književna dela, v katerih zavzema podnebje osrednjo vlogo ne le kot klimatološki, ampak tudi kot socialni, ekonomski, psihološki in moralni problem. Podnebna fikcija je določena zgolj tematsko in pogosto vsebuje prvine popularnih žanrov, zlasti disto - pičnega romana, znanstvene fantastike in trilerja (Goodbody 2020: 3‒4). Roman o podnebnih spremembah in prvine znanstvene fantastike Med ekološkimi zvrstmi in žanri narašča produkcija romana o podnebnih spre- membah. Uveljavil se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja najprej v angle- ško-ameriškem jezikovnem okolju in po letu 2000 doživel razcvet v evropskem prostoru (Goodbody 2020). V tematizaciji antropogenih podnebnih sprememb prikazuje roman o podnebnih spremembah različne scenarije podnebne sedanjosti in prihodnosti, od apoka- liptičnih, katastrofičnih napovedi do lahkotnejših, humornih, ironičnih, nostalgič- nih ubeseditev, vse bolj tudi realne zgodbe in izkušnje s prepoznanimi posledicami podnebnih sprememb, o katerih poročajo klimatologi. V scenarijih o oddaljeni podnebni prihodnosti imajo ključno vlogo prvine znan- stvene fantastike, dogajanje pa je lahko umeščeno tudi na druge planete, npr. v romaneskni trilogiji Mars (Red Mars, 1992, Green Mars, 1993, Blue Mars, 1996) znanega ameriškega pisatelja znanstvenofantastične podnebne fikcije K. S. Robin- sona, čigar vizije podnebne prihodnosti temeljijo tudi na znanstvenih ugotovitvah. V njegovi trilogiji Science in the Capital (Forty Signs of Rain, 2004, Fifty Degrees JiS_2024_1-2_FINAL.indd 153 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 153 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 154 Jožica Čeh Steger Below, 2005, Sixty Days and Counting, 2007) je podnebna problematika prikazana na podlagi realnih situacij in dogajanja v času, ki je navidezno sočasen s časom njihovega nastajanja. Pisatelj raziskuje v teh romanih preplet znanosti in politike v Washingtonu. 2 Podnebni problematiki pripisuje pomembno vlogo v nacionalni in mednarodni politiki. V slovenščino je preveden Robinsonov roman Ministrstvo za prihodnost 3 (2023) (The Ministry for the Future, 2020), ki pripoveduje, kako bodo podnebne spre- membe v bližnji prihodnosti strahovito vplivale na vse nas. Dogajanje je ume- ščeno v bližnje leto 2025, ko v Zürichu ustanovijo Ministrstvo za prihodnost, ki poskuša države po svetu prepričati k podnebnemu ukrepanju. Kmalu sledijo podnebne težave na celotnem planetu, obsežne vremenske ujme, ljudje, živali in rastline umirajo, morska gladina se dviguje, emisije ogljikovih delcev v zraku se povečujejo, vse več je podnebnih prebežnikov itd. Avtor izpisuje kritiko neolibe- ralnega kapitalizma, potrošništva, političnih odločitev, nacionalnih bank, zako- nodaje, bogatenja elit na račun pomanjkanja v preostalem svetu, ob tem ponuja tudi zamisli, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se ljudje spoprijeli z grozljivimi učinki antropocena. Ljudje smo odvisni od znanosti in tehnologije, politika bi mo- rala omejiti misije toplogrednih plinov, opustiti fosilna goriva, spremeniti poli- tično ekonomijo idr. Vključuje tudi bolj radikalne zamisli, npr. genski inženiring in zatemnitev Sonca. Pisatelj je prepričan, da smo naravo tako poškodovali, da jo moramo popraviti. Prihodnost bi morala temeljiti na vrednotah solidarnosti, pravičnosti in trajnostnem ravnovesju biosfere. Roman Ministrstvo za prihodnost prinaša strah in upanje pred bližnjo prihodnostjo, sklene pa se z dokaj optimistično vizijo spoprijemanja s podnebno krizo. V romanu o podnebnih spremembah se rade pojavljajo tudi prvine trilerja. Triler temelji na napeti zgodbi s srečnim koncem, polarizaciji dobrega in slabega, vklju- čuje teorijo zarote, distopične in utopične narative ter spolne stereotipe (Zemanek 2018: 43–44). V ekološkem trilerju 4 Der Zorn des Oktopus (2022) avtorjev Dirka Rossmanna in Ralfa Hoppeja je npr. tematizirano vprašanje, kdo lahko odloča o naši bližnji prihodnosti. Podnebna katastrofa je umeščena v leto 2029. Človeštvo zaradi podnebne krize trpi hudo pomanjkanje in se bori za golo preživetje. Pod- nebno zavezništvo velikih politično-ekonomskih sil želi preprečiti kaos in vojno zaradi lakote s pomočjo superračunalnika. Toda ta se znajde v rokah obsedenega kriminalca. Svet lahko rešita le dva človeka, nižji uslužbenec in živahna milijonar- ka, pri tem sta oba zasledovana in v veliki nevarnosti. 2 Strnjena in posodobljena izdaja omenjenih romanov, podprta z najnovejšimi podnebnimi raziskava- mi, je dostopna tudi v njegovi knjigi z naslovom Green Earth (2015). 3 Prevedla ga je Alenka Ropret. 4 Prim. npr. tudi Matthew Glass: Ultimatum (2009), Sven Böttcher: Prophezeiung (2021), Wolf Har- lander: Schmelzpunkt (2022). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 154 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 154 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 155 Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami Roman o podnebnih spremembah v kontekstu realnih izkušenj Podnebni raziskovalec Mike Hulme trdi, da je naloga podnebnih raziskav poka- zati, kako naj živimo z negotovostjo, ki jo prinašajo podnebne spremembe. Nanj se sklicuje Benjamin Bühler (2016: 180) in predlaga, da mora temu slediti tudi ekološka literarna veda, kar pomeni, da se mora odmakniti od poenostavljenih in katastrofičnih scenarijev podnebne problematike, preiti v tematizacijo teoretske refleksije in zgodovinskega razvoja podnebnih sprememb ter pokazati na njihovo kompleksnost in slepe pege sodobne diskusije. Sylvia Mayer (2018) ugotavlja, da je po letu 2000 v romanu o podnebnih spre- membah opaziti premik od katastrofičnih in apokaliptičnih scenarijev v daljni pri- hodnosti k tematizaciji individualnih, konkretnih zgodb o posledicah podnebnih sprememb v sedanjosti ali bližnji prihodnosti (npr. Flight Behavior (2012) Barbare Kingsolver). Sodobni roman o podnebnih spremembah je določen tematsko, po- sega po raznovrstnih slogovnih postopkih in se naslanja na različne zvrsti, žanre in konvencije. Vključuje lahko prvine družinskega, razvojnega in konverzacijske- ga narativa, montaže, alegoričnosti, nostalgičnosti, ironije idr. Med protagonisti se vse pogosteje pojavljajo naravoslovci, ekologi, biologi, glaciologi, podnebni aktivisti, čebelarji, kmetje idr., ki konkretizirajo osebno izkušnjo s podnebnimi spremembami. Protagonist romana EisTau 5 (2011) Ilije Trojanova, nemški glaci- olog Zeno Hintermeier, je dolga leta predano raziskoval alpski ledenik in čustveno prizadeto doživljal njegovo smrt. Po izgubi svojega ledenika se je kot strokovni vodja pridružil turistični ekspediciji na Antarktiko, zapadel v vse večjo resignacijo in doživel razpad tudi na osebni ravni. Zgodba o turističnem potovanju na Antar- ktiko se prepleta z glaciologovimi dnevniškimi zapiski, ki vsebujejo fragmente ladijskih objav, medijskih poročil, elegično obarvane spominske opise o njegovem intimnem življenju in izginjanju ledenika. Protagonist razglablja o ekonomskih, vojaških in ekoloških nevarnostih, ki pretijo Antarktiki, kritično presoja medijsko poročanje in ekološki turizem. Vsa opozarjanja na nevarnost podnebne katastrofe se mu zdijo brezplodna, s tajanjem polarnega ledu drvi svet v neizbežno podnebno katastrofo. Roman tematizira pesimistično izkušnjo podnebnih sprememb z vidika resigniranega znanstvenika, pripoveduje o dvomu in nemoči posameznika, da bi v okolju plenilske logike lahko preprečil podnebno katastrofo. Roman o podnebnih spremembah kot ekološki riziko narativ Podnebne spremembe predstavljajo globalni riziko našega časa, posledice že obču- timo in bodo po napovedih klimatologov vse hujše, npr. taljenje ledenikov, tajanje permafrosta, dvigovanje morske gladine, zakisanost morja, ekstremni vremenski pojavi, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst idr. Nanje se po svoje odziva tudi podnebna fikcija. Sylvia Mayer (2018: 43) je roman o podnebnih spremembah uvrstila v ekološki žanr riziko narativa, ki se v primerjavi s časovno-prostorsko in 5 V slovenskem prevodu je izšel pod naslovom Tajanje (2013). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 155 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 155 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 156 Jožica Čeh Steger družbeno konkretizirano katastrofo osredinja na predvidevanje katastrofe in pušča povsem odprto, ali se bo v resnici zgodila ali ne. Literarne osebe v romanu o podnebnih spremembah razpolagajo z različnim vé- denjem o podnebju, nastopajo podnebni dvomljivci, zarotniki, zagovorniki in nasprotniki podnebnih sprememb, med njimi prihaja do polemičnosti, nasprotij, razhajanj ipd. Znanstveno in literarno komuniciranje podnebnih sprememb ima nekatere lastnosti, značilne za riziko narativ, kot so abstraktnost, faktor tvega- nja, prostorska in časovna neopredeljenost, negotovost, polemičnost idr. Podneb- ne spremembe so prostorsko in časovno težko dojemljivi fenomeni, presegajo obdobje človeškega življenja ali celo več generacij. Naravoslovci jih ne morejo natančno napovedati, kar povzroča polemične odzive, zavračanje, sprejemanje, dvom, teorijo zarote idr. Globalna razsežnost podnebnih sprememb zahteva obli- kovanje planetarne zavesti in drugačno razumevanje lokalnega prostora. Ursula K. Heise (2010) razlaga lokalni prostor kot deteritorij. Ta je določen z globalnimi in s transnacionalnimi ekološkimi silami ter povezavami. Primer lokalnega prostora v smislu deteritorija je ubeseden v romanu Flight Behavior (2012) Barbare Kingsol- ver, ki vsebuje tudi prvine razvojnega romana. Protagonistka, 28-letna farmarka Delarobia iz zvezne države Tennessee (ZDA), doživi konkretno izkušnjo podneb- nih sprememb ob odkritju množice metuljev monarhov v gorski pokrajini Apalači, kjer vremenske razmere ne dopuščajo njihovega preživetja, dogajalni prostor pa postane z njihovim prihodom deteritorij, podvržen vplivom podnebnih sprememb. Protagonistka si nenavaden prihod metuljev najprej razlaga kot religiozno svarilo in nato v družbi naravoslovcev postopoma sprejme njihovo razlago, da so metulji spremenili svojo migracijsko pot zaradi podnebnih sprememb. Roman o podnebnih spremembah kot ekološki riziko narativ se naslanja na raz- lične žanre, literarne zvrsti in konvencije, vsebuje lahko prvine detektivke, krimi- nalke, pastorale, distopičnega, pikaresknega, razvojnega romana, spekulativne fik- cije, znanstvene fantastike idr. (Heise 2010; Mayer 2018). Na razpolago ima vse možnosti fikcije in lahko vključuje tiste dimenzije podnebnih izkušenj, ki jih mora naravoslovni diskurz izključiti. Podnebne spremembe inscenira večplastno, odmi- ka se od apokaliptično-alarmnega načina pisanja, implicira preseganje ekoloških nevarnosti, usmerja se v pripovedni način, ki upošteva trajanje ekološke krize, prinaša scenarije individualnih, konkretnih izkušenj s podnebnimi spremembami v sedanjosti ter raznovrstnost ekoloških, socialnoekonomskih, psiholoških, moral- no-etičnih problemov, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Romani o podnebnih spremembah se razvrščajo v riziko narativ predvidevanja/ pričakovanja katastrofe (risk narratives of anticipation) in v riziko narativ kata- strofe (risk narratives of catastrophe) (Mayer 2018: 222). V prvi tipološki skupini se nahajajo romani, ki sicer predvidijo globalni podnebni kolaps za prihodnost, vendar so povsem osredinjeni na dogodke v bližnji prihodnosti ali sedanjosti, ki že kažejo prve znake podnebnih sprememb. V zvezi s podnebnimi spremembami tematizirajo negotovost, dvom, polemičnost idr. Obravnavajo različne podnebne JiS_2024_1-2_FINAL.indd 156 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 156 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 157 Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami teme, podobnost pa obstaja v reprezentaciji literarnih figur in prostora. Literarne osebe pripadajo različnim socialnim okoljem, imajo različen odnos do podneb- nih sprememb in razpolagajo z različnim védenjem o njih. Kot protagonisti na- stopajo naravoslovci, klimatologi, glaciologi, biologi, kmetje, podnebni aktivisti idr. Lokalni dogajalni prostori postanejo pod vplivom čezregionalnih in globalnih podnebnih sprememb deteritoriji. Avtorji posegajo po prvinah razvojnega roma- na, znanstvene fantastike, alegoričnosti, elegičnosti, ironije idr., niso pa napisa- ni več v smislu apokaliptičnega alarma. Podnebne spremembe so reprezentirane kot znak trajajoče podnebne krize, vendar romani vsebujejo tudi žarek upanja. V to tipološko skupino lahko uvrstimo romaneskno trilogijo Science in the Capital (2004, 2005, 2007) K. S. Robinsona, Solar (2010) Iana McEwana, Flight Behavi- or (2012) Barbare Kingsolver idr. (Mayer 2018: 225). V riziko narativ katastrofe (risk narratives of catastrophe) se uvrščajo romani o podnebnih spremembah, ki inscenirajo podnebno katastrofo v daljni prihodnosti in pripovedujejo o strašljivih ekoloških, socialnoekonomskih, političnih in kultur- nih posledicah podnebnih sprememb, o propadlih socialnih in političnih sistemih, temelječih na fosilnih gorivih, dramatičnih spremembah človeškega življenja, ob- sežnem izumrtju živalskih in rastlinskih vrst idr. Tudi ta skupina romanov pro- storsko in časovno konkretizira globalne podnebne spremembe, prinaša pa ka- tastrofične variante prihodnosti, ki v sodobnih podnebnih modelih nastopijo kot možna resničnost. Tematizirajo lahko tudi čas pred podnebnim kolapsom, npr. v obliki spominskih reminiscenc. Oba tipa romana o podnebnih spremembah teme- ljita na realističnem modusu pisanja in upoštevata izkušnje bralcev s podnebnimi spremembami. Riziko narativ katastrofe posega v večji meri po distopičnih pri- povednih prvinah, vendar ne oblikuje apokaliptičnega scenarija prihodnosti. Pod- nebne spremembe so prikazane kot trajanje, literarnih oseb, ki bi širile vedenje o podnebnih spremembah, tukaj ni več. Manjka tudi utopični element, da je mogoče s podnebnimi predpisi preprečiti podnebno katastrofo. V to skupino romanov se npr. uvrščata T. C. Boyle: A Friend of the Earth (2000), Naomi Oreskes in Erik M. Conway: The Collapse of Western Civilization (2014) (Mayer 2018: 225). Roman Zgodovina čebel Maje Lunde kot primer ekološkega riziko narativa V romanu Zgodovina čebel norveške pisateljice Maje Lunde 6 se prepletajo tri dru- žinske zgodbe. Dogajanje se širi na več celin in zajema čas od srede 19. do konca 21. stoletja. Vse tri zgodbe so povezane s čebelami, izhajajo iz konkretnega, real- nega pripovednega načina, vključujejo prvine družinskega in razvojnega romana pa tudi distopične in katastrofične scenarije. Fiktivna zgodba mlade matere Tao, ročne opraševalke sadnega drevja na Kitajskem, je umeščena v ne tako daljno pri- hodnost, v leto 2098, zgodba Angleža Williama, biologa in prodajalca semen, se dogaja v letu 1852, zgodba kmeta in komercialnega čebelarja Georgea iz ZDA pa v letu 2007. Prostorsko-časovna razsežnost romana implicira ohranjanje čebelarske 6 Po nemškem prevodu Die Geschichte der Bienen (2015) ga je v slovenščino prevedla Neža Kralj. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 157 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 157 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 158 Jožica Čeh Steger tradicije iz roda v rod, svetovno razširjenost čebelarjenja in globalno problematiko izumiranja čebel tudi zaradi podnebnih sprememb. William, po izobrazbi biolog, se je ob preučevanju Huberjevega 7 panja z gorečo vnemo lotil načrta za izdelavo novega čebeljega panja, ki bi omogočil pridelavo čistejšega medu. Študij čebelarske literature in pogovori z nekdanjim profesorjem omogočijo vključitev diskusij o čebelah in čebelarstvu, spornih teorijah in praksah čebelarjenja, zgodovinskem razvoju čebeljih panjev, posameznih izumiteljih, lju- biteljskih čebelarjih idr. Zgodba odpira dvom o neizpodbitnosti strokovnih razi- skav, odkriva zablode in stranpoti strokovnjakov, intelektualcev, njihov pohlep po slavi in hitrem uspehu, a tudi razočaranje in neuspeh. William Savage predstavlja lik problematičnega, v stroki ne dovolj razgledanega biologa, ki ga pri raziskovanju vodijo želja po slavi, lastnem dokazovanju in iz- boljšanju gmotnega položaja družine. Njegove risbe za čebelji panj ne pomenijo novega izuma, saj je podoben načrt pred njim izdelal že poljski čebelar. Kljub velikemu razočaranju, da se mu ni uspelo vpisati v zgodovino izumiteljev, njegovo delo ni bilo zaman, saj je pri hčerki prebudil zanimanje za čebele in tako omogočil nadaljevanje družinske čebelarske tradicije. Zgodba o ameriškem kmetu in čebelarju Georgeu z začetka 21. stoletja pripo- veduje o konkretni izkušnji uporabe čebel v komercialne namene in njihovem izumiranju. George se iz ekonomskih razlogov prilagodi komercialnemu čebelar- jenju in svoje čebelje panje s kamionom prevaža po zveznih državah Amerike za opraševanje na velikih plantažnih nasadih monokultur. Doživi izginotje čebel in gospodarski polom. Bil je eden izmed prvih ameriških kmetov in čebelarjev, ki jih je prizadel kolaps čebel, vendar ni obupal, nabavil je nove panje in čebelaril v manjšem obsegu. S sinom Thomasom sta prešla na ekološko kmetovanje in če- belarjenje. Sin je nadaljeval očetovo tradicijo in se prilagajal naravi. Čebel ni več prevažal naokoli za opraševanje plantažnih nasadov, pustil jim je toliko medu, kot so ga same potrebovale za preživetje, a vendar zmeraj znova doživljal umiranje čebel. Nazadnje je moral kmetijo prodati. Na podlagi lastnih izkušenj s kmetova- njem in čebelarjenjem je napisal knjigo Zgodovina čebel z letnico izida 2037 in vanjo vključil risbe čebeljega panja svojega prednika Williama Savagea iz leta 1852. Individualna izkušnja ameriškega čebelarja daje vedeti, da ni preprostih in nedvoumnih rešitev za čebele oziroma naravo na eni in kmetijstvo na drugi strani. Napovedi popolnega kolapsa čebel in človeštva v bližnji prihodnosti je pridružen tudi kanček upanja za prilagajanje naravi in sobivanje z ekološko krizo. Zgodba 28-letne Kitajke Tao, ročne opraševalke sadnih dreves na velikih planta- žah, je umeščena v leto 2098, v čas, ko naj bi se že zgodil globalni kolaps čebel. Protagonistka poroča, da na Kitajskem že sto let ročno oprašujejo sadna dreve- sa. Doživi odvzem triletnega sina, potem ko se je onesvestil na prepovedanem 7 Švicarski čebelar François Huber (1750‒1831) je leta 1789 izumil listni panj, ki je pomenil velik korak v razvoju čebelarstva. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 158 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 158 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 159 Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami območju sredi gozda, kjer je oblast v strogo zavarovanem rastlinjaku eksperimen- tirala z novimi rastlinami, odpornimi na škodljivce, in nadzirala čebele. Mlada mati po dolgem iskanju otroka v pekinških bolnišnicah izve, da je mrtev. V njeni zgodbi so prepoznavne prvine razvojnega romana. Z raziskovanjem terena in pre- biranjem strokovne literature o čebelah se dokoplje do spoznanja, kaj se je dogaja- lo v zagrajenem območju gozda, kjer je otroka pičila čebela in je nato umrl zaradi alergije na čebelji pik. V Kitajkino zgodbo so vključeni tudi katastrofični scenariji. Globalna katastrofa izginotja čebel je sicer umeščena v bližnjo prihodnost, a z vidika pripovedovalke s konca 21. stoletja se je že zgodila in je konkretizirana. Za ustvarjanje realističnega načina pripovedovanja, iluzije verjetnosti, prostorske in časovne konkretizacije je uporabljen dokumentarni postopek. Pripovedovalka poroča o globalnem kolapsu čebel, o vzrokih zanj, življenju pred katastrofo in po njej na podlagi fiktivnih pi- snih virov, vključno z omenjeno knjigo Zgodovino čebel, vendar se opira tudi na strokovne podatke. Poroča, da se je o kolapsu čebeljih družin začelo govoriti med letoma 2006 in 2007, ko se je v največjem obsegu pojavil v ZDA, čeprav so čebele v Sečuanu izginile že v 80. letih prejšnjega stoletja. Literarni diskurz o vzrokih za kolaps čebeljih družin v letu 2007 vsebuje prvine negotovosti, nepreciznih izjav in domnev, kar je ena od značilnosti riziko narativa. Fikcijsko besedilo seveda ni zavezano preverljivosti zunajbesedilne resničnosti, vendar avtorica v dodatku v knjigi navede tudi številna strokovna dela, iz katerih je črpala podatke. Stroka ne more zagotoviti preciznih odgovorov o kolapsu čebeljih družin, postreže le z možnimi vzroki, med katerimi navaja pesticide, zastrupljeno zemljo, virusne bolezni, monokulturno poljedelstvo in podnebne spremembe. V sušnih obdobjih rastline ne cvetijo, zato čebelam primanjkuje hrane in medičine, njihovo počasno umiranje se dogaja tudi v dolgih obdobjih dežja in mrzle zime. Pripovedovalka nadalje razlaga, da so leta 2013 najprej v Evropi, nato tudi drugod začasno prepovedali nekatere vrste sredstev za zatiranje rastlinskih škodljivcev. Nekateri znanstveniki so trdili, da strupi vplivajo na navigacijski sistem čebel in preprečijo, da bi se vrnile v panj, drugi so pisali, da so za njihov pogin krivi strupe- ni insekticidi, ki prizadenejo živčevje majhnih žuželk. Škodljivci so uničili poljske pridelke, sledilo je pomanjkanje hrane, čebele pa so še naprej izumirale. Spet drugi so zatrjevali, da so umirale zaradi strupov v zemlji, njihovo umiranje je povzročala tudi pršica varoja. Prepoved škropljenja z nevarnimi pesticidi, ki je veljala kot previdnostni ukrep, so po preskusni dobi znova odpravili. Toda čebele niso mogle slediti podnebnim spremembam in monokulturnemu kmetijstvu. Protagonistka nadalje poroča o katastrofalnih posledicah izumiranja čebel. Ker ni bilo opraševalcev, so cvetoča polja in sadna drevesa ostala brez plodov. V prvih desetletjih 21. stoletja je prišlo do pomanjkanja osnovnih pridelkov. Ker ni bilo mogoče pridelati dovolj krme za živino, se je v 30. letih zgodil drastičen upad mesne industrije, mleka in mlečnih izdelkov. Zaradi pomanjkanja opraševalcev JiS_2024_1-2_FINAL.indd 159 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 159 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 160 Jožica Čeh Steger ni bilo več mogoče pridelovanje oljnih rastlin, sledilo je pomanjkanje biogoriva, ljudje so se bili prisiljeni vrniti k neobnovljivim virom energije, kar je povzro- čilo globalno segrevanje Zemlje. Kolaps čebel je dobil globalne razsežnosti, v ZDA je povzročil svetovno prehransko krizo, iz Amerike se je širil v Evropo in Azijo, zadnja je bila leta 2028 na vrsti Avstralija. Okužbe naj bi se tja prenesle z letalskim prometom, uvozom delovnih oblačil iz Južne Koreje ali z gnojili. Na Kitajskem so že od 80. let prejšnjega stoletja opravljali ročno opraševanje rastlin in sadnih dreves. Tudi poskusi reševanja izumiranja čebel so bili različni. Čebelarjem je do do- ločene mere uspelo zatreti pršico varoja. Ko so ponovno prepovedali pesticide, so škodljivci povsem uničili poljščine. Ponekod so se vračali k večkulturnemu kmetijstvu in med polji zasadili cvetlične grede. Angleški znanstveniki so posku- sili razviti gensko spremenjene rastline s feromonom škodljivcev, ki ga izločajo žuželke za opozarjanje drugih žuželk na nevarnost, in zatrjevali, da feromoni 8 ne bodo škodili čebelam. Okoljevarstveniki so zaman opozarjali na nevarnost za čebele. Gensko spremenjene rastline so zavzele ves svet in odganjale žuželke. Čebele so čedalje hitreje umirale, a znanost ni mogla nedvoumno dokazati, ali so se zares odzvale na feromon. V istem času so izumirali tudi čmrlji in divje čebe- le. Opraševanje rastlin z različnimi vrstami muh se ni obneslo. Pripovedovalka zaključi svoje poročanje, sklicujoč se na fiktivni članek, ki ga prebira v knjižnici, da leta 2045 na svetu ni bilo več nobene čebele. Katastrofičnim napovedim sledi bolj optimističen konec, ki nakazuje opustitev plantažnih nasadov, trajnostni način kmetovanja in vrnitev čebel. Tematizacija podnebnih sprememb v romanih Na klancu Tine Vrščaj in Pri- merljivi hektarji Nataše Kramberger Roman o podnebnih spremembah v slovenski književnosti še ni izraziteje za- stopan. Podnebne teme prihajajo do izraza npr. v žanrsko hibridnem romanu Na Klancu (2022) pisateljice Tine Vrščaj, ki pripoveduje o življenju mlade družine in vsebuje prvine družinskega, vzgojnega ter ekološkega romana. Partnerja, Eva in Gregor, živita z majhnima hčerkama v podeželski hiši na Klancu. On je zasvojen s tehnologijo in prepričan, da je z njo mogoče obvladati vse sile narave, ona je po izobrazbi biologinja in pogosto razmišlja o okolju ter podnebnih spremembah. Na ozadju medgeneracijskih problemov, različnih pogledov na okolje in tehnologijo se njuni odnosi vse bolj krhajo, on zapusti družino, ona se nato z deklicama pre- seli v Ljubljano k svoji materi in si poišče službo. Ves čas ekološko ozavešča tudi hčerki. Doma se prehranjujejo z lokalno pridelano rastlinsko hrano, navaja ju na skrbno ločevanje odpadkov, na balkonu imajo tudi lasten kompostnik. Z njima 8 Matjaž Kmecl (2008: 73) opiše feromonsko vabo kot eno od oblik uničevanja drevesnih škodljivcev. Gre za samičji spolni hormon v gumijasti kapsuli na lepljivi plošči, ki privlači samce z vonjem po spolnosti. Postopek poteka sicer brez zastrupljanja okolja, avtor pa opozori na moralno-etično prob- lematiko tovrstnega početja, saj so živalce zavedene in umirajo v zmedenosti od ljubezenske strasti. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 160 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 160 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 161 Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami hodi na dolge sprehode v naravo, v gozdu opazujejo divja odlagališča odpadkov, na poti požgano travo od uporabe pesticidov, razpokano zemljo od suše, na trav- nikih in njivah razlito gnojnico, ki pronica v podtalnico, doživijo hudo neurje in poplavo. Ob teh prizorih jima na razumljiv način razlaga o kopičenju toplogrednih plinov v ozračju in segrevanju Zemlje, onesnaževanju in zastrupljanju vodnih vi- rov, ozračja in prsti. Vse to v deklicah prebudi tudi domišljijske zamisli, kako omiliti podnebne spremembe, poskrbeti za čistejše okolje in živeti v sozvočju z naravo. Eva kot biologinja načrtno zbira slikovno gradivo o škodljivih posegih v okolje, izginjanju rastlinskih in živalskih vrst, razmišlja o brezbrižnosti ljudi do okolja in na podlagi lastnih izkušenj načrtuje predavanja o okoljski oziroma pod- nebni problematiki. Slednje je v romanu z uporabo otroške perspektive ubesedeno tudi na lahkotnejši in humoren način. Deklici bi npr. Zemlji zbili vročino, tako da bi ji postavili šotor, jo ohladili v hladilniku ali oblivali z mrzlo vodo. Ekološke teme izstopajo tudi v generacijsko in avtobiografsko zasnovanem ro- manu Primerljivi hektarji (2017) pisateljice Nataše Kramberger, napisanem v ži- vem, slogovno izbrušenem jeziku, polnem presenetljivih, igrivih domislic, lirskih vložkov, ljudske modrosti, humorja in ironije. Protagonistka je podobno kot pisa- teljica moderna, svetovljanska ženska, ki združuje preteklost s sedanjostjo, tradi- cijo s sodobnostjo, kulturo z naravo in umetnost s kmetovanjem. Svoje življenje usklajuje med Berlinom in Jurovskim Dolom. Povsod je okoljsko angažirana, v Berlinu se zavzame za ohranitev dreves v parku, v domači vasi odločno nasprotu- je izgradnji bencinske črpalke v bližini vodnega vira. Ko se loti ekološkega kme- tovanja, naleti na številne ovire; ne spozna se na kmetovanje, fizično se izčrpava, nima pravega orodja in mehanizacije, deležna je posmehovanja sorodnikov, so- sedov in uradnikov, velike težave ima s kmetijsko birokracijo, opraviti mora raz- lične tečaje idr. Pridelek ji uničujejo pogoste vremenske ujme, sooči se z dolgim sušnim obdobjem, deževjem, orkanskim vetrom in spomladansko pozebo. Škodo v nasadu sliv ji povzroča tudi divjad, v ječmenu se je zarasel plevel, v krošnjah zrelih hrušk je vse polno sršenov, blizu hiše razkrije veliko odlagališče nevarnih odpadkov. Vse te težave jo občasno spravljajo v obup, a jih zmeraj znova prema- ga in vztraja. Ekološko ozaveščena protagonistka se pretanjeno vživlja v naravo, razume pomen ekološkega kmetovanja, prehranske samooskrbe in trajnostnega kmetijstva. Preroška napoved njene babice o vse hujših podnebnih spremembah v prihodnosti pa že postaja kruta realnost našega časa. V svoji najnovejši knjigi Kdo bo z mano prosil za dež? (2023), v žanrskem hibridu med poezijo, pripo- vedjo in esejem, Nataša Kramberger, sklicujoč se na katastrofične poplave, ki so prizadele Slovenijo poleti 2023, razmišlja o nujnosti človekovega prisluškovanja naravi in ključnem pomenu trajnostnega kmetijstva za globalno ekološko ravno- vesje. Z omenjeno knjigo, ki je pod naslovom Mauerpfeffer (2023) vzporedno izšla tudi v nemškem prevodu, je pisateljica gostovala na Frankfurtskem knjiž- nem sejmu 2023 ‒ Satovje besed. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 161 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 161 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 162 Jožica Čeh Steger Sklep Globalna razsežnost antropogenih podnebnih sprememb ni le ekološki, ampak tudi družbeno-kulturni problem. Vse od nastanka modernih ekoloških gibanj, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, imajo okoljski narativi pomembno mesto v družbi, politiki, gospodarstvu in kulturi. Iz zavesti o globalni ekološki krizi so nastale tudi ekološko orientirane smeri, npr. ekokritka, ki se je v devetdesetih le- tih prejšnjega stoletja uveljavila najprej po angleško-ameriških univerzah (Bühler 2016). V istem času se je v angleško-ameriškem jezikovnem prostoru v okviru podnebne fikcije etabliral tudi roman o podnebnih spremembah. Kot hibridni eko- loški žanr doživlja v evropskem prostoru vse večjo produkcijo (Goodbody 2020). V kontekstu vse bolj otipljivih posledic podnebnih sprememb se odmika od znan- stvenofantastičnih podnebnih scenarijev k reprezentacijam konkretnih izkušenj s podnebnimi spremembami v sedanjosti. Uveljavlja se kot ekološki riziko narativ, kot npr. roman Zgodovina čebel Maje Lunde, ki izhaja iz realističnega pripovedne- ga modusa, konkretnih izkušenj protagonistov s čebelami in čebelarjenjem, repre- zentira kolaps čebel kot globalni problem, negotovost in polemičnost strokovnih spoznanj, vključuje katastrofične scenerije o koncu čebel in človeštva v bližnji prihodnosti in se konča s kančkom upanja za preživetje obojih ob trajnostnem razumevanju narave. Viri Böttcher, Sven, 2011: Prophezeiung: Thriller. Köln: Kiepenheuer & Witsch. Boyle, T. C., 2000: Friend of the Earth. New York: Viking Books. Glass, Matthew, 2009: Ultimatum. Atlantic Books Ltd. Harlander, Wolf, 2022: Schmelzpunkt. Hamburg: Rowohlt Taschenbuch. Kingsolver, Barbara, 2012: Flight Behavior. New York: Faber & Faber. Kmecl, Matjaž, 2008: Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret. Spomini na skrivne ljubezni. Ljubljana: Študentska založba. Kramberger, Nataša, 2017: Primerljivi hektarji: Pripoved o setvenem koledarju. Ljubljana: LUD Literatura. Kramberger, Nataša, 2023: Kdo bo z mano prosil za dež? Novo mesto: Goga. Kramberger, Nataša, 2023: Mauerpfeffer. Berlin: Verbrecher. Prev. Liza Linde. Lunde, Maja, 2015: Die Geschichte der Bienen. Pössneck: BTB. Prev. Ursel Allenstein. Lunde, Maja, 2016: Zgodovina čebel. Tržič: Učila. Prev. Neža Kralj. McEwan, Ian, 2011: Solar. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. Miriam Drev. Oreskes, Naomi in Conway, Erik M., 2014: The Collapse of Western Civilization. New York: Columbia University Press. Robinson, Kim Stanley, 1992: Red Mars. London: Harper Collins. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 162 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 162 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 163 Roman o podnebnih spremembah med znanstveno fantastiko in realnimi izkušnjami Robinson, Kim Stanley, 1993: Green Mars. New York: Spectra/Bantam Dell/Random House. Robinson, Kim Stanley, 1996: Blue Mars. New York: Spectra/Bantam Dell/Random House. Robinson, Kim Stanley, 2004: Forty Sings of Rain. The Science in the Capital 1. London: Harper Collins. Robinson, Kim Stanley, 2005: Fifty Degrees Below. The Science in the Capital 2. London: Harper Collins. Robinson, Kim Stanley, 2007: Sixty Days and Counting. The Science in the Capital 3. London: Harper Collins. Robinson, Kim Stanley, 2015: Green Earth. New York: Del Rey Books. Robinson, Kim Stanley, 2020: The Ministry for the Future. A Novel. London: Orbit Books. Robinson, Kim Stanley, 2023: Ministrstvo za prihodnost. Ljubljana: Sanje. Prev. Alenka Ropret. Rossmann, Dirk in Hoppe, Ralf, 2021: Der Zorn des Oktopus. Köln: Lübbe. Štefančič, Marcel, 2022: Kaj ne vidite, da gorimo! Eseji o neoliberalnem krematoriju in smrti podnebja. Ljubljana: UMco. Trojanov, Ilija, 2011: EisTau. München: Carl Hanser. Trojanov, Ilija, 2013: Tajanje. Ljubljana: Študentska založba. Prev. Mojca Kranjc. Vrščaj, Tina, 2022: Na Klancu. Ljubljana: Cankarjeva založba. Literatura Bühler, Benjamin, 2016: Ecocriticism. Grundlagen, Theorien, Interpretationen. Stuttgart: J. B. Metzler. Goodbody, Axel, 2020: Was ist Climate Fiction? Kurzvortrag [Text of an online talk for the Berlin Climate Fiction Festival, 4 December 2020]. https://agoodbody.online/files/Was%20 ist%20Climate%20Fiction.pdf. (Dostop 30. 11. 2023.) Heise, K. Ursula, 2010: Nach der Natur: Artensterben und die moderne Kultur. Berlin: Suhrkamp. 9‒20. Kajfež Bogataj, Lučka, 2017: Planet, ki ne raste. Ljubljana: Cankarjeva založba. Mayer, Sylvia, 2015: Klimawandelroman. Dürbeck, Gabriele in Stobbe, Urte (ur.): Ecocri- ticism: Eine Einführung. Köln: Böhlau. 233‒244. Mayer, Sylvia, 2018: Literarische Umwelt-Risikonarative. Zemanek, Evi (ur.): Ökologi- sche Genres. Naturästhetik – Umweltethik – Wissenspoetik. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. 211‒228. Zemanek, Evi, 2018: Ökologische Genres und Schreibmodi. Naturästhetische, umweltethi- sche und wissenspoetische Muster. Zemanek, Evi (ur.): Ökologische Genres. Naturästhetik – Umweltethik – Wissenspoetik. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. 9‒56. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 163 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 163 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 164 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 164 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 III. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 165 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 165 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 166 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 166 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Aleksander Skaza DOI: 10.4312/jis.69.1-2.167-169 zaslužni profesor 1.04 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta STAROSTA SLOVENSKE SLA VISTIKE MATJAŽ KMECL Vsestranski kulturni delavec, slavist Matjaž Kmecl, letos ne praznuje samo čas- titljivega jubileja devetdesetletnika, ampak tudi drugi častitljivi jubilej – enain- sedemdesetletnico nepretrgane povezanosti s slavistiko in slavističnim oddelkom Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ko je postal patriarh slovenske slavi- stike, kot smo to v najinih daljnih študentskih letih rekli profesorju Rajku Nah- tigalu, ko smo spoštljivo jemali v roke njegove znamenite Slovanske jezike in ga srečevali, kako spokojno prihaja v slavistični kabinet v Narodni in univerzitetni knjižnici. Sodobnost takega spoštljivega naziva in temu ustreznega odnosa do častitljivega profesorja – staroste ne pozna več, a tudi »nahtigalovskih« kabine- tov v univerzitetnem prostoru ni več, ohranjajo se spomini, ki se izrazijo z živo ali zapisano besedo na ustreznih srečanjih in v svečanih publikacijah; ta beseda je najpogosteje izraz resničnega spoštovanja do osebnosti in dosežkov predhodnika, žal, v času, ki ceni količino nad vsebino, tudi samo dodatno dopolnilo osebne bibliografije. Urednik profesorju Matjažu Kmeclu posvečene posebne številke revije Jezik in slovstvo, Aleksander Bjelčevič se, kot kaže, tega zaveda in med drugim želi, naj bi avtorji spominskih zapisov upoštevali tako pomembne teme, strokovnega in osebnostnega značaja, kot pestrost vsakdana, na katero urednik še posebej opo- zarja, ko se spominja Kmeclovega radoživega humorja in neuničljive ironije, ki sta profesorja spremljala tako v kritičnih trenutkih na gamsovem skretu v plani- nah in kandidovskem vrtu v dolini Ljubljanske kotline kot v družbi prijateljev in ljudi dobre volje – na planinah in v dolinah. Pestrost vsakdana oziroma tisto, kar JiS_2024_1-2_FINAL.indd 167 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 167 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 168 Aleksander Skaza urednik uvršča med »anekdotične humorne« spominske zapise, najbrž ne povzro- ča večjih težav, še posebej če o tem zapisuje spomine Matjažev kolega in prijatelj, nekoliko težje je izreči sodbe o temah, ki so neposredno ali posredno navezujejo na njegove »skrivne ljubezni«, kot so – literarnozgodovinsko, esejistično in pisa- teljsko ustvarjanje in ne nazadnje delovanje Matjaža Kmecla kot javnega kultur- nega delavca – politika, posebne vrste ministra za kulturo oziroma predsednika republiškega komiteja za kulturo, kot se je temu v osemdesetih letih dvajsetega stoletja slovenske zgodovine reklo, in nazadnje po osamosvojitvi še člana pred- sedstva Republike Slovenije. Ker sem pri svojem znanstvenem in pedagoškem delu in spremljanju ter delovanju v slovenskem javnem življenju bil predvsem zagnan rusist, se bom v zahvali za vse lepo, dobro in resnično, kar mi je podarilo prijateljevanje z Matjažem, umaknil od politike in jo prepustil zgodovinarjem, a tudi pozivu urednika, naj spregovorim o novostih, ki jih je Matjaž Kmecl in njegova generacija uveljavila v slovenski slovenistiki, se ne bom mogel odzvati, zato bi moral biti precej bolj temeljito in poglobljeno seznanjen tako z rezultati prijateljevih slovenističnih raziskav kot raz- iskav njegovih kolegov – slovenistov, kot so bili profesorji Jože Koruza, Helga Glušič in Boris Paternu. Tudi tokratni jubilejni zapis ne bo znanstveno besedilo o pomembnem literarnem zgodovinarju – znanstveniku Matjažu Kmeclu, marveč beseda o filologu, ki me je navduševal s posebno pozornostjo, posvečeno družbeni funkciji in estetski vrednosti slovenske Besede v nacionalni kulturi v preteklosti in sodobnosti. In prav zaradi tega Kmeclovega odnosa do naše Besede, ohranjene in vsestransko oplemenitene v boju za ohranitev našega obstoja in naše kulture, se bom vendarle nekoliko dotaknil Kmeclove politične dejavnosti in ugotovil, kot je pred menoj že zgodovinar Božo Repe, da je »Matjaž Kmecl stopil v politiko skozi stroko« in »pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva vodil sekcijo za slovenščino v javni rabi in ustanovil Jezikovno razsodišče« ter se poleg tega odločno pridružil uporu proti unitarističnim jedrom. Vse to sem vneto spremljal ob nenehni prisotnosti občudovanja lepote, dobrote in resnice, izraženih v besedi njegovih javnih nastopov in še posebej v besedi njegovih umetniških, strokovnih in publicističnih stvaritev. Ob prebiranju njegove avtobiografske ume- tnine Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret, ki me je močno ganila (to moram priznati), se mi je v podzavesti zbudil spomin na evangelijsko apologijo Besede Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, ki pravi: »Človek je utelešenje Besede, da bi spoznal in spregovoril.« Bolj tehtne oznake Matjaža Kmecla, ustvarjalca tehtnih besednih stvaritev, ki so mi večkrat dopolnjevale razumevanje kompleksnosti kul- ture, sredi katere živim in delujem, žal, ne najdem, podobno oznako zasluži tudi Matjaž Kmecl filolog-politik, ki je dodobra spoznal slovensko politično življenje in o njem izrekel odločno, večkrat tudi ne prav veselo sporočilo v upanju, da bo slovenska družba doživela dneve in leta, ko lepot narave ne bodo omadeževali gosto nasejani vsiljivi plakati nedavnih volitev in ko ne bomo srečevali ljudi, ki so v »demokraciji« izgubili spoštljiv odnos do njihovega dela in socialnega položaja, ki naj bi jim v demokratični družbi pripadal. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 168 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 168 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 169 Starosta slovenske slavistike Matjaž Kmecl Poseben, nenavaden položaj zavzema Matjaž Kmecl tudi v sferi slovenske lite- rarne vede/znanosti. Ker se zaveda kot javni kulturi delavec, da kultura ni samo umetnost, kar se pri nas večkrat pozablja, ampak celovitost vsega, kar je človek kot individuum in družbeno bitje v obdajajočem ga svetu, upošteva pri obravnava- nju literature tako posodobljena izhodišča klasične filologije, kot so etično nače- lo filoloških prizadevanj, stvarno poznavanje konkretnih zgodovinskih dejstev in vrednot, upoštevanje človeške razsežnosti, usmerjene na spoznavanje celovitosti jezika in kulture; te dopolnjuje s sodobnimi vidiki primerjalne literarne vede/zna- nosti in estetskih in poetoloških raziskav, ki upoštevajo vse ravni besedne umetni- ne od formalno jezikovne do idejne. *** Žal sem zbolel, zato članka nisem mogel dokončati. Kolegu in prijatelju Matjažu želim še veliko zdravih in uspešnih let ob častitljivem jubileju. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 169 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 169 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 170 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 170 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Dušan Plut DOI: 10.4312/jis.69.1-2.171-174 zaslužni profesor 1.04 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta SPOMINSKI UTRINKI Profesor in akademik Matjaž Kmecl je predstavnik generacije mojih spoštovanih univerzitetnih profesorjev geografije in zgodovine ljubljanske Filozofske fakulte- te. V mojih študentskih letih sem ga srečeval zlasti na hodnikih fakultete, pogosto zatopljenega v živahne pogovore s sodelavci in študenti slavistike. Osebno pa sva se spoznala leta 1977, ko je Matjaž postal dekan Filozofske fakultete, jaz pa sem kot mlad asistent na Oddelku za geografijo vse večjo strokovno pozornost name- njal varovanju okolja in narave, kar naju je vsebinsko in vrednotno povezovalo, zbližalo. Posebej ga je zanimalo stanje okolja v zelo onesnaženem Zasavju in Ša- leški dolini, kjer je preživel otroška in mladostna leta. Name je razen njegovega zavzetega javnega in argumentiranega zavzemanja za slovenski jezik, slovensko kulturo velik vtis in občudovanje zbudila obsežna mo- nografija Zakladi Slovenije (1979). Matjaž je napisal celotno besedilo o sloven- skih pokrajinah, njihovih ljudeh, kulturi in običajih, z njemu lastnim, bogatim in izbornim jezikom je pokrajine Slovenije uspel približati več ali manj zahtev- nim bralcem. Besedila in skrben izbor fotografij množice avtorjev (med njimi so tudi številni geografi) odsevajo tako Matjaževo izjemno interdisciplinarno znanje, poglobljeno osebno poznavanje regij Slovenije kot tudi njegovo ljubezen in skrb do narave, kulture, identitete, občudovanje celotnega mavričnega, enkratnega po- krajinskega mozaika Slovenije. Seveda sem kot »zadrt« Belokranjec najprej prebral poglavje o Beli krajini, ki jo je Matjaž poistovetil z bleščečim draguljem slovenske samobitnosti in državnosti JiS_2024_1-2_FINAL.indd 171 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 171 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 172 Dušan Plut ... Impresioniral me je zlasti njegov »strokovno-poetični« in doživeti opis mogoč- nega kraškega izvira belokranjske Krupe (fotografijo največjega belokranjskega izvira je prispeval moj stric Mirko Kambič), ki je žal kasneje, sredi 80. let 20. stoletja doživel trpko usodo nevarnega kemičnega onesnaževanja. Tako se glasi Matjažev zapis: Izvir Krupe je belokranjski primer kraškega obrha na neklasičnem krasu; takšnole rojstvo cele reke izpod gore je zmeraj razvnemalo človeško domišljijo; ogromne ko- ličine vode se jemljejo tako rekoč iz nič, zoper vsako izkušnjo; šele dolgotrajna ra- ziskovanja so zmogla reč pojasniti. Zraven pa je človek tudi že od nekdaj izkoriščal prednosti, ki so se s takšnim pojavom nudile: zraven je postavil grad kakot tod, ob brzicah, ki rade takšnemu izviru sledijo, gradil mline – tudi tod mu je bilo pribežališče ali oporišče, ko se je uprl (NOB). No, k podatkom monografije Zakladi Slovenije sem se »zatekel« sredi 90. let, ko sem za knjigo Vode v Sloveniji napisal besedilo, biolog, naravovarstvenik, alpinist in letalec Matevž Lenarčič pa je prispeval čudovite fotografije. Živahno in burno, zgodovinsko prelomno osamosvojitveno obdobje naju je tes- no povezalo in zaznamovalo, saj sva oba vstopila v takratne razburljive politične vrtince. Matjaž je, v razliko od mene, le imel določeno »politično kilometrino«. V slovenski javnosti je bil poznan kot ugleden in zaupanja vreden intelektualec, ki se je aktivno in argumentirano vključeval v javne razprave, zlasti na področju kulture in ohranjanja slovenske samobitnosti. Čeprav je tudi v pogovorih večkrat podčrtal, da politika ni njegova prva izbira, je sprejel politični izziv in kandidiral za člana predsedstva. Po takratni ustavi je predsedstvo skrbelo za varstvo ustavne ureditve in bilo glavni poveljnik oboroženih sil. Petčlansko predsedstvo naj bi delovalo do sprejetja nove ustave, njegovo vlogo naj bi torej prevzel neposredno izvoljeni predsednik oziroma predsednica Slovenije. Ankete javnega mnenja so Matjažu Kmeclu pripisovale gladko izvolitev, na predvolilnih soočenjih je s prepričljivimi in živahnimi nastopi javno podporo še povečal. V razliko od nekaterih drugih kan- didatov za člana predsedstva so bili njegovi nastopi dostojanstveni in kulturni, do drugih kandidatov korektni in osebno nežaljivi. Zato seveda nisem bil presenečen, da je bil aprila 1990 skupaj z akademikom Ci- rilom Zlobcem, Ivanom Omanom Matjaž izvoljen za člana prvega osamosvojitve- nega predsedstva, ki ga je po izvolitvi vodil Milan Kučan. Moja izvolitev pa je bila tudi za mene osebno določeno presenečenje, saj so predvolilne napovedi dajale nekoliko večjo prednost Dimitriju Ruplu in Slavoju Žižku. V olilke in volilci so se torej odločili za sila zanimivo in po svoje nenavadno sestavo predsedstva, izkušeni politik Milan Kučan, kulturnika in akademika Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl, kmet Ivan Oman in jaz, v prvi vrsti kot geograf in okoljski aktivist. Za razliko od volitev v takratno republiško skupščino, kjer je dobila demokratična politična opozicija Demosa večino, je bilo politično razmerje v predsedstvu obratno, saj sva bila na skupni listi Demosa izvoljena Ivan Oman in jaz. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 172 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 172 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 173 Spominski utrinki »Mavrična« sestava predsedstva je v občutljivem zgodovinskem trenutku za Slove- nijo obetala nenapovedljivo politično dinamiko in delovanje, a zgodilo se je obratno. Kljub tudi ideološko različnim pogledom je zlasti po zaslugi izkušenega in politično pronicljivega Milana Kučana predsedstvo kot vrhovni poveljnik in branik ustav- ne ureditve po mojem mnenju uspešno v vsakem primeru očitno vsaj zadovoljivo opravilo zahtevno zgodovinsko poslanstvo – glede na skrajno zapletene takratne jugoslovanske politične in nacionalne razmere. Kljub npr. delno različnemu pogledu na drugo svetovno vojno (Ivana Omana), o (ne)prihodnosti takratne Jugoslavije, razmerju med diplomatskimi in vojaškimi mehanizmi v zapletenem in občutljivem osamosvojitvenem procesu Slovenije je bila v predsedstvu vedno v ospredju ključna naloga – iskanje slovenskega političnega soglasja, skupnega delovanja in ukrepa- nja v izjemnih zgodovinskih razmerah, ko je potrebna enotnost politike in ljudstva. Razprave na ožjih in razširjenih sejah predsedstva so bile zaradi vročih vsebin se- veda pogosto zelo živahne, tudi razburljive in glasne, a medsebojno spoštljive. Z Matjažem sva zaradi zelo podobnega osebnega vrednotnega kompasa skoraj vedno zastopala enake poglede in stališča. Spomnim se zgolj enega samcatega problema, kjer sva tudi v javnosti zastopala različna stališča (ocena obsega kadrovanja Demosa oziroma politično obarvanih zamenjav na vodilnih mestih v državnih podjetjih), kar pa v nobenem primeru ni omajalo najinega odnosa, sodelovanja. Matjaž je večkrat upravičeno opozarjal, da moramo kot kolektivno predsedstvo brezpogojno vztrajati na nenasilni, miroljubni poti k samostojni Sloveniji. Tudi v luči sedanjih zaostranih globalnih in evropskih geopolitičnih razmer in za svetovni mir vse bolj nevarnih vojaških spopadov (npr. Ukrajina, Bližnji vzhod) velja pod- črtati, da je tudi Matjaž Kmecl sopodpisnik »zloglasne« Deklaracije za mir, ki je v ospredje postavila nujnost mirnega razreševanja jugoslovanske krize in sloven- skega osamosvojitvenega procesa. Z izjemo Ivana Omana smo ostali člani in pred- sednik predsedstva podpisniki mirovne deklaracije, ki je bila javno predstavljena februarja 1991, torej pred začetkom nasilnega razdruževanja takratne Jugoslavije. Kot eden od ustvarjalcev mirovne deklaracije sodim, da je bil njen podpis s strani večine takratnega predsedstva zgodovinsko odgovorno in glede na vročične jugo- slovanske in slovenske razmere tudi osebno pogumno dejanje. Deklaracija za mir je predvidela nov člen v slovenski ustavi, ki naj bi se glasil: Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom. V prehodnem obdobju do popolne demilitarizacije (zelo oddaljeni cilj ni bil časovno opredeljen) naj bi po izrecnem zapisu v Deklara- ciji za varnost meja skrbeli policisti in teritorialci. Zamrznjena naj bi bila napotitev vseh vojaških nabornikov iz Slovenije na služenje vojaškega roka v JLA. Deklaracija za mir torej v nobenem primeru ni pomenila »razorožitev« Slovenije. V takrat že skrajno nacionalistično razgretem jugoslovanskem trenutku razpada- nja skupne države, ko so se zelo jasno zarisovala krvava obzorja vse bolj realnega nasilnega razpada, je bila slovenska Deklaracija za mir v prvi vrsti iskren mirov- niško-varnostni poziv za pogajanja, za ohranjanje miru, za miren in civiliziran »odhod« Slovenije iz takratne Jugoslavije. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 173 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 173 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 174 Dušan Plut Po mnenju pisca je dejstvo, da je bil v Deklaraciji za mir koncept demilitarizacije izrecno predstavljen kot zahteven, odgovoren in postopen proces (ne pa hipno de- janje), kot antipod splošnemu pojmu militarizacije, demilitarizacija pa opredeljena kot splošna, univerzalna nenasilna paradigma. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je celo 25 let po podpisu Deklaracije za mir, leta 2016, vložilo ka- zensko ovadbo zaradi domnevne »veleizdaje Slovenije«, konkretno zoper štiri od petih članov osamosvojitvenega predsedstva RS: Milana Kučana, Cirila Zlobca, Matjaža Kmecla in Dušana Pluta. Kazenska ovadba je bila vložena, čeprav smo npr. ob napadu JLA na Slovenijo, 27. junija 1991, vsi člani predsedstva RS podprli oboroženi obrambni odpor Slovenije … Prepričan sem, da bi Matjaž tudi danes ponovil takratno dejanje in Deklaracijo za mir ponovno podpisal, kar brez dvoma velja tudi za Milana Kučana in mene. Naj zaključim spominske utrinke na Matjaža Kmecla z najinim skupnim pohodom na Triglav. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je priznani novinar Tone Fornezzi Tof na Triglavu oziroma na Kredarici organiziral tradicionalna srečanja slovenskih politikov in gospodarstvenikov, ki so razen ekonomskih poudarkov izpostavljala tudi okoljevarstvene in naravovarstvene probleme. Matjaž me je kot izkušeni in kondicijsko pripravljeni planinec in ljubitelj slovenskih gora ljubeznivo povabil, da se prvič povzpnem na Triglav. Seveda sem povabilo z veseljem sprejel, čeprav kot tipični »panonski« Belokranjec nisem imel planinskih izkušenj. Zgolj nekaj dni pred načrtovanim gorskim pohodom sem na ravninskih ljubjanskih poteh kot zagret rekreacijski športni navdušenec nonšalantno zgolj enkrat na kratko preiz- kusil nove planinske čevlje. Potem pa sva se z Matjažem nekega lepega sončnega dne preko Velega polja zagrizla v triglavsko pogorje. Na začetku najinega vzpona sem zagnano sledil Matjaževemu umirjenemu, a vztrajnemu tempu, lepo sva se vzpenjala in vmes pozdravljala in odzdravljala številnim planinkam in planincem. Potem pa so se začele moje vse bolj izrazite plezalne težave, ki pa v veliki meri niso bile povezano s planinsko kondicijo. Kmalu sem namreč ugotovil, da so moji planinski čevlji – vse bolj tesni. Očitno je bil moj »PST-jevski« ljubljanski pohodni preizkus novih planinskih čevljev metodološko in vsebinsko (Alpe) popolnoma ne- ustrezen. Bolečine v nogah so se ob vzpenjanju proti Triglavu stopnjevale … Matja- ževo izkušeno planinsko oko je kmalu opazilo, kaj se z menoj dogaja. Brez odvečnih besed je uvidevno zmanjšal pohodni tempo, v zameno pa sem bil deležen še več zanimivih informacij in podatkov o alpski naravi. Pa vendar, tam nekje na polovici poti do Triglava je mimo mene dobesedno švignil, odbrzel Milan Kučan s prijatelji in tako še povečal mojo alpsko »sramoto«. In v praksi potrdil, da so lahko tudi »pa - nonski« Slovenci (tokrat Prekmurci) uspešni planinci, kar meni niti približno ni us- pelo dokazati – obratno. No, kljub vsem mojim tegobam sva z Matjažem priplezala vse do Triglava in se drugi dan vrnila v Ljubljano. Do takrat nisem vedel, da je lahko tudi nekaj deset metrska hoja po asfaltu sila dolga in naporna … Ob tvojem jubileju ti želim vse dobro! Dušan Plut, član osamosvojitvenega Predsedstva Republike Slovenije (1990–1992) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 174 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 174 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Vladimir Osolnik DOI: 10.4312/jis.69.1-2.175-181 zaslužni profesor 1.04 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta VOŠČILO MATJAŽU KMECLU OB NJEGOVI DEVETDESETLETNICI S spoštovanim Matjažem Kmeclom, ljubiteljem gora in umetnosti, doktorjem sla- vistike in profesorjem književnosti na Oddelku za slovanske jezike in književnosti pri Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem se seznanil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s posredovanjem njegovih knjig oziroma njegovih literarno- vednih objav, še kot eden izmed 3000 nadobudnih študentov slavistike oziroma več sto študentov na oddelku za študij jugoslovanskih jezikov in književnosti s svetovno književnostjo in teorijo književnosti, Grupa IV , na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu. Najprej sem prinesel domov njegovo skupinsko knjigo Lirika, epika, dramatika in pozneje Malo literarno teorijo, ki sem jo primerjal s srbsko tridelno izdajo Teori- ja književnosti našega beograjskega profesorja Radmila Dimitrijevića in drugimi dosegljivimi podobnimi izdajami, npr. s starejšo slovensko monografijo Jakoba Kelemine Literarna veda iz leta 1927, od katerih se bistveno razlikuje po svoji izvirni Kmeclovi zasnovi. Potem sem ga spoznaval tudi po njegovih leposlovnih knjigah, dramah in monodramah v gledališču in na radiju, – zlasti mi je bila všeč monodrama Po premieri – ki sem jih spoznaval po diplomi oziroma vrnitvi v roj- stno Ljubljano. Njegove misli so mi bile razumljive, besedila premišljena in nazorno podana: bil je samosvoj svobodomislec in hkrati izvrsten poznavalec literature in literarne vede, nenadomestljiv sotrudnik in sogovornik v veliki peterici – stebrih sodobne slovenske literarne vede in akademskega študija slovenistike, ki so jo tudi v mojih JiS_2024_1-2_FINAL.indd 175 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 175 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 176 Vladimir Osolnik očeh takrat sestavljali, oziroma jo sestavljajo, spoštovani profesorji in avtorji te- meljnih znanstvenih monografij o podobi in razvoju slovenske književnosti Fran Petre, Jože Pogačnik, France Zadravec, Matjaž Kmecl in Boris Paternu. Tesno oziroma tik ob njih stoji Matjaž Kmecl s svojim širokim pogledom slavista, slovenista, teoretičnim znanjem o slovstvu in filozofiji, s spontanim predava- teljskim in pedagoškim erosom. (Ker se danes to rado pozabi, moram tu poudariti: prispevek tedanjih generacij oziroma njegove generacije k slovenistiki in nasploh k našemu slovenstvu – in današnjim samoumevnim visokim standardom na vseh področjih – je bil pomemben in velik razvojni korak, kakršen dotlej še ni bil stor- jen: narejen je bil z veliko požrtvovalnega vlaganja volje, talentov, časa in truda, saj so slavisti, če citiram besede ugledne profesorice Brede Pogorelec, nesebično delovali na etični pogon.) Njegovo pero je ob tem sproščeno zapisovalo tudi osebna in umetniška besedila, ki so mi pozneje razložila več obče slovenskih preokupacij, bolečih zgodovinskih ran v slovenski zgodovini – in tudi v moji zavesti. Niti v sanjah si nisem mislil, da bom nadarjenega pisatelja, uveljavljenega slavista in uglednega profesorja tudi osebno spoznal, še manj, da bova nekoč v življenju delovno sodelovala na področju kulture in nato slavistike. Visoko sem cenil njegovo univerzitetno dejavnost in njegovo pisateljevanje, poznal sem njegovo ugledno mesto v slovenskem znanstvenem in kulturnem življenju, zato nisem bil v zadregi, ko se je v osemdesetih letih kot minister za kulturo pri Izvršnem svetu Socialistične republike Slovenije začasno preselil na Cankarjevo 5, v njeno tretje nadstropje, kjer sem kot eden izmed osmerice sodelavcev, samostojnih sveto- valcev v takratnem Republiškem komiteju za kulturo že nekaj let skrbel predvsem za področje založništva in knjižničarstva pa tudi marsikaj drugega. Priljubljeni profesor na univerzi, cenjeni intelektualec, uveljavljeni in spoštova- ni pisatelj je takrat sicer kar nekoliko nenadejano postal naš kulturni minister: bil je kompetenten, dobronameren, vedno vljuden, veder, nasmejan, delaven in zavzet predstojnik, neobremenjen z različnimi naplavinami minulih časov, široko odprt za vse kulturne, znanstvene in umetniške tokove ali predloge ter pobudnik, mentor in mecen odmevnih slovenskih kulturnih projektov, npr. največjega do- sežka slovenskega založništva po Trubarju, neprecenljive Valvasoriane, varstva slovenščine v javnosti, začetkov vpeljave računalništva v knjižničarstvo in kul- turne ustanove nasploh, afirmacije dela arhitekta Jožeta Plečnika doma in v tujini ter izvirnega Ljubljanskega grafičnega bienala, varovanja narave, zlasti v Trigla- vskem narodnem parku, vpisa Škocjanskih jam na seznam svetovno znanih in za- ščitenih naravnih znamenitosti pri Unescu, uvajanja Haaške konvencije in njenih mednarodnih označb za zaščito spomenikov in ustanov v Sloveniji, aktivne vloge pri gradnji mogočnega hrama kulture, veličastnega Cankarjevega doma, podpore in aktivnih kulturniških povezav s slovenskim zamejstvom, veljave strokovnih JiS_2024_1-2_FINAL.indd 176 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 176 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 177 V oščilo Matjažu Kmeclu ob njegovi devetdesetletnici odločitev teles Prešernovega sklada, obnove Trubarjevine, razvoja kulturnega živ- ljenja na področju cele Slovenije nasploh: gledališča, baleta, filma, urejanja statusa samostojnih umetniških in kulturnih ustvarjalcev, šolanja in izobraževanja kadrov na celotnem področju kulture, usposabljanja strokovnjakov za specifične potrebe kulture doma in v svetu, za sodobno oziroma novo pravno državno regulativo kulture, republiških zavodov in njihovih centrov, področja spomeniškega varstva, založb, knjižnic, arhivov, galerij, enakovrednih oblik recipročnega sodelovanja z republikami v SFR Jugoslaviji in s tujino, kjer je mirno, a odločno zastopal polno- pravnost slovenščine in Slovencev itd., itd. Njegov optimizem, ljubezen do slovenstva, visoki kriteriji, umirjenost, pripravlje- nost na dialog, sodelovanje s sogovorniki in poznavalci iz vseh panog slovenskega kulturnega življenja, človeško razumevanje in upoštevanje slehernega sogovor- nika v kulturni komunikaciji, osebna zavzetost, poglobljeno znanje in konkreten trud za zastavljene cilje ter, seveda, njegov izbrani kulturni in intelektualni stan- dard, ki je vedno nad ideologijo, in prirojeni, živi osebni espri, včasih tudi blagi humor, so bili nalezljivi in spodbudni: nikoli dotlej ni v kulturni politiki na sloven- skih tleh sodelovalo in odločalo toliko kompetentnih strokovnjakov in umetnikov, ustvarjalcev in delavcev v kulturi, več izjemnih osebnosti, in nikoli dotlej ni bilo za področje kulture na voljo toliko skupnih oziroma državnih finančnih sredstev. (Pri delu na ministrstvu za naš skromni, složni in prijateljski kolektiv ni bilo ose- murnega delovnega časa: pravnika Jože Humer in Vesna Čopič, sociolog Milan Bratec, umetnostna zgodovinarja France Zupan in Josip Korošec, teatrolog in pre- vajalec Dušan Tomše, ekonomistka Alenka Vardjan, tajnica Vida Kavčič in moja malenkost smo se zavzeto trudili, da bi vse te zahtevne naloge dobro opravili, po- gostoma tudi ob vikendih ali v poznih popoldanskih urah. Redno smo se sestajali, sami ali s številnimi načrtno povabljenimi gosti, ter se pod Kmeclovimi prijaznimi očmi pogovarjali in obveščali o nalogah in njihovem poteku, načrtih in obvezno- stih ter si pri delu nesebično pomagali.) Po poteku svojega mandata se je profesor Kmecl po svoji volji vrnil na Univerzo in k pisateljskemu delu. Nadaljeval se je kar lep niz njegovih izdanih knjig, ki ga tu ome - njam po svojem danes sicer že nekoliko pozabljivem spominu oziroma kar po pri- jazni bralski izkušnji: Od pridige do kriminalke, Lepa Vida, S prijatelji pod macesni, ponovljene izdaje Male literarne teorije, Slovenska postna premišljevanja, Tisoč let slovenske literature, Bridkost po slovensko, Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret … Vse te vsebine, predavanja, zapisi, so me vedno znova nagovarjali in nestrpno sem jih pričakoval; rad sem jih prebiral in ob njih premišljeval; o njih smo se tudi večkrat pogovarjali v družbi in doma, pogosto pa sem jih citiral svojim prijateljem in pozneje študentom. Kajti ta besedila so ustvarjala, s svojimi raznovrstnimi temami, vsebino, prijaznim nagovarjanjem bralca, nenasilnim, poetičnim slogom in tekočim, igrivim jezikom JiS_2024_1-2_FINAL.indd 177 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 177 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 178 Vladimir Osolnik neko prijazno in samosvoje oziroma prav žlahtno in Kmeclovo prepoznavno mi- sel, iskrivo premišljevanje, njegovo osebno doživetje sveta in stvarnosti ter prina- šala med nas bralce svetovljansko, bogato humanistično obzorje in široko sprejeto kulturo. Prinašala so v naš slovenski prostor, katerega vse preveč pogosto radi zmotno vi- dimo le kot kraj nesrečne in žalostne slovenske usode (v sicer lepih pokrajinah in naravi), Kmeclov neobremenjeni, dobrohotni svetovni nazor in vedro, sproščeno uporabo slovenščine: bile so in so visok, razčlenjen, berljiv in sprejemljiv intelek- tualni mozaik slovenskega – in mojega – vsakdanjega življenja. Na Univerzi, na njenem ustanovitvenem in nosilnem Oddelku za slovanske jezi- ke in književnosti pri Filozofski fakulteti, sva se z Matjažem Kmeclom delovno in človeško ponovno srečala: bil je, seveda, aktiven predavatelj in mentor, tudi predstojnik Oddelka, kot vedno dejaven, optimističen, duhovit in iskriv, naklo- njen sodelavcem in študentom, blažilec občasnih nesoglasij med ambicioznimi kolegicami in kolegi – predvsem ko so se ostro kresala mnenja na jezikoslovnem področju med profesorico Bredo Pogorelec in profesorjem Jožetom Toporišičem, – pa tudi vedno znova predlagatelj konkretnih znanstvenih aktivnosti, kongresov, simpozijev, izboljšav organizacije in programov študija, zlasti slovenistike. Ob tem je, kljub svojim številnim obveznostim, profesor Matjaž Kmecl vztrajno in odgovorno skrbel za kadrovsko rast Oddelka za slovanske jezike in književno- sti, kjer so ob njem neutrudno študirali in delovali Miran Hladnik, Tone Pretnar, Marko Juvan, Marko Stabej, Aleš Bjelčevič, Igor Grdina in še mnogi drugi ce- njeni kolegi/kolegice, in za vsako z vestnim delom zasluženo napredovanje na- darjenih mladih raziskovalcev/raziskovalk po akademskih stopnjah, med drugim tudi za teme številnih, tehtnih doktorskih disertacij, ki so načrtno pokrivale dotlej nerazkrite pokrajine, zvrsti in sloge v slovenskem slovstvu oziroma v naši knji- ževnosti, in za ustanovitev in delo dveh največjih slovenskih znanstvenih medna- rodnih slavističnih srečanj oziroma mednarodnih dogodkov, ki sta slovensko ime in kulturo predstavila in uveljavila v svetu: to sta živi, nenadomestljivi vsakoletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, letos (2023) že devetinpetdeseti, ter znanstveni simpozij, periodična Obdobja v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, letos dvainštirideseta, ki vedno znova potrjujejo ustvarjalno slovensko misel v krogu vodilnih oziroma nacionalnih slavističnih znanstvenih prireditev. Obe omenjeni manifestaciji sta največji trajni znanstveni prireditvi na Slovenskem in hkrati ponos ljubljanske univerze. Dr. Kmecla je pot vodila med člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter nato v petčlansko, po svobodni volji slovenskega ljudstva, z velikansko podporo volivcev, v poimensko izvoljeno Predsedstvo Republike Slovenije. V času tedanjih velikih političnih in socialnih, vojaških in ekonomskih pretresov, dolgoročnih spre- memb v državi in v življenju Slovencev v devetdesetih letih dvajsetega stoletja je JiS_2024_1-2_FINAL.indd 178 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 178 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 179 V oščilo Matjažu Kmeclu ob njegovi devetdesetletnici dobronamerno, odgovorno, požrtvovalno in nesebično sodeloval pri sprejemanju težkih, za nove rodove Slovencev usodnih, toda vedno domoljubnih, pravičnih, humanističnih, visoko kulturnih in s kakršnokoli ideologijo neobremenjenih odlo- čitev, katerih dosežke in posledice vidimo oziroma doživljamo vsi mi tudi danes. Mene so, na mojo veliko srečo, usodno nepredvidljive sile na moji življenjski poti prav tako zanesle na Aškerčevo 2 oziroma na Filozofsko fakulteto, na njeno drugo nadstropje, na Oddelek za slovanske jezike in književnosti, v kabinet 16. Akadem- sko okolje in ustvarjalno vzdušje, zavzeto raziskovalno in pedagoško delo kolegic in kolegov, ozračje žive intelektualne kompetence in poglobljenega raziskovanja, najboljša knjižnica in knjižničarji, kar jih je v Sloveniji in tudi drugih univerzitetnih središčih – to se je potrdilo v dolgoletnih izkušnjah pri slavističnem raziskovanju na Dunaju, v Gradcu, Celovcu, Hamburgu, Vidmu/Udinah, Zagrebu, Reki, Beogradu, Novem Sadu, Kragujevcu, Katowicah, itd., itd., – z dostopom do neizmernega du- hovnega bogastva – najpomembnejših, najkvalitetnejših znanstvenih gradiv in do- sežkov umetniške besede, izbrane mednarodne filološke študije, misli naših danes – žal – prevečkrat pozabljenih, a zaslužnih prednikov, katerih mnogoteri dosežki so nam omogočili častno mesto v kulturni Evropi, zborniki tematskih mednarodnih srečanj, svobodna selekcija misli in avtorjev, monografij in branja, ideje in kon- cepti, ki so kar vreli iz vsakdanjih pogovorov z mojimi nadarjenimi kolegicami in kolegi – najboljšimi poznavalci in učitelji slovenščine in slovenskega slovstva na svetu, – premišljevanje in posredovanje spoznanj in razlag o slovstvu, literaturi, leposlovju bolj ali manj zavzetim poslušalcem, so mi po petnajstih letih službova- nja v založbi Partizanska knjiga in nato na slovenskih ministrstvih za prosveto in kulturo odprli nova obzorja in omogočili nove osebne stike in spoznanja, po katerih sem vedno, od nekdaj, hlepel, ter podarili možnost in čas za izpopolnjevanje znanja in postopno preseganja lastne nevednosti oziroma omejenosti. Mirno lahko zapišem, da sem delo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, sodelovanje s svojimi kolegicami in kolegi ter mladimi slušatelji doživel kot privi- legij; končno sem zadihal s polnimi pljuči, razširil svoje obzorje in uresničil svojo poklicno eksistenco. Ob neprestanem spoznavanju in trajnem raziskovanju tisočev in tisočev strani dra- gocenih besedil naših prednikov, filoloških predhodnikov, večinoma slavistov in pesnikov, sem napisal tudi sam nekaj študij o slovstvu Slovencev in južnih Slova- nov, ki prinašajo dokumentirano sliko o manj znanem in danes nekoliko zanemar- jenem slovanskem in južnoslovanskem svetu oziroma o bogatem, specifičnem in umetniško prelepem literarnem ustvarjanju Slovencev in Slovanov. Profesor Kmecl je pri tem mojem drugačnem oziroma novem delu – in pravza- prav v novem življenjskem obdobju, – pri raziskovalnem in nato študijskem ter predavateljsko-pedagoškem delu na fakulteti, seveda, naklonjeno sodeloval: med drugim tudi v tričlanskih komisijah za odobritev teme mojega doktorata in nato pri ocenjevanju doktorske disertacije, ki sem jo ob rednem delu asistenta na Oddelku JiS_2024_1-2_FINAL.indd 179 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 179 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 180 Vladimir Osolnik za slovanske jezike in književnosti, na Katedri za srbohrvaški jezik in književnosti srbohrvaškega jezikovnega izraza dr. Janeza Rotarja v drugi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja pripravljal pod mentorstvom staroste slovenskih slavistov, spoštovanega akademika Janka Jurančiča. Pod delovnim naslovom, ki mi ga je določil mentor, Literarna zgodovina o Petru II. Petroviću Njegošu, sem jo, po obsežnem in trdem nekajletnem raziskovalnem delu, uspešno zagovarjal in tako z njo doktoriral na začetku 1991. leta. (Črnogorska akademija znanosti in umetnosti je mojo disertacijo prevzela, preve- dla in nato natisnila leta 1999 (Istorija književnosti o Petru II Petroviću Njegošu, Crnogorska akademija nauka i umjetnosti, Njegošev institut, Monografije i studi - je, Knjiga 3, Podgorica, 1999); v Ljubljani je bila natisnjena nekoliko pozneje pod naslovom Literarna zgodovina o Petru II. Petroviću Njegošu, natančneje ob koncu leta 2002 z letnico 2003 (Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 2003).) V pripravo disertacije sem vložil veliko volje, truda in časa. Pregledal sem več sto monografij, obiskal številne knjižnice, največkrat v Ljubljani in na Dunaju, tudi v Gradcu in Beogradu, čeprav so bili zaradi takratnih nesrečnih, po svoji vsebini srednjeveških roparskih in verskih oboroženih pohodov na južnoslovanskih tleh sicer obsežni jugoslovanski viri težko dostopni, spraševal svoje kompetentne ko- lege, mentorja, profesorje – in tudi Matjaža Kmecla. Njegovo mnenje mi je veliko pomenilo; večkrat se mi je pri iskanju dokončne podobe dejanskega stanja oziro- ma odgovora na dileme o zapletenih stališčih in besedilih ali dvoumnih stališčih in besedah izkazalo za odločilno. Zapisal sem torej svoja spoznanja, ki so jih zbrani viri potrjevali, in selektivno povzel tehtne misli pesnika Njegoša, številnih domačih in tujih avtorjev, ki so o velikem črnogorskem, srbskem in južnoslovanskem pesniku, liriku in dramatiku, tudi vladarju, vladiki in samosvojem mislecu Petru Petroviću Njegošu, že pisali: in prav pesnik, vladar in vladika P. II. P. Njegoš je bil – in je še vedno – sin juž- noslovanskega neba, o katerem je doma in v svetu največ napisanega. Tudi pri nas, Slovencih: v slovenščino je bil, npr., tretji del njegove začrtane Črnogorske trilogije (Luča Mirkrokozma, Lažni car Šćepan Mali, Gorski Vijenac) Gorski ve- nec prepesnjen kar štirikrat: leta 1906 ga je prevedel Rajko Perušek; leta 1947, ob stoletnici izida, pesnik Alojz Gradnik; leta 1984 slavist Andrej Arko; in leta 2022 pesnik Miklavž Komelj. Obenem sem si želel, da bi v tem sorodnem južnoslovanskem prostoru oziroma na največjem evropskem polotoku, grškem polotoku Haemosu, turškem Bal-kanu (1496–1868), Finžgarjevem Hemu, slovanskem in slovenskem Krvavem gorovju, s spoznavanjem slovenske in drugih humanističnih tradicij, dosežkov, misli, poe- zije, knjig in usode avtorjev nekoliko omilil takrat nastopajoče grozeče, nesrečne dogodke in posledice naraščajočega sovraštva med tukajšnjimi južnoslovanskimi jeziki, verami in narodi ... JiS_2024_1-2_FINAL.indd 180 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 180 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 181 V oščilo Matjažu Kmeclu ob njegovi devetdesetletnici Več let sem se nato zavzemal za ohranitev študija slovanskih in južnoslovanskih jezikov in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v nezmanjšanem obsegu, kot ga narekujejo mednarodni standardi vseučilišča, oziroma za nadaljeva- nje akademske ravni študija slovenistike in slavistike v Sloveniji, dosežene z nepre- cenljivim, odgovornim in dolgoletnim delovanjem cenjenih kolegic in kolegov. In tudi v tem večletnem obdobju (1987–2013) mojega poklicnega življenja sla- vista je v njem imel prijazno mesto in pomembno vlogo dr. Matjaž Kmecl. Spodbujal je moj prihod na Filozofsko fakulteto, spremljal moje delo na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, pripravo že omenjenega doktorata, imenova- nje novega mentorja prof. dr. Janeza Rotarja po vse prezgodnji smrti akademika Janka Jurančiča, napredovanje v znanstvene nazive ter delo v delovnih telesih Oddelka za slovanske jezike in književnosti ter Filozofske fakultete. Izredno pomembna je bila njegova podpora pri večletnih naporih za vključitev zahodnoslovanskih študijev, to je poljskega, češkega in slovaškega jezika in knji- ževnosti v nabor slovanskih študijev na Oddelku za slovanske jezike in književ- nosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, načrtovan ob ustanovitvi prve slovenske univerze leta 1919, ki sta jo pravzaprav omogočila osebna angažmaja predsednikov držav Češke in Slovenije, Vaclava Havla in Milana Kučana, ter v aktivnostih za organizacijsko pomembno spremembo študija slovenistike in vseh slovanskih jezikov in književnosti oziroma za preimenovanje in preureditev nje- govega in mojega matičnega, cenjenega in meni vedno zelo dragega Oddelka za slovanske jezike in književnosti v dve sorodni in znanstveni in študijski kompa- tibilni enoti, v – za nas Slovence najpomembnejši – eksplicitno nacionalno de- terminantno poimenovani Oddelek za slovenistiko in v znanstveno-pedagoško enakovreden partnerski Oddelek za slavistiko, to je v prizadevanja za razširitev in novo poimenovanje študijev vzhodnoslovanskih, zahodnoslovanskih in južno- slovanskih jezikov in književnosti, ki se je s soglasjem in razumnimi prizadevanji mojih cenjenih kolegic in kolegov mirno in uspešno končalo leta 2002, prav v času mojega predstojništva. Za vse te velike korake naklonjene podpore in razumevanja sem mu iskreno in globoko hvaležen. Njegove umirjene in modre besede tudi danes sprejemam s spoštovanjem in hvaležnostjo. Srečno, dragi Matjaž! AD MULTOS ANNOS! Na mnoga leta! Mirko, Ljubljana, decembra 2023 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 181 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 181 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 182 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 182 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Joža Andrej Mihelič 1 DOI: 10.4312/jis.69.1-2.183-191 Mojstrana 1.04 GAMSOV SKRET POD KOGLOM IN DRUGE ZGODBE Po zgledu starega prijatelja Jaka Čopa, znane osebnosti iz našega planinstva in alpinizma, nepozabnega gorskega fotografa in predavatelja, sem kmalu potem, ko sem se znašel v Triglavskem narodnem parku (TNP), postavil slikovno podlago za predavanja o naravnih in kulturnih posebnostih parka in tako opremljen odšel po šolah, vrtcih, društvih. Najbolj verjetno je bil to povod, da mi je takratna di- rektorica, gospa Marija Vičar, zaupala koordinacijo pri pripravi predstavitvenega filma o TNP. Potreboval sem kar precej korajže, ker nisem nikoli prej delal česa podobnega, predvsem pa veliko sreče pri iskanju dobrih sodelavcev. In tako je, mnogo let kasneje, v krog ustvarjalcev revije Jezik in slovstvo zašel podatek, da sva z akademikom dr. Matjažem Kmeclom sodelovala pri pripravi tistega filma. Ob tem se je zdelo verjetno, da bi takrat odšla tudi na kakšno skupno planinsko turo, zato so me poiskali in mi predlagali, naj o tem kaj napišem. Zares je škoda, ker take ture ni bilo, toda srečanja z Matjažem Kmeclom so bila pomembna in hkrati zanimiva, prava prijateljska izkušnja zame. Opravičiti se moram morebitnim bralcem tega spisa, ker začenjam s pisanjem na koncu in ne na začetku, kakor bi bilo prav. Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret je namreč naslov zadnje knjiga Matjaža Kmecla, ki sem jo bral. Čas, ko sva se srečevala na upravi TNP, je zdavnaj minil, zato tem raje jemljem v roke njegove knjige. Svež spomin seveda ni poglavitni razlog za začetek na napačnem koncu, 1 Joža Andrej Mihelič je bil v Triglavskem narodnem parku vodja Službe za izobraževanje in naravo- varstveno vzgojo ter urednik glasila Svet pod Triglavom. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 183 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 183 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 184 Joža Andrej Mihelič kot sem v šali zapisal, še zdaleč ne. V Podgorcih pri Veliki Nedelji na obrobju Slovenskih goric namreč stoji farna cerkev Svetega Lenarta. Ker je precej stara, se je včasih menda tudi vas imenovala tako, zato so mi zaradi Svetega Lenarta na Rodežu pod Kumom, kakor ga v omenjeni knjigi opisuje Matjaž Kmecl, misli med branjem neprestano uhajale v Slovenske Gorice. Tam sta se namreč kot mlada učitelja spoznala moja mati in oče, skupaj učila in vzgajala mladež ter se vzela. Na tisti šoli so se, po njunem pripovedovanju, ob nedeljah dobivali mladi kolegi učitelji iz sosednjih šol, med njimi tudi lepa Hermina Sotlar, sestra znanega igralca Berta Sotlarja. Zaradi nje se je k Svetemu Lenartu po tedanjih belih makadamskih cestah ves zaprašen vsako nedeljo z motorjem pripeljal tudi Lojze Štrancar, mladi zdravnik iz ptujske bolnišnice, doktor medicine in filozofije hkrati, vrhunski vio- linist. Skupaj so potem igrali in prepevali in se veselili življenja v svojih najlepših letih. In Lojze je ostal svoji Hermini neomajno zvest celo življenje. Njun prvi otrok se je rodil v partizanski bolnišnici v Rogu. To je seveda le lepši del zgodbe, kajti sledila je vojna in izgon slovenskih učiteljev s tistih šol. Po vojni sta se le moja starša s štiriletnim Tinetom, mojim bratom, vrnila za leto dni. Ker pa se je moje rojstvo zgodilo leto dni po vojni, si ne morem misliti drugega, kot da sem v najzgodnejšem začetku povezan s Svetim Lenartom. Učiteljska stanovanja so bila namreč v stavbi nekdanje šole, le korak od cerkve. Veliko časa je že preteklo od takrat, zato sedaj, da bi ne bil le za nadlego v do- mači hiši, vse bolj zalivam solato in vse manj hodim v hribe, torej bi bil sveti Le- nart po vsej pravici lahko tudi moj izbrani zavetnik, kakor v knjigi zase ugotavlja Matjaž Kmecl. Zasavski Sveti Lenart z Rodeža je v njegovi pripovedi najlepši, skrivnostni, skoraj čudežni kraj; takšnega je ohranil v svojih spominih iz otroštva. Kakor mnoge druge cerkve in cerkvice, posvečene temu svetniku, je, kakor piše, skrit pogledom od daleč in ga zagledaš šele, ko stopiš iz gozda tam blizu, kjer stoji – potem pa ne moreš verjeti, kako daleč in na koliko strani se s tistega kraja vidi. Že ob prvem obisku ga je začarala sanjska podoba zgodnje spomladanskih Grintovcev in Triglava v daljavi ter vnela njegovo ljubezen do hribov. To so kraji, kjer bi človek obstal in ostal, pravi; tam se ti povrne vera v lepoto življenja, tudi kadar si najbolj na tleh. Ker je imel Sveti Lenart iz Podgorcev posebno mesto v nostalgičnih pripovedih moje matere in očeta, sem moral svoje romantične predstave »preveriti na tere- nu«, da so mi stopile pred oči resnične podobe krajev, ki jih je, sicer zelo lepe, v času pred in kmalu po drugi svetovni vojni zaznamovala velika revščina, tako na Kumljanskem kot v Slovenskih goricah. Otroštvo in mladost Matjaža Kmecla v odmaknjenih zasavskih hribih, v učiteljski družini, je moralo biti močno podobno življenju mojih staršev, prav tako učiteljev v Slovenskih goricah, nato v dolini Kolpe in kasneje v Bohinju. V tisti del Kmeclovega življenja, za katerega sem vedel in ga hkrati zelo slabo poznal, so me v knjigi popeljale vrtnice. Toda ob njenem izidu vseeno niso bile popolnoma nepopisan list zame. Žena Francka je takrat poznala že precej več JiS_2024_1-2_FINAL.indd 184 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 184 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 185 Gamsov skret pod Koglom in druge zgodbe kot le imena njegovih vrtnic, ki jih je nabral v svojem literarnem vrtu. Najini fantje so seveda hitro prepoznali materine skrite želje in ji za rojstni dan prinesli štiri vrtnice, vsak po eno, med njimi Kmeclovi Prešernovo in Trubarjevo. Kadar opazim, da ima opraskane roke, je to znak, da se je pogovarjala s tistimi vrtni - cami, ki so prinesle, poleg svoje lepote, veliko spremembo na naš vrt. Opazila je namreč, da je ves pridelek, od solate in redkvic do čebule in česna, veliko boljši in lepši, odkar rastlin več ne prideluje, temveč jih goji. V mojih spominih iz Bohinja pa nastopajo, v nasprotju s svetlimi, nežno obarvanimi cvetnimi listi Kmeclovih vrtnic, temno rdeče vrtnice na visokem latniku v začetku gredic, ki so potem, obdane z zelenim pasom in cvetjem, segale vse do sadovnjaka, ki je zaključeval vrt pred šolo, v kateri smo v Bohinjski Bistrici stanovali. Zaradi le- pote tistega vrta, ki je bil vasi v okras, je moja mati vstajala zjutraj ob štirih, da je pred pričetkom pouka postorila vse potrebno, pozimi pa prav tako zgodaj, ker je hitela kuriti po pečeh v učilnicah. Čez leta pa so sadovnjak posekali, vrtnice odstranili in celotni vrt preorali, da bi tam pri pouku gospodinjstva pridelovali krompir in zelje za šolske malice. Namesto krompirja in zelja je potem zrasel plevel, zato si mislim, da je Sveti Lenart v Slovenskih goricah vendarle veliko izgubil, ker je mati odšla od tam. Gamsov skret, v Reziji bi mu rekli Gamsov sraun’k in bi skozenj speljali »Ta visoko rosojansko pot«, je seveda poglavje v knjigi, ki mi je najbližje. Kogel v Kamniško-Savinjskih Alpah ima k soncu obrnjeno steno, zato je najprimernejši čas za plezanje v njegovih prepadih ravno pomlad, ko so drugod stene še zasne - žene, sonce pa še nima poletne moči. V študentskih letih sem začel zahajati tja, ker so bile prej Kamniško-Savinjske Alpe daleč zame. Če si namenjen v Kogel, seveda ne moreš zgrešiti Gamsovega skreta, spomladi vsega namočenega od snežnice in deževij. Čevlji se globoko udirajo v blatno prst, obogateno z gam- sovimi bobki. Ime je sočno, da si ga je lahko zapomniti in lepo opiše stanje na terenu. Toda ne glede na ime je Gamsov skret zgodba o lepoti, kar velja v enaki meri za resnični svet pod Koglom in Skuto ter za literarnega, torej Kmeclovega v omenjeni knjigi. Predstavljam si, da ima Kmeclovo odlično znanje botani- ke svoje začetke v gorah. Vem, da je njegova najljubša gorska cvetka drobna, nebesno modra, zapeljivo dišeča triglavska neboglasnica, ki jo je nekoč slavni Bretonec Hacquet poimenoval triglavska spominčica. Kasneje se je uveljavilo sedanje, zares lepo ime. Zaradi vsega, kar sem pri Kmeclu prebral, sem tudi sam začel v visokogorju oprezati za modrimi blazinicami neboglasnic, sin Tomaž jih je pa v družbi s prijateljem Ivanom Vebrom našel celo na Četrtu zraven Črne prsti, »zelo nizko« za njih, kar je skoraj neverjetno, lepo skrite za grebenom, stran od poti. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 185 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 185 2. 04. 2024 15:53:53 2. 04. 2024 15:53:53 186 Joža Andrej Mihelič Zgodbe iz mojega življenja so se torej med branjem te knjige nenehno prepletale s Kmeclovimi. Prepričan sem, da sem slednje tem bolje podoživel, ker njihovega avtorja poznam. S prijatelji pod macesni je bila seveda prva Kmeclova knjiga, ki sem jo bral, leta preden sem ga spoznal. Ko sedaj vrtam po spominu, da bi se spomnil občutkov iz tistega časa, lahko rečem, da sem med branjem začutil nekaj povsem novega, drugačnega od običajnega tona, ki preveva planinsko literaturo. Njegovo predanost in hkrati sproščeno radost ob doživljanju gorskega sveta začu- tiš ob tistem branju tako, da se ti zazdi nenadoma vsa pripoved tudi tvoja lastna zgodba in izpoved, le da zanjo sam ne najdeš pravih besed. »Doživlja človek in čuti, toda beseda je kakor z verigo prikovana«, je nekoč zapisal dr. Miha Potočnik v knjigi Srečanja z gorami. Kot mlad človek sem sprejel tisto njegovo misel kot nekaj dokončnega, čeprav je z njo ustvaril le simpatično prispodobo. Toda zakaj bi razlagal, kaj te vleče v gore ali kamorkoli, kjer ti je lepo? Brez besed o lepoti povedati, kje ti srce močneje utripa, se tudi da. Več ni treba. Moj nepozabni učitelj in prijatelj, dr. Stanko Klinar, bi temu dejal: radost življenja. Slika 1: Vrtnico sem nekoč posnel na Ra- šici, kjer se z ženo rada ustaviva. Matjažu Kmeclu zelo ljube triglavske neboglasni- ce pa na Mišelj vrhu (2350 m). Slika 2: Triglav v ozadju, po katerem je cvetka dobila ime, se jim prav lepo poda. Dr. France Avčin je v svoji »kugyjevski knjigi« Kjer tišina šepeta napisal, da je njegov alpinizem prav tako zadovoljen v travnatih vesinah Mišelj vrha kot v previ- sih Stene in se s to izjavo poklonil bohinj- skemu lepotcu nad Mišelsko planino in Velim poljem. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 186 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 186 2. 04. 2024 15:53:54 2. 04. 2024 15:53:54 187 Gamsov skret pod Koglom in druge zgodbe Matjaža Kmecla sem spoznal, ko sem, omahujoč in s previdnimi koraki, vsto- pil v vrste varuhov narave v Javnem zavodu Triglavski narodni park. Takrat, v obdobju od 1987 do 1991, je bil predsednik Sveta parka. V njegovem času si je sledilo veliko zanimivih dogodkov, ki so bili zelo pomembni za nadaljnje življe- nje in delo narodnega parka: sprejet je bil Razvojni program za dolino Trento, ki je predvideval gradnjo velikega informacijskega središča Na Logu v Trenti in gradnja se je tudi začela, kar je kasneje prineslo novo, razgibano življenje v Kugyjevo dolino in je do danes ostalo glavna možnost za zaposlovanje sicer skromnemu številu domačinov. TNP se je takrat vključil v federacijo Europarc, federacijo narodnih in naravnih parkov Evrope. S tem se je začelo sodelovanje in izmenjava izkušenj z različnimi parki, najprej z Naravnim parkom Hochtaunus iz dežele Hessen v Nemčiji, nato z Narodnim parkom Gran Paradiso, s Snowdonio iz Walesa v Angliji itd. TNP je takrat začel s trasiranjem in opremljanjem svoje najpomembnejše naravoslovne poti in jo imenoval po njeni reki Soči, obnovljeni ali na novo zgrajeni so bili pastirski objekti na pašnih planinah na Tolminskem in Kobariškem. S slednjim se je park dejavno vključil v delo organizacije Pro Vita Alpina, ustanovljene za ohranjanje avtentične kulture v Alpah, TV Slovenija pa je posnela prvi televizijski film o TNP. Nekega dne v času njegovega predsedovanja Svetu TNP sva se srečala na hodniku uprave. Matjaž Kmecl me je takrat ustavil na začetku stopnic, ki so vodile proti moji pisarni, prijazno načel pogovor in nato, preden sva se razšla, dejal: »Midva Slika 3: Fotografija je posneta od cerkve svetega Lenarta v Podgorcih. Od cerkva, posve- čenih temu svetniku, se daleč vidi, piše Kmecl. Na fotografiji izstopa Donačka gora (735 m), štajerski Triglav. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 187 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 187 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 188 Joža Andrej Mihelič se bova še srečevala, zato je najbolje, da se tikava.« Tako poseben trenutek sem začutil v sproščenem razpoloženju, ki ga je znal ustvariti, globoko zajel sapo in počaščen odšel dalje. Kmalu za tem sem začel ustvarjati predstavitveni video film o TNP, o katerem sem pisal na začetku, in dobro mi je šlo od rok. Ko je bil slikovni del dokončan, sem se domislil, da bi Matjaža prosil, naj napiše tekst, brata Tineta pa, da izbere glasbo. Z obema sem imel neverjetno srečo. Pristala sta in se lotila dela. Zaradi izjemnega teksta, prijetne glasbe zgolj slovenskih avtorjev in odlično opravljenega snemalčevega dela se je film potem vrtel v nedogled, leta in leta. Še vedno se kdaj pa kdaj zavrti. V hiši Kregar v Bitnjah pri Škofji Loki, kjer smo film ustvarjali, so se seveda držali za glavo, ker sem slikovni del sestavil, preden je bil napisan tekst, oče Kregar, ki je imel zadnjo besedo, se mi je pa postavil v bran. Kazalo je, da čuti, kako razmišljam. »Pustite ga, da naredi po svoje«, je dejal in dodal: »Prepričan sem, da bo dobro.« Matjaž Kmecl si je v njihovem ateljeju potem film ogledal, si ga vtisnil v spomin in zgodilo se je, kakor sem zapisal. Tine je glasbeno spremlja- vo izbral, ko je bil tekst že položen v film. Vse se je lepo ujelo. Kasneje sva se z Matjažem Kmeclom srečevala v vlogi članov Odbora za pripravo slavnostnega dogodka ob dvestoti obletnici prihoda Valentina V odnika kot prvega župnika na Koprivnik in Gorjuše v Bohinju. Kmeclov doprinos v vlogi predse- dnika odbora je bil takrat pomemben, ker je uspel Valentina V odnika kot človeško bitje iz mesa in krvi postaviti med nas. To mu je uspevalo brez nepotrebnih fraz ter z bogatim sporočilom in v živahnem tonu, z zanimivo literarnozgodovinsko vsebino. Nekoč je naneslo, da so ga zaprosili, naj stopi na oder in zbranim kaj pove, ker je, če se prav spominjam, predvidena vsebina tistega srečanja zatajila. Sedela sva skupaj in jaz sem se ustrašil zanj, ker sem vedel, da na to ni bil posebej pripravljen, vendar me je prijazno pomiril in odšel na oder. Tako so tista srečanja naenkrat dobila dodatno vrednost, obogatena z znanjem in z dojemanjem V odni- kovega sporočila, zaradi katerega smo se dobivali. Tako je izzvenela tudi proslava in slavnostni govor, njen osrednji dogodek. Kadar me pot privede tam skozi, med cerkvico Svetega Križa in župniščem, ki so ga zgradili, da bi gospoda župnika ne požrle bolhe v Zoisovi lovski koči na Gorjušah, se spomnim na tiste dni. V odnik je namreč nekje napisal, da mu je na Gorjušah postalo jasno, od kod ime Bohinj; od bolh vendar, kot Bolhinj, ker so ga neusmiljeno grizle, ko je začasno stanoval v lovski koči, katero mu je ljubeznivo odstopil baron Žiga Zois. Zame so bila to zadnja daljša srečevanja z Matjažem Kmeclom. V tistem času mi je prišla v roke njegova knjiga Slovenska postna premišljevanja. Naslova sprva ni- sem razumel, toda s knjigo sva nemudoma postala prijatelja. Še vedno rad prebe- rem kakšno poglavje, zato je vedno nekje blizu, pri roki. Ko je njen avtor vstopil v politiko, sem njegovo dejanje povezoval prav s to knjigo in zdelo se mi je, da je to storil, ker je začutil, da je bil tisti trenutek priložnost, da se uresničijo Cankarjeve besede. Žal kasneje ni bilo čisto tako. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 188 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 188 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 189 Gamsov skret pod Koglom in druge zgodbe Vrtnice, kakor sem že omenil, in dve Kmeclovi poljudnoznanstveni knjigi so moč- no pritegnile tudi mojo ženo Francko in tako sem dobil v domači hiši odlično sogovornico za pogovore o njegovem delu. Prav ona je poskrbela, da sta prispeli v najino knjižnico njegovi Tisoč let slovenske literature z za naju pomenljivim podnaslovom Drugačni pogledi na slovensko slovstveno preteklost. S podnaslo- vom je poudaril, tako je zapisal, da je teh tisoč let podal kot zgodbo, in zares pripoved tako tudi teče. Francka je knjigo nemudoma opremila z raznobarvnimi kazali poglavij. Kasneje, ker je po materi Dolenjka, je poiskala še knjigo Josip Jurčič, pripovednik in dramatik. Iz prve se učiva, zaradi druge sem ponovno začel prebirati Jurčičeve knjige. Spominjam se, da mi je v tistem času Stanko Klinar de- jal: »Jurčič je odličen pisatelj«, zato sem se ponovnega branja loteval z občutkom odgovornosti do prijateljeve trditve. Nikoli ni prenehal biti moj učitelj. Posebno mesto v najini knjižnici pripada fotomonografiji Zakladi Slovenije. Knji- ga, izdana leta 1979, je (k sreči) ušla poplavi kasnejše elektronske fotografije, ki v vsesplošni težnji po več in več pretirava z barvami in kontrasti. Toda čeprav so fotografije v knjigi zelo lepe v svoji starinskosti in dobro izbrane, je neprekosljiv Slika 4: Na dvorišče Slovenskega kulturnega doma v Andovcih so želeli Andovčani posta- viti skalo s Triglava, da bi imeli tam svoj simbolični »Kis Triglav« (Mali Triglav). Skupaj smo kmalu za tem naložili veliko skalo v Vratih in nato proslavili dogodek odprtja, ko je imel prekrasno pridigo o svetih vrhovih njihov takratni duhovnik dr. Ferenc Merkli. Med slavnostnim dogodkom so županje in župani slovenskih vasi v Porabju vzidali vsak svoj kamen v podstavek, na katerem stoji skala s Triglava, ki so si jo želeli. In še to: letos, 2023, so šli Andovčanje že desetič zapored skupaj na Triglav, vsakokrat peš iz Andovcev, od svojega Malega Triglava. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 189 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 189 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 190 Joža Andrej Mihelič prav spremni tekst, ki ga je napisal Matjaž Kmecl. Neverjetno znanje o kulturni zgodovini in sedanjosti na slovenskem, njegovo domoljubje in izjemen, značilno živahen in pester jezik, v katerem takoj prepoznaš avtorja, mora prevzeti bralca. Prepričan sem, da bi nihče drug ne mogel napisati takega teksta. Nekatere spomi- nja knjiga na Slavo Vojvodine Kranjske, mene pa na prednike, znance in prijatelje z mnogih koncev Slovenije in na zanimive kraje, ki sem jih spoznal, takoj na prvih straneh na Prlekijo moje matere in čisto na koncu na Porabje v slovenskem zamejstvu. Ko sem se odločal, da napišem knjigo o svojih hribovskih doživetjih in mladih letih v Bohinju, sem se spomnil, kako mi je po nekem davnem predavanju, ne spo- minjam se več kje, Matjaž dejal: »Napiši knjigo! Vsi jo bomo radi brali.« Mislim, da bi se brez njegove spodbude ne lotil pisanja in zelo sem vesel, da se je zgodila. Ob tem želim in moram povedati, da je skoraj vse, kar sem doslej napisal in ob- javil, pregledal, popravil in polepšal moj, žal sedaj že pokojni, učitelj in prijatelj Stanko Klinar, ki je bil tudi hribovski sopotnik in kolega dr. Matjaža Kmecla na Filozofski fakulteti. S Stankom v navezi sva nekaj zelo resnih plezanj opravila že takrat, ko je bil še moj učitelj v srednji šoli, denimo zimski vzpon v globokem snegu po Potočnik-Tominškovi smeri v Spodnjem Rokavu ter v kasnejših letih sis- tematično presmučala sosednje Nockberge in še marsikaj. Dobro se mi je zdelo, ko je Matjaž Kmecl ob Klinarjevi osemdesetletnici v Planinskem vestniku napisal, da se mu zdi Klinarjev najboljši planinski vodnik prav izbirni vodnik Sto slovenskih vrhov, jaz pa prav ta vodnik pogosto jemljem v roke, da preberem to ali ono, ne da bi se želel kamorkoli napotiti. Enostavno uživam v Stankovi pripovedi in njego- vem znanju. Gore so mi torej ob vsem, kar so mi dale lepega in dobrega, podarile tudi naklonjenost in prijateljstvo teh dveh izjemnih ljudi. Skoraj bi pozabil, toda na koncu moram napisati še nekaj: nekoč me je Matjaž Kmecl vprašal, koga bi s področja varstva in ohranjanja narave predlagal za viso- ko priznanje predsednika republike. Nemudoma sem odgovoril: Jaka Čopa. Ka- darkoli sem imel kakšno službeno pot v Trento, sem Jakca poklical in vedno je šel z menoj. Če bi znal, bi o tistih poteh napisal knjigo, takrat pa sem pomislil na uvodnik, ki ga je za Čopovo Kraljestvo Zlatoroga napisal Matjaž Kmecl. Spomnil sem se, kako je opisano njuno srečanje pri Angelci na Velem polju, ko je Jaka Ma- tjaža vprašal, kakšen film ima skrit v fotoaparatu. Ko mu je potem »priznal«, da ima notri najcenejši diafilm, je Jaka brez dlake na jeziku pristavil, da se za tak film »še aparata ne splača matrati«. Toda – najlepše v uvodniku sledi potem, namreč čistokrvno kmeclovsko razmišljanje o zlatih jesenskih barvah in drugih čarobnih gorskih svetlobah; za viške zlate jeseni pod Mišelj vrhom, za nalive jutranje ali večerne svetlobe skozi kipeče oblake in čez raztrgane grebene kjerkoli v Jakčevih Julijcih; za take trenutke seveda niti najboljše ni dovolj dobro. Kmalu za tem je urednica Marjeta Keršič Svetel pripravljala TV dokumentarec o Jaku Čopu in povedal sem ji, k čemu je predlagan. Seveda je takoj pristavila, da bi bilo treba tisto podelitev, če bo, vnesti v film. Poklical sem Matjaža in ga vprašal, JiS_2024_1-2_FINAL.indd 190 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 190 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 191 Gamsov skret pod Koglom in druge zgodbe kaj se je zgodilo z mojim predlogom, ki zagotovo ni bil osamljen, in kaj sem izve- del; da je imela komisija precej pripomb v zvezi z mnogimi, ki so bili predlagani, na Čopov predlog pa nobene – in podelitev se je zgodila. Ne morem si misliti, koliko je moja pripoved morebitne bralce zanimala in prite- gnila, ker je le ena od mnogih prijateljskih zgodb, ki jih soustvarjamo in doživlja- mo, da bi nam življenje teklo prijazneje in lepše. Zaradi takih zgodb dobi minulost moč, da ostaja prisotna, živa in nam dopoveduje, da življenje ni odteklo kar tako. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 191 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 191 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 192 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 192 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Boža Krakar V ogel DOI: 10.4312/jis.69.1-2.193-195 zaslužna profesorica 1.04 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta SPOMINSKI UTRINKI NA SREČEV ANJA S PROFESORJEVO ŽIVO IN VSESTRANSKO USTV ARJALNOSTJO Dolžan ni samó, kar veléva mu stan, kar môre, tó móž je storiti dolžán! (S. Gregorčič) »... bil je vrlo zabaven pripovedovalec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo ka- terega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu.« (Slovenski glasnik 1862: 68.) 1 Nekako v duhu tega opisa, ki ga je Slovenski glasnik namenil Velentinu Zarniku, smo se o mladem profesorju v 70. letih prejšnjega stoletja pogovarjale njegove tedanje študentke. Nismo se z njim srečevale v salonih, ampak v predavalnicah in ga hitro sprejele kot razgledanega, duhovitega in komunikativnega predavatelja, navdušenega nad družbeno-kulturnim razcvetom slovenskega vitalnega meščan- stva v drugi polovici 19. stoletja, posebno pa nad pripovedno prozo, ki je »mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa.« (Kmecl 1975: 9). Predavanja je pogosto popestril s kakšnim citatom is Kmetijskih in rokodelnskih novic, nam arhaičnim in smešnim, kar se je kazalo že v naslovih teh slikovitih pripovednih drobcev: Po čem se pijanec pozna, (Kmecl 1975: 40), Skušnja je učila (Kmecl 1975: 43), Baba natepe moža (Kmecl 1975: 44) ... Tako je profesor resne in temeljite interpretacije besedil od Ciglerja prek vajevcev, Jurčiča in Levstika, feljtona in prvih kriminalk ilustriral nastanke umetniške pripovedne proze in njihov čas. 1 Kmecl, Matjaž, 1975: Od pridige do kriminalke. Ljubljana: Mladinska knjiga. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 193 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 193 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 194 Boža Krakar V ogel Njegove knjige s tovrstnimi primeri, med njimi zlasti za nas obvezna Mala lite- rarna teorija (1976) so bile zato tudi zanimivo in zapomnljivo študijsko gradivo, meni kot kasnejši didaktičarki pa zgled, kako pri učiteljevanju popestriti resnobna literarnozgodovinska dejstva. Rada sem hodila na njegove seminarje, kjer nas je spodbujal k debatam in razkri- val svoj sproščen in suveren odnos do literature nasploh. Nobenih zadržkov ni imel pri omenjanju tedaj nezaželenega Balantiča ali pri razlagah krščanske simbo- like v literaturi (tedaj smo bili o tem manj poučeni kot dandanes). To je bila tudi spodbuda, da sem v »svinčenih sedemdesetih« za diplomsko nalogo izbrala pri- merjavo Kocbekovih novel Strah in pogum in Vercorsove zbirke Oči in svetlonba, saj me je zanimal eksistencialni položaj izstopajočega posameznika v izostrenih zgodovinskih okoliščinah. Spominjam se, da sem si desetko prislužila šele po bra- nju v treh etapah in podrobnem razpravljanju v seminarju. Še posebej zabavno je bilo v profesorjevi prisotnosti študentsko družabno življe- nje, predvsem ekskurzije in brucovanja. Spomnim se pohoda od Litije do Čateža v 80. letih, kjer sem bila enkrat za trikrat, saj kasneje vtisov s tedanje poti nisem želela pokvariti! Pod profesorjevim vodstvom smo na tisti (k sreči) sončni dan nekajkrat zgrešili pot, se prebijali čez drn in strn, pa čez čas le dosegli planjavo, na kateri se je bilo obvezno igrati kdo se boji črnega moža. Spomnim se, da sem upehana potožila kolegicam, da še na nobeno martinovo nisem bila tako žejna. Tudi gostilna v Čatežu sprva ni obetala kakih potešitev naše lakote in žeje, češ da nimajo pripravljene toliko hrane! A so se lastniki čez čas udobrovoljili, zasu- kali, postregli zelje in klobase, predvsem pa obilne količine cvička. Siti želodci in razgrete glave so nas spodbudile k petju in glasnemu smehu. Predvsem smo se nakrohotali ob šalah, ki jih je profesor Kmecl stresal kot iz rokava! Ko je napočil čas za pot proti dobro uro oddaljeni postaji, nas je ena od študentk povabila še v bližnjo očetovo zidanico in predlog smo vsi navdušeno sprejeli. Le profesor Kmecl ne, tako da se je sam odpravil proti popoldanskemu vlaku. Mi pa smo med tem žejo pogasili še s kozarčkom ali dvema v prijazni zidanici in nato po mesečini prešerne volje odkorakali proti večernemu vlaku. A – dospevši na postajo v Veliki Loki, smo v čakalnici ugledali osamljeno postavo - profesorja Kmecla! Zamudil je popoldanski vlak, zato je moral spokorniško v žejni osami pričakati naslednjega, obkoljen z našim privoščljivim smehim in številnimi opazkami. Kasneje, v 80. letih, pa smo profesorja čedalje večkrat kot za katedrom poslušali in brali v medijih kot funkcionarja v pomembnih družbenih vlogah – kot deka- na Filozofske fakultete, predsednika Jezikovnega razsodišča, ministra za kulturo, člana predsedstva RS. V Derendingenu, ki smo ga slovenisti obiskali na obletnico Trubarjevega rojstva, je po besedah tamkajšnjega pastorje sodil med »visokoka- ratne« goste, oziroma, kot zapiše Marko Juvan, je postal »eden od znamenitejših Slovencev 80. let« (Juvan 1995: 111). 2 Pač zato, ker je svojo ustvarjalnost prepri- čano in prepričljivo razdajal za spodbujanje narodnega poguma in samozavesti s 2 Juvan, Marko, 1995: Šest polnih desetletij Matjaža Kmecla. Jezik in slovstvo 40/3–4. 111–114. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 194 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 194 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 195 Spominski utrinki na srečevanja s profesorjevo živo in vsestransko ustvarjalnostjo pisano publicistično besedo in z bleščečimi govornimi nastopi, s katerimi je prav tako kakor po njihovem sedanjem mnenju najhrabrejši »osamosvojitelji« tlakoval pot v neodvisnost Slovenije. A tudi profesorjeva besedna ustvarjalnost med osamosvajanjem in po njem ni usahnila, ne strokovna ne umetniška. Z zanimanjem sem si ogledovala monodra- me o znamentih Slovencih, npr. Levstikovo smrt z Binetom Matohom, igro Andrej Smole – znameniti Slovenec s Tonetom Gogalo, pa dramo po celjskih motivih Fri- derik z Veroniko ali danes grofje celjski in nikoli več z Daretom Ulago ali filmsko nadaljevanko Poet o Prešernu ..., brala biografske predstavitve Jurčiča, Levstika, Kajuha ... ali Kratko kulturno zgodovino Slovencev pa Slovenska postna premiš- ljevanja in še marsikaj. Tesneje sem s profesorjem sodelovala po študijskem obdobju spet v 90. letih pri pripravi kurikularne prenove, prve šolske reforme v samostojni Sloveniji. Takrat je bil odgovoren za usklajevanje vseh področnih komisij, ki smo pripravljale učne načrte za pouk slovenščine. Z velikim zaupanjem v možnost sodobnejšega in bolj zanimivega pouka, ki naj ga razbremeni »poznanstvenja« in suhoparne faktografi- je, 3 je podpiral nas, tedaj majše strokovnjake, ki smo delali zavzeto in ne vedno popolnoma usklajeno. Ob takih priložnostih je znal pomiriti razgrete debate in zastranjujoče predloge s svojo strpno avtoriteto. Po izteku političnega mandata v predsedstvu RS se je prof. Kmecl umaknil iz dnevne politike. Javno svoje politične upokojitve sicer ni eksplicitno komentiral, med vrsticami in pri nekaterih akcijah, ki se jih je vseeno še udeleževal, pa je bilo mogoče zaznati, da je nad potmi, ki jih ubirajo nove generacije slovenskih poli- tikov, nezadovoljen in se v njih ne najde več. Posvetil se je, in o tem tudi pisal, popolnoma drugačnemu početju, kot je hrupna in v dialog zaupajočemu humani- stu neprijazna politika – žlahtnenju vrtnic. Tudi tu je njegovo delo, zdaj v tišini in s hvaležnimi živimi bitji, obrodilo sad – kot pri vsej živopisni paleti ustvarjal- nih dejavnosti, ki se jim je posvečal in jih s požrtvovalnostjo, prepričljivostjo in dobronamernostjo tudi izpeljal. Prof. Kmecl, s spoštovanjem do vaše polihistorske širine, ki ste jo prepričljivo in požrtvovalno vtkali v mnoge svoje dejavnosti, kot »mož je storiti dolžan«, vam voščim še naprej bister um in neutrudno vitalnost, kljub vsem spremljajočim te- gobam. In vam kot kandidatu za stotko želim, da se čez deset let spet srečamo ob kakšnem priložnostnem zapisu! 3 Kmecl, Matjaž, 1995/96: Uvod k prvemu javnemu poročilu o delu skupine za prenovo pouka slo- venščine. Jezik in slovstvo 41/1–2. 3–4. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 195 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 195 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 196 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 196 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 INTERVJU JiS_2024_1-2_FINAL.indd 197 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 197 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 198 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 198 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Aleksander Bjelčevič DOI: 10.4312/jis.69.1-2.199-214 Univerza v Ljubljani 1.22 Filozofska fakulteta INTERVJU Z UNIVERZITETNIM PROFESORJEM, PISATELJEM IN AKADEMIKOM MATJAŽEM KMECLOM Z Matjažem Kmeclom se je pogovarjal Aleksander Bjelčevič. Priljubljenega profesorja, ki letos slavi 90 let, smo na kratko predstavili na uvodni strani revije, tu pa besedo prepuščamo njemu. V Pismih slovenskemu prijatelju (str. 22) pravite, da niste pisatelj (»Za menoj lahko mirno zapišejo ... Tu leži M. K., ki ni bil v življenju nič, niti slovenski pisatelj ne«), za širšo publiko ste kulturni zgodovinar (neponovljivi Zakladi Slovenije so v angleščini in nemščini natisnjeni desetkrat), tudi vaša literarna zgodovina je kulturološka, in v zadnjih 15 letih žlahtnitelj vrtnic, prištejmo še ministra za kulturo – kaj od tega ste najbolj? Ali so glavni motivi vašega delovanja lepota in ljubezen do domovine in do svobode (o svobodi ste razmi- šljali že pri petih letih)? Takratna samoopredelitev, ki jo omenjate, je bila pač ena od mojih »afnarij«; res je pa, da nisem hotel biti niti takrat niti nočem biti zdaj nekaj, kar se z vso samov- šečnostjo množi več kot naglo. Beseda »pisatelj-ica« je danes samo še nečimrn in cenen okrasek; nič takega, kar je pomenila še v polpreteklosti in skozi vsa težavna desetletja slovenske narodne geneze. Torej nočem, da bi me sploh kdo imel za »pisatelja«. Sploh nočem biti nič od naštetega. Sem pač zmeraj delal tisto, kar mi je bilo pri srcu in se mi je zdelo smiselno. – Nikar pa me zdaj ne sprašujte, kaj je smiselno. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 199 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 199 2. 04. 2024 15:53:55 2. 04. 2024 15:53:55 200 Intervju Kaj ste v mladosti brali, da ste šli študirat književnosti; katera literatura vas je oblikovala, kaj od tega bi brali še danes? Kaj ste brali po tem, ko ste odlo- žili fakultetne obveznosti, kaj danes? Kot otrok sem rasel med drugo svetovno vojno, pod nacizmom, v Radečah in onstran Save v Loki. Med prvim, kar smo pod okupacijo doživeli in smo obču- tili tudi otroci, je bilo surovo zatrtje vsega izrecno slovenskega, še posebej tiska. V radeško papirnico so hitro po okupaciji 1941 malone pod našim oknom dne- ve in tedne v »reciklažo« dovažali »vsebino« slovenskih knjižnic in še posebej »nevarne« celjske Mohorjeve družbe. Kot surovine pač, potiskane z jezikovno malovrednostjo. – Že pred vojno so nama z bratom starši vzgojno naročili Naš rod (bratu) in Vrtec (meni), oba sem vsakokrat, ko ju je prinesel poštar, požrl od prve do zadnje strani. Po okupaciji seveda ni bilo od tega nič. – Ko smo zbežali čez Savo (da nas ne bi izselili), smo dobili zasilno stanovanje v nekakšni pristavi tamkajšnje graščine in tam sem na podstrešju odkril pravi zaklad: tri zaboje starih časopisov in v njih vse mogoče – od Zvončka do Ženskega sveta (mislim, da se je tako imenoval naslovu primeren časopis). Vse tri sem potem ob skrivnem obi- skovanju podstrešja predihal – spet od prvega do zadnjega in pri tem med drugim postal zagrizen jugoslovanski rojalist; med najdenim zakladom je bila namreč tudi »jugoslovenarska« Jadranska straža, ki je bila tako zelo vsejugoslovanska, da je pod geslom »ena država, ena domovina, en jezik« tiskala tudi slovenska besedila v cirilici (pozabljeno je skoraj, da so še po drugi svetovni vojni celo javni napisi krajev – na primer na železniških postajah – bili napisani v latinici in cirilici; med partizansko vojno, ki je zame bila sicer eno največjih dejanj v slovenski zgodo- vini, pa so tudi najmanjši zaselki imeli »odbore mesta« namesto kraja – pač kot kroatizem/srbizem v imenu »bratstva-edinstva«/»bratstva-enotnosti« itd.) Jadran- ska straža je v tem smislu slavila jugoslovansko kraljevsko dinastijo, predvsem kralja Aleksandra, ki so ga malo prej ustrelili, in mladoletnega kralja Petra. V njunem imenu sem postal velik rodoljub, saj drugih simbolov rodoljubnosti takrat (še) nisem poznal. – Zdaj sem seveda lahko tudi obžaloval, da nisem že prej vedel za Zvonček, ki mi je v hipu postal zanimivejši od Vrtca in Našega roda skupaj. Potem je 1943. uspelo mami iz Ljubljane pretihotapiti Jalnovega Ovčarja Marka in Trop brez zvoncev, oboje se mi je zdelo nezaustavljivo privlačen literarni dobi- tek. – Preprosto; toda tako je bilo. V šoli sem jih dobil nekajkrat okrog ušes, ker sem govoril slovensko; v glavnem pa pouka sploh nismo imeli, ker smo veljali za banditengebiet. Bili smo polrazpuščena otroška »tolpa« in smo počeli vse drugo prej kot kaj pametnega. Zato se nikar ne čudite moji zgodnji bralni preproščini in temu primerni polpismenosti. – Po vojni smo bili najprej deležni sovjetske kulture (literarni vzorec: Timur in njegova komanda – knjižico sem dobil kot nagrado za odlične uspehe v šoli kakšne tri leta zapored, enkrat pa Seliškarjeve Mule – pač kot našo protiutež sovjetskemu Timurju). – Nato je sledilo veliko odkritje: v Ve- lenju, kjer smo takrat živeli, je učitelj Mlinšek, vnet kulturni delavec, skozi vojno pretihotapil del predvojne javne knjižnice in zdaj ob nedeljah po maši iz njenih ostankov izposojal knjige, med njimi zbrane spise Karla Maya in kriminalke o doktorju Fumančuju, žametnih copatah (ali tako nekako) ipd. Naval mularije je bil JiS_2024_1-2_FINAL.indd 200 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 200 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 201 Intervju velik, čeprav je bil gospod Mlinšek zelo strog izposojevalec. – Tako nekako torej se je oblikovalo moje zgodnje literarno obzorje: zelo revno, čeprav nisem bil tega prav nič kriv. – In bistveno: ničesar od tega, kar sem z užitkom prebiral v mladih letih, zdajle ne bi več. Sem poskusil – vsaj z užitkom ne bi šlo. Ste tudi jugoslavist, poznate vsaj še poljsko in rusko književnost – katere Slovane naj mlajši slovenisti berejo? Pa glasbo imate radi, odraščali pa ste, ko sta v Slovenijo prodrla jazz in rock ...? Malo preveč mi pripisujete. Res pa je, da sem precej natančno prebral tistih 300 ali 400 naslovov, ki nam jih je pri študiju srbokroatistike »naložil« profesor Štampar; s spremno literaturo vred. Ostalo pa: kakor kaj, vendar ničesar preveč. Pravijo, da ste na začetku hoteli raziskovati Prešerna: v epohalni Slovenski književnosti 1945–1965 ste temeljito obdelali mlade prozaiste; kasneje ste pi- sali o konstruktivizmu, 1990 o teoriji zvočne poezije – vendar pa pretežno o pripovedni prozi 19. stoletja. Kako je s tem? Zanimalo me je vse mogoče; pravzaprav »po spisku« vse. Ne znam si predstavljati slavista, ki bi na primer puščal Prešerna ob strani. Ni fraza, če patetično rečem (se- veda ne prvi), da se v njegovih verzih skriva pač slovensko vesoljstvo. Naiven, kot sem bil, sem ga tudi jaz takrat želel »vzeti v roke«, vendar sem kmalu videl, da bo bolje, če se umaknem (šele na stara leta sem ga potem skušal postaviti v – še en – evropski kontekst: na simbolni duhovni ravni v bližino renesančno srednjeveškega Abelarda in Heloize, problemsko pa v kontekst netelesne kastracije). – Izjemno me je zmeraj privlačila tudi praktična/šolska poetika z vsemi delovnimi orodji. Slovenci smo se sicer zapisali predvsem literarni zgodovini, v njej smo iskali svo- jo kulturno izvirnost, vendar smo se vsaj malo spogledovali tudi s tako imenovano literarno teorijo; je pa manjkal pač kak sistematičen pregled delovnih pojmov, vsaj za šolo. Tako sem sestavil Malo literarno teorijo, ki je prvič izšla 1976 in potem še nekajkrat. Ne bom rekel, da je bila kak »pulfer«, bila je bolj ko ne neka- kšna sistematična kompilacija, ki pa je vsaj začasno zapolnila ustrezno generično luknjo v vedi. Meni je pomenila odvod ustreznega strokovnega zanimanja. V ta okvir gredo tudi kakšne drobne razpravice, kakršne omenjate (o konstruktivizmu, o zvočni poeziji ipd.) – Tik pred drugo svetovno vojno je Anton Ocvirk iz Pariza prinesel tako imenovano komparativistično metodo v literarni vedi in jo uvedel kot odgovor na dotlej »uradno« prevladujoči pozitivistični historizem. Zvečine študentariji ni bilo prav jasno, kaj naj bi se primerjalo, Ocvirk – sicer izjemno razgledan in ob tem do nesramnosti ostrojezičen mož – pa je poskrbel, da je njegov seminar hkrati prišel na glas elitnosti, v primerjavi z »zaplankano« domorodnostjo slovenske literarne zgodovine svetovljanski; pri njem naj bi se študirala »svetovna književnost« (ne da bi kdo sploh kaj bolj natančno vedel, kaj to je). O literarni te- oriji, ki naj bi na »komparativni« oziroma »svetovni književnosti« tudi domovala, pa ni bilo veliko govora. Iz Rusije je sicer v Ljubljano že pred drugo svetovno vojno prišel Aleksander Isačenko, ki je napisal luciden prikaz slovenskega verza, JiS_2024_1-2_FINAL.indd 201 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 201 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 202 Intervju metodološko utemeljen na ruskem formalizmu, toda potem se je že začela voj- na, ki je pomenila globoko zajedo v dotlejšnjem razvoju – tudi v literarni vedi. Prijatelj je umrl že precej prej, Kidričev sin Boris se je posvetil partizanskemu osvobodilnemu boju, očeta-profesorja so zato nemudoma odpeljali v Begunje in je bil zelo blizu likvidacije; drugi »humanisti«, mlajši in tudi starejši, so se umaknili v (pol)ilegalo, starega Žigona je okupatorjeva soldateska ustrelila kar na cesti, to je znano; slovenistični seminar v poslopju NUK je postal celo nekakšno pol- skrivno središče podtalnega upora, večina vidnih slovenistov je bila v zaporih in koncentracijskih taboriščih. – Precej patetično, toda tako je bilo. Na Štajerskem je bilo še precej huje. – Po koncu vojne je bilo torej treba tudi študij slovenisti- ke/slavistike postaviti na novo – za literarno vedo so to nalogo dobili Slodnjak, Boršnikova in Mirko Rupel; ko se je »politiki« zameril še Slodnjak in so ga zato odvrgli, je naloga ostala le še Marji Boršnikovi. Predvsem ona je poskrbela, da sta bila na hitro inavgurirana Boris Paternu in France Bernik, mene pa je – kot precej mlajšemu – kar v jugoslovansko vojsko, kjer sem služil redni rok (in bil v vojaške dokumente sicer že zapisan kot »polpismen profesor«), vprašala, ali bi bil prip- ravljen priti za asistenta. In sem prišel. – Prav takrat se je med mlajšo generacijo začel upor zoper »pozitivizem« – popisovalno faktografijo, kot metoda v literarni vedi se je začela skoraj kot čudežna beseda uveljavljati »interpretacija«, po mož- nosti z dodatkom »slogovna«, blagovno zaščitena z imenoma Kayser in Staiger. V glavnem pa smo imeli s tem v misli nekakšen esejistični popis besedil. Naglo smo se odločili, da novi sodelavci katedre za začetek popišemo najnovejšo slovensko literaturo (1945–1965) – pač z nekaj manifestnega pridiha. Skoraj sočasno smo si morali razdeliti še delovna področja; in mi je pač pripadla slovenska pripovedna proza 19. – »klasičnega« – stoletja. Del vaše generacije, ki je začela v 50-ih in 60-ih, je šel torej v globinsko bra- nje in stilistično analizo, tudi Toporišič, vi pa v sociologijo literature in s tem odprli pot k obravnavi neambiciozne, trivialne, tudi substandardne (Knobl) literature – zakaj? In kakšno je bilo akademsko vzdušje, da so nastali taki in tolikšni premiki? Bila so tudi trenja (odšla sta Barbarič in Bernik, kaj pa Rotar?), objavljali ste predvsem v Jeziku in slovstvu. K že omenjenim personalnim spremembam bi morali še kaj dodati; vsekakor je bila med najpomembnejšimi odločitev Dušana Pirjevca, da se iz politike preseli v literarno vedo. Pirjevec ni bil kar tako: bil je visoko v vodstvenem vrhu povojne Jugoslavije-Slovenije, komisarsko prodoren retorik, razgledan, erudit z ustrezno »kinderštube«, kot rečejo Nemci; kot ugleden mož nove družbe je zelo hitro lah- ko šel študirat v Pariz in na Dunaj, kar po vojni nikakor ni bilo samoumevno. In seveda, bil je intelektualno zelo zmogljiv. Odločil se je za »elitni« študij pri Ocvirku in razmeroma naglo ustvaril obsežno študijo pod naslovom Ivan Cankar in evropska literatura ter že s singularnim poimenovanjem »evropska literatu- ra« namesto množinskega »evropske literature« povedal, da pojmuje slovensko književnost kot imanentno, neločljivo »evropsko« (in ne morebiti obevropsko, drobnonacionalno ali kaj takega); in da jo je zato treba brez dodatnih ozirov tako JiS_2024_1-2_FINAL.indd 202 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 202 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 203 Intervju tudi obravnavati, torej brez nacionalnih dodatkov ali popustov; po Ocvirkovo: v neposredni primerjavi. – Sčasoma je prišlo tudi do svojevrstne simbioze med ods- lovljenim Slodnjakom, prav tako izjemnim literarnim poznavalcem in zagnancem, pa ob tem »narodnjakom«, ampak precej bolj nerodnim retorikom, ter svetovljan- skim Pirjevcem, ki mu je moral Slodnjak kakšno »komisarsko« reč takrat odpus- titi – kar je tudi storil. Ob vsej različnosti sta se namreč izjemno spoštovala. (Za ponazoritev: ob začetku vojne je Slodnjak pri priči šel med jugoslovanske prosto- voljce, Pirjevec pa med partizane, oba sta bila ob vsej različnosti tudi prepričana rodoljuba v najboljšem pomenu te besede; in oba z izjemnim znanjem ter skoraj erotičnim odnosom do slovenske »besedne umetnosti« in evropske kulture.) Katerih svojih učiteljev se najraje spomnite? Kašen naj bo dober predavatelj in učitelj? Učiteljev je v življenju veliko; najraje se seveda spominjam staršev, ki sta bila tudi po poklicu učitelja. Pripadala sta tisti nesrečni generaciji, ki je morala preživeti dve grozljivi svetovni vojni in še kaj zraven. Zelo sem cenil svojega gimnazij- skega ravnatelja Tineta Orla; veliko hvaležnosti mi ostaja na dolgu nekdanjemu radijskemu dramaturgu Emilu Smasku in še vrsti drugih. Toda zdaj gotovo mislite na stroko; v njej pa stoji na prvem mestu Marja Boršnik – izrecno kot učiteljica, obenem pa kot načelna in izjemno človeška gospa/kolegica. (Vem, da bo ob tem kdo zavijal z očmi, ampak naj spomnim, da je kar nekaj literarnozgodovinskih zbornikov pripravila skupaj s študenti – na primer o Prežihu, Tavčarju – in da se je na predavanjih mirno posvetila tudi avtorjem, ki oblasti niso bili prav nič pri srcu – litotično rečeno – na primer Majcnu, Gradniku ipd.) – Ne bom še naprej našteval in utemeljeval – brez takšnih, ne ravno maloštevilnih ljudi bi vsi imeli precej bolj revno, prazno in nesrečno življenje. Slovenci smo zapovrh ob vsej svoji majhnosti še prekomerno zavisten in prepirljiv narod. – Ne zamerite, če ob tem umolknem. Sem pač precejšen del življenja zapravil v politiki, kjer se razmišlja drugače. Tam pa sem med drugim dojel tudi tisto, kar so stari Latinci poimenovali z reklom »drži dan«. Ali pa, kar se je Prešernu kazalo kot nespremenljiva dokončnost slehernosti (»je Bogomila šla domu k očeti, nič več se nista videla na sveti« – s Črtomirom). V Slovenskih postnih premišljevanjih zavračate slovensko samopodobo kot lirskega, krepostnega, aseksualnega naroda, v knjigi Tisoč let slovenske lite- rature poudarjate isto. Kritični ste do cankarjansko asteničnega sarkazma in podobno. Za kakšno življenjsko filozofijo gre? Da ne bo pomote: Cankarja visoko cenim, najbrž mi tega ni treba posebej poudar- jati, se mi pa pogosto zgodi, da se mi zazdi nekako zgubljen in da ob takih prilo- žnostih hitro posnema samega sebe, da si postane nekakšno lastno pribežališče. In ga potem Slovenci posnemamo kot takšnega, ker je tako najlaže; spreminjamo ga v nekakšno formo in ob tem ne vidimo njegove resnično izjemne, skoraj samo- uničevalne družbenosti. To smo razredčili v nekaj citatnih fraz (»narod hlapcev« ipd.), ki jih ponavljamo do zguljenosti in izpraznjenosti. Potem pa hitro krenemo JiS_2024_1-2_FINAL.indd 203 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 203 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 204 Intervju k »mater je zatajil« in »skodelici kave«! – Še enkrat: Cankarjevi genialnosti ne sežemo Slovenci največkrat niti do kolen – vendar ga veliko preradi stlačimo v ne- kaj fraz, ki jih poberemo kar iz njega samega. – Sicer pa ste že sami odgovorili na vse, kar vas v tej zvezi zanima: Nočem, da smo solzav, nekako pokvečen, prazno patetičen in prismojen narod, kot se pogosto lahko sklepa po pisanju naše »oficial- ne«, etablirane literature. In seveda: vse prej smo kot »aseksualni«, brezgrešni in podobno. Smo, hvalabogu, zelo tako kot vsi drugi narodi. Seveda, ker smo majhni, zelo radi stopamo na prste – da bi bili večji in s tem bolj vidni. Sem gre tudi bre- zgrešnost. Drugače pa nismo ne posebno lirični in nič temu podobnega. Taras Kermauner in Marko Juvan sta napisala, da v svojih dramah demitizi- rate našo ljudsko, zgodovinsko in književno mitologijo – kaj v Lepi Vidi, kaj v Bohinjski miniaturi o Črtomiru ... In zakaj? Ker je zabavno in ker se za slehernim mitom skriva kakšna »krvava« in nerodna realnost, ki se je po možnosti sramujemo. Naslov ene vaših knjig je Od pridige do kriminalke; v Tisoč let slovenske li- terature se ustavljate pri »drugoligaših« kot Funtek, Jaklič, jim celo brišete stigme, vseskozi pišete spremne besede neosrednjim pesnikom in pisateljem. Zakaj je manj stremljiva literatura pomembna? Je povezano s cenjenjem svobode, demokratičnosti, enakosti vseh družbenih slojev in njihovih potreb? Zakaj pa ne, čeprav seveda literarna kvaliteta ni »demokratična«, kot pravite? – Če drugega ne, pa je tudi »drugoligaška« literatura dokument svoječasnega stanja duha, občasnih meril za to, kaj je literarno in kaj ne; kaj umetniško in kaj ne. Kriminalka na primer kaže na zmogljivost fabuliranja, saj je po svojem značaju obstojno odvisna od fabule/zgodbe; pridiga zelo prostodušno razkriva – med dru- gim – oficialnost moralnih prepovedi in priporočil ter s tem vsaj posredno vrednot. Naslov celote – Od pridige do kriminalke – skuša odmejiti skrajne meje našega duhovnega sveta, kot se kažejo v literaturi. Seveda je tak naslov plod sociološkega motrenja literature, priznam; naj se zdi komu še tako zastarelo in iz mode, je pač takšno. – Metode same po sebi niso ne zastarele ne moderne – so uporabne za raziskovanje literature, ali pa so bleferske. Kdo lahko brez slabe literarno-razisko- valne vesti reče, da je Kidričevo pozitivistično zbiranje najrazličnejših reči v zvezi s Prešernom manj tehtno in zastarelo od preostale prešerniane, pa če je ta oblečena v še tako »moderno« – recimo – hajdegerjanščino? Na drugačni ravni je pač – in prav nihče ne more trditi, kaj bo v rabi in zavesti dlje trajalo. – Tudi z literaturo je tako. Izidor Cankar je napisal enega najbolj tehtnih kratkih romanov (S poti), ni pa napisal nič biblično patetičnega – kot je to storil njegov bratranec – v katerem kotu naše zavesti je obstal?; saj ne boste hudi, če kar sam rečem, da daleč od poz- lačenih literarnih prestolov. Podobnega je (tudi) v slovenski literaturi kar nekaj. Kje so na primer Vladimirja Levstika Zapiski Tine Gramontove? Ali pa – v svojem žanru – Robov Deseti brat? Ampak naj ne naštevam, ni vse zlato, kar se sveti; in: duhovnika ne naredi mašni plašč; tudi generala ne epolete. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 204 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 204 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 205 Intervju Napisali ste sintetično zgodovino slovenskega slovstva, z Zakladi Slovenije in Kratko kulturno zgodovino pa sintetično kulturno zgodovino – kaj vas žene v sinteze, ki se jih mlajše generacije raziskovalcev bojijo? Najbrž se jih ne bojijo, kot pravite. Prej bi rekel, da glede na vloženo delo in tudi tveganje te reči ne ponujajo kakšnega večjega zadovoljstva. So pa pri meni vzgibi za nastanek spisov, ki jih omenjate, bili različni: pri Zakladih (ki so v mnogočem kolektivno delo s ključnim deležem nedavno preminulega urednika Marjana Kru- šiča, ki je zanje zbral obširno delovno skupino) je bil to njihov rojstni čas; Sloven- ci smo prav takrat potrebovali primerno dozo samozavesti (kar je lepo razvidno iz mojega precej baročno okrancljanega sloga; Marjan Rožanc, ki me tudi sicer ni posebno maral, mi je ob priložnosti – mislim da v tej zvezi – navrgel, da sem »šema«). – Kulturna zgodovina Slovencev je pač bil poskus strnjene formulacije znanj in pogledov na to reč – seveda z neko povzemajočo idejo. Mislim pa da se nekakšna intimna potreba po tovrstnem strnjevanju porodi z leti, ko popušča samokritičnost in narašča pozabljivost. Saj nisem edini te sorte. Poleg tega se k takšnemu podjetju rada pritakne še pedagoška somotivacija: če že hočeš kaj pou- čevati, je koristno imeti – vsaj skicirano – široko panoramsko ozadje kot nekakšno tablo, na katero pišeš in rišeš. Podnaslov vaše zgodovine slovenskega slovstva je Drugačni pogledi na slovensko literarno in slovstveno ustvarjalnost – v čem so drugačni? (Že obdobij ne delite po slogih, ampak po vsebini: Veselo prebujenje, Pok subjektivizma, Mistika ...) Spis, ki ga imate v besedi, bi s težavo označil za »literarno zgodovino«; že vme- sni naslovi za tako imenovana »obdobja« so esejistične narave, torej gre prej za literarnozgodovinski esej. Poimenovanja za posamična poglavja merijo pač na nekakšno generalno stanje duha, kakršno usmerja tudi vsakokratno literarno/slo- vstveno dejavnost. – V tem smislu je treba razumeti tudi podnaslov; jasno je, da naj bo vse, kar počnemo in izročamo javnosti, vsaj do neke mere izvirno, sicer z vso naglico degradira v manj kot šolsko »štancanje«. Seveda imate bolj kot prav, če ob tem pomislite, da je že izrecno zagotavljanje »drugačnosti« malo sumljivo. – Ampak, bog pomagaj: potem je pač treba brati in se prepričati, ali gre za prazno reklamo in širokoustenje. V vsakem primeru je tudi podnaslov v omenjenem pri- meru esejistične sorte, nič znanstveno eksaktnega. »Če bi še enkrat izbiral svojo pot, bi bil samo gojitelj vrtnic« (Delo 7. 7. 2020). Bi res ne napisali dram, pa Zakladov Slovenije, pa ...? Saj ste po bistvu domo- ljub (iz Študentskega naselja so vas menda izključili zaradi nacionalizma), ki se že vse življenje ukvarja s književnostjo, jezikom, kulturo in politiko; brez tega bi vaše življenje ne bilo »neskončna slast, ki dela človeka sposobnega živeti vsak dan« (S prijatelji pod macesni). Ko vam je Taras Kermauner rekel: »Kaj pa je življenje drugega kot to, da se rodimo, zrastemo, se zaljubimo, malo pojemo, popijemo, se poveselimo in na koncu umremo; ali ve o tem kdo kaj bistvenega več?«, ste s prstom pokazali nanj? JiS_2024_1-2_FINAL.indd 205 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 205 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 206 Intervju Taras Kermauner je bil premišljevalski neverjetnež z izjemnim spominom, vso slovensko dramatiko je imel v glavi in jo neprestano kombiniral; ne pretiravam, če rečem, da do zadnjega podeželskega dramatiškega pismouka. Nekaj časa sva se kar precej pogovarjala, zmeraj spet sva se vračala k smislu našega početja; rad je omenjal Dominika Smoleta, ki je s svojo Antigono obstal v vrhu naše dramatike, na koncu pa popolnoma resigniral in umolknil. Zato sem Tarasa ob priložnosti vprašal, zakaj pa on vse tisto, kar dela, počne, vendar se je odgovoru izognil. – Tisto z vrtnicami pa se iz mojih ust na prvi pogled sliši seveda precej naravarsko ali starinsko rousseaujevsko, mogoče celo objestno. Poskušal sem z zelo preprosto figuro povedati, da se ob žlahtnjenju/križanju vrtnic počutim še najbliže vesoljni uganki življenja; darvinizem je ena od mogočih razlag te uganke, vendar ostaja v območju povrhnjice, tako kot vse druge. Vsak vrtnični križanček odpira vprašanje znova in znova. In seveda sleherno človeško bitje. Da imamo očeta in mater – že že; da spremlja sleherno spočetje neizmerna slast in občutek vesoljnosti – prav tako. Toda v čem je človekov nastanek drugačen od vrtničnega? Ali od nastanka vesolja? »Veliki pok«: že že, toda kaj je bilo pred tem, da je sploh lahko tako na veliko počilo? In zakaj je hotelo počiti? In tako naprej – resda otročje, ampak bistveno. Ali ne? Saj je v literaturi in v slehernem človeškem početju podobno. Mogoče je krščanstvo/katolištvo prišlo najdlje, ko je razglasilo spolnost za grešno, ker predstavlja tekmovanje z Bogom v stvarjenju človeka in je v tem poniglavi višek objestnosti, obenem pa tudi – pri slehernem koitiranju – najbliže zadnjemu odgovoru. Res se mi naj oprosti sveta preproščina – toda vprašali ste me po vr- tnicah in govorim o tem, da ima vsaka vrtnica svojega očeta in mamo, da vsaka zase ponavlja vesoljno vprašanje in vesoljni čudež, ki ga ljudje ne razumemo, se pa z njim od pamtiveka gnjavimo. Z mano vred. – Potem pa seveda veselje nad novimi oblikami in barvami. – V vulgarni vsakdanjosti ima zadeva čisto drugačne razsežnosti; če hočeš početi kaj takega, moraš najprej podedovati vsaj nekaj njiv dobre zemlje; potem veliko ljubega zdravja in potrpežljivosti – statistično velja, da se le na kakšnih 20.000 križanj »oglasi« kakšna resnično drugačna roža; potem moraš nadaljevati z organizacijo in prodajo, da lahko z iztržkom reč nadaljuješ. In tako naprej – tako da je sleherno širokoustenje, kaj bi bil, če bi bil, res samo širo- koustenje. Bi me pa veselilo; toda tudi kot popoldansko veselje je čisto lepa reč. Že iz kratke predstavitve na spletni strani SAZU se vidi, da je bil tako vsestranski le še Valentin Stanič, morda Tavčar, Kermauner vas je primerjal s Kocbekom (te primerjave boste skromno zavrnili), v Tisoč let z ljubeznijo pišete, kako se je za narodov blagor razdajal Bevk, v Pismih slovenskemu pri- jatelju pravite, da se je vaš stari oče Čeh, živeč v Trstu in na Dunaju »odločil za slovenski način bivanja« – je vaše razdajanje za slovenski blagor v vzgoji in genih? Prav imate – nobene od omenjenih primerjav ne maram, nočem biti komičen po- naredek samega sebe. – Na kratko: Sem pač »mitelevropec« – v sledljivih genih moravsko-ljubljansko-nemško-italijansko-pohorsko-savinjski itd. bastard. Že to je prava zmeda, ni treba še več. Seveda to ne pomeni, da omenjene može spoštujem JiS_2024_1-2_FINAL.indd 206 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 206 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 207 Intervju kaj manj – dobesedno izjemni so, vsak posebej. Noro pa se mi zdi, primerjati se z njimi. – Ampak vseeno hvala za komplimente! Vaš slog je edinstven (po enostavnosti me spominja na Kosmača), kramljajoč, zgodbarski, skladnja, besede in fraze so zmerno pogovorne, perspektiva je humorna/distancirana, v avtobiografskem pisanju polifonija in stalno menja- vanje perspektiv ... Ta slog ni prišel spontano, zanj ste se morali potruditi? (So zadaj leposlovni vzori?) Čemu ta slog? Najbrž ne le zato, da niste dolgoča- sni, saj o rabi slovenščine pravite, da je to odgovornost in moralno vprašanje. Ne vem, nisem nikoli razmišljal. Pišem kot pišem. In če je vsaj malo res, kar pravite, sem seveda lahko vesel, se pa na tej ravni nerad pogovarjam. Sam sebi se zazdim strašen snob. – Glede jezikovne morale pa naj spomnim, da sem tisto svo- jo »modrost« zapisal v odmevih našega osamosvajanja – ni pač naroda oziroma ustrezne skupnosti brez samozavesti, tudi jezikovne. To ni nacionalizem, temveč kulturna samozavest. Vse današnje čvekarije, kdo je bil zaslužen za našo končno osamosvojitev, se mi zdijo pač politični blef. Zgodba je nastajala skozi rodove, z brezštevilnimi žrtvami – z vztrajnim in postopnim vlaganjem, z ustrezno mero navdušenja in tudi s številnimi življenji »na oltarju domovine« – celo že veliko pred množično partizanščino, ki je bila na koncu vendarle odločilna. Po kom imate pisateljski in govorniški talent in humor – po mami, ljubiteljski slikarki? Ni da bi se hvalil ali hvalo stoično sprejemal: v nobenem primeru vsega tega tako in tako nimam na odmet; lahko pa neobremenjeno govorim o svojih daljnih mora- vskih sorodnikih, ki so se nasejali po Srednji Evropi. Neke pesniške prizadevnice s priimkom Macak je mogoče najti pri Čehih, verzekovca, ki se je podpisoval Ma- tzak, pri Avstrijcih (ob robu: tudi mene so pod okupacijo v šoli zapisovali: Mathias Kmetzl). Kot ne tako daljnega sorodnika sem evidentiral romansko zvenečega Josipa Nollija, pri katerem mi je najbolj všeč Levstikov pogled nanj – da je bil na- mreč strašen lenuh. Ampak vsi ti so pač nekakšna bižuterija za bolj ali manj prazen lišp. Vsekakor mi mati ostaja v najspoštljivejšem spominu: premogla je izjemen posluh, v roke je lahko vzela katerikoli instrument in je že igrala nanj; mislim, da je imela absolutni posluh, jaz pa sem skoraj brez njega. In še tega več. – Sploh pa je brskanje po tem, po kom ima človek kaj, precej bolj samovšečno, kot pa se zdi. In je nekoristno. Odvečno. Od kod tolikšna ljubezen do koroških Slovencev in koroške književnosti, o katerih ste tako veliko pisali in še pišete? Da sem začel o tem sploh pisati, je bil »kriv« Janko Messner – zelo nenavaden, uporen človek, zdaj žal že rajnki. Toda nekakšna podlaga je bila tudi od prej, iz družine; in celo širše – rodbine: moj priženjeni in zelo bližnji stric, celjski zgo- dovinar Janko Orožen, soprog očetove sestre – izjemen mož – je bil solunski JiS_2024_1-2_FINAL.indd 207 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 207 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 208 Intervju prostovoljec in potem s srbsko vojsko na predplebiscitnem Koroškem, tako da je bil zrak v širši rodbini dobesedno »okužen« z ustreznimi zgodbami. Po drugi svetovni vojni so starše že 1945. službeno premestili v Velenje, tam pa je živel spet precej unikaten mož, ki se je po koroškem plebiscitu zatekel v Jugoslavijo, ker se je pri znanem glasovanju preveč zavzemal zanjo (mimogrede: manj znano je, da je večina v tako imenovani coni B južno od Celovca takrat glasovala proti Avstriji), je to skoraj moral storiti; velikonemški nacionalizem se je preveč razdivjal. Stari učitelj, ki so ga leta 1941 nacisti seveda tudi med prvimi izgnali v Srbijo, je bil sijajen pripovedovalec in poln zgodb – iz plebiscitnih in tudi kasnejših časov, jaz pa sem ravnokar zakoračil v drugo desetletje svojega življenja in sem ga noro pos- lušal. Približno tako, kot pravi Kosmač, da človek do dvajsetega leta živi, potem pa samo še prežvekuje, mi je ob njegovem pripovedovanju slovenska Koroška dokončno zlezla pod kožo. Učitelj Plaš – tako se je pisal – čeprav so ga nekako srbofilsko vsi klicali Miloš, je bil doma iz Žihpolj – ne bom se trudil z razlago, kje je to in kako se kliče po nemško, saj za žihpoljščino še današnji Korošci vsi dobro ne vedo, kje da je; na Koroškem pač, blizu Celovca. Bil je doma menda s precejšnje še (čisto) slovenske kmetije; starejši brat naj bi prevzel posestvo, zato so mlajšega, Mihaela/Miloša, dali v šole za učitelja; tu se je zelo trdno odločil za slovenstvo svojih prednikov in za besno bolečino ob bratovem zmeraj hujšem pogrezanju v nemštvo – kar se slovenskemu življu tam dogaja vse do današnjih dni. – Tu si ne morem kaj, da ne bi izkoristil priložnosti in ne bi pritaknil nekakšne osebne »fusnote«: ko sem pred mnogimi leti zbiral gradivo za drobno antologijo slovenske povojne literature na Koroškem, sem v eseju Pavleta Zidarja Karanta- nija (1966) našel prepis ljudskih verzov z neke stare koroške hiše Ta hiša je moja,/ pa vendar moja ni ..., ki so se mi zazdeli tako patetično označevalni in preroško resnični, da sem jih postavil na čelo svojega cvetobera. Koroške Slovence so v zadnjem poldrugem stoletju kot sicer starodavne prebivalce te dežele »barbari s severa« izgnali iz njihovih domovanj, iz njihovega jezika in samospoštovanja (se opravičujem: te in takšne besede bi uporabil eden največjih slovenskih jezikovnih umetnikov današnjega časa, koroški Slovenec Florjan Lipuš). Označba se mi je zdela več kot dobra – dokler nisem začutil, da me Korošci v tej zvezi nekako nezaupljivo gledajo; moral sem temeljito vase, da sem doumel – pomen je lahko tudi drugačen od tistega v moji glavi: je skoraj govorjenje o nekakšni »večnostni« »pravici« prišlekov do koroške slovenske raje in njenih domovanj. – Ampak, to pa seveda ne! sem si rekel. Prebrati je treba na primer samo spomine Andreja Koko- ta – kakšne svinjarije je prinesel val severne »kulture« v te kraje: tu se je nabrala zbirka najbolj črnih, prav ogabnih krivic! Domala vse na hrbtih slovenskih ljudi. Zato zdaj izrecna beseda: Njihova »hiša« je samo njihova in nikogar drugega, naj so si jo »drugi« še tako krvavo v zadnjih stopetdesetih letih prisvajali in preple- skavali! Žal: Današnja Koroška je zato pač v veliki meri kulturna potvorba in svo- jevrstno pokopališče. – Toliko na kratko in v spominsko knjigo že zdavnaj minule- ga žihpoljskega učitelja Plaša. Da si vsaj malo olajšam dušo. – In navsezadnje: Kje pa se je pred mnogimi stoletji in vse do danes (iz)oblikovala slovenska kultura? Karantanci smo mi vsi – seveda ne noriški temveč slovenski! Tudi mi, tudi midva. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 208 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 208 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 209 Intervju Kje ste našli anekdote v Zakladih Slovenije? (Recimo o Libeličanih: po plebi- scitu so odhajajoči Avstrijci pobrali še gasilsko brizgalno in se z njo na glav- nem trgu ustili, domači fantje so jo ponoči vzeli nazaj in pustili napis: »Gasili boste pa kar z odpetimi gatami!«) Tudi v literarnozgodovinskih knjigah pri- povedujete pisateljske osebne zgodbe, zakaj? Ne gre za kaj posebnega. Stari pridigarji so uporabljali tako imenovane eksemple (vzemite na primer Svetokriškega) – gre za zgodbe, ki po prijaznem in pogosto zabavnem obvozu sedejo v sprejemnikov um veliko bolj učinkovito od dokazo- vanja z matematično logiko. Pred časom so mladi zgodovinarji pri nas začeli z »zgodovino za vse« – nekaj podobnega; anekdotike niso puščali kot manjvredne robe pred vrati, ampak so se ji celo posvetili s posebno vnemo. Navsezadnje: Kdo pa pravi, da mora biti znanje brezpogojno svečano, megleno od lastne modrosti in čim bolj dolgočasno? Da moramo zraven zehati? Zgodovina že poimenovalno napoveduje, da se ukvarja z nečim, kar se je zgodilo; da je zato treba poznati najprej to, potem pa lahko na tej osnovi po mili volji filozofiraš, sociologiziraš, se dolgočasiš ali zabavaš; kar te je pač volja. – Eksemple/zgodbe pa je mogoče dobiti na vsakem koraku. Omenjate Libeliče in libeliške gasilce – mislim, da je njihovo zgodbo zapisala tamkajšnja takratna učiteljica Kos(ova). Smem vprašati, katera svoja besedila najbolj cenite? Seveda lahko vprašate. Vse se sme, nisem pa tiste sorte, da bi karkoli svojega občudoval. Kaj kot pisatelj, teoretik in politik mislite o Nobelovi nagradi (Korošcu) Han- dkeju? Je stereotip o ločevanju pisatelja od dela smiseln? Oprostite, ne bodite hudi, ne bi v tem smislu nadaljeval. Kvadratura kroga in pred- vsem kavarniška tema. Nedvomno je Handke zanimiva osebnost; za nas, Sloven- ce, še dodatno; tudi odličen literat, in ob tem velik provokator, nekakšen evropski »Braunov najmlajši«. Da se o njem prepirajo, se mi zdi pač predvsem zabavno. Upokojili ste se že 1994, po tem pa napisali par radijskih iger, roman Nini, zgodovino slovenskega slovstva, Cobiss beleži 600 enot; ali je za upokojitev kak razlog, ki ga je fajn omeniti? Razlog za upokojitev je bil preprost: na fakulteti so mi dali vedeti, da me ne rabijo več, sam pa sem tudi menil, da sem že dovolj postoril zanjo (navsezadnje sem bil nekaj malega tudi njen desetar/dekan, ko nihče drug s slavistike ni hotel biti) in za javnost ter da imam po vseh teh letih pravico do zasebnosti, kakršno status upoko- jenca zagotavlja. Preprosto kot le kaj. Zakaj niste napisali klasične avtobiografije – v motu knjige Sveti Lenart, vr- tnice in gamsov skret pišete, da »spomine pišejo ljudje, ki so prepričani, da so JiS_2024_1-2_FINAL.indd 209 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 209 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 210 Intervju odživeli pomembno življenje, vi pa pišete popolnoma nepomemben pogovor o življenju«, toda vaša knjiga je davno razprodana – morda smo od pomemb- nega človeka pričakovali prav klasično avtobiografijo? Še enkrat: Kdo pa pravi, da sem »pomemben človek«? »Pomembni ljudje« se gnetejo v politiki in pod žarometi. Poglejte, koliko glavnih osamosvojiteljev se je že doslej nabralo, pa je šele trideset let od zadnjih dejanj! En sam hrup in bobnanje po prsih. Zame je glavni osamosvojitelj en sam: slovenski ljudje skozi 2000 let. O podrobnostih piše in bo še pisala zgodovina, ne mi. – Vi ste alpinist in veste, koliko je vredna samota, ko je človek sam s seboj in mu »šepeta samo tišina« (po Avčinu), politika pa je pač hrup in prerivanje. Še zdaleč nisem bil edini, ki so ga »uradno« imeli za politika, pa je užival, kadar je lahko ure in dneve blodil po najbolj odročnih hribih (hvala bogu jih imamo dovolj, ne samo Šmarne gore in Triglava) in je tam kdaj pa kdaj celo srečal še kakšno sorodno dušo, »potrošni- ka« samote (smo pač potrošniška civilizacija), mogoče celo kakšnega podobno nesrečnega »politika« (na primer Lojzeta Udeta). Kaj boš potem pisal »klasič- ne« avtobiografije! – Ko smo kot politiki in vsi drugi dosegli etapni cilj – tako imenovano osamosvojitev – v slabem in dobrem – je bila zame stvar končana; nastopili so drugi, precej pokradli, premoženja in zaslug; kar precej pa je seveda in hvalabogu tudi takih, ki se še naprej pošteno trudijo. In tako gredo stvari dalje. – Sem pa nekaj mozaične avtobiografije vseeno tudi napisal in zanjo za naslov nekaj malega okradel Kersnika (sem pač literarni zgodovinar): že pred dokončno državno osamosvojitvijo mi je Pavček pri Cankarjevi založbi natisnil Slovenska postna premišljevanja. Saj urednik sam ni čisto verjel, da je kaj vredno, toda to je bila takrat kurantna roba in je reč izšla celo v ponatisu. Sicer pa je znana nekakšna pogojna modrost, da vsi, ki pišemo, pišemo vse življenje svoj lastni življenjepis. Nimate se za politika, ste pa v politiko kljub temu šli zaradi slabega financira- nja kulture, ogroženosti jezika v vse bolj centralizirani Jugoslaviji, mednacio- nalnega nespoštovanja; svoboda in usoda slovenstva sta ključna pojma knjige pogovorov s Kermaunerjem; od kod ta močna domovinska odgovornost? Raje bi rekel odgovornost do lastne kulture. Od kod sem to vzel? Iz vse naše zgodovine, še posebej iz partizanstva. Ali imate še kje kakšen narod, ki je bil na (kulturno in siceršnjo) smrt obsojen in se je uprl z 12.000 pesmimi? S skrivnimi tiskarnami in znanstvenim institutom, gledališčem in radiom, s pesniki – naj ne naštevam, da ne bo slišati obrabljeno in kulturpropovsko. S tem smo se ohranjali; s Trubarjem in Prešernom, Cerkovno ordningo in Zdravljico; z zvestobo in prepri- čanjem. Res ne bi bil rad papagajsko slinast, toda tako je bilo od zmeraj. Koliko mladih, zvestih ljudi je padlo samo v zadnji (drugi svetovni) vojni – danes pa jih imamo kvečjemu za agitpropfuter, v možnost za medsebojno zmerjanje in spre- nevedanje. – Zato tudi sem prepričan, da nam je ta naš današnji neoliberalistični red, ki temelji na pohlepu, požrtnosti, denarju in kolikšnosti kot glavnih gibalih družbe skrajno nevaren – čisto premalo nas je za tako reč. Z drugimi besedami: obstanemo lahko samo s pametjo, prepričanjem in zvestobo. Tako nas je naučila JiS_2024_1-2_FINAL.indd 210 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 210 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 211 Intervju zgodovina. V moderni vojni – bog varuj, da do nje sploh kdaj pride – smo lahko enakovredni s temi lastnostmi in s kibernetiko, ki temelji na pameti; ne z dvema letaloma, ki ju lahko v prve pol ure ali še prej sklatijo. – Tisto o financiranju kul- ture je prav tako precej obrabljen štos – kdaj in kje pa so po prepričanju tako ime- novanih kulturnikov na tem področju dovolj plačani? Razglasiš se za kulturnika in javno razložiš, da si zato sicer nepogrešljiv temelj vsega, pa ti država vseeno ne da dovolj denarja. Mislim, da smo Slovenci raj za »kulturne« bleferje. – Vsem tistim, ki »kulture« nimajo za samopostrežne jasli in se pošteno trudijo z resnično ustvarjalnostjo, se ob teh besedah seveda opravičujem. Veliko jih je, se pa pač za njihovimi hrbti skriva tudi množica drugih. V dopisovanju s Kermaunerjem, štiri leta pred razdružitvijo od Jugoslavije, ugotavljate krizo slovenskega načina bivanja, da se Slovenci bojimo svobode kot odgovornosti zase – ali se je v EU še bojimo? Zdaj vidim »nevarnost« drugje, namreč v prepričanju, da smo poslej v svoji avten- tičnosti/izvirnosti za zmeraj zavarovani; in bomo še posebno potem, ko bomo in če bomo zagotovili 2 % BDP za lastno vojsko. Pozabljamo, da smo se med drugo svetovno vojno, ko se je skoraj vsa Evropa (kasnejša EU) potuhnila od strahu, brez ficka vzdignili na lastne noge in storili za kasnejšo »Evropo« neizmerno več, kot bi kdo od takšnega narodiča pričakoval. V velikih spopadih že doslej ni bila edina valuta denar; in mislim, da tudi poslej ne bo, to si kaže zapomniti. Če bo seveda še enkrat prišlo do podobno vsečloveških spopadov in če nas ne bo človeška norija v nekem poblaznelem trenutku razstrelila in ponižala v umazan in smrdljiv astralni oblak, »zgubljen v vesolju«. In bomo ostali samo še bogve komu priča, da smo nekoč bili. Ljubezen do vrtnarjenja je od mame, dvoleten ste posmukali vse rože na do- mačem šolskem vrtu, v Postnih premišljevanjih ste luštno napisali, da vam je poglavitni mik slehernega mesta botanični vrt, od trgovin pa velike semenar- ne, v Planinskem vestniku pa, da ste rastišče kakšne rože, recimo rapontike pod vrhom Tičarice, obiskovali leto za letom – zakaj vam življenje rastlin toliko pomeni? Ko se pogovarjam z njimi, nič ne jezikajo, to mi je že všeč. Drugače pa ne vem, zakaj. Všeč so mi pač, kar je res, je res. Že kar njihovo ime lahko: recimo trigla- vska neboglasnica. 1 Včasih sem jih slikal – s takratno predpotopno tehniko (pred- potopno vsaj za današnje pojme), kar je zahtevalo zelo veliko potrpežljivosti, ob tem pa seveda intimne bližine in tišine. – Rojen sem bil v hribih, svetili smo si še s petrolejkami, otroci so tudi za božič pogosto hodili bosi v šolo; vse je bilo eno samo veliko prostorje tišine in samote – in sem si ju prisvojil. Imam ju, preprosto, rad. Oboje pa je najčistejše v rožah. Lahko se vam zdi neumno, ampak tako pač je. – Toda so še druge stvari z vrtom; ne drži čisto, da me je nanj privezala samo mati. Starši so učiteljevali na podeželskih šolah; vsaka šola pa je imela svoj vrt – zaradi 1 Fotografija neboglasnice je v prispevku Jože Miheliča. (Op. A. B.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 211 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 211 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 212 Intervju »praktičnega« šolanja kmečkih otrok in tudi njihovih staršev. Spominjam se, kako je oče ob šolskem dvorišču skupaj s kmeti gradil preprosto sušilnico sadja – mis- lim da so ga do tega pripravili na obveznih poletnih izpopolnjevanjih v Mariboru. Tam se je bržkone tudi »okužil« z zbirateljstvom vrtnic; nadebudnim hribovskim sirotam je odkupoval »divjake« – podlage, ki so mu jih prinašali iz »narave«, in jih cepil z žlahtnimi sortami, ki jih je (cepiče) nabiral po vsej Sloveniji. In tako naprej. – Naj dodam še literarno opombo: v slovenski književnosti najdete »mla- dinski roman« Beli dvor pisatelja Gustava Šiliha, ki je ves vrtnarski in me je v mladih letih dvojno navduševal – s svojo velenjsko-šaleško, domačo topografijo in z vrtnarsko napeto zgodbo. Vaše nove sorte vrtnic se imenujejo Prešeren, Trubar, Ljubljana, Da Vinci, Čajkovski in Astrid Lindgren – zakaj Lindgren, Da Vinci, Čajkovski? »Moji« sta od omenjenih samo Prešeren in Trubar – ti dve sem v resnici sam skri- žal in odbral (da ne bi kdo mislil, da gre to lahko na hitro roko, trajalo je kar precej let in potrpežljivosti). Po svoje »slovenska« bi bila tudi še tretja, ki jo je kot spon- tano spremenjenko pod imenom Makalonca na samostojno pot poslala moja sop- roga – pač s pomočjo Jelene in Simona Škorjanca (sijajna štajerska vrtnarja), ki sta jih vse razmnožila in jih poslala v svet. – Druge sorte, ki jih omenjate, sem nekoč res zapisal kot primer, po kom vse so žlahtnitelji vrtnic svoje »otroke« imenovali, prihajajo pa iz velikih evropskih rožarskih hiš in ne iz moje skromne kajže. – Ve- likokrat je to tudi posel: da se ena od belo cvetočih rož imenuje po Ljubljani, je mesto »plačalo« s tem, da je odkupilo nekaj tisoč njenih sadik; vrtnica Portorož pa je imenovana tako, ker je od tam doma vplivna članica mednarodnega združenja vrtničarjev Breda Bavdaž Čopi, ki je to dosegla s svojim šarmom (pravzaprav je doma v Kopru, ampak Portorož/Portoroso se sliši bolj vrtnično in svetovljansko). Literatura, rože, hribi – skupna jim je lepota: je lepota ena najpomembnejših reči v našem življenju? Kaj vas je v študijskih in poklicnih letih še zanimalo, ste sploh imeli kaj časa? Seveda, jasno da je lepota ena najpomembnejših reči v našem življenju (Kersnik piše sicer v Mamonu, – zelo daljnovidno, da je to denar; torej – kakor kdo razume in jemlje). – Me je pa seveda zanimalo še marsikaj. Pred 70 leti sem na primer po- magal pri uvajanju rokometa pri nas; silil sem se v športu, čeprav imam prekratke roke in noge zanj, pač pa kar precej volje; prepeval sem v različnih zborih in se silil z basom, čeprav sem po naravi vse kaj drugega; zanimalo me je vse na tem svetu. Zdaj vse to naštevam samo zato, da bodo lahko tisti, ki me ne marajo, slavili in kazali s prstom: Tak je, vidite, imamo prav! Vse bi počel in vse na pol in za- nikrno. – Bil sem, kot ste že omenili, tudi v politiki. Kolega iz študentskih let Jože Pučnik (čeprav sociolog) mi je nekoč pred davnimi leti vehementno razložil, da se družbeni sistemi lahko spreminjajo samo »od znotraj« in me je celo silil v »parti- jo«; pa ga (vsaj takrat) nisem ubogal. Kasneje sem videl, da je imel prav; najprej sem se »od znotraj« hotel prizadevati za status kulture, potem iz prepričanja, da JiS_2024_1-2_FINAL.indd 212 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 212 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 213 Intervju je pri nas smiselna samo politika, ki je stala za Milanom Kučanom (o tem sem še danes trdno prepričan). Takoj ko smo bistveno dosegli, sem se iz nje poslovil, kot sem že rekel. Potem pa sploh, ko se je začelo po Petrovčevih (Dragan Petrovec, Dnevnikov kolumnist) besedah množično preseljevanje iz Marxovega v božje na- ročje; in seveda plenjenje vsega, kar se je dalo ukrasti skupnosti. Od takrat me je tudi na tihem sram za »svoje« Slovence, ki jih sicer imam rad – in ki, mislim, da so v velikanski večini sicer dostojni, če ne kar sijajni (Cankar je oznanjal, da smo bili sicer samo v kmečkih uporih sami sebe vredni, jaz, ki sem preživel tudi drugo svetovno vojno, pa lahko mirno in s ponosom dodam partizanski vseljudski upor – čeprav smo že takrat in še bolj pozneje poskrbeli za kakšno veliko packo na njem). Predsedovali ste svetu Triglavskega narodnega parka, nagovarjali ste Drnov- ška, naj vas nasledi. Zakaj je ta funkcija in sam TNP tako pomemben? Vse, kar je s Triglavom v zvezi, je za nas emblematično, zaznamovalno. Nisem si tega izmislil sam, tudi nihče od nas ne, mi samo nadaljujemo, kar so smiselno in dobro zgradili oziroma ustvarili že naši predniki. Potem pa je tu tudi moderna ekološka misel, skrb za prihodnost kot skrb za preživetvene osnove, za »njivo«, na kateri rastemo. Spominjam se nekega zgodnjega prijateljevanja z vodstvom velikega nemškega narodnega parka; takrat smo omenili tudi možnost turističnega obiska v TNP, ob čemer so nas novi nemški prijatelji opozorili, naj se nikar nič ne bojimo zanj; preprosto so nas z mislijo na množično »polucijo« vprašali, ali ima- mo pod Triglavom dovolj stranišč za kaj takega; že če naredijo zelo malo reklame na robu Frankfurta za nas, bomo imeli v hipu množice pred vrati in bo hudo (tudi avtoceste so bile že zelo blizu, pred Karavankami). – Vse drugo je jasno. To, da sem ob izteku svojega predsedniškega mandata med drugimi za to reč nagovarjal (brez uspeha) tudi Drnovška kot vidnega osamosvojitvenega politika, se mi je za- radi vsega tega zdelo logično in »normalno« – Triglav in vse triglavsko gnezdi pač v osrčju naše resnične samostojnosti. Eden zgodnjih obiskovalcev vrha, preprost kaplan, je že pred 200 leti pustil v steklenici na vrhu listek s sporočilom: Sem bil tok kuražen! (da je namreč prilezel na vrh). Besede samozavesti! – Malo pa je bilo v ozadju mojega »tnpejevstva« tudi zasebnosti – neskončno rad sem se potepal po samotnih gorskih potjih in brezpotjih, zdel sem se nekakšen bližnjik tistemu prijaznemu »niču«. Nazadnje pa, S prijatelji pod macesni je vsebinsko in slogovno enkraten in neponovljiv pojem planinskega pisanja – ali sme na Wikivir? To boste seveda odločili drugi. – Marsikdo bo ob teh Vaših besedah šel v mrdo in rekel: kaj pa naklada! Jaz pa se bom seveda zahvalil za vašo prijaznost. V knjigi, ki jo omenjate, je nekaj preprostih spisov, ki so bili ob vseh siceršnjih alpinističnih in stezosledskih odličnostih številnih drugih piscev malo drugačni, zelo preprosti. (Celo kak star hribovski vic se najde vmes.) Večino jih je v Planinskem vestniku si- cer že poprej objavil Tine Orel, pod svojo založniško skrb pa jih je pri mariborskih Obzorjih vzel kulturno široko odprti Dušan Drolc. Ne mislim, da gre za kakšno JiS_2024_1-2_FINAL.indd 213 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 213 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 214 Intervju epohalno reč, gre pač za drugačnost in za nekaj, kar je bilo bliže takrat aktualnemu intimizmu. – Pa tudi plezal nisem skoraj nikoli – edinkrat me je spravil čez Slo- vensko v triglavski severni steni fakultetni kolega in najin skupni prijatelj Stanko Klinar, znameniti gorohodec naše generacije. – Saj sem že rekel: hribovec sem po rojstvu in – verjemite – po samotarstvu. Ni moderno, grdo pa tudi ni. (Sicer pa: kakor kdo misli in počne.) JiS_2024_1-2_FINAL.indd 214 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 214 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 BIBLIOGRAFIJA JiS_2024_1-2_FINAL.indd 215 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 215 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 216 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 216 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 Jezik in slovstvo, letnik 69 (2024), št. 1–2 Anka Sollner Perdih DOI: 10.4312/jis.69.1-2.217-274 Borovnica 1.24 BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. MATJAŽA KMECLA: 2005–2023 IN DODATEK K BIBLIOGRAFIJAMA DO 1994 IN 2004 Pred skoraj tridesetimi leti je izšel prvi bibliografski popis del slovenista, literar- nega zgodovinarja, univerzitetnega profesorja, akademika, pisatelja, dramatika, politika, ljubitelja slovenskih gora (zlatorogovega ljubljenca, kot ga je označil dr. Stanko Klinar) in žlahtnitelja vrtnic prof. dr. Matjaža Kmecla, ki sva ga za Slavi- stično revijo 42/4 (1994) 1 pripravili s kolegico Alenko Logar Pleško. Ker takrat še ni bilo niti slovenskega vzajemnega kataloga v takem obsegu, kot je sedaj, niti slovenske digitalne knjižnice ali spletne pomoči, sva detektivsko delo odkrivanja vsega, kar je do tedaj napisal profesor, črpali iz različnih katalogov (slavistika, NUK, splošne knjižnice itd.) in fakultetnih ter univerzitetih poročil. Čeprav je bilo vloženega veliko truda, sva marsikaj tudi spregledali. Profesor pa k opravljenemu delu ni imel pripomb, le hvalo. Že naslednje leto je sledil dodatek za izpuščene enote prvega popisa, in sicer v Slavistični reviji 43/1 (1995). 2 Po desetih letih je sledil drugi bibliografski popis, ki je zajel leta od 1995 do 2004, in bil tudi objavljen v Slavistični reviji 52/3 (2004). 3 In zdaj, skoraj dvajset let kasneje, ob profesorjevi 90-letnici, je tu tretji del njegove bibliografije, ki zajema obdobje od 2005 do začetka leta 2024 in dodatek izpuščenih oz. spregledanih bibliografskih enot od leta 1959 do 2004. Vsebuje popis njegovih tiskanih del in reference, ki se nanašajo na njegovo raznoliko delo in življenje. Urejena je glede na vrsto in dolžino besedil, znotraj slednjega pa kronološko in abecedno. Poleg znanstvenega 1 Povezava: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EQ1NNI7F (dostop 20. 2. 2024). 2 Povezava: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GPA3K3CH (dostop 20. 2. 2024). 3 Povezeva: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOCZZTDPUXE (dostop 20. 2. 2024). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 217 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 217 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 218 Bibliografija in raziskovalnega dela je pomembno tudi njegovo pedagoško delo. Njegova pre- davanja so bila kljub zgodnjim jutranjim uram dobro obiskana. Priljubljenega pro- fesorja si je za mentorja pri diplomskem delu (a- ali b-diplomska naloga, referat), magistrskem delu oz. doktoratu izbral marsikateri študent slovenistike oz. slavisti- ke, ki se je odločil, da bo s svojim delom prispeval k mozaiku slovenske literarne zgodovine 19. in 20. stoletja. Dela, ki so nastala pod njegovim mentorstvom, hrani Knjižnica Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zahvaljujem se vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri pre- verjanju bibliografskih enot te bibliografije. V upanju, da bodo nanizane reference v vseh treh bibliografijah z dodatkoma do- segljive tudi v slovenskem vzajemnem knjižničnem katalogu in jih bo slavljenec v naslednjih letih nadgradil še z dodatnimi deli, se pridružujem čestitkam in dobrim željam ob njegovem jubileju. A – knjige, študije, razprave in daljše spremne besede B – krajši prispevki in spremne besede, ocene, zapisi C – uredništva D – leposlovje , esejistika E – drugo (kultura, gorništvo, politika) F – intervjuji, o avtorju, o njegovih delih 2005 A Bref aperçu de l’histoire culturelle des Slovènes / traduit du slovène par An- drée Lück Gaye. – Ljubljana : Pen Slovène, 2005. – 106 str. Prevod dela: Kratka kulturna zgodovina Slovencev. – Publié à l’occasion du 71ème Congrès mondial du Pen International, Bled, 14-21 juin 2005. Ivan Tavčar in Visoška kronika. – V: Esej na maturi 2006. – Ljubljana : Mladin- ska knjiga, 2005. – Str. 37-47. Ivan Tavčar med literaturo in povzpetništvom. – V: Kranjski zbornik. – Kranj, 2005. – Str. 181-186. Kratka kulturna zgodovina Slovencev. – Ljubljana : Slovenski center Pen, 2005. – 96 str. Izdaja ob 71. Svetovnem kongresu Mednarodnega Pen, Bled, 14.-21. junij 2005. A short cultural history of the Slovenes / translated from Slovene by Maja Vi- senjak-Limon. – Ljubljana : Slovene Pen, 2005. – 102 str. Prevod dela: Kratka kulturna zgodovina Slovencev. – Published on the occasion of the 71st World Congress of International Pen, Bled 14th-21st June 2005. B Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2004, knj. 55, 2005, str. 175. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 218 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 218 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 219 Bibliografija Gregor Krek und Graz. – Anzeiger für slavische Philologie 33, 2005, str. [11]-13. Kri, kriminal in literatura. – V: Marija Milenković: Leposlovje in kriminologija. – 1. izd. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2005. – Str. 9-15. – (Zbirka Prav- na obzorja ; 27). Kulturni pomen J. V . Valvasorja za Slovence : uvodno predavanje na simpoziju Slovenske matice o Valvasorju. – Kras, jun. 2005, št. 70, str. 8-11. Ilustr. Marija Vačun Kolar, Mladi bralec : (poročilo/ocena). – V: Marija Vačun Kolar: Mladi bralec. – Slovenj Gradec : Cerdonis, 2005. – Str. II. Marpurgi / Zlata V okač Medic. – Ponatis 1. izd. – Maribor : Obzorja, 2005. – 213 str. Na zavihku ov. avtoričina fotografija, njeni bio- in bibliografski podatki ter spremno besedilo Matjaža Kmecla. Razred za filološke in literarne vede. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2004, knj. 55, 2005, str. 159-160. Še en zapis o Trubarjevem utemeljevanju slovenščine. – Stati inu obstati, okt. 2005, [št.] 1/2, str. 9-12. Úvodem. – V: Tone Pavček: Krajina na návštěvě / uspořadal František Benhart ; přeložili František Benhart a Hana Chmelíková. – Vyd. 1. – Praha : V olvox globator, 2005. – Str. 5-12. Izbor pesmi iz zbirk: Dediščina ; Pesmi ; Dolenjske bližine ; Čas duše, čas telesa. Zapisek ob spominih Pavleta Kalana. – V: Pavle Kalan: Med glasbo in besedo. – Ljubljana : KD Glasbena Matica, 2005. – Str. 5-7. C Slovenski smeh. – Ljubljana : Društvo slovenskih pisateljev : Zavarovalnica Triglav, 2005. – 202 str. – (Zbirka Triglav). Ilustr. – Podatek iz uvodne besede Alojza Ihana na str. 7: » ... tekste /so/ izbrali mojstri in hkrati poznavalci smeha dr. Matjaž Kmecl, Bogdan Novak in Tone Partljič, ilustracije pa je prispeval Bine Rogelj ...«. D Friderik z Veroniko ali danes grof Celjski in nikdar več : igra. – V: Merjenje da- lje in nebeških strani. – Ljubljana : Slavistična generacija 1953, 2005. – Str. 263-288. E Il Carso misterioso e le grotte turistiche della Slovenia / [redazione Srečko Šajn, Lučka Letič ; testi Matjaž Kmecl ; hanno inoltre collaborato Andrej Kranjc ... [et al.] ; fotografie Archivi Kobilarna Lipica ... [et al.] ; carta geografica Geodetski Inštitut Slovenije ; parte informativa Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Turistično društvo [et al.], 2005. – [40] str. Ilustr., zvd. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 219 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 219 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 220 Bibliografija Gemeimnisvoller Karst und Schauhöhlen in Slowenien / [Redaktion Srečko Šajn, Lučka Letič ; Text Matjaž Kmecl ; Mitwirkende auf einzelnen Fachgebieten Andrej Kranjc ... [et al.] ; Fotos Archiv Kobilarna Lipica ... [et al.] ; Lan- dkarten Geodetski Inštitut Slovenije ; informativer Teil Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Verkehrsverein [et al.], 2005. – [40] str. Ilustr., zvd. La grotte de Postojna : entre voyageur, dans l’immense grotte! / [traduction Vik- tor Jesenik, Sophie Berard ; photos Franc Golob ... [et al.] ; plan de la grotte de Postojna Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, 2005. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Le grotte di Postojna / [traduzione di Sergij Šlenc ; fotografie di Franc Golob ... [et al.] ; piantina delle grotte ... eseguiti da Franc Golob]. – 7a ed. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 2005. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. La gruta de Postojna : entra, viajero, en la inmensa gruta! / [traducción de Jasmina Markič ; fotografías Franc Golob ... [et al.] ; el plano de la gruta elaborato a partir del material cartográfico del Instituto para la Investigación del Carso de la Academia Elslovena de Ciencias y Artes par Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 2005. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Die Höhle von Postojna : tritt ein, Reisender, in die unermessliche Höhle! / [Übersetzung Wolfgang Zitta ; Fotos Franc Golob ... [et al.] ; Plan der Höhle von Postojna bereitgestellt durch Franc Golob]. – 6. Aufl. – Postojna : Po- stojnska jama, Turizem, 2005. – 140 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Mysterious Karst and the tourist caves of Slovenia / [editor Srečko Šajn, Lučka Letič ; text Matjaž Kmecl ; with help in individual fields from Andrej Kra- njc ... [et al.] ; photography Archive Kobilarna Lipica ... [et al.] ; map Slove- nian Institute of Geodesy ; information section Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Tourist Association [et al.], 2005. – [40] str. Ilustr., zvd. Postojna Caves : enter travaller, into this immensity! / [translation from Slovene Anne Čeh ; photographs Franc Golob ... [et al.] ; the map of the Cave - af- ter the charts of the Institute of Carst Resech, ZRC SAZU, drawn by Franc Golob]. – 7th ed. – Postojna : Postojnska jama, Tourism, 2005. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Skrivnostni Kras in turistične jame Slovenije / [uredila Srečko Šajn in Lučka Letič ; besedilo napisal Matjaž Kmecl ; na posameznih področjih so sodelo- vali Andrej Kranjc ... [et al.] ; fotografije Arhiv Kobilarna Lipica ... [et al.] ; informacijski del Marica Gombač ; zemljevid Geodetski Inštitut Slovenije]. – Postojna [etc.] : Turistično društvo [et al.], 2005. – [40] str. Ilustr. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 220 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 220 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 221 Bibliografija Slovenska kuhinja : več kot 100 tradicionalnih jedi / [izbor receptov Slavko Adamlje ; besedila o Sloveniji Matjaž Kmecl ; besedila o vinih in vino- rodnih okoliših Zdenko Rajher ; fotografije Janez Pukšič ... et al.]. – 2., pre- novljena izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2005. – 144 str. Ilustr. F Kmecl Matjaž *23. 2.1934, Dobovec nad Trbovljami, literarni zgodovinar, knji- ževnik in politik. – V: Janja Jelen, Urška Mirnik, Metka Oprčkal: 99 stro- kovnjakov – bivših dijakov I. gimnazije v Celju. – Celje I. gimnazija, 2005. – Str. 31-32. Portreta. Monodrama v knjižnici / Anica Kocjančič. – Snežnik 14, 30. nov. 2005, št. 182, str. 11. Monodrama Matjaža Kmecla z naslovom Lovro Toman, ko je prvič razvil slovensko zastavo v izvedbi Anatola Šterna. Spet obujena Tomanija : v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja so nem- ški nasprotniki dr. Lovra Tomana imenovali deželo Kranjsko kar Tomanija ... / Stanislav Jesenovec. – Slovenske novice 15, 9. jul. 2005, št. 157, str. 10. Ilustr. – Monodrama Matjaža Kmecla z naslovom Lovro Toman, ko je prvič razvil slovensko zastavo v izvedbi Anatola Šterna. Učna ura zgodovine / TŠ. – Primorske novice 59, 7. nov. 2005, št. 257, str. 5. Monodrama Matjaža Kmecla z naslovom Lovro Toman, ko je prvič razvil slovensko zastavo v izvedbi Anatola Šterna. Vzneseni domoljub / Slavko Pezdir. – Delo 47, 25. maj 2005, št. 119, str. 10. Ocena monodrame Matjaža Kmecla z naslovom Lovro Toman, ko je prvič razvil slovensko zastavo v izvedbi Anatola Šterna. 2006 A Kette na svetli strani moderne. – Slavistična revija 54, 2006, št. 3, str. 321-327. Predavanje primorskim slavistom ob 130-letnici pesnikovega rojstva. O nenavadnosti literarne zgodovinarke Marje Boršnik. – V: Spominski simpozij ob 100-letnici rojstva literarne zgodovinarke Marje Boršnik, (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 24. januarja 2006). – Ljubljana : Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 2006. – Str. 57-61. – (Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis II: Philologia et litterae ; 19). Spremna študija ; Vprašanja. – V: Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni. – Ljubljana : Delo : Intelego : Študentska založba, 2006. – Str. 105-113, 115-116. – (Zbir- ka Domača branja). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 221 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 221 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 222 Bibliografija Spremna študija ; Vprašanja. – V: Josip Jurčič: Deseti brat. – Ljubljana : Delo : Intelego : Študentska založba, 2006. – Str. 227-237, 237-238. – (Zbirka Domača branja). Zgodnji Jurčič kot ‚zapisovalec‘ in večerničar. – Slavistična revija 54, 2006, št. 4, str. [531]-541. B Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2005, knj. 56, 2006, str. 221. Gregor Krek, utemeljitelj slovanske filologije v Gradcu. – V: Gregor Krek (1840- 1905). – Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. – Str. 3-6. Besedilo v slov. in nemški prevod. ‚Mičurinska‘ Rusija. – V: Nad pregradami. – Ljubljana : Društvo Slovenija – Rusija, 2006. – Str. 141-143. – (Bilten Društva Slovenija – Rusija ; 7). Razred za filološke in literarne vede. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2005, knj. 56, 2006, str. 203-204. Semiški nikoli izgubljeni in zmeraj spet najdeni sin : ob 80. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja. – Delo 48, 22. feb. 2006, št. 43, str. 22. Portreta. – Nagovor na 10. Krakarjevih dnevih v kulturnem domu v Semiču 18. februarja 2006. Utemeljitev žirije za Veronikino nagrado 2006 Ervinu Fritzu. – Poetikon 2, 2006, št. 7/8/9/10, str. 329. Nagrada za pesniško zbirko Ogrlica iz rad. [Založniška ocena]. – V: Marija Irma Vačun Kolar: Prežihov ustvarjeni svet. – Slovenj Gradec : Cerdonus, 2006. – Str. I-II. Iz recenzije. Zářivý den Františka Benharta. – V: František Benhart: Zářivý den u řeky : (geo- grafie paměti). – Brno : Větrné mlýny, 2006. – Str. 5-9. Izšlo tudi 1997. C Spominski simpozij ob 100-letnici rojstva literarne zgodovinarke Marje Boršnik, (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 24. januarja 2006) / [uredil Matjaž Kmecl]. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2006. – 61 str. – (Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis II: Philologia et litterae ; 19). Urednik. D Ninny / translated by Henrik Ciglič. – V: On the airwaves. – Ljubljana : Slovene Writers‘ Association : Association of the Slovene Literary Translators, 2006. – Str. 375-392. – (Litterae slovenicae ; 2006, 1/2). Matjaž Kmecl ; About the work: str. 372-373. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 222 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 222 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 223 Bibliografija E La grotte de Postojna / [traduction Viktor Jesenik, Sophie Berard ; photos Franc Golob ... [et al.] ; plan de la grotte de Postojna ... Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, 2006. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Le grotte di Postojna / [traduzione di Sergij Šlenc ; fotografie di Franc Golob ... [et al.] ; piantina delle Grotte di Postojna eseguita ... da Franc Golob]. – 8a ed. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 2006. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. La gruta de Postojna / [traducción de Jasmina Markič ; fotografías Franc Golob ... [et al.] ; el plano de la gruta ... par Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 2006. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Die Höhle von Postojna / [Übersetzung aus dem Slowenischen Wolfgang Zitta ; Fotos Franc Golob ... [et al.] ; Plan der Höhle von Postojna ... bereitgestellt durch Franc Golob]. – 7. Aufl. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 2006. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Postojna Caves / [translation from Slovene Anne Čeh ; photographs Franc Go- lob ... [et al.] ; the map of the Cave - after the charts of the Institute of Karst Research, ZRC SAZU, drawn by Franc Golob]. – 8th ed. – Postojna : Po- stojnska jama, Tourism, 2006. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Spremna beseda. – V: Janez Kos: Pot spominov in tovarištva : 50 spominskih pohodov. – Ljubljana : Svobodna misel, 2006. – Str. 5. Turistični čas butičnosti. – V: Turizem smo ljudje. – Ljubljana : Turistična zveza Slovenije, 2006. – Str. 287-289. F Matjaž Kmecl. – V: Album slovenskih književnikov. – Ljubljana : Mladinska knji- ga, 2006. – Str. 216. Portret. 2007 A Novela u književnoj teoriji / prevela Jagna Pogačnik. – V: Teorija priče. – Zagreb : Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 2007. – Str. 221-240. O Valvasorjevem kulturnozgodovinskem pomenu za Slovence. – Glasnik Sloven- ske matice 29/31, 2005-2007, št. 1/3 , str. 5-9. B Fundacija Janez Vajkard Valvasor. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2006, knj. 57, 2007, str. 173. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 223 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 223 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 224 Bibliografija Ljubljanska kultura, mestni „genius loci“ : ob 120-letnici požara v ljubljanskem stanovskem gledališču. – Ljubljana 7, 3. dec. 2007, št. 10/12, str. 48-49. Fotogr. Razred za filološke in literarne vede. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2006, knj. 57, 2007, str. 154-155. Spremna beseda. – V: Rado Murnik: Ženini naše Koprnele [Elektronski vir] . – E-knjiga. – Maribor : Ruslica, 2007. – 1 spletni vir (1 datoteka ePUB). Staromodna metafora: drevo in veje. – V: Živeti mejo. – Trst [i. e.] Ljubljana : Slavistično društvo Slovenije, 2007. – Str. [17]-20. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije ; 18). Še enkrat o Videčniku – zdaj »združenem«. – V: Aleksander Videčnik: Iz mojih zapisov. – Mozirje : Osrednja knjižnica, 2007. – Str. 4-5. E Cerkniško jezero = Cerknica-See / [fotografije, Fotografie Andreja Peklaj ; besedilo, Text Matjaž Kmecl, Peter Skoberne ; [besedila so prispevali tudi Tine Schein ... [et al.] ; nemški prevod Wolfgang Zitta]. – 2. dopolnjena izd. = 2. erweiterte Aufl. – V odice : samozal. A. Peklaj, 2007. – 247 str. Ilustr. – Slov. besedilo in prevod v nem. Cerkniško jezero = Lake Cerknica / fotografije, photographs Andreja Peklaj ; besedilo, text Matjaž Kmecl, Peter Skoberne ; [besedila so prispevali tudi Tine Schein ... [et al.] ; angleški prevod Lili Potpara]. – 2. dopolnjena izd. = 2nd revised ed. – V odice : samozal. A. Peklaj, 2007. – 247 str. Ilustr. – Slov. besedilo in prevod v angl. Slovenian cookery : over 100 classic dishes / [recipes selected by Slavko Adamlje ; introductory chapters on Slovenia by Matjaž Kmecl ; vineyards and wines sections by Zdenko Rajher ; translated into English by Rang’ichi Ng’inja and Ian Wraight ; photographs by Janez Pukšič ... et al.]. – 2nd, redesigned ed., 1st reprint. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007. – 144 str. Ilustr. – Prevod dela: Slovenska kuhinja. F Dr. Matjaž Kmecl : intervju. – Mladina, 16. nov. 2007, [št.] 46, str. 36-40. Ilustr. – Zapisala Mateja Hrastar. Kako sem pojedel 36 kroglic sladoleda / Vito Avguštin. – Dnevnik 57, 19. mar. 2007, št. 64, str. 8. Ilustr. Kmecl, Matjaž. – V: Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007. – [Knj. 1], str. 479. O politični slovenski dramatiki : [nepolitik o politiki razmišljajočim prijateljem] / Taras Kermauner. – Avber [et al.] : Samozal. GolKerKavč, 2007. – 43 str. – (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 224 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 224 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 225 Bibliografija Besedilo za predavanje na Filozofski fakulteti 10. maja 2007, in sicer z naslovom Slovenska povojna politična dramatika. – O Kmeclovi dramatiki na str. 37. Odložite delo ... : dvanajsti slovenski dnevi knjige : o pisatelju v zvočnem svetu so spregovorili pisci in zvočni oblikovalci radijskih iger / Slavko Pezdir. – Delo 49, 26. apr. 2007, št. 96, str. 16. Na okrogli mizi Pisatelj v zvočnem svetu so sodelovali: Aleš Jan, režiser, radijski urednik in profesor na AGRFT, kot usmerjevalec, Marko Elsner Grošelj, pisec radijskih iger, Goran Gluvič, pisec radijskih iger, akademik dr. Matjaž Kmecl, avtor številnih radijskih iger, in Alen Jelen, dramaturg in režiser. Trubar pred slovensko procesijo / Gvido Komar. – Logaške novice 38, 15. nov. 2007, št. 11, str. 16. 2008 A Culture and the arts during the resistance. – V: Resistance, suffering, hope. – Lju- bljana : ZZB NOB Slovenije ; Trieste = Trst : ZTT = EST : SKGZ, 2008. – Str. [78]-85. Fotogr. Odlomek iz Jurčiča. – Slavistična revija 56, 2008, št. 3, str. 305-311. B Fundacija Janez Vajkard Valvasor. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2007, knj. 58, 2008, str. 244. Kopal bi se rad v zelo mrzli vodi, pa ne bo več časa : Taras Kermauner (1930- 2008). – Dnevnikov objektiv 9, 14. jun. 2008, št. 24, str. 8. Portret. Ljubljana v držav(ic)i, držav(ic)a v Ljubljani. – Ljubljana 13, sep. 2008, št. 8/9, str. 18-19. Izšlo v okviru prispevka z nasl.: Ljubljana - srce slovenske države : prispevki za dialog med glavnim mestom in državo. Nagovor ob dnevu reformacije v Murski Soboti. – Evangeličanski koledar 2008, str. 220-222. O vpesemvzetju mladega pesnika Marka Pavčka. – V: Marko Pavček: Z vsako pesmijo me je manj : tretji natis ob petdesetletnici pesnikovega rojstva. – 1. izd., 3. natis. – Ljubljana : DZS, 2008. – Str. 53-[61]. Pogovor s Tarasom Kermaunerjem o Mraku : Pogovor (tiskovna konferenca) o knjigi Tarasa Kermaunerja Drama (maša) Ivana Mraka, 15. 11. 2007. – 2000, 2008, št. 200/201/202, str. 29-51. Pogovor je vodil Peter Kovačič Peršin. – V razpravi so sodelovali: Taras Kermauner, Matjaž Kmecl, Dušan V oglar, Alenka Goljevšček, Kristijan Muck, Slavko Pezdir, Karel Brišnik, Mate- ja Pezdirc Bartol, Denis Poniž, Mojca Kreft, Jonas Žabkar. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 225 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 225 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 226 Bibliografija Poročilo Štvokove Magdice o lastnem življenju. – V: Magdalena Kovačič Ver- del: Na svoji koži. – Šmarje pri Jelšah : samozal., 2008 ([Grobelno] : Kotis). – Str. 5-6. Prešernov dan, Prešernove nagrade v Ljubljani. – Ljubljana, 8. feb. 2008, št. 1/2, str. 4-5. Fotogr. V vlogi literarne osebe. – Delo 50, 5. jun. 2008, št. 129, str. 19. Izšlo v prilogi Trubar, 500 let. Zadržki do Trubarja in njihov paradoks. – Stati inu obstati, okt. 2008, št. 7/8, str. 80-85. Objavljeno tudi v: Locutio 8, 30. maj 2008, št. 42. Zapisek o pesmih Eve Petrič v pesniški zbirki Ta prostor je škatla = A note on Petrič‘s verse in the collection This space is a box. – V: Eva Petrič: Znaš plavati? = Can you swim? : 14. 10.-2. 11. 2008, Mestna galerija Ljubljana. – Ljubljana : Mestna galerija, 2008. – Str. [19-20, 21-22]. Slov. besedilo in angl. prevod. D Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret : spomini na skrivne ljubezni. – Ljublja- na : Študentska založba, 2008. – 143 str. – (Knjižna zbirka Beletrina). Ilustr. na spojnih listih. F Matjaž Kmecl: Tisoč let slovenske literature: drugačni pogledi na slovensko li- teraturo in slovstveno preteklost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004, 450 str. / Zoran Pevec. – Jezik in slovstvo 53, 2008, št. 2, str. [81]-89. Matjaž Kmecl razkriva svoje skrivne ljubezni : knjiga Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret po avtorjevem mnenju ni memoarska / Iztok Ilich. – Primorski dnevnik 64, 27. avg. 2008, št. 203, str. 10. Ilustr. Spomin na zavednega Slovenca : v tržiški knjižnici je Anatol Štern predstavil monodramo o Primožu Trubarju ... / Stojan Saje. – Gorenjski glas 61, 7. feb. 2008, št. 11, str. 5. Ilustr. – O izvedbi Kmeclove monodrame Trubar pred slovensko procesijo. Vrtnice ob „gamsovem skretu“ : dr. Matjaž Kmecl je v Velenju, kraju svojih mla- dih dni, predstavil novo knjigo Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret / Urška Selišnik. – Novi tednik 63, 6. jun. 2008, št. 44, str. 16. Ilustr. Žrtve nacionalne iluzije : dr. Matjaž Kmecl, akademik, profesor, pisatelj, politik. – V: Stanislav Lesar: Sto pogovorov z znanimi Slovenci. – Ljubljana : Pre- šernova družba, 2008. – Str. 96-97. – (Koledarska zbirka). Portret. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 226 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 226 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 227 Bibliografija 2009 A Josip Jurčič : pripovednik in dramatik. – 1. izd., 1. natis. – Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2009. – 141 str. Pesnik Janez Menart. – V: Janez Menart: Stihi mojih dni : izbrano delo. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. – Str. 155-183. – (Knjižnica Kondor ; zv. 330). Prehod mladega Lojzeta Kovačiča iz „realizma“ socialnih projektov v realizem intimnosti . – V: Lojze Kovačič. – Ljubljana : Študentska založba, 2009. – Str. 24-33. B Jože Strgar : ob 80-letnici. – Mohorjev koledar 2009, str. 197-199. Portret. O zgodnjem utemeljevanju sodobnega knjižničarstva v mestu, o Franu Mlinšku. – V: Knjižnice na Šaleškem. – Velenje : Knjižnica, 2009. – Str. 13-15. Pripoved in esej v knjigi Branka Dobravca. – V: Branko Dobravc: Iz mreže. – Ponatis. – Škofja vas : samozal., 2009 (Šentjur : AS). – Str. 249-250. Prvič izšlo 2003. Trije akademiki o črnovrškem biku na zvoniku / Niko Grafenauer, Matjaž Kmecl, Franc Zadravec. – V: Ivan Bizjak: O biku na zvoniku. – 1. izd. – Lju- bljana : Sanjska knjiga, 2009. – Zadnji spojni listi. Ilustr. C Stihi mojih dni : izbrano delo / Janez Menart ; [izbral in spremno besedo napisal Matjaž Kmecl]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. – 223 str. – (Knjižnica Kondor ; zv. 330). Urednik. E Pograjski genius loci ... . – V: Gospod z rožo : zbornik Simpozija Rihard Ursini Blagaj v slovenski kulturi. – Polhov Gradec : Turistično društvo ; Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. – Str. 7. Die Schätze Sloweniens / [Fotografien] Joco Žnidaršič ; [Autor der Begleittexte zu den Fotografien Franci Novak ; Deutsche Übersetzung Lydia Frece]. – 1. Ausg., 1. Aufl. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2009. – 251 str. Ilustr. – Prevod dela: Zakladi Slovenije. Treasures of Slovenia / [photography] Joco Žnidaršič ; [captions and list of pho- tographs Franci Novak ; English translation Roger Metcalfe]. – 1st ed., 1st printing. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2009. – 251 str. Ilustr. – Prevod dela: Zakladi Slovenije. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 227 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 227 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 228 Bibliografija Zakladi Slovenije / [avtor fotografij] Joco Žnidaršič ; [avtor spremnega besedila k fotografijam Franci Novak]. – 1. izd., 1. natis. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2009. – 251 str. Ilustr. F Bogata donacija mestu in knjižnici : akademik dr. Matjaž Kmecl je mestu Velenje ob 50-letnici mesta in 75-letnici knjižnice podaril edinstven kulturni spome- nik svetovnega merila / bš. – Naš čas, 26. nov. 2009, št. 47, str. 10. Ilustr. – Avtorica zapisa je Bojana Špegel. – Matjaž Kmecl je Knjižnici Velenje podaril ponatis Valvasorjeve grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana. Brez Prešerna in Trubarja ne bi bili takšni, kot smo. – Vzajemnost, feb. 2009, št. 2, str. 17-20. Potreta. – Spraševal je Janez Korošec . Dve Pretnarjevi nagradi. – Dnevnik 59, 22. apr. 2009, št. 93. Prejemnika nagrade sta dr. Matjaž Kmecl in dr. Andrej Rozman. Iz življenja in mednarodnega književnega dela akademika dr. Matjaža Kmecla, Pretnarjevega nagrajenca 2009. – Rp./Lirikon 21 5, 2009, št. 26/28, str. 365. Nagrajenčeva fotografija na str. [364]. Izšli novi Zakladi Slovenije Matjaža Kmecla in Joca Žnidaršiča / STA. – Primor- ski dnevnik 65, 17. nov. 2009, št. 272, str. 5. Ilustr. „Prešeren je bil v bistvu zelo čist človek.“ – Dobro jutro 8, 7. feb. 2009, str. 4-5. Portreta. – Z dr. Matjažem Kmeclom se je pogovarjal Matjaž Juren. S prijatelji pod macesni / Mire Steinbuch. – Planinski vestnik 114, 2009, št. 1, str. 89-90. Ilustr. Sveti Lenart : Matjaž Kmecl: Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret: spomini na skrivne ljubezni. Študentska založba, Ljubljana 2008 (Knjižna zbirka Be- letrina) / Aljaž Kovač. – Literatura 21, nov. 2009, št. 221, str. 165-170. Visoka pesem domovini / Slavko Pezdir. – Delo 51, 17. nov. 2009, št. 266, str. 16. Fotogr. – Ocena knjige: Matjaž Kmecl: Zakladi Slovenije. 2010 A Strasten, impulziven, malce nostalgičen in liričen pogled na svet. – V: Saša Vuga: Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca). – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. – Str. 297-311. – (Jubilejna zbirka / Mladinska knjiga). Leta 2012 izšlo tudi v el. knjigi. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 228 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 228 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 229 Bibliografija B Andrej Inkret / Dušan Moravec, Matjaž Kmecl. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2009, knj. 60, 2010, str. 207-208. Portret. – Prispevek ob izvolitvi Andreja Inkreta za rednega člana SAZU. Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2009, knj. 60, 2010, str. 60. Ob 200-letnici celjske gimnazije = On the 200th anniversary of the Celje gram- mar school (I. gimnazija v Celju) / translation by Jason and Alenka Blake. – V: 200 [Dvesto] let I. gimnazije v Celju : monografija : 1808/08-2008/09. – Celje : I. gimnazija, 2010. – Str. 4, 5. Slov. besedilo in prevod v angl. Pesnik Bert Pribac. – V: Bert Pribac: Podobe zlodjev in svetnikov : stanje sveta od zgoraj in od spodaj. – Sežana : KD Vilenica, 2010. – Str. 7-10. Valvasor: Prijetno uslugo delam tudi potomcem : slovenski prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. – Delo 52, 3. feb. 2010, št. 27, str. 17. Ilustr. E Častna meščana Ana Nuša Kerševan in Janez Stanovnik. – Ljubljana 15, 2010, št. 3, str. 5-6. Ilustr. F „Danes prevladuje mnenje, da je naloga politike predvsem prepiranje“. – Mag 16, 15. mar. 2010, št. 10, str. 24-29. Portreti. – Intervju z Matjažem Kmeclom je pripravil Gorazd Utenkar. – Vsebuje tudi intervju- vančeve biografske podatke. Matjaž Kmecl, Josip Jurčič: pripovednik in dramatik : na knjižni polici / Vladi- mir Kajzovar. – Štajerski tednik (Ptuj) 63, 23. mar. 2010, št. 23, str. 10. Ilustr. Med uživaštvom in odpovedjo / Slavko Pezdir. – Delo 52, 12. feb. 2010, št. 34, str. 16. Ilustr. – O monodrami v izvedbi Anatola Šterna po delu Matjaža Kmecla: Slovo Andreja Smo- leta od veselih ur. Galerija Knjižnice Prežihov V oranc, Ljubljana, 9. 2. 2010. (Ne)sodobnost monografije / Aljoša Harlamov. – Delo 52, 30. jun. 2010, št. 148, str. 19. Ilustr. – O Kmeclovi monografiji Josip Jurčič (2009). „Od svojega šestega leta vem zanj“. – Delo 52, 31. mar. 2010, št. 74 = Delo & Dom 18, 31. mar. 2010, str. 50. Portret. – O ljubljanskem botaničnem vrtu. Okvira samostojnosti nismo znali napolniti s primerno vsebino : pogovor s člani slovenskega predsedstva. – Delo 52, 24. dec. 2010, št. 299 = Sobotna prilo- ga, 24. dec. 2010, str. 4-8. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 229 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 229 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 230 Bibliografija Ilustr. – Pogovor s člani slovenskega predsedstva Ivanom Omanom, Dušanom Plutom, Cirilom Zlobcem, Milanom Kučanom in Matjažem Kmeclom sta vodila Marko Pečauer [in] Ali Žerdin. Pogovor s pravico do pripisa : Matjaž Kmecl: Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret. Spomini na skrivne ljubezni. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana, 2008 / Mojca Seliškar. – Delo 52, 15. dec. 2010, št. 291, str. 16. Ilustr. – Književni listi. Primož Trubar v slovenski dramatiki / Denis Poniž. – V: Reformacija na Sloven- skem. – Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. – Str. 169-175. – (Obdobja. Simpozij = Symposium ; 27). Tudi o Kmeclovi monodrami Trubar pred slovensko procesijo. Zakladi Slovenije / Ciril Velkovrh. – Planinski vestnik 115, 2010, št. 4, str. 65. Ilustr. 2011 A Roman o slovenski masadi. – V: Zdenko Kodrič: Opoldne zaplešejo škornji. – Ljubljana : Študentska založba, 2011. – Str. 239-248. – (Knjižna zbirka Beletrina). B Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2010, knj. 61, 2011, str, 67. Predgovor. – V: Leon Jerovec, Marina Zemljak: Podobe Valvasorjeve Ljubljane = Images of Valvasor‘s Ljubljana. – 1. izd., 1. natis = 1st ed., 1st printing. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011. – Str. 4-5. Vzpor. slov. besedilo in angl. prevod. Tam, kjer se srečata znanost in umetnost / Božo Kos ; [besedilo Matjaž Kmecl]. – Ljubljana : Galerija Kresija, [2011]. – 1 zloženka ([6] str.). Ilustr. – Ov. nasl. – Zloženka z vabilom na razstavo: Galerija Kresija, Ljubljana, 19. 5.-19. 6. 2011. Tomaž Kočar, mali krvavški Valvasor. – V: Tomaž Kočar, Srečo Knafelc: Svet med Mačkovcem, Mokrcem in Iško - Krvava Peč z okolico. – Maribor : Ostroga, 2011. – Str. 7. D Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret : spomini na skrivne ljubezni / Matjaž Kmecl. – El. knjiga. – Ljubljana : Študentska založba, 2011. – (Knjižna zbirka Beletrina). E Geheimnisvoller Karst und Schauhöhlen Sloweniens / [Redaktion Srečko Šajn, Lučka Letič ; Einführungen Matjaž Kmecl, Andrej Kranjc ; Text Tatjana JiS_2024_1-2_FINAL.indd 230 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 230 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 231 Bibliografija Pregl Kobe ; Deutsche Übersetzung Wolfgang H. Zitta ; Fotos Archive Ko- bilarna Lipica ... [et al.] ; Karten Geodetski inštitut Slovenije]. – Postojna [etc.] : TD/Verkehrsverein [et al.], 2011. – [51] str. Ilustr., zvd. – Prevod dela.: Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije. – Ov. nasl. El misterioso karst y las cuevas turísticas de Eslovenia / [editores Srečko Šajn and Lučka Letič ; autores de la introducción Matjaž Kmecl, Andrej Kranjc ; otros textos Tatjana Pregl Kobe ; traducción Jasmina Markič ; fotografías foto archivos Yuguada Lipica ... [et al.] ; informaciones recogidas y organizadas por Marica Gombač ; mapa Instituto Esloveno de Geodesia]. – Postojna [etc.] : Asociación de Turismo [et al.], 2011. – [51] str. Ilustr., zvd. – Prevod dela: Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije. – Ov. nasl. Il misterioso carso e le grotte turistiche della Slovenia / [redatto da Srečko Šajn and Lučka Letič ; testi introduttivi Matjaž Kmecl, Andrej Kranjc ; altri testi Tatjana Pregl Kobe ; traduzioni Katarina Bajželj Žvokelj ; fotografie archivi Scuderia Lipica ... [et al.] ; informazioni raccolte, trattate e edite da Marica Gombač ; carta geografica Geodetski inštitut Slovenije]. – Postojna [etc.] : Turistično društvo (Pro Loco) [et al.], 2011. – [51] str. Ilustr., zvd. – Prevod dela: Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije. – Ov. nasl. Mystérieux karst et grottes touristiques de Slovénie / [mise en page Srečko Šajn and Lučka Letič ; texte d’introduction Matjaž Kmecl, Andrej Kranjc ; de- uxième texte Tatjana Pregl Kobe ; traductions Amidas ; photographies do- cumentation photo Haras de Lipica ... [et al.] ; collecte, traitement et organisa - tion des informations Marica Gombač ; carte Institut géodésique de Slovénie]. – Postojna [etc.] : La Association touristique [et al.], 2011. – [51] str. Ilustr., zvd. – Prevod dela: Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije. – Ov. nasl. The mysterious karst and the show caves of Slovenia / [edited by Srečko Šajn and Lučka Letič ; introductory texts written by Matjaž Kmecl, Andrej Kra- njc ; other texts Tatjana Pregl Kobe ; translated by Rosman I ; photographs by photo archives of Lipica Stud Farm ... [et al.] ; information collected and organised by Marica Gombač ; map Land Survey Institute of Slovenia]. – Postojna [etc.] : Postojna Tourist Society [et al.], 2011. – [51] str. Ilustr., zvd. – Prevod dela: Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije. – Ov. nasl. Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije / [uredila Srečko Šajn in Lučka Letič ; uvodnika napisala Matjaž Kmecl, Andrej Kranjc ; drugo besedilo Tatjana Pregl Kobe ; fotografije Fotodokumentacija Kobilarna Lipica ... [et al.] ; informacije zbrala, obdelala in uredila Marica Gombač ; zemljevid Geodetski inštitut Slovenije]. – Postojna [etc.] : Turistično društvo [et al.], 2011. – [51] str. Ilustr., zvd. F Če bomo prodajali, bomo hlapci! : Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl, člana prvega predsedstva / tekst Miša Čermak. – Jana 39, št. 47, 22. nov. 2011, str. 8-11. Ilustr. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 231 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 231 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 232 Bibliografija Dr. Matjaž Kmecl, pisatelj, publicist, a tudi oče vrtnice France Prešeren. – Adria (Ljubljana), apr.-maj 2011, [št.] 2, str. 32-35. Intervju. – Ilustr. – Besedilo Marjan Žiberna. – Slov. besedilo in prevod v angl. Odličnost Kmeclovega „Jurčiča“ / Gregor Kocijan. – Slavistična revija 59, 2011, št. 2, str. 233-237. Ocena knjige: Matjaž Kmecl: Josip Jurčič – pripovednik in dramatik (2009). Več lahko dosežemo / Vanessa Čokl. – Večer 67, 27. jun. 2011, št. 146, str. 3. Ilustr. – [Izjave] Karmina Šilec, Iztok Čop, Matjaž Kmecl . Vrtnica »Prešeren« že registrirana kot sorta / Julijana Bavčar. – Delo in dom +, 16. feb. 2011, št. 7, str. 38. 2012 A Intimna in družbena usoda pesnika Kajuha. – V: Karel Destovnik Kajuh: Ena- indvajset pesmi za enaindvajset let življenja. – 1. izd. – Ljubljana : Mladin- ska knjiga, 2012. – Str. 33-57. – (Jubilejna zbirka / Mladinska knjiga). Strasten, impulziven, malce nostalgičen in liričen pogled na svet. – V: Saša Vuga: Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca). – El. knjiga. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. – (Zbirka e-Jubilejne izdaje / Mladinska knjiga). V oglarjeve pamfletne balade: spremne misli. – V: Dušan Voglar: Balade iz časa nove ideologije. – Ljubljana : Slovensko protestantsko društvo Primož Tru- bar, 2012. – Str. 119-125. B Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2011, knj. 62, 2012, str. 65. Jože Humer (1936-2012). – Delo 54, 16. jun. 2012, št. 138, str. 19. Portret. Kaj pa je sploh novela? – V: Danilo Lokar, 120-letnica rojstva : simpozij, Ajdov- ščina, 23. novembra 2012 : zbornik prispevkov. – Ajdovščina : Lavričeva knjižnica, 2012. – Str. 50-51. Primož Trubar zapušča Ljubljano : pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča . – Stati inu obstati 2012, [št.] 15/16, str. 284-288. So za pametne Slovence preostali samo še samostani? / Boris Jež. – Delo 54, 15. dec. 2012, št. 290 = Sobotna priloga, 15. dec. 2012, str. 8. Besedila prispevali: Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Tone Partljič, Zoran Predin in Božo Repe. – Nadnasl.: Bodice. Tiho, neformalni vodja ljubiteljske kulture. – Dnevnik 62, 16. jun. 2012, št. 138, str. 16 Ob smrti Jožeta Humerja. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 232 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 232 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 233 Bibliografija C Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja / Karel Destovnik Kajuh ; izbor pesmi in spremna beseda Matjaž Kmecl ; dokumentarna biografija Mihael Glavan. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. – 189 str. – (Jubilej- na zbirka / Mladinska knjiga). Urednik izbora. D Kako nastane vrtnica. – Ljubljana : [samozal.], 2012. – 55 str. Ilustr. Rokometna nostalgija Velenje. – Ljubljana : samozal., 2012. – 46 str. Ilustr. E Najlepša pot : [zeleni prstan Ljubljane : fotomonografija] / fotografije in zasnova knjige Joco Žnidaršič ; uvod Matjaž Kmecl ; besedilo Željko Kozinc. – Lju- bljana : Veduta AŽ, 2012. – 169 str. Ilustr. – Prvi dodatek k nasl. naveden na ov. in v kolofonu, drugi v kolofonu. The prettiest path : [the green ring of Ljubljana : photomonograph] / photographs and the bookʹs conception Joco Žnidaršič ; introductory text Matjaž Kmecl ; text Željko Kozinc ; [translation into English Henrik Ciglič]. – Ljubljana : Veduta AŽ, 2012. – 169 str. Ilustr. – Prevod dela: Najlepša pot. – Prvi dodatek k nasl. naveden na ov. in v kolofonu, drugi v kolofonu. Velika ilustrirana otroška enciklopedija : [od Afrike do žuželk] / [prevedli in pri- redili Anton Brancelj ... [et al.] ; besedilo o Sloveniji Matjaž Kmecl, Peter Skoberne ; slikovno gradivo na straneh o Sloveniji arhiv MKZ ; uredila Zarja Bajc]. – 4. prenovljena in dopolnjena izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. – 598 str. Ilustr. – Ponatis tudi 2016. F Po zgodovinski naravi stvari smo Slovenci vsi po vrsti „obsojeni“ na nenehno tuhtanje svoje usode. – Literatura 24, apr. 2012, št. 250, str. 119-136. Portret. – Pogovarjala se je Tina Kozin. – Ponatis intvervjuja, objavljenega v Literaturi 16, 2004, št. 154, str. 61-83. 2013 A Nachwort / aus dem Slowenischen von Erwin Köstler. – V: Ivan Pregelj: Ple- banus Ioannes : Roman ; Thabiti kumi : Novelle. – Klagenfurt = Celovec : Drava : Mohorjeva = Hermagoras : Wieser, cop. 2013. – Str. 225-235. – (Slowenische Bibliothek). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 233 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 233 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 234 Bibliografija Roman o slovenski masadi. – V: Zdenko Kodrič: Opoldne zaplešejo škornji. – El. knjiga. – Ljubljana : Študentska založba, 2013. – Str. 239-248. – (Knjižna zbirka eBeletrina). B Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2012, knj. 63, 2013, str. 56. Kersnik in Kocijan : zapis ob branju monografije o Janku Kersniku, namesto voščila. – Jezik in slovstvo 58, 2013, št. 1/2, str. 15-18. E Mož, ki ostaja partizan. – V: Viharno stoletje : pogovori z Janezom Stanovnikom. – Ljubljana : Ustanova Franc Rozman – Stane, 2013. – Str. 7-11. Stanko Klinar, glej ga šmenta – osemdesetletnik! – Planinski vestnik 113, 2013, št. 5, str. 61. Portret. 120 [Stodvajset] let slovenskega planinstva / scenaristka Nuša Ekar ; snemalci Artur Rutar, Samo Finžgar, Tomo Burazin ; avtor in izvajalec glasbe Bo- štjan Grabnar ; režiser Božo Grlj. – Ljubljana : TV Slovenija, Izobraževalni program, 2013. – 1 video DVD (ca 35 min). Pripovedujejo: Peter Mikša, Matjaž Kmecl ... F Matjaž Kmecl : koščki življenja. – Delo in dom +, 12. jul. 2013, št. 16, str. 16-19. Ilustr. – Pogovor je pripravila Bogi Pretnar. – Nasl. v kazalu: Koščki življenja Matjaža Kmecla. Tam zgoraj je svojevrstno „osvobojeno ozemlje“ : pogovor z Matjažem Kmeclom. – Planinski vestnik 113, 2013, št. 10, str. 15-19. Portret in ilustr. – Rubrika: Intervju. – Pogovarjal se je Vladimir Habjan. Trajni predmet hrepenenja / Vladimir Habjan. – Planinski vestnik 113, 2013, št. 10, str. 1. 2014 A Slovenski jezik med „kritično maso“ in vero. – V: Bilten ob 80-letnici Slavistič- nega društva Slovenije. – Ljubljana : Zveza društev Slavistično društvo Slo- venije, 2014. – Str. 9-15. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije ; 25). Spremna beseda. – V: Tone Pavček: Eh, srce ti moje ljubljeno / [izbral, uredil in spremno besedo napisal Matjaž Kmecl]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. – Str. 339-362. – (Knjižnica Kondor ; zv. 346). Spremna študija. – V: Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni. – El. knjiga. – Ljubljana : Beletrina, 2014. – (Knjižna zbirka eKlasje). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 234 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 234 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 235 Bibliografija Zlobčeva bridka nostalgija. – V: Ciril Zlobec: Biti človek. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. – Str. 114-120. – (Nova slovenska knjiga) Izšlo tudi v 1. in 2. dotisu knjige ter el. knjigi. B Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2013, knj. 64, 2014, str. 70. Množica ugank Franca Ankersta. – V: Franc Ankerst: 1000 + 1 uganka. – Žirov- nica : Medium, 2014. – Str. 3-4. Novo „zaštitno vošenje“ ob izidu slovenskega prevoda celotne Časti in slave vojvodine Kranjske. – V: Studia Valvasoriana : zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik. – Ljubljana : Zavod Dežela Kranjska, 2014. – Str. VII-IX. Pol stoletja pozneje, ob zlatem jubileju. – V: Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi / 50. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, [Ljubljana], 30. 6.-11. 7. 2014. – Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014. – Str. 13-14. Spomini dolgo po dogajanju. – V: Franc Sever: Trenutki odločitev. – 1. izd. – Maribor : Pivec, 2014. – Str. 7-11. V tej razpravi bi se rad oglasil z nekoliko nenavadnim pogledom ... . – Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede = Dissertationes. Classis 2, Philologia et litterae / Academia scientia- rum et artium Slovenica 22, 2014, str. 21-24. V oščilni zapis kolegici Helgi. – Jezik in slovstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 7-9. Zapis k pesmim Mihaele Zahrastnik. – V: Mihaela Zahrastnik: Slutim jo, pomlad : zemlja že diši. – Hotemež : v samozal., 2014. – Str. 14-17. Zapis o Ankerstovih sonetih – Kres resnic. – V: Franc Ankerst: Kres resnic : soneti. – Žirovnica : Medium, 2014. – Str. 3-6. C Eh, srce ti moje ljubljeno : izbrane pesmi / Tone Pavček ; [izbral, uredil in spre- mno besedo napisal Matjaž Kmecl]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. – 401 str. – (Knjižnica Kondor ; zv. 346). Zbiratelj in urednik. Slovenski zbornik 2014 : narodnoosvobodilni boj in današnji čas / [uredniški odbor Janez Stanovnik ... et al.]. – Ljubljana : Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, 2014. – 356 str. Sourednik. E Med samozavestjo in samoponiževanjem. – V: Slovenski zbornik 2014 : naro- dnoosvobodilni boj in današnji čas. – Ljubljana : Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, 2014. – Str. 11-19. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 235 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 235 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 236 Bibliografija F Beseda Matjaža Kmecla in kultura : jubilejni zapis rusista ob knjigi spominov na skrivne ljubezni / Aleksander Skaza. – Jezik in slovstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 11-18. Če bomo vsi govorili, da je slabo, ne bo nikoli dobro : osemdeset let Matjaža Kmecla : politika je zanj preteklost ali zgodba o Frideriku Celjskem in nje- govem čevljarju. – Delo 56, 4. mar. 2014, št. 52, str. 13. Portret. – Intervju. – Pogovarjal se je Peter Kolšek. Helgi Glušič in Matjažu Kmeclu ob 80-letnici / Miran Hladnik. – Jezik in slo- vstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 5-6. Nadnasl.: Liber amicorum. Josip Jurčič v novomeški knjižnici / Mateja Kambič. – Knjižničarske novice 24, 2014, št. 5, str. 11-12. Tudi o Kmeclovem gostovanju v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. – Ilustr. Matjaž Kmecl kot politik : Iz politike sem šel samo zato, da me ni ob vsesploš- nem pričkanju kdaj zaneslo, da bi se še jaz začel hvaliti. / Božo Repe. – Je- zik in slovstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 57-62. Nekaj nesistematičnih pogledov na sistem sodobne koroške slovenske literature / Andrej Leben. – Jezik in slovstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 111-116. Skica za Kmeclovo literarnovedno podobo / Gregor Kocijan. – Jezik in slovstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 23-27. Zlatorogov ljubljenec / Stanko Klinar. – Jezik in slovstvo 59, 2014, št. 2/3, str. 19-22. V opombi tudi nasl.: Ljubitelj zlatoroga. 2015 A Anton Vratuša – literarni zgodovinar = Anton Vratuša – literary historian. – V: Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše. – Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija ; Murska Sobota : Pomurska akademsko znanstvena unija, 2015. – Str. 243-256. Spremna beseda. – V: Tone Pavček: Eh, srce ti moje ljubljeno : izbrane pesmi. – 1. ponatis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2015. – Str. 339-362. – (Knjižni- ca Kondor ; zv. 346). B Današnje Tromostovje. – V: Tihomir Pinter: Tromostovje. – 1. izd. – Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2015. – 1 zgibanka, f. 2-3. Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2014, knj. 65, 2015, str. 54. Milan Pavliha, osemdesetletnik. – Delo 57, 23. apr. 2015, št. 95, str. 4. Portret. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 236 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 236 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 237 Bibliografija Predgovor o Tonetu Gričniku in njegovi Hvalnici Črnučam. – V: Anton Gričnik: Hvalnica Črnučam in Ljubljani : kratek zgodovinski in domišljijski sprehod od prazgodovine naprej. – Ljubljana : samozal., 2015. – Str. 5-8. Spremna beseda. – V: Magdalena Kovačič Verdel: Levi in desni breg. – Šmarje pri Jelšah : samozal., 2015. – Str. 7-10. V oščilni zapis ob življenjskem jubileju kolegice Bože Krakar V ogel. – Jezik in slovstvo 60, 2015, št. 3/4, str. 17-18. C Eh, srce ti moje ljubljeno : izbrane pesmi / Tone Pavček ; [izbral, uredil in spre- mno besedo napisal Matjaž Kmecl ; fotografija avtorja Tihomir Pinter ; bibliografijo sestavil Matjaž Hočevar]. – 1. ponatis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2015. – 401 str. – (Knjižnica Kondor ; zv. 346). Zbiratelj in urednik. E Kulturna prireditev ob predaji grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana Janeza Vajkarda Valvasorja : Kulturni dom Cerknica, 13. marec 2015, ob 19. uri. – Cerknica : Knjižnica Jožeta Udoviča, 2015. – 1 video DVD (ca 70 min). Nastopajoči: Marko Rupar, dr. Matjaž Kmecl, Marija Hribar, dr. Lojze Gostiša, Manca Udovič, Ana Vipotnik, Igor Leonardi, Marijana Brecelj, Pavle Ravnohrib. Ljubljana, lepa in prijazna / [avtorji fotografij Joco Žnidaršič ... [et al.] ; zasnova, izbor avtorjev in fotografij Joco Žnidaršič ; uvodno besedilo Matjaž Kmecl ; besedilo k fotografijam Željko Kozinc, Bogi Pretnar]. – Ljubljana : Veduta AŽ, 2015. – 190 str. Ilustr. Ljubljana, nice and friendly / [authors of photographs Joco Žnidaršič ... [et al.] ; conception, selection of authors and photographs Joco Žnidaršič ; intro- ductory text Matjaž Kmecl ; text Željko Kozinc, Bogi Pretnar ; translation into English Henrik Ciglič]. – Ljubljana : Veduta AŽ, 2015. – 190 str. Ilustr. – Prevod dela: Ljubljana, lepa in prijazna. Uvodne besede. – V: Matjaž Mastnak: Sem z vrtnicami : [duhovno-lepotni svet kraljevske rože. – 1. izd., 1. natis. – Dob pri Domžalah : Miš, 2015. – Str. 5. – (Zbirka O cvetani in živani). 2016 A Spremna beseda. – V: Tone Pavček: Eh, srce ti moje ljubljeno : [izbrane pesmi]. – Ljubljana : Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2016. – 1 CD (352 min). – (Knjižnica Kondor ; zv. 346). Zvočni zapis publikacije, ki je izšla pri Mladinski knjigi leta 2015. – Besedilo bere Boža Krajcer. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 237 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 237 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 238 Bibliografija B Andrej Inkret : (1943-2015). – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetno- sti 2015, knj. 66, 2016, str. 289-291. Portret. – Rubrika: Umrli v letu 2015. Beseda h Glavačevim zanimivim in malce nostalgičnim Velenjskim zgodbam. – V: Bojan Glavač: Velenjske zgodbe. – Velenje : Knjižnica, 2016. – Zv. 1, str. 5-8. Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2015, knj. 66, 2016, str. 57. Jurčič, Josip / Üb. Katja Sturm-Schnabl. – V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. – Wien : Böhlau, 2016. – Bd. 2, str. 578-579. Ilustr. Jože Koruza, nekaj spominov nanj. – Jezik in slovstvo 61, 2016, št. 3/4, str. 7-12. Levstik, Fran / Üb. Katja Sturm-Schnabl. – V: Enzyklopädie der slowenischen Kul- turgeschichte in Kärnten/Koroška. – Wien : Böhlau, 2016. – Bd. 2, str. 808-810. Ilustr. Obirjan Foltej Polanšek. – Koroški koledar 2016, str. 23-27. Ob pisateljskem srečanju ob 30-letnici smrti Valentina Polanška. Pesmi za moje ljudi. – V: Andrej Kokot: Pesmi za moje ljudi : [zbrane pesmi]. – Klagenfurt = Celovec : Drava, 2016. – Str. 443-449. Tisti, ki je zgradil šolo : portret učitelja, etnologa in politika / režija Vinko Mö- derndorfer ; scenarista Vita Mavrič-Stražišar, Vinko Möderndorfer ; nastopi- li so Martina Piko-Rustja ... [et al.]. – Ljubljana : Radiotelevizija Slovenija javni zavod, [2016]. – 1 video DVD (52 min, 26 sek). – (Portret). Med nastopajočimi tudi Matjaž Kmecl. – Nasl. z nasl. zaslona. – Nasl. na DVD-ju: Möderndor- fer, tisti, ki je zgradil šolo. – Nastanek filma: 2014-2015. – Film prvič predvajan 9. 2. 2016. C Eh, srce ti moje ljubljeno : [izbrane pesmi] / Tone Pavček. – Ljubljana : Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2016. – 1 CD (352 min). – (Knjižni- ca Kondor ; zv. 346). [Zbiratelj, urednik]. – Zvočni zapis publikacije, ki je izšla pri Mladinski knjigi leta 2015. – Be- sedilo bere Boža Krajcer. E „Če ne bi bilo Primorcev ...“ : govor dr. Matjaža Kmecla na prireditvi v Postojni ob dnevu spomina na priključitev Primorske k matični domovini. – Primor- ske novice 70, 23. sep. 2016, št. 222, str. 16. Ilustr. Problemi se ne odpravljajo z nasiljem in mrliči! – Svobodna beseda 2, 2016, št. 11, str. 3. Portret. – Povzetek govora na Pohodu za mir. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 238 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 238 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 239 Bibliografija Velika ilustrirana otroška enciklopedija : [od Afrike do žuželk] / [prevedli in pri- redili Anton Brancelj ... [et al.] ; besedilo o Sloveniji Matjaž Kmecl, Peter Skoberne ; slikovno gradivo na straneh o Sloveniji arhiv MKZ ; uredila Barbara Zych]. – 4. prenovljena in dopolnjena izd., 1. ponatis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2016. – 598 str. Ilustr. F Brez upora Primorcev ne bi bilo tako, kot je / Sara Zupan. – Delo 70, 19. sep. 2016, št. 218, str. 3. Fotogr. Matjaž Kmecl. – V: Vlado Vrbič: Sto zaleščanskih portretov. – Velenje : Naš čas, 2016. – Str. 134-138. Portret. 2017 B Franc Zadravec : (1925-2016). – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2016, knj. 67, 2017, str. 245-247. Portret. – Izšlo v rubriki Umrli v 2016. Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2016, knj. 67, 2017, str. 53. Melanholija prvega ešalona. – V: Janko Pleterski: Knjiga pisem : razmišljanje o slovenski državnosti. – 1. izd., 1. natis. – Ljubljana : Sophia, 2017. – Str. 231-234. 2018 izšlo tudi na CD-ju. Pesnik, ki vse bolj navdihuje mlade : Na Žlebnikovi domačiji so Kajuhu postavili spomenik. – Svobodna beseda 3, okt. 2017, [št.] 24, str. 16. Ilustr. Predgovor. – V: Anton Gričnik: Črnuško-ljubljanske povesti : ponatis prvega dela knjige Hvalnica Črnučam in Ljubljani. – Ljubljana : samozal., 2017. – Str. 5-8. Uvodna beseda. – V: Friderik Hrast: Vse to sem doživel! – 1. izd. – Ljubljana : samozal., 2017. – Str. 7-9. F Prešernova vrtnica : v Prešernovem gaju raste vrtnica Prešeren, prva slovenska vrtnica z uradno registriranim in zavarovanim imenom / Vilma Stanovnik. – Kranjske novice 3, nov. 2017, št. 11, str. 7. Ilustr. – Vrtnico je vzgojil akademik dr. Matjaž Kmecl. Z Matjažem Kmeclom v kraljestvu pesništva : Andrej Kokot / Emanuel Polan- šek. – Novice (Celovec), 24. mar. 2017, št. 12, str. 13. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 239 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 239 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 240 Bibliografija Ilustr. – V četrtek, 23. marca so v knjižnem centru Haček predstavili knjigo Andreja Kokota „Pesmi za moje ljudi“. O knjigi je spregovorila in jo predstavila urednica Jerneja Jezernik, v sfere koroškega leposlovja in snovanja pesnika Kokota pa nas je pospremil na privlačen in njemu značilen način neprimerljivi slovenski literarni zgodovinar akademik Matjaž Kmecl. 2018 B Anton Slodnjak in Tujec. – V: Simpozij Akademijski pogledi na Cankarja. – Lju- bljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2018. – Str. [9]. Franc Zadravec. – V: Biografski zbornik pokojnih članov. – Ljubljana : Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 2018. – Str. 165-166. Portreta. Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2017, knj. 68, 2018, str. 58-60. Zaključno poročilo o fundaciji Janeza Vajkarda Valvasorja. »Jaz verujem v to družino svobodnih narodov!«. – Svobodna beseda 4, 2018, št. 38, str. 10-11. Nadnasl: Ob stoti obletnici Cankarjeve smrti. – Ilustr. Koroško vprašanje. – Koroški koledar 2018, str. 92-97. Koroško vprašanje. – Novice (Celovec), 2. feb. 2018, št. 5, str. 6-7. Ilustr. Ljubljanske zgodbe : uvodnik. – Ljubljana 23, nov. 2018, št. 9, str. 3. Portret. Marja Boršnik. – V: Biografski zbornik pokojnih članov. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2018. – Str. 169-170. Portret. Melanholija prvega ešalona. – V: Janko Pleterski: Knjiga pisem. – Ljubljana : Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2018. – 1 CD (554 min). – (Zbirka Previharimo viharje ; knj. 10). Zvočni zapis publikacije, ki je v knjižni obliki izšla pri založbi Sophia leta 2017. – Besedilo bere Iztok Perozzi. Po usodi Korošec, po duši neizmerno več : Železna Kapla, 23. april 2017. – Ko- roški koledar 2018, str. 236-238. Ilustr. Ciril Zlobec (1925-2018). – Dnevnik 68, 1. sep. 2018, str. 17. Zapisek o Koroški v slovenski protestantski reformaciji. – Koroški koledar 2018, str. 225-227. Zupanove (za)hvalnice življenju. – V: Jože Zupan: V objemu življenja. – Ljublja- na : Karantanija, 2018. – Str. 165-168. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 240 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 240 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 241 Bibliografija E Nagovor ob postavitvi spominske plošče nekdanjemu predsedniku SAZU akad. Josipu Vidmarju na hiši na Cesti 27. aprila 1 v Ljubljani, 13. oktobra 2017. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2017, knj. 68, 2018, str. 124-126. F Večer z dr. Matjažem Kmeclom / D[arko]. Naraglav. – Utrip Savinjske doline 20, 2018, št. 3, str. 18. Ilustr. 2019 A Anton Slodnjak in Tujec (roman o Cankarju). – V: Akademijski pogledi na Can- karja. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2019. – Str. 34-40. – (Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis II: Philologia et litterae ; 23). B Aleksander Skaza o Tolstoju in problemih sodobne ruske literature. – Slavistična revija 67, 2019, št. 1, str. 107-110. Bil je tehnik v glavi in humanist po duši. – V: Lojze Vodovnik. – Ljubljana : Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 2019. – Str. 343-344. Spomini in pričevanja. Hvala, Lojze Gostiša! In čast Tvojemu delu! : nagovor ob odkritju spominske plošče v Žireh. – Žirovski občasnik 40, št. 49, 2019, št. 49, str. 198-199. Pod nasl. Lojze Gostiša (1923-2019) v rubriki In memoriam objavljeno tudi v Dnevniku 12. jun. 2019. O velenjskem genius loci : ob drugi petdeseterici Velenjskih zgodb Bojana Gla- vača. – V: Bojan Glavač: Velenjske zgodbe 2. – Velenje : Knjižnica, 2019. – Str. 3-6. Pesmi Tihožitij in Besov. – V: Erich Prunč: Tihožitja ; in Besi. – 1. izd. – Celo- vec : Mohorjeva družba ; Ljubljana : Slovenska matica, 2019. – Str. 143- 150. – (Ellerjeva edicija ; 43). Spomenik idealistom in zvestim dušam. – V: Karel Prušnik: Gamsi na plazu. – 5. dopolnjena izd. – Ljubljana : Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, 2019. – Str. 339-344. Spomini dolgo po dogajanju. – V: Franc Sever: Trenutki odločitev. – 1. izd., 2. natis. – Maribor : Pivec, 2019. – Str. 7-11. Izšlo tudi v obliki e-knjige. Spremna beseda. – V: Maca Jogan: Pisma. – Ljubljana : v samozal., 2019. – Str. 29-250. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 241 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 241 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 242 Bibliografija E Mož, vreden spomina. – Planinski vestnik 119, 2019, št. 6, str. 19. O alpinistu Francetu Zupanu. – Izšlo v okviru zapisa Kazimira Drašlarja Bogato življenje razumnega moža. 2020 B Akademik profesor Lojze V odovnik, ustanovni in častni član našega društva : (1933-2000). – Novice – Društvo za medicinsko in biološko tehniko Sloveni- je 13, jul. 2020, pos. št., str. 1-20. Članek vsebuje nekrologe in sožalna pisma: Govor akad. prof. dr. Alojza Kralja. Govor prof. dr. Stanislava Reberška. Govor prof. dr. Damijana Miklavčiča. Govor akademika prof. dr. Fran- ceta Bernika, predsednika SAZU. Govor prof. dr. Tadeja Bajda, dekana Fakultete za elektroteh- niko. Govor prof. dr. F. Gubenška. Govor akad. prof. dr. Matjaža Kmecla. Prim. dr. Rajko Turk, Inštitut RS za rehabilitacijo invalidov. Doc. dr. Uroš Stanič, Inštitut Jožef Stefan. Izr. prof. dr. Primož Strojnik. Doc. dr. Aneta Stefanovska. Odziv na poročilo Posebna številka revije Teorija in praksa: Slovenščina v javno- sti po 40 letih. – Jezik in slovstvo 65, 2020, št. 3/4, str. 349-350. Nasl. naveden v kazalu. Pesmi o zemlji dobrotnici. – V: Franci Šali: Njive. – Vavta vas : samozal., 2020. – Str. 41-46. Pesmi tihožitij in besov. – Koroški koledar 2020, str. 23-28. O pesniških zbirkah koroškega pesnika Ericha Prunča Tihožitja in Besi. F Če bi še enkrat izbiral svojo pot, bi bil samo gojitelj in žlahtnitelj vrtnic : aka- demik prof. dr. Matjaž Kmecl, mož, ki je ustvaril tudi prešerna in trubarja / Jasna Kontler Salamon. – Delo 62, 7. jul. 2020, št. 154 , str. 12. Ilustr. – Nadnasl.: Mož, ki je ustvaril prešerna in trubarja. Promjena književnopovijesnoga narativa o drugoj polovici 19. stoljeća : primjer interpretacije pripovjedne proze Simona Jenka / Blaž Kavšek ; sa slovens- koga prevela Tina Birk. – Umjetnost riječi 64, 2020, [br.] 3/4, str. 245-261. Tudi o Bernikovi in Kmeclovi interpretaciji Jenkove proze. 2021 A O plebiscitu, praznovanju in spominjanju : osebni opomnik. – Koroški koledar 2021, str. 19-25. Ilustr. B Boris Paternu (1926-2021) : v spomin. – Delo 63, 2. dec. 2021, št. 280, str. 16. Portret. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 242 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 242 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 243 Bibliografija Cankar : [celovečerni igrano-dokumentarni film] / scenarist in režiser Amir Mu- ratović. – Logatec : Go Partner, 2021. – 1 video DVD (ca. 93 min). Med govorci tudi Matjaž Kmecl. Ivica Kavčič, Iz spomina – za spomin. – V: Idrijski razgledi 66, 2021, [št.] 1, str. 129-130. Ob stosedemdesetletnici Tavčarjevega rojstva. – Zvon 24, 2021, št. 3/4, str. 51-52. Portret. [Spremna beseda]. – V: Mateja Gaber: Svet, kot iz škatlice vzet. – Pekel : Zavod V olosov hram, 2021. – 179 str. Izšlo na zadnji str. ov. E Kulturno srce slovenskega planinstva. – Planinski vestnik 121, 2021, št. 9, str. 4-5. Ilustr. F Vlado bi peljal pred Mrtvaški ples : član prvega slovenskega predsedstva o osa- mosvojitvi, politični kulturi, kulturni politiki in gojenju vrtnic. – Slovenske novice 31, 24. jun. 2021, št. 169, str. 4. Ilustr. – Nedeljske novice. – Z Matjažem Kmeclom se je ob 30. obletnici osamosvojitve pogo- varjal Veso Stojanov. 2022 A Milka Hartman v slovenski literaturi. – V: Milka Hartman, pesnica libuškega puela. – Klagenfurt = Celovec : Drava, cop. 2022. – Str. 13-21. Vanek (Ivan) Šiftar v literaturi. – V: Ivan Vanek Šiftar: Pobiram orumenele liste. – 1. izd. – Maribor : Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2022. – Str. 65-71. B Boris Paternu : (1926-2021). – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetno- sti 2021, knj. 72, 2022, str. 344-348. Portret. – Prebrano na žalni seji SAZU 16. dec. 2021. Peter Božič, slikoviti poštenjak. – Dnevnik 72, 1. okt. 2022, št. 228 = Dnevnikov objektiv, str. 14-15. Portret. In naša bo letos pomlad : (Kajuh. V Kajuhovem letu ob 80-letnici OF). – Svo- bodna beseda 8, 22. apr. 2022, št. 78, str. 1 in 2. Portret. [Spremna beseda]. – V: Mateja Gaber: Svet, kot iz škatlice vzet. – 2. izd. – Lju- bljana : v samozal., 2022. – 179 str. Izšlo na zadnji str. ov. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 243 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 243 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 244 Bibliografija D Hribi še beli so, rože pa že cveto. – Planinski vestnik 122 , 2022, št. 5, str. 25-29. Ilustr. – Izšlo v rubriki Planinski spomini. E Slovenian cookery : over 100 classic dishes / [recipes selected by Slavko Adamlje ; introductory chapters on Slovenia by Matjaž Kmecl ; photo- graphy Tomo Jeseničnik and Shutterstock ; translated into English by Rang’ichi Ng’inja and Ian Wraight]. – 3rd revised and redesigned ed. – Lju- bljana : Mladinska knjiga, 2022. – 231 str. Ilustr. – Prevod dela: Slovenska kuhinja 2023 A Intimna in družbena usoda pesnika Kajuha. – V: Karel Destovnik Kajuh: Ena- indvajset pesmi za enaindvajset let življenja. – 1. ponatis. – Ljubljana : Mla- dinska knjiga, 2023. – Str. 33-57. – (Jubilejna zbirka / Mladinska knjiga). Spremna beseda k Svetemu Pavlu. – V: Pavle Zidar: Sveti Pavel. – Ljubljana : Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2023. – Zv. 3, str. 334-370. – (Zbirka Metulj). V Braillovi pisavi. – Prepis publikacije, ki je izšla pri založbi Mihelač leta 1995. 140 [Sto štirideset] let po Jurčičevi smrti : in tudi ob 190. obletnici Levstikovega rojstva. – V: Josip Jurčič : (1844-1881) : literarno- in kulturnozgodovinski portret. – Ljubljana : Založba ZRC, 2023. – Str. 9-14, 135. – (Zbirka Življe- nja in dela ; 29. Biografske študije ; 21). B Akad. Kajetan Kovič : pesnik, pisatelj, prevajalec. – V: Matjaž Kmecl: Nepoza- bljena Klasična gimnazija Maribor. – Maribor : Umetniški kabinet Primož Premzl, 2023. – Str. 404-405. Portret. C Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja / Karel Destovnik Kajuh ; izbor pesmi in spremna beseda Matjaž Kmecl ; dokumentarna biografija Mihael Glavan. – 1. ponatis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2023. – 189 str. – (Ju- bilejna zbirka / Mladinska knjiga). Ilustr. 2024 B Matjaž Kmecl praznuje 90 let / STA. – Primorske novice 26 , 23. feb. 2024, št. 45, str. 15. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 244 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 244 2. 04. 2024 15:53:56 2. 04. 2024 15:53:56 245 Bibliografija »Nisem upornik, ne maram nasilja« : Matjaž Kmecl. – Svobodna beseda 10, feb. 2024, str. 8-9. Portreta. – Pogovarjala se je Maca Jogan. Slovenski kulturni praznik. – Svobodna beseda 10, jan. 2024, str. 1, 2. Portret. – Izšlo v rubriki Tema meseca. Dodatek k bibliografijam do leta 1994 in 2004 1959 A Slovenska satira v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja : (njeni človeš- ko družbeni vzgibi). – [Ljubljana : M. Kmecl], 1959. – 1 mapa (70 f.) Tipkopis. – Dipl. delo, Univ. v Ljubljani, Filozofska fak., Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 1961 A Oton Župančič : črnobeli diafilm. – Ljubljana : [Sava film], 1961. – 1 1 str. Knjižica vsebuje besedila Matjaža Kmecla k posamezni sliki diafilma. F Izid natečaja RTV Ljubljana. – Ljubljanski dnevnik 11, 20. jul. 1961, št. 167, str. 4. Slika Matjaža Kmecla, ki prejema nagrado za najboljšo radijsko igro. Omenjen tudi nagrajenec Aleksander Marodič. 1962 F Matjaž Kmecl / F. G. – Tribuna 12, 20. jun. 1962, št. 14, str. 5. Portret. – Izšlo v rubriki Predstavljamo. 1968 C [Predavanja] / IV . seminar slovenskega jezika, literature in kulture ; [uredil Franc Jakopin s sodelovanjem Matjaža Kmecla in Milene Piškur]. – Ljubljana : [Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti], 1968. – 1 zv. (loč. pag.). Sourednik. D Intervju. – [Trst : Slovensko stalno gledališče, 1968?]. – 36 f. Strojep. avtogr. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 245 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 245 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 246 Bibliografija 1975 D Intervju. – V: Devet slovenskih radijskih iger. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1975. – Str. 219-258. – (Knjižnica Mestnega gledališča lju- bljanskega ; 67). 1976 C Trideseti letni koncert : dirigent Jože Fürst / [glavni urednik Matjaž Kmecl]. – [Ljubljana] : Akademski pevski zbor „Tone Tomšič“, 1976. – 41 str. Ilustr. – Nasl. na ov.: Trideseti letni koncert Akademskega pevskega zbora „Tone Tomšič“, Ljubljana. F Dr. Matjaž Kmecl, Novela v literarni teoriji / Peter Kolšek. – Sodobnost 24, 1976, št. 4, str. 364-365. Dr. Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke / Peter Kolšek. – Sodobnost 24, 1976, št. 4, str. 365-366. Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija : pomemben strokovni priročnik za bolj kompleksen pouk književnosti v osnovnih in srednjih šolah / Aleksander Skaza. – Jezik in slovstvo 22, 1976, št. 1, str. 28-32. Ugotovitve o slovenski pripovedni prozi v petdesetih in šestdesetih letih 19. sto- letja / Gregor Kocijan. – Slavistična revija 24, 1976, št. 2/3, str. 302-307. O Kmeclovi knjigi Od pridige do kriminalke. 1977 D Lepa Vida ali Problem svetega Ožbalta : dramska marginalija za eno samo osebo : [monodrama]. – Ljubljana : MGL, 1977. – 25 f. Strojep. avtogr. – Sezona 1976/77, 16. junij 1977. F Nežaljivi zadetki : premiera monodrame Matjaža Kmecla »Lepa Vida ali pro- blem svetega Ožbalta« na odru gledališča Glej / Rapa Šuklje. – Delo 19, 18. jun. 1977, št. 140, str. 6. 1978 F Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija / Darko Dolinar. – Primerjalna književnost 1, 1978, št. 1/2, str. 58-59. Pregled slovenske sodobne dramatike : Matjaž Kmecl, Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta : Bohinjska miniatura [...] / Malina Schmidt. – Sodobnost 26, 1978, št. 5, str. 561-562. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 246 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 246 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 247 Bibliografija Spremna beseda / Tine Orel. – V: Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni. – Ma- ribor : Obzorja, 1978. – Str. 223-233. – (Domače gore; 15). Izšlo tudi v izdaji, ki sta jo skupaj izdali založbi Obzorja in Založništvo tržaškega tiska. 1979 E Lipovškovi spomini na pota, plezanja in smučanja. – Planinski vestnik 79, 1979, št. 9, str. 610-611. O Lipovškovi knjigi Steze, smučišča in stene (1978). F Dramatiziran esej o deseniški Veroniki / Andrej Inkret. – Delo 21, 5. okt. 1979, št. 233, str. 6. Govorica slovenske planinske literature : pogled na tematsko zvrst in njene zna- čilnosti – dvoje novih del / Franček Bohanec. – Delo 21, 26. jul. 1979, št. 172, str. 13. O knjigah Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav in Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni. Krst nove igre M. Kmecla: »Friderik z Veroniko ali danes grof celjski in nikdar več« drevi na odru MGL / A. I. – Delo 21, 3. okt. 1979, št. 231, str. 9. Ilustr. 1980 B Zadnje desetletje ali dve ... – V: Matjaž Kmecl: Marjetica ali Smrt dolgo po umiranju. – [Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1980]. – Str. [6-9]. – (Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega 31 ; sez. 1980/81 ; št. 2). D Marjetica ali Smrt dolgo po umiranju. – [Ljubljana : Mestno gledališče lju- bljansko, 1980]. – [12] listov. – (Gledališki list Mestnega gledališča lju- bljanskega 31 ; sez. 1980/81 ; št. 2). Smrt dolgo po umiranju ali Marjetica : spominska melanholija za oder. – 41 f. Podpis M. Kmecl. – Čelni nasl. – Tipkopis. – Besedilo je dodano k Adamičevi partituri Marje- tica (1. XII. 1980) za scensko glasbo. – Hrani NUK. Triglavska vera. – Planinski vestnik 80, 1980, št. 8, str. 377-380. V bibliografiji do leta 1994 (Slavistična revija 42, 1994, št. 4) pomotoma objavljeno pod naslo- vom Planinska vera. E Slovenija : Jugoslavija : zeleni svet med morjem in alpami. – Ljubljana : Go- spodarska zbornica Slovenije - Turistična zveza Slovenije, 1980. – 14 str. Ov. nasl. – Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 247 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 247 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 248 Bibliografija F Smrt dolgo po umiranju / Ervin Fritz. – V: Matjaž Kmecl: Marjetica ali Smrt dolgo po umiranju. – [Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1980]. – Str. [14-15]. – (Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega 31 ; sez. 1980/81 ; št. 2). 1981 B Panonsko morje / Branko Šömen. – Murska Sobota : Pomurska založba, 1981. – 380 str. Spremno besedilo Matjaža Kmecla na zavihku ov. D Slovenian village funeral / translated by Gerda Fras. – [Beograd : Jugosloven- ska radiotelevizija, 1981]. – 29 f. Prevod dela: Slovenski vaški pogreb. – Strojepis. avtograf. F Kmecl: Fran Levstik v zbirki Obrazi / Janko Svetina. – Delo 23, 7. okt. 1981, št. 232, str. 8. Kmeclovi dialogi o Levstikovi smrti / Andrej Inkret. – Delo 23, 10. nov. 1981, št. 261, str. 8. Levstikova smrt / Toni Gomišček. – Primorski dnevnik 37, 7. nov. 1981, št. 264, str. 3. Nadnasl.: Nova uspešna premiera PDG. S predavanjem dr. Kmecla sklenjeni »Levstikovi dnevi«. – Primorski dnevnik 37, 2. okt. 1981, št. 233, str. 2. 1982 B 1983 [Tisoč devetsto triinosemdeset] : Labod tovarna oblačil Novo mesto / tekst Matjaž Kmecl ; fotografija Zvone Pelko ; prevodi Tone Potokar (hrvaško), Tomaž Longyka (angleščina). – V Kostanjevici na Krki : Galerija Božidar Jakac, 1982. – 1 koledar (14 listov). Ilustr. – V koledarju je natisnjena serija ilustracij Martina Krpana, avtorja Toneta Kralja. F Drevi v Kulturnem domu premiera Kmeclove igre »Mutasti bratje«. – Primorski dnevnik 38, 10. dec. 1982, št. 272, str. 2. Nasl. na prvi strani: Igra o usodi koroških Slovencev. Krvavo realna sporočilnost Kmeclovih »Mutastih bratov«. – Primorski dnevnik 38, 11. dec. 1982, št. 273, str. 2. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 248 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 248 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 249 Bibliografija Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana / Marjan Dolgan. – Slavistična revi- ja 30, 1982, št. 4, str. 503-507. Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana / Slavo Šerc. – Sodobnost 30, 1982, št. 10, str. 971-972. »Mutasti bratje« kot neizprosen boj za lastno identiteto / Marij Čuk. – Primorski dnevnik 38, 12. dec. 1982, št. 275, str. 2. Ilustr. Resnično zanimiv pogovor o delu Matjaža Kmecla »Mutasti bratje«. – Primorski dnevnik 38, 15. dec. 1982, št. 276, str. 2. Rojstvo slovenskega romana / Igor Gedrih. – Jezik in slovstvo 27, 1981/82, št. 6, str. 195-198. 1983 B Ob novi pesniški zbirki. – Listi (Jesenice) 13, 1983, št. 57, str. 13. Portret. – O pesniški zbirki Andreja Kokota Kaplje žgoče zavesti. F Fran Levstik med znamenitimi Slovenci / Igor Gedrih. – Jezik in slovstvo 28, 1982/83, št. 4, str. 127-128, ov. Mutasti bratje simbolizirajo intimno sfero našega narodnega obličja : pogovor z ravnateljem Slovenskega stalnega gledališča v Trstu (SSG) Miroslavom Košuto. – Slovenski vestnik (Celovec) 38, 1983, št. 14, str. 6. Ilustr. – Pred gostovanjem v Celovcu (24. aprila 1983) se je ravnateljem SSG v Trstu pogovar- jal Janko Malle. Mutasti bratje so nam razvozljali jezik. – Slovenski vestnik (Celovec) 38, 1983, št. 18, str. 5. Nadnasl.: Ob pogovoru z avtorjem M. Kmeclom. Priškrnjena zavesa : Matjaž Kmecl, Mutasti bratje / Dimitrij Rupel. – Nova revija 2, 1983, št. 10/11, str. 1214-1215. Slovenske gore. Cankarjeva založba, 1982. Knjigo je pripravil uredniški odbor: Ma - tjaž Kmecl, Miloš Mikeln, Tine Orel, Kazimir Rapoša, Franc V ogelnik. Uredil Kazimir Rapoša / Stane Peterlin. – Proteus 45, jan. 1983, št. 5, str. 205-207. Uprizoritev Kmeclovih Mutastih bratov nas spodbuja k razmišljanju o našem tre- nutku / Maja Haderlap. – Slovenski vestnik (Celovec) 38, 1983, št. 17, str. 3. Ilustr. – Nadnasl.: Ob gostovanju SSG v Trstu minulo nedeljo v Celovcu. V čem je sporočilo Mutastih bratov? – Slovenski vestnik (Celovec) 38, 1983, št. 13, str. 5. Ilustr. – Nadnasl.: Ob gostovanju Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta na Koroškem. »Želel sem vzpostaviti vizijo slovenskega Korotana«. – Slovenski vestnik (Celo- vec) 38, 1983, št. 15, str. 6. Ilustr. – Nadnasl: Režiser Jože Babič v igri »Mutasti bratje«. – Pogovarjal se je Janko Malle. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 249 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 249 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 250 Bibliografija Živ odmev »Mutastih bratov« v Celovcu / M. Čuk. – Primorski dnevnik 39, 26. apr. 1983, št. 97, str. 1. Nadnasl.: Gostovanje Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta v Celovcu. 1984 A O Janezu Ciglerju . – V: Janez Cigler: Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov : podučenje starim in mladim, revnim in bogatim. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1984. – Str. 219-224. – (Knjižna zbirka Hram). B O vpesemvzetju mladega pesnika Marka Pavčka. – V: Marko Pavček: Z vsako pesmijo me je manj. – 2. natis. – [Ljubljana] : Državna založba Slovenije, 1984. – Str. 47-53. D Plebanus Joannes / Ivan Pregelj ; dramatizacija Matjaž Kmecl. – [S. l. : s. n., 1984]. – 37 f. Strojepis. avtograf. – Praizvedba v PDG Nova Gorica 8. nov. 1984. E Moje veselje je na gorah : (govor dr. Matjaža Kmecla, predsednika republiškega komiteja za kulturo, na XIV . planinskem taboru ljubljanskih planinskih dru- štev na Polževem, dne 27. maja 1984). – Planinski vestnik 84, 1984, št. 7, str. 289-291. Ilustr. F Matjaž Kmecl: Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikdar več. – V: Aleš Berger: Ogledi in pogledi. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1984. – Str. 61-65. – (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega ; zv. 93). Recenzija, objavljena v Naših razgledih 26. okt. 1979. Matjaž Kmecl: Levstikova smrt. – V: Aleš Berger: Ogledi in pogledi. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1984. – Str. 90-93. – (Knjižnica Mestnega gle - dališča ljubljanskega ; zv. 93). Recenzija, objavljena v Naših razgledih 6. nov. 1981. Matjaž Kmecl: Marjetica ali smrt dolgo po umiranju. – V: Aleš Berger: Ogledi in pogledi. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1984. – Str. 81-84. – (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega ; zv. 93). Recenzija, objavljena v Naših razgledih 16. jan. 1981. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 250 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 250 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 251 Bibliografija 1985 E Razstava INTART 1985 : [V . Biennale INTART, Künstlerhaus Klagenfurt] : ZDSLU, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana, 1985 / [uvodni teksti Marjan Tršar, Matjaž Kmecl, Peter Krečič ; prevodi v nemšči- no Doris Debenjak, Jana Vesel ; prevodi v italijanščino Dušan Brajič, Brane Kovič]. – Ljubljana : Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, ZDS- LU, 1985. – [20] str. Te saxa loquuntur, dragi Tine Orel! – Planinski vestnik 85, 1985, št. 9, str. 386-387. 1986 B Pogled na Stritarja pripovednika ob 150-letnici njegovega rojstva. – Primorski dnevnik 42, 13.-20. avg. 1986, št. 190-195. Več nadaljevanj. Ni izšlo v št. 192, 15. 8. 1986. – Ponatis predavanja iz zbornika Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture 1986. E [Spremna beseda]. – V: Peter Fister: Umetnost stavbarstva na Slovenskem. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1986. – Str. [6-7]. 1987 B Mojim rojakom, trboveljskim rudarjem / [Stojan] Batič ; uvodni besedili Matjaž Kmecl, Sandra Škoberne. – [S. l. : s. n, 1987?]. – [26] str. Na prelim. str.: Rudarski cikel : seznam podarjenih del. Povzetek iz recenzije. – V: Nero Angelini: Tencone ; Disertacije ; Rigoroz. – Ljubljana : samozal., 1987 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – Str. 117. Silence of stone : selected poetry /Andrej Kokot ; translated by Franc Šehović. – Toronto : Yugoslav Canadian Publishers, cop. 1987. – 109 str. Vzpor. slov. besedilo in prevod v angl. – Prispevek Matjaža Kmecla Kokot‘s poems ... na zavihku ov. Veliki čas slovenskih pogrebov : iz slovenskih esejev ali postnih premišljevanj. – Prešernov koledar 1987, str. 80-89. D Slovenska postna premišljevanja : (odlomki iz knjige, ki je izšla pri Cankarjevi založbi). – 7D 16, 1987, št. 35-50. 18 nadaljevanj. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 251 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 251 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 252 Bibliografija E »Pridite vsi semkaj in glejte«! – Planinski vestnik 87, 1987, št. 7/8, str. 344-345. O monografiji Julijci. F Kmeclova Slovenska postna premišljevanja o današnjih problemih / Stane Čeho- vin. – Primorska srečanja 11, 1987, št. 76/77, str. 449-452. Kmeclovi Slovenski eseji / Ciril Zlobec. – V: Matjaž Kmecl: Slovenska postna premišljevanja. – V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. – Str. 159-[168]. Izšlo tudi v 2. izd. istega leta. Odprta branja : Marko Pogačnik: Zmajeve črte, ekologija in umetnost; Jože Snoj: Ubijanje zemlje; Taras Kermauner: Med hlapčevstvom in samobitnostjo; Matjaž Kmecl: Slovenska postna premišljevanja / Denis Poniž. – Naši razgledi 36, 6. nov. 1987, št. 252, str. 4. Še o Kmeclu in Svetini / Matej Bor. – Delo 29, 29. okt. 1987, št. 252, str. 4. Šola prilagodljivosti : Matjaž Kmecl: Zadeva za vse občane (na III. programu Radia Ljubljana) / Lojze Smasek. – Večer 43, 29. dec. 1987, št. 302, str. 10. 1988 A Fünf Mini-Essays mit dem Einführungin die slowenische Gegenwartsliteratur in Kärnten = Pet mini-esejev o sodobni slovenski literaturi na Koroškem. – V: Kärntner Slowenen in der Gegenwartsliteratur. – Klagenfurt : Kärntner Bildungswerk, 1988. – Str. 2-22. – (Fidibus ; Jg. 16, Nr. 2). Slov. besedilo Pet miniesejev o sodobni slovenski literaturi na Koroškem na str. 14-22. B Jože Horvat – Jaki, Goran Horvat : [razstava slik : Posavski muzej – galerija. Kulturna skupnost Brežice, 8. 2.-8. 3. 1988] / [besedili Matjaž Kmecl, J. Rituper]. – Brežice : Posavski muzej : Kulturna skupnost, 1988. – 1 zgibanka. D Posna slovenska razmišljanja / prevela Anamarija Paljetak ; stihove preveo Luko Paljetak. – Forum (Zagreb) 27, 1988, br. 3/4, str. 287-307. F Matjaž Kmecl: Slovenska postna premišljevanja, Cankarjeva založba, 1987 / Janez Marolt. – Celovški zvon 6, 1988, št. 18, str. 89-91. O veselem grehu / Miha Žužek. – Celovški zvon 6, 1988, št. 19, str. 22-28. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 252 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 252 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 253 Bibliografija 1989 A Neprebrano poročilo na zboru slovenskih kulturnih delavcev. – V: Suverenost slovenskega naroda / Zbor slovenskih kulturnih delavcev, (2. sklic), Ljublja- na, 15. in 16. november 1988. – Ljubljana : Svet za kulturo pri Predsedstvu RK SZDL Slovenije : Kulturna skupnost Slovenije, 1989. – Str. 283-289. B Spremna beseda. – V: Nina Osredkar: Odmevi. – Kamnik : Kulturna skupnost, 1989. – Str. 5-6. Sredozemlje = Mediterraneo = Mediterran = Méditerranée = [Mediterranean] : poetry and graphic / [pesmi] Marko Kravos ; [grafike] Franko Vecchiet ; esej, saggio, essay, essai Matjaž Kmecl ; prevodi, traduzioni, Übersetzun- gen, traduction Arnaldo Bressan ... [et al.]. – Trst = Trieste : TK Galerija, 1987 [i.e. 1989]. – 1 ov. (12 map, esej in 1 graf. list). Ilustr. – V kompletu dodatna nasl. str. v angl. – Podnasl. na ov. – Vzpor. slov. besedilo in pre- vodi v it., nem., franc. in angl. – Pesmi v angl. tiskane na prosojnih listih. – Posebna oštevilče- na in podpisana izd. v 150 primerkih. – Vsebuje: 12 pesmi Marka Kravosa, 13 grafik Franka Vecchieta in esej Matjaža Kmecla. E Zakladi Slovenije Matjaža Kmecla. – [Ljubljana] : Studio 37, 1988-1989. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 50 min). Vsebina: Kozjansko ; Pohorje / scenarij [za obe deli] Mirče Šušmel ; režija [za prvo delo] Aleš Verbič, [za drugo delo] Boris Jurjaševič ; kamera [za prvo delo] Jure Pervanje, [za drugo delo] Peter Bratuša ; glasba [za obe deli] Lado Jakša. Zakladi Slovenije Matjaža Kmecla. – [Ljubljana] : Studio 37, 1988-1989. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 50 min). Vsebina: Ptujsko polje ; Pomurje / scenarij Mirče Šušmel ; režija [za prvo delo] Aleš Verbič, [za drugo delo] Jaka Judnič ; kamera Valentin Perko ; glasba Lado Jakša. F Osem Slovencev za danes : [Matjaž Kmecl]. – Mladika (Trst) 33, 1989, št. 4, str. 50-53. Portreti. – Intervju. – Spraševala je Zora Tavčar. 1990 E Ivan Fabjan : v spomin. – Neodvisni dnevnik 40, 4. avg. 1990, št. 210, str. 6. Portret. – Nekrolog. Triglavski narodni park / besedilo Matjaž Kmecl ; glasbena oprema Tine Mihe- lič ; režija Jože Mihelič. – [Ljubljana] : Studio Kregar ; [Bled] : Triglavski narodni park, cop. 1990. – 1 video DVD. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 253 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 253 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 254 Bibliografija F Kadar levica ne ve, kaj dela desnica / Jolka Milič. – Delo 32, 17. maj 1990, št. 113, str. 14. Književni listi. – Odziv na intervju z Matjažem Kmeclom v Delu 3. maja 1990 „Kulturniki pišejo pesmice in so najmanj nevarni“. Kulturniki pišejo pesmice in so najmanj nevarni : pogovor s profesorjem in poli- tikom. – Delo 32, 3. maj 1990, št. 101, str. 7. Portret. – Pogovarjal se je Jože Horvat. Sij gora – knjiga, kakršno smo že zares dolgo čakali / Franci Savenc. – Delo 32, 17. dec. 1990, št. 292, str. 16. Ilustr. – Ob izidu knjige Petra Janežiča in Matjaža Kmecla Sij gora. Svet svetlobe in senc / Mitja Košir. – Neodvisni dnevnik 40, 11. dec. 1990, št. 336, str. 16 = Dnevnikova podmornica, 11. dec. 1990, št. 22, str. 8. V rubriki Svet v knjigah o knjigi Petra Janežiča in Matjaža Kmecla Sij gora. 1991 B Profesorica Silva Trdina : v spomin. – Neodvisni dnevnik 41, 22. jan. 1991, št. 20, str. 8. Nekrolog. Slovenski mit o Celjskih = Der slowenische Mythos über die Grafen von Cilly. – V: Stojan Batič: Ciklus Aura Slovenica = Zyklus [Aura Slovenica]. – Lju- bljana : Mestna galerija, 1991. – Str. 5-8, 11-15. Slov. besedilo in prevod v nem. C Slovenske gore / [knjigo je pripravil uredniški odbor Matjaž Kmecl ... [et al.] ; besedila so napisali France Brenk ... [et al.] ; uredil Kazimir Rapoša ; foto- grafije so prispevali Jože Andlovic ... [et al.] ; dodatek so pripravili Karel Natek ... [et al.]]. – 3. izd. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1991. – 326 str. Ilustr. E Triglavski narodni park / slika Anton Vencelj ; glasbena oprema Tine Mihelič ; besedilo Matjaž Kmecl ; režija Jože Mihelič. – Bled : Triglavski narodni park, [1991]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca. 15 min). – (Slovenija). Nastanek filma: 1990. – Produkcija: Triglavski narodni park in Studio Kregar. – Besedilo bere Boris Kralj. Znamenja našega trajanja : dr. Matjaž Kmecl na podelitvi Steletovih nagrad. – Neodvisni dnevnik 41, 22. feb. 1991, št. 51, str. 12. Govor dr. Matjaža Kmecla na podelitvi Steletovih nagrad 1991. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 254 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 254 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 255 Bibliografija 1992 E Vesel božič in srečno! = Merry christmas and a happy new year : 110 let elek trične razsvetljave v Postojnski jami = 110 years of electric lighting in the Postojna cave / zamisel in oblikovanje, layout and design by Srečko Šajn ; besedila pripravil, text by Matjaž Kmecl ; prevedla, translation by Branka in Marjan Golobič ; fotografije, photography by Egon Kaše. – Po- stojna : Postojnska jama, turizem, 1992. – 1 koledar (7 listov). 1993 A Die slowenische Literatur in Kärnten - ein einführender Überblick. – V: Die slowenische Literatur in Kärnten. – Klagenfurt : Drava, 1993. – Str. [11]-35. Izšlo tudi leta 1991. B Glosa h knjigi. – V: Ciril Ribičič: Rad sem jih imel. – 2. dopolnjena izd. – [Lju- bljana] : Mihelač, 1993. – Str. 304-306. D Andrej Smole - znameniti Slovenec : monodrama. – Ljubljana : [s. n.], 1993. – [24] str. E Die Schätze Sloweniens /aus dem Slowenischen von Drago und Käthe Grah. – 3., neubearbeitete Aufl. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1993. – 330 str. Ilustr. – Prevod dela: Zakladi Slovenije. Slovenija iz zraka : nova knjiga za planinsko knjižnico. – Planinski vestnik 93, 1993, št. 12, str. 543-544. Ilustr. Velika ilustrirana otroška enciklopedija : za šolo in dom / [uredili Marjana Hönigs feld-Adamič ... [et al.] ; prevedli in priredili Anton Brancelj ... [et al.] ; besedilo o Sloveniji Matjaž Kmecl in Peter Skoberne ; zemljevid Slovenije Aleš Sedmak ; ilustratorji David Ashby ... et al.]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1993. – 640 str. Ilustr. F O dvojni nezadoščenosti : Kmeclov monolog v Narodnem muzeju / Slavko Pez- dir. – Delo 35, 1. jul. 1993, št. 149, str. 6. O predstavi Andrej Smole – znameniti Slovenec. Zakladi Slovenije / Milan Markelj. – Dolenjski list 44, 16. dec. 1993, št. 50, str. 14. Izšlo v rubriki Knjižna polica. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 255 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 255 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 256 Bibliografija 1994 D S prijatelji pod macesni. – Delo 36, 24. feb. 1994, št. 45, str. 15. Portret. – Književni listi. – Iz uvodnih strani knjige S prijatelji pod macesnom, ki je leta 1978 izšla pri založbi Obzorja. Svetla samota starega macesna : ogrsko drevo, ki je staro toliko kot Brižinski spomeniki. – Planinski vestnik 94, 1994, št. 1, str. 16-17. E Dalla parte soleggiata delle Alpi / [fotografia Oskar Dolenc ... [et al.] ; testo Matjaž Kmecl ; traduzione Slavica Velikonja, Amidas]. – Ljubljana : Minis- tero per il turismo, 1994. – [30] str. Ov. nasl. – Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. Najgrše, kar se s tedanjimi velikimi dejanji počne, je posploševanje ekscesov. – Delavska enotnost 53, 15. okt. 1994, št. 41, str. 12. On the sunny side of the Alps : Slovenija / [photographs by Oskar Dolenc ... [et al.] ; text by Matjaž Kmecl ; translated by Metka Graunar, Amidas (Roger Metcalfe)]. – Ljubljana : Ministry of tourism and catering, 1994. – [30] str. Ilustr. Plezalni priročnik : [priročnik za letno in zimsko plezanje] / Milenko Arnejšek. – Ljubljana : samozal., 1994 ([Škofja Loka : M. Derlink]). – 135 str. Ilustr. – Med sodelavci tudi M. Kmecl. Slovenski jezik s književnostjo : študijski program z literaturo in seznam pre- davanj za študijsko leto 1993/94 / [uredila] Ada Vidovič-Muha (jezik) in Miran Hladnik (književnost) ; prvo poglavje je preoblikoval Matjaž Kmecl]. – Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književ- nosti, 1994. – 170 str. F Slovenija iz zraka – Slovenia from the air – Slowenien aus der Luft. Besedilo: Matjaž Kmecl. Fotografija: Jože Hanc in Stane Klemenc ... / Davorin Vuga. – Rodna gruda 41, 1994, št. 4, str. 44. Temelj v naši duhovni zgradbi : slovesnost v počastitev 150. obletnice Jurčičeve- ga rojstva na Muljavi : odprli so Jurčičevo pot in izdali zbornik : slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl. – Dolenjski list 45, 10. mar. 1994, št. 10, str. 8. Ilustr. V trinajstih minutah čez Slovenijo / Dario Cortese. – Planinski vestnik 94, feb. 1994, št. 2, str. 85-86. O knjigi Slovenija iz zraka. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 256 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 256 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 257 Bibliografija 1995 B Politika je važna, a ni nič. – Primorski dnevnik 51, 1995, št. 282, str. 8. Odlomek iz prispevka v Sodobnosti 43, 1995, št. 10, str. 796-800. – Izšlo pod skupnim naslo- vom Prilagodljivost in pogum in nadnaslovom Obletnica Vidmarjevega rojstva. E Le grotte di Postojna / [traduzione di Sergij Šlenc ; redazione a cura di Peter Habič, Srečko Šajn ; fotografie di Franc Golob ... [et al.] ; piantina delle grotte ... eseguiti da Franc Golob]. – 2e ed. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 1995. – 117 str. Ilustr. On the sunny side of the Alps : Slovenija / [photographs by Oskar Dolenc ... [et al.] ; text by Matjaž Kmecl ; translated by Metka Graunar, Amidas (Roger Metcalfe)]. – Ljubljana : Ministry of Economic Affairs – Tourism, 1995. – [30] str. Ilustr., [1] zgan. zvd. – Avtor naveden v kolofonu. – Ov. nasl. Postojnska jama. – 2. izd. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 1995. – 117 str. Ilustr. Slovenska kuhinja / [izbor receptov Slavko Adamlje ; besedila o Sloveniji Matjaž Kmecl ; besedila o vinih in vinorodnih okoliših Zdenko Rajher ; fotografije Janez Pukšič ... [et al.] ; uredila Irena Trenc-Frelih]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995. – 144 str. Ilustr. Še na mnoga leta, kultura v Gornjem Gradu! – V: Edi Mavrič – Savinjčan: Po njihovih stopinjah. – Gornji Grad : Kulturno prosvetno društvo, 1995. – Str. 8. F Dr. lit. znan. Matjaž Kmecl, dipl. fil., red. prof. za zgodovino slovenske književ- nosti. – V: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. – Ljubljana : Univerza, 1995. – Knj. 4, 1. del, str. 37-39. Ekstaza predsmrtnih blodenj : „Polnočno kričanje“ na Bregu / Slavko Pezdir. – Delo 37, 30. avg. 1995, št. 200, str. 6. Matjaž Kmecl: Polnočno kričanje. Režija Mile Korun. Monodramo izvaja Tone Gogala na Bregu 8 ob Ljubljanici. Levstikovo slovo / Simona Furlan. – Stop 28, 8.-14. sep. 1995, št. 36, str. 54. Ilustr. – Matjaž Kmecl: Levstikovo zmerjanje narodnih prvakov. Režija Mile Korun. V monod- rami je igral Tone Gogala. Sistem, naravnan v lažno solidarnost. – V: Silvo Teršek : Iskanja. – Ljubljana : Kmečki glas, 1995. – Str. 117-119. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 257 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 257 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 258 Bibliografija Slovenska gorska pravljica / Mitja Košir. – Planinski vestnik 95, 1995, št. 3, str. 139. O knjigi Slovenska gorska pravljica (1994). 1996 B Novi knjigi Marka Kravosa : avtorja je predstavil Matjaž Kmecl / (bov). – Pri- morski dnevnik 52, 21. nov. 1996, št. 256, str. 6. E La grotte de Postojna / [traduction Viktor Jesenik ; rédaction Peter Habič, Sreč- ko Šajn ; photos Franc Golob ... [et al.] ; plan de la grotte de Postojna ... Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, Tourisme, 1996. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Die Höhle von Postojna / [Übersetzung Wolfgang Zitta ; Redaktion Peter Habič, Srečko Šajn ; Fotos Franc Golob ... [et al.] ; Plan der Höhle von Postojna bereitgestellt durch Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 1996. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Ob dvajsetletnici Kulturnega centra Ivana Napotnika Velenje: [iz slavnostnega govora 8. februarja 1995 v Velenju]. – V: Razprave, presoje, akcenti. – Vele- nje : Kulturni center Ivana Napotnika, Založništvo Pozoj, 1996. – Str. 9-10. – (Zbirka Šaleški razgledi ; 12). Postojna Caves / [translated from Slovene by Anne Čeh ; edited Peter Habič, Srečko Šajn ; photographs by Franc Golob ... [et al.] ; the map of the Cave ... drawn by Franc Golob]. – 2. izd. [i. e. 2nd ed.]. – Postojna : Postojnska jama, Tourism, 1996. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Slovenska kuhinja : kulinarično bogastvo slovenskih pokrajin / [izbor receptov Slavko Adamlje ; besedila o Sloveniji Matjaž Kmecl, besedila o vinih in vinorodnih okoliših Zdenko Rajher ; fotografije Janez Pukšič ... [et al.] ; uredila Irena Trenc-Frelih]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1996. – 144 str. Ilustr. F Dopolnjena 4. izdaja Male literarne teorije / Marjeta Novak Kajzer. – Delo 38, 10. feb. 1996, št. 33, str. 8. O knjigi Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Kmecl, Matjaž / A[drijan]. L[ah]. – V: Slovenska književnost . – Ljubljana : Can- karjeva založba, 1996. – Str. 193-194. – (Zbirka Sopotnik) (Leksikoni). Matjaž Kmecl: Babji mlin slovenske literarne zgodovine : Znanstveno in publi- cistično središče, Ljubljana 1996 (Zbirka Sophia) / Matevž Kos. – Delo 38, 22. avg. 1996, št. 193, str. 11. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 258 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 258 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 259 Bibliografija Književni listi. – Objavljeno tudi v: Matevž Kos: Kritike in refleksije. – Ljubljana : Literarno- -umetniško društvo Literatura, 2000. – Str. 261-262. Najnovejša stara teorija : Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija ... / Drago Bajt. – Razgledi, 26. jun. 1996, št. 13, str. 19. „Prenovljena“ šola stoji na „prenovljenem“ učitelju : okrogla miza: kako do so- dobnejše šole. – Delo 38, 7. dec. 1996, št. 283, str. 35. V pogovoru, ki ga je vodila Bogi Pretnar, so sodelovali: Ivan Svetlik, Ljubica Marjanovič Umek, Matjaž Kmecl, Nevenka Gajšek in Dare Gabriel. Resnica, čast, dostojanstvo ... : pogovor s prof. dr. Matjažem Kmeclom, tokrat kot pisateljem in dramatikom. – Dnevnik 46, 27. dec. 1996, str. 29. Pogovarjal se je Mitja Košir. Skica nove literarnozgodovinske premotritve / Barica Smole. – Primorska sreča- nja 20, 1996, št. 188, str. 888-889. O knjigi Matjaž Kmecl: Babji mlin slovenske literarne zgodovine. 1997 A Humor in slovenska literatura. – V: Strokovno posvetovanje slavistov, Ljubljana, [12.-14. oktober] 1995. – Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1997. – Str. [83]-91. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije ; 6). O slovinském sebezabíjení / přeložil František Benhart. – Souvislosti, 1997, č. 1, str. 27-33. O avtorju: str. 33. B Še eno vabilo k sodelovanju. – Šolski razgledi 2, 1997, št. 6, st. 1-3. Viharnik v mesečini. – V: Silva Jereb: Viharnik v mesečini. – Gorenja vas : Ars 2000, 1997. – Str. 3-5. E La Grotte de Postojna = Postojnska jama / conception de contenu Srečko Šajn ; texte Matjaž Kmecl ; musique Martin Štibernik ; scénario et réalisation Bo- štjan Korbar ; traduction, texte lu par Viktor Jesenik. – Postojna : Grotte de Postojna, tourisme, 1997. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 52 min). Ov. podnasl.: Immensum ad antrum aditus. Entre, voyageur, dans cette immense grotte! La Gruta de Postojna = Postojnska jama / proyecto conceptual Srečko Šajn ; texto Matjaž Kmecl ; musica Martin Štibernik ; escenario y dirrección Bo- štjan Korbar. – Postojna : Postojnska jama turizem, 1997. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 52 min). Na Velikem vrhu in pod njim : pred očmi naše generacije propada prvovrstni kulturni spomenik. – Planinski vestnik 97, 1997, št. 7/8, str. 332-336. Ilustr. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 259 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 259 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 260 Bibliografija Postojnska jama / idejna zasnova Srečko Šajn ; besedilo Matjaž Kmecl ; glasba Martin Štibernik ; scenarij in režija Boštjan Korbar. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, [1997]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 30 min). – (Čudež- ni svet skozi milijone let). Tekst bere Boštjan Napotnik. Postojnska jama : 1818-1998 / uredili Andrej Kranjc ... [et al.] ; zamisel in oblikovanje Srečko Šajn ; besedilo Matjaž Kmecl ; fotografije in ilustracije Franc Golob ... [et al.] ; arhivi ZRC Inštitut za raziskovanje krasa SAZU ... [et al.]. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 1997. – 1 koledar (25 listov). Koledar s fotografijami Postojnske jame. Postojnska jama = Le Grotte di Postojna : entra, o viandante, nell‘antro immen- so! / idea Srečko Šajn ; testo Matjaž Kmecl ; traduzione del testo Alessan- dro Rinelli ; musica Martin Štibernik ; sceneggiatura e regia Boštjan Korbar. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, [1997]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 30 min). Prlekija, Slovenske gorice : Zakladi Slovenije. – Slovenska panorama 2, 20. feb. 1997, št. 7, str. 17. Ilustr. – Besedilo iz knjige Zakladi Slovenije (1983). Sveti Lenart za Olševo : podgorsko žegnanje onstran državne meje na nedeljo ob velikem Šmarnu. – Planinski vestnik 97, 1997, št. 6, str. 262-264. Traditional Slovenian cookery : culinary riches of the regions of Slovenia / [re- cipes selected by Slavko Adamlje ; introductory chapter on Slovenia by Matjaž Kmecl ; vineyards and wines selections by Zdenko Rajher ; photo- graphs Janez Pukšič ... [et al.] ; translated into English by Rang’ichi Ng’inja and Ian Wraight]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1997. – 144 str. Ilustr. – Prevod dela: Slovenska kuhinja. Učni načrt za predmet slovenščina : gimnazija : (predlog) / [pripravila Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... [et al.]]. – [Ljubljana : s. n.], 1997. – 65 str. Tabele. – Ov. nasl.: Slovenščina. Velika ilustrirana otroška enciklopedija : za šolo in dom / [uredili Marjana Höni- gsfeld-Adamič ... [et al.] ; prevedli in priredili Anton Brancelj ... [et al.] ; besedilo o Sloveniji Matjaž Kmecl in Peter Skoberne ; zemljevid Slovenije Aleš Sedmak ; ilustratorji David Ashby ... et al.]]. – Nova, dopolnjena izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1997. – 640 str. Ilustr. Zakladi Slovenije. – 6. izd. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1997. – 330 str. Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. F Besede iz „nigdirdoma“ : krst Kmeclovega Trubarja / Slavko Pezdir. – Delo 39, 21. feb. 1997, št. 42, str. 11. Odrski monolog je uprizoril Polde Bibič v kranjskem Prešernovem gledališču. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 260 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 260 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 261 Bibliografija Dobra pridiga : Trubar Matjaža Kmecla v Prešernovem gledališču Kranj / Krištof Dovjak. – Dnevnik 47, 28. feb. 1997, št. 46, str. 20. Monodrama v izvedbi Poldeta Bibiča. Dr. Matjaž Kmecl : zaleščanski portreti 30 / U. Hrast. – Naš čas 33, 11. dec. 1997, št. 49, str. 8. Portret. – Avtor Vlado Vrbič. – V knjižni obliki prvič izšlo leta 1998, drugič 2016. Magična moć stvaralačke ironije / Gordana Muzaferija. – Zora Cankarjeva 5, 1997, št. 15, str. 25-26. Ilustr. – V okviru Cankarjevih dnevov, ki jih je organiziralo Slovensko društvo Cankar Saraje- vo, je bila v Kamernom teatru 55 prikazana 15. maja monodrama Matjaža Kmecla Polnočno kričanje v režiji Mileta Koruna in v interpretaciji Toneta Gogale. Polska glosa do słoweńskiego dialogu z dziedzictwem narodowej kultury / Zdzi- sław Darasz. – Slavistična revija 45, 1997, št. 1/2, str. 161-170. Turist ne mara neprijetnosti. – Lipov list 39, sep. 1997, št. 9, str. 244-245. Portret. – Pogovor je zapisala Bojana Žokalj-Jesih. 1998 A Cankarjev »roman« Na klancu. – V: Ivan Cankar: Na klancu. – Ljubljana : Ka- rantanija, 1998. – Str. 198-209. – (Zbirka Klasiki). B Beseda v spomin Gospe Juvanove, slovenske umetnice. – Gledališki list SNG Drama (Ljubljana) 78, sez. 1998/1999 (dec. 1998), št. 5, str. 91. Variacija na temo. – Gledališki list SNG Drama (Ljubljana) 77, sez. 1997/1998, št. 8, str. 8-9. Ob predstavi Gogoljevega Revizorja. D Nini : (radijska igra). – [Ljubljana] : Radio Slovenija, Uredništvo igranega pro- grama, [1998?]. – 21 f. Ov. nasl. – 2. nagrada na natečaju RA SLO UIP 1998. E La grotte de Postojna : entre, voyageur, dans l’immense grotte! / scénario et réalisation Boštjan Korbar ; texte Matjaž Kmecl ; musique Martin Štibernik ; [traduction Viktor Jesenik]. – Postojna : Grotte de Postojna, Tourisme, [1998]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 51 min). Prevod dela: Postojnska jama : immensum ad antrum aditus. – Slov. nasl. na embalaži: Po- stojnska jama. – Produkcija: Digital studio, Ljubljana. – Posneto 1998. – Bere Viktor Jesenik. Le grotte di Postojna : entra, o viandante, nell’antro immenso! / [traduzione di Sergij Šlenc ; redazione a cura di Peter Habič, Srečko Šajn ; fotografie di JiS_2024_1-2_FINAL.indd 261 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 261 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 262 Bibliografija Franc Golob ... [et al.] ; piantina delle grotte ... eseguiti da Franc Golob]. – 3a ed. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 1995 [i. e.] 1998. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. De grotten van Postojna : treed binnen, reiziger, in deze onmetelijke grot! : [met een snoer van parels] / scenario en regie Boštjan Korbar ; tekst Matjaž Kmecl ; muziek Martin Štibernik ; [vertaling Peter Rondai]. – Postojna : Postojnska jama, [1998]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (51 min, 50 sek). Prevod dela: Postojnska jama : immensum ad antrum aditus. – Produkcija: Digital studio, Ljubljana. – Posneto 1998. – Bere Peter Rondai. La gruta de Postojna : entra, viajero, en la inmensa gruta. / [traducción de Jas- mina Markič ; redacción Peter Habič, Srečko Šajn ; fotografías Franc Golob ... et al.]. – Postojna : Postojnska jama, Turismo, 1998. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. La grutta [!] de Postojna : entra, viajero, a esta inmensa grutta! / escenario y dirección Boštjan Korbar ; texto Matjaž Kmecl ; música Martin Štibernik ; [traducción al español Matjaž Medvedšek]. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, [1998]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 51 min). Prevod dela: Postojnska jama : immensum ad antrum aditus. – Slov. nasl. na embalaži: Postojnska jama. – Produkcija: Digital studio, Ljubljana. – Posneto 1998. – Bere Matjaž Medvedšek. Die Höhle von Postojna : tritt ein, Reisender, in die unermeßliche Höhle! : [mit Perlenkette] / Drehbuch und Regie Boštjan Korbar ; Text Matjaž Kmecl ; Music [!] Martin Štibernik ; [Übersetzung Wolfgang Zitta]. – Postojna : Po - stojnska jama, Turizem, [1998]. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (51 min, 50 sek). Prevod dela: Postojnska jama : immensum ad antrum aditus. – Produkcija: Digital studio, Ljubljana. – Posneto 1998. – Bere Wolfgang Zitta. Leon Štukelj : a 100 years – a 100 pictures / [original concept Rajko Šugman, Ev - gen Bergant ; introductory essay Matjaž Kmecl ; text Evgen Bergant, Marko Rožman, Drago Ulaga ; photography editor Joco Žnidaršič ; translator Marjan Golubič]. – [Ljubljana] : Slovene Olympic Academy : Olympic Committee of Slovenia, Federation of Sports Associations, cop. 1998. – [128] str. Prevod dela: Leon Štukelj : 100 let – 100 slik. Postojnska jama : immensum ad antrum aditus = vstopi, popotnik, v neizmerno jamo! / scenarij in režija Boštjan Korbar ; besedilo Matjaž Kmecl ; glasba Martin Štibernik. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, [1998?]. – 1 vide- okaseta (VHS, PAL) (ca 51 min). Produkcija: Digital studio, Ljubljana. – Nastanek filma: 1997. – Bere Iztok Jereb. Slava Zgornje Savinjske doline. – V: Zgornjesavinjske vistorije / [zbral in zapi- sal] Aleksander Videčnik. – Mozirje : Zavod za kulturo, 1998. – Str. 3-4. Učni načrt : predlog : februar 1998. Slovenščina / [[pripravila] Predmetna ku- rikularna komisija za slovenščino]. – [Ljubljana] : Državni izpitni center, 1998. – 124 str. Tabele + analiza pripomb ... . – Na vrhu ov..: Osnovna šola, Nacionalni kurikularni svet, Področna kurikularna komisija za osnovno šolo, Predmetna kurikularna komisija za slovenšči- no. – Na ov. spodaj: Vsi drugačni - vsi enakopravni. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 262 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 262 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 263 Bibliografija Učni načrt : predlog : september 1998. Slovenščina / [[pripravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... [et al.]. – [Ljubljana : s. n.], 1998. – 128 str. Tabele. – Ov. nasl. – Na vrhu ov.: Osnovna šola: Nacionalni kurikularni svet, Področna kuriku- larna komisija za osnovno šolo, Medpredmetna kurikularna komisija za slovenščino. – Neve- zani listi v ov. Učni načrt : predlog. Slovenščina kot drugi jezik v italijanskih gimnazijah na narodno mešanem območju slovenske Istre / [pripravila] Predmetna kuriku- larna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... [et al.]]. – [Ljubljana : s. n.], 1998. – 28 str. Tabele. – Na vrhu ov.: Nacionalni kurikularni svet, Področna kurikularna komisija za gimnazi- je, Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. – Na ov. spodaj: Gimnazija, april 1998. Učni načrt : predlog. Slovenščina v dvojezični slovensko-madžarski gimnaziji / [[pripravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... [et al.]]. – [Ljubljana : s. n.], 1998. – 65 str. Tabele. – Na vrhu ov.: Nacionalni kurikularni svet, Področna kurikularna komisija za gimnazi- je, Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. – Na ov. spodaj: Gimnazija, april 1998. Učni načrt za izbirni predmet : predlog : september 1998. Gledališki klub / [[pripravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... et al.]]. – [Ljubljana : s. n.], 1998. – 10 str. + analiza pripomb ... 13 str. Na vrhu ov.: Osnovna šola: Nacionalni kurikularni svet, Področna kurikularna komisija za osnovno šolo, Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. Učni načrt za izbirni predmet : predlog : september 1998. Literarni klub / [[prip- ravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... et al.]]. – [Ljubljana : s. n.], 1998. – 14 str. Na vrhu ov.: Osnovna šola: Nacionalni kurikularni svet, Področna kurikularna komisija za osnovno šolo, Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. Učni načrt za izbirni predmet : predlog : september 1998. Šolsko novinarstvo / [[pripravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... et al.]]. – [Ljubljana : s. n.], 1998. – 14 str. Na vrhu ov.: Osnovna šola: Nacionalni kurikularni svet, Področna kurikularna komisija za osnovno šolo, Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. F Matjaž Kmecl. – V: U. Hrast [Vlado Vrbič]: Zaleščanski portreti. – Velenje : Naš čas, 1998. – Str. 201-206. Portret na str. 200. Matjaž Kmecl / Janez Orešnik. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 1997, knj. 48, 1998, str. 58-59. Portret. – Prispevek ob izvolitvi Matjaža Kmecla za izrednega člana SAZU. Matjaž Kmecl : Stopov intervju. – Stop (Ljubljana) 31, 2.-8. jan. 1998, št. 1, str. 13, 59. Portreti. – Pogovarjal se je Miha Brun. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 263 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 263 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 264 Bibliografija Predstavitev nove Verčeve kriminalke : o romanu spregovoril tudi prof. Matjaž Kmecl / Poljanka Dolhar. – Primorski dnevnik 54, 14. maj, 1998, št. 112, str. 6. Sveto maščevanje spodbija novi svet : (ob Kmeclovi drami Smrt dolgo po umira- nju ali Marjetica). – V: Taras Kermauner: Dramatika narodno osvobodilne- ga boja 1. Naša sveta stvar (leva). – Ljubljana : Slovenski gledališki muzej, 1998. – Str. 165-203. – (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike). V isti publikaciji, v razdelku Vsebine dram, tudi povzetek drame Smrt dolgo po umiranju ali Marjetica, ki ga je pripravila Alenka Goljevšček. 1999 D Nini : (pièce radiophonique) / traduit par Viktor Jesenik. – [Ljubljana] : Radio Slovénie, Rédaction du programme des pièces radiophoniques, [1999]. – 23, 20 str. Ilustr. – Na ov. tudi nasl. v slov.: Nini : (radijska igra). – Vzpor. slov. besedilo in franc. prevod. – O avtorju na str. 1. Ninny : (radioplay) / translated by Henrik Ciglič. – [Ljubljana] : Radio Slovenia, [Drama Department], [1999]. – 23, 23 str. Ilustr. – Na ov. tudi nasl. v slov.: Nini : (radijska igra). – Vzpor. slov. besedilo in angl. prevod. – O avtorju: str. 1. E Alpska Slovenija. Gore in jezera. – Ljubljana : Center za promocijo turizma Slo- venije, [1999?]. – [36] str. Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. Alpska Slovenija : planine i jezera / [prijevod Željko Jelić]. – Ljubljana : Slo- venska nacionalna turistična organizacija, [1999?]. – [35] str. Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. Le grotte di Postojna : entra, o viandante, nell’antro immenso! / sceneggiatura e regia Boštjan Korbar ; testo Matjaž Kmecl ; musica Martin Štibernik ; [traduzione del testo Alessandro Rinelli]. – Postojna : Postojnska jama, Tu- rizem, 1999. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (51 min, 50 sek). De Grotten van Postojna met een snoer van parels = Postojnska jama / inho- udelijke vormgeving Srečko Šajn ; Tekst Matjaž Kmecl ; muziek Martin Štibernik ; scenario en regie Boštjan Korbar. – Postojna : Postojnska jama, turizem, 1999. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (ca 52 min). Obris kulturne zgodovine Velenja. – V: Velenje : razprave o zgodovini mesta in okolice. – Velenje: Mestna občina, 1999. – Str. 226-241. Ilustr. Slovenija : iz zraka = aus der Luft = from the air / [translated by Marjan Golo- bič, aus dem Slowenischen von Doris Debenjak]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1999. – 242 str. Ilustr. – Vzpor. besedilo v slov. in prevoda v angl. in nem. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 264 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 264 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 265 Bibliografija F Genialec, krvav pod kožo / Vanessa Čokl, Uroš Smasek. – Večer 55, 28. avg. 1999, št. 199, str. 42. O snemanju filma o Francetu Prešernu po scenariju dr. Matjaža Kmecla in Branka Šömna. Spomin in sprava : "Primer Slodnjak" iz leta 1959 je natančno osvetlil Matjaž Kmecl / Igor Bratož. – Delo 41, 13. nov. 1999, št. 264, str. 6. Zgodba nesrečne Lepe Vide v sodobni slovenski dramatiki / Marko Terseglav. – Traditiones 28, 1999, [št.] 2, str. 289-298. O dramskih besedilih Ivana Cankarja, Rudija Šeliga in Matjaža Kmecla. 2000 B Kratek zapisek o Kosmaču in Fišerju. – Gledališki list PDG 46, 2000/2001, št. 1, str. 4-5. Portret. – O drami „Tistega lepega dne“. Prešeren kot TV-nadaljevanka : ni mogoče opraviti s patetičnimi frazami in reci- tacijami, z narodno zanosnim leščenjem ali celo moraliziranjem. – Dnevnik 50, 5. dec. 2000, št. 331, str. 23. Uvod = V orwort. – V: Dober večer, sosed! : od Altenberga do Župančiča = Guten Abend, Nachbar! : od Altenberga do Župančiča / Matjaž Kmecl, Ge- org Pichler (Hg., izd.) ; Űbersetzungen, prevodi Klaus Detlef Olof & Borut Trekman. – Klagenfurt = Celovec : Drava, cop. 2000. – Str. 4-7. Vzpor. slov. besedilo in nem. prevod. C Dober večer, sosed! : od Altenberga do Župančiča = Guten Abend, Nachbar! : od Altenberga do Župančiča / Matjaž Kmecl, Georg Pichler (Hg., izd.) ; Übersetzungen, prevodi Klaus Detlef Olof & Borut Trekman. – Klagenfurt = Celovec : Drava, cop. 2000. – 86 str. Sourednik. D France Prešeren : tv nadaljevanka v petih delih / avtorja scenarija Branko Šoe- men in Matjaž Kmecl ; avtor snemalne knjige in režiser France Slak. – [Lju- bljana] : TV Slovenija, 1999/2000. – 5 zv. Vsebina 1 : Vesoljna skrivnost. – 85 f. ; 2 : Neznosnost sreče. – 71 f. ; 3 : Zemlja, nemili čuvaj. – 80 f. ; 4 : Ana. – 83 f. ; 5 : Dan jasni, dan oblačni v noči zgine. – 80 f. Neznosnost sreče : scenarij za celovečerni film po predlogi scenarijev nada- ljevanke „Dr. France Prešeren“ / avtorja scenarijev nadaljevanke Branko Šoemen in Matjaž Kmecl ; sodelavca pri scenariju za film Franci Slak in Dorian Deu ; režiser Franci Slak. – [Ljubljana : TV , Uredništvo kulturnih in umetniških programov], 1999/2000 ([Ljubljana]. – 159 f. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 265 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 265 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 266 Bibliografija Prešeren / scenarista Matjaž Kmecl, Branko Šoemen ; skladatelj Mitja Vrhovnik ; režiser Franci Slak. – Ljubljana : Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 2000. – 5 videokaset (VHS, PAL). Podatki vzeti z ov. – Vsebina: Del 1: Andrej ; Del 2: Julija ; Del 3: Matija ; Del 4: Ana ; Del 5: Pacnjek. E Akademik profesor Lojze V odovnik, ustanovni in častni član našega društva : (1933-2000). – Novice – Društvo za medicinsko in biološko tehniko Sloveni- je 13, jul. 2000, pos. št., str. 1-20. Članek vsebuje nekrologe in sožalna pisma. – Vsebina: Govor akad. prof. dr. Alojza Kralja. Govor prof. dr. Stanislava Reberška. Govor prof. dr. Damijana Miklavčiča. Govor akademika prof. dr. Franceta Bernika, predsednika SAZU. Govor prof. dr. Tadeja Bajda, dekana Fakultete za elektrotehniko. Govor prof. dr. F. Gubenška. Govor akad. prof. dr. Matjaža Kmecla. Prim. dr. Rajko Turk, Inštitut RS za rehabilitacijo invalidov. Doc. dr. Uroš Stanič, Inštitut Jožef Ste- fan. Izr. prof. dr. Primož Strojnik. Doc. dr. Aneta Stefanovska. Bilance na Stražnih hribih : dnevnik (3). – Delo 42, 28. jan. 2000, št. 24 = Sobot- na priloga, 28. jan. 2000, str. 38. Postojnska jama. – 3. izd. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 2000. – 140 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. Prešeren po človeško, Candide in redkvice : dnevnik (4). – Delo 42, 5. feb. 2000, št. 38 = Sobotna priloga, 5. feb. 2000, str. 38. Tri dobra jutra : dnevnik (2). – Delo 42, 22. jan. 2000, št. 18 = Sobotna priloga, 22. jan. 2000, str. 38. Ilustr. Vrtičkarjevi zimski dnevi : dnevnik (1). – Delo 42, 15. jan. 2000, št. 12 = Sobot- na priloga, 15. jan. 2000, str. 38. Ilustr. The wonders of Postojna cave and its surroundings / written in directed by Boštjan Korbar ; text Matjaž Kmecl ; music Martin Štibernik ; [translation Hugh Brown]. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 2000. – 1 videokaseta (VHS, PAL) (51 min, 50 sek). Prevod dela: Postojnska jama : immensum ad antrum aditus. – Produkcija: Digital studio, Ljubljana. – Posneto 1998. – Bere Hugh Brown. F Kaj pa slovenski NN? – 7D (Maribor) 28, 15. mar. 2000, št. 11, str. 14-15. Intervju z Matjažem Kmeclom je pripravila Nada Ravter. – Portret. Matjaž Kmecl: Babji mlin literarne zgodovine, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1996 (Zbirka Sophia). – V: Matevž Kos: Kritike in re- fleksije. – Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000. – Str. 261-262. Objavljeno tudi v: Delo 38, 22. avg. 1996, št. 193, str. 11. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 266 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 266 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 267 Bibliografija Slodnjakologiji na rob / Aleš Gabrič. – Delo 42, 23. mar. 2000, št. 69, str. 16. Portret. – Polemičen odziv na članek dr. Matjaža Kmecla v zborniku Literarnovedno srečanje ob stoletnici rojstva prof. dr. Antona Slodnjaka. Slovenci in skupni kulturni prostor. – Sodobnost 48, 2000, št. 6, str. 1004-1018. Pogovor, ki so se ga udeležili Iztok Osojnik, Matjaž Kmecl, Igor Škamperle, Boris Pahor, Andrej Kokot, Rafko Dolhar, Michelle Obid, po zvočnem zapisu priredila Jana Bauer. 2001 A A portrait of Slovenia – in a spree of a few hundred words. – Sampark 3, 2001, issue 1, str. 9-15. B O Hribarjevih Novinarskih ubežnicah. – V: Ladislav Drago Hribar: Ubežnice iz novinarske beležnice. – Celje : NT&RC, 2001. – Str. 3-8. Pavlina Doljak Pajkova, pogled nanjo ob stoletnici rojstva. – V: Jako stara vas na Goriškem je Solkan. – Solkan : Krajevna skupnost, 2001. – Str. 390-395. Pesmi, iz katerih diši in se oglaša zemlja. – V: Tone Pavček: Razsviti. – Ljublja- na : Edina, 2001. – Str. 106-145. – (Zbirka Dvanajst ; 6). Besedilo v slov. in prevodi v franc., češ., hrv., it., rus., kit., angl., nem. ter špan. – Istega leta izšlo tudi v Zbirki Dvanajst. Bibliofilska edicija v usnju 6. [Spremna beseda]. – V: Aleksander Videčnik: Okrogle in malo manj okrogle iz Mozirja. – Mozirje : Zavod za kulturo, 2001. – Str. [5]. Stimmen zum Buch / Matjaž Kmecl, Jože Horvat, Ignac Naglič. – V: Igor Tor- kar: Wenn der Tod Ferien macht : tragikomische Halluzinationen während einer existentiellen Ebbe / aus dem Slowenischen übersetzt von Sonja Wa- kounig. – Klagenfurt = Celovec : Drava, cop. 2001. – Str. 254-256. C Koroški rožni venec : izbrane pesmi / Andrej Kokot ; izbral, uredil in spremno besedo napisal Matjaž Kmecl. – Celovec : Mohorjeva, 2001. – 127 str. – (Ellerjeva edicija ; 25). Zbiratelj in urednik ter pisec spremne besede (str. 105-120). E Mediterranean Slovenia : coast and Karst / [texts M. Kmecl ; translation Erica Debeljak ; photography Archives Slovenian Tourist Board ... [et al.] ; map Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo]. – Ljubljana : Slovenian Tourist Bo- ard, 2001. – [22] str. Ilustr. – Prevod dela: Sredozemska Slovenija. – Avtor naveden v kolofonu. Mediterranes Slowenien : Küste und Karst / [Texte M. Kmecl ; Foto Archiv Slowenische Fremdenverkehrszentrale ... [et al.] ; Kartenherstellung Inštitut JiS_2024_1-2_FINAL.indd 267 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 267 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 268 Bibliografija za geodezijo in fotogrametrijo]. – Ljubljana : Slowenische Fremdenverke- hrszentrale, 2001. – [22] str. Ilustr. – Prevod dela: Sredozemska Slovenija. – Avtor naveden v kolofonu. O gorah, planinah in hribih. – Planinski vestnik 101, 2001, št. 3, str. 137-138. Postojnska jama : immensum ad atrum aditus = Postojna cave / text Matjaž Kmecl ; music Martin Štibernik ; photographs by Egon Kaše, Bogdan Klad- nik, Srečko Šajn ; written and directed by Boštjan Korbar ; besedilo pre- vedli, text translated by Amidas d. o. o. Ljubljana. – Postojna : Postojnska jama, turizem, cop. 2001. – 1 video DVD (PAL) (ca 65 min) + 1 knjižica ([20] str.). Podnaslovljeno v angl., nem., fra., ita. ... – Vsebina: Postojnska jama z ogrlico biserov. – 52 min ; Vrag v Postojnski jami : balet. – 4 min, 35 sek ; Prijatelji : simfonični orkester. – 5 min, 40 sek ; Mon Ami, Polnoč : glasbeni video. – 3 min, 30 sek. La Slovenia Mediterranea : la riviera e il Carso / [testi M. Kmecl ; traduzione Giuseppe Debernardi ; fotografia archivio Slovenska turistična organizacija ... [et al.] ; carta geografica Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo]. – Lju- bljana : Slovenska turistična organizacija, 2001. – [22] str. Ilustr. – Prevod dela: Sredozemska Slovenija. – Avtor naveden v kolofonu. Slovenian cookery : over 100 classic dishes / [recipes selected by Slavko Adamlje ; introductory chapters on Slovenia by Matjaž Kmecl ; vineyards and wines sections by Zdenko Rajher ; translated into English by Rang’ichi Ng’inja and Ian Wraight ; photographs Janez Pukšič ... et al.]. – 2nd, redesi- gned ed. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2001. – 144 str. Ilustr. – Prevod dela: Slovenska kuhinja. Slovenska kuhinja : več kot 100 tradicionalnih jedi / [izbor receptov Slavko Adamlje ; besedila o Sloveniji Matjaž Kmecl ; besedila o vinih in vino- rodnih okoliših Zdenko Rajher ; fotografije Janez Pukšič ... et al.]. – 2., pre- novljena izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2001. – 144 str. Ilustr. – Izšlo tudi 2005. Sredozemska Slovenija : obala in Kras / [besedilo M. Kmecl ; fotografije arhiv Slo - venska turistična organizacija ... [et al.] ; zemljevid Inštitut za geodezijo in foto - grametrijo]. – Ljubljana : Slovenska turistična organizacija, 2001. – [22] str. Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. Učni načrt : program osnovnošolskega izobraževanja. Slovenščina / [[pripravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... [et al.] ; [avtorji besedila Martina Križaj Ortar ... et al.]]. – 1. natis. – Ljubljana : Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport : Zavod RS za šolstvo, 2001. F Dead man ... walking / Mateja Valentinčič. – Ekran 38, 2001, št. 1/2, str. 16-17. O filmu o Francetu Prešernu. Dober večer, sosed!: Od Altenberga do Župančiča. / Guten Abend, Nachbar!: V on Altenberg bis Župančič. Izdala Matjaž Kmecl in Georg Pichler. Prevedli JiS_2024_1-2_FINAL.indd 268 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 268 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 269 Bibliografija Klaus Detlef Olof, Borut Trekman idr. Založba Drava, Celovec 2000 / Ma- tjaž Zaplotnik. – Literatura 13, apr. 2001, št. 118, str. 155-156. Intimnost in spolno življenje kraljice vrtov / Karina Cunder. – Nedelo 7, 15. jul. 2001, št. 28, str. 11. Ilustr. Retorika v več registrih : (ob Kmeclovem Navdušenju Lovra Tomana, ko je prvič razvil slovensko zastavo) / Taras Kermauner. – V: Taras Kermauner: Čital- niška dramatika 3. Svoji – naši. – Ljubljana : Slovenski gledališki muzej, 2001. – Str. 205-235. – (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike). V isti publikaciji, v razdelku Vsebine dram, tudi povzetek drame Navdušenje Lovra Tomana, ko je prvič razvil slovensko zastavo, ki ga je pripravila Alenka Goljevšček. 2002 B Jernej Dirnbek in Tone Kregar ... . – V: Jernej Dirnbek, Tone Kregar: Mi2 piše- ma poezije, Bori jih pa riše. – Celje : DZU Filter, 2002. – Str. [74]. – (Knji- žna zbirka Filter). E Il carso e le grotte turistiche della Slovenia / [redazione Srečko Šajn, Lučka Letič ; testi Matjaž Kmecl ; hanno inoltre collaborato Andrej Kranjc ... [et al.] ; fotografie Archivi Kobilarna Lipica ... [et al.] ; carta geografica Ge- odetski Inštitut Slovenije ; parte informativa Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Turistično društvo [et al.], 2002. – [40] str. Ilustr., zvd. The Karst and Slovenia‘s tourist caves / [editor Srečko Šajn, Lučka Letič ; text Matjaž Kmecl ; with help in individual fields from Andrej Kranjc ... [et al.] ; photography Archive Kobilarna Lipica ... [et al.] ; map Slovenian Institute of Geodesy ; information section Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Tou- rist Association [et al.], 2002. – [40] str. Ilustr., zvd. Karst und Schauhöhlen Sloweniens / [Redaktion Srečko Šajn, Lučka Letič ; Text Matjaž Kmecl ; Mitwirkende auf einzelnen Fachgebieten Andrej Kranjc ... [et al.] ; Fotos Archiv Kobilarna Lipica ... [et al.] ; Landkarten Geodetski Inštitut Slovenije ; informativer Teil Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Verkehrsverein [et al.], 2002. – [40] str. Ilustr., zvd. Kras in turistične jame Slovenije / [uredila Srečko Šajn in Lučka Letič ; bese- dilo napisal Matjaž Kmecl ; na posameznih področjih so sodelovali Andrej Kranjc ... [et al.] ; fotografije Arhiv Kobilarna Lipica ... [et al.] ; zemljevid Geodetski Inštitut Slovenije ; informacijski del Marica Gombač]. – Postojna [etc.] : Turistično društvo [et al.], 2002. – [40] str. Ilustr., zvd. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 269 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 269 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 270 Bibliografija Misel ob 60-letnici kraje otrok. – V: Taboriščniki - ukradeni otroci : 60 letnica nacističnega genocida. – Ljubljana : Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok Slovenije, 2002. – Str. 7-9. Osenčenje koroške podobe. – Primorske novice 56, 7. feb. št. 11 (7. feb. 2002), str. 11. Po poti Jurija Vege. – V: Sandi Sitar: Jurij Vega. Gorazd Čad: Vegovo Zasavje : 1802-2002 : ob dvestoletnici smrti velikega slovenskega matematika. – 2. dopolnjeni natis. – Dolsko : Turistično društvo, 2002. – Str. 7-8. Ilustr. – Slov. besedilo ter vzpor. nem. in angl. prevod. Pred šokom prihodnosti : o nacionalnem interesu. (4) / Bogomir Kovač, Vlado Miheljak, Matjaž Kmecl, Janko Prunk. – Delo 44, 12. okt. 2002, št. 236 = Sobotna priloga, 12. okt. 2002, str. 8-9. Portreti. S Planinskim vestnikom v leto 2003. – Planinski vestnik 102, 2002, št. 12, str. 27. La Slovenia alpina : la montagna ed i laghi / [traduzione Katarina B. Žvokelj ; fotografia D. Arrigler ... [et al.] ; carta geografica Inštitut za geodezijo in fo- togrametrijo]. – Ljubljana : Ente nazionale per il turismo sloveno, [2002?]. – [36] str. Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. Spremna beseda. – V: Branko Šömen: Molčeče nevidno bratstvo. – Ljubljana : Magnolija, 2002. – Str. 5. Učni načrt : program osnovnošolskega izobraževanja. Slovenščina / [[pripravila] Predmetna kurikularna komisija za slovenščino, Matjaž Kmecl ... [et al.] ; avtorji besedila Martina Križaj Ortar ... et al.]]. – 1. natis. – Ljubljana : Mi- nistrstvo za šolstvo, znanost in šport : Zavod RS za šolstvo, 2002. – 125 str. F Faksimile druščine sv. Dizme v Kranju / Katja Dolenc. – Gorenjski glas 55, 16. apr. 2002, št. 29, str. 5. Ilustr. Kmeclova dramatika / Taras Kermauner. – V: Matjaž Kmecl: Bridkost po sloven- sko. – Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2002. – Str. 79-94. – (Knjižna zbirka Belodvorski ; knj. 2). 2003 B Igor Torkar, oseklost in samost. – V: Igor Torkar: Pesmi osekle samosti. France Slana, Nikolaj Pirnat in Vlasto Kopač: Risarske meditacije plime in oseke bivanja. – Ljubljana : Pegaz International, 2003. – Str. 142-147. Pripoved in esej v knjigi Branka Dobravca. – V: Branko Dobravc: Iz mreže. – Škofja vas : samozal., 2003 (Celje : Ino). – Str. 249-250. Ponatis 2009. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 270 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 270 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 271 Bibliografija Literarna zgodovina o Petru II. Petroviću Njegošu / Vladimir Osolnik. – Ljublja- na : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2003. – 231 str. – (Razprave Filozofske fakultete). Spremni besedi Matjaža Kmecla in Janeza Rotarja na zavihku ov. Moralna odgovornost do lastnega jezika. – Koroški koledar, 2003, str. 68-71. Opomba besedilu pod črto. – V: Matjaž Kmecl: Zgodnja leta slovenske držav- nosti : večer v čitalnici. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2003. – Str. 9-10. – (Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega ; 54, sez. 2003/2004, št. 1). D En lep pozdrav s požganih trav : malo obešenjaški in nespodoben zapis poti na Vrtačo. – Planinski vestnik 103, 2003, št. 7/8, str. 12-16. Ilustr. Zgodnja leta slovenske državnosti : večer v čitalnici. – Ljubljana : Mestno gle- dališče ljubljansko, 2003. – 53 f. Strojep. avtogr. – MGL 2003/2004. E Alpine Slovenia : mountains and lakes / [translation Erica Johnson Debeljak ; photography D. Arrigler ... [et al.] ; map Inštitut za geodezijo in fotograme- trijo]. – Ljubljana : Slovenian Tourist Board, [2003]. – [35] str. Ilustr. – Prevod dela: Alpska Slovenija. – Avtor naveden v kolofonu. Alpska Slovenija : planine i jezera / [fotografije D. Arrigler ... [et al.] ; zemljevid Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo ; prijevod Željko Jelić]. – Ljubljana : Slovenska turistična organizacija, [2003]. – [35] str. Ilustr. – Avtor naveden v kolofonu. Retorična umetnost Gorana Horvata. – Likovni svet, mar. 2003, št. 77, str. 34-36. Ilustr. – O slikarski razstavi. – Nadnasl.: Ljubljana, Fakulteta za strojništvo. Postojnska jama : koledar = Postojna cave : Calendar 2004 / uredil Srečko Šajn s sodelovanjem Andreja Kranjca ; zamisel in oblikovanje Srečko Šajn ; besedi- lo Matjaž Kmecl ; fotografije Franc Golob ... [et al.]. – Postojna : Postojnska jama, Turizem, 2003. – 1 koledar (8 listov). Slowenische Alpen : Berge und Seen / [Übersetzung Doris Debenjak ; Foto D. Arrigler ... [et al.] ; Kartenherstellung Inštitut za geodezijo in fotogrametri- jo]. – Ljubljana : Slowenische Fremdenverkehrszentrale, [2003?]. – [35] str. Ilustr. – Prevod dela: Alpska Slovenija. – Avtor naveden v kolofonu. Spomin, ki ni spomin. – V: Perspektiva sove. – Velenje : Šaleški študentski klub : Ve - lenjska knjižna fundacija, 2003. – Str. 85-87. – (Zbirka Šaleški razgledi ; zv. 13). Velika ilustrirana otroška enciklopedija / [uredili Marjana Hönigsfeld-Adamič ... [et al.] ; prevedli in priredili Anton Brancelj ... [et al.] ; besedilo o Sloveniji Matjaž Kmecl in Peter Skoberne]. – Nova, dopolnjena izd. / [uredila Stane Mažgon, Barbara Zych ; prevod novih besedil Niki Neubauer, Suzana Jeklic JiS_2024_1-2_FINAL.indd 271 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 271 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 272 Bibliografija ; fotografije na straneh o Sloveniji Peter Skoberne, Stane Klemenc, arhiv ZMK]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2003. – 784 str. F Čitalnica, župan in pošteno dekle / Anja Golob. – Večer 59, 23. sep. 2003, št. 220, str. 11. Premiera v MGL. – Kmecl, Matjaž: Zgodnja leta slovenske državnosti. Eksperiment posebnega tipa : ob Kmeclovih Zgodnjih letih slovenske državnosti / Taras Kermauner. – V: Matjaž Kmecl: Zgodnja leta slovenske državnosti : večer v čitalnici. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2003. – Str. 13- 22. – (Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega ; 54, sez. 2003/2004, št. 1). Kmeclova Zgodnja leta slovenske državnosti kot Muppet show? / Vasja Predan. – V: Matjaž Kmecl: Zgodnja leta slovenske državnosti : večer v čitalnici. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2003. – Str. 25-34. – (Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega ; 54, sez. 2003/2004, št. 1). Matjaž Kmecl (1934). – V: Miran Štuhec: Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja. – V Ljubljani : Slovenska matica, 2003. – Str. 220-221. Portret. Matjaž Kmecl: Bridkost po slovensko : diplomsko delo / Katja Lumbar. – Lju- bljana : [K. Lumbar], 2003. – 66 f. Matjaž Kmecl: Zgodnja leta naše državnosti (Večer v čitalnici) / Vesna Jurca Tadel. – Sodobnost 67, 2003, št. 10, str. 1327-1330. O predstavi v Mestnem gledališču ljubljanskem 18. sep. 2003. O narodnih bedastočah / Gregor Butala. – Dnevnik 53, 17. sep. 2003, št. 252, str. 19. Ilustr. – O krstni predstavi Kmeclove komedije Zgodnja leta slovenske državnosti v MGL. Pol stoletja pozneje – Spet Večer v čitavnici? / Dušan Moravec. – V: Matjaž Kmecl: Zgodnja leta slovenske državnosti : večer v čitalnici. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2003. – Str. 37-40. – (Gledališki list Mestne- ga gledališča ljubljanskega ; 54, sez. 2003/2004, št. 1). Poskus Vilharjeve obuditve / Matej Bogataj. – Delo 45, 20. sep. 2003, št. 218, str. 8. O premieri v Mestnem gledališču ljubljanskem 18 . 9. 2003 – Matjaž Kmecl: Zgodnja leta slovenske državnosti. Prava preizkušnja. – V: Aleksander Videčnik: Srečevanja. – Mozirje: Zavod za kulturo, 2003. – Str. 15-16. Portret. Rojstvo naroda iz duha čitalnic / Matej Bogataj. – V: Matjaž Kmecl: Zgodnja leta slovenske državnosti : večer v čitalnici. – Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2003. – Str. 43-49. – (Gledališki list Mestnega gledališča lju- bljanskega ; 54, sez. 2003/2004, št. 1). JiS_2024_1-2_FINAL.indd 272 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 272 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 273 Bibliografija 2004 A Vzpon romana. – V: Hartmanov zbornik. – Maribor : Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 2004. – Str. 651-662. – (Studia Historica Slovenica ; 4, št. 2/3). B Beseda o Kajuhu. – V: Karel Destovnik Kajuh: Pesmi. – Šoštanj : Občina, 2004. – Str. 55-57. Izšlo ob 60. obletnici smrti Karla Destovnika Kajuha. Fundacija Janez Vajkard Valvasor. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2003, knj. 54, 2004, str. 225-226. Internacionalizacija slovenščine : pogovori o seminarju slovenskega jezika. – Delo 46, 13. jul. 2004, št. 161, str. 9. Portreti. – Pripravil Milan V ogel. – Sodelovali so tudi: Martina Orožen, Boris Paternu, Breda Pogorelec in Ada Vidovič Muha. Kratek zapis o Pavletu Zablatniku kot literarnem zgodovinarju. – Koroški etnolo- ški zapisi 4, 2004, str. 164-165. Marija Vačun Kolar: ime našega imena. – V: Marija Vačun Kolar: Ime našega imena : možnosti in nemožnosti obstajanja : poetični eseji. – Slovenj Gradec : Cerdonis, 2004. – Str. 113-114. Nagovori / Matjaž Kmecl, Judita Kežman Počkaj, Alojz Pluško. – V: Poučevanje materinščine – načrtovanje pouka ter preverjanje in ocenjevanje znanja. – Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2004. – Str. 8-12. Nagovor prof. dr. Matjaža Kmecla, predsednika programskega sveta, je na str. 8-9, Judite Kežman Počkaj, državne sekretarke na Ministrstvu za šolstvo, znanje in šport, na str. 10-11 in Alojza Pluška, direktorja Zavoda RS za šolstvo, na str. 12. Razred za filološke vede. – Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2003, knj. 54, 2004, str. 214-215. Slovenska literatura na avstrijskem Koroškem / Matjaž Kmecl, Joža Mahnič. – Glasnik Slovenske matice 27/28, 2003/2004, št. 1/2, str. 54. Tine Orel je bil velik človek. – Odsev 11, 1. jan. 2004, št. 1, str. 11. Ilustr. Videčnikov spomenik Mohorjevi begunki. – V: Aleksander Videčnik: Mohorjeva begunka v Celju. – Nazarje : Savinjske novice, 2004. – Str. 7-9. E Govor ob odkritju doprsnega kipa B. Ziherlu v Škofji Loki 28. 1. 2004. – Teorija in praksa 41, 2004, št. 3/4, str. 739-740. La grotte de Postojna : entre, voyageur, dans l’immense grotte! / [traduction Viktor Jesenik ; photos Franc Golob ... [et al.] ; plan de la grotte de Postojna Franc Golob]. – Postojna : Postojnska jama, 2004. – 117 str. Ilustr. – Prevod dela: Postojnska jama. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 273 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 273 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57 274 Bibliografija F Akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, sedemdeset let / Miran Hladnik. – Slavistična revija 52, 2004, št. 3, str. [259]-262. Bibliografija Matjaža Kmecla : (1995-2004) / Anka Sollner Perdih. – Slavistična revija 52, 2004, št. 3, str. 361-379. Vsebuje tudi Dodatek k Bibliografiji Matjaža Kmecla do leta 1994. Dr. Matjaž Kmecl / Nejc Rovan, Maša Šabič, Manja Lošdorfer Božič. – Celje : I. gimnazija, 2004. – 93 f. Ilustr. – Raziskovalna naloga. Glasovi iz davnine / Franček Rudolf. – Delo 46, 3. mar. 2004, št. 52, str. 8. O Kmeclovi radijski igri Avtomobili v režiji Mirča Kraglja. Jurčič, vizionar tihe vrste / Mojca Štrajher. – Dnevnik 54, 4. mar. 2004, št. 62. Ob 160-letnici rojstva Josipa Jurčiča. Kabinet 217 A - Čestitka nekdanjega študenta prof. dr. Helgi Glušič in akademi- ku prof. dr. Matjažu Kmeclu ob njuni sedemdesetletnici / Peter Svetina. – Jezik in slovstvo 49, 2004, št. 5, str. 91-92. Kmeclovih Tisoč let slovenske literature / Franček Rudolf. – Finance, 6. okt. 2004, št. 195, str. 20. Ilustr. Matjaž Kmecl / France Bernik, Boris Paternu, Franc Zadravec. – Letopis Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti 2003, knj. 54, 2004, str. 105-106. Portret. – Ob izvolitvi Matjaža Kmecla za rednega člana SAZU. Požar je vzplamtel v Cankarjevem domu : spomini akademika Matjaža Kmecla na prvo linijo bojev za lepo in čisto slovenščino. – Dnevnik 54, 11. apr. 2004, št. 100, str. 14-15. Portret. – Spraševal je Tomaž Bukovec. – O jezikovnem razsodišču. Razburljive zgodbe / Igor Bratož. – Delo 46, 20. okt. 2004, št. 244, str. 13. Ilustr. – O knjigi Matjaž Kmecl: Tisoč let slovenske literature (2004). Tisoč let slovenske kulture / tlp. – Dnevnik 54, 3. sep. 2004, št. 241. Nadnasl.: Dr. Matjaž Kmecl od Brižinskih spomenikov naprej. Vznemirljivo zanimivih Tisoč let slovenske literature Matjaža Kmecla / Iztok Ilich. – Primorski dnevnik 60, 23. okt. 2004, št. 255, str. 14. Ilustr. JiS_2024_1-2_FINAL.indd 274 JiS_2024_1-2_FINAL.indd 274 2. 04. 2024 15:53:57 2. 04. 2024 15:53:57