v Gabor BOLONYAI ARISTOTEL O STAVCNIH TIPIH IN OBLIKAH GOVORA Izvleček Kot se vidi iz 4. poglavja Hermenevtike, spada analiza neizjavljalnih stavkov, kot so želje, zapovedi itd., v retoriko in po- etiko. Toda obdelani niso niti v Retoriki niti v Poetiki, kjer je v 20. poglavju njihova obravnava izrecno izločena iz pesniške umetnosti in premeščena v veščino upri- zarjanja ali predvajanja. Ta članek daje za opisano diskrepanco razlago, ki temelji na Aristotelovi zavrnitvi Protagorove kritike Homerja. Abstract According to the Hermeneutics, Ch. 4, the analysis of non-assertoric sentences such as wishes, commands, etc. belongs to rhetoric or poetics. They are, however, examined neither in the Rhetoric, nor in the Poetics, where (Ch. 20) their treatment is explicitly excluded from the art of poetry and referred to that of delivery or performance. The paper gives an expla- nation for this discrepancy, based on an interpretation of Aristotle's rejection of Protagoras' criticism of Homer. V svojih delih o logiki daje Aristotel obsežno analizo načina, na katerega je moč tvoriti logično veljavne stavke, t. j. propozicije, in kako iz teh propozicij dobiti pravilne zaključke. Ker je silogistično sklepanje sestavljeno iz najmanj treh stavkov: dveh premis in sklepa, lahko njegovo analizo pač razumemo tudi kot posebno vrsto analize besedila. Toda Aristotelu seveda ne gre za jezikovno, temveč za logično kohezijo med stavki, čeprav večkrat pojasni, da je sklepanje odvisno od določenih stavčnih tipov in je povezano z njimi. V pričujoči razpravi se bomo ukvarjali samo s tistimi stavki, ki ne morejo biti del silogističnega dokaza, in s tistimi besedili, katerih namen se ločuje od čistega racionalnega razmišljanja. Osredotočili se bomo na določene - eksplicitne in implicitne -jezikoslovne pojme, ki so podlaga za Aristotelovo analizo tovrstnih pojavov. Še posebno se bomo ukvarjali z njegovim opisom in semantično analizo neizjavljalnih stavkov. Aristotel prvič omenja neizjavljalne stavke v četrtem pogla\ju Hermenev- tike. Preden se posveti logični analizi stavkov, vpelje razliko med stavki, ki so primerni, in stavki, ki niso primerni za logično preverjanje. Merilo za razli- kovanje je, ali morejo biti resnični ali neresnični. Pritrjevanje in zanikanje to zmožnost imata, medtem ko drugi stavčni tipi imajo pomen, vendar ne morejo biti niti resnični niti neresnični. Da bi to osvetlil, da za zgled željo, nazadnje pa ugotovi, da spada analiza tovrstnih stavkov v drugo raziskavo, namreč retoriko ali poetiko: fon SE: Myoc, &nor:c, µ.E:v cr'l)µ.or.:vnx6c,, oux 24 Keria VII - 2 • 2005 Wc; Opyr;.,vov OE, &.AA' Wcrnep e'lpYrrcxt. xct/'ca cruv&~XYJV · &no> dans le text, en partie au moins, la figure d'elocution que choisira l'acteur« (note 9, 312), a menita, da ima Aristotel pozneje, v praksi, govorne oblike za del M1;~<; (gl. spodaj) prav tako ne razložita, zakaj se je postavil na nasprotno teoretično stališče v 1456b7-19. 24 Kot opozarja D. Schenkeveld, je bilo tako razločevanje možno šele preko stoiških Ae:x-rci (Studies in the history oj ancient linguistics II: Stoic and Peripatetic kinds oj speech and the distinction ojgrammatical moods. Mnemosyne 37 (1984) 291-353, zlasti 324-8); o neskladju v Aristotelovem izrazju gl. 293. 25 J. Searle: A classification ojillocutory acts. Language in Society 5 (1976), 1-23. 30 Keria VII - 2 • 2005 z intonacijo. V grščini je - kot v številnih drugih jezikih - najpomembnejša značilnost glagolski način, ki se ga izraža z oblikoslovnimi znamenji. Od glagolskega načina je najbolj odvisno, kateri tip govornega dejanja se da z določenim stavkom posredno ali neposredno izvesti. Zahteva je glede na povedano velelniški stavčni tip. Ambivalenca gre v obe smeri: po eni strani se lahko določeno govorno dejanje izvede z več kot enim stavčnim tipom, po drugi strani se lahko določen stavčni tip uporablja za izvedbo več kot enega govornega dejanja, s pridržkom, da se lahko nekatera izmed teh dejanj izvedejo neposredno, druga posredno. Skratka, imperativ ni samo za izražanje ukazov: invokacija Muze je jasno določena vrsta zahteve, ki se jo da v skladu s tradicionalno rabo izraziti z imperativom. Vrnimo se zdaj k vprašanju o terminološkem nihanju. Sprememba Aristotelovega izražanja je simptomatična. Obstajajo tri različne katego- rije, v katere uvršča konstrukcije kot »Želja« ali »ukaz«. Kot smo že videli, je v Hermenevtiki stavek (A6yoi;) tisto, za kar velja, da lahko izraža pomen (cr"f)µtXvnx6i;) kot izjava. Čeprav ni razloženo, kaj natanko bi bil »pomen« neizjavljalnega stavka (v nasprotju z izjavljalnimi stavki, kjer naj bi bila men- talna vsebina ali misel (nci:&Yj) podoba stvari in so glasovi znamenja misli) ,26 se ne zdi pretirano reči, da pomensko niso niije od izjavljalnih stavkov. Toda v Poetiki, kot smo videli, velja želja skupaj z ukazom, vprašanjem itd. samo za »govorno obliko«, crx"fiµtX -r'lji; At~e:wi;, ne Myoi;.27 Pomembno je poudariti, da ima v Poetiki samo A6yoi; pravi pomen, medtem ko se crx"fiµtX -r'lji; AE~e:wi; opredeljuje samo glede na izgovarjavo. Na ta način so izjavljalni stavki oropani pomenske vrednosti, pojem A6yoi; pa se tako zelo razširi, da ga lahko poistovetimo s katero koli pomensko enoto stavka ali besedne izjave, od enega samega stavka do cele epske pesnitve.28 Še več: kot se zdi, zajema crx"fiµtX -r'lji; AE~e:wi; v Poetiki tako neizjavljalne stavke kot njihovo figurativno, t.j. posredno rabo. A ker si ti dve vrsti »go- vornih oblik« (t. j. v našem primeru običajen ukaz in figurativni ukaz, ki je enak posredni zahtevi) nista v nasprotju, nam ta nediferencirani pojem ne zadostuje, da bi naredili konceptualno razliko med govorčevim namenom 26 fon µE:v oi:iv 't"!X ev tj <:pwv'(j 't"WV ev tj ~ux] nix&YJµ(XTWV cruµ~oAIX. Za novejšo anali- zo napetosti in problemov v Aristoelovi definiciji pomena v Hermenevtiki, gl. D. K. W. Modrak: Aristotle's Theory oj Language and Meaning. Oxford 2002, 12-51. Meni, daje Poetika 1456b37-1457al0 napredek glede na njegovo zgodnejše stališče, ker Aristotel tu priznava »the difference between significant and nonsignificant terms« (243), in drugo povezuje s poznejšimi »logičnimi funktorji« in podobnimi členicami. Toda Aristotel hoče dokazati prav nasprotno: opozarja, da je treba govorne figure, na videz jezikovni pojav, potisniti izven jezikovnega področja in da jih je treba definirati kot del govorne izvedbe. 27 W. Ax: Laut, Stimme und Sprache: Studien zu drei Grundbegriffen der antiken Sprachtheorie. Gottingen 1986, 132 in 206. 28 Myot;, oe qiwv~ cruvlk~ 07JµixnLx~ ~t;, EVLIX µEp1J xix~' ixi'.iTiX 07Jµixlve:L n . ... (Poetika l 457a23-24 in 28-30). Gabor Bolonyai: Aristotel o stavčnih tipih in oblikah govora 31 in slovničnimi oblikami, s katerimi je izražen. Namesto tega je Aristotel očitno zadovoljen že z določitvijo elementa, ki v praksi razreši dvoumje. Ta element, namreč stavčno intonacijo, ima -v ostrem nasprotju z današnjim jezikoslmjem - za nekaj, kar je zunaj jezika. Zelo značilno je, da se izjave ne pojavljajo na tem seznamu, čeprav se jih da uporabljati figurativno prav tako kot neizjavljalne. Možna razlaga za tako razmejitev bi bila, da so izjave v Aristotelovi teoriji jezika najpomembnejše; služijo za zgled delovanja jezika v nasprotju z drugimi govornimi oblikami, ki so postranski, naključni pojavi in, kot daje vedeti to pogla\je, nimajo pomena. Možen pa je še tretji pristop. V Poetiki se ukaz in vprašanje definirata tudi na besedni ravni kot glagolski obliki: nTw unoxpl ve:cr&ai.31 V Poetiki so povezave z jezikom prav zares prekinjene; intonacija velja za praktično sredstvo za razreševanje dvoumja, ne pa za dejavnik, ki določa pomen glagolskega izraza. Nič več ne govori o stavčnih tipih, le še o govornih oblikah, katerih pomen ne zajema samo stavčnih tipov in glagolskih oblik, ampak tudi tiste, ki so uporabljene na »neobičajen« način, torej figurativno, in - še pomembneje - govorna izvedba teh stavkov in glagolskih oblik. Aristo- tel vidi bistvo teh jezikovnih oblik v načinu, na katerega se izgovarjajo, in jih nedvoumno izloči iz svoje obravnave glagolskih izrazov. Ta izločitev bi lahko bila pozneje razlog, da manjkajo tudi v Retoriki. Če ostanejo brez jezikovne podlage, lahko govorne oblike prinašajo samo praktične probleme. Ta izločitev ima tudi druge posledice. Aristotelovega nasveta v Poeti- ki poznejši retorični teoretiki niso upoštevali. Aristotelova crx~µa-ca -c'ljc; /..e~e:wc; so se pod imenom crx~µa-ca -c'ljc; oiavolac; (v pomenu »figurativna raba stavkov«) obravnavala med vprašanji sloga. Kot delni izjemi se lahko navedeta samo Rhetorica ad Herennium in Arionymus Seguerianus. V prvi kažejo določeni tipi govorne izvedbe sicer določeno podobnost s tistim, kar Aristotel navaja v seznamu »govornih oblik«, a sistem kot celota se od tega seznama zelo razlikuje, saj vsebuje tudi nepropozicijske stavčne tipe. Drugi pisec pravi, da je potrebna določena harmonija med oblikami besed in oblikami glasu. Toda ne eno ne drugo delo teh pripomb ne povezuje z raziskavo nepropozicijskih stavkov. V drugih retoričnih sistemih so se »govorne oblike« ponavadi obrav- navale v poglatju o M~ic;, elocutio. Kot je splošno znano, lahko taka analiza prinese veliko zelo poučnih primerov, a je vse prej kot sistematična. Ni no- benih teoretično jasnih načel, v skladu s katerimi bi se jih dalo razvrstiti. 32 Vprašali bi se, ali jezikoslovna obravnava nepropozicijskih stavkov ne bi mogla dati podlage za globlje razumevanje teh figur. Aristotela seveda ne 31 »Zato, če odvzamemo govorno izvedbo, ne opravljajo svoje naloge in se zdijo neumni, npr. asindeton in neprestano ponavljanje istega, ki se v zapisanem jeziku po pravici preganjajo, v sodnem govoru pa ne in si govorniki tudi pomagajo z njima, saj spadata v govorno izvedbo. Kdor večkrat pove isto, mora spreminjati, to pa utira pot govorni izvedbi.« (Retorika 1413bl 7-23). 32 Verjetno ni prav nič pretirana sodba, ki jo daje A. D. Leeman: »The catalogue of the figures of speech is the most chaotic and controversial department of the ancient doctrine of style. There is no fixed border line between what is, what is not, a figure of speech.« ( Orationis Ratio. Volume 1, Amsterdam 1963, 33). Gabor Bolonyai: Aristotel o stavčnih tipih in oblikah govora 33 moremo kriviti za to, kar so naredili drugi, a zdi se, da je tudi on prispeval k temu, da se je odprl prepad med obema področjema, namesto da bi odprl pot k teoriji, ki združuje in povezuje njuna različna pristopa. Prevedel Matjaž Babič Aristotle on Sentence Types and Forms of Speech Summary According to the Hermeneutics, Ch. 4, the analysis of non-assertoric sentences such as wishes, commands, etc. belongs to rhetoric or poetics. They are, however, examined neither in the Rhetoric, nor in the Poetics, where (Ch. 20) their treatment is explicitly excluded from the art of po- etry and referred to that of delivery or performance. The paper gives an explanation for this discrepancy, based on an interpretation of Aristotle's rejection of Protagoras' criticism of Homer. The sophist found fault with the first line of the Iliad, where Homer invokes the Muse by the imperative M-rjv~v &e:~oe:, &e:&:, thus uttering a command while believing that he is expressing a prayer. Aristotle's grounds for rejecting this criticism rema- in implicit, but it appears very likely that he thought that, if uttered or performed in the right manner, the sentence could be taken as a prayer. From this observation, which is certainly valid in this particular case, he drew the conclusion that performative or vocal features in themselves, i.e. rhythm, intonation and volume of sound, are always sufficient to identify particular "figures of speech", as he calls non-assertoric sentence types in the Poetics. This conclusion is, however, not entirely justified. Performative features are not always enough to differentiate between two "figures of speech"; the possible range ofverbal moods and sentence types is likewise determined by morphological marks ( e.g. moodsigns), syntactical features (word-order), and lexical items (certain adverbs or particles). Aristotle's decision to dismiss figures of speech al together from the field of lexis may also have contributed to the later development of keeping linguistics and theory of style apart as two separate branches of inquiry. Naslov: Gabor Bolonyai Greek Department, Eotvos Lorand Unversity, Budapest, Muzeum korut 6-8/ A. H-1088 e-mail: bolonyai@freemail.hu