Begunec.
Kaj, deček, se mi žalostiš,             Zasužnjen je goriski rod,
kaj solza ti oko zaliva?                    zatrta naša govorica,                  i
Veliko, zdi se mi, frpiš,                    tuj jezik čuje se povsod        '    I
povej, kaj ti srce razriva?              in izgubljena je Gorica!...        j
»Vprašalec ti sočutni moj,              ln vendar, le enkrat samo          1
zares je moja bol velika,                rad zrl bi domovlno sveto,         \
toda ozir imej z menoj,                  pokleknil ginjen na zemljo         j
če bo le medla moja slika!             in molil zanjo bi prevneto!         I
Jaz nisem tu pri vas doma,            Pač ste usmiljeni Ijudje             i
doma v goriški sem deželi,              begunca me lepo sprejeli,           1
tam zadovoljnega srca                      a da mi vendar je gorje,            1
vsi s starši, s svojci smo živeli...   gotovo boste vsi umeli!...«        I
Pa vdrl je neprijatelj Ijut                 Predragi deček, ne žaluj,            ' v Gorico teno, solnčnojasno          zaupaj v Stvarnika mogočnost,
in kakor nekdaj Tuvek krut,          ker Ifubiš domovino, čuj:           '| uničil nam domovje krasno.            Bog dal bo lepšo ji bodočnost!
V pregnanstvo starše je odgnal,      Vsi bratje ujedinjeni,                 j
sirotek z begom sem se rešil;          vsi za pravico bodo vStali,         1
kako li ne bi žaloval,                        za svefo stvar prešinjeni,           I
kdo naj uspešno bi me tešil?          sovraga bodo v beg pognali!      1
J
Po vsem Goriškem pa takrat                                 I
zaori pesem gromovita:                                         I
Živi naj Srb, Shven, Hrvat —                               1 trojica hrabra, zmagovita!               Janko Leban
78                                                                                                        \