Nejka Potočnik1
Aktivnost avtonomnega živčevja med telesno vadbo
Autonomic Nervous System Activity During Physical Exercise
izvleček_
KLJUČNE BESEDE: telesni napor, avtonomno živčevje, centralno povelje, barorefleks, refleks aktivnih skeletnih mišic, variabilnost srčne fre^kvence, hitrost povrnitve srčne fre^kvence k nižjim vrednostim
Prilagoditve telesa na napor so deloma posledi ca lokalnih sprememb notranjega okolja, večji del prilagoditev pa je sistemskih in vplivajo predvsem na spremenjeno delovanje srčno - žilnega sistema. Pri tem ima ključno vlogo avtonomni živčni sistem. Končni namen prilagoditve srčno - žilnega sistema na telesno aktivnost je, da telo dobi zadosti kisika za opravljanje dela med naporom. Večja obremenitev pomeni večjo porabo kisika in zato terja večje prilagoditve telesa. Centralno povelje, baroreceptorski refleks, ki med telesno aktivnostjo spremeni območje delovanja, refleks aktivnih skeletnih mišic, centralni termorefleks in drugi refleksi, ki se aktivirajo med telesnim naporom, poskrbijo za to, da se delovanje srčno žilnega sistema spremeni do te mere, da natančno uravna dotok kisika v telo in njegovo porazdelitev po tkivih. Pri tem sodelujeta simpatično in parasimpatično živčevje. Med stopnjevano telesno vadbo se aktivnost parasimpatičnega živčevja zmanjšuje, aktivnost simpatičnega pa povečuje. Aktivnost posamezne veje avtonomnega živčevja med tele -sno vadbo in po njej merimo z analizo variabilnosti srčne frekvence in z določanjem hitro -sti vračanja srčne frekvence k mirovni vrednosti po končanem naporu. Novejše študije dokazujejo, da redna telesna vadba ščiti avtonomni živčni sistem pred starostnimi spre membami. Poleg tega telesna aktivnost izboljša stanje bolnikov z motnjami v delovanju avtonomnega živčnega sistema. Svetovna zdravstvena organizacija zdravemu odraslemu človeku priporoča zmerno telesno aktivnost 30 minut petkrat tedensko.
abstract_
KEY WORDS: exercise, autonomic nervous system, central command, baroreflex, exercise pressor reflex, heart rate variability, heart rate recovery
The autonomic nervous system plays a crucial role in the cardiovascular response to exercise. During exercise, oxygen uptake increases to meet increased energy consumption. Central command, baroreflex with its resetting, exercise pressor reflex, central thermo reflex and other reflexes are important in determining the cardiovascular response to exercise in order to precisely match systemic oxygen delivery with its consumption. The interplay of decreased parasympathetic and increased sympathetic activity during graded exercise succeeds to adjust the cardiovascular function to increased metabolic demand.
1 Asist. dr. Nejka Potočnik, dipl. ing. fizike, Inštitut za fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška cesta 4,1000 Ljubljana; nejka.potocnik@mf.uni-lj.si
Heart rate variability analysis and heart rate recovery after exercise could be used to determine the activation of autonomic nervous system during and after exercise. There is now convincing evidence that some of the protective effects of chronic exercise training have positive impact on the autonomic nervous system. Additionally, regular long- term exer -cise can be used therapeutically to treat autonomic disorders. For healthy adults, the World Health Organization recommends moderate - intensity exercise of at least 30 minutes 5 days per week.
METODE ZA VREDNOTENJE AKTIVNOSTI avtonomnega
Živčnega sistema med TELESNO vadbo
Avtonomni živčni sistem (AŽS) uravnava tonus gladkih mišic, srčno akcijo, delovanje žlez z notranjim in zunanjim izločanjem ter vpliva na presnovo. Anatomsko in fiziološ ko ločimo dve veji AŽS: simpatično in parasimpatično živčevje. Prvo deluje difuz -no na celo telo, njegov učinek traja običajno dlje časa, drugo deluje specifično in prehodno (1). Največkrat je njuno delovanje nasprotno, aktivnost enega vpliva na aktivnost drugega (1). Med telesno vadbo se aktivnost AŽS spremeni in poskrbi za to, da se telo prilagodi večji porabi ener gije.
Za spremljanje aktivnosti avtonomne -ga živčnega sistema med telesno vadbo lah ko uporabljamo različne merilne metode. Merimo lahko lokalno ali sistemsko aktiv -nost, neposredno (npr. električna aktivnost avtonomnih živčnih vlaken, koncentracija kateholaminov v krvi) ali posredno preko vpliva AŽS na tarčni organ. Eferentno pot AŽS običajno sestavljata dva nevrona: pre sinaptični in postsinaptični. Živčni prena-šalec sinaptičnega prenosa med presinap tičnim in postsinaptičnim nevronom je v obeh vejah AŽS acetilholin, ki deluje na nikotinske receptorje v postsinaptični mem -brani. Difuzno delovanje simpatičnega živčevja je posledica velike prepletenosti njegovih eferentnih poti in aktivacije sre -dice nadledvične žleze, ko se v kri izplav ljajo kateholamini. Stik postganglionarne -
ga nevrona s tarčnim organom je pri para simpatičnem živčevju holinergičen, recep torji na tarčnem organu so muskarinski. Postganglionarna vlakna simpatičnega živ čevja so večinoma adrenergična, receptor ji pa so različni: a in ß. Vazokonstrikcija je posledica delovanja simpatičnega živčevja preko adrenergičnih receptorjev a. Simpa -tično živčevje vpliva na srce preko adrener gičnih receptorjev ßj ter na gladke mišice v dihalnih poteh in žilah preko adrenergičnih receptorjev ß2, kjer njihova aktivacija povzroči dilatacijo. Odziv organa na simpa tično aktivnost je odvisen od gostote in vrste adrenergičnih receptorjev. Obstajajo tudi holinergična simpatična vlakna, ki jih je manj in oživčujejo žleze znojnice ter glad ke mišice v steni nekaterih žil v koži in skeletnih mišicah (1).
Meritve aktivnosti AŽS, povezane s tele snim naporom, lahko izvajamo v različnih pogojih. Lahko izmerimo skupno aktivnost med naravno telesno vadbo ali pa izključimo posamezne fiziološke sisteme, ki bi lahko imeli vpliv na skupno avtonomno aktivnost. Meritve lahko potekajo:
•	med naravno telesno vadbo, npr. med stopnjevanim telesnim naporom (sli -ka 1),
•	ob nameri za gibanje, pri čemer mišice, ki jih nameravamo uporabiti, začasno paraliziramo,
•	med električnim draženjem motoričnega korteksa brez namere za gibanje in
•	med električno stimulacijo mišične kon trakcije tistih skeletnih mišic, ki jih pri telesni vadbi uporabljamo.
Za ocenjevanje aktivnosti AŽS med telesno vadbo uporabljamo različne merilne meto -de. Nekatere so uporabne samo za poskuse na živalih (npr. kirurška prekinitev avtonom -nih nevronskih povezav in uporaba genske tehnologije).
Merjenje aktivnosti parasimpatičnega živčevja med telesno vadbo
Aktivnost parasimpatičnega živčevja med telesnim naporom ocenjujemo predvsem glede na njegove vplive na srčno akcijo, še posebej na srčno frekvenco (SF). Intrinzič-no SF določa hitrost spontane diastolne depolarizacije v sinoatrialnem vozlu, ki je posledica toka ionov K+ skozi smešne kali -jeve kanale (angl. funny channels) na mem -
brani celic sinoatrialnega vozla (2). Ker adre-nergični receptorji ß in muskarinski recep -torji preko cAMP vplivajo na delovanje smešnih kalijevih kanalov, aktivnost AŽS vpliva na vrednost SF. Parasimpatično živčevje zmanjša hitrost spontane diastolne depola rizacije in tako niža SF (negativni kronotrop-ni vpliv), simpatično pa jo viša (pozitivni kronotropni vpliv). V mirovanju prevladuje vpliv parasimpatičnega živčevja.
Merimo lahko vpliv aktivacije parasim patičnega živčevja na:
•	vrednost SF,
•	variabilnost SF (angl. heart rate variability, HRV) in
•	hitrost povrnitve SF k nižjim vrednostim po končanem submaksimalnem naporu (angl. heart rate recovery, HRR).
Slika 1. Spreminjanje srčne frekvence (SF) in arterijskega krvnega tlaka (AT) v povezavi s protokolom telesne vadbe (obremenitev) na sobnem kolesu. Vadba se začne pri 40 W in se vsake tri minute poveča za 50 W do 85 % maksimalne srčne fre^kvence (SFmax) pri zdravem 20-letnem preiskovancu.
Vpliv parasimpatičnega živčevja na srčno akcijo lahko določamo tudi z aplikacijo anta-gonistov muskarinskih receptorjev (npr. atropina), ki s kompetitivno inhibicijo pre -prečijo delovanje parasimpatičnega živčevja na tarčne organe (3). Atropin lahko apliciramo pred telesno vadbo ali med njo. Apli -kacija atropina pred telesno vadbo povzroči zvišanje SF v mirovanju, ker prekinemo negativni kronotropni vpliv vagusnega živ ca na srce. S tem prekinemo tudi negativ ni vpliv vagusnega živca na moč kontrakcije levega prekata. Zmanjšanega vpliva parasimpatičnega živčevja na moč kontrakci-je srca ne moremo ločiti od prispevka po Frank- Starlingovem zakonu, po katerem se zaradi zvišane SF zmanjša polnitev prekata v diastoli. Prekrivanje kontraktilnih vlaken v srčnih mišičnih celicah ni več optimal -no, zato se zmanjša moč kontrakcije. Vsako dodatno zvišanje SF po aplikaciji atropina pomeni povečano aktivnost simpatičnega živčevja. Zvišanje SF po aplikaciji atropina med telesno vadbo odraža vpliv parasim patičnega živčevja v trenutku aplikacije, ki je odvisen od intenzivnosti in časa trajanja telesne vadbe (4).
Metoda HRV temelji na primerjavi zapo -rednih intervalov RR (čas med dvema zob -cema R v EKG-ju) (4, 5). Interval RR se od utripa do utripa spreminja. HRV lahko oce -nimo subjektivno glede na časovno spremi njanje SF (slika 1) oziroma intervala RR, ovrednotimo pa jo v časovni ali v frekvenč -ni domeni (slika 2). Pri slednji uporabimo različne metode frekvenčne analize (npr. Fourier, avtoregresijska metoda in druge).
Najpogosteje uporabljeni časovni para -metri so:
• standardni odklon intervalov RR (pov -prečen standardni odklon intervalov RR v vseh petminutnih odsekih posnetka (angl. Standard Deviation of NN intervals, SDNN) in standardni odklon povprečij intervalov RR v vseh petminutnih odse kih posnetka (angl. Standard Deviation of the Averages of NN, SDANN)),
•	kvadratni koren povprečja kvadratov odklonov zaporednih intervalov RR (angl. Root Mean Square of the Successive Differences, RMSSD) in
•	število ter delež intervalov RR, ki se od povprečnega ločijo za več kot 50 ms (NN50 in pNN50).
HRV lahko predstavimo tudi s Poincareje -vim diagramom, ki prikazuje korelacijo med zaporednimi intervali RR (slika 2). Elip sa, ki se najbolje prilega točkam v diagramu, ima glavno os pod kotom 45° glede na os x. Standardni odklon v smeri kratke osi elipse (SD1) se v glavnem pripisuje vplivu dihanja na HRV, standardni odklon v sme -ri glavne osi (SD2) pa vsem ostalim vpli vom (6). Razmerje SD2/SD1 ovrednoti naključne utripe (6).
SF se tudi v mirovanju ves čas spremi nja, kar vidimo kot spreminjanje intervala RR od utripa do utripa. Interval RR ves čas niha okoli povprečne vrednosti (slika 2). Vsako nihanje lahko z matematičnim postop -kom razstavimo na več nihanj z različnimi frekvencami (frekvenca nihanja RR ni ena -ka kot SF) in amplitudami. Če sta na primer SF in s tem interval RR modulirana pretež no z dihanjem (pri vdihu se RR podaljša, pri izdihu pa skrajša) in dihamo s 15 vdihi na minuto (0,25 na sekundo), se interval RR spreminja natanko s to frekvenco. Frekvenč na analiza takega spreminjanja RR bi ime la en sam visok vrh pri frekvenci 0,25 Hz. Ker na spreminjanje intervala RR vplivajo še številni drugi dejavniki, ima frekvenčna analiza več različno visokih vrhov, ki so med seboj povezani. Sliki povezanih vrhov v od visnosti od frekvence pravimo frekvenčni spekter (slika 2). Frekvenčni spekter lahko razdelimo v pasove frekvenc in določimo površino pod spektrom v posameznem frek venčnem pasu (moč dela spektra) (slika 2). Standardni parametri frekvenčne analize HRV so (7):
•	moč zelo nizkofrekvenčnega dela spektra (VLF) v mejah 0,0033-0,04 Hz,
•	moč nizkofrekvenčnega dela spektra (LF) v mejah 0,04-0,15 Hz in
•	moč visokofrekvenčnega dela spektra (HF) v mejah 0,15-0,4 Hz.
Lahko so izraženi absolutno ali relativno glede na celotno moč spektra. Razmerje moči nizkofrekvenčnega in visokofrek venčnega dela spektra (LF/HF, slika 2) je merilo uravnoteženosti obeh avtonomnih vej. Visoke vrednosti kažejo na prevlado simpatičnega živčevja, nizke pa parasim patičnega (7). Slabost frekvenčne analize
HRV je, da jo lahko uporabimo le, kadar se SF v povprečju ne spreminja, torej le v ti stih fazah telesnega napora, ko je SF sta cionarna (8).
Parasimpatično živčevje veča variabil -nost SF (vrednosti SDNN, RMSSD, pNN50 ter HF) (9).
Pri metodi HRR stopnjevano telesno vadbo prekinemo pri submaksimalni obreme nitvi. To je obremenitev, pri kateri dosežemo 85% maksimalne srčne frekvence (SFmax) (10). SF takoj po prekinitvi vadbe začne hitro pada ti proti mirovni vrednosti. Časovni potek
Slika 2. Analiza variabilnosti srčne fre^kvence (HRV) v mirovanju, kot jo omogoča analizni program Cardio -Soft (Houston, Teksas). Zgoraj je prikazano časovno spreminjanje intervalov RR, v sredini časovna analiza HRV (levo Poincarejev diagram, desno histogram intervalov RR), spodaj pa fre^kvenčni spekter po avtoregresijski metodi (na osi x je fre^kvenca). BPM - utrip na minuto, RRi - i-ti interval RR, RRi + 1 - naslednji interval RR od i-tega, SDNN - standardni odklon intervalov RR, SDANN - standardni odklon povprečnih intervalov RR v petminutnih časovnih intervalih, RMSSD - ^kvadratni koren povprečja ^kvadratov odklonov zaporednih intervalov RR, NN50 - število intervalov RR, ki se od povprečnega intervala RR razlikujejo za več kot 50 ms, pNN50 - delež intervalov RR, ki se od povprečnega intervala RR razlikujejo za več kot 50 ms, PSD - gostota močnostnega spe^ktra, VLF - pas zelo nizkih fre^kvenc (zeleno območje), LF - pas nizkih fre^kvenc (črno območje), HF - pas visokih frekvenc (rdeče območje), peak - vrednost frekvence z največjo spek -tralno gostoto v posameznem frekvenčnem pasu, power - vrednost spektralne gostote v različnih enotah (ms2, %, n. u. - LF/(LF+HF) in HF/(LF+HF)).
200 -
180 -
160 -
.r- 140 -E
ii^ 120 H
Ln
100 80 60
0
10
20 čas (min)
Slika 3. Hitrost povrnitve srčne frekvence (SF) k nižjim vrednostim po končanem submaksimalnem naporu po protokolu telesne vadbe (obremenitev) na sobnem kolesu. Vadba se začne pri 40 W in se vsake tri minute poveča za 50 W do 85 % maksimalne srčne fre^kvence (SFmax) pri zdravem 20-letnem preiskovancu. HRR30 - absolutno zmanjšanje SF v 30 sekundah, HRR60 - absolutno zmanjšanje SF v eni minuti, HRR120 -absolutno zmanjšanje SF v dveh minutah.
padanja je približno eksponenten s časovno konstanto okoli 50 sekund. Merimo absolutno zmanjšanje SF v 30 sekundah (HRR30), v eni minuti (HRR60) ali v dveh minutah (HRR120) po končanem naporu (slika 3). Ker je padanje SF po koncu napora povezano z reakti vacijo parasimpatičnega živčevja, je HRR dobro merilo aktivnosti le- tega (7).
Merjenje aktivnosti simpatičnega živčevja med telesno vadbo
Aktivnost simpatičnega živčevja se kaže v lokalnem vplivu na posamezne organe (srce, kožo, ledvice, mišice) in sistemsko zaradi izločanja kateholaminov iz sredice nadledvične žleze v kri.
Aktivnost simpatičnega živčevja lahko spremljamo:
•	neposredno preko električne aktivnosti v postganglionarnih simpatičnih nevro -nih (mikronevrografija),
•	z merjenjem koncentracije živčnih prena -šalcev v krvi,
•	z aplikacijo antagonistov teh živčnih pre -našalcev in
•	posredno preko neposrednega vpliva simpatičnega živčevja na tarčne organe.
Številne sodobne radiološke tehnike, kot sta pozitronska emisijska tomografija (angl. po -sitron emission tomography, PET) in enofo -tonska emisijska računalniška tomografija (angl. single photon emission computed tomography, SPECT), omogočajo vizualizacijo simpatične aktivnosti, vendar zaradi giba nja preiskovanca niso primerne za upora -bo med telesnim naporom.
Mikronevrografija, s katero merimo elek trično aktivnost postganglionarnih simpa -tičnih živčnih končičev, je edina direktna metoda za merjenje aktivnosti simpatičnega živčevja. Pri ljudeh se med telesnim napo -rom mikronevrografija uporablja za mer jenje simpatične aktivnosti v nevronih, ki oživčujejo gladke mišice v steni arteriol v neaktivnih skeletnih mišicah (angl. muscle
sympathetic nerve activity, MSNA) in v simpatičnih živčnih končičih, ki oživčujejo kožo (angl. skin sympathetic nerve activity, SSNA) tistega dela telesa, ki pretežno miruje (11). Merjenje simpatične aktivnosti v notranjih organih, npr. v ledvicah, (angl. renal sympathetic nerve activity, RSNA) je povezano z zahtevno kirurško namestitvijo elektro -de in je zato omejeno le na poskusne živa li (12).
Med telesno vadbo lahko merimo kon centracije noradrenalina v krvni plazmi preiskovanca. Noradrenalin se sprošča iz postganglionarnih simpatičnih nevronov kot odziv na aktivacijo simpatičnega živčev ja. Deloma se reabsorbira nazaj v živčne končiče, deloma pa se zunaj nevrona razgra di. Le majhen delež difundira v kri, kjer je njegova koncentracija odvisna tudi od hitro -sti izločanja iz telesa (13). Njegova koncen -tracija v krvni plazmi se merljivo poveča le med hudim telesnim naporom, pri katerem sodeluje velik del skeletnih mišic (14). Pri -merjava vrednosti med različnimi skupina mi je zaradi velikih variacij v hitrosti izloča nja noradrenalina iz telesa nezanesljiva (14).
Nevropeptid Y se izloča iz simpatičnih živčnih končičev, kadar je simpatična stimu lacija zelo močna. Njegov razpolovni čas je precej daljši od razpolovnega časa noradre nalina. Merjenje koncentracije nevropeptida Y v krvni plazmi dobro sovpada z aktivnost -jo simpatičnega živčevja, kadar je ta veli ka (15).
Vpliv simpatičnega živčevja na izloča nje adrenalina iz sredice nadledvične žleze med telesnim naporom določamo z mer jenjem plazemske koncentracije adrenali na (16). Aktivnost simpatičnega živčevja med telesno vadbo lahko izmerimo tudi z a pliciranjem antagonistov adrenergičnih receptorjev a in ß (npr. propranolol, fento -lamin) (13). Kot v študijah z atropinom tudi te antagoniste preiskovancu apliciramo pred vadbo ali med njo in na ta način določimo tisti prispevek simpatične aktivacije, ki je posredovan preko nadledvične žleze.
Moč nizkofrekvenčnega dela spektra HRV se včasih uporablja kot merilo aktivnosti simpatičnega živčevja, vendar ta meto da za ocenjevanje simpatične aktivnosti ni splošno uveljavljena (14).
parasimpatično živčevje med telesno aktivnostjo
Nizke telesne obremenitve
Kadar vadimo pri nizki, konstantni obreme nitvi, SF narašča le na začetku vadbe, potem pa se ustali na novi, višji ravnovesni vred nosti. Če obremenitev stopnjujemo, se vrednost SF zvišuje, dokler ne dosežemo SFmax.
Na začetku aerobne telesne vadbe, ko so obremenitve nizke, se SF viša zaradi zmanjšane aktivnosti parasimpatičnega živčevja (slika 4). Eksperimentalni dokazi za to so številni (slika 4) (17, 18):
•	spreminjanje SF po začetku napora je hitro, ravnovesno vrednost SF dosežemo v nekaj minutah,
•	med telesnim naporom se HRV zmanjša (na sliki 4 opazimo očitno razliko med časovnim spreminjanjem intervala RR pri nizkih obremenitvah, ko je variabilnost velika in pri veliki obremenitvi, ko prak -tično izgine),
•	z aplikacijo atropina pred telesno vadbo preprečimo naraščanje SF med zmernim telesnim naporom in
•	če zmerno obremenitev prekinemo, časovni potek HRR približno sovpada s spreminjanjem SF po tem, ko nenado ma prekinemo inhibicijo vagusnega živca.
Zmerne in hude telesne obremenitve
Med stopnjevano telesno aktivnostjo se inhibicija parasimpatičnega živčevja stopnju je (slika 3), kar dokazujemo s tem, da se (19):
•	s stopnjevanim naporom HRV zmanjšuje, je pa še vedno opazna, in
•	aplikacija atropina prepreči ali močno zmanjša naraščanje SF ob zmernih obre menitvah. Če pa so obremenitve večje, atropin postane neučinkovit.
180
150
80
60
Psy4
Sy t
-	i_——		j-		
-					v \ v
-				v	
-				j JT	v
pjl 1 Ip.l			'lifl		
J 1 _ h'	»r 1 ll : ( 1	—i	1 i-1-i	i-1-i	i-1-1
15
čas (min)
Slika 4. Spreminjanje srčne fre^kvence (SF) med telesnim naporom po protokolu telesne vadbe (obremenitev) na sobnem kolesu. Vadba se začne pri 40 W in se vsake tri minute poveča za 50 W do 85 % maksimalne srčne fre^kvence (SFmax) pri zdravem 20-letnem preiskovancu. Tanka črta kaže vrednosti SF, debela pa njeno povprečno spreminjanje glede na čas. Pri nizkih obremenitvah SF močno variira in v treh minutah doseže ravnovesno vrednost. Pri visokih obremenitvah variabilnost SF izgine, SF ne doseže ravnovesja. Spreminjanje HRV dokazuje, da gre med stopnjevanim telesnim naporom za zmanjševanje aktivnosti parasim-patičnega živčevja (Psy ^) in večanje aktivnosti simpatičnega (Sy t).
Ker SF kljub aplikaciji atropina pri hudih telesnih naporih narašča, sklepajo, da je to posledica povečane aktivnosti simpatičnega živčevja in njegovega vpliva na zvi -šanje SF (17, 18).
SF med stopnjevanim telesnim naporom narašča zaradi inhibicije parasimpatičnega živčevja do telesne obremenitve, ki jo zmo remo pri SF okoli 100 min1, pri večjih obre -menitvah pa postaja bolj in bolj pomembna aktivacija simpatičnega živčevja (15).
Dolgotrajna telesna obremenitev (več kot 30 minut)
Pri dolgotrajni zmerni telesni obremenitvi se SF po tem, ko se je ustalila na ravnovesni
vrednosti, začne dvigovati nad to vrednost. Do tega najverjetneje pride zaradi nadalj -njega zmanjševanja aktivnosti parasimpa tičnega živčevja, ki se kaže tudi z zmanj šanjem HRV med dolgotrajnim tekom pri psih (20).
simpatično živčevje med
TELESNO aktivnostjo Nizke telesne obremenitve
Kot je omenjeno že v poglavju o aktivno sti parasimpatičnega živčevja med nizko telesno obremenitvijo, spreminjanja SF na začetku telesne obremenitve ne povezuje mo z aktivnostjo simpatičnega živčevja, saj so študije pokazale, da (12, 17, 21):
0
3
•	SF ob začetku telesnega napora narašča tudi po aplikaciji adrenergičnih blokator-jev ß,
•	se izločanje adrenalina iz sredice nadled -vične žleze ob začetku napora ne poveča (koncentracija adrenalina v krvi se povi ša le pri izjemno hudih naporih ali kadar je napor povezan s strahom) in da
•	SF po izoliranem draženju simpatičnih živčnih vlaken, ki delujejo na sinoatrialni vozel, narašča bistveno počasnejše kot ob začetku telesnega napora.
Simpatično živčevje preko adrenergičnih receptorjev a vpliva tudi na upornost žil in s tem na pretok krvi. Stimulacija simpatič -nega živčevja v mišicah povzroči vazo konstrikcijo. Pri aerobni vadbi nizkih obre -menitev je vpliv simpatičnega živčevja na žile viden v neaktivnih mišicah, v aktivnih mišicah pa pride do vazodilatacije, ki je posledica lokalne regulacije z metaboliti.
Pretok krvi v aktivnih skeletnih mišicah se poveča. Aktivnost simpatičnega živčevja v aktivnih mišicah se pri nizkih naporih ne poveča, saj bi njen učinek nasprotoval vazo dilataciji, ki je nujna za prilagoditev miši ce povečanim potrebam po kisiku (22).
Zmerne in hude telesne obremenitve
Močna aktivacija simpatične avtonomne osi se pojavi pri večjih telesnih obremenitvah, ko SF preseže vrednost 100 min1 (od okoli 25 do 50% maksimalne porabe kisika (VO2max)) in se veča s stopnjevanjem napo -ra (slika 5) (3, 15, 23).
Pri teh obremenitvah se najbolj aktivi -rajo simpatična vlakna, ki oživčujejo srce, ledvice, kožo in aktivne ter neaktivne ske letne mišice (23).
Simpatična aktivacija srca močno po veča minutni volumen srca (MVS), saj ima
Slika 5. Spreminjanje srčne frekvence (SF) med vadbo na sobnem kolesu med naraščajočo obremenitvijo do maksimalne porabe kisika (VO2max) kaže spreminjanje tonusa parasimpatičnega in simpatičnega živčevja med stopnjevanim telesnim naporom (3). Črtkana črta kaže spreminjanje SF pri mladem zdravem preiskovancu, zgornja zvezna črta po predhodni aplikaciji atropina in spodnja zvezna črta po aplikaciji propranolola.
poleg vpliva na SF tudi vpliv na moč krče -nja levega prekata.
V večjem delu kože pod vplivom simpatičnega živčevja pride do vazodilatacije, kar poveča oddajanje toplote, nujno za vzdrževanje telesne temperature med vadbo.
Aktivira se tudi simpatično živčevje, ki povzroči vazokonstrikcijo ledvičnega žilja, zaradi česar se poveča skupni periferni upor, pomemben za vzdrževanje arterijskega krv nega tlaka (AT) kljub vazodilataciji v aktivnih mišicah (23).
Pri zmernih do hudih telesnih naporih simpatično živčevje močno vpliva na žile v aktivnih skeletnih mišicah. Esler je s so -delavci dokazal, da se kar 60% vsega nora-drenalina iz simpatičnih živčnih končičev sprosti prav v aktivnih mišicah (24). Kljub temu je pretok krvi skozi aktivne skeletne mišice povečan, da zadovolji povečano potre bo po kisiku. Pretok krvi je odvisen od žilne upornosti. Ta je rezultat kontrakcije gladkih mišic v žilni steni, na katero vplivajo (22):
•	simpatično živčevje,
•	koncentracija metabolitov (ogljikov dioksid, H+, ADP),
•	koncentracija ionov K+ v zunajcelični teko -čini in
•	prisotnost vazoaktivnih snovi, ki jih izloča žilni endotelij.
Med telesno aktivnostjo upornost žil v aktivnih skeletnih mišicah pade, v neaktivnih pa naraste. Uravnavanje pretoka krvi sko -zi mišico je preplet vseh naštetih dejavni kov. V aktivnih skeletnih mišicah pride do vazodilatacije zaradi:
•	kopičenja produktov metabolizma,
•	zvišane zunajcelične koncentracije ionov K+ in
•	vazodilatatornega vpliva dušikovega oksida (NO), ki se sprošča iz endotelnih celic kot posledica večjih strižnih sil v žil -ni steni.
Ker so endotelne celice med seboj povezane s tesnimi in presledkovnimi stiki, se vazodi-
latatorni dražljaj iz ene endotelne celice razširi na več milimetrov dolg žilni odsek (22).
Če telesna vadba vključuje večino ske -letnih mišic, se lahko zaradi vazodilataci -je v njih skupni periferni upor zmanjša do te mere, da AT pade in oskrba vitalnih delov telesa s krvjo postane nezadostna. Z aktiva-cijo simpatičnega živčevja, ki nasprotuje metabolni vazodilataciji, ohranimo sposob nost uravnavanja AT. Mehanizem, s katerim vzdržujemo pretok in obenem uravnavamo AT pri telesni obremenitvi, je funkcional na simpatikoliza (25). Do simpatikolize pride v metabolno aktivnih delih mišice, zato sklepajo, da na mikroskopskem nivo ju simpatikolizo povzročijo metaboliti, ki zavrejo sproščanje noradrenalina iz simpa tičnih živčnih končičev ali pa zmanjšajo afi -niteto adrenergičnih receptorjev a gladkih mišičnih celic v steni arteriol na noradre nalin (26).
Stopnjevana aktivacija simpatičnega živčevja v neaktivnih skeletnih mišicah pov -zroči stopnjevano vazokonstrikcijo, zaradi česar pride do prerazporeditve pretoka krvi iz neaktivnih mišic v pomembnejše orga ne (27).
Pri večjih naporih se poveča tudi izloča nje adrenalina iz sredice nadledvične žleze. Koncentraciji noradrenalina in adrenali na v krvni plazmi se povečata z 1,4 nM in 0,25 nM v mirovanju na 20 nM oziroma 2 nM pri maksimalni obremenitvi (28).
Dolgotrajna telesna obremenitev (več kot 30 minut)
Med dolgotrajno submaksimalno telesno aktivnostjo pride do postopnega stopnjevanja aktivacije simpatičnega živčevja. To potr jujejo številne študije, ki so pokazale, da med dolgotrajno vadbo kljub obremenitvi narašča plazemska koncentracija (29, 30):
•	noradrenalina,
•	adrenalina, kar bi bilo lahko tudi posle dica hipoglikemije zaradi izčrpanosti energetskih rezerv, in
•	nevropeptida Y.
Glavni tarčni organ, kjer se v obdobj u dol -gotrajne telesne aktivnosti močno poveča tonus simpatičnega živčevja, so neaktivne skeletne mišice (23). Povečana upornost žil v neaktivnih skeletnih mišicah pripomore k uravnavanju AT med dolgotrajnim tele -snim naporom (31).
MEHANIZMI, KI VPLIVAJO NA AKTIVACIJO AVTONOMNEGA ŽIVČEVJA
Spremenjeno aktivnost AŽS na začetku telesne vadbe povzroči začetni dražljaj, ki ga obi -čajno poimenujemo centralno povelje (angl. central command) in izhaja iz primarne motorične skorje. Ob nameri za telesno aktivnost se hkrati aktivirata primarna moto -rična skorja in AŽS po principu vnaprejšnje priprave telesa na napor (»feed forward«). Fiziološki procesi se začnejo spreminjati. Zaradi teh sprememb se vzdražijo številni periferni in centralni receptorji. Negativne povratne povezave (refleksi) iz teh receptor jev nato modulirajo centralno povelje glede na stopnjo obremenitve, tip in trajanje napo -ra (slika 6). Glavni modulatorji avtonomne aktivnosti med telesnim naporom so:
•	refleks aktivnih mišic (angl. exercise pressor reflex),
•	barorefleks,
•	Bainbridgeev refleks,
•	termorefleks,
•	refleks na nateg v pljučih in
•	metaborefleks dihalnih mišic.
Refleks aktivnih mišic
K temu refleksu štejemo vse odzive srč -no - žilnega sistema, ki jih povzročijo aktivne skeletne mišice in imajo za posledico dvig AT med mišično aktivnostjo ter povečan pretok krvi skozi aktivne skeletne miši ce (32). Glede na to, kateri receptorji v ak tivni mišici se pri tem refleksu vzdraži jo, ločimo metaborefleks in mehanorefleks. Metaborefleks aktivirajo metabolni produk -ti aktivnih skeletnih mišic (najmočneje spre -memba pH mišičnega intersticija), meha-
norefleks pa mehanski dražljaji. V obeh pri -merih se poveča aktivnost v aferentnih vlaknih tipa III in/ali tipa IV (33).
Odgovor na aktivacijo metaborefleksa je povečanje tonusa simpatičnega živčev ja brez vpliva na tonus vagusnega živca. Posledično pride do (15):
•	zvišanja SF,
•	povečanja moči kontrakcije srčnih prekatov in
•	vazokonstrikcije povsod razen v aktivnih mišicah, kjer jo preprečuje simpatikoliza.
Mehanorefleks poleg povečanega tonusa simpatičnega živčevja zmanjša tudi aktivnost vagusnega živca v srcu (15, 34). Ker meha-noreceptorji delujejo izrazito fazično, torej se trajajočemu dražljaju hitro prilagodijo, je mehanorefleks pomemben samo na začetku ali ob spremembi mišične aktivnosti (33).
Baroreceptorski refleks
Baroreceptorski refleks je primarni mehani zem, s katerim se organi ob posredovanju AŽS prilagajajo telesnemu naporu. Aktivi ra se ob spremembi AT in vpliva na SF in periferni žilni upor. Pri tem sodelujeta tako simpatično kot parasimpatično živčevje.
Pri živalih, ki so imele denervirane baro receptorje, je AT takoj po začetku telesne vad be močno padel (35). To pomeni, da je aktiva cija barorefleksa nujna za vzdrževanje normalnega AT ob začetku napora. Barore ceptorji normalen AT na začetku napora prepoznajo kot prenizek, ker se takrat refe renčna vrednost AT prestavi k višjim vredno stim (15). Za prestavitev delovne točke je odgovorno centralno povelje (15). Najhitrej -ši način za popravljanje AT je vagalna modu-lacija srčne akcije, zato na začetku telesnega napora pride do inhibicije parasimpatičnega živčevja, ki povzroči višanje SF, MVS in AT. Med stopnjevanim telesnim naporom se referenčna vrednost AT stalno zvišuje, vrednost je odvisna od intenzitete napora. Dokler se AT lahko uravna z zviševanjem SF, ki je posledica parasimpatične inhibicije,
Slika 6. Shematični prikaz nadzora aktivnosti avtonomnega živčnega sistema (AŽS) med telesno vadbo. CC - centralno povelje.
je aktivnost simpatiko adrenalnega sistema minimalna ali pa je ni. Pri telesnih naporih od 20 do 50 % VO2max pa se v proces uravna -vanja vključi aktivacija simpatičnega živčev ja, predvsem preko adrenergičnih vplivov ß na SF in na moč krčenja prekatov. Če tele -sni napor še stopnjujemo proti maksimal nemu, se močno poveča izločanje adrenali na iz sredice nadledvične žleze, ki še dodatno zveča omenjeni količini. Pri tako visokih obremenitvah pride do vazokonstrikcije tudi v aktivnih skeletnih mišicah (22).
Bainbridgeev refleks
Baroreceptorski refleks in Bainbridgeev refleks med telesnim naporom delujeta
sočasno, a v nasprotnem smislu. Bainbrid geev refleks nadzira polnitev desnega atrija, torej razteg stene desnega atrija. Kadar je polnitev prevelika, se inhibira živčna aktiv nost simpatičnega živčevja, kar pripelje do vazodilatacije. Poveča se podajnost arte rijskega sistema in kri se prerazporedi iz venskega dela v arterijski. Sproščajo se tudi hormoni, ki uravnavajo volumen zunajce -lične tekočine in vplivajo na izločanje natri -ja in vode (npr. atrijski natriuretični pep tid) (3).
Med telesno aktivnostjo, še posebej če smo v pokončnem položaju, mišična črpalka s pritiskom na vene nog povzroči povečan venski dotok v srce in s tem večjo polnitev
desnega atrija. To privede do zmanjšanega tonusa simpatičnega živčevja na začetku takšne vadbe (15).
Vse več je dokazov, da se tudi Bainbrid -geevemu refleksu med telesno aktivnostjo referenčna točka prestavi k večjim polni tvam (36).
Termorefleks
Telesna aktivnost je vedno povezana z nastajanjem toplote, ki jo telo lahko oddaja s:
•	sevanjem,
•	toplotnim prevajanjem,
•	izhlapevanjem vode s površine kože in
•	dihanjem (vdihan mrzel zrak se v telesu segreje, izdihan zrak je topel).
Termorefleks, ki ga sprožijo centralni ter moreceptorji v hipotalamusu, med telesnim naporom skrbi za prerazporejanje pretoka krvi iz aktivnih skeletnih mišic v kožo, kjer poteka oddajanje toplote s toplotnim pre vajanjem in z izhlapevanjem. Mehanizmi, ki večajo pretok krvi skozi aktivne mišice, delujejo v nasprotni smeri kot termorefleks. Tako med telesnim naporom en in drug sistem tekmujeta za pretok krvi (12). Kadar termoregulatorni vplivi prevladajo (npr. pri telesni aktivnosti v vlažnem, toplem okolju), lahko znižan periferni upor zaradi vazodilatacije v koži in v aktivnih mišicah privede do padca AT. V takih razmerah AŽS v prvi vrsti ohranja AT, da zagotovi prekrv -ljenost vitalnih organov ne glede na tem -peraturo jedra telesa (12). Zaradi zvišane temperature jedra telesa lahko pride do toplotne kapi, pri kateri se pojavijo znaki zmedenosti in slabost. Razvijeta se lahko nezavest ali koma, slednja pa lahko vodi v smrt. Zato se velja izogibati telesni vadbi v termično neugodnih okoljih.
Refleks na nateg v pljučih
Dihanje preko AŽS vpliva na SF, prav tako pa tudi na aktivnost simpatičnega živčevja v skeletnih mišicah. Refleks izhaja iz pljučnih receptorjev na razteg. Med vdihom se
pri človeku inhibira, med izdihom pa akti vira MSNA v mirovanju (37). Spremenjen vzorec dihanja med telesno vadbo bi lahko prispeval k spremenjeni aktivnosti AŽS, vendar jasnih dokazov za to ni (37).
Metaborefleks dihalnih mišic
To je refleks, ki je podoben metaboreflek su aktivnih skeletnih mišic, a ga sprožijo metaboreceptorji v dihalnih mišicah. Zago tavlja zadostno prekrvljenost dihalnih mišic med telesnim naporom. Delo dihalnih mišic se med telesno vadbo poveča. Pri ekstrem nih telesnih naporih pride do utrujanja dihalnih mišic zaradi kopičenja metaboli tov anaerobnega metabolizma, kar vzdra ži metaboreceptorje v teh mišicah. Odziv AŽS je povečana aktivnost simpatičnega živčevja s periferno vazokonstrikcijo, tudi v skeletnih mišicah, ki so pri tem naporu udeležene. Posledično se tok krvi preu smeri v dihalne mišice (38).
prilagoditev na redno
TELESNO vadbo
Telesna vadba za človeško telo pomeni neke vrste fiziološki stres, na katerega se telo, kadar ta vadba postane redna, začne prilagajati. Prilagoditve so posledica spre menjenega delovanja AŽS in se izrazijo v mirovanju, še posebej pa med telesno aktivnostjo, ki je podobna redni telesni vadbi. Lahko rečemo, da pride do optimali zacije fizioloških procesov med vadbo in tudi v mirovanju. Na ta način se lahko treni rane osebe prilagajajo večjim spremembam, poveča se območje homeostaze in obreme nitev za telo pomeni manjši stres (12).
Dolgotrajna vzdržljivostna telesna vad -ba na aktivnost AŽS v mirovanju vpliva na dva načina (39):
•	poveča se aktivnost parasimpatičnega in
•	zmanjša aktivnost simpatičnega živčevja.
To dvoje, skupaj z znižanjem intrinzič ne SF, ki je tudi posledica redne telesne aktivnosti, povzroči, da je SF športnikov
v mirovanju nižja (40). S staranjem tonus parasimpatičnega živčevja usiha, vendar lahko z redno vzdržljivostno telesno vadbo ta proces zavremo (40). Svetovna zdravstvena organizacija (angl. World Health Organization, WHO) zdravemu odraslemu človeku priporoča zmerno telesno aktivnost 30 mi nut petkrat tedensko in telesno aktivnost do maksimalnih obremenitev, ki naj pote ka pod nadzorom (41).
Spremembe v mirovanju
Pri treniranih je SF v mirovanju po nava di nižja kot pred redno vadbo. Razlag za to je več. Nekateri menijo, da je znižanje SF v mirovanju pri športnikih posledica več je vagalne modulacije, drugi pa trdijo, da se športnikom zniža intrinzična SF, torej frek -venca proženja akcijskih potencialov v si-noatrialnem vozlu ne glede na aktivnost AŽS (39). Prvemu mnenju v prid so študije pokazale, da se po blokadi parasimpatič nega živčevja z atropinom SF pri trenira nih poveča bolj kot pri netreniranih (40). Variabilnost SF, ki je kazalec aktivnosti parasimpatičnega živčevja, je pri treniranih v mirovanju večja kot pri tistih, ki ne vadi jo redno (12). Po drugi strani pa številne študije trdijo nasprotno. Prekomerna telesna vadba vodi celo v zmanjšano vagalno modu lacijo SF v mirovanju (43). Do teh naspro tujočih si rezultatov najbrž pride zato, ker na prilagoditev najbolj vpliva izhodiščna absolutna vrednost vagalne modulacije v mirovanju, ki pa je ne znamo izmeriti (12). Tisti z nižjo izhodiščno vrednostjo naj bi se na vadbo odzvali bolj kot tisti z višjo (12).
Velja laično mnenje, da je v mirovanju simpatična aktivnost pri treniranih zmanj šana, rezultati raziskav pa so si spet naspro tujoči. Po eni strani se pri redno vadečih SF ob blokadi adrenergičnih receptorjev ß zmanjša manj kot pri nevadečih (44). Šte -vilo in afiniteta teh receptorjev v srcu se pri treniranih živalih zmanjšata (45). Po drugi strani je koncentracija adrenalina pri šport nikih v mirovanju višja kot pri nešportni
kih (46). Pretreniranost nedvomno vodi v večji tonus simpatičnega živčevja v mi rovanju (43).
Redna telesna vadba vpliva tudi na adrenergično aktivnost a in njen vpliv na žile, vendar pa tudi tu rezultati raziskav niso enotni. Vazokonstrikcija pod vplivom adre -nergičnih agonistov a se je v nekaterih štu dijah pri treniranih zmanjšala, v drugih se ni spremenila, v tretjih pa se je celo pove -čala (47-49). Če pri redno telesno vadečih pride do zmanjšane vazokonstrikcije kot odziv na adrenergično stimulacijo a, je to posledica večje od NO odvisne vazodilata -cije (47).
Spremembe med telesno aktivnostjo
Ločimo dve vrsti fizioloških prilagoditev na redno telesno vadbo (12):
•	prilagoditev na telesno obremenitev je hitrejša kot pred redno telesno vadbo, nekateri fiziološki kazalci napora pa se pri isti obremenitvi spremenijo manj kot pred redno telesno vadbo (npr. trenirani isto obremenitev zmore pri nižji SF) in
•	drugi fiziološki kazalci napora se med vadbo spreminjajo enako, kot preden smo redno trenirali, relativno pa je nji -hova sprememba manjša, ker se je zaradi redne vadbe povečala njihova največja vrednost (npr. trenirana oseba ima več -jo VO2max, tako da isto obremenitev zmo -re pri relativno manjši porabi kisika).
Simpatična avtonomna aktivnost med pote kom telesne vadbe pri zmernih do submak simalnih telesnih naporih je pri redno vadečih precej nižja kot pri nevadečih (50). Če z redno telesno vadbo prekinemo, se kma lu spet poveča (51).
Vzrok za spremembe tako vagalne kot simpatične modulacije srčne akcije pri tre niranih med vadbo je spremenjeno delovanje dveh ključnih kontrolnih mehanizmov, ki vplivata na prilagoditev AŽS med tele sno aktivnostjo (12):
•	centralnega povelja in	napor premaguje pri nižji SF in nižjem AT
•	območja delovanja baroreceptorskega	kot netrenirani.
refleksa.	Novejša spoznanja dokazujejo, da red
na telesna aktivnost vpliva neposredno na
Manjša aktivacija centralnega povelja pri	remodeliranje nevronskih mrež v central -
redno vadečih med telesno vadbo povzro	nem živčevju tako, da je končni rezultat
či manj vagalne modulacije SF ter hkrati	spremenjena periferna avtonomna aktiv
manj spremeni območje delovanja baroref	nost, ki po obdobju brez treninga izzveni
leksa. S tem razložimo, zakaj trenirani enak	(52, 53).
literatura
1.	Dale M, Haylett DG. The autonomic nervous system. In: Pharmacology Condensed. Churchill Livingstone; 2009. p.26-32.
2.	DiFrancesco D. Funny channels in the control of cardiac rhythm and mode of action of selective blockers. Pharmacol Res. 2006; 53 (5): 399-406.
3.	Robinson BF, Epstein SE, Beiser GD, et al. Control of heart rate by the autonomic nervous system. Studies in man on the interrelation between baroreceptor mechanisms and exercise. Circ Res. 1966; 19 (2): 400-11.
4.	Billman GE, Dujardin JP. Dynamic changes in cardiac vagal tone as measured by time-series analysis. Am J Physiol. 1990; 258 (3): H896-902.
5.	Brenner IK, Thomas S, Shephard RJ. Spectral analysis of heart rate variability during heat exposure and repeated exercise. Eur J Appl Physiol Occup Physiol. 1997; 76 (2): 145-56.
6.	Carrasco S, Gaitän MJ, Gonzalez R, et al. Correlation among Poincare plot indexes and time and frequency domain measures of heart rate variability. J Med Eng Technol. 2001; 25 (6): 240-8.
7.	Malik M. Heart rate variability: Standards of measurement, physiological interpretation and clinical use. Circulation. 1996; 93 (5): 1043-65.
8.	Casadei B, Cochrane S, Johnston J, et al. Pitfalls in the interpretation of spectral analysis of the heart rate variability during exercise in humans. Acta Physiol Scand. 1995; 153 (2): 125-31.
9.	Hayano J, Sakakibara Y, Yamada A, et al. Accuracy of assessment of cardiac vagal tone by heart rate variability in normal subjects. Am J Cardiol. 1991; 67 (2): 199-204.
10.	Danieli A, Lusa L, Potočnik N, et al. Resting heart rate variability and heart rate recovery after submaximal exercise. Clin Auton Res. 2014; 24 (2): 53-61.
11.	Seals DR, Victor RG. Regulation of muscle sympathetic nerve activity during exercise in humans. Exerc Sport Sci Rev. 1991; 19: 313-49.
12.	Seals DR. The autonomic nervous system. In: Farrell PA, Joyner MJ, et al., eds. ACSM's Advanced Exercise Physiology. American College of Sports Medicine; 2012. p. 194-241.
13.	Grassi G, Esler M. How to assess sympathetic activity in humans. J Hypertens. 1999; 17 (6): 719-34.
14.	Christensen NJ, Galbo H. Sympathetic nervous activity during exercise. Annu Rev Physiol. 1983; 45: 139-53.
15.	Rowell LB, O'Leary DS, Kellogg DL. Integration of cardiovascular control systems in dynamic exercise. In: Rowell LB, Sheperd JT, eds. Handbook of Physiology. New York: Oxford University; 1996. p. 770-838.
16.	Kjaer M. Epinephrine and some other hormonal responses to exercise in man: with special reference to physical training. Int J Sports Med. 1989; 10 (1): 2-15.
17.	Fagraeus L, Linnarsson D. Autonomic origin of heart rate fluctuations at the onset of muscular exercise. J Appl Physiol. 1976; 40 (5): 679-82.
18.	Pierpont GL, Adabag S, Yannopoulos D. Pathophysiology of exercise heart rate recovery: a comprehensive analysis. Ann Noninvasive Electrocardiol. 2013; 18 (2): 107-17.
19.	Robinson S, Pearcy M, Brueckmann FR. Effects of atropine on heart rate and oxygen intake in working man. J Appl Physiol. 1953; 5 (9): 508-12.
20.	Kukielka M, Seals DR, Billman GE. Cardiac vagal modulation of heart rate during prolonged submaximal exercise in animals with healed myocardial infarctions: effects of training. Am J Physiol Heart Circ Physiol. 2006; 290 (4): H1680-5.
21.	Warner HR, Cox A. A mathematical model of heart rate control by sympathetic and vagus efferent information. J Appl Physiol. 1962; 17: 349-55.
22.	Hudlicka O. Microcirculation in skeletal muscle. Muscles Ligaments Tendons J. 2011; 1 (1): 3-11.
23.	Hagberg JM, Seals DR, Yerg JE, et al. Metabolic responses to exercise in young and older athletes and sedentary men. J Appl Physiol (1985). 1988; 65 (2): 900-8.
24.	Esler M, Jennings G, Lambert G, et al. Overflow of catecholamine neurotransmitters to the circulation: source, fate, and functions. Physiol Rev. 1990; 70 (4): 963-85.
25.	VanTeeffelen JW, Segal SS. Interaction between sympathetic nerve activation and muscle fibre contraction in resistance vessels of hamster retractor muscle. J Physiol. 2003; 550 (2): 563-74.
26.	Thomas GD, Segal SS. Neural control of muscle blood flow during exercise. J Appl Physiol (1985). 2004; 97 (2): 731-8.
27.	Saito M, Tsukanaka A, Yanagihara D, et al. Muscle sympathetic nerve responses to graded leg cycling. J Appl Physiol (1985). 1993; 75 (2): 663-7.
28.	Lehmann M, Keul J, Huber G, et al. Plasma catecholamines in trained and untrained volunteers during graduated exercise. Int J Sports Med. 1981; 2 (3): 143-7.
29.	Galbo H, Holst JJ, Christensen NJ. Glucagon and plasma catecholamine responses to graded and prolonged exercise in man. J Appl Physiol. 1975; 38 (1): 70-6.
30.	Pernow J, Lundberg JM, Kaijser L, et al. Plasma neuropeptide Y-like immunoreactivity and catecholamines during various degrees of sympathetic activation in man. Clin Physiol. 1986; 6 (6): 561-78.
31.	Rowell LB. Neural control of muscle blood flow: importance during dynamic exercise. Clin Exp Pharmacol Physiol. 1997; 24 (2): 117-25.
32.	Mitchell JH, Kaufman MP, Iwamoto GA. The exercise pressor reflex: its cardiovascular effects, afferent mechanisms, and central pathways. Annu Rev Physiol. 1983; 45: 229-42.
33.	Kaufman MP. The exercise pressor reflex in animals. Exp Physiol. 2012; 97 (1): 51-58.
34.	Saito M, Naito M, Mano T. Different responses in skin and muscle sympathetic nerve activity to static muscle contraction. J Appl Physiol 1990; 69 (6): 2085-90.
35.	Raven PB, Fadel PJ, Ogoh S. Arterial baroreflex resetting during exercise: a current perspective. Exp Physiol. 2006; 91 (1): 37-49.
36.	Ogoh S, Brothers RM, Barnes Q, Eubank WL, Hawkins MN, Purkayastha S, O-Yurvati A, Raven PB. Cardiopul -monary baroreflex is reset during dynamic exercise. J Appl Physiol (1985). 2006; 100 (1): 51-9.
37.	Seals DR, Suwarno NO, Dempsey JA. Influence of lung volume on sympathetic nerve discharge in normal humans. Circ Res. 1990; 67 (1): 130-41.
38.	Seals DR. Robin Hood for the lungs? A respiratory metaboreflex that »steals« blood flow from locomotor musc -les. J Physiol. 2001; 537 (1): 2.
39.	Katona PG, McLean M, Dighton DH, et al. Sympathetic and parasympathetic cardiac control in athletes and nonathletes at rest. J Appl Physiol Respir Environ Exerc Physiol. 1982; 52 (6): 1652-7.
40.	Carter JB, Banister EW, Blaber AP. Effect of endurance exercise on autonomic control of heart rate. Sports Med. 2003; 33 (1): 33-46.
41.	WHO. Global recommendatons on physical activity for health [internet], 2010 [citirano 2014 Jul 12]. Dosegljivo na: http://whqlibdoc.who.int/publications/2010/9789241599979_eng.pdf
42.	Fu Q, Levine BD. Exercise and the autonomic nervous system. In Buijs RM, Swaab DF, eds. Handb Clin Neurol. 2013; 117: 147-160.
43.	Iellamo F, Legramante JM, Pigozzi F, et al. Conversion from vagal to sympathetic predominance with strenuous training in high-performance world class athletes. Circulation. 2002; 105 (23): 2719-24.
44.	Ekblom B, Kilbom A, Soltysiak J. Physical training, bradycardia, and autonomic nervous system. Scand J Clin Lab Invest. 1973; 32 (3): 251-6.
45.	Hammond HK, White FC, Brunton LL, et al. Association of decreased myocardial beta-receptors and chro -notropic response to isoproterenol and exercise in pigs following chronic dynamic exercise. Circ Res. 1987; 60 (5): 720-6.
46.	Kjaer M. Epinephrine and some other hormonal responses to exercise in man: with special reference to physical training. Int J Sports Med. 1989; 10 (1): 2-15.
47.	Delp MD, McAllister RM, Laughlin MH. Exercise training alters endothelium-dependent vasoreactivity of rat abdominal aorta. J Appl Physiol (1985). 1993; 75 (3): 1354-63.
48.	Jones PP, Shapiro LF, Keisling GA, et al. Is autonomic support of arterial blood pressure related to habitual exercise status in healthy men? J Physiol. 2002; 540 (2): 701-6.
49.	Svedenhag J, Martinsson A, Ekblom B, et al. Altered cardiovascular responsiveness to adrenoceptor agonists in endurance-trained men. J Appl Physiol (1985). 1991; 70 (2): 531-8.
50.	Peronnet F, Cleroux J, Perrault H, et al. Plasma norepinephrine response to exercise before and after training in humans. J Appl Physiol Respir Environ Exerc Physiol. 1981; 51 (4): 812-5.
51.	Hagberg JM, Hickson RC, McLane JA, et al. Disappearance of norepinephrine from the circulation following strenuous exercise. J Appl Physiol Respir Environ Exerc Physiol. 1979; 47 (6): 1311-4.
52.	Mueller PJ. Physical (in)activity-dependent alterations at the rostral ventrolateral medulla: influence on sympathetic nervous system regulation. Am J Physiol Regul Integr Comp Physiol. 2010; 298 (6): R1468-74.
53.	Mischel NA, Llewellyn-Smith IJ, Mueller PJ. Physical (in)activity-dependent structural plasticity in bulbospinal catecholaminergic neurons of rat rostral ventrolateral medulla. J Comp Neurol. 2014; 522 (3).
Prispelo 9.7.2014