Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 241841 AL AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA £ S I ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE CLASSIS II: PHILOLOGIA ET LITTERAE ZBORNIK INŠTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE TRADITIONES ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM 14 1985 7 N 'MIM I i.N ^IIMETNOSTL TRADITIONES ZBORNIK INŠTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACT A INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM AB ACADEMIA SCIENT1ARUM ET ARTIUM SLOVENICA CONDITI UREJA MILKO MATICETOV REDIGIT MIL KO MATICETOV IZHAJA ENKRAT LETNO — QUOTANNIS SEME L EDITUR ISN SAZU, NOVI TRG 3/III, YU-61001 LJUBLJANA NAROČILA — PRAENOTATIONES: BIBLIOTEKA SAZU, NOVI TRG 5/1, YU-61001 LJUBLJANA, P. P 323, TEL. (061) 331-021 IZDAJE INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PV BLIC AT IO N E S INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM A. DELA — OPERA (1) Jvan Grafenauer : Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu (Zusammenfassung: Slowenische Sagen von Matthias Corvinus). Ljubljana 1951, 262 pag.................................................... (2) Josip Dravec: Glasbena folklora Prekmurja (Summary: Musical Folk-Lore of Prekmurje). Pesmi — Songs. Ljubljana 1957. LIX + + 399 pag........................................................ (3) A1 p e s Orientales (I) Acta primi conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis, Labaci 1956. Ljubljana 1959. 200 pag. + + XII tab........................................................ (4) Milko Matičetov : Sežgani in prerojeni človek (Zusammenfassung: Der verbrannte und wiedergeborene Mensch), Ljubljana 1961, 277 pag. (5) Niko Kuret : Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (Resume: La quintaine des Slovenes de la Vallee de Zilia [Gailtal] et son cadre europeen). Ljubljana 1963. 212 pag............................... (6) Zmaga Kumer : Balada o nevesti detomorilki (Summary: The Ballad of the Bride-lnfanticide). Ljubljana 1963, 126 pag............... din 5.— din 14.— din 10,— din 24.— din 23.— din 19.— TRADITIONES 14, 1985 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE CLASSIS II: PHILOLOGIA ET LITTERAE ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM TRADTTIONES 14 1985 ZNANOSTI IN -UMETNOSTI, UREDIL MILKO MATICETOV REDEG1T MILKO MATICETOV 241841 18-04-1986 o - Ks?' SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 18. JUNIJA 1985 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 26. JUNIJA 1985 Tiskano s subvencijo Raziskovalne skupnosti Slovenije MEDNARODNO POSVETOVANJE O LJUDSKEM GLASBENEM IZROČILU V SODOBNOSTI CONSILIUM INTERNATIONALE DE ELEMENTIS MUSICAE POPULARIS IN HOC USQUE TEMPUS TRADITIS SLOVENSKA LJUDSKA PESEM IN SODOBNOST Zmaga Kumer Ena pomembnih značilnosti ljudske pesmi je trdoživost, zaradi katere se tudi posamezni primeri lahko ohranjajo stoletja dolgo. To pa ne pomeni, da ostajajo vedno enaki kot okamnine. Pesem je nekaj živega, zato je nenehno spreminjanje, variiranje glasbenih in besednih sestavin prav tako ena bistvenih značilnosti ljudskega pesništva. Še več! Ljudska pesem kot pojav ostaja in živi, čeprav posamezne zvrsti odmrejo kot suha veja na drevesu, kadar se spremenijo ali preminejo okoliščine, na katere so bile vezane in so jim pomenile življenjski sok. To odmiranje je vzrok stalnih tožba o odmiranju ljudske pesmi in opominov, da bije dvanajsta ura in je treba pohiteti, če naj še kaj ohranimo. V našem času se razen tega pojavljajo tudi nasprotna mnenja, namreč da je ljudski pesmi odklenkalo in da stopa na njeno mesto umetna, množična,, narodnozabavna ali kakršna že pač, da se je treba s tem preprosto sprijazniti. Čeprav so plat zvona bili že prvi zbiralci pred 150, 200 leti, torej v času, ki se mnogim sodobnikom zdi zlata doba nenehnega petja in v primeri z nemo sodobnostjo čas polnega razcveta ljudske pesmi, je pa vendarle res, da smo v zadnjem stoletju doživeli dva pretresa, ki sta odločilno vplivala na življenje naše ljudske pesmi in spremenila marsikatero potezo na njenem licu. Ta dva pretresa sta prva in zlasti druga svetovna vojna ter njune posledice v zasebnem, družbenem in gospodarskem življenju slovenskega naroda. Medtem ko je bila še pred drugo vojno družina tisto okolje, ki je človeku prineslo prvi stik z ljudsko pesmijo, — saj so bile zaposlene, večino dneva odsotne matere.le izjema ter so se z otroki ukvarjale tudi še babice, tete, večje sestre ali pestrne, — mora današnji otrok že v najnežnejši dobi vsako jutro zdoma, v jasli, v vrtec, med tuje otroke svoje starosti. Varstvo, ki ga je deležen, ni in ne more v polni meri nadomestiti doma in družine. Če so bili starši dobri pevci, je bila družina nekdaj prva pevska šola in otrok se je naučil peti, kot se je naučil govoriti. Ko je odraščal, se je od starejših vrstnikov navadil še fantovskih ali dekliških pesmi in sodeloval pri družabnih dolžnostih, ki jih je imela odrasla mladina v življenju svoje vasi ali območja. Po zadnji vojni se je prejšnje občestveno življenje na vasi bolj ali manj razkrojilo, odsotnost odrasle mladine ob različnih urah dneva onemogoča ali vsaj otežkoča nekdanjo družabnost. Pogosto nam pevci potožijo, da so imeli v mladih letih kljub težjemu delu več zabave, več priložnosti zanjo in tudi več časa. Medtem ko so bili prebivalci slovenskega podeželja vse do let naglega razvoja industrializacije po drugi vojni pretežno kmetje, pomenijo ti danes le manjšino ali pa so dvoživke, ki po delu v industriji na hitro postorijo, kar je treba na kmetiji. S kmetijskim strojem more zdaj en sam človek opraviti delo, za katero je bilo prej potrebno veliko število ljudi, npr. koscev, žanjic, torej spet odpade priložnost za družabnost, ki je bila naravna posledica skupinskega dela. V mnogih vaseh se je sploh zmanjšalo število prebivalcev, ker so se mlajši preselili v mesto, se tam zaposlili in popolnoma spremenili način življenja. Z navadami vred so opustili tudi petje domačih pesmi. Razen tega so zaradi boljših prometnih zvez, ki so podeželje približale mestu, tudi vaščani lahko deležni kulturnih dobrin in zabave, ki jo ponuja mesto, in za razvedrilo niso več vezani le na lastno domiselnost ali izročilo. Vsesplošna značilnost naše dobe je tudi naraščajoča naglica. Vsakomur se vedno mudi, nihče nima več časa in ne utegne čakati. Še naravo priganjamo na razne načine, da bi njeni sadovi dozorevali hitreje. Potovanja niso več sproščujoče, lagodno spoznavanje krajev, ljudi in dežel, marveč drvenje čim dlje, čim hitreje. Povsod in v vsem težimo za rekordi, žal dostikrat na škodo kakovosti. Ali je potem še mogoče pričakovati, da bi ob tolikšnih in tako odločilnih spremembah življenjskih okoliščin ljudska pesem ostala taka, kot je bila prej? Saj vendar ne obstaja sama na sebi kot nekakšna ostalina iz preteklosti, marveč živi le v svojih nosilcih, pevcih, ki jih naštete spremembe prizadevajo. Če trdijo starejši pevci, da s petjem in pesmijo ni več, kot je bilo nekdaj, to ni le nostalgična tožba po »starih dobrih časih«, saj opazovanja kažejo, da je zares prišlo do sprememb. Npr. skupinsko petje je zdaj hitrejše, kot je bilo pred nekaj desetletji, ko so peli zelo zategnjeno in se ustavljali na kadenčnih akordih. Nekaj primerov takega petja smo še utegnili posneti, bodisi da so pevci namenoma peli »po starem« ali pa jih naglica še ni okužila. Nestrpnost, ki je posledica vsesplošnega hitenja, se kaže tudi v tem, da pevci opuščajo ponavljanja v kiticah. Če je npr. zvočna kitica štirivrstična, besedilo pa dvovrstično in bi ga bilo treba zato ponoviti, pevci raje združijo dve dvovrstični kitici v eno štirivrstično. V nekaterih pesmih opustitev ponovitve sicer ne prinese zmanjšanja števila tekstovnih kitic, pač pa spremembo oblike (npr. iz tridelne v dvodelno). Pri snemanju na terenu se nam dogaja, da zapojejo pevci vsa ponavljanja samo v začetku, nato pa jih opustijo, češ da bi pesem sicer trajala predolgo. Celo refrena bi včasih najraje ne peli, da bi hitreje prišli do konca pesmi, zlasti če je besedilo samo dovolj dolgo. Prav prositi jih je treba, naj pojejo tako, kot se pesem navadno poje, naj ne bodo nestrpni zaradi snemanja. Raziskovanje večglasnega petja, ki je za Slovence značilno, je postalo mogoče šele, ko smo dobili zvočne posnetke, ki se jih dä tolikokrat ponoviti, da zapisovalec ujame melodije posameznih glasov. Pri zapisovanju na posluh Slovenska ljudska pesem In sodobnost je to kar neizvedljivo, ker pevci ne pojejo vedno enako in bi pri ponavljanju kitic nehote prišlo do improvizacijskega spreminjanja pesemskega obrazca. Ker torej nimamo starejših zapisov večglasnega petja, ne moremo zanesljivo ugotoviti, kdaj se je na posameznih območjih začelo opuščanje starinskega štiriglasja in je začelo prevladovati triglasje. Po izjavah pevcev in po ohranjenih narečnih terminih za štiriglasje tudi na območjih, kjer danes pojejo samo triglasno, domnevamo, da je bilo še po prvi vojni bolj razširjeno kot je danes. Zakaj se je izgubil najvišji spremljajoči glas, lahko samo ugibamo. Zdi se, da med današnjimi pevci ni več izrazitih visokih tenorjev, ki bi zmogli lego dräjarja, tretke, ali kakor so že ta glas imenovali. V Ziljski dolini na Koroškem je domala prenehalo moško petje na način, ki ga imenujejo viš-pa-dow in pri katerem spremljajoči višji glas izmenoma od spodaj in od zgoraj obkroža vodilnega. To spremembo smemo morda pripisati vplivu štiriglasnega petja pevskih zborov, ki na Koroškem zelo izpodrivajo domače večglasno petje in pevcem tako rekoč predpisujejo vodenje glasov, da improvizacijskih zmožnosti ne morejo več uveljaviti. Ce razen tega pevovodje prepričujejo pevce, da je domače petje primerno le za pivsko družbo v gostilni, torej manjvredno od zborovskega, se bodo seveda ravno nadarjeni in vneti pevci oprijeli tega. Vpliv zborovskega petja se kaže nadalje v posnemanju agogike, dinamike in raznih manir, kot je npr. uvajanje pavze pred sklepnim akordom. V letih po drugi vojni je postal sloves Slovenskega okteta pobuda za ustanovitev številnih oktetov tudi v podeželju, ker so v petju te pevske skupine videli najvišji vzor, ki ga velja posnemati in ki so ga želeli doseči. V Reziji, kjer se je vse do danes ohranilo arhaično dvoglasje z bordunom kot prevladujoči način za moško in žensko petje, je v nekaterih pesmih opaziti pojavljanje tretjega glasu, zaradi katerega zazveni tu in tam v pesmi trizvok. Kdaj se je ta sprememba porodila, ne moremo zanesljivo reči, saj jo vsebujejo že nekateri primeri med prvimi zvočnimi posnetki, ki so nastali, ko se je pred 20 leti začelo načrtno raziskovanje rezijanskega izročila. Glede na to, da se trizvok pojavlja zelo poredkoma, ga smemo imeti za najnovejši pojav, star morda nekaj desetletij, ki pa utegne sčasoma odločilno preoblikovati podobo rezijanskega petja. Pri posameznih, bolj stremljivih pevcih opažamo, da skušajo v načinu petja posnemati pevske manire popevkarjev, ki so jim posebno všeč ali sploh manire šolanih, poklicnih pevcev, misleč da je tak način petja bolj pravilen, lepši. Med obema vojnama so bile na podeželju redke hiše, kjer bi imeli radijski sprejemnik. Zdaj pa so redke tiste, ki ga nimajo in televizijski je enako vsakdanji. Marsikje so si zlasti mlajši kupili magnetofon ali kasetofon, tako da tudi sami posnemajo pesmi ali prihajajo k nam v inštitut s prošnjo za pre-snetke. Posledica tega je, da ljudje glasbo bolj poslušajo in jo manj sami izvajajo. Če so prej pri skupnih delih peli, si zdaj navijejo radio. Vendar to ni znamenje, da se odvračajo od domače pesmi, saj je tedenska polurna oddaja s komentiranimi terenskimi posnetki z naslovom »Slovenska zemlja v pesmi in besedi« med najbolj poslušanimi oddajami ljubljanskega radia. Ob terenskih snemanjih so nam pevci večkrat povedali, da so se raje predčasno vrnili s polja, kot da bi oddajo zamudili. Kako pazljivo in zbrano poslušajo, dokazujejo pisma, ki jih pošiljajo radijski redakciji in v katerih sporočajo svoje mnenje ali ponujajo, naj pridejo snemat tudi k njim. Nekajkrat se je zgodilo, da so sami pripravili oddajo s spremnim besedilom vred in je bilo snemanje kar praznik za vso vas. Ce že radio spreminja pevce v poslušalce, pa jih vendar ne odvrača od ljudske pesmi, dokler jim ta pomeni neko vrednoto. Ob poslušanju pesmi iz drugih krajev se jim nudi priložnost primerjati jih s svojimi, ugotavljati razlike med slovenskimi pokrajinami in tako spoznavati glasbeno izročilo vsega slovenskega etničnega ozemlja. Ob kakšni pesmi z drugega območja se spomnijo, da so podobne bile v navadi tudi pri njih, pa so jih pozabili. Včasih pa jim je katera tako všeč, da jo povzamejo. Do zadnje vojne je bilo skoraj povsod po Sloveniji v navadi, da so na bedenju pri mrliču peli razen posebnih mrliških pesmi tudi nabožne in pripovedne. Odkar so začeli na pokopališčih v podeželju zidati mrliške vežice in umrli ne leži več do pogreba doma, za bedenje ni prave priložnosti, še manj za petje. Torej bodo posebne mrliške pesmi prej ali slej zatonile v pozabo. Podobna usoda je doletela nekatere kolednice. Ponekod je bilo še do zadnje vojne božično-trikraljevsko koledovanje zadeva odraslih fantov, drugod so ko-ledovali samo otroci. Po vojni je v nekaterih krajih prenehalo, ker so ga krajevne oblasti zaradi nerazumevanja preganjale, drugod so ga opustili ljudje sami, ker so prenehali verovati, da prinaša rodovitnost polju in živini ter srečo v družini. Na Koroškem so trikraljevsko koledovanje obnovili po vojni kot nabirko prispevkov za misijone, torej v okviru Cerkve, s tem pa je tudi tri-kraljevskim kolednicam podaljšana doba življenja. V nekaterih koroških krajih in v Slovenskih goricah se je obdržalo koledovanje za Florjanovo, ker pomeni ljudem lepo »starosvetno navado«, ki bi jo bilo škoda opustiti in ker prinaša samim kolednikom prijetno razvedrilo. Koledovanje pa se lahko ohrani tudi kot folklorizem. Tako se je zgodilo npr. z belokranjskim jurjevanjem in obhodi kresnic. Oboji so se preselili na oder turistične prireditve, nič več niso vezani na tradicijsko določene dni, marveč se morajo ravnati po datumih festivalov. Kresnice in jurjaši torej ne pojejo več kot pravi koledniki, ampak prikazujejo šego občinstvu. Zaradi sprememb v načinu življenja so po zadnji vojni prišle iz rabe stare svatovske pesmi. Saj le izjemoma obhajajo kje ženitvovanje z vsemi obredi, ki jih je nekdaj predpisovalo izročilo, zato je večina starih svatovskih pesmi ostala le še v spominu posameznih pevcev. Za tiste obrede, ki so se morda še ohranili, npr. dekliščina in fantovščina ali da pridejo fantje svatom na gostijo zapet, so vlogo posebnih svatovskih pesmi prevzele nekatere ljubezenske. Vemo pa tudi za primer, da je eden od pevcev zložil svatovsko pesem nanovo in je v kraju postala tradicionalna. To kaže, da ustvarjalnost ni povsem usahnila in da morejo tudi v današnjem času nastajati pesmi, če le pride od nekod dovolj močna pobuda. V zadnji vojni so tragični dogodki kot npr. požig domače vasi, ustrelitev talcev ipd. mogli biti povod za nastanek pesmi, ki so se nato ohranile desetletja dolgo in jih v kraju nastanka še danes pojo ali vsaj znajo zapeti. Nasprotno so pozabili mnoge partizanske, ki so jih peli borci na pohodih in mitingih, torej v posebnih, časovno omejenih okoliščinah. Slovenska ljudska pesem in sodobnost Slovenci pojemo redno brez instrumentalne spremljave. Izjemoma se je kakšen pevec v lastno zabavo spremljal s citrami ali je godec hodil s koledniki oz. na svatbi kdaj zapel k plesu še parafrazo. Ponavadi je spremljal pesem za zbiranje darov, kjer je pač obstajala taka šega. Sicer pa je instrumentalna glasba na Slovenskem samo za ples. Petje z inštrumentalno spremljavo je potemtakem inovacija, ki se je pojavila pod vplivom ansamblov narodnozabavne glasbe, ki so nastali po zadnji vojni. V njihovem sestavu je skoraj vedno tudi pevec ali pevka, včasih več. Po doslej navedenih dejstvih se morda zdi, da glede bodočnosti ljudske pesmi ne moremo biti optimisti, da je navsezadnje vendar zapisana smrti in da so vsa naša prizadevanja zgolj podaljševanje agonije. Toda podobno kot včasih na smrt bolnemu nepričakovano odleže in se mu začenja zdravje po kapljicah vračati, opažamo v zadnjih letih nekakšno zboljšanje stanja naše ljudske pesmi. Jasno je, da tako zdrava kot je bila — če ostanemo pri tej primeri — ne bo nikoli več, ker se kolo zgodovine ne more zavrteti nazaj. Živela bo najbrž na drugačen način. Ze radijske oddaje izvirnih posnetkov so v ljudeh zbudile zavest, da ljudska pesem ni manjvredno blago, ki bi se ga bilo treba sramovati in ga skrivati. »Srečanja z ljudskimi pevci in godci«, ki jih vrsto let prireja Zveza kulturnih organizacij po raznih krajih in ki vedno pritegnejo veliko število obiskovalcev, so druga taka priložnost za prikaz domačega glasbenega izročila v nepotvorjeni obliki, kakršno živi ali je živelo. Še bolj razveseljivo pa je, da začenjajo srečanja prirejati ljudje sami, ne za tuje občinstvo ali za turiste, marveč zase. Prav letos (1984) so v St. Andražu v Savinjski dolini priredili v kulturnem domu nastop domačih pevcev z naslovom »Družina poje«. V resnici so nastopile družine, starši z otroki, bratje in sestre, babica z vnuki, pevci in pevke od 4 do 80 let starosti. Prireditev naj bi bila poslej vsako leto, kot je določeno v pravilih, ki so si jih sestavili in kjer je rečeno, da je namen prireditve poživitev petja ljudskih pesmi v družinah. Najbrž to ni osamljen primer, le da za druge še ne vemo. Pomembno ni toliko nastopanje, prireditev, marveč da ljudje ne čakajo na pobude od zunaj, ampak se lotijo stvari sami. 2ene jih ljubezen do domačega izročila, začenjajo se zavedati, da je ljudska kultura pomemben, nepogrešljiv del kulturne dediščine slovenskega naroda. Če človek nekaj ceni, bo tisto vzljubil in skušal ohraniti. Zato mislim, da bo ljudska pesem še živela, čeprav drugače kot nekdaj in brez tistih zvrsti, ki so spadale k preminulim šegam. Če že ne bo več ljudem vsakdanji kruh, bo pa vsaj praznična pogača. Glavno je, da bomo Slovenci ostali pevski narod, kot smo bili doslej in da ne bomo zavrgli vrednot, ki smo jih prejeli, talentov ki so nam bili dani in smo zanje odgovorni. Zusammenfassung DAS SLOWENISCHE VOLKSLIED IN DER GEGENWART Weil das Volkslied etwas Lebendiges ist, sind die Änderungen für es genau so charakteristisch wie seine Zählebigkeit. Das Volkslied als solches lebt weiter, auch wenn einige seiner Gattungen absterben. Gerade dieses Absterben verursachte schon bei den ersten Sammlern die Klagen, dass das Ende der Volksliedes naht, heute aber meinen Einige, das Volkslied habe keinen Platz in der Gegenwart, sondern das Massenlied und die Chansons werden an seine Stelle treten. Wenn ein solcher Pessimismus gewiss übertrieben ist, haben die beiden Weltkriege mit ihren gründlichen Änderungen der Lebensumstände doch wesentlich die Gestalt des Volksliedes beeinflusst und sein Bestehen gefährdet. Die Familie hörte auf, jene Umwelt zu sein, wo das Kind das Volkslied kennen lernt und wo der Volksgesang gepflegt wird. Die Industrialisierung des Landes und die wachsende Mechanisierung der Landwirtschaft änderte das gesellschaftliche Leben im Dorfe und damit verschwanden viele Gelegenheiten zum gemeinsamen Singen. Man lebt auch immer schneller, hastiger. Also kann das Volkslied unmöglich so bleiben, wie es früher war, denn es lebt ja mit den Sängern und diese stehen mitten im veränderten Leben. Man konnte feststellen, dass die Lieder weniger ausgedehnt gesungen werden, dass die Sänger auf verschiedene Weise schneller zu Ende eines Liedes zu gelangen wünschen. Das vier- und fünfstimmige Singen wird zugunsten des dreistimmigen mehr und mehr unterlassen. Der Chorgesang, als Vorbild betrachtet, brachte bestimmte Ausführungsmanieren in den Gruppengesang. Einzelne Sänger versuchen die Chansonsänger nachzuahmen. Die Anschaffung der Radio- und Fernsehapparate in den breiten Volksmassen hat zur Folge, dass die Singenden in Zuhörende verwandelt wurden. Andererseits haben die Rundfunksendungen der Tonaufnahmen von Volksliedern in der Zuhörerschaft das Bewusstsein für den Wert des Volksiedes erwacht. Mit dem Aufgeben einiger Bräuche (z. B. der Umgänge zu bestimmten Kalenderfesten oder die Totenwache daheim, weil der Tote gleich in die neuerbaute Totenkapelle gebracht wird) verklangen auch damit verbundene Lieder oder siedelten auf die Festivalbühnen über. Durch die Verkümmerung des Hochzeitsbrauchtums verschwanden einige Hochzeitslieder. Die instrumentale Begleitung des Gesanges ist ebenfalls eine Innovation, denn die Slowenen singen grundsätzlich ohne Begleitung. Durch die Feldforschung in den letzten Jahren konnte aber allem Pessimismus zum Trotz eine Art Renaissance des Volksliedes festgestellt werden, öfters als man dachte kommt vor, dass auf dem Lande von Einheimischen ohne fremden Einfluss Veranstaltungen des Volksgesanges organisiert werden und die wachsende Zahl der Auf tretenden an verschiedenen Zusammenkünften der Volkssänger beweisst, dass das Volkslied zu einem kulturellem Wert in den Augen des Volkes geworden ist. So darf man, nach der Überzeugung der Verf. hoffen, dass das slowenische Volkslied weiter leben wird, sicher aber anders als in der Vergangenheit, wenn nicht als alltägliches Brot, so wenigstens als eines für den Festtag. NARODNA MUZICKA TRADICIJA U SADAŠNJOSTI Cvjelko Rihtman Narodna muzička tvorevina, kao i bilo koje djelo umjetničkog stvaralaštva, može višestruko da se vrednuje: kao umjetničko djelo, kao djelo koje vrši stanovitu društvenu ulogu i kao gradja za ispitivanje uslova u kojima je ono nastalo. Jer je kontinuitet svakog predanja uslovljen okolnostima postojanja i razvitka društvene sredine koja ga njeguje i prenosi. U svakom slučaju, vri-jednost takvih tvorevina može da bude trajna. Kao umjetničko djelo, ono se vrednuje: po torne koliko je njegov avtor uspio stanoviti sadržaj da estetski uobliči (estetski, tj., u skladu sa tradicionalnim estetskim mjerilima odredjene društvene sredine), ono može da se vrednjuje po interesovanju koje pobudjuje (od čega zavisi dejstvo njegove društvene uloge), a može da se vrednuje i po torne kakvu društvenu ulogu ono vrši, u kraj noj liniji — pozitivnu ili negativnu? U sadržaju umjetničkog djela odražavaju se uslovi života, pa i sam život autora, ko ji u njemu, na direktan ili indirektan način, govori o svom postajanju. Sadržaj umjetničkih tvorevina se mijenja, kao i sve što čovjek doživljava, ali su sredstva izraza i način na koji narodni stvaralac iskazuje što je doživio — tradicionalni. Sredstva izraza, sredstva uobičavanja sadržaja se prenose predanjem, na odredjenom prostoru i u odredjenoj društvenoj sredini. U to j sredini, ona su opšte poznata i neizbježno vezana za funkciju koju takve tvorevine vrše. Znamo da narodne tvorevine, u širokim slojevima naroda, vrše daleko raznovrsniju od one koju gradske tvorevine vrše u gradskoj. Dok traju isti uslovi života, i iste navike ljudi u tim uslovima, funkcija ovih tvorevina je prilično konstantna, pa se ni oblici, u kojima se ona ispoljava, ne mijenjaju. Ali, dodje li u takvim uslovima života do kakvih promjena, one če neizbježno da se odraze ne samo u sadržaju vee in u oblicima umjetničkog stvaralaštva. I to, več samim tim što če, usljed promjenjenih uslova života, neizbježno početi da se mijenjaju i navike ljudi, a samim tim i funkcije pojedinih oblika, pa če jedni oblici početi da se gube, a drugi da se preoblikuju, ili zamjenjuju svrsishodnij ima. To vidimo na nizu običaja koji se, negdje sporije negdje brže, gube, ne-staju, a sa njima i sve one pjesme uz koje su se ti običaji obavljali. Vidimo to, npr. i u opadanju interesovanja za epsku poeziju, usled čega su nekoji oblici kazivanja, kao, npr., oblik »K’o iz knjige...«, več skoro sasvim nestali. Kao gradja za upoznavanje uslova u kojima je nastalo, umjetničko djelo može da pruži ponekad potpuniju, raznovrstniju i svestraniju dokumentaciju nego što to može neki pisani izvor. A dogadja se i da interesovanje, koje je u izmijenjenim društvenim uslovima več bilo skoro sasvim nestalo za neku vrstu narodnog stvaralaštva, ono opet oživi. U tom slučaju, ove se tvorevine gotovo redo vito javljaju unekoliko izmijenjene (preoblikovane). Interesovanje za narodno stvaralaštvo, sudeči prema emisijama večine naših radio-tv stanica, danas je prilično potisnuto malovaroškim stvaralaštvom u kvazi-narodnom duhu. Nama se čini da ono ne bi bilo toliko potisnuto voljom zainteresovanih slušalaca koliko izvjesnom teško objašnjivom politikom vodje-nja programa, kao i nedopustivo niškim nagrad ji van jem izvodjača za arhivske snimke tradicionalne narodne muzike, pri čemu se krše i njihova izvodjačka prava. To je dovelo do toga da se najboljim pjevačima, koji žive od svog pje-vanja, ne isplati da pjevaju prave narodne pjesme. Mislim da je takova politika nekojih naših radio-stanica — koje su dozvo-lile da podlegnu komercijalnim interesima diskografskih kuča, ne vodeči brigu o kulturnim vrijednostima — za osudu i da bi morala da se izmijeni. Tim prije što se, putem RTV programa, direktno i značajno utiče na široke slojeve naroda, koji i loš sadržaj, predstavljen tim putem, ponekad prihvataju kao pre-poruku najmjerodavnijih. Zusammenfassung DIE MUSIKALISCHE VOLKSÜBERLIEFERUNG IN DER GEGENWART Die Kontinuität jeder Überlieferung wird durch die Umstände des Bestehens und der Entwicklung jener Volksschicht, die sie pflegt und weitergibt, bedingt. Obwohl eine musikalische Schöpfung auch nach dem ästhetischen Massstab bewertet werden kann, ist auch bedeutungsvoll, welche Rolle sie im Gesellschaftsleben einnimmt. Der Inhalt kann geändert werden, doch die Ausdrucksweise des Verfassers bleibt traditionell. Die Ausdrucksmittel sind es, die überliefert werden. Die Schöpfungen des Volkes haben eine manigfaltige Rolle und solange durch unveränderte Umstände diese Rolle konstant bleiben kann, werden auch die Ausdrucksmittel nicht geändert. Als Beispiel dafür nennt der Verf. einige Formen der Ausführungspraxis, die verschwanden, weil die damit verbundenen Lieder und Bräuche verschwunden sind. Es kann aber auch Vorkommen, dass eine Gattung durch das neu aufgekommene Interesse für sie wieder auflebt, jedoch fast immer in geänderter Gestalt. Nach den Rundfunksendungen zu schliessen, ist heutzutage das Interesse für die Volksmusik im Abnehmen und zwar zugunsten der kleinstädtischen Musik in Volkston. Der Verf. meint aber, dass die Sendungspolitik des Rundfunks diese unechte Volksmusik forciert, eben weil im Vordergrund das kommerzielle Interesse, nicht aber der Kulturwert steht. Das Besorgniserregende dabei ist, dass die Volksmassen das, was aus dem Rundfunk kommt, annehmen, als sei es von den Massgebenden empfohlen. PRILOG PROUCAVANJU TRADICIJE I INOVACIJE U SRPSKIM NARODNIM PESMAMA* Radmila Petrovič Muzički materijal u ovom radu obuhvatio je tradicionalne srpske narodne pesme, promene i nove pravce u procesu njihovog razvitka. U svojoj knjiži »Anthropology of Musič« Alan Merriam piše: »No matter where we look, change is constant in human experience; although rates of changes are differential from one culture to another and from one aspect to another within a given culture, no culter escapes the dynamics of change over time. But culture is also stable, that is no culture change wholesame and overnight; the threads of continuity run through every culture, and thus change must always be considered against a background of stability.«1 Kulturne promene, kao uopšteni poj am, blisko su vezane za naša prouča-vanja u etnomuzikologiji. Muzika ne stoji po strani, izolovano, več odražava dinamiku života u jednoj odredjenoj zajednici ili u širem društvu. Promena u narodnoj muzici znači novo ostvarenje koje se razlikuje od tradicionalnog, več pošto ječeg narodnog znanja i iskustva. O ve promene u okvi-rima kulture obično se nazivaju inovacije.- Muzičke inovacije obuhvataju one promene koje se odnose na muzički repertoar i na način izvodjenja muzičkog i vanmuzičkog sadržaja i forme. Da li možemo da pratimo promene u onom sloju naše narodne muzike, koji nazivamo tradicionalnim? S obzirom da se u Srbiji, u nekim krajevima, kao u oazama, još i danas protežu ostaci starog patriarhalnog uredjenja, do kojih savremene ekonomske promene tek počinju da stižu, da vidimo kakve nam podatke oni pružaju o svojim ljudima i njihovim odnosima prema muzici. Narodne pesme u ovim zajednicama poznate su manjeviše svima i skoro svi mogu da ih izvode. Medjutim, ipak je narod u mnogim selima umeo tačno * U engleskoj verziji ovaj rad je pročitan na V medjunarodnom kongresu za proučavanje jugoistočne Evrope, održanom u Beogradu od 11. do 17. septembra 1984. god. 1 Alan P. Merriam, The Anthropology of Music, Northwestern University Press 1964, 303—319. 2 Vojislav D j u r i č , Inovacije u društvu, Gradina, Niš 1975, 9—100. da saopšti, ko je dobar pevač ili pevačica u njihovoj sredini. Ovo nam pre svega kazuje da seoska zajednica ume da razlikuje šta je dobro izvodjenje, i da je svoje dobre pevače ili pevačice izdvajala iz redova anonimne osrednjosti. Koji su to muzički kvaliteti koji su ove pojedince izdvojili iz anonimnosti svoje sredine? Podaci govore više o ženama, nego o muškarcima. One su svakako izrazito raspolagale muzičkim sposobnostima i glasovnim kvalitetama u normama svoje muzičke tradicije, u večoj meri od drugih. Nadprosečnom memo-rijom koja se pokazala u velikom broju dobro znanih pesama, ili u brzini i spremnosti u kazivanju i pevanju, fundus njihovog repertoara prevazilazio je norme koje u takvoj zajednici važe kao standardne. Svojim iskustvom, akumuliranim repertoarom i izuzetnim muzičkim sposobnostima ovi pojedinci mogli su da imaju višestruke projekcije i u procesu kontinuiteta i u procesu inovacija u muzici njihove zajednice. One su pre svega taj svoj muzički repertoar i način izvodjenja, akumuliran iz prošlosti onakav kakav je naučen, odnosno primljen, prenosile na druge mladje generacije. To je naročito bilo važno u oblasti narodnih običaja gde se kontinuitet funkcije izrazito čuvao tokom vremena, pa sa njom i njeni oblici: melodija i tekst. Izrazit primer su Lazarice, prolečni obred za plodnost i zdravlje, sa pesmom in igrom, dugo sačuvan u jugoistočnoj Srbiji. S obzirom da se obred izvodio samo jednom godišnje, podaci kazuju da su devojke morale da se sastanu ranije i pod kontrolom nekoliko starijih žena koje dobro pamte, da se podsete i uvežbaju pesme potrebne za obred, jer nisu smele da pogreše. Ovo se odnosilo više na tekstove, nego na melodije, jer ih je bilo više, a melodija samo dve ili tri u svakom selu posebno. Svakako da je u obrednoj praksi pro-menama bilo najmanje mesta. Medjutim, ipak može da se uoči da su se inovacije pojavljivale i u ovom obredu, u bližoj ili daljoj prošlosti. Obred se izvodio pred svakom kučom u selu, uz pevanje posebne pesme svakom članu domačinstva (na primer: domačinu, domačici, kčerci-devojci, sinu-momku, sinu oženj enom, malom detetu, starim ljudima u kuči, itd.). Medjutim, postoje i pesme vojniku, pečal-baru, djaku ili učitelju, koje su svojim nastankom označile novu društvenu potrebu koja se otelotvorila inovantnim tekstom. Još skoriji dokaz inovacije kao društvene potrebe u ovom obredu, predstavlja nov tekst u kome se kao znamenje pominje vojnik-partizan i njegova zvezda petokraka.3 Ova inovacija u jednom od najstarijih paganskih obreda, nastala je u toku drugog svetskog rata. Nekompatibilnost ovog arhaičnog obrednog koncepta sa naglim društvenim i ekonomskim promenama, i pored inovantnih ideja, učinila je da se danas ovaj obred skoro potpuno ugasio. Postojale su i druge prilike u kojima su namenske pesme bile stabilnije, odnosno manj e izložene promenama. Tak ve su, na primer prva pesma na sedeljki ili na prelu, kad se loži vatra, ili žetalačka za jutro, za podne ili za veče, i slične, koje su imale čvrstu društvenu podlogu, potrebu i opravdanje, i formalno podsečale na religijski obred. Ovakve su pesme takodje bile manje podložne promenama, pa su ih žene skoro doslovno prenosile iz generacije u generacij u. 5 Arhivska gradja Muzikološkog instituta SANU, terenska sveska R. Petrovič, br. XXIX, 53—54, selo Prva Kutina kod Niša, 1977. Pored ove vremenske dimenzije procesa inovacija, važna je i prisutna prostorna dimenzija prenošenja pesama iz jedne sredine u drugu. Poznato je da su sabori, svadbe, slave i slični skupovi, predstavljali prilike gde su se raz-ličite, bliže ili dalje seoske zajednice ili njihovi pojedinci susretali, veselili, igrali i pevali. Tu su daroviti pojedinci lako mogli da obogate svoj pevački repertoar novim pesmama i da ih kao inovantni material prenose u svoje sredine. Medjutim, ti isti daroviti pojedinci u danom trenutku ili prilici, istupali su iz okvira svoje tradicije, i na osnovu svog poetskog i muzičkog potencijala, unosili u pesmu, i melodiju i njen tekst, neke veče ili manje promene, svesno ili nesvesno. Prilike koje su bile najotvorenije za ovakve procese bile su razne i mnogobrojne, ali se ipak mogu svrstati u dve grupe: 1. Veliki istorijski trenuci, ratovi, borbe, revolucije, kada su narodni stva-raoci putem pesme najšire izražavali idejne poruke svoga naroda i opisivali značajne dogadjaje (epska pesma i partizanska pesma). 2. Druga grupa prilika u kojima je inovacija mogla da dodje do izražaja, potiče iz svakodnevnog života. To su bile sedeljke, ili prela, čuvanje stoke u planinama, zatim delovi svadbe po završenom ritualu i slično, kada se sa-kupljao veči broj ljudi. Ovo su bili društveni dogadjaji koji nisu strogo podlegali kontroli seoske zajednice, kao što je to bio slučaj u religijskim obredima. Oni su imali i zabavni karakter, a samim tim i psihičku nesputanost. Daroviti pojedinci mogli su u datim situacijama u tim prilikama, da sroče nove stihove i da ih putem poznate, več ustaljene melodije saopšte prisutnom kolektivu. Te poznate, ustaljene melodije funkcionalno uzglobljene u pomenute prilike, imale su svoje sistemske nazive kao na primer »sedeljački glas«, »čobanski glas« itd. »Sedeljački« upotrebljen kao epitet, označava priliku u kojoj se pesma izvodi, a »glas« označava melodijski model koji je sistemski odredjen za tu priliku. Tako su ovakvi melodijski modeli (terminološki odredjeni u narodu kao »glas«) olakšavali pojedincu izraz trenutne poetske inspiracije. Dijalogizi-ranje putem dvostihova posebno je bio popularan melopoetski oblik za opštenje medju devojkama i momcima, za neko njihovo zadirkivanje i duhovita kazi-vanja. I u ovim situacijama upotrebljavan je tradicionalan melodijski model, dok su stihovi mogli da budu stvarani na licu mesta i prema potrebi. Zenska grupa: Ne žalim te, lolo, stara, Prvog sam ti otkazala. Muška grupa: Mala moja, gled’o sam ti ruvo (ruho) U sanduku od krmeta uvo! Zenska grupa: Ne znam, lolo, božije mi sreče, II’ je tvoje, ili je krmeče. itd. (snimljeno 1976. u okolini Prijepolja).4 * Ibid., sv. XXXIII, 85—87, selo Babine kod Prijepolja, 1976. Ove starije oblike društvenog života, koji su danas skoro potpuno iščezli, ali se još dobro pamte, zamenio je savremeniji oblik društvenih skupova i zabave, a to je seoska priredba. Opet daroviti pojedinci mogu da dodju do izražanja i da putem individualnog kreativnog procesa izraze nov sadržaj, bilo muzički ili poetski, aktuelan za sadašnji trenutak i njihovu sredinu. Takav je izraziti primer pesme koju je spevala jedna dobra pevačica iz sela Toponice kod Kragujevca, za jednu priredbu u zimi 1978. u istom selu. Ova tvorevina, i tekstovna i melodijska, sastavljena je od dve različite melodije, več poznate, a tekst joj je potpuno nov. Toponice kraj Gruže, procvetale ruže, Procvetale svake boje, Toponice, selo moje! Toponice, blago nama, Dok je nama Petrovič Dragana, Petroviča, Rada Rečeviča, Rečeviča i Rada Kostiča.5 Prva pomenuta ličnost u pesmi je direktor osnovne škole, drugi je bivši predsednik kulturno umetničkog društva u njihovom selu, a treči je sadašnji predsednik istog društva. Pesmu je izvela grupa žena bez velikih priprema, jer su njeni i melodijski i poetski formalni okviri ustvari poznati. Medjutim, konstatacija da je to nova pesma, naterala me je da se zamislim šta sve u narodu znači nova pesma, koji su njeni inovantni momenti, i koji su putevi njenog nastanka. Nova pesma po narodnom shvatanju ne mora da podrazumeva i nov tekst i novu melodiju. Ako je pojedinac imao ideju i sposobnost da svoje misli izrazi poetskim oblikom i napevom, koje je njegova sredina po tradiciji poznavala i prihvatila, onda se on u narodu več smatra tvorcem nove pesme. Prema torne, u kategoriju novih pesama spada svaka koja ima nov, aktuelan tekst, dok njena melodija može da nastane na različite načine: 1. Jednostavan i vrlo arhaičan (tradicionalan) način bio je upotreba po-znatog, ustaljenog napeva koji je odgovarao za smeštanje (uzglobljavanje) me-trički odredjenih poetskih novih misli. 2. Drugi, isto tako popularan način, bio je zasnovan na principu pozajmlji-vanja melodije. Doslovno ili sa preinačavanjem (preradjivanjem) nepoznata melodija se prenosila iz druge sredine, bliže ili dalje. Preradjivanje ili preina-čavanje je moglo biti posledica lične prenosiočeve intervencije, ili jednostavno pitanje memorije. U svakom slučaju on je delovao kao inovator u svojoj sredini. 3. Treči vid inovantnog procesa često se sastojao u kombinovanju dve ili tri poznate melodije na novi tekst. Ovakav je postupak predstavljao još jedan korak dalje u stvaralačkom procesu ka krajnjem rezultatu: nova melodija i njen novi tekst. 4. U raznovrsnosti inovantnih pojava postojao je u narodu i četvrti vid nastajanja novih melodija, koji koristi več poznate tekstove. Veoma lep primer predstavlja jedna sedeljačka pesma iz sela Leška pod Kopaonikom, snimljena 1963. god. koja ima jedan tekst a peva se na tri glasa: »na dugački«, »na kratki« 5 Ibid., sv. XXXIV, 28—29, selo Toponica kod Kragujevca, 1979. i na »sadanjski glas«.6 Vrlo darovita, ova pevačica je umela da objasni da je »dugački glas« starovremski i da se teško peva, pa su devojke više volele da pevaju ovu pesmu »na kratko«, čak su uz ovaj glas i igrale. Treča melodijska promena istog teksta epitetom »sadanjski« ističe njenu vremensku dimenziju, i postavlja prve dve u starije muzičke slojeve, a posebno ukazuje na problem nastajanja novih melodija na poznate tekstove iz akumulirane tradicije. Ako je takva promena bila skorij eg datuma, onda se u selu znalo ko ju je načinio i uveo u muzički repertoar dotične zajednice. Medjutim, po tradiciji to nije bilo važno i inovator u muzici nije sticao ekstra kvalitet koji bi mu donosio prestiž medju članovima zajednice. Velike i ubrzane ekonomske promene u našoj zemlji posle drugog svetskog rata snažno su uticale na tokove kulturnog razvoja, posebno u oblasti masovne kulture. U narodnoj muzici pojava »novo-komponovane narodne pesme« predstavlja novi sloj koji svojom snagom i popularnošču pokriva i zagušuje tradicio-nalnu narodnu muziku. Sam termin je preopterečen značenjima. S jedne Strane on označava koji je stvaralački put primenjen u nastajanju nove pesme, a s druge ističe razliku od tradicionalnog stvaralačkog procesa. Pre svega u stva-ranju novo-komponovane narodne pesme postoji autor melodije — kompozitor, pisac teksta (ponekad je to ista ličnost), a zatim autor muzičkog aranžmana. To znači da uglavnom tri ličnosti učestvuju u stvaranju narodne pesme, a iz-vodjač, kao četvrta ličnost, daje joj pravi život i prenosi je slušaocima. Sada se nova narodna pesma izvodi uglavnom na pozornici, ili se lansira putem mass media (radio, TV ili ploče), i tako ulazi u društveni život. Tradicionalna narodna pesma, bilo da je obredna ili iz svakodnevnog života, ipak se još uvek ne zaboravlja. Još žive generacije koje samo nju poznaju. Pod uticajem estradnih formi izvodjenja novih pesama i stara tradicionalna pesma stigla je na pozornicu. Ona je izgubila svoju prvobitnu funkciju, i na pozornici živi sada svoj »drugi život«. Tako u sadašnjem trenutku, i usred Beograda, može da se čuje koncert ili priredba izvorne narodne muzike. Zadovoljavajuči društvene potrebe nova narodna pesma je osvojila svoje mesto u našem društvu, a tradicionalna pesma polako joj ustupa svoje prostore. Promene su uvek postojale, ali nam one iz prošlosti izgledaju sporije i slabije. * Ibid., sv. VIII, 18—19, selo Lešak, opština Leposavič, 1963. 2 Traditioncs 14, 1985 17 Zusammenfassung ZUR ERFORSCHUNG DER TRADITION UND DER INNOVATIONEN IN DEN SERBISCHEN VOLKSLIEDERN Die Innovationen sind in der Volksmusik jene neue Schöpfungen, die sich von der bestehenden Überlieferung sowohl in musikalischer Hinsicht, der Ausführungspraxis, als dem Inhalt und der Form nach unterscheiden. In jenen Gebieten Serbiens, wo noch die Reste der alten patriarchalischen Gesellschaftsordnung zu finden sind, sind die Volkslieder zwar allgemein bekannt, doch treten einige Sänger besonders hervor. Gewöhnlich sind es Frauen, die musikalisch begabter sind, mit einem sehr guten Gedächtnis und mit grossem Liedrepertoire. Sie waren es, welche das Volkslied an Jüngere überlieferten, was besonders für die Brauchtumslieder bedeutend war. Als Beispiel führt die Verf. die L a z a r i c e an, Umgangslieder im Frühling zur Erlangung der Fruchtbarkeit und Gesundheit. Weil die Sängerinnen keinen Fehler machen durften, die Lieder aber nur einmal im Jahr ausgeführt wurden, haben sie einige Tage vorher unter der Aufsicht der älteren Sängerinnen geübt. Obwohl die Brauchtumslieder durch ihre Rolle an sich weniger verändert werden konnten, sind auch hier Innovationen festgestellt worden: zu den traditionellen Texten an die Mitglieder der Familie gesellten sich neue, z. B. an den Soldaten, Lehrer usw. Den schnellen gesellschaftlichen und wirtschaftlichen Änderungen konnten archaische Bräuche nicht widerstehen und mit ihnen verschwanden auch die dazugehörigen Lieder. Dagegen konnten sich solche Lieder halten, die einen festeren Platz im Volksleben des Alltags hatten, z. B. das erste Lied in der Spinnstube oder bestimmte Erntelieder. Änderungen im Repertoire werden durch gesellige Zusammenkünfte wie etwa Hochzeiten, die religiösen Familienfeste slava, Versammlungen usw., wo sich Sänger aus verschiedenen Ortschaften begegnen könnten, beeinflusst. Talentierte Sänger können die Lieder — melodisch oder textlich — auch selber verändern, sei es absichtlich oder unbewusst. Dafür gibt es viele Gelegenheiten, welche die Verf. in zwei Gruppen einteilte: die 1. stellen geschichtliche Begebenheiten vor, wie z. B. Kriege, Revolutionen, wo das Volk durch die Lieder seine Ideen äussert und Ereignisse besingt. Zur 2. Gruppe gehören überlieferte gesellige Zusammenkünfte, verbunden mit Gesang (z. B. sedeljke, prela). Da konnten einzelne Sänger nach überlieferten melodischen Modellen (das Volk hat dafür die Bezeichnung »glas) neue Texte singen, also »neue« Lieder schaffen. Ein Lied wird vom Volke als »neu« bezeichnet, wenn 1. eine alte Melodie einen neuen Text bekommt, 2. wenn ein Text auf eine von anderswo hergebrachte Melodie gesungen wird, 3. wenn zwei oder drei Melodien einen neuen Text umfassen, 4. wenn zu einem bekannten Text andere Formen des »glas« hinzukommen. Nach dem zweiten Weltkrieg erscheinen in der Volksmusik sog. neu-komponierte Volkslieder, die das überlieferte Volkslied zu verdrängen im Begriff sind, besonders weil sie durch die Massenmedien unter das Volk kommen. Trotzdem bleibt das Volkslied, sei es brauchgebunden oder alltäglich, am Leben, noch wird es gesungen, verliert aber die ursprüngliche Rolle und beginnt sein »zweites Dasein« zu leben, indem es auf die Szene genommen wird. Ähnliches geschah gewiss auch in der Vergangenheit, nur vielleicht — so scheint es — langsamer. FURLANSKA DISKOGRAFIJA, LJUDSKA GLASBA, POTROŠNIŠKA DRUŽBA Gian Paolo Gri Pred kratkim je Bruno Rossi izdal dopolnilo katalogu diskografske proizvodnje furlanske glasbe (B. Rossi: Discografia friulana, Udine 1977, 1984). Katalog je izhodišče za nekaj shematičnih premislekov o ljudski glasbi v Furlaniji danes, posebno o načinu posredovanja ljudske glasbe. Čeprav so pripombe relativne, ker se nanašajo na lokalne razmere, se neizogibno dotikajo problema, ki nam je vsem tako blizu in ki je, mislim, temeljni razlog za našo razpravo tudi ob tej priložnosti: gre za problem vloge folkloristov, etnologov, etnomuzikologov (in njihovih raziskovalnih ustanov) v industrializirani kompleksni družbi, ki je korenito spremenila podobo tradicionalne družbe. Uporabil bom katalog furlanske diskografske proizvodnje, ker omogoča kvantificirati pojave, ki bi jih drugače zbrali na neprimeren način, z vtisi in občutki. 1. Zavedam se omejitev svoje analize: nanaša se zgolj na proizvodnjo, ponudbo, ne pa na resnično potrošnjo ljudske glasbe v današnji družbi. Katalog, kakršen je Rossijev, ki razvršča prek 700 plošč in kaset z več kakor 3000 enotami, je zanimiv, ker je to gradivo danes glavno sredstvo, s katerim se uresničuje fenomen ponudbe ljudske glasbe — neposredno ali pa posredno s predvajanjem v javnih in zasebnih radijskih in televizijskih oddajah. V funkciji današnjega poslušanja ljudske glasbe, s katero imamo vse manj neposrednega stika, so plošče in kasete izjemno presegle zborovske skupine, katerih podaljški so pravzaprav tako v času kakor v prostoru: vsaj po sporedu, ki ga vodje zborov imajo za najvrednejšega (ali najuspešnejšega). 2. Upoštevati'pa moramo še drug vidik. Za razloček od tistega, kar se je dogajalo z zbori, to gradivo počasi zapušča krog ljubiteljev in se vključuje v trgovske poti; in ko tehnični postopki postajajo vse bolj izdelani, mora upoštevati tržišče in njegove zakonitosti. Dejstvo je vredno premisleka. Za industrijske družbe je namreč značilno, da prikazujejo nekakšno ujemanje kulturnih in trgovskih pobud, pri tem izkoriščajo množične medije in naklonjene intelektualce, tudi ko takega spleta okoliščin ni, in prikažejo svoja hotenja kot zahteve ljudi. 2* 19 Kako se ljudska glasba uvršča v okvir furlanske diskografske proizvodnje? Pri odgovoru se pokaže več problemov: naše definicije »ljudske« glasbe, predstave množičnega občinstva, avtorske pravice, povezane s tržno ponudbo glasbe »brez avtorja«, in še drugi. 1. Na splošno med 700 ploščami in kasetami ni kategorije, ki bi jo lahko opredelili kot »ljudsko glasbo«; obstaja pa kategorija, ki združuje prirejene prepise glasbe iz ustne tradicije ali lokalnih avtorjev, ki so v osnovi naravnani v »furlansko glasbeno tradicijo«. K slednjemu se bom vrnil. Opozoriti pa moram na pravo razločevalno sestavino, ki v tej proizvodnji ni glasbena stran tradicije, temveč literarno-jezikovna: »furlanska glasba« je tista, ki jo označuje besedilo (ali naslov pri instrumentalnih skladbah) v furlanščini; z naslednjima posledicama: — iz ponudbe je izločen ves resnični ljudski spored, ki ni v furlanščini, temveč v beneških narečjih, italijanščini in latinščini za cerkveni in polcerkveni repertorij (vse to pa je pomemben delež resničnega sporeda glede na zgodovin-sko-geografske značilnosti in kulturno tradicijo Furlanije); — po glasbeni strani so zbrani (in ponujajo umetno podobo tradicije) vzorci, ki so si v zgodovinskem pogledu kaj malo sorodni; v nekaj desetletjih je nastal velik kotel, kjer živijo skupaj ostanki romanc 19. stoletja, zabavna glasba 30. let, domoljubne himne in vojaški zbori prvih povojnih let, »liscio« izmišljena srednjeveško-renesančna tradicija, priredbe anglo-ameriških uspešnic in še kaj. 2. Iz te diskografske celote ni le izrinjen tisti del tradicionalnega ljudskega sporeda, ki ni v furlanščini, temveč je močno razredčeno tudi furlansko gradivo. Katalog B. Rossija omogoča, da začrtamo nekakšno lestvico uspešnic izbranih skladb na osnovi njihove pogostnosti. Prihranil vam bom analitične podatke; naj zadošča, da poudarim izginitev celih žanrov tradicionalnega petja (celoten otroški spored, prošnje pesmi idr.), ob tem da ima opazen privilegij kakih 20 pesmi (nekatere ljudske, druge avtorske, po vrsti naslednje: Stelutis alpinis, O ce biel cjscjel a Udin, E l’alegrie, Al cjante il gjal, L’emigrant...), ki predstavljajo resnični in pravi stereotip furlanskega petja v Furlaniji in zunaj nje in ki se povsem ujema z drugimi furlanskimi stereotipi na družbeni ravni. To je skupinica pesmi, ki pridejo brž in zlahka na dan ob začetku vsake terenske raziskave: za zgled, kako ponudba nekaterih sestavin tradicionalne kulture vpliva na same informatorje in kako je nemogoča vsakršna razprava in analiza ljudske kulture, ki ne upošteva tega učinka. 3. Ne preseneča nas selektivnost pri ponudbi: kultura je izbor in vedno so bile zvrsti in skladbe, ki so bolj ugajale, in druge, ki so šle v pozabo; sami ponujamo izbrano podobo tradicionalne kulture v naših muzejih, analizah, antologijah. Pomembno je, da se vprašamo, na kakšnih osnovah, predpostavkah in v kateri smeri pride do procesa izbire; ali se rojeva v kolektivnem okolju v konkretnih razmerah, ali je skupnostim vsiljen umetno. Prvi vtis, ki ga imamo ob furlanskem diskografskem izboru, je pritisk k homogenosti, izravnavi, množičnosti, ki jo vsiljuje potrošniška družba; k trudu, da bi ovrednotili in obvarovali kulturni in etnični značaj Furlanije pred požrešnim potrošništvom. To hipotezo potrjuje tudi časovno napredovanje fenomena. Po prvih osamljenih snemanjih velikih nacionalnih založb v 20. letih je Furlanska diskografija, ljudska glasba, potrošniška družba ostala diskografska proizvodnja na ustaljeni ravni v 60. letih do približno polovice 70. let, ko so se ploščam pridružile kasete. Pravi izbruh diskografske proizvodnje — in glasbenih skupinic, kantavtorjev v furlanščini in lokalnih diskografskih hiš — je nastopil štiri, pet let po potresu 1976: leta 1978 izide tedensko povprečno ena plošča ali kaseta furlanske glasbe. To bi lahko razumeli kot ustrezen odmev diskografske industrije po katastrofi ’76, da Furlanija premisli svoj način bitja, preteklosti, lastno kulturno specifičnost. Večkrat slišim ponavljati mnenje, da je ponovno zanimanje za lokalno kulturo pojav zdrave in pozitivne reakcije na centralizacijo, lastno tudi neo-kapitalistični družbi, ki je prišla že daleč naprej. Poudariti moram, da me to mnenje vedno bolj preseneča, in dodaten razlog moje osuplosti je prav v ponudbi ljudske glasbe. Nedvomno sta v dinamiki razmerja med lokalnimi-tradicionalnimi kulturami in potrošniškim modelom (ali tudi samo industrijskim) dve težnji: ena usmerjena k izravnavi, poenotenju in druga k poudarjanju lokalne različnosti in specifičnosti. Ne smemo pa pri tem pozabiti na temeljno dvojnost tega dvoboja, kajti moči niso izenačene. V industrializiranih družbah je poudarjanje vrednot lokalnih kultur v neposrednem razmerju z napredujočim zboljševa-njem življenjske ravni in se neizogibno srečuje s strukturo potrošniškega modela, ki tudi sam potrebuje poudarjanje in večanje raznovrstnosti in razločevanja: ne zadošča ločiti oblačenja mladih in starih, potrebno je ustvariti številne pod-kategorije v oblačenju mladih (in tako se proda več); ni dovolj razločiti mercedes za gospodarje in Volkswagen za delavce, treba je »personalizirati« avto z različnimi močmi, modeli, dodatki (in tako se proda več): zadnje delo Marshalla Sahlisa, posvečeno razmerju med kulturnim in praktičnim umom in novemu »totemizmu« industrializirane družbe, me rešuje nadaljnjega naštevanja zgledov. Pravilo velja tudi za diskografsko industrijo in vključevanje lokalnih glasbenih tradicij v njeno strukturo. Malo je potrebno, da upravičeni in iskreni odpori do potrošništva in množičnosti sami postanejo potrošniški in množični: nastaneta uporniška industrija proti industriji in potrošništvo antipotrošniških simbolov. Nimam se za purista in ne nasprotujem ponudbi, ki svobodno obravnava glasbeno tradicijo; vendar, kje je ločnica med resno ponudbo glasbene tradicije in ponudbo, ki se podreja pravilom dobička in propagande? Mislim, da v obstoju podobe tradicije, ki ustreza resničnosti, ki je lahko merilo morebitnih deformacij in manipulacij; torej v navzočnosti v družbi s kulturnimi ustanovami, ki zagotavljajo to podobo. 4. Najbrž imamo različne zamisli o tem, kakšna bi morala biti sedanja družba, kakšno naj bi bilo njeno razmerje do tradicije, o pomenu tradicije; vendar verjamem, da nas združuje poklicni trud za rekonstrukcijo kulturne tradicije v njenih resničnih pojavnih oblikah. Ta napor je v okviru etnomuzikologije v Furlaniji ostal v najboljšem primeru individualen, ni se zmogel preliti v institucionalni organizem, sposoben usklajevati raziskavo in analizo; nasledek je, da je ponudba tradicionalne ljudske glasbe zgubila vsakršno zvezo z resničnim sporedom, ni našla načina, ki bi zagotovil ta stik, šla je po neizogibnih poteh ljudskega tržišča, ali, kar je še dvoumnejše, da se razvija v nejasno nostalgijo. Dokaz je znova v katalogu furlanske diskografije. Med 700 ploščami in kasetami je samo 20 takih, ki posredujejo žive posnetke: pet plošč — vsaka samo z eno skladbo — se nanaša na »furlanofonsko« Furlanijo (to so plošče, izdane zunaj Furlanije v zbirkah za strokovnjake in ki jih je morda poslušalo dvajset Furlanov; uredili so jih Lomax, Carpitella, Leydi, Državna diskoteka . ..); ostalih 15, mnogo bolj razširjenih, je iz »slovenofonske« Furlanije (Rezija, Učja, Benečija), in večji del je plod dejavnosti etnomuzikološke sekcije iz Ljubljane in njenih raziskovalcev; razloček je prav v zaledju te ustanove. Seveda ne gre za to, da bi morale diskografske hiše ponujati vedno in samo žive posnetke; vendar, kdo zagotavlja, da ostaja nit med preteklostjo in sedanjostjo resnična in ne izmišljena? Vsakič ko pridem v Ljubljano, začutim obžalovanje zaradi deleža ljudske kulture, ki tu je, v Furlaniji pa ne. Stopnice v Wolfovi 8 so malce nevarne za vzpenjanje in spuščanje, vendar so izrabljene tudi zaradi številnih poti, ki dokazujejo nenadomestljivo funkcijo takšnega raziskovalnega centra: bolj nenadomestljivo danes kakor včeraj. Prev. Ingrid Slavec Riassunto DISCOGRAFIA FRIULANA, MUSIČA POPOLARE, SOCIETÄ DEI CONSUMI L’edizione del catalogo generale della produzione discografica friulana (B. Rossi, Discografia friulana, Udine 1977 e 1984) offre l’occasione per alcune considerazioni, anche su base quantitativa, sul modo d’essere della mušica popolare nella societä del Friuli d’oggi, in particolare sulle modalitä della riproposta. 1. Non esiste, nell’insieme della produzione discografica friulana (ehe esce in Friuli o ehe, prodotta altrove, interessa la mušica friulana: oltre 700 fra dischi e mu-sicassette con piü di 3000 brani), una categoria definita o definibile come »mušica popolare« o »mušica tradizionale« ehe abbia come criterio diseriminante il versante musicale dei brani; discriminate rimane il versante verbale. Viene presentata come mušica »popolare friulana« quella con testi (o titoli!) in friulano. Interi generi del canto e della mušica tradizionale sono cosi ignorati dalla riproposta e si č venuto formando un modello musicale ibrido nel quale convivono tradizioni musicali disparate e incompatibili sul piano storico. 2. Anche quando recupera e ripropone materiale tradizionale, questa produzione discografica opera un processo di forte selezione. Secondo quali linee? II moltiplicarsi della riproposta in questi anni sembrerebbe determinato da una reazione al processo di omologazione indotto dalla societä industriale; 1’analisi di quel processo di selezione rivela invece come anche questa rinnovata attenzione al tradizionale e al locale sia parte integrante del modello consumistico. 3. La ripresa della tradizione e i fenomeni di riproposta hanno sempre agito, anche in passato, selezionando con libertä; ma come garantire oggi un’immagine adeguata della tradizione musicale dalle manipolazioni della propaganda e del profitto? Attraverso la presenza, nel corpo sociale, di istituzioni specifiche nel settore dell’etno-musicologia, capaci di ricostruire con il massimo di fedeltä possibile la tradizione, e di riproporre — a paragone — quest’immagine. Lo prova anche la situazione friulana. L’analisi dei materiali che, nell’insieme della produzione discografica, si mostrano adeguati dal punto di vista etnomusico-logico (pur senza essere materiali in vitro) mostra come si distingua in quest’opera-zione 1’area friulana a parlata slovena: a fare la differenza e a garantire una riproposta meno falsificante e anche la presenza e l’attivitä degli etnomusicologi della Wolfova 8/II. RAZPRAVE DISSERT ATIONES O BAJNIH BITJIH SLOVENCEV S PRISTAVKOM O KURENTU Milko Matičetov Slovanska mitologija in v njenem okviru seveda tudi slovenska je še v obilni meri zelo problematično polje in literatura o njej polna hipotez in nasprotij. Zato mora biti tisti, ki govori o njej, zelo kritičen presojevalec in silno oprezen. R Nahtigal (SR 3, 1950, 141) V naslovu tega pisanja smo se hote izognili zveneči besedi »mitologija«, da bi bilo tako že na zunaj poudarjeno skromnejše, samo folklorno izhodišče. Ker na Slovenskem ne poznamo pisanih ali nemih spomenikov o veri naših prednikov vse do našega prelomnega 16. stoletja, seveda ne bomo sledili npr. Legeru, ki je iz principa zavrgel folklorna pričevanja (Mythologie slave, 1901). Ce bi se zgledovali pri takih avtorjih, Slovenci o sebi pravzaprav ne bi imeli kaj pisati, saj nas v bistvu rešuje le folklorno gradivo. Sledov t. i. »višjega verstva« na Slovenskem namreč ne poznamo; izjema je samo Perun, ki se nam je obdržal v ustnem izročilu od Porabja nekako do Ptujske gore kot sinonim za grom in tresk: »Periin bije«, »Parün je fčesna« ipd. Uvrstitev bajeslovja v oris celotne podobe slovenske preteklosti je pri nas za Valvasorjem tvegal še Linhart. V »Poskusu zgodovine Kranjske« 2 (1791) se v razdelku o veri pojavljajo zraven Helmoldovega brezdelnega Boga (— »pre-vzvišen, da bi skrbel za vladanje sveta, si je pridržal le nadvlado v upravljanju nebeških stvari« —) še Svantevid, Belibog, Černibog/Crt, presajeni s Pomor-janskega skupaj z nekimi »dobrimi« bogovi, ki naj bi jih bili »poznali tudi Kranjci«, vendar so — z izjemo Božiča in Kurenta — menda prav tako severnjaki (Živa, Radegost). Nasprotno pa so »bogovi z lastnostmi zlega« vsi skraja znanci iz naših logov: Vragi, Zlode, Hudič, Škrat, Mora. Linhartovi (in poznejših avtorjev) enačaji — češ: ta »naj bi bil slovanski Saturn«, oni »slovanski Priap« ipd. — nam govore o želji in prizadevanjih, kako utrjevati veljavo namišljenemu skupnemu slovanskemu Olimpu, če že na posebnega slovenskega ni moč misliti. Te vrste želje so potem tlele (in se občasno razgorevale) vse 19. stoletje, z odrastki celo do srede našega stoletja (J. Mal). Zraven trajne pričujočnosti grško-latinskega bajeslovja, ki je bilo mnogim blizu zaradi klasične vzgoje, moramo upoštevati še spodbujevalne vplive Grimmovega dela »Deutsche Mythologie« (1835), presenetljiva odkritja svetih knjig stare Indije in s tem povezana spoznanja lingvistike o indoevropski jezikovni družini. Drugačno pot kot Linhart, brez »uvažanja« bogov, le s pozvedovanjem na terenu, je nehote nakazal Valentin Vodnik. Ob izidu »Poskusa« je služboval v Ribnici na Dolenjskem (do konca 1792); spodbujen od Linhartovega pisanja o veri naših prednikov, se je tam brž pozanimal, kako je z ljudskim verovanjem, in si pripravil prvi (do danes neobjavljen) spisek domačih bajnih bitij: Vukodläk, Vejdomec, Pogorni mož/Pogorna žena, Povodni mož, Torka, Mora/Morska noga, Rokalnik, Rojenice, Vrok (Mythen zu Ribniza geglaubte: NUK, Ms. 540 »Razno« št. 12).* K zbiranju sledov slovenskega bajeslovja je spodbujal Kopitar; med svoje naloge si je to vzela graška Societas slovenica 1810; nekaj dragocenih drobcev je za Vodnikov slovar nabral po Krasu, Brkinih in Pivki Fr. Bilc; Jarnik je v pismu Primcu 1811 razlagal, da je Torka žena boga vojske (*Tork), da je Kdrat — mož v luni — »del nauka o bogovih«, leta 1815 pa je poročal (Vodniku?), kdo je in kaj počne Bedomec ... Še in še bi bilo moč naštevati, kako je naraščala zbirka imen in podob iz slovenskega bajeslovja, vendar pojdimo rajši po bližnjici in premaknimo se za dobrih sto let naprej: večino tega, kar je bajeslovnega kje pri nas prišlo na dan do leta 1930, bomo našli zbrano — vsaj bibliografsko — v Keleminovih »Bajkah in pripovedkah slovenskega ljudstva«. Bogata panorama, ni kaj reči, vendar vprašljiva med drugim zaradi preveč radodarne mitizacije snovi — pesemskih, epskih, pravljičnih — tudi takih, ki nimajo v sebi nič bajeslovnega (npr. Lepa Vida, Martin Krpan, Miklova Zala ipd.). Pred sprejetjem v zbirko bi bila morala ta več kot stoletna bera najprej skozi rešeto in skozi sito. Posebno v 19. stoletju se je namreč dostikrat skazalo, da so prispevki skromnih zbiravcev bolj zanesljivi od prispevkov tedanjih učenih piscev, ki so pod vplivom raznih tujih teorij (npr. astralne) pošiljali v svet svoje »mythologične« domislice malone na tekočem traku. Saj radi verjamemo, da niso imeli drugih namenov, kot »razsvetiti temo prazgodovine Slovencev« (Trstenjak, Triglav, 1870), vendar ne smemo pozabiti, da so s podobnimi nameni pri drugih Slovanih umetno kovali ne samo »srednjeveške« pesnitve (ä la Kraljedvorski rkp.), ampak tudi mitološke glose in celo klesali kamnite malike. Da bi prišli do sistematičnega popisa bajnih bitij na Slovenskem, bi bil nujno potreben temeljit pretres vseh zgodovinskih in literarnih pričevanj tako iz časa pred Linhartom kakor iz časa po Linhartu. Navedimo samo tri zglede. Ob podatku o Rojenicah (»De Royenicis... exstat fides et cantilena« — Celjska kronika, 16./17. stol.), se bo tu kdo nemara vprašal, kam je prešla cantilena-pesem, ko vsaj ponavadi najprej ugasne fides-verovanje. Lada, Plejn in Poberin, trije »kranjski maliki in bogovi iz (ajdovske) preteklosti« (Idola et Dii antea Carniolae), ki jih je omenil škof Hren v konceptu pridige ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani 25. aprila 1607, zaslužijo kljub teži Glonarjevih in Bezlajevih kritičnih pripomb ponovno obravnavo — po iz- * Korekturna opomba: »Pokušina iz zapuščine Emila Korytka« (s sodelovanjem N. Ježa nam jo je pripravila M. Stanonik) nam odstira nova ozadja tega spiska. Ker je nemogoče, da bi se ista bajna bitja in v popolnoma enakem zapo-vrstju kot pri Vodniku spet prikazala pri Korytku (gl. str. 111 in 114 tega zbornika), se nam naravno vsiljuje misel, da sta oba imela skupen vir: podatke ribniškega graščaka J. Rudeža. Potemtakem sem dolžan opustiti misel, da bi bil Vodnik iskal podatkov o bajnih bitjih v Ribnici že kot tamkajšnji kaplan (1791—92). virniku v ljubljanskem škofijskem arhivu; Glonar nam je pustil vrata še priprta, češ: »To prašanje se bo dalo rešiti s podrobnim študijem navedenega koncepta in Hrenove dobe sploh« (LZ 37, 331). Izročilo o novorojencu v kačji podobi — srečamo ga pri dveh piscih iz 17. stol. (Bavčer, Valvasor) — je v 19. stol. dobilo nepričakovano potrditev in dopolnilo v dotlej neevidentiranem imenu za takega otroka: Duhovin. Nekako na istem ozemlju, kjer je omenjeno izročilo prišlo prvič na dan, pa so se še sredi 20. stol. našla pristna pričevanja, ki nam dajejo celo bolj starinske in popolnejše nadrobnosti kot so tiste iz 17. stoletja. Tako izrazita kontinuiteta določenega bajeslovnega izročila v nekem kraju, kot je bila ugotovljena pri Duhovinu v Brkinih, najbrž ni naključje, vendar bi kazalo poskusiti, ali gre res za spoznanje širše teoretične veljave, še na drugih zgledih: npr. ob skrivnostnem Vodnikovem Rokalniku* iz Ribnice na Dolenjskem (niti v Pleteršnikov slovar ni prišel), ob Cafovem zapisu Ozin »mora« iz Buč na Štajerskem (Bezlaj v JiS 38, 10 je dal samo etimološko razlago) in mimo nekaterih drugih slovenskih bajnih bitij, ki so prišla v bajeslovno literaturo z eno samo navedbo, imamo tu v mislih predvsem vrsto na prvi pogled hudo vprašljivih Trstenjakovih podatkov. Za preskus njih zanesljivosti bi bilo treba iskati potrdila v krajih, ki jih je navedel Trstenjak sam: v svojo rodno Ščavniško dolino je lokaliziral med drugim tale bajna bitja: Baroda, Kulda, Rabolj, Svarda; na Pohorju naj bi bili doma Laber, Marant, Vetrih, Vouvel; brez ožje domovnice pa ostajajo: Dimek, Gestrin, Kombal, Labus, Puga, Vancaš. Sicer pa nam ne gre samo za kontinuiteto v imenih, saj se nam še bolj pomembno zdi življenje izročila kot takega na nekem ožjem ali širšem območju. Naj bo tu omenjena zgodbica o boju dveh divjih mož, podlesnega in povodnega. Prvi se pred bojem z drugim okrepča s človeško hrano — žganci ali kruhom — vseeno pa podleže, saj se oglarju, darovavcu hrane, na jezerski gladini ne prikaže napovedano znamenje zmage, bela pena, ampak rdeča, krvava pena. To izročilo smo do včeraj poznali v dveh variantah: bohinjski, kakor jo je objavil leta 1865 pisatelj Mencinger (ZD 1, 310), in blejski, posneti sto let pozneje na magnetofonski trak ob kongresu Zveze društev folkloristov Jugoslavije na Bledu (Zbornik, 1960, 42). Zdajle, med Korytkovim gradivom, ki sta ga za Traditiones pripravila M. Stanonik in N. Jež, pa prihaja na dan še tretja — neslutena — varianta z Bleda (1837). Šele iz nje lahko razberemo pravi vzrok dvoboja med povodnjakom in poles-njakom: Šlo jima je za ženo (prim. str. 120—121). Kljub temu da pri nas poznamo poimensko najmanj petdeset bajnih bitij, še zmerom ni moč reči, da je bilo zadevno ljudsko izročilo že izčrpano v celoti. Če bi bilo, bi se pač ne moglo zgoditi, da smo v letih po vojski tu in tam ne samo našli še živo verovanje ali vsaj spomin na bitja, o katerih so bila na voljo le prav redka in stara pričevanja (npr. Vesne, Vešče), ampak celo odkrili popolnoma neznana bitja, kot so med drugimi: Fidinje (Kal in Koritnica pri Bovcu); Godovčičaci (Bila), Čas (Njiva), Darddj/Darddk (Solbica v Reziji). * Korekturna op.: Iz Korytkove zapuščine zdajle razbiramo, da je rokalnik pravzaprav samo drugo ime ali sinonim za rokovnjača. Taka imena (zraven še rokomavh) so nastala iz istega vraževernega gledanja na »roparsk(e) čarodej(e), (ki) otrokom sekajo roke, prsti jim v temi svetijo kot sveče« (gl. str. 113 tega zbornika). Vendar se je lepo »prijela« le beseda rokovnjač (Korytko prinaša obliko »rakonazh« iz ok. Smlednika), medtem ko rokalnik ni pognal korenik, ampak je utonil v pozabo, rokomavh pa je dobil pomenski odtenek »tat«. Glede na ukleščenost slovenskega prostora med številčno močnejše sosede tujega jezika je razumljivo, da smo posvojili, z imenom vred, tudi kakšno njihovo bajno bitje; ali da smo na domačih tleh rojeno bitje (pre)imenovali po tujem zgledu; ali mu ime samo ukrojili iz tujih jezikovnih sestavin (Kapič, Skarifič).* V demonološkem okolju pač ne more biti čudno, če imamo pri nekaterih iz germanščine in romanščine prevzetih imenih tudi opravka »s ta-buističnim kritjem«: taka imena so »rezultat primitivnega verovanja, da duhovi ne razumejo tujega jezika ter se z izposojeno besedo brez skrbi govori o tem« (Bezlaj 1951). Misel nas tu nehote popelje k nekim nadrobnostim iz eksorcistične prakse v Klavžetu (Clauzetto) v Karniji, kjer so bili iskani tudi slovenski in nemški izganjavci, baje za primere, če hudič, ki je obsedel kako žrtev, ne bi razumel furlanščine oz. italijanščine in se ne bi hotel umakniti. (V prejšnjem stoletju so se kot izganjavci morebitnih »slovenskih« hudih duhov vdinjali v Klavžetu naši ljudje — bolj ženske kot moški — celo daleč z Dolenjskega.) V slovenski demonologiji so doslej dobro preiskani le severni, germanski jezikovno-pojmovni vplivi: Ajdje, Muja, Pehtra, Skopnik, Škrat, Žalke (prim. Dürnwirt, Kelemina, Kretzenbacher, Ludvik), vendar bi tudi tu mogli še kaj dodati, kot recimo: v Kranjski gori so do nedavnega poznali Jebek žene (je-bek < n. ewig, večen; oblikovno in stvarno popolna analogija h koroškim Žalik ženam), Pehtri pa so rekli tudi Pehta-krulja. Manj skrbi so bili deležni romanski vplivi, morda prav tako številni kot germanski, le da niso prodrli tako globoko, ampak so razen Strige in Kurenta ostali omejeni bolj na zahodno obrobje: Ba-labanti/Malabanti/Benandanti, Kosobrin, Linčeža (furl, inciesine = kača), Vuo-rek/Orkljič/Lorgo/Largo borgo. Nazadnje bi bilo tudi v ogrski soseščini mogoče pričakovati kaj podobnega, vendar nam je za zdaj znan samo Taltoš. Ob dolgem slovensko-hrvaškem mejnem pasu, od morja in Rokave v Istri do Mure, pa takih pojavov ni najti in tudi ne pričakovati, ker jezikovne ločnice tam nikoli v preteklosti ni bilo. Zato je popolnoma naravno, da npr. Kr(e)sniku, Duhovinu, Volkodlaku na kraško-istrskih tleh lahko sledimo in pravzaprav (če nočemo sami sebe prikrajšati za bistvena spoznanja) moramo slediti po obeh straneh republiške meje. Sprejem krščanstva ne v življenju posameznika ne v življenju širše (vaške, deželne, narodne) skupnosti ni nekaj takega, kot če bi upihnili eno luč in prižgali drugo. V glavnih obrisih so potek pokristjanjevanja Slovencev že predstavili naši zgodovinarji. O pronicanju krščanskih verskih predstav v dejanje in mišljenje preprostih ljudi pa vemo bore malo, ker za to ni oprijemljivih pričevanj. Če bi npr. sklepali samo po obilici nekrščanskega/zunajkrščanskega v slovenskem pripovednem in pesniško-obrednem izročilu in v ljudskih verovanjih, bi morda celo smeli heretično reči, da proces pokristjanjenja pri nas sploh ni bil dokončan. Tudi zato se v ti zvezi namenoma izogibljemo besedi »predkrščanski«, saj bi lahko zapeljala nepoučene, da bi postavljali daleč nazaj * Korekturna op.: »Kapič« je prišel na dan na Tolminskem o ovisu tpakwusa^ («Sl-*) VOIN3i.3SA@ 7 Tradltlones 14, 1985 Zaradi dveh zgoraj omenjenih podatkov — da sejejo lan za seme (olje) samo v vročih krajih in da so laneno olje tudi uživali, vendar pa ne pri nas — bi lahko sklenili, da so to rastlino gojili v naših krajih predvsem le kot tekstilno rastlino in šele na drugem mestu za krmo in zdravilo10 za živino. Raba olja je omenjena le enkrat — kot surovina za razsvetljavo. Tudi v razpravi o ljudski obrti in trgovini v Slovenskem17 v poglavju »Izdelovanje olja«, govori avtor o mlinarstvu bučnega olja, olja iz žira in olja iz oljk,1H predelave lanenega olja pa ne omenja. Vendar je vprašanje o predelavi in uporabi lanenega olja dobilo pred nedavnim dokaj obširen odgovor,10 ki je »ležal neodkrit« blizu Ljubljane, na Golem brdu. Golo brdo je oddaljeno od Ljubljane 12 km in 5 km od Medvod. Jedro vasi leži na širokem hrbtu zah. nad dolino Babnega dola. Obsega naselje Babni dol (mlini) v dolini sami, zaselek Jamo nad njo ter nekaj kmetij onstran nje na široki kraški, večidel z bukovjem porastli planoti Ravnika. . . . Ilovnata in peščena zemlja, precej slaba za kmetijstvo. Sadje, čebelarstvo. Prodajajo prašiče, perutnino, maslo in jajca v St. Vid. Lepi iglasti in bukovi gozdovi dajejo drva za St. Vid in Ljubljano, hlode za Medvode. Razvita obrt izdelovanja lanenega olja in tropin. Nekaj prebivalstva zaposlenega tudi v industriji, vodovod za Medvode in okolico. Skozi vas vodi pot od Medna k sv. Katarini v Topolu. .. .20 Nekdanji oljar ali »volar«, kakor rečejo domačini, Franc Trampuš, je pripovedoval takole: »V dolini potokov Mavlščice in Zakonščice je bila do druge svetovne vojne močno razvita oljarska obrt. Tod so prešali laneno seme kakšnih 200 let. Razcvet je »volarski kšeft« doživel okrog leta 1900 ali bolje povedano — pred nastankom tovarn, ki so predelovale laneno olje. Dokler ni bilo teh, je bil naš »kšeft« prav dober, potem pa je hitro upadel. Ljudje so radi govorili: Kjer so volarji, tam so tolarji.« Ob obeh potokih je bilo 20 mlinov, ki so prešali laneno seme: na Golem brdu jih je bilo 10, na Seničici 7 in v Zlebeh 3. Izmed teh so štirje na Golem brdu mleli tudi žito, na Seničici in v Zlebeh pa po eden. Leta 1919 so oljarji ustanovili oljarsko zadrugo, ki se je uradno imenovala »Zadruga za izdelovanje domačega lanenega olja in firneža v Seničici pri Medvodah«. Dobro je 10 Joža V r š n i k , Preproste zgodbe s Solčavskih planin. Celje 1978, str. 49. 17 R. Ložar, Ljudska obrt in trgovina v Sloveniji. Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1959, str. 70. 10 Isti, str. 116. 19 Spomladi 1985 je prišel v ISN Franc Trampuš z zvezkom svojih pesmi. Takrat mi je M. Stanonikova povedala, da so pri Mavlu, takšno je domače ime Trampuševih, pred zadnjo vojno predelovali laneno olje. Odpravila sem se na Golo brdo 6 pri Medvodah, kjer mi je prijazni gospodar Franc Trampuš, rojen 1904. leta, obširno pripovedoval o nekdanji obrti. Marsikaj zanimivega je dodala tudi njegova žena. Po natančnem opisu je moj oče Vlasto Zemljič narisal skico preše, ki je danes ni več. Stope so še ohranjene in takšne je narisal in situ. 20 Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 35. poslovala več let, ker pa niso bili vsi člani »ta pravi«, je ta koristna in pomembna zadruga kmalu zaspala. Z zgraditvijo tovarn je bila domača obrt skoraj uničena. Prvo tovarno so odprli v Trstu okrog 1. 1900, kmalu zatem jo je zgradil Medic v Medvodah in potem še Zabret v Kranju. Slednji je pred tem tako kot ostali, doma ročno prešal laneno seme. L. 1925 je Hrovat s sodelavci zgradil tovarno v Ljubljani. Izmed domačinov je edino Bergant postavil tovarno. Zgradil jo je v Medvodah. Danes je ni več; na njenem mestu stoji tovarna mizarskih izdelkov Sora. »Spominjam se«, je pripovedoval F. Trampuš, »da je moj ded (1828—1903) hodil kupovat laneno seme na Štajersko. Rekel je, da gre »merit lan«. Takrat semen niso tehtali, ampak so jih merili z merniki.21 Seme, ki so ga vsuli v posodo (mernik), so poravnali z desko, da ni bilo »kupa«.22 Kupec in prodajalec sta se sproti pogodila za »krajec« (tj. en liter ali dva semena »za čez«). Semena na Gorenjskem predelovalci skoraj niso kupovali. Kmetje so gojili lan tukaj le za domače potrebe, predvsem za obleko. Tudi pozebel je rad in tako letina ni bila vedno enaka. Sejali so ozimni (»ozmac«), jari in poletni lan ali »ajdove«.23 »Nekako tako je, da lan bolj uspeva v toplejših krajih: kjer raste vinska trta, tam tudi lan dobro obrodi!« so razložili pri Mavlu. Proti koncu prejšnjega in v tem stoletju so kupovali seme v Ljubljani (trgovci so ga uvažali iz Brazilije, Argentine in Indije; pri nas pa so ga večji del kupovali na Hrvaškem), včasih pa so se predelovalci sami peljali proti Dolenjski nekako do Rake ter po poti kupovali. Letno je v povprečju vsak mlin sprešal 30 ton lanenega semena. Torej so ga v dvajsetih mlinih na leto predelali okrog 600 ton ali približno 60 vagonov. Kakor sem že zgoraj omenila, so predelovalci kupovali seme pri ljubljanskih trgovcih. Ti so ga imeli vedno dovolj na zalogi, zato so ga ponujali pod ugodnimi pogoji. »Okrog leta 1900 je bilo toliko lanu, da so ga trgovci dajali kar »brez denarja« — po cele mesece so čakali na obračun, samo da so blago lahko oddali. Med tem časom pa smo mi prešali olje, ga prodajali, zraven pa še tropine. Šele potem smo pri trgovcu poravnali račun. So pa trgovci dajali lan tudi v predelavo: dali so nam lan, vzeli nazaj olje, tropine pa smo lahko sami prodajali. Ob tem je seveda jasno, da je tisti izmed nas, ki je lan kupoval in nato sam prodajal olje in tropine, veliko bolje zaslužil kot tisti, ki je prodajal samo tropine.« Zanimiva je pri tem primerjava nekaterih cen okrog leta 1935. Tega leta se je oženil pripovedovalec. 1 kg lanenega semena je stal od 2,90 do 3,20 dinarjev, pšenica je bila od 1,60 do 1,80 dinarjev, 1 kg olja so prodali za 12 dinarjev. Kravo je istega leta prodal za približno 1000, teleta za 400 dinarjev. Novo obleko, ki jo je imel za poroko (s perilom in čevlji vred) je kupil za 1000 dinarjev in prav toliko ga je stalo šranganje. Letni davek za mlinarsko obrt je znašal 1500 dinarjev in enak 21 S. Vilfan, Mere. NS I, Ljubljana 1944, str. 256: »Lan se je meril v greštah ali reštah,... v pesteh,... v čehuljah,... v povesmah.« Mere (prostorninske) za laneno seme ne omenja. 22 I s t i : »... Žitne mere so se razlikovale po tem, ali so se vrhale (kopičile) ali ne.« 23 V. S a d a r , Lan in konoplja. Zvrsti in sorte lanu, str. 17. znesek je moral odšteti za davek na grunt. In še en podatek: iz 100 kg semena so doma iztisnili 28 kg olja (v tovarni 32—34 kg, zaradi drugačnega postopka predelave). Ce so torej odšteli za 100 kg semena ca. 300 din, so za olje, ki so ga pridobili iz omenjene količine, iztržili 336 din. Predelava lanenega semena Seme so morali najprej zmleti. Mlinska kolesa so zavrteli navadno v nedeljo opolnoči, ustavili so jih šele v soboto, prav tako opolnoči. Pozimi se je pogosto dogajalo, da je mlin zamrznil in se ni dal pognati. Morali so obsekati ves led, da je voda lahko pognala kolesa. Če pa je bil mraz posebno hud, so morali delo za nekaj časa ustaviti. Zmleto seme je bilo »čez pol pretrgano«; ni smelo biti ne predebelo niti predrobno zmleto. Takšno seme so imenovali »moka«. Moko so nato vsuli v osem lukenj na kladi, ki je bila 3 m dolga, široka in visoka pa po '/2 m. Tri metre visoke hrastove stope so udarjale na moko v napolnjenih luknjah. Spodnji del stope je bil stožčaste oblike in obit s pločevino. To so pribili s »podkovskimi žeblji«, da se pločevina ni snemala. Luknje v kladi so bile zgoraj ožje, na dnu pa zaokrožene, da se je seme oz. »blago« samo »spodsipavalo« in je bilo zato lahko enakomerno stolčeno. Vsaka stopa, ki je bila v preseku kvadratne oblike, je imela 50 cm dolg klin, ki ga je vrteče vreteno dvigovalo s »švingo«. Ko se je švinga umaknila, je stopa z vso močjo padla v luknjo. Zaradi padca in zaradi svoje teže (stope so bile iz hrastovine), so stope lahko dobro drobile »blago« v kladi. »Švinge« so bile v osmerokotno vreteno pritrjene v zamakih, da so na ta način izmenoma vzdigovale stope. Mlinsko kolo, ki je gnalo vreteno, je bilo »na korce«, kar pomeni, da ga je poganjala »zgornja voda« (potok je pritekal na zgornji obod kolesa). Pri takšnem načinu pogona je potrebna tudi do polovice manjša količina vode. Če pa poganja mlinsko kolo voda, ki priteka na spodnji obod, mora biti količina takšne vode zato veliko večja. Po uri in pol »mletja« s stopami, so stolčeno laneno seme pobrali ven. V vsaki luknji ga je bilo približno 3 kg. Blago so nato prešali. Imeli so osem preš za stiskanje. Vsaka preša je bila dolga 1,40 m in je bila narejena iz enega hrastovega debla, po dolgem prežaganega in nekoliko zgoraj in spodaj obtesanega, da so dobili dva »platova«. Posebnost teh preš je bila v tem, da so bile vodoravne in ne navpične, kot so navadno sadne preše. Oba platova sta na enem koncu povezovala kljukasto spojena železna vijaka, na drugem pa je bil lesen vijak z vretenico, ki je imela ročno vrezan navoj in glavo (matica). Dolžina celega vijaka je bila od 90 cm do 1 m, njegov premer pa 15 cm. Glavo na vijaku so privijali z 80 cm dolgimi vsajenimi roglji, ki so jim s posebnimi podaljški še lahko povečali dolžino, da je bilo privijanje lažje. »Blago« iz ene stope so položili na platno oz. »v ruto«. Vse skupaj so dali v železen obroč z ušesi, ki je v premeru meril 25 cm, visok je bil 7—8 cm in debel 5 mm. Stolčeno seme so potem prekrili s krajci rute, da ni padlo ven. Napolnjen obroč so za ušesa obesili na dve kljuki, ki sta bili pribiti na enem platu. (Ker je bil železen obroč precej težak, je imel na obodu ročaj, da so ga delavci lažje nosili in nasadili na kljuko.) Na nasprotni strani, tj. na drugem platu pa je bil pribit lesen »talar«, debel 6—7 cm. Njegov premer je bil takšen, da je »šel lepo v obroč«. Z glavo na vretenici so začeli privijati prešo le toliko, da je olje močno pritekalo. Šele čez četrt ure so glavo privili do konca. Tako je ostalo blago v preši toliko časa, da je bilo v stopah stolčeno drugo seme. Ko je olje odteklo, so prešo odvili, in pobrali iz nje stisnjene ostanke semena v obliki krožne plošče. Rekli so ji »cegla«. »Cegle« so dali nazaj v stope. Stolčene »cegle« so imenovali »predvävanc« (od predelati). Da se je ta dobro stolkel, so ga zmočili z vodo. Stope so predvavanc tolkle dve uri, potem so jih dali nazaj v prešo. Po dveh urah prešanja, so ga vzeli ven, še enkrat stolkli v stopah in ga končno presejali skozi sito. S tem so dobili »tropine«. Olje, ki so ga dobili s prešanjem, so nalili v sode. Na dan so sprešali od 100 do 150 kg lanenega semena. Pri tem je igral pomembno vlogo letni čas, saj so si pozimi za boljše prešanje pomagali tako, da so na krušni peči greli seme v vrečah. Tako so dobili več olja. Tudi poleti so predelali manj olja, saj je bilo zaradi suše premalo vode. Tole pesem je povedal Fr. Trampuš: Mlinar stanuje na gričku tam preč, po vodi vzdihuje milo — največ, se bliska, grmi, se mlin vrti, se mlinar veseli. Za prevoz so rabili sprva lesene sode, potem pa (ob prelomu stoletja) so jih zamenjali železni. V enem sodu je bilo 190 kg olja. Prodajali so ga trgovcem v Ljubljano in na Seničico, kjer sta Šubic in Trampuš iz njega kuhala firnež. Tropine so vozili v Ljubljano in v Kranj. Bile so izvrstna hrana za živino. Posebno brejim kravam so pred telitvijo in po njej dajali tropine ter olje, da so lahko telile in se o pravem času potrebile. »Ko je naša obrt prenehala, sem imel večkrat težave pri kravah. Nekajkrat se mi je zgodilo, da se krave po telitvi niso potrebile in sem moral po veterinarja za pomoč. To prej ni bilo nikdar potrebno. Zato zdaj vedno kupim nekaj lanu za breje krave in spet je vse prav,« je pripovedoval Franc Trampuš. Doma so v teh krajih laneno olje jedli tudi kot vsakdanjo prehrano, ker je bil postopek pridobivanja »hladen«.24 (Pri »toplem« prešanju je izkoristek sicer precej večji (do 5 %), vendar pa olje ni čisto, ker ga pridobivajo s pomočjo toplote in s kemičnimi topili. Pri tem se v olju pojavijo snovi, ki niso primerne za uživanje. Takšno olje se rabi izključno za tehnične namene.25 Za zajtrk so navadno v mešanico lanenega olja, kisa in soli pomakali vroč krompir v oblicah, ali pa kruh. V lanenem olju so cvrli, imeli pa so ga tudi za zabelo. Pri Mavlu pravijo, da oljarji, ki so veliko uživali svoj izdelek, niso bili nikdar bolni na želodcu. Zanimivo je pripomniti, da npr. v Zavrhu pod Šmarno goro, torej le nekaj kilometrov zračne črte od Golega brda, lanenega olja niso jedli. »Le med zadnjo vojno smo ga jedli sem in tja, ker ni bilo drugega. Je bilo preveč čudnega okusa!« so povedali pri Matjaževih.20 Pri Mavlu je bilo drugače: »Krompir ali kruh v lanenem olju — to ne bi zamenjali za nobeno pečenko!« 24 R. E. Weiss, Sodobno zdravljenje z rastlinami. Ljubljana 1979, str. 172. 25 Ing. A. Johanides, Boje i lakovi. Zagreb 1960, str. 98. 28 Povedal Martin Mis, p. d. Matjažev, Zavrh 2, Smlednik. Kuhanje firneža Laneno olje so vlili v velike kotle, ki so držali od 200 do 600 kg. Kotel ni smel biti poln do roba, ker bi pri vretju olje lahko prekipelo in to bi povzročilo požar. Prav tako ga ne bi mogli dovolj dobro mešati. Kuhanje samo ni spremenilo lastnosti olja, zato so dodajali različne kemikalije, npr. svinčeni mangan in podobne primesi, včasih pa tudi kolofonijo, ki pa ni bila nujno potrebna. Temperaturo so morali neprenehoma nadzorovati, saj ni smela biti nižja od 150° C in višja od 180° C. Ce bi bila temperatura olja višja (nad 190° C), bi olje vzkipelo in spet bi bila nevarnost za požar. Zato so morali biti zelo previdni, pri tem so si pomagali s toplomerom, ki so ga imeli nad kotlom. Cas kuhanja je bil odvisen od kvalitete drv; ta so bila praviloma bukova. Med kuhanjem, ki je trajalo 3—4 ure, so morali dobro mešati, da so se dodane kemikalije enakomerno raztopile. Tako so dobili laneni firnež, ki je slovel tudi zunaj Slovenije. Rekli so mu »pristni kranjski firnež«. Imel je veliko boljše lastnosti kot tovarniški, saj je bil narejen iz ročno, tj. mrzlo prešanega lanenega semena. Firnež je bil temnejše barve kot olje in tudi njegov vonj je bil drugačen. Moral je imeti dve dobri lastnosti: da je dolgo držal in da se je dobro sušil. Iz lanenega olja so izdelovali tudi kit. Ko je olje nekaj časa stalo, se je na dnu posode nabralo gosto olje, imenovano »grampa«. Z dodajanjem in mešanjem drobne in čiste gline, so dobili kit, ki je izredno dobro držal. Pri Mavlu imajo še danes (od 1. 1921, ko so sezidali današnjo hišo) šipe v oknih zakitane z domačim kitom. Nič ni razpokan in če se šipa razbije, drobcev ne morejo pobrati ven. * Predelava lanenega semena je pomenila za skromen del prebivalstva na robu Ljubljane kakih dvesto let pravo bogastvo, pa čeprav to delo ni bilo ne lahko in ne prijetno. Stara mati Franca Trampuža (umrla 1895 je navadno rekla: »Povsod se preživijo ljudje podnevi, pri nas pa vse noči delamo!« Tudi obleka, v kateri so delali, je bila »spokorna«. Bila je platnena, prepojena z oljem in zato poleti zelo vroča, pozimi pa strašno mrzla. Po razcvetu obrti na prelomu stoletja je konec njenemu usihanju naredila druga svetovna vojna. Danes, štirideset let pozneje, najdemo le še tu in tam v obeh dolinah kakšen dokaz o mogočnosti nekdanje obrti. Eden izmed njih je prav gotovo glava ovojnice, v kateri mi je njen lastnik poslal »svoja« navodila za zdravo in dolgo življenje: TRAMPUŠ FRANC IZDELOVANJE LANENEGA OLJA IN TROPIN GOLO BRD011 POSTA MEDVODE ♦♦ Zusammenfassung DEE FLACHS ALS ÖLPFLANZE Die meisten Autoren haben sich bisher bei den Beschreibungen des Flachses auf seine Verwendung als Textilpflanze beschränkt. Im vorliegenden Beitrage wird die Verwendbarkeit dieser Pflanze für das Ölpressen vorgestellt. Auf Golo Brdo bei Medvode, in unmittelbarer Nähe von Ljubljana, war vor dem Zweiten Weltkrieg ein starkes Gewerbezentrum für die Verarbeitung des Leinsamens zu öl. Dazu wurden besondere (horizontale) Pressen verwendet, die sich von den vertikalen Obstpressen erheblich unterschieden. Die Skizze der Presse ist an Hand der Beschreibung des Berichterstatters entstanden. Gesammelt sind auch eingehende Angaben darüber, wie der Leinsamen gemahlen, in Flachsmühlen zerstampft, gepreßt, abermals zerstampft und wieder gepreßt wurde. Abschließend wird noch die Verarbeitung des Öls zu Firnis und die Verwendung des Ölkuchens für die Ernährung von Menschen und Tieren beschrieben. Heute ist dieses Gewerbe gänzlich ausgestorben. LJUDSKA IMENA ZA REPATICE Dušan Ludvik 1.1. Milko Matičetov, ki je skrbno zbral in deloma razložil kakih dvesto, slovarnikarjem idr. večinoma neznanih ljudskih zvezdnih imen,1 nam sporoča tudi imena kometov (M 62). Pri tem je še posebno zanimiv pojav škopnika (mnogo narečnih variant). Pričevanja o njem sežejo od 1. 1812 pa vse v današnji čas. Pojav in ime sta geografsko razširjena v širokem obdravskem pasu ob stiku slovenskega in nemškega kulturnega prostora — od Slovenskih goric v Mežiško dolino in proti Ziljski dolini, na južni strani Karavank pa okoli Mojstrane (M 70). 1.2. Matičetov pravilno ugotavlja, da tiči za imenom naravna prikazen — »zvezdni utrinki, meteorji, bolidi ipd.«, ki jim je ljudska domišljija dala tvarno podobo gorečega otepa krovske slame, škopnika. Prim. Pleteršnik: škopnik = — škopa — stvn. scoub/scoup (Graff 6, 410,3 Ludvik2 idr., Cigale (1860): Schaub (Schob) »šop, škopa, škopnik«. (kot nebesni pojav) — meteorji (M 71). 1.3. Na podlagi ljudskih pričevanj je včasih težko določiti, za kateri pojav gre, saj so le-ti med seboj povezani — dež zvezdnih utrinkov sovisi s kometi, kometi pa tudi lahko razpadejo v meteorje. Vendar je nekaj značilnosti, po katerih se lahko orientiramo. 1.3.1. Zvezdni utrinki so svetlobne točke, ki se v različni gostoti utrinjajo iz nekega vpadnega mesta (radiant) in se v svetli, ravni črti usipajo (»schießen«) v ozračje, kjer hitro zgorijo ali pa ugasnejo šele na zemlji. Včasih se za njimi potegne ozek rep, ki pa ugasne že čez nekaj hipov. Utrinki sijejo s 3. in 4. magnitudo zvezd, svetloba je bela in se preliva v svetlo rumeno in sinjo. So torej trenutni pojavi, pogostni v avgustu in novembru (stangl. »ognjene solze Sv. Lovrenca«); so nekaj vsakdanjega. 1 Milko Matičetov : Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci (Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 2/1973, 43—90). Znanstveni svetnik dr. Matičetov mi je ljubeznivo posodil svoj interfolirani, rokopisno dopolnjeni izvod (citirano: M). Najlepša hvala! * Dušan Ludvik : Skop — šop — čop. Jezik in slovstvo IV/1959, 252. 3 E. G. Graf f : Althochdeutscher Sprachschatz, Hildesheim 1834—1842. Bd 1—6. 1.3.2. Meteorje ponekod imenujejo »padec kamnov z neba«. To so relativno majhne kamnite in železne gmote, ki padajo na zemljo, spremljane ponoči s plamenastimi jeziki, podnevi z dimom, s sikanjem in rahlim grmenjem. So pogostejši kot kometi. Let skozi ozračje (v navzdoljnici) je kratkotrajen (kot pri utrinkih). 1.3.3. Kometi (repatice) nimajo ostro začrtanega obrisa. Prostemu očesu se zdijo kot svetlo jedro (glava) in manj svetlo sijoči rep, ki se vleče čez velik del neba in je lahko lokasto ukrivljen, proti koncu pa trikotasto razširjen. Žareča (rdeča) svetlobna gmota se giblje po nebu v paraboli ali elipsi (utrinki in meteorji v ravni navzdoljnici). Meteorji in utrinki so trenutni pojav, kometi se gibljejo po nebu po nekaj tednov, a tudi po nekaj mesecev (MKL5 s. v. v.). Prim.: »Zvezda [repatica] je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem« (Ev. Matej 2, 9). Ljudstvo najbrž ni natančno razločevalo vseh treh pojavov, kometi pa so s svojo posebnostjo od nekdaj vzbujali pozornost in burili človeško domišljijo ( j 4. 2.). 2.1. Kaj je škopnik? — »Ko škopnik žareč hudič proti Pohorju šine« (J. Glazer, 1924). Škopnik je žareč (kot iskra ali razbeljeno železo), giblje se proti Pohorju — torej v vodoravni črti, ki je lahko tudi lok. — »V poletnih nočeh zagledaš škopnika, ki divja nad polji« (Pohorje, Slovenske gorice — Fr. Baš, 1965). Podatek divja pomeni trajno gibanje, nad polji pa vodoravno smer. To sta dve značilni lastnosti, tipični za komete. 2.2. Sloven, škopnik je izvedenka od škopa (izposojenka iz stare visoke nemščine), zato lahko tudi njen semans kaj pove o naravi škopnika. Stvn. scoub/scoup je lat. »fasciculus, congeries straminis« (otep slame) = »de stipula factus« (iz slame narejen, povezan) = »manipulus« (šop sena, otep) = »cuneus« (klin — torej oblika trikotnika). Vendar je stvn. scoub tudi facia »faces« (= fax = bakla) (Graff 6,410). Podoba bakle, to je tisti žareči hudič, repatica oranžne ali rdeče barve, ki divja nad Pohorjem in Goricami. Podobno predstavo imajo tudi v nizkonemškem in nizozemskem prostoru, komet je schin-schove (schove = scoub) »škop svetlobe« (Grimm 2, 602).4 3.1. Naša imena kometov niso prvotna in tudi ne ljudska, so pretežno učenega izvira, a so prevedena prodrla do ljudstva in to jih je sprejelo za svoje. Nekatera izvirajo še iz antike. Ime zvezda za komet je orientalsko (Biblija) in antično, a je v Evropi že zgodaj izpričano, stnord. (8.—11. stol.) hala-stiarna. 3.2. Lasata zvezda (Megister 1592) (M 62) izvira iz antike: stella crinita »dolgolasa zvezda« je prevedeno iz gr. kometes »dolgolas« (od tega lat. cometes, cometae (m.) »zvezda repatica«. Iz latinščine je nem. Haarstern, Haargestirn (splošno znano), Cigale s. v. ima lasatnica (M nima), umetno skovano najbrž po češ. vlasatice »komet«. Antično ime ima že zgodaj variante, npr. »bradata zvezda« pbgonias pri Prokopiju (6. stol.). Nemška ljudska varianta je Strobelstern, zvezda, podobna neurejenemu čopu las. 5 Meyers Konversations-Lexikon, 5. Aufl., Leipzig 1894 ss. (V tekstu: MKL). Druga pomagala (slovarji) so splošno znana. 4 Jacob Grimm : Deutsche Mythologie, 4. Ausg., 1876, Bd 1—3. Slovensko ime lasasta zvezda je prejkone prevod iz nemščine. Prevedel ga je nekdo, ki je znal latinsko in nemško in imel nekaj znanja iz astronomije — najbrž ne kmet. 3.3. Od znanih imen iz osnove rep, je Vodnikova zvezda z repom še najbolj ljudska, najprej izpričana pa je repata zvezda (Pohlin 1781), Vodnik ima paralelo repasta zvezda. Ljudska izvedenka je mogoče repača (Gutsmann 1789), za gotovo pa repetača (Prekmurje 1911). Janežičeva repatica (1851) in Cigaletova repatnica (1860, M nima) sta umetni tvorbi. Tudi tu imamo starorimsko vzporednico, ki je izhodišče evropskim imenom: Stella comans — comans je »kosmat«, tu je zlasti mišljen »konjski rep«, prim. crista comans »čelada s konjskim repom«. Odtod je nem. Schwanzstern, Schweifstern (splošno znano, prim. Cigale s. v.). Irsko je boid-realt (bot, boid »rep«, realt »zvezda« (Grimm 3, 211). 3.4. Ime zvezda z metlo (Vodnik), zvezda z metlo (Kras 1935), zvezda, ki metlo ima (Slomšek 1842) je nastalo na podlagi značilne repate oblike kometa. Lahko bi bilo ljudsko, vendar imamo nemško paralelo Besenstern (MKL s. Komete) in poljsko miotla niebieska »nebeška metla« (tj. ki pometa nebo) (Cigale s. Komet) Tu lahko gre za realno opazovanje, saj se tudi kitajsko komet imenuje »metla« (Grimm 3, 211). 3.5 Gutsmannova štriemna zviezda (1789) je zelo stara ljudska izposojenka, prim. stvn. strimo — srvn. Strieme, strime, streim(e) »Streif; trak, pramen« (Lexer s. v.). Njena pomanjševalna oblika je že v stari in pozneje v srednji visoki nemščini strokovni izraz takratne astronomije. Ko govori o kometu (ali meteoru), rabi avtor besedo strimilin »flammarum longos... tractus« (dolge pramene plamenov (Graff 6, 753); srvn. wi3 (weis) streimel »beli trak« (Rimska cesta) (Lexer s. v.) je drug tak primer. Slovensko štriemna zvezda pomeni »tra-kasta zvezda«. 3.6. Ni treba, da je Vodnikova curkasta zvezda prevod za štriemna zvezda. Podoba ozkega trikotnega razpršenega curka se ne ujema s podobo traku. Tu nisem našel tuje vzporednice. Vsekakor je ime zaradi »zvezda« še staro. 3.7. Bilčeva žarnica (1818) je brez paralele. Bilc je svojo astronomsko terminologijo pogosto »koval«. Ime je umetno (brez »zvezda«). Od vseh teh imenskih variant se je v praksi uveljavila le Janežičeva (zvezda) repatica. 4.1. Imena kometov so ali antična in razširjena verjetno povsod v Evropi, ali pa so domača, nastala na podlagi glavne značilnosti kometa, svetlega trikotno razširjenega repa, ki spominja enkrat na šop dolgih las, brado, konjski rep, drugič na metlo, škop, curek, trak ipd. Tu je pri vseh narodih sodelovala bogata fantazija. V sanskrtu je komet »dimna zastava« (dhümaketu), v Indiji »slonov zob«, pri Prokopiju »zvezda, podobna meču« (xiphias), v poznem srednjem veku in v 16. stol. pa »pavji rep« (des pfawen zagel, Pfauenschwanz) (Grimm 2, 602; 3, 211). 4.2. V ljudskem verovanju je komet znanik nesreče, bolezni, vojne, smrti ipd. To verovanje je antično (Claudianus: ... nunquam caelo spectatum impune cometen — »opazovanje kometa na nebu ni nikoli brez kazni«, v Franciji je izpričano že v 6. stoletju (Gregor iz Toursa). V stari visoki nemščini se komet imenuje tudi (der) vreisame sterre »strašna, grozna zvezda« (Graff 6, 722). Mlajše je die erschreckliche Zornrute Gottes »strašna šiba božje jeze« (Grimm 3, 211). Poiskati bo treba slovenske paralele in primere verovanja, ki gotovo še kje živijo. Zusammenfassung DIE SLOWENISCHEN VOLKHAFTEN KOMETENNAMEN In der bahnbrechenden Abhandlung von Milko Matičetov (Anmkg 1) über die slowenischen Sternnamen finden sich auch Kometennamen, die nur noch unter dem Volke bekannt sind. Die Kometen unterscheiden sich von den Meteoren, Sternschnuppen udgl. (die durch die Luft senkrecht »schießen« und von kurzer Dauer sind) dadurch, daß sie schweifartig und von längerer Dauer sind und daß sie sich in einer waagrechten oder parabelförmigen Linie über den Himmel bewegen. Das Volk vermengt meist alle diese Himmelserscheinungen (1. 3. ff.). Das im nordslowenischen Raum bekannte mythische Wesen škopnik (aus ahd. scoub »Schaub, Fackel«) hat irgenwelche Beziehung zur Sternwelt. Nach dem Hauptmerkmal — brennender, feuriger, glühender Besen (Schweif, Wisch, Schaub) wird es von M. Matičetov (Anmkg 1 und Koroško zvezdno ime »Skopnjekovo gnezdo«, Traditiones 1972, 53—64) als »Sternschnuppen, Meteore, Boliden« erkannt. Von mir wir es nach einem anderen Merkzeichen — »(durch die Luft) fliegen, fahren, ziehen, dahingleiten« (alles imperfektive Verben!), d. h. sich eine längere Zeit waagrecht oder bogenartig bewegen — als »Komet« eingeengt. Diese Deutung wird unterstützt durch den niederdeutschen oder niederländischen Namen schin-schove »Komet« (schin »Schein, Glanz, figur. Flamme, Feuer« — schove »Schaub«), Vgl. »škopnak ist der Schweif eines Schwanzsternes« (Matičetov [1972], S. 60) (1.2., 2.1., 2.2). Unsere Kometennamen sind wohl nicht einheimisch, die meisten haben europäische Namensentsprechungen und diese wieder gehen auf antike Kometennamen zurück. Das Merkmal dieser Namen ist das Grundwort lat. stella »zvezda, Stern« (3.1., 4.1.). Lasata zvezda — lat. stella crinita, Haar- oder Strobelstern (3.2). Repata zvezda — lat. stella comans, Schwanz- oder Schweifstern, mhd. des pfawen zagel = Pfauenschwanz (3.3., 4.1.). Andre Namen sind nach der äußeren Gestalt der Kometen gebildet: Metlasta zvezda — Besenstern, auch polnisch (3.4.). Striemna zvezda — aus mhd. strieme »Streif, Band«. Mhd. Strieme ist ein Fachwort der mittelalterlichen Sternkunde (3.5.). Curkasta zvezda — etwa »Strahlstern«. Keine Entsprechung, aber gewiß alt (»zvezda«!) (3.6.). Žarnica — ist wohl künstlich gebildet (ohne »zvezda«!). Das heutige Fach- und Schriftwort ist (zvezda) repatica (3.7.). Der Aberglaube, daß die Kometen etwas Böses vorausdeuten, ist antik und über ganz Europa verbreitet (4.2.). GRADIVO MATERIALIA NEKAJ FOLKLORNIH ZAPISKOV IZ ZAPUŠČINE EMILA KORYTKA V NUK Marija Stanonik-Niko Jež A. POKUŠINA IZ KORYTKOVE ZAPUŠČINE V okviru priprav za izdajo slovenskih povedk je v načrtu tudi sistematičen pregled rokopisnega oddelka NUK. Delo počasi, a vendarle napreduje. V nekaterih primerih prihajajo za ta namen v poštev tudi zapisi v tujem jeziku, npr. v nemščini (ki je našim prednikom marsikdaj lažje tekla kot slovenščina), če se nanašajo na slovensko slovstveno folkloro. Poseben primer so v tej zvezi zapisi Emila Korytka, ki je med svojim izgnanstvom v Ljubljani zapisoval gradivo, kakršno nas tu zanima, v poljščini. V skladu z zastavljenimi cilji sem že pred časom zaprosila mag. Nika Ježa, da bi se lotil prevajanja tistih odlomkov iz Korytkovih zapiskov, ki se nanašajo na bajna bitja in povedke. Pričujoči izbor poleg omenjenega vsebuje tudi zapiske iz ljudske medicine, vraže itd., ohranja dragocene podatke za etnološko in folkloristično stroko, čeprav je pač skoraj vse še v popolnoma surovi obliki. S kakšnim zanosom, pogumom in žrtvami se je Emil Korytko lotil zbiranja, je lepo razvidno iz njegove korespondence z družino, ki jo je 1. 1983 izdala SAZU v originalu in slovenskem prevodu.1 Ta pisma so pomemben in bogat vir za razna področja etnologije, ne le podeželja, ampak tudi mesta, konkretno Ljubljane, o kateri je Korytko med drugim res zapisal, da je »mesto, ki je najmanj privlačno za tujca«.8 Nasprotno pa ga je prevzelo neskončno veselje, ko je dobil dovoljenje, da bo smel prestopiti njegove meje in potovati okrog po deželi, ki jo je dotlej opazoval le z izjemoma dovoljenih potovanj v okolico Ljubljane in gledal z ljubljanskega gradu, od koder je 15. febr. 1837 razgled opisal takole: »Na vzhodu se dvigujejo Alpe, do junija pokrite s snegom. Ob njihovem vznožju je vse zeleno, je že pomlad, gozdovi, dvorci in kačasto se vije reka Sava. Proti severu spet gore, toda zelene in skale na skalah so kakor stopnice — Štajerska in širna ravnina, prerezana zdaj z reko Ljubljanico, ‘Emil Korytko, Korespondenca z družino (1836—1838) I—II., II. knjiga: Prevod. Pripravila za tisk Monika in Henry L e e m i n g. Prevedel Niko Jež, Lj., 1983. s N. d., 118. zdaj z reko Savo, okrašeno s cerkvicami in potmi. Na jug proti Trstu se pred očesom razprostira širni razgled, tako pester, da se je težko nagledati in škoda, da ga požira megla. Želel bi prenikniti skozi meglo — na vzhod je le gozd in v gorski tesni se blešči reka. To je slika z vrha hriba, na katerem je trdnjava, ki v središču krasi mesto.«3 Seveda so se mu ob tej olajšavi utegnili tudi povečati stroški za bivanje, ir. gmotno popolnoma odvisen od staršev, v želji, da bi omenjeno dovoljenje za potovanja lahko izrabil, jih prosi za ustrezno povišanje njihove denarne pomoči z besedami: »Biti v tako zanimivi deželi, imeti skoraj vse pred nosom, bivati 18 mesecev v prestolnici, pri tem pa si ne ogledati dežele in je prepotovati!!! (...) Biti v Rimu in ne videti papeža bi bila manjša škoda in izguba za najpobožnejšega romarja 14. stoletja kot zame imeti dovoljenje za ogled tako privlačne, zanimive dežele (Trst itd.), pa tega ne storiti zaradi nekaj rajnišev.«4 Podobno je pisal svojemu svaku in nam v odlomku o tem ohranil tudi rek, ki ga danes ni več slišati: »Ali bi ne bilo greh, imeti pred nosom tako zanimivo deželo, vse posebnosti sveta, nakopičene v Kraljestvu Ilirije, da ne rečem v eni roki, kajti čez vso deželo od Štajerske do morja komaj da ne moreš vreči klobuka (tak je tukaj pregovor).«5 Z velikim zadoščenjem sporoča staršem: »Moje obzorje, obsežnost znanja in gradiva za delo, ki sem se jih lotil, so se neskončno razširili. (...) Zdaj bo pred mano nov svet — Trst in tisoče zanimivosti.«* Zal, mu je prezgodnja smrt prekinila vse velike cilje, v zvezi s katerimi omenja: »Njeg. blag. guverner je posebej zame posredoval na Dunaju za to dovoljenje, ko je spoznal pomembnost in zahtevnost mojega delovnega načrta, da bi ga mogel laže in natančneje dovršiti in izpopolniti.«7 Cez dober mesec svoja potovanja takole ocenjuje: »Moje tavanje naokoli po deželi ni nikoli drugačno kot literarno. Zbiram pesmi, povesti, običaje, noše itd.«8 Kot kaže, je Korytko za svoje delo užival precejšnjo naklonjenost okolja, saj staršem s ponosom piše: »Kranjci so zadovoljni, da sem v njihovi Kranjski. Bržkone še več let ne bi imeli tega, kar sem jim s svojim delom tukaj pripravil. Ljudske pesmi so že v cenzuri, pripravljam pa za cenzuro še spis o njihovih običajih, praznoverjih, svatbah, medicini itd.«* Zraven omembe pesmi, ob katerih izdaji se večkrat ustavlja, in že navedenega reka, se je v pismih Emila Korytka s področja slovstvene folklore ohranilo tudi nekaj drobcev o pripovedih. V poročilih o svojem terenskem delu omenja tudi te1* in na prošnjo za sodelovanje v eni od poljskih revij je sklenil poslati »razpravico o pesmih slovanskega naroda (podčrtal E. K.) s prevodom kranjskih pesmi in nekaj pripovedk iz izročila kranjskega naroda« (podčrtala M. S.)." Konkretno omenja le snov o baronu Ravbarju, ki ga ocenjuje kot »slavnega čudaka, korenjaškega bojevnika proti Turkom, 3 N. d., 118. 4 N. d., 99. 5 N. d„ 130. ° N. d., 98. 7 N. d., 98. 8 N. d., 102. * N. d., 91. 10 Glej op. 8. 11 N. d., 106. o katerem ljudstvo v pripovedkah in pesmih veliko pripoveduje in napleta izmišljo-tine«.12 (Podčrtala M. S.) In za ilustracijo, kako si je prizadeval čim bolj približati se ljudem in se seznaniti z njihovim življenjem in delom, še Korytkova omemba skušnje s terena: »Ko sem bil zadnjič na deželi, sem mlatil in oral, da bi se naučil tudi tega. Bilo je le za šalo, zaradi igre, da bi ljudi pripravil do govorjenja in petja. Toda po končanem delu sem se prepričal, da je tudi v tem nekaj prijetnega, a tudi neznosno napornega.«13 Korytkova potovanja po deželi posebno živo in nazorno opisuje v svojih spominih Crobathova hčerka Luiza: »...stopali smo tudi v hiše in v bajtice in ljubi naš prijatelj (= Korytko), ki je pri tacih potovanjih vedno bil najboljše volje in nikoli ni mogel prehvaliti naše domovine, nagovarjal je vse ljudi. Umeli so ga, dasi ni govoril gladke slovenščine. Stare žene so mu morale pripovedovati še starejše pravljice, a fantje in dekleta peti pesmi in najljubše mu je bilo, če mu je sivi starček s tresočim glasom zapel pesemco, za katero mladi svet še vedel ni. Privleči so mu morali ljudje, kar so hranjenega imeli po omarah in pod streho: kolovrate in staro, plesnivo orodje, suknena ženska krila s širocimi gubami, srebrne pasove, lepo in gosto vbrane ošpetlje s svetlimi gombi pri rokavih in za vratom, čepice z dragocenim širocim zlatim robom, in tudi peče s čipkami... in prijatelj, katerega je vse zanimalo, pisal je v zeleno svojo knjižico ... Semtertje je risal... tudi podobe .. ,«14 * Kako se je posrečilo pridobiti Korytkovo zapuščino v slovensko ustrezno ustanovo, se je mogoče poučiti pri F. Kidriču,13 ki je tudi skrbno popisal njeno vsebino.18 Kot dober poznavalec gradiva iz starejših obdobij slovenske književnosti je seveda tudi zlahka opazil, da ni vse etnološko ali folkloristično relevantno gradivo zapisal Korytko sam, ampak so mu svoje zapiske s terena odstopali tudi drugi, kakor npr. ribniški graščak Jožef Rudež ali duhovnik Matevž Ravnikar-Poženčan.17 Tako je tisti del Korytkove zapuščine, ki vsebuje seznam nekaterih bajnih bitij, znanih s slovenskega ozemlja — in ga prinaša tudi pričujoča Pokušina ... — E. Korytko prejkone dobil prav iz Rudeževih rok18 in ga nato prevedel v poljščino. Toda isti seznam omenjenih bitij je po enakem vrstnem redu, le da s pojasnili v nemščini, ohranjen tudi v zapuščini V. Vodnika, ki je kakor za naslov napisal: Mythen, zu Ribniza geglaubte.18 Zvezo med njima je opazil dr. M. Matičetov, ki je v Korytkovi zapuščini odkril še tretjo, v celoti nemško verzijo omenjenega seznama z naslovom: Allerhand abergläubische Meynungen, und Gebräuche der Reifnizer.20 Ta primer kaže, da se obeta v zvezi s Korytkovo terensko in drugo zapuščino dovolj opravka, toda vse to je mrtev kapital, dokler ne dobimo v evidenco stroke 12 N. d., 107. 13 N. d., 104. 14 F. Kidrič, Paberki o Korytku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani. Izbrani spisi, druga knjiga, Lj., 1978, 138. = Luiza Pesjakova, Iz mojega detinstva, Ljubljanski zvon, VI, 1886, 676—679. 13 N. m., 113. 18 N. m., 114—122. 17 N. m., 115. 18 N. m., 115. 18 Rokopisni oddelek NUK, ms 540. (Glej zgoraj, str. 24.) 28 NUK, ms 455/1, 195—197, 199, 201. Vmes (198, 199—200) kasnejši vpisi (svetlejše črnilo, tanjše pero), v nadaljevanju pa razno, kot napoveduje naslov. (Op. ur.) kompletnega prevoda njegovega gradiva. Da je aktualno, pričajo že vsaj trije primeri njegove rabe (I. Grafenauer,21 V. Novak,22 A. Baš2*). Etnološki za/vesti dajem v premislek, ali bi ne bilo primerno, da bi dobili v prevodu celotno Korytkovo etnološko in folkloristično zapuščino, ki je ne samo zaradi svoje zgodovinske pričevalnosti, ampak tudi širine obzorja in strokovnega koncepta E. Korytka nadvse pomembno za naš čas. Mag. Niko Jež, ki je s pomočjo sedanje lektorice na ljubljanski slavistiki dr. Božene Ostromqcke-Frqczak prevedel del Koryt-kovih zapiskov iz njegovega rokopisa, je kljub napornosti z delom pripravljen nadaljevati; tudi prof. dr. Vilko Novak, ki je doslej največ storil za pravilno vrednotenje Korytkovega etnološkega deleža pri Slovencih,24 je obljubil pri tem svoje sodelovanje. Kaj nas torej še zadržuje? Marija Stanonik B. FOLKLORISTIČNO GRADIVO IZ ZAPUŠČINE EMILA KORYTKA Folkloristično gradivo Emila Korytka, ki se hrani med ostalo zapuščino v t. i. II. Korytkovi mapi (NUK Ms 455/11, na straneh 25—28, 29—36, 37), je zbrano v treh zaporedno oštevilčenih skupinah (1.—46., 1.—50., 1.—16.), od katerih sta prva in zadnja pisani v dveh stolpcih, ločenih med sabo z navpično črto. Ta prevod prinaša gradivo po zaporedju izvirnika, oblikovno pa poenoteno. Emil Korytko (1813—1839)1 je že od maja 1837 v svojih pismih staršem iz pregnanstva v Ljubljani, kamor je prispel v začetku leta, omenjal najprej kratke, nato pa vse daljše in dolgotrajnejše izlete po Sloveniji (v Stično, Kranj, Postojno itd.), zapažanja s teh potovanj pa kažejo, da se je zanimal za ljudsko izročilo v širšem obsegu, saj ravno čez leto dni z zadovoljstvom sporoča: »Ljudske pesmi so že v cenzuri, pripravljam pa za cenzuro še spis o njihovih običajih, praznoverjih, svatbah, medicini itd.«1 Delno urejeno gradivo je ostalo v rokopisu, katerega jedro predstavljajo poleg risb, skic noš in delov oblačil, leksikalnega gradiva, predvsem zapiski, zbrani pretežno na terenu ali iz drugih virov. Zapisani so zato neenotno, urejeni le z zaporednimi številkami enot in deloma po regionalnem izvoru. V glavnem so pisani v poljščini, le mestoma v nemščini. Zapisovalec je sproti sestavljal tudi besednjak, kjer slovenske izraze razlaga v poljščini. Okoliščine zapisovanja so zahtevale jedrnatost pri beleženju, na mestih pa povzročale fragmentarnost pri notiranju posameznih informacij, ki jih je 21 I. Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Lj., 1951, 207—208. — Za opozorilo se zahvaljujem dr. M. Matičetovu. 22 V. Novak, Korytkovo gradivo o hrvaški ljudski noši. Etnološki pregled 6—7 (1965) 71—80. 23 A. Baš, Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. Angelos Baš, Ljubljana, 1984, str. 100—101. 24 V. Novak, Emila Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu, Traditiones 1, Lj., 1972, 27—52. 1 Poleg študije Vilka Novaka (Emila Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu, Traditiones, Ljubljana 1972) je Korytkovo življenje in delo z navedbo vse dosedanje literature najobširneje obravnavano v knjižni izdaji Emil Korytko, Korespondencja z rodzinq, I, II, pripravila za tisk Monika in Henry L e e m i n g , Ljubljana, SAZU 1983. 2 Korespondenca z družino, II, str. 91. zapisovalec nameraval dopolniti ali pa je zanje še iskal ustrezne razlage in je pustil prazen prostor. Gradivo, ki je zaradi opisanih okoliščin težko čitljivo, bi bilo treba za primerno znanstveno-kritično predstavitev objaviti v izvirniku z jezikovno-stilističnimi in orto-grafskimi opombami in pojasnili, ki jih prevod ne vključuje.3 Da bi pri prevodu čimbolj sledili naravi zapiskov, upoštevamo naslednja načela: besede so podčrtane kot v rokopisu, citati iz Korytkovega besedila (predvsem slovenska poimenovanja) so natisnjeni ležeče, nedokončani stavek ali prazno mesto, namenjeno za kasnejša dopolnila nakazuje znamenje: — ali ------------------, mesta, kjer zapisa doslej ni bilo moč prebrati, so označena z (---------), na verjetno, a nezanesljivo branje pisave pa opozarja oglati oklepaj. Niko Jež a) NUK Ms 455/11, 37 1. Volkodlak, podnevi človek, ponoči pa volk, potika se ob križpotju po močvirju. Ponoči se v podobi volka prikrade v hišo in otrokom, ki jih je mati čez dan preklinjala, pije kri. Večkrat hodi za ljudmi, če pa mu kdo vrže hrano, se spremeni v človeka. Ce ga hoče kdo ustreliti, tedaj prosi: »Ne ubijte me.« Če požre človeka, se nog, kolikor jih je v čevljih, ne dotakne in ostanejo cele. Mnogi poznajo način, kako se spremeniti v volkodlaka. 2. Vejdamez, pol človek, pol medved — povečuje se po svoji volji, lahko je dolg in velik, ko pa se mu zahoče, je spet majhen. Spreminja se v različne živali, da bi lahko spoznal bolj skrite stvari in vse izvedel. Nekateri se znajo spremeniti v hlape, da bi razkrili skrivnosti. 3. Pogorni mož (mosh), pogorna žena (shema), velikanski gozdni stvor, ves porasel z mahom. Ko zagleda človeka, se zakrohoče s tako strašnim, grozljivim smehom, da se strese vsa okolica. Zena je manjša — 4. Povodni mož (mosh) ima pod vodo steklene palače — prikrade se, ugrablja otroke — beri Prešernovo balado Povodni mož ali v Valvasorju, kjer je natančen opis — 5. Torka (Torik, Thorkla) ob četrtkih in sobotah ponoči prede na tistem vretenu, kjer je nit — spint mit jenem Spur (-------------) wo die Schnur nicht abgespent wurde — 6. Mora ima podobo mačke ali lisice. Stiska, duši v snu in sesa ljudi. Zoper njo * morska noga.1 7. Rokalnik — roparski čarodeji, otrokom sekajo roke, prsti jim v temi svetijo kot sveče. 8. Rdjnice, Rojenice, Rajnice. Dobrodejne — novorojenčkom napovedujejo prihodnost. Nekoč so napovedovale glasno, določale so čas setve in kdaj se sejati ne sme (rajen — raič po poljsko). 9. Vrdk, slabost, ima zarasle obrvi — če ga gledaš in se mu čudiš, sledi glavobol. Perdojeniz — perdojnik 10. Vedounz — v Idriji2 ob vodi, isto kot škrat. 3 Prof. Vilko Novak je pred dvajsetimi leti že začel pripravljati gradivo za znanstveno objavo. Njegov poskus prepisa Korytkovih zapiskov je bil prevajalcu na več mestih v pomoč. 1 V rkp. na tem mestu skica. 2 V rkp.: v Idri. 11. Rakonazh — v okolici [Smlednika]3 ali Steklazha. 12. Sava od s jati — siavna. 13. Kerka = Kerk = žabe, močvirje. 14. Bled — Smlednik. Dva gradova za podjarmljenje Slovanov. 15. Za tujim, neznanim človekom, ki je prišel v hišo, kjer je otrok, je treba, ko odide, s praga pomesti prah. 16. Na svatbi v okolici Toustiverh so gostje v maskah in če nevesta zapleše prvi ples z neznancem, bo v letu dni umrla. To se je zgodilo, jokala je, ker je mislila, da bo umrla, mož jo je utolažil. b) NUK Ms 455/11, 29—36 1. V osrednji Kranjski dekleta pripravljajo fantom ljubezenski napitek in sicer takole: sušijo čebulice cveta orchis bifolia (zepetez), posušene zmeljejo v prah in zamešajo v vino. 2. V osrednji Kranjski potegne kmet svinjo s poti, ko jo vodi k merjascu, če mu pride naproti ženska, ker pravi: uročena svinja ne bo imela mladih. 3. Kadar je spodnji konec ušesa (mečica) prirasel k licu, je bilo rojstvo podnevi, če ni prirasel, tedaj je bilo ponoči. 4. Kdor zjutraj, ko odhaja z doma, sreča staro babo, ga bo že istega dne doletela nesreča. 5. chabina — čarodejna šiba (Wünschelrute)----------------------------------------------- 6. Pred čari in uroki je varen, kdor nosi pri sebi živo srebro. 7. Ce se kdo rani in se rana ne zaceli, naj jo obloži z listom rastline lapatum acentum. 8. Za otekline: vzemi celo mravljišče, z zemljo, jajčeci in mravljami vred, deni v lonec, zalij z vodo in dvakrat skuhaj. Ko vzkipi, odstavi, vlij v velnico ter drži nad paro noge in do pasu golo telo — to večkrat ponovi, nakar se bodo na površini izpustili mehurji in ko se bodo predrli, se bo iz njih pocedila voda in zdravje se bo vrnilo. 9. V Leskovcu pri Srajbarskem turnu4 je župnik, ki je od kmetov prvikrat pobiral desetino. Le-ti so ga napadli, imajo ga za hudiča. Letos je bila huda nevihta in je popolnoma stolklo žito. Kmetje pripovedujejo, da so v oblaku videli tega popa, kako je metal točo. Pravijo, da so v zrnih toče našli njegove lase; da ga je drug duhovnik vlekel za noge, naj že odneha, ker da je že dovolj gorja. 10. Isto pripovedujejo v okolici Stične,5 da župnik družno s čarovnico povzroča točo itd. 12. Bil je mizar, ki je izdeloval samo krste. O njem vedo povedati, da je zmeraj vedel, kdaj mora narediti krsto, ker so duše ponoči pred smrtjo prihajale k njeinu in si izbirale deske za krsto — zmeraj je slišal ropot. 12. Pripovedujejo, da se na gori blizu Železnikov zbirajo čarovnice. Videli so jih plesati v oblakih nad vrhom te gore, po hrvaško oblečene, v opankah in z rdečo čepico. 13. Kadar se bliža nevihta, zvonijo, da bi odgnali točo. Cerkovnika, ki ne bi zvonil, bi izgnali iz vasi. 3 Možno branje slabo čitljivega zapisa. * V rkp.: Haselbach pri Turnamhart. 5 V rkp.: Sitych. 14. Zakaj je na Kranjskem tako izobilje? Bilo je takole: Kristus in Peter sta popotovala po celem svetu, le na Kranjskem še nista bila. Nekoč, ko sta se vrnila s poti, je sv. Peter rekel Kristusu: Gospod, glej, povsod sva že bila, le v Kranjski še ne. Kristus pa mu je odvrnil: In tja tudi šla ne bova več, utrujen sem, zato pa jim pošljem svoj blagoslov. Odtistihmal je Kranjska blagoslovljena. 15. Na Bledu (Veldes) so na otoček sredi jezera peljali velik zvon za cerkev Device Marije. Nastal je vihar, čoln se je začel zibati, nazadnje se je prevrnil in potonil z zvonom vred. Se dandanes je slišati zvon pod vodo, pogosto zvoni o praznikih. 16. V isti cerkvici je zvon, s katerega iz notranjosti zvonika visi navzven vrv. Kdor ima zobobol, jo prime z zobmi in zvoni — to prežene bolečine. 17. Štiriperesna deteljica baje prinaša srečo pri igri. 18. Po smrti se največkrat vračajo bogati. 19. Zdravje hodijo iskat k [rablju].0 Na ogled mu neso suknjo, da bi uganil bolezen — če je sam slaboten, tedaj ne more — 20. Ako psi glasno cvilijo in ptiči cvrčijo okrog hiše, bo v hiši nekdo umrl. 21. Lastovic v mestu v Ljubljani nisem videl, toda med mašo se je ena duhovniku ponečedila v kelih. 22. Ein Kreiner und auch Einer haben einen roten Hund erschlagen — Vide das Haus des Wildenmann — Oče je imel razvratnega sina. V bojazni, da ne pride na vešala, je v Kamnem polju skril zaklad in pred smrtjo povedal sinu — zapuščam ti lepo bogastvo, ako pa ga izgubiš in zaideš v hudo bedo, odsekaj psu glavo in Bog ti bo pomagal itd. — 23. V Loki je star rotovž, na njem je taka slika — — — — — — — — — 24. Ko se na večer sv. Janeza dekleta po večerji odpravljajo spat, polagajo v rešeto nočne [čepice]. Tista, ki ji najprej pade skozi, se bo prva omožila. 25. Vranje jezero.6a Pri jezeru je živel ribič. Škrat mu je nekoč dejal: Nalovi rib, kolikor te je volja, le zadnje nikar ne ulovi. Ribič je imel obilen lov in rib je bilo dovolj za vso hišo. Na koncu je bilo jezero čisto, prozorno in v njem je bila ena sama ribica. Zamikalo ga je in jo je ulovil. Škrat se je takoj prikazal in zasul celo jezero. 26. Lokva. Ljubila je nekoga, ki mu njen oče ni bil naklonjen. Kaj bi zdaj? Odvedel jo je k oknu. Kar sama poglej. Ce bo to drevo jutri vzcvetelo, tedaj se smeš poročiti z njim. Ona je goreče molila in zjutraj je drevo cvetelo — to drevo se še dandanes najprej razcvete. 27. Heiden Craeber.1 Udori in griči, gomile. Bilo je dekle, ki je vsem dajalo košarice, ker da nihče ni imel dovolj bogastva. Prišli so trije služabniki, se tam nastanili in začeli kopati jamo; ko so veliko izkopali, so stopili pred njo in rekli: Izberi si enega izmed nas, dovolj imamo zlata. Ona je odgovorila: tistega vzamem, ki ima največ. In so jo odvedli v votlino, ji pokazali velike zaklade, ko pa se je nagledala, so spremenili svoje podobe. Izkazalo se je, da so bili hudiči in vse z njo vred se je vdrlo v zemljo. 0 Verjetno: do kata (k rablju). Prim. NUK Ms 455/11, 25—28, t. 9. °a V rkp.: Urainer See. 7 Prim. zemlj. ime pod točko 36, NUK Ms 455/11, 25—28, oz. zemlj. ime Ajdovski britof. 28. V okolici Isteina. (Vsaka vrsta živali ima kraljico. Kdor bi dobil krono kače, bi postal gospodar vseh zakladov sveta.) Kraljica pajkov in kraljica kač sta bili sprti. Nekoč je kraljica pajkov našla votlino, kjer je prebivala kača, pa je s celim tropom s pajčevino prepredla odprtino; ko se je kača prebijala skozi pajčevino, jo je kraljica pajkov strupeno pičila v glavo. A varoval jo je škrat. Takoj je zraslo cvetje, h kateremu se je kača priplazila in ozdravela. Pastir, ki je videl, da je kača ozdravela, je bil radoveden, kakšno cvetje je to, in ga je natrgal. Tedaj je pajek vdrugič ugriznil kačo. Kača je umrla. Pastir ji je hotel dati cvetje, a bilo je že uvelo; zato se ji je približal in zagledal, da tam leži mrtvo dekle. 29. Zakaj kanja trpi žejo, a se ne more spustiti na zemljo, da bi se napila vode, ampak si gasi žejo le z roso. Nekoč je Mati Božja hotela priti čez reko. Priletele so vse ptice, da bi reko očistile in zmanjšale vodo. Edino kanja ni prišla, zatorej je bila prekleta. 30. Kralj Matjaž. O njem pripovedujejo, da nekje, baje na Sorškem polju (Seier Feld) v močvirjih sedi pod zemljo oprt na kamnito mizo. Brada mu nenehno raste, a ne vstane prej, dokler ne zraste tako dolga, da bo trikrat (sedemkrat ali devetkrat) ovila mizo — a tedaj bo nastopil za Kranjce zlati vek.8 31. Tentera v okolici Zlatenika (Reifniz). Nedavno naj bi bila tam gostija. Hudiči in čarovnice so se skupaj gostili. Tisto, ki jim je kuhala jedi, so imenovali kraljevska kuharica, drugo, ki je na glavi stoje imela v zadku svečo in je svetila — [pili so] iz konjskih kosti, nekakšnih golenic, izdolbenih v obliki kelihov — 32. Kdor čarovnici pogleda v oči, lahko gleda z [-----------------] navzgor. Klek blizu Ogulina je njihovo zbirališče. 33. Na sv. Janeza se zbirajo mlada dekleta. Pojejo razne pesmi. Zeleno drevesce nad mizo je okrašeno s trakovi in drugimi okraski, sadeži itd., na mizah ležijo šopki; razdelijo jih med goste, ti jih že zjutraj raznosijo od hiše do hiše. Zvečer prižigajo ognje, izginila pa je šega [alegorične-----------] 34. Na sv. Janeza so vsa okna in poti pregrnjene s praprotjo in kresnicami. Pripovedujejo, da se tod ponoči sprehodi sv. Janez in rad na teh cvetovih počiva. Dekleta jih skubejo.--------------------------------------------------------------------------- 35. Pripovedujejo, če dä dekle dva lasa z glave moškemu, ima ta tolikšno moč nad njo, da bi šla na konec sveta za njim. Nekoč se je vojska ustavila v vasi blizu — -----------. Vojak je snubil zalo dekle, gospodarjevo hčer. Ko je odhajal, jo je prosil za dva lasa z glave. Ona, ki je vedela, zakaj hoče dva lasa, mu jih je dala iz rešeta. Vojaki so odkorakali [--------]. Rešeto se je pokotalilo — 36. Proti bradavicam — toliko gumbov, kolikor je bradavic, nadeti na vrvico in zakopati. Ko zgnije vrvica, izginejo tudi bradavice. Ali pa — narediti zareze na palico in zakopati — 37. Da bi bil neviden, je treba imeti desno roko nedolžnega otroka. Zgodilo se je, da so na proščenju v [Maria] Saal otroku odsekali roko. 38. Zoper strah — prekrižati se s palcem na nogi. 39. Obseden (opqtany) se lahko spreminja v različne živali, npr. v psa. Ta pes gre na most in nadleguje mimoidoče, če pa ga kdo, ki se ne boji, vpraša, ali nisi obseden, kako naj ti pomagam, tedaj pes spregovori, kako naj mu pomaga — 8 Prva objava zapisa v: Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Ljubljana 1951, str. 207. 40. Da bi privabili psa in dekle — morata pojesti kos kruha, ki se je pod pazduho s potom prepojil — 41. Stolec svete Lucije (čarobni stol mora biti iz 9 vrst lesa, 4 noge, vrhnji del in 4 žeblji, zatiči). Delati ga je treba od sv. Lucije do božiča. V cerkev ga je treba prinesti med mašo in stopiti nanj med sanctus in spremenjenjem, prižgati svečko iz čmrljevega voska in s stenjem iz konoplje, ki je bila posejana z levo roko, z levo požeta, z levo predena itd ... — tedaj se pokažejo vse čarovnice. Kajti vse se na tem kraju zberejo — obrnejo se k njemu, pokažejo jezike in rogove — Takoj po maši je treba k reki in — vreči v vodo. 42. [pogodeno recz] — — — — — — — — — — — — — — — — — — 43. Pred bezgom se kmet odkrije in prikloni — za [vzrok še ne vem] 44. Lastovke so koristne ptice, kjer se vgnezdijo pri hiši, bo sreča; kmet je nikoli ne ubije. 45. Pri zlomu noge učinkovito pomaga [Symphytum offcinale] in zelišče gabes. 46. Za božič med 11. in 12. uro pojdi na križpotje, zariši tam krog in vanj sedi. Komaj boš sedel, nikakor ne boš mogel več vstati, kajti vzel bi te hudič, in če pomoliš prst čez zarisani krog, bo pa prst utrgal. Hudič bo prišel strašit v različnih podobah, a ostati moraš pogumen in zdržati, kajti če hočeš pobegniti, te bo hudič vzel. In pokazali se bodo hudiči na primer v takih podobah: prihajali bodo levi, konji bodo galopirali na sedečega, švigale kače itd., a ne ustraši se, kajti ko bodo prav blizu, bodo izginili. Ce tako vzdržiš, se prikaže sam hudič in vpraša, kaj si želiš. Takrat lahko zahtevaš od njega, karkoli si želiš, vendar je najbolje zahtevati črno knjigo. Kolikokrat se črna knjiga odpre, tolikokrat je hudič na uslugo. In če hočeš imeti most čez reko, hudič še isti hip zgradi most čez reko, poti skozi vasi itd. Toda ko knjigo odpreš, moraš hudiča takoj zaposliti, drugače te vzame. Nekoč je majhen otrok odprl knjigo, a ni nič rekel, ker ni znal govoriti, pa se je nabralo krdelo hudičev; na srečo je prisedel roditelj in obšla ga je rešilna misel. Raztrosil je proso in jim ukazal, naj ga zbero. S tem je zaposlil hudiče, da niso vzeli otroka. O tem pripovedujejo v okolici [Flögnk], ki leže na Gorenjskem. 47. Neki Guzi, Cupel in Kozjek so v votlini v Repnjah zaklinjali hudiča, da bi jim dal denarja. Napraviti je treba takole: vzeti je treba čarodejno šibo (ravno Wünschelrute) in jo podržati na kraju, kjer se sama povesi; na tisti strani, kjer se upogne, je skrit hudičev zaklad. Guzi je prižgal dve sveči, ukazal drugima dvema, naj molčita, in začel iz črne knjige zaklinjati hudiča. Tedaj je začel nad svečo letati sršen, eden od njih je spregovoril. Guzi je prekinil in rekel, čemu si spregovoril, zdaj hudič ne bo prišel. 48. Tudi petelin znese jajce, vsakih 5 let. Ce bi tako jajce nosil pod pazduho nekaj tednov, bi se iz njega izvalil hudič. 49. Gore v okolici Isteina se v celem pasu imenujejo Grintouz. Von dem Sichelburger9 Krain Graenzen —: Tracht der Frauen. Ein langes weisses Hemd ohne Kragen, um den Hals und auf den beiden Brussteilen mit roter und blauer Seide gestikt, auf der Brust offen — um den Hals 2 oder mehrere Necken Koralen mit meissingener Neckigen Bildchen; am Kopf ein 4 ekiges weises Tuch wovon 2 Spitzen an die hin-------------und 2 andere an den Ohren anlieden. “ Zumberak. NUK Ms 455/11, 25—28 1. Na Dolenjskem10 je šega, da najmlajša ženska pri hiši zvečer umiva in koplje noge v topli vodi; tudi v Srbiji poznajo enako šego, najmlajša pri hiši streže gostom, zvečer pa jim umiva noge (glej Otto Pirch II. del, 37 pogl.) 2. Na Dolenjskem se hkrati s spremembo noše spreminja tudi šega. Do Krškega'* nosi ljudstvo po nemško usnjene hlače in škornje do kolen kakor na Gorenjskem, v Krškem pa so že v belem, v opankah; od Krškega naprej velja patriarhalni način življenja, v vsaki hiši živi več družin, nad vsemi vlada najstarejši. 3. V Ziljski dolini12 so ljudje zelo veseli in preudarni. V vsaki vasici mora biti lipa, po stopničkah se pride na galerijo in tam igra glasba, ljudstvo pa pleše pod lipo. — Zraven je velika klada, na kladi maselnica, okovana z obroči; fantje na konjih v galopu s kijem od spodaj izbijajo obroče; kdor jih naenkrat izbije več, tega venčajo. 4. Brionia, to je kmet iz Dola,13 zdravi zlomljene noge. V Goričanah s korenjem Gerczach je po kranjsko Beryczo 5. Zelo razširjeno je verovanje, da čarovnice povzročajo točo. Tako se med ljudstvom sliši, da so dostikrat videli, kako se v oblakih vlečejo za lase in se med sabo pretepajo. V zrnih toče pa večkrat najdejo lase. 6. Čarovnice kravam jemljejo mleko — nasvet pri tem pa je tak: napolniti mehur z mlekom, ga obesiti nad ognjišče, da izhlapi — kakor bo izhlapevalo mleko v mehurju, tako bo jemalo tudi čarovnico. Treba je paziti, da ne pride čarovnica v hišo, kajti z njo pridejo nesreče; če bi prosila, ji nihče ne sme dati odgovora, kajti če ji kdo karkoli odgovori, je potem vse zaman. Drug podoben nasvet: v jarek, kamor s strehe kaplja dež, je treba z železno palico izkopati jamico, jo napolniti z mlekom, potem železo v ognju razbeliti in ga ohladiti v tistem mleku — kakor bo mleko kipelo, tako se bo mučila čarovnica. 7. V Srbiji Otto Pirch, 47. pogl., II. del [-------------------------------------------- ] 8. Da bi dajale mleka, okadijo tudi krave z valeriano celtyko — [---------------------] ali v golido mečejo posvečene svetinjice, ki jih dobijo v samostanu. 9. V okolici Radovljice14 je žena nekega kmeta dobila giht. Vsi so mislili, da je začarana, zato je mož vzel njeno obleko, odšel v mesto in jo nesel rablju, rekel mu je, naj po obleki spozna, kakšna bolezen je to in kako jo ozdraviti (Kamna gorica).15 10. Trenk: pripovedujejo, da utrgana gratiola officinalis koristi pri povračanju, nad korenom odrezano zelišče pa za drisko. 11. Andreas Dogan v Loki19 lahko pove nekaj o čarovnicah. 12. Na Bledu17 sredi jezera je kapelica, v kapelici zvonec, ki ima čudežno zdravilno moč. Kogar muči bolezen v kakšnem udu, z njim potegne za vrv in zvoni, kogar pa muči zobobol, potegne sedemkrat vrv z zobmi. 10 V rkp. Nižsza Kraina. 11 V rkp.: Gurk. 12 V rkp.: Gailthal. ls V rkp.: Lustal. 14 V rkp.: Radmansdorf. 15 V rkp.: Steinbüchel. 16 V rkp.: Laak. 17 V rkp.: Feldes. 13. Pripovedujejo, da je lovec, ki je ves dan lovil in nič ustrelil (puška pa se mu večkrat ne sproži), začaran. Zdravilo proti temu je: nabij puško s pšenico in ustreli. 14. Kdor ima pri sebi živo srebro, je varen pred uroki. 15. Za oblaganje ran lapatum nigrum------------------------------------------------------- 16. Zjutraj srečati staro babo — nesreča — 17. Za otekline — skuhati mravljišče in držati noge nad paro, naredijo se mehurji in voda odteče. 18. Ce si okraden, pojdi v cerkev, najdeš — 19. Toča — prevrniti mizo z nogami navzgor — 20. Proti toči in neurju — bijejo plat zvona. V ogenj mečejo palme in blagoslovljene šibe. 21. Komur je uhelj prirasel, se je rodil podnevi, ni pa prirasel, če se je rodil opolnoči. 22. Skratel v Gornji Idriji, človek z rdečo čepico, največkrat spreminja podobo. 23. V okolici Železnika in okoli Retij, Ribnice je votlina, jama, v kateri sedi škrat — koplje v vodi [----------------------]------------------------------------------------- 24. Deževnik — ptič, deževalo bo, če ga je videti nad vodo. 25. Krave pred uroki in nadlogami, ki jim vzamejo mleko, zavarujemo, če v golido vržemo blagoslovljeno svečo in različne podobice, ki se dobijo v uršulinskem ali frančiškanskem samostanu. 26. V Fridrichstall je razvalina, tam naj bi se otrok in starec zmeraj prikazovala — 27. Blizu razpadlega starega gradu [Ortnek] nedaleč od Ribnice baje stoji zid, zdaj že zaraščen z mahom in rastlinjem, za katerega pravijo, da, če bi ga ne bilo, bi Turki zavzeli celo Kranjsko in jo pomendrali. 28. Tersat [inula buborum] — — — — — — — — — — — — — — — — 29. Obstaja vrsta gob, ki so znamenje slabega vremena, če se prikažejo pod plotom — 30. V trgovini so bile tri ženske in fant iz [-------------] — v kotu sem jih narisal in povedale so mi naslednja imena za posamezne dele obleke: peča — to je bela [-------], en konec visi spredaj — enako ogrinjalo pa se imenuje ne peča, temveč robač. Zaponka za spenjanje srajce je iz steklenih biserčkov in kaveljca, kovinsko ost imenujemo jegua (igla) — Bela suknja z rokavi se imenuje koret, brez rokavov koritac — Pas = pas, srajca = robača. Dolge zelene vezalke pri suknji = inura, čevlji = črevle, pon-czochy = kolenke = nogavice, sukno za oblekco = [---------------] 31. Na Sorškem polju med Loko in Kranjem je stala sredi polja velika lipa, povedali so, da se bo pod to lipo končala bitka lipe zdaj ni več, posekana je, a še zdaj vedo pokazati mesto, kjer je stala.18 32. Zaročenka bodočemu možu kupi srajco, on pa njej čevlje. Njej pripada postelja, priskrbeti mora posteljnino, ona mora dati darila njegovim staršem in sorodnikom, ko pridejo v njeno hišo. Bala — vide Kumerdej. 18 Prva objava v: Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Ljubljana 1951. 41. Povodnjak povodni moš — dwöch ich | jest jeden w Veldes a drugi w Slap | ten w Veldes ukradi temu ze Slap | žon$ — raz szedl czlowiek pewien z lasu | z sie-kierq rqbac drzewa gdy go ten | ze Slap napotka! — dač mu chcial | chlop chleba ale nie chcial wziqsc z zr^ki bo powiedzial czego sie dotkn§ | zniszczenie nastqpič musi — wise na ziemie | polozyl mu i ten z ziemi (wynosi) po- | wiedzial nie böj sie mie teraz ale choč | šmialo zemno, stali kolo krzyza | nad jeziorem, tarn beds w wodzie I walk^ toczyč z powodniakiem bledskim o zone — ješli ujrzesz pian? bialq | to zwyciež$ ješli czerwonq to zgin? '| — ale chlop nie chicial — bal sie i uciekl 33. V drobovju divjega petelina so kamenčki. Ce komu pade kaj v oko, jih mora deti v oko, tedaj poplešejo in izvržejo tisto smet iz očesa. 34. Ce v hišo pride čarovnica, je treba za njo pljusniti vodo. 35. Ob grmenju — kuriti palmove vejice in z njimi kaditi — 36. Aidošna skala, bil je tam grad, se spremenil v skalo, gospodar v psa, gospa v kačo. Dandanes pripovedujejo, da se pes in kača skupaj kopljeta v rečici [Ratitouz] — 37. Ko pride nevesta prvič v hišo moževega očeta, ji oče izroči jabolko, na jabolku je venček, za to mora ona izročiti darila------------------------Ko pride prvič v moževo hišo, jo mora tisti, ki jo spremlja, prestaviti čez prag, enako tudi čez cerkveni prag, ko gredo k poroki. Nova vas.10 38. Winschelrute je palička, zraste v enem letu, rezati jo je treba na četrtek v suhe dni — 39. Na božični večer ob 12. uri ponoči priteče vsako minuto iz vseh izvirov za hipec vino, za hip zlato in za hip srebro. 10 V rkp.: Neudorf. 40. Zaročenka nosi pri sebi živo srebro, da bi ne mogla biti uročena. 41. Povodnjak, povodni mož — dva sta, prvi na Bledu, drugi pa v Slapu. Oni z Bleda je temu iz Slapa ukradel ženo. Nekoč je šel neki človek s sekiro sekat drva, ko ga sreča tisti iz Slapa. Kmet mu je hotel dati kruh, a ga ni hotel vzeti iz roke, rekel je, česar se dotaknem, bo pokončano — zato ga je položil na tla in on ga je pobral. Rekel mu je — zdaj se me ni treba bati, hodi pogumno za mano. Stala sta pri križu nad jezerom. Tamle v vodi bo tekel boj z blejskim povodnim možem za ženo — če boš zagledal belo peno, pomeni, da sem zmagal, če pa rdečo, da sem pogubljen. Toda kmet ni hotel, bal se je in pobegnil20 42. Ko otroka nesejo h krstu, vzamejo košček kruha, da ga darujejo prvemu boljšemu človeku, ki ga srečajo. Če srečajo bogataša, bo otrok premožen, če pa siromaka, bo reven. 43. O vedomcu v Blejskem jezeru nekaj vedo, a le nejasno, imenujejo ga tudi škompnek. 44. Imena za obleke na Bledu: zavijača — czypek, ošpetla — srajca, nederc — spencer, čikla — krilo, kolere — trak pri srajci, moder, ruta — pisana vratna ruta, splatance, dve [kiti]. — 45. V Bohinju:21 kriiovc — životec, obrobljen z žametom, raš, suknja iz pol volne in pol konopljinih niti, mezlanka je volnena obleka brez rokavov. Rdeče nogavice nosijo v Bohinju, bele pa so znak žalovanja. 46. Rojenice so ukradle majhnega otroka in ga imele pri sebi 7 let. Po sedmih letih se je izmuznil skozi trnje in pobegnil k materi. 47. V Blejskem jezeru je zvon; ki se sliši za praznike, ko kliče ljudi k maši, drugi v cerkvi pa je zoper zobobol. Emil Korytko Transkripcija: Božena O stro mqc k a - Frqc z a k Prevod in opombe: Niko Jež 20 Faksimile in transkripcijo izvirnika gl. na str. 120. 21 V rkp.: Bochen, niže Bochna. Zusammenfassung EINIGE FOLKLORISTISCHE AUFZEICHNUNGEN AUS DEM NACHLASS EMIL KORYTKOS Die Anregung zur Veröffentlichung des Materials aus dem handschriftlichen Nachlass des Emil Korytko (1813—1839) schöpften wir unter anderem aus der Publikation seiner Korrespondenz mit der Familie (SAZU, Ljubljana 1983 — siehe die Besprechung auf Seite 215 dieser Sammelschrift). Hier werden wir vor allem von jenen Teilen der Veröffentlichung angesprochen, die über die Kontakte des in Ljubljana internierten Polen mit dem Volksleben des slowenischen Landes sprechen. Dem jungen polnischen politischem Geächteten gelang es nur unter Schwierigkeiten, die Erlaubnis zum Bereisen slowenischer Ortschaften zu erhalten. Diese Bewilligung benützte er zum eifrigen Sammeln volkskundlichen Materials. Doch seine breit angelegte Arbeit konnte er infolge seines frühen Todes nicht fertigstellen. Er selbst hat nur einige deutsch verfasste Artikel veröffentlicht (siehe Anmerkung I 25). Für den Druck hat er eine Sammlung slowenischer Lieder vorbereitet (1—5, Ljubljana 1839—1844), deren Veröffentlichung er jedoch nicht mehr erlebte. Der in der Manuskriptabteilung der Universitätsbibliothek von Ljubljana aufbewahrte volkskundliche Nachlass Korytkos wurde von Professor F. Kidrič sorgfältig inventarisiert (Anm. I 14—18). Aus diesem Nachlass wurde bisher nur wening geschöpft, I. Grafenauer 1951 (über »Kralj Matjaž = König Matthias [Corvinus] — Anm. I 22), V. Novak 1965 (über kroatische Volkstrachten — Anm. I 23) und A. Baš 1984 (über slowenische Volkstrachten). Für die diesmalige vorläufige Veröffentlichung haben wir drei grössere Abschnitte ausgewählt (NUK in Ljubljana — Ms 455/11, 37; 1—16; Ms 455/11, 29—36: 1—49; Ms 455/11 ,25—28: 1—47), die jene von Korytko angewandte Art des Verzeich-nens veranschaulichen sollen. Aufzeichnungen, die beim Bereisen des Landes entstanden sind — vor allem ins slowenische Oberland, Unterland und Notranjsko — oder mittelbar gesammelt wurden, enthalten Namen mythischer Wesen und deren Beschreibung, Aberglauben, Ratschläge aus der Volksmedizin und einige Sagen. Auf Seite 120 haben wir einen Auszug von Korytkos Originalaufzeichnung der Sage vom Wassermann im Bled-See angeführt. Korytkos Wortlaut wurde ins Slowenische vom Polonisten Niko Jež übersetzt, Korytkos schwer lesbare Handschrift wurde von Dr Božena Ostrom^cka-Frgczak, Lektorin der polnischen Sprache an der Ljubljanaer Slawistischen Abteilung, deschiffriert. Mit der teilweisen Veröffentlichung dieses ansprechenden Materials wünschen wir darauf hinzuweisen, dass eine systematische Vorstellung dringend ist — in der urspünglichen Form und Übersetzung — wobei die slowenische Volkskunde durch wertvolle, ein- und ein halbes Jahrhundert alte Quellen bereichert würde. STELETOVO PREDAVANJE O NARODOPISNEM ZBIRATELJSKEM DELU Iz zapuščine obj. Emilijan Cevc A. FRANCE STELE IN NARODOPISJE Med zapuščino umetnostnega zgodovinarja, akademika dr. Franceta Steleta, smo naleteli na šop listov z besedilom predavanja o narodopisnem zbirateljskem delu. Na listu je datum 28. 6. 1906, kar pove, da ga je Stele sestavil kot osmošolec gimnazije v Kranju. Da bi pokazali, kako metodološko zrelo je Stele že kot abiturient gledal na dragotine ljudskega izročila in kako na daleč je v odgovornosti do svojega naroda razpel kulturne mreže, objavljamo to predavanje v Traditiones — ne samo kot dokument, marveč tudi kot zgled. Tekst objavljamo nespremenjen in neokrnjen, tudi nekaterih hrvatizmov nismo slovenili; redki popravki zadevajo samo pravopisno stran. Vsebina predavanja pa ni samo še danes aktualna, tudi metodološka načela in pravila za zbiranje ljudskega blaga, ki jih je poudaril Stele, še veljajo, zlasti prepoved samovoljnega »popravljanja« pesmi in proznih besedil. Ta pravila in nasvete je Stele lahko že sam doumel, potrdili in prečistili pa so mu jih še napotki, ki jih je nakazal z delom in s pismi Steletu osebno prof. dr. Karel Strekelj, zaslužni redaktor izdaje »Slovenskih narodnih pesmi« pri Slovenski matici. Tudi romantično rodoljubni vložki nas ne motijo — nasprotno, celoti dajejo časoven nadih in potrjujejo predavateljevo iskreno delovno in strokovno vnemo. Vsebina je živo formulirana, tu in tam je celo anekdotična, pogumen pa je tudi poudarek, da »je prazen izgovor tistih, ki pravijo, da narodnega blaga več ni.« Prof. Stele se res ni v polnosti predal folklornemu raziskovanju. Svoje življenje in delo je posvetil v prvi vrsti umetnostni zgodovini in konservatorstvu. Toda na kulturo našega naroda je gledal celovito in ljudsko izročilo — besedno in likovno in obredno — mu je bilo ena njenih temeljnih sestavin. Velja celo, da je prav zgodovinsko ozadje ljudskega izročila našlo v Steletu — zgodovinarju močen odmev, doživetje njegovih (tudi umetnostnih in likovnih) vrednot pa se mu je rodovitno vcepilo na umetnostnozgodovinsko raziskovanje, saj je ljudska psiha neločljivo povezana z ljudsko estetiko, vsa ta kompleksna ubranost pa sega s koreninami do elementarnega značaja pokrajine, ki ga na slovenskem ozemlju karakterizirata izredna raznoličnost in bogastvo prehodov. Ob vsem tem lahko razumemo tudi upra- vičenost in strokovno porabnost Steletove variante umetnostnogeografske metode, zasidrane v intenzivnem doživljanju pokrajinskih naravnih danosti in enkratnega ambientalnega sožitja z likovno ustvarjalnostjo kot izraza primarne kulturne volje — ta pa se v vsej elementarni prisotnosti razodeva že v ljudskem izročilu in načinu življenja. In s tem je bil Stele še najintimneje povezan. Svetovno razgledani profesor je ostal kmečki sin in bil na to upravičeno ponosen v zavesti, da so bili kmetje edino slovensko pravo plemstvo. Zvest čustvovanju svoje domačije se je rad vračal z delom in bitjem v njeno tradicionalno ozračje in v njeno življenjsko, z vero in letnimi časi povezano obrednost. Kot umetnostnega zgodovinarja ga je pritezala ljudska likovna ustvarjalnost, prav tako pa mu je bilo pri srcu ljudsko besedno izročilo, pesmi in povedke, pregovori in rekla, odprte oči je imel tudi za šege. Ko se je v mladih letih poskušal s pesnikovanjem, je ritem verzov rad pomeril po ljudski ali po Valjavčevi meri. Kako zgovoren je že začetek »Pravljice o Sreči«.1 Dasi nam morda najprej zazveni v spominu Vergilijev verz iz Eneide (II, 1): »Conticuere omnes intentique ora tenebant...«, si ob tem idiličnem opisu prav tako lahko zamislimo Steleta otroka, kako radovedno strme posluša deda. Kar je naš predavatelj namenil in narekoval drugim dijakom, je najprej sam zvesto izpolnjeval. Najbrž že kot četrtošolec, pred letom 1903, je začel zapisovati ljudske pesmi in povedke. Krog pripovedovalcev, ki se je začel v domači hiši ob dedu Tomažu in očetu Francetu, se mu je širil na brate in druge sorodnike, se razlil v tunjiško in kamniško okolico in nazadnje na vse kraje, kamor ga je pozneje zanesla strokovna pot. V terenskih notesih naletimo vse do zadnjega med umetnostnozgodovinskimi popisi spomenikov tudi na folklorne notice. Kdo je Steletu vcepil prvo klico praktičnega zbirateljskega dela v narodopisni vrsti? K temu ga je utegnilo nagniti že domače ozračje in izredna lepota okolice rojstne hiše in vasi. Prirojeno radovednost in nadarjenost sta dopolnjevali šola (gimnazija) in knjiga, v poznih gimnazijskih in nato v študentskih letih pa moramo pokazati tudi na vpliv narodnostno prebudne akcije Janeza Ev. Kreka. Odločujočo in metodološko usmerjevalno pobudo pa je prispeval gotovo prof. Karel Štrekelj s pismi, ki jih je naslovil zavzetemu sodelavcu. Stele sam je del zbranega gradiva, ki zajema v glavnem le izročilo domačega družinskega kroga in se krajevno giblje v Tunjicah in v kamniški okolici, cbjavil dvakrat: prvič izročilo deda Tomaža,1 drugič izročilo očeta Franceta in bratov Toneta in Jožeta.3 Motiv tunjškega Jakca-hudobca in sorodnost z norveško lovsko zgodbo Peera Gynta sta Steleta še v poznih letih živo zamikala. — Ze kot dijak je pošiljal nabrane pesmi prof. Streklju, ki omenja Steleta prvič kot »Francetovega Franceta v Kranju« med sodelavci na platnicah 1 Zora XIII, Ljubljana 1907, str. 97. 2 Izročilo Tomaža Steleta. Narodno blago iz Tunjic pri Kamniku. Etnolog XI, Ljubljana 1939, str. 329—343. 5 Ljudsko izročilo iz Tunjic in kamniške okolice. Slovenski etnograf XVI—XVII, Ljubljana 1964, str. 337—349. in prižgal je vivček pa zakašljal težko, »Vsedel za zapeček se je stari oče mi pa zadržali vsak smo dih si v prsih, z dušo smo in srcem pravljico vživali...« 9. snopiča SNP (leta 1905), češ da mu je poslal 62 pesmi, v Predgovoru k III. zvezku SNP (1907, str. VII) pa ga imenuje že »Frančišek Stele, abiturient v Kranju«. Stele sam poroča, da je pri Streklju objavljal pesmi »večinoma pod psevdonimom France Francetov«,4 a ob nekaterih najdemo podpisano vendarle tudi pravo ime. Tu pa se znajdemo pred uganko. Streklju je namreč pošiljal zapise pesmi še neki drugi France Stele, prav tako Kamničan in sorodnik našega dijaka;5 celo kraji zbiranja so pri obeh večkrat isti: Kamnik, Tunjice, Podgorje itd. Nekatere zapise »mlajšega« Steleta lahko ugotovimo po vpisih v notesu iz leta 1905—06, ki je shranjen v zapuščini, za druge pa bi morali pregledati rokopise v Štrekljevem fondu. Strekelj je Steleta spodbujal, naj nabira še drugo ljudsko blago — npr. pravljice, ki jih bo tudi treba prej ali slej izdati. In mladi Stele se je lotil še ljudskega pripovedništva. Sadovi tega so že omenjeni zapisi ljudske proze, objavljeni v Etnologu in Slovenskem etnografu, precej gradiva pa je še raztresenega po raznih zvežčičih. Tudi v notesu iz let 1905—06 najdemo ob pesmih, ki so povečini že našle pot v SNP, motive o roparjih, o »mačkinem gradu«, o krivičnih sosedih, o dekličih iz pomaranč itd. Posebno poglavje pa so spomini na Francoze, ki tudi v tem notesu ne manjkajo. Francozom je odmeril Stele posebno skrb. Trkali so mu na zgodovinarsko srce, razen tega pa je zbiranje podžigalo še vabilo Slovenske matice, naj se zberejo in zapišejo ljudski spomini na francoske čase, ki naj bi bili nato objavljeni v posebni knjigi. Družinsko izročilo te vrste je Stele objavil v Slovenskem etnografu,'' lepo biro pa je prispeval Slovenski matici oz. dr. Josipu Grudnu, ki je to gradivo porabil v študiji »Spomini na Francoze« v Zborniku Matice Slovenske XIII (1911) in se zato v opombah večkrat skliceval na Steleta.8 Gruden je sicer v veliki meri porabil tudi že zapiske iz notesa 1905—06, a kljub temu naj za ilustracijo ponatisnemo kratke vrste o Francozih po originalu; nabrane so bile v Podgorju pri Kamniku. Ker je šlo Steletu pri tem bolj za vsebino kot za dikcijo, ni pazil toliko kot drugod na narečne posebnosti in pripovedovalčev osebni slog. »Francozje so bili takrat, ko so okupirali naš kraj, v veliko nadlogo. Ropali so, kar se je dalo. Pri Medvedu v Podgorju so hoteli vdreti ponoči v hišo. Prebivalci hiše so se spravili pod streho in jih od tam z vilami odganjali. Notri niso prišli. Francoz je prišel v hlev. Videl je lepega teleta in hotel jesti njegov jezik in precej ga je moral gospodar pobiti, samo da se je on jezika najedel. Na Drnovem (to je: med Homcem in Mengšem) je vse polno francoskih grobov. Francozi so bili pri Križu, naši pri Kamniku in so se streljali. Naši so bili premagani. V Črnem grabnu je bil tudi boj. Tam so kar žive pokopavali. Dva sta pri- * Izročilo Tomaža Steleta, o. c., str. 429, op. 1. 5 France Stele _ (Kamnik 1855—1924) je obiskoval sprva učiteljišče, se zraven glasbeno izobraževal, bil pomožni učitelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici, nato občinski tajnik v Trnju na Pivki, pozneje pa je (s presledkom) živel do smrti v Kamniku. Bil je odličen pevec in zborovodja kamniškega pevskega društva »Lira«. Streklju je poslal (ali res šele 1910, kot piše SBL?) kar 286 zapisov ljudskih pesmi iz kamniške okolice, 4 pa s Krasa. (SBL III, str. 465.) — Ob tem naj pripomnim, da bi bila hvaležna naloga sestaviti natančnejši pregled Štrekljevih zbiralcev pesmi, ki naj bi ga spremljali tudi kratki biografski podatki. 6 Ljudsko izročilo iz Tunjic, o. c., str. 337. 7 Ibid., str. 345—6. 8 »Največ gradiva je nabral g. Fran Stele, cand. phil.« (str. 1, 15, 25, 26). vlekla vjetega sovražnika, skopali so jamo, ta dva sta ga držala, eden ga je butil s kamnom po glavi, dokler se ni zgrudil in bil precej pokopan. Ko so se morali Francozi umakniti iz Mengša, so vrgli kaso v Kramarjev vodnjak. Vrnili se niso več ponjo, ker so bili premagani. Kramar je kaso dobil in obogatel. Tudi ob ljubljanski cesti je nekdo tako obogatel. Francozi so premagani zakopali kaso. Potem so se pa po svoje pogovarjali o tem. Dotičnik jih je razumel, izkopal kaso in še danes je hiša bogata.« Stele je rad povedal anekdoto, kako ga je zbirateljska vnema popeljala v Sidraž, vasico med Tunjicami in Senturško goro, kjer je živel star možak, ki naj bi še vedel marsikaj o Francozih. Student je našel starca za pečjo, a na vprašanje: »Oče, ali vi še pomnite Francoze?«, je dobil za odgovor drugo vprašanje: »Fant, a s’ bovan?« Takoj nato je mož zapadel v delirij: »A viš miši...« — Tako je mladenič zvedel samo, da je neka bolezen, ki se ji pravi »francoska«, to pa je bilo tudi vse. Sicer pa v spominih na Francoze ni kaj posebno novega — tudi pri Steletovih se ponavljajo večinoma bridke zgodbe, ki ne delajo časti niti Francozom niti našim ljudem. Posebno okolica Domžal in Črni graben sta polna podobnih spominov8 in nikjer ne manjka pripovedi o »francoski blagajni«, ob kateri je Boris Orel duhovito pa trpko zapisal, da »ima slovenski blodni duh svoj bojni račun v ropu francoske blagajne«.10 Da je bilo Steletu zbiranje ljudskega blaga kar srčna zadeva, dokazuje članek »Abiturientom«, ki ga je objavil v študentski reviji »Zora« leta 1909: ».. .Pa še na nekaj bi vas opozoril: Nabirajte narodno blago! Marsikaj še vedo stari ljudje povsod, samo vprašati jih je treba. Zapisujte pesmi, dr. Strekelj vam bo za vse hvaležen. Zapisujte spomine o Francozih; letos je čas za to, ko Slovenska Matica zbira take spomine, da jih izda v posebni knjigi. Zapisujte krajevna imena (kako imenujejo njive, travnike, gozde, skupine hiš, potoke, pašnike itd.), in vse, kar zanimivega vidite ali slišite. Jeseni, ko se vrnete v gimnazijo, izročite zbirko svojemu učitelju slovenščine, on jo bo gotovo z veseljem poslal na pristojno mesto, kjer se bo porabila. Vzemite si te besede k srcu; dijak zelo veliko lahko stori, ravno kar se tiče zbiranja narodnega blaga. Samo odprite oko in uho!«n Ze leto poprej je dijaška priloga »Zore«, »Srednješolec«, natisnila spodbujajočo notico »Nabiranje slov. narodnih pesmi«, češ da je pred dobrim letom v Ljubljani na iniciativo ministrstva zaživel osrednji odbor za zbiranje narodnih pesmi v prvotni, pristni obliki, kakor živijo med ljudstvom. Akcijo vodi Glasbena matica. Pri Štrekljevi zbirki so pridno sodelovali dijaki, naj sodelujejo še pri tem delu, pri katerem je večji poudarek na melodiji — »pristna oblika« meri prav nanjo.'* Notica ni pod- 0 Prim.: St. Stražar, Crni graben. Od Prevoj do Trojan. Lukovica 1985, str. 161 sq, 191 sq. 10 B. Orel, Trudni oficir in demonični diletant Franjo Maselj-Podlimbarski. DS XXXXIV, 1931, str. 395. 11 F. S t e 1 e , Abiturientom. Zora XV, 1908—09, str. 198. 12 Srednješolec I, 1907—08 (priloga Zore XIV), str. 47. — Da so se za ljudsko kulturo zavzemali tudi drugi sodelavci »Zore«, kaže članek »Počitnice«, ki svetuje dijakom, kako počitnice pametno preživeti in izkoristiti. Avtor se je skril pod psevdonim »M. Mančan«. Ker je bil študent prava, je seveda najprej opozoril na ostanke ljudskega prava. Medicinec bo našel ljudske vraže zoper bolezni in zdravilne rastline, zgodovinar pravljice, ki so povezane s krajevno zgodovino in France Stele kot maturant gimnazije v Kranju leta 1906 pisana, precej verjetno pa jo je priredil ali vsaj pobudil Stele, ki je bil tedaj že sourednik »Zore«. — Kar začutimo pa bolečino in razočaranje ob stavku: »Čim bolj se širi šolska izobrazba, tembolj ljudstvo pozablja in deloma naravnost zaničuje narodne pesmi in pripovedke .. .«'3 Za Steleta je značilno, da ni obstal samo pri zbiranju slovenskega ljudskega bogastva. V ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojsko je popisal zajetne zvezke z romunskimi in tržaško-italijanskimi pesmimi, katerim je prisluhnil v ustih romunskih in tržaških soujetnikov, ki jih je smel imeti kot oficir za strežaje. Pri tem gradivu seveda ne gre samo za pravo »narodno blago«; vmes so tudi pesmi v vojaškem žargonu, zgovorne za razpoloženje, ki je vladalo med vojaštvom in bilo vojskovanju in komandam malo naklonjeno. Ti zapisi pa so mrtev kapital — nihče se jih še ni študijsko polotil in tudi dr. Stele sam ni imel volje, da bi jih bil kritično obdelal. Emilijan Cevc anekdote starih vojakov, geograf razlago krajevnih imen, voda, gora, filolog oblike ljudskega govora in primerjal bo narečja, tehnik bo lahko študiral stavbarsko tehniko kmečkih hiš, njihovo ornamentiko, različne sloge, harmonično zraščenost vasi z okoljem itd., folklorist bo spoznal ljudske noše, pregovore, reke, ljudski značaj, narodne pesmi... Preučevati pa je treba tudi slabe strani ljudstva, kakor npr. pijančevanje, in premisliti, kako bi se napake odpravile in kako bi se zadostilo potrebam ljudi... (Zora XVII, 1910—11, str. 136—7). Tudi to leto je bil Stele urednik Zore. 13 Poročilo o igrah J. Ev. Kreka »Turški križ«. — »Tri sestre.« Zora XVI, 1909—10, str. 104. B. PREDAVANJE O NARODOPISNEM ZBIRATELJSKEM DELU Vesoljni narod naš je sam ... poet... (Ant. Medved: »Poezije«, 149.) Je poet narod naš, je poet in sicer v prvi vrsti liričen poet in neštetokrat je že to dokazal. Dokazal je, da ima za lepoto dovzetno dušo s tem, kje si je stavil svoja bivališča in kako si jih je opravil in okrasil, še bolj pa s tem, kam si je stavil svoje hrame božje. Ne le, da je s tem, da stavi cerkve na griče, dä, celo na gore, izrazil veliko resnico krščanstva, da se v molitvi verna srca dvigujejo k Bogu, pokazal, je tudi, da ima za lepoto dovzetno dušo. A ni stavil svojih cerkvä le na višave, od koder lahko uživa lepoto pokrajine, zjutraj čarobnost sončnega vzhoda in zvečer zahoda, stavil jih je vedno tudi v kraje, ki so priznano najlepši na naši zemlji: to pričajo cerkve ob Bohinjskem jezeru in cerkev na Blejskem otoku. In najbolj obiskane božje poti, kje so? Krasno lego imajo Brezje, Šmarna gora, Sv. Jošt, cerkev na Bleškem otoku, sv. Višarje, Kum, Limbarska gora, Nova Štifta, Sv. gora, in ne vlečejo ti kraji samo romarjev, ki pridejo na božjo pot, ampak mnogo, mnogo tudi druge »romarje«, ki pridejo na druge poti. Narod je nekdaj posebno na Kranjskem veliko gojil čebele in kjer je marsi-kako nedeljo prepušil in opazoval svoje »muhe«, je hotel imeti tudi svojo zabavo: Dal si je končnice poslikati s snovmi iz narodne pesmi in pravljice, iz bajeslovja ali pa s satiričnimi snovmi. Gotovo ni imel s tem namena kratkočasiti čebel, ampak samega sebe. Pečat svoje duše je vdihnil tem slikarijam, da je mogla potem pri opazovanju dobiti zaželjeni užitek njegova duša. In pesmi in pravljice in zabavljice, vse si je izmislil, da dä duška temu, kar je ležalo v duši in na drugi strani preskrbi svoji duši nekaj, ob čemer se bo lahko zabavala. Svojo filozofijo in mišljenje pa je izrazil v kratkih, jedrnatih rekih in poučnih zgodbah, ki jih mora imeti pripravljene stari oče in mati, da jih vcepi v mlada srca, kjer rode pozneje najblažje sadove. Zadnji del svoje nravi pa je položil takorekoč nä se; o tem priča narodna noša in narodne navade, šege in običaji. Tako smo v kratkem videli, da k narodnemu blagu spadajo vsa tista narodova dela, ki je on v njih izrazil svojo nrav, z eno besedo sebe: zidava in okraski, lega poslopij, katere in kakšne kraje posebno odlikuje, kake snovi jemlje za slike na končnicah, pesmi, pravljice, pripovedke, bajke, zabavljice, rčkla (fraze), pregovori, poučne povesti, noša, šege in običaji. Imamo torej mi narodno blagö in prazen je izgovor tistih, ki pravijo, da ga ni, ker ga oni ne vidijo. »Oči odprite, — in videli boste zaklad neznän!...« Res je sicer, da se od ljudi precej težko kaj zvč, ali če se dela to na primeren način, povedo ti vse. Do tujih ljudi so res nezaupni, ker se bojš, da ne bi bilo večjih davkov ali kakih drugih neprilik, če kaj povedo, na drugi strani pa se dob6 ljudjč, ki so jako zaupljivi in vse povedo. Naj vam povem iz lastne skušnje! Bilo je v Moravški dolini, kjer sva z nekim tovarišem nabirala krajevna imena. Prišla sva v neko hišo, kjer sva dobila samo dve ženski. Ko poveva, kaj bi rada izvedela, naju starejša najprvo jako nezaupljivo premeri od nog do glave, češ sta pa že dva škrica, in se odreže: »Jaz nič ne povem! Bodo pa spet večji davki.« Z nobeno besedo ji nisva mogla do živega; ko pa moj prijatelj povč, da je sorodnik v tistem kraju obče priljubljenega gospoda, se žena naenkrat omeči, postane jako prijazna, začne naju precej dotičnemu gospodu primerjati, češ, kakö sva mu oba podobna, da bi bil nazadnje še jaz kmalu mislil, da sem njegov sorodnik. Povedala nama je vse, kar sva hotela. — Sla sva dalje in prišla do hiše, kjer so imeli ravno krovca; sedla sva na škopnik na tleh in začela krovca spraševati to in ono, in ta nama je zadovoljno povedal imena za večje okrožje z mnogimi drugimi zanimivostmi. Posebno stari ljudje ali sploh kmečki ljudje povedö jako neradi zaljubljene pesmi. Moj stari oče je bil 85 let star, ko sem se začel resno baviti z njim in izkoriščati zaklade, ki si jih je nabral v svojem dolgem življenju; in ko sem ga za kako reč vprašal, mi je vedno dejal, da ne ve nič, ali pa: »kaj bom jaz tebi kvante pel?« Ko pa nisem hotel na drug predmet, sva v pogovoru prišla glo-bokeje in globokeje in marsikaj je izdal, kar bi drugače ne bil povedal. Do 80 pesmi in pravljic sem zapisal iz njegovih ust, a koliko je pa še nesel s seboj v grob tudi takih stvari, ki mi jih ne more nihče več povedati, ker jih je on edini še vedel in še on le nejasno ali v odlomkih, posebno kar se tiče pesmi. Res je sicer treba tako precej truda in potrpežljivosti, a se včasih tako na-godi, da je človek vesel. Tako sem dobil jaz po dolgem iskanju še dve varijanti »Pegama in Lambergarja«, ki sem mislil, da je že umrl v ljudskih ustih. Ena je še precej celotna, druga je pa že v prav zadnjem štadiju, ker je že silno nejasna, razvezana v prozo; od pesmi je vedel stari oče samo še dva verza in še tista nepopolno, ker na stara leta ni več mislil nanjo in se je tako oddaljila njegovemu spominu. Večkrat mi je že kd6 rekel: »Jä, jaz bi že nabiral narodno blago, a pri nas ga ni nič.« Ni res, je narodno blago; seveda ne leži na vrhu, da bi kar roko stegnil pa bi ga imel, kolikor bi želel; a pojdi, koplji globokeje kot rudar za dragimi kovinami in videl boš, da je narodno blago tudi pri vas. Pri mladih dekletih seveda boš malo ali nič izvedel, ker so včasih »prevzvišene« za narodno poezijo, včasih pa so druge okoliščine krive, da nič ne ved6. Sola in z njo umetna pesem sta zapodili narodno pesem in vse, kar je bilo prej narodova posebnost, v skrajne kote in le bistri spomin starih mamic in dedov hrani še te bisere. K tem se enkrat podaj in videl boš, da je bil res »vesoljni narod naš en sam — poet.« Ugovor: Z zapisovanjem narodnih pesmi in izdajanjem jih v tisku se samo škodi, ker ljudje potem nečejo več peti, češ, »saj je že drukano!«. Kaj naj se vse nabira, sem pravzaprav že v uvodu odgovoril, ko sem našteval razne dele narodnega blaga. Torej: nar. pesmi, pravljice, pripovedke, bajke, ki se nanašajo na sv. pismo, posmrtno življenje, nadnaravna bitja, naravne prikazni; legende, zabavljice; kako oponašajo npr. zvonjenje v sosednji fari ali kakšne živali ali predmete izbirajo sosednjim vaščanom, da se norčujejo iz njih; rekla; besede, ki jih rabijo za razna orodja, dele voza in hiše, peči in druge karakteristične besede in priimke, ki jih dajejo soljudem; povesti, ki jih pripovedujejo o zadnjih vojskah, o narodnih junakih; kletvice; prazne vere; zagovori; ornamenti pri hišah; način stavljenja; končnice pri panjih; znamenja; slike na hišah in drugo, ki so jih napravili samouki iz naroda; obleke; šege, navade in običaji. Veda, ki se s tem vsem, torej z narodnim blagom peča, se imenuje folk-loristika, narodoznanstvo. Jos. Wester je podal po dr. Kaindl-u v »Slovanu« IV. 1 navodilo, kako naj folklorist sistematično nabira: 1. otrok: spočetje, rojstvo, otročnica, krst itd. (vse navade pri tem, pravljice in pripovedke, ki se na to nanašajo, kako govore otrokom o rojstvu njihovega novega bratca itd.) 2. fant in dekle: ples, pesmi, igre, ljubavne navade; vojaško življenje; 3. snubitev, poroka, svatovščina; 4. mož in žena: zakonsko življenje, rodbina; 5. smrt in pogreb; 6. hiša in dvor: lega, poslopja, oprava itd. 7. vas, selo: nastanek, imena, razlaga imen; 8 pravni nazori: o vladi, cesarju, uradnikih, odvetnikih; kriva prisega; običaji pri prisegi, kupčiji, pričevanju itd. 9. gospodarstvo, domači obrti, orodja; 10. ljudska vera; obredi; 11. ljudsko zdravilo; leki, zagovori, uroki; 12. hrana, obleka, domače življenje; 13. razlaga imen, besed; pregovori itd. K deseti točki je prof. Wester pripomnil sledeče: Kaj pripoveduje narod o Bogu, svetnikih, o stvarjenju in koncu sveta? Katere cerkvene praznike (söpraz-nike) praznuje? Od kdaj to, čemu to? Kakšni so običaji o velikih praznikih: Božiču, Veliki noči, o Kresu? Cesa se o posameznih praznikih ne sme delati, da ne zadene koga kazen? Kak6 misli ljudstvo o duhovnikih? Kateri cerkveni obredi se porabljajo za čarodejstva? Kaj mislijo o drugovercih? Nazor o hudiču in strahovih, o čarodejih, čarovnicah, vedeževalkah. Pomen in razlaga sanj. — Kaj si misli ljudstvo o soncu, mesecu, zvezdah, o vplivu teh teles na naravo, rast človeka, živali, rastlin? Kaj pomenijo zvezdni utrinki, repatice, lunin mrk, dež, toča, sneg, blisk, grom? Vremenska pravila. — Ciste in nečiste živali. Rastline, razlaga njih postanka in njih imen; zdravilne rastline, sveta drevesa; življenje v gozdu, bajna gozdna bitja. Ako si si tako napravil načrt, po katerem hočeš nabirati — ali pa če se ti je kak drug način zdel bolj pripraven, je pač vseeno — potem pojdi in zapisuj. Zapisuj vestno tak6 kot narod izgovarja, da so tvoji zapiski zanesljivi in imajo za znanost kako resno vrednost. Tudi se ne sme zavreči pesem ali pravljica, ki ni cela; če tudi je samo en stavek, le na papir z njim, mogoče je ravno tukaj kaj, kar pod gotovimi okoliščinami in pogoji še postane važno. Zgodilo se mi je že, da sem kako stvar pustil, češ: saj je itak brez pomena, a prišel je čas, ko sem se spomnil na to; bi bil dotično reč že rad imel, a je bilo prepozno. Zamujena prilika se navadno ne povrača. Saj vam je menda znana zgodba o sramežljivem gostu, ki je prišel v hišo ravno ob času kosila. Povabili so ga, naj prisede in zajame, pa se je sramoval in se izgovarjal: »Nisem lačen, ne bom.« Ko so ga pa nehali siliti, mu je postalo žal, ker je videl, da mu ne bodo več rekli, naj prisede, in je rekel: »E — recite no še enkrat tako, kot ste prej rekli.« A sedaj mu ni nihče več rekel in gledati je moral samo, kako so drugi zajemali iz polne sklede. Poučna zgodba tudi za nabiravca narodnega blaga! Svaril bi vas posebno pred eno rečjo, ki je bila največji greh naših tiabi-ravcev narodnega blaga pred Vrazom, da so namreč pesmi popravljali in jim skušali dati kolikor mogoče popolno obliko. To nikakor ni dovoljeno, posebno pri pesmih ne, a tudi za pravljice in ostalo bi vam svetoval, da jih zapisujete dobesedno tako, kot ste jih slišali. Tudi take nabiravce imamo že do sedaj in dr. Stre-kelj ima vsaj namen in željo, če mu Bog da zdravje, ko dovrši izdajo nar. pesmi, slično izdajo nar. pravljic in pripovedk itd. Na to me je opozoril v nekem pismu sam, kjer je izrazil tudi upanje, da, če njemu prekriža smrt račun, se bo dobil njega vreden isto tako neustrašen urednik, ki si bo upal pri takih razmerah, kot so pri nas, na tako težavno delo. Tudi se pri nabiranju ne smete bati, češ: »ta pesem je že zapisana, Štrekelj jo ima gotovo že.« Mogoče, da jo ima in če jo ima, naj jo ima v božjem imenu, kedö vam pa garantira, če nimate slučajno zbirke pri roki, da ima dobesedno tako zapisano, kot je ta pred vami, da to ni le kaka inačica, varijanta, verzija dotične pesmi, saj je znano, da vsak pevec skoro drugače poje pesem, vsaka vas po svoje, kakor ravno vgaja; malo okrajša ali pa pridene; vi pa ste s tem zbirko narodnih pesmi, ki jo dr. Strekelj primerja zgradbi, ki vsak kamen pri nji nekaj pomaga do celote, le izpopolnili, zasluga vam ni nič manjša, kot če bi bili našli kako pesem na novo, da, v gotovem slučaju je lahko še večja. Torej le brez skrbi zapisujte vse od kraja, posebno skušajte gotovo nepreveliko okrožje, recimo samo domačo vas, na vse strani izčrpati s prijetno zavestjo, kako lepö bi bilo, če bi bili vsi narodni delavci tako vestni, kot ste vi. Pomislite pa tudi, da bodete s tem znanstvu in poeziji mogoče več koristili in lepših sadov dosegli, kakor če delate slabe verze in pišete dolgočasne, plitve razprave o rečeh, ki jih še sami ne razumete. Tu je polje, ki na njem lahko dela vsak, izobražen in neizobražen. S časom pride praksa in človek ima pri tem največjo zabavo, obenem je pa gotovo, da je storil nekaj, kar ima stalno vrednost. Dokaz, koliko lahko doseže na tem polju tudi neuk človek, nam je pred letom umrli motniški trgovec Gašper Križnik. Pri zapisani pesmi naj se dalje naznači tudi kolikor mogoče natanko kraj, človeka, ki jo je povedal ali pel in druge važne okolnosti. Kdor se peča z muziko, bi mu svetoval, da zapisuje tudi narodne napeve, kar je pri nas storil prvi Vraz Stanko. Važno je to radi tega, ker je sklenila avstrijska vlada izdati avstrijske narodne pesmi z napevi in je za urednika muzikaličnega dela slovenskih pesmi odločen občeznani in priznani vodja »Glasbene Matice« v Ljubljani, Hubad, za urednika besedila pa vseuč. prof. v Gradcu dr. Karol Strekelj. Pa če bi tudi že tega nujnega momenta ne bilo, naj bi se vseeno zapisovali napevi, ker toliko idealni že smemo biti, da upamo, da naše književno in znanstveno delo še ni doseglo svojega vrhunca, saj smemo enkrat upati narodnega vseučilišča, z njim novih potreb in novih obzorij; mogoče tudi, da vidi še kdaj v poznejših prosvetljenih stoletjih Ljubljana kdaj narodno akademijo in pod takimi razmerami vsaj smemo upati, da se bo dobil požrtvovalen mož, ki bo po zgledu Štrekljeve izdaje besedila naših pesmi izdal zbirko naših narodnih napevov, za sedaj nabrano gradivo se bo pa že zavzel kak domač kulturen zavod (in če bi se ne domač, bi se mogoče kak tuj tega ne branil, kar bi domač ne hotel sprejeti!), da ga ohrani poznim rodovom v uporabo. Toliko o nabiranju narodnega blaga, potem pa še nekaj o nabirateljih in zgodovini nabiranja pri nas na kratko. Nabirati se je pri nas začelo že koncem 18. stol. Povod je dala Herderjeva knjiga: »Stimmen der Völker in Liedern.« Kot prva zapisovalca nar. pesmi se omenjeta o. Dizmas Zakotnik in Anton Linhart, katerega »Blumen aus Krain« so znane. Dalje je precej za temi Vodnik; v tridesetih letih Smole Andr. in Prešeren, dokler ne pride 1839—1844 večja zbirka narodnih pesmi, izd. Korytko pod naslovom »Slovenske pesmi kranjskega naroda. 1—5.« Glavna napaka vseh teh nabirateljev je, da vsi skušajo pesmi popravljati, kar delajo do zadnjega časa tudi naslednji, samo da ne v toliki meri kot ti. Novo sonce pride mej nabiratelje našega nar. blaga s Stankom Vrazom, ki spozna, da je vrednost pesmi veliko večja, če je natančno po narodni izgovorjavi zapisana. Njegova knjiga je: »Narodne pesni ilirske« itd. Med pomembnejšimi moramo omeniti Mat. Valjavca-Kračmanovega, katerega knjiga ima naslov: »Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici itd.« Janez Scheinigg je izdal »Narodne pesni koroških Slovencev«; v zadnjem desetletju pa opazujemo ravno v tem oziru veliko življenja, ki ga je vzbudil dr. Karol Strekelj, čigar ime pomenja v tem oziru cel, vzoren program. Janez Trdina je izdal: »Bajke in povesti (o Gorjancih)«; župnik v Adlešičih pa, Iv. Sašelj: »Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada.« To so največje zbirke na polju nar. pravljice in pesmi; omenimo le še Griinove »Vokslieder aus Krain.« Predaleč bi prišli, če bi hoteli naštevati i druge nabiravce, ki bi to po vsej pravici zaslužili, molčimo tudi o »Kranjski Čebelici«, »Novicah«, »Besedniku«, »Kresu«, »Zvonu (ljubljanskem)« in »Slovanu« (iz druge polovice osemdesetih let), kakor tudi o knjigah Družbe sv. Mohorja in »Dom in svetu«, ki so in še sedaj kaj pridno (sedaj le še Dom in Svet) priobčujejo narodno blago vsake vrste. Dvojni so oziri, ki so vodili izdajalce teh zbirk narodnega blaga. Eni so imeli namen podati narodu »lepo knjigo«, drugi pa zbirati narodno blago radi jezika, da podajo gradivo učenjakom, da se iz njega spozna bogatost jezika in zato ne iščejo ti samo celotnih pesmi, dobrodošli so jim tudi odlomki, tudi se ne ozirajo na to, ali so tam notri ravno izrazi, ki se jih rabi v salonu, ampak naj diši kateri tudi po hlevi itd, zadovoljni so že, da morejo, četudi le en sam kamenček podati v prilog stavbe narodne poezije in narodnega jezika. Nabiratelj zadnje vrste noče biti interpres, ampak on, objektiven nabiravec, podä učenemu svetu samo pesem ali pravlj., kakor jo je dobil, z brezbrižnim izrazom v obrazu in kvečjemu z opazko: »Takole sem dobil, podajam vam, da sodite!« Večina naših nabirateljev si je izbrala napačen cilj, ki se je pokazal zanjo kot prevzvišen: podati narodu »lepo knjigo«. Le enemu se je posrečilo to in to je Janez Trdina s svojimi »Bajkami in povestmi«. To je res lepa knjiga, ki se bere kot kak roman, da, še z večjim zanimanjem jih človek bere, ker vč, da je to delo njegovega, stoletja tlačenega naroda. Vsebina vsekozi zanimiva, razvrščena takö, da vlada nad celoto neka notranje-vsebinska vez. Jezik izbran, a pri tem vendar naraven; besede se na mnogih mestih, kot bi pisal sam mojster jezika Cankar. Upam, da ne rečem preveč, če trdim, da je hodil za jezik Cankar k Trdini v šolo, vsaj tako mi je prišlo nehote v glavo ob branju teh »bajk«, in takö bo tudi čisto lahko razumeti, zakaj ga ravno Cankar tako hvali. Drugi, ki nam je tudi podal »lepo knjigo«, a ta namen deloma zvezal z drugim, je Iv. Sašelj s svojimi »Bisernicami.« Mož ima to dobro lastnost, — mogoče ga je rešilo ravno to, da sam ne dela verzov, vsaj kolikor ga jaz poznam, ne, in torej ni dobil izkušnjav popravljati, — da je pustil belokranjščini biti belokranjščina in nam tako v vsebinskem in jezikovnem oziru podal pomembno knjigo. O drugih nabirateljih naj molčim. Sedaj pa pridemo k dr. Štrekljevi zbirki, ki nima namena biti »lepa knjiga«, ampak samo zbirka narodnega blaga, ki jo bo učenjak z veseljem vzel v roke, »iz naroda za narod« pa kakor Trdinove »bajke« ni namenjena. To delo si moramo že bolj natančno ogledati. Naslov mu je: »Slovenske narodne pesmi, iz tiskanih in pisanih virov zbral in uredil dr. Karol Strekelj; izdala in založila Slovenska Matica v Ljubljani od 1895 dalje.« V zbirko so sprejete narodne pesmi iz vseh slovenskih krajev, kakor tudi kajkavske nar. pesmi ki jih Hrvati niso sprejeli v svojo zbirko in jih je torej v svojo rešil dr. Strekelj. Delo je posvečeno Vatroslavu Jagiču, velikemu Va-raždincu. Kot dodatek k delu pridejo vse pozneje poslane nove varijante in pesmi, takö da ste lahko čisto brez skrbi, če začnete sedaj nabirati, da bo vse prišlo v zbirko. Pregled ponarodelih pesmi: literarno-zgodovinski pregled v slov. nar. pes.; slovarček in razna kazala. Zares ogromen osnov! Pri vsaki pesmi nam poda več inačic, varijant in redakcij (popravljenih pesmi), če so: toda vedno kolikor mogoče natančno kraj, zapisovalca, zbirko, razne opazke in pri Vrazovih tudi melodijo. Ko opazujemo ta ogromni sestav, moramo občudovati vztrajnega urednika, ki je pa tudi žel priznanje pri največjih učenjakih v slavistiki. Za ostale dele narodnega blaga se še zdaleč ni toliko storilo kakor za pesem, a upajmo, da že še pride čas tudi za te. Ako pogledamo naše prve pesnike: so hodili v šolo pri narodu; in sedaj, ko narodna pesem in nar. blago sploh izumira, je zadnji čas, da še rešimo, kar je še mogoče rešiti, da damo tudi poznejšim rodovom priliko črpati iz narodovega duha. Dalje so te zbirke največje važnosti za jeziko- in narodoslovca, ki dobi tu podatkov, ki bi jih sicer ne mogel dobiti nikjer. Vsa narodova duša, deloma njegove ma-terijalne razmere in druge okoliščine se tu notri zrcalijo, deloma tudi njegova zgodovina, in ti momenti povedö že veliko. Poezija in znanstvo torej imata tukaj nakopičenega mnogo, mnogo gradiva. »Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud nam Nebo blagoslovi.« Starci naši, ki so bila njih srca vzgojena ob milih zvokih narodne pesmi, ki jim je mladeniško srce širila pesem o silnih junakih in ki se še sedaj v krogu vnukov ali ob uljnjaku, edinem znancu iz cvetnih let, s pipo v ustih radi spominjajo tistih pripovedk in pesmi, ti starci in starke, ki so mlade deklice rade poslušale povesti o zakletih kraljičinah in o groznih roparjih in ki še danes rade zašepetajo v večeru kak »zlat očenaš« itd., ti starci in te starke legajo v grobe. Nekaj njihovih duševnih zakladov še preide na vnuke, ki jim pa šola mogoče še te zamori, mogoče, da jih celo radi pozabijo, ker so »preotročji« za nje in jih zamenjajo z modernimi in mnogokrat slabšimi izdelki. A malo je torej tega, kar dandanašnji vnuk podeduje, zatö pa tudi tista nekdanja tako slavljena idiličnost beži z dežele, — kam? — vč Bog. Vselej, kadar umrje star človek, ki bi bil mogoče kaj vedel, se mi zdi, da mu zamre na ustnicah ta ali ona pesem ali povest. Mogoče, da mu je že pricvetela iz srca, da so jo že enkrat tresoče se ustne že zašepetale malemu vnuku, pa ta je bil še premajhen, da bi si znal obdržati cvet, čigar vonj je en trenutek užival, in tako je moral z zadnjim znakom življenja zamreti na ustnicah. In ako smo res tako daleč, da dan za dnem izginjajo biseri za vedno, biseri, ki jih je danes še mogoče rešiti, jutri so pa že za nas izgubljeni, ali ne bomo napeli vseh moči, da rešimo, kar se dä rešiti, da ne bo govoril pozni vnuk o nas: »Vedno je sinu draga slika očetova ali materina in vsak oče in vsaka mati jo z veseljem zapusti svojemu sinu, ker mu je v tolažbo, če vč, da se ga bo vendar nekdo spominjal; naši starejši pa so bili tako malomarni, da nam niso zapustili svoje slike, da obujamo nanje spomin in vsaj ob sliki čut hvaležnosti do njih. Morali so biti malomarni ljudje.« Ne, tako ne smejo govoriti! Narodno blago je narodova slika, zapustimo jim jo, da si ob nji razbirajo plemenitih misli in resnih ciljev za bodočnost, ko bodo v njihovih imenih slovela naša imena. Na krov torej, da uravnamo barko po zvezdah tja, kjer nas čaka varen pristan, odkoder bomo z zadovoljstvom lahko gledali na prehojena pota, odkoder bomo z jasnim in bistrim očesom opazovali prihod novih ladij, prihajajočih po varnih potih, ki smo jih začrtali mi. — Naj bi dobile moje besede mnogo odmeva: ne le pritrjevanja ampak v prvi vrsti dejanja! Kranj, 28. junija 1906. France Stele Zusammenfassung EIN VORTRAG VON FR. STELE ÜBER DAS SAMMELN VON VOLKSÜBERLIEFERUNG Im Nachlass des Kunsthistorikers, Professor France Stele ist das Manuskript eines Vortrags aufbewahrt, den Stele im J.1906, als Abiturient am Gymnasium von Kranj gehalten hat. Als Bauernsohn, geb. 21. Febr. 1886 in Tunjice bei Kamnik, war Stele mit ganzem Herzen nicht nur mit der Kunstgeschichte, sondern auch mit der Volkskultur verbunden. Der Vortrag, den wir hier veröffentlichen, beweist, wie reif und methodologisch richtig Stele schon in der Mittelschule das Sammeln von Volksüberlieferung aufgefasst hat, er war sogar in Verbindung mit dem Schriftleiter der grossen Sammlung Slowenischer Volkslieder I. — IV., Professor Karl Strekelj. Natürlich hat er auch selbst Volkslieder gesammelt, sowie Sagen, historische Überlieferung (über Türken, Franzosen und Aehnliches). Die Lieder schickte er Professor Strekelj, Sagen, aufgezeichnet vor allem am heimischen Herde, veröffentlichte er im »Etnolog« und im »Slovenski etnograf«, wogegen viel handschriftliches Material noch unveröffentlicht verblieben ist; darunter gibt es auch Hefte mit italienischen und rumänischen Aufzeichnungen aus den Tagen des I. Weltkriegs. Als Student der Wiener Universität hat er vor allem Mittelschüler zum Sammeln von volkstümlichem Material angeleitet (als Schriftleiter des Studentenblattes »Zora« und der literarischen Beilage, des Mittelschulblattes »Prvi cveti«). Zur Erläuterung veröffentlichen wir an dieser Stelle auch eine bescheidene Sammlung von Volksüberlieferungen über die Franzosen in Krain zur Zeit des Napoleonischen Illyrien (S. 125—126). DNEVI NA GRADU, KOT JIH JE DOŽIVLJALA GABRIELE RECHBACH-ZEGARAC V PRVIH LETIH TEGA STOLETJA Alenka Auersperger Objavljamo zapis, nastal po pogovorih, ki jih je imela avtorica nedavnega filmskega dokumentarca, Alenka Auersperger jeva, z Gabrielo Rechbachovo s krumperške graščine. Zapis — čeprav ga ni napisala etnologinja — je vabljiv dokument o življenju plemiške družine na Slovenskem pred zadnjo vojsko in predstavlja enega redkih prispevkov, ki obravnavajo življenje in kulturo »višje« družbene skupine, ustrezno zahtevam sodobne etnološke teorije po obravnavanju načina življenja vseh družbenih skupin. jz urecjnjgtva Zapiski o načinu življenja na Krumperku, kot se ga spominja Jelena Zegarac, so nastali ob pripravi dokumentarnega filmskega eseja Sommerzeit, Winterzeit — Poletni čas, zimski čas (1984) in radijske oddaje Caccia barbara (1984). Kasneje sem se še vrnila k Rechbachovi, ki se zlasti dobro spominja razmer na domačem Krumperku. Priča je času, ko se je pri nas iztekala zlata doba plemiškega življenja, zlasti po prvi svetovni vojni, ko je Jelenin (Gabrijelin) brat August, ki je 1924 prevzel posestvo, po štirih letih tako zelo propadel, da ga je moral celo prodati. Okoliški kmetje, polni zgodb o skritem grajskem zakladu in hodniku, ki pelje do tega zaklada, pripovedujejo, da so gospodarji s Krumperka prodajali maslo, da bi se preživeli. Z okolico so živeli v slogi, ljudem pa je bilo v veliko čast, če so lahko baronom s Krumperka poljubili roko. Gospodarji s Krumperka so se držali navad, značilnih za drugo polovico 19. stoletja, gospodarsko pa so bili zelo šibki. Ko se je Friedrich, Gabrijelin oče, drugič oženil, se je stanje nekoliko zboljšalo; ker pa je Friedrichova žena zastavila denar za vojne obveznice, je tudi njeno bogastvo propadlo (med prvo svetovno vojno). Pogled v zgodovino renesančnega gradu kaže, kakšne gospodarske plime in oseke so doživljali njegovi lastniki skozi stoletja.* * Del zapuščine hranijo v Arhivu Slovenije. Jurij Raubar (umrl 1624) je zapustil, na primer, poročni prstan z diamantom, dva železna pečatnika, srebrni prstan Jurija Raubarja in zlat očetov (Adamov) pečatni prstan; med obleko pa precej ponošenih stvari in takih, ki jih je »gospa Marija« predelala. Zraven tega pa še nekaj pušk, šotor, nekaj starih ščitov in drugo. Inventar Johana Adama Raspa (umrl 1748) kaže na čas blaginje; več umetniških slik, ogledal z »zlatim« (pozlačenim) okvirjem, damast, svila in celo omara knjig: več zdravniških, nabožnih in šolskih. Za popis inventarja Avguština Raspa (umrl 1784)) so zapriseženi popisovalci potrebovali šest mesecev. Zajema vse prostore v grajskem pritličju, v 15 sobah v 1. nadstropju in v hlevu. Glede zimskih posevkov pa: »tega niso mogli podati, ker še ni ozelenelo in bo to storila grofica naknadno, ko bo pridelek znan.« Avguštin Rasp ni imel otrok, zato je gospostvo pripadalo njegovemu mlajšemu bratu Janezu Nepomuku. Ta je 1803. leta umrl tudi brez otrok, in zapustil gospostvo nečakinji Mariji Ani grofici Thurn Valsassina. Raspi in Thurni Valsassini imajo nad grajskimi vrati svoj grb. To, kot tudi grobnice na Taboru pri Ihanu, govori o blaginji in dobrem gospodarskem položaju gradu in njegovih prebivalcev. (Tudi Rechbachova ima grb Rechbachov, stkan na svili, in ga hrani doma). Ko je za Thurn Valsassini prevzela gospostvo na Krumperku sestra Jožefa Thurna — Valsassina, baronica Barbara Rechbach (1840), je bil grad še v blišču. Njegovo dejansko propadanje se je začelo ob začetku tega stoletja. Avgust Rechbach je prodal grad 1928 Stanki Pogačnik iz Ruš pri Mariboru. Razen dveh omenjenih grbov je danes v gradu ob vhodu, oziroma v veži, kjer so nekoč stopnice na dve strani in so bile ene za gospodo, druge za služinčad, še eno znamenje. To je plošča, na kateri piše, da je bil tam 14. 9. 1941 sestanek aktivistov iz Domžal in okolice pod vodstvom inštruktorja CK KPS Toma Brejca-Pavla. Tu so ustanovili občinski odbor OF Domžale, ki je bil prvi v okraju. Jela Zegarac — Gabriela Rechbach ali sestra Jela ali »tetica« — se časov na Krumperku spominja brez velike nostalgije. Govori slovensko, stavke sestavlja tudi po miselni plati v nemškem duhu, npr. »Raspi so pustili narediti«, nekatere končnice besed so srbohrvaške. Govori kratko in jasno, kar je ohranjeno tudi v tej pripovedi. V gradu stanuje danes osem strank, predvsem v pritličju in »salonu«. V prvem nadstropju je slamnikarska zbirka. Na žalost grad propada. Streha je sicer bila pred leti obnovljena, a vendar se v vseh kotih pojavlja gniloba in trhloba. Ce bi grad obnovili in vnesli vanj nekoliko kulture ali kulturne uporabnosti, bi najbrž prišla prav tudi pripoved o načinu življenja na njem, kakršno je bilo, preden je začel propadati. Otroštvo v rojstni hiši Ob sedmih nas je zbudila vzgojiteljica. Hitro smo morali vstati; opravljeni smo morali biti v četrt ure. Imela sem strašno dolge lase in zato sem morala vselej, kadar sem bila prepozna, plačati kazen. To je bilo od prihrankov (Taschengeld), ki smo Gabriele Rechbach-Zegarac (Foto: V. Bitežnik) jih dobili mesečno od mame kot žepnino. Ta denar je bil sicer namenjen za knjige in zvezke. Dve kroni. Kazen je znašala dva krajcarja. Moja sestra je imela kratke lase in je bila hitro »fertig«, vsekakor pa mnogo hitreje kot jaz s kitami. Ob pol osmih smo se dobili v jedilnici. Mama, oče, vsi smo prišli skupaj. Miza je bila lepo urejena. Bel prt, srebrnina, porcelan. Serviral je prvi sluga-komornik (Kammerdiener) ali oba skupaj s Kammerjungfer, to sta bila Ema in Benjamin. Za zajtrk smo imeli čaj, kavo, mleko. Jaz nisem marala mleka, pa sem zato dobila čaj. Zraven smo imeli kruh, maslo in marmelado. Vedno je bil na mizi tudi »Milchbrot«, mlečni kruh z rozinami. Samo za starše in vzgojiteljice. Te so zajtrkovale z nami. Vzgojiteljica nas je potem odpeljala v drugo sobo, kjer se je takoj po zajtrku začela učna ura. Nikoli, skoraj nikoli nismo mogli sami v shrambo ali pa zahtevati hrano mimo dnevnega reda. Ključe je nosila mama, tako od shramb in garderob, kot tudi od kleti. Jesti je bilo treba takrat, ko je bil čas za to, ob določenih urah. Soba za učenje je bila blizu jedilnice, ob stolpni sobi (vhod iz očetove pisarne), da ne bi mogli uiti brez nadzora. Z učitelj em(-ico) smo bili do desetih. Takrat so nam dali kruh in sadje, potem pa spet k učenju, natanko do pol dvanajstih. S sestro Paulo sva se menjavali: najprej je ona delala naloge, jaz pa sem se učila, nato pa sem jaz delala naloge, ona pa se je učila. Paule učenje ni zanimalo. Dopoldansko učenje: pisanje, računanje, zgodovina, zemljepis, podoben program kot v šolah in več. Od osmega leta dalje smo se učili klavir. Največ me je naučil vzgojitelj, nekdanji študent medicine, ki je sam tudi komponiral. Po učenju smo se morali preobleči v popoldansko obleko, umiti roke in počakati, da bo na hodniku zazvonil gong (na galvanične baterije, ker v gradu ni bilo elektrike). Ob kosilu smo spet vsi prišli skupaj. Od pol enih do ene ure smo jedli. Navadno kosilo: ob ponedeljkih, sredah, sobotah juha goveje meso krompir prikuha solata ali kumarice sladkarije kot puding, kifeljčki, krofi; ob torkih, četrtkih, nedeljah juha pečenka ali zrezek ocvrtki iz testa prikuha solata sladkarije Po kosilu sta oče in mama pila kavo. Prinesli so jo v srebrni posodi. Zraven je bila tudi slivovka. Ce smo bili otroci zelo pridni, smo dobili košček sladkorja, ki smo ga smeli namočiti v kavo ali slivovko. Oče je po kosilu malo počival. Sam si je delal cigarete, zrezan tobak je zvijal v tanek papir, smotko si je prižgal pred počitkom in po njem. Zraven je bral časopise. Pri mizi otroci nismo smeli nič govoriti; razen, kadar so nas kaj vprašali in ko smo bili stari 14 let. Po kosilu smo imeli dve uri francoske konverzacije — na sprehodu skozi gozd. To je trajalo do štirih, ob vsakem vremenu, poleti in pozimi. Po sprehodu smo se preoblekli in sedli k malici. Sadje, čaj, kava (bela) in pecivo. Če smo imeli narejene vse naloge, smo se lahko igrali z otroki, ki so prišli s starši na obisk z drugih graščin. Gosti so poleti sedeli zunaj, v utici ali pred njo na vrtu, mi pa smo se lovili, igrali tenis, pozimi smo se sankali, drsali ali peljali ven. Od pol osmih do devetih je bila večerja. Večerja: zrezki ali obara, golaž solata maslo, skuta, mešano s smetano, kumino kruh Točno ob devetih smo morali reči lahko noč in oditi spat. Za lahko noč smo mami in očetu poljubili roko. »Oni« pa so nas poljubili na lica. Mama je naredila tudi križek, nas je prekrižala. Vzgojiteljica je prišla pogledat ali smo umiti in pripravljeni za v posteljo. Redko so nam dovolili, da bi pred spanjem igrali klavir ali pa brali. Jaz sem strašno rada brala, zato mi je bilo zaradi tega hudo. Oče je zvečer igral pasjanso, mama pa jc pletla. Kako smo sedeli za mizo? Mama »na čelu«, njej nasproti vzgojiteljica. Na mamini levi strani oče, nato mlajši otroci. Na mamini desni strani starejše sestre. Na tej strani so sedele tudi vzgojiteljice, kadar jih je bilo več, zlasti poleti (Francozinja in Angležinja) in gostje. Gospodarstvo, živinoreja, gozd Vsi, ki so bili zaposleni pri nas, so se imenovali »krumperški«. Imeli smo kakšnih 40 krav. Dvajset je bilo mlekaric, kakšnih šest teličkov. Dve ženski sta bili določeni za molžo, posebej sta bila še dva hlapca, eden je zmeraj dežural tudi ponoči. Za težka dela na polju so bili voli pa konji. En hlapec se je ukvaral z voli, s težkimi konji pa dva. Za kočiranje je bil zadolžen kočijaž, po rodu Poljak. Mama ga je, ko je prišla na Krumperk, pripeljala s seboj. Ta je živel pri nas trideset let. Zena je bila Čehinja, oba sta govorila nekaj jezikov, nobenega dobro. Kočija, s katero se je pripeljala mama, je imela ponavadi vprežene 4 konje. Za odvoz mleka so uporabljali poseben zapravljivček. Mleko so oddajali vsak dan, zbirna postaja je bila v Radomljah pri Dobu. Iz viškov mleka so delali maslo. Prostori za mleko so bili v kleti, kjer so bili pred mnogimi leti zapori. Doma smo imeli tudi ledenico za shranjevanje divjačine in mesa čez poletje. Bila je tam, kjer je bila mizarska delavnica za popravilo voz (posebna zgradba, ki je zdaj ni več). Za naše gozdove je skrbel logar. Stanoval je v Gorjušah, tako kot delavci, zaposleni v hlevu in na polju. Prva hiša, ko prideš z Doba, je bila oskrbnikova (valpetova). Oče z drugimi zaposlenimi ni imel veliko opravka, prenesel je vse na oskrbnika, ta pa naprej. Vsi »krumperški« so dobili vsak dan zastonj mleko, za zimo pa kurjavo, to je drva. O božiču pa potice, pletenine, posteljnino in druge stvari kot darilo, kar so pač potrebovali zase in za otroke. Vsaka hiša v Gorjušah in tam, kjer so živeli zaposleni na Krumperku, je imela svoj deputat, njiva je spadala k deputatu. Mama je vedno govorila, da mora biti vsak zadolžen za svoje delo in da mora biti pri tem natančen. Pri nas smo rekli, da moramo biti, če nas je veliko ali malo, z roko ob roki kot en krog, ki se nikoli ne prekine, da ni nikjer »luknje«, če pride do kakšne bolezni ali česa drugega hudega. Tudi nas domače otroke je mama učila, da smo pomagali. Ce boste vedeli, kaj delajo drugi, če boste to znali delati tudi sami, vas bodo vsi spoštovali. Sobarice so bile tri, te so znale tudi šivati. Tri ženske so bile v kuhinji. Znano je, da so se pri nas učile kuhati dekleta iz okoliških vasi iz Krtine in Doba. Tri ženske so bile v pralnici (tam, kjer je zdaj arhiv). Luštno je bilo slišati pesem, perice so zmeraj pele, domače in pobožne pesmi. Vsakdo zaposlenih je imel svojo uniformo. Kočijaž je, na primer, vedno nosil polcilinder, sluge so stregli v belih rokavicah. Komornik je bil vedno v temno modri uniformi s srebrnimi gumbi-grbi. Bluzo (vesto) povrh je imel črno z rdečimi črtami, gumbi so bili srebrni, na njih grb. Nosili so črne čevlje. Zenske, ki so stregle pri obedih, so imele bele predpasnike: poškrobljene in s čipkami, bele bluze, črna krila. Sobarice pa črne obleke in predpasnik. Za kosilo so šle dvakrat okrog mize (dvakrat so servirale). Vrt — osebna izkaznica gradu Vrt je bil zelo velik. Razprostiral se je vse do bajerja na drugi strani, od hleva navzdol. »Springbrunnen« je bil nad hlevom v parku, tam je bilo tudi teniško igrišče. (Zdaj je vse podrto.) Izučen vrtnar in še dva fanta so urejevali vrt. Zelenjavo smo imeli čez vso zimo. Ob južni strani smo imeli tudi zimski vrt. Zgoraj na robu — čebelnjak. Na sedanjem jahalnem igrišču je bila velika njiva. Zlasti je tam dobro uspeval krompir. Na severni strani, desno od vhoda, je bil park. Tam so stale tri smreke, kostanji in pod njim klop, stoli, miza — povsod naokrog gredice, vmes okrasno kamenje, kamnite stopničke; tik pod grajskim zidom pa ciprese. Na severni strani je rasel španski bezeg, okrasno grmovje, drevesa (zlasti nagnoj). Tam je bilo veliko ptic. Kosi so prihajali prav do sob v prvem nadstropju. Vhodna vrata (portal) so bila obraščena z glicinijami. Do osme ure zjutraj je moralo biti v parku vse počiščeno, pograbljeno. Niti listič ni smel ležati na belem pesku. Mama je popoldne rada sedela v utici, mi otroci pa smo se skrivali okrog utice in igrali na gugalnicah. Na vogalu, kjer so rasli kostanji, je bilo kegljišče in klop. Včasih se nas je skupaj z vzgojiteljico zbralo tam osem. Veliko nismo smeli ropotati, ker je to motilo očeta in mamo. Na obronkih tega parka smo se tudi sankali. Razen, če nas je bilo več. Kadar so prišli k nam otroci iz drugih graščin, smo se smeli sankati po poti proti gradu, kjer je stala velika lipa. Gredice so bile obdane s pušpanom. Zahodna stran gradu je bila poraščena z divjo trto, prav tako tudi severni stolp. V notranjem dvorišču je bil rondo, palma, praprot, vmes pa vse posuto s peskom. Med renesančnimi stebri v nadstropju povsod zabojčki s pelargonijami. Pomladi je med negovano travo najprej pogledal ven podlesek. Tudi za dvorišče je skrbel vrtnar. Pred samim vhodom so stale aloje, ki smo jih čez zimo »držali« v zimskem vrtu. Ob kapeli, nasproti vhoda so bile posajene vrtnice in španski bezeg. Ko očeta ni bilo več, po prvi svetovni vojni, nismo mogli več imeti toliko delavcev. Od takrat naprej smo sami urejevali vrt. Mene je zelo veselilo delo z rožami. Vrt je bil tudi potem, ko ni bilo več vrtnarja, tako lepo urejen, da so ga hodili občudovat celo iz drugih graščin. Posli so nam pomagali edino še na njivah in v hlevu. Sejali smo žito, oves, ječmen, repo, zelje in kot sem še rekla, veliko krompirja. Gozda je bilo veliko, tudi pašnikov. Zabava, ples Pogosto so v sani vpregli štiri konje, zadaj smo otroci privezali majhne sanke (po osem sani) in se vozili sem ter tja do Domžal in nazaj. Če je šlo preveč hitro, smo padali s sani in se smejali. Spredaj na velikih saneh sta sedela oče in mati in »ta mali« otroci. Otroci iz okoliških vasi so nas prišli čakat in nam mahali. »Krum-perški gredo«, so govorili. Ko sem bila na obisku pri stricu in teti v Gradcu, sem prvikrat šla na ples. To je bilo tudi zadnjič. Doma, na Krumperku, nismo imeli plesov; če je že bila zabava, je bila pod strogim nadzorstvom naših vzgojiteljic. Med prvo svetovno vojno je prišla k nam nekajkrat kompanija, fantje, preden so šli na fronto. Takrat sem se seznanila z nekim Madžarom, bil je študent medicine. Grad Krumperk (Foto: V. Bitežnik) Mislila sem, da se bo vrnil. Pred odhodom mi je podaril vijolice, ki sem jih posušila in nosila v medaljonu. Veliko sem mislila nanj, vendarle iz tega ni bilo nič. Po vojni sem slišala, da je ostal v Budimpešti in se tam poročil. Iz te naše kompanije jih je veliko padlo. Fantje so se radi zadrževali pri nas, ker smo bile štiri »punce pri hiši«. Ostal je le spomin na te občasne obiske in na skupna drsanja na našem bajerju. Živeli smo torej bolj sami zase. Obiski z drugih graščin so bili edina priložnost za stike s svetom. Leta 1919 po svetovni vojni sem šla v Blatno na Češkem. To je bila velika graščina s 66 sobami, vse je bilo iz granita in se je svetilo. Tam so imeli stalno zabave. Vendarle sem že 1921. dobila pismo, da je oče bolan, in šla sem domov. Zdravilstvo Mama je poznala različna zdravila proti revmi, infekcijam, kašlju. Proti revmi je naredila zdravilo, topljeno v žganju. Nekoč je potem opazila, da hodi veliko ljudi po to zdravilo. Prišlo ji je na misel, da hodijo po pijačo, ne po zdravilo. Ko je spoznala, da je res tako, je začela dodajati zdravilu milo, da je bilo bolj za obliže, za masažo, ne pa za pitje. Neki star možiček iz okolice je sključen v dve gube, prišel po to zdravilo. Hčerka ga je pripeljala še nekajkrat, nazadnje pa je prišel sam. Padel je mami okrog vratu in se ji zahvalil. »A takole se pustiš plačat,« je rekel oče, ko je to videl. Mami pa se je ta poljub celo »gravžal«. Od mame sem tudi jaz podedovala ljubezen do zdravilstva. V medicinsko šolo nisem mogla hoditi, ker je oče dovolili iti v internat samo fantom. Vendarle sem po njegovi smrti odšla na Dunaj in se v otroški bolnici s posredovanjem glavne sestre, ki je bila Ljubljančanka, vpisala v šolo za negovalke. Spričevala pa nisem imela, ker smo imeli doma guvernante. Glavna sestra je rekla, da jamči zame, češ da znam veliko več kot drugi. Tako sem obiskovala teoretični in praktični del pouka na tej šoli in jo tudi dokončala. Dopoldne smo imeli praktično delo v bolnici, popoldne pa teorijo. Morali smo poznati tudi »jus« (zakone). Kot patronažne sestre smo hodile po hišah negovat otroke. Čez eno leto sem opravila državni izpit. Z diplomo so nam dali tudi medaljo. Duhovi V sobi poleg salona je visela velika oljna slika prababice grofice Strassoldo. Verjeli smo, da se bo nekaj zgodilo, kadarkoli bi se slika premaknila ali padla iz okvira. Ponavadi je padla s stene natanko opolnoči. Ob neki priložnosti je bil pri mojih bratih na obisku neki študent. Slika je spet padla. Ne ob dvanajstih, ampak ob eni po polnoči. V šali smo rekli, da se je ravnala po poletnem času. Ta fant se je kasneje vrnil na Dunaj in čez nekaj časa umrl. Pred smrtjo je dejal: »Saj sem vedel, da je bilo to znamenje meni namenjeno.« Tudi mama je ob posameznih znamenjih, ki »so pomenila nesrečo«, rada rekla: »Le zakaj je pa to dobro?« Mislila je, da ima vsaka stvar v sebi nekaj dobrega in nekaj slabega. V duhove smo doma zelo verjeli. Nasproti grajskih vrat je stala kapela. Ko so bili v gradu med drugo svetovno vojno nemški graničarji, se je duh prikazoval natanko ob dvanajstih. Da ne bi več prihajal skozi tista vrata, so jih zabarikadirali. Vendarle to ni pomagalo. Tisti beli duh je še vedno hodil ven, tako da si nihče ni upal stati na straži. Kaj je bilo, ne vem, vem pa, da iz doline ni moglo priti. Rojstva, vzgoja Pri rojstvih na gradu je pomagala babica iz Kamnika. Prišel je tudi zdravnik. S konjem smo šli ponj. Babica je ostala pri nas deset dni. Nato je dojenčka prevzela negovalka, nas starejše otroke pa so oddali vzgojiteljici. Najstarejši sta bili sestri Marija in Helena. Mama ju je strašno razvajala, da ne bi rekli, da je mačeha. Nas je držala bolj strogo. Jaz bi se rada učila kot otroci v šoli in internatu, da ne bi bila odvisna od slabe volje vzgojiteljic. Prvi ljubezenski roman sem prebrala pri štirinajstih letih. To je bilo nezaslišano. Mama me je pretepla s palico. Od takrat naprej so vedno kontrolirali, kaj imam pod rokami. Oče me ni nikoli udaril. Nekoč je natepel brate, ker so se vozili pod Dobom v koritu za perilo. Tisto korito se je prevrnilo in oba sta padala v vodo. Sestra Pavla je bila strašno trmasta, zato je večkrat dobila klofuto ali pa je bila tepena s palico. Za dobro jutro ni hotela staršem poljubiti roke. Zato je morala klečati v kotu. Edino slikala je zelo lepo. Pavla je postala nuna na Dunaju. Bila je ves čas nekaj posebnega. Pošta je prihajala vsako jutro, pripeljal jo je kočijaž, ki je hodil po mleko. Le mama je imela ključ velike usnjene torbe; če je prišlo pismo zame, ga je prebrala najprej ona. Od časopisov je prihajal Slovenec, oče je dobival tudi Neue freie Presse, mama je rada brala ženske revije, še posebej kaj o zdravilstvu. Rodbinske vezi Od 1850 sta na gradu živela stric in teta Thurn-Valsassina. Ta se je poročila z Rechbachom (Friedrich). Ker nista imela svojih otrok, sta posvojila očeta Friedricha. Ta je s svojimi živel v Ljubljani, počitnice pa je preživljal na gradu. Imel je še sestro in brata. Na Dunaju je obiskoval internat Terezianum, ki ga je ustanovila cesarica Marija Terezija. (Kasneje je to šolo obiskoval tudi moj brat Avgust.) Po šolanju je bil oče najprej na glavarstvu v Postojni, potem pa je prevzel grad Krumperk. Leta 1884 se je Friedrich poročil z Adele Apfaltern. Ta je rodila Marijo in Heleno. Ko je bila Adela Apfaltern stara 23 let, je umrla za škrlatinko. Marija, ki je bila tedaj stara 3 leta, je tudi dobila škrlatinko in ozdravela, Helena pa je ni nalezla. Adelina mama je imela graščino Barbo na Dolenjskem. Adele je bila zelo lepa in krhka (umrla 1890). Očetova teta je nekaj časa živela z družino, 1894. pa se je oče spoznal in poročil z mojo mamo. Spoznal jo je prek tete Serenyi v Gorici. Tedaj je bila stara že 24 let. Pozimi je živela na Dunaju, poleti pa na Moravskem. (Njen oče je umrl, ko je bila mama stara 18 let. Po njem je precej dedovala.) Poleg starejših dveh sester, Marije in Helene, so se očetu Friedrichu Rechbachu rodili še Avgust, Arthur, Louis, Herman. Pred fanti, za Marijo in Heleno, sva bili rojeni jaz in Pavla. Rechbachova skozi življenje Moja prva zaposlitev, ko sem prišla s šolanja na Dunaju, je bila na gradu Beinof pri Novem mestu. To je bilo tisto leto, ko je bil hud mraz. Krka je čez in čez poledenela in sžm na našo stran so prihajali volkovi (najbrž z Gorjancev); sankali smo se pod Beinofom in se jih hudo bali. Pazila sem dva fantka, eden je bil star štiri leta, drugi pa dve. Tako sem po svoje zdaj jaz postala guvernanta ali vzgojiteljica. Rekli so mi »Schwester Gabriella«. V bližini Beinofa so živeli naši sorodniki, na Starem gradu in na Otočcu. Moja svakinja je k nam prišla z Otočca. Ko je prišla na Krumperk, se ni kaj dosti razumela na kmetijske stvari. Ni vedela, kaj je žetev, rož ni poznala nobenih, razen vrtnic. Spoznala se je z mojim bratom, ko je bila na Krumperku na obisku, in že po osmih dneh sta se zaročila. Lepa je bila, zelo lepa, videlo se je, da je po starših malo španske krvi. Na Krumperku je takoj vzela stvari v svoje roke in mama se ni več počutila dobro. »Na starost hočem imeti mir,« je rekla in tako se je 1936 preselila v graščino Rebol na Zduši. S seboj je, kot vedo še danes povedati ljudje iz Mekinj in Kamnika, pripeljala tri sinove. Eden se je potem priženil od tam na Zaprice pri Kamniku. Druga dva sta ostala še nekaj časa z mamo, ki je umrla manj bogata, kot takrat, ko se je poročila in prišla na Krumperk. To dokazuje tudi spomenik (ne grobnica) v Mekinjah, ki je dokaj skromen in na katerem piše: Louise Baronin Rechbach, geb. Baronin Lederer-Trattnern, 14. 8. 1869—30. 1. 1939. Tako kot mama, sem tudi jaz odšla z doma, predvsem zaradi svakinje. Poročeni brat August ni zmogel dajatev, ki jih je terjala država, pa tudi gospodariti ni znal najpametneje. L. 1928 je posestvo — grad Krumperk — prodal Pogačniku iz Ruš. Od takrat prihajam v rojstno hišo le, kadar me pride kdo vprašat, kakšna je bila razporeditev sob, kakšno je bilo življenje, predvsem pa zaradi arhitektonskih rešitev. Z Beinofa pri Novem mestu sem odšla v Beograd. Tam sem spet prevzela dva otroka, punčka je bila stara osem mesecev, fant pa tri leta. Skrbela sem za njiju, dokler nista šla v šolo. Na Kalemegdanu, med sprehodom z otroki, sem spoznala svojega moža. Mislila sem, da mi bo lažje, če se z njim poročim. Bil je precej starejši od mene, vdovec; hčerka je imela dva otroka. Zdaj sem spet pazila na otroke, najine vnučke. Preselili smo se iz Beograda v Sremsko Mitrovico, ker smo pričakovali, da bomo tam lažje živeli. Predvsem da bo cenejša hrana in manjši dnevni izdatki. Tam nisem prenesla klime. Zbolela sem za malarijo in tik pred vojno odšla na zdravljenje v Ljubljano. Odšla sem v Slovenijo sama, mož ni bil nikoli tukaj in me nikoli ni prišel obiskat. Imel je revmo, veliko sem ga negovala in zdi se, da sčm mu zdaj, ko sem bila sama bolna, manjkala. Ko se je začela vojna, sem bila 3 leta v bolnici. Nemci me niso pustili iz Doba (Domžal) v Kamnik, kjer je živel mlajši brat Herman. Poročen je bil z Elizabet Schneid in imel dva otroka, Renato in Klausa. Brat je bil pred vojno knjigovodja pri Titanu in v »smodnišnici«, potem pa župan. Zaradi sodelovanja z nemško oblastjo so ga po vojni obsodili, češ da je delal na obe strani. Kamničani in okoličani so zbrali več kot 3000 podpisov z dokazili, da jim je rešil življenje. Preprečil je tudi, da ni šla v zrak »smodnišnica«. Razumljivo je, da sem v tem času preživljala bratove otroke. Mož v Sremski Mitroviči je medtem prodal skoraj vse moje imetje, saj po drugi vojni nekaj časa ni mogel urediti pokojnine. Na Zapricah smo se preživljali s pletenjem, veliko so pomagali tudi ljudje, ki so tukaj okrog Kamnika zelo prijazni. Ko je prišla iz zapora svakinja, se je začela ukvarjati s slikanjem fajans in keramike. »Zgubili« smo tudi Zaprico, brat in svakinja z otroki so se kasneje preselili na Dunaj. Zelo sem navezana na Hermanovega sina Klausa in njegova otroka. Hermana se iz časov pred vojno ljudje spominjajo, ker se je vedno vozil s kolesom. Rekli so mu baronček. Umrl je leta 1976. Star 68 let. Najstarejši brat August, ki je ostal najdlje na Krumperku, je umrl star 86 let (rojen 23. maja 1898), imel pa je tri otroke, Josefa, Franzija in Marie. Za Augustom je bil rojen Arthur (4. marca 1904), ki živi danes v Slovenski Bistrici oziroma v Mozirju. Za Arthurjem je rojen Louis (14. sept. 1906), ki ni imel otrok, živi pa z ženo Inge pri Gradcu, no in nazadnje Herman, o katerem sem že veliko povedala, ker sem bila nanj najbolj navezana. Ko se je Herman odselil, sem iskala majhno stanovanje, da bi živela sama. Pri dr. Sadnikarju so imeli takrat staro obolelo mamo, ki sem jo negovala. Njena volja je bila, da lahko ostanem v njihovi hiši vse do svoje smrti. Zdaj sem tukaj, pri sinu pokojnega zbiralca umetnin dr. Sadnikarja. Skrbim za muzej, ki je v tej hiši, dokler sem bila pri močeh, pa sem skrbela tudi za vrt. Sadnikarjevi (sinova zdravnik in živinozdravnik) skrbijo zame, kot da sem njihova. Drugače pa imam majhno pokojnino po možu, da se lahko preživljam, čeprav v kakšen dom ostarelih s takšno pokojnino najbrž ne bi mogla. Vendar si kaj takega tudi ne želim, dokler ni nujno. Zdi se mi, da v življenju nikoli nisem bila nesrečna. Bila sem lačna po drugi svetovni vojni, vendar je tudi to minilo. Zusammenfassung DIE TAGE AUF DEM SCHLOSSE, WIE SIE VON GABRIELE RECHBACH-ZEGARAC ANFANGS DIESES JAHRHUNDERTS ERLEBT WURDEN Die Lebensweise auf dem Schloß Krumperk zeigt die Gegensätze zu den traditionellen Vorstellungen über den wunderbaren Reichtum, den Glanz und die Gewohnheiten auf den Schlössern. Die Barone Rechbach, deren Vertreterin in diesem Beitrag, Rechbachs zweitgeborene Tochter Gabriele ist, lebten Ende des 19. und anfangs des 20. Jh. von der Land- und Waldwirtschaft. Das Gesinde wurde, besonders nach dem 1. Weltkrieg, kaum noch erhalten. Die meisten Arbeiten — mit Ausnahme in den Stallungen — wurden von den Familienmitgliedern bewältigt. Viel, sehr viel wurde auf den Garten und auf die äußere Instandhaltung des Schlosses verwendet. Gabriele Rechbach wurde schon von ihrem Geburtshaus aus im spartanischem Geiste erzogen: alles um die bestimmte, festgesezte Zeit, Ordnung, Bescheidenheit. Die Brüder durften in Internaten ihre Bildung erwerben, die Mädchen nur zu Hause. Die Liebeserfahrungen nur zu Gelegenheiten, die von den Älteren bestimmt wurden. Fast keine Tanzveranstaltungen, Besuche aus anderen Schlössern und Bewirtung mit Tee und Kuchen. Die Kinder wuchsen unter ihresgleichen auf und hatten keinen Umgang mit den Dorfkindern. Die Abgeschlossenheit macht sich auch in den Beziehungen unter den Altern fühlbar, obwohl die Barone zu ihren treuen Dienern oft herzliche Kontakte herstellten. Die Familie Rechbach verkehrte miteinander deutsch, die meisten von ihnen sprachen aber auch slowenisch. Die Sprachkenntnisse galten für mindestens so wichtig wie z. B. die Botanikkenntnisse. Falls etwas an die äusseren Anzeichen des Adels erinnerte, so waren es das Verständigen in mehreren Sprachen und das Aneignen der Lehren der Natur — die Biologie wurde mit der Heilkunde verbunden. Die Veränderungen der Zeit, zwei Weltkriege und neue Gessellschaftsordnungen haben die Lebensweise auf dem Schloß Krumperk beeinflußt. Diese Veränderungen haben auf ihre Weise auch den Raum und teilweise sogar die Schloßarchitektur umgeformt. Im Salon, einst dem Mittelpunkt des Familien- und gesellschaftlichen Lebens des Schlosses, wohnten während des Krieges deutsche Soldaten, nach dem Krieg wurde dieser Raum von unserem Heer in einen Saal mit einer neuen hölzernen Bühne ausgestattet — einige Jahre nach dem Krieg diente das Schloß als Erholungsheim. Zu dieser Zeit wurde der obere Teil des Renaissanceganges verglast. Krumperk begann zu verfallen, jeder nahm ein Stücklein von ihm weg, kaum jemand steuerte etwas bei. Von einigen Jahren wurde das Dach renoviert. In einem Teil des Schlosses sind heute Magazine für Pferdefutter, im anderen die Strohgewerbesammlung. Im Erdgeschoß leben arme Leute, die keine andere Wohnung finden konnten; die Gemeinde versucht ihnen jetzt allmählich andere Wohnungen zu besorgen. Bisher gibt es keine langfristigen Pläne, wie man das Schloßgebäude erhalten soll. Die Ausführungen von Gabriele Rechbach dürften zu Entwürfen verhelfen, welches Aussehen man ihrem Geburtshaus und der Wohnstätte unserer Krainer Adeligen verleihen sollte. Med udeleženci proslave ob 50-letnici Folklornega inštituta: prof. dr. Slavko Kremen-šek v pogovoru s prof. dr. Jerkom Bezičem iz Zagreba. (Foto: Naško Križnar) SVATBENE ŠEGE V SPOMINU ZILJANOV Helena Ložar-Podlogar S svojim prispevkom Poročila o svatbi pri Ziljanih od konca 18. stoletja do danes' sem kronološko zbrala, razčlenila in kritično podala tiskane in nekatere rokopisne vire o slovenskih ženitovanjskih šegah v Ziljski dolini. Morda je prav, da to zgodovinsko sliko dopolnimo z opisi ziljskega ženitovanja kakor živi še danes, če drugače ne, vsaj v spominu Ziljanov. Lastne terenske raziskave2 v Zahomcu, Spodnji in Zgornji Bistrici, v Gorjah, na Brnici in v Dulah, anketno gradivo in odgovori informatorjev-Ziljanov na vprašalnico Inštituta za slovensko narodopisje3 in omembe ženitovanjskih šeg na terenskih tonskih posnetkih Sekcije za glasbeno in plesno narodopisje,4 vse to nam kaže podobo ziljske svatbe v zadnjih desetletjih. Prav je, da ta spomin v zapisu ohranimo mladim rodovom. Stara navada, ki pa se je ohranila še do zadnjih let, je bila, da so za možitev godna dekleta na večer pred sv. Tomažem (20. decembra) hodila poslušat pod okno kake vdove. Ce je bila vdova sama v sobi in ni govorila, so verovali, da se de- 1 Helena Ložar-Podlogar, Poročila o svatbi pri Ziljanih od konca 18. stoletja do danes. Traditiones 10—12, Ljubljana 1984, 113—144. 2 Z Ziljsko dolino sem se prvič srečala septembra 1966, ko so v Zahomcu priredili vsakoletno štehvanje. Ob pogovoru z vaščani se je porodila misel, da bi za filmom o štehvanju posneli še Ziljsko svatbo. Od tega leta dalje sem kontinuirano zbirala gradivo, ki so mi ga posredovali informatorji: Bistrica na Zilji — Hana Druml, Joz Druml, Fridl Pipp, Mertl Godec, Anton Wallner, Anton Kuhling, Janez Pipp, Marija Popotnik; Zahomec — Niko Kriegl, Martin Zwitter, Pavla Wiegele, Martin Wiegele; Blače — Neža Anderwald; Dole pri Šmohorju — Marija in Franc Wutti; Zmotiče/Brnca — Walter Gutovnik, Janez Mertl; Limarče — Katarina Warmuth; Dule — Lojza Jank, Gertruda Verničnik; Preseka — Marija Zanki; Moste — Jera Jank, Neža Petrič; Drašče — Jozej Schnabl, Millonig Stana; Gorje — Hanzej Mešnik; Smolčiče — Edvin Urbanc; Melviče — Frančiška Pernul, Lena Marti; Mele — Lenka Kopitsch; Potoče — Rosvita Vospernik; St. Lenart pri sedmih studencih — Avguštin Čebul. 3 Anketa o šegah in verovanju »življenjskega cikla«, B. 2ENITOVANJE, Vprašanja. Sestavila Helena Ložar, Ljubljana, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, 1969. 4 Posnetki na trakovih GNS, št. 793 (Potoče), 798 (Melviče), 803 (Bistrica na Zilji), 845 (Moste in Limarče), 846—849 (Dole), 850 (Dole, Limarče) in terenski zvezek Koroška 4 (Zmaga Kumer). kle v naslednjem letu ne bo poročilo. Več upanja pa je dekle dobila, če je slišalo vdovo govoriti, posebno še, če je med pogovorom bilo izgovorjeno kakšno moško ime. Dekle je bilo prepričano, da bo tako ime njenemu bodočemu možu. Kadar sta fant in dekle bila že »črjez mera guadna« (že zrela) in ni še nič kazalo na ženitev, sta šla na velikonočni ponedeljek v Šteben (Sv. Stefan v Ziljski dolini) »ušafanče prosit« (ušafan — iz nem. für jemanden erschaffen sein — ustvarjen za koga, torej prosit za zakonskega druga). Na silvestrovo pa so »trunčvali« (vedeževali): na klop so poveznili osem skled, pod vsako pa dali določen predmet: prstan, oglje, brinco (smrekovo vejico), čečo, glavnik, rožni venec, butaro, mošnjo. Vsak predmet je imel svoj pomen. Trikrat so vzdigovali. Po predmetu, ki so ga večkrat našli pod skledo, so sklepali o prihodnosti. Mladino je seveda najbolj zanimal prstan, ki naj bi pomenil poroko v novem letu. Trunčvanje se je ohranilo vse do današnjih dni, čeprav je danes le še igra za krajši čas. Preden je ziljski fant smel misliti na snubitev, je moral prestati vrsto obveznosti. Pred prvo svetovno vojsko je bilo treba najprej k vojakom; šele po odsluženi vojaščini je bil lahko »puršt« (iz nem. Bursche — fant). Tako je bil ziljski fant star že 23 let, ko je mogel biti sprejet v »konto« (fantovsko družbo). Fantje, ki jih je zajela prva svetovna vojska, so se vrnili domov stari več kot 30 let. Pri tej starosti niso dobili več pravega stika z dečlami, ostali so v ozadju. Starostna meja za sprejem v konto se je nato po prvi svetovni vojski znižala. Fantom ni bilo treba več čakati, da odslužijo vojake. Vsak je bil lahko sprejet v konto pri 20 in celo pri 18 letih, torej že prej, »ko je puob k žounirjem šeu«. Sprejem fanta v fantovsko družbo — konto — je bil nekoč slovesen. Stari ljudje še pomnijo izraz »anšuata« za sprejemni obred. (Doslej je ostala etimologija za ta izraz nejasna.) Mladenič je sedel med kontovci, navadno pod lipo; najprej jim je moral izročiti določeno vsoto denarja. Ponekod je moral fant prestati razne preizkušnje: moral je jesti sol in poper, hitro odgovoriti na nekaj vprašanj, preskočiti mizo, mirno prenašati izzivanje starejših fantov. Sele po prestanih preizkušnjah si je lahko izbral »kotra« (botra), brez katerega ni smel prestopiti praga gostilne ali iti na plesišče. Starostna meja za sprejem v konto se je v štiridesetih letih tega stoletja še znižala na 16 let, zadnja leta pa posebnega obreda za sprejem sploh nimajo več. V Dolah v Ziljski dolini so se fantje navadno zbirali pri »mehoucu« (harmonikarju) na »jesbi« (izbi, v hiši), ali kar pred hišo, kjer so navadno peli. Tudi hlapci so smeli zraven, medtem ko so mlajši fantje smeli le od daleč poslušati. Če pa se je kateri silil preblizu, so ga nagnali tudi s kolom, če opomin ni zalegel. Se po vojski so premladega fanta nagnali: »Dovta s tebo!« Le včasih so se fantje zbirali med tednom, redno pa ob sobotah potem, ko je drugi »fajramt zv6nu« (iz nem. Feierabend — delopust). Poprej je moral biti hlev pospravljen in komati namazani.5 Tudi v Ziljski dolini je fantovska družba, konta, v razkroju. Po drugi svetovni vojski živč samo še ostanki v Spodnji Ziljski dolini, kjer kontovci (kontuci) še redno vsako leto organizirajo žegnanje (»žegen«) s štehvanjem in prvim rejem pod lipo. Fantovska družba je nekoč imela več pravic, ki jih je sprejemala največkrat kot dolžnosti. Če je bila npr. organizacija štehvanja res dolžnost konte, pa so si 5 Franc Wutti (pri Vinklerju) trak GNS, št. 848, posneto v Dolah 25. 9. 1976. pravico varovanja deklet sami vzeli kot dolžnost. Pod okno klicat, vasovat, je šel lahko samo »kontuc« in še to le iz domače vasi. Tujega vasovalca so ujeli, mu nadeli komat, ga vpregli v »kürtuc« (voz z dvema kolesoma), zlezli vanj, da jih je vozil, kamor in kolikor časa so zahtevali. Vendar so fantje kljub temu pogosto hodili vasovat v sosednje vasi, čeprav so še po vojski imeli težave z domačini. Največkrat je prišlo do pretepa, tistemu pa, ki se je pripeljal z vozom (in mnogokrat z ukradenim konjem), so domači fantje voz zvlekli na streho, pogosto pa so ga poprej še »nakidali« z gnojem. Premladega, pa tudi neljubega vasovalca je dekle polilo z vodo, če pa so ga ujeli kontovci, so ga pomočili v korito. Vasovali so največkrat ob sobotah in nedeljah, prepovedano pa je bilo ob petkih, v kvatrnih dneh, v adventu in v postnem času. »Kvatre te bodo prbile na duri, al boš šel k dečlam,« se spominja svarila matere Franc Wutti (Vinkler) iz Dol. Tudi tast mu je pravil, da je šel tudi »prentlat« (uasuat) na kvatre. Prišel pa je samo do stoga, kjer ga je nekaj tako prestrašilo, da je prišel čisto bled domov. Menda je videl pri stogu črnega psa, ki ni bil »ne pes ne nač« v »copah in vendar nag«. Takoj je pomislil na kvatre.* Danes se fant in dekle domenita, da se sestaneta kjerkoli, vendar je izraz »vasovanje« ostal v navadi tudi za tak sestanek. Vasuje danes lahko vsak fant, ne glede na starost in okolje, iz katerega je doma, prav tako ni več »prepovedanih dni«. Vendar pa starejši ljudje ne odstopajo od teh starih »užanc« (iz ital. usanza — šega, navada) in pogosto prav po tem sklepajo, kakšen fant je. (Kdor je količkaj olikan, že ve, kdaj sme priti.«)7 Preden so šli k svojim dečlam, so fantje, »puršti«, navadno nekaj časa peli pod lipo. Spored vasovalskih pesmi je bil, lahko bi rekli, standarden. Spominjajo se npr. takih pesmi: 6 Kvatre so prvotni »sveti dnevi« ob začetku letnih časov. 7 Odgovor na anketno vprašanje št. 34 C (Niko Kriegl). B Odgovor št. 40 A. (Bvaška bjes = Blače ali Bvačane) * Gl. op. 8. Pesem je posnel tudi L. Milisavljevič v Gorjanah in v Bistrici leta “a (gorica = dvorišče) Ad Bvašči bese prač da Smehora, sa dečle vse moje da Bistrice .. ,8 Jes pa pojdan u puanina, kadar liepa ura bo. Kadar začne dežeuati, se puaninče jočejo. Včasih sira, včasih skute, včasih pa kaj drugega. Jes na gren zaolo sira bol zaolo skute kar. Jes le gren zaolo Muajce, ki je lubica moja.” Le čaj, le čaj ti dečva ti, te bon pa jes nauču. Al boš ti druzga lubiua, te bon pa jes zapustu! Je komaj nuoč storiua se, sen stopu na gorica,03 sen slišu fanta luštnega, ki k moji dečvi jucka. Varianta: In ko je noč storiua se, sem stopu na gorišco, sem slišau fanta druzega k’je k moji dečli vriskau. Jes sem pa sam pri sebi djau, jes bom to dečvo skušau, al’ ljubi fanta druzega, jo bom pa jest zapustu.'0 Poleg teh treh pesmi so peli še druge, npr. »Stoji, stoji tan lipica ..»Hanzlček je šou na jago...« itd. Med vasovalskimi pesmimi je mnogo takih, ki prvotno niso ziljske. Veliko so jih s sabo prinesli vozarji, »furmani«. Lega Ziljske doline, posebno pa zamočvirjenje prostranih pašnikov v spodnjem delu kot posledica podora Do-brača leta 1348 in s tem povzročena preusmeritev gospodarstva na konjerejo (kisla krma), so Ziljane že zgodaj napotili, da so postali najprej tovorniki, »žamerji« (iz nem. Säumer), nato pa vozarji, »furmani«, saj so bili sredi stare prometne poti, ki je vodila na eno stran proti Beljaku do Dunaja in Salzburga, na drugi pa po Kanalski dolini do Trbiža, od tam pa ali ob Beli v Furlanijo ali čez Predel na Goriško. Vozarji, »furmani«, so bili komunikativni ljudje in so zato mimo besednih paberkov iz fur-lansko-italijanske soseščine prinesli od svojih slovenskih rojakov v Kanalski dolini in na Goriškem marsikatero, tam razširjeno, v Ziljski dolini pa neznano pesem. Nevesto so včasih sinu izbrali starši in se jim ni zdelo pomembno, da bi se fant in dekle prej »zamjerkala« (opazila, osebno spoznala). Premožni kmetje so iskali svojemu sinu nevesto, ki bi mu bila po premoženju kar se da enaka, ki bi se po »vseh partah najbolj rajmava k šiša« (šiša = hiša). Svoje dni so se ženili zunaj domače vasi, kar nam potrjujejo že najstarejši viri. Na splošno pa ljudje, če jih glede tega povprašamo, odgovorijo, da si fantje sicer pogosto poiščejo nevesto drugod, ne v domači vasi; ni pa to pravilo, saj velja, pravijo, tudi stari rek: »Zanita bliža, pa kotrinta (botriniti) djela (daleč)«. Mladima je domača pomoč pač vedno dobrodošla, »kotrina« (botri) pa je vasuaka žuahta«, s katero se ni dobro spreti in je bolje, da je daleč stran. Začetek ženitovanja je bilo snubljenje »vjergvanje«. Navadno je šel »vjer-gvat« (snubit) ženin z očetom. Prosila sta še kakšnega sorodnika, »kotra« (botra) ali prijatelja, da so šli skupaj »na vjergbe« (snubitev). Tudi za snubljenje so bili določeni dnevi — navadno sobota ali nedelja zvečer in sicer najrajši v adventnem ali postnem času, ker so bile poroke navadno v pustnem času, sicer pa šele po veliki noči. V »vafenta (adventu) bal v puasta navjergvat (zasnubiti), pa a pusta bal pa velča noča žanita,« pravijo Ziljani.11 Dekletove starše so navadno obvestili, da bodo prišli snubit. Snubci so takoj spoznali, ali so v hiši dobrodošli. Ce so jih pogostili s klobasami in vinom, je bilo upati na uspeh. Prazna miza ali pa le »vidrca« (latvica) kislega mleka pa je zgovorno pričala, da so prišli zaman. Potem je šel »žobar« (govorica) po vasi, da so pri »vjergvanju dobili le čisu mliek in vilice«. Če pa so se sporazumeli in so »vjergvovci« nevesto »navjergvali«, so se objeli in poljubili, nato pa takoj domenili, kdaj bodo šli v župnišče »aklic ’nter dajat«, kdaj pogodbo delat in kdaj bo »vascit«. »Aklic ’nter dajat« sta šla ženin in nevesta z očetoma. V oklicnih tednih je hodila nevesta vsak dan k maši, ob nedeljah, ko so ju oklicali, pa sta morala biti oba navzoča, da sta slišala oklice. Verovali so namreč, da bodo otroci gluhi, če bi se temu 10 L. Milisavljevič je pesem posnel febr. 1975 v Bistrici. Varianto te pesmi iz Dolan poznam s traku GNS, št. 848. skušali izogniti. Čeprav pravega snubljenja danes ni več, pa so oklici ostali, ker so po cerkvenih postavah predpisani. Mladi par okličejo trikrat, lahko pa tudi enkrat za trikrat. Pravijo, da so mlada dva »črjez kanci vrgla«. Kaj bo nevesta dobila za doto, so določili že pri »vjergvanju«. Seveda pa so morali vse to še pri notarju potrditi. Rekli so, da gredo »v Kuošter evertrog (iz. nem. Ehevertrag = ženitna pogodba) delat« — tj. šli so k notarju, ki je tedaj bil v Podklo-štru (Arnoldstein). Od leta 1783 je bil tu sedež gosposke. Graščina je bila poprej benediktinski samostan, od tod se je ohranilo ime. Pri notarju so zapisali, kolikšen bo nevestin »djiv« (del, delež, dota): koliko bo dobila krav, prašičev, kokoši in koliko polja. To je potem ostalo v njeni lasti. Starši so prispevali tudi denar, k temu pa je bil ženin dolžan pripisati še »cutopleng« (iz nem. Zudopplung). Če je npr. imela nevesta 1000 rajniš (goldinarjev) »djiva«, ji je ženin pripisal še 300 ali 500 rajniš »cutoplenže«. Med obema vojskama je nevestina dota znašala 1000 do 5000 Sch, danes pa kmetje odštejejo med 30 000 do 100 000 Sch, poleg tega pa prispevajo še del v naravi, bodisi njive ali pa opravo (sobo, kuhinjo itd.). Včasih so starši doto izplačali teden dni po poroki, ko sta prišla mlada prvič na nevestin dom na južino. Danes to ni več določeno. Zaroke Ziljani nekoč niso poznali. Sele med obema vojskama je prišlo v navado, da je fant dekletu kupil prstan z belim ali rdečim očesom, ki ga je dekle nosilo na levi roki. Kmalu zatem, ko je bila nevesta »navjergvana«, je tudi sama napovedala obisk na ženinovem domu. Z materjo in včasih tudi s »kotro« si je hotela ogledati svoj novi dom. Sla je »na oglade«. Razkazali so ji hišo, posebno izbo, kjer bo stala njena oprava. Vodili so jo tudi po posestvu, sama pa je naskrivaj preštela, koliko komatov visi pred hlevom. Ce pa se je fant »cu Ženu« (priženil), ogledov seveda ni bilo. Zadnji teden oklicev sta ženin in nevesta naprosila kakega sorodnika ali prijatelja, da bi v njunem imenu šel vabit »na vascit«. V svate so vabili tete in strice in obvezno botre. Premožnejši kmetje, ki so priredili veliko »vascit«, pa so vabili tudi daljne sorodnike, prijatelje, predvsem pa sosede. Pred prvo in še med obema vojskama je vabil poseben »väduc« (vabovec), po vojski pa le še včasih, sicer pa vabita ženin in nevesta vsak svoje svate. »Väduc« je bil »vascitna« oblečen, nosil je »bürmes« (črn, dolg plašč — na Štajerskem burnus), v rokah je nosil planinsko palico in na njej privezan »vascitan pušelč«. Lahko je »rajtu« (jahal) težkega ziljskega konja, ki je imel rep na kratko, po ziljsko zvezan, v repu in na glavi pa trakove svetlih barv. Lahko pa je »väduc« šel tudi »k nuägam« (peš). Z vabljenjem (»uadanjem«) se že začne, lahko bi rekli, spektakularni del ženi-tovanjskega obreda. »Väduc« govori v stalnih obrazcih, ki sicer niso tako bogati kot npr. vabilo pozvačina v Prekmurju, so pa stereotipni, povezani s tradicijo in več ali manj enaki za vso dolino. Za pozdravom »Hvalen bode Ježeš Krišteš« je povabil takole: »Sen prišu ad ženina mpa ad nabeste pasvan, da ba pristopla k vascita.« Povedal je še ime ženina in neveste in čas, kdaj bo vascit. »Väduc« je to povedal sedeč na konju pred hišo. Ce pa je prišel peš, je stopil v hišo. Gospodinja mu je namesto odgovora podala nož in nenačet hlebec kruha, od katerega je potem, ko je na spodnjo stran hleba z nožem naredil križ, rekoč: »Bug uača, sin in sveta duh«, odrezal majhen krajčič in ga spravil. Brez besed je s tem dobil potrdilo, da je bilo vabilo sprejeto in po številu krajčičev so potem vedeli, koliko povabljenih se bo »vascita« udeležilo.’2 Tudi še takrat, ko na ženitovanje ni več vabil väduc, ampak samo ženin in nevesta vsak svoje svate, je ta navada ostala in sta pri vsaki hiši, kjer so se namenili priti na vascit, dobili »krajčeč«. Smela pa sta stopiti le do »meta« (tj. srednji tram v hiši), se ustaviti in povabiti: »Bug vas primi. Mati pa uoča so rekli, pa tudi j es vas prosen, da bi prišli k mene k vascita.«13 2e pri snubljenju sem omenila, katero znamenje je pomenilo, da so snubci nevesto »navjergvali«, da je torej snubitev bila sprejeta, ne da bi jim domači to povedali. Pri vabljenju se srečamo z drugim nemim odgovorom, izraženim le z znamenjem — krajčičem kruha. Takih »znamenj« pri ohcetl srečamo lepo število in prav pri ziljski svatbi stopajo precej v ospredje. Pripadnikom iste etnične skupine so povsem razumljivi in jim povsem nadomeščajo razlago ali z besedami izražen odgovor. (Pojav obravnava danes semiotika, tj. splošni nauk o znamenjih in simbolih, ki raziskovalcem šeg lahko razloži marsikateri pojav.)14 Povabljeni svatje so na nevestin dom začeli nositi »dare« in prispevke za ženitovanjsko gostijo. »Kotrina« (botrinja) je navadno prinesla nevesti posteljnino, ženinu pa so dali denar, včasih pa tudi konjsko opravo. Tudi ženin in nevesta sta se med seboj obdarovala. Ženin je nevesti kupil »vascitne črjevlje«, ona pa njemu »vascitan srejšče«. Nekateri avtorji vidijo v tem simboliko: ko nevesta obuje čevlje, se podredi možu, srajca pa naj bi pomenila zakonske vezi. Na soboto pred poroko so se pri ženinu zbrali kontovci z lepo okrašenimi vozovi. Domači so jim najprej postregli, ko pa je odzvonilo poldan, so se vriskaje odpeljali po nevestino »banko«, kakor imenujejo nevestino balo na senčni, ali »čisto«, kakor ji pravijo na sončni strani Zilje. Rekli so tudi, da gredo »čisto vozit«. Število voz je govorilo, kako bogata je nevesta. »Bankovci« (vozači bale), ki so vsi stali na prvem vozu, so med potjo glasno prepevali, niso se pa nikjer ustavili. Na durih nevestinega doma jih je pričakal oče in jih povabil na južino, potem pa so začeli nositi »banko« na vozove, začeli so »banko basati«. Določeno je bilo, kaj je treba naložiti na prvi voz in kaj na zadnjega. Prvi predmet, ki so ga prinesli iz hiše in ga naložili na prvi voz, je bilo »nišče« (nečke). Na nišče so vselej postavili kolovrat s »tenčico«, ki jo je bila napredla nevesta. Potem so na ostale vozove naložili vse, kar je sodilo k bali: omaro, »topelšpanig« (dvojno, zakonsko) posteljo, po ziljsko postlano, s »škarjami« pri straneh in »dilo« pri vzglavju, »kauterč« (prešito odejo), mize, stole, kuhinjsko opravo, grablje, vile, motiko, srp, pečne vile in lopato, grebljico (»krukvo«) in trlico. Na zadnji voz pa so obvezno postavili »banko« (»čisto«) — skrinjo, v katero so bile zložene prtne rjuhe, več »štukov« (kosov) prta (platna) in prtene vreče, v vsaki pa po pol birnja (tj. dve četrti, birn = 4 četrti, 1 četrt = 13 kg) od vsakega žita. »Čiste« so bile nekoč lepo »na-malane«,15 največkrat je bila na skrinji upodobljena krstna patrona neveste. Naložili so še jerbase, v katerih je bila v »seno naravnana« kuhinjska posoda. Starejše ženske pa se spominjajo, da so ponekod (npr. v okolici Brda) »porcelanasto« posodo ženske navadno nosile v jerbasih na glavi in je niso vozili. Za zadnji voz 13 Posnetek na traku GNS, št. 849, posneto pri Vinklerju (Franc Wutti) v Dolah pri Šmohorju dne 25. 9. 1976. 14 Meyers enzyklopädisches Lexikon, Bd. 21, Mannheim/Wien/Zürich, 1977, str. 567. 15 Trak št. 850, posneto pri Katarini Warmuth in Mariji Zanki, v Limarčah 26. 9. 1976. so privezali, ali kakor pravijo »oprtali«, kravo, če pa je bila nevesta doma iz zelo bogate hiše, ji je oče primaknil še konja in »hotiča« (prašička). Kadar pa se je ženin »cu Ženu« (priženil), ni bilo krave, pripeljal je le konja. Stara pravica »bankovcev« je bila, da so v nevestini hiši, pa tudi pri sosedih, kradli vse, kar ni bilo zaklenjeno. Najrajši pa so ukradli petelina in kokoši, če se je količkaj dalo, pa tudi zibel. Balo sta spremljali nevestina »kotra«, ki je bila pri »vascita« za »rjušenco«, in nevestina sestra. »Rjušenca« je v naročju držala jerbas, poln narezanega kruha, ki ga je spotoma delila mimoidočim. Kruh so delili zato, da mladim v življenju ne bo zmanjkalo »troštarja dare svetega duha«. (Ta rek se ponavlja večkrat povsod enako; zveza besed je nerazumljiva, čeprav vemo, da je s tem mišljen »božji dar« tj. kruh). Sele ko je bilo vse »nabasano« — ko je bila bala naložena, se je na pragu prikazala nevesta z žegnano vodo. Z desno nogo je pred prvega konja v tla naredila znamenje križa, povlekla konja za nekaj korakov naprej, nakar je začela kropiti od prvega konja do zadnjega v smeri, kakor »sonce hode, ad zjutršni strane prute večjeršnji«. Potem se je umaknila nazaj v hišo, bankovci pa so pognali konje. Tudi med potjo so kradli, lovili so kokoši in jih skrivali v »nišče«. Pri vsaki gostilni so se ustavili (»cukjervali«), vendar niso zapustili vozov, ampak so jim pijačo prinesli ven. Po vasi pa so odmevale fantovske in tudi že ohcetne pesmi. Danes se ljudje še spominjajo, katere pesmi so bankovci navadno peli. Znane so: Ki to vas prosin, luba mati, ki na rute me kna dajte. V ravnah so žie čriešnje zrele, na rutah je še snieg na streše.16 Dečva me nose črjevelče, črjevelče so draje šivane, šivane, s srjebran so kovane.17 * Al mi na Ojstrk pridama, te ljepe dečle vidima. Ljepe sa dra Uklce, ka maja krive coklce. Se ljepša sa Rožanklce, ka maja douje jankice. Najlepša sa dra Zlankice, ka maja kratke jankice.18 Pr Zili ruožce rastaja pozimi naj palieti. Tur hoče ruožce trgati, mor k Zili ponje priti. Mrzli betri pišaja, bo teva zima biti. Dečva nema šocaja bo mogva od mraza umreti. 18 Pesem je povedal N. Kriegl iz Zahomca septembra 1966 in jo pozneje tudi zapisal pod odgovor 283 in 347. Prvič je bila javno predstavljena na koncertu Vascit pr Zila leta 1977 v St. Jakobu v Rožu. 17 L. Milisavljevič zapisal v Bistrici pri Flajškarju leta 1970. (N. Krieglova varianta: ... s srjebran akavane. — Odgovor 283.) V verzu 2: draje = drage. 18 Odgovor št. 39. Liepa dečva ruoža, daklier ti nemaš moža. Al boš ti moža meva, tedaj bo druga peva!1* Poleg teh pojejo tudi »Ke žunirčan jes pojdam, žunireč jes bom ...« »U Ceblovce na puace...« »Hanžič mg kuojnče pase...» in še nekatere druge pesmi. Ko pridejo bankovci pred ženinov dom, jih na pragu pričaka ženinova mati. Kakor prej nevesta, tudi ona pokropi vse vozove, ki so pripeljali balo, z blagoslovljeno vodo v smeri sončne poti. Medtem rjušenca deli kruh otrokom in tistim, ki so prišli banko gledat. Bankovci začno »zbasvata banko« (raztovarjati vozove), nakar rjušenca in nevestina sestra uredita posteljo. Nekdaj je nevesta pripeljala le eno široko posteljo (»dopelšpanig postelj«), ki je imela ob straneh lepo okrašene posteljne škarje in desko k vzglavju. Ziljska postelja je bila zelo visoka, vanjo pa je bil vdelan tudi predal, ki so ga potegnili ven in je v njem spal najmlajši otrok. Ko sta ženski uredili sobo, ju je ženin peljal v hišo, kjer so jima postregli, nato pa sta vsem domačim izročili »prgudnje«, (prgudnja, prguad = zgodaj, prezgodaj, kar naj bi v tem primeru pomenilo priložnostno darilo neveste vsem domačim na ženinovem domu). Mati je navadno dobila blago za obleko, oče in bratje srajce, sestre »ca-neteljne« ali predpasnike. Če so bili pri hiši tudi »šlažjebni« (posli), je obdarila tudi nje. Ženin si je v času oklicev med brati, sorodniki ali prijatelji poiskal »mendi-rarja« (iz banderar, bandera — it. bandiera = zastava), ki je potem pri svatbi imel glavno besedo. Skrbel je za zabavo, predvsem pa za to, da je vse potekalo po ustaljenem redu, moral je paziti na »mendiro« (svatovsko zastavo), na svoj klobuk, predvsem pa na nevesto, kajti če bi jo kdo ukradel, bi jo moral on poiskati in »ven kupiti«. Nevesta pa si je morala izbrati družico. Obe sta bili na poroki enako oblečeni, celo venec sta imeli obe na glavi, tako da ju je bilo težko ločiti. Birmanski »koter« je na svatbi navadno bil »za moža« tj. za starešino, rjušenca pa je, kakor že omenjeno, birmanska botra. Ostalim svatom pravijo »vascitan« (ohcetni). Zadnji teden pred vascitjo je mendirar prinesel družici »kuäbuk« (klobuk), da mu ga je lepo »ocirala« (ozaljšala) z belo mirto, ki je prekrivala vso levo stran klobuka, in s trakovi, ki so mu viseli po hrbtu. Iz lepe ziljske rute (»canetelna) pa mu je naredila mendiro tj. svatovsko zastavo. Klobuk in »zasukano« (zvito) mendiro je na dan poroke poslala na ženinov dom. Zadnji dan pred poroko je bila navada, da se je ženin pri konti »ven kupoval«. To je bilo slovo fanta od samskega stanu, od konte in od petja na vasi. To slovo je ženin navadno pripravil v gostilni, redkeje na svojem domu. Prešel bo v družbo mož, seveda pa se bo moral po poroki v to družbo »nterkupvata«. Ljudje pa se še spominjanjo, da so v starih časih dan pred poroko tam, kjer se je nevesta »bek ženiva«, ženinu prinesli krancelj, ki ga je moral odkupiti. Ce pa se je »puršt bek ženu«, so pa dečle prinesle krancelj, vendar ga je tudi ženin moral plačati. Ni pa bilo nikdar v navadi, da bi se neveste poslavljale od svojih prijateljic. 10 Zapisala pri N. Krieglu avgusta 1967. Pesem prvič predvajana po zapisu L. Milisavljeviča na koncertu (gl. op. 16). Na dan poroke (navadno na nedeljo ali ponedeljek, danes pa največ ob sobotah, nikdar pa v postnem in adventnem času) so se ženinovi svatje zbrali na njegovem domu. Dobro znamenje je bilo, če je na dan poroke deževalo, da bo mladima »cu čidavo« (kidalo). Svatom so najprej pripravili »bruštek« (zajtrk), nato pa se je ženin poslovil od bratov in sester, starše pa je prosil odpuščanja za vse skrbi in žalitve rekoč: »Prosn adpestite me, al sn vaja kej užalu,« oče in mati pa sta ga pokropila in ga pokrižala. Potem so se svatje uvrstili v sprevod. Prvi je šel mendirar z »zasukano« mendiro, nato moški svatje, kot zadnja sta šla starešina in za njim ženin, šele nato so se v sprevod uvrstile ženske. V starih časih so moški največkrat jezdili, ženske pa so se vozile na vozovih in ljudje so šteli, koliko »miz je bilo na konjih«. Vozovi in konji so bili lepo okrašeni s trakovi in cvetjem, voznikov bič pa z drobnim vencem iz »žingrada« (iz nem. Sin(n)griin =zimzelen/Vinca minor). Kasneje so hodili peš, če je bila nevesta v isti vasi kot ženin in če cerkev ni bila predaleč. Prihod na nevestin dom pa se je razvil v pravo ljudsko igro. Glavni »igralci« so bili: mendirar na ženinovi in nevestin oče ali kak drug nevestin svat na nevestini strani. Ko so se ženinovi svatje bližali nevestini hiši, so zapeli: Pašluši paštjena nabesta, Ta kranclč boš muogva uzete, pašluši mendirarču guas. pa stopete u zakanšče stan. Mandirarč pa ceste prvrišče, V tjen stane boš muogva ževete, ke made da tjebe abuast. da kuanca žebljenja svojga. Pa peva boš tucala ha j a, k boš zibava sinčka svojga.20 Pred hišo neveste pa so se že spraševali: Al je to tista šiša, al je to tista bjes. Al je to tista dječva, k sn huodu k njej u vjes.21 Začeli so nevesto »vzegvata« (»vzdigovati« — v tem pomenu klicati). Mendirar je hotel vstopiti, toda vrata so bila zaklenjena. Začel je klicati in trkati (»potumrati«). Razvil se je dvogovor med obema strankama — »prerekvanje ta pa san«. Nevestini domači so se pretvarjali in niso hoteli vedeti, kdo je pred vrati ter od kod in zakaj so prišli. Mendirar je dopovedoval, da so z »jutršne dežele« in da bi »ana ruažca mela«. Tisti v hiši pa niso hoteli prej odpreti vrat, dokler jim ženinovi svatje niso pravilno rešili nekaj ugank, npr. »Cier Bug je bul bogat — ta nienšča, bal ta suabenia?« Odgovor: »Ta nienšča, k’se pele u nabiesa, naš pa ki houda.« — »Tu bal špara črieule, Suabenc bal Nianc?« Odgovor: »Suabenca nosja črieule ki na nuogah, Nianca pa tuda na rokah.« itd. Na pragu se je prikazal nekdo, ki je proti mendirarju obrnil »bidle« (burklje), drugi pa je pripeljal prvo nevesto — staro 20 Odgovor 347; zapisal tudi L. Milisavljevič v Bistrici 1975. leta. 21 Terenski zvezek Ziljska dolina (Helena Ložar), september 1966, avgust 1967 (Bistrica na Zilji) — gl. tudi odgovor 354. žensko, grdo oblečeno s slamnikom na glavi, ki so ji rekli »ta suamnasta«, s pripombo: »Tula mama jana, ba sa rada žaniva, bo ja dra ta prava.« Toda za mendirarja je bila »dra cu stara« in je »na morja meta«. Da pa ne bi »zastojn čakava«, so jo »ven puačala«. Mendirar ji je stisnil nekaj denarja v roke in prosil »za kej boljšega, da se ba vrajmavo za pušlč«.22 Naslednja »nevesta« je bila že mlajša. Pripeljali so družico. Mendirar je bil zadovoljen in je rekel, da bo »tota vzev za se«, za pravo pa je še moledoval: »Ba bla tak duabra mpa paledle v šiša, morebita je še ča kaka ruažca za ženina, da na bo scagu.« V Dolah pa se spominjajo, da so se pred zaprtimi vrati nevestine hiše takole pregovarjali: Mi smo prišli v vašo hišo, da b’nam dali vašo hčer. Mi b’van jo dro radi dali, al’ b’vedli kam je šua. Al je šua prašiče futrat, b’l je šua pšanica plet. To so zapeli trikrat, nakar so nevestini eno staro »ven komandirali«. S tisto niso bili »anferštandn« (sporazumni) in je potem še dolgo »daurouo«, da so pravo poslali.25 V prejšnjem stoletju je bilo še v navadi, da sta mendirar in družica razvila dvogovor, ki je na koncu izzvenel v nekakšno prošnjo za srečen konec »vascita«: Praluba muaja suata, ki stopta stej v stran, da jes muaja držica pa srieda puac dan. Družica ga pozdravi: San Ježeš, Marija ne j bosta s tebo, sa ma niška prklonaš, pa kranclč tvoj bo. Nato mu je okrog klobuka položila venec, mendirar pa se ji je zahvalil: Prav lepa zahvalen, držica jas ta, ka sa taka z liepama ruožcama acirava ma. Družica še prosi: Čir sma v buažjan imena tota vascita začela, da ba v buažjan imena an srenčn kuanc mela.24 22 Gl. op. 21. 23 Povedala Lojza Jank po pripovedovanju Delharjeve mame (Verničnik Gertrude) — posneto na traku GNS, št. 848. 24 Stara pripovedna pesem, ki je niso nikoli peli in je bila v navadi ob žegnu in ob ohcetih. Ves ta čas se je nevesta v hiši poslavljala od domačih. Kleče je starše prosila odpuščanja in blagoslova. Končno jo je oče odpeljal na hišni prag. »Stej pa mama ta prava! Tota srna nucala, da boma mua(g)la zvezata pušlč!« je oznanil mendirar in oče se je strinjal: »Pa boma van ja dala v Ježašaban imena.« Nevestina mati je prinesla »prajtl« (velikonočno butaro), ga položila na hišni prag in nevesta ga je morala prestopiti. Medtem so svatje peli: Tan je dra an liep gartlč zagrajen, s temi liepami ruožcami zasajen. Tan me bode moja dečva čakava, mad ta liepami ruožcmi prangava,25 družica pa je pripenjala vsem svatom »vascitan pušlč« iz mirte — oženjenim na desno, neoženjenim na levo stran. Mendirar je nato opozoril nevesto, da se mora posloviti od ledik stanu: Preluba nabesta, spremena tuoj stan, tuoj ledak vesjala je stopu v stran, uzema suauo, ad ledak stana, čjaraga muoraš zapastita, žališ u ta zakonšča stan stapita. Nevesta se je še enkrat obrnila k staršem: Srenčna vača, srenčna mata, srenčna sjestra noj pa bratra. Tur je z Bugan, Bug je ž njan, san Ježaš je Marijan sin.26 Tudi mladi svatje so se morali posloviti od svojih dveh tovarišev; mendirar jih je pozval, naj ostanejo še naprej prijatelji: Paslušta, puobča, ta žavastna gvas, Bug žegni, Bug žegni naš zakanšča par, dva Špana ad konta gresta ad nas. stej ga buoma spramila prad ta žegnan uatar. Jamlata suauo ad ledak stäna, Prijatla srna ble, pa astanma še stej, mi puobča ad njah glih tako. Bug žegni nas vsa za naprej !27 Vse to dogajanje pred nevestino hišo zadnja desetletja in tudi danes, kjer se starih navad še držijo, je pomenilo le zabavo, s katero naj bi se začel poročni dan. Ce pa pomislimo, da ta navada ni le šega, ampak je že pravi obred, s stereotipnimi govori in prošnjami, o katerih nam viri poročajo že v prejšnjem stoletju, moramo nujno pomisliti, da se prav gotovo nekoč vse dogajanje pri »vzdigvanju« neveste ni odvijalo le v zabavo, ampak je nujno imelo globlji pomen — namreč zadrževanje 25 Terenski zvezek Ziljska dolina I. (Helena Ložar), avg. 1967 (Zahomec in Bistrica). 26 Odgovor 359. Informator N. Kriegl se je pesem naučil od svoje stare mame. Pesem samo recitirajo. 27 Kakor op. 26. neposrednega prehoda iz enega stanja v drugo (rite de passage), z apotropejskimi prvinami, ki naj bi obvarovale nevesto zlih vplivov. Ko se je nevesta poslovila od domačih in od mladih prijateljev in prijateljic in ko so vsi fantje dobili svoje šopke, so se »vascitan« uvrstili v svatovski sprevod. Prvi je bil mendirar z dvema mlajšima svatoma, nato so šli vsi moški svatje, kot zadnja oba očeta, ki sta v steklenicah, okrašenih z »vascitnam pušlčan«, nesla vsak po liter vina, za njima starešina z ženinom, nato rjušenca, družica z nevesto in nato še vse ženske. Ta razporeditev svatov v sprevod je veljala tudi, kadar so se v cerkev vozili z vozovi. Istega reda se držijo še danes, ko se je poročni sprevod spremenil v kolono okrašenih avtomobilov. Pred prvo vojsko pa so moški svatje največkrat »raj-tali« (jezdili). Se do tega stoletja so bile vse ženske v svatovskem sprevodu oblečene v ziljske noše. Tako je bila tudi nevesta »z’lanka« — le da je imela na glavi »canetel«, na njem pa ziljski moški klobuk in okoli klobuka venec. Ce pa je že »krancel zaspava«, ali kakor so tudi rekli »bila že čriez«, ni smela imeti venca, ampak le šopek ob strani. Tega so se držali še potem, ko so se vsebolj pojavljale neveste v belih oblekah. Venec iz mirte je pri nosečih ali pa tistih, ki so že imele otroka, zamenjal šopek. Ko je leta 1957 Ljubljančanka Mirjam Tozonova potovala po Ziljski dolini, je opazovala svatovski sprevod in se čudila, da je nevesta imela v rdečem šopku dva bela nageljna. Pojasnili so ji, da pomenita dva nevestina nezakonska otroka. Poroka je lahko bila slovesna, ker se je poročila z očetom obeh otrok.28 Nevesta je svojo poročno obleko včasih podedovala. Marija Wutti (Vinklerca) se še spominja, da jo je mati za poroko oblekla v »ras« (plisirano krilo), ki ga je že njena stara mati imela za poroko, kasneje pa še Marijina hči, tako da je prehajal skozi štiri rodove. Na glavi je imela »(fa)canetel« s črnimi »franžami«. Spodnje »štumfe« je imela tenke, bele, čeznje pa še druge z »bobami«, brez stopala, le do kolen, na obeh koncih so bili gumbi, pod kolenom pa zvezane. Rekla je, da je bilo lepše, če so bile noge debele. »Ras« je segal do kolena, da se je »mašalc« (podveza) na nogavicah videl.29 Navada je bila tudi (verjetno le iz praktičnih nagibov), da nevestina in ženinova mati nikdar nista bili zraven pri poroki v cerkvi. Prav tako je še danes navada, da je poročni obred vedno v nevestini fari. Ko so zapuščali nevestin dom, so svatje peli staro obredno pesem, ki simbolično ponazarja slovo neveste od samskega stanu in strah pred »dolgo rajžo« v zakonu. Jes gren, jes gren, jes moram ita, preč ad tot’ga kraja; voščin van ’na vahka nuoč, vi mena srenčna rajža.39 Med potjo je bilo v navadi tudi darovanje vodi, če je pot vodila čez reko ali potok. Nevesta je v vodo vrgla nekaj denarja z vero, da se ji otroci ne bi utopili. Vaški fantje — kontovci — pa neveste niso dali zastonj. Na koncu vasi (če se je nevesta možila v drugo vas) ali pa sredi poti do cerkve, so postavili »zapenjauco« 28 Mirjam Tozonova, Dva dni med Ziljani. Rokopis v ISN, sign. A 34. 29 Marija Wutti (Vinklerca). Terenski zvezek Koroška 4 (Zmaga Kumer), so Terenski zvezek Ziljska dolina I. (Helena Ložar); tudi odgovor 359. — čez pot so potegnili debelo vrv, na mizi so imeli pripravljeno vino, »na talarju kranclč« za nevesto, krušno lopato »kjer so cifre zašribane«, ki naj bi pomenile zahtevano odkupnino. Skrit pa so imeli tudi škop slame, da bi ga zažgali za takim svatovskim sprevodom, kjer ženin ne bi hotel plačati dogovorjene vsote in bi »sramota gorela in smrdela za vascitnami«. Sprevod se je moral ustaviti in začelo se je »hantuanje« med »zapenjauci« in mendirarjem. »Hantuanje« je bilo izpeljano v obliki ugank, ki so si jih medsebojno zastavljali. Kolikor ugank je mendirar rešil, toliko ničel so zbrisali na loparju in kolikor so jih rešili »zapenjauci«, toliko so jih pripisali nazaj. Mendirar je moral biti zelo spreten, da je pravilno odgovarjal. Vprašanja pa so bila največkrat takšna: Kaj je čez božjo besedo? — (Trakovi v mašnih bukvah.) Katera reč je v cerkvi najbolj »ibržna« (odveč)? — (Streha nad prižnico.) Katere ovce več pojedo, bele ali črne? — (Tiste, ki jih je več.) Zakaj na Dobraču repa ne raste? — (Ker je nihče ne seje.) Na katero stran pade zajec, ko ga ustrelijo? — (Na ta kosmato.) Ceko luna vaga? — (Štiri firtelne.) Kaj je narobe šele prav? — (Brazda.) itn.31 Končno so se »zglihali« in mendirar je »zapenjaucem« odštel denar, eden izmed kontovcev pa je na krožniku nevesti odnesel venec iz mirte. Sredi venca je bil kozarec vina. Nevesta je prijela kozarec, fant pa ji je pri tem potisnil venec na roko. Nevesta je na krožnik položila nekaj denarja, prav tako ženin in sprevod je lahko nadaljeval pot. Med potjo so zapeli še eno pesem: Ko so se približali cerkvi in je začelo »vascitnan n'ter zgonita«, so svatje utihnili. Kdo bo prej umrl, so sklepali po tem, kateri izmed obeh zvonov, večji ali manjši, je prej utihnil. Sprevod je stopil v cerkev, s kora pa je zazvenela stara obredna pesem »Ad nevešča vascita.« Med petjem te pesmi je mendirar odšel pred oltar ter trikrat zamahnil z man-dero tako spretno, da se je, do tedaj še vedno zasukana mandera, popolnoma razvila in je s tem dal svatom znamenje, naj se zvrstijo za njim okoli oltarja k »ofru« (darovanju) in sicer najprej moški (razen ženina in starešine), zadnja med njimi ženinov 31 Terenski zvezek Ziljska dolina II. (H. Ložar-Podlogar). 32 Pesem sem julija 1967 zapisala v Zahomcu in v Bistrici. Prvič je bila po zapisu L. Milisavljeviča predstavljena na koncertu (gl. op. 16). 33 Pesem mi je povedal 1. 1967 N. Kriegl, ki jo je leta 1970 tudi zapisal pod odgovor 491. Izšla pa je že leta 1846 v pesmarici Matije Majarja pod št. 77 (svatbene pesmi) s pripombo, da jo pojejo »kedar svati okoli oltarja gredo«. Majar tudi poudarja, da je pesem »bolj nova« in od vseh pesmi »naj bolj ponemčena«, vendar vseeno zelo priljubljena. Na nabesta sen sa zbrau, ki san Bug je ma jo dau. Ona mi liepa pošte nosi, noj vso žvahta lepa prosa, da pa pojdaja z meno v ta cierku žiegnano.32 Koj za’n ljep trošt inoj besjalje, uživa ’nco moje srce, kadar spunan, da Bug večne, je za nabesa ustvaru me. k tej navešča vascita k’tera njebe (h)eraua, bo na večne gveraua.33 Mi kristjane izvuleni, mi smo ja usa povablena in nevestin oče, ki sta steklenici z vinom položila na zahodno stran oltarja, nato pa še vse ženske, kot zadnji rjušenca in nevesta. Rjušenca je prinesla s sabo šartelj s šopkom, ki ga je položila zraven vina. Šopek na šarteljnu je pomenil, da je tudi župnik povabljen na svatbo. Sele za nevesto sta šla k »ofru« ženin s starešino. Potem so se razvrstili pred oltarjem: na levi strani nevesta, za njo rjušenca, za rjušenco družica, na desni strani pa so drug za drugim stali ženin, starešina in mendirar. Darovati pa so ponekod (npr. v Limarčah) morali na »dve strani«: ko so šli po levi strani za oltar, so dali »ofer« za mežnarja, ko pa so prišli izza oltarja, pa za »gospoda«.34 Poroka je bila navadno z mašo, da je nevesta lahko dobila poročni »žegen«. Poročni obred je bil po darovanju, po maši pa je župnik blagoslovil vino ter nazdravil mladoporočencema, nato sta pila še ženin in nevesta, za njima starešina in rjušenca ter mendirar in družica. Medtem pa sta očeta natakala tudi ostalim svatom. Ženin in nevesta sta nato še enkrat šla sama okoli oltarja. Navada je bila, da je nevesta za oltarjem vprašala ženina: »Cej bova preja sjava?« tj. Kje bova lan sejala? Zakaj ga je vprašala prav to, lahko samo domnevamo: eno najpomembnejših ženskih del je bilo ravno predenje in tkanje in nevesta je bila zelo ponosna, če je imela veliko »štukov prtov v čisti«. Med poročnim obredom se je zvrstilo še precej drobnih dejanj, ki naj bi mladima vnaprej določala usodo. Ali se bosta zakonca »vglihala«, so prerokovali po svečah, ki so lahko gorele mirno ali pa so trepetale. Da mu nevesta ne bo »huač uzeua«, jo je moral ženin rahlo dregniti s komolcem. Svatje pa so že odhajali iz cerkve. Pri vratih je stal mendirar in v klobuk nabiral denar za nevesto, ki je potem v lopi, tj. v pokritem prostoru pred cerkvijo, drobiž sejala otrokom, nekaj pa ga je tudi vrgla na grobove. Pomena te šege se nihče več ne spominja, kar kaže na njeno arhaičnost, na darovanje mrtvim. Lahko pa sta ženin in nevesta tudi sama pri cerkvenih vratih zbirala denar (npr. v Dolah). Nevesta je morala imeti bel »šnajc« (robec), povabljeni pa »droben denar«. Vsakdo je spustil nekaj v robec ali pa ženinu v klobuk. Zunaj pa so že čakali otroci, ki so rekli, da »gredo krajcarje pobirat«. Spominjajo se še, da sta mladoporočenca gledala v cerkev in metala denar nazaj čez rame. Zunaj pa so svatje že peli: Stej sta pa aženjena, prov ljepa se imejta, ljepe truoce ciglita, še ljepše jah učita.35 Mladoporočenca sta nato odšla v župnišče k »pošribvanju« (zapisovanju), nato pa so se uvrstili v sprevod proti domu — mendirar z družico, ženin z nevesto, starešina z rjušenco, nato moški in ženske po parih, ne več ločeno. Med potjo so še zapeli šaljivo pesem »Mici, Mici, Mojcele«, v kateri si moški in ženske drug drugemu odgovarjajo s tem, da si postavljajo nemogoče naloge kot pogoj za skupno življenje. 3,1 Trak GNS, št. 850; posneto pri Katarini Warmuth v Limarčah, 26. 9. 1976. 35 Terenski zvezek Ziljska dolina I. (Helena Ložar), sept. 1966, (Zahomec) julij 1967 (Bistrica). Posneto tudi na trak GNS, št. 845 v Mostah (Jera Jank) in na trak št. 850 v Limarčah (Katarina Warmuth, Marija Zanki). Mici, Mici, Mojcele, hočeš moja biti, Jes dra hočen, Hanzele, ti pa moraš Mojcele, s svamce Žida presti. pa njej v nieba lesti, ti pa moraš, Mojcele, na murječe pastvati. Jes dra hočen, Mojcele, Jes dra hočen, Mojcele, s svamce Žida presti, ti pa moraš, Hanzele, pa njej v nieba lesti. na murječe pastvati, ti pa moraš, Hanzele, vso voda ven ščrapati. Jes dra hočen, Hanzele, vso voda ven ščrapati, ti pa moraš, Mojcele, ves piesek ven zešteti.36 Pot domov pa je bila »dolga«, saj so svatje »cukjervali« v vsaki gostilni, da se gostilničarjem ne bi zamerili in predvsem zato, da so med tem doma imeli dovolj časa za pripravljanje »mava« (gostije, pojedine). »Mav« je bil navadno na ženinovem domu, zanj pa je prispevala tudi nevestina hiša. Kuharice so najeli in jim potem plačali ali v denarju ali v blagu. Odvisno od tega, kako velika je bila gostija, je bilo tudi število kuharic in koliko prej so že pripravljali svatovsko pojedino. Ko je bilo doma vse pripravljeno, so v gostilno poslali sla in mendirar je imel veliko dela, ker je moral svate spravljati iz krčme. Poseben obred je predstavljal sprejem neveste na ženinovem domu. V njem se je zvrstilo mnogo arhaičnih elementov’, katerih vsak je imel svojo simboliko. Svate je pričakala na pragu hišna mati. Mladoporočencema je ponudila roko, jima želela veliko božjega blagoslova, nato pa se je obrnila k nevesti rekoč: »Koj je reku Ježaš jogran (učencem)?« Nevesta je odgovorila »Mir van bods«, nakar je sprejela iz materinih rok hlebec kruha in nož, kar naj bi pomenilo, naj jima kruha nikdar ne manjka. Nevesta je naredila z nožem križ na spodnjo stran kruha, odrezala kraj-čič, vtaknila vanj kovanec in ga dala deklici, ki je stala poleg nje (navadno je bila to njena birmanka). Dekletce je s krajčičem teklo okoli hiše, da bi v mladi družini vedno vladalo blagostanje. Drugi krajčič je nevesta podala ženinu, ta pa ga je skupaj s kovancem izročil fantiču, ki je tudi tekel z njim okoli hiše. Na levi strani Zilje (Limarče, Preseka, Brdo, Mele, Melviče) pa je znana druga varianta te šege; mati je podala nevesti hlebec kruha rekoč: »Reži trošta dari svetega duha«, potem je nevesta odrezala dva krajčiča, ju dala »dečvi« in »puobu«, ki sta zdirjala okoli hiše. Ce je prvi pritekel nazaj fantič, so prerokovali, da bo prvi otrok fantek. Verjetno pa je to že mlajša varianta prvotne, ki smo jo zasledili na desni strani Zilje (Zahomec, Bistrica, Gorjane itd.). Nevesta pa je odrezala od hlebca tudi tretji krajčič. Izročila ga je hišni materi, v zameno za to pa je sprejela hišni ključ, vejico rožmarina in skodelico žegnane vode. Tedaj je rjušenca stopila nevesti za hrbet in ji čez glavo vrgla kokoš, ki je morala skozi vežo zbežati pri zadnjih vratih ven. Ce bi se kokoš med letom obrnila in zbežala mimo neveste, bi to pomenilo, da tudi nevesta ne bo zdržala in da bo »ulateva« (zbežala). Nekateri pa trdijo, da kuro vržejo čez nevesto zato, da bi vse zle sile prešle 36 Odgovor 550. Zapisal tudi L. Milisavljevič 1. 1975 v Bistrici. Prvič predvajana na koncertu (gl. op. 16). na kokoš in ne bi nevesti škodovale, »da nebej v njo kej zvunšano« (iz nem. verwünscht — zaklet). Mati, nevesta in ženin so šli nato kropit okoli hiše in sicer zopet od jutranje proti večerni strani, nakar sta mladoporočenca čez velikonočni prajtelj prestopila hišni prag. Skupaj s starešino in rjušenco sta šla v kamro molit za srečo v zakonu, medtem pa je mendirar začel »posajati« (razvrščati) svate k mizam. Poskrbeti je moral, da je vsaka ženska imela svojega svata, v sredini je določil prostor za ženina in nevesto, na desno sta prisedla starešina in rjušenca, sam pa je sedel na levo poleg družice. Otroci so sedeli pri zadnji mizi. Na ohceti so imeli tudi godca — »mjehouca«, če pa je bila bogatejša ohcet, pa je bila tudi pihalna godba. Kadar je bilo veliko godcev, so rekli, da je »bistra muzika«. Vendar ne vedno in povsod. Včasih godca sploh ni bilo in so svatje hodili plesat v bližnjo gostilno. Ponekod pa je godec prišel šele pozneje in so mu najprej postregli v drugi sobi, nato pa so mu dali prostor pri peči ali v veži, kjer so svatje navadno plesali. Plačevali so mu za vsak rej posebej, pač, kdor je rej naročil. Ko sta ženin in nevesta »fertig« odmolila, se je začel »mav«. Ženin in nevesta sta dobila skodelico mleka in morala »iz te šalčke vkap pita, da bi vkap držaua«. Jedi so na mize nosili večkrat, dva- ali tri-krat v presledkih. Rekli so, da je gostija imela dva ali tri »gonge«. Za vsak »gong« (Gang — pot, opravilo) pa je bilo več »riht«. Najprej je prišla na mizo »čisaua župa«, tj. ziljska juha, ki ji Nemci pravijo »windische Suppe«. Pravijo, da je treba v to juho dati devet reči, da je dobra. Juha je narejena iz kurjega ali ovčjega mesa z vso zelenjavo (razen korenja, da ni presladka). Ko jo odcedijo, vmešajo kislo smetano, rumenjake in na 1 liter žlico moke. Meso iz juhe pojedo posebej. Zraven prinesejo »hrenouc« (zrezane žemlje polite z juho, prilijejo smetano, jajce in hren). Druga »rihta« je navadno »nabulana prata«, tj. polnjeno ovčje ali »svinšče« meso. Kot priloga (»bajlog«) so »hrušče« (krompir), riž, rezanci in solata. Nekaj ur pozneje je bil drugi »gong«. Sedaj so prinesli »suadko župo« (navadna mesna juha) in razne vrste zrezkov s prilogami. Posebna jed na ohceti pa je bil »močevnak«, tj. med (strd) in »spščeno« (stopljeno) domače maslo, temu primešajo moko, žganje, cimet in žbice. V skledi postrežejo na sredo mize in v ta »močevnak« pomakajo »fancoute«. Ta jed je zelo »nevarna«, močnejša kot vino.37 Po vsaki jedi so mizo »sneli« tj. pospravili, na njej pa so ves čas ostale le ziljske »kuape« (kope). V kopah je bilo v velikih skledah »naravnano« mrzlo meso, pogača, »fancouta«, »zavitnjača« itd. Iz kope pa so morali znati jemati ven, sicer se je podrla. Med posameznimi jedmi so plesali in peli, bodisi napitnice ali druge šaljive pesmi. 37 Trak GNS, št. 798. Povedala Lena Marti (pri Stokarju) Melviče. 38 Odgovor 642. Pesem poznajo na Dolenjskem kot Pešam od ta novah mer. Njen avtor je ljudski pesnik Može (Ivan Rupnik). Več o tem glej K. Bačer, Dolenjski ljudski pesnik in godec Ivan Rupnik-Može (1813—1882), SE IX., 1956, str. 215—236. Stej sa prišle te novice, da boja prišle nove žlice, piskrče, škadjelčace noj pa tudi lubace. Stej je prišva ta navada, da se mješa vina z vada, dakljer je biu še star bakau, je ga sača še u guažač dau. Nova mera, nova vaga, to se mane vse fršmaga, litrček noj kilogram, tega jes še na poznan.38 Ali pa: Al gren jes an guaš žganjča pit ona pa prabe, muereš hitra ’movka prit. Al se pa to ne zgadi, se me gnjeva cjelah štirnajst ’ni, še bal panuoča koj padni.39 Če je zmanjkalo vina, pa so začeli: Čej sa stej tista te sveta ledi, k’sa u Kani Galileje par vascita bli; one sa za miza sadele, vinca pa njesa nač mele.40 Ponavljajo pa tudi pesmi, ki so jih peli že med drugimi deli svatbe (npr. Zdej sta pa aženjena) in nekaj splošno znanih pesmi, ki so jih priredili po svoje npr. Lani sem ženiva se itd. Posebno priljubljena pa je še vedno »Pesem od Adamča«: Mendirar je moral skrbeti, da so vse ženske pri plesu prišle na vrsto. Plesali so polko, »balček«, štajriš in seveda »povštertanc«. Rajanje sta začela navadno mendirar in družica. »Med »mavom« pa so prišli tudi vaški fantje »Stokat«. Ponekod so skozi okno porinili pečne vile, da so jim »vascitan prate gor dali«. Stokavci pa so se včasih s pomočjo kuharic splazili pod mize in so potem svate drezali v noge ali jih vlekli za krila, da bi pod mizo dobili kaj jedače in pijače. Nevesti ali družici so mimogrede ukradli čevelj in potem zbežali v gostilno. Seveda je bila potem dolžnost mendirarja, da je čevelj našel in ga odkupil. Stokavci pa so včasih tudi pojoč prišli naravnost v sobo. Prinesli so krancelj iz mirte in »žouja« tj. iz svilenih trakov (»Židanih pantelj-nov«), ki ga je moral ženin »ven plačat«. Venec so prinesli na krožniku, sredi venca je bil »štuc« tj. visok kozarec, poln vina. Ženin je vino poskusil, dal na krožnik denar in podal »štuc« naprej. Če pa se je ženin »cu Ženu«, pa so krancelj prinesle dečle iz njegove vasi. Ko so se »Stokavci naštokali«, so šli plesat, vmes pa so naj- 39 Odgovor 642. 40 Kot op. 39. 41 Pesem je znana v vsej Ziljski dolini z manjšimi spremembami v besedilu. Tu je objavljena tako, kot jo je v Bistrici zapisal L. Milisavljevič in kakor je bila prvič predstavljena na koncertu (gl. op. 16). V arhivu ISN hranimo še zapis N. Kriegla iz leta 1970, GNS pa ima posneto prvo kitico na traku 845 kot Adamčava pesem (Jera Jank, posneto 24. 9. 1976). Pesem poznajo tudi v Kanalski dolini. Vadam je dra srenčen biv, daklier je biv še sam; dr je pa drštva on dabiv, je pa gratu zapalan. Jeva je ga zapalava, prapabjedan sad mu dava; onadva sta pa biva strafana, s paradiža zšafana. Zienstva se dra rade vdaja, da jin le šlužti treba nje, zraven pa žje nja drujga maja, mpa štolciraja z meno. Skuz vaše te žvahtne žubare, skuz vaše te žvahtne marnvanje sa ble pa modre možaje zapalane gratale.41 večkrat ukradli nevesto ali družico in ju odpeljali v gostilno, tudi v sosednjo vas. Tu so pili, kar pa so zapili, je moral plačati mendirar, ki ju je iskal. Proti koncu vascita, pozno ponoči ali celo zjutraj, je mendirar povabil svate, naj darujejo za kuharice, ki so vse »piskre polomile in še same v piskre padle«. Za svate je bil to znak, da je svatbe konec. Začeli so se poslavljati, zadnji so odšli nevestini starši, ki so hčerko še opozorili, da se »vascitan črievl vahka abuje, pušla šele pridaja križ mpa nadluje.«42 V starih časih je bila navada, da sta ženin in nevesta tri noči po poroki držala »sveta večar« — nevesta je hodila spat domov. To so imenovali »Tabijebe noča«. Sele četrto noč je mlada žena za vedno ostala na novem domu. 42 Terenski zvezek Ziljska dolina II. (Helena Ložar-Podlogar) 1975. Zusammenfassung HOCHZEITSBRÄUCHE IN DER ERINNERUNG DER GAILTALER SLOWENEN In der Abhandlung »Berichte über die slowenischen Hochzeitsbräuche im Gailtal« (siehe Traditiones 10—12, Ljubljana 1984, S. 113—144) wurden die Quellen über die Hochzeitsbräuche im slowenischen Gailtal chronologisch zusammengefaßt und kritisch erörtert. Der vorliegende Beitrag, die Beschreibung der Hochzeitsbräuche, wie sie noch heute leben, wenn nicht anders, wenigstens in der Erinnerung der Gailtaler, sollte der oben erwähnten Abhandlung eine Ergänzung sein. Für diese Beschreibung dienten die Forschungen, die die Verf. im Gailtal selbst durchgeführt hat, weiter die Tonbandaufnahmen der Kollegen aus dem Institut und nicht zuletzt die Antworten auf die Fragebogen »Hochzeit« (Zenitovanje) des Instituts für slowenische Volkskunde. Der Beitrag, mit vielen Gailtaler Hochzeitsliedern verflochten, führt uns durch die Bräuche, die mit der Burschenschaft (»Konta«) verbunden sind, über das »Fensterin«, die Brautwerbung, das Mitgiftführen und die Wegsperre, bis zur eigentlichen Trauung und dem Hochzeitsmahl. Dabei wurde die Funktion und die Semantik der bei der Hochzeit vorkommenden Elemente erläutert. ZAPISKI MISCELLANEA STARE PREKMURSKO-KAJKAVSKE POVEZAVE V CERKVENI PESMI (Milovanu Gavazziju ob devetdesetletnici) Gotovo sem napisal o M. Gavazziju toliko spominskih člankov, da skorajda ne bi imel kaj novega povedati o njegovem delu; vendar me zavezuje prijateljska dolžnost in hvaležnost, da spregovorim ob tej priliki, ko je dosegel tako častitljivo dobo med nami. In mogoče bom povedal le kaj novega, vsaj za nekatere. Saj bi bilo moč pisati npr. tudi o Milovanu Gavazziju in Slovencih. Ob tem poznavalci mislijo na njegovo razpravo Razvoj i stanje etnografije u Jugoslaviji (Lud slowianski, Krakow 1930, 1931), v kateri je prvi, preden se je kdo pri nas domislil tega, strnil etnološko delo posameznikov, pregled časopisov in muzejev. Drugi mislimo tudi na več njegovih razprav v raznih jezikih o sestavi hrvaške ljudske kulture ter kulturni dediščini Južnih Slovanov in razčlenitvi jugovzhodne Evrope, v katerih najdemo pobude tudi Slovenci. Tako sevč tudi v njegovih razpravah o tkanju, o panonskem območju, o vzhodnoalpskih kulturnih vplivih v jugovzhodni Evropi in prazgodovinskih sledovih v vzhodnoalpskih kulturnih sestavinah, posebno pa v razpravi: Ein Kulturknotenpunkt im Nordwesten der Balkanhalbinsel (Zeitschrift für Balkano-logie, Wiesbaden 1963) o slovensko-hrvaškem mejnem ozemlju. In kajpada tudi v spisih o ljudski glasbi, o pisanicah itn., ki se tičejo tudi nas. Toda o vsem tem ne bom govoril, pač pa naj ne pozabijo na vse te in druge Gavazzijeve spise tisti, ki bodo kdaj nameravali kaj napisati o preteklosti in razvoju slovenske kulture. Po petdesetih letih, ko mi je profesor Gavazzi mariborskemu suplentu pisal 15. maja 1935 prvo pismo, v katerem mi je prijazno odgovarjal na moje vprašanje, kako bi mogel (izredno) v Zagrebu študirati etnologijo, nameravam kratko napisati nekaj o Gavazzijevih prvih spisih, ki so — ne da bi bil on to tedaj vedel — tudi v zvezi s Slovenci. V tistem pismu je končal takole: »Bilo bi nam drago na svaki način, da dobijemo jednoga stručnjaka naročito s obzirom na Prekmurje, koje je etnografski još razmjerno slabo zastupano i ispitano.« Mogoče sem tudi prof. Gavazzija nekoliko razočaral, ker večina mojih spisov ne obravnava Prekmurja — zato se mu naj sedaj malo glede tega oddolžim. Moja namera, da bi pri njem študiral, se sicer ni uresničila v prvotni obliki, vendar sem že zgodaj začel študirati njegove spise, posebno po osebnem srečanju v januarju 1941, ko sem prebil vsaj teden dni v njegovem starem, skromnem seminarju in tako dokončal nekak uvodni tečaj v etnologijo. Tako morem le reči, da sem bil ves čas njegov izredni študent... Nočem se tukaj spuščati na muzikološko področje, kjer nisem prav nič doma, čeprav bom govoril o spisih Milovana Gavazzija, ki sodijo v muzikologijo. Saj tudi med nami redko kdo ve, da je objavil okoli 40 muzikoloških spisov! Govoriti hočem le o besedilih, ki je Gavazzi o njih davno že pisal in o njihovi usodi — pri Slovencih. Prva večja razprava Milovana Gavazzija je Prilog narodnim melodijama u »Cithari octochordi« (Sv. Cecilija, XIII, Zagreb 1919, 96—99). V njej obravnava besedilo in napev ljudske cerkvene pesmi, ki se v znameniti hrvaški cerkveni pesmarici Cithara octochorda (v treh izdajah: 1701, 1723, 1757) začenja: O detece me predrago, vesela sem ti, / ti si mene vse me blago, spevala bi ti... In to je ena izmed kajkavskih cerkvenih pesmi, ki so jo stoletja peli vsaj v štirih prekmurskih župnijah do zadnjih let in jo mogoče (Bogojina) še dandanes pojo. Štiri dolnje prekmurske župnije: Lendava, Turnišče, Dobrovnik, Bogojina so namreč od ustanovitve zagrebške škofije 1094 do 1777 (ko je bila ustanovljena sombotelska škofija) pripadale k njej, vse prekmurske župnije pa vmes tudi nekaj časa. Zato so se vsaj nekateri duhovniki šolali v Zagrebu in uporabljali kajkavske knjige in rokopise, ki so zato vplivali tudi na vsebino in jezik prekmurskega slovstva. Tako je bila v teh župnijah znana gotovo tudi Cithara octochorda, mogla pa je biti ta pesem z drugimi vred razširjena že davno prej v rokopisu. Sicer je ne najdemo v doslej najstarejši znani rokopisni prekmurski — Martjanski pesmarici, ki izvira vsaj iz sredine 17. stoletja, pesmi v njej pa so gotovo starejše. Tudi v drugih rokopisnih in tiskanih pesmaricah je ni, toda najdemo jo v Krscsanszko katholicsdnszke Cerkvene peszmi, Budapest 1093, ki jo je priredil Jožef Pusztai (prej Pozderec), na str. 387 pod št. 272, v razdelku Drüge bozsicsne peszmi. Navedem le tri kitice (1, 2 in 4) z značilnimi besedami »golobek« in »sokol«: Primerjava z besedilom pesmi v Cithari octochordi kaže, da so razlike majhne. Natis v Pusztaijevi pesmarici dokazuje, da so jo peli tudi zunaj imenovanih štirih župnij (Pusztai je bil organist v Martjancih), kakor tudi druge pesmi, ki so izvirale iz kajkavskega območja. Gavazzi navaja tudi Kuhačev zapis te pesmi iz Podgajcev v Slavoniji, ki se tudi le glasovno tuintam razlikuje od besedila v CO. — Ker so vse te pesmi, ki so stoletja živele v Prekmurju, tudi del slovenske ljudske kulture, nas zanima, da M. Gavazzi opozarja na razpravo češkega muzikologa K. Konräda: Hymnologie starocharvatskd (Vestnik kr. češke společnosti nauk, 1900), v kateri K. ugotavlja, da je napev te pesmi v CO »očitno ljudski in staroslovanski« — zaradi pripeva »ti si sokol moj«, ker je sokol star motiv v hrvatskih pesmih, prim. ljudsko pesem Doletel je sivi sokol — in tudi staroslovanski motiv. Druga božično-novoletna pesem, ki so jo stoletja peli tudi v prekmurskih župnijah in jo tuintam še danes pojo, je znamenita Narodil nam se kralj nebeški, 1. Oh Detece mo predrago, Vesela sam Ti, Ti si meni vse mo blago Spejvala bom ti! 2. Sinek, Sinek moj predragi Sladko zaspi Ti, Oh Golobek moj serčeni Vse moje si Ti! 4. Zaspi, zaspi mili Sinek Vzemi pokoj tvoj, Ze prihaja tihi senek Ti si Sokol moj! o kateri je M. Gavazzi napisal tudi eno svojih zgodnjih razprav: Iz povijesti pjesme »Narodil nam se kralj nebeški« (Sv. Cecilija XVI, 1922, 168—171). Pravi, da je »još danas jedna od najpopularnijih«, da je zapisana že v rokopisni Pavlinski pesmarici iz 1644 in s skoro enakim besedilom natisnjena v prvih dveh izdajah Cithare octo-chorde z dvema napevoma. Ta napev se loči od današnjega in »zacijelo ima svoj izvor — do narodne naše popijevke, svjetovnoga, ne naročito nabožnoga karaktera« (n. m. 169). Tudi v Pavlinski pesmarici je zapisan napev, v 3. izdaji CO pa so že novi napevi. Gavazzi je spoznal, da »Historijat ove naše božične pjesme, treba još mnogo toga da upotpuni... Pridonijeti bi tome moglo zacijelo nešto i iznošenje napjeva ove pjesme i njihovih varijacija iz različitih krajeva, koliko ih još u pučkom pjevanju ima« (n. m. 171). Seve Gavazzi tudi o tej pesmi ni vedel in nihče tedaj v Ljubljani, da jo pojejo tudi v Prekmurju. V tem času je sicer že zapisoval v Prekmurju napeve glasbenik Franc Kimovec in jih nekaj objavil v Pevčevi pesmarici (1921, 1923), druge zapise pa izročil tedanjemu Folklornemu inštitutu v Ljubljani, od koder so nepojasnjeno — »izginile« (prim. J. Dravec, Glasbena folklora Prekmurja, Lj. 1957, str. XIV), tako da ne vemo, ali je zapisal tudi to pesem. Gavazzijevo objavo pa je vsekakor poznal. Kakšno je razmerje prekmurskega besedila do kajkavskega? Najstarejši zapis v Pavlinski pesmarici se začenja: Narodil Jze ie krai nebezky od Mariae chijztae Deuiczae. Na mladom lete uejzelemo Jze, mladoga Kralia mi molemo. Skoro enako je tudi besedilo v CO. Prekmursko besedilo v Martjanski pesmarici se le podobno začenja: Narodil ße krally Nebeßki, koga nazveißti Jereg Angyeljzki. Na mladom leti veßelimo ße, mlädoga kralja mi molimo. Ta odpev se ponavlja za vsemi kiticami. Sicer pa se pesem tu nadaljuje: Nyeme je Ime zvelicsitel, koga poszvedocsi Angyel Gabriel,... in tako se glasi besedilo (z manjšimi glasovnimi in pravopisnimi spremembami) v vseh prekmurskih rokopisnih pesmaricah od 17. do 20. stoletja (prim. Ivan Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana 1978, str. 99—103). In isto besedilo je natisnjeno prvič v Mihäla Bakoša evangeličanskem Nouvom Graduvälu (Sopron, 1789, str. 50), ki je priredil rokopisno zapuščino Stevana Kiizmiča in sprejel tudi mnoge pesmi iz Martjanske pesmarice I ali njej sorodne. Razlike v prvih štirih kiticah so le jezikovne (npr. Vesčlmo se), od pete do enajste pa nekoliko večje, vendar je besedilo v glavnem isto, le bolj približano prekmurskemu narečju. Tudi odpev je isti in isti odpev ima tudi pesem z nadpisom (kar označuje napev) Narodo Jze je kräo (str. 57—58) in z začetkom: Mi hvalimo dnejz kräla zmo’znoga ... V Pusztaijevi katoliški pesmarici (gl. spredaj) pa je med novoletnimi natisnjeno docela drugo besedilo, le začetek je enak: Narodo se je Kräo nebeški, Od Marie Ciste Device; in odpev v vseh šestih kiticah: V etom mladom leti Veselimo se, Mladoga Krdla Mi molimo. Nemogoče je dognati, kdaj so nehali peti tako v Martjanski pesmarici I zapisano besedilo, kot ono iz Cithare octochorde in kdaj so začeli peti v Pusztaijevi pesmarici zapisano pesem. O napevu te pesmi le še to, da je Alenka Kerševan dognala v muzikološki diplomski nalogi (1971): »Narodil se je kralj nebeški« pojejo v Prekmurju vsaj v treh različicah: 1. na staro melodijo hrvatsko-kajkavskega izročila (npr. v Dokležovju), 2. novejšo različico, kjer je v odpevu še čutiti ostanke starejše pesmi, 3. kot kontrafakturo pesmi »Mi hvalimo krala zmožnoga« (v zapisu Glasbeno-narodopisne sekcije ISN pri SAZU). Pesem, ki so jo tudi peli (ali jo še pojo) v Prekmurju v božičnem času, se hrvaški kajkavski začenja: Marija se majka trudi in je o njej pisal kmalu za Gavaz-zijem Vinko Žganec, odlični poznavalec medmurskih in zagorskih ljudskih pesmi, ki pa žal ni prišel čez Muro, ko je bil še čas, da bi dognal zveze teh pesmi s prekmurskimi različicami. V članku Medimurske cerkvene božične popijevke (Sveta Cecilija XV, 1921, 149—152) je objavil Žganec kajkavskega pesnika Dragutina Dom-janiča dopolnilo in spremenjeno besedilo te stare pesmi in primer napeva, ki kaže, da je enak prekmurskemu. Kako je bila v prekmurski narečni različici (saj npr. prekmurščina ne pozna »majke«!!) ta pesem trdoživa, dokazuje tudi njena objava v navedeni Pusztaijevi pesmarici, str. 386, pod št. 271: 1. Maria se zdaj triidi Ino Jožefa büdi, Stani Jožef, dobro mo Rodila bom dejte svo. Dobro se spominjam — te pesmi so delovale tudi name v rani mladosti jezikovno eksotično zaradi drugačnega naglasa, živahnega poskočnega napeva, vsebine (npr. sokol!) — da so peli v Bogojini v pravilnejšem ritmu, kot ga nakazuje z akcenti popačeno Pusztaijevo besedilo: Maria se zdaj triidi... Rödila bon dejte svo... V 2. kitici: Da boš Böga rodila... i Divica östala... V 3.: V plenice ga zdaj povij (to je tudi resnični prekmurski naglas, ne: plenice, kot piše Pusztai!)... V 4. kitici posebno slišno: Kräo se rodi v palači... Jezuš v proustoj štalici... Ob spominu na te zgodnje objave Milovana Gavazzija vidimo, da je prispeval tudi k poznavanju slovenske ljudske pesmi in slovenskih božičnih šeg, posebno s spodbudo, ki še do danes ni izpolnjena ne v slovenski ne v hrvaški muzikologiji: primerjati napeve teh in mogoče še drugih pesmi ter dognati njih izvir, razširjenost v Prekmurju in še kaj. Vilko Novak ALTE PREKMURISCH-KAJKAWISCHE BEZIEHUNGEN IM KIRCHENLIED (Milovan Gavazzi zum neunzigsten Geburtstag) Verfasser zählt einleitend diejenigen Werke M. Gavazzis auf, die auch die slo-venische Volkskunde betreffen. Informativ berichtet er sodann über eine Abhandlung M. Gavazzis, die kajkavisch-kroatische weihnachtliche und neujährliche Kirchenlieder behandelt, und stellt das Leben dieser Lieder auch bei den Slovenen in Prekmurje (Übermurgebiet) fest. Die Abhandlung befasst sich mit Kirchenliedern aus dem Gesangbuch Cithara octochorda (1701, 1723, 1757) u. teils auch schon aus dem Manuskript Pavlinska pesmarica (1644): O detece mo predrago, vesela sem ti...; Narodil se nam kralj nebeški... (Beitrag zu Volksmelodien in »Cithara octochorda, Sv. Cecilija XIII, Zagreb 1919, 96—99). Beide Kirchenlieder wurden bis zur letzten Zeit — oder noch heute — wenigstens in vier Pfarreien im Prekmurje, die von Ende des 11. Jahrhunderts an bis 1777 zum Bistum Zagreb gehörten, lebendig. Auch in einige im Dialekt gedruckte Gesangbücher wurden sie aufgenommen. Noch ein weiteres Lied: Marija se majka trudi..., dessen kajkavischen Text Vinko Žganec publiziert hat (Sv. Cecilija XV, 1921, 149 ff.), wurde im Prekmurje gesungen, Verf. weist auf einen im Prekmurje-Dialekt gedruckten und auf den vom Volk gesungenen Text dieses Liedes hin. KLICANJE DEŽJA Z OGNJEM NA VODI (Ad Traditiones 13, 195—6) Prof. Milovan Gavazzi, zunanji dopisni član SAZU, je letos v marcu dopolnil devetdeset let. Ob tem častitljivem jubileju smo mu poslali med drugim tudi naš zbornik Traditiones 13. Na odgovor iz Zagreba nam ni bilo treba dolgo čakati: jubilant je reagiral tako, da je v zvezi z neko našo začasno objavo segel v svojo za- sebno stvarno kartoteko in nas opozoril kar na tri slovenske paralele klicanju dežja z ognjem na vodi: Slovenci na Muri — CZN 14 (1918), str. 127 | Slovenci na Muri — Suman: Die Slovenen, str. 103 (Hubadovo?) | Pavel A.: Nagy szdrazsdg idejen. — Vasi szemle V (Szombathely 1938) str. 359. Res nam je postregel samo z bistvenim bibliografskim podatkom, kakor z neke vrste šifriranim sporočilom. Od našega starega sodelavca in zvestega bravca kajpada ne moremo pričakovati — posebno glede na razmere, v katerih živi — da bi nam bil povrhu še za dešifranta. To nalogo prevzemamo tu v Ljubljani, hvaležni že za ljubeznivo sporočilo, ki je hkrati lep dokaz, kako pozorno prof. Gavazzi od nekdaj spremlja tudi slovensko narodopisno literaturo. Naravno je, da ga moramo šteti za prvega soavtorja .tega zapiska, obenem veseli in počaščeni, da se med sodelavce 14. letnika Traditiones uvršča tudi nestor devetdesetletnik, ki je nam vsem zgled vztrajne zavezanosti stroki. * S slovenskega zahoda — od reke Nadiže — nas je prof. Gavazzi napotil k reki Muri, na vzhod slovenskega etničnega prostora, kar je še ena mikavna potrditev ujemanja ljudskih izročil oz. sploh starinskih kulturnih sestavin obrobnih krajev po zakonu v lingvistiki dobro preskušenih lateralnih območij. Čaranje za dež z bregov Mure je spričano dosti bolj zgodaj kot osamljeni podatek z levega brega Nadiže, blizu njenega izvira, na meji med kobariškim Kotom in Benečijo. Ze leta 1881 je Fr. Hubad poročal o šegi, ki zanjo v nemškem kontekstu navaja slovensko poimenovanje »na Muri kuriti« kot nekaj očitno ustaljenega. Njegov opis se v prostem prevodu glasi: »Ce ni dežja, verujejo, da ga je moč priklicati tako, da nedolžno dekle v košari zaneti ogenj in košaro spusti plavati po Muri« (Sitten und Gebräuche der Slovenen v delu J. S u m a n, Die Slovenen, Wien—Teschen 1881, 103). Podatek je Hubad najbrž dobil od kakega svojega dijaka s ptujske gimnazije, kjer je takrat poučeval. Fr. K o v a č i č , iz Veržeja doma, pa je na Murskem polju sam zasledil dvoje »praznovernih sredstev za dež ob suši« in nam drugo od njih — »kuriti na vodi« — leta 1918 takole opisal: »V ,korbiiljo‘ (košaro) brez dna se naloži šibje in zažge ter spusti plavati po Muri. Kako dolgo se vidi ogenj, tako dolgo je treba moliti. Ta posel morajo opraviti dekleta ter morajo tudi tje in nazaj grede moliti, pa nič drugo govoriti.« (Praznoverne navade ob suši. CZN 14, 124.) Pristavil pa je še, da »v svojem jedru utegne ta praznoverni običaj segati celo v paganske čase«. Z desnega brega Mure smo po zaslugi prekmurskega, na Ogrskem uslužbenega univ. profesorja Avgusta Pavla bili nazadnje prestavljeni še na levi breg Mure. V madžarščini leta 1938 objavljeno pričevanje bi na podlagi prostega prevoda, ki mi ga je ljubeznivo narekoval prof. Vilko Novak, mogli povzeti takole: »V Dokle-žovju ... gre deset-dvanajst približno dvajsetletnih devic po sončnem zahodu s košaro, pleteno iz slame ali šibja, na breg Mure. Tam položijo čez košaro dve palici, nato slamo, vejevje itn. in zažgejo. Nato košaro z drogom previdno porinejo v vodo, da jo tok odnese. Dekleta medtem na bregu pokleknejo in obrnjene proti plavajočemu ognju molijo (zdaj le očenaš in zdravomarijo), dokler ogenj ne upepeli vsebine košare ali dokler košara ne zgine izpred njihovih oči.« (Nagy szarazsäg idejen [= V času velike suše], Vasi szemle 5, št. 5—6, 350). A. Pavel je ob rob svojega poročila pripisal, kako je to obredje pravzaprav namenjeno pomiritvi »vodnega božanstva«. Nekaj pa je še posebej podčrtal: »De-vištvo je pri tem obrednem ravnanju obvezno. Če bi se pa le dogodilo, da katera od deklet ne bi bila več devica, bi to zanjo pomenilo usodno nevarnost. Če bi taka predrznica kdaj šla v čoln, bi se čoln potopil in ona bi utonila (maščevanje užaljenega vodnega božanstva). Ti usodnosti pa lahko uide, če pred vstopom v čoln vrže v valove kos kruha.« Ko je Pavel povedal, da ta priprošnji ali spravni obred ljudje skrivajo zlasti pred tujcem in vaško inteligenco, ga je na koncu zamikalo, ali ni kaj podobnega morda ohranjeno še kje drugje, in je bravce »Vasi szemle« zaprosil, da bi to sporočili uredništvu, češ: »Ta šega vsebuje stare poganske prvine, zato bi bilo priporočljivo, da bi dobili tudi iz drugih [ogrskih] pokrajin natančnejše podatke. Mogoče bi našli kje tudi še besedilo stare poganske molitve ali njene ostanke.« Na to javno prošnjo pa ni menda nihče odgovoril. Tako smemo vsaj sklepati po tem, da Z. Ujväry v svoji knjigi »Nepszokäs čs nepkölteszet« (Debrecen 1980) v poglavju o čaranju dežja sicer navaja (str. 126) A. Pavla pod črto, vendar brez vsakršne pripombe. M. Gavazzi — M. Matičetov — V. Novak O IMENU ZILJSKE PLANŠARSKE KOCE »FACA« Med imeni planšarskih koč na Slovenskem (stan, hram, bajta, koča) zveni najmanj »domače« ziljska »fača«. Svoj obraz vztrajno skriva in ne vemo, če je njeno ime slovensko, izposojeno ali podedovano od staroselcev. Bolj nadrobno smo poučeni o arhitekturni dediščini.1 Pastirske koče — fače srečamo na ziljskih srenjskih planinah. Vseh devet planin leži v vzhodnem delu Karnijskih Alp nad Ziljsko dolino, na narodnostno mešanem ozemlju, kjer je živinoreja vedno pomenila pomembno gospodarsko panogo. Na največjih ziljskih planinah, Brški (Egger Alm) in Dolški (Dellacher Aim) stoji po več kot štirideset koč, raztresenih po planoti pod Poludnikom. Značilna za te stavbe je nadstropna razvrstitev prostorov: pritlični del stavb je namenjen živini, leseni nadstropni, zgrajen iz obtesanih brun, pa pastirju. Tloris stavbe oblikujeta dva prostora: kuhinja, kamor pridemo po hodniku — »ganku« — ter spalnica — »izba«.2 Značilen primer ziljske planšarske arhitekture je Makulova fača, ki je med najstarejšimi na Dolški planini. Starejše fače so vabljiva stavbna dediščina južne Koroške, ki bogati tradicionalno stavbno izročilo alpskega prostora. Stavbe so podobne bohinjskim nadstropnim planšarskim kočam — »stanovom«, dachsteinskim »Hohe Hittn« in graubündenskim nadstropnim planšarskim kočam. Te nadstropne stavbe so, kot mislijo nekateri raziskovalci, podobne prazgodovinskim nadstropnim hišam.3 prav tako kot fače, ki s svojo nadstropno prostorsko zasnovo spominjajo na staroselsko stavbno dediščino.4 Domnevna arhaičnost fače spodbuja raziskovalca k iskanju izvira njenega imena kajti »beseda postane kulturnozgodovinski dokument šele takrat, kadar je zadovoljivo pojasnjena«.'’ Med prvimi je poskusil razložiti izvir besede »fača« Vilko Novak, ki sklepa, da je koča dobila ime iz gotske besede »fatha«, ograja, stena in srv. »vade, vate«, ograja, plot, kar naj bi »jasno dokazovalo, da je današnji pomen nastal podobno kot pri tamarju«.6 Manj jasen se zdi izvir besede F. Bezlaju,7 ki misli, da je beseda verjetno romanska (lat. facies).8 Iščemo pa lahko etimologijo besede še drugod. Ker nisem jezikoslovec, sem se lotil naloge s precejšnjo previdnostjo. Beseda me je zamikala predvsem zato, ker je rešitev vprašanja obetala nova spoznanja tudi o izviru arhitekture. V slovenskih narečjih nisem našel podobno zveneče besede z enakim pomenom, kar me je napotilo k misli, da beseda najbrž ni slovenska, lahko je izposojenka ali pa celo predslovanska. 1 S. Ilešič, Planine ob dolenji Zilji, GV 7, št. 1—4, 1931, 120—148; H. Berger, Formen des Almwesens in den östlichen Karnischen Alpen, Mitteilungen der Geographischen Gesellschaft Wien, Bd. 98, Heft 1, 1956, 29—43; T. Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984. 2 T. C e v c , n. d. 242—244. 3 C. Lipp,. Hallstatt-Blockhaus und Dachstein- Almhütten, Festschrift für R. Pittioni zum siebzigsten Geburtstag, Wien 1976; T. C e v c , n. d., 193—196. 4 T. Cevc. n. d. 193—196. 8 F. Bezlaj, Arhaizmi v koroških narečjih, Koroški kulturni dnevi, 1, Maribor 1973, 79. 8 V. Novak, Die Stellung des Alpwesens in Slowenien zwischen dem ger-manichen und romanischen Raume, Alpes orientales II, Graz 1961, 127; isti, Predromanske, romanske in germanske besede v slovenskem gorskem pastirstvu, Linguistica 15, Ljubljana 1975, 113. 7 F. Bezlaj, Arhaizmi v koroških narečjih, Koroški kulturni dnevi, 1, 1973, 79. 8 Isti, Etimološki slovar slovenskega jezika, A-J, Ljubljana 1976. Postavil sem si vprašanje: je morda zvenelo ime »fača« svoj čas drugače kot danes? Ce je beseda stara, je najbrž doživela tudi svoj razvoj. Kakšna bi lahko bila starejša oblika, je bilo prvo vprašanje, ki se mi je postavljalo? Najstarejši zapis tega imena je iz leta 1806 in ga dolgujemo Urbanu Jarniku, ki omenja fačo v eni izmed svojih pesmi, v obliki, v kakršni poznamo besedo tudi danes.9 Ker nisem imel na voljo še starejših zapisov te besede, sem si poskušal pomagati z rekonstrukcijo, kar je že uveljavljena praksa jezikoslovcev. Pri rekonstrukciji besede sem poskušal upoštevati značilnosti jezikovnega razvoja na Koroškem,10 kjer je mogoča zamenjava glasov »b« ali »v« pa tudi »f«.11 Takšne glasovne spremembe so ugotovili na primer, tudi pri slovenskem toponimu »Bače«, ki je zapisan v srednjeveški nemščini iz leta 1238—68 kot »Vach«, v današnji nemščini pa kot »Faak«.12 Podoben razvoj je najbrž imela tudi naša »fača«, katere starejša oblika je morda bila »bača« ali »vača«. Ostaja pa odprto vprašanje, odkod ime »bača« na Koroškem? Je beseda slovenska ali staroselska? Besedo »bač« razlaga P. Skok, da je predslovanska, balkanska in naj bi jo romunski pastirji razširili čez Karpate.13 Areal besede je obširen; zajema Balkan in Karpate. Besedo »bač« srečamo v srbohrvaščini v pomenu planšar, poglavar pastirskega stanu in v izpeljankah v oblikah »bačilo« (Makedonija), planšarska koča, kraj, kjer molzejo živino, »bačija« (Srbija), molža ovc pa tudi pastirski stan. V romunščini pomeni »baciu« planšar, v poljščini je »bača« glavni planšar, prav tako tudi v slovanščini in v češčini, pa tudi v madžarščini je »bacs« planšar.14 Razširjenost besede »bač« na Balkanu in v Karpatih, zlasti pa pomen te besede, ki se navezuje na planšarstvo, me spodbuja iskati izvir besede »fača« v osnovi »bač«. Seveda pa ta oblika najbrž ni najstarejša, kot bi morda smeli sklepati iz etimologije toponima Vače, ki so zapisane leta 1300 v obliki »Bacz«, torej kot Bače.15 Na toponime z osnovo »bač« naletimo tudi še drugod na Slovenskem in tudi na Balkanu. Naj naštejem vsaj nekaj imen: Bače ob Baškem jezeru v Rožu na Koroškem, Bače v Baški grapi in pri Modreju, Bač pri Materiji in Knežaku, poznamo pa tudi planino Bašca v Karavankah. Imen s to osnovo je na Slovenskem kar precej in vprašanje je, ali jih smemo vsa povezovati s staroselsko dediščino in s pastirstvom. Vsaj za nekatera bi smeli sklepati, da izvirajo iz prazgodovinske pastirske naselitvene tradicije, kot o podobnih toponimih v Srbiji misli Dickenmann.1“ Je mar naključje, da so odkrili arheologi v bližini krajev z imeni Bač tudi arheološke postojanke? 9 V pesmi »Sedajno stoletje« omenja Urban Jarnik fačo v verzu: Planine prijazne živino rede, duh žlahten, premočen od sebe spuste, planinčica maslo noj sir neredi, smejoča, poječa per f a č a h sedi. (Urban Jarnik, 1806) Zahvaljujem se dr. E. Prunču iz Gradca, ki me je ljubeznivo opozoril na pesem in mi tudi posredoval prepis besedila. 10 E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten, 1, Klagenfurt 1956, 104, sl., T. Logar, Slovenska narečja, Ljubljana 1975, 107 sl. 11 E. K r a n z m a y e r , n. d., 128 sl. 12 Prim. F. B e z 1 a j, Slovenska vodna imena, 1, 1956, 43. 13 P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, A-J, Zagreb 1971, 85. 14 I. F ö 1 d e s , Viehwirtschaft und Hirtenkultur, Budapest. 15 F. B e z 1 a j, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, 90. 18 Isti, Slovenska vodna imena, 1, 1956, 44. Fača, Brška planina, 1984 (Foto: T. Cevc) Najbrž ne. Naj spomnim vsaj na nekatera teh najdišč: Idrija pri Bači, Bače pri Modreju, Vače pri Litiji, Bač pri Knežaku in Materiji idr.17 Naj sklenem razmišljanja o imenu »fača« z mislijo, da je mogoče iskati izvir besede ne samo v gotščini in romanskih jezikih, pač pa tudi v predslovanskih pre-žitkih staroselskih prebivalcev, morda še halštatskodobnih, o katerih vemo, da so poselili tudi koroški prostor in da so pretežno patriarhalno urejeni pastirski rodovi imeli zveze tudi z Balkanom.18 Malo pred tem, ko naj bi rokopis šel v tiskarno, sem 13. 7. 1985 po naključju naletel na Kotu (Oberwinkel) v Rožu na Koroškem na besedo »fača«, v pomenu »preprosta koča (kajžarija)«. Informator Žerjavov France s Kota mi je v razgovoru omenil, da so pri njih doma zmeraj rekli kajžarski hiši »fača«. Tudi najemniški hišici na grofovi posesti so rekli »fača« ali pa »hofarca«. Na novo odkrito najdišče besede »fača« v Rožu na Koroškem, čeprav z nekoliko drugačnim pomenom kot v Ziljski dolini, opozarja na to, da bodo potrebne še nove sondaže, s tem pa tudi poglobljene raziskave pomena in izvira te besede. Tone Cevc Dodatek: Ker »fača« vztrajno skriva svoj pravi obraz, sem poprosil nekatere naše jezikoslovce za oceno dosedanjih spoznanj o besedi fača. Z dovoljenjem prof. dr. Dušana Ludvika, ki je prebral moj prispevek še v rokopisu, objavljam del njegovega pisma z dne 23. 6. 1985 in se mu za pripombe tudi na tem mestu najlepše zahvaljujem: »Vaše izhodišče bač(a) bi v bistvu bilo mogoče. Fača (V. Novak) ne more biti iz got. fa<}>a, proti govorijo vsebinski vidiki: /a vade, vate (»plot, ograja«) ne more zaradi d, ki je starejši in regularen (t je mlajši) dati sloven, -č-. Latinsko facies (Bezlaj) je »postava, podoba, oblika, zunanjost, obraz, lepo lice, lepota, milina, kakovost, način, vrsta«, pomena »stavba« nisem našel, sicer pa v ro- manščini facies ni izpričano. Po mojem je beseda v obliki »fača« izposojenka.« Iskreno zahvalo sem dolžan tudi vsem, ki so mi z nasveti ali z branjem rokopisa kakorkoli pomagali, zlasti še dr. M. Matičetovemu, dr. J. Šašlu, dr. F. Jakopinu, prof. F. Novaku in dr. V Novaku, kakor tudi dr. A. Šivic-Dular, ki je obljubila, da bo morebiti pripombe objavila v prihodnjem letniku Traditiones. Seveda so vabljeni k diskusiji tudi še drugi, ki bi lahko karkoli prispevali k osvetlitvi in poglobitvi načete teme. T. C. Zusammenfassung ÜBER DEN NAMEN DER GAILTALER SENNHÜTTE »FACA« Unter den Bezeichnungen für die Sennhütten in Slowenien (stan, hram, bajta, koča) klingt am wenigsten »heimisch« der Gailtaler Name »fača«. Die Etymologie des Wortes »fača« wird entweder aus got. »fatha« und ahd. »vade, vate«, Zaun, Gatter (V. Novak) oder aus lat. »facies« (F. Bezlaj) abgeleitet. Der Autor schlägt die Etymologie aus dem Stamm »bač« für die Erörterung vor, was im balkanisch-karpatischen Raum Sennhütte oder Senne bedeutet, aber auch als Toponym erscheint, und zwar nicht nur auf der Balkanhalbinsel und in den Karpaten, sondern auch in Slowenien. An eingehende phonetische und entwicklungsmäßige Begründungen geht der Autor in diesem Beitrag nicht heran, er überläßt sie der fachlichen Behandlung der Sprachwissenschaftler. Im Anhang ist ein Abschnitt aus einem Brief des Germanisten D. Ludvik veröffentlicht (1985), der auf die Unzulänglichkeiten der Etymologie aus dem Got. und dem Lat. hinweist und sich auf die Aussage beschränkt, daß das Gailtaler Wort »fača« ein Lehnwort sei; es wär jedoch zu begrüssen, wenn er dies erweitern und präzisieren würde. OB STOLETNICI IZIDA PRVE VSESLOVENSKE ZBIRKE LJUDSKE PROZE Leta 1885 so v Mariboru v drugem letniku zbirke LJUDSKA KNJIŽNICA izšle Slovenske narod, pravljice in pripovedke. To je prva vseslovenska zbirka ljudske proze, ki je 46 let zaostajala za prvo vseslovensko zbirko ljudske poezije (Vrazove Narodne pesni ilirske 1839). Na 117 straneh so zbrane in ponatisnjene ljudske pravljice, bajne, zgodovinske in razlagalne povedke, legende, šaljive in živalske zgodbe. Pod naslovom je navedeno, da je besedila zbral B. Krek, ki je na peti strani napisal tudi kratek predgovor. Tu pravi, da je ta mala zbirka namenjena v prvi vrsti »priprostemu ljudstvu« kot prijetno in poučno berilo. Nastala je bila iz nje- govih ust in vrača se mu spet z namenom, da varuje ustno izročilo »pogina«. V drugi vrsti pa naj bi bila všeč tudi našemu razumništvu, »posebno onim, ki se bavijo z narodnimi pravljicami in pripovedkami«. V predgovoru je še rečeno, da so besedila iz »raznovrstnih« časopisov in knjig in da so natisnjena tako, kakor so objavljena v izvirniku, le pravopis je kolikor toliko enoten. Nespremenjene so ostale prvotno v »razrečji« (narečju) natisnjene pripovedke (mišljena so tu Valjavčeva kajkavska besedila). Navedeni so tudi zapisovalci besedil, 14 z imeni, štirje pa samo z začetnicami. Za 7 besedil od skupno 55 ni naveden zapisovalec. Zal za posamezna besedila ni navedena prvotna objava. 12 besedil je kajkavskih in jih danes ne štejemo več za slovensko izročilo. Urednik B. Krek je naslove besedil oštevilčil od 1 do 50 bolj slučajno, kakor so mu prišli pod roke, le da je trikrat pod isti naslov uvrstil več inačic. Ce ne upoštevam kajkavskih besedil, bi zajeta tematika bila naslednja: Pravljični motivi so o hudobni mačehi in dobri pastorki; o čarovni moči praprotnega semena; o zaprti smrti; o treh nespametnih bratih, ki so služili hudiču; o tem, kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo; o treh bratih in treh hčerah; o izdani (zakleti) kraljični; o otroku, zapisanem hudobi, in o spokorjenem grešniku; o beli kači; o svetilkah, ki merijo življenje ljubimcem; o tistem, ki se je pri kači ženil; o sinu ježu; o ubožnem mladeniču in modri kraljični. Povedke so o psoglavcih; o zakladu na Viniškem gradu; o Kralju Matjažu; o časih, ko je bil klas še po celi bilki, pa so se ljudje preobjedli in to zapravili; o božanskem izvoru ajde; o pohorskem velikanu Vouvelu; o Kurentu in njegovih zeliščih, vinski trti in ajdi; o bratu in ljubčku razbojniku; o povodnem možu, vilah in rojenicah. Legende so o Kristusu in svetem Petru na potovanju, o svetem Martinu, svetem Stefanu, sveti Marjeti in svetem Tilu; poleg njih so tri šaljive zgodbe o Pavlihi, grozljivka »Bom padel« in živalske zgodbe o gožu, o putki in petelinčku. Več o teh besedilih sedaj ne bi razpravljal, zastavil bi si le vprašanje, kdo je ta B. Krek, o katerem ni nobenih podatkov ne v biografskem in ne v drugih leksikonih? Nekaj odgovora sem našel v neurejenem gradivu rokopisnega oddelka NUK, ko sem iskal gradivo o graškem slavistu dr. Gregorju Kreku. Tam sem našel v nemščini napisano prošnjo njegovega sina Bogomila Kreka z dne 9. oktobra 1891, v kateri prosi kot absolvent prava za mesto knjižničarja na univerzitetni knjižnici v Gradcu. V prošnji navaja o sebi nekaj podatkov, ki ga potrjujejo kot urednika omenjene zbirke. Med drugim pravi, da je rojen 10. decembra 1866 v Gradcu kot sin c. kr. univerzitetnega profesorja dr. Gregorja Kreka, da je absolviral pravne študije na univerzi v Gradcu, kjer je že opravil dva rigoroza in bo kmalu tudi tretjega. Zato upa, da se bo do zasedbe zaprošenega mesta lahko izkazal tudi z doktorsko diplomo. Poleg prava se je prosilec ukvarjal s študijem modernih jezikov in kulturne zgodovine, obvlada tudi oba deželna jezika (nemški in slovenski) v besedi in pisavi in še 13 jezikov pasivno, predvsem slovanskih. Potem si, kot pravi, dovoljuje povedati, da se je poizkusil tudi v objavljanju. V originalu piše takole: »Es erschienen ausser einem Bändchen Volkssagen (von welchen unter anderen auch die Revue des traditions populaires, Paris, Erwähnung that), Aufsätze, Feuilletons... zerstreut in einzelnen Zeitschriften und Zeitungen. Hervorgehoben seien von denselben der zeitlichen Reihenfolge nach: Sagen u. Märchen der Südslaven. Südslavische Volkslieder. Ein Beitrag zur Literatur des Lenorenstoffes. Franz Erjavec. Nekrolog. Bosnische Alterthümer. Ein Volkslied aus Ungarn. Ein neuer Beitrag zur Literatur des Lenorenstoffes. Guzla und Tamburica. Zur Geschichte des Wiener Stadttheaters. Zur Kenntnis der Wirksamkeit des Buchdruckers Manlius. Weiters Uebersetzungen von Werken der schönen Literatur aus verschiedenen Sprachen...« Prošnji so priloženi časopisni izrezki v gornji bibliografiji navedenih feljtonov, žal je le pri »Ein Beitrag zur Literatur des Lenorenstoffes« pripisan kraj in čas objave: Südsteir. Post, 6. Sept. 1884. Iz navedenega torej lahko ugotovimo: Urednik prve zbirke slovenske ljudske proze je bil 19-letni mladenič Bogomil Krek, prvi sin graškega slavista dr. Gregorja Kreka (o dr. Gregorju Kreku glej SBL I, 557). Pri tem bi lahko podvomili, ali je zbirka res sinovo delo, ali ni oče kot znani strokovnjak za tradicionalno literaturo imel prste vmes. Moje mnenje je, da je oče, ki je imel veliko knjižnico literature te vrste (glej Vošnjakove Spomine str. 155), dal sinu pobudo za to zbirko in morda še kakšen nasvet, glavni urednik pa je bil vendar sin sam. Le-ta se je tedaj že resno ukvarjal z ljudskim slovstvom, kar dokazujejo trije pred izidom zbirke objavljeni članki. Več kot o Bogomilu vemo o njegovem bratu Gojmiru, ki je bil 9 let mlajši (glej SBL I, 558). Iz pisma dr. Gregorja Kreka Josipu Cimpermanu 18. marca 1877 (NUK Ms 484) pa zvemo, da je njegov drugi otrok bila hčerka Jelica, ki je še majhna umrla. Ker je v tem pismu govora tudi o Bogomilu, naj citiram odlomek: »S to zimo nisem bil nič zadovoljen; sicer sem bil sam hvala bogu dosta trden ali Bogomila smo imeli črez deset tednov silno bolnega, — da večkrat na smrt bolnega. Okreval je zopet in že s tem moramo prav zadovoljni biti. Koliko sem v tem času prestal! Jelica nam je bila umrla, zdaj pak še Bogomil?. . Strašna misel, katera me je trpinčila noč in dan. Dečko je jako marljiv in kakor se kaže tudi jako nadarjen, tedaj bojazen še tem veča. Zdaj je izven vsake nevarnosti in nadejati se je da mu bode zdravje stanovitniše nego mu je bilo osobito v zadnjem času...« To je začasno vse, kar vemo o Bogomilu Kreku; več podatkov bo treba še poiskati, predvsem bo treba dobiti stik s potomci Gojmira Kreka, ki menda žive na Dunaju. S popolnejšimi podatki bi urednik prve vseslovenske zbirke ljudskih pravljic in povedk zaslužil omembo v dopolnjenem SBL in enciklopediji Slovenije, ki je v pripravi. Ob tej stoletnici bi rad še pripomnil, da pogrešamo podobne izdaje slovenske ljudske proze, kakor smo jo s Strekljem že davno dobili za ljudsko poezijo in jo sedaj s SLP dobivamo znova. Cas bi bil, da slovenski narodopisci zastavijo to pomembno delo. Janez Dolenc Zusammenfassung ANLÄSSLICH DES HUNDERTJÄHRIGEN JUBILÄUMS DER HERAUSGABE DER ERSTEN SAMMLUNG GESAMTSLOWENISCHER VOLKSPROSA In dieser Aufzeichnung weist der Autor auf das hundertjährige Jubiläum der Herausgabe der Sammlung gesamtslowenischer Prosa Slovenske narod, pravljice in pripovedke (Slowenische Volksmärchen und -sagen), die im Jahr 1885 in Maribor erschienen ist. Das ist nicht weniger als 46 Jahre später als die erste Sammlung gesamtslowenischer Volkspoesie. In Kürze führt er die Motive der Märchen, Sagen, Legenden, Schwänke, der unheimlichen und der Tiergeschichten in dieser Sammlung an. Desgleichen stellt er fest, wer B. Krek, Redakteur dieser Sammlung, ist, über den bisher eigentlich noch nichts bekannt war bzw. veröffentlicht worden ist. Dies war Bogomil Krek, der ältere Sohn des Dr. Gregor Krek, Professor der Slawistik an der Grazer Universität, des bekannten Fachmanns für die slawische Volksliteratur. Bogomil war damals ein 19 jähriger Gymnasiast und hatte schon vor dem Erscheinen dieser Sammlung in der Mariborer Zeitung »Südsteirische Post« drei Artikel mit der Thematik der südslawischen Volksliteratur veröffentlicht. Später studierte er Rechtswissenschaft und publizerte noch einige Artikel mit ähnlicher Thematik; als Absolvent der Rechtswissenschaft hat er sich mit einem Gesuch aus dem Jahr 1891, das in der National- und Universitätsbibliothek in Ljubljana verwahrt wird, um die Stelle des Bibliothekars an der Universitätsbibliothek in Graz beworben. Leider gibt es keine weiteren Angaben über ihn. O PEHTRI BABI IDR. Motiva pehtre babe se zelo dobro spominjam s Koroškega [v štiridesetih letih]. Stara mama jo je interpretirala kot neprijazno, nevarno žensko (ker sem bil majhen, seveda maščevalko nad porednimi otroki). Ni imela tako rekoč nič nenavadnega na sebi — ali bolje — predstava je bila prepuščena domišljiji otroka. Predstavljal sem si jo kot grbasto starko z dvema zoboma, s košem oprtnikom na grbastem hrbtu, z gorjačo, s kljukastim nosom, zelenimi, močno se svetlikajočimi očmi, režečih se ust, iz katerih prihaja zaudarjajoča sapa in hripavo govorjenje. Slednjega je bilo bolj malo, bil je urok predirnih oči, magnet rok in gorjače, dolgih, krev-ljastih prstov, ki pograbijo in odženo neznano kam ... Se eno centralno grozljivo bitje so omenjali v tistih krajih (Št. Vid v Podjuni, Št. Primož, Nagelče, Rikarja vas, Piskrče, Gorca): po gozdu tavajočega moža brez glave, ki nosi na rami dile (= desko — mislili so ednino, čeprav je morfem množinski). Bilo je na dnevnem (ali bolje: večernem) redu pripovedovanja. Mož ni imel določenega imena, bil pa je groza za otroško (najbrž tudi za marsikatero odraslo) dušo. Motiv gozda, lesa, skrivnostnega gibanja, je očiten. Toda, medtem ko je pehtra baba rabila za neposredno ustrahovanje otrok, ki jih bo kaznovala z neposredno akcijo (tako da jih bo odvlekla), ta mož ni imel te »funkcije«. Z ničimer in v ničemer ni grozil, ni agiral v odnosu do človeka, le taval je in samo njegova pojava je ledenila kri in dvigovala lase... posredni opomin; pač groza (tema — hodil je ponoči — ne smrt ne življenje, roke, rame, les — kot osnovna materialna eksistenčna sredstva, skrivnost prirode in človeka, živega bitja nasploh, grozljivost v nedoumljenem in v domišljiji, ki je vsa prežeta s tajnami duše in prirode...). V Prlekiji [Križevci, Veržej] teh dveh bitij ne poznajo, središčno grozljivo bitje je bila tam po mojem spominu smrt: kot bela žena (ne kot okostnjak!), napol duh, napol človek (tudi kosa ni bila nujen rekvizit). Pač pa se dobro spomnim Lucij, tudi belih ženskih bitij, ki so prišle v hišo s krožniki v rokah, na njih pa iztaknjene telečje oči (najbrž zaklanega goveda nasploh). V rokah so imele še vilice; otrokom niso bile posebej nevarne, a tudi nenevarne ne. Treba je bilo moliti! Bile so bele, bele, bele ... O gradu Trate (Cmurek, Mureck) je še krožila bajka, da se tam pojavi vsako leto enkrat žena, ki gre tiho po hodnikih. Na rokah ima ali bele ali črne rokavice. Kadar ima prve, tisto leto v gradu in okolici nihče ne umre, črne rokavice pa pomenijo smrt. Zena je bila bleda, lepa, vendar grozo vzbujajoča; neznansko sem se bal črnega in belega ... Mirko Križman Zusammenfassung PEHTRA BABA U. A. Der Autor schildert einige Erinnerungen an mythische Gestalten aus den Erzählungen, die in drei verschiedenen Gebieten unter der slowenischen Landbevölkerung noch anfangs der vierziger Jahre dieses Jh. verbreitet waren. In Südkärnten (Nagelče — Nageltschach und Umgebung) erzählten die Leute von der Pehtra baba als einer im Wald lebenden und herumgehenden alten Frau, die schlimme Kinder mitschleppt. Das Bild kam einer Hexe ähnlich, die ganze Erscheinung und die Funktion war jedoch nicht dieselbe. Eine Verschmelzung und Modifizierung mehrerer Gestalten (auch der alpenländisch deutschen Frau Berchta). Noch eine grausame Figur erwähnte man fast täglich in jenen Dörfern: einen im Wald herumirrenden kopflosen Mann, der eine Diele (= Brett) auf der Achsel trägt. Er hatte keinen bestimmten Namen, war aber ein Grauen für Kinder und Erwachsene, obwohl er überhaupt nicht in Beziehung zum Menschen agierte. In der Prlekija in Nordostslowenien (Križevci, Veržej) war die zentrale schreckliche Erscheinung der Tod: als eine weiße Frau, kein Skelett (im Slowenischen ist der Tod weiblichen Geschlechtes), halb Geist, halb Mensch (die Sense war kein notwendiges Requisit). Der Autor erinnert sich auch an die Luden. Es waren weiße weibliche Wesen, hielten Teller und Gabeln in den Händen, auf den Tellern lagen Kalbsaugen. Die Gestalten waren den Kindern nicht gefährlich, wenn man betete. Vom Schloß Trate (Mureck) erhielt sich eine Sage, daß dort jedes Jahr nachts einmal eine Frau (die Schloßfrau) erscheint. Hat sie weiße Handschuhe an, stirbt in demselben Jahr kein Mensch im Schloß, mit schwarzen Handschuhen sagt sie den Tod voraus. Sie sollte blaß und schön sein, gleitend durch die Schloßräume löste sie Schrecken aus. POGOVORI DIALOGI POGOVOR Z NIKOM KURETOM Jurij Fikfak Pri vseh neznankah, ki smo jim v življenju izpostavljeni, sam zase vsakdo vendarle najbolje ve, kako in kdaj je prišel na določeno misel, zakaj je med mnogimi mogočimi potmi ubral prav to in ne druge, kdo mu je pri tem bil morebitni pobudnik, kakšne okoliščine so botrovale njegovi izbiri, kaj mu je to ali ono delo pomenilo, in tako naprej. Lastna pričevanja so za zgodovino katerekoli človeške dejavnosti pač nenadomesljiv vir. To nas je pred davnimi leti nagnilo, da smo se obrnili na nekaj delavcev na slovenskih narodopisnih njivah s prošnjo, da bi širši javnosti povedali kaj več o svojem delu. V nekdanjem Slovenskem etnografu je tako prišlo do objave dveh prispevkov te vrste: Josip S a š el, Kako so nastali zapiski za »Narodno blago iz Roža« (SE 12, 1959, 211—221), in Lojze Zupanc, Kako sem prišel do zapisovanja belokranjskega ljudskega gradiva (SE 13, I960, 187—198). Pobudo asistenta Jurija Fikfaka, naj bi Traditiones začele redno prinašati intervjuje s starejšimi delavci iz naše stroke, uredništvo sprejema s tem večjim veseljem, ker je pobudnik obenem tudi že dal izdelan vzorec. Pogovarjal se je z dr. Nikom Kuretom, ki mu je bil ob nastopu njegovega staža v sekciji ISN za šege in igre še načelnik. Nova rubrika — Pogovori — naj bi bila stalna, tako da bi v vsakem letniku osvetlila po enega avtorja. Od priložnostnih, kolikor toliko improviziranih, bolj ali manj časnikarskih intervjujev (ob jubilejih, izidu kakega dela ipd.), želijo naši Pogovori biti drugačni po tem, da se »vprašani« ne bi čutil časovno omejenega ali prostorsko utesnjenega, pač pa bi mu bilo mogoče odgovore dobro pretehtati in jih ne le avtorizirati, ampak jih tudi sam lepo v miru (so)oblikovati v pisni obliki ali celo sugerirati kakšno dodatno vprašanje, če bi se mu zdelo potrebno. Kar smo nekoč sprožili v Slovenskem etnografu (pri Sašlu in Zupancu), so bili v bistvu le samogovori, izza katerih je bilo komaj še moč slutiti kak uredniški namig ali okvirni napotek, v Pogovorih za Traditiones pa bo vsakokratno »žrtev« nekdo po svoje vodil ali usmerjal s premišljenimi vprašanji. To nalogo si je tokrat sam rad naložil Jurij Fikfak, ki smo mu za to in sploh za predlog hvaležni. Ur. J. F.: Doktor Kuret, kdaj ste se začeli zanimati za igro, kdo je pobudil oziroma kdo vas je usmeril v raziskovanje in predstavljanje ljudskega gledališča. Kaj bi s tem v zvezi povedali o Ljudskem odru? N. K.: Za gledališče sem se ogrel že kot gimnazijec v Celju. Bil sem v sedmi šoli, ko sem prevedel Molierove »Scapinove zvijače«, ki smo jih potem dijaki igrali v celjskem gledališču in v celjski okolici. Igra je izšla tudi v tisku (1. 1926, sledil ji je Moličrov »Skopuh« 1. 1927). Odločilen za mojo poznejšo usmeritev je bil moj študij primerjalne književnosti pri prof. Francetu Kidriču (bil sem sicer romanist). Prof. Kidrič mi je odredil seminarsko nalogo o srednjeveški duhovni drami. Nastal je obširen rokopis, ki sem ga v seminarju prebral samo delno. Duhovna drama me pozneje ni nehala zanimati. Pomembno je bilo, da me je v zadnjih gimnazijskih razredih zajelo tedanje mladinsko gibanje, ki si je pri nas ustvarilo svoje glasilo »Križ na gori« z Antonom in Francetom Vodnikom, Edvardom Kocbekom, Jakobom Solarjem in drugimi. Bilo je predvsem gibanje za preporod religioznega življenja in religiozne kulture. Imeli smo tesne stike z nemškim mladinskim gibanjem (»Kreuzfahrer« idr.). Mladinsko gibanje je med drugim odkrivalo »korenine« naše kulture v srednjem veku. Bilo je vmes nekaj romantike, ko smo se navduševali za stare misterije. To pa je bilo dejansko »ljudsko« gledališče! In tako je moje zanimanje — poleg obveznega filološkega študija — krenilo v to smer. Bil je pa tudi čas, ko je nastajala nova veda, gledališka veda (»Theaterwissenschaft« z Arturom Kutscher-jem, Carlom Niessenom), ki sem jo zvesto spremljal, po končanem študiju še posebej na Dunaju in v Mtinchnu. V tistih mladih letih se mi je vse čudovito ujemalo: mladinsko gibanje, ljudsko gledališče, gledališka veda. Tako je zorela moja odločitev, da aktivno posežem v tedanje brezidejno prosvetarsko amatersko gledališče. To ni bilo lahko. Brez finančne pomoči sem začel izdajati v lastni založbi revijo »Ljudski oder« (1934—1940, sedem letnikov) in zbirko »Ljudske igre« (od 1932 do 1940 je izšlo 28 zvezkov). Vzdržal sem tako rekoč do praga druge vojske, posebno še, ko je založbo jeseni 1. 1938 prevzela tedanja Jugoslovanska knjigarna. Gibanje, ki sem ga sprožil 1. 1934 (letos poteka od tega 50 let!), je bilo religiozno angažirano. Politična klima v klerikalnem taboru pa je čedalje bolj zastrupljala prosvetno ozračje v tedanji »Dravski banovini«. Mojemu gibanju kmalu ni bilo več mesta v njej. Vojska je naredila konec. Ni mi žal truda in žrtev tistih let, čeprav gledam danes na marsikaj z drugačnimi očmi. Zadovoljen sem, da sem s svojimi priredbami Drabosnjaku utrl pot k nam (Izgubljeni sin 1. 1934, Božična igra 1. 1935, Pasijon 1. 1937), da sem opozoril na pozabljeni škofjeloški pasijon (»Slovenski pasijon« 1. 1934). Ni me motilo, da mi je neki kritik očital »zaljubljenost v slovensko revščino«. Stare tekste bi danes prirejal drugače — ali pa sploh ne. Toda »zaljubljen« sem v našo »revščino« slejkoprej, morda danes še bolj kakor pred leti. Vidite, zdaj se spet ukvarjam z božično in trikraljevsko dramatiko naših kolednikov. Zamikala me je pred 30 leti, da sem o njej napisal doktorsko disertacijo (1956). Danes vem o njej več in drugače. Na čisto sem si prišel o pojmu »ljudskega gledališča« in sem to napisal v svoji razpravi v »Slovenskem etnografu« 1. 1958. S knjigo, ki nastaja, hočem ljudsko gledališče postaviti enakopravno ob stran ljudski pesmi in ljudskemu pripovedništvu. To bo sicer samo del velike celote. Vendar se bo pokazalo, da Slovenci tudi v predlinhartovskem času nismo bili brez gledališča, dasi so se nam ohranila od njega le skromna koledniška besedila. O božiču in treh kraljih je bila tedaj skoraj vsaka kmečka hiša na Slovenskem deležna svojevrstnega gledališkega doživetja. To je bilo pravo ljudsko gledališče! J. F.: Omenili ste Franceta Kidriča. Katere druge osebnosti so Vam še kaj pomenile v Vašem razvoju? N. K.: France Kotnik vsekakor. Poprej pa France Marolt. Kot bruc sem jeseni leta 1926 pomagal ustanavljati stari APZ. Z Maroltom sva se brž zbližala. Njegove interpretacije naših ljudskih pesmi pri vajah so bile enkratne. Učinkovale so na nas z magično močjo. Iz preprostega besedila in napeva je znal Marolt izluščiti latentno vsebino in značilno ozadje ljudske psihe in njenega življenja. V tem je skrivnost, da smo »maroltovci«, kolikor nas je še, svoje sorte ljudje, po Maroltovi zaslugi smo smeli pogledati globlje in dlje v našo bit. Samo v gimnaziji sem doživel nekaj podobnega. V peti šoli nam je ravnatelj Jeršinovič interpretiral Catulla — ko je pozvonilo, je šel po razredu vzdih: »Skoda!« Marolt mi je odprl pot v ljudsko življenje, v tisti skriti, tako »naš« in vendar tako občečloveški svet. Mislim, da sem tedaj nevede krenil v narodopisje, čeprav o njem še nisem imel točnih predstav. Etnološke stolice tedaj na univerzi še ni bilo. Z Maroltom sem tu in tam šel v njegovo delovno sobo, mislim, da v kleti Glasbene Matice na Vegovi ulici. Nemara je bil tam njen arhiv. Nikoli nam ni bilo prav jasno, kaj Marolt pravzaprav počne. Kazal mi je zapise ljudskih pesmi. To je bilo konec 20. let, davno pred ustanovitvijo Folklornega inštituta. Pri Maroltu sem pel do poletja 1930, jeseni sem namreč dobil profesuro na gimnaziji v Kranju. K njemu sem začel zahajati spet po vrnitvi v Ljubljano (1935), zlasti pa med vojsko. Zelo veliko mu dolgujem. Priznam pa, da gledam danes na nekatere njegove priredbe ljudskih pesmi z rezervo. Vsi tudi vemo, da je treba pri nekaterih njegovih »zapisih« previdnosti. Vsekakor je bil velik Slovenec in to ga je včasih, žal, zaneslo. J. F.: Kaj pa France Kotnik? N. K.: S Francetom Kotnikom sem se osebno seznanil poleti 1930, ko je bil inšpektor na prosvetnem oddelku banske uprave. Po upokojitvi se je kot ravnatelj Mohorjeve družbe preselil v Celje. Tam sem ga obiskoval, ko sem se začel podrobneje ukvarjati z Drabosnjakom. Bral sem njegove razprave in poročila o koroški ljudski igri. Bil je pri nas prvi, ki se je zanimal za ljudsko igro, in prvi, ki je raziskoval Drabosnjaka. 2e od leta 1910 naprej. Kotnik ni bil živahen človek, a sprejel me je z veliko dobrohotnostjo. Se zdaj ga vidim, kako je stopil do velike kmečke skrinje v svoji celjski delovni sobi, vzdignil pokrov in začel iz nje jemati svoje zaklade: rešene Drabosnjakove rokopise. Danes so dobro spravljeni v Studijski knjižnici na Ravnah. Poiskala sva Pastirsko igro. Brez formalnosti mi jo je izročil. Nisem še imel nečesa takega v rokah. Skrbno sem rokopis prepisal in mu ga v nekaj dneh vrnil. Tako je bilo tudi, ko sem prišel po Izgubljenega sina in pozneje po Kristusovo trpljenje. Se danes sem mu hvaležen. Njegova osebnost, njegova veljava v znanosti in njegova človeška toplina so me navdajale s spoštovanjem. J. F.: Kako gledate na svoje jezikovne priredbe Drabosnjakovih iger? N. K.: Prirejal sem jih pred vojsko za svoje »Ljudske igre« in po vojski za radio v Celovcu in Trstu. Pristop je bil vsakokrat nujno drugačen. Pred vojsko sem jih — pač v okviru svojega kulturno-političnega programa — namenjal ljudskim odrom predvojnega časa po tedanji Sloveniji. Narodopisni interes je bil pri tem drugoten. Nemogoče je bilo — in je še —, da bi odri različnih naših pokrajin igrali igre v koroškem narečju. Besedilo je bilo torej treba previdno prenesti v nekakšen knjižni jezik. Danes tega ne bi delal več. Besedilo bi dal kvečjemu pravemu pesniku, ki bi ga znal nenasilno in kongenialno preliti v knjižno slovenščino. Morda bi pa imel celo pri tem pomisleke. Kar zdi se mi, da naj ostane npr. Drabosnjakov jezik takšen, kakršen je. Črtati bi kazalo kvečjemu kakšne surovosti. Temu mojemu gledanju so ustrezale povojne priredbe za celovški radio. Saj so igrali domačini za koroške po-slušavce. Za tržaški radio je bilo treba tu in tam kaj obrusiti. 2e narečje samo je vrednota, ki je ni mogoče nadomestiti z nikakršno »umetelnostjo«. Rekli boste, da se njegova »uporabnost« s tem skrči na ožji ali zelo ozek prostor. S tem se je treba sprijazniti. To ni samo naš problem, ampak problem vseh narodov, ki jim narečja nekaj pomenijo. Pri nas je bilo gledanje na narečja, žal, že od nekdaj ozkosrčno. J. F.: Kako je bilo sprejeto pri občinstvu in kritiki vaše predvojno delo (publikacije, popularizacija Drabosnjaka itd.)? N. K.: Moje predvojno delo je sprejemal le del intelektualcev, zlasti pa mlajša duhovščina, ki je vodila »prosvetno« delo na podeželju. Liberalna »prosveta« z njim ni imela kaj početi, tudi polemike se ji ni zdelo vredno. J. F.: Slišati je bilo mnenje, da je Drabosnjak neke vrste slovenski Shakespeare, saj obravnava vse ravni življenja. Na ta način je bil tudi prezentiran Izgubljeni sin v mariborski Drami. Ali je torej treba sprejeti celotno besedilo? N. K.: Drabosnjak — neke vrste slovenski Shakespeare? To se mi zdi nekoliko pretirano. Spoštujem Drabosnjakov ustvarjalni delež, toda bil je v svojem dramskem ustvarjanju vendarle odvisen od nemških predlog. Pri tem je resda ubiral tudi svoja pota in jo je tudi rad robil po domače. »Spotakljive« besede se mu niso upirale, pisal je pač tako, kakor je kot »ljudski« človek govoril. Temu bi rad dodal, da je vsako dramsko delo sociološko pogojeno. Drabosnjak je ustvarjal za skupnost, iz katere je izhajal in do katere se je obračal. Te in take skupnosti že davno ni več. Ostale pa so Drabosnjakove igre. Kaj zdaj z njimi? Da moramo sprejeti, hočeš nočeš, takšne, kakršne so se nam ohranile, je jasno. Brž ko Drabosnjaka danes »revitaliziramo«, ga predstavljamo njemu povsem tuji skupnosti. Komaj kdaj in kje ga bo kdo hotel predstaviti takega, kakršen je, brez sprememb in črt, zgolj kot »muzealno« posebnost. Pokaže se torej potreba, da ga »priredimo« tako, da bo za tako današnjo skupnost sprejemljiv. Pri tem je odločilen namen naše »revitalizacije«. Danes velja narodnostni moment. Z Drabosnjakom hočemo manifestirati primer naše zgodnje slovenske dramatike, s tem afirmirati primer naše narodne kulture, predvsem na Koroškem. Glede Drabosnjaka samega se mi zdi to zgrešeno. Drabosnjak ni ustvarjal zato, da bi se s svojimi rajmi postavljal kot slovenski »poredni paver v Koran-tane«. Njegov namen je bil čisto drugje, bil je religiozen ali, če hočete, pietističen: »Vso čast bomo mi Bogu dali ino ljudem v eksempel igrali.« Skupnost, ki bi tej nameri ustrezala in jo sprejemala, je danes kvečjemu izjema. Ali jo je sploh še kje najti? Morda spet kje nastaja, ne vem. Morda v kakem krogu mladih. Pa če bi tudi usmerjenost bila ista, nikoli ne bo ambienta Drabosnjakovega časa. Tako ostaja Drabosnjak glede »revitalizacije« problem, prepuščen individualni rešitvi posameznikov, ki se ga lotevajo. J. F.: Katere so danes po Vašem mnenju najpomembnejše naloge, vprašanja o ljudskem gledališču? N. K.: Danes ljudskega gledališča sploh nimamo več. So njegovo mesto zavzele nogometne, hokejske in druge tekme? Pariška revija »Esprit« je pred leti objavila članek Alfreda Simona »Le theätre est-il mortel?« (26, 1958, no. 257, 1—21). Iz- pisal sem si takle stavek: »II est curieux que l’entree des masses dans 1’histoire ait coincide avec la fin du grand theatre populaire.« (Čudno je, da je vstop množic v zgodovino sovpadel s koncem velikega ljudskega gledališča.) Ugotovitev da misliti. Treba bi ji bilo iti do dna. J. F.: Kje so začetki vašega zanimanja in dela na področju šeg? N. K.: Tu moram seči daleč nazaj. Med prvo svetovno vojsko sem leto 1916—1917 kot tržaški »begunec« preživel na kmetih, na domu svoje matere v jurkloštrski fari. Tisto leto je bilo zame, tedaj desetletnega fantiča, morda najlepše v mojem življenju, iz njega črpam še danes. Res. Dano mi je bilo preživeti eno leto patriahalnega življenja na odmaknjenem Kozjanskem — tedaj so mu v šali in zasmehljivo po nemško pravili »Urwald«, Pragozd. Doživel sem prav »starosvetno« kmečko leto, od jeseni čez zimo in pomlad do nove jeseni, ko sem moral v Celje spet v šolo. Bil sem eno šolsko leto brez šole, kako čudovito! To leto sem doživljal in spremljal vsa kmečka opravila in — tudi tedaj že redke — kmečke šege, kar se mi je kot mestnemu otroku vtisnilo globoko v spomin. Mislim, da korenini v teh doživetjih v tedaj še dokaj nenačetem predindustrijskem podeželskem svetu moja ljubezen do šeg, do vsega tistega, kar človeka sredi neizprijene narave leto in dan spremlja in mu lepša življenje. Vojske tam niti nisem preveč občutil, huje je bilo prihodnje leto v Celju. Po dveh dolgih desetletjih — kako dolga so bila včasih leta! —, v času od 1. 1936 do 1941, sem kot član programskega sveta Radia Ljubljana moral oskrbeti marsikakšno večerno oddajo. Za posebne godovne ali praznične dneve sem tedaj začel sestavljati posebne »folklorne« oddaje: tako smo v radiu tedaj koledovali, jurjevali, kresovali in kar je še takega. Bil je čas, ko sem kar naprej prebiral Štrekljevo zbirko »narodnih« pesmi. Kot maroltovec sem jo dojemal morda povsem drugače kakor kdo, ki z Maroltom nikoli ni prišel v stik. Pri Navratilu v Matičinih Letopisih sem iskal pobude in gradiva. Te moje oddaje — takrat je šlo vse »v živo« — so bile svojevrsten »folklorizem«. Vojska je vse to prekinila. Toda tisto, kar se je bilo v meni sprožilo, se ni ustavilo. Saj je bilo tudi ljudsko gledališče, kakor sem ga pojmoval takrat in ga pojmujem tudi še danes, šega. Po vojski, 1. 1947, se je iz vsega tega rodila moja zamisel narodopisnega arhiva in narodopisnega slovarja. Elaborat sem predložil — prek profesorja Zupaniča — SAZU. Zamisel je našla, kakor veste, ploden odziv. Bila je seme našega Inštituta za slovensko narodopisje. Tudi po diplomi iz »etnografije z etnologijo« 1947 sem moral — po volji višjih — počakati, da sem 1. 1954 lahko v inštitutu prevzel sekcijo za šege in igre, ki sem jo vodil do upokojitve. Začelo se je mrzlično izpisovanje že objavljenega gradiva o šegah, začelo se je ob naših skromnih sredstvih terensko zbiranje in zapisovanje, nastajale so tudi prve razprave o njih. Začeli smo urejati naš arhiv slovenskih šeg. In nazadnje se je rodilo (1. 1965 in potem) moje »Praznično leto Slovencev«, zbirka naših »starosvetnih« šeg, od katerih smo marsikatero rešili pozabe. Novi čas prinaša nove stvari. Te čakajo na vas, mladi rod. J. F.: Kako danes gledate na svoje angažirane članke npr. v Ljudskem odru ali Slovenčevem koledarju (Naši narodni običaji — naš najlepši zaklad). Ali bi jih napisali znova? Ali menite, da se je v tem času razmerje do izročila kaj spremenilo? N. K.: Svoje dni smo res mislili na »oživljanje« šeg. Spoznali smo pa, da je to problematična stvar. To ali ono se res da »oživiti«. V glavnem pa je treba za »oživljanje« neke duhovne pripravljenosti in občestvene podlage. Pri religioznih šegah je to danes pri nas — in ne samo pri nas — težje uresničljivo. Pri profanih šegah je drugače. Vendar sem v tem duhu napisal »Praznično leto Slovencev«. Kmalu po vojski je bila vsaka misel na izročilo tabu. Danes mu spet odpiramo vrata. Razveseljivo. J. F.: Katera so danes po Vašem mnenju najbolj pereča vprašanja šeg? Kaj bi bilo treba najprej obdelati? N. K.: Po mojem bi bilo treba redno, leto za letom, zasledovati »biologijo« šeg: njihovo upadanje, njihovo vztrajanje, njihovo razširjanje in rast, nastajanje novega, zraven tudi redno (slikovno in zvočno) dokumentirati. Drugo bi sledilo iz tega. J. F.: Teoretičnih razprav o etnologiji in folkloristiki na Slovenskem je (bilo) malo. S čim si Vi razlagate to skromno pogledovanje čez plotove teorije? N. K.: Mislim, da moja generacija ni bila posebno usmerjena v teorijo. Ko smo zahajali na teren, nas je zasula obilica še neznanega in nezapisanega gradiva, da smo teoretična razmišljanja kar odlagali. Rekli smo si: Ljudje umirajo, teorija nam ne uide! To so nam nekateri šteli v zlo. J. F.: Eno temeljnih vprašanj ljudske ustvarjalnosti je njen izvir, vzemimo za primer štehvanje ali pa dramatiko. Kako gledate na to Vi? N. K.: Na to vprašanje je že pred 50 leti odgovoril Leopold Schmidt in mislim, da mu smem pritegniti. V ljudski stvarjalnosti delujeta dva momenta. Ljudski stvarjavec izbira, nato pa preoblikuje. Izbira elemente iz visoke stvarjalnosti po svojem okusu in potrebi, v skladu s svojim čustvenim obzorjem in s svojo intelektualno ravnijo. Temu sledi njegov stvarjavni proces, ko te elemente preoblikuje spet po svojem okusu in potrebi. To lahko imenujemo tudi folklorizacijo. Ze zato npr. ljudske umetnosti ni mogoče primerjati z visoko umetnostjo, ker gre za dva pojava z različnih ravni. To se očitno vidi pri štehvanju, ki ste ga omenili. Pokazal sem pred nekaj leti, da so se Ziljani zgledovali pri igrah vrhnjega sloja. Fevdalci so tolkli po lesenem kipu Saracena, zamorca. Ziljani so ga nadomestili s sodčkom. Igro so prenesli v svoje okolje. Se danes štehvajo ob farnem proščenju, »žegnu«, svoječasnem in še današnjem velikem prazniku farnega občestva. Vzemite katerikoli drug primer ljudske stvarjalnosti, ugotovili boste isto. Nekateri govorijo o »ponikanju« vrhnjeslojne kulture v spodnje plasti. To je v bistvu isto. Tudi »ponikanje« vrhnje-slojne kulture je podvrženo pravilu izbire in prilagajanja potrebam, okusu, miselnosti tiste skupnosti, ki ji pravimo »ljudstvo«. Kdo ali kaj je to, definira skoraj vsakdo drugače, mislijo pa večinoma vsi isto. To je, če hočete, paradoks naše vede! Mene še nikoli ni motil, zdaj me pa sploh ne več. Sicer sem pa mnenja, da je ljudska kultura psihološka, ne pa sociološka kategorija. Gramsci jo je v kapitalizmu lahko opredelil kot sociološko kategorijo, kaj pa v socializmu? J. F.: Zanima me Vaše pojmovanje sinkretizma? N. K.: Bolj kot kdaj poprej živita danes »visoka« in »ljudska« kultura tesno druga ob drugi. Sinkretizem je neizbežen. Vidimo, da mnoge arhaične sestavine ljudske kulture izginjajo, da urbanizacije podeželja ni več moč ustaviti, da se narečja pod vplivom javnih občil izravnavajo. Lahko bi se reklo, da je »ljudska« kultura v očitni defenzivi in da se v mnogočem spreminja kvečjemu v muzejski rezervat. Dejansko smo priče počasni zunanji nivelizaciji kulture. Vendar pa »ljudska« plast v človeški psihi ne bo odmrla. Nemogoče je, da bi dosezali vsi ljudje enako intelektualno raven in da bi enako čustveno dojemali. Zmeraj boste imeli ljudi, ki jim bo všeč kič, množici ljudi bosta ostala Bach in Mozart tuja, ogrevali pa se bodo za Avsenike in Slaka ... Mislim pa, da sva zašla in bi to lahko še dolgo razpredala. Naj bo za tokrat dovolj. J. F.: Otroške igre ste zbrali v dveh publikacijah: Veselja dom in Vesele ure. Ali je Vaša naslednja naloga prikaz iger? N. K.: Zbirka otroških iger, ki sem jo zbral v Inštitutu za slovensko narodopisje v letih 1953—1954 s posebno akcijo med učiteljstvom in drugače, čaka ureditve, obdelave in objave. Zavoljo drugih nalog, ki so se po vrsti kopičile, sem to prelagal iz leta v leto. Založba Mladinska knjiga me pač že nekaj časa spodbuja, naj nekaj pripravim. Mislim, da tega ne bom več zmogel. J. F.: Etnološka spoznanja ste tudi aplicirali. Omeniti velja predvsem Vašo Turistično etnografijo iz leta 1960. Na čigavo pobudo je delo nastalo in ali je bilo v širši rabi? Zvedeti bi želel še kaj v zvezi z vašim delom za turistično propagando, in o predavanjih, ki ste jih imeli za učiteljiščnike. N. K.: Vprašujete po dveh različnih stvareh. Prva je turistična etnografija. Vedeti morate, da sem — po višjem ukazu — od 1947 do 1954 učil na Srednji šoli za turizem in gostinstvo v Ljubljani. Tam sem spoznal, da ima tudi narodopisje svoj pomen v turistični propagandi. Moja »Turistična etnografija« (skripta!) je nastala, če se ne motim, na povabilo nekdanje katedre za turizem v Mariboru. Beseda je potem dala besedo. Komite za turizem in gostinstvo mi je naročil besedilo za bogato ilustrirano brošurico »Ljudsko življenje Slovencev«, ki je izšla tudi v tujih jezikih. Danes je nikjer več ni dobiti. — Drugo je bila akcija med učiteljiščniki. Nastala je na pobudo Slovenskega etnografskega društva, mislim, da 1. 1968. Sodelavci ISN naj bi s predavanji — vsak s svojega delokroga — seznanili učiteljiščnike zadnjega letnika s pojmom narodopisja in vzbudili v njih zanimanje za zbirateljsko delo na deželi. Akcije potem nismo več ponavljali, ne vem, zakaj ne. Bili smo tudi po učiteljiščih zunaj Ljubljane. J. F.: Arhivsko gradivo o šegah, maskah idr., zbrano v inštitutu, sloni predvsem na zbiranju z anketami. Kaj je bilo za to odločilno: malo raziskovalcev, kaj drugega? N. K.: Zakaj smo se v ISN odločili za ankete, ste že sami ugotovili: bilo nas je malo in bilo je komaj kaj denarja za terensko delo. Krivico dela anketni metodi, kdor jo od kraja zavrača. Mislim, da smo ji hvaležni vsi, ki smo jo uporabljali. Ce drugega ne, dobili smo napotke, kje kaj iskati. Sicer pa je dala tudi obilo porabnega gradiva. Seveda se ne smemo oklepati samo nje. Sicer pa, glejte, brez anket bi tudi Göthove zbirke ne imeli... J. F.: Alpes Orientales« je bila akcija, v kateri sta sodelovali od njenega začetka. To je tudi prva mednarodna akcija, podvzetje, v katerem smo Slovenci sodelovali, Kako gledate zdaj na to odmrlo idejo. N. K.: Ko se nam je po ustanovitvi Inštituta za slovensko narodopisje (1951) omogočilo — čeprav skromno, a vendar redno in urejeno — delo, nas je obšla nekaka evforija. Kar zagnano smo se lotevali nalog, ki so se nam odpirale. Posebno sem to občutil jaz, ki sem moral sedem let (1947—1954) čakati, da sem prišel do »svojega« dela. Zmerom znova se spominjam časov našega »začetka«. Bilo je res lepo. Kljub svojim letom profesor Ivan Grafenauer, naš upravnik, nikoli ni zaostajal za nama z Matičetovim. Bil je za vsak podvig in vsako »novotarijo«, ki je mogla biti Inštitutu v prid. Tak podvig je bila zamisel o »delovni skupnosti« vzhodnoalpskih narodo-piscev. V tistih petdesetih letih je bila v naših strokovnih krogih ta zamisel pravzaprav v zraku. Spoznanje, da je naša ljudska kultura v tesnem sorodu z ljudsko kulturo naše zahodne soseščine, da gre za enovito ljudsko kulturo tega območja, mimo geografskih, upravnih in političnih mejž, to spoznanje je izrekel Milko Matičetov žel. 1952 v videnski reviji »Ce fastu?« in je našlo živahen odmev. Odzval se je menda takoj naš nepozabni prijatelj Tano P e r u s i n i v Vidnu, za njim Leopold Kretzenbacher, zvesti spremljevavec našega dela v Gradcu. Pridružil se jima je že rajni Robert Wildhaber iz Basla kot glasnik Retoro-manov, ki nas je z njim do njegove smrti vezalo globoko prijateljstvo. Za njimi tudi drugi. Ne vem več, kako: na vsem lepem smo vsi skupaj ugotovili, da bi mogli in morali skupaj sodelovati v raziskovanju naše ljudske kulture. Spoznali smo, kako smo si zares blizu. Za misel se je brž ogrel upravnik inštituta akademik Ivan Grafenauer, ki je bil kljub svojim letom zmeraj pripravljen iti s časom naprej. In tako je naš Inštitut sklical prvi sestanek »vzhodnoalpskih narodopiscev« marca 1956 v Ljubljani. Sestanek je uspel, vezi so se sklenile in poglobile. Kolegialnost je prerasla v prijateljstvo, začetno vikanje je prešlo v zaupno tikanje in tako je ostalo do danes, ko nas je le še nekaj prvih zagnanih udeležencev. Kakor veste, so si sestanki sledili, na dve do tri leta, izmenoma pri nas, v Avstriji, Furlaniji — Italiji in Švici — Sivem kantonu. V knjižnici stoji 7 zbornikov s predavanji, ki bi imela tudi današnjemu času marsikaj povedati. Seveda se je sčasoma izkazalo, da je bil ta krog, ki si je nadel ime »Alpes Orientales«, vendarle krog starejše in srednje generacije, ki je mlajše sicer sprejemala medse, pa vendarle med obojimi ni bilo prave »valovne dolžine«. Ko je med starejšimi smrt začela sekati vrzeli, se je krog razrahljal. Po zadnjem sestanku v Reziji I. 1975 je shiral. Kot eden od preživelih starih žalujem za njim. Premišljam, ali mladi, ki postajajo današnja »srednja« generacija, začutijo kdaj potrebo po podobnem sodelovanju? Mislim, da bi imelo danes še poseben pomen. Slovenska kulturna srenja je, žal, kratkega spomina. Narodopisci smo že pred 30 leti razločno pokazali, kje so Slovencev korenine in odkod je njihova (ljudska) kultura! J. F.: Danes so Traditiones edina etnološka revija, ki še redno izhaja. Najprej ste jo urejali Vi. Kako je bilo z začetki tega zbornika? N. K.: Od vsega začetka smo objavljali svoje spise v »Slovenskem etnografu«. To nam je bilo toliko laže, ker nas je vezalo z njegovim urednikom, rajnim Borisom Orlom, tesno prijateljstvo in je bil kolega Matičetov sourednik. To je tudi nekako simboliziralo sodelovanje med Etnografskim muzejem in našim inštitutom. Po Orlovi prezgodnji smrti 1. 1962 je za »Slovenskega etnografa« po 14 letnikih nastopila kriza. Zadnjemu letniku, ki sta ga še skupaj uredila Orel in Matičetov, je sledil naslednji v uredništvu »uredniškega odbora« šele čez dve leti in tudi na sledečega je bilo treba čakati dve leti. Zgodilo se je pa takrat, da je II. razred SAZU sklenil preurediti svoje »Razprave«, v katerih so poleg monografij izhajale tudi krajše razprave. Tem naj bi v Razpravah zanaprej ne bilo več mesta. Zadnji krajši narodopisni razpravi, ki sta izšli v »Razpravah«, sta bili Stabejeva razprava o »Starih božjepotnikih Slovencih v Porenju« in Jožeta Gregoriča prikaz Kurnikove parodije k pesmi Koseskega »Kdo je mar?«. Tedaj smo v inštitutu dali našemu znanstvenemu svetu pobudo, naj bi objavljanje naših razprav nadomestil redno izhajajoči inštitutski zbornik. Znanstveni svet je pobudo sprejel, toda zbornik je zagledal beli dan šele za inšti-tutovo 25-letnico 1. 1972. Tedaj je izšla prva knjiga zbornika, ki smo mu dali ime »Traditiones«. Tudi on je preživljal svoje krize, mislim pa, da si je opomogel, lepo v redu je zdaj na vrsti njegov 14. letnik. Vivant sequentes! J. F.: Razen uredniškega in tajniškega dela ste v Inštitutu imeli na skrbi bibliografijo. N. K.: Poudaril sem že v drugi zvezi, da je bila že za prve čase inštitutovega obstoja značilna odprtost navzven. Opogumljalo nas je sodelovanje v krogu Alpes Orientales. Naš delež je bil tam že spočetka — naj to rečem brez samohvale — zelo viden. Vodila nas ni samo žeja po novih dognanjih, marveč tudi prestiž slovenskega naroda. Hoteli smo mu priboriti v zboru drugih pravo mesto, kakršnega je po pravici zaslužil. Sem sodi vsekakor tudi naše sodelovanje v Mednarodni narodopisni bibliografiji, h kateri nas je pritegnil naš prijatelj, rajni Robert Wildhaber, njen dolgoletni zaslužni urednik. S tem, da so naše narodopisne publikacije, ki bi zanje v mednarodni strokovni javnosti sicer nihče ne zvedel, uvrščene v to bibliografijo, utiramo našemu znanstvenemu delu pot v svet. Zato sem 1. 1951 rad prevzel skrb za bibliografijo. Z istimi očmi gledam naše sodelovanje pri reviji »Demos«, ki jo v Dresdenu izdaja Nemška (DDR) akademija znanosti. V njej izhajajo referati o vseh važnejših narodopisnih publikacijah (v knjižni obliki ali v periodičnem tisku). Gre za kratka, koncizna, v nemščini pisana poročila o predmetu razprave. Sporazum za sodelovanje smo sklenili 1. 1965. Tudi z objavami v »Demosu« je glas o našem delu prodrl v svet, tudi na zahod, ki revijo »Demos« čimdalje bolj upošteva. Pred časom sem seveda obojno delo prepustil mlajši moči, mag. Heleni Ložar-Podlogar. Bibliografija, Demos — in ne nazadnje publiciranje v inozemskih glasilih, vse to so važne stvari, ki zanje širši krog pri nas komaj kaj ve, pa so za naš ugled v svetu velikega pomena. Nepoznavanje rodi seveda nerazumevanje in ovire tam, kjer bi jih ne bilo treba. Tudi z njimi se je treba, žal, otepati. J. F.: Kako da ob Vaši vsestranski aktivnosti niste sami nikdar filmali? N. K.: Za film me je ogrel predvsem Seminar etnografskega filma v Pragi 1. 1967, ki sem se ga udeležil. Zakaj nisem sam filmal? Ne inštitut ne jaz nisva nikoli imela denarja, da bi kupila snemalno kamero. Zelo banalno, kajne? Pa še res je. Spočetka si je naš prvi snemavec, rajni fotograf Božo Stajer, sposojal kamero v Turbo-inštitutu v Vižmarjih, pozneje nam je filmal Slavko Jančar, a je prezgodaj umrl, nato pa je filmal kot amater Uroš Krek, ki je bil nekaj časa sodelavec Glas-beno-narodopisnega inštituta. Tako sam do filmanja nisem prišel. J. F.: Ali ste kdaj imeli v načrtu prevajanje pomembnih tujih etnoloških del? N. K.: Ne, že zato ne, ker bi v prejšnjih letih nobena založba ne imela interesa za to. Sodeloval sem v zborniku o ljudski medicini, naprošen za nemške prevode Möderndorferjevih in Kotnikovih člankov (Volksmedizin. Probleme und Forschungsgeschichte. Hrgg. v. Elfriede Grabner. Darmstadt 1967). Predlagal sem pač 1. 1978 založbi Mladinska knjiga prevod dela A. Eliot »Mythen der Welt« (s prispevki M. Eliadeja in drugih), pa na svoj dopis sploh nisem dobil odgovora. J. F.: V predalu leži Göthova topografija, pred vrati je ponatis Prazničnega leta Slovencev, itd. Kaj imate še »za bregom«? N. K.: Pri mojih letih je bolje, da človek o načrtih molči. J. F.: Hvala za pogovor. 18. 4. 1985. Zusammenfassung GESPRÄCH MIT NIKO KURET Assistent Jurij Fikfak führte ein Gespräch mit Prof. Dr. Niko Kuret, dem einstigen Leiter der Abteilung Brauchtum und Spiel im Institut für slowenische Volkskunde der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljubljana. Es wurden Fragen über den Lebenslauf und die Tätigkeit des betagten Forschers erörtert. Im Vordergrund steht sein Interesse für Brauchtum und Volksschauspiel, welches er im Brauchtum eingegliedert sieht. Während seines Studiums an der Universität in Ljubljana (1926—1930) erweckte Prof. Kidrič sein Interesse für das mittelalterliche geistliche Spiel, woraus dann sein Interesse für das Volksschauspiel überhaupt und für das damalige »Laienspiel« hervorging. Den Weg in die Volkskunde als wissenschaftliches Fach fand er anfänglich beim Ethnomusikologen France Marolt, später bei France Kotnik. Dieser führte ihn in das Werk des kärntnerslowenischen Bauerndichters und Dramatikers Andrej S u s t e r vulgo Drabos-n j a k (1768—1826) ein, woraus dann die Bearbeitungen von Drabosnjaks Spielen für die religiös eingestellte Laienbühne entstanden. Kuret meint, das Volksschauspiel sei bei uns kaum noch am Leben, es sei denn, man zähle die Sportveranstaltungen dazu. Drabosnjaks Spiele vermissen heute die Gemeinschaft, für welche sie geschaffen waren. Die modernen Aufführungen müssen davon Rechnung tragen. Das Interesse am Brauchtum im allegemeinen liegt bei Kuret weit zurück. Aus Flüchtling aus Triest im J. 1916 verbrachte er mit seinen Eltern ein Jahr auf dem Land in der Untersteiermark, wo er den Jahreslauf auf dem Dorf mit seinen Beschäftigungen und Bräuchen erleben konnte. Im zehnjährigen Stadtkind hinterliess dies unvergessliche Eindrücke, die viel später wieder lebendig wurden, als Kuret als Mitgestalter des slowenischen Radio Programms u. a. die volkskundlichen Sendungen betreute. Es waren Jahre des Einlebens und der Vertiefung von Einblicken in das slowenische Volksleben, was allerdings vom zweiten Weltkrieg jäh unterbrochen wurde. Doch entstanden aus der langjährigen Beschäftigung mit dem slowenischen Brauchtum die vier Bände des »Festlichen Jahrs der Slowenen« (1965—1970), die demnächst in zweiter Auflage erscheinen sollen. Auf die Frage über das Verhältnis von Hochkultur und Volkskultur meint Kuret, die Nivellisierung sei unausbleiblich, dass aber die Volkskultur, wenn man sie als psychologische Kategorie auffasst, bestehen muss. Aus seiner Tätigkeit im Institut betont Kuret den Nutzen der Umfragen, die in seinen Jahren wegen Mangel an Geldmitteln und Mitarbeitern die einzige Möglichkeit boten, Material zu sammeln. Mit Genugtuung denkt er an die ersten Jahre seiner Arbeit im Institut (ab 1954), zurück, als die Freie Arbeitsgemeinschaft »Alpes Orientales« (1956) geschaffen wurde, an seine Mitarbeit bei Robert Wildhabers Internationalen Bibliographie und an die Zusammenarbeit mit den Kollegen aus der DDR bei der Zeitschrift »Demos«. Übrigens soll bald die erste Lieferung der Göth’schen Topographie für den slowenischen Teil der Steiermark herauskommen, für deren Bearbeitung Kuret ein eigenes System geschaffen hat. Zur Frage über seine weiteren Pläne meint Kuret, man solle sich bei seinen Jahren darüber besser nicht äussern. GLOSE DISPUT ATIONES »PUSTI PETI MOJGA SLAVCA ...« »... kakor sem mu grlo ustvaril«, je terjal Prešeren, toda ko je šlo za ljudske pesmi, se tega žal ni držal. Menil je pač, da slovenska ljudska pesem v zapisih, kakršne je dobil v roke, ni zrela za knjižno objavo. Saj je imel celo prav, kajti takratni zbiralci so zapisovali prej po nareku kot po petju in na pesem gledali z vidika literature. Bila jim je besedna stvaritev preprostega pesnika in oblikovno nepopolna, bodisi da je bila taka že od začetka ali pozneje zaradi starosti porušena. Celo Vraz, ki se je trudil zapisati melodije, je za objavo uporabil samo besedila in prenekatero nategnil na domače štajersko narečje. Kako bi mogli zameriti drugim, ki za melodije najbrž sploh niso imeli smisla ali posluha, da so zbirali le besedila in jih skušali popravljati, dopolnjevati, izboljševati. Ravnali so, kot se jim je zdelo prav. Niso se še zavedali, da ljudska pesem živi le skupaj z melodijo, ki je hkrati opora za ohranitev oblikovne podobe pesmi1 in da je prav metrična urejenost pesmi znamenje starosti, ne narobe.2 Odtlej je minilo poldrugo stoletje, zgodilo se je marsikaj in spremenilo tudi. V letih pred prvo vojno je nastala zbirka čez 13 000 pesmi z melodijami, nabranih po vsej Sloveniji pod vodstvom odbora, ki mu je bil na čelu Karel Strekelj. Pred 50 leti je bil ustanovljen inštitut za raziskovanje ljudskega glasbenega izročila, ki je nabral nad desettisoče zvočnih posnetkov pčtih ljudskih pesmi in so njegovi sodelavci objavili ne samo več zbirk, marveč tudi izsledke svojih raziskovanj. Pričakovali bi torej, da vsaj tisti, ki se zanimajo za naše pesemsko izročilo, ne bodo več zastopali mnenj s sredine prejšnjega stoletja. Pa se je zgodilo, da je v Hodni grudi 1984, št. 7, na str. 26—27, izšla »Ljudska balada Mlada Mojca. Prepesnil Janez Dolenc po izvirnem zapisu Antona Žaklja — Rodoljuba Ledinskega«. V »Pojasnilu k Mladi Mojci« pravi, da je ta balada »naša najstarejša zdomska pesem«. »Prvotni zapis« balade je Dolenc našel v NUK in ga objavil v Loških razgledih III, 1956, 209. 1 »Melodija pesmi je na eni strani tisti element, ki večkrat pevcu ali pevki avtomatično sproži spomin na pozabljene verze, katerih se brez melodije ni mogel spomniti, na drugi strani pa je ona urejajoči princip, ki enako avtomatično poskrbi v verzih za enakomerno porazdelitev akcentov, število zlogov in naglaševanje posameznih zlogov, ki se v naših pesmih absolutno podreja glasbenim akcentom, četudi to pride včasih navzkriž z normalnim naglaševanjem besed.« Gl. V. Vodušek, Arhaični slovanski peterec-deseterec v slovenski ljudski pesmi. (:SE 12, Ljubljana 1959, 183.) 2 »Strogost glede stalnega števila zlogov in glede dierez v verzih je večja na relativno starejših razvojnih stopnjah.« G. Vodušek, ibid., 187. Ali je to res prvotni zapis? Dolenc sam meni v Loških razgledih (str. 209), da je Žakelj verjetno »prvi zapis iz materinih ust pravopisno uredil, akcentuiral, razdelil v kitice in nato prepisal na čisto v zvezek«. Najbrž je naredil še kaj več, kajti mati zagotovo ni tako pela, če je sploh pela in ne narekovala. Vemo pa, da pevci, tudi najbolj nadarjeni, ne zmorejo pesemskih besedil narekovati, da se motijo, izpuščajo besede, verze, pokvarijo ritem besedila. Sele če jim pustiš pesem peti, jo speljejo pravilno do konca. Žakljev zapis, če ga natanko pogledamo, je čista proza, vrstice, ki naj bi bile verzi, so brez ritma, različno dolge in besedilo ni razdeljeno v kitice, marveč v različno dolge vsebinske odstavke, kot so pripovedne pesmi objavljali vse do našega časa. Samo dvoje je mogoče: ali je Zakl jeva mati besedilo narekovala ali pa ga je Žakelj popravil in je »prvotni zapis« že prva redakcija. Dolenc se čudi, zakaj Žakelj pesmi ni prepesnil, kot je storil z Mlado Bredo in Mlado Zoro za objavo v Krajnski Cbelici, »ker je čutil, da sta z golim besednim zapisom pesmi osiromašeni«. Seveda je pesem popolna šele skupaj z melodijo. To ima Dolenc prav. Ni pa res, da bi bilo treba za objavo v tisku »skopo besedilo dopolniti, da vsaj v neki meri nadomesti tisto, kar je pevka neposredno izrazila še z melodijo, kretnjo in mimiko obraza«. Kljub dolgoletnim terenskim izkušnjam še nisem nikoli naletela na pevca, ki bi bil s kretnjami, z mimiko ali tudi z glasom pojasnjeval, interpretiral besedilo. Pevci pojejo zmeraj neprizadeto, mnogi med petjem mižijo, vsi pa zmeraj mirujejo, z rokami v naročju ali jih držijo prekrižane, včasih podpirajo glavo. Nekatere balade imajo refren v vsaki kitici in ta »trala lila lom« (npr. pri dolenjski varianti Mrtvaškega ženina) prav nič ne pojasnjuje besedila, ker je po značaju v nasprotju z njim. Nekatere balade imajo celo poskočne melodije in pevci sami povedo, da pojejo »na okroglo vižo«. Samo pri umetnih uglasbitvah pesemskih besedil lahko pričakujemo, da bo skladatelj skušal z melodijo ponazoriti vsebino besedila. Pri ljudski pesmi pa je melodija le posoda, ki se lahko menja in se to zares večkrat dogaja. Kadar imamo torej opravka z zapisi po petju, ni prav nobene potrebe besedilo ljudskih pesmi za objavo v tisku popravljati ali ga prepesnjevati, ker je po svoje popolno, dostikrat oblikovno in vsebinsko celo boljše kot marsikatera umetna pesem. Žakelj je s svojimi popravki, piljenjem in gladenjem besedil naredil naši ljudski pesmi slabo uslugo. S svojimi predelavami je zakril pravo podobo baladam iz materinega izročila. Ce mu je Strekelj to zameril, ni samo zaradi »filološkega gledanja na zapise«, kot misli Dolenc, marveč ker je ob primerjavi s tisoči drugih zapisov, ki jih je pripravljal za tisk, lahko spoznal, da so popravki pesem v resnici pokvarili.3 Sicer pa je tudi G. Krek sodil, da »ravno po tem početji dobila je pesen nenärodno lice, mesto da bi se, kakor mu je bila dobra nakana, pokazala v svoji prvotni dovršenosti«. V novejšem času si je iz enake želje po izboljšanju podobe ljudskega besedila dovolil take poskuse prepesnjevanja P. Golia in so enako neuspeli.4 Ob nepotvorjenem zapisu po petju so videti kot gladko povoščena papirnata roža ob pravi dišeči kmečki gartroži... Zmaga Kumer 3 To je spoznal že F. L e v e c, ko je o prvih zbiralcih zapisal, da so »nekatere bisere našega narodnega pesništva« »izpridili tako, da je le iztežka razbrati iz njih, kaj je narodna svojina, kaj umetni primeček in podvržek«. Gl. R. Nahtigal. Prezrta izdaja I. I. Sreznjevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Brede« in »ziljskega reja« (:SJ 3, Ljubljana 1940, 34). 4 Prim. Z. Kumer, Ljudska pesem in umetna poezija (: Glasnik SED 8, Ljubljana 1967, št. 2, str. 2). O TERENSKIH EKIPAH ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA V MARIBORU 1948 Etnološko delo terenskih ekip Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 je zelo kmalu zapadlo v pozabo, čeprav je šlo tu za prvi slovenski ekipi, ki sta na terenu zbirali etnološko gradivo, in čeprav je bilo o njunem prizadevanju objavljeno poročilo.1 Tako npr. Tončiča Urbas že 1955 ni vedela ničesar o tem delu,2 medtem ko je bila zadnja, ki ga je prezrla, Ingrid Slavec 1983.3 Alenka Simikič je 1984 resda omenila terenski ekipi Zgodovinskega društva v Mariboru 1948, toda vse, kar je napisala o njiju, je pomanjkljivo.4 Ker je delo terenskih ekip Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 vodil moj pokojni oče, ki mu ni več mogoče popraviti napačne sodbe o delu obeh obravnavanih ekip, naj storim to namesto njega jaz, ki sem takrat kot študent iz Ljubljane spremljal delo teh ekip in si ob zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici tudi ogledal razstavo gradiva, ki sta ga zbrali. Ni videti, da bi bila Simikičeva prebrala več kakor prve štiri vrstice poročila o etnološkem delu Zgodovinskega društva v Mariboru 1948. Takole pravi: »ZD v Mariboru... je organiziralo od marca do oktobra 3 enodnevne in 3 dvodnevne študijske ekskurzije« in podčrtuje besedi »študijske ekskurzije«. Temu postavlja nasproti »mesec in pol trajajoče raziskovanje« (zadnji besedi podčrtuje) Etnografskega muzeja v Ljubljani, in sicer od 1. 8. do 15. 9. 1948.5 Zakaj izraz »študijske ekskurzije« v mariborskem poročilu? Moj oče je v njem trikrat uporabil za zbiranje terenskega gradiva izpeljanki iz besede »študij«, izraz »ekskurzije« pa je očitno uporabil zato, ker so sestavljali vse terenske ekipe Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 v večjem delu srednješolski profesorji, ki so za to delo izrabljali največkrat svoj prosti čas med šolskim letom, vštevši nedelje, tako da niso bili na terenu nepretrgoma več kakor po dva dni. Tega dela so se lotevali brez dnevnic; kolikor vem, so jim bili povrnjeni samo potni stroški. Predvsem pa je treba poudariti, da se v mariborskem poročilu dosti večkrat kakor »ekskurzije« omenjajo »ekipe«, seveda za tistega, ki to poročilo prebere. »Studijske ekskurzije« ali terenski ekipi Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 sta zbirali etnološko gradivo podobno, kakor je to delo tedaj opravljala ekipa Etnografskega muzeja v Ljubljani. Tu ni bilo nikakršnega bistvenega razločka v ravni dela. Boris Orel je tako poročilo o delu Etnografskega muzeja na Dolenjskem 1948* kakor poročilo o tedanjem etnološkem delu Zgodovinskega društva v Mariboru uvrstil v Slovenskem etnografu v razdelek »Etnografsko delo na terenu«. Poleg 1 F. Baš, Delo Zgodovinskega društva v Mariboru, Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949, str. 114 d. 2 T. Urbas, Poročilo o delu etnografske skupine Pokrajinskega muzeja v Mariboru v letu 1954, Slovenski etnograf VIII, Ljubljana 1955, str. 267. 3 I. Slavec, Težnje v povojni slovenski etnologiji, Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov, Ljubljana 1983, str. 150, 165. 4 A. S i m i k i č , Pojasnilo k začetkom dela terenskih ekip EM, Traditiones XIII, Ljubljana 1984, str. 164. 5 A. S i m i k i č , na nav. mestu. ° B. Orel, Delo Etnografskega muzeja na Dolenjskem 1. 1948, Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949, str. 111 d. tega je v svojem poročilu govoril izključno le o zbiranju gradiva, ne o »raziskovanju«, kakor je zapisala in podčrtala Simikičeva. Ce bi bila prebrala vse poročilo o delu Zgodovinskega društva v Mariboru 1948, bi se bila 1984 morala ustaviti ob poimenovanju obeh ekip, ki sta zbirali etnološko gradivo. Prva se je imenovala antropogeografska, druga ekipa za gospodarsko zgodovino. V poglavitnem po Cvijičevem zgledu je moj oče vse do prvih let po drugi svetovni vojski enačil del etnologije z antropogeografijo, kar pa zadeva agrarno gospodarstvo, je 1948 oziroma 1949 štel etnologijo za osrednjo viroslovno disciplino gospodarske zgodovine.7 Slednje mnenje je slovenska etnologija kmalu »razširil(a) in spremenil(a)«.8 Kajpada je bilo za etnološko delo obeh ekip njuno poimenovanje le drugotnega pomena, kajti gradivo, ki sta ga zbrali, »je v bistvu izrazito etnografsko«.* Simikičevi to ni znano. Zato tudi še neposredneje. Ekipi sta se lotili »ugotavljanja lastnosti zemlje, produkcijskih tehnik na žagi, mlinu, kovačiji ali avtarkni kmetiji živečega človeka, njegovega sožitja z bližnjim in daljnim okolišem ter vplivov, ki so v preteklosti delovali na zemljo in človeka z njunim gospodarstvom... Rezultati obeh ekip ZDM 1948, v kolikor pride v poštev za etnografijo, bi bili: Proučitev 9 žag, 2 mlinov, 2 kovačnic in 1 avtarkne kmetije (I. ekipa) in 12 mlinov, 4 avtarknih kmetij ter z njimi zvezanih domačih obrti (II. ekipa)«.10 Poleg navedenega so posamezni člani Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 ugotovili zunaj ekip pristajališča in vezališča nekdanjih dravskih splavov med Libeličami in Mariborom in prispevali »zapis tradicionalnega ženitovanjskega go-stivanja v Obrežu ... in melodij ženitovanjskih pesmi na istem gostivanju«.11 Obravnavani ekipi Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 sta bili manjši kakor takratna ekipa Etnografskega muzeja v Ljubljani. Prvi dve sta imeli vsaka po 6 oziroma 7 sodelavcev, medtem ko je takratna ekipa Etnografskega muzeja v Ljubljani premogla 17 sodelavcev.12 (Kot signum temporis slovenske etnologije v tistem času naj ne manjka podatek, da je bil v ekipi Etnografskega muzeja v Ljubljani Vilko Novak edini, ki je imel diplomo iz etnologije, v mariborskih ekipah pa ni bilo nikogar z enako kvalifikacijo.) Ekipa Etnografskega muzeja v Ljubljani je, kakor je bilo rečeno, bila na terenu dosti dlje kakor ekipi Zgodovinskega društva v Mariboru in je glede na predmet zastavila delo dosti širše. Temu je ustrezal razloček v beri. Ne glede na to pa gre mariborskima ekipama priznanje, da sta bili prvi terenski ekipi, ki sta na Slovenskem zbirali etnološko gradivo in sta pri tem pridobili za območje materialne kulture vrsto poučnih virov, kakor se je po mojem spominu glasila soglasna ocena obiskovalcev njune razstave na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici 1948. Zal se je dejavnost mariborskih ekip s tem letom že nehala, kajti moj oče je bil skoraj vse naslednje leto kot član jugoslovanske restitu-cijske komisije v Avstriji, 1950 pa je odšel v Ljubljano. Angelos Baš 7 F. B a š , nav. delo, str. 115. * V. Novak, Etnološko delo Franja Baša, v: F. B a š, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana 1984, str. 361. * F. B a š, Delo Zgodovinskega društva v Mariboru, str. 114. 10 Prav tam. 11 Prav tam. 11 Prav tam; B. O r e 1, nav. delo, str. 111. NEZAUPNICA NOVI BEOGRAJSKI IZDAJI »LUJ LEŽE: SLOVENSKA MITOLOGIJA« V razpravi ob mojem predavanju pri SED 22. 2. 1985 (O bajnih bitjih na Slovenskem) mi je eden poslušavcev, ki je imel pri roki drugo srbsko izdajo Legerjeve »Slovanske mitologije«, prebral iz nje odlomek o Kurentu. Louis Leger (La mytho-logie slave, Paris 1901, 95) je v opravičilo za svoje nestrinjanje z Miklošičevim baje hiperkritičnim mnenjem o Svantovitu navedel njegovo sporno povezavo slovenskega kurenta (korent, korant, kore) »fastnacht« z malorusko besedo kurent »fröhliche hochzeitsarie«. Leger pravi, da ne ve, kaj je pravzaprav slovenski kurent in za Miklošičevo nemško soznačnico fastnacht ne pride na dan z najustreznejšo fr. besedo »carnaval«, ampak le z drugim mogočim pomenom, »vigile«. V zvezi z besedo kurent v ukrajinščini nima dvomov: to je vesela arija, vesel napev, kakor poljsko kurant, prevzeto iz franc, courante = vrsta plesa, plesni napev. Tako L. Leger. Njegov prevajavec Radoslav Agatonovič (1869—1928), profesor v Nišu, tu očitno ni imel najsrečnejše roke: Legerjev samostalnik »vigile« (vigilija, bdenje s postom) je napačno vzel za pridevnik — »budan, čio«. V isti sapi je tudi ukr. kurenta (air yoyeux = vesela arija) interpretiral »veseo izgled« in kljub polj. kurant, fr. courante — vrsta plesa — sklenil, da »prema torne znači: izgled u igri, veseo«; s tem je bila kajpada izločena edina pravilna razlaga: plesna arija (Miklošičevo paralelo »hochzeitsarie« je ali zanemaril ali spregledal). Med listanjem po izdaji iz leta 1984 mi je oko obtičalo pri čudni zamenjavi: slovaške pesmi, ki jih je zbral Slovak Jan Kollär, so na vsem lepem deklarirane za »slo-venačke« (= slovenske, str. 62)! Izvirnik nima nič takega: prinaša dva citata iz »chansons slovaques recueillis par Kollar« (str. 60); le-te so ostale slovaške tudi v Agatono-vičevem srbskem prevodu iz leta 1904 (Louis Leger, CAobeHcka MutoAoruja, str. 71), čeprav jih je prevajavec samovoljno imenoval ljudske (narodne), kljub Legerjevemu namigu, da gre za izdelek Kollärjeve razgrete domišljije. Leta 1904, ko smo bili oboji — Slovaki in Slovenci — še pod Avstroogrsko, do zamenjave ni prišlo. Odkod se je nesrečni »popravek« vzel v naših dneh, 1984, nam ni razumljivo. Le koga je motila pravilna Legerjeva in Agatonovičeva formulacija, da jo je šel izkrivljat?! Ce je v osemdeset let starem prevodu tuintam kaj narobe, se niti ni moč čuditi. Posebno pri prečrkovanju, najprej iz latinice v cirilico (1904) in nato spet iz cirilice v latinico (1984), so v delo zašle nenaravne, včasih kar smešne rešitve: Huculi so se izrodili v Hu/cule; dat. od p. skrzat (škrat) ali od lat. fatum sta natisnjena v hibridni obliki skrzat-y in fatum-y; Poljak Chodžko (beri Hočko) je postal Codcko; itn. Bolj čudno je, da v ponatisu niso upoštevani niti popravki, ki jih je med tiskom opazil in navedel (str. 247) že sam prevajavec. V pomembni knjigi, uvrščeni v pomembno serijo (Biblioteka »Horizonti«) podobnih spodrsljajev ali ohlapnosti ne bi smelo biti. Pred ponatisom bi bil namreč stari prevod prof. Agatonoviča moral skrbno pregledati nekdo, ki bi pogumno stopil iz anonimnosti in prevzel odgovornost za priredbo. Milko Matičetov Med udeleženci proslave ob 50-letnici Folklornega inštituta: prof. dr. Giampaolo Gri s tržaške univerze v pogovoru z mag. Mojco Ravnik iz Pirana. (Foto: Naško Križnar) IN MEMORIAM IN MEMORIAM RAJKO LOŽAR (1904—1985) Dne 4. januarja 1985 je v Manitowocu (Wis., ZDA) končal svojo življenjsko pot dr. Rajko Ložar, drugi ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, urednik Etnologa in Narodopisja Slovencev I. Njegovo delo za raziskovanje slovenske ljudske kulture je bilo pomembno in ga je treba predstaviti ter ovrednotiti. Rajko Ložar je bil rojen 29. avgusta 1904 v Ljubljani, kjer je tudi 1922 maturiral na klasični gimnaziji. Na filozofski fakulteti je pet semestrov študiral klasično arheologijo pri V. Moletu in J. Mantuaniju, umetnostno zgodovino pa pri Izidorju Cankarju in Vojeslavu Moletu. Da bi se mogel temeljiteje seznaniti z arheologijo, jo je štiri semestre študiral na Dunaju pri E. Reischu, E. Loewyju, W. Kubitschku in R. Eggerju, umetnostno zgodovino pa pri J. Schlosserju in K. M. Swobodi. Na dunajski univerzi je tudi promoviral 1927. Kot kustos pripravnik za arheologijo je bil nastavljen v Narodnem muzeju v Ljubljani v novembru 1928 in postal 1931 redni kustos. Vodil je tudi knjižnico in numizmatični oddelek. Ko je Niko Zupanič postal profesor na filozofski fakulteti, je R. Ložar bil 1940 imenovan za vršilca dolžnosti ravnatelja Etnografskega muzeja, 1943 pa za ravnatelja, kar je ostal do maja 1945, ko se je umaknil na Koroško, kjer je poučeval na gimnaziji v taboriščih, od 1952—1956 živel v Chicagu, od dec. 1956 do dec. 1969 ravnatelj Mestnega muzeja (Rahr Civic Center and Public Museum) v Manitowocu Wis. do upokojitve. R. Ložar je bil sourednik Doma in sveta 1931—32, Zbornika za umetnostno zgodovino 1936—1940, Umetnosti in sodeloval v njih s spisi iz umetnostne zgodovine in kot umetnostni kritik. Z arheološkimi spisi je sodeloval v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, Časopisu za zgodovino in narodopisje, Jugoslovenskem historičnem časopisu. Od njegovih arheoloških spisov je etnologiji najbližji Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji (GMDS XX., 1—4, Ljubljana 1939, 180—225.) Prvi Ložarjev spis z etnološko vsebino je njegov uvodnik o ljudski pesmi v Koncertnem programu APZ v Ljubljani, 1935, str. 13—17. Članke pod skupnim naslovom »Slovenska narodna pesem« je napisalo za ta program več avtorjev, ki jo obravnavajo z različnih vidikov. Ložar obravnava ljudsko pesem kot del ljudske umetnosti in zato o le-tej obširno razpravlja, predvsem jo primerja z »visoko« umetnostjo. Ob stvarnih primerih išče značilnosti ljudske umetnosti, ki »je pred slehernim razvojem estetski izraz ljudstva, ki se še sploh ni v nobeni smeri diferenciralo in razdelilo in ki je torej še homogena skupnost« n. d. 14). V kratko nakaza- nem razvoju ljudske umetnosti so nekatere misli iz poznejših Ložarjevih spisov. Zatem nakaže razmerje med ljudsko in »umetno« pesmijo in preide k označevanju ljudske umetnosti, ki »je vselej in povsod le linearno razčlenjena in okrašena ploskev, arabeska, duhovita modrost, ... je melodija...« (16). Za tem »idealnim tipom«, kakor sam pravi, seznanja s tremi »kulturno- in umetnostno-geografskimi... zonami« v Evropi — »nordijsko (severno), srednjo in sredozemsko«, ki jih kratko aplicira na Slovenijo. Ne dolgo pozneje je nastala Ložarjeva nekoliko daljša razprava »Mali kruhek« v Škofji Loki in okolici (Etnolog X—XI, 1937—1939, 169—197), v kateri opisuje delavnice, oblike predvsem po modelih izdelanega malega kruhka, analizira njihov slog in oblike kot predmet ljudske umetnosti. V sklepnem poglavju pa obravnava razmerje malega kruhka do podobarstva, vprašanje njegove avtohtonosti in izvirnosti, prevzete motive, motive po predlogah in po naravi. V zvezi z njegovim spisom je v istem letniku (in skupno v separatu) Borisa Orla spis »Od kruha do malega kruhka«. Prehod k etnologiji je Ložarju omogočila tako strokovna bližina in široka kulturna razgledanost, kot tudi poznavanje terena, na katerem je uvajal v spoznavanje ljudske kulture Borisa Orla, svojega naslednika. Zaradi vojnih razmer Etnografski muzej ni mogel razviti terenske dejavnosti, zato pa je R. Ložar nadaljeval z izdajanjem njegovega glasnika Etnologa, čeprav v skromnejšem obsegu in z manj sodelavci, ter je uredil letnike XIV.—XVII. Najpomembneje je bilo, da je bila revija odslej namenjena raziskovanju slovenskih vprašanj (I. Grafenauer, B. Orel, R. Ložar, F. Kos, F. Kotnik, V. Novak, S. Vilfan), medtem ko so prejšnji letniki vsebovali tako neetnološke spise, kot tudi večino takih, ki se niso tikali slovenskega ozemlja. R. Ložar je objavil v XV. letniku Etnologa (70—88) razpravo: Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja, s podnaslovom: Prispevek k poglavju Etnografija in prazgodovina. V njej je izhajal iz svoje študijske stroke, ki se ji je dotlej posvečal z izkopavanji in raziskovanjem, obenem pa je nameraval podati nekaj načelnih vodil za etnološko raziskovanje slovenskega ozemlja, oprto na prazgodovino kot »pomožno vedo etnografije«. Nastopa proti tezi, ki je videla v ljudski kulturi »le usedlino visoke kulture« (gesunkenes Kulturgut — poniknjena kultura) in se zavzema »za konkretno odvisnost etnografskega raziskavanja od prazgodovinskega«, za »sodelovanje strok, ki jim je predmet raziskavanja najstarejša davnina« in k čemur naj bi »sodobno etnografijo« preusmerila — etnologija, pojmovana v smislu nemške jezikovne rabe in prakse (Volkskunde — Völkerkunde ali Ethnologie) kot primerjalno raziskovanje »primitivnih«, neevropskih kultur. Pri tem se sklicuje tudi na Wilhelma Schmidta Handbuch der Methode der kulturhistorischen Ethnologie in njegovo triplastno delitev kulture. V uvodnem poglavju razprave poudarja L. pomen sodelovanja obeh znanosti pri reševanju vprašanj, »ki so obema vedama skupna«. V drugem poglavju predstavlja nosilce »t. zv. ljudske kulture«, katerih delo sega v prazgodovino: kmeta, lovca in nomada in poudarja, da za interpretacijo družbene in duhovne kulture ne daje gradiva prazgodovina, marveč etnologija (v prej označenem pomenu). Ob tem se preširoko razpiše o stilu ljudske umetnosti in le nakaže povezavo raziskovanja ergoloških področij s prazgodovino, pri čemer pa je poudaril, da je treba npr. poleg dosedanjega deskriptivnega dela in tehnološke ter geografske interpretacije upoštevati hišo kot »spomenik kulturne zgodovine, etnično opredeljenega nosilca, socialno in gospodarsko določene kulture« (75). V tretjem poglavju svoje razprave, naslovljenem enako kot vsa razprava, poudarja Ložar, da mora gospodarstvo postati »enakopraven predmet etnografskega raziskavanja« (77). Nadrobno nakazuje, kako je treba kulturo prazgodovinskih zastopnikov življenja na naših tleh iskati v današnji ljudski kulturi: »rekonstruirati na podlagi številnih ostankov ves lovskokulturni kompleks slovenskega narodopisja« (78). V zvezi s poljedelstvom je potrebna »podrobna analiza sodobnega poljedelskega gospodarstva Slovenije v etnografskem pogledu«, pri čemer opozarja na oblike in pomen vrtnarstva in vinogradništva tako glede na prazgodovinski izvir kot na potrebo njunega etnološkega raziskovanja. — Ko najde prazgodovinske paralele v belokranjskem geometričnem slogu, išče take vire še za našo hišo, orodje in opremo, nošo in nakaže v sklepnih razmišljanjih »tipološko kontinuiteto« v sestavinah ljudske kulture. Ložarjeva razprava je prvo teoretično obravnavanje nalog in metode v našem etnološkem raziskovanju, ker so npr. Murkove, Vurnikove, Kotnikove misli ali nepovezane ali brez teoretične poglobitve, ki je pri Ložarju pač taka, kakršna je na tedanji stopnji naše stroke v srednji Evropi mogla biti. Poleg urejanja in izdajanja prenovljenega Etnologa je R. Ložar zasnoval tudi naš prvi priročnik Narodopisje Slovencev, katerega prvi del je 1944 izdala zasebna knjigarna Jožeta Žužka. To knjigo s prispevki štirih avtorjev (352 str.) je Ložar tudi uredil in napisal več kot polovico njenega obsega. Pripravil je tudi drugi del, ki pa je (v uredništvu Ivana Grafenauerja in Borisa Orla) mogel priti na svetlo šele 1952 — zaradi očitno neurejenih kulturnih razmer pri nas. R. Ložar je napisal za knjigo petero razprav. V teoretičnem uvodu: Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen, je prvi za M. Murkom skušal sistematično obrav- navati ta vprašanja — pač z vidika nekoga, ki je izšel iz dveh drugih strok, se naslonil na njuno sistematiko, vsebinsko pa na teoretična dela, ki so mu bila pri roki: predvsem avstrijska (A. in M. Haberlandt), nemški priročniki, hrvaški in slovaški priročnik ter za teoretično poglobitev — kot že v razpravi v Etnologu XV — Gräbner in W. Schmidt. Več kot polovico razprave je Ložar namenil razglabljanju o pojmu narod in ljudstvo ter njuni kulturi. Pri tem se je preveč naslanjal na deli Fr. Vebra, kar je obenem z navajanjem vrste drugih definicij o ljudstvu in znanosti o njegovi kulturi močno razblinilo te pojme. Avtorjeva naslonitev na prazgodovino je določila njegovo pojmovanje o nosivcih ljudske kulture in predmet »etnografije«, ki naj bi bil »raziskati preteklost«. V smislu uporabljene literature je tudi njegovo gledanje na razmerje med etnologijo, ki ima »nadrejeni značaj« nad »etnografskim delom«. Naslonitev na stoletnega W. H. Riehla ga je privedlo v nasprotje s »ciljem narodopisja«, ko ob koncu poudarja, da je to — sedanjost, toda z nekim nejasnim praktičnim »političnim« namenom. K sreči štiri Ložarjeve razprave v knjigi niso v celoti sledile tem namenom, marveč so skušale podati na podlagi dotedanjih raziskovanj in nekaj novega gradiva krajše preglede o glavnih območjih tvarne kulture. Najbolje se je vživel kot umetnostni zgodovinar v ljudsko stavbarstvo, za katero je imel tudi največ dobrih spisov na voljo. Krajši spis Naselje in zemljišče (53—61) temelji v glavnem na delih geografov, vendar je nakazal v njem tudi vidike prazgodovine, v poglavju Naselje in zemljišče v luči narodopisja pa je prvi pri nas skušal obravnavati ta predmet. V razpravi Kmečki dom in kmečka hiša (62—97) je najprej podal pregled dotedanjega raziskovanja našega stavbarstva, nato pa vidike raziskovanja, med katerimi je postavil kot »idealni tip, za katerim stremi etnograf ... prvotna, lesena koča« — vendar le kot »izhodišče« za študij »vsega nadaljnjega razvoja« (67). Za dobro ilustriranim pregledom »hišnih tipov na Slovenskem« je v zadnjem poglavju zbral »sestavne dele slovenske kmečke hiše« s kritičnimi pripombami. Gospodarske panoge, neposredno povezane s prehrano, je obravnaval pod skupnim naslovom »Pridobivanje hrane in gospodarstvo« (98—191) s krajšim uvodom o »etnografiji gospodarstva«, v katerem sledi splošni etnologiji in njeni sistematiki. V teh poglavjih od nabiralništva do vrtnarstva je Ložar nabral gradivo tudi iz nestrokovnih objav — seznam virov in slovstva je avtorjeva velika zasluga — in ga skušal za kratkimi zgodovinskimi uvodi sestavno urediti ter zaokroženo predstaviti potek gospodarskih dejavnosti, posebej izčrpno poljedelstvo in živinorejo, na vsem slovenskem ozemlju. Te preglede je v nekaterih pogledih dosegla in presegla šele Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I (1970), s svojim nadrobnim gradivom in ilustracijami pa bo še vedno ohranilo svojo vrednost in pomen. V njih so našle svoje izhodišče razne študije zadnjih desetletij. Prvič je Ložar pri nas obravnaval posebej in tako obširno ljudsko hrano (192—210), čeprav je zaradi manjkajočih prejšnjih obravnav prav ta razprava najbolj pomanjkljiva. Kot naslednjo razpravo je Ložar namenil v 1. knjigi Narodopisja Slovencev objaviti prvo sintezo o ljudski obrti in trgovini, pa še »manjši prispevek« o prometnih sredstvih, razsvetljavi itn. Tako bi prva knjiga bila smiselno zaokrožena s predstavitvijo tvarne kulture. Toda »radi posebnih okolnosti, v katerih se je Narodopisje pripravljalo za izdajo,« je objavil Orlov nedokončani spis o ljudskih šegah, ker je avtor »bil med delom na spisu odpeljan v Dachau« in je zato drugi del njegove razprave prišel v drugo knjigo (čez osem let), Ložar- jeva, namenjena v drugo knjigo, pa ni bila tu objavljena. Krtačni odtis je odnesel s seboj (eden je ostal v Etnografskem muzeju) in ga dal na svetlo kot »Ljudska obrt in trgovina v Sloveniji« v Zgodovinskem zborniku (ur. Marijan Marolt, Buenos Aires 1959, 70—131). V daljši spremni besedi omenja usodo te objave — iz nje so gornji navedki —, ugotavlja, da nima ilustracij, ki so bile natisnjene v krtačnem odtisu in seznanja s tehniko opomb k svojim razpravam v NS I in ki jo je v tej objavi spremenil tako, da »se vse opombe nanašajo na posamezne strani citiranih del«. Seve ni upošteval spisov, ki so bili objavljeni po letu 1943. Izgubila se mu je tudi ena stran iz odtisa. V drugem delu uvoda pa govori o izdelovanju kravjih zvoncev v Gorjah (o čemer je med tem pisal Boris Orel) z navedbo podobnih po ameriški literaturi. Ložarjeva razprava, pisana po metodi drugih njegovih spisov v NS I, se začenja s poglavjem Izdelovanje oblačila, obuvala in pokrivala (str. 76—91). Sledijo poglavja o lesni obrti (91—98), lončarstvu (89—103), pletarstvu in sitarstvu (104—106 — brez opomb), rudarstvu, železarstvu in oglarstvu (106—112), mlinarstvu in sorodnih obrtih (112—117), gozdarstvu, drvarstvu in splavarstvu (117—123) in končno o ljudski trgovini (123—130). Pomen tega Ložarjevega spisa bi bil toliko večji, ko bi ga bilo prineslo že NS I, saj je bila v njem zbrana in pregledno obravnavana prvič v takem obsegu vsa literatura z množico drobnih virov. Med bivanjem na Koroškem je Ložar zbral gradivo za monografijo o koroški hiši v Podjuni. To delo še čaka natis. V raznih koroških glasilih je napisal vrsto člankov o koroških krajevnih imenih in objavil gradivo za krajevno zgodovino, pa tudi za prehrano in nekatere druge sestavine ljudske kulture. Vilko Novak v : a- Lij..'- c Stran iz Ložarjevega terenskega gradiva — II. str. 103: Rute, št. 9. Müller Valentin, p. d. Suhar (1946) — o koroški kmečki hiši v Podjuni. Izvirni zapis — črnilo in svinčnik — formata 14,8 X 20,9 je tu pomanjšan. ; ~ry- (trvxtlA. KRONIKA CHRONICA PROSLAVA 50-LETNICE USTANOVITVE FOLKLORNEGA INSTITUTA Avgusta 1984 je minilo petdeset let, odkar je bil v okviru Glasbene matice ustanovljen Folklorni inštitut pod vodstvom njegovega pobudnika Franceta Marolta. S tem so bili postavljeni temelji organiziranega etnomuzikološkega dela na Slovenskem. Sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ki je naslednica nekdanjega samostojnega inštituta, so to pomembno obletnico ustrezno proslavili. Osrednja slovesnost je bila ob odprtju razstave z naslovom »Ob 50-letnici ustanovitve Folklornega inštituta«, ki je predstavila začetek, razvoj, dejavnost in rezultate ustanove. Otvoritev je bila 16. oktobra ob 11. uri v Prešernovi dvorani SAZU ob številni udeležbi domače strokovne javnosti, gostov — predstavnikov sorodnih ustanov iz Jugoslavije in sosednih dežel Avstrije, Italije in Madžarske, pevcev iz raznih slovenskih krajev in drugih prijateljev ustanove. Proslavo je začel upravnik Inštituta za slovensko narodopisje dr. Milko Ma-tičetov, najprej pozdravil vse navzoče, še posebno predsednika Republiškega komiteja za kulturo prof. dr. Matjaža Kmecla, podpredsednika SAZU akademika prof. dr. Bratka Krefta, direktorja ZRC SAZU dr. Mitja Zupančiča in goste iz tujih ter domačih ustanov, nato pa nadaljeval: »Ko se v hiši obhaja god rojstva družinskega člana, je to praznik za vse. Tako je tudi 50-letnica organiziranega življenja ctno-muzikološke ustanove praznik za celo slovensko narodopisno družino, vključno s tistimi, ki ne znamo žvižgati po notah. Ustanova, ki jo je priklicala v življenje volja Franceta Marolta, je nekje na svoji polstoletni zgodovinski poti prišla v okrilje organizacije, ki so ji proti koncu tridesetih let postavljali temelje Kidrič, Nahtigal, Ramovš in drugi... Kakor se vsak živ organizem razvija, obnavlja, reformira in išče boljših prijemov ali organizacijskih oblik, tako se je tudi v mejah SAZU nedavno rodil Znanstvenoraziskovalni center, ki naj bi spremljal, spodbujal, povezoval naša raziskovalna prizadevanja... V Inštitutu za slovensko narodopisje, ki ga je postavil na noge Ivan Grafenauer pred 33. leti, zdaj že polnih 12 let delamo s tovariši z nekdanjega samostojnega Glasbenonarodopisnega inštituta in sedanje Sekcije za glasbeno narodopisje. Z njimi samoupravljamo, si delimo vsakdanji kruh in skupaj skušamo zlesti iz stabilizacijskih in vsakršnih zadreg. Zato jim ob jubileju, ki ni samo njihov, ampak tudi naš, kakor je bilo rečeno na samem začetku, želimo od srca čim več in čim lepših delovnih dosežkov in zadovoljstva še za naprej.« Del udeležencev proslave med uvodnimi govori. (V prednji vrsti, od desne:) predsednik Republ. komiteja za kulturo prof. dr. Matjaž Kmecl, direktor ZRC dr. Mitja Zupančič, Kristina Križan iz Starega trga ob Kolpi in drugi. (Foto: Naško Križnar) Dr. Matičetov je nato povabil k besedi predsednika Republiškega komiteja za kulturo dr. Matjaža Kmecla, ki je dejal: »Spoštovane tovarišice in tovariši, dragi praznovalci, še posebej dragi gostje, ki ste počastili ta praznik pomembne kulturno-raziskovalne ustanove. Rad bi vas pozdravil v svojem imenu in tudi v imenu podpredsednika Izvršnega sveta Slovenije dr. Frleca, ki se z obžalovanjem tega praznovanja ni mogel udeležiti zaradi nenadne službene zadržanosti. Kij naj dodam k tem besedam, ki smo jih že slišali? Misel me navdaja na vsa ta leta, ki smo jih Slovenci kot narodna skupnost posvetili ustanavljanju oziroma graditvi osnovne mreže kulturnih in kulturno-raziskovalnih ustanov. Ta proces praktično traja šele dobrih 60 let, morda šele pošteno od 44. ali 45. leta, in je pomemben člen v potrjevanju naše politične oziroma narodne suverenosti. V takšnem procesu je bila ustanovitev nekdanjega Folklornega inštituta leta 1934 pomemben dogodek. 2e takrat sc je na neki način navezovala na zelo žlahtno in staro tradicijo slovenske etnološke vede, ene najstarejših slovenskih ved, že takrat s 150-letno tradicijo, vede, ki se je intimno vključevala v sodobno narodno skupnost. Kasneje je prav ta raziskovalna ustanova takšno delo tudi nadaljevala. In mislim, da se danes spet polno- Govori Maroltov prvi naslednik, dr. Valens Vodušek, ki je vodil inštitut (sedanjo sekcijo) skoraj trideset let. Ob njem dr. Milko Matičetov (Foto: Naško Križnar) krvno, z veliko življenjsko močjo vključuje v pomladitev slovenske etnološke vede, ki smo ji priča, tako pomladitve po kadrovski strani pa tudi po idejah. Skuša slediti novim zapovedim in zahtevam časa, išče nove determiniranosti, nove načine slovenskega življenja in jih opredeljuje v našo narodno, v našo kulturno zavest. In zato opravlja seveda posebej pomembno nalogo v tem skupnem sklopu, v tej skupni mreži slovenskih narodnih institucij, ki nas na nek način vse skupaj opredeljuje, na nek način oblikuje v naši lastni nacionalni zavesti. In tako je takšen praznik, pa naj zveni še tako kot obrabljena fraza, pač praznik naše skupne slovenske kulture in si samo ob vseh teh pozdravih želimo, da bi tako delo teklo čim bolj nemoteno, čim bolj plodno, čim bolj inventivno v naše skupno dobro in, upajmo, čim manj tudi obremenjeno s čim bolj prehodnimi težavami, ki smo jim zdaj vsi na nek način priča in hkrati .tudi žrtve, čeprav se sliši nekoliko dramatično. Torej lep pozdrav, najboljša voščila in seveda vse najboljše tudi vnaprej.« Za njim je spregovoril akademik prof. dr. Bratko Kreft, podpredsednik SAZU, ki je po pozdravih in osebnih čestitkah sodelavcem Sekcije izročil še čestitke predsedstva SAZU, ki je v istem času zasedalo. Nato je nadaljeval: »Za to razstavo in za vsem vašim delom se skriva veliko dela, ki na to razstavo ni moglo priti. Vendar že sama ta bogata razstava priča, kako plodonosno in koristno je bilo to delo, ko je bil ta oddelek ustanovljen pred 50. leti na iniciativo mojega pokojnega prijatelja Fran- ceta Marolta. Mislim, da se moramo tovariša Marolta kot največjega entuziasta za to delo spominjati ob tej 50-letnici, ko vam vsem naslednikom od njega začetega dela čestitam in želim, da bi v tem okviru delali tako plodovito in tudi tako zavestno, strokovno in ljudsko nacionalno kakor doslej. Kajti vse to, kar ste vi tukaj pokazali na tej razstavi, kar ste vi napravili s svojimi deli v vašem oddelku, vse, kar je bilo odkrito v teh 50. letih, je priča o slovenskem ljudskem zrnu, ki je v slovenskem jedru neumrljivo, kakor priča ta razstava. Hvala vam, najboljše čestitke.« V svojem imenu in v imenu vseh sodelavcev ZRC SAZU je pozdravil navzoče in čestital delavcem Sekcije direktor dr. Mitja Zupančič. Na kratko je povzel razvoj Folklornega inštituta do njegove vključitve v Znanstvenoraziskovalni center, se spomnil vseh nekdanjih sodelavcev in zaključil: »Vam, dragi sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje pa se zahvaljujem za vaše požrtvovalno delo, za ves raziskovalni, znanstveni in narodni material, ki ste ga zbirali, in vedenje o njem, o slovenski prvobitni kulturi ponesli po vsem svetu. Za to ste dobili mnoga domača in tuja priznanja kot celota pa tudi kot posamezniki. Najlepše pa je, za kar se vam zahvaljujem in čestitam, da ste šli prek naših meja v Rezijo, na Koroško, v Porabje; ker ste zapisali to, kar danes izginja, in želijo, da bi izginilo, pa zaradi vašega dela in vašega potrpljenja ne bo izginilo. Hvala vam in vsem tople čestitke.« Zatem so pozdravili in čestitali v svojem imenu in imenu ustanov, iz katerih so prišli, akademik dr. Cvjetko Rihtman iz Akademije nauka BiH v Sarajevu, dr. Jerko Bezič iz Zavoda za istraživanje folklora v Zagrebu, Milica Matič iz Etnografskega muzeja v Beogradu, mag. Radmila Petrovič iz Muzikološkega inštituta SANU v Beogradu in dr. Balint Sarosi iz Muzikološkega inštituta Madžarske akademije znanosti v Budimpešti. Razstavo je odprl dolgoletni predstojnik Folklornega inštituta in Maroltov naslednik dr. Valens Vodušek. Se prej pa je v nekaterih podrobnostih orisal posamezne stopnje v razvoju inštituta, njegove posebne zasluge, kritično pa se je dotaknil tudi Maroltovega raziskovalnega dela. V imenu sodelavcev se je vsem obiskovalcem in še posebej nekdanjim pevcem-informatorjem zahvalila dr. Zmaga Kumer. Prijetno razpoloženje so na proslavi pripravili pevci z Dobrega polja, ki so zapeli pesmi Ko zbrani gremo vsi skoz vas, balado o mrtvaškem ženinu in Oj, preljubi kranjski fantje ter Rozalija Ofič-Ko-larjeva iz Dobjega pri Celju s pripovedno o ptičici zibarici. Naj bo omenjeno, da je bila razstava odmevna, ogledalo si jo je okrog 800 obiskovalcev, predvsem veliko šolske mladine, za katero so sodelavci ob obiskih pripravili vodstvo s kratkim predavanjem o delu inštituta. Proslava pa je imela še drugi, strokovni del. Istega dne popoldne in 17. oktobra dopoldne je v dvorani SAZU potekalo mednarodno posvetovanje o ljudskem glasbenem izročilu v sodobnosti. Udeležili so se ga domači in tuji strokovnjaki ter drugo občinstvo. Vodil ga je dolgoletni sodelavec Folklornega inštituta akademik skladatelj Uroš Krek. Na sporedu so bili štirje referati: »Ljudsko glasbeno izročilo v sodobnosti« akademika dr. Cvjetka Rihtmana iz Sarajeva, »Slovenska ljudska pesem in sodobnost« dr. Zmage Kumer, »Tradicionalne srpske narodne pesme — proces promena i inovacija« mag. Radmile Petrovič iz Beograda in »Discografia fiulana, mušica popolare, societä dei consumi« prof. Gian Med udeleženci mednarodnega posvetovanja: mag. Radmila Petrovič (Beograd) in dr. Balint Sarosi (Budapest). (Foto: Naško Križnar) Paola Grija iz Trsta. Po referatih* se je razvila živahna razprava o vprašanju nadaljnjega obstoja ljudskega glasbenega izročila, o pojavih revitalizacije in pobud, ki prihajajo zanjo iz vrst ljudskih pevcev samih. Ob jubileju je izšla tudi knjižica z naslovom »Ob 50-letnici ustanovitve Folklornega inštituta«, za katero je gradivo zbrala in uredila dr. Zmaga Kumer. V njej je predstavljena ustanova: začetek in razvoj, njeni sodelavci, sadovi dela in izbor bibliografije sodelavcev. Mirko Ramovš OB STOLETNICI ZDRAVKA SVIKARSlCA Kdor ga je videl na televizijski oddaji, kako ves urejen, svež, telesno in duševno pri močeh pripoveduje o svojem življenju, mu ne bi nikoli prisodil sto let. Učiteljski otrok, rojen 13. febr. 1885 v Zvabeku pri Pliberku na Koroškem, je tudi sam postal učitelj. Po maturi na učiteljišču v Celovcu 1904, je poučeval v * Objavo glej na začetku tega zbornika, str. 5—22. Šmihelu pri Pliberku, v Selah nad Borovljami in na Jezerskem, kjer je dočakal konec prve svetovne vojne. Veselje do glasbe ga je pripeljalo na konservatorij v Ljubljano, kjer je študiral od 1920 do 1923. Potem je poučeval glasbo na gimnaziji v Kranju in Ljubljani ter končno na ljubljanskem učiteljišču do upokojitve 1946. Ne bi bil Korošec, če ga ne bi privlačevala domača ljudska pesem in zborovsko petje. Takrat, ko je služboval v Šmihelu, je bil v Ljubljani ustanovljen »Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z melodijami«, ki je organiziral zapisovanje po vsem Slovenskem. Predsedstvo je bilo poverjeno Karlu Streklju, ki je hkrati postal član osrednjega avstrijskega odbora na Dunaju. Zbiralno akcijo, zasnovano na pobudo prosvetnega ministrstva, naj bi namreč izvedli po vsej tedanji Avstriji. Slovenski odbor je začel z delom 1906, ko je bil Svikaršič že na Selah. Skrb za zbiranje na Koroškem je prevzel celovški profesor Janez Scheinigg, ki je že 1889 izdal zbirko besedil koroških ljudskih pesmi. L. 1907 sta v Podjuni zapisovala Josip Jeki, učitelj iz Apač, in Andrej Kumer, kmečki sin iz Repelj pri Pliberku. Zdi se, da ni bilo drugih domačinov, ki bi se hoteli ali mogli lotiti zapisovanja melodij, ker je odbor poslal na Koroško Oskarja Deva, da je zapisoval po Ziljski dolini in Rožu v letih od 1907 do 1909. V odborovem sejnem zapisniku od 15. okt. 1911 pa beremo, da je sodelovanje »ponudil tudi Svikaršič, učitelj na Jezerskem, ki je jako vesten in zapisuje res po pristnih izvirnikih, dočim Dev rad zapisuje po svoje«. Odbor si je dobro mnenje o Svikaršiču ustvaril pač po zapisih, ki jih je dotlej pripravljal za izdajo. Zato je na seji 17. jul. 1913 sklenil, naj »vse nabiranje po Koroškem prevzame Svikaršič«, začne pa naj takoj po šolskih počitnicah. V zapisniku od 29. nov. 1913 je rečeno, da je obljubil sodelovanje in 12. febr. 1914 mu je bilo izplačano 10 kron »nabiralnine«. Nadaljnje delo je najbrž preprečil izbruh prve svetovne vojne, pa tudi dotedanjih zapisov Svikaršič ni takoj izročil odboru, ker jih v od-borovi zbirki zaman iščemo. Pač pa zvemo iz zapisnika seje 11. apr. 1913, da je odbor Svikaršičeve zapise prepustil v last Glasbeni Matici, ki naj mu zato vrne 1. 1912 izplačanih 100 kron, in Svikaršič naj poslej zapisuje le za odbor. Čeprav sodelavcem te zbiralne akcije ni bilo dovoljeno objavljati zapise v samostojnih zbirkah, so vendar mnogi to storili. L. 1914 sta pri Glasbeni matici izšla 1. in 2. zv. »Koroških slovenskih narodnih pesmi«, ki jih je »nabral in peteroglasno postavil Zdravko Svikaršič«. V predgovoru k 1. zvezku, podpisanem »Na Jezerskem 1911« piše, da so »v tem in naslednjem zvezku zbrane pesmi iz Roža in celovške okolice«, češ da so »največji prijatelji petja med Slovenci na Koroškem prebivalci Rožne Doline, to je doline od Rožeka do Apač... in pa prebivalci celovške okolice«. Predgovor 1. zvezka je v celoti ponatisnjen tudi v 2. zv., medtem ko je v 3. zvezku iz 1. 1921 samo »pripomnja«, kratko navodilo zborom, ki bi hoteli s temi pesmimi nastopati. V vseh treh zvezkih je objavljenih 92 pesmi. Svikaršič je bil eden redkih, ki je spoznal, da ljudsko večglasje ni enako zborovskemu, marveč se ravna po drugačnih zakonitostih. Morda mu je prav službovanje v Selah, ki še danes slovijo po ubranem večglasnem petju, pripomoglo k spoznanju, da je prav, če prireditelj naših pesmi ne prisega le na pravila šolske teorije o zborovskem petju, marveč se zgleduje tudi po ljudskem. Zato je vodilno melodijo namenil baritonskemu glasu. Ponekod dopušča, da začne vodilni glas sam, kot je to redno pri ljudskih pevcih, povečini pa predpisuje, naj začno vsi glasovi hkrati kot pri zboru. Svikaršič ni prvi odkril koroške pesmi slovenski javnosti, saj so bila besedila znana že izza Scheiniggove zbirke iz 1889 in 1. zvezek Devovih priredb je izšel 1908. Pomen Svikaršičeve zbirke je zlasti v tem, da se je trudil prirejati po zgledu ljudskega večglasja. Medtem ko se še danes najdejo tudi po Koroškem zborovodje, ki cenijo samo zborovski način petja in ljudsko petje odklanjajo kot neumetniško, manjvredno, primerno kvečjemu za gostilniška omizja, je Svikaršič uvidel, da je ljudska glasba enakovredna umetni in jo je treba upoštevati z vso resnostjo. S tem si je zagotovil svoje mesto v slovenskem glasbenem narodopisju in njegovo ime nikoli ne bo pozabljeno. Ob stoletnici mu želimo, da bi ostal še naprej svež in zdrav, da bi mu bila slovenska ljudska pesem zmeraj vir veselja! Zmaga Kumer OSEMDESET LET ETNOKOREOLOGINJE MARIJE ŠUŠTARJEVE Nikoli ni verjela, da bo dočakala tako visoka leta, pa je Marija ali Maričica, kot so jo Rezijani ljubeznivo imenovali, dokazala, da izhaja iz trdnega rodu. Spi-talka, s Spodnjega Okroga pod Menino planino, je morala že zgodaj od doma v šole, pevsko nadarjena bi lahko segla po umetniški karieri, vendar je postala učiteljica in poučevala vse do vojske, ko je službovala v Lovrencu na Dravskem polju. Pred Nemci in pregonom v Srbijo je zbežala v Ljubljano k sestri Tončki in njenemu možu Francetu Maroltu. V tedanjem Glasbeno-narodopisnem referatu, kot se je imenoval med vojsko Folklorni inštitut, je dobila neuradno zaposlitev, saj zanjo ni bilo denarnega fonda, bila je kot dninarica »med metlami in krtačami« in delala bolj za simboličen honorar. Pri Tončki in Francetu pa je imela zastonj hrano in stanovanje. V inštitutu je delala vse, v začetku jo je Marolt porabil za nakupe, zaupan ji je bil arhiv Akademskega pevskega zbora, izpisovala je iz virov gradivo, kar ji je bilo v korist, saj je tako poglobila svoje poznavanje izročila. Po koncu vojske se je hotela vrniti v svoj poklic, pa jo je Marolt zadržal in ji namenil drugačno delo — raziskovanje ljudskega plesa. V Mariji Šuštarjevi je namreč spoznal dragoceno sodelavko. Glasbeno je bila dovolj izobražena, ljudski ples pa ji ni bil tuj, saj se je kot kmečki otrok že v mladih letih srečala z njim in je mnogo plesov, ki jih je kasneje zapisala na svojih terenskih poteh po Sloveniji, znala od doma. Kljub temu se je znašla pred težko nalogo, ki se je je pogumno lotila. V raziskovanju ljudskega plesa je pri nas skoraj orala ledino, največji problem je bil zanjo zapisovanje plesov, saj pri nas ni imela nikakršnih vzornikov. Zato je izdelala lastni sistem zapisovanja, ki ga je uporabila tudi v objavah gradiva. Ker je ta sistem le opisnega značaja in ga tujci ne morejo razumeti, je po letu 1955 prešla na Laban-Knustovo kinetografijo, mednarodni ple-sopis z grafičnimi simboli, ki so ga sprejeli tudi drugi jugoslovanski raziskovalci ljudskega plesa, in sicer leta 1955 na 1. kongresu folkloristov na Bjelašnici. Pobudo za uveljavitev kinetografije pri nas je dal ravnatelj tedanjega Glasbeno-narodopis-nega inštituta dr. Valens Vodušek. Marija Šuštarjeva je skupaj s kolegi prekrižarila etnično Slovenijo in skrbno zbirala gradivo. Večina zapisov ljudskih plesov v arhivu Sekcije za glasbeno narodopisje je njeno delo. Za serijo objav slovenskih ljudskih plesov po pokrajinah je pripravila tri zbirke. Leta 1958 sta izšli Slovenski ljudski plesi Primorske in Slovenski ljudski plesi Koroške. Slednja je v bistvu zbirka rekonstrukcij, ki jih je posredoval po lastnih zapisih in spominu France Marolt. 10 let kasneje so izšli Slovenski ljudski plesi Prekmurja z uvodnim zgoščenim prikazom izročila. Plesi v teh zbirkah so le izbrani primeri iz gradiva; zapisani so z besedami in s kinetografijo, zato je bil prvi knjigi priložen ključ za razumevanje znakov. Bili so prvi objavljeni podrobno opisani slovenski ljudski plesi in zaradi kineto-gramov dostopni mednarodni etnokoreološki stroki. Z referati o slovenskih ljudskih plesih in njihovih značilnostih je sodelovala na kongresih Zveze jugoslovanskih folkloristov in so objavljeni v kongresnih zbornikih. Njeno strokovno delo pa je bilo tesno povezano s kulturno-prosvetno in umetniško dejavnostjo. Tudi pri predstavljanju slovenskega ljudskega plesa na odru je bila med prvimi. Začelo se je z mitingom 22. julija 1945, za katerega je s tremi pari mladincev terena Stari trg v Ljubljani pripravila splet koroških plesov. Ta peščica mladih ljudi je bila osnova strokovne skupine, ki jo je France Marolt ustanovil pri inštitutu, da bi na terenu zapisano gradivo prikazala javnosti in zbudila pri slovenskih umetnikih zanimanje za njegovo umetniško obdelavo. Iz nje se je razvila sedanja Akademska folklorna skupina »France Marolt«. Mariji Šuštarjevi je bilo zaupano strokovno vodstvo in je tako vse do upokojitve opravljala poglavitno delo: učenje in postavljanje plesov. Za odrski prikaz je priredila belokranjske, koroške, prekmurske, primorske in rezijanske plese in tako Slovencem odkrila neznane vrednote slovenskega plesnega izročila. Z zvestobo Maroltovim ciljem, z natančnim in pretehtanim delom je akademski folklorni skupini vtisnila svojstven umetniški pečat. Hkrati je seveda sodelovala kot predavateljica na raznih republiških in zveznih seminarjih, namenjenih pouku ljudskih plesov in bila članica zvezne žirije, ki je po vsej Jugoslaviji izbirala skupine za nastop ob konferenci Mednarodnega sveta za glasbeno folkloro (IFMC) v Opatiji leta 1951. Po vsem, kar je naredila, je ostala osebno skromna in ni nikoli silila v ospredje. Za svoje kulturno-umetniško delo pri akademski folklorni skupini je bila odlikovana z Redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Ob 80-letnici je skupina njej na čast v Cankarjevem domu dne 19. januarja 1985 izvedla koncert slovenskih ljudskih plesov. Želimo ji še veliko zdravih in zadovoljnih let, da bi lahko še dostikrat prišla na obisk k svojim kolegom na Wolfovo 8, kjer je bil dolga leta njen drugi dom. Mirko Ramovš KNJIŽNA POROČILA IN OCENE DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA Ivan Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi. Izbral in uredil Jože Pogačnik. Slovenska Matica. Ljubljana 1980, 726 str. Naši starejši slovstveni zgodovinarji — pa tudi drugi raziskovavci slovenske preteklosti in sedanjosti — niso doživeli, da bi jim izdajali za njih življenja izbrane spise, raztresene po domačih in tujih časopisih. Gotovo je nadvse pohvalno in koristno, da dobivamo v zadnjem času njihova sicer težko dostopna manjša dela v priročnih izborih. Tako je predvsem Slovenska matica poskrbela najprej za (sicer skromno) izdajo spisov Matije Murka, nato Ivana Prijatelja (oboje v uredništvu Antona Slodnjaka), Antona Breznika, Franca Kosa. SAZU je izdala razprave in članke Franceta Kidriča, žal pa se je zataknila izdaja del Frana Ramovša pri prvi knjigi, kar je nedopustno in kliče po nadaljevanju. Čaka tudi Skrabec in še marsikdo (Vatroslav Oblak itn.). Slovenska matica je poskrbela tudi za najobsežnejšo knjigo v vrsti izdaj »raztresenih udov«, o kateri nekoliko zapoznelo poročamo z mislijo, da bi jo naj vzel v roke sleherni etnolog, saj Ivana Grafenauerja ni moč deliti na slovstvenega zgodovinarja (in jezikoslovca) in na etnologa ali folklorista — saj je zadnji rasel iz prvega in o prenekaterem spisu tega zvezka moremo reči, da sodi ali v celoti ali vsaj delno v našo stroko, o čemer govorijo že njihovi naslovi, npr. Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno slovstvo, pa o najstarejših zagovorih, pa o »kirielejsonih«, posebej tudi o najvažnejših ritmičnih oblikah ljudske pesmi, o koroškem ljudskem slovstvu in Gutsmanovi zbirki pregovorov, o Jarniku in Majarju Ziljskem... Ker bo temu zvezku Grafenauerjevih razprav moral kaj kmalu slediti zvezek njegovih etnoloških spisov — vseh o ljudski pesmi in pripovedi, bo moral njihov urednik vsekakor primerno spomniti na pravkar naštete spise in jih povezati z le-onimi. Naravno je, da so vsi omenjeni spisi v tem zvezku, saj naša slovstvena zgodovina v svojih pregledih in priročnikih vse bolj upošteva tudi ljudsko slovstvo kot sestavni del našega besednega ustvarjanja. In da je smisel, značaj in pomen te ljudske sestavine danes tako viden, to je nedvomno zasluga prav raziskovalnega truda Ivana Grafenauerja. To povezanost obeh strok v Grafenauerjevem delu potrjuje tudi urednik pričujoče knjige Jože Pogačnik, ko v svoji uvodni študiji nujno posega tudi v Gtafenauerjevo raziskovanje »ustnega slovstva« in le-to označuje ob koncu takole: »V tem pogledu je njegov položaj v slovstveni etnografiji bistveno drugačen: v njej je bil organizator in pisec prvih večjih monografij, kar ga je postavilo v središče nekega dogajanja in mu dovoljevalo, da se v njem do konca uresniči« (45). Bogo Grafenauer je prispeval obširen življenjepis svojega očeta (47—92), ki je bil v prvotni obliki objavljen že v Kratki zgodovini starejšega slovenskega slovstva (1973). V tej knjigi bo gotovo laže dostopen vsem, ki se bodo želeli nadrobneje seznaniti ne le z Grafenauerjem, marveč s stanjem in razvojem naše slovstvene zgo- dovine v njegovem času ter z okolnostmi, ki soodločajo pri usodi znanstvenika in njegovega dela. Ta življenjepis govori o nastanku in značaju G. spisov o ljudskem pesništvu še obširneje kot urednikova razprava. — B. G. je dodal tudi bibliografijo (93—111). K seznamu spisov o I. G., objavljenemu v Kratki zgodovini... str. 290 in tu dopolnjenemu (str. 92), je treba dodati, da je avtor članka: Dr. Ivan Grafenauer, sedemdesetletnik, Slo. Por. 7. marca 1950, št. 57 — V. Novak in da je isti napisal tudi članek o I. G. osemdesetletniku v Koledarju Mohorjeve družbe za 1961, 135—136. Spisi v knjigi so razdeljeni na tri tematska področja ali problemske enote, med katerimi je najtehtnejša prva z razpravami o naši srednjeveški kulturi, ki tudi dopolnjujejo nekatere Grafenauerjeve knjige s tega področja. Velika škoda bi bila za naš znanstveni in kulturni razvoj, če naša šola vsaj delu izobraženstva ne bi približala glavnih Grafenauerjevih dognanj in z njimi začetkov našega kulturnega življenja. — V skupini spisov enote Koroške zasnove pa smo opozorjeni na to, kako je rastla vsa naša kultura iz vseh slovenskih pokrajin in kako zanemarjamo raziskovanje ter poznavanje prav naših najbolj izpostavljenih obrobnih pokrajin (tako še Slovenske Benečije in Prekmurja ...). Naravnost neodgovoren je odnos naših osrednjih znanstvenih in kulturnih ustanov do sestavnega raziskovanja teh pokrajin, ki je odvisno od naključja, ali se pojavi kak samouk ali tudi šolan strokovnjak, ki se ga loti. V razpravi Slovensko slovstvo na Koroškem — živ člen vseslovenskega slovstva je dobršen del posvečen ljudskemu slovstvu in se delno sklada z besedilom o isti tvarini v Narodopisju Slovencev II (Narodno pesništvo), saj je nastajalo v istem času. — Ljudsko slovstvo in izročilo obravnavajo tudi spisi o Gutsmanovem besednjaku, U. Jarniku o Majarju Ziljskem. — V tretji enoti so zbrani polemični literarnozgodovinski spisi (Temeljne pobude). V. Novak Anton Linhart : Poskus zgodovine Kranjske in ostalih de&el južnih Slovanov Avstrije. 1 in 2. Slovenska matica. Ljubljana 1981, str. 402 + zemljevidi. Pred dobrimi desetimi leti je naša revija objavila razpravo podpisanega Anton Tomaž Linhart o kulturi starih Slovencev (Traditiones 2, 1973), zato se smemo — žal z zamudo — posebej veseliti, da je Linhartovo delo le doživelo slovenski prevod v temeljito komentirani izdaji. Eden velikih dolgov naše kulture, ko prevajajo in izdajajo najrazličnejša dela z vseh vetrov, le dela, ki govorijo o naši zemlji in našem narodu, ostanejo zapečatena posebno za mlajši rod — tudi tako imenovanih strokovnjakov. Gotovo si je pridobil doslej največje zasluge za raziskovanje Linharta pokojni Alfonz Gspan, ki je tudi pripravil prvo knjigo njegovega Zbranega dela in napisal o njem več razprav. V osnutku je Gspan tudi prevedel drugo knjigo Linhartovega Poskusa ..., ki je klical po nadaljevanju. Za pričujočo izdajo je prvo knjigo prevedla Marjeta Kos-Sašel, drugo pa je na podlagi Gspanovega osnutka dopolnila in popravila Nada Gspan-Prašelj. Naša izdaja se odlikuje s temeljitimi komentarji, ki olajšajo umevanje Linhartovega dela. Fran Zwitter, ki je že 1939 predstavil Linhartovo delo kot »prvo koncepcijo slovenske zgodovine«, je napisal razpravo Linhartova doba, misel in delo (203—350). Jaro Sašel je napisal pripombe k prvi knjigi (351—374), Bogo Grafenauer pa poleg uredniških opomb in napotkov pripombe k drugi knjigi (375—400). Poročevavcu ob vsem bogastvu in vsej temeljitosti uvodov in komentarjev — samoumevno tudi ob vzornih prevodih obeh Linhartovih knjig — ne preostane drugega kot občudovanje in kot nekoč skromnemu komentatorju druge knjige tudi veselje, da smo to delo dobili v dostopni obliki. Izdaja pa tudi spričuje razvitost slovenske zgodovine, ki je že tako nadrobno osvetlila v Linhartovem delu obravnavano razdobje. Marko Terseglav, Klinček lesnikov. Zbral, uredil, spremno besedo napisal M. T., Ljubljana, Cankarjeva založba, 1981, 212 str. Kar nenavaden dosežek za slovenske založniške programe je bil izid zbirke okroglih erotičnih ljudskih pesmi. Da je zbirka zagledala luč sveta v Žepni knjigi in v nakladi 15 000 izvodov, je glede na njeno vsebino po svoje razumljivo, saj je založba pri tem gotovo računala tudi na svoj komercialni uspeh. Kljub temu pa je razveseljivo dejstvo, da neka strokovna etnološka publikacija, pisana sicer po kriterijih, ki veljajo za poljudno znanstveno izdajo, pa najsi obravnava tako ali drugačno področje, sploh dospe do širšega kroga bralcev. Se posebno dragoceno pa je dejstvo, da je publikaciji dodana obsežna razprava o kvantarskih pesmih v slovenskem ljudskem izročilu. 146 okroglih in kosmatih ljudskih pesmi, ki jih je Marko Terseglav po sorodnosti motivov razdelili v 12 poglavij, predstavlja predvsem tisti del Štrekljeve zapuščine, ki je do zdaj ostal še nenatisnjen. Temu so botrovali različni vzroki: objavo je onemogočila v prvi vrsti cenzura ozkosrčnih članov Slovenske matice, ki so tovrstno blago zavračali kot neprimerno. Tako tudi Strekelj sam, kot urednik SNP, ni mogel vztrajati pri objavi in postopati v skladu s svojimi znanstvenimi načeli, metodo in konceptom svojega dela. Prevzeti je moral »moralistični« model, po katerem naj bi se pesmi za publikacijo izbirale. Večina pesmi v sedanji izdaji Cankarjeve založbe je kratkih štirivrstičnic, poskočnic. Te so bile v 18. in 19. stoletju priljubljena oblika ljudskega pesniškega izražanja. Poleg njih prinaša zbirka nekaj daljših pesmi z erotično in moralno problematično vsebino. Njihova vsebina ni odsev neke perverznosti in pokvarjenosti ljudi, ki so te pesmi spontano zapeli marsikje in marsikdaj. Njihov tovrstni repertoar je bil večkrat spontana reakcija na spolnost v okviru celostnega gledanja in komentiranja skupnosti. Da pa (še vedno) živi, nam vsakodnevno potrjujejo terenski izsledki. Stari, »obrabljeni« motivi dobivajo novo, sodobnejšo preobleko, spreminja se izrazoslovje in pojmovanje, v okviru celostnega gledanja na erotiko nastajajo nove in nove pesmi. Kot nekakšna stalnica pa ostaja šegavost in zbadljivost, včasih modrost in bridkost, ki se zrcali iz teh pesmi, ljudski duh in »večna« vsebina: splošna, povedna in neposredna, skratka živa. Tako ugotavlja Marko Terseglav (str. 184), da »prav znanost, ki se ukvarja z ljudsko kulturo, (pa) mora iti prek vseh teh predsodkov, saj tudi kvantarske ali okrogle pesmi govorijo o načinu življenja in mišljenju ljudi«. In naprej: »Za uvrstitev ljudske pesmi v zbirko niso toliko važna moralna in estetska načela raziskovalcev, saj raziskujejo pojave same in odnos ljudi do določenih pojavov« (prav tam). Torej ima tudi ta »nemoralni, pohujšljivi, prostaški, seksualni«, torej a priori »grdi« del ljudske tvornosti svoj pomen. Predstavlja kamen v mozaiku ljudske umetnosti, čeprav po »zdravi« meščanski presoji včasih malo preveč pisan. V dodani študiji avtor izbora (M. T.) ne pozabi omeniti, da so se tovrstne pesmi povečini pe(e, in da so kot take še danes žive med ljudmi. Dodaja, »da se ljudske pesmi ne bi tako hitro širile in toliko časa živele med ljudmi, če ne bi imele melodije, s katero se pesem širi in zaradi katere si jo pevci lažje zapomnijo in jo s tem ohranjajo« (str. 109). Dodaja tudi dva modela notnega zapisa (gorenjsko in koroško-štajersko varianto poskočnice), po katerih naj bi se take štirivrstične pesmi pele. Notnih predlog, -ki bi ilustrirale muzikalno podobo takih štirivrstičnic, bi kajpada lahko našli več. Skoda, da avtor iz arhiva Sekcije za glasbeno narodopisje, ki hrani posnetke le-teh s terena, ni vsaj v opombah zbral več primerov, se zadržal pri njihovem opisu ali celo krajši analizi, saj je njihov glasbeni delež enakovreden tekstovnemu. Ker je bila poskočnica zvezana s plesom, »a je tudi .osamosvojena' ohranila ritem in melodijo štajeriša, tako da lahko govorimo o osnovni in prevladujoči melodiji poskočnic« (str. 199), bi morda veljalo spregovoriti tudi o načinu tega osamosvajanja in osvetliti proces, katerega posledica je, da »ta kosmate« še danes tako pogosto srečujemo kot del godčevskega repertoarja. Z njim godci namreč radi »zasolijo« katero od kitic, na primer celo vižo, ki je sicer namenjena plesu. S tem spodbudijo raz- položenje, namignejo na kakšno šaljivo ali tragično dejstvo, marsikateri dogodek pikantno komentirajo, opomnijo na neuslišano ljubezen, zbodejo z ljubezensko izjavo, kot z bičem ošvrknejo prenekatero človekovo slabost. Pesem dobi skozi metaforo ali pa kar grobo direktno besedo s tem pozitivni moralni predznak, čeprav se na videz zdi »grda«. Le izločeno in nasilno iztrgana iz svojega naravnega okolja večkrat res lahko deluje banalno, perverzno in samozadovoljujoče. Vsaj kratka primerjava s sedanjim časom, čeprav samo v opombah, bi na tem mestu zaokrožila podobo te ljudske ustvarjalnosti pri nas. Mogoče bi s tem publikacija prerasla okvir zasnove, bi pa veliko pridobila. Tako pa se ob prebiranju sicer zanimive knjige bralcu zazdi, da še danes živeče tovrstne pesmi ostajajo nekakšen dolg avtorja za naprej. Ob koncu svojega razmišljanja avtor tudi razloži, da ga je vodila pri odločitvi, da bi dal izboru pesmi »berljivo obliko«, predvsem poljudnost žepne izdaje. Zato je, kot poudarja, čistil in posodabljal pisavo, jezik včasih knjižil, »toda le tam, kjer s tem ni bistveno posegel v strukturo pesmi, njeno rimo.« Trudil se je ohranjati tudi narečno osnovo, zlasti v leksiki. Šlo mu je torej za čim jasnejšo podobo in razumljivost dela, temu pa je namenjen tudi na koncu dodani slovarček manj znanih besed. Če je s tem publikacija zadovoljila pričakovanja bralcev, je taka odločitev tudi na mestu. Igor Cvetko Alenka Puhar : Prvotno besedilo življenja. Globus Zagreb, 1982; 437 str. Knjiga Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja je dogodek; v naš kulturni prostor, v našo zavest in kulturni spomin prinaša novo in presenetljivo vedenje. Njena tema je zgodovina otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Zasebni odnosi med ljudmi niso dozdaj zanimali ne zgodovine ne etnologije; prva se je osredotočila predvsem na pomembna javna dejanja, druga na šege in navade, ki se dvigajo nad poprečje vsakdanjosti. O vsakdanjem življenju molčita obe, še toliko bolj, kadar gre za življenje otrok; ti so na dnu družbene lestvice, žrtve nekakšnega »starostnega šovinizma«, čeprav bi že zaradi svoje številčne udeležbe v življenju in smrti zaslužili več pozornosti: v prejšnjem stoletju je bil vsak tretji Slovenec otrok in vsak drugi grob otroški grob. To »slepo pego« skuša v zadnjem času odpraviti nova veja v okviru znanosti, ki se ukvarjajo s človekom, to je psihozgodovina. Ta mlada znanost odkriva, da se odnosi med starši in otroki počasi, a vztrajno razvijajo v smer naraščajoče empatije to je zmožnosti staršev, da se vživljajo v potrebe svojih otrok; zato se lahko obenem z njimi prebijejo skozi stiske otroštva nekoliko ustrezneje, kakor se jim je to posrečilo prvikrat. Z naraščajočo empatijo se torej odpira možnost, da se tudi starši v odnosu do otrok »vzgajajo«, zorijo, s tem pa bistveno vplivajo na vzorce nege in vzgoje ter prek njih na vsakršne življenjske skušnje mlajših generacij. S tega izhodišča se avtorica loti »besede o zamolčanem«. Z občudovanja vredno potrpežljivostjo in vztrajnostjo zbira skopa pričevanja iz memoarov, razprav, osebnih pisem, zdravniških in vzgojniških navodil, poročil, esejev, potopisov itn. in iz množice drobcev sestavlja podobo zgodovine otroštva na Slovenskem. V trinajstih poglavjih izčrpno in inventivno obdela vse glavne točke, ki zamenjujejo horizont odnosa odraslih do otrok: prihod otroka na svet, način, kako ga je okolje sprejelo in skrbelo zanj, oris bivalne kulture na Slovenskem, skozi stoletja utrjeno družinsko hierarhijo, osnovne vzgojne principe in metode, udeležbo otrok v delu in industriji, rejništvo in otroško zdomstvo, šolo. Podoba, ki polagoma nastaja pred nami, je grozljiva in pretresljiva; vsekakor pa bistveno drugačna od tega, kar smo dosedaj verjeli ali bili pripravljeni verjeti. Avtorica se takoj na začetku ostro in prepričljivo loti mita matere in materinstva kot simbola »naše vsesplošne zaveze in dolga«; Cankarjev lik žrtvujoče se, odpovedujoče se in trpeče matere je kompenzatorična konstrukcija, resnica Prežihovih Samorastnikov ni eros, temveč tanatos (str. 44). V realnem kontekstu 19. stoletja velja porod za nečisto dejanje, katerega produkt je lahko le nečisto bitje, ki so mu priro- jena huda nagnjenja. S krotenjem te zle narave se je začelo nemudoma, npr. s povijanjem, ki je počlovečilo preveč živalsko držo novorojenčka. Samo nekaj otrokovih potreb je veljalo za legitimne, zadovoljevati druge (recimo potrebo po telesnem stiku, nežnosti) je pomenilo otroka razvajati in gojiti zlo v njem. Dober otrok je tisti, ki je redoljuben, ubogljiv in predvsem nenadležen. Izredno nizka stanovanjska kultura, revščina, prenaseljenost vasi in mest, predvsem pa sistem vrednot in hierarhija dela je otroke postavljala prav na dno družbene lestvice. Največja moč in veljava je pripadala odraslim moškim kot delavcem, ker je bilo tudi delo na polju in z živino najvišje cenjeno; nekje na sredi je bila kuha, čisto na koncu pranje, pospravljanje, nega otrok. Ker so se družbeni odnosi reproducirali v družini, je bil oče absoluten gospodar, otroci pa predmet vsakršne represije; glavni čednosti sta bili ubogljivost in pokorščina brez ugovora. Ker se je po veljavni hierarhiji razdeljevala tudi hrana, je bila zastrašujoča večina otrok podhranjenih, še posebej dekleta. Družinska idila ob skupni skledi je bil dostikrat boj na življenje in smrt, v katerem je zmagoval močnejši, hitrejši in surovejši. Isto je veljalo tudi za obleko; proračun stroškov za štiričlansko delavsko družino je predvideval 4 pare čevljev na leto: 2 para za moža, 1 par za ženo, 1 par za dva otroka (str. 117). Vsesplošno represijo nad otroki je uzakonjalo vzgojništvo, ki je bilo na Slovenskem skrajno provincialno, konzervativno, ozkosrčno, avtoritarno. Humanizem, svoboda, napredek, omika so veljali za »lizarije«, ki kvarijo dušni želodec. Vzgoja se je razumela kot trebljenje plevela, prirezovanje, krotenje, torej kot nasilno izboljševanje narave, zato je bilo najpogostejše sredstvo tepež. Tepež kot učinkovito vzgojno metodo so priporočali Stritar, Levstik, Trdina — in to kljub temu, da so v spominih popisali svoj neznanski otroški strah pred vselej prisotno šibo. Vzgoja je temeljila na strahu, v prvi vrsti na »strahu božjem«; bog je bil prikazovan kot vrhovni nadzornik, ki vse vidi in vse ve, angeli varuhi pa kot ogleduhi, ki na višjem mestu poročajo o otrokovih grehih. Skratka, večina vzgojnih obrazcev po mnenju avtorice izpričuje »zakrito ali komaj zatajevano mržnjo do otrok«. Starši so si želeli odrasle otroke, matere in očete (glej poglavje Zamenjane vloge, ki je na nek način vrh knjige), in ker jih je otrok pustil na cedilu — tako nerealnih pričakovanj ni mogel izpolniti — je bil odnos do otrok zaznamovan s popolno odsotnostjo empatije, s sovraštvom, surovostjo, pretepanjem, zastraševanjem. Po tej analizi so bili Slovenci 19. stoletja nevrotični, nezreli ljudje, odrasli, ki v resnici niso odrasli, zagozdeni v lastno neizživeto in nezadoščeno otroštvo (str. 232). Od otrok so po principu daj-dam terjali neskončno hvaležnost, ki naj bi segala še onkraj groba. Sin, ki postane duhovnik, bo lahko z molitvijo jemal očetovo in materino dušo iz vic; predvsem s tem razlogom so starši, še posebej matere, pritiskali na sinove pri izbiri poklica (glej pretresljivo poglavje Gospod naj bo). Poročila se je le slaba tretjina Slovencev, vse drugo so bili tete in strici, pogosto zgolj hlapci in dekle pri hiši, zaposleni s strežbo staršem. Odlikovano področje vzgojniške represije je bila spolnost. Slovenska družba je v 19. stoletju delovala kar se je dalo brezspolno, cenzura je bila neizprosna, saj npr. niti nujnih popularno medicinskih tekstov o spolnih boleznih ni bilo mogoče objaviti v tisku. Mladostnike o spolnih rečeh ni poučil nihče, zato je večina doživljala znake spolnega zorenja s smrtnim strahom in občutkom krivde. Prava obsedenost od strahu pred onanijo je mučila predvsem fante, pri dekletih je bila seksualna represija usmerjena pretežno v preprečevanje stikov z drugim spolom. Na področju spolnosti se je še posebej ostro kazalo nesoglasje med zaželenim in stvarnim. Slovenski moralistični pisci so vneto zapirali oči pred dejstvi, kovali v nebo idilično zdravje kmetiškega življenja, kleli in sramotili vse, kar je bilo mestnega in delavskega; vendar je bila rožnata kmetiška harmonija izmišljena, realnost je izgledala precej drugače, kakor nam npr. pričujejo Trdinovi zapisi (str. 264). Vzgojniška represija je dobila svojo materializacijo v območju dela. Delo je imelo odlikovano mesto v vrednostnem sistemu, bilo je vir vseh kreposti, kakor sta bili lenoba in nedelavnost vir vseh pregreh. Zato in ne le zaradi revščine so otroci že zgodaj odhajali služit in so veljali za samoumevni del delovne sile. Pravo delo je bilo seveda le delo z rokami, učenje, šolanje, branje itn. so se šteli za gosposke izmišljotine. Od sedmega leta, včasih še prej, so otroci odhajali od doma kot pestrne, pastirji in pastirice — kar je v hierarhiji dela predstavljalo najnižjo stopnjo — kot vajenci ali šolarji. Marsikje je na njihovo mesto doma prišel rejenec. Rejništvo je bilo samoumevno in popularno kot vir zaslužka, do usod rejencev je vladala popolna ravnodušnost; dostikrat je bilo celo prikrita oblika detomora, umrljivost med rejenci je bila izredno visoka. Vendar se za to nihče ni brigal, pač pa je Tavčarjeva novela o tej temi (Tržačan) vzbudila precej zgražanja in odpora, češ da kaže ljudstvo v krivični luči in kaj da si bodo mislili o nas sosedje. Naj so otroci odhajali služit, za vajence ali v šole, zmeraj je bil to izgon od doma, starši pa so na bolečine otrok reagirali brezčutno, s posmehom, celo surovo. Otroci so postali brezdomci in tujci, živa vez se je pretrgala, zato so si v domišljiji izsanjali »dom«, ki ni imel nobene zveze s pravim domom. Bolečina nikdar doživetega doma in nikdar doživete pripadnosti je porodila arhetip slovenskega mišljenja in čustvovanja, »tisti melanholični in nostalgični vzorec, ki je dominantna poteza vse slovenske književnosti... Svet je zmeraj usodno razklan na temno sodobnost in svetlo preteklost, na čas zdajšnjega brezdomstva in čas nekdanje pripadnosti, na temo mesta in idilo vasi, na muko stvarnega in popolnost izsanjanega« (str. 366). Nikdar doživeta Vrba je lahko le »srečna« in »draga«. Najvažnejše, kar se je pripetilo otrokom 19. stoletja, je bila šola. Iztrgala jih je delu in uveljavila misel, da so otroci predvsem šolarji, ne delavci. Seveda je bila znotraj avtoritarnega sistema novo področje represije, otroke je zastraševala, poniževala, vzgajala hinavščino in ovaduštvo, mnogi samopašni učitelji so si izmišljali različne »odgojne specialitete« itn. Zato je večina otrok šolo neznansko sovražila, na učitelje se je osredotočil odpor do vsesplošne represije, ki so jo otroci doživljali povsod, tudi (če ne predvsem) doma. Vendar je šola pomenila tudi osvoboditev, možnost za razvijanje intelekta, interesov, novih oblik socialnosti; gotovo je veliko pripomogla k temu, da se je odnos do otrok ob koncu stoletja začel spreminjati. Čustvena vez med starši in otroki se je okrepila in poglobila, otroštvo je dobivalo zmeraj večje pravice, empatija je naraščala. Gre za zelo globoke in zato počasne premike, ki šele iščejo »prave besede«, da bi se izrazili. Prvotno besedilo življenja je nekonvencionalna, pogumna in neprizanesljiva knjiga — in odpira bogate možnosti za dialog. Seveda dialoga v okviru tega prikaza ni mogoče niti začeti. Skušala bom le na hitro opozoriti na nekatere točke, ki silijo k razmišljanju. Spletanje teksta uravnava neka predpostavka, ki pa sama ostaja nereflektirana: to je empatija, zgodovina pa je vizirana kot njena evolucija oz. proces naraščanja. Avtorica ima empatijo za vrednoto kot tako: svet, ki je ne pozna, je surov, nasilen, »grozljiv«, poln sovraštva in strahu, z naraščanjem empatije rastejo razumevanje, prisrčnost, ljubezen itn. Empatija je tako absolutno merilo, neodvisno od zgodovine in nad njo, potihem postaja celo merilo človeškosti: narod, ki je ni zmožen, je nezrel in nevrotičen, in taki so Slovenci v 19. stoletju. S tem pa se analiza spremeni v obsodbo in stvari, ki naj bi jih osvetlila, se pokažejo v močno izkrivljeni luči. Ce avtorica zapiše: »otroci so bili ogoljufani za sanje, da je svet varen« (str. 172), nam sugerira, da vzamemo to trditev za hudo in bridko dejstvo. Vendar: ogoljufan si lahko le za nekaj, kar ti po vsej pravici pripada. Odkod človeku — razen v želji in v sanjah — pravica do varnega sveta? Je svet sploh kdaj varen? Je sploh kje kakšen čas in kakšen prostor, kjer človek ne bi bil ogoljufan za sanje? Mar današnji otroci, ki živijo v svetu razvite empatije, ne poznajo več strahu? Nekaj, kar je za človeštvo conditio sine qua non, se izpostavlja kot posebno breme otrok v določenem času. Podoben postopek imamo npr. na strani 186: »Večini (otrok) je bilo prihranjeno spoznanje, na kako grozljiv svet so prišli«, namreč v svet, kjer so otroci na veliko umirali. Spet se lahko vprašamo: je kje kakšen svet, kjer človek, ne le otrok, ne bi živel v »nenehni bližini smrti«? In če so odrasli »zlorabljali« grožnje s Smrtjo v vzgojne namene, kaj ni tudi njim žugala smrt na slehernem koraku? Izkušnja smrtnosti je izvir in temelj kulture, torej najučinkovitejše »vzgojno sredstvo« za človeka kot takega; zakaj posebej izvzeti otroka? Mar se odraslemu ob smrti dragega mu človeka ne zgodi, da se »ves iz sebe obrne k zidu in bridko zajoka«? In če smo danes smrt potisnili na rob, jo zakrili in »normalizirali« — je zato naš svet kaj manj grozljiv? Sodobna literatura nam kaže, da ni, da v njem vlada groza posebne vrste: z oddaljitvijo smrti smo oddaljili tudi življenje. Da je točka sedanjosti absolutizirana kot edini možni način gledanja, kaže tudi odnos avtorice do arhaičnega, npr. do magije. Nujna in temeljna sestavina magije je torej ta, da človeka uči, naj v svetu ne išče racionalnega, vzročno-posledičnega reda stvari, ker ga kratko malo ni. Svet ni doumljiv in ni obvladljiv« (str. 195). To je izreka, ki pove več o sebi kot o predmetu, o katerem se izreka. Magija je namreč po svojem bistvu prav sredstvo obvladovanja sveta, ona konstruira svet tako, da ga doume in obvlada — kakor ga racio konstruira tako, da ga doume in obvlada on. Trditev, da se svet ne da doumeti in obvladati drugače kakor z racionalnimi sredstvi, je narcistična trditev racia, ki si utvarja, da je absolut. (Je empatija racionalna? Ni tudi ona konstrukcija različnih možnosti eksistence — odrasli se vživi v otroka —? Ni način, ki persuazivno in funkcionalno, skozi njegove lastne potrebe, otroka obvlada in ga prilagodi okolju in družbi?) Arhaičnost in magija imata svoje korenine, drugačne, kot jih ima današnja zavest; gre za dva docela različna simbolna sistema, ki dasta — razumljivo — čudne rezultate, če ju vržemo v isti koš. Potem je pač mogoče reči, da je vzgoja »neskončna vrsta dejanj, s katerimi so odrasli (otrokom) pod krinko dobrohotnosti delali zlo« (str. 76), da si je ob ljudskih praznikih, ko so hodili našemljenci po hišah (Miklavž, Lucijino...), »potreba odraslih po teroriziranju otrok dala duška in se konkretizirala« (str. 175), da je gnala odrasle v »teroristično kampanjo proti otrokom« notranja nuja (str. 176) itn. Tu avtorica eksplicitno zapušča racionalni nivo in prehaja k sugestivnim (ob)sodbam. Prav ti postopki so njena najšibkejša točka. Prvotno besedilo življenja je odličen tekst, ko glasno kliče besede o zamolčanem, ko brez omahovanja odpira vpogled v temne in danes nesimpatične globine naše preteklosti in še posebej takrat, ko se bojevito sooča z miti in iluzijami, ki nas bremenijo še danes. Deluje osvobajajoče. Napisan v lepem in dostopnem jeziku je fascinantno branje za slehernega, ki mu je pri srcu realiteta slovenstva; obiti pa ga ne bi smelo tudi nobeno resno raziskovanje naše tradicije. V svojih ranljivih točkah se odprto izroča premisleku in dialogu — torej je vsestransko dinamičen tekst, dogodek v pravem pomenu besede. Je za našo današnjo stopnjo kulturne zavesti simptomatično, da smo ta dogodek tako rekoč spregledali? Spada morda »fotografija«, ki jo daje Prvotno besedilo življenja, med tiste, ki »si jih ne ogledujemo radi«? Ce je tako, je še toliko bolj potrebno, da ga beremo. Alenka Goljevšček Emil Korytko : Korespondencja z rodzinn (1836—1838). I—II. Tom, 1. Oryginal. Przygotowali do druku Monika i Henry Leeming. — Korespondenca z družino. II. knjiga: Prevod. Pripravila za tisk — Prevedel Niko Jež. 160 str. SAZU Ljubljana 1983. Zelo nenavadna in žalostna je bila usoda tega še ne šestindvajsetletnega Poljaka, ki je pri nas živel komaj mesec manj kot dve leti, pa se v tem času tako z uspehi svojega prizadevanja kot s svojimi načrti za odkrivanje naše kulture bolj pomembno zapisal v Prešernov čas in v vse naše zanimanje za ljudsko življenje do današnjih dni, kot mnogi, ki so živeli v ugodnejših razmerah. Čeprav živi Korytkovo ime v vseh Prešernovih življenjepisih in spisih o našem ljudskem pesništvu, je le pretirano reči, da »vsak otrok, ki konča šolo, ve, kdo je bil (Korytko) in kakšne so njegove zasluge za slovensko kulturo« (pričujoča knjiga 7). Ko bi mogli to reči vsaj o absolventih slavistike in etnologije, saj Fr. Kidriča temeljnih študij o njem sploh ne poznajo. Korytkova »mapa« v Narodni in univerzitetni knjižnici še danes, po skoro 150. letih ni ne izdana v celoti ne vsaj natanko označena. Ko sem podpisani za Traditio-nes I priredil prevod Korytkovih nemških člankov, sem se poglabljal tudi v njegove poljske in nemške zapiske ter mislil na njih objavo. Toda težka berljivost poljskega rokopisa in namig pok. Antona Slodnjaka, da misli na objavo tega gradiva, sta me odvrnila od prvotne namere. Bila bi pa to prednostna naloga vseh naših slavistov, veščih poljščine — že od nekdaj. Boleč dokaz naše nemarnosti je tudi pričujoča izdaja Korytkovih pisem, ki sta jo oskrbela Korytkova rojakinja in njen mož — angleški slavist. Tudi to bi morali že davno opraviti vsaj poljski slavisti, ki so živeli med nami. Vsekakor bi morali prej poskrbeti za objavo ohranjenih Korytkovih zapiskov kot njegove korespondence. Saj je to gradivo dopolnilo njegovega zbiranja ljudskih pesmi pri nas, čeprav njegova resnična vrednost ni tako pomembna, kot večkrat površno sodimo. Toda zasluži objavo že kot priča prizadevanja tujega mladega človeka, ki je sicer presegalo njegove moči, za odkrivanje naše ljudske kulture. Tistega mladega Poljaka, ki nam je zasnoval in s pomočjo redkih naših ljudi tudi zbral prvo zbirko naših ljudskih pesmi — čeprav vzporedno z Vrazovo, ki je ostala nedokončana. Tako je tudi Korytkova korespondenca s starši in sestro bolj dokaz njegovega težkega življenja v Ljubljani in njegove navezanosti na družino in sorodstvo, kot pa dokument njegovega zbirateljskega prizadevanja, kar bi od nje predvsem pričakovali. Z vso potrebno akribijo izdana pisma so potreben in dostojen spomenik Prešernovemu prijatelju in našemu znanstvenemu delavcu. Prešernovo ime je sicer v pismih imenovano le dvakrat, čeprav govori večkrat o njem (brez imena) kot svojem učitelju slovenščine in prijatelju. Nekoliko je razumljivo, da domačim ni mnogo pisal o svojem zbirateljskem delu, saj je očeta bolj zanimalo gospodarstvo in vrtnarstvo, tako da dobimo iz teh pisem nadrobnejši vpogled v nekatere gospodarske in vrtnarske razmere v Ljubljani in na Kranjskem, čeprav je treba vse presojati previdno. Vendar nas preseneča, da tako pozno spregovori o tem, da pripravlja »za cenzuro še spis o njihovih običajih, praznoverjih, svatbah, medicini« (2. maja 1838). Razumljivo, da »Ko potujem, na kakšne izlete hodim, o tem... iz določenih razlogov ne bom sporočal niti omenjal« (28. avg. 1838), vendar bi za poznavanje njegovega dela bilo prav to zanimivo — kolikor o tem ne vemo iz drugih virov, predvsem iz njegovih zapiskov. V tem šestinpetdesetem pismu staršem se je tudi najnadrobneje razpisal, kako potuje »na različne načine: peš, na konju, z vozom... Moje tavanje naokoli po deželi ni nikoli drugačno kot literarno. Zbiram pesmi, povesti, običaje, noše itd.« In malo pozneje: »To je moj edini zaklad, zaklad mojega prihodnjega življenja!« (104) Zares je »za Kranjce storil vse, kar je bilo v moji moči« in »Bržkone še več let ne bi imeli tega, kar sem jim s svojim delom tukaj pripravil« (91). Uvod obeh urednikov dobro seznanja s poljskimi razmerami v Korytkovem času, z njegovim življenjem, njegovimi prijatelji, iz pisem povzema o razmerah v Ljubljani in njegovem zanimanju — toda pogrešamo vsaj kratke označitve tega dela, predvsem njegovih člankov, ki so predmet objave podpisanega v Traditiones 1, katero sicer navajata na str. 9, toda s pomanjkljivo oznako. Ni naveden tudi moj članek Korytkovo gradivo o hrvaški ljudski noši (Etnološki pregled 6—7, 1965, 71—80), ki je prva objava iz Korytkove rokopisne zapuščine.* Kaj si naj npr. poljski bravec misli o predzadnjem stavku, da je K. »v zgodovini slovenske kulture za zmeraj zapisan predvsem kot zbiralec ljudskih pesmi in noš« — zadnje niti ni pravilno: le pisanega gradiva o nošah —, če pa nikjer v knjigi ni omenjen niti naslov Korytkove zbirke slovenskih ljudskih pesmi, ne število njenih zvezkov, ne letnice natisa? In stavek označitve njegovih zapisov v zapuščini bi bil tudi potreben. V. Novak Tone Cevc: Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem. Kulturnozgodovinski in etnološki oris. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1984. Str. 313. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje. Krasotno natisnjena knjiga (papir, tisk, 409 fotografij in risb) primerno poudarja pomen tega dela, ki je sad več kot četrtstoletnega pisateljevega raziskovalnega dela, saj je njegova prva razprava s tega območja o nastanku in razvoju pastirskega stanu na Včliki planini nad Kamnikom bila objavljena že 1967, knjiga Včlika planina 1972, nekaj spisov — med njimi zametek te knjige v razpravi Občasna naselja na Slovenskem 1978—1980 — še pozneje. *1. Grafenauer je leta 1951 (Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, str. 207) objavil v fotografskem posnetku in v slovenskem prevodu dve matjaževski zgodbici, kakor ju je Korytko obnovil v poljščini. (Op. ur.) Pisali so predvsem o planšarskih stavbah pri nas precej, mimo opisov imajo znanstven značaj predvsem dela V. Dvorskega in A. Melika, vendar pa nastanka in izvira občasnih zgradb niso skoro nič reševali. Zasluga T. Cevca je, da se je lotil tega vprašanja že 1969 v disertaciji Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah in predslovanski substrat v njihovi arhitekturni dediščini. To tvarno in zemljepisno območje je nato razširil v raziskovalni nalogi tudi na bivališča drvarjev in oglarjev, prostorno pa na Karavanke in Karnijske Alpe, v zamejstvu na Tržaški Kras, ukovške planine ter ziljske planine. Čeprav ni zajeta vsa Slovenija, bistveno novega tudi dodatne raziskave ne bodo prinesle. Avtor je svoje dosedanje študije o predmetu razširil in poglobil tudi vsebinsko. Tako v prvih dveh poglavjih izčrpno govori o človekovem razmerju do zemlje, na kateri se je naselil in sega v arheološko ter novejšo zgodovinsko preteklost, ki je omogočala naselitev in izkoriščanje tal; dalje o naseljih, ki so nastala v gorah in gozdovih, o čemer so doslej raziskovavci sicer govorili, toda T. Cevc je dognal marsikaj novega, posebno tudi o oglarskih in drvarskih naseljih in ti poglavji opremil z novimi podobami in risbami tlorisov. Pisatelj se razživi ob lastnem raziskovanju v poglavju o gradnji, ki ji je sledil z opisom in sliko v nadrobnosti, tako da je način gradnje teh stavb tu prvič dokumentiran s primeri, koliko ljudi in koliko časa so gradili nekatere izmed njih, z opisom in risbami orodja, s fotografijami dela. V tehnične nadrobnosti gre ob konstrukciji, z istimi zelo bogatimi ponazorili, pa tudi s posegom v arheološko dokazno in primerjalno gradivo. Obilno doslej nezapisano izrazje za dele zgradb in delo tekmuje z obilnimi vsestranskimi pogledi na razne vrste stavb in njih dele. Pisatelj knjige je z ljubeznijo in strokovno vnemo zbral, kar je bilo moč zbrati o stenah, strehah, kritini, ostrešju raznih vrst in oblik. Kljub vsemu sklene poglavje s priznanjem, da obdelano gradivo še ni popolno in »ne dopušča, da bi ga poskušal osvetliti tudi z jezikovne, kulturološke in socialne strani«. V sledečem poglavju o stavbni opremi se seznanimo z vrati, okni in linami, pomoli, hodniki, nadstreški, ognjišči, z vodo (koriti, vodnjaki), ograjami — ne v suhem opisu, marveč povezano in predstavljeno z nastajanjem, z rabo. Isto velja za poglavje o prostorih in njihovi uporabnosti, ob čemer se še posebej natančno seznanimo z gospodarskimi prostori in tudi tu čutimo, da množica risb in slik le koristi seznanjanju s stavbami, z življenjem v teh naseljih. — Med opisnimi poglavji govori predzadnje o opremi obravnavanih stavb, ki prav tako vsestransko osvetljuje življenje s predmeti in v prostorih. In poslednje od teh predstavi kratko še likovno kulturo v planinskih naseljih. Najbolj privlačno tudi za površne poznavavce gorskih stavb bo gotovo poglavje o izvirih stavbnega izročila, ki so tudi pisatelja te knjige desetletja vznemirjala in silila k razrešitvi. Zato se je, ustrezno svoji stroki, ozrl po podobnih stavbah v bližnjem in daljnem svetu, pa še v domače družbeno in gospodarsko izročilo in duševnost ljudi, ki so z njim živeli. Tako nas vodi od okroglih kamnitnih kraških »hišk« k nadstropnim pastirskim stanovom in k najbolj skrivnostnim ovalnim velikoplaninskim »bajtam«, o katerih je že marsikaj dognal. Seznanja nas tudi s stavbami na planinah na Tolminskem in v Benečiji, ki imajo svoje posebnosti. Za stavbami na senožetih planinah pridejo na vrsto še drvarske in oglarske koče in zavetišča, ki pa zavoljo svoje preprostosti manj povedo — vendar postavlja T. C. ob njih še odprta vprašanja. Ko poudari pisatelj knjige še nujnost varstva obravnavane arhitekturne dediščine, v daljšem poglavju Sklepna tipologija, v katerem je strnil oris stavbnih vrst, tudi z risbami v merilu (ne smemo pozabiti pomembnega deleža arh. V. Kopača, ki kot poznavavec in vnet’ ljubitelj bogati Cevčeve spise od nekdaj s svojimi ponazorili), odkriva pradavna preprosta zaklonišča. S pritegnitvijo arheoloških dognanj v vsem svojem delu si je pridobil velike zasluge v etnološkem preučevanju naših stavb. Ko tako ob izrednem bogastvu in živosti slikovnih ponazoril ter živahni pripovedi pridemo do konca napete knjige, se veselimo s pisateljem ob njegovi sklepni besedi, ki jo naj nekoliko popravimo: vemo, da je ta knjiga — z vsemi prejšnjimi pisateljevimi razpravami vred — zares »zorela v planinskem svetu samem, ... nastaja(la) ... v nepretrganem ritmu življenja, ki je utripalo v teh bivališčih in zatočiščih«. Tone Cevc kot delavec vidi še neizpolnjene naloge, toda sam kot začetnik odkrivanja nekaterih vprašanj naše gorske živinoreje se le veselim, da je nekdo izpolnil moje davne skrite želje, obenem pa se bojim, da nadaljevanja tega dela v töliki meri kmalu ne bo. Ob tolikšnem uspehu naše stroke bi bilo sleherno iskanje kakih pomanjkljivosti v knjigi nepomembno. Kdor bo hotel kaj več tehtnega povedati, se bo moral preboriti skoz seznam literature in opombe in tudi vanj vnesti nove postavke ter z lastnim trudom od stavbe do stavbe spremeniti podobo, ki smo jo dobili. Zelo koristen je tudi seznam »narečnega in strokovnega besedja«, nemški povzetek, nemški seznam slik in seznam zemljepisnih imen. In zadnja stran vabi k začetku in v sredo knjige... V. Novak Pavle Z a b 1 a t n i k , Car letnih časov v ljudskih Šegah. Stare vere in navade na Koroškem. Celovec, Mohorjeva družba, 1984, 256 str., slike. Za knjigo o koroških šegah življenjskega cikla »Od zibelke do groba« (1983) je celovška Mohorjeva družba v rednem knjižnem daru za 1. 1985 izdala še knjigo o letnih šegah izpod peresa istega avtorja, dobrega poznavalca koroškega ljudskega izročila. Pri pisanju je imel pred očmi bralce, ki jim je knjiga rigjprej namenjena, tj. naročnike mohorskih knjig, zato je skušal podajati snov kar najbolj poljudno, vendar zahtevnejše kot v prvi knjigi. Pravilno opozarja v predgovoru, da nobena ljudska kultura ni povsem avtohtona, zato se je tudi na Koroško marsikaj priselilo od drugod, zlasti od sosedov, ali je podedovano od staroselcev na naših tleh. Vsemu pa je koroški živelj vtisnil svoj pečat. Prikaz šeg začenja avtor z zimo, ker se pozimi začne koledarsko leto in je zlasti novoletnih šeg veliko na Koroškem. Kot prvo šego obravnava miklavževanje, ki ni vezano zgolj na svetnika Miklavža-delilca darov otrokom, marveč ima starejše korenine, kot dokazujejo ziljski »šmakvavži,« kosmati in grdo našemljeni parklji. Pri zgornji Zilji naj bi nastopali brez lepega Miklavža s škofovsko kapo in palico, toda domačini v Dolah pri Brdu so mi trdili nasprotno. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali je še kje na Koroškem razen pri zgornji Zilji Miklavž patron drvarjev, če že omenja avtor druge podrobnosti miklavževskih šeg. Od adventnih navad razlaga šego Marijinega popotovanja pa vedeževanja na razne svetniške godove tja do božiča, ki ga obravnava dokaj obširno. Zakaj ni ob Drabosnjakovi »Pastirski igri« navedel še »Pastirsko-trikraljevske igre« iz Mežiške doline, ki je Drabosnjakovi (po Kuretu) »močno podobna«? Saj je Mežiška dolina vendar tudi del Koroške in je dejstvo, da se je igra ohranila v ljudskem izročilu prek druge svetovne vojne pomembnejše od prireditve Drabosnjakove za poklicno gledališče (omenjene na str. 26). Odstavek »Car bedenja« (za božič) bo sicer za marsikaterega bralca zanimiv, toda v prikazu koroških šeg ni ravno nujen, ker ne vsebuje nobenih podatkov s Koroškega razen imena »bilja« (po lat. vigilia). Med zimskimi šegami je obširneje opisano šapanje, novoletno in trikraljevsko koledovanje, kjer navaja avtor tudi besedila nekaterih koledniških pesmi, ne omenja pa ljudskih izrazov za koledovanje. Pri zgornji Zilji so mi rekli, da »krälvajo«. Izročilo o Pehtri babi-Sredozimki ni preprosto in ga je težko pregledno podati. Avtor si je skušal pomagati tako, da je po nekaj splošnejših označitvah pojav opisal po pokrajinah tj. posebej pri Zilji, v Rožu, na Gurah, v Podjuni in še v dolini Krke, ki je zdaj ponemčena. Ali ne bi bilo smiselno pojav, ki ima celo na območju ene pokrajine več imen, označiti strokovno po Kuretu Sredozimka namesto Pehtra baba? Bojim se, da bo marsikoga motil naslov kot npr. Pehtra baba v Rožu (str. 70), ko bo poznaje bral, da ji pravijo Rožani tudi Pehtrana. Zakaj govoriti posebej o »Perhti Smarjeti« in »Pjerhti pri Zilji«, ko sta obe ziljski? Sege ob slovesu od zime zastopajo svečniške. »Valjanje« sveč, ki je bilo do zadnje vojne ohranjeno v Podjuni, je bilo dotlej v navadi tudi v Solčavi, bodisi da ni bilo samo koroška šega ali ker so Solčavani imeli tesne stike s Podjunčani. Var. svečniške kolednice iz Zelinj nad Trušnjami pri Velikovcu smo našli 1979 tudi v Priblji vasi in so z njo koledovali še 1. 1977! Pomladanske šege začenja avtor s predstavitvijo pusta, vlačenja ploha in pustnega šimeljna. Naj mi ne zameri, če se spotaknem ob »fancoute«, ki jih pojas- njuje s knjižno besedo »praženki«, pač po Tomšičevem Nemško-slovenskem slovarju (1980) za nem. Krapfen. Kolikor vem iz pogovorov na terenu, sta »fancoft« in »krap« iz enakega kvašenega testa, prvi štirioglat in večkrat zarezan, drugi okrogel (po mestih z marmeladnim nadevom), oba pa kuharice cvremo, ker plavajo v masti ali olju, medtem ko se »praži« npr. meso na malo maščobe. Fancovti so kot »flancati, hvancati« (v Vogrčah pri Pliberku »hrušlni«) znani tudi po drugih slovenskih pokrajinah, saj je že v Korytkovi zbirki poskočnica Le plesat me pelji, en hvancat ti dam, sem snoči ga vcvrla, tu v aržet ga imam! (Š 3624). Varianta iz Krope, zapisana 1868, pa pozna obliko »fancovt« in ga je dekle tudi »ocvrla«. Nem. backen se sicer res prevaja s »peči, scvreti, pražiti«, kot beremo pri Tomšiču, ker Nemci nimajo druge besede, medtem ko slovenska kuharska terminologija te izraze razlikuje. Morebitno drugačno narečno rabo moramo potemtakem zaznamovati z narekovajem (prim. str. 105). Naslednje poglavje zajema postni čas in omenja petje žalostnega rožnega venca, molitev zlatega očenaša, »pobožnost božje glave«, pasijonske igre, kvarte in »žganje babe« na sredpostno sredo. »Zlati očenaš« se je res »trdoživo ohranil... v današnje dni«, kot pravi avtor, saj smo ga našli povsod po Slovenskem in tudi na Koroškem kot vsakdanjo večerno molitev nekaterih starejših žen. Doslej najdaljšo varianto nam je povedala Ziljanka v vasi Potok pri Stefanu n. Z. 1976. Za »ebehtnico«, kot pravijo na Koroškem Marijinemu prazniku 25. marca, obravnava avtor veliki teden in veliko noč ter se ustavi zlasti pri pirhih in igrah z njimi, pri velikonočnem kresu in nekaterih verovanjih tega časa. Koroška posebnost so »leteče procesije«, o katerih obstaja precej literature, na katero avtor izrecno opozarja. Jurjevo, starodavni pastirski, spomladanski praznik so praznovali povsod po Slovenskem, le da se šega ni povsod ohranila. Koroško opisuje avtor izčrpno, enako kot Florjanovo, ko hodijo v Podjuni »Florjana pet«. Po bin-koštih, ki jim je odmerjeno krajše poglavje, preide avtor k poletnim šegam. Uvede jih z opisom ziljskega štehvanja. Naj mi bo na tem mestu dovoljen majhen popravek: na Brdu pri Šmohorju štehvajo zdaj sredi poletja in ne več »okoli šmišelice«, ko je brški žegen (sv. Mihael je farni patron), ker je tam šteh-vanje postalo prireditev za turiste (Sommerfest naznanjajo plakati!). Nasprotno so Dolani pred dvema letoma obnovili štehvanje za svoj žegen, ki je na nedeljo, najbližjo godu sv. Egidija, in ga prirejajo za svojo vas, po starem. Pri maši na žegen se blagoslovi vino v steklenici, »ki jo imenujejo Štefan«, piše avtor na str. 154. Po Pleteršniku je »Štefan« »velik lončen vrč ali velika steklenica«, navadno pa se rabi ta izraz le v zvezi z vinom in pomeni »Štefan vina« dva litra. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali je tudi pri Zilji tista steklenica, ki jo dajo blagosloviti štehvovci, dvolitrska, ali ji samo rečejo »Štefan«. Za opis štehvanja se avtor seveda opira zlasti na Kuretovo monografijo, ki mu daje možnost, da o šegi zares veliko pove. Da bi Ziljani pred poldrugim stoletjem »prvi rej« še imenovali »visoki raj«, kot poroča Majar-Ziljski, ne morem verjeti, če pomislim, kako trdovratno se držijo stari izrazi celo za manj pomembne pojave in predmete, dokler so v rabi. Saj za nem. Hochamt po naše ne rečemo »visoka maša« marveč »velika maša« in nem. Hochaltar ni »visoki« ampak »veliki oltar« ipd. Ker mi tudi Majarjev »obični rej« (gl. str. 161) za navadni plčs zveni preveč po ilirščini, ki jo je Majar zagovarjal, Ziljani pa besede ne poznajo, me njegov »visoki raj« nikakor ne prepriča. Sicer pa naj o tem povedo svoje mnenje strokovnjaki! K poglavju o žegnu, žegnanju naj dopolnim, da ne praznujejo po dva le v Rožu in na Gurah, marveč je tudi pri Zilji ponekod razen »ta-vličega žegna« še »ta-mali žegen«, ko ni štehvanja, pač pa maša in boljša jed na mizi. Šege ob košnji, žetvi in mlačvi spadajo med delovne ne koledarske, vendar si poletja brez njih ni mogoče predstavljati, zato je smiselno, da so vključene v ta prikaz, čeprav je treba za večino njih govoriti v preteklem času: moderni polje- delski stroji, ki so nadomestili veliko delovnih rok, so pometli z njimi. To ugotavlja tudi avtor v svojem opisu in slike, ki jih objavlja, mu pritrjujejo. Iz -opisa kresovanja bi mogel bralec sklepati, da gre tu za davno opuščene navade, vendar vsaj ob zgornji Zilji še vsako leto zažigajo kresove in pojejo ob ognju. Do zadnje vojne so tudi še metali »šibe«. Zanimiv in pomemben je podatek, ki ga avtor navaja v zvezi z neodpustljivimi grehi v odlomku legendarne pesmi o Marijinem vnebovzetju, da pomeni beseda »družje« nerojeno dete. Pleteršnik tega pomena ne pozna in navaja le zvezo »ki druža družo umori« (prim. dolenjsko in gorenjsko varianto balade o neodpustljivih grehih v SLP I, št. 43/14 in 43/19), češ da gre za umor zakonskega druga. Morda je do take zveze prišlo, ker se je prvotni pomen besede izgubil, za koroško ostalino pa doslej nismo vedeli. Podobno kot za poletni čas opisuje avtor za obdobje jeseni nekatera dela kot je žetev ajde, obiranje sadja in trgatev, ličkanje koruze in teritev. Zlasti ta je samo še spomin. S šegami za Vse svete, Martinovo, Klemenovo in Katarinino se predstavitev letnih šeg konča. Sledi obsežen seznam uporabljene literature, povzetek v nemščini in kratka beseda o avtorju. V omejenem obsegu poljudno podati oris šeg skozi vse leto nikakor ni lahka naloga, toda avtor jo je uspešno rešil. Ne samo mohorjani na Koroškem, ki jim je knjiga namenjena, tudi drugi Slovenci, ne nazadnje poklicni narodopisci bodo s pridom zajemali iz nje in dopolnjevali svoje znanje, saj je avtor na mnogih mestih doslej znane podatke dopolnil iz lastnih doživetij in terenskih spoznanj. Zmaga Kumer Svile prerokile. Koroška različica Sibilinih prerokb. Uredila, izdala in spremno besedilo napisala dr. Herta Lausegger. Opremil dr. Peter Fister. Založila Mohorjeva družba v Celovcu. Celovec 1985. M. 8°, 125 strani, 6 celostranskih ilustracij po izvirnih bakrorezih iz 14., 15. in 16. stol., 3 faksimili izvirnega rokopisa. Odločitev, v tisku izdati Sibiline prerokbe, je morebiti značilna za naš čas. Podobno so leta pred drugo vojsko tudi mene nagnila, da sem v reviji »Obisk« v nadaljevanjih objavil dolenjsko različico Sibilinih prerokovanj (Sembiljne bukve. Slovenski ljudski rokopis. »Obisk« 1, Ljubljana 1940, 63—65, 109—110, 158—159, 204—205, 259—260, 308, 339). Mlada koroška narodopiska dr. Herta Lauseggerjeva je mogla tako primerjati obe besedili. Gre za češko verzijo (Proroctvi Michaldy, krälowny ze Säby, trinäcte Sibylly), ki je izšla v tisku v dvajsetih letih 19. stoletja. Naslonila se je na nemški tisk iz začetka 16. stoletja. V drugi polovici 19. stoletja sta izšla dva prevoda, eden v Linzu, drugi v Litomyšlu na Moravskem. Izdaja iz Linza se je razširila po vsem nemško govorečem delu stare Avstrije. Prišla je tudi do nas in našla prevajavce in svoje »bukovnike«, prepisovavce. Slovenske različice — gotovo jih je več — so zato razmeroma mlade, starost jim ne presega 100 let. Koroški prepis, ki ga je našla dr. Lauseggerjeva, je nastal 1. 1892 po neznanem starejšem prepisu. Moje dolenjsko besedilo je bilo prepisano še v času po prvi svetovni vojski, predloga mi tudi ni znana. — Prerokovanje ima vselej svojo draž. Ne samo zato, ker je odkrivanje prihodnosti občečloveška želja, marveč tudi zato, ker v njih dostikrat zaznavamo posameznosti, ki so se resnično zgodile ali se dogajajo. Obstoja »vidcev«, pojava telepatije, jasnovidnosti, prekognicije sodobna parapsihologija ne zanikuje, pač pa ostaja pojav sam nerazrešena uganka. Pri sibilin-skih in podobnih prerokbah je težava v tem, da gre v glavnem za iztrgana, delna, tudi prirejena, mnogokrat z napakami prepisana, prava — in tudi izmišljena videnja, ki so — kadar gre za preteklost — zelo pogosto skregana z zgodovino. To je očitno v Sembiljnih bukvah in v njihovih različicah. Človek bi dejal, da to ni več privlačno branje, razen če se oko ustavi pri takemle odstavku (str. 70—71): »Te žene bojo njih telo na pol nago nosile za poglad da bi se možem dopadle, tedaj ne boš mogov po gvantu gospoda od hlapca in hlapca od Gospoda razločiti; en katiri skori ne bo kaj za jesti imov, in bo vendar po tej naumni modi ogvantan biti mogov. Te žene bojo tudi v moških oblačilah hodile in te vase (= lase!) zdej oštucane, zdaj velko sortno skravžane, vsako leto drugači; kar danes oblečejo, bojo jutre bek (= nem. weg, proč) verhli, al pa vsaki den druje mode; tam cudi (= poleg tega) bojo prevzetni in dobre vole in to kar koj žene tudi moži.« Tudi napoved velike socialne revolucije (str. 80—83) je vredna pozornosti. Morda bi se pa dober poznavavec zgodovine lotil posameznih prerokb za dobe, ki so že za nami, in skušal ugotoviti, kaj se ujema z zgodovinsko resničnostjo in kaj ne. »Verjetnost« prerokb za našo prihodnost bi s tem pridobila — ali pa bi se povsem razblinila! Kuret Dragoslav Antonijevič, Obredi i običaji balkanskih stočara. Beograd 1982 (= SANU — Balkanološki institut, posebna izdanja, knj. 16). 194 str. + + XXII slikovnih prilog. Summary. Avtor je s to študijo opravil veliko delo. Odprl je vpogled v večletne raziskave Balkanološkega instituta SANU med nomadskimi in napol nomadskimi pastirji na Balkanu in v jugovzhodni Evropi. Avtor je v letih 1974—1979 raziskal način življenja Sarakačanov in Vlahov na grškem in jugoslovanskem ozemlju. S svojimi terenskimi izsledki je lahko bistveno dopolnil dosedanje raziskave starejših avtorjev. Z antičnim razborom obredij in šeg tega svojevrstnega balkanskega življa nam pokaže pravzaprav neznan svet. Sarakačani se drže Grčije, Jugoslavije in Bolgarije, govore neko grško narečje in naj bi bili potomci najstarejšega grškega prebivalstva. Vlahi (Aromuni, Cincarji idr.), predstavljajo v mnogih pogledih še nerešen problem. Žive v majhnih oazah, razpršenih po Jugoslaviji, Grčiji, Albaniji in Bolgariji. Njihov jezik sodi k romanskim jezikom, vsebuje znaten delež latinskega, sprejel pa je tudi mnogo izrazov iz svojega okolja. — V posebnem poglavju razpravlja avtor o no-madizmu na Balkanu kot o izrednem etnološkem pojavu, ki predstavlja posebno obliko gospodarstva. — Temu uvodnemu delu sledi razpravljanje o magičnih obredjih nomadskih pastirjev in o oblikah njihovega verovanja. Med magičnimi obredji obravnava avtor najprej plodnostno magijo, magično zdravilstvo, črno magijo, prerokovanje bodočnosti, postopke pri magičnih praktikah in socialno vlogo pastirske magije. V verskih predstavah živijo med nomadi prazniki ortodoksne Cerkve, zlasti epifanija, velika noč, Jurjevo, Mitrovdan. Posebno obravnava mrliške in svatbene šege ter vpliv pravoslavja na vernost nomadskih pastirjev. Tretji del študije govori o mitologiji in demonologiji nomadskih pastirjev. Niti Sarakačani niti Vlahi nimajo svojih zgodovinskh mitov. Sarakačani hranijo nekaj izročila klasične Grčije. Demoni in fantomi nastopajo samo v povedkah. — Primerjalno narodoslovje ugotavlja vezi mediteranskih narodov z Bližnjim Vzhodom, od koder naj bi bili nomadski pastirji prišli na Balkan in v Evropo. Sarakačani in Vlahi so morda zadnji člen v verigi, ki vodi z Bližnjega Vzhoda na Balkan. Vplivi stare Grčije, Bizanca in srednjeveške kulture so med njimi še očitni. Vendar je prav tako očitno, da se razlikujejo po svoji etnogenezi in po svoji kulturi od kulture družbenih struktur in narodov, sredi katerih živijo. Medsebojno vplivanje je bilo sicer neizbežno. Posebno so nomadski pastirji vplivali na Srbe in Makedonce, manj na Albance. Pastirska terminologija v grščini je vlaška. — Antonijevičeva knjiga zavzema častno mesto med deli o narodopisju Balkana. Skoda, da njene kvalitete ne dosezajo sicer prizadevno izbrane ilustracije, katerih tisk je zelo ponesrečen. Kuret Vladimir Š o č , Starocrnogorske narodne igre, Kulturno-prosvjetni sabor Hrvat-ske, Zagreb 1984, 162 str. + kinetogrami, melogrami, risbe in fotografija. Zbirke ljudskih plesov so povsod redke ptice in vse napovedane težko pričakovane. Veselijo se jih raziskovalci, ki so jim vir komparativnega študija, predvsem pa vodje folklornih skupin in koreografi, ker jim nudijo avtentično gradivo za scenske priredbe. Slednje pogosto prikazujejo izkrivljeno podobo ljudskega plesnega izročila, predvsem zaradi nezadostnega poznavanja gradiva, kar pa po izdaji zbirk ni več opravičljivo. V založbi Kulturno-prosvjetnega sabora Hrvatske je izšla knjiga Vladimirja Soča Starocrnogorske narodne igre, prvi celosten prikaz plesov ter viteških in zabavnih iger stare Črne gore, ki je zajemala nekaj več kot 10 %> današnjega ozemlja SR Crne gore. Avtor, profesor telesne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Titogradu, je sam dolga leta raziskoval, zbiral in zapisoval po terenu in pregledal vse dosegljive vire, ki poročajo o plesih obravnavanega območja. Najstarejši viri so iz leta 1820, medtem ko so bili prvi podrobni opisi objavljeni šele leta 1934 v zbirki Lj. in D. Jankovič Narodne igre I. V uvodnih poglavjih avtor opredeli starost in značaj plesov stare Crne gore. Domneva, da so nastajali v teku stoletij in to v pogojih surovih življenjskih okoliščin ter bili ves čas zvesti spremljevalci življenja prebivavcev. Osrednji tip črnogorskih plesov je »črnogorsko oro«, ki je po obliki zaprto kolo s parom v sredini. Spremlja ga pesem, lahko pa je tudi nemo. Stilna posebnost črnogorskih plesov je možato in odločno gibanje, včasih celo grobo, nekaj mehkobe in elegance je zaslediti le v ženskem plesu. Avtor je prepričan, da je značaj plesa deloma pogojen v zgodovinskih razmerah stare Crne gore, katere življenje je bil neprestan boj za človeški in politični obstanek. Osrednji del knjige prinaša gradivo in je razdeljeno v tri poglavja: orske, viteške in zabavne igre stare Crne gore. Avtor v začetku vsakega poglavja najprej označi gradivo, ga dopolni s podatki iz virov in izbranimi citati iz njih, navede priložnosti za ples ter šege, vezane nanj. V okviru prvega poglavja so predstavljeni naslednji plesi stare Crne gore: zetsko kolo, kolo na kolo, crmničko kolo, poskočice, Igra kolo na dvadeset i dva, Tita, tita, loboda, Potoka, Višnjičica rod rodila, Jovo, Paun pase, Didije, Kalompera. Vsi so podrobno opisani z besedami in kinetogrami, dopolnjujejo jih risbe posameznih figur, melodije in besedila plesnih pesmi. Drugo poglavje je namenjeno viteškim igram stare Crne gore. Avtor ne pove, zakaj jih imenuje viteške. Kot take bi jih težko opredelili, saj je bistvo viteških iger tekmovanje v borilnih veščinah. V knjigi opisane igre pa so fantovske tekmovalne igre igre v skakanju v višino, čez ogrado, metanju kamna z rame, streljanju v tarčo, teku, merjenju moči in pod., kakršne so v navadi tudi drugod po Jugoslaviji. Njihova funkcija je v pridobivanju moči, hitrosti in spretnosti, potekale so vedno pred občinstvom, ki je sodelujo.e spodbujalo in nagrajevalo s pohvalami. Viteške igre so nazorno opisane in ilustrirane. Tretje poglavje obsega zabavne igre, ki so predvsem namenjene razvedrilu sodelujočih. Od izvajalcev terjajo iznajdljivost, hitro presojo, bistrino duha. Izvajajo jih sede in v zaprtem prostoru npr. Prsteno, ki je podobna slovenski igri »rinkce talat«, ali na prostem, npr. skrivalnice. Avtor je vestno zbral in predstavil gradivo, opisi so jasni in natančni. Nekoliko moti pogosto citiranje odstavkov iz virov, saj bralca često zavaja, da citate meša s podatki iz avtopsije. Ponekod preveč poudarja vsebinsko povednost, simboličnost ter enkratnost črnogorskih plesov; le-ti so navsezadnje le specifični del plesnega izročila dinarskega območja, ki v obliki in stilu kaže dokajšnjo enotnost, pri čemer avtor premalo opozarja na komparativno gradivo sosednih območij. Vsekakor pa je delo pomemben prispevek k jugoslovanski etnokoreološki literaturi. Mirko Ramovš Das Recht der kleinen Leute. Beiträge zur Rechtlichen Volkskunde. Festschrift für Karl-Sigismund Kramer zum 60. Geburtstag, herausgegeben von Konrad Köstlin und Kai Detlev Sievers. Erich Schmidt Verlag, Berlin 1976, 218 strani. Karl-Sigismund Kramer je poleg Hansa Moserja poglavitni predstavnik historične etnologije na nemškem jezikovnem ozemlju v letih po drugi svetovni vojski. Skupaj s Hansom Moserjem sta bila najprej sodelavca Bavarskega deželnega urada za etnologijo v Münchnu, ko sta usmerila svoje raziskave praviloma v historično etnologijo; v njenem okviru sta ustvarila t. i. münchensko šolo v etnologiji, tj. smer, pri kateri temeljijo preučevanja na arhivskih virih. Po odhodu Leopolda Kretzen-bacherja iz Kiela 1965 je Kramer postal ordinarij na tamkajšnji univerzi. Ob šestdesetletnici so mu kolegi in nekdanji študentje izdali jubilejni zbornik. Kramer si je izkazano čast vsekakor zaslužil. V teku let je v mejah historične etnologije postala najpomembnejše torišče njegovih raziskav pravna etnologija; danes ga štejejo za enega najvidnejših raziskovalcev tega torišča v nemški etnologiji. Na tem mestu naj bodo navedene njegove knjige, natisnjene pred izidom jubilejnega zbornika: Bauern und Bürger im nachmittelalterlichen Unterfranken (Eine Volkskunde auf Grund archivalischer Quellen), Würzburg 1957; Volksleben im Fürstentum Ansbach und seinen Nachbargebieten (1500—1800) (Eine Volkskunde auf Grund archivalischer Quellen), Würzburg 1961; Volksleben im Hochstift Bamberg und im Fürstentum Coburg (Eine Volkskunde auf Grund archivalischer Quellen), Würzburg 1967; Grundriss einer rechtlichen Volkskunde, Göttingen 1974. Poleg tega je objavil dolgo vrsto razprav, od katerih naj bodo v zvezi z raziskovalnimi načeli v historični etnologiji in od tistih, ki so izšle pred 1976, posebej omenjene naslednje: Archivalische Quellenforschung, Zeitschrift für Volkskunde 55, 1959; Historische Methode und Gegenwartsforschung in der Volkskunde, Populus revisus (= Volksleben 14), Tübingen 1966; Historische Quellenforschung zur Volkskunde, Die Heimat 75, 1968; Zur Problematik historischer Volkskunde, Zeitschrift für Volkskunde 67, 1971. Za Kramerjev zbornik so prispevali razprave K. S. Bader, H. Bausinger, A. Erler, H. Gerndt, W. Hartinger, G. Heilfurth, A. Höck, A. Ilien, U. Joggle, W. Jacobeit, K. Köstlin, L. Kretzenbacher, H. Moser, N. R. Nissen, W. Prange, M. Scharfe, K. D. Sievers in G. Wiegelmann. Vse razprave obravnavajo vprašanja iz pravne etnologije, 11 od njih sodi tudi v historično etnologijo. Njihova vsebina je torej najtesneje povezana z življenjskim delom slavljenca, hkrati pa kot pars pro toto kaže, da je Kramer odločilno pripomogel k vse pogostnejši uveljavitvi historične etnologije na nemškem jezikovnem ozemlju. Angelos Baš Torsten Gebhard -Helmut Sperber, Alte bäuerliche Geräte aus Süddeutschland. Zweite, neubearbeitete und erweiterte Auflage. BLV Verlagsgesellschaft, München—Bern—Wien 1978, 191 strani, s slikami. Upokojeni profesor za materialno kulturo v etnologiji na münchenski univerzi Torsten Gebhard je skupaj s svojim nekdanjim študentom Helmutom Sperberjem, ki se je razvil v izvedenca za orna orodja, predelal in razširil prvo izdajo svoje knjige o starih kmečkih orodjih v južni Nemčiji (izšla je 1968). Predmet obeh knjig so stara kmečka orodja, ki so jih na splošno uporabljali v času pred industrializacijo. Kakor prva je tudi druga knjiga namenjena poleg širše javnosti predvsem tudi etnološko neizobraženim zbiralcem teh orodij, ki delujejo v manjših muzejskih zbirkah, kakršnih je samo na Bavarskem na stotine. Naša knjiga opisuje južnonemška kmečka orodja v dosegljivih različicah in, kolikor je to mogoče, v delovnem pročesu in ugotavlja njihovo ozemeljsko razširjenost in tipologijo, vse v razvoju skozi fcto-izdelovanje tkanin, gospodinjstvo, transport, pridobivanje in predelavo lesa, čebe-letja. Kmečka orodja deli na orodje za obdelavo zemlje, žetev, živinorejo, hrano, številne tehnične risbe in bakrorezi. Ker so do nedavnega v nemški etnologiji komaj kdaj raziskovali kmečka orodja, je v knjigi opravljeno v južnonemškem okviru izrazito pionirsko delo. Pri tem je treba poudariti natančnost in prizadevanje za spoznanji o funkciji kmečkih orodij v delovnem procesu, in sicer tudi v oddaljenejših obdobjih, za kar so bili s pridom izrabljeni pisani viri. Kakor vsako pionirsko delo je tudi ta knjiga začetek, ki kliče k nadaljevanju in spopolnitvah. Kakor ugaja knjiga tako po zasnovi kakor po uresničitvi zasnove, zlasti glede na dosedanjo stopnjo zadevnih raziskav v nemški etnologiji, ne sme manjkati opomba o njenem, sicer obsežnem seznamu slovstva. V tem seznamu ni navedeno samo nemško, temveč tudi drugo srednjeevropsko etnološko slovstvo, ki se nanaša na kmečka orodja v predindustrijskem času. Tako zasledimo vrsto madžarskih, nekaj čeških in italijanskih del, medtem ko slovenska dela manjkajo. A tudi ta so bila napisana, nekatera od njih pa so nedvomno poučna tudi v srednjeevropskem merilu. Angelos Baš Karl-S. Kramer und Ulrich W i 1 k e n s , Volksleben in einem holsteinischen Gutsbezirk. Eine Untersuchung aufgrund archivalischer Quellen. 1979, Karl Wachholtz Verlag Neumünster, 440 strani, 27 slik. V časovnem pogledu je historična etnologija naravnana v manj ali bolj oddaljena obdobja; t. i. sedanjosti ne raziskuje. Zato je v nasprotju z zadevno raziskovalno prakso sodba V. Novaka, po kateri etnologija »izhaja iz sedanjosti« (V. Novak, O bistvu etnografije in njeni metodi, Slovenski etnograf IX, Ljubljana 1956, str. 12); ta sodba je nastala v skladu s piščevim pojmovanjem etnologije kot »vede o sedanjosti«. Prav tako je v nasprotju z zadevno raziskovalno prakso sodba B. Brataniča, po kateri se etnologija razločuje od zgodovine po tem, da »iz sedanjosti ,nazaj1 rekonstruira preteklost« (B. Bratanič, Regionalna ili nacionalna i opča etnologija, Slovenski etnograf X, Ljubljana 1957, str. 14). Ce obstaja predmet etnološih raziskav ne samo v 20. stoletju, temveč npr. tudi v poznem srednjem veku, pač ne more priti v poštev, da naj bi raziskave slednjega obdobja izhajale iz 20. stoletja. Izrazit zgled za uporabo navedenega načela so knjige in razprave nemškega etnologa K.-S. Kramerja, ki obravnava ljudsko življenje v posameznih preteklih obdobjih, ne da bi ob tem kakor koli izhajal iz ljudskega življenja v 20. stoletju; posamezna pretekla obdobja se v njegovih delih raziskujejo tako kakor npr. posamezna pretekla obdobja v umetnostni ali slovstveni zgodovini. Naša knjiga, za katero je največji del napisal Kramer, je prva njegova knjiga, ki se loteva nekega poglavja iz historične etnologije severne Nemčije. Njen predmet je ljudsko življenje v okraju graščine Schönweide v Holsteinu v času med 1. 1750 in 1866. Prvi del knjige obravnava položaj graščaka, graščinsko posestvo kot skupnost in graščinsko skrb za uboge in šolstvo. Večina knjige pa govori o »preprostih ljudeh«: o gospodarstvu in delu na graščinskem posestvu (m. dr. o praznikih, plačilu in skupinah kmečkega prebivalstva), o obrti (o krošnjarjih, branjevcih, kovačih, mlinarjih, krčmarjih, sodarjih, kolarjih, tesarjih, čevljarjih, krojačih in tkalcih), o stanovanjskih razmerah, o poslih, o šegah in navadah in o verskem življenju. Ko bralec odloži knjigo, ima pred očmi malone celotno podobo življenja v okraju raziskane graščine v zadnjem obdobju fevdalne in na začetku kapitalistične družbe. Poučna knjiga je napisana jasno, sklepi so dovolj nadrobno utemeljeni in prepričljivi. Vzorno delo, kakršno je lahko nastalo na podlagi obsežnega gradiva, ki je bogato tudi po vsebini. V tem primeru se je znova potrdilo pravilo, da je mogoče zastaviti delo v historični etnologiji samo tistim raziskovalcem, ki znajo poiskati ustrezne arhivske in druge pisane in pa upodabljajoče vire. Tega gradiva pa je zvečine več, kakor marsikdo domneva tjavdan. Angelos Baš Helge Gerndt, Kultur als Forschungsfeld. Über volkskundliches Denken und Arbeiten. Verlag C. H. Beck München, 1981, 243 strani. Pisec knjige, ordinarij za nemško in primerjalno etnologijo na univerzi v Münchnu, je slovenski etnološki in zgodovinski vedi dobro znan po svojem habilitacijskem delu o procesiji po štirih gorah na Koroškem (Vierbergelauf, Klagenfurt 1973). To delo je na straneh našega zbornika natančno in obsežno ocenil Bogo Grafenauer (Traditiones III, Ljubljana 1974, str. 232 d). Doslej je Gerndt največ raziskoval šege in pripovedništvo kakor tudi etnološko teorijo in metodologijo. Za pričujočo knjigo je predelal 16 razprav, ki jih je v letih 1969 do 1980 natisnil povečini v nemških, nekatere pa tudi v švicarskih, avstrijskih in slovenskih etnoloških periodičnih publikacijah in pa v etnološki periodični publikaciji z evropsko vsebinsko zasnovo Ethnologia Europaea. Iz takšnih predelav je nastal neke vrste etnološki učbenik, ki hoče prispevati različne »dostope k etnologiji, pa tudi problemske rešitve in raziskovalne razglede«. Knjigo sestavljajo štirje deli: etnološko pojmovanje problemov, kritika virov, funkcijski vidiki in pa razlage. Knjiga ni etnološki učbenik, kakršne poznamo pri nas (npr. V. Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960 ali B. Drobnjakovih, Etnologija naroda Jugoslavije I, Beograd 1960), temveč je iz nje vseskozi razvidno, da je nastala iz večjega števila posebnih razprav, ki jih je za to knjigo pisec privzdignil na abstraktnejšo raven in jih povezal v omenjene štiri dele, ki naj skupaj sestavljajo mozaik poglavitnih pogledov na delo v etnološki vedi. To poročilce se ne ustavlja ob vsakem od teh poglavitnih pogledov, pač pa čisto na kratko obnavlja temeljno izhodišče Gerndtove knjige. Po njegovi sodbi se kultura ne dä »za zmerom« opredeliti in ne pomeni raziskovalnega predmeta, ki bi ga bilo mogoče omejiti. Knjiga se potemtakem odpoveduje opredelitvi kulture in je namenjena obdelavi nekega raziskovalnega »polja«, ne raziskovalnega »predmeta«. Vede, ki raziskujejo posamezna kulturna območja, upravičujejo raziskave svojih kulturnih območij z izročilom vsakokratne vede. Pri imenih teh ved gre vselej za »splošne sporočilne pojme«, ki jih je v vsaki od teh ved treba »z določenih vidikov« oblikovati kot modele. Takšni kulturni modeli opisujejo spoznavno teoretične pogoje, katerim so podrejene posebne raziskave kulture in so jim tudi podvrženi ustrezni raziskovalni izsledki. Knjiga se z določenimi pridržki pridružuje opredelitvi etnologije kot izkustvene vede, ki neposredno izhaja iz opazovanja, spraševanja in »izročila objekta«; njen predmet je vsakdanje življenje zlasti spodnjih in srednjih družbenih plasti in za njeno pojmovanje raziskovalnih vprašanj je značilno to, da so v središču pozornosti »funkcionalne zveze in posredovalni procesi kakor tudi njihove spremembe« in da se ne loteva raziskav z estetskih stališč (kakor slovstvena veda ali umetnostna zgodovina). Za raziskovalca materialne kulture so posebej poučna tista poglavja v knjigi, ki govorijo o obleki kot kazalcu kulturnih procesov in o pohištvu kot kulturni vrednoti in ki pretresajo zgled strukturalističnega raziskovanja o hrani. Raziskovalci preostalih kulturnih območij pa bodo nedvomno podobno presodili tudi nekatera druga poglavja v knjigi. Angelos Baš Le folklore de Venfance. Actes du colloque organise par la Commission des Arts et des Traditions populaires de la Fondation Charles Plisnier... ä Bruxelles... 1979. Bruxelles 1982 (= Contributions au Renouveau du folklore en Wallonie, vol. XII). Kolokvij valonskih narodopiscev o otroški folklori je s sedmimi predavanji opozoril na nekatera folklorna dejstva, ki jih raziskovalno delo vselej ne upošteva. Ze uvodni referat (Albert Doppagne) je nanizal v mikavni obliki »folklorne« elemente otrokovega življenja od rojstva do šole (raba modre barve za dečke, rožnate za deklice; krilce za dečke in deklice pred prvo vojsko; prve kratke hlače za dečke; pokrivalo; dolgi lasje in striženje »na balin«; otroška govorica; igre itd.). Frangoise L o u x iz CNRS v Parizu je govorila o otrokovih zobeh in pokazala, kaj vse lahko folklorist odkrije tudi v »zanemarljivem« delu človeškega telesa. Sociološko, dasi predvsem pokrajinsko pomembno je poročilo o najdenčkih v namurskem okrožju v 19. stol. Z bogato dokumentacijo ga je pospremila Jeannine Loth e de Romrče de Vichenet. Osrednje mesto v kolokviju pa zavzema vzorna primerjalna študija Rogerja Pino n a o otroški igri »Le Jeu du diable et de 1’ange en Wallonie«, ki jo pri nas poznamo pod imenom »Barvice prodajati« (gl. mojo zbirko »Veselja dom« I. Ljubljana 1942, str. 14). Avtor je zbral obilo primerjalnega gradiva (pred leti sem mu poslal zapis slovenske variante, tako da je zastopana tudi Slovenija). Podobnost igre po raznih deželah Zahodne, Srednje in Vzhodne Evrope in še v čezmorskih deželah (Severna in Južna Amerika) je presenetljiva. Spet enkrat se pokaže, kakšno kulturno dediščino krije »neznatna« otroška igra. Študija je vredna, da se z njo seznani vsak folklorist. Samuel Glotz poroča o sodelovanju otrok v slovitem karnevalu v Bincheu. Pozornosti je vredno tudi predavanje nedavno umrlega etnomuzikologa in glasbenega pedagoga Edouarda S e n -n y j a »Chansons traditionnelles wallonnes pour 1’ecole«. Podobno našemu Luki Kramolcu si je Senny prizadeval, da bi ljudsko pesem vključil v šolski glasbeni pouk. Pri tem se opira na temeljito in obsežno etnomuzikološko znanje. Vrsto referatov je končal Andre Sonmereyn s svojim prikazom iger s frnikolami (Les jeux des billes) po gradivu, ki ga je zbral z anketo v valonskem delu Brabanta. Ne, v ljudski kulturi ni »manj pomembnih« tem, vsaka krije presenetljiva izročila. — Mislim, da vsebujejo referati tega kolokvija več kot eno pobudo tudi za delo naših folkloristov. Tudi mi hranimo obilje zakopanih zakladov in neodkritih ugank v bogatem gradivu naših arhivskih zbirk. Otroške igre gotovo niso med najmanj privlačnimi. Kuret Antropologia e tecnica degli audiovisivi. Atti del »I Stage siciliano di tecnica degli audiovisivi«. Redazione: A. Amitrano Savarese. »Quaderni di antropologia« (dir. da. A. Rigoli) 3. Palermo 1984, 167 (+ 7) str. Čeprav Italija ne slovi po etnoloških in antropoloških filmih, pa je prav gotovo znana po prireditvah na to temo. Kaže, da se je v tem desetletju zanimanje za antropološki oz. etnografski film premaknilo od Benetk prek Firenc na jug Italije, do Palerma. Ena od posledic tega premika je zdaj pred nami. Pričujoča knjižica žepnega formata je zbornik izbora referatov in diskusij na italijanskem posvetovanju — seminarju, z naslovom: I Stage siciliano di tecnica degli audiovisivi, leta 1982. Organiziral ga je Inštitut za antropološke znanosti v Palermu. Podobno posvetovanje je bilo organizirano že leta 1980. Leta 1983 pa je bila v Palermu ustanovljena Settimana mediterranea del film antropologico, ki zajema v program zlasti filme mediteranskega območja. Knjižica pred nami ima 6 poglavij. Prva štiri poglavja prinašajo referate in diskusije ob njih, peto poglavje pa dve časopisni objavi odmeva na seminar. Šesto poglavje je ponatis programa, ki je potekal od 4. do 12. februarja 1982. Iz programa lahko sklepamo, da so bila dogajanja na »I Stage« bogato dopolnjena s projekcijami, diskusijami, s terenskim delom in celo s prakso v montaži. Tako postane nekako opravičljivo, da je vsebina knjižice razmeroma skromna. Delo seminarja je bilo večinoma posvečeno razgovorom in komentarjem. Namenjeno je bilo izobrazbi študentov in profesorjev. V knjižici so objavljeni samo trije pravi referati, eden Virgilija Tosija in dva Luigija Di Giannija. Ostali teksti so (verjetno) transkripcije posnetkov diskusije. Tosijev referat je kljub preprostosti zelo poznavalski. Z nizanjem zgodovinskih dejstev iz razvoja filma prepričljivo pokaže, da je bila v bistvu znanost tista, ki je spodbudila izum filma zaradi svojih lastnih potreb. Pri tem je prednjačila zlasti fiziologija ob koncu 19. stoletja. V tej zanimivi perspektivi je igrani (fikcijski) film stranski produkt razvoja kinematografije. Di Gianni razglablja o odnosu med filmom in realnostjo, kot je ta problem izkusil v praksi. Z elektroniko se šele bližamo beleženju realnega časa (il tempo reale), kar je film vedno odklanjal. V diskusiji sta se izluščili dve nasprotujoči si mnenji. Po prvem gre za dve različni filmski gramatiki. Eno uporabljamo za antropološko (etnološko) dokumentacijo, drugo za filmski spektakel (fikcijski film). Di Gianni pa vidi možnost treh kombinacij oz. komponent: dokumentacijo, dokumentarno ekspresijo in dokumentarni spektakel. Vse tri komponente je po njegovem mnenju mogoče združiti v enem projektu, kar pa je zelo težko izvedljivo. Tako so se diskusije v Palermu odvijale dalje, od začetniških razlag o lastnosti različnih objektivov, do primerov uporabe videotapeov različnih formatov in do polemike s TV in njeno politiko do znanstvene filmske dokumentacije. Na tej točki se je diskusija približala našim problemom, ki jih slovenski etnologi često odpiramo, kadar nanese na TV, s to razliko, da je bila v Italiji pred leti ustanovljena 3. mreža (La Terza Rete) s posebnimi zadolžitvami na področju povezovanja z raziskovalnimi inštituti in univerzami. Palermski Quaderni nam s potekom seminarja pokažejo, da v svetovni družini vizualne antropologije oz. etnologije rešujemo povsod zelo podobne probleme in da je marsikje še treba veliko vlagati v boljše informacije in izobraževanje. Tako na Siciliji kot v Sloveniji. Po drugi strani na dovolj visoki ravni, da bi žarčile ideje v ves mediteranski prostor, torej tudi k nam. Naško Križnar SKLEPNA BESEDA GLAVNEGA UREDNIKA Po dvanajstih letih sem se sklenil umakniti z mesta glavnega urednika Traditiones. Na dnu letnika, ki gre zadnji skozi moje roke (3.—14.), želim zato spregovoriti nekaj besed. V prvi vrsti bodi to beseda zahvale, namenjena vsem 104 sodelavcem (77 jih je bilo — z zamejskimi vred — slovenskih, 13 iz bratskih jugoslovanskih republik in 14 tujih), ki so nas počastili s tem, da so nam na prošnjo ali sami od sebe izročili v objavo vsaj en prispevek, marsikdo pa tudi po dva ali več. Toplo zahvalo izrekam vsem članom uredniškega odbora, ki so vsak po svoje vlagali čas, delo in znanje za to, da je podoba posameznih letnikov taka, kakršna pač je, in da so s svojimi kritičnimi sodbami in avtoriteto nekajkrat sodelovali tudi pri zavrnitvi prispevkov (da, to neljubo opravilo prav tako spada med uredniške dolžnosti!). Izmed sourednikov sem še posebej hvaležen prijateljema Niku Kuretu — iz čigar rok sem prevzel štafetno palico »Traditiones«, ki je njihovo pot ves čas spremljal med drugim kot zadnja instanca ali revizor tujejezičnega gradiva (povzetkov idr.) — in Tonetu Cevcu, ki mi je bil kot desna roka nesebično v oporo vseskozi, ne le v »tehničnih« zadevah, pa še akademiku prof. Borisu Merharju, ki je s svojimi ocenami in predstavitvami skrbel za povezavo z II. razredom SAZU in za vsakokratni »sprejem za tisk«. Seveda se zahvaljujem tudi vsem tistim delavcem ISN, ki so mi kakorkoli pomagali: z branjem korektur in pri raznih drobnih pa nič manj potrebnih opravkih. Posebna zahvala gre grafičnim delavcem Tiskarne »Jože Moškrič«, ki so, začenši od ljubeznivega »oficirja za zvezo« tov. S. Skubica, zmerom skušali ustreči našim željam in včasih nič kaj gladek stavek spravili na beli dan v zadovoljstvo piscev in uredništva. Ne nazadnje, čeprav na koncu, hvala tudi RSS in SAZU; brez njunih deležev, ki se jima v zadnjem času pridružuje soudeležba ZRC SAZU, bi bilo tiskanje tega zbornika nemogoče. V času svojega »hiševanja« sem si med drugim posebej prizadeval, da bi bilo na straneh tega glasila zmerom pričujoče tudi naše zamejstvo, to je Slovenci iz Italije, Avstrije in z Ogrskega. Ce se mi je to vsaj deloma posrečilo, pa moram žal priznati, da razen častnih izjem ni bilo moč pritegniti strokovnih delavcev — kar lepo število jih je razsejanih po muzejih, spomeniško-varstvenih zavodih ipd. — od morja do Mure, od Gorjancev do Karavank in Pohorja. Veselilo me bo, če bo moj naslednik imel pri tem več sreče. Vse stare sodelavce prosim, da svojo zvestobo do »Traditiones« ohranijo nespremenjeno, ko bo s 15. letnikom (1986) na čelu odbora nov glavni urednik. Traditiones niso nikoli bile in tudi ne bi smele biti fevd kogarkoli. Tako tisti člani uredniškega odbora, ki smo stali ob zibki glasila s podnaslovom »Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje«, kakor tisti, ki so pristopili pozneje, pa seveda tudi vsi pisci in bravci skupaj gojimo željo po zdravem razvoju rednega, odprtega strokovnega glasila (prim. Traditiones 1, str. 7). Milko Matičetov SODELAVCI TEGA ZBORNIKA — COLLABORATORES HUIUS VOLUMINIS Alenka Auersperger, novinarka, RTV Ljubljana, 29. Hercegovske divizije 16, 61000 Ljubljana Angelos Baš, dr., univ. prof., znan. svetnik, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Smoletova 18, 61000 Ljubljana Emilijan Cevc, akademik, dr., znanstveni svetnik, Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU, Peričeva 30, 61000 Ljubljana Tone Cevc, dr., znan. svetnik, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Kajuhova 13, Preserje, p. 61235 Radomlje Igor Cvetko, raziskovalni asistent, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Prešernova 4, 61000 Ljubljana Janez Dolenc, prof., Grajska 8, 65220 Tolmin Jurij Fikfak, raziskovalni asistent, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Pivška 4, 66230 Postojna Milovan G a v a z z i, dr., univ. prof. v pokoju, zunanji dop. član SAZU, Socialističke revolucije 62/11, 41000 Zagreb Alenka Goljevšček, dr., prof. v pokoju, Jamova 75, 61000 Ljubljana Gian Paolo G r i, prof., dr., Universitä degli studi di Trieste, Facoltä di lettere e filosofia, Istituto di filologia moderna; (Stan.:) Via Presani 33, 1-33100 Udine Niko Jež, mag., lektor poljskega jezika, Filozofska fakulteta, Vogelna 6, 61000 Ljubljana Mirko Križman, univ. prof., Pedagoška fakulteta Maribor, Krekova 26, 62000 Maribor Naško Križnar, višji strok, sodelavec, Audiovizualni laboratorij ZRC SAZU; Križnarjeva 1, 64000 Kranj Zmaga Kumer, dr., znanstvena svetnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Kristanova 10, 61000 Ljubljana Niko Kuret, prof., dr., znanstveni svetnik v pokoju, Zarnikova 16, 61000 Ljubljana Helena Ložar-Podlogar, mag., raziskovalna svetnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Velnarjeva 3, 61000 Ljubljana Herta Lausegger, univ. asistentka, Institut für Slawistik der Universität für Bildungswissenschaften, A-9010, Celovec/Klagenfurt Dušan Ludvik, dr., univ. prof. v pokoju, Privoz 5, 61000 Ljubljana Milko Matičetov, dr., znanstveni svetnik v pokoju, Langusova 19, 61000 Ljubljana Vilko Novak, dr., univ. prof. v pokoju, Rožna dolina C V/31, 61000 Ljubljana Božena Ostrom^cka-Frqczak, dr., lektorica poljskega jezika, Filozofska fakulteta, Narodne zaščite 11, 61000 Ljubljana Radmila Petrovič, mag., Muzikološki institut SANU, Koste Jovanoviča, 11000 Beograd Mirko Ramovš, višji strokovni sodelavec, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Titova 295, 61000 Ljubljana Cvjetko Rihtman, akademik, dr., univ. prof. v pokoju, Fadlija Jakšiča-Spanca 41, 71000 Sarajevo Ingrid Slavec, dipl. ethnol., bibliotekarka Etnološkega oddelka, Filozofska fakulteta, Celovška 87, 61000 Ljubljana Marija Stanonik, asistentka z reelekcijo, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Bijedičeva 6, 61000 Ljubljana Sinja Zemljič-Golob, strokovna asistentka, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Langusova 23, 61000 Ljubljana Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. VSEBINA INDEX MEDNARODNO POSVETOVANJE O LJUDSKEM GLASBENEM IZROČILU V SODOBNOSTI — CONSILIUM INTERNATIONALE DE ELEMENTIS MUSICAE POPULARIS IN HOC USQUE TEMPUS TRADITIS Zmaga Kumer, Slovenska ljudska pesem in sodobnost — Das slowenische Volkslied in der Gegenwart.............•..................................... 5 Cvjetko Rithtman, Narodna muzička tradicija u sadašnjosti — Die musikalische Volksüberlieferung in der Gegenwart.....................■....... 11 Radmila Petrovič, Prilog proučavanju tradicije i inovacije u srpskim narodnim pesmama — Zur Erforschung der Tradition und der Innovationen in den serbischen Volksliedern............................................. 13 Gian Paolo G r i (prev. I. Slavec), Furlanska diskografija, ljudska glasba, potrošniška družba — Discografia friulana, mušica popolare, societä dei consumi....................................................................... 19 RAZPRAVE — DISSERT ATIONES Milko Matičetov, O bajnih bitjih na Slovenskem s pristavkom o Kurentu — Von mytischen Gestalten bei den Slowenen mit einem Zusatz über den »Kurent«........................................................... 23 Marija Stanonik, Etnološki oris žirovske družine (1914—1916, po pismih vojaka) — Ethnologischer Abriss einer Familie aus Ziri (1914—1916) Auf Grund der Briefe eines slowenischen Soldaten)........................... 33 Angelos Baš, Oblačilni materiali in sprejemanje oblačilne mode na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja — Les materiaux vestimentaires et la reception des modes vestimentaires en Slovčnie dans la premiere moitie du 19čme sičcle...........•............................................. 55 Herta Lausegger, Mlini na južnokoroškem dvojezičnem ozemlju v Avstriji — Mühlen im zweisprachigen südlichen Kärnten........................... 81 Sinja Zemljič-Golob, Lan kot oljna rastlina — Der Flachs als Ölpflanze 95 Dušan Ludvik, Ljudska imena za repatice — Die slowenischen volkhaften Kometennamen............................................................ 105 GRADIVO — MATERIALIA Marija Stanonik in Niko Jež, Nekaj folklornih zapiskov iz zapuščine Emila Korytka v NUK — Einige folkloristische Aufzeichnungen aus dem Nachlass Emil Korytkos......................................................... 109 Emilijan Cevc, Steletovo predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu — Ein Vortrag von Fr. Steli über das Sammeln von Volksüberlieferung 123 Alenka Auersperger, Dnevi na gradu, kot jih je doživljala Gabriele Rechbach-Zegarac v prvih letih tega stoletja — Die Tage auf dem Schlosse, wie sie von G. Rechbach-Zegarac anfangs dieses Jh. erlebt wurden . . . 135 Helena Ložar-Podlogar, Svatbene šege v spominu Ziljanov — Hochzeitsbräuche in der Erinnerung der Gailtaler Slowenen . . ■. 147 ZAPISKI — MISCELLANEA Vilko Novak, Stare prekmursko-kajkavske povezave v cerkveni pesmi (M. Gavazziju ob 90-letnici) — Alte prekmurisch-kajkawische Beziehungen im Kirchenlied (M. Gavazzi zum 90. Geburtstag).............................. 165 M. Gavazzi — M. Matičetov — V. Novak, Klicanje dežja z ognjem na vodi — [Feuer auf dem Wasser als Regenzauber] (Ad Traditiones 13, 195—6) . 169 Tone Cevc, O imenu ziljske planšarske koče »fača« — Über den Namen der Gailtaler Sennhütte »Fača« . ■...................................... 171 Janez Dolenc, Ob stoletnici izida prve vseslovenske zbirke ljudske proze — Anlässlich des hundertjährigen Jubiläumus der Herausgabe der ersten Sammlung gesamtslowenischer Volksprosa.................................. 174 Mirko Križman, O pehtri babi — Pehtra baba u. a..................•............ 177 POGOVORI — DIALOGI Jurij Fikf a k, Pogovor z Nikom Kuretom — Gespräch mit Niko Kuret . . . 179 GLOSE — DISPUTATION ES Zmaga Kumer, »Pusti peti mojga slavca...« — [Eine unzulässige Umformung einer Volksballade]................................................. 189 Angelos Baš, O terenskih ekipah Zgodovinskega društva v Mariboru 1948 — [Über Gelände-Equipen des Historischen Vereins in Maribor 1948]............ 191 Milko Matičetov, Nezaupnica novi beograjski izdaji »Luj Leže: Slovenska mitologija« — [Eine Misstrauen erweckende neue Belgrader Ausgabe von L. Legers »Mythologie slave«] ............................... 193 IN MEMOR1AM Vilko Novak, Rajko Ložar (1904—1985)........................................ 195 KRONIKA — CHRONICA Mirko Ramovš, Proslava 50-letnice ustanovitve Folklornega inštituta — [Die Feier des 50-jährigen Jubilämus des »Folklorni inštitut« (Institut für Folklore)]................................................................. 201 Zmaga Kumer, Ob stoletnici Zdravka Svikaršiča — [Zum 100. Geburtstag von Zdravko Svikaršič]........................................................ 205 Mirko Ramovš, Osemdeset let etnokoreologinje Marije Šuštarjeve — [Zum 80. Geburtstag der Ethnochoreologin Marija Šuštar]............................. 207 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE — DE NOVIS LIBR1S RELATIONES ET IUDICIA I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi (V. Novak) 209 — A. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (V. Novak) 210 — M. Terseglav, Klinček lesnikov (I. Cvetko) 211 — A. Puhar, Prvotno besedilo življenja (A. Goljevšček) 212 — E. Korytko, Korespondencja z rodzin^ I—II, 1836—1838 (V. Novak) 215 — T. Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem (V. Novak) 216 — P. Zablatnik, Car letnih časov v ljudskih šegah (Z. Kumer) 218 — H. Lausegger, »Svile prerokile« (N. Kuret) 220 — D. Antonijevič, Obredi i običaji balkanskih stočara (N. Kuret) 221 — V. S o č, Starocrnogorske narodne igre (M. Ramovš) — K. K ö s 11 i n & K. D. S i e v e r s [hrsg.], »Das Recht der kleinen Leute«. Beiträge zur Rechtlichen Volkskunde. Festschrift K. S. Kramer (A. Baš) 222 — T. Gebhard & H. Sperber, Alte bäuerliche Geräte aus Süddeutschland (A. Baš) 223 — K. S. K r a m e r & U. W i 1 k e n s, Volkseben in einem holsteinischen Gutsbezirk (A. Baš) 224 — H. Gerndt, »Kultur als Forschungsfeld.« Über volkskundliches Denken und Arbeiten (A. Baš) 224 — Le folklore de l’enfance (N. Kuret) 225 — Antropologia e tecnica degli audiovisivi (N. Križnar) 226. Milko Matičetov, Sklepna beseda glavnega urednika — [Post duodecim volumina redacta decedens valedico]......................................... 227 Sodelavci tega zvezka — Collaboratores huius voluminis........................... 228 Ta zbornik prinaša zraven drugega: a. 11 fotografij (3 portretne iz zasebnih ablumov; 2 s pogledi na stavbe; 6 skupinskih s proslave ob 50-letnici »Folklornega inštituta«; s tremi iz te zadnje skupine smo zapolnili prazne str. 80, 146 in 194); — b. 2 faksimila iz rokopisnih zapuščin (str. 120 in 200); — c. 1 tloris in 6 izvirnih risb kot tehnično ponazorilo k prispevkoma dveh avtoric. Povzetke v tujih jezikih so prispevali: avtorji povzetih spisov sami: str. 10, 22, 94, 108, 164, 178, 188; — dr. Zmaga Kumer: str. 12, 18; — mag. Helena Ložar-Podlogar: str. 145; — Jožica Pirc: str. 78; — Milena Putik: str. 32, 122, 134; — prof. Adela Zgur: str. 54, 104, 169, 174, 177. UREDNIŠKI ODBOR — CONSILIUM COMMENTARIIS EDENDIS (ob upoštevanju zadnjega stavka »Pojasnila« v zborniku Traditiones 4, str. 380) dr. Tone Cevc dr. Zmaga Kumer dr. Niko Kuret dr. Milko Matičetov (gl. in odgovorni urednik) akademik Boris Merhar dr. Valens Vodušek TRADITIONES 14, 1985 — Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Uredil Milko Matičetov Izdala Slovenska akademija znanosti ln umetnosti v Ljubljani Natisnila Tiskarna »Jože Moškrlč« v Ljubljani — 1985 — Naklada 1000 Izvodov (7) Boris Orel : Bloške smuči (Summary: The skis from Bloke). Ljubljana 1964, 184 pag. . .................................................din 19.— (8 Ivan Grafenauer: Spokorjeni grešnik (Zusammenfassung: Das slowenisch-kroatische hied vom bussfertigen Sünder). — Zmaga Kumer: Slovenski napevi legendarne pesmi »Spokorjeni grešnik« (Zusammenfassung: Slowenische Melodien des Legendenliedes vom buss- fertigen Sünder). Ljubljana 1965. 159 pag.....................................din 41.— (9) Ivan Grafenauer: Marija in brodnik (Zusammenfassung: Das slowenisch-kroatische Volkslied »Maria und der Fährmann«). — Zmaga Kumer : Legendarna pesem o »Mariji in brodniku« z glasbenega vidika (Zusammenfassung: Das Legendenlied von Maria und dem Fährmann. Seine musikalische Gestalt). Ljubljana 1966. 160 pag........................din 37.— (10) Alpes Orientales (V) Acta quinti conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis, Graecii Slovenorum 1976. Ljubljana 1969. 304 pag.................................................................din 15.— (11) Josip Dravec: Glasbena folklora Prlekije. Pesmi (Summary: Musical Folk-Lore of Prlekija. Songs). Ljubljana 1981 ............................. 1520.— Zbirka se nadaljuje — Series continuatur B. GRADIVO ZA NARODOPISJE SLOVENCEV MATERIALA AD ETHNOGRAPHIAM SLOVENORUM SPECTANTIA (1) Vinko Möderndorf er : Ljudska medicina pri Slovencih (Medicina popularis Slovenorum). Ljubljana 1964. 431 pag.........................din 50.— (2) Angelos Baš, Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja — [Descriptions du habillements paysans des regions slovenes dans la premiere moitie du 19eme siecle]. Ljubljana 1985, 167 pag din 750,— (3) Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848 — [Styria Slovenica ante annum sediciosum 1848], 1/1. Ljubljana 1985, 112 pag................................................................ Zbirka se nadaljuje — Series continuatur C. RAZPRAVE (= R) — DISSERTATIONES Separatov ni, na prodaj so celotni zvezki »Razprav« 2, 3, 4, 6 — Separata emi non possunt, emenda sunt volumina completa »Dissertationum« 2, 3, 4, 6. Zbirka se ne nadaljuje, nadomešča jo zbornik »TRADITIONES« — Series DISSERTATIONUM volumine X° finita est et his actis, quae TRADITIONES inscribuntur, continuatur. D. PERIODIKA — COMMENTARII PERIODICI (1) GLASNIK. Inštituta za slovensko narodopisje SAZU (Bulletin de l’Institut des Traditions Populaires aupres de l’Academie Slovčne des Sciences et Bx-Arts). Vol. I: 1956—57 ..................................pošel — emi non potest. Izdajanje »Glasnika« je leta 1957 prevzelo Slovensko etnografsko društvo (letniki 2—15); od leta 1976 (letnik 16) se publikacija nadaljuje pod imenom »Glasnik slovenskega etnološkega društva«. — Ab anno 1957 haec ephemeris a Societate ethnographica Sloveniae edebatur (volumina II—XV); anno 1976 (vol. XVI) ephemeris »Glasnik slovenskega etnološkega društva« appellari coepta est. (2) »TRADITIONES« 1. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Acta Instituti ethnographie Slovenorum. Ljubljana 1972 .......din 90.— (3) »TRADITIONES« 2. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Acta Instituti ethnographie Slovenorum, Ljubljana 1973 .......din 160.— (4) »TRADITIONES« 3. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Acta Instituti ethnographie Slovenorum, Ljubljana 1974 .......din 220.— (5) »TRADITIONES« 4. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Acta Instituti ethnographie Slovenorum, Ljubljana 1975 .......din 330.— (6) »TRADITIONES« 5—6 (1976—1977). Kuretov zbornik — Miscellanea Niko Kuret, Ljubljana 1979...........................................................................din 400.— (7) »TRADITIONES« 7—9 (1978—1980) — Acta Instituti ethnographiae Slovenorum, Ljubljana 1982 ......................................din 1250.— (8)»TRADITIONES« 10—12 (1981—1983) — Acta Instituti ethnographiae Slovenorum, Ljubljana 1984 ......................................din 1900.— (9) »TRADITIONES« 13 (1984) — Acta Instituti ethnographiae Slovenorum, Ljubljana 1984 ...........................................din 1800.— E. ZUNAJ REDNIH ZBIRK — EXTRA SERIES (1) Tone Cevc: Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem (Zusammenfassung: Die bauliche Überlieferung der Hirten, Holzfäller und Kohlbrenner in Slowenien). Ljubljana, DZS, 1984, 313 (+ 3) pag....................................................din 2500,— (2) Niko Kuret : Maske slovenskih pokrajin (Summary: The Masks of the Slovene Regions). Ljubljana CZ, 1984, 540 (+ 4) pag................din 2400.— Naročila in pojasnila na naslov — Titulus officii praenotationibus permutationibusque quaerendis: Slovenska akademija znanosti in umetnosti — Biblioteka Novi trg 5/1 — Yu-61001 Ljubljana p. p. 323 — Tel. (061) 331—021