Poštnina plačana * gotovini »Naša Zvezda«, dijaški kongregacijski list, II. letnik. V šol. letu 1932/33 bo izšel v desetih številkah vsakega 15. dne v mesecu. Naročnina za dijake 18 Din, za nedijake 25 Din. Posamezna številka 3 Din. Za Avstrijo 3 šil., za Italijo 7 lir. Založnik in izdajatelj: Vodstvo dijaških marijanskih kongregacij v lavantinski in ljubljanski škofiji. Za založništvo in uredništvo odgovarja dr. Jože Pogačnik. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Križanke — Napoleonov trg 1 — Ček. nak. 16.098. Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani (K. Čeč). Vsebina 7. štev.: Tebi, vladika! — »Moje ovce poznajo mene« — Mati — Materi — Udaril je mater ... — Materi našega veselja (pesem) — »Ki je za nas težki križ nesel« — Fant in dekle — Kongregacija in življenje — Daritev (pesem) — Borba za dušo (povest) — Pod noč (pesem) — Kongregacijski obzornik — Povsod Boga —- Na potih ljubezni — Slike. Materinski dan 's/V*• • Že nekaj let je v navadi, da društva praznujejo en dan v letu zelo slovesno kot materinski dan. Še bolj kot za druga društva se spodobi za kongregacije, da se 25. marca, ko slavimo materinski dan, spomnijo svojih dobrih mater, njihovih žrtev, njihove ljubezni in skrbi. Saj je v prvi vrsti zasluga naših dobrih slovenskih mater, da smo dobri, verni in Mariji vdani. Materinski dan naj bo prič« naše hvaležnosti in ljubezni do naših mater, saj je ljubezen do zemske matere merilo naše ljubezni do nebeške Matere. Posebno dekliške kongregacije naj se prizadevajo, da bo prireditev materinskega dne lepo uspela. Poskrbite za primerna predavanja in lepe deklamacije, pevske ali glasbene točke in dramatične prizore. Če kje ni mogoče priredili proslave v večjem obsegu, naj bo vsaj kongregacijski sestanek posvečen materinskemu dnevu. Spominu najdražjih poklonimo, kar je najlepšega v naših dušah! Mislite na Maribor in Škofjo Loko. Vod- Kaj dobiš pri upravi »Naše Zvezde«? stvo DMK v ljublj. in lavant. škofiji je poslalo Sv. pismo NZ I. in II. del v platno vezan, vsem gg. voditeljem naših dekliških in fan- 00 Din. — Kristusov mladec. Življenjepis, lovskih kongregacij okrožnico s podrobnej- broš. 25 Din, vez. 30 Din. — Luč z gora. šim programom za zborovanje v Mariboru in Povest, broš. 15 Din, vez. 22 Din. — Vitez Škofji Loki. Ker mnogi fantje zaradi oddalje- naše ljube Gospe. Misterij, broš. 4 Din. — nosti ne bodo mogli v Maribor, pa bi se radi Der Prttses. Knjiga za voditelje DMK, broš. udeležili duhovnih vaj za kongreganiste, 25 Din. — Zglasnice za kandidate, 100 kom., bomo za tiste poskrbeli duhovne vaje v Št. 12 Din. — Tiskovine za kartoteko, 100 kom., Vidu nad Ljubljano. Prijavite se za Št. Vid 18 Din. — Potrebščine za sprejem: sprejemne na upravo »N. Z.« do 20. maja. Te duhovne knjižice, znake, svetinjice, knjige za imenik vaje bi se začele 28. junija zvečer in zaklju- članov naročajte naravnost pri centrali: Pičile 2. julija zjutraj. Udeleže se jih lahko tudi sama Marijinih družb. Ljudski dijaki nekongreganisti brezplačno. dom, Streliška ulica, Ljubljana. Kongregacijski koledarček za leto 1983-31. Oskrbi pa vam jih tudi naša uprava. Tudi letos mislimo izdati kongregacijski ko- ... ... « » ■_ ledarček, ker smo videli, da je lani splošno . Uredništvo »Naše Zvezde«. Prosimo vse ugajal in bi ga razprodali še nekaj sto izvo- d°Pi»n‘ke, da pošiljate svoj popolni naslov in dov, če bi ga imeli. Da bomo letos lahko ustregli želji vseh kongreganistov, ki žele n« *™ imeti koledarček, naj vsaka kongregacija le 1 ite amo stran, pred koncem šolskega leta javi, koliko izvo- Uredništvo »Naše Zvezde«. Velikonočna dov bi približno vzeli člani. Koledarček bomo številka bo izšla že 8. aprila. Prispevke zanjo letos vsestransko izpopolnili, tako glede pogjjite do 25. marca, opreme kot vsebine in ga bo vsak naš dijak v resnici lahko velel. Prosimo tudi vse Uprava »Naše Zvezde« sporoča novim na- dijake in dijakinje, naj nam aporoče svoje ročnikom, da je 1. številka lista popolnoma želje glede koledarčka. pošla. * NAŠA ZVEZDA * II. letnik 1932-33 7. štev. Tebi, vladika! (K petdesetletnici našega škofa dr. Rožmana — (1. marca.) Največja vrlina vsake mladine je ogenj. Ne znanje, ne dejanja, ampak sveti in brez pridržka plamteči ogenj. Največji greh mladosti pa je cincanje; kdor še omahuje, je že bitko izgubil. S tem svetim mladostnim ognjem, s takim, kakor ga vsrkavamo v Marijini vzgojni šoli, se k Tvoji petdesetletnici, presvetli vladika, kongreganisti predajamo Tebi do zadnjega moža in do zadnje želje. Brezpogojno in brez pomišljanja: Tvoja mladina smo, sprejmi nas in nam razgrni bojne poljane Gospodove! Kamorkoli ukažeš, pripravljena srca imamo. Ti si nam živi Kristus, ki v svojih apostolih večno živi. Oče je Sina na zemljo poslal, sveti oče je Tebe nam za pastirja dal. Sveto olje je nate razlil in Ti dal svojega Svetega Duha, ki ostane pri Tebi. Po Tebi nas Kristus uči, posvečuje, po Tebi nam vsak dan nanovo veleva, po Tebi se tudi žrtvuje za nas. Če v nas ne bo več duha, v Tebi ostane; če v nas ne bo več resnice, Ti boš njen steber ostal; če bo grehota zajela ljudi, po Tebi bo v duše pritekala milost. Živi namestnik si živega Kristusa. Zapoved: »Spoštuj očeta in mater...« nas veže tudi do Tebe. Zato: skrbeli bomo za Tvoje dobro ime v svojih mislih, besedah in delih, s krepostnim, čistim življenjem Ti bomo lajšali jarem Gospodov, v molitvi Ti luči prosili in poslušali Tvoje ukaze, svarila in prošnje. Pa kaj je pokorščina, ki le naročilo izpolni! Gospod pravi, da je hlapec še vedno ničvreden, čeprav je vse ukaze izpolnil. Zato hočemo več: tudi Tvoje želje izpolniti. Tvoje mišljenje bo naše mišljenje, Tvoja bolest bo naša bolest, Tvoje stremljenje bo naše stremljenje. Spoštovati hočemo dan Gospodov natanko, kakor si ukazal in nas v prvem pismu svaril. Božji previdnosti izročamo sebe in narod svoj, kakor si v drugem nas pismu tolažil. Trudili se bomo za strogo pravičnost in jo za vs.akogar zahtevali, kakor nas letos v pismu pastirskem učiš. Svojo gigantsko moč hočemo bolj in bolj črpati v živih studencih evharistije, kakor si tolikokrat že naročil. Naše zorno polje je in ostane — katoliška akcija, kamor nas vabiš na žetev. Zavedamo se, če bi Ti ideali, ki nam jih kažeš kot zvezde rešnice, zamrli, tedaj bi bila mladina mrtva. Z njo pa veko vi umro! Ogenj je v nas, pri Mariji prižgan in pred Tabo odprt. Vzemi kadila, vrzi ga nanj, da bo pred Gospodom zavonjala naša mladost. Naš si, veliki duhovnik, naš tem bolj, ker nas najbolj ljubiš. Zato je naš ogenj tem večji, da v nas same sveti nazaj. Tvoj jubilej je milost za nas. Ne gremo mimo nje. »Moje ovce poznajo mene« Svoje škofe moramo najprej poznati. Drugače jih ne bomo ljubili, še manj pa poslušali. Zato velja: vedno se moramo zanimati za škofe. Naš presvetli dr. Gregorij Rožman je zagledal luč sveta v prečudno ljubkem svetu okoli Pliberka na Koroškem. Takoj onstran državne meje za Prevaljami se ti odpre pokojno polje s tihimi, pristno slovenskimi vasicami. Ob beli cesti, ki hiti mimo Pliberka dalje proti Žitari vesi pod Zeleno Kapljo in dalje proti Galiciji, Borovljam in v Rož, leži župnija Šmihel. Koničasti zvonik z dvojnimi linami se razgleduje nad vasjo in po vsej dolini. Trdni kmečki domovi se skrivajo v sadovnjakih. To je rojstna župnija našega škofa. Njegov dom leži prav za prav ob južnem robu tega tihega sveta, v Do-linčicah tik pod našo pravljično goro Peco. Tam na Pongračevem domu gospodari danes brat našega škofa Franc. Tam je učila mati Terezija, pobožna kakor Monika, svoje otroke moliti, trpeti škofovska palica dr. Rožmana. Zgoraj grb in delati. Uro hoda je od doma v Šmi- z geslom: Crucis pondus et praemium hel, pa cerkev in šola sta bila za Pon- gračevo družino edini praznik in edina pot. Šmihelčani so Pongračevega gospoda ljubili nad vse, celo duhovne vaje je imel v svojem rojstnem kraju. S trinajstim letom so ga starši dali v celovško Marijanišče, kjer vzgajajo mlade duhovnike. Kdo bi imel poklic za duhovnika, če ne sin globoko verne in dobre kmečke družine? Maturo je naredil seveda z odliko in vstopil 1. 1904. v celovško semenišče. Po tretjem letu bogoslovja je 1. 1907. zapel v Šmihelu svojo"novo mašo — tam jih je zelo veliko; če je ni vsako leto, se kar sprašujejo, zakaj je ni. Rozmanova je bila nekaj posebnega. Naslednje leto je nastopil Gregor Rožman prvo kaplansko službo pod našim Ljubeljem, v Borovljah, kjer je bilo službovanje tedaj zelo težko; Slovenci in Nemci, povrh še razne stranke so se tam hudo dajali. Toda mladi kaplan se je vsem brez razlike priljubil, ker je bil v resnici dobri pastir vseh svojih vernikov. Tam mu je neki star očanec nevede prerokoval, da ne bo dolgo v Borovljah in da bo še škof. Čez eno leto ga je celovški škof poslal na Dunaj študirat za doktorja. Težko je bilo Rožmanu posloviti se od dušnega pastirstva, pa dolžnost ga je klicala. L. 191*2. se je vrnil kot doktor bogoslovja z Dunaja in postal prefekt v celovškem Marijanišču. Zdaj je bil prav za prav šele med svojimi ljudmi, med fanti, med mladimi dijaki. To je pač tajna sila njegove osebnosti in sila njegovega svetega poklica, da se ga je mladina že tedaj in brez razlike v narodnosti začela oklepati kakor očeta, kateremu lahko vse zaupa, vse pove in vse potoži. Koliko močnih fantov je vzgojil že na Koroškem! Toda v enem letu je že postal profesor, duhovni vodja in podravnatelj v bogoslovju. Tedaj mu je umrl tudi oče. Kmalu se je začela vojna z vsemi grozotami in nevarnostmi za njegove fante. Še huje pa ga je Bog preskušal po vojni. Mati mu je umrla 1. 1919. Zadnje leto je pri njeni bolniški postelji preživel naš presvetli najlepše ure — pri materi je črpal tisto toploto, ki mu odpira vsa srca. Po koroških bojih in med pripravami za glasovanje je bil dr. Rožman kancelar generalnega vikariata za slovenski del Koroške v Dobrli vesi. Po zgubljenem plebiscitu pa so mu ponudili mesto profesorja za cerkveno pravo na ljubljanski univerzi. Na zimo 1. 1920. je prišel — med potjo se mu je vse imetje zgubilo, prišel je v Ljubljano kot berač. In nič nismo vedeli, koga smo dobili. Bil je obenem prefekt v Marijanišču v Ljubljani, kamor ga je pripeljala sama božja previdnost. Hudo je bilo tista leta po vojni, vodja zavoda, sedanji prošt Andrej Kalan, je že mislil zavod za višješolce za nekaj časa ukiniti. Pa je dr. Rožman vse rešil. Niti eden njegovih gojencev se v življenju ni za vedno izgubil. Mnogim je pomagal nazaj k božjemu soncu, mnogim je izmolil duhovniški poklic. Sam Bog in morda nekaj njegovih najbližjih prijateljev ve, koliko je Rožman premolil za svoje dijake. Pozneje je bil mnogo zaposlen z vzgojo fantov po deželi, imel je zanje nešteto duhovnih vaj, spisal jim je molitvenik »Besede življenja«, ki ga bo vsak dijak prav tako vesel kakor zadnji kmečki fant. Bil je prav tako dušni pastir kakor vseučiliški profesor. Ko se je zaradi dela preselil iz Marijanišča k Sv. Petru, so pa dijaki hodili za njim, bil jim je še vedno to, kar prej. Škofovskega bremena se je Rožman branil. Koliko noči od skrbi ni spal! Bog pa ga je hotel imeti za naslednika velikega Jegliča. Marca meseca 1929 ga je sv. oče imenoval za pomožnega škofa ljubljanskega, naslovnega škofa semtskega, s pravico nasledstva; dne 14. julija pa je bil novi škof slovesno posvečen v ljubljanski stolnici. Posvetil ga je njegov prednik, nadškof Jeglič, asistirala pa sta mariborski vladika dr. Karlin in krški škof dr. Srebrnič. Za škofovsko geslo si je Rožman izvolil: »Crucis pondus et praemium — Križa breme in plačilo.« Dne 1. avgusta 1990 pa je dr. Rožman prevzel ljubljansko škofijo. Od tedaj molimo pri vsaki maši v kanonu »pro antistite nostro Gregorio«. Pa koliko je tudi odslej še govoril dijakom, kolikokrat sprejemal v kongregacijo, kolikokrat se pogovarjal v pozno noč z mladimi fanti. Kdo se ga ne spominja z lanskega zborovanja v Št. Vidu? Še med odmorom in igro je bil med dijaki. Mnogo upa, mnogo pričakuje od nas, od Tebe, od mene, od vsakogar brez izjeme. Naš ponos zahteva, da bo to upanje tudi dozorelo nekoč v resnico! In tudi bo! Mati Ze dolgo je od tega. Zelo majhna sem še bila in velika, stroga učiteljica me je učila čita-nja. V neprijazni sobi sva sedeli uro za uro, dan za dnem. Gotovo je sijalo tam zunaj sonce, toda v učilnico ni prodrl niti en žarek. Včasih se mi je zdelo, da slišim iz daljave vrisk pesmi, a že sem spoznala, da sem se bila zmotila. Kako naj bi bila cula kaj drugega, kot mrzli glas gospodične? Razmišljala sem in ugotovila, da sva obe, učiteljica in jaz, njena učenka, prav za prav le lutki, ki se gibljeta po volji drugih. In vendar je bilo v sobi tudi nekaj živega. Črke so bile to, črne črke, katere sem se učila spoznavati. Črke so dihale in se gibale na beli podlagi, rogale so se mi in se pomikale bliže, vedno bliže k meni. Zdaj, zdaj se bodo vtisnile v čelo, možgane, dušo in srce. Nisem hotela citati, upirala sem se črnim vsiljivkam, kakor sem se upirala učiteljici in tetam, sploh vsemu in vsakomur. Mati je bila umrla in ostala sem, majcena in postarana, sama na svetu. Začutila sem nevoljo do Marija pri svoji materi ljudi iu igrač, nevoljo, ki je pre- hajala že v mržnjo. Tako daleč je bila mati in le včasih sem jo videla v sanjah, vso nežno in smehljajočo se, z blestečim trakom v temnih laseh. Ko pa sem se zjutraj zbudila, se nisem mogla spomniti, kakšen je bil njen obraz in kakšne barvo njene oči. In to je bilo najstrašnejše. Nisem bila izgubila matere samo dejansko, tudi njena podoba mi je zginila iz spomina in bala sem se, da še srce polagoma pozabi nanjo. — Odtod odpor in zakrknjenost srca, ki je hotelo živeti le njenemu spominu. Tam na temnordeči steni je visela velika, lepa slika. Rekli so, da je to podoba moje matere. Vsak hip sem stekla pod to podobo in, kadar sem bila sama, pristavila stol k sliki, moji prsti so se doteknili belih rok na platnu in rahlo pobožali rožnato lice. »Zdaj, zdaj jo spoznam,« sem si govorila. Ko pa so se moje oči srečale z očmi lepe gospe na sliki, sem se razočarana vrgla na preprogo pred klavirjem in premišljevala dolgo, dolgo. — Zaspala sem in našli so me večkrat spečo in objokano ležati na tleh. Kakor običajno, me je teta tudi tisto nedeljo poklicala, da greva v cerkev. Nejevoljno sem natikala nove rokavice, nemarno zapenjala gumbe temnosivega plašča. Potem mi je teta potisnila v roke velik, oguljen molitvenik in odšli sva. — Služba božja se je začenjala in teta je hitela, da si poišče prostora v klopi, mene pa so ljudje potisnili v stransko kapelo. Orgle so donele, v cerkvi je dišalo po kadilu in zagledala sem se v zlate angelce na oltarju. Prestrašila sem se: »Kaj bi pač rekla teta, če bi videla, da še nisem odprla molitvenika!« Listala sem po knjigi, se zastrmela Bog ve kam in grenka solza je padla na orumeneli papir. Pogledala sem tja in nehote prečitala, prvič v življenju, besedo »mati«. Takrat se je med črke zarisal materin obraz, tak kot sem ga bila videla, preden so mater položili v krsto. Da, bil je to obraz moje matere, toda v njem je bila začrtana smrt in jaz sem se smrti tako zelo bala. Ne, take podobe nisem iskala in želela. Dvignila sem glavo in pogled se je ustavil na oltarni sliki. — Skozi ši-ljasta okna so prihajali rdeče in modro barvani žarki in se lovili v gubah Marijine obleke. Lahne sence so legale na prosojno obličje. Še enkrat sem videla tisto žalostno podobo svoje matere, potem se je oddaljila in se ob Marijini podobi — razblinila. Daleč, daleč je bila smrt, dobrotno se je smehljal Marijin obraz in spomin na mrtvo mater je ostal tožno sladko zarisan v duši. Služba božja je opravljena in malo bitje, ki se mu je pravkar zdelo, da je najbolj zapuščeno na svetu, vidi sonce v tetinih sivih očeh, vidi smehljaj na ustnih stroge gospodične učiteljice. Otrok je našel Marijo — mater, ki združuje v sebi ljubezen vseh zemskih mater. E. Z. Materi Velikih mož se spominjamo radi njih del, tebe, o mati, pa poveličujemo radi ljubezni. Žena si, prav kakor druge, in vendar popolnoma drugačna, ker si — mati. Živiš kakor druge žene, toda tvoje življenje je dragocenejše, ker si — mati. Delaš, kakor druge žene, toda tvoje delo je posvečeno, ker si — mati. Trpiš, kakor druge žene, toda tvoje trpljenje je plodovitejše, ker si — mati. Moliš, kakor druge žene, toda tvoja molitev je Bogu dražja, ker si — mali. Ljubiš, kakor druge žene, toda tvoja ljubezen je čistejša, ker si — mati. Živiš, delaš, trpiš, moliš, ljubiš in si kakor druge žene, pa vendar te je Bog močno povišal nad nje, ker si — mati. Helena Udaril je mater ... Imel sem mater — danes je ni več in življenje je stokrat bolj prazno in vse ure so ena sama dolga veriga iz jekla, ki se mi mrzla ovija okoli drobnega srca. — Dobra je bila moja mati in ljubila me je, kakor more samo mati ljubiti. Delala je v tovarni; tudi jaz sem dobil delo v tovarni. Da bi pozabil na vsakdanjost, sem začel zahajati v gostilne; tam sem našel tovariše in pil z njimi vedno bolj in bolj strastno. Pil sem do nezavesti! Ona pa je molila zame, me prosila, naj pustim družbo in jokala. Joj, saj ti ne veš, kako žalostno je v našem predmestju. Vse, kar zaslužijo z žulji čez teden, zanesejo ob nedeljah v gostilno; in vsi od kraja: moški in ženske, staro in mlado. Iu posledica?: Zaradi vina je v našem predmestju že zalit s solzami in stokrat in stokrat proklet vsak košček zemlje. Življenje se vleče pri nas naprej kakor tropa umazanih lačnih psov in nikogar ni, ki bi nas odrešil iz tega močvirja in nam pokazal lepšo pot! Pil sem in še bolj pil, da bi na to umazano življenje pozabil — ne iz strasti in potrebe, samo da bi pozabil. Tako jih je pilo mnogo in jih še pije — ali vino še bolj reže rano, solze še bolj teko in umazane kletve se gromadijo kakor dimniki pod nebo... Neko noč sem se vrnil pozno domov. Nekam daleč so me zvabili tovariši v predmestje — bil je pustni večer. — Saj takrat doseže višek človeška neumnost, kadar si človek, ki ima pamet in vero, natakne živalsko masko in se poživini. Verjel sem sladkim besedam, verjel sem, ker so bili tovariši, in tisto noč se je dogodilo tisto. Mati me je doma čakala — še večerjo mi je pustila iu nizko privila svetilko na mizi. Sključena pred podobo Marijino je prosila in molila zame. Stopil sem v sobo — trepetajoč plamen nizko privite svetilke me je zaščemel v oči — kakor v megli sem jo videl, kako je vstala s klečalnika, me s strahom pogledala in mi tako mehko rekla: »Tako dolgo te ni bilo...—!« Zabolelo me je, kakor bi mi kdo z žarečimi kleščami stisnil srce — motne oči so mi v vinski omami zagorele — kakor snop žarkov mi je padlo čez nje, zameglilo se mi je, kakor da ne vem, da ne poznam več sebe, sem krčevito stisnil podzavestno pest — zaskelelo me je v kitah — v jezi so se utopile mehke materine besede, stegnil sem roko, še bolj odprl oči in — in — udaril mater... Zaihtela je, kakor zaihti majhen otrok, z obema rokama je pokrila obraz in odšla opotekaje se v sosednjo sobo. V meni pa se je tisti hip nekaj prelomilo. »Udaril sem lastno mater!« — Omahnil sem na posteljo in potem ne vem nič več, kaj se je zgodilo z menoj. Zjutraj me je pobožalo sonce na lica — široko sem odprl oči in — kakor nekaj daljnega in skrivnostnega mi je ležalo globoko nekje v dnu duše. Bila je ura sedem in pet minut, ko je stopila v sobo mati; tako je bila lepa v jutranjem soncu, kakor poslej nikdar več. Prinesla je skodelico tople kave in velik kos mehkega belega kruha. Na ustnih ji je počival nasmeh in na čelu; mimo desnega senca pa se je vlekla velika rdeča lisa, ki se je izgubila visoko v osivelih laseh — tu sem udaril sinoči mater... — Slavko J. Žabkar Materi našega veselja Kot mati peva svojemu otroku, tako mi pevaš Ti, o Mati, Mati dobrotljiva, ko jok duši me, tare teža dneva. V spevu Tvojem ljubezen skriva se najvišja in tolažilno nam naproti se smehlja, o Mati, pravir vsega našega veselja. Človeške bedne umeš Ti solze in spremeniš jih v biserne dragulje sreče ter nam s poljubom svojim svetim odvzemaš vse gorje skeleče. E. D. »Ki je za nas težki križ nesel« V sončnem pomladnem dopoldnevu je stopal pod križem; truden od zasliševanj pismarjev, farizejev, ki so gledali in videli Resnico, pa je niso hoteli priznati, ker bi s tem morali izpremeniti svoje življenje. Truden od bičanja. S trnjem kronan. Žalosten nad Petrom, ki mu je zatrjeval: »In če bi se vsi pohujšali —«, pa je ob uri, ki mu je bila poslana v opomin njegove človeškosti in Očetove previdnosti, zanikal pred preprosto, brezpomembno žensko, da sploh pozna Nazarejca. Žalosten nad ljudstvom, ki mu je ozdravil slepe in gobave; obujal mrtve; govoril o Očetu, ki Ga jim je poslal, da bi jih po Njem pripeljal k Sebi; nasitil tisoče z nekaj kruhi; ki Mu je pred petimi dnevi v nepopisnem navdušenju klicalo »Hozana«, ko je v Njegovem prihodu gledalo svoje kraljestvo, ne pa Njegovega odrešenja; ki Ga je pa zdaj s še večjo razgibanostjo (da bi prevpilo vsak pomislek in očitek vesti) izročilo trpljenju in smrti, kot največje zločince. Žalosten nad vsemi ljudstvi minulih in prihodnjih časov — bilo jih je brez števila. Videl je neskončno morje greha in usodo človeških otrok: borbo, težave in zmago tistih, ki v Njegovem imenu premagujejo viharje in pristajajo v sončni deželi Očetovi; vso brezmejnost teme in gorja njih, ki so Ga pozabili. Truden in slab gre pod križem. Križ je težak: breme sveta je na Njegovih ramah. Teža grehov, katerih en sam zamori vse cvetje v duši. Pade Sin človekov. Zgrudi se, preden je prišel do vrha. Mora naprej, ker še ni dopolnjeno. Obsojeni tesarjev Sin sreča svojo mater. On pod križem; z njim, ki Ga bodo križali. Njeno trpljenje je molitev: »Zgodi se mi po Tvoji besedi.« Ista, ki je kot roža vzcvetela v Magnificat, zdaj zori v najžlahtnejši sad: darovanje Edinca in sebe. Pa pride mimo mož, tesar Simon. Močan. S trdnimi koraki, ki se v njih izraža samozavest delavca, ki ne pomišlja lotiti se trdega dela, ker ve, da je to pot, ki mu zagotavlja obstoj. Nima časa, ni razpoložen, da bi premišljal. »Zdrav človek« je. Zagleda Njega, ki je padel pod križem; vidi, da je ves slab. Zgane se nekaj v njem; »daj, pomagaj«. A čez trenutek ugasne: »Kaj bi z Njim, saj je moje delo dovolj, da ga prenašam.« Misli se ogniti. Toda ne more se. Čuti, da ga je Oni pogledal; če bi si zastri oči, bi čutil s srcem pogled, ki prosi pomoči. In spet: »Zakaj si zaslužil kazen! Zdaj nosi.« Vojaki, ki so z Njim, se obrnejo k Simonu. Približa se in podpre križ. Čuti, da je težak. Smili se mu obsojeni, vendar misli: »Zato pač nič ne dobim.« Kljub temu v svoji možatosti neče očitkov, če ne bi pomagal. — »Nemara je pa res Obljubljeni.« Slika iz Gott\valdovega misala Glej tani dekle, ki hoče skozi množico k Njemu. Morda so njeni domači govorili o Njem — bili navdušeni, dokler je delal čudeže. Ko je pa napovedal, da bo podrl tempelj in ga v treh dneh spet postavil; ko je obljubil njim, ki bodo jedli Njegovo meso, večno življenje, so se zgrozili v svoji »pravovernosti«: »Boga preklinja. Smrt zasluži.« Žalostno je postalo dekle. »Mar je res kriv, ki so Njegove besede sicer nove, toda lepe in resnične, da bi jih rada še poslušala.« Zbežala je z doma, da Ga vidi na Njegovi poti. On stopa izmučen pod križem. Ves miren. Ne preklinja postav in sodnikov, kot jih navadno obsojenci. Zdi se, da je zatopljen v tihi molitvi. Dekle se zave: »Ne more biti zločinec. Ne zasluži smrti.« Spozna, da je krivica, kar Mu (njeno) ljudstvo očita. V trenotku je pripravljena priznali Ga, vsaj malo Mu olajšati trpljenje. Poda mu prt; Oni si obriše čelo in ji ga vrne; na prtu je začrtan ves Njegov obraz. Dekle je zavzeto, v srcu je mir: »Daj, Gospod, da ostane spomin Tvojega odrešujočega trpljenja vedno v mojem srcu.« Tudi žene so ob potu; nekatere z otroki. Poznale so čisto življenje Njegove matere in Njega; videle, da je materi obudil edinca; ki so se vpraševale, ko je odpustil grešnico: »Kdo je Ta, ki odpušča grehe?« Zdaj nekatere pobirajo kamenje: »Dokaži, da si Sin božji — reši se trpljenja.« »Tvoja kri nad nas, nad naše otroke!« Druge Ga vidijo, s trnjem kronanega, da pada pod križem. Zajokajo v sočutju. Hočejo se zadnjikrat dotakniti Njegove obleke, kot se Ga je ona, ki je s tem ozdravela svoje osemintridesetletne bolezni. On jih pogleda, poboža otroke: »Meni ne bo hudo. Usmilite se sebe in otrok, da boste obstale v dneh, ko od vašega templja ne bo ostal kamen na kamnu; ko boste kričale gričem, da bi vas pokrili.« Slutnja, da bodo res prišli težki časi, ki jih sestre kličejo na ves rod, jih prevzame. Pokleknejo pred Njega: »Učenik, usmili se nas. Bodi z nami.« On jih blagoslovi. Zdenka Fant in dekle Znamenit mož je ob neki priliki rekel: Kaj tiči v fantu, spoznaš po njegovem vedenju do deklet. Resnica! Tedaj se razodene dobrota in slabost, nežnost in sirovost, čistost srca in razuzdanost, viteško mišljenje in sebičnost. Dober fant brezpogojno spoštuje vsako dekle, pa naj bo še tako preprosto. Svoje vedenje in govorjenje, svoje oči in misli ima v oblasti. A pri tem se vede vljudno in neprisiljeno, rad pove kako resno ali veselo; res ni potrebno, da bi se fant v dekliški družbi vedel mevžasto! A dekle ti mora biti preveč vredno, da bi se spuščal v zaupnosti. Postopati po ulicah, dvorjanih, za vsakim krilom letati mora biti dobremu fantu zoprno. Ima preveč važnejšega dela, da bi tratil čas s takimi stvarmi. In slednjič, ali ni škoda s tem begati dobra dekleta; za tiste pa, ki imajo nad takimi stvarmi veselje — hvala lepa! Če pa kako dekle pozabi na pravo skromnost, če opaziš, da je slabotna in lahkomiselna, tedaj pozna dober fant samo eno dolžnost: bodi viteški! Ne izrabljaj njene slabosti, marveč bodi dvakrat močan: zanjo in zase in se imej krepko v oblasti! In če te drugi zaradi takega ravnanja zasmehujejo in se bahajo s svojimi »doživljaji« v teh stvareh, le naj se! Tako zasramovanje je častno! To je dokaz, da ne spadaš k njim. Verjemi: le tisti je poklican za velike reči, komur je ženska čast sveta. Romano Guardini Kongregacija in življenje Naš aktivizem in naše naloge. Pred nedavnim sem govorila z nekim našim mladim pedagogom. Bil je lep počitniški večer, zelo tih in zelo svetal. Sedela sva pri kmečki mizi in se pogovarjala o vsem mogočem. Pogovor je nanesel tudi na versko vzgojo, na versko življenje, na duševno in duhovno življenje sploh. Človek nerad o tem govori. Saj so vse to stvari, o katerih je težko razpravljati. Toda večer je bil tako tih in tako svetal, da se je duša sama odprla, beseda je dala besedo in hipoma sva bila sredi debate. Debata je bila sicer kaj čudna, toda plodna: on je govoril, jaz sem molčala. In čim bolj sem jaz molčala, tem bolj je on govoril. Zatrjeval je z vsem prepričanjem, da je verska vzgoja kvarna in zakaj; prepričeval me je, da je ves družabni sistem danes tak, da ubija rast, namesto bi jo pospeševal. Govoril je, da je vsa vzgoja pogrešena in izprijena z verskim duhom — in ob koncu je še pribil: da je danes vsak inteligentni mladostnik s tridesetimi leti uničen, da se sploh ne more ustaviti poginu, ki raste iz današnjega sistema in današnjih načel; da je vsak tridesetletni mladostnik ob koncu poti in zaide ali v povprečnost ali v duševni polom. Vse to je trdil človek, ki je s triindvajsetimi leti obetal biti voditelj nove generacije, človek, o katerem so rekli da je genij, človek z res skultiviranim, bleščečim se duhom, nadarjen, občutljiv in zmožen. Ko bi mi vse, kar je pravil, povedal kak povprečnež, bi do prihodnjega dne pogovor najbrž pozabila. Tako pa mi je prišla misel: glej, čas zori. Naš boj ni več boj s povprečniki. Naš boj zori: treba se bo pomeriti in udariti z ljudmi, ki imajo visoko kulturo, ki so pametni in dozoreli. Pred časom bi bila storila tako: vse, kar mi je imenovani povedal, bi kratkomalo zamolčala. Pred časom smo bili navajeni izogibati se odprtemu boju. Radi smo prikrivali in se umikali neposrednemu razgovoru. V času pa, ko smo potrpežljivo prenašali in se skrbno umikali vsaki zameri, nam je sovražnik zrasel čez glavo. Kdo bo trdil, da ni tako? Kaj nam pomaga zatiskati si oči? Res je: čas je dozorel. Treba bo pogledati vsem tistim našim slabostim v oči, s katerimi nas naš sovražnik pobija. Treba se bo enkrat za vselej odpovedati čudoviti zaverovanosti vase, treba bo razumeti, da edino zveličavno ni le tisto, kar rečemo mi. Treba bo z lastno močjo prerasti vse, kar nas ovira na naši poti. O, in treba bo še vse, vse več! Treba se bo za ta boj oborožiti s čistostjo duše in dobroto srca, treba bo postati bojevnik na podlagi Kristusovega evangelija, treba bo vse prepojiti z resnico, iz katere smo izločili vso enostranost in ves fanatizem. Ogromno delo, strašen boj! Masonska armada raste, Marxova in Stalinova armada raste, armada brez-božnikov raste; skrajni čas je, da se tudi vsa Kristusova armada aktivizira in da gredo v boj predvsem kongregacije. Iz vseh navedenih vzrokov sem se uprla mnenju mladega pedagoga. Potrkala sem se na prsi in dušo sem vzela prav trdno v roke in preiskala vse njene globine; kot k o n g r e g a n i s t i n j i mi je dala debata snovi za dolgo in temeljito razmišljanje. Prišla sem do sledečih zaključkov. Reformo je treba pričeti pri pravem koncu. Treba je stremeti po dvojem: izvrševati in doseči moramo naš življenjski namen, ki je poveličevanje Boga, in stremeti moramo po popolnem izčiščenju samih sebe. — Poveličevanje Boga — ne zamerite mi, da sem živi jensko nalogo formulirala tako suhoparno. Storila sem to namenoma. Ni več časa za nežne besede. — Pa naj je ta formula še tako suhoparna, pravilna je le. Ali sploh kaj mislimo pri tem? Ali nam je ta beseda samo katekizemski fragment, ki nam je ostal in obtičal v možganih. Ali ima ta beseda za nas kaj vsebine? Ali sploh vemo, da ni šala, če molimo veroizpoved, če priznavamo Boga, če smo krščanskega svetovnega nazora? Ali vemo, da je treba iz vsakega nazora izvajati posledice, tudi iz krščanskega. Ali nam ni naše religiozno življenje izhojena, izluščena in avtomatična pot, po kateri pač hodimo, ker je že tako — katere pa prav nič ne poznamo in nikoli ne pomislimo, zakaj tako pelje in kam pelje. Ali nam ni Bog drag preostanek materinega nauka in hvaležen objekt naših duševnih funkcij, mesto da bi nam bil, kar je: večni, edini, poslednji in prvi? Ne, saj prav nič ne dvomim o neki resnosti našega krščanskega udejstvovanja, toda — saj mi ne boste zamerili tega dvoma: — ali pa je te resnosti tudi dovolj? Vidite, če je naš življenjski namen poveličevati Boga, se moramo dela lotiti z največjo resnostjo, ki je je zmožen naš duh. Kakor ni vseeno, kako lupimo krompir in kako pišemo pismo, tako ni vseeno, kako izpolnjujemo svojo življenjsko nalogo. O, že zdaleka ni vseeno: pri vsem ne smemo biti polovičarski in cincarski, ne smemo mešetariti in delati kompromisov. Bogu se moramo prepustiti popolnoma, a ne samo s pasivno pobožnostjo, ampak z živo radostjo, z voljo kakor kremen, z dušo kakor sonce in z očmi, ki merijo zemlje. Navaditi se moramo misli, da delamo le za božje namene, le v Njegovem imenu in za Njegovo kraljestvo. Naša pot mora biti tako natanko določena in odmerjena, da jo najdemo z zaprtimi očmi, ne sme biti brez cilja, ki je vedno in povsod: ad maiorem Dei gloriam! Najbolj poveličujemo Boga s posvečevanjem samih sebe. Samo-posvečevanje je krilatica današnjega religioznega stremljenja. Sainoposvečevanje — najtežja in vsebinsko najpopolnejša beseda, kar jih poznam. Čudovito je delo samoposvečevanja, pogreznjeno je v misterij naše duše. Vse to delo je nedoumljivo, skrito očem, čeprav v bistvu silno realno. Samoposvečenje! Mnogo poti pelje do njega. Ena izmed teh mnogih je tudi kongregacija. (Sledi) — a—a Daritev Cerkvene stene so se v prah razsule; svetloba je oblila žrtvenik, da čudežno je tabernakelj zažarel in Križani s kopreno se svileno je odel. Prestrašen vztrepetal je svečenik in duše vse od bolečine so zarjule. Tedaj je s križa stopil Rešenih, v trpeče milo vprl oko, s strahom stegnil je krvavo dlan, z bolestjo ranjeno odgrnil stran. Potem, jokaje nagnil je glavo in se položil je na žrtvenik... Ivan Borba za dušo (Godi se na Poljskem. Spisal Ernst Drouven S. J. Prevel ravn. Anton Koritnik.) II. (Dalje) 7. Malo dni po razgovoru grofa Ozdobe s prelatom se je nekega sončnega poletnega jutra sprehajal po obrežni promenadi krasnega švicarskega jezera mlad duhovnik, oblečen v preprosto obleko nemških duhovnikov, in molil brevir. Poln obraz, ki vanj ni bilo zarisanih nobenih izrazitih potez, je delal duhovnika na videz še mlajšega, nego je bil v resnici pri svojih eno in tridesetih letih. Belkastosiva polt, ki je pričala o nedavno prestani bolezni, se je močno odražala od bujnih, popolnoma črnih las, počesanih vnemamo po strani, ki so krasili visoko, jasno čelo. Zaradi pokončne drže, strumnega nastopa, visoke postave in krepke rasti je bil v prilegajoči se duhovski suknji naravnost brhek na pogled. Na tem telesu bi obraz z ostro izraženimi potezami izdajal častnika po poklicu; namesto tega pa ta otroški obraz, ki bi celo v jezi nikogar ne mogel ostrašiti, če bi ne bilo v njem teh temnih, velikih oči, ki so se sedaj dvignile iznad knjige in blodile nad zelenkastomodro jezersko gladino, kakor da bi v daljavi nekaj iskale. Res! Saj še ni prebral pisma, ki ga je danes prejel od ordinariata. — Dr. Breczay vzame pismo iz žepa, potisne brevir pod pazduho in bere. Ukazu ordinariata je njegov očetovski prijatelj, neki prelat, ki je njega poznal od mladega in se vedno živahno zanimal za njegov razvoj, pridejal kratko pisemce. Vsebovalo je le nekaj kratkih stavkov, toda ti so dali veliko misliti. »Ljubi Stanko! To je nekaj zate! Ne daj se ostrašiti! Pisal sem grofu, da je najbolje, če vse prepusti tebi. Ti boš odločeval, gospodje se morajo ukloniti! Prinesi novega duha, ki ga tudi oče želi; je potrebno! Ne plačan sluga, ampak voditelj! Moj svet in vsaka pomoč vedno na razpolago! Ustvari nam plemenitih ljudi! — Bog Te blagoslovi!« Dva meseca za tem je bil dr. Breczay zopet doma in po njegovih navodilih se je v prvih dneh oktobra vse na Montani uredilo in pripravilo. Le gojencev še ni bilo. 8. Dvanajstega oktobra so prišli tudi ti. Bilo je okrog treh popoldne. Dr. Breczay je zaprl brevir, ga potisnil v usnjati ovoj in stopil k oknu. Zdaj morajo priti mladi gospodje. Napeto gleda po klancu nizdol, ki ga je mogel pregledati nekako dve sto metrov daleč, do ovinka pri tako zvanem vzhodnem dvorcu z nasproti stoječo posestnikovo vilo. Deset minut je stal tako. Tedaj zagleda skupino mladih ljudi, ki so pravkar zavili okrog vogla vzhodnega dvorca. Precej zavaljen mlad človek je puhal mogočne oblake dima iz kratke pipe; zraven njega je nekdo drug, čigar potez ni bilo mogoče razbrati iz daljave, vlekel svaljčico; na drugi strani ceste pa je šel sam zase majhen deček. Duhovnik se je baš vpraševal, kje neki tiči še četrti, ko zasliši od vile sem glasen lajež in zagleda tam mladca, ki z razigranimi kretnjami nagaja psu za ograjo in ga draži. Po nekaj minutah pozdravi dr. Breczay oba kadivca in samcatega dečka — krotilec psov, kot je bilo videti, pa še ni dospel. V vseobčem dirindaju so potekale naslednje ure. Dr. Breczay odkaže vsakemu posteljo in njegovo omaro, vsak je bil zaposlen z izlaganjem svojih stvari iz kovčega in jih urejal. Duhovnik prepusti mladce samim sebi in odide do večerje, ki je bila danes pozneje nego navadno, v svojo sobo. Primakne udoben stol na desno stran pisalne mize, privije luč na prijazni svetilki, ki je ves prostor zavila v tajinstven mrak, in gre potem zopet k fantom. »Ivan,« pokliče tistega, ki mu je prvi prišel nasproti, »pridi nekoliko k meni!« »Tako, tu lepo sedi na stol!« Deček sedi v naslanjaču z vsem dostojanstvom velikega gospoda, prekriža noge, opre obraz na levo roko in gleda z mirnim očesom duhovnika, ki išče v m izniči neki listič. »Sedaj najprej nekaj formalnosti,« začne doktor, ne da bi ga pogledal. »Kdaj si se rodil?« »Štirinajstega avgusta tisoč devet sto ...« odgovori Ivan brez zmedenosti. Doktor piše. »Torej ti je ravno trinajst let. In kje si se rodil?« »V Piotrkovu.« »Ne daleč od mojega rojstnega kraja; bil sem često tam. Zdaj bivate...? Na gradu Piovo, srez... to zadostuje.« »Dobro. Doslej si s svojim bratom stanoval v zavodu gospe Ellertove. Ali ti je bilo tam bolj všeč nego tu?« »Tu je vse lepše opremljeno; če mi je tu bolj všeč, še ne morem povedati.« Dr. Breczay si misli: govori kot velik; precej samostojen za svojih trinajst let. Potem nadaljuje: »In v katerem razredu si?« »V četrtem.« »Izpričevalo ?« »Srednje.« »Slabo?« »V latinščini in matematiki. »Hm.« V verouku, zgodovini in zemljepisu sem imel dobro.« »Hm.« Trenutek molčita. Le nekaj sekund je molk presegel mejo, do katere ni mučen. Doktor vpre pogled v dečka in mu v brezpomembnem tonu nenadno zastavi čudno vprašanje: »Ali si priden?« S svojimi velikimi, višnjevimi očmi pogleda mali duhovnika v oči in odgovori mirno in hladno: »Upam. Sicer boste pa sami šele videli.« Duhovnik zopet prime za pero: Ali si bil kdaj bolan?« Ivan trenotek okleva. »Ne, nič posebnega; kvečjemu, če sem se malo piehladil.« Zopet kratek molk. In duhovnik se obrne znova k dečku in potopi svoj čudni pogled v mrzle, ledeno hladne dečkove oči. Malček ga mirno gleda. Tu nenadno ošine duhovnika — le za hipec sekunde — iz dečkovih oči pogled, ki mu zakliče odločno: »Čuvaj se!« Dr. Breczay vstane. Položi roko dečku na plavolaso glavo in reče s toplim glasom: »Midva bova dobro shajala, kaj ne, Ivan?« Mladec ne odgovori. Hladno pogleda duhovnika. Samo topel pritisk roke izdaja, da otrok sprejema ljubezen, ki mu jo nudijo duhovnikove besede. Molče-zapusti deček sobo. Ko gre duhovnik proti vratom, da bi poklical naslednjega, govori tiho sam zase: Ivan, Ivan, težko življenje te čaka! Čuti, da je deček pridobil njegovo srce. . Odo, pridi!« Temna rdečica se razlije po obrazu visoko raslemu mladeniču, ko sede na prednji rob stola in se nervozno igra z gumbi na suknji. Dr. Breczay je dobro opazil njegovo zmedenost. Službeno stavi svoja vprašanja in popisuje listek, ne da bi dvignil pogled. Rodil sem se trinajstega aprila tisoč devet sto v... torej mi je sedaj šestnajst let,« odgovarja deček z negotovim glasom. Vse drago že vem od očeta, ki je bil včeraj tu,« pravi duhovnik in zapiše nekaj vrstic na papir. »Brž še zadnje izpričevalo! Obiskoval si vedno gimnazijo v ... kaj ne?« Da, toda...« — rdečica še za stopnjo bolj potemni na licih, »izpričevalo-ni bilo posebno dobro.« »No, le pogum! Kje pa ni šlo?« Imel sem slabo v latinščini, grščini in matematiki.« »O jej! to res ni najboljše upanje za bodočnost!« »In...« »No?« vzpodbuja doktor, »in kje še?« »V poljščini, v fiziki in zemljepisu ... »In... dalje?' sprašuje doktor in urno piše. »Nič več,« odgovori Odo hitro, vesel, da duhovnik tako ravnodušno posluša njegovo nesrečno obtožbo. Zdaj nastopi molk. Mladec postaja tem nervoznejši, •čim dlje traja. Preseda se na stolu in nezavestno vzame koščeni zgibalnik z mize in se igra z njim. Duhovnik se naposled okrene in ga prijazno pogleda: »In si priden?« Odo hipoma povesi glavo pred duhovnikovim pogledom; nobene besede ne spravi iz sebe. »Odo!« — doktor je vstal — »Odo, ti si priden, vem.« In položi boječemu mladcu desnico na ramo, v tem ko se Odotov obraz pretvori v velik vprašaj. »Odo!« — duhovnik govori z njim kakor s prijateljem — »izpričevalo bova že popravila in všeč ti bo tukaj. »Malo me je skrbelo; toda zdaj!...« Mladca je samo veselje in zaupljivost govori iz njega. »Bova že napravila, saj imaš najboljšo voljo. Dobro ti bo. Ostani tako priden!« In s tem odslovi mladca, ki ves srečen hiti v sobo, da bi poklical Karla. S težkimi koraki se bliža zavaljeni osmošolec. »Bog živi, velečastnik reče z najnižjim in najbojevitejšim glasom, ki ga je mogel spraviti iz sebe. »Bog živi!« odgovori duhovnik prijazno, ne da bi se ozrl nanj. Samo z roko mu veli sesti. »Poklicali ste me,« prekine Karel molk; glas mu zveni že nekoliko bolj naravno. »Vsekakor,« odgovori doktor suho. »Kdaj si se rodil?« »Drugega aprila tisoč devet sto v Piotrkovu.« Duhovnik piše. »V osmi, kaj ne?« »Da.« »Izpričevalo?« »Je čisto dobro za poletno trimesečje, ko se ne da dosti delati. Poljščina, 'latinščina, grščina in nekaj stranskih predmetov dobro. Glas 11111 je pri tem maštevanju zopet bojevitejši. »Prav, odgovori doktor prijazno, pa hladno. »Zdaj mi pokliči, prosim, Rudeta Vondava.: Karel je osupel nad redkobesednostjo duhovnika. Trenotek še obsedi in v zadregi seže z roko v odišavljene dolge, rjave lase. Naposled vstane. »Bog živi!« reče, pa v povsem drugačnem tonu nego pri vstopu, v tein ko ga o meri. Trgovski prostori : Stari trg ftt. 2, Pod Trančo št. 1 In Kolodvorska I MOJE NAČELO JBi dobro blago in najniije cene Ure, zlatnina, flMriPMP optični A r1^ predmeti M LUKA. VILHAR, urar Ljubljana, Sv. Petra e. 36