Žabnikov Martin
(Spi*al Murko.l
jlabnikov Martin je bil jeden tistili poscbnih ljudij, za katurimi lete otroci,
če jih le od daleč zagledajo, in jim nagajajo, kjerkoli jim morejo. Pa
vendar ni imcl na scbi ničesar tacega, kar bi moglo vzbujati posebno pozornost. Bose, precej umazane nogc, z dolgim jermenom prepasane hlačc, raskavo srajco in pomečkan klobuk s silno širokimi okraji: -— tako sc je nosil Žabnikov Martin. Bil je delavec na žagi, kakor vsi drugi dclavci, samo časih si je naredil prost dan in se potepal po vasi.
A jedno čudno lastnosi jc imel, katera ni dala mirno spati vaškim otrokom, njegovim malim sovražnikom. Bal se jc — žabe, kakor nobene druge stvari na svetu. Najmanjša, najpohlcvncjša žabica ga je spravila v tako silen strah, da je bežal pred njo, kakor bi smodil za njim. In kaj šcle velika, grbasta, napihnjena krastača ! Pravili so, da mu je ostala ta eudna bojaz-ljivost izza mladih nog, ko je bil šc prav majhen. Zlezla mu jc velika, umazana žaba na obrazek, ko jc zaspal prcd hišo; in ko sc jc vzbudil prestrašil kc jc ubožec tako grozno, da sc je ves tresel in ni mogel dolgo časa nič govoriti. .. Nikdar se ni mogel več iznebiti te strašljivosti in ostala mu je za vse življenje.
Otroci pa so to porabili, da so mu nagajali. Kadar so ga srečali, začeli so kričati nad njim:
,.Žaba. Martin! Žaba, žaba!"
Zapodili so kamen po cesti in Martin je tekel, kar se je dalo. Casih so prinesli predenj na skrivnem eelo rcsnično žabo in Martinov strah jc bil toliko večji. Otroke pa je to silno veselilo. Smejali so se, da so jim tekle solze iz očij.
Najporedncjši od vseh pa jc bil Tratnikov Tone. V šoli se ni posebno pridno učil in knjig se je iznebil, kolikor hitro je mogel. Zato so mu hodile po glavi različne nepoštene misli, kako bi si kratil čas in nagajal drugim ljudem. Nagovarjal je celo svojc tovariše, da so mu pomagali  pri  njegovih
-»:   29   ?*
porednostih. Casih se mu jc posrečilo, ali velikrat ga je doletela zaslužena kazen in v posebnih slučajih je pela celo palica.
\ekega opoludne so se vračali otroci iz šole. Solnce je sijaln svetlo in vroče, da so se od potii sprijemali lasje nad čelom.
Tratnikov Tone, Vipavcev Ivan. Vrbnikov Tine in še nekaj druzih se je podilo po stranski stezi mimo žage, ne da bi šli naravnost po veliki cesti domov.
Pred žago je počival pod visoko, scnčnato tepko Žabnikov Martin. Utrujenost in vročina ga je prevzcla, da je legel v travo in zadrcmal. Otroci so se ustavili pred njim in Tratnikov Tone si je domislil, kako bi se daia napraviti hudobija. Hiteli so k mlaki, ki je ležala precej daleč za Vrbnikbvo hišo, in ulovili so z velikim trudom tri širokoglave, smradljive žabe. S tem so se vrnili k Martinu, ki je še zmirom mirno spal in smrčal, ne da bi se ganil. Zakričali so vsi kakor iz jcdnega grla, vrgli žabe nanj in skočili za plot. Martin je planil kvišku in se ozrl krog sebe: a ko je zagledal živali, ki so skakale in se prekucavale krog njegovih nog, zavpil je prestrašen, pustil klobuk v travi ter bežal in bežal, da so ga izgubili paglavci hipoma izpred očij. On pa jih je videl, ko se je ozrl nazaj, in slišal je dobro njihovo škodoželjno krohotanje.                                                              -
In kazen ni izostala.
Tratnikovi so imeli za vrtom kozolec, — Tonetov najljubši kraj. Tam se je podil s svojimi tovariši, tam je uganjal ž njimi svoje burke časih po cele dni.
Oče so mu bili prepovedali, da ne sme hoditi po lestvi navzgor, kjer se je sušilo seno in kjer jc imel tudi Tone spravljene svoje igrače. Lahko bi padel raz lestvo in si zlomil vrat; lahko bi se tudi zgodilo, da bi zdrkniia lestva in se zvrnila na tla; kako bi potem prišel Tone zopet doli, če bi ga slučajno nihče ne videl in ne slišal ? Aii ravno zato, ker so mu oče pre-povedali, ni se mogel Tone zdržati, da bi ne hodil na kozolec. Vabil je še druge s seboj, da so podili kokoši in se prevračali po senu.
Tako je bilo zopet danes. Na kozolcu je bil Tone in z njim Vipavcev Ivan, Vrbnikov Tine in vsi njegovi najljubši tovariši.
Takrat pa se je prikazal tam doli, — kdo ? Žabnikov Martin! Začeli so kričati nad njim kakor navadno: ..Žaba, Martin ! Žaba, žaba!" — Ali Martin si je gotovo mislil: ,.Kako bo prišla žaba v seno?-* — in ni se prestrašil.
..Cakajte, vi paglavci. jaz vas naučin nagajati!"
In približal sc jc lestvici, -- in lestvica se je dvigala... dvigala, potem je začela polagoma padati, dokler se ni naposled z glasnim truščem zvrnila na tla.
,,Zdaj pa le bodite tam gori in nagajajte, komur se vam Ijubi!" ogiasil sc je Martin od zdolaj in otroci so slišali, kako je s trdimi koraki odhajal
,.Kaj pa zdaj?"
Poredneži so se spogledali in ni se jim daio vcč skakati in kričati. Nekaterim so siiile culo soizc v oči in zjokaii bi sc biii na glas, da bi jih nc bilo sram tovarišev.
-«   30   s*-
Solnce se je nagibalo vedno nižje proti zahodu in bližal se je večer. A Martina ni bilo od nikoder nazaj, da bi se jih usmilil. Vrbnikov Tine se je zaril v seno in jokal, da bi ga drugi ne videli. Malica je bila že zdavnaj izgubljena in prihajal je že čas večerje. Rešitve pa od nikoder. Morda bi jih slišali pri Tratnikovih, če bi glasno klicali. Toda Tone si ni upal. Pre-. povedano mu je bilo hoditi na kozolec, in vrh tega bi bilo treba povedati vse, kako so Martina dražili in kako se je ta maščeval. Potem pa bi prišla še doma občutljiva kazen.
Ko je Tone vse to premišljeval, domislil se je  nečesa, kar se   mu  je zdelo, da bi bilo dobro.                 :    :
,,Zakaj bi ne rekli, da se nam je lestva po nesreči  zvrnila,  —  in  da smo se hoteli v senu učiti ? Na srečo ima Tine še knjige s seboj."
Povedal je to svojim tovarišem in pričel je kričati na vso moč:
,,Oče! Oče!<
1 Dolgo časa ni bilo od nikoder odgovora in Tone je bil že skoro hripav od neprestanega klicanja. Naposled so se začuli počasni koraki in spodaj pod kozolcem so se prikazali oče.
,,Kaj pa delate tam gori, a? Kdo vam je rekel hoditi na kozolec ?   In kje imate lestvo?"
,,Hoteli   smo   se učiti v senu, a ko smo prišli gor, zdrsnila je lestvica in pala na tla ..."
Tone se je izgovarjal s tihim, negotovim glasom in oče so videli takoj, da ne govori resnice.
,,Povej,  kako je  bilo,   —   sicer  ostanete vsi  čez noč  tam  gori.   Ne laži se !"                                                                                                              ;
In Tone je moral povedati vse: —   kako so dražili   opoldne ubozega      : Martina in kako jim je ta potem izpodnesel lestvo.
,,Prav je storil! Zaslužili bi bili še vse kaj hujšega. in ne bojte se, — kazen vas ne bo dolgo čakala!"                                                                         i
Pristavili so lestvo in otroci so zlezli v strahu   na  tla.   Kako je   biio      ' potem doma, tega nismo mogli zvedeti; a toliko je gotovo, da Martinu niso nagajali več.