Ivan Potrč
Jezik — to je pisateljeva podoba
krivala naša povedana beseda in naša napisana beseda. Prav ta beseda je prva, ki odraža naše odnose; velja, kar je Jesenjin pel »o novih odnosih
Jezik — to je pisateljeva podoba, to je pisateljev odnos do bralca ali do človeka, do sočloveka; jezik je še več — pripoveduje o tistem, kar hoče pisatelj povedati, hkrati pa razkriva tudi pisatelja, njegovo misel in čustvo . . . vse tja do zadnje in najgloblje ali najbolj skrite kamrice ... do nagonskosti. Nič kaj nas tako danes in nič kaj nas ne bo jutri tako razkrivalo, kakor nas izpričuje in nas bo raz-
332
Josip Vidmar
333                                                                                      Jezik — to Je pisateljeva podoba
med ljudmi«, ko je pel o oktobrski revoluciji — ti »novi odnosi«, ki bi jih prinesla revolucija, razkrivajo tudi odnose v naši družbi, odkrivajo, kolikor so ti odnosi človeški in socialistični.
Zato mislim, dragi urednik, kako ne moremo zapisati, da ustvarjamo vsi, kajti jezik moremo tudi razvrednotovati, kar se človečanskosti tiče, in uničevati — mislim na napisano besedo; to mislim na tisti jezik (pri nas), ki hoče biti ali ki bi naj bil živ odraz neke naše stvarnosti, v resnici pa ostaja klavrno pričevanje pisateljevega odnosa do naše stvarnosti — ne moremo in nikoli ne bi smeli zapisati besede o ustvarjanju, koder se srečujemo z najbolj grobo neotesanostjo ali tudi s samim besedovanjem zaradi samega besedovanja. Ne, tod ne gre (gotovo pa vselej ne) za različna pubertetniška literarna razkazovanja in genialoidnosti, gre za razvrednotovanja in za raz-diranja, za razvrednotenje vsakršne človečnosti in za razdiranje človečanskih in socialističnih odnosov, ko mislimo na družbo; ti jezni literarni bogovi — a ki bogovi niso — bi hoteli s svojim rovtarskim jezikom, ki se ga moramo sramovati, ko ga prenašajo javna občila, ali natiskana ali javno izgovorjena beseda, bi hoteli biti novativci, tudi zaradi jezika, a jezik, ki sme biti še tako iz nižin vsega človeškega vzet, ni več ustvarjalen, ko je odraz pisateljeve hotene razdiralnosti. In če je — žal — glas jezikoslovcev tišji ali celo obmolknil, potem je to izraz nemoči ali umika plemenitega delavca pred nasilnostjo — potrebovali pa bi resnično jezne antibarbaruse, še kako!
Ali moja »nesreča«, kar se jezika tiče, je bila ta, da sem prišel na svet na Štajerskem in da nisem znal našega »kranjskega« (nočem prizadeti Dolenjcev!) jezika — in to mi je tudi očital že prvi moj kritik, Budal; gledal je s stražarskega sveta na našo domovino in je lahko več in bolje videl. In danes vidim, kako je prav, ko se te naše »kranjščine« nisem nikoli privadil, kajti začel sem popisovati svojega domačega človeka, a tega sem hotel po domače in po slovensko prikazati: pisal sem o svojih ali o naših ljudeh, a pisal sem za naš slovenski svet (a izkazalo se je, da tudi za drugi, za široki svet) — se pravi, da se nikoli nisem izživljal z narečjem, ali se šel kakršne koli literarne novacije s svojo »štajerščino«, četudi so bih pri nas »zgledi« za takšno — a moram povedati, kako me je to hoteno naročništvo, literarno tudi za lase privlečeno, odbijalo, redkokdaj bi zamoglo umetniško zaživeti. Tako me potem tudi Tržačanov »očitek« ni zmedel — drugače pač nisem mogel pisati, če sem hotel svojemu kmetiškemu literarnemu junaku ostati zvest in ga živo in hkrati slovensko izraziti.
In pisatelj mora živeti kakšno desetletje, da zve, ali da ti ljudje povedo, kako prava je bila tista pot, ki si jo z zvestobo do svojega junaka in tudi z zvestobo do svojega slovenskega jezika začel. Nikoli ne bom pozabil tiste najine obmorske steze od Pirana do Fiese, ki sva jo hodila z našim londonskim profesorjem književnosti, z doktorjem Lavrinom, ko mi je po branju moje knjige dejal: »Sami ne veste, da širite, da bogatite slovenski jezik. Ta naš književni jezik je nastajal predvsem na enem koncu naše slovenske domovine, vaša štajerščina, ki hoče biti slovenska, pa ta naš jezik, ki že močno stagnira, širi in bogati, oživlja ga, prinaša mu novih in naravnih sokov.« Lahko sem se spomnil na našega Františka Albrehta, na recenzenta moje povestne knjige, kako mi je — bilo je že po vojski — hotel oponesti Ple-teršnika; ali tega sem dobil, tudi prvič, v roke šele po našem partizanskem času, kar je živa priča knjigarnar Dolžan, ki je imel antikvariat na Šelem-
334                                                                                                                               Ivan Potrč
burgovi. Vseeno sem se zaradi Františkovih besed lahko zamislil; in ko sem začel listati in pregledovati Pleteršnika, sem videl, kakšno bogastvo naše besede, ki je sicer zapisana v Pleteršniku, še vedno živi v naši slovenski govorici — le da knjig ni nihče pisal v tem našem, da, slovenskem jeziku.
In tako se je, a ker je bilo pri meni povsem naravno, smem reči, da tudi neižumetničeno (drugačen pač nisem znal biti, a tudi hotel nisem biti!), tako se je prav to pokazalo za pravilno — kot kmetiški človek pa sem vedno mislil, da si moram zapeti srajco, ko se odpravim med ljudi ali celo na gostuvanje.
In tako boste od mene bolj malo zvedeli, kaj mislim o naših današnjih posiiljenih ali izsiljenih jezikovnih novacijah in o kritiki, ki je znala v presenetljivem duetu zapeti s temi našimi književnimi novotarijami in jim prepevati vso hvalo. Ali to so, zame vsaj, hvalnice, prepevane v lastnih literarnih svetiščih — sami sebi prepevajo, sami sebe poslušajo —- in, hvala bogu, tudi nikomur ne škodijo.
Nič, česar živo življenje ne navdahne, nič, kar ni iz pristne človekove krvi in iz mesa spočeto, ne bo zaživelo — moremo pa govoriti o naši babi-loniji — a žalostno (ne mislim, da bi bilo tragično) za našo družbo je to, ko imamo družbene ustanove in podjetja (da, tudi ta so družbena!), ki to podpirajo in pomagajo vsemu takšnemu na beli dan. O tem zadnjem bi se smeli — in tudi morali bi se — pri nas več pogovarjati, a morah bi tudi kaj storiti. Naša socialistična zveza naj ne bi samo resolucij o jeziku sprejemala in naj bi kdaj tudi ne zapirala oči, ko se ji pred očmi po mili volji vsakršnega pametnjakoviča in štacunarja kvari tisto govorico, tisti jezik, ki nas je ohranjal skozi vse težke čase, in tisto govorico, tisti jezik, za katerega bijemo še danes bitko — bitko, ki je v današnjem svetu toliko ko vest človeštva.
POPRAVEK
V 4. številki sta se v prispevek Ivana Potrčka, Jezik — to je pisateljeva podoba, vrinili dve nerodni napaki: stran 333, drugi odstavek, 4. vrstica, bi moralo biti: je iz tržaškega sveta (ne pa »s stražarskega sveta«), in na isti strani, prav tako drugi odstavek, 11. vrstica, pravilno: kako me je hoteno narečništvo (in ne »naročništvo). Avtorja in bralce prosimo, da nam ti napaki (in prav gotovo še kako drugo) ne spremene v zamero. Ur.