GLASNIK SLOVENSKI.
Lepoznansko-podučen list.
Odg-ovorni vrednik in izdatelj : A. Janežic.
St 7.
V Celovcu 1. aprila 1859.
3. zv.
Ribič.
(Zložil Miroslav.)
Mladi ribič ribo vjame, Al' premajhna se mu zdi, 'Z mreže jo za vado vzame In na ternek nasadi,
Ead ujel bi ribe vece,    T* Ternek verze sred vode : Čakal je do mraka sreče, V mraku prazen domu gre.
Ceptec.
II.
Bilo ni godu, svatovšnje, semnja, Da tj e ne bili bi vabili ga.
Presern,
Popoldne je bilo vse živo v Kokoljevi kerčmi. Staro in mlada je praznovalo semenj; ker ta se vsako leto le enkrat verne, so rekli, zato ga je treba dobro pognati, da se bolje zapomni in da je veselje vece, ko se zopet približuje. V nizki, pa prostorni sobi je stala miza pri mizi, in krog miz so sedeli pri enih večidel možje, pri drugih fantje. Šibile so se mize od velicih bokalov, rudeče vino se je smejalo veselo v kozarcih in že teklo tu in tam od njih, ^ker tam, kjer ga je dosti, se ne štejejo kaplje, ki padajo na tla. Se veliko veci šum pa je bil zunaj na podu, kjer se je terla neznana množica ple-savcov, in še več gledavcov ; nekaj jih je bilo nastavljenih pred vratmi, da je bilo komaj mogoče hoditi vun in noter, nekaj jih je kukalo pri linah na pod, in drugi so bili zlezli na više kraje in so od zgoraj doli presojevali veselo rajanje. Dva godca sta neprenehoma godla, eden na piščal, eden na rog. Ni jih bilo mogoče utruditi, ker godci so mogočni možje, in skerbno varujejo čast in hvalo, ki jim gre od vseh plesavcov. Pervi je bil krivi krojač, Jurca po imenu, velik jedec, vehk pivec, pa slab lažnjivec, ker z lažjo ni nič kaj mogel opraviti pri ljudeh. Zato pa so častili vse bolj drugega godca, vaškega čednika, po imenu Fuča. Gospod fajmošler so ga bili sicer za
Glasnik 1859 — HI. zv.
T
104
Ožbovta kerslili in njegova mati se je pisala za Gobarco, pa nobeno teh imen se ga ni moglo prijeti. Vaščani so ga imenovali Fuča, in on se je nekoliko ponašal za«gnjih skerb, da so mu pripravili lepše ime. Znal je vse rokodelstva in vse umetnije, pa tudi vsake sorte čeznatorne reči. Vedel je za vse zaklade krog in krog na tri dni hoda, znal je zagovarjati ogenj, in zadnje poletje bi gotovo ne bila toča do čistega potolkla žitnega pridelka, ko bi ne bil po nesreči pri cedi tako terdo zaspal, da ni začutil ob pravem času nevihte. To je bilo znano povsod, zato pa tudi njegova slava ni bila majhna, in raz-žaliti ga se je vsak hudo bal. Mislih so danes še iz bližnje vasi pripeljati par godcov, pa Fuč je rekel: „Jaz trobim za tri, in če mi pripeljete drugih, zatrobim tako, da se pod podere." Tega so se ljudje zbali in so ostali pri starih godcih.
V hiši za mizo sedi župan, zraven njega Marjeta, in krog mize še nekaj priletnih mož. Njih pogovor se je bil hudo vnel: imeli so nekaj važnega v mislih. Vsi so tiščali komolce na mizo ter se deržah naprej, da bi bili z glavami bliže skup, ker sicer se je bilo težko razumeti v takem hrupu.
„Ti si nor!" reče na ves glas župan, in prime za bokal, da bi natočil, pa je prazen — „Kokolj, hej, vina na mizo! — ti si nor, če le besedico vsega tega verjameš, Fuč je klafač in druzega nič. Moje ljudi je že tudi vse ošeraaril, ker ti mu verjamejo, kot bi z žebljem pribil. Ko mi v drugo pride na rejo, in mi ne pusti ljudi pri miru, mu ne dam druzega kot sirovega krompirja, naj si ga sam skuha pri solncu ali pa pri luni, če je tako prebrisan."
,/Reci, kar hočeš," ga zavorne drugi „kar vem, to vem, in tega si ne dam vzeti. Ti si bil zmiraj nejeveren, in kakoršen si bil, si še zdaj. Kaj pa takrat, ko ti je toliko živine zbolelo in ji nobena reč ni pomagala, tačas je bil pa dober Fuč?"
„Sram naj ga bo, če je celo življenje pri živini prebil, in bi ji ne znal pomagati, kedar jo kolje."
M takrat, ko ti je bil konj od jasel ukraden, kdo ti je našel tatu?
„Kaj bi ga ne bil našel, ker ga je vidil, ko ga je kradel. K večemu mu to v zaslugo štej, da mi ga je povedal."
„Ni res, da bi ga bil vidil; tisti večer je bil pri nas na reji, spominjam se še, kakor bi se bilo zgodilo včeraj. Pa kaj pa praviš k temu, da, ko so streljali na logu, ni nobenemu puša počiti hotla, le njemu se je sprožila?"
„Streljati ni znal nobeden izmed njih. Čenče so vse skup, in vi ste slepi, ker mu verjamete kaj tacega. Svoje cerne bukve je priba-rantal od ciganov, in zdaj slepari ljudi zato, ker so cigani njega osleparili."
Tako je šlo naprej, nobeden se ni dal prepričati, nobeden ni hotel jenjati, Marjeta je poslušala pazljivo, nobena beseda ji ni ušla. Neznana moč jo je vlekla k Fuču.  Dostikrat sicer je že slišala pri-
105
povedovati o njem, pa tako kot danes se je niso nikdar prijele te povesti, ker zagovarjali so jih priletni pametni možje. Ko pa pridejo po dolgem pričkanju vendar le na drug pogovor, poprosi Marjeta očeta, naj ji dovoli, da gre pogledat ples.   Fuča je viditi želela.
„Da pa ne začneš plesati in da se kmalu vernešreče stari župan.   Spomnil se je bil brodnika.
„Kaj bi ne poskočila enmalo," reče eden izmed županovih tovaršev, „mlada kri ne sme zastajati, če ne, je celo premerzla, kedar pridejo leta.   Pusti ji veselje."
„Saj ji ne jemljem veselja" odverne župan bolj dobrotljivo, „le vse eno mi ni, s kom da pleše, zato mi je pa ljubše, če z nobenim ne.
,,Saj ne menim plesati, le plesavke bi rada pogledala," reče pohlevno Marjeta in odide.
„To ti je dekle," poprime župan bolj s skrivnostnim glasom in popravlja ogenj v zalo okovani turnčkasti pipi. „To ti je dekle, kot med! Uboga, kakor bi godei, pa jih je že vendar stara skoraj dvajset, in bo že kmalu čas, ji iskat moža. To smem reči, da bo zadovoljen, komur jo dam."
„Zato bo pa tudi brodnik norel, ker si ga odpodil. Ali se še nista poravnala?"
„Da bi ga!" reče župan in udari z roko ob mizo, ,,jaz bi se poravnal ž njim, bi ne vedel zakaj. Če imaš kolikaj glave, morašf reči, da to ne gre, in kaj še le to, da bi mu dajal Marjeto."
„Jaz sem že rekel," se oglasi zopet drugi „ko sva tule z botrom o tem se menila, da z brodnikom ni bilo mogoče drugače ravnati, in sem djal, kaj ne boter, da bi se vašemu Francetu Marjeta ne prilegla slabo! Boter, ali nisem prav govoril? Kaj pa ti praviš k temu, župan ?"
„To se saj da slišati," kima počasi župan „vendar tako hitro ne gre ta reč. Matevževec! tvoje premoženje je precej zadolženo, kakor slišim praviti."
,/To in pa nič" se potegne Matevževec, „dve sto in štirdeset goldinarjev v vsem skup je dolga doli na unih njivah v klancih, in k večemu, če še prirajtaš letašnje fronke z nadavki vred, ki jih še nisem plačal.   Ali je le vredno, da se to v misel jemlje pri taki kmetii."
„Verjemi mi, župan!" poprime zopet besedo Francetov boter, in si popravlja klobuk, ki mu vedno na obraz ali pa na herbet sili, „Matevževec je mož za kaj, in takega zeta, kakor je France, boš tudi mogel iskati. Na-mé, Jernej, se smeš zanesti, jaz sem njegov boter, in ti ga poznam od nog do glave, kakor samega sebe."
Tako se je unemala barantija za Marjeto vedno bolj. Zupan je le krog kraja hodil, in ni nikakor prav poprijeti hotel. Francetov boter pa ga je privijal tako, da je skoraj ves vanj zlezel. Nazadnje so se vendarle zediniU, da pridejo drugi teden, ali čez kakih štirnajst dni na ogled.

106
®^ Pri tem pogovoru se je vino kaj zlo sušilo, in Francetovemu botru ga je precej v oči zašlo. Drugi pa so bili le dobre volje, ka-< kor se to imenuje po navadi. —
Na podu je postajalo veselje vedno vece; bokale so koj v rokah krog nosili in si napijali; mize ni bilo treba nobene. Vse lica so bile rudeče in vroče, in marsiktera obleka se je potnega života prijemala, bolj kot mu je bilo ljubo. Neprenehoma so se brisale plesavke z belimi rutami; da bi se bile hladile na čistem zraku, jim niso dali časa neutrudljivi plesavci.
Naj imenitniša oseba na podu pa je bil Fuč. Dobre volje, šaljiv, tudi poreden je razveseljeval ljudi na vse viže, in je trobil, da mu je prihajalo rudeče krog oči. Kedar so počivali plesavci, mu ni nikdar zmanjkalo šal, in kedar so plesali, mu ni nikdar zmanjkalo sape. Trobiti pa je znal res dobro, in večkrat je rekel, da se ne ustraši ne papeža in ne cesarja.
Pozno popoldne prideta tudi brodnika na pod. Ubranil je bil mlajši starjemu, da ni šel iz vasi.
„Ze velja. Lovre na tvoje zdravje!" zakliče eden fantov in napije Lovretu. „Do dna, do dna, če ne, nisva prijatla ;" ga priganja, ter derži visoko v zraku bokal, ko Lovre vino le pokuša.
„Pa brez plesavke!" mu nagaja se smejaje, „boljša roba je že vsa oddana, ni je več dobiti na podu, da bi bila zate. Mojo Marjano zlo serbijo pete, zaverti jo ti, jaz moram v hišo, da napijem Mohorcu. Fuč, eno novo pa krepko!"
Fuču verze sreberno desetico in steče v hišo. '"^
„Kar jih hočeš po desetici, po dvajsetici pa dvakrat toliko," zavpije Fuč in zatrobi v rog, krivi Jurca pa zapiska na piščal, da se zasuče vse po celem podu.
Lovre ni bil prišel na pod z namenom, da bi plesal. Zdaj pa je bil kar naenkrat, sam ni vedel kako, med plesavci, in je plesal, kot bi ga bil veter nosil. Pri vinu in plesu se pa je vračalo vedno bolj veselje v njegovo sercé. Jernej, njegov brat je bil zlo zadovoljen.
Prijatelj Lovretov pa se je zamudil dolgo v hiši, ker pri prijatlih da beseda besedo, in kolikor bolj se govori, toliko bolj se zaorje, in toHko težje se do konca pride. Tretji ples je bil že Lovre končal z Marjano, ko se je uni še le vernil na pod, in mu vzel plesavko.
„Marjeta !" zašepta Jernej bratu z glasom komaj razumljivim.
Lovre se naglo zasuče, in zagleda Marjeto pred podom. Nehote se prime za slamnik, če so cvetlice še na njem, in stopivši k nji jo prime za roko.
„Ali sem prav storil?" jo hitro popraša, z roko derže slamnik.
»Kradel si," mu odverne Marjeta, ter zarudi v obraz.
„Kar je bilo namenjenega meni, mar ne? Pa Marjetica, danes še nisi plesala , plesati moraš, ti ne veš, kako moč ima ples v sebi. Fuč, eno hitro in glasno, če prav počiš zraven, da le rog cel ostane!"
107
„Ne smem, ne smem" se brani dekle. Pa Fuč je že zatrobil, in nobena noga se ni mogla ustavljati zapeljivi godbi.
Lovre in Marjeta pa sta komaj zašla v trumo plesavcov, in že sta bila predmet skrivnostnih govoric med gledavci, kar ni čisto nič čudnega, ker gledavci in bravci niso nikdar s tem zadovoljni, kar imajo pred sabo; ali jim ne dopade, ali pa se jezijo, da ni njih lastnina ali pa njih delo. Dve devici, že precej čez leta, v kterih so se tepli zanje plesavci, se niste mogli prečuditi, da ga Marjeta ne more pustiti. ,/Ko bi že kaj več premoženja imel," sklene ena, „saj ne pleše ne slabo; s takim plesavcom bi se še jaz bolla enkrat zasukati, akoravno ne maram za ples."
„Se jaz bi se ravno ne sramovala ž njim plesati," reče druga nekako zaničljivo.
,/Ti si pač za ples," jo z'averne perva, „še bele rute nimaš, ali meniš, da se na semenj tako pleše, kakor pustne večera?"
„0 tvoj predpert pa kar vid jemlje! trakovi so tako neumni kot le mogoče."
„Zakaj se pa tako hudo poteguješ?" reče smehljaje se mladeneč, ki je bil slišal njun pogovor. „Stavim, da ti je Lovre na misli. Alenka, Alenka varuj se, da ti možgan ne zmede, če drugo vzame."
„Ga nočem, če bi prinesel sto gradov," odverne jezno Alenka.
„Se ve da, to bi bilo preveč. Kaj pa, če bi le enega prinesel?"
„Nanjo bi ga postavil in drugo vzel," reče mladenčev tovarš, in na glas se smejaje zbežita oba. Alenkina tovaršica je bila ž njima zlo zadovoljna, ker nji nista nič tacega povedala. Alenka pa se je ugriznila v žnabelj, ne vem ali v spodnjega ali v zgornjega, skoraj gotovo pa v zgornjega, ker manjkalo ji je zgorej dveh zob; bolj po domače bi se to reklo, da je bila škerba. —
,,Fuč, na zid rog!" zavpije eden plesavcov in mu poda kozarec , ko^ je odgodel Fuč.
„Ze velja," mu odverne godec in sprazni, kot bi mignil, kozarec do dna. ^
„Kaj boš kaj zinil?" ga popraša uni.
„Poslušajte," kliče Fuč, „poslušajte vi možje in vi fantje, ki boste enkrat možje, in ve dekleta, ki ne boste nikdar možje, poslušajte!"
Pa poslušanja je bil konec, kot vselej koj po pervih besedah, ki jih je izustil. Na glas so se smejali vsi, in eden pred drugim mu podajali polne kozarce. , Pa cela armada kozarcov ga ni mogla prestrašiti.   Godci so bili in bodo pervi junaki v takih bitvah.
Marjeta jo stala zraven brodnikov, in pazljivo gledala Fuča. Smehu se sicer ni bila mogla zderžati, pa ga je vendar kmalu premagala, in ko mu je vse napijalo in vriskalo, se oberne k Lovretu in ga praša :
„Kaj pa vendar ti misliš o Fuču, in o tem, kar ljudje pravijo o njem? Danes bi vse v smeh podelal, včasih pa je resen, da bi se zlomil."
108
„Kar se ti le ljubi," odgovori Lovre, že skoraj vinjen, in skoči tudi s svojim kozarcem k Fuču.
„Da bi kaj znal!" rnermra mlajši brodnik med zobmi, „jaz bi hotel, da bi znal coprati tako kakor lagati. Gotovo bi bil za boljšo rabo."
Oba molčita in sledita vsak svojim mislim.
„Oče me bodo iskali" reče Marjeta Lovretu, ko se je vernil od Fuča, „obljubila sem jim, da ne bom plesala, in ti si me premotil,
„Oče, kje so oče?" poprime hitro Lovre.
„V hiši imajo tovaršijo," odverne Marjeta. „Lej, že se mrači, kako dolgo sem se zamudila!"
„Samo en ples še," poprosi Lovre, pa urnih nog zbeži Marjeta k očetu.
„Kako si pa rudeča, da vse iz tebe gori," reče župan, ko Marjeta v hišo pride, s precej dobrovoljnim glasom. Stavim, da si se kaj zasukala?"
Marjeta si da, kar je le mogoče, opraviti z usejanjem, in molči sramežljivo.
„To pa vendar rečem," seže Racar, Francetov boter, županu v besedo, „ce je bil France na podu, ah pa če bi bil tukaj — per moj — jaz sem se kar spozabil," se popravi hitro, ko ga župan pogleda, še hujše pa Matevževec s komolcem rine. „Boter, vi ste me malo preveč sunili, ah ne?" Vsi se na glas zasmejajo, le Marjeta ne ve, kaj vse to pomeni. Pa možje zavozijo kmalu na drugo polje, in Marjeta jih posluša večidel molče. Le Francetov boter je danes neznano zgovoren ž njo, bolj kot drugi vsi, in jo marsikdaj s kakim prav umnim vprašanjem pripravi na smeh.
Pa večer se je pribHžal. Kerčmar je prižgal po mizah bele sveče, ker lešerba se tudi na kmetih za kerčmo ne spodobi, in položil na svetilnike naj lepše utrinjače, ki jih je navadno o posebnih praznicih svojim gostom pokazoval. Svetili so se res kot sreberni, deržaji so bili prav lepo skrivljeni; edina škoda pri njih je bila le ta, da razun enega ni bil nobeden popolnoma cel, akoravno ni bil nobeden hudo poškodovan; ta sam je pričal za une, in kazal, kaj so imeli nekdaj in kaj jim manjka zdaj. Tega celega toraj je položil danes Kokolj na županovo mizo.
Tudi na podu ni ' bilo veselje končano z dnevom. Rajanje in plesanje se je unemalo vedno bolj, in ko je ura bila polnoči, so še peU in rajah.
Le brodnika nista imela ostanka na podu, ko je odšla Marjeta. Veliko hujše kakor kdaj, je bilo Lovretu pri sercu, odkar je zopet  . govoril ž njo.   Šel je s poda koj za njo, in kmalu se napoti tudi Jernej naravnost domu. Pred hišo se vleže v travo in gleda žalosten v derečo Savo.
Pozno v večer pride Lovre.   Bog ve, kje je bil hodil ta čas.
109
„Jernej, daj mi dober svet, meni gre za zdravo pamet, življenje dam za dober svet," kliče v svojem obupu in hiti memo njega v hišo.
„Da ga najdem!" mermra zamišljen mlajši,
(Dalje prihodnjič.) ^
Sv. Jiiraj i devet sinov mati.
(Isterska narodna pesem; zapisal J. Volčič.)
Kad je došel sveti Jur na konju, . Zelena se j' gora veselila ^
I vas svet se je uzradovao. Jena majka devet ima sini, *'
Svih je devet preslicom shranila. Preslicom i ljudskom kudelicom; Svih je devet v artižane*) dala ; Svih je devet majka uženila. Još ni bilo u pol leta dana, Da njoj rekla nevesta najmlaja: „Ti si, majko, gerđa i nesnažna! Daj, ti projdi va tu čemu goru, Da te zjidu ondi merkli vuci. Al ubiju veliki hajduci." — Prošla majka va tu čemu gom. Va njej bila devet godin dana. Ni vidila vuka ni hajduka, K njoj da dojđe sveti Jur na konju, Lépu konju, zelenu tataru, I govori devet sinov majki: „Da ča studa po gorici šečeš? Ali šečeš al po gori plačeš?" — Al' se majka jako naplakala. Da je ona slabo dočekala. Al govori sveti Jur na konju: ,,„Ne žali se devet sinov majko! Ča je bilo devet sinov tvojih. Sad je devet kamenovih stupi ; Kameni se stupi^) z njih storili ; Ča je bilo devet nevest tvojih,     ,
Sada ti je devet šarih zmiji.^)
Kuče su ti dole popadale ,
Kupina ti mirine zaresla,')
Okna su beršlanom opletena."" —
Ali se je majka naplakala.
Da je ona slabo pričekala.
Da ki će ju smerti dohraniti,
I u žegan božji'') pokopati?
Al govori sveti Jur na konju:
„„Nežali se devet sinov majko!
Ovdeka sam ti od Boga poslan.
Da komu bis, majko, oprostila,
Ko bi ti se nazad sprobudio.
Na kerstjansku spodobu stvorio?""
Al govori devet sinov majka:
„Starji Ive s starejom nevestom;
Da bi ona naj raje voljila." —
Prosai Juraj kroz tu čemu goru,
IJlomil je od leta mladicu ,
Prosai s tužnom majkom devet sinov,
Trikrat šviknu sinka starejega,
A četerkrat stareju nevestu, I,
Oba su se nazad sprebudili!
Uzeli su svoju staru majku;
Oni su jo smerti dohranili,
I u žegan božji zakopali,
Sveto nebo da su zadobili
Svoje duše da su si spasili
Ali svoje stare mile majke.
Svinjar.
(Andersen.)
Bil je nekdaj zelo reven kraljic. Imel je silo majhno deželico ; pa tolika je bila vendar le, da bi se bil na-njo lahko oženil. Oženili se je pa mislil, naj bo potem uže, kar hoče.
Ni bilo ravno lepo, da je koračil na ravnost k cesarjevi hčeri in rekel: „ali me češ?" Pa vendar je šel, ker je njegovo ime slulo
O Artižan—rokodelec; stup — statua; zmija — gad; zaresla— zarasla; 0 žegan božji — pokopališče.
no
na široko po deželi. Sto in slo kraljevih deklic bi mu bilo odgovorilo: ,,kaj bi te ne!" Kako pa je djala cesarjeva? No saj bomo kmalo vidili.
Na grobu kraljičevega očeta je ras(;l rožni germ. Tak je bil, da malo tacih na svetu. Cvel je vsacih pet let, in imel je vselej eno samo rožo; ampak to je bila roža to! Vonjala je, kakor vse dišave; in kdor je poduhal jo, naglo je pozabil žalosti in skerbi. Tudi je imel tiča slavca, ki je tako prepeval, kakor bi mu bile pesmi vsega sveta v gerlu. Poslušalo ga je malo in veliko. Rožo in slavca je hotel dati cesaričini; zato ju dene v sreberno skrinjico, zapre in pošlje.
Cesar je velel posodo nesti pred sabo tje, kjer je bila njegova hči. Ravno je miši lovila, pa njene tovaršice ž njo. Ko je vidila sreberno posodo, precej z dlanjo ob dlan udari, in reče: „da bi vsaj bila kakošna muca notri!" — Ali kaj se prikaže? Germ, pa roža na germu.
„Vendar je kaj lepo narejena, da malo tacega!" pravijo vse ženske.
„Kaj bo samo lepo ! K r a s n o je krasno; 1 j u b k o je, pravi cesar. '    Njegova hči jo potiplje, in skoraj bi se bila jokala.
„Pé, očka! saj ni narejena; to je zares roža!"
„Pé!" reko vse gospodičine, zares je roža!"
Cesar veli: „poglejmo, kaj bo še: potem se jezimo!" Prišel je na dan slavec, ki je tako zapel, da si nihče ni upal spregovoriti žale besedice.
„Ljubko poje, krasno poje,"  reko vse gospodičine.  Govorile so književno slovenščino, ker to cesarstvo je bilo na tistem otoci, kamor je bil uže nekdaj hud slovensk purist oženil se z nemim ali mutastim dekletom. Nemo tovaršico je vzel pa zato, ker ni hotel, da bi se njegovi prihodnji otroci od matere navadili slovenščino ka-!" ziti; on pa nikoli ni zinil besedice, ako ni bila prave domače korenike., Njegov zarod je rabil tedaj samo pravo, čisto književno špraho. „Pa vendar ni zares tič!" veli cesaričina. „0 zares je, zares; kaj pa?" reko tisti, ki so ga prinesli. „Precej ga izpustite!" reče ona; pa tudi je ukazala, da kraljic ne sme priti na ugledi, da ne mara zanj.
Kraljicu so bile pa te besede lanski sneg. Pomaže si obraz na cerno in rujavo; potegne klobuk na oči; peterka in pravi: „cesar, dober dan Bog daj!  Ali je v gradu kaj službe za-me?"
„Služba je!" odgovori cesar; „ali mnogo jih je, ki bi jo radi. Sam ne vem, kako bo! Pa vendar te ne bom pozabil, kedar bo čas. Pa — veš kaj? Treba mi je svinjarja. Dosti dosti svinj imam." Kraljic je bil tedaj cesarjev svinjar. Dali so mu pri svinjaku tesno luknjico, da je prebival. Ves dan je sedel in delal. Ko pride mrak, uže je bil naredil piskric, ki je imel zgoraj po robu same kreguljce ; vse kreguljce do kreguljca. Kedar je lonec bil pristavljen, pa so kreguljci žvenketaJi in peU tisto pesem;
Ili
lik
t'^' „Stara baba rom poni poin,      *   •    "
Če te nisem, pa te bom!"
Pa še nekaj bomo povedali še, kar je bilo stokrat več vredno. Pisker namreč je imel tako lastnost in moč v sebi, dn je bilo samo treba perst vanj potakniti, in precej se je vedilo za vsako ognjišče po vsem mestu, kaj se kje dobrega kuha. To je bilo vse kaj druzega, kakor pa roža in slavec!
Prišla je cesaričina in vse tovaršice njene. Ko začuje pesem, precej se vstavi jako vesela, ker je tudi ona znala: „stara baba rom pom pom." Ni se bila navadila druzega, kakor to: ali še to je bren-kala samo z enim perstom.
„Lejfe si no," reče; „saj to jaz tudi znam! Ta svinjar je gotovo umen človek. Pojdi, in vprašaj ga, koliko hoče imeli za orgljice." . , Ena izmed tovaršic je morala iti ; pa obula je še poprcd lesene coklje.
. ^ „Koliko pa češ ti za lonec?" vpraša svinjarja.
' •#     »Desetkrat naj me poljubi cesaričina, pa bo," reče on.
v,Bog ne daj !" pravi gospodičina. \
„Za menj pa ne dam," odgovori uni. ^
„No, kaj pa je rekel?" vpraša cesarjeva hči. >
t „Ne povem," odgovori dekle. :>
,/Pa mi vsaj na uho povedi!" .
„Poreden je!" pravi cesaričina, pa gre. — Ali komaj stori pet stopinj, uže se oglasijo kreguljci. .. „Stara baba rom pom pom,
^»i^ Če te nisem, pa te bom!"
*^       „Ti!" pravi hči, „vprašaj ga vprašaj, morda je zadovoljin, da ga moje tovaršice desetkrat poljubijo."
„Kaj pa da!" veli svinjar; „cesaričina mora sama; ali pa ne bo dobila piskrica."
„Kako je vendar siten!" reče na to cesarjeva hči. —
„Pa boste pred mano stale, da ne bo nihče vidil."
„Tovaršice stopijo pred-njo, razširijo krila, in cesarjeva hči desetkrat poljubi svinjarja, pa dobi lonec.
To je bilo veselje v gradu to! Čez dan je pisker prepeval, zvečer je pa bil prislavljen. Tacega ognjišča, da bi se ne bilo vedilo , kaj se kuha na njem, ni imelo vse mesto, bodi si pri velicem županu Jernejčetu, ali pa za zidom pri Jožku, ki se mu pravi Gromič.
„Zdaj pa vemo, kdo bo jedel ocverte žabe; zdaj vemo, kdo bo imel polže in pečeno svinjsko repaso. Kako je vendar to krasno!"
„Vele krasno!" pravi, cesarjeve hčere spleličina, ki je dekletu zjutraj narejala prečo in cedila nohte z majhno ščetico, zvečer pa razpletala jo.
„Ali tiho bodite, veste! zakaj to ni tako; jaz sem našega cesarja hči."
.Kaj pa da; saj bomo," odgovore, ;
112
Svinjar, hočem reči, kraljic —- pa saj niso vedili, kaj je; vse je menilo, da je res kak svinjar — ni nehal, da je zopet naredil kaj novega. Zdelal je klepetec, ki mu vele sraka, po nekterih krajih pa tudi skeržat. Veliki teden otroci ž njim tekajo okoli cerkve; pravijo da Boga strašijo; saj veste, kako je to. Pa kedar se je ta sraka vertila , berž je naredila vse poljke in poskočnice, kolikor jih je bilo na zemlji od stvarjenja do današnjega dneva. Za nameček je znala tudi tisto pesem , ki sem jo slišal pri sv. Gregorji :
„Prišla sta-a Krajnca dva t
Prinesla sta-a koša polna oba."
„To je pa še lepše," pravi cesarjeva hči, ko mimo ide, „Vendar tacih godcev še nisem slišala, kar živim. Pojdi in vprašaj ga, koliko hoče za to reč.   Poljubila ga pa več ne bom."
„Pravi, da ga mora cesaričina stokrat poljubiti!" pripoveduje tovaršica, ki je bila šla vprašat.
„Menda mu gre ob pamet," odgovori cesarjeva hči, ter ide. Ah komaj se premakne, pa uže obstoji, in reče : bistrim glavam je treba, da se pomaga. . Jaz sem našega cesarja hči. Povedi mu , da od mene toliko dobi, kolikor zadnjič ; kar bo premalo, pa naj mu dadé moje gospodičine."
„0h, mé pa tako nerade," pravijo gospodičine.
„Kaj bi to govoril prazne besede ! Če ga jaz poljubim, zakaj bi ga pa ve ne? Premislite, jaz vam dajam hrano in plačilo."
Ni bilo drugače ; morala je zopet ena iti k njemu.
Svinjar je djal: „stokrat me bo, pa druga ne, kakor samoedina cesarjeva; ah bova pa vsak ob svojem!"
Hči pravi: „stopite pred me!"
Vse stopijo; ona pa začne plačavati svinjarja.
„Kaj pa je to pred svinjakom?" vpraša cesar, ki je gledal skoz okno. Oči poraenca, ter dene očali, da so mu jezdile na nosu. — ,/Dekleta imajo direndaj. Uže vidim, prej ne bo mini, da grem sam pogledat." To reče, in potegne solne čez peto. Ali ti solni pa niso bih nič druzega, kakor pokrevljani čevlji.
Da te turška matika , kako je hitro šel !
Ko je bil na borjači, jame iti po samih perstih.
Dekleta ga pa niso čutile, ker so štele, da bi kaj preveč ne dobil svinjar, ali pa cesaričina premalo ne dala. Vzdigne se na palce in reče : „kaj pa uže spet ?" Ko vidi, kaj delajo, prime čevelj, ter ohladi ž njim , koger more. Svinjar pa je bil naštel ravno šest in osemdeset.
Cesar veli: „poberite se, da vas vidil ne bom!" Zakaj prebito je bil hud.
Hčer in svinjarja zapodi iz dežele.
Revica je pod mihm nebom stala pa jokala ; svinjar se je kregal, in pa dež je šel.
113
„Oh sirota uboga, kako se mi godi!" vzdihuje cesaričina. „Ko bi bila vzela vsaj kraljica, ki me je snubil!"
Svinjar pa ide za germ, obriše lica, potem se preobleče in stopi na ravnost pred ubogo cesaričino. Tako je bil lep, da se mu je priklonila.
„Veš kaj ?" reče svinjar , „zdaj pa tudi več ne maram za-te. Kraljica nisi hotla, rože in slavca tudi ne: svinjarja pa si, Bog ve, kobiirat poljubila ze. take reči, ki niso bile nič vredne. Na, to ti bodi!"
Potem se verne v svoje kraljestvo, pa vrata za sabo zapre cesarjevi hčeri ravno pred nosom.   Reva je zunaj ostala in pela : „Stara baba rom pom pom; Če še nisem, kmalo bom!" i.-.m
Te povesti ali pravljice — kakor kdo raje govori — nisem jaz naredil iz domače glave; ampak prestavil sem jo, da bi koristen zgled imele ve preljube naše dekleta, akoravno morda niste še celo županovega, nikar uže cesarskega rodu. Glejte, kako se boste obnašale, da se vam ne bo smejal v Teržiči K ur ni k. Saj menda veste, da porednež rad pesmi sklada od tistih, ki vlečejo ploh. Na svetu je uže taka, da malokdaj moža dobi, ali pa če ga dobi, da presneto dostikrat udarijo vrata vsako tisto, ktera si je preveč izbirala, skrivaj' pa kavkljala. / ,    ^     L/    .
Cokolata. ;
. (Konec.)
Kakao je, kakor smo že omenili,^') sad tropiške Amerike ; toda okraj njegove razširjenosti se ne da natančno določiti. Začetki njegove perve obdelave so skriti v tamni starodavnosti; po vsi pravici pa se stavijo v dežele, v kterih so pervikrat jeli tale sad uživati, to je v dežele srednje Amerike. Pa obdelava je kmalu prekoračila svoje pervotne meje, posebno po dohodu Evropejcov v Ameriko. Pred vsemi drugimi so bili Španjolci ,^ ki so jo kmalu razširili po vseh ostalih deželah sredoameriških. Že v začetku 17. veka se je kakao pridelovalo v Venecueli, kjer tega sadu niso poznali pred evropej-skimi naselniki. Odtod se je širila obdelava po malih in po velikih otokih zapadne Indije, posebno po velikem otoku s. Domingo. Tako pomnožena raba čokolate, posebno v Evropi, je čedalje bolj razte-govala meje pervotne obdelave. V Gujani, kjer je brez dvombe rastel že popred v divjem stanu, je našlo theobroma kakao rodovitno zemljo ob mlakužnih bregovih velike reke Amazonske in po braziljskem primorju.   Sedaj sega proti jugu do mesta Rio Janeiro, kjer je vidil
*) Glej št. 3 t. 1.
114
žl. Bibra krasno plantažo v ondotneni botaniškeni vertu. Čudno je res, da so brez uspeha ostale vse poskušnje s kakaonikoin v drugih dehh sveta, p. španjolske na otokih filipinskih v iztočnej Azii in na otokih kanarskih, holandeške na otoku Java v indijskem morju, portugiško po iztočnih bregovih afriških. Sedaj so še viditi zanemarjeni kakaoniki okrog mesta Angole, Mozambique, po dolini reke Ko-ance itd. (Peterm. gcogr. Miltheil. 1858.) Le otoka Bourbon in Mavrici, kamor so ga nasadili Francozi, ga pošiljata nekaj malega na prodaj.
Kakor se je razširjala obdelava tega sadu še le po Evropejcih, tako se je razširjalo po njih tudi uživanje pijače čokolate. Njeni raz-širjavci, Španjolci, so se pervi seznanili ž njo. Španjolski zgodovinarji nam vedo povedati, da je bila čokolata ob času pribojevanja mehikan-skega carstva stara pijača mehikanskih Aztekov. Največ so je popili mehikanski kralji in vehkaši ; pa tudi prosto ljudstvo jo je čislalo. Da je bila tam čokolata sploh znana, spričuje med drugim tudi to, da so kakaove jedra, kterih so za svojo potrebo v deželi premalo pridelo-vaH, pogosto zamenjevaU za druge doželske pridelke. Toliko so čislali kakaove jedra, kakor pravi Humboldt, (Essai pohtique du roayme etc. Paris 181 !) da so jim služile po ceh dežeh kakti novci (monnoie); kupovali so ž njimi po štacunah, na tergih in drugot. Še sedaj (1800—2) jim služi kakao kot drobiž; en kovan sous je toliko vreden, kakor šest jeder. Rabile so se pa v ta namen neki samo slabejše jedra. Res čudno, če pomislimo, da se jedra kmalu pokaže in zgubé skoro celo svojo vrednost. — V zgodbah Kortesovih se bere, kako naglo se je prikupila čokolata Španjolcem. Kartesov junoš govori med drugim : popij čašico čokolate in cel dan boš lahko potoval po teh vročih deželah , pa se vendar ne upehaš. Močno te hladi, ker je ta pijača že sama po sebi hladna. Jezuit pater Akosta piše leta 1589, da Španjolci neizmerno čislajo pijačo čokolato ; pa lahko se je gnusi človeku, ki jo pervikrat vidi motno in polno pen po verhu, podobnih drozgi, ki se nabira verh raznih tekočin. Na zadnje še pristavlja, da je ta pijača mehikanska razvada, kakoršna je Koka pri Peruancih. Ravno za tega delj jo zaničuje Lah Girolamo Benconi v svojej „Historia del mondo nuovo 1572" in pravi, da je ta pijača bolj za svinje, ne pa za ljudi.
V Evropo je prišla 1. 1520; pili so jo obnam v Španii le kralji in drugi velikaši ; pa kmalu se je vkoreninila med vsim narodom pirenejskega polotoka, kjer kraljuje še dan današnji kot družinska pijača. Iz Španije se je razširila kmalu po Laškem; prikupila se je Lahonom, še preden jim je bila znana kava in čaj, in še dan današnji jo čislajo bolj kot kavo in čaj. Po drugih deželah, kamor se je tudi razširila, ni dosegla tolike važnosti, kakor na pirenejskem in apeninskem polotoku.
Kakao se nikdar na drobno ne proda v pervotnej podobi. Jedra suhe, kerhke, temnorujave, grenkljatega pa aromatičnega okusa , pokupijo tcrgovci od pridelavcov ter zakladajo ž njimi tako imenovane
115
Gokolalne tovarne. Tukaj se različno pripravljajo, le to je vsem pripravam enako, da se jedra nekaj osmodé, kakor se to godi z jedri kavinimi. Potem se zdrobe v toplem movžarju in se zmeljejo med toplimi valjarčki, da postane iz njih tega testo , kteremu se primesi nekaj sladkora, jakla (araylum), tudi nekaj moke in raznih kramenij, posebno vanile , klinčikov itd. Iz te zmesi tlačijo razne oblike, posebno štirivoglate plošice, ki gredo potem kot čokolatne plošice na prodaj. Manj čiste so one plošice, ki se delajo iz neoluščenih jeder. Ni treba omenjati, da se jim primesuje po nepoštenih tovarnikih pogosto celo prepovedanih in zdravju škodljivih reči ; zato pritiskujejo tovarnice, ki so na glasu, na plošice svoje znaminja ; po teh naj se vsakdo pri kupilu ravna.
Plošice se uživajo ali že brez dalje priprave, aH pa se zdrobljene varijo na vodi ali na mleku-. Gosta, rujava in penasta pijača se navadno še s cukrom posladi. Ta način, si^ pripravljali čokolalo, so prejeli Španjolci naravnost od Mehikancev. Že Mehikanci so jedra smodili, mieli ter primesovali tog-omu testu posebno moke koruzne, vanile in neke druge kramenije, ktero so mekaxochitl imenovali. Sladili so jo s sterdjo ali pa s cukrom, klerega so si napravljali iz stebel koruznih. Tudi plošice so dobro poznali in še zdaj so večidel v navadi njih nastroji za pripravljanje in mlelje čokolate (Humboldt Essai politique itd.)- Pater Gili pa terdi, da so Mehikanci čokolato le z merzlo vodo pripravljali. Po tem takem bi se lože razumele besede Kortesovega junoša, kteri pravi, da je čokolata sama po sebi hladna pijača.
Na zadnje naj še omenim neke posebne braziljanske čokolate, ktere se pod imenom „Guarano" mnogo povžije v Brazilu. Jedra za to pijačo daje rastljina, Paulinia sorbilis imenovana. Na lanskej razstavi kolonialnih pridelkov v Parizu so se kazale oljnate jedra „Man-gifera Gabonensis," kterih rabi neko ameriško ljudstvo v francozkej Gaboni za pijačo, čokolali podobno. (L' Illuslr. Paris 1858) Tudi v Afriki se napravija po besedah nemškega popotnika Barlha , (Barths Reisen in Cenlralafrika 1858) enaka pijača iz sadu Parkije, klera je posebno v Sudanu navadna. O namestkih čokolate, kave in čaja pa o drugi priložnosti.
Glasnik literarni.
* Od dneva do dneva se lepSe razcveta češka literatura. No mine skorej tedna, da bi ne prinesli češki časopisi oznanila o kakem imenitnišem novem delu v vezani ali nevezani besedi. „Vsak za sé in vsi za vse," to je geslo njih nevtnidljive delavnosti na polju domaČe literature. Kolikor mu je mogoče, se trudi vsak za se v svojem okraju, kedar je pa treba, se združijo vse raoči, da so pospeši blagor narodni. Slavno bo pričevalo o lepi uzajemnosti čeških pisateljev tudi obširno delo, ki bernesca velicega travna
116
jelo izhajati pod naslovom „Slovnik naucn^" (koriversacijni slovar). Blizo 100 mož iz vseh stanov se je združilo in vsak izmed njih je prevzel v izdelavo tiste reci, ki spadajo v krog njegovih naukov in znanosti. Vred-nik bo temu imenitnemu delu slavni g. Dr. Ladisl. Eieger. Prišlo bo na svitlo v 6 velicih delih, in vsak del v 10 ali 12 zvezkih, ki bodo vsako tretjo nedeljo (teden) prihajali na svitlo. Cena vsakemu zvezku bo le 36 kr. nov. dn. Upati je, da bo ta prevažna knjiga tudi med Slovenci našla veČ prejemnikov.
* Število čeških časopisov se je zopet razmnožilo. 1. dan t. m. zaČne v Pragi izhajati nov list pod imenom „Jason." Prinašal bode : memoire, životopise, sestavke literarne, natoroznanske, zemljepisne in zgodovinske, pesme, romane, novele itd. Izhajal bo 1. 10. in 20. vsakega mesca po dveh tiskanih polah in veljal s poštnino vred 5 gld. 25 kr. nov. dn. za celo leto. Vrednik in izdajatelj tega lista je g. J. E. Sojka.
* Kakor naznanja „Svetovid" je prišla v Lipskem na svitlo serbska zgodovina v dveh delih pod naslovom Essai historique sur les revolutions et r indépendance de la Serbio depuis 1804 jusqu'a 1830.Celo jej kinča podobšina kneza Miloša Obrenovića; pridjan je tudi zemljovid serbske kneževine. Knjiga velja 5 gld. 34 kr. a. v.
* „Glasn. dalmatinski'* naznanja, da bo v Zadru začel izhajati talijanski list „Ei vi sta dalmata,kteri sebo pečal tudi z domačim i rečmi. Vrednik mu je dalmatinskotalijanski pesnik g. L. Fiebert, znan po svoji pesmi La madre SI a va (mati slovanska.) i
* Dr. Adam Eaciborsky, eden narimenitniših zdravnikov na Francozkem in predstojnik klinike na Parižkiii visokih šolah, ki je obogatil vedo že z mnogimi spisi v francozkem jeziku, je ravno dal vpolskem jeziku na svitlo delo „Ostycznosci medycynyz innemi naukami, sztukami pieknemi i literatura." Posvečeno je delo profesorjem vseučilišča Jagelonskega v Krakovu.
Glasni!: iz domačih in tujih fajjev. ^
I z G o r i C e mescaci ',. i: c a. — (f V letašnjera Glasniku str. 17—18 piše g. Crnčić iz Dunaja, da je našeTna neki podobi v Kronbergu blizo Gorice cirilsk podpis. Kolikor je meni ta reč znana, moram poterditi, da jo vse res, kar pravi. Ne ve se v resnici, odkod in kako je tjekaj prišla tista podoba; morebiti pa je ravno tako prišla iz Tersta ali Benetk, kakor „Ecce Homo" z armenskim napisom, ki je, ako se še dobro spomnim, v farovžu PodmeuŠke fare na Torainskem, in kakor mi nekteri za gotovo terdijo, se enake podobe nahajajo na več krajih v naših Tominskih gorah. Pod podobo je namreč, kolikor sem mogel razločiti, z armenskimi čerkami pisano : „aha a j rt Jesus" to je „Ecce homo Jesus." Pravim, kolikor sem mogel razločiti; zakaj napis mi je nekdo prepisal, ki ga sam ni znal brati in še vedel ni, v kterem jeziku je pisan. Mogoče tedaj, da je kako Čerko napčno prepisal. — Kako je bila toraj podoba tjekaj zanesena, za gotovo povedati ne vem, ali misliti si je pa lahko, da so bile enake po-
117
dobe iz bližnjih mest od kakega starinoljubca nakupljene. Ravno kaj enacega bi jaz mislil tudi od zgorej imenovane podobe na Kronbergu s ćirilskim napisom.
Hudo vojsko je napovedalo nekoliko nemških literatov starim spominkom češke poezije; „Rokopisu kralj e dvorskemu" in „Sodu Libu-Šinemu." Ne more tem možem v glavo, da bi imel sirovi narod slovanski tako staro, tako krasno poezijo, kakor je nima vsak narod v Evropi. Pervi se je oglasil zoper starino kralj ed verskega rokopisa nemški „Tagesbothe aus Böhmen" in glas, „rekepis je ponarejen je šel ed ust do ust, iz enega časopisa v drugega. Slavni možje, Palacky, Ha-tala, Stanek, Jireček itd. so se potegnili za starost tega rokopisa in na vse strani natančno dokazali, da je rokopis v resnici starina, ne pa, kakor bi hteli nasi neprijatelji, fabrikat iz našega stoletja. Pa bilo jim je, kakor se zdi, bob v steno metati; te stranke niso znali preveriti. Kakor naznanja „Svetozor" je ustal zoper rokopis kraljedvorski nov bojevnik, ki še nikoli ni vidil rokopisa, zoper kterega maha, kteremu ni znan ne češki jezik, ne češka zgodovina, namreč g. Max Bud ing er. V novem mnihovskem časopisu Sibelovem „Historische Zeitschrift" je mislil pod naslovom „Die Königinhofer Handschrift und ihre Schwestern" na novo dokazati, da so v resnici ponarejeni ti krasni ostanki staroČeske poezije. Med drugim pravi, da je rokopis kraljedvorski ponarejen iz Haj kove kronike, pa ne iz češkega, ampak iz nemškega texta; „es weist das," pravi, „auf Benutzung der deutschen Uebersetzung durch den Fälscher, wenn nicht gar die Gedichte überhaupt zuerst deutsch geschrieben wurden itrl. Ze „Svetczor" rau je odgovoril, kakor mu gre; odgovonii mu bodo pa -/3 drugi veljavni možje.
Sloveči pisatelj danski M, Tliovsea, ki'je lani na vladne stroške potoval po Cesken, fo^skem in Ogerskoslovenskem, bo nastopil letos — kakor naznanja „priatel' Skoly «i lit." — cesto do Korotana, do Horvaškega, Bolgarskega, na Cerno goro itd. Še le potem, ko bo dokončal ta pot, bo začel ;jrednašati na vseučilišču Kodanjskem o literaturi si o v an s kej. Ta danski ;jesnik in filolog se ven in ven peča s slovansko literatuio : on presi.avlju v danščino razne pesniške dela Češke, polske in ruske, on je spisal pregled slovanske literature itd. in se trudi sploh, da bi Dance soznanil z rodom slovanskim.
* Bakrorezar v Rimu, Peter Ma neun Dobrevčan, je zaČel v baker rezati starinsko sliko sv. Petra in Pavla c slavenskim podpisom, ki jo je našel g. Kukuljević v Vatikanu.
* Grof Starinski je bil lan: ali predlanskim razpisal ceno 2000 polskih zlatov za narboljšo vesele igro v polskem jeziku. Izmed poslanih iger je bila letos za najboljšo spoznana v verzih pisana vesela igra v dveh djanjih „Konkurent i m a ž." Zložil jo je Jož. K oren o v-sky. Ker je pa mesto svojega lastnega imena bil podpisal „Azet," se mu cena ni megla prisoditi. G. Korenevski je ves denar, kar ga bo vergla prodaja rokopisa in pa kazališČna predstavljanja, določil kot
1181
darilo za novo veselo igro, ob enem pa je položil še 2000 poljskih zlatov kot darilo za najboljšo dramo zgodovinsko. Rokopisi se imajo poslati do 1. mavca 1860,
* G. L j. Vuk o tino vic oznanja v Novicah, da bo vredil svoj almanah po imenu „Leptir" tudi za prihodnje leto in vabi vse slovenske pesnike, da bi mu prišli s svojimi izdelki v slovenskem narečju na pomoČ.
* Odbor za slovanski bal na Dunaju je napravil 7. marca v lepo okinčani izbani pri rimskem cesarju „slovansko besedo" ali mali slovanski bal. Okoli 150 oseb se je bilo soŠlo , med njimi jih je prišlo tudi nekoliko v narodni obleki.
Besednik.
't/^: BajesIoTne certice. (Zapisal J. Vijanski). L Oe mati v pervih šestih tednih po porodu ne Čuva svojega deteta in ga samega pusti, pride divja žena, zmenja otroka, ga zaduši ali pa ga odnese. Divja žena je majhna , z veliko glavo, dolgimi cernimi lasmi in velikimi persi, ima kratke noge in stanuje v gorah po pečinah. »Divjo ženo* poznajo tudi Moravci.   Pri njih se imenuje „divoženka."
IL Kedar babica dete h kerstu nese in pred Črez prag v cerkvo stopi, kot raašnik pridejo, postane iz otroka Mora, ki potle malim in velikim na persi leč hodi in jih ziza. Zato si mažejo nekteri persi z različnimi rečmi, ali pa obljubijo „Mori" kak dar. Kdor drugi dan pervi v hišo pride in ne kramlja, ta je pravi in temu dajo dar. Tudi pri Cehih se ta vera nahaja in oni pravijo :
„Muro, muro, murouci, Ty jsi z pekla horouci ; -
? ¦       Pfijdi rano k nam,
Ja ti neco dam."
listnica. Gr. L. M. in drugim: Kadi bomo vverstili „Zornici" tudi nekaj pesem ali drugih drobtm v ho r vaškem narečju. Ponižno prosimo, da nam pri-tekó na pomoč častiti gg. horvaški pesniki. — G. M. E. Hvala. Sv. A, v Zornici; ostalo v Glasniku. Prosimo, večkrat kaj; — g. F. Z. Po naših mislih rajnemu g. V. ni treba zagovora; vsaj ga spoštujejo vsi pravi rodoljubi; — g. J. B. Saljivka se nam zdi premalo pikantna; pesmici bi bilo želeti več pesniške lepote v besedi; prav lepa bi bila potem; g. F. V. Za natis se nam ne zdi; — g. J. D. v G. Mislimo še nekoliko počakati. Je naša dolžnost; — g. G. K. Vse v Zornici in v Glasniku; — g. J, L. Narodne reči bomo s časom porabili; pesniške poskušnje, ce ravno hvale vredne, še niso za natis; — g. S. R. Bo natisnjena; — g. A. P. Ceno omenjenih knjig v, prihodnji listnici; — g. F. G, Pesem je priča žive domišljije, pa je semtertje premalo jasna; — g, K. Z. Dans je zmanjkalo prostora, ^Še le 6.; g. J. C. V kratkem. Mesca maja bi radi dali Zornico v natis; — g. „Ze-veste" v G. Mislili smo Vam iz Vaših dopisov in spisov, ki ste nam jih pošiljali pod raznimi lažnjivirai imeni, postaviti v „listnici" spomenik, ki se spodobi kle-petnim ustom; pa saj Vas že poznajo Slovenci iz nekega drugega časopisa; tudi škoda bi bilo prostora. Prihodnjič Vaše pravo ime s potrebnim komentarjem, če ne böte skerbneje berzdali svoje natore. Toliko v porazumljenje; — gg. D. T., M. V., F. E. in V. J, Hvala; M. P. S časom bomo porabili drobtinco, — Ker nam je zmanjkalo dans prostora, smo morali „mithol, drobtine" in „še nekaj o Miki. beril." odložiti do prihodnjega lista, __
Natisnil Janez Leon v Celovcu.