Alojzij Gradnik:

De profundis

I.

iaene ni požela kosa,
bila sem ko v jutru rosa,
ki jo pije solnaa žar.

Zdaj več nisem svetna stvar
nisem roža in ne kamen,
sem le zate svetel plamen.

II.

Usta so mi bila nema
kot teh kamnov bela hosta,
nihče ni zaslutil mosta
vzpetega aad nama dvema.

.Bila pot je le za duše.

Zdaj bi vpila, vpila rada,
ali glas moj zopet pada
name od zelene ruše.

III.

Vidiš še te naše križe?

Komaj še oko te gleda,
zgublja tvoja se beseda,
daleč sl, o, pridi bliže!

Ze si tu.- Saj, če široke
smrti so nevidne struge,
kakor val z obali druge,
spet prihajaš v moje roke.