_AR_
Vizualni jezik v arhitekturi Visual Language in Architecture Tadeja Zupančič Strojan
IZVLEČEK
Premislek o procesu dojemanja prostora in o vplivu predstavitvenih tehnik na razumevanje razvoja, stanja in predvidenih sprememb v prostoru je namenjen spodbudi k iskanju uèinkovitih naèinov vizualnega izražanja ob naèrtovanju in oblikovanju arhitekturnega prostora. Izhaja iz ugotovitve, da fotorealistiène predstavitve izkljuèujejo èlovekovo domišljijsko sposobnost, njegovo aktivnost ob sprejemanju informacije o prostoru, medtem ko je abstraktnost, ki ni zakoreninjena v splošno znanih oblikah, zelo težko razumljiva. Temeljni problem je torej raven abstraktnosti, ki naj bi bila razumljiva in hkrati izzivalna za krog ljudi, ki jim je sporoèilo namenjeno. Moè sporoèilnosti je mogoèe poveèati v zasledovanju inovativnega duha brezèasne modernosti vizualnega jezika, ki ni neposredno odvisen od stopnje razvoja medija: v ravnovesju med abstraktnim (konceptnim) in konkretnim (izkustvenim) polom arhitekturnih predstavitvenih tehnik.
POLARNOST POGLEDOV NASVET
Pripadniki zahodne kulture radi delimo svet na kategorije, kar velja tudi za metodološke pristope oz. njihova izhodišèa, za vrednotenje stanja in predvidenih posegov v prostor. Takšna delitev je pripravna, ker so potem posamezni deli lažje razpoznavni. Ovira za kakršnekoli sveže poglede, ki veljatudi za (nekatere) arhitekte pa so polarne definicije, ki so vredne vsakršnega protesta. Vodijo namreè v zanemarjanje enega izmed polov, obièajno bolj kompleksnega in zato težje obvladljivega, èemur sledi okorelo, papirnato naèrtovanje izza mize oz. izpred raèunalniškega zaslona, brez možnosti za sprotne odzive na konkretne razmere v prostoru. Izhodišèna "perspektiva" je torej zelo pomembna za razumevanje arhitekturnega prostora.
KONCEPT IN IZKUŠNJA
Naèin razumevanja in razmišljanja o prostoru mesta je razpet med dva pola: konceptni in izkustveni (E. S. Casey, 1997, P. Bosselmann, 1998).

Konceptna, miselna raven predstavitve vključuje predvsem strokovno dogovorjene abstraktne oblike, ki niso odvisne od položaja opazovalca v prostoru. Vse je objektivno, izmerljivo oz. numerièno doloèljivo, vendar so predstave ljudi o konkretnih prostorih, ki lahko izhajajo iz istih konceptnih izhodisè, povsem razliène. To velja že za pripadnike strok, ki se ukvarjajo z naèrtovanjem in oblikovanjem prostora, še bolj pa za širšo javnost. Kako naj potemtakem predstavitve, ki slonijo zgolj na konceptni ravni, zagotavljajo relevantna pogajalska izhodišča najrazličnejših akterjev, bodisi v procesu arhitekturnega, bodisi mestnega oz. krajinskega načrtovanja in oblikovanja? Celo materialni modeli ne zagotavljajo realne predstave o prostoru, saj običajno zaradi svojega merila, ki ni realno, omogočajo opazovanje iz zornih kotov, ki so daleč od morebitnih uporabniških.
1
Predstavitev abstrakcije bistvenih nivojev sporočila o konceptnem prostoru.
(F. Rihtar, D. Antoni, M. Pekeč, M. Brusnjak, B. Lasič, E. Blažko, M. Vovk, UL: FA 2001)
2
Koncept in njegova abstraktna podoba
(T. Zupančič Strojan, T. Rus, E. Belini, M. Kardoš, R. Prešeren, K. Vovk, UL: FA; IUAV Benetke)

Zaznavno-doživetvena, izkustvena raven pa poleg objektivnosti, ki zadeva fiziološke znaèilnosti opazovalca oz. uporabnika prostora, upošteva tudi subjektivno sliko okolja.
3
Predstavitev prostorskih determinant izkustvenega prostora v arhitekturni skici: urejenost, omejenost in oblikovanost prostora
(I. Seljak, U. Pintariè, M. Urh, M. Smrekar, K. Pahor, A. Šterk, UL: FA, 2001)
MISELNI IN REALNI PROSTOR
Temeljna dvojnost med miselnim in realnim prostorom (B. Tschumi, 1990) je le drugi obraz polarizacije koncepta in izkustva. Koncept o prostoru še ni prostor, gre za dematerializirano arhitekturo, v kateri ideja prevlada nad materijo. Drugi pol predstavlja èutni pristop, v katerem prostor razumemo kot èutni dogodek, ki vkljuèuje gibanje.
Filozofski prepad med idealnim prostorom, ki je rezultat mentalnega procesa, in realnim, ki nastaja v družbeni praksi, premošèa Henri Lefebvre (1991) spremestitvijokonceptavrazvojni proces.
Ob razmisleku o zaznavi realnega prostora lahko najdemo vrsto dejavnikov, katerih prisotnost, odsotnost, kvantitativne in kvalitativne znaèilnosti vplivajo tudi na proces dojemanja najrazliènejših predstavitev prostora, tako miselnega kot tudi realnega.
ZAZNAVA REALNEGA PROSTORA
Zaznava (F. Rihtar, T. Zupanèiè S. 1996) je temelj èlovekovega psihofiziènega postopka spoznavanja realnega okolja. Posnetek spoznavanja sestavljajo dražljaji vseh èutil: za vid, sluh, tip, voh, temperaturo in okus. Sledi sprememba obèutkov (dojemanje vtisov iz zunanjega sveta) in zavestna zaznava (apercepcija) oz. zavestno spoznavanje in uvršèanje novih zaznav v celoto prejšnjih. V percepcijskem procesu se organizem celovito odziva na doloèen sestav hkratnih in zaporednih dražljajev. Hkrati pa gre za reakcijo na celovitost neke osebnosti s svojim spominom, navadami, fantazijo, trenutno ali trajno intelektualno ali afektivno orientacijo. Kot je spomin le del preteklosti, tudi zaznava prispeva le k delu spoznavanje predmetne stvarnosti. Zaznavo bogato dopolnjujeta tako spomin kot tudi domišljija, ki podatke razširja in razlaga sliko sveta.
4
Predstavitev diferenciacije prostora: pojavni, slikarski učinek.
(Z. Papiè, T. Šušnik, M. Wraber, J..Engelsberger, B. Kralj, J. Jovanovska, UL: ALU, FDV2001)
Vidni doživljaj je dinamièen. Kar èlovek ali žival opažata, niso samo razpored, barve in oblike, gibanje in velikosti predmetov. Ne zaznavamo samo "vidnega predmeta", temveč tudi sebe kot gledajočega, čeprav je ravno v vidnem čutu predmetna usmerjenost najbolj razvita. Predmetnost izpodriva stičnost, pridruženost, stik s svetom. V gledanju smo obrnjeni k svetu v pričakovanju (A. Trstenjak, 1983). Zaznava je odvisna od mesta opazovanja, načina gibanja, časa in trajanja, obsega in oblike predinformacij. Estetski učinek pa zadeva selektivnost zaznave in pomeni bogastvo, red ter prepoznavanje...
Urbano zaznavo je možno členiti po poteku premišljenega ravnanja (naravnanosti), po dostopnosti (razumljivosti) informacij in po redosledu zaznave (glede na čas in kraj).
Če so za zaznavo s čutili pomembni kvantitativni pogoji kot so: -oddaljenost, stojišče, osvetljenost elementov, razmerje predmeta in ozadja...,
se njena vrednost ravna po kvalitetah: -vrednostnih kriterijih opazovalca, izkušnjah (vtis, predznanje, poglobljena analiza), predsodkih, in razpoloženjih...
Učinek na opazovalca pa je odvisen od:
-	pojavne kvalitete: intenzivnosti, enkratnosti, dominantnosti, moči vtisa, jasnosti inkontrastnosti;
-kakovostisekvence:redosledačutnihvtisov,kijih sprejema opazovalec vzdolž poti (vrste zaporednih vtisov, pojavov inpodob); -kvalitete učinka: prednosti lege, obdanosti, uporabe, nepovezanosti in
-	kakovosti zaznave: odvisnosti od sposobnosti zaznavanja (kapacitete, pogojev).
Prostor obravnavamo kot posodo gibanja v njegovih prostorskih razmerjih, predvsem pa v povezavi delov v celoto. Na koncu pa predmet obravnave poskušamo uvrstiti v nek sistem, ki ga poznamo.
Naše razumevanjeprostorajepredvsemrezultatnašegadelovanjavnjeminne le njegove gole zaznave(E. S. Casey, 1997).
Preudarjanje o prostoru ob sprehodu skozi mestni prostor namesto opazovanja iz neopredeljivega zornega kota kmalu opozori načrtovalca oz. oblikovalca na potencialne probleme in na dejanska prostorska razmerja. Peščevo perspektivo pa lahko dosežemo s povsem različnima metodama: z fizičnim gibanjem po mestnem prostoru materialnega sveta in s pogovori z njegovimi uporabniki ali, precej dražje, za vse obsedence s sodobno tehnologijo, z uporabo CAD in sistemov navidezne realnosti, ki jih ponujajo računaniški programi (Greed, 1998, 202). Slednji omogočajo poleg v materialnem mestnem prostoru možnih tudi številne druge poglede in načine virtualnega gibanja, ki so lahko še dlje od realnosti kot materialni modeli v pomanjšanem merilu. Zagotovo pa so lahko več kot atraktivni. Realizacija predvidenega posega v prostor pa je odvisna od tolikerih materialnih detajlov in kompromisov v samem procseu izvajanja, da lahko pomeni pravo razočaranje v primerjavi s sliko navidezne resničnosti.
Subjektivno plat opazovanja je možno objektivizirati z iskanjem abstraktnih izraznih sredstev (oblik, ki postajajo znaki oz. simboli), ki čim večjemu številu ljudi pomenijo čimbolj podobno razpoznavnost realnosti.
REALNOST IN REALIZEM
Nobena predstavitev ne more doseči tistega, kar dejansko v prostoru vidimo oz. zaznavamo z vsemi čutili. Že določitev oddaljenosti je lahko vprašljiva. Predstavitev fizičnih dimenzij oz. podrobna prostorska informacija je šele prvi korak k oblikovanju realističnega zornega kota. Fotografija predstavlja ujet svetlobni trenutek v konkretnem prostoru, slikarska predstavitev zaznavni zapis z barvami in oblikami, ki določajo vzdušje prostora, medtem ko arhitekturna skica skuša prikazati prostorske kategorije in elemente v njem, jih vrednostno opredeliti, ukvarja se z materiali in detajli, kijih želi poudariti. Računalniška grafikaje razpeta med grafični učinek in težnjo k fotografskemu realizmu, pri čemer pa predstavitev barv, oblik in tekstur preveva duh nerealnosti, ki se še potencira ob predstavitvi gibanja v prostoru: zaradi njegove prevelike predvidljivosti in premajhne fleksibilnosti v primerjavi s sposobnostjo človekovega mišljenja.
Z zaznavnega in spoznavnega vidika je v sodobnem času zanimivo vprašanje vpliva novih medijev na komunikacijske procese in o tem, ali zares ponujajo poglobljeno zavest o prostorskih idejah. V primerjanju fotografske predstavitve v prostoru materializirane ideje in statičnih računalniških predstavitev (kot je črtna risba s skritimi robovi, uporaba senc, različne stopnje računalniških približkov fotografiji) so na univerzi v Lundu (Ucelli, G. & Conti, G. & af Klercker, J., 1999) s pomočjo SMB metode ("Semantisk Miljo Beskivning") ugotovili, da večja kompleksnost predstavitvene tehnike ne pomeni bistvenega prispevka k razumevanju ideje o prostoru. Test sicer zajema le reprezentančni vzorec potencialnih laičnih strank, merjenje ravni razumevanja določenih slik je lahko samo po sebi vprašljivo, vendar je uporabljena metoda znanstveno razvita v kar najbolj splošni obliki. Rezultati sprožajo vsaj dve vprašanji: kaj je resnično nujno predstaviti v določenem okolju in, glede na stroške in čas, ki ga porabimo za čimbolj realistično virtualno predstavitev prostora, alije resnično vredno porabiti toliko časain denarja zanje.
Ugotovitev, da so slike pomembnejše od izkustva v času, ko je neko "idealno" okolje možno spoznavati le v navideznosti (S. Chang, 1999), pa sproža vprašanje o smislu prizadevanj, da bi za vsako ceno ustvarili takšen virtualni svet, v katerem lahko prostor dejansko izkušamo s čimveč čutili. Nekateri poskusi so prav groteskni, saj tudi v iskanju možnosti vključevanja opazovalčeve aktivnosti (npr. vožnja "realnega" kolesa kot prevoznega sredstvapo virtualnem svetu - J. Moloney, 1999) ostajazelo daleč od realnosti.
Slike same, še posebej v gibanju, sprožajo dejanske, prav nič virtualne odzive človeka, saj človek večino vtisov vendarle sprejema z vidno zaznavo. Spomin na dražljaje, ki jih določene oblike ali teksture sprožajo v realnem svetu, daje človeku možnost, da se tudi virtualnih predmetov dotika z nevidnim prstom.
LABORATORIJSKO MESTO
Ob iskanju novih tehnološko podprtih pristopov za vključevanje prebivalcev v proces načrtovanja in oblikovanja mesta (J. Linzer, A. Voigt, H. P. Walchhofer, 1996) v procesu akcijskega planiranja (K. Dimitrovska Andrews, 1998: 13) je potrebno iskati tudi čimbolj učinkovite tehnike za predstavitve prostora. Računalnik ni le orodje za dosego vnaprej določenega cilja, temveč inštrument oz. medij, ki potrebuje jezik za izražanje in izvajanje idej o prostoru (P. Selles, 1999), še več, računalniški modeli postajajo inštrumenti za povečevanje vplivnosti in sprejemljivosti razvojnega načrtovanja mestnega prostora (W. Dokonal, 1999).
Ideja o "prenosu" mesta v laboratorij, njegova virtualna realnost, predpostavlja možnost modeliranja bodočih sprememb in študija njihovih učinkov. Toda garancije, da se bo materialno-realno mesto spreminjalo po predvidenih oz. pričakovanih smereh ni - kljub še tako premišljenim računalniškim simulacijam.
5
Predstavitev laboratorijskega prostora
(F. Rihtar, D. Antoni, M. Pekeč, M. Brusnjak, B. Lasič, E. Blažko, M. Vovk, UL: FA)
ISKANJE RAVNOVESJA
Razumevanje konceptnega in izkustvenega dojemanja sveta v njuni medsebojni odvisnosti pomeni vključevanje človeka v njegovi potrebi po razpoznavnem prostoru, do katerega lahko začuti neko pripadnost.
6
Poskus vzporedne konceptne in izkustveno-vrednostne opredelitve elementov prostora in povezav med njimi.
(P. Selles Cantos, M. Juvančič, B. Kramarič, M. Petrič, M. Kovačič, H. Mikuš, UPV Valencia; UL: FA)
Vizualni jezik se razvija počasi. Njegovega razvoja ne upočasnjuje tehnologija, razlog lahko najdemo v pomanjkanju znanja o elementih jezika in o načinih njihovega sestavljanja. Merljive informacije je potrebno predstaviti ob čutnih, ob geometriji tudi zaznavo prostora, statistične informacije o klimi ob upoštevanju človekovega občutja udobja, dimenzije objektov oz. javnega prostora skupaj s podatki o dojemanju časa_ (P. Bosselmann, 1998: 204, 205). Tako kot verbalnega jezika ne bogati le besedni zaklad, ampak tudi raznovrstnost miselnih kontekstov, v katerih se besede pojavljajo, stilne posebnosti, dinamika pripovedi, predvsem pa njena vsebina, tudi vizualnega jezika ne bi smeli osiromašiti zgolj zaradi navdušenja nad tehnološkimi novostmi. Zato ni dovolj, da iščemo možnosti zgolj med njimi, ampak da izrabimo kar največ kombinacij tradicionalnih in inovativnih izraznih sredstev.
Tehnologija zadnjih desetletij skokovito napreduje. Ali v enaki meri napreduje tudi sposobnost načrtovalcev in oblikovalcev arhitekturnega prostora, da izkoristijo, kar nam ponuja in se v tolikšni meri povečuje tudi možnost za razumevanje prostora? Potrebna je kritičnosti V entuziazmu pozabljamo, kako zgovorna je roka, ki s preprosto risbo razlaga ideje o prostoru, pa naj jo opazujemo v prostoru, kjer se nahajamo, ali na računalniškem ekranu.
Potrebno je torej iskati ravnovesje med tradicionalnimi in inovativnimi predstavitvenimi tehnikami, med preobloženostjo in skopostjo informacij, abstraktnostjo in konkretnostjo, kakršna spodbuja aktivno opazovanje oz. spoznavanje prostora in idej o njem, ter med ter konceptnim in izkustvenim pristopom, hkrati pa zasledovati inovativni duh brezčasne modernosti vizualnega jezika, ki ni odvisen od stopnje razvoja medijev.
ILUSTRACIJE
ARHITEKTURNO-URBANISTIČNA DELAVNICA V KOMNU 5.-9.11.2001
LITERATURA
Bosselmann, P.: "Representation ofPlaces", Berkeley, Los Angeles, London; University of California Press, 1998.
Casey, E. S.: "The Fate of Place, A Phylosophical History", Berkeley & Los Angeles, London: University of California Press, 1997.
Chang, S.: Image is More Important than Experience: A Case Study of Hi-Tech Home Building in Response to Shifting Home Identities. V: Mann, T. (ed.) "The Power of Imagination, Proceedings of the 30th Annual Conference of the Environmental Design Research Association, Orlando, Florida: June 2-6,1999", Edmond,OK: EDRA, 1999, str. 53-61.
Dimitrovska Andrews, K.: Obvladovanje mesta: formalni in neformalni vzvodi (re)urbanizacije / "Urbani izziv",2/1998, str. 3-15.
Dokonal, W. Three dimensional computer models in Development Planning. V: Brown, A. & Knight, M. & Berridge, P. (ur.): "eCAADe17, Architectural Computing form Turing to 2000, Proceedings of the 17' Conference on Education in Computer Aided Architectural Design in Europe, 15-17 September 1999, Liverpool: eCAADe & The University ofLiverpool, 1999, str. 685-693.
Greed,C. &Roberts,M.: "Introducing Urban Design-Interventions and Responses",Essex: Longman, 1998.
Lefebvre,H: The production of Space, Oxford: Blackwell, 1991.
Linzer, H. & Voigt, A. & Walchofer, H. P.: "Medial gestuetzte Methoden der Buergerbeteiligung", Wien: TU Wien, Institut fuer Oertlische Raumplanung, 1996. / http://www.ifoer.tuwien.ac.at/english/mmbb.htm.
Madanipour, A.: "Design of Urban Space. An Inquiry into a Socio-spatial Process", Chichester & New York & Brisbane & Toronto & Singapore: Willey,1996.
Mehrabian,A. &Russel, J.A.: "AnApproach to Environmental Psychology", London 1974.
Moloney, J.: Bike-R: Virtual Reality for the financially challenged. V.: Brown, A. & Knight, M. & Berridge, P. (ur.): "eCAADe17, Architectural Computing form Turing to 2000, Proceedings of the 17' Conference on Education in Computer Aided Architectural Design in Europe, 15-17 September 1999, Liverpool: eCAADe & The University ofLiverpool, 1999, str. 410-413.
Musek, J.: Psihološka pojmovanjainrazlagametaforiène simbolike, II. del .V: "Antropos": 1978, I-II, str. 81-103.
Poliè, M.: "Ekološkapsihologija", Ljubljana, 1986.
Poliè, M.: "Simbolizem prostora in prostorskih oblik", dr. dis, Ljubljana: Univerza vLjubljani,Filozofskafakulteta,PZE za psihologijo, 1978. Rihtar, F. &Zupanèiè Strojan, T.: "Prostormesta", Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1996.
Selles, P.: RGB Wings are Blowing in the Design Studio. V: Brown, A. & Knight, M. & Berridge, P. (ur.): "eCAADe17,Architectural Computing form Turing to 2000, Proceedings of the 17' Conference on Education in Computer Aided Architectural Design in Europe, 15-17 September 1999, Liverpool: eCAADe & The University ofLiverpool, 1999,str. 286-291.
Trstenjak,A.: "Ekološka psihologija",Ljubljana, 1984.
Trstenjak,A.: "Teorijezaznav",Ljubljana, 1983.
Ucelli, G. & Conti, G. & af Klercker, J.: Visualisation: the customer's perception. V: Brown, A. & Knight, M. & Berridge, P. (ur.): "eCAADe17, Architectural Computing form Turing to 2000, Proceedings of the 17' Conference on Education in Computer Aided Architectural Design in Europe, 15-17 September 1999, Liverpool: eCAADe & The University ofLiverpool, 1999, str. 539-544.