Hladnikia Glasilo Botanične sekcije Društva biologov Slovenije Ljubljana, november 1994 ISSN 1318-2293 »■«•■■iKMiiiiMiMrsp™^.«^^^ ■ xmrKi ■ um m■ i.nw^/aaabms 3 (1994) VSEBINA: CONTENTS: VK£i B.: Razširjenost vrste Veronica sublobata M A. Fischer v Sloveniji Wrabeh X.: Veronica peregiina L končno tudi v Sloveniji Pavlcttč Z. & TuLVAjsnd I.: Senecio inaequidens DC. - adventivna vrsta flore Slovenije AUrtlnčiŽ A.: Zdraha Caricetum lasiocarpae W. Koch 1926 v Sloveniji Nohilac ad floram Sloveniae Nova nahajališča Miscellanea 5 V«e5 B.: Distribution of Veronica sublobata M. A. Fischer in Slovenia 11 WiABE» T.: Veronica peregrina L. - at last also in Slovenia 13 Pavlcti£ Z. & twnajsni i.: Senecio inaequidens DC - an adventitious spccics of the Slovenian Flora 17 MARiuiiif A.: Community Caricetwn lasiocarpae W. Koch 1926 in Slovenia 25 Notulae ad floram Sloveniae 39 New Localities 41 Miscellanea Napotki piscem prispevkov za revijo Hladnikia Splošno Revija objavlja praviloma krajše prispevke, ki obravnavajo floro in vegetacijo v najširšem smislu. Vse avtorske pravice ostanejo piscem. Prispevki so napisani v slovenskem ali angleškem jeziku, samostojni čianki pa morajo vedno imeti izvlečeka v angleščini in slovenščini in povzetek v drugem jeziku kot prispevek. Prispevki naj bodo napisani brez nepotrebne uporabe velikih črk (uporabljajo naj se le tam, kjer jih predpisuje pravopis), znanstvena imena vseli taksonov naj bodo napisana v kurzivi (na tipkopisu valovito podčrtana), naslove pa se lahko natisne odebeljeno a!i podčrtano. Za interpunkcijskimi znaki, razen za decimalno vejico in vezajem (tudi ko nadomešča bcscdico "do'', npr 5-6 cm) naj bodo presledki. Tuje pisave prečrkujemo po pravilih, ki jih določajo Pravila Slovenskega pravopisa (1990), če pa vključimo v tekst znake, ki jih običajno ne uporabljamo (npr. 3, s, e, C), jih na natisnjenih kopijah obkrožimo in ponovimo na desnem robu. Vsi odstavki iu naslovi sc pričenjajo brez zamikov na levem robu besedila, pri pisanju pa izključimo avtomatsko deljenje besed ("auto hyphenation off") in prav tako besed ne delimo sami. V tekstu citiramo avtorje po vzorcu: "Paulin (1917)" ali "(Loser 1863a)", številko strani pa dodamo letnici (npr. "1917: 12", "1917: 23-24") le ob dobesednem navajanju. Predvsem v prispevkih, ki navajajo mnogo znanstvenih imen rastlin ali združb, se držimo nomenklature v nekem standardnem delu (npr. F. Ehrcndovfer (ed.) (1973): Liste der Gefa/Jpflanzen Mitteleuropas - nomenklaturni vir naj bo imenovan v uvodnem delu), da po nepotrebnem ne navajamo imen avtorjev. Tudi sicer se avtorski citati izpisujejo le ob prvi navedbi določenega rastlinskega imena v članku. Oblikovanje besedil Samostojni članki (razen v rubriki Miscellanea, kjer je dopuščeno več svobode) se začno z naslovoma v slovenskem in angleškem jeziku (na natisnjenih kopijah naj bodo vsi naslovi in podnaslovi podčrtani, po možnosti tudi krepko natisnjeni), sledi navedba avtorja(-ev) s poinim(-i) imenom(-i) (poleg vsakega avtorja v oklepaju njegov naslov), izvlečka v angleščini in slovenščini. Podnaslovi prvega reda so oštevilčeni z arabskimi številkami, pred in za njimi je izpuščena vrstica, podnaslovi drugega reda se končajo s pomišljajem, ki mu brez izpuščene vrstice sledi besedilo. Viri - Pod viri navajamo literaturo, herbarije (z mednarodno priznanimi kraticami ali opisno), zemljevide, arhive ipd. Literaturo navajamo po vzorcu: Amarasinghe, V. & L. Watson, 1990: Taxonomic significance of microhair morphology in the genus Eragrostis Beauv. (Poaccae). - Taxon 39 (1): 59-65. Cvelcv, N. N, 1976: Zlaki SSSR. - Nauka, Leningrad. Hansen, A., 19S0: Sporobolus. - In: T. G. Tutin (ed.): Flora Europaea 5. CUP, Cambridge. Watson, L & a!., 1986: Grass Genera of the World. 728 Detailed Descriptions from an Automated Database. - Aust. J. Bot. 34: 223-230. Pri štirih ali več avtorjih napišemo le prvega in "&. al.", pri manj znanih revijah navedemo v oklepaju šc kraj izhajanja. Med viri navajamo vse tiste in le tiste, ki jih navajamo tudi v besedilu. Oblikovanje slik in tabel - Slike so črtne, pripravljene z računalniško grafiko in kontrastno natisnjene ali narisane s tušem. Izjemoma pridejo v poštev tudi kontrastne fotografije. Na slikah so narisane tudi dolžinske enote (grafična merila) v obliki "I 5 mm" in brez nadaljnjega razčlenjevanja. Na sestavljeni sliki mora biti jasno, na katere dele se Hladnikia 3 (1994) Revijo Hladnikia izdaja Botanična sekcija Društva biologov Slovenije. V reviji izhajajo floristični in vegetacijski prispevki. Revija izhaja v samostojnih, zaporedno oštevilčenih zvezkih. Roki za oddajo rokopisov so: 28. 2.; 31. S.; 31. 8.; 30. 11. Uredništvo: N. Jogan (tehn. urednik), M. Kaligarič, N. Praprotnik (urednica), A. Seliškar, T. Wraber Recenzenti tretje številke: N. Jogan, A Seliškar, T. Wraber Lektorica Mojca Seliškar Angleški prevodi in lektor Helena Smolej Naslov uredništva in sprejem naročil: Nejc Jogan, Oddelek za biologijo BF, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana, tel.: 176 92 91. Cena Številke: 300 SIT za posameznike, 500 SIT za ustanove. Številka žiro računa pri Ljubljanski banki: 50100-678-0045858 ISSN: 1318-2293, UDK: 582 Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo, številka 415-01-100/93 z dne 16. 12. 1993 revija šteje med proizvode iz 13. točke tarifne številke 3, zakona o prometnem davku, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Priprava za tisk in tisk: Velesa d.o.o. Naklada 300 izvodov Razširjenost vrste Veronica sublobata M. A. Fischer v Sloveniji Distribution of Veronica sublobata M. A. Fischer in Slovenia Branko Vreš _ . , Biološki Inštitut ZRC SAZU, Novi trg 5, SLO-61000 Ljubljana Izvleicfc Članek obsega zgodovinski pregled odkrivanja vrste Veronica sublobata M. A. Stav sSeniji, njeno Trenutno znano razširjenost (arealne karte) in predstavlja nekaj novih nahajališč, ki so bila odkrita v zadnjih letih. Abstract: The article contains a historical review of the discovering of the species yJoTa suLata M. A. Fischer in Slovenia and its curren^ ^ d.tnbu^on. It a.so introduces some new localities where the species was found in the last years. 1. Uvod V zadnjem desetletju je bilo za slovensko ozemlje odkritih nekaj novih vrst iz rodu Verónica. To so Verónica sublobata M. A. Fischer (Fischer & Wraber 1984: 434), Verónica peregrina L. (T. Wraber 1992) in Verónica catenata L. (Seliškak, Trpin & Vreš 1994: 60-61). Zaradi relativno kratkega poznavanja teh vrst pri nas, je vedenje o njihovi razširjenosti in ekologiji v Sloveniji še precej skromno. Članek se omejuje samo na vrsto Verónica sublobata iz oblikovne skupine Verónica hederifolia, obravnava njeno doslej znano razširjenost pri nas ter nova nahajališča, ki odražajo tudi njeno ekološko amplitudo. 2. Razprava Leta 1967 je M. A. Fischer opisal vrsto Verónica sublobata in jo postavil na ustrezen taksonomski nivo. Ta takson je bil sicer znan tudi že prej, vendar na podvrstnem oz. nižjem sistematskem rangu (kot Verónica hederifolia L. ssp. lucorum Klett & Richter, Verónica hederifolia L. var. praestabilis Beck, Veronica hederifolia L. f. opaca G. Fischer, ete.). V razpravi Fischer (1967) med drugim obravnava tudi razširjenost te in še drugih sorodnih vrst, a iz predstavljene arealne karte ni popolnoma jasno razvidno, ali je med označenimi nahajališči katero iz Slovenije. Tako je najverjetneje prvi prepoznan primerek te vrste za Slovenijo iz Slivnice pri Mariboru (9559/2 - WM55), ki ga je 11. aprila 1972 v vlažnem gozdu združbe Alnetum glutinosae nabral in določil T. Wraber (UU 32638), kar je leta 1984 z revizijo potrdil še M. A. Fischer. Ta navedba je kot verjetno prvi pisni vir za Slovenijo (sub-panonsko fitogeografsko območje) upoštevana v Mali flori Slovenije (Fischer & Wraber 1984). Wraber (1969) sicer že v prvi izdaji omenjenega ključa podaja opis vrste, vendar je bilo njeno pojavljanje takrat še neznano in označeno kot vprašljivo za Slovenijo. 11. novembra 1972 je M. A. Fischer opravil revizijo nekaj primerkov, ki so bih pred tem določeni kot Veronica hederifolia. To sta primerka nabrana na lokalitetah Šišenski hrib v Ljubljani (5.4.1955; T. Wraber - LJU; 9952/2 - VM50) in Primskovo pri Kranju (9.5.1955; B. Prekoršek -LJU 32623; 9752/3 - VM52), verjetno pa tudi primerek iz Babne Gorice (0053/1 - VL69), ki ga je L. Der-ganc nabral že v prejšnjem stoletju (23.4.1896) in se nahaja v dunajskem univerzitetnem herbariju WU. Morda je prav ta primerek Fischer že upošteval leta 1967 v pripravi arealne karte. Vsi trije podatki so bili kasneje tudi objavljeni (Fischer 19S5 ("19S4"): 73). Hkrati so te tri lokalitete prva navedba za predalpsko fitogeocrafsko območje po stari fito-geografski razdelitvi (M. \Vraber 1969) oz. za kranjski distrikt predalpskega podsektorja jugovzhodno-alpskega sektorja ilirske province evrosibirsko-scveruoameriške regije po novejši fit-ogcografski razdelitvi Slovenije (Zupančič ct al. 1987). V letu 1984 sta bila nabrana še dva primerka plitvokrpega jetičnika. 18. aprila ga je v logih pri Petanjcih (9362/1 - WM86) nabral T. Wraber (LJU 109877), 23. aprila pa pri Dravogradu (9456/1 - WM06) še avtor tega prispevka (Vreš 1984: 51, 1987: 144). Na etiketi (LJU 110706) se je pomotoma zapisal datum determinacije (18. junij 1984) in ne dan, ko je bila rastlina nabrana. To nahajališče je bilo potrjeno šc 2. aprila 1994 (ZRC 1220 - delovni herbarij Biološkega inštituta ZRC SAZU, Ljubljana) in predstavlja prvi podatek za alpsko fitogeografsko območje oz. štajersko-koroški distrikt Predalpskega podsek-torja. Med zadnje literaturne navedbe (Baebler et al. 1990: 6) spada najdba iz logov ob mrtvici Berek pri Dolnji Bistrici (9463/4 - WM95), kjer jo je zabeležil N. Jogan (28.4. 1989) z udeleženci mladinskega raziskovalnega tabora. SL 1: Razširjenost vrste Veronica sublobata M. A. Fischer v Sloveniji. Fig. 1. The distribution of Veronica sublobata M. A. Fischer in Slovenia. SI. 2: Razširjenost vrste Veronica sublobata M. A. Fischer v Sloveniji (UTM) Fig. 2. The distribution of Veronica sublobata M. A. Fischer in Slovenia (UTM) 3. Nova nahajališča in ekologija vrste V novejšem času je bilo najdenih nekaj novih nahajališč za Slovenijo, med njimi tudi prvič za submedite-ransko fitogeografsko območje oz. kraško-vipavski distrikt slovensko-pri-morskega sektorja jadranske province mediteranske regije. Veronica sublobata je na našem ozemlju očitno še veliko bolj razširjena kot kažejo dosedanji rezultati (si. 1 in 2), zato je mogoče v Sloveniji pričakovati še precej novih najdb. Njena naravna rastišča so večinoma vlažna grmišča in gozdovi (logi) v vzhodni Sloveniji, medtem ko se adventivno razširja še drugod in se pojavlja na podobnih ruderalnih ali segetalnih rastiščih kot njena najbližja sorodna vrsta Veronica hederifolia s.str. (na njivah, vrtovih, ob poteh, nasipališčih in drugod). Kjer obe vrsti uspevata skupaj, pa plitvokrpi jetičnik običajno zacveti in odcveti nekoliko prej. Spodaj našteta nova nahajališča so razvrščena po vrstnem redu kvadrantov srednjeevropskega florističnega kartiranja, pri čemer so le ti pisani v močnejšem tisku, če je tudi kvadrant nov za floro Slovenije. 0149/3 (UTM VL17) Slovenija: Kras: Štanjel - na vrtu na železniški postaji. 280 m n.m. Leg. N. Jogan 22.5. 1994 (USP). 0349/1 (UTM VL15) Slovenija: Primorska: Lipica - na ruderalnem mestu v konjerejskem zavodu. 400 m n.m. Leg. et det. B. Vreš 21.5. 1994 (ZRC 1230). 0349/2 (UTM VL15) Slovenija: Primorska: Divača - na ruderalnem mestu ob robu poti. 430 m n.m. Leg. A. Seliškar & B. Vreš & M. Zupančič, T. Wraber & V. Žagar 10.5. 1994, Det. Vreš B. (ZRC 1224). 0449/1 (UTM VL14) Slovenija: Primorska: Osp - med grmovjem pod steno, karbonat. 180 m n.m. ---r ^¡tPJOiSŽMlLGZi*MHng Leg. N. Jogan & B. Vreš 22.5. 1994, Det. B. Vreš (ZRC 1231). 9362/1 (UTM WMS6) Slovenija: Štajerska: Med Radenci in Šratovci - v gozdu in v grmovju (mioeenski peščenjaki). 210 m n.m. Leg. D. Trpin & M. Zupančič 30.3.1994, Det. D. Trpin (ZRC). 9362/1 (UTM WMS6) Slovenija: Štajerska: Radenci, Šratovci - v gozdu (miocenski peščenjaki). 200 m n.m. Leg. D. Trpin & M. Zupančič 30.03 1994 (FLOP). 9362/3 (UTM WMS6) Slovenija: Pomurje: Radenci - med grmovjem ob Radenskem potoku. 205 m n.m. Leg. Vreš B. 9.4.1994 (USP); Leg. S. Kreft, H. Urbas & B. Vreš 29.4. 1994, Det. B. Vreš (ZRC 1225). 9362/4 (UTM WM86) Slovenija: Prekniurje: Gradišče, pri ribnikih - v iogih. 190 m n.m. Leg. H. Urbas & Vreš B. 29.4. 1994, Det. B. Vreš (ZRC 1227). 9363/3 (UTM WM96) Slovenija: Prekmurje: Med Bratonci in Dokležovjem - poplavni gozd. 1S0 m n.m. Leg. N. Jogan 13.4. 1994 (USP). 9456/1 (UTM WM06) Slovenija: Koroška: Dravograd, Črneče - na njivi. 345 m n.m. Leg. et det. B. Vreš 4.4. 1994 (ZRC 1221). 9457/1 (UTM WM15) Slovenija: Pohorje: Sv. Anton (Planina na Pohorju) - na ruderalnem mestu (pod lipami) pri kmetiji Dajnik skupaj z vrstama Veronica hedc-rifolia L. in Leanurus cardiaca L. 720 m n.m. Leg. et det. B. Vreš 3.4. 1994 (ZRC 1222). 9463/1 (UTM WM96) Slovenija: Pomurje: Veržej - v logih. 180 m n.m. Leg. et det. B. Vreš 29.4. 1994 (FLOP). 9953/3 (UTM VM60) Slovenija: Ljubljana, Ljubljanski Grad - v gozdu (Šance). Leg. N. Jogan 27. 4. 1990 (USP). 9953/3 (UTM VM60) Slovenija: Ljubljana, Ljubljanski Grad - v gozdu pod stolpom. Leg. N. Jogan 5. 1991 (USP). 4. Povzetek V zadnjem desetletju so bile za slovensko ozemlje odkrite tri nove vrste iz rodu Veronica: Veronica sublobata, V. peregiina in V. calenata. Članek obravnava razširjenost in ekologijo vrste Veronica sublobata iz oblikovne skupine Vcronica hederifolia. Prvi pisni vir za Slovenijo (sub-panonsko fitogeografsko območje) verjetno predstavlja najdba iz Slivnice pri Mariboru (11.4. 1972, TAVraber), ki je upoštevana v Mali flori Slovenije (Fischer & \Vraber 1984: 434). Najstarejši herbarijski primerek je že leta 1896 v Babni Gorici nabral L. Derganc in se nahaja v dunajskem univerzitetnem herbariju WU (Fischer 1985: 73). V novejšem času je bilo najdenih nekaj novih nahajališč za Slovenijo (Radenci, med Bratonci in Dokležovjem, Petanjci, Gradišče, Veržej, Šratovci, Črneče, Sv. Anton na Pohorju, Ljubljanski grad), med njimi tudi prvič za submediteransko fitogeografsko območje (Divača, Štanjel, Lipica, Osp). Naravna rastišča vrste V. sublobata so večinoma vlažna grmišča in gozdovi (logi) v vzhodni Sloveniji, medtem ko se apofitsko razširja še drugod in se pojavlja na podobnih ruderalnih ali segetalnih rastiščih kot njena najbližja sorodnica V. hederifolia s. str. (na njivah, vrtovih, ob poteh, nasipaliscih in drugod). 5. Summary: The three new species for Slovenian flora of the genus Veronica were found in the last decade: Veronica sublobata, V. peregrina ond V. catena-ta. The article deals with the distribution and ecology of species Veronica sublobata M. A. Fischer from the group Veronica hederifolia. The first document for Slovenia (sub-pannonian phytogeographic region) is probably the record from Slivnica by Maribor (11. 4. 1972, T. Wraber) which is also comprised in Mala flora Slovenije (Fischer & Wraber 1984: 434). The oldest herbarían specimen was collected in 1896 in Babna Gorica by L. Derganc and is kept in the herbarium of University of Vienna. Recently some new localities for Slovenia have been found (Radenci, between Bratonci and Dokležovjc Petanjci, Gradišče, Veržej, Šratovci, Črneče, Sv. Anton in Pohorje, Ljubljanski Grad), and among them there are the first localities for the sub-mediterranean phytogeographic region (Divača, Štanjel, Lipica, Osp). Natural habitats of the species V. sublobata are mostly wet forests and bushes (woods in eastern Slovenia). It also occurs as an apophyte in other places and can be found in similar ruderal or segetal habitats as its closest relative V. hederifolia (fields, gardens, roadsides, etc.). Literatura: Baebler Š., U. Sitar & N. Jogas, 1990: Poročilo z raziskovalnega tabora "Mura 1989". - Heureka (glasilo gimnazije Šentvid IV (2): 2-8. Fischer M.(A.), 1967: Beiträge zur Cytotaxonomie der Veronica hederifolia• Gruppe (Scrophubiiaceae). - Östeir.Bot.Z. 114: 189-233. ...... Fischer MA. 19S5 ("1984"): Zur Chorologie und Systematik der Veronica liedenfoha- Gruppe in Jugoslawien. - ANU BiH, Radovi - 76, 23: 55-77. Sarajevo. Fischer M. A. & T. Wraber, 1984: Veronica L - Jetičnik. - In: Martinöc A. & F. Sušnik: Mala flora Slovenije. Ljubljana. Seliškar A. D Trpin & B. Vreš, 1994: Flora in vegetacija vlažnih, močvirnih in vodnin rastišč. Zasnova rajonizacije ekosistemov R Slovenije (Kataster značilnih ekosistemov Slovenije). Oddelek za Biologijo, Biotehniška fakulteta. Ljubljana. Vreš B., 1984: Flora Košenjaka nad Dravogradom (osnovni polji 9356/3,4 in Diplomska naloga, Ljubljana. . i« Vreš B., 1987: Floristični pregled Košenjaka (severna Slovenija). BioL vestn. 35(2). li> Wraber M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio 17 (1-6): 176-199. . w. . Wraber T, 1969: Veronica L. - Jetičnik. - In: MarunčiČ A & F. Süskik: Mala flora Slovenije. Ljubljana. „ Wraber T 1992: Razvoj rastlinske sistematike v Sloveniji po izidu Meyerjevega seznama Flora in vegetacija Slovenije, Zbornik povzetkov referatov na simpozyu slovenskih botanikov v Krškem, 24. - 26. 9. 1992, Ljubljana. Zupančič M. & al., 1987: Consideration on the phytogeographic division of Slovema. Biogeographia 13:89-98. 10 Veronica peregrina L. - končno tudi v Sloveniji Veronica peregrina L. - at last also in Slovenia Tone Wraber Oddelek za biologijo BF, Večna pot 111, SLO-IOOO Ljubljana Izvleček: 1992 in 1993 je bila na 3 nahajališčih tudi v Sloveniji opažena ameriška adventivka Veronica peregrina L. subsp. peregrina. Navedene so najdbe te vrste v Sloveniji in njena razširjenost v bližnji soseščini ter tip rastišča (plevel v okrasnih nasadih in vrtnariji ter članica združbe iz zveze Nanocyperion). Abstract: In 1992 and 1993 Veronica peregrina L. subsp. peregrina, originally an American t axon, was found in 3 localities in Slovenia. Stated are its new localities, the known distribution in the neighbouring countries, as also its kind of habitat (weed in an ornamental plantation and in a nursery, member of the Nanocyperion plant community). Veronica peregrine, ki bi jo slovensko po njeni domovini lahko imenovali ameriški jetičnik, je izvorno (vse)ameriška. V Evropi, predvsem zahodni in srednji, se je adventivno že zelo razširila (Walters & Webb, 1972: 249) in raste npr. po vsej Italiji (Fischer 1982: 256). Kar zadeva njeno pojavljanje v bližnji soseščini, jo v zahodni navajata Bertani & Poldini (Martini & Poldini 1989: 156) v Furlaniji, v severni Leute (1988: 376) na Koroškem in Melzer (1954: 112) na Štajerskem, v vzhodni pa So6 (1968: 208) na Madžarskem; le na Hrvaškem je doslej še niso našli (Fischer, Bedalov &l Vauak, 1989). V Sloveniji je bila opažena presenetljivo pozno, najprej konec aprila 1992 na gredici z okrasnim cvetjem pred stavbo Mednarodnega grafičnega centra (Tivolski grad), nato pred 29. majem 1992 v vrtnariji Fiorina v Mariboru ter še 29. maja in 23. junija 1992 v Račah. Pojavljanje na vrtovih in okrasnih gredicah je značilno za enoletne adventivke, je pa seveda bolj ali manj efemerno. V. peregrina se pojavlja tudi v združbah zveze Nanocyperion, v katero najbrž sodi provizorno opisana združba Cype-ro-Plantaginetum intennediae; v tej združbi jo z veliko pokrovnostjo (3.1) iz okolice Rac navajajo Seliškar, Trpin & Vreš (1994, tabela 2: popis 24). Vrsto Veronica peregrina v rodu uvrščajo v sekcijo Pocilla, ki združuje enoletnice, le adventivna kavkaško-vzhodnoevksinska V. filiformis je trajnica. Iz tc sekcije je bilo v Sloveniji doslej znanih 12 vrst (V. acinifolia, V. praecox - Slovenija?, V. triphyllos, V. arvensis, V. verna, V. agrestis, V. polita, V. persica, V. filiformis, V. ni-loba, V. sublobata in V. hederifolia). Podatki o pojavljanju nekaterih od navedenih vrst v Sloveniji so zelo skromni, zastareli in tudi horološko nezadostni. V. peregiina se od vseh navedenih vrst loči po goloti zelenih delov in značilnem, "tujem" videzu, o čemer končno priča tudi vrstni pridevek. Primerki iz Slovenije so popolnoma goli in jih zato uvrščamo v podvrsto V. peregrina subsp. peregrina. Verjetno je, da se bo pojavila tudi podvrsta V. peregrina L. subsp. xalapen- sis (H. B. K.) Pennell, kot to za Italijo domneva Fischer (1982: 568) in kakor je isti avtor določil primerke iz Celovca (Hartl & al., 1992: 392). Ta podvrsta je porasla z žleznimi dlakami. Specimina visa: 9952/2 Ljubljana, in areola florali ante arcem Tivolski grad dictani. 315 m s. m. 4. 1992. Leg. & det. T. Wraber. UU 125463. 9459/2 Maribor, in horto Florina dieto. V. 1992. Leg. M. Kaligarič, det. T. Wraber, UU 125460. 9560/3 Race, mali ribnik, 260 m n. m. 29. 5. 1992. Leg. & det. A. Seuškar & B. Vreš, ZRC SAZU 91. 9560/3 Rače, ribnik na vzhodni strani velikega ribnika, 260 m n. 23. 6. 1992. Leg. & det. A. Seuškar, D. Trpin & B. Vreš, ZRC SAZU 1218. 9560/3 Rače, in humidis iu ripa pisciuae magnae. Julio 1993. Leg. & det. M. Kaligarič, LJU 125 462. Dr. M. Kaligariču (Maribor) in mag. A. Seuškarju se zahvaljujem za podatke, ki bistveno dopolnjujejo pno najdbo v Sloveniji. Literatura: Bertani, G. & L. Poldini, 19S8: Veronica peregrina L. In: Martini, F. &. L. poldini, Segnalazioni floristiche dalla regione Friuli-Venezia Giuiia III (32-46). Gortania 10: 145-162. Ehrendorfer, F. (Herausg.), 1973: Liste der Gefäßpflanzen Mitteleuropas. Ed. 2. Gustav Fischer Verlag, Stuttgart. fischer, M. A., 1982: Veronica L. In Pignatti, S.: Flora d'Italia 2: 55S-573. Fischer, M. A., M. Bedalov & B. Vauak, 1989. The genus Veronica (Scrophulwiaceae) in Croatia. Unzer biol. Beitr. 21(19): 143-172. Hartl, H. & al, 1992: Verbreitungsatlas der Farn- und Blütenpflanzen Kärntens. Klagenfurt. Leute, G. H., 1988: Neue und bemerkenswerte Pflanzenfunde im Bereich der Landeshauptstadt Klagenflirt in Kärnten. Carinthia II 178(98): 353-378. Melzer, IL, 1954: Zur Adventivflora der Steiermark I. Mitt. Naturwiss. Ver. Steierm. 84: 103-120. Seuškar, A., D. Trpin & B. Vreš, 1994: Flora in vegetacija vlažnih rastišč Slovenije -I. Biol. vestn. (v tisku). Soö, R., 1968: A magyar Flora es Vegetacio rendszertani -novenyfoldrajzi Kezikonyve/ Synopsis systematico-geobotanica Florae Vegetationisque Hungariae 3. Budapest. Walters, S. M. & D. A. Webb, 1972: Veronica L. In Tutin, T. G. &. al. (uredn.): Flora Europaea 3: 242-251. Senecio inaequidens DC. - adventivna vrsta flore Slovenije Senecio inaequidens DC. - an adventitious species of the Slovenian Flora Zinka Pavletič (Botanički zavod PMF-a, Maruličev trg 20/11, Zagreb, Croatia) Ivo Trinajstič (Šumarski fakultet, Šimunska cesta 25, Zagreb, Croatia) Izvleček: Južnoafriška vrsta Senecio inaequidens DC. se v zadnjih desetletjih hitro širi v deželah južne, srednje in zahodne Evrope, posebej še po severovzhodni Italiji. Od tukaj se vrsta širi na vzhod v Slovenijo, kjer je bita prvič ugotovljena v Podpeči in Strunjanu (Kaligarič 1992), nato pa oktobra 1993 v Kopru. Abstract: The South African species S. inaequidens DC. has recently been spreading in the countries of southern, central and western Europe, especially so in northwestern Italy. From there it spread to Slovenia, where it was first noticed in Podpeč and Strunjan (Kaligarič 1992) and in Koper in October 1993. 1. Introduction During a botanical excursion to the river Po delta in October, 1993 (on the occasion of the Congress of the Italian Phytosociological Society), we saw Senecio inaequidens DC for the first time. In the last few years it has been spreading expansively in that part of Italy. It grows in different ruderal habitats such as roadsides or construction material storage areas, in rich populations distinguished by a vivid yellow color of its flowers. Owing to the fact that at that time S. inaequidens was in full flowering, we could follow easily its populations along highway margins as far as Trieste. Since many adventive species (such as Bidens subaltemans DC., Galinsoga quadriradiata Ruiz. & Pavon, Tagetes minuta L. and others) have been spreading into Croatia from the west, i.e. from Italy through Slovenia, we watched closely to see whether S. inaequidens had penetrated into Croatia as well. The first habitat taken note of after the Italo-Sloveni-an border was near a petrol station on the right side of the road on our way out of Koper towards Izola. Following the road Koper-Izola-Por-toroz-Croatian border, we failed to find out whether S. inaequidens was spread eastward Koper toward the Croatian border. Similarly, its presence could not be stated anywhere in the territory of Croatia. The question is about a newcomer originating from South Africa which has been noticed in the territory of Slovenia and which is in expansion eastward. Presented in this paper are some important data on this species. 2. Distribution in Europe S. inaequidens in European flora has been reported under various names, such as S. harveianus Mac Owan or S. lanatus Solander ex Willd. (Charter and Walters, 1976), while Pignatti (1982) reports as synonyms S. reclinatus auct. FL Ital. non L. 14 Z. pavletld & t. Trinajsti6 Se-Iicio inaequidais DC. - adventivna vreta flore Slovenije and S. hatveianus auct. FL Franc, non Mac Owan. As an adventive plant originating from South Africa, it is according to the reports by Charter and Walters (1976) spread in Belgium, France and Italy. However, numerous authors from different European countries present a chronology of the appearance of this species in Europe implying a much larger distribution area (Pignatti, S. & E., i960; Kiem, 1975, 1976; Anzalone, 1976: Menghi-ni & Mincigrucci, 1976; Dickore & ADOLrra, 1977; Kuhbier, 1977; Garst-berger,1978; Adolphi, 1979; Gotschlich, 1979; HOlbusch & Kuhbier, 1979; Poldini, 1980, 1991, Sauerwein, 1980; Korneck, 1982; Melz-er, 19S3, 1991, 1992; Wentz, 19S3; Bucher 1984, 19S9; Polatschek, 19S4; Weber, 1987, Moll, 1989; Werner ct al., 1991). According to Wagenitz (19S7), this species has been known in the European flora since 1875. Until 1970 it was noticed sporadically and in a rather small number of localities (Buscher, 1989). It recent spreading is intensive, regularly in populated regions, ruderal and abandoned places, along highways and railway lines, in parking lots, in the vicinity of bus and railway stations, in places where various constructions materials are storaged in the open air. Kiem (1976) reports the first find for Italy from 1931, while Pignatti (1982) reports the find of the species S. redinatus near Verona, from 1941, indicating that around Trieste it appeared in 1976 and that afterwards it began spreading intensively in the lower region (0-500 m above sea level) of northern and central Italy. S. inaequidens was first noticed in the territory of Slovenia in Podpe6 and Strunjan (Kaugaric 1992), Koper being the third locality. 3. Morphological characteristics The genus Senecio is both extensive and polymorphous, so in determining S. inaequidens some morphological characteristics may be helpful, stated by analysing a herbal specimen (Hb. Croaticum, I. Trinajstic) collected near Koper and in Italy, and by using such data as available in the literature. S. inaequidens is an annual, 4-6 dm liigh plant, densely branched all along its height, resembling a semi-shrub. The stem is unciliated and grooved. Alternating leaves of grayish green are succulent, unciliated, linear, (1) 2-3 x (40) 60-70 mm (gradually getting smaller towards the stem tip), with margins twisted downwards, a pointed tip and an auricu-late base. Capitula many, 15-20 (25) mm in diameter and bent down before the flowering; jnvolucrum is pear-shaped, 6-7 x 6-8 mm, with 21 bracts which are 5-7 mm long, linear, green with white, scarious margins sometimes brownish on their tops, and with 10-12 supplementary bracts, 1-2 mm long, reddish brown with a clear, white and dry pellicular border; further 1-2 similar bracts being often developed under the flower head. Flowers are golden-yellow in color, 12-13 ligulate ones, about 10 mm long. Fruits are cylindrical, covered with short hairs, of about 2,5 mm long, their pappus being white, downy, twice as long as the fruit itself. Its flowering time is from August to October. 4. Discussion and conclusion S. inaequidens is in a stage of intensive expansion in the regions of southern, central and western Europe. Originating from South Africa, it very likely spread in Europe, from gardens, possibly from the Botanical Garden in Montpellier, where De Candolle (1806-1893) used to work and to which seeds of plants were sent from all over the world. Its rapid expansion after the Second World War, especially so in the recent times has been facilitated by the permanent improvement in transport, tourism, and bigger and increasingly large construction projects requiring transport of different material and people. S. inaequidiens prefers dry and gravel soils so the flysh Istrian soils most likely represent a barrier, at least a temporary one, which it has not as yet managed to overcome by means of wind transmission. It may, however, be expected to spread further to the east where, in the western parts of Croatia, many suitable habitats are waiting for it. The locality in Koper has so far been the third find of the species S. inaequidens in the territory of Slovenia. 5. Povzetek Južnoafriška vrsta Senecio inaequidens DC. je v Evropi kot adventivna vrsta znana že več kot sto let. Medtem se vrsta v zadnjih desetletjih zelo širi, predvsem ob prometnicah v deželah južne, srednje in zahodne Evrope. Zelo je razšiijena tudi po severovzhodni Italiji vse do Slovenske meje. V oktobra 1993 sva jo našla in nabrala v Kopru, ki je zdaj njeno tretje znano nahajališče v Sloveniji. Literatura: Adolphi, K, 1979: Ein Neubürget in der Deutschen Flora Kosmos 75 (3) 224_ Anzalone, B 1976: II Senecio inaequidens DC in Itaha. G.orn. Bot. Ital., 110: 437-438. Bü^D. 1984: Senecio inaequiden DC. nun auch im Ruhrgebiet. Natur und Heunat Bücher^D 31989- Zur weiteren Ausbreitung von Senecio inaequidens DC. in Westfalen. Ä ifw™ 1976: « L. in T. G. Tutin and Heywood (eds.), 1977: Senecio inaequidens DC. im MTB 4908 Burscheid. Gött Flor Rundbr. 11 (4): 98-99. . . Gerstbbrger, F., 1978: Zur Ausbreitung des Afrikanischen Neuburgers Senecio tnaequuiens nr im Reinland. Decheniana 131: 136-138. „ , , Gor™\, 1.79: Zwei Neube«en zur Bora UorrscHLicH, 1 —— „ „ ,, ,, ,ov ii hedere Duby und Senecio inaequidens DC. Gott. Hör. Rundbr. 13 (2). 50-52. Hülbusch, K. H. & H. Kuhbier, 1979: Zur Soziologie von Seneao uiaequiden DC. Abh. Naturw. Ver. Bremen 39: 47-54. Kaligarič M., 1992: Rastlinstvo Kraškega roba. Proteus 54: 224-230. St 1975: Ein Afrikanischer Korbblütler im südlichen Etschtal. Der Schiern 49: 238- Kiem23 J 1976: Über die aktuelle Verbreitung eines afrikanischen Kranzkrautes (Senecio ^quidens DC.) im Etsch-, Eisacktal und im Gardasse-Geb.et. Der Schiern 50: 466- 468. Korneck, D., 1982: Senecio inaequidens DC. im Südlichen Mittelrheintal. Hess. Flor. Br. 31 (1): 4-7. Kuhbier, H., 1977: Senecio inaequidens DC. - ein Neubürger der nordwestdeutschen Flora. Abh: Natunv. Ver. Bremen 38: 383-396. Melzer, H., 1983: Neus zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes (Italien). Linzer biol. Bcitr. 14/2: 209-221. Melzer, H., 1991: Senecio inaequidens DC.., das schmalblättrige Greiskraut, neu für die Flora von Steiermark und Oberösterreich. Linzer biol. Beitr. 23/1: 365-369. Melzer, H. & Th. Barta: Neues zur Flora des Burgenlandes, von Niederösterreich und Wien. Linzer biol. Beitr. 23/2: 575-592. Melzer, H. & Th. Barta, 1992: Neues zur Flora von Österreich und neue Fundorte bemerkenswerter Blutenpflanzen in Burganland, in Niederösterreich und Wien. Linzer biol. Beitr. 24/2: 709-723. Menghini, A. & G. Mincigrucci, 1976: Nuova stazione di "Senecio inaequidiew* DC. nell'Italia Centrale. Inform. Bot. Ital. 8 (2): 192-196. Moll, W., 1989: Zur gegenwärtigen Verbreitung von Senecio inaequidens DC. im nördlichen Rheinland. Flor. Rundb. 22 (2): 101-103. PiONATn, S., 1982: Flora d'Italia 3. Edagricole, Bologna. Pignatti, S. &. E., 1960: II vagabondaggo di due composite awentizie ("Senecio reclinatus", Dichrocephala latifolia"). Nuovo Giorn. Bot. Ital., 67: 577. Polatschek, A., 1984: Senecio inaequidem DC. neu für Österreich und Spanien. Verh. Zool. Bot. Ges. Wien 122: 93-95. Poldi.ni, L., 1980: Catalogo floristico del Friuli-Venezia Giulia e dei territori adiacenti. Stud. Geobot. 1 (2): 313-474. PoLDiM, L., 1991: Atlante corologico delle piante vasculari nel Friuli-Venezia Giulia. Udine. Sauerwein, B., 19S0: Senecio inaequidens DC. neu in Kassel. Hess. Flor. Br. 35 (4): 5961. Wagenitz, G., 1987: Hegi's Illustrierte Flora von Mitteleuropa 6 (4). Berlin-Hamburg. Weber, H., 1987: Das Schmalbäattrige Greiskraut (Senecio inaequidens DC.), eine aus Südafrika stammende Art, nun auch im Raum Osnabrück. Osnabrücker Nat.-Wiss. Mitt. 13: 77-80. Wentz, E. M., 1983: Senecio inaequidens DC. erstmals in Ostwestfalen. Natur und Heimat 43 (1): 32. Werner, D. J., T. Rockenbach uud M. L: Hölscher, 1991: Hernkunft, Vergesellschaftung und Ökologie von Senecio inaequidens DC. unter besonderer Berücksichtigung des Köln-Aachner Raumes. Tüxenia 11: 73-107. Text was only grammatically corrected; the authors are responsible for the contents. Združba Caricetum lasiocarpae W. Koch 1926 v Sloveniji Community Caricetum lasiocarpae W. Koch 1926 in Slovenia Andrej Martinčič Oddelek za biologijo BF, Večna pot 111, 61000 Ljubljana, Slovenija Izvle&k: V prispevku podaja avtor razširjenost vrste Carex lasiocarpa v Sloveniji, ki je bila doslej znana le z barja Drni pri Zelencih. Nadalje obravnava združbo Caricetum lasiocarpae, ki jo vrsta gradi na minerotrofnih barjih. Abstract: Discussed in the article is the distribution of the species Carex lasiocarpa in Slovenia. The author gives a critical survey of the minerotrophic community Cancetuni lasiocarpae. Nomenklatura: Mala flora, 2. izdaja 1984 1. Uvod Minerotrotna močvirja v Sloveniji so v večini primerov na južni meji areala tovrstnih ekosistemov v Evropi (Martinčič 1992). Vegetacija, ki jih porašča, spada predvsem v razred Scheuchzerio - Caricetea juscae. Združbe iz tega razreda so pri nas še nepopolno proučene, nastopajo pa večinoma v floristično osiromašenih oblikah. Osiromašenje se povečuje z oddaljevanjem od alpskega prostora, istočasno pa se povečuje število in pomen "molinietalnih" elementov (Martinčič 1991). Ena izmed združb minerotrofnih močvirij, ki dosežejo južno mejo areala v Sloveniji, je Caricetum lasiocarpae. Združba je razšiijena po širšem alpskem prostoru, pogosta je v Skandinaviji, sega pa tudi v Sibirijo. Čeprav so sestoji s prevladujočo vrsto Carex lasiocarpa tretirani večinoma kot enotna združba razreda Scheuchzerio-Caricetea fuscae, pa je njen floristični sestav v posameznih predelih močno različen. BAlatova-TulAčkova 1972 in BAla-tovA-TulAčkovA & Huebl 1985 sta zaradi prevladovanja vrst iz razreda Phragmiti-Magnocaricetea celo opisala dve združbi z dominantno vrsto Carex lasiocarpa in ju uvrstila v omenjeni razred. 2. Razširjenost vrste Carex lasiocarpa v Sloveniji Dlakavoplodni šaš je v Evropi precej razširjena vrsta, vendar postaja južno od Alp vse redkejši. Za ozemlje današnje Slovenije ga prvi navaja Deschmann in sicer za okolico Bevk na Ljubljanskem barju. Herba-rijski material, ki ga je Deschmann nabral leta 1868, je Paulin izdal v svoji eksikatni zbirki Flpj-a exsiccata Carniolica pod številko 1437. Toda z izsušitvijo Primožičcvega jezera, kjer je bilo edino nahajališče, in s splošnimi spremembami na Ljubljanskem baiju je vrsta izumrla (Dolšak. 1936, Maver 1952). Pri proučevanjih minero-trofriih barij v Sloveniji pa smo vrsto Carex lasiocaipa odkrili na več loka-litetah. Najprej na barju Drni pri Zelencih (Martinčič 1988), kasneje pa še na treh drugih. Trenutna podoba razširjenosti je naslednja: Alpsko območje - 9548/1: barje Drni pri Zelencih, 840 m Preddinarsko območje - 0254/4: barje Alpsko območje - 9750/2: barje Ledine pri Dolenji vasi blizu Ribnice, 500m na Jelovici, 1130 m Dinarsko območje - 0052/2: barje pri Povsod uspeva na zamočvirjenih, Ulaki na Blokah, 760 m mineralno bogatih tleh (tab. 1). Tabela (Table) 1: Caricetum lasiocarpae W.Koch 1926 Štev.popisa 1 2 3 4 5 6 I 7 8 |9 10 11 |l2 13 14 15 16 17 IS 19 20 21 Lokacija Dolenja vas (uiaka | Ledine | Drni Značilnice združbe (Ass. character species) 1 Carex lasiocarpa 4412+2 442S55 55 331122 33 55 33 22 + + 44 + 55 33 33 Značilnice za zvezo, red - Alliance, order character species (Caricion lasiocarpae, Scheuchzerictalia) 33 33 ... 11 ..... . . . + 12 11 . 11 + + . . +2 +2 +...... . . . 12 + . II . 33 + . ....+... 11 . + 22 + 11 + + 12 +2 +2 +2 2 Sphagnum centrale 33 55 . . . 3 Sphagnum platyphyllum + ... 12 4 Sphagnum contortum ..... 5 Carex limosa . ... + 6 Calltergon giganteum ..... 7 Caltisrgon tiifariuni ..... 8 Drosera anglica ..... 9 Trichophorum alpinwn ..... Znaöilnice za razred - Class character species (Scheuchzerio - Caricctea fuscac) 10 Tomenthypnum nitens . . .................... 11 Carex stellulata +..++..11............. 12 Potentilla palustris ....................... .. 13 Sphagnum subsccundum 23 . 55 55 55................ 14 Agrostis canina + + II + + . . + +....... 15 Menyanthes trifoliata 11 11 +22221122. . . +1122 + + + .i3 11 j3 22 33 16 Schoenus ferrugineus ...................... 17 Epipactis palustris .....+ 11 .... +........ • 18 Drepanocladus revolvers.....11++. .3311 43 ......22 19 Eriophorum angustifoliiun.....+ .+ + + +..- + ■• + • ... i ++. + .11 20 Pamassia palustris .....+.....t -r . . 21 Sphagnum denticulatum...................... 22 Carex flava .......1133 22+.......... 23 Carex nigra .........+ +" ''.'++ '+ + 24 Carex panicea .......+ + + +... . ■ 25 Campyliiun stellatum .......+2.+2 +44...+22++1144 26 Trichophorum caespitosum.....+2 . +2 27 Calliergon stramineum 11 28 Scorpidium scorpidoides ...........+ .11..+ 29 Drepanocladus ......................... Spremljevalke (Molinietalia) Companion species 30 Molinia caerulea 31 Valeriana dioica 32 Lysimachia vulgaiis 33 Cirsium palustre 34 Lychnis flos-aiculi 35 Filipéndula uhnaria druge - other 36 Lycopus europaeus 37 Phragmites australis 38 Juitcus aiticulatus 39 Scutellaria galericulata 40 Galium palustre 41 Frangida alms 42 Salix nurita 43 Polytrichia» pallidisetum 44 Ranunculus repetís 45 Poientilla erecta 46 Aulucomnium palustre 47 Mentha aivensis 4S Carex gracilis 49 Calliergonella cuspidala 50 Carex rostrata 51 Mentha pulcgiitm 52 Calliergon cordifolium 53 Equisetuin fluviatile 54 Salix msmarinifolia 55 Oxycoccus palustris 56 Drosera rotun di folia 57 Andromeda poltfolia 11114-11+12 + 221111. ++......+ + ... 11+.++22+. + .... + . ... . . .................... + +U++................ ..+++................ ... + ...++............ 11 11 22 22 22 11 11 22 22 + + . . + + + + + 22 + 22 11 12 + + +2 11 + + U 44 33 11 11 22 U + + + . 44 33 + + 22 + + 11 22 44 11 11 + . + . U 22 33 . 44 po enkrat so zabeležene - recorded only once Holcus la,iatus{4), Equisetum palustre (10), Lythnan salicaria (6), Ranunculus flam,nula (4), Ranunculus auricomus (5), Utricularia vulgaris (7) 3. Vegetacijska podoba Sestoje s prevladujočo vrsto Carex lasiocarpa označuje večina avtorjev kot združbo Caricetum lasiocarpae. Dve samostojni združbi loči Osvald (1923, v Krisai 1966), kasneje pa tudi Kloet-zu (1969). Slednji deli sestoje s pre- vladujočo vrsto Carex lasiocarpa v združbo Sphagno-Caricetum lasiocarpae in v Campylio-Caricetum lasiocarpae. Združba Caricetum lasiocarpae je razširjena po večjem delu Evrope, manjka oz. je redka le v predelih južno od Alp. Zaradi obsežnega are- ala se njen floristični sestav v posameznih predelih precej razlikuje (prim. Krisai 1966, 1991, ICaule 1973, Oberdörfer 1992, Schumacker 1978, Braun 1970, Eurola 1962), zato je tudi njeno razčlenjevanje dokaj različno. Opisanih je večje število subasociacij, floristične razlike pa so pogojene deloma s fitogeografsko lego, deloma pa z ekologijo rastišč, predvsem s kemizmom podlage. Visoka stopnja difcrcnciranosti asociacije nas sili v zaključek, da gre v primeru enotne združbe Caricetum lasiocarpae za makroasociacijo, ki bi jo bilo treba razdeliti na več floristično, fitogeografsko in ekološko bolj enotnih asociacij. Tak princip je že bil uporabljen pri združbah Caricetum davalli-anae (Moravec 1966), Caricetum litno-sac (Krisai 1972) in Schoenetum ni-gricantis (Martinčič 1991). Zaradi obrobne lege in maloštevilnosti naših rastišč pa smo se kljub navedenemu odločili, da zaenkrat ostanemo pri enotni asociaciji. Na vseh poznanih nahajališčih v Sloveniji pokriva združba relativno velike površine. Asociacijska značilnica je le vrsta Carex lasiocarpa, kajti vrsta Sphagnum obtusum pri nas ne uspeva. Floristični sestav se na posameznih nahajališčih precej razlikuje. To povezujemo deloma z ekologijo, deloma pa s fitogeografskim položajem posameznih predelov. Na baiju Drni pri Zelencih porašča združba Caricetum lasiocarpae velike površine na robu osrednjega dela barja. V florističnem sestavu močno prevladujejo značilne vrste sintaksonov razreda Schcuchzerio-Caricetea fuscae. Med njimi so redno prisotne Meny-anthes trifoliata, Carex limosa, Drosera anglica, Campylium stellatum, Calliergon trifarium in Drepanocladus re- volvens. Molinietalne vrste, ki so sicer v združbah nizkih barij pri nas vedno navzoče v večjem številu, so tu zastopane le z vrstama Molinia caerulea in Valeriana dioica. Med preostalimi, sicer maloštevilnimi "spremljevalkami" pa predstavljajo pomembno skupino ombrotrofne vrste Andromeda polifolia, Oxycoccus palustris in Drosera rotundifolia, ki na drugih lokalitetah ne uspevajo. Značilna je tudi odsotnost sfagnumskih vrst, čeprav na barju Drni v drugih združbah uspevajo. Tudi na barju Ledine prevladujejo vrste, značilne za minerotrofna barja. Predvsem so navzoče značilnice za razred, značilnice za zvezo in red so maloštevilne. Pomemben delež med njimi, številčno in po pokrovnosti, predstavljajo mahovne vrste, npr. Calliergon trifarium, Calliergon giganteum, Drepanocladus revolvens, Sphagnum contortum- Molinietalne vrste so maloštevilne, z majhno pokrovnostjo, le Molinia caerulea je nekoliko pogostejša. V kategoriji spremljevalk je omembe vredna še skupina vrst Carex rostrata, Meniha pulegium, Cardamine pratensis aggr., Calliergonella cuspida-ta in Calliergon cordifolium. S svojo prisotnostjo nakazujejo povezavo z zvezo Magnocaricion, zato predstavljajo diferencialne vrste subasociacije caricetosum rostratae, ki jo je opisal Krisai (1991). Na močvirju pri Ulaki na Bloški planoti uspeva združba Caricetum lasiocarpae skupaj z združbama Schoenetum feiruginei in Eleocharitetum quin-queflorae. Floristični sestav je zaradi oddaljenosti od ožjega alpskega prostora in fitogeografske lege že nekoliko siromašnejši. Značilnice za zvezo in red manjkajo v celoti, navzoče so le značilnice za razred. Nobena skupina diagnostično pomembnih vrst ne prevladuje, zato tudi ni mogoče opredeliti posebne subasociacije. Še najbolj ustrezna oznaka bi bila, da je tod razvita floristično osiromašena tipična subasociacija. Na barju pri Dolenji vasi blizu Ribnice, kjer pokriva združba Carice-tum lasiocarpae velike površine, je floristični sestav najbolj svojevrsten. Število značilnic sintaksonov razreda Scheuchzerio-Caricetea fuscae ni manjše kot na predhodnih lokacijah. Vendar pa vključuje vrste, ki na drugih barjih ne uspevajo v tej združbi. Predvsem so značilne vrste iz rodu Sphagnum - S. centrale, S. platyphyllum in S. subsecundum z zelo visoko stopnjo pokrovnosti. Zelo veliko je število spremljevalk. Med njimi sta posebno značilni dve skupini vrst. Prvo skupino tvorijo " fragmitetalne" vrste Phrag-mites australis, Scutellaria galericulata, Lycopus europaeus, Carcx gracilis in Galium palustre. S pogostnostjo nastopanja dajejo združbi značilno podobo in zgradbo. Na njihovi osnovi opredeljujemo sestoje združbe Cari-cetiim lasiocarpae pri Ribnici kot sub-asociacijo phragmitetosum australis Krisai 1966. Morda predstavljajo popisi 1-5 celo združbo Comaro-Caricetum lasiocarpae Bal -Tul. et Huebl 1985, ki sta jo avtorja zaradi svojevrstnega florističnega sestava uvrstila v zvezo Magnocaricion. Na podobno značilnost opozarja že Philippi (apud Oberdorfer 1977), ko govori, da je celotna zveza Caricion lasiocarpae na meji z zvezo Magnocaricion. Ta svojevrstni floristični sestav izpopolnjuje še skupina "molinietalnih" vrst, ki je na tem baiju zelo številna. Slednje ni samo posledica šotnate podlage, temveč je tudi odraz fitogeografske lege. Barje pri Dolenji vasi leži v preddinarskem fitogeografskem območju, torej na prehodu iz srednjeevropsko-alpskega v submediteransko-ilirski prostor. V tem prehodnem predelu pa dobijo nekatere združbe iz razreda Scheuchzerio-Caricetea fuscae izrazito "molini-etalno" zgradbo in celo sintaksonom-sko pripadnost (Martinčič 1991). 4. Ekologija Ekologija predelov v Sloveniji, kjer uspeva združba Caricetum lasiocarpae, je razmeroma enotna (tab. 2). Povsod je pH bazičen, množina kalcija pa redno presega 20 mg/l, Le v delu barja Ledine dosega komaj 10,5 mg/l, kar je povezano z geološko podlago, ki je v tej dolini neenotna. Podobne razmere so tudi pri električni prevodnosti, ki nam ponazaija množino mineralnih snovi. Vrednosti električne prevodnosti kažejo, da gre v vseh primerih za mineralno bogata močvirja. Vlažnost podlage je zelo velika. Na vseh rastiščih, razen pri Dolenji vasi, je večji del leta plitva površinska voda. Tab. 2: Vrednosti pH, električne prevodnosti in kalcija na lokalitetah združbe Caricetum lasiocarpae lokaliteta pH el.prev. BZ*33: 306-309. Wien. VreŠ, B..19S4: Bora Košeniaka nad Dravogradom. Diplomska naloga: 1-64. Biotehniška fakulteta, VTOZD za biologijo. Ljubljana. ,