Priročna
za
glediške diletante,
posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske
dramatike sploh.
Sestavil
*
Josip \Totti,
odbornik dramatičnega društva..
Izdalo i založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
V LJUBLJANI, Natisnila Rozalija Eger.
1868J

Žalostno je bilo stanje slovenskega naroda do najnovejših časov, v kterih se je zopet nekoliko predramil iz duhomornega spanja, ker skuša zdaj doseči z vsemi silami to, kar je zamudil. Tužno je bilo gledati, kako do 1860. leta — ako izvzememo kratke svitle dneve iste dobe, ko se je vpalil neki slamnat ogenj — ni bilo niti literarnih niti družbenih središč, kjer bi se bile stakale vse narodne sile. Narod je spal nevarno spanje narodne nezavednosti, le posamesni rodoljubi so bdeli, ter s skerbjo gledali v prihodnost. V tem skoraj grobu enakem miru in počivanji kazala je le redka knjiga svetu, da duševne moči vendar ne spijo vse, da se niso vse izneverile svojemu narodu, timveč da nekteri rodoljubi še niso izgubili upa, le slabo tlečo iskrico zopet vpihati v mogočen
IV
plamen čistega domoljubja. Da v tako žalostnih časih tudi glediška muza ni imela mnogo podpornikov pri nas, kdo bi se temu mogel čuditi? Ako je zagledala beli dan kaka igra, ako se je napravila sem ter tje kaka slovenska predstava, bile so to le jako redke izjemne prikazni v splošnej otrpnosti.
Od 1860. leta, ko se je obudilo društveno življenje po Slovenskem, ko se je jel tajati morivni led, ki je tako dolgo pokrival bistri duh slovenskega naroda., od tega leta obrnilo se je nekoliko na bolje. Narodno življenje stvarilo si je duševna središča, vstajati so jele po vseh važnejših krajih čitalnice, društvena središča narodnega izobraževanja in narodne zabave, ter podajati zbudivšim se slovenskim rojakom priložnot, da vsak vsaj nekoliko pripomore k splošnemu delu napredka. Pri zabavah in veselicah, ktere so napravljale čitalnice, priljubili so se razun deklamacij in petja kmalu posebno glediški igrokazi in slovenska Talija našla je vedno več in več vnetih prijateljev in
jv_	IIS
podpornikov, ne samo v Ljubljani in po večih mestih, timveč celo v manjših krajih. Prvi korak je bil tedaj storjen, akopram ne v velikanskej meri, vendar tako, da se smemo nadejati izdatnega napredka. Spoznavši preveliko važnost dramatike, osnovali so nekteri rodoljubi društvo v Ljubljani, ktero ima vsestransko gojiti in pospeševati slovensko dramatiko.
Da se more doseči predstavljeni cilj, treba je vsestranske podpore vseh slovenskih rodoljubov, posebno pa tistih, kteri so zmožni s predstavo kacega igrokaza, ne samo napraviti svojim sorojakom pošteno zabavo, timveč s tem tudi izdatno pripomoči k napredovanju in izobraževanju na narodni podlagi. Njim posebno, kakor sploh vsem prijateljem slovenske dramatike namenjena je ta knjižica. Našli ne bodo sicer v njej obširnih znanstvenih razprav, vendar jih utegne zanimati eno ali drugo zrnce, ktero se podaja v kratkih primernih razpravah o stvareh, ki se tikajo gledišča in dramatike sploh, posebno pa še tudi razmer, kakoršne so še zdaj pri nas.
Buditi veselje k glediškim predstavam, ter podajati kratek navod: kako take predstave osnav-ljati in uredovati tam, kjer se dozdaj še niso napravljale, je eden glavnih namenov te knjižice. Na drugej strani pa hode morebiti tudi dobro došla našim vrlim diletantom, kterih štejemo uže lepo število po vsem Slovenskem, ter jim podala v enem in drugem ozira kako podučno črtico, množila njih dosedanji trud in je napeljevala k vednemu napredovanju. Prevelika važnost narodnega gledišča za slovenski narod bode gotovo budila vedno več in več novih moči, da se skušajo na diletantiških odrih, iz kterih se bodo mogle jemati svojega dne stalne moči za slovensko gledišče.
Konečno naj omenim še nekaj o sestavi te knjižice. V štirih razdelkih podaja na kratko vse stvari, ktere vedeti je gotovo vsakemu prijatelju dramatike mično, diletantu pa neobhodno potrebno.
Y prvem in drugem razdelku nahajajo se razun zgodovinskih črtic o razvitku glediške umet-
JVfL
nosti in o njenej posebnej važnosti, o namenu dramatičnega društva in društvenih pravil, posebno praktični navodi za postavljanje in uredovanje di-letantiskih gledišč. Tretji razdelek obsega nekaj prologov in dramatičnih prizorov, posebno pripravnih za slavnostne predstave; v četrtem, razdelku pa je imenik vseh slovenskih igrokazov, *
kolikor jih je dozdaj znano, in krajev, kjer so se kdaj igrale slovenske glediške igre.
Povod k sestavi dalo mi je enako delo za češke diletante, ktero je izdal pod naslovom „Pfiručni kniha pro divadelni ochotniki" gospod Mikulaš Bole3avski v Pragi in poklonil en iztis dramatičnemu društvu. Iz te knjižice so posneti in primerno predelani članki druzega razdelka. Posebno hvalo izreči moram za predelavo nekterih teh člankov gospodu Josipu Staretu, ki me je s tem izdatno podpiral pri sestavi tega delca, kakor tudi gospodu Boleslavskemu za njegovo prijaznost.
Nepričakovane in neljube ovire bile so krive, da delo ni zagledalo belega dne uže prej. Vendar
VIII
se nadejam, da tudi zdaj ne doide prepozno, ako bode le doseglo namen, kterega sem si stavil pri izdelovanji.
V Ljubljani na koncu leta 1868.
Prvi razdelek.
Glediška umetnost in njena zgodovina pri raznih
narodih.
Umetnost, predstavljati dramatična dela po živih osebah, imenujemo glediško ali dramatično umetnost. Ta je človeškej naravi tako rekoč prirojena, kar vidimo najbolje pri otrocih, ki radi posnemajo v svojih igrah odrastle ljudi. Za iznajdbo gledišča bilo je tedaj le treba, izločiti mi-mične elemente iz družbenega življenja, ter je zvezati v celoto. Tem bolj ko se igralne osebe priravnajo po obleki, vnenji obliki, mimiki in za-popadenji značajev osebam, ktere nam hote predstavljati, tem bolj ko je pri tem podpira tudi scenerija ali vnenja naprava, gledišča, tem bolje se dosega namen dramatike. Razvidno je iz tega, da ima glediška umetnost dve strani, ona se namreč tiče celote igralnih oseb in njihovih pripomočkov, potem pa posameznih igralcev. Stvar glediškega ravnateljstva je, da porabi vse pripomočke, ktere podajata slikarstvo in mašinerija; da okusno ter igri in dobi, v kterej se igrd, primerno uredi igrališče ali scenerijo in kostume; da pazi
10
na lepo skupovanje, to je sestavljanje oseb, kolikor se jih nahaja na enkrat na odru, posebno pa na urno in gladko soigranje vseh oseb, tako da se nikjer ne zapazi nepotreben prestanek, timveč da se vse zliva v lepo vbrano celoto. Vse to, kar se sočasno godi na odru, imenuje se ensemble. Na drugej strani pa je stvar posameznih igralcev, da vsak svojo nalogo v smislu pisateljevem razumi, ter nam s pomočjo deklamacije, mimike in telesne gibi skuša stavljati pred oči osebo, kakor si jo je mislil pisatelj sam.
Ako se ozremo v zgodovino raznovrstnih narodov, vidimo da se je povsodi glediška umetnost razvijala, ter pri nekterih dosegla visoko stopnjo popolnosti.
Med starimi dramatiki so bili Grki na prvem mestu. Dramatična umetnost jela se je kazati pri njih uže v 6. stoletji pred Kr. r. v tako imenovanih slavnostih Dionizijevih ali Bakhovih, o cvetenju vinskih trt in o trgatvi. Pri teh slavnostih so predstavljale preoblečene osebe posebne speve in plese, resne in šaljive. F rini h bil je prvi, ki je pustil nastopiti več govorečih oseb na odru, in Tespis imel je poseben voz, na kterem je predstavljal svoje igre, ter potoval po vsem Grškem. Iz početka so bili igralci izmed prvih stanov slobodnih meščanov, pesnik igral je sam, ter vodil vso igro. V marsičem bilo je grško gledišče takrat podobno našim diletan-
11
tiškim igrališčem. Za časov Demostena pa uže nahajamo poseben stan igralcev, kajti Atencem se je gledišče tako priljuMo, da rnso hoteH dalje biti odvisni od blagovolnosti igralcev. Na mesto vodečega Pesnika stopil je tako imenovani Protagonista, t. j. prvi igralec, ki je igral glavno nalogo in je bil ob enem vodja vse družbe. Posebno v Atenah, kjer se je povz&gntfo grško gledišče na visoko stopnjo, osnovalo se je več tacih družb, ki so potovale potem po vsem Grškem, ter igrale po vseh večih mestih. Dostikrat se je zgodilo,^da ste ob enem nast^pili v istem kraji dve taki družbi, ter se kosali ena z drugo. Pohvala občinstva bila je ravno tako živa kakor graja. Neki Aristodem zaslužil je v dveh dneh 1 talent (po našem okoli 18000 gold.). Slabim igralcem pa je občinstvo piskalo, je z odra podilo, ter s kamni nažgalo in celo na denarji kaznovalo. Sploh so bili igralci v dobrem čislu, vabili so je celo tuji knezi k sem, ponujala so se jim važna državljanska opravila in
govorniki hodili so se k njim učit.
Iz početka je bila v igrokazih grških komedija in tragedija zmešana, pozneje še le, ko je omika napredovala, ločila se je ena od druge, vendar pa se je tudi potem igrala navadno po tragedii še kaka burka. Dramatične literature
starih Grkov ostalo nam je le
Posebno plodni so bili komiki, kterih komedije so
štele gotovo na tisoče, a le malo odlomkov ter
12
nekaj latinskih prestav, od Plavta in Terencija predelanih po grških izvirih, ohranilo se je do
naših dni.
Pri Rimljanih, ki so bili le bolj posnemovalci in prestavljalci Grkov, umikala se je prava umetnost vedno bolj in bolj vnenjemu lišpu in pa krvoločnim bojnim igram. Narodne igrokaze igrali so sinovi rimskih občanov, navadne pa plačani igralci, histrioni, ki so bili še za časov Cicerona iz nižjih stanov in sužnjev. Pod Avgustom pa so nastopali tudi višji stanovi, tako da je bilo treba po posebnem ediktu razglasiti, da vitezi in senatorji ne smejo nastopati na očitnem odru. Boljši igralci bili so tudi pri Rimljanih v velikem čislu in sploh spoštovani, n. p. Roscij in Pilad. Ko se je gledišče vkoreninilo pri Rimljanih, propadalo je uže pri Grkih. Kmalu pa se je razvil v Rimu, kjer so bila nakopičena bogastva vsega tedanjega sveta, velik vnenji lišp, ki je vedno bolj zatiral pravo umetnost. Tragedija se prav za prav nikdar ni popolnoma razvila pri Rimljanih in tudi komedija morala se je s časom umakniti surovim predstavam v cirkusu in amfiteatru, in pantomi-mičnim igram, ki so bile deloma spolzkega značaja. Rimljani širili so dramatično umetnost, se ve da zmešano z divjimi gladiatorskimi boji in enakimi igrami, skorej po vsem tačas znanem svetu. Po vseh večih krajih, kjer so oni gospodovali, napravljali so velika gledišča, kterih razvaline vidimo deloma še dandanes ohranjen".
13
Ako se ozremo še po druzih starih narodih nahajamo gledišče tudi pri Etrusčanih, kterih beseda histrio t. j. igralec se je celo vdomačila pri Rimljanih. Od starih Egipčanov nam ni znano, so li imeli gledišče ali ne, vsaj Herodot v svojih obširnih spisih o tem ničesa ne omeni. Judje so imeli prvo zidano gledišče uže pod
Herodom.
Indi imeli so glediŠče uže veliko prej, nego se je pokazal pri njih tuj vpliv. Njih bogata dramatična literatura sega 2000 let nazaj in je popolnoma ohranjena še igra „Sakontala", ki je prestavljena v več evropskih jezikov. Tudi pri Kitajcih nahajamo uže zgodaj stalno gledišče. _
S propadom rimskega cesarstva, propadlo je tudi tako imenovano starovinsko (antik) ali klasično gledišče in glediška umetnost sploh, dokler se ni zopet prikazala v novej obliki pri izobraženih
narodih srednjega veka.	|
Pri krščanskih narodih jela se je razvijati
glediška umetnost na novo po predstavah, ktere so narejali dijaki po šolah in samostanih. Te igre bile so v dramatični obliki obdelane, dogodbe iz sv. pisma in iz življenja svetnikov. Skof Apoli-narij Laodicejski in Gregor Nazianski sta si mnogo prizadevala za povzdigo duhovne tragedije. Slednji pisal je žalostno igro „Trpljenje Kristusovo". Tudi slavita nuna Hr oz vita pisala je več tacih iger v latinskem jeziku, ki je tačas
14
bil jezik učenih. V srednjem veku so postale posebno na Francoskem tako imenovane misterije, mirakelni in morale, in na Laškem tako imenovana „comedia del arte", (v kterej je koval vsak igralec sam besede in govore) iz kterih se je kmalu razvila bolj umetniškemu zahtevanju primerna glediška umetnost.
Posebno prizadevali so se za povzdigo dramatike med novejimi narodi Italijani in Fr a n-cozi. Zgodaj so se osnovale na Laškem družbe, ki so popotvale okoli, ter predstavljale igre rimskih pisateljev n. p. Terencijeve in Plavtove. Y Florenci stavil je Palladio v 16. stoletji pivo kamnitno gledišče, v kterem se vjemajo stari vzori in novejše potrebe jako umetno. Posebno krepko razvijala se je pri Italijanih narodna komedija, ktero je povzdignil Goldoni na visoko stopnjo.
Francosko gledišče razvilo se je iz poprej omenjenih misterij in je imelo iz početka vedno neko mistično religiozno namero. Velike zasluge za povzdigo francoske dramatike v 17. stoletji pridobili so slavni pisatelji: Corneille, Eacine in Moliere. Le-ti možje so napravili po pravilih Aristotela neki kdnon, po kterem bi se imela urediti osnova in izpeljava vsake drame, kteri kdnon prav za prav še dandanes velja. Francoska tragedija je posnemala prav srečno stare klasične tragedije, potem tudi novejši italijanski pisatelji n. p. Metastasio in Alfieri. >
15
Na Angležkem vidimo gledišče uže proti koncu 16. stoletja v bolj odlično zaznačeni obliki. Neumrjoče zasluge pridobil si je za to, dozdaj nepreseženi velikan dramatične literature, slavni Shakspeare. Naj bolj se je vkoreninila in priljubila pri Angležih tako imenovana romantična igra, stoje med tragedijo in komedijo, kakor se je tudi razširila na Španskem in je posebno cvetela po^ Shakspearu in Lope de Vega.
Na Španskem bila sta v 17. stoletji Calderon de la Barca in že imenovani Lope de Vega duši dramatičnega razvitka. Njujne igre so še dandanes, kakor Shakspearove, kinč naših odrov. Španska dramatična literatura je jako plodna in se sme njih dramatike primerjati grškim, kar se dostaja plodnosti posameznih pisateljev, kterih nekteri je pisal nad 100 iger. Tudi Cervantes, pisatelj slavnega „Don Quixota", pisal je več dramatičnih del.
Nar kasneje se je razvilo gledišče na Nemškem. Vpliv so imela nanj gledišča vseh spred-nikov in tudi v dramatični literaturi hodil je nemški narod po cestah druzih narodov. Ker se je nemško gledišče vgnjezdilo tudi po slovanskih deželah, naj bode spregovorjeno tu nekaj več o njegovej zgodovini, nego od poprejšnjih narodov. Prvi početki bili so duhovne tragedije in misterije, ktere so igrali učenci po samostanih. Vendar so se igrale tudi vesele igre Terencijeve, in pozneje
16
nahajamo v 16. stoletji predstave duhovnih komedij , igranih od učencev na javnih krajih. Reformacija premenila je to stvar tolikanj, da so nehale take igre na protestantskih visokih šolah, ter se obdržale do 18. stoletja le še v jezuitskih kolegij ah. Iz igralcev osnovale so se posebne igralne družbe „fahrende Schüler" imenovane, ktere so sem ter tje popotvale, ter ostajale povsod tako dolgo, kakor je ljudstvo hotelo gledati njih tragedije, burke in glume. Prva taka družba, ki si je pridobila neko ime in slavo, bila je konec 17. stoletja Veltenova ali Veltheimova, ki je imela privilegijo na Saksonskem in se je imenovala „kraljeva-poljska in kurfiršt-saksonska privilegovana dvorna komedija". Ta družba bila je prva, ki je predstavljala pravilno v dvogovor stavljene igre, ktere je vodja ponemčeval po laških, španskih in francoskih. Vendar se je obdržala tudi potem še dolgo časa na Nemškem tako imenovana iznenadna komedija (comedia del arte, Stegreifcomedie), ktero so dobili Nemci od Lahov. Po izgledu Veltenove družbe osnovalo se je več tacih potujočih glediških družb, ki so imele med seboj neke postave, in pri kterih so bile posamezne vrste nalog (Rollenfächer) uže strogo ločene. Tako nahajamo igralca imenitnih nalog „Königsagenten", okrutneža „Tiranenagenten", pantalona, in veselo, šaljivo osebo, imenovano kurtisan, (poprejšnji „Hanswurst") itd.
V sredi 18. stoletja, ko je znanstveno iz-
17
obrazevanje na Nemškem še le začelo krepko napredovati, je napredovala tudi glediška umetnost. Z Lessingom počenja prav za prav še le nemško gledišče, kajti pred njim imela je nemška literatura sicer dramatična dela, ki so bila pa skupej znešena iz literatur vseh narodov. Izobraženi in za dramatiko navdušeni možje, kakor Schroder, Eckhof, Ifflandin drugi, so se posvečili dramatični muzi in naredili stan igralcev časten in čislan. V to dobo spada osnova stalnih gledišč, kjer so dobivali bolji umetniki službe do smirti in penzijo za starost, ter se odgojevali mlajši talenti v novo osnovanih igralskih učilnicah, kakor jih še dandanes nahajamo posebno na Francoskem in Kuskem. Na najviši stopnji bila je glediška umetnost na Nemškem proti koncu 18. stoletja iu v začetku zdanjega, ko so možje, kakor Lessing, Gothe, Schiller, Iffland, posvečevali svojo muzo gledišču, in ko je bila prava umetniška zmiožnost igralcev še bolj glavna stvar, nego zdaj, ko se največ potrosi na scenično napravo, na krasoto oblek in dekoracij, umetne efekte z mašinami in zidanje ter olepševanje glediških poslopij. Mnogo je pripomogla tudi opera s svojimi dragocenimi prikladami, da je propadla recitativna ali govoreča igra.
Globoko je klesla dramatika najnovejšega časa vsled popačenega, -slastnega okusa, posebno na Francoskem in Nemškem in nemško gledišče pač
Priročna knjiga.	®
18
nima istega kulturonosnega namena med nami, kterega bi gledišče moralo imeti; timveč ono s popačenimi izrastki pokvarjenega okusa dela le dvojno škodo: na enej strani zavira narodnemu gledišču pot, na drugej pa kuži s takimi deli dober okus in čiste nrave.
Pri slovanskih narodih sicer uže zgodaj opazujemo začetke dramatične umetnosti, vendar se doslej še nikjer ni mogla povzdigniti do iste stopnje, na ktero so dospeli drugi srečnejši narodi. Razlogi tej prikazni so pač jasni. Med tem, ko se je v zahodni Evropi širila veda in so napredovale umetnosti, stražiti so morali sicer mirni i krotki Slovani na izhodu in jugu, z mečem v roki, ter braniti skozi cela stoletja izobraženi del Evrope proti surovim navalom divjaških Mongolov, Ta-tarov in fanatičnih Osmanov. Ko so drugi narodi napredovali mirno, prelival je Slovan svojo kri, branivši civilizacijo s svojim življenjem, ter moral zaostajati sam v omiki. Le grda nehvaležnost in nevednost zgodovine more tedaj očitati Slovanom pomankanje izobraženosti, ktero on ni sam zakrivil in ktero skuša zdaj dopolniti z vsemi močmi.
Ako pogledamo zgodovino največega slovanskega plemena, naroda ruskega, vidimo prve poskušnje dramatične literature v 17. stoletji v duhovnih dramah, ktere so čez Poljsko prišle iz zahodne Evrope najprve v Kiev, kjer so je igrali dijaki in od tod se razširile po vsej deželi. Po
19
teh dijakih prišle so take igre v Moskvo, kjer so se naselili 1. 1676 nemški igralci. Knezinja Natalija, sestra cara Petra velicega, ki je založil poseben fond za opere in igre, dala je prvič igrati rusko tragedijo 1. 1716 v nalašč za to na-rejenej hiši, s parterjem in ložami oskrbljenej. Nastopilo je v tej igri 10 igralcev in harlekin, ki so bili vsi rojeni Busi. Vsak spodobno oblečen človek imel je prost vstop.
Pod vladarstvom carice Ane so bili zopet poklicani na Rusko nemški in francoski igralci in se je osnovalo v Petrogradu popolno gledišče. Na njeno povelje se je predstavljala v Petrogradu prva laska opera 1. 1737. L. 1752 osnoval si je v Jaroslavi trgovec Volkov privatno gledišče, na kterem so igrali diletanti prestave iz laškega in druge igre. Carica Elizabeta poklicala ga je v Petrograd, kjer je bilo osnovano 1. 1756 rusko gledišče in tri leta pozneje v Moskvi. Igrale so se večidel prestave iz francoskega in izvirne tragedije, komedie in opere Sumarokove. Tudi Lomonosov poskusil se je z dvema žaloigrama. Carica Katarina ll. je sama skladala drame za eremitaško gledišče, in je osnovala rusko akademijo, ki je izdala med drugimi deli tudi zbirko dramatičnih spisov „rossijskij teatr" v 43 vezkih. Ona je dala sezidati veliko kamnitno gledišče, ki je imelo prostora za 3000 ljudi. Ker je pomanj-kovalo dobrih ruskih igralcev in pevcev, osnovala
20
je umetnostim prijazna carica 1. 1785 carsko glediško učilnico, v kterej so se podučevali nadepolni mladeniči in deklice v raznovrstnih strukah dramatične umetnosti. L. 1790 igralo se je v Petrogradu 6 krat na teden, in sicer 3 krat ruski, 2 krat francoski in 1 krat nemški, po zimi pa vsak teden velika laška opera. Rusko gledišče je imelo 12 igralcev in G igralk. Pozneje osnovala se je tudi v Moskvi glediška učilnica.. Knjažnin, profesor ruske literature na kadetskej šoli, pisal je tragedije in veseloigre, Ablesimov veseloigre in vaudevielle ali operete, kterih ena „melnik koldiun" (čarobni mlinar) se je ohranila na odru do današnjega dne. Iz te dobe naj bodo še omenjeni dramatični pisatelji: Denis von Vizin, Bogdanovič, Majkov in Cheraskov.
Iz novejše dobe, v kterej je vsaka^ veda krepko napredovala tudi na Buškem, omeniti je iz dobe Karamizinove posebno Vladislav O z e r o v, general in državni uradnik, ki je v svojih tragedijah daleč presegel vse sprednike in postal reformator ruske tragedije. Knez Šahovskij, general in glediški ravnatelj, zložil je po francoskih vzorih okoli 80 iger; Chmelnickij prestavljal je z vspehom francoske komedije in spevoigre za rusko gledišče, pisal izvirne veseloigre in historične igrokaze; A. J. Krylov pisal je veseloigre in librete za opere. Bazun teh je še mnogo manj znanih dramatičnih pisateljev te dobe. Iz tako imenovane
21
romantične dobe znameniti so: M. Zagoskin, po svojih veseloigrah, ki se štejejo v vrsto najboljih igrokazov ruske literature; AGribojedov, pol-nomočni minister v Teheranu, spisal je več komedij, kterih naj izvrstnejša je „Gore ot uma", kije postala tako rekoč narodna igra; N. Polevoj kritike in nekaj dram. V najnovejši dobi pisal je slavni pesnik Puškin (f 1. 1837) v zadnjem času svojega življenja tudi več dram, n. p. „Boris Godunov'', „Skupoj rycar", „Mozart a Salieri'', „Don Juan1', „Kamennyj gost'' itd.
Med dramatičnimi pisatelji Puškinove in naše dobe je najznamenitejši A. Ostrovskij s svojimi veseloigrami iz društvenega življenja ruskega in historičnimi dramami. Z dobro satiro in humorjem znači družbene razmere ruskega življenja, ter umi sploh v vseh svojih igrah plastično risati osebe, ktere si je izvolil. Ena prvih in najboljih veseloiger njegovih (pisana 1. 1850) je: ,,Ne v svoji sani nesadis'' (v tuje sani nesedaj). Dalje naj omenimo: „Dohodnoje mesto'', „Vospitanica", „Utro molo-dago čelovjeka'', „Bednaja nevesta'', „Svoji ljudi, sočtemsja'', v kterej igraje predmet trgovsko življenje, itd. Za drame „Burja", in „Kosma Minin Suchorukij'' prejel je pisatelj ceno Uvarovsko. Najnovejši drame njegove so „Dimitrij Samo-zvanec'', „Fušino" in „Vojevoda", kterih zadnjo štejč za najboljo. Pri tako izdatni in primerno kratki delavnosti na polji dramatične literature

s M
22
(začel je O. okoli 1 1850) sme se imenovati Ostrovskij vtemeljitelj novejšega narodnega gledišča ruskega, timveč ker je mnogo druzih pisateljev utihnilo po prvem poskusu. Drugi znamenitejši dramatični pisatelji so: slavni romanopisec Nikolaj Gogol, kterega „Revizor" je postal prav narodna veseloigra; S. Gedeonov; Mej; Al-ferjev; N. Kukolnlk, ki je spisal mnogo dram; Obodovskij, tudi prestavljatelj nemških iger; Potehin, pisatelj komedij; Pisemskij, ki je dobil Uvarovsko ceno za dramo „Gorkaja sudbina", vzeto iz kmečkega življenja ruskega. Slavni pesnik M. Lermontov (f 1. 1841) spisal je v svojih mlajših letih dramo „Maskarad", ki spada med najboljša dela ruske dramatične literature* V današnjem času pridobil si je veliko slavo grof Aleksej K. Tolstoj s tragedijo „Smrt Ivana Groznago", ktero stavlja kritik Nikitenko na stran Shakspearovim historičnim dramam in ki se je z vspehom igrala v nemškej prestavi na dvornem gledišču v Monaiovem i drugod.
Konečno še nekaj malega o razvitku dramatične godbe na Ruskem. Carica Ana dala je postaviti v Petrogradu okoli 1. 1737 na Nevskem prospektu lesen hram, v kterem so se predstavljale laške in francoske opere. Italijan Francesco Araja, vodja operne družbe, poklicane 1. 1755 v Petrograd, zložil je razun mnogo italijanskih oper tudi rusko „Cefalo a Prokris",
23
ktera se šteje za prvo opero v ruskem jeziku; za to delo sprejel je od carice dragocen dar. Ali ta, kakor tudi mnogo pozneje od tujcev na ruski tekst zloženih oper, nima nič rusko-narodnega v sebi in je čisto italijanska. Skladali so tujci te opere le bolj zarad tega, da so se prikupovali ruskemu občinstvu. Prvi, ki je zložil res opere v duhu naroda ruskega, bil je za časov Aleksandra L (1801—1825) kapelnik C. Ca vos, Francoz, ki se je naučil ruski in zložil 14 ruskih oper, kterih dejanje je bilo vzeto vseskozi iz narodnih povesti. On se je izmed vseh tujih skladateljev, kteri so zlagali opere na ruske tekste, najbolj povzdignil do duha narodnega. Nekteri spevi in zbori njegovi postali so celo popularni na Ruskem.
Še le od 1. 1830 začela se je razvijati narodna dramatična godba, kterej vtemeljitelja sta Aleksej Nikolajevič Verstovski v Moskvi in Mihael Iv. Glinka v Petrogradu.
Verstovski, ki se je izuril v muziki pri raznih umetnikih, začel je skladati že v svojem 17. letu vaudeville ali spevoigre za rusko gledišče, in zložil jih je veliko število. Prva njegova opera „Tverdovski", ktere dejanje je vzeto iz Poljskega, imela je ogromen vspeh in je mnogo spevov iz nje prešlo popolnoma v narodno življenje. Druga opera, 1. 1832 predstavljena, je „Dvanajst spečih dev", polna krasnih narodnih motivov. L. 1835 prikazala se je na Moskovskem gledišču znamenita
24
romantična opera „Askoldova mogila" na besede Zagoskinove, ki je zbudila splošno pozornost in postala v kratkem času narodna opera, ter popularna po vsem Ruskem. Na Moskovskem gledišču se je predstavljala več nego 300 krat, in donesla vodstvu okoli enega milijona rubljev dobička. Razun teh zložil je še mnogo druzih, ki se pogosto igrajo na ruskih glediščih. Njegova opera „Gro-moboj" bila je prvič igrana 1. 1858.
Mihael Ivanovič Glinka, položil je trdno stalo narodni dramatični godbi in navdajala ga je vedno bolj in bolj misel o prihodnej slo-vanskej operi. Velika njegova lirična opera „Zivot za cara" predstavljala se je z najsijajnejšim vspehom prvikrat v Petrogradu 1. 1836. On je položil na podlagi bogatega narodnega življa temelj slovanskej dramatičnej godbi in storil prvi korak k vresničenji te misli. Težišče celega dela so krasni zbori, kteri so vzeti kakor vsa muzika iz življenja ruskega in poljskega. Tudi ta opera postala je narodna, in je še zdaj biser Petrograškega gledišča, kjer se je predstavljala uže čez 300 krat. L. 1842 igrala se j"e druga njegova opera „Ruslan a Ludmila" po besedah Puškinovih, ktera ima v čisto dramatičnem oziru prednost pred prej omenjeno; iz melodij in ritmov njenih veje čisto slo-vansk duh.
Poskušali so se zaslužno še drugi skladatelji, akopram niso dosegli imenovanih dveh prvakov
25
dramatične godbe. Le-ti so: Aleksej Lvov, kterega opera „Udina" je bila igrana tudi na Du-naji in v Draždanah; Vetinkov; Rubinstein, ki je skladal v mlajših letih ruske opere. Njegova opereta „Sibirski lovec" igrala se je v nemškej prestavi v Vojmirji (1. 1854). Dalje so skladali opere: Kij, Danec Ditsch, Villebois, Ptrujski, Dargomijski in Artemovski.
V najnovejšem času obrnil je nase občno pozornost duhapolni kritik in skladatelj Aleksander Nikolajevič Serov, kterega opera „Judita", po lastnem libretu zložena, je zbudila 1. 1863 pravo senzacijo v Petrogradu. Kmalu potem zložil je drugo svojo opero ,,Rogneda", ktera je imela v Petrogradu tak vspeh, da mu je poklonil car v darilo 2000 rubljev in dosmrtno penzijo. Zdaj zložuje zopet dve novi operi. L. 1867 zložil je mladi skladatelj Sokalski opero „Majova noč", in delavnih je še več skladateljev na polji dramatične godbe, kakor: Kašperov, Čajkovski, Salamon itd. Razun Petrograda in Moskve goji se ruska opera posebno tudi v Kievu.
Malorusi ali Rusini imeli so do novejših časov skupno literaturo z Rusi, ter pisali veliko-ruski ali^pa cerkvenoslovanski z maloruščino zmešan jezik. Še le zadnja leta preteklega stoletja in v začetku zdanjega začeli so pisati v neznanstve-nih delih navadno maloruščino kot pismeni jezik. Začetek je storil Kotljarjevskij, ki je pisal
26
za Poltavsko gledišče več oper, od kterih se je obdržala „Natalka" še do današnjih dni. Osnov-janenko, znan v velikoruskej literaturi, pisal je tudi v maloruščini dramatična dela. Kostomarov, posebno zaslužen prosaik velikoruske literature, pisal je pod imenom Jeremia Halka več tragedij v maloruskem narečji. Drugi dramatični pisatelji so: Jatrovka, Kosovcev, Senoč-kovski, Blonski, Karpenkoitd. Slavni pesnik maloruske literature Taras Sevčenko spisal je dramo iz Kozaškega življenja „Nazar Stodolja". Avstrijski Malorusi imajo v Levovu svoj naroden dom in v njem narodno rusinsko gledišče. p Pri Čehih opazujemo prve poskušnje na dramatičnem polji uže koj v začetku 14. stoletja, iz kterega je ohranjen odlomek drame: „0 vskrišeni pane", kteri rokopis je našel Hanka 1. 1822. Tudi tukaj tedaj so bile iz početka najbolj v. navadi duhovne igre in misterije, kar nam priča še drugi odlomek iz te dobe: „0 umučeni pane". Igrale so se pa uže tudi poprej take misterije, toda v latinskem jeziku. Pozneje se je igralo na Karlovi univerzi v Pragi vsako leto nekaj veselih iger, bolj duhovnega zapopadka. Posebno veliko so storili v drugej polovici 16. in v začetku 17. stoletja za take duhovne predstave jezuiti, kteri so v svojih kolegijah pogosto napravljali igrokaze. ^ Teh predstav, ki so bile deloma javne in so se igrale na dvorišču jezuitske kolegije, vdeleževalo se je
27
ogromno število poslušalcev. Kakor poročajo rokopisi iz one dobe, bilo jih je časi do 1COOO. Vendar je bilo dramatično slovstvo tega časa le iz tujih jezikov prestavljeno in se iz raznih uzrokov, posebno tudi zarad verskega gibanja, ki je vnemalo vse misli, ^ni povzdignilo do samostalnosti.
Še le L 1567 dali so v veliko radost Praž-kega prebivalstva jezuiti izvirno igro: „Sv. Vdclav". Ta igra je segla Pražanom tako v srca, da se ni le brezštevilnokrat morala ponavljati, timveč potolažila je tudi sovraštvo in prepir, ki je bil med Pražani in jezuiti, ter je zopet vsaj nekoliko
j sprijaznila.
Pisatelji te dobe so: Mikulaš Salius, ki je razun uže omenjenega „Sv. Vdelava" predelal še več druzih iger;Kyrmezersky, Lom nicky, Mlaurenin, Konač in drugi.
To delavnost pretrgala je nesrečna tridesetletna vojna s svojimi žalostnimi nasledki. Po biitvi belogorski propadel je cvet češke izobraženosti in dolgo, dolgo ni mogel okrevati od težkih ran. Veiik vpliv dobili so jezuiti, ki so žalibog uničili mnogo dragocenih slovstvenih spominov iz dobe verskih bojev, in tudi glediška umetnost bila je še vedno v njih rokah. Še le po tujem ^vplivu razvila se je češka posvetna dramatika. Uže pred Vestfalskim mirom so potovale nektere laške,^ pozneje tudi nemške igralne družbe po različnih mestih in igrale svoje komedije v gostilnicah, ali
28
pa v nalašč narejenih kolibah. V teh igrah ohranila sta se „Harlekin" in „Hansvurst" do 18. stoletja. Tudi v Prago je prišla taka nemška družba in napravila več predstav. L. 1743 bilo je ustanovljeno v Pragi stalno nemško gledišče, kterega vodja Brunian je prvi poskusil med laškimi in nemškimi operami češki jezik na oder spraviti z veselo igro „Kniže Honzik". Ali slaba prestava igre in nepravilno izgovarjanje tujih igralcev bila sta kriva, da je bila ta poskušnja prva in zadnja za nekaj let in da je dalje vladal kakor prej le laški in nemški jezik. Nekoliko let pozneje spravil je Brunian na oder češko opero „Ponocny aneb Českč Ančička", ki je imela bolji vspeh in se je večkrat ponavljala. Na Moravi zložil je učitelj Schreyer nekaj operet v hanaškem narečji, ktere so se predstavljale sem ter tje po moravskih samostanih. Eno igrali so tudi na Dunaj i v hiši kneza Bittberka češki domoljubi. Iz tega časa ste menda tudi dve enaki opereti od Mauricija iz reda praemonstratenskega. Nekaj prestav iz te dobe od bitve belogorske do cesarja Jožefa je ohranjenih, a pisatelji so veči del neznani.
L. 1784 bilo je dokončano zdanje stanovsko gledišče v starem mestu, na malostranskem gledišču pa so se igrale pod vodjo Bullo večkrat češke igre, i to z dobrim vspebom, kajti imel je češke igralce, ki so bili pri nemškem gledišču. Po odstopu tega vodje prizadevali so si nekteri,
29
da bi se ne igralo več po češki, ali njegov naslednik Hopfner dajal je vendar češke igre. Gledišče je bilo vedno polno, celo iz vasi in mest pražke okolice hodili so ljudje k češkim predstavam. To je dalo povod nekterim igralcem, sestaviti novo družbo, in z dovoljenjem cesarja Jožefa stavili so leseno gledišče na Konjskem trgu, ter je imenovali „Vlastenecke divadlo" (narodno gledišče). L. 1785 začelo se je igrati in igralo se je češki in nemški nekolikrat na teden. Vsled tega začela se je taka delavnost med češkimi pisatelji, da so izdelali od 1. 1785 do 1790 čez 300 izvirnih in predelanih iger, kakor piše Dobrovski. Po Tha-movem čislenji v „Vorrede zum Nationallexikon" bilo jih je celč čez 1000.
Največ izvirnih iger so pisali: Tandler, Stuna, brata Tham, Lima, Hafner, Strana, Majober. Med prestavami bile so klasične igre, Shakspearove, Gothejeve, Schillerjeve, Lessingove itd., ktere so pa uže zastarele in z boljimi prestavami nadomestjene.
Cesar Jožef bil je z generalom Laudonom nazoč pri igri „Loutnici" 1. 1786, ktera je bila v kratkem 45 krat ponavljana, in je podaril igralcem 30 cekinov. L. 1788 je odprl meščan Jirik novo češko gledišče, ktero pa ni moglo obstati, kajti dva češka gledišča bila sta odveč. L. 1790 preselilo se je gledišče do nekdajnega Hibernskega samostana, kjer so se iz početka bolj pogosto, potem
30
pa le še v nedeljah in praznikih popoldne ob 4. uri igrale češke igre. V tem času osnovalo se je po Ceskem, Moravskem, Slovaškem in tudi na Dunaji mnogo diletantiških gledišč, ki so budila in širila ljubezen za dramatično umetnost. Do 1. 1809 dajale so se redno češke predstave v stanovskem in v malostranskem gledišču, navadno le v nedeljah in praznikih popoldne, potem pa je spala češka Talija tri leta. L. 1812 osnovala se je zopet družba, ki je napravila do 1. 1815 skupej 28 predstav, veči del k dobrodejnim namenom. Javno se je pozneje bolj redko igralo, bilo je pa v Pragi več dobro uredjenih privatnih gledišč, ki so napravljala češke predstave. Od 1. 1823 igralo se je zopet redno vsako nedeljo in vsaki praznik popoldne ob 4. uri češki. V druzih mestih, razun Prage, tudi če so imela svoja stalna gledišča, igralo se je le redko ali celo nikdar češki.
L. 1834 se je združilo več rodoljubov, da bi stavili lastno, če tudi malo, samostojno gledišče češki Talii in postavili so na čelo slavnega pisatelja J. K. Tyla. On je osnoval diletantiško gledišče, ktero se je pa razrušilo vsled mnozih zavir uže 1. 1837. Več igralcev, tako n. p. slavni Juri Kolar, prestopilo je potem k stanovskemu gledišču, kjer so se pod vodstvom pisatelja Ste-panka dajale češke predstave. Dijaki igrali so v počitnicah na raznih krajih glediške igre in osnovali po vsej deželi mnogo diletantiških gledišč.
31
*
L. 1840 odprlo se je samostalno češko gledišče, ktero je stavil ravnatelj stanovskega gledišča Stoger. Igralci so bili veči del pri nemškem in češkem gledišču, in iz početka se je igralo še dosti redno, a kmalu odtrgal se je češkim igram dan za dnevom in ostale so le še nedelje, kakor nekdaj. Ali nemškim predstavam godilo se je slabo in direktor Lutz igral je pred praznimi klopmi do 1. 1844, v kterem se je to gledišče nemškim predstavam za vselej zaprlo, a igralo v njem potem še dve leti češki. Pozneje se je igralo zopet v stanovskem gledišču češki, in Tyl se je podal z dražbo igralcev po deželi, kjer so igrali na mnogih diletantiških glediščih. Vodja Hoffman engagiral je 1. 1846 poleg regisseurja Chaura še Tyla za dramaturga in je zvišal honorare za izvirne igre in prestave; s tem se je izdatno obogatil repertoire češkega gledišča.
Dramatični pisatelji te dobe so: Vaclav J Klicpera, najplodnejši češki dramatik, pisal je nad 50 iger, in si pridobil posebne zasluge za novejše češko gledišče, kterega jeemeljitelj se sme imenovati; po prestavah: „Čudodelni klobuk", /| „Dobro jutro", „Na mostu"znan je tudi Slovencem; Fr. Turinskv, pisal je drame; Karl Macha-ček med drugimi izvrstvno veseloigro „Zenichove"; J o s. K. Tyl, jako ploden pisatelj raznovrstnih iger, nam znan po prestavi ;,Jurčkove prikazni"; Juri Kol&r, J. Vocel, Vojaček, K. Slansky,
32
Ferd. Mikovec pisali so tragedije; Jos. Chme-1 en s k y je pisal prvi izvirne spevoigre: „Dratenik", ,,01drih a Božena" inv„Libušin snatek". Veliko iger pisal je J. N. Štepanek, nam znan po prestavah : „Tat v mlinu" (Čeh a Nemec) in „Bob iz Kranja" (Berounske kolače). Razun teh so še imenovati pisatelji: Vaclav Svoboda, Jan Chalupka, Fr. Rayman, in mnogo prestav-ljavcev, med kterimi se nahajajo slavna imena, n. p. Pavel Jos. Šafarik, Havliček, Rieger.
Prišlo je leto 1848 in zopet se je skušalo na noge spraviti družbe, ki bi potovale po deželi, ali le izurjeni pevec in igralec Jos. Prokop je srečno zbral tako družbo in potoval več let po vsej deželi. Pozneje se je osnovalo več tacih potujočih družb, kterih nektere so si pridobile dobro ime in se pečale celo s predstavljanjem klasičnih Shakspearovih del. Naj bolj uredjena bila je družba Švandova, kteri ima zdaj stalno češko gledišče v Pelznji, in potuje v poletnem času pojvečih mestih. Razun te pa potuje še zdaj po Češkem mnogo glediških družb, ki igrajo v domačem jeziku.
V Pragi odmenil se je 1. 1848 v stanovskem gledišču vsak četrtek v tednu češkim igram, in vodja Hoffman je stavil 1. 1849 areno, v kterej se je igralo češki. Pod vodstvom Stogerjevim bil je regisseur čeških predstav uže imenovani Chauer. Češke igre vršile so se prav izvrstno in posebno Shakspearove vabile so veliko ljudstva v gledišče.
33
Po smrti Chaura 1. 1850 postal je J. Koldr regisseur čeških iger, po njegovem odstopu 1. 1863 pa je propadla klasična tragedija, dokler ni zopet nastopil 1. 1866 "in bil imenovan za dramaturga in artističnega vodjo, v kterem poslu se je s posebno ljubeznijo prijel klasičnih dram. L. 1862 stavili so češki domoljubi zdanje začasno gledišče, da bi se moglo bolj neodvisno gojiti češko Talijo, in v stanovskem gledišču se ni igralo potem več češki. L. 1863 pa je odločil deželni odbor, da se imata ločiti voditeljstva češkega in nemškega gledišča, ki sta bila doslej združena. Vroča želja po dostojnem velikem narodnem gledišču, za ktero delajo rodoljubi uže od 11851, spolnila se je meseca maja letošnjega leta, ko se je slovesno stavil temeljni kamen „dustojnemu divadlu", za ktero z blagodušno i posnemanja vredno radodarnostjo zbira ves narod češki. Pisatelji novejše dobe so: Vit;. Halek, ki je spisal več izvrstnih tragedij med drugimi „Carevič Alexej"; Gustav Pfleger, veseloigre; Jan Neruda, razne igre; J o s. Frič in V. Gabier, drame; Frani Jefabek veseloigre; K. Sabina tragedijo „Orna ruže", veseloigro „Inserht" in nekaj libretov; V. VIček več tragedij Eirenšaft; Melichar; Ed. Rûffer; Vinc. Furcba; Wenzig itd. Posebno delavnost , v dramatični literaturi so izbudile cene, ktere sta razpisala za najbolja dramatična dela meščan Ferd. Fingerhut in J. Randa 1. 1860. V najno-
Priročna knjiga.	3

34
vejšem času, ko se redno igra češki, stopilo je veliko mlajših moči s prav dobrim vspehom v kolo dramatičnih pisateljev, n. p. Bozdeh, ki je spisal nekaj dram in veseloiger, Jo s. Stanko v-sky jako ploden pisatelj manjših iger in solovih nastopov, Junghans, Fr. Janke, igralec Š a m -berk, znan po prestavi „Ultra" (Boucharon) in več druzih. Izmed neštevilnih prestavijalcev in predelalcev naj bode omenjena le izvrstna igralka Eliza Peškova, ki je za češko gledišče priredila in deloma sama spisala nad 100 igrokazov.
O dramatični godbi^na Češkem bilo je uže omenjeno sem ter tje. Še le v 18. stoletji začela se je krepko razvijati posebno na privatnih glediščih, ktere so osnavljali narodni plemenitaši. Proti koncu 18. stoletja je bila godba na Češkem na najviši stopnji in je Pražko občinstvo razumelo ceniti krasoto Mozartovih oper, kterih Dunajčani niso razumeli. Mozartova dela so se^zelo priljubila Pražanom in razširila se po vsem Češkem. Skladatelji glediške godbe te dobe so: Gassman, Jirovec, Dušek, pred vsimi pa slavni Gluk, reformator dramatične godbe, kije preživel svoja mlada leta v Pragi in imenoval Češko svojo pravo domovino. L. 1810 je bil ustanovljen Pražki konsevaratorij, v kterem se gojijo vse struke godbe, tedaj tudi glediška. Kakor drugod, tako se je tudi na Češkem zgodaj razširila italijanska opera in so se predstavljale nektere z velikim lišpom,
35
tako 1. 1723 Fuxova „Fortezza e Costanza" od več nego tisoč pevcev in godcev pod milim nebom. Na diletantiških glediščih plemenitašev igrale so se, kakor je bilo uže omenjeno, tudi opere in operete. Na javnem gledišču igrale so se opere: „Divka a pani" 1. 1795, „Ančička a Kubiček" 1. 1796, „Janek z Domažlic, neb veselost v Nuslich" 1. 1805, pozneje „Libušin snatek" in „Dratenik" od Fr. Škroupa, ki je bil ravnatelj spevoiger v stanovskem gledišču.
V najnovejšem času se je poskusilo več umetnikov v skladanji oper, in se je začela čvrsta delavnost na polji dramatične godbe. Karel Bendel zložil je opero „Lejla" in opereto „Ve studni"; Karel Šebor opere „TempMri na Mo-rave", „Drahomira" in „Husitska nevestah Vte-meljitelj nove češke opere je Bed^i^iLh Smetana, ki je zložil opere „Branibory v	„Dalibor"
in „Prodana nevesta". On se je izmed vseh povzdignil na najvišo stopnjo umetniške dovršenosti in je sprejel za „Branibore" ceno 600 gold., ktero razpisuje za najbolja dela grof Harrach.
Slovaci so vimeti do najnovejših časov skupno literaturo z Cehi, tedaj se tudi jdramatika pri njih ni razvijala po posebnem, od Cehov različnem načinu. V začetku zdanjega stoletja, okoli 1. 1830 začelo se je obžalovanja vredno razkolništvo, in so začeli Slovaci pisati svoj pismeni jezik. Dramatika se pri žalostnih njihovih splošnih razmerah
3*
36
ni mogla razvijati in životari le po predstavah, ktere sem ter tje napravljajo domoljubni diletanti. Od dramatičnih pisateljev so omeniti: K1 i m k o , ki je spisal žalostno igro; Jonas Zaborsky je pisal več dobrih dram in J. Graichman nekaj veseloiger.
Na Poljskem nahajamo prve poskušnje v dramatiki uže proti koncu 14. stoletja, ko se je napravil po smrti kralja dvogovor, v kterem se menijo: veselost, žalost, sloboda in pravičnost o zaslugah ranjcega. V 15. stoletji igrale so se, kakor po vsej Evropi, tudi na Poljskem duhovne igre, kterih so se vdeleževali duhovniki. Igrale^ so se v cerkvah, kar je pa papež Inocenc lll. grajal, in 1. 1420 je sinoda prepovedala duhovnikom, da se vdeležujejo tacih iger. Tudi posvetnih iger sledi se nahajaje iz te dobe, in sicer v poljskem in latinskem jeziku, a ohranjenega ni vseh teh literarnih plodov skoraj nič. Latinske igre po vzoru Plavtovih pisal je Gregor iz Sanoka.
Kakor drugod/ tako so imeli tudi na Poljskem dolgo časa jezuiti vso glediško umetnost v svojih rokah, in dajali so med duhovnimi igrami včasih tudi kako posvetno. Pisatelji te dobe so: Nikolaj Rej, pisal je igro „Žywot Jožefa z pokolenia žy-dowskiego", ki je pa bolj liričnega značaja; Ko-chanovski, igro „Odprawie poslow greckih", ktere predmet je vzet iz Iliade; J. Zavicki, tragedijo „Jeftes", ki se odlikuje po lepem pes-
37
niškem jeziku; Sebastian z Pečice, Kor-czewski in več druzih.
L. 1765 se je odprlo gledišče v Krakovem z igro „Natr^ci" od Bielawskega, tudi se je skrbelo za opero, kterej je tekst spisal Stanislav Bohomelec, godbo pa je zložil Slovak Kami en ski. Ta opera z imenom „Nedza uszcešli-wiona" igrala se je prvikrat 1. 1778. Pozneje so pisali po tem izgledu poljske opere: Weinert, Štefani, Elsner in Kurpinski. Sicer pa je živelo gledišče v tej dobi le z francoskim reper-toirom, in še le pozneje so se začele dajati zopet izvirne, času primerne igre in je izpolnevalo gledišče svojo znamenito nalogo. V gledišču knezinje Badziwrillowe igrali so udje plemstva igrokaze, ktere je skladala v vrzih in v prozi knezinja sama.
V dobi Mickiewiczevi, ki sega od 1. 1821 do naših časov, jel je propadati francoski pseudo-klasicizem, ki je vladal v vsej literaturi poljski, in kakor je bilo uže omenjeno, posebno na gledišču. Razvilo se je zopet krepkeje domače življenje, in basništvo poljsko, ki je nad BO let spalo, odkar je namreč Boguslawski s svojo igro „Krakowiacy i gÓ5al.e" vstvaril vzor prave narodne poezije, oživelo je zopet na novo. V Krakovem, Lvovu, Gdansku, Poznanji in v Vilni ustanovljena so bila stalna poljska gledišča, ker se je razun iger gojila tudi godba in ples.
38
Med dramatičnimi pisatelji nove dobe je prvi grof Aleksander Fredro, znan Judi nam po nekterib. predstavah, n. p. „Gospod Capek". Njegove veseloigre so občinstvu jako priljubljene. Oponaša se mu sicer da jim primankuje izvirnosti in da imajo značaj francoski. Razun njega so pisali veseloigre: Placid Jankowski, Frid. Skarbek, Jos. Korzeniowski, Apol Kor-zeniowski, Karel Cieszewski in Stanislav Boguslawski. Drame so pisali: Adam Gor-
czynski in Jan. Kaminski^. Jos^. Korzeni,-
owski je pisal drami „Cyganie" in „Gentile Bellini"; Karel Szajnocha nekoliko dram in tragedij: Stanislav Pilat, historično dramo „Strusiowieu; romanopisec J. Kraszewski igro „Pan a sprayce" poslovenjeno z imenom „Grajščak in oskrbnik"; Antonin Malecki skazal se je z dramo „List želazni" in z veseloigro „Grochowy wienec, czyli wesele w Krakowskiem" mnogo ob-darovanega pisatelja. Novo epoho v drami pričenja Jos». Szujski s svojo igro „HaMka z Ostroga", njemu na stran se stavljajo mlajši pisatelji Jan Checinski, Apol Korzeniowski, in pred časom umrli Romanowski s tragedijo „Popiel i Piast."
Opera poljska probudila se je v novejšem čassu, po tridesetletnem spanji, po prizadevah Damsega, Brzowskega in druzih skladateljev. Moniuszko je zložil opero „Halka", ki je bila
39
prvič igrana 1 1858 in imela sijajen vspeh. L. 1863 nastopil je Dobrzynski z krasno opero „Flibusterowie" in 1. 1869 Munchheimer z opern „Otton Lucznik". Kazun teh so skMali manjša dela: Martin, Miladowski, Jasinski in še drugi.
Pri Jugoslovanih vidimo prvi razvitek dramatične umetnosti pri Srbo-Hrvatih uže na koncu 15. stoletja v Splitu, posebno pa v Dubrovniku, imenovanem j,jugoslovanske Atene", kjer je sploh cvetelo v istem času jugoslovansko slovstvo. Razun duhovnih iger nahajajo se uže iz tega časa posvetne, ki so- se igrale večidel v pustnem času, n. p. histerična drama „Robinja" od Lučiča, v kterej nastopi 9 oseb, in igra „Pirni" Jurja Držiča. Duhovne drame je pisal Mavro Vetranič, komedije pa Nalješkovic in Marin Držič drame, kterih je več prišlo na svetlo v tisku, ravno tako Marin Gazarovič nekaj dram. Slavni pesnik J. Gundulič (+1. 1638), s kterim je dospelo pesništvo te dobe do svojega vrhunca, pisal je več dram, ki so se ohranile deloma še do današnjega dne, n. p. „Ariadna", „Proserpma ugrabljena", „Dubravka" in več odlomkov druzih dram. Mnogo njegovih dramatičnih del pa se je pogublo, brez da bi se vedelo kdaj in kam. Vredno se sme staviti na stran Gundulič a, ne samo po času, timveč tudi po duševnej velikosti, Junij Palmotič, izvrsten pesnik in dramatičen pisatelj.
40
Razun mnogih dram, kterih predmete je jemal iz grške zgodovine in mito!ogije, je pisal še rarno-vrstne druge igre, kterim je jemal domače predmete, tako n. p. drame: „Pavlimir", na pol mito-logičen kralj, ki je povzdignil Dubrovnik, „Capti-slava", v kterej slavi stari Dubrovnik, „Bisernic^4
in „Raklica".
Te igre so se prestavljate v drustvih, ki so
imela svoja stalna pravila in so posebno gojite dramatično umetnost, ki se je vsled tega vrlo razcvetala.
Iz rodbe_teh dveh: pesnikov sta dramaticna
pisatelja: J. Šiškov Gundulič in Jak. Pal-motič. Drugi pisatelji te dobe so: Menčetič, Gučetič in Paskoj Primovic. Izmed nedu-brovniških je posebno omeniti J. Kana veli č, ki je predelal in tudi sam zložil več dram.
Na koncu 17. stoletja po strasnem potresu, • ki je razrušil 1. -1667 velik del Dubrovnika, je začelo pešati slovstvo v Dalmacij. Dramatični pisatelji 18. stoletja so: J. Gjorgjič, A. Gle-djevič. Taje pisal več dram, ki so ohranjene v rokopisu, Sorkočevič je prestavljal laške m ftan-coske drame, isto tako Marino Tudisi, M je posebno prestavljal Mlolierove igre. On je bil zadnji podpornik slovanskega gledišča v Dubrovniku. V Slaronii oimeniti je iz te dobe J. Velikanove, ki je prestavil in zložil več duhovnih iger, v Zagrebu je pisal Brezovački več komedij, kterih
41
ena „Matiaš Grabandaš djak" je trikrat prišla na svetlo, in pozneje v Varaždinu J. Lovrenčič. Srbski dramatični pisatelji 19. stoletja so: Lazar Lazarevič, Konšt. PejčičjVas°Ivanovič, J. Miiutinovič, tudi Čubro Čajkovič imenovan, rojen v Sarajevu v Bozni, je pisal več tragedij, a Posebno ploden pisatelj igrokazov je bil Iv. Števo d Popovič (f 1. 1856), ki je spisal toliko gledUDTofi iger, da bi človek mislil, da je živel v dobi in v zemlji, kjer je cvetela dramatična umetnost; in vendar ni bilo v času, ko je on uže delal, v vsem Jugoslovanstvu ni enega slovanskega gledišča! L. 1827 izdal je prvo svojo tragedijo „Svetislav i Mileva", 1. 1828 drugo „Miloš Obilic", 1. 1830 tretjo „Nesrečno supružestvo" in veseloigro „Laža i Paralaža", 1. 1837 pa zopet več veseloiger, izmed Merih je postala „Tvrdica" ali „Kir Janja" posebno priljubljena pri občinstvu.
Ko se je 1. 1842 odprlo gledišče v Belgradu, delal je Popovič neutrudno na dramatičnem polji in spisal mnogo dram in veseloiger, med drugimi: „Ajduci", ,,San kraljeviča Marka", „Koja je dobra žena", in veseloigre „Ženitba i udatba", „Prevara za prevara". Iz poslednje dobe njegovega življenja je tragedija „Lachan" in veseloigra „Beograd nekada i sada". Čeravno so se njegove tragedije, posebno „Lachan" zelč prikupile, je imel vendar več sposobnosti za veseloigre, kar narbolj kaže „Tvrdica". Znamenit dramatičen pisatelj ■
42
zdanje dobe je: Dr. Jovan Subotič, člen jugoslovanske akademije v Zagrebu, rojen 11817 v Sre-mu. Njegove drame spadajo med najboljše, kar jih ima jugoslovanska literatura, posebno „Vladislav", „Zvonomir" in „Nemanja". Matija Ban je pisal več dram v italijanskem a tudi srbskem jeziku, in je dobil za svojo tragedijo „Mlejrima" od glediškega odbora v Zagrebu darilo. Drugi dramatični pisatelji so: Ljub. Nenadovič, Juri Popovic, ki je pisal dramo „Seoba Srbalja", A. Nikolič, Pajo Nenadovič, ki je izdal v Zemunu tragedijo „Dva orna krsta" in komedijo „Od svačeg po nešto". Razun Belgrada, kjer se bode stavilo novo veliko narodno gledišče, za ktero je rajni knez Mihajlo odločil izdaten znesek, je srbsko gledišče tudi v Novem Sadu.
V Zagrebu je dal zidati zdanje gledišče meščan Krištof Stankovič 1. 1834 in se je igralo v prvem navdušenji zraven nemških predstav tudi hrvaški, pozneje pa so omolknili domači glasovi popolnoma. L. 1840 igrala je Novosadska družba diletantov v Zagrebu večkrat srbske igre n. p. ,,Juran i Sofija", „Štepan Šubič" in druge. Po-potvala je ta družba tudi po mestih na Hrvaškem in budila s svojimi predstavami narodno zavest. V čitalnici Zagrebški bral je isto leto Ivan Mazu-ranič navrh, kako bi se moglo osnovati v Zagrebu narodno gledišče, in banov namestnik Haulik razposlal je poziv na urade in predstojništva, da bi
)
43
zbirali doneske za narodno gledišče. L. 1847 in 1848 se je zopet začelo igrati hrvaški, kar pa ni trajalo dolgo. Poziv bana Jelačiča 1. 1852, da bi se nabralo z akcijami po 25 gold. istine 100.000 gold. za vtemeljenje narodnega gledišča, ni imel pričakovanega vspeha, kajti nemile razmere tedanjega časa so ohladile narodno navdušenost m denar se je nabiral le počasi. Gledišče je bilo imenovano „Landestheater" in je imelo le namen germanizovati, kar se je le dalo. Tako je bilo do 1. 1860, v kterem se je na enkrat spremenil ta zavod v narodno hrvaško kazališče, v kterem se igra le hrvaški. Predstavljajo se prav dobro drame, veseloigre in operete, in ima mladi ta zavod nekaj prav izvrstnih igralnih moči.
Dramatični pisatelji hrvaški so: Ivan Ku-kuljevič, kterega „Juran i Sofija, ali Turci kod Siska" — prestavljena tudi-v slovensko — je ena prvih domačih iger noveje dobe in se je igrala kakor tudi „Štepan Šubič" z dobrim vspehoni; Dr. Dimitrij Demeter, ki je izdal 1. 1842 „dramatička pokušenja", kterih prvi del obsega dve igri „Ljubav i dužnost" in „Krvna osveta", drugi del pa historično tragedijo „Tevta"; 1. 1846 je spisal tekst k Lisinskovej operi „Ljubav i zloba". Kot predsednik odbora za narodno gledišče je prestavil tudi nekoliko dram iz nemškega, ki so na-tisnene v „Izboru igrokaza" 1. 1841—42. A. Nemčič je pisal veseloigro „Kvas bez kruha, ili
44
tko če biti veliki sudac"; slavni pesnik Mirko Bogovič dramo „Matija Gubac"; Deželic je prestavil dramo „Tomaš Moras"; Dr. Kiseljak napisal je dramo „Samuel čar bugarski"; Šenoa, zdanji artistični ravnatelj gledišča veseloigro „Ljubica". Razun tu navedenih je posebno veliko pisateljev in prestavljalcev, odkar se zopet igra redno hrvaški in se je glediški repertoire v zadnjih letin zelo obogatil, posebno tudi po cenah za najbolje drame, ktere razpisuje odbor narodnega gledišča. Zelč priljubila se je drama „Poturica" veseloigra „Graničari" in še več druzih izvirnih igrokazov.
Dramatično godbo je povzdignil posebno V a-troslav Lisinski, od kterega imamo dve izvirni operi „Porin" in „Ljubav i zloba". Od operet naj omenimo Ko ko ve „Serežan" in Ke-šelnove „Mornairi i djaci".
Mi Slovenci žalibog do zdaj še nimamo stalnega narodnega gledišča in goji se dramatična umetnost le po diletantih. Uže stara rimska Emona, ki je stala tam, kjer se razprostira zdaj Ljubljana, je imela svoj amfiteater, kakor so kazale 1. 1714 izkopane razvaline na Mirji. Od stare dobe naprej pa ni sporočil do 16. stoletja, v kterem so se pokazale tudi pri nas duhovne igre, latinske in nemške, ki so je napravljali jezuiti v ljubljanskem konviktu. Poseben podpornik dramatične umetnosti v 17. stoletji je bil grof Wolf EngelbertAuersperg
45
in se je v tem stoletji igralo v Ljubljani v štirih jezikih, namreč latinski, nemški, laški in tudi slovenski. L. 1670 namreč so igrali dijaki ljubljanske gimnazije igro „Paradiž" na gradu Tivoli ali pod turnom imenovanem.
To je prvo sporočilo o slovenskej predstavi, potem pa nimamo več ko sto let nobenega sledu, da bi se bilo kdaj slovenski igralo. Nemški igralci, ktere je privabil uže imenovani grof v Ljubljano, so igrali raznovrstne igre; nektere tudi iz domačega življenja vzete so igrali dijaki, n. p. igro „Victoria Carnioliae ab Auersperg et Eggenberg contra Turcos repontata", ki slavi zmago Kranjskih in Štajarskih Slovencev čez Turke pri Sisku 1. 1593. Zraven teh pa je bila uže 1. 1660 v Ljubljani dobra laška opera. Predstave, ktere so napravljali jezuiti je izdatno podpiral grof Auersperg in jim odločeval velike zneske v denarjih. Po zimi se je igralo v veliki dvorani tako imenovanega knezovega dvora (Fiirstenhof), po leti pa v nalašč napravljenem paviljonu na vrtu, ki je bil tik tega poolopja. Igralo se je pa tudi v jezuitskem kon-viktu, ali na njih posestvu pod turnom, v mestni in v deželni dvorani.
Med domačimi pisatelji nahajamo 1. 1658 jezuita J. Zelenica, ki je pisal latinsko dramo („Theodosius junior"; MMartin Horndler in Melhior Harrer spisala sta igro „der verirrte Soldat", okoli 1. 1660, v kterem času je najbolj cvetelo ljubljansko gledišče.
46
L. 1765, ob priliki ko je obiskal cesar Franc Ljubljano, sklenil je deželni zbor staviti deželno gledišče, na mesto kjer je bila deželna jahalnica. Po šestmesečnem delu bilo je gledišče dogotovljeno in obsegalo prostora za 850 ljudi, kar je bilo dostojno za prebivalstvo istega časa, kajti Ljubljana štela je tačas komaj 8000 duš. Stroški za to gledišče, ki je stalo ravno na istem mestu, kakor zdanje, znašali so nekaj čez 11.000 gld. Igrale so nemški in laški raznovrstne igralske družbe, ki so se vrstile ena za drugo, o domačih predstavah pa nimamo od prej omenjenih naprej nobenih sporočil.
Še le proti koncu 18. stoletja nahajamo zopet slovenske igrokaze predstavljene na ljubljanskem očitnem^ odru. Nepozabljivi mecen in domoljub baron Žiga Cojz spodbudil je posebno Linharta, da se je poskusil z dvema igrokazama in malo prej spisal je, brž ko ne tudi po Cojzu spodbujen duhoven Zupan opereto „Belin". L. 1790 prišla je na svetlo prva Linhartova igra „Županova Micka", ki se je igrala še tisto leto na ljubljanskem javnem gledišču. Igrali so jo diletanti iz najboljših hiš ljubljanskih, in dopadla je neizmerno. Druga igra, ki je kmalu potem prišla na svetlo je „Veseli dan, ali Matiček se ženi", po francoskem predelana.
Baron Cojz je sam skladal besede in napeve slovenskih pesmic, ki so se pele vložene v laških
47
operah in so imele vedno sijajen vspeh. Slavni naš pesnik Vodnik delal je tudi na dramatičnem polji in se je igrala 1. 1803 po njem poleg Ko-tzebua predelana igra ..Tinček Petelinček", ki se je pa menda izgubila. L. 1821 in 1822 igrali so nemški igralci kterikrat kako slovensko igro, n. p. „Goljfani starec".
Med dramatičnimi pisatelji, ki so večidel prestavljali in predelavali igrokaze iz druzih jezikov, oglasil se je 1. 1842 izvrsten prestavljalec Schillerjevih dram Ivan Koseski z „Devico orleansko", pozneje 1. 1849 z „Nevesto mesinsko", ktero je zarad dolge bolezni še le v najnovejšem času dokončal; Andrej Smole je prestavil iz angleškega igro „Varh"; učitelj Bernard Tomšič spisal je 1845 izvirno igro „Lahkoverni", in poslovenil nekaj pozneje „Ravni pot najbolji pot". L. 1848, ko je narodno življenje se zopet prebudilo in je bila prilika, igrati slovenske igrokaze, pokazala se je tudi na tem polji čvrsta delavnost. Prezgodaj umrli Fr. Malavašič je pisal dve [igri „Nekdaj in /daj" in „Edinost"; Valjavec priobčil je v časopisu Slovenija prestavo Gothejeve „Ifigenije". Fr. Cegnar znan po svojih poznejih izverstnih prestavah Schillerjevih dram „Maria Stuart", „Viljem Teli" in celega ,,Wallensteina", preložil je 1. 1849 igro „Campa" in 1. 1850 Mo-senthalovo „Deboro". Dalje so prišle na svetlo
1. 1850 igre: „Juran in Sofija, ali Turki pri
■
i
■
48
V	-v
11 in „Stepan Subic, ah Bela IV. na Hor-¡m" v Ljubljani; „Dvoboj" in „Raztresenca'
M im	mw	■*. ^ t A	M	m	"m * ^	■
Sisku vaškem
v Celji. Vse štiri priredil je za slovensko gledišče žalibog prezgodaj umrli J. Drobinc, ki je i^dajal „Venec stovenskih igrokazov".
Igralo se je 1. 1848—-1850 večkrat na ljubljanskem gledišču slovenski in sicer: 1. 1848 dne 30. maja pri veliki besedi na čast cesarjevega godu samogovor Ivane iz „Device orleanske"; 8. jul. „Županova Micka"; 6. sept. „Goljfani starec" in zopet „Županova Micka"; 22. nov. ..Tat v mlinu" 4. dec. „Zmešnjava čez zmešnjavo". L. 1849 igrala se je 24. jan. igra „Veseli dan, ali Matiček se ženi"; 13. febr. pri Vodnikovi besedi „Slave venec" in predigra „Device orleanske"; 10. sept. „Dobro jutro", 15. dec. neka igra bana Jelačiča in"samogovor iz Device orleanske". L. 1850 je bila 19. jun. zadnja slovenska predstava za dalj časa. Igrali sta se igri „Kljukec je od smrti vstal" in „Vdova in vdovec". Poskušalo se je v tej dobi narodne navdušenosti na noge spraviti narodno gledišče, kar se pa vsled množili zavir ni moglo doseči, in dolgo časa je bilo zopet ljubljansko gledišče zaprto domači muzi. Razun Ljubljane igralo se je le malokdaj in malokje slovenski na kakem glediškem odru. Ravno v večih slovenskih mestih, ki imajo gledišča, je tuji živelj skoraj popolnoma zadušil domačega in gospoduje le nemško ali Italijansko gledišče.
49
L. 1860 se je začelo novo narodno življenje in napreduje od te dobe tudi slovenska dramatika, akopram le počasi. Napravljajo se v raznih čitalnicah na vsem Slovenskem mala diletantiška gledišča. V ljubljanski čitalnici predstavljale so se slovenske igre uže koj iz početka. L. 1861 igrala se je sv. Štefana dan smešnica „Slovenski parlament"; 1. 1862 7. dec. „Prerokovanje vremena v prihodnjem letu" in »Muha in krop", zraven tega bral se je več večerov ves „Viljem Tell". L. 1863 se je začelo igrati bolj pogosto in sicer: 4. jan. »Domači prepir", 2. febr. „Slovenija oživ- ? ljena", 8. marca »Vdovec in vdova", 29. marca »Starost slabost", 6. dec. „Snubači", 20. dec. „Dobro h jutro". L. 1864 se je igralo: 6. febr. sambgovor iz,,Device orleanske", 21. febr. „Pravda", 6. marca „Domači prepir" in „Filozof", 13. marca „Županova Micka", 20. nov. „Popotnika", 26. dec. „Strup" in „Kljukec je od smrti vstal". L. 1865:
26.	marca „Svitoslav Zajček", 2. apr. „Advokata" in „Igra Pike", 16. apr. „Bob iz Kranja" (v javnem gledišču), 11. maja „Advokata" 16. dec. „Striček". L. 1866: 18. marca „Gostilnica na pošti", 4. febr. opereta „Tičnik", ki se je ponavljala 25. febr., 1. apr. (v javnem gledišču) in (
27.	sept. Dalje se je igralo: 21. okt. „Slep ni lep", 28. okt. „Črni Peter". L. 1867: 5. febr. „Slovenija oživljena", 24. marca „Zakonska sol", 7. apr. „Ultra". i
Priročna knjiga.	' 4
50
Dramatično društvo, 1. 1867 osnovano, je igralo prvikrat 24. okt. in sicer igro ..Na mostu", dalje je igralo: 24. nov. „Repatnica". 8. dec.
^.Filozof L, 1868: 15. marca ,Jnserat" 29. marca
' ' - _ - J
„Na kosilu bom pri matm", ~ H. maja „Moja zvezda" (v javnem gledišču), 16. maja „Bog vas sprimi" (v javnem gledišču), 14. avg. „Filozof" in „Ultra", 14. sept. „Igra Pike in „Kavni pot najboljši pot", 4. okt. „Crni Peter", «8. nov. „Domači prepir", 22. nov. „Zakonske nadloge". 6. dec. „Krst pri Savici", 22. dec. „Gospod regisseur", ,,Zenin od gladi" in „Advokata". Igralo je tedaj društvo večkrat, nego se je kdaj popred igralo v enem letu.
Kazim uže imenovanih dramatičnih pisateljev so omeniti iz novejše dobe: Miroslav Vilhar, ki je uže L 1848 spisal iz domače zgodovine vzeto igro s petjem „Jamska Ivanka". Izvirna burka i „Slep ni lep" natisnena je v koledarji „Sloga". L. 1865 je začel izdajati zbirko svojih glediških iger in izšlo je 6 vezkov, v kterih so razun družili tudi izvirne igre: „Detelja", „Zupan" in „Poštena deklica". Skoda je da „Jamska Ivanka" dozdaj še ni prišla na javni oder, ker bi imela gotovo dober
vspeh. Enako zbirko poslovenjenih, glediških iger je izdajal Dr. J. Bleiweis od 1. 1864 in je izšlo 5 vezkov. Bogoslav Kogački je izdal izvirno veselo igro ,,Kteri bo?", Fr. Remec izvirno igro „Samo, prvi slovanski kralj", A. Kos igro „Strast
i
r
51
in krepost", L j. Tomšič veseloigro „Lahkoumna Emiea", J. Bilc dramatičen prizor ,,pl^veniju
Klodič veseloigro „Novi svet". Da je razun teh izvirnih iger, ki so v natisu prišle na svetlo, še več izvirnikov, ki se nahajajo v rokopisu, menda ni treba posebej povdarjatL Ravno tako se ne morejo tu imenovati vse poslovenjene gle-diške igre. Vse to se nahaja v četrtem razdelku. Izmed pisateljev izvirnih iger, so še imenovati: Zakrajšek, Janez Globočnik, Fr. Saver-jan, Alešovec, Fr. Jaroslov, Vilem Ogri-nec, Fr. Celest.in; izmed predstavljalcev..: J. Navratil, Žepič, Valjavec, Juri Kosmač, N. Dolinar, Babnik, iz dobe 1. 1848; iz novejše dobe pa: M. Majar, J. Zabukovec, Luiza Pesjakova, Dr. Prelog, Leskovec, Šavperl, Eebec, Mandelc, ^arn, Stare, Graseli, Iv. Rak, J. Severjev, Novo-meščan, Podgorski, Bole, Mlakarov^, Jo s. Nolli, Samec in še več družili.
Dramatična godba se je le malo gojila pri nas. Kje so napevi operete „Belin", ki je bila gori omenjena, ni znano. Vilharje!a spevoigra „Jamska Ivanka" ima nektere prav lepe napeve, ki so se vd^mačili med Slovenci. Želeti bi bilo, da enkrat slišimo celo delo. Benj. Ipavic pokazal se je z opereto „Tičnik" prav izvrstnega skladatelja, in je bila ta opereta pri vseh predstavah radostno sprejeta. Dalj časa uže dela na veliki
4*
4
52
operi „Sveita vera", m tudi konservatorist Hei-drich zlo^uje večo opero.
Akopram msmo imeH Slovenci dozihij še svojega stalnega gledišča, se je vendar primerno živahna delavnost kazala na polji dramaticne ii-terature. Da se bode pa še le popolnoma jela razvvijati, kadar nam bode prilika po izurjenih igralcih predstavljati stovenske igre na javnem odru, to je gotovo.
J. N.
O važnosti gledišča sploh, posebno pa narodnega.
Kakor je videti iz prejsnega članka, razvijala se je glediška umetnost pri vseh narodih, imeti mora tedaj gledišče posebno važnost. Gledišče, kjer se edini mičnost raznovrstnih umetnosti, kjer se prednaša najvišja poezija po izobraženej igralnej umetnosti, kjer pomagate slikarija in muzika vezati duh; gledišče, kraj, kjer se kaže v malih urah vsa družbena in umetniška izobraženost narodova, sad stoletnega truda, je neizmerno mikavno za vsako starost, za vsak stan in spol. Bilo je tudi,
kakor smo uže videli, od nekdaj priljubljena zabava duhapolmh izobraženih narodov vsega sveta lme-novati se sme gledišče šola življenja, ker v njem
53
kaže se nam človeško življenje v vseh svojih slastih, radostih in strastih, v veselih in tužnih svojih položajih. Vse napake in strasti, vse čednosti in žlahtne čute človeške vidimo tu pred seboj, kakor se nam kažejo na osebah, predstavljajoči! ta ali oni del človeškega življenja. Od naj razn^vrstnejših strani vidimo tu naše življenje, s pazljivim očesom gledamo konec poštenega ali hudobnega, a ne gledamo samo, tudi slišimo to in pozabivši na drugi svet, čutimo z igralci, ž njimi živimo. To je ^podoba živa, ki dolgo ostane vtisnena v našem spominu.
V gledišču se nam kažejo velika dejanja preteklih časov, misleč človek ima mnogo prilike bodriti svoj duh in premišljevati o naravi in namenu človeka, občutljiva mladina odpira svoja srca blagim čutom, starost se pomladi v spominu, vsakdo nahaja odpočitek in duševno razvedrenje, ter pozabi vsaj za nekaj časa skrbi in težave vsakdanjega življenja.
Ako hoče izp^lnovati gledišče svoj pravi izobraževalni namen, ne sme postati nikdar le surovo, brezumno, dostikrat celo nevarno morenje časa, brez višjega umetniškega ali podučnega načela. Vsaka glediška igra mora nam kazati to ali ono človeško čednost ali slabost, dajati nam nauk ali svarilo za življenje. Iz tega je jasno, da kadar se kažejo na gledišču čednosti, krasni čini in blagi čuti, in mi vse to vidimo, slišimo i tudi sočutimo,
54
je ono vzvišen hram m zlata šola ftvljenja, v kterej se oživljajo vse žile človeškega srca, da je gledišče dragocen brus, na kterem se ostri razum in misel, žlahtni srce in duh. Tu vidimo, kako ta ali oni, ki za Boga, za ljudstvo, za narod in do-movrno, za pravico m čednost gor0, konečno slavno zmaga m predere vse ovire, kakor predere svetlo solnce temne oblake; tu vidimo kako vsako hudobno počenjanje, bodisi tudi- zakrito s slavo in zagrnjeno s zlatom, vendar ne stori človeka srečnega in sramotno konča. Globoko se vse to vtisne v naše srce, in vsak človek, ki vidi, sliši in čuti to, ako ni še klesel tako globoko, da tga nič več ne gane, našel bode v gledišču mnogo spodbudnega in podučnega za žrvljenje.
_ Gledišče je najlepša iznajdba človeškega duha, ono je šola vseh šol, ki je odprta vedno, da bi človek hodil v njo, spoznaval sebe, ljudi in življenje sploh, da bi postal vedno bolj žlahten na srcu in duhu, v svoj in družili blagor. Tu se prša močno dvigajo, kri se razgreva in krepko po žilah raztaka, in mraz in groza prešiujata zopet vse ude. To je živi obraz našega življenja.
Nesrečen je narod, ki nima svojega gledišča! On ne. vidi in ne more spoznati življenja do dna, odcepljen je od debla pravega in radostnega izobraževanja. Spoznavši neprecenljivo vrednost gledišča, vftvariU so si skoraj vsi izobraženi narodi svoja gledišča. Nemci so storili celo še več, ter
4
W mt
55
si osnovali gledišča tudi v nenemških deželah, posebno med Slovani, da bi je osrečevali — se ve da za, svoje namene — z dobrotami glediške umetnosti. Ali tuje gledišče nima in ne more imeti blazega vspeha za splošno ljudsko napredovanje in izobraževanje. Nesrečen narod, kteri nima svojega gledišča, se nikdar ne spozna, se nikdar ne more popolnoma izobražiti. Kje se razgreje srce in vname duh bolj za narod in dom, nego v gledišču? Ko j bi videli in slišali žlahtne čine slavnih mož, ki so trpeli in celč smrt storili v svetej borbi za svoj rod in dom, kako bi moglo mrzlo ostati naše srce ? Ko bi slišali njih besede, ko bi je videli v resničnih podobah pred seboj, ali bi se ne budila in množila tudi pri nas enaka ljubezen do domovine, do svojega naroda? V drugej igri kazala bi se nam zopet ljubezen do najvišega bitja, do pravice in človeške čednosti.: In glej, to je šola, v kterej se izobražuje in žlahtni ves narod radostno in z blagim dobrodelnim vspehom.
Če ima pa uže gledišče sploh toliko ^ važnost, ako se namreč ne izneveri svojej blagej nalogi, ima še posebno pomenljivost narodno gledišče, v kterem ne vlada tuja, večini naroda nerazumljiva, nego domača beseda. Tudi naš narod vstajen je od večnega stvarnika in obdarovan z mnogimi darovi, ter sposoben za pravico in čednost, za časen in večen blagor; in ker je narod slovenski, hoče doseči vse to po svoji slovenski šegi, kakor to hoče
56
v	^
imeti sam stvarnik njegov. Se vedno plamti v narodu našem iskra domorodna, vnela se je uže tudi v plamen, na kterem se je spekel marsikteri sovražnik njegov.
Vedno bolj in bolj spoznava narod slovenski, da ga Bog ni vstvaril za to, da bi ga drugi zaničevali, da bi podlaga bil tujčevi peti, ter iz svojih lastnih sinov, kakor deblo iz suhih vej, rodil toporisča za sekire, ki bi sekale in vničevale ves narod, .vse deblo. Da se kakor slovenski narod izobražujemo in srečni postanemo, dal nam je Bog slovenski jezik, slovensko zemljo, slovenske roditelje; on hoče, da kakor Slovenci živimo, ne pa da bi se zavrgli, da bi postali izdajalci naroda,, sra-movaje se ga, ter ga preganjali in zatirali, in mu zapirali pot do prave izobraženosti. Ravno gledišče ima pri nas še posebno važnost, razun občnega, nravnega in umetniškega stališča, v narodnem ozira. To mora priznati vsak, niti nasprotniki naroda ne mogč tega tajiti. Zahteva se sicer tudi drugod, da bi bilo gledišče cvet in izrastek narodove bitnosti, da bi se iz domače krvi rodilo in zopet v narodovo kri presadilo; ali pri nas ima gledišče razun vsega uže omenenjega še ta važen namen, da bi budilo, ogrevalo in gojilo to, kar je drugod uže izbujeno ih odgojeno, in se v umetniških delih kaže kakor v čarobnem zrcalu. Narodno gledišče bode budilo ljubezen do slovenskega jezika, ono bode najbolja učilnica lepe
57
in čiste slovenščine, in s znanjem jezika prišlo bode tudi spoštovanje lepo donečih milih glasov domovine v take prsi, ki dozdaj mrze svoj materin jezik. Tudi o tem oziru ima tedaj gledišče, in sicer domače gledišče, veliko nalogo izpolnovati.
Žalibog, Slovenci do zdaj nismo še tako srečni, da bi imeli svoje stalno narodno gledišče, in položili smo komaj temeljni kamen temu pre-važnemu zavodu. Dramatično društvo, o kterega namenu in važnosti bode pozneje govor, je malo zrno, ktero nam utegne roditi s pripomočjo domoljubnih rojakov tako potrebno narodno gledišče, iz kterega bodo bolj pogosto nego dozdaj k srcu govorili domači glasi, da se razpoka davnoletna skorja otrpnosti, in raztaja led narodnega spanja. Slep bi moral biti, ki bi po vsem rečenem preziral preveliko važnost narodnega gledišča. Srčno je želeti, da se k temu delu složijo vse moči slovenskega uma, in dosegli bomo tudi mi zaželjeni cilj, kakor so ga uže dosegli drugi naši slovanski bratje.
V Ljubljani moramo si postaviti Slovenci svoj hram, v kterem se bode gojila umetnost dramatična, v Ljubljani moramo imeti narodno gledišče. Ljubljana je središče slovenske zemlje, ona mora biti tudi srce, v kterem se steka narodno življenje iz vseh žil in končin slovenske domovine. V Ljubljani- živi naj veče število slovenskega naroda skupej, v njej se zbira vsaki dan največe število iz vselhkrajev. Kaj je tedaj bolj naravno, nego
58
da bi stalo narodno gledišče, ali gledišče za ves narod tam, kjer je največe število naroda skupej ? In ktero mesto na Slovenskem bi pač moglo biti bolj pripravno? Malo število tujcev in domačinov, ki tudi niso prijazni narodnemu gibanju, to pač ne sme in ne more ovirati slovenskemu narodu tako potrebne naprave. Ako bodemo delali vsi s združenimi močmi, imeli bodemo svoje gledišče, ktero bode obilo sadu rodilo vsemu narodu. V Ljubljani živi največ Slovencev skupaj, največ narodnjakov, tu se šola vrla naša mladina, nada boljše in veselejše prihodnosti, mnogo jo je tudi pri trgovstvu in obrtniji. Tu naj bi se napajala ona z blagimi misli in čuti, spoznavala svoj narod in razširjala po vsej domovini narodno zavest, ž njo pa izobraženost in omiko. Iz teh mladeničev postali bodo možje blazega srca, vneti za svoj narod, in kteri koli stan si bodo izbrali, vedno jim bode sreča naroda najbolj pri srcu.
V vseh pokrajinah premile naše domovine začenja se veselo gibanje, zbuja se društveno narodno življenje, ktero je jasen dokaz da narod slovenski živi, da krepko stopa naprej v splošnej omiki. Ako bodemo vzajemno delali in se ne strašili, malih žrtev imeli bomo narodno gledišče, .ki nam bode odgojevalo krepke sinove, kteri bodo širili narodno omiko po vseh pokrajinah Slovenije. Ono nam bode širilo omiko in izobraženost, le-te pa store človeka srečnega, pokojnega, bogatega.
59
Ne govorimo tedaj „čemu bi podpirali gledišče in dramatiko v Ljubljani*', ker gledišče je šola za ves narod, v njej se uče denes ti jutri drugi, vsi pa za ves narod, tedaj tudi za Vas, ki ste zunaj Ljubljane po vaseh, trgih in mestih. Narodno gledišče moramo imeti, da bodemo sebe in narod spozznavali, um in srce žlahtnili; in to šolo vseh šol, to šolo vsega naroda moramo narprej imeti v Ljubljani, v srcu Slovenije. Iz dobrega gledišča izviralo bode le dobro in mnogo koristi za na-rpredek vsega naroda. Najdraži biser, ki narod narbolj kinča, je umetnost, in ravno gledišče strinja v sebi raznovrstne umetnosti. Delajmo tedaj tudi mi Slovenci, da si kmalu postavimo domač Talij i posvečen hram v Ljubljani, narodu našemu na čast iu veliko korist.
1. N.

Je li res težko, napraviti diietantiško gfedišče?
■
v	'
Kako važno in potrebno je gledišče človeku, ne le za plemenito zabavo, nego tudi za izobraženje in oliko, o tem je bilo uže govorjeno. Potreba narodnega gledišča, čuti se ne le v Ljubljani, marveč po vsej slovenskej zemlji. V dokaz so nam glediške predstave, ki se čedalje bolj pogosto na-
60
pravljajo v vseh narodnih čitalnicah in tudi v javnem gledišču. Gotovo treba narprej, da imamo v Ljubljani, v srcu Slovenije, Taliji posvečen hram, v kterem se bode gojila narodna umetnost. Ali pa moremo biti s tem zadovoljni, da imamo le v Ljubljani vzorno in polno gledišče? Nimajo li tudi druga slovenska mesta pravico in dolžnost, pomia-gati po tej poti k izobraževanju in plemenitej zabavi svojih someščanov? Ta cilj pa najloži dosežemo, ako se napravijo po vseh slovenskih mestih, trgih, in tudi večih vaseh male podružnice ljubljanskega dramatičnega društva, s kterim bi ostale vedno v ozkej zvezi in tako vzajemno ž njim delale za oliko našega naroda. Kjer so čitalnice, tam naj se prej ko mogoče napravijo. Mi Slovenci moramo skrbeti, da uže skoraj dobomo v vsakem mestu, trgu ali veči vasi narodno čitalnico s posebnim dramatičnim i pevskim odborom. Po-sljedna bila bi ob enem podružnici dramatičnega društva in velike slovenske pevske zveze, ktere nam je tudi neobhodno potreba, ako hočemo povzdigniti narodno petje na višo stopnjo. Kazumeva se samo ob sebi, da se morejo napraviti podružnice tudi tam, kjer ni niti čitalnice, niti pevskega društva.
Da bi se kar največ mogoče širile i razcvitale podružnice ljubljanskega dramatičnega društva po vsej slovenskej zemlji, to mora biti želja in skrb vsacega pravega rodoljuba. Korist, ki jo prinašajo
61
take podružnice za razvitek društvenega življenja, se ne more dosti oceniti. Tudi so prevažne za razširjevanje narodne zavednosti. Dokaz^ temu so nam brezštevilne take družbice na Češkem. Kar se pa tiče poduka, spodbude i zabave ljudstva sploh, smemo jih postavljati na isto stopinjo z vsemi drugimi izobrazuj očimi sredstvi.
Obžalovati je iz vsega srca, da šteje dramatično društvo še primerno malo prijatlov med Slovenci, i da se še ni osnovala ne ena podružnica, ki bi bila v dejanskej zvezi z društvom. Daj Bog, da bi uže skoraj mogli pozdraviti kako
sestrico!
Eden izmed prvih uzrokov, zakaj da imamo še tako malo, ali bolje da še sploh nimamo po manjših mestih glediških družbic je ta, da si on-desnji narodnjaki mislijo, da kaj tacega napraviti ni niti mogoče. Ni dvorane, ni igralcev, niti potrebnih oblek i dekoracij, niti denarjev, da bi se kaj tacega omisliti moglo —• na kratko ^ ni ničesa, kar je za gledišče potrebno. In če ne manjka vseh teh stvari, pa vsaj ene ali druge reči ni mogoče dobiti. Ako imamo dvorano in odrček, pa nimamo igralcev -—; imamo li igralce, pa zopet ti ne vedč kje predstavljati, i tako pride vedno kaj vmes, da se ne more igrati, dokler nihče več gledišča v misel ne jemlje.
I vendar bi se moglo, ako bi se hotelo! — Ničesar ne primanjkuje tako rado, nego prave,
62
resnične volje, ki premaga marsiktero oviro, in slavno doseže svoj cilj,
Dokažemo li, da je mogoče osnovati podružnico v malem mesticu, da skoraj v vsakej veči vasi, gotovo ne bode treba posebej dokazovati, da bi mogla biti v vsakem večem mestu.
Ozrimo se tedaj v kako mestice ali trg. Ne najdemo sicer nikjer glediške dvorane, vendar pa povsodi kako večo gostilnico. Krčmar nima nič zoper to, ako bi se včasih sosedje pri njem sešli, da bi se ondi vdeleževali predstav glediških di-letantov; še veselilo ga bo, i rad bo še brez vsa-cega povračila shranil glediške naprave. Razun tega je v vsakem kraji kak vrt, kak lep drevored, kak travnik, — ali bi se ne moglo po leti v senci koščate lipe, še celo v gozdu ravno tako dobro igrati kakor v najlepšej glediškej dvorani? Mesta za predstave tedaj nikjer ne manjka. Ali ni ga človeka, ki bi mogel igrati, ki bi sploh mogel voditi tako podvzetje. Zares obžalovati bi morali naše narodnjake na deželi, ako bi bil tak izgovor opravičen. Mi jih bolje sodimo, i trdimo da je povsodi ljudi, ki bi mogli igrati, ako bi hoteli. Ne mislimo da najdemo v vsakej vasi umetnika, ali nikakor ne moremo verjeti, da ne bi tam bilo ljudi, ki bi ne umeli predstavljati prosto i spodobno kako navadno malo glediško igrico, ki ne bi bili sposobni izuriti se z večkratnim igranjem i prisvojiti si take spretnosti v predstavljanji, da
63
bi mogli zabavati in izobraževati svoje srenjčane.
Poglejmo v navadno farno vas. Brez težave najdemo povsodi nekaj izobraženih domoljubov, ki so sposobni osnovati glediško predstavo; tudi marsikteri kmečki fant ali dekle bi se kaj naučili, ki imajo dosti gibčnosti ter bi radi igrali. Lahko bi tudi nekdo iz okolice prišel pomagat. Ali bi se tedaj res tako težko našlo potrebnih oseb za predstavljanje navadne igre iz vsakdanjega življenja? Izbirale naj bi se za začetek igre, ki potrebujejo le malo oseb n. p. „Domači prepir" „Črni Peter"_ „Zakonska sol" „Po polnoči" i mnogo enačili, ki imajo le po tri osebe, kterih bi gotovo nikjer ne bilo težko najti. Kadar bi se našlo več oseblja, seglo naj bi se po druzih igrah, po sppregledu v čeetrtem razdelku. Ali ni ljudi, ki bi take predstave vodili, ki bi tudi lakko sami igrali, — ako bi le hoteli? Igrali bodo tako, kakor kdo zna, kakor bi na velikem gledišču gotovo ne zadostovalo; na deželi pa je dosti dobro, da imajo ljudje prijetno i;koristno zabavo. Ako bo začetek težek, naj se nihče ne prestraši, večkratna vaja bo mar-sikako napako popravila. Saj se še otroci navadijo igrati. Da se v mesticu, kjer bivajo izobraženi meščani in uradniki itd., lahko osnujejo spodobna gledišča, i da se tu s časom lahko prav umetno predstavljajo glediški igrokazi, o tem ni treba govoriti. Kjer tega ni, tam manjka dobre volje, ali pa izobraženosti.
64
i t
Ker se uže ne more tajiti, da se' povsodi najdejo ljudje, ki bi igrali i mesto, kjer bi se igralo, navaja se še celo vrsto družili uzrokov, ki so pa drug od druzega praznejši. Ti, ki bi mogli igrati, nimajo časa, da bi se učili itd. Se ve da, —• ker se nočejo, zato se ne morejo učiti; mi pa mislimo, da se mlad človek, akopram je obložen z opravil!, vendar lahko nauči vsaki mesec eno nalogo, a niti bi zanemaril dolžnosti svojega stanu, niti bi s tem svojemu zdravju škodoval. Pa zope' ni nobenega odra, niti drugih glediških priprav,
—	kako tedaj igrati? Na deželi gotovo ne bode sile za nekoliko desek za podium, i tudi brez tega se lahko prebije, kjer ni mnogo gledalcev. Tudi dekoracije ne bodo delale prevelikih skrbi. Povsod se lahko dobi človek, ki naslika navadne kulise, ki tukaj uže tako nimajo naloge, da bi pomagale igrati, kakor na velikih glediščih; one marveč služijo le zato, da zakrijejo, kar je za odrom i na strani odra. Tako imenovana „španska stena", prepeta s tapetnim papirjem, kaže nam tudi sobo,
—	vrt se lahko naslika, ali pa še bolje iz pravih vej sestavi. Druzih dekoracij malo gledišče ne potrebuje, vsaj se tu le prav lahke navadne igre predstavljajo. Tudi se more iz igre kaj izpustiti, česar ni mogoče dobiti. Ravno to velja tudi o oblekah. Vitežke igre se ne bodo predstavljale, za igrokaze iz vsakdanjega življenja pa nam zadostuje navadna obleka. V ostalem bi si mogle
65
take glediške družbice nže po prvih predstavah omisliti najpotrebniših stvari, dokler bi si tako napravile s časom nekak „fundus instructus". Tu opomnimo podružnice na to, da so oddelek velikega ljubljanskega dramatičnega društva, i kot taki imajo pričakovati tudi od njega izdatne pomoči. Vsaka podružnica naj vsaj po enkrat na leto napravi predstavo v korist ljubljanskega centralnega društva, in rado bo to posodilo za izredne predstave potrebne obleke, rokopise itd.?
Naj nihče ne pravi rajši nič, ako ne kaj spodobnega! Prepričani smo, da bode občinstvu, ki dobi malokdaj kaj duševne hrane, tudi ne ravno umetna igra mila i koristna zabava. V ostalem pa naj tudi nihče ne pozabi, da je vsak začetek težak, da se pa s časom z dobro voljo vse lahko izvrši. Veliko, prav veliko za vresničenje tukaj izrečenih želj bi storila lahko naša vrla učeča se mladina, ki je vneta za vsako stvar, ktera pospešuje narodni napredek. Ona ima lepo priliko ravno v šolskih praznikih buditi ne le z besedo, timveč tudi z dejanjem po slovenskej zemlji ljubezen do dramatike! V šolskih praznikih bi prav lahko dijaki napravili predstave, i tu bi jim dobro došle glediške naprave take podružnice ljubljanskega dramatičnega društva. Tu si ne moremo kaj, da ne izrečemo srčne želje, da bi tudi naši vseuči-liški in odrasli gimnazijalni dijaki jeli gojiti slovensko dcamatiko. Lep izgled dajejo jim v tem vrli dijaki
Priročna knjiga.	5
66
češki, kteri mnogokrat celo v javnem gledišču praškem napravljajo predstave v kak dobrotljiv namen. Po deželi je pa to uže stara navada na Češkem, da napravljajo dijaki, ki pridejo na počitnice, doma v svojem kraji večkrat glediške predstave. Tudi na Slovenskem naredili so uže dijaki višjih šol glediške predstave tako n. p. 1 1863 v Laškem trgu na Štirskem, kjer se je igrala igra „Dobro jutro" z občno pohvalo. Letošnje leto igrali so dijaki v Vojniku pri Celji igro „Pijan.ec". Naj bi se to ponavljalo vsako leto i v mnogih krajih. Način, po kterem bi se dalo to doseči brez truda, bil bi na kratko tale: Dijaki enega okraja naj bi bili v nekakej ožjej zvezi med seboj. V desetih mesecih bi se brez vsega truda v prostih urah lahko naučili 3 ali 4 manje glediške igre. To bi jim uže med letom napravljalo mnogo poštenega veselja, zraven pa bi se ob enem vadili v govorništvu i lepem vedenji. Učitelj slovenskega jezika na srednjih šolah bo gotovo rad nadzoroval take vaje i sem ter tje storjene napake z veseljem poprav|alL Ob šolskih praznikih naj potem te igre malo po malo predstavljajo v vseh vaseh svojega okraja. Pripomogli bodo s tem mnogo k izobraževanju našega naroda, sebi pa naklonili srca vseh vaščanov in blago zavest, da pospešujejo po svojej moči napredek narodne reči.
Ko smo v kratkih črticah dokazali, da ni 11 nikakor tako težko napraviti malo gledišče, ako je
67
le resna volja, da se kaj stori za to tolikanj važno reč, sklepamo ta članek s presrčno željo, da bi uže skoraj imeli v vsakem večem kraji slovenskem tako osnovano podružnico, kjer bi se narodu našemu odprla učilnica lepšega družinskega življenja, njegova srca vnemala za plemenita čutila, ter ob enem se pospeševala izdatno narodna zavest.
J. St.
Dramatično društvo in njegov namen.
Po vsem, kar je bilo govorjeno o velikej izobraževalnej nalogi in važnosti gledišča in o posebnej potrebi narodnega gledišča, mora gotovo biti iskrena želja vsacega pravega domoljuba, da tudi mi Slovenci s časom dospemo do svojega gledišča. A le malo, — da ne rečemo skoraj nič — storilo se je v tej zadevi, ter prepuščala se je stvar sama sebi in božje j previdnosti. Igralo se je sicer v posameznih slovenskih čitalnicah in razvijali so vrli domorodci in domorodkinje vse hvale vreden trud, ter pogosto napravljali glediške predstave; ali vse te moči bile so raztresene, brez vsega središča, čestokrat primankovala jim je tudi pripravna izbira manjih igrokazov, kajti razun zbirke, ktero je izdajal Dr. Janez Bleirveis, in
5*
68
razun Miroslav Vilharjevih iger prišlo je le malo slovenskih igrokazov v natisu na svetlo. V Ljubljani sami vladala je, in vlada še zdaj na javnem glediškem odru le nemščina, kajti vkljub vsem zahtevam, stavljenim v pogojih z glediškimi podvzetnilu, ni eden od vseh ni spravil niti najmanjše slovenske igre na oder, potegnil pa je vsako zimo po 1600 goldinarjev iz deželnega zaklada. Slovenska dramatika imela je le prostor na čitalničnem odru, in le pri posebnih prilikah pokazali so se slovenski diletantje tudi na javnem gledišču, a to večidel v poletnem času, da ne bi motili nemške muze.
Tako neprijazno stanje izbudilo je v več mlajih rodoljubih misel: osnovati društvo, kterega namen bi bil pospeševati slovensko dramatiko. Kmalu se je vresničila ta misel in rodilo se je „dramatično društvo v Ljubljani", ktero je dobilo vladno potrjenje 2. marca 1. 1867. Kakor je pa težak vsak začetek, tako si tudi osnovatelji dramatičnega društva niso nikakor zakrivali velicih težav, ktere bode treba premagati društvu, preden mu bode mogoče izpolnovati vsestransko svoj" namen. Ozrimo se le n. p. na našo Matico, ki danes uže stoji na krepkih materijalnih nogah, kako je ona počasi narastala in si pridobivala moči in podpornikov. Kavno istega smemo se gotovo nadejati tudi pri dramatičnem društvu, ktero si pridobiva vedno več prijateljev in podpornikov.
69
Treba mu je pa tudi vsestranske žive podpore, kajti naloga, ktero ima ono izpolnovati je velika in težavna, ter potrebuje mnogo delavnih moči.
Ako pogledamo na namen društva, vidimo da mu je mar skrbeti za splošni razvitek slovenske dramatike.
V prvej vrsti bode društvo skrbelo za razvitek dramatične literature. Ne sme se prezirati, da bode moralo iz početka skrbeti najprvo za to, da izdaja manjših igrokazov, ktere je mogoče rabiti za predstave na čitalničnih i druzih diletantiških glediščih, kakor jih imamo uže nekaj po Slovenskem. Izdajalo bode društvo take in kolikor bode mogoče uže tudi zdaj veče igrokaze v zbirki „Slovenska Talija", ktero sprejemajo brezplatno vsi udje društva. Pri pomanjkanji do- / brih izvirnih iger, jemal se bode ozir posebno na dramatično literaturo slovansko, kajti značaji in običaji slovanskih plemen so si jako podobni, tedaj tudi igre, vzete iz kteregakoli kolena velike slovanske rodbine, nam veliko bolj pripravne, našim razmeram bolj primerne, nego druge, iz tujih jezikov vzete. Zanemarjali pa se nikakor ne bodo plodi dramatične literature vseh narodov. Da imamo le prav malo število izvirnih igrokazov, in še med temi mnogo slabega, temu se ni čuditi glede na naše dosedanje razmere. Kadar bode
enkrat društvo prišlo do materijalne kreposti, ter moglo spodobno plačevati in spodobno predstavljati
70
dobre izvirne igre, gotovo bode tudi to polje našega domačega slovstva bolje obdelano nego zdaj.
Razpisovanje primernih daril za dobra izvirna dramatična dela, ter prilika da se taka dela predstavljajo na javnem gledišču in tako še vedno donašajo sad pisatelju, to bode gotovo budilo naše slovenske pisatelje, da se poskušajo v pisanji dram. Posebno pa se bode moralo skrbeti, da si s časom pr|stavimo na domače polje dramatične umotvore naših slovanskih bratov in tako osnujemo slovansk repertoire, prvo in bistveno podlago slovenskemu narodnemu gledišču. To svojo nalogo izpolnovati ne bode društvu posebno težavno, in začelo jo je koj prvo leto z malimi pripomočki izvrševati, ter je pripravljena uže lepa zbirka raznovrstnih igro-kazov z domačega in tujega polja za natis. Mate-rijalna in duševna podpora slovenskih rodoljubov bode merilo, po kterem se bo ravnala društvena delavnost, ter se izdajalo vsako leto manj ali več igrokazov.
Druga važna in bolj težavna društvena naloga je, da napravja javne predstave g^disk^ igrokazov. Tudi to svojo nalogo spolnuje društvo uže zdaj, kolikor je mogoče izvrševati jo z dile-tantiskimi močmi. Kakor je bilo uze omenjen na dmgem mestu, je igralo društvo to teto v ittalmci in v javnem gledišču večkrat, nego se je zgodilo to kdaj popred. Igralo se bode gotovo tudi na dalje, ker se je nadejati, da domoljubni diletanti,
71
gospodične in gospodje ne bodo opešali v svojem blagem delovanji, ter tudi naprej še žrtovali ktero urico tako žlahtnemu namenu. Brez dvoma se bode odprlo ljubljansko gledišče slovenskim predstavam tudi v zimskem času s takimi pogoji, da je bode društvo smelo sprejeti. Se ve da se ne bode iz početka moglo igrati tako pogosto, kakor bi bilo želeti, da se igra v slovenskej Ljubljani. Ali pomisliti je, da pri vsej žrtvoljubnosti in vsem trudu diletantiških domoljubnih igralcev in igralk ni mogoče, vstreči opravičenimi željam narodnjakov, zahtevajočih in želečih redne slovenske predstave v javnem ljubljanskem gledišču. Vendar se bode storil začetek, in naj si bode tudi ponižen, ostal bo prvi korak na poti, ki nas mora peljati do zaželenega cilja. Da se počasi more igrati bolj pogosto, ter da ne bode treba preveč zahtevati od domoojubja naših vrlih diletantov, zato si je stavilo društvo tretji namen osnovati dramatično učilnico, v kterej se bodo gojile igralne moči za slovensko
Dramatična učilnica še le nam bode položila pravi temelj narodnemu gledišču, ako jo bodemo osnovali in vzdržavali. Se ve da ne bode to lahka stvar in da bode trebalo velike podpore, da jo spravimo v življenje. Na drugej strani pa je zopet gola resnica, da z diletantizmom ne bodemo prišli do visoke stopnje, da moramo dobiti z časom igralne moči, ki se bodo popolnoma posvečile le
\
72
svojemu namenu iu tako lahko dosegle potrebno igralsko izobraženost. Kako osnovati tako dramatično učilnico, o tem govoriti ni tukaj mesto in se bode to storilo drugod, dosti je da se omeni društveni namen tudi o tej prevažnej zadevi. Taka učilnica se bode gotovo podpirala tudi iz deželnega zaklada, iz kterega se je dozdaj uže toliko denarja izdalo za nemško gledišče, ktero slovenski deželi ni donašalo prav nobene koristi. Neobhodna potreba tacega zavoda za slovensko gledišče, ako sploh hočemo imeti kdaj narodno gledišče, je jasna in bode naj bolje priporočilo, da se podpira po vsej moči. Le po tem potu bodemo si dobili dobrih igralcev in igralk in po njih dobro narodno gledišče. Ustvariti si moramo stan slovenskih glediških igralcev, ki bode svoje naloge zmožen, čislan in spoštovan, kakor so bili nekdaj igralci pri raznih narodih. Sposobnih moči nam menda ne hode manjkalo, kadar to stvar postavimo na trdno zanesljivo stališče in jej položimo gotov temelj.
Da bode društvo skrbelo tudi za to, da si omisli s časom svojo garderobo in knjižnico, je stvar ki nima posebne imenitnosti in se razume skoraj sama po sebi.
Iz rečenega vidimo, kako važna in velika je naloga, ktero ima spolnovati mlado društvo. Ako dozdaj še ni napredovalo tako hitro, kakor bi želeli nekteri, gotovo je storilo vsaj nekoliko in pokazalo
73
je, da mu je mar delati, da ni mrtvo rojeno dete brez vsega življenja. Treba pa je, da ne pogrešamo med podporniki društva niti enega slovenskih rodoljubov. Mali letni znesek dveh goldinarjev, ali ustanovnino 40 gold. na enkrat ali po 10 gold. v štirih letih plačanih, bode vedel pretrpeti vsak prav domoljub. Imel bode sladko zavest, da s tem malim doneskom podpira napravo, ki utegne roditi veliko sadu našemu narodu, ki je važnejša nego marsiktera druga. Zatorej naj dela vsak prijatelj slovenske dramatike, da pridobiva vedno novih udov in podpornikov dramatičnemu društvu, ktero bode po tem čvrsto napredovalo in kmalu s ponosom smelo ozirati se na svojo delavnost.
J. N.
Pravila dramatičnega društva v Ljubljani.
§. 1. Namera društvu je, vsestranski podpirati ispešiti slovensko dramatiko.
§. 2. Torej si bode društvo prizadevalo pomagati, da vzraste slovensko dramatično slovstvo, i za tega delj
misli:
a)	na svitlo dajati slovenske gledališke igre i razpisa-vati darila za najboljša slovenska dramatična dela;
b)	v Ljubljani ustanoviti dramatično učilnico, da bi se v njej družabniki izobraževali za glediško igranje;
c)	napravljati igrokaze;
74
č) po knjigah, preko društva natisnenih, razglašati pre-sojila o vseh izvirnih i poslovenjenih igrah, katere društvo na oder postavi, dalje o vsacem društvu poslanem i potem sprejetem delu ter tudi o drugih slovenskih i poslovenjenih dramatičnih delih.
Vsak spis te vrste se na svitlo daje ali na ime tistega družabnika, kateri ga je zdelal, ali tudi brez podpisa i torej na odborovo ime, ako bi se pisatelj ne hotel imenovati, — a vendar na rokopis, kateri se po tiskanji shrani meju društvenimi listi, vsak pisatelj svoje ime podpiše. PresojUa o igralcih se prepuščajo časnikom;
d) skrbeti za potrebno gledališko pripravo i riznico (garderobo), ter osnovati dramatično knjižnico, v katero imajo počasi priti vse izvirne domače i vse poslovenjene, ter kolikor bode mogoče tudi vse druge izvirne slovanske igre, — vrhu tega kar se da, vse prestave v razna slovanska narečja najboljših dramatičnih del drugih narodov, naposled najboljše dramatične igre i poučne knjige o dramatiki iz vseh izobraženih jezikov, i to ali v prvopisu ali v prestavi, po okornostih i potrebi. §. 3. Vsak izobražen človek, bodi si moškega ali ženskega spola, more pristopiti k društvu*
§. 4. Družabniki se dele: v delavne, i ti v igralne i pisalne, dalje v podporne, ustanovne i častn e.
§. 5. Tudi nedruštveni slovenski pisatelji mogo odboru primerne spise izročati v tisk i nagrado, §. 6, Vsak družabnik ima pravico:
a)	da pride k občnemu zboru i da se v njem glasi pri vseh razgovorih, ter da glasuje i voli odbor, pa da more tudi sam hiti izvoren;
b)	da odboru podaja nasvete o društvenih namerah;
c)	da brezplatno dobiva preko društva izdane knjige;
75
c)	da tudi k društvenim gledališkim igram dohaja bbrezplatno, razen kader odbor določi vstopnino;
d)	da rabi društveno knjižnico, — vendar ima ljubljansk družabnik pismeno potrditi, da je prejel knjige a vnenj postaviti jemstvo (garancijo) zanje.
§. 7. Igralnih družabnikov dolžnost je, redno hoditi k učnim vajam i prevzemati naloge, katere jim odbor odloča.
Pisalnih družabnikov dolžnost je, odboru izročati spise društvu primerne i sicer vsak izmeju njih vsaj za uatisneno polo na leto. Podporniki i ustanovniki samo z
novci pomagajo.
§. 8. Da more društvo napredovati, plačujo delavni družabniki po 1 gld, a podporniki po 2 gld. a. vr, na leto, i ustanovniki po 40 gld. a. vr. ali vse vkupe ali v štireh letnih obrokih zaporedoma po 10 gld.; častni družabniki so društvenine svobodni.
Vsako letno plačilo se društvu odšteje vsaj do konca junija meseca.
§. 9. Pisateljem (§. 6.) i društvenim igralcem odbor po moči društvenega imenja odloča primerno nagrado.
§. 10. Redni občni zbor se snide vsaj po enkrat na leto i to januarja meseca, a preizredni, kader koli se ga potrebno zdi sklicati odboru, ali če ga 20 družabnikov
zahteva.
Vsak preizredni občni zbor je teden dnij poprej a redne občne zbore je vsaj 14 dnij poprej razpisati.
Občni zbor ima pravico:
a)	voliti odbor i v njem še posebe prvosednika i blagajnika;
b)	presojati odborovo poročilo o društvenem delovanji;
c)	odabrjati ali ometati račun minolega i proračun bodočega leta;
č) prenarejati društvena pravila;
d)	razsojati meju odborom i družabniki prepire o kakej društvenej reči;
4 \ *
76
e)	sklepati, da se društvo razdruži, ako bi okolnosti tako nanesle, ter kam se potem dene društvena imovina. — Ako bi se društvu delovanje ustavilo, sme po nasvetu zadnjega odbora vseh družabnikov večina pismeno ukrenoti o društvenej imovini;
f)	presodbi ali pregledu kake reči o posebnih slučajih postavljati poseben odbor, kateri mu ima o njej poročati, predno bi šla na sklep.
Občni zbor razsoja o vseh društvenih rečeh sploh, katere nijso odboru izrekoma odločene ter o dvomnih stvareh je samo on končno veljaven tolmač društvenih
§. 11. Vsak glasuje i voli osobno, samo vnenji družabniki smejo voliti pismeno, svoje ime na volilnem listku dodavši.
Da sklep obvelja, treba mu je nadpolovične večine zbranih družabnikov; samo sklepu, da se društvo razdruži, imata pritrditi dve tretjini. Pri volitvah je podpolovična večina dovoljna.
§. 12. Voditelj društvu je odbor, v katerem je 20 odbornikov, ki se potem sami razdele:
a)	v znanstveni razdelek dvanajst odbornikov, meju katerimi 4 mogo zunaj Ljubljane prebivati. Tega razdelka posebni nalog je, presojati (§. 2. č) i pripravljati dela za tisk odneujeiia;
b)	v igralni razdelek petih odbornikov, katerih nalog je, skrbeti o vsem, česar je treba za izkušnje, igrokaze, skupno branje iger i za društveno učilnico;
c)	v gospodarski razdelek treh odbornikov, meju katerimi sta blagajnik i knjižničar.
Tajnikov posebni posel je, da v svojega razdelka i vsega odbora sejah nareja zapisnike, da skrbi za vložni zapisnik ter za dopise i odpise, kar se jih ne tiče bla-gajnikovega posla, kateremu je skrbeti za novčne knjige, za blagajniške spise, dopise i odpise. Pod injižničaijevo roko so društvene knjige i knjižnica ino imeniki. Pivo-
77
sednik ali oziroma njegov namestnik je podporen vsem
razdelkom.*	'
Vsakemu razdelku ali odborniku ves odbor naroča opravilo, da ga izvrši, a potem vsak razdelek svojim odbornikom.
Društvene opravke, kolikor se jih ne tiče blagajnice, podpisujeta prvosednik i tajnik, a kolikor se jih tiče blagajnice, prvosednik i blagajnik.
Odbor se voli vsako leto izmeju vseh raznovrstnih družabnikov, samo izmeju častnih ne. Bivši odborniki
se mogo zopet voliti.
§. 13. Odbor sklicuje občne zbore, skrbi za društveno imovino, o katerej vsako leto rednemu občnemu zboru poklada račun minolega i proračun bodočega leta, razsoja prepire, kateri bi o kakih društvenih rečeh vstali meju posameznimi družabniki, zastopa društvo pred ura-dovi i drugimi ljudmi o vsakej priliki, tudi tedaj, ako bi po §. 1008. drž. zakonika trebalo posebne oblasti.
§. 14. Odbor ukreplje, katere knjige se izdade ob društvenih stroških, ter po koliko se igralcem i pisateljem da nagrade.
Odbor sprejemlje družabnike, ter je s posebnih vzrokov more tudi izbrisati, samo ustanovnikov ne. Odbor izmeju sebe izvoli prvosedniku namestnika, ter ima pravico zaslužne osobe izvooiti za častne družabnike, i če kak odbornik odstopi, v njega mesto poklicati tistega, kateri je po številu glasov na vrsti.
§. 15. Vsak odbornik svoj posel opravlja brez-platno; samo kader hi kateri kak svoj nenaročen spis podal društvu na presojilo, dalje kader hi kateremu ves odbor naložil kako ve če delo, tačas dohode nagrado, kakor vsak drug pisatelj.
Odbornik, o čegar nagradi sklepa seja, pri tej razpravi ne sme biti pričujoč.
§. 16. Odborove seje so skrivne. Da njegovi sklepi obveljajo, treba da je vsaj polovica v Ljubljani biva-
78
jočih odbornikov pričujočih ter da nadpolovična večina
pritrdi*	;	. 1
§. 17. Društveni dohodki so:
a)	ustanovnina, ka je nedotična ter se da na obresti, katere se smejo rabiti za tekoče stroške;
b)	letna društvenina;
c)	prejemki za razprodane knjige;
č) prihodki od javnih društvenih iger;
d)	dragovoljni prilogi i darovi.
§. 18. Društvo stoluje v Ljubljani, vendar sme tudi po drugih krajih v zmislu teh pravil osna vati podružnice.
Drugi razdelek,
O napravi gledišča.
Da moremo dramatična dela občinstvu predstavljati, treba nam je pred vsem gledišča. Ni pa vse eno, kako si oder napravimo, kajti lepa in okusna zunanja naprava gotovo mnogo pripomore, da dosežemo pri občinstvu namen, po kterem z predstavljanjem glediškik iger hrepenimo. Zatoraj podajamo tu nektera pravila, kterih naj se drže prijatelji slovenske dramatike.
Oder naj bode nekoliko (1—1% čevelj) vzvišen od tal, in sicer tako, da so deske proti občinstvu za spoznanje na vzdol položene. Spredna stran, ali tako imenovana glediška vrata naj bodo kolikor mogoče visoka. Razume se samo po sebi, da naj svečava pri tleh in šepetalnica ostaneta pred zagrinjalom. Prostor, ki ostaja v dvorani okoli portala, do stropa in do sten, naj se zakrije z okusno naslikano leseno ali pa platneno steno, zato da občinstvo ničesa ne vidi, kar se godi za kulisami.
80
Na malih glediščih, kakoršne imamo v naših čitalnicah, ne sme biti preveliko število kulis, da se morejo igralci lože gibati. Ne moremo tu določati, koliko naj jih bode, kajti dvorane v naših čitalnicah ali kjer si bodi drugod niso vse enako prostorne, zato naj to povsod igralci sami določijo; vendar jim svetujemo, da na mesto prvih kulis postavijo slikane stene. Slikarija vsega odra mora biti pri malem gledišču bolj temna, zato pa tim bolj popolnoma jasna in živa.
Svečava na tleh ne sme biti presvetla, kajti lahko se zgodi, posebno na malih odrih, da so obrazi igralcev napčno razsvetljeni. Tako n. p. pada senca nad nos, svetloba pa pod nos; ali pa senca pod oči, svetloba pa nad nje. Obrazi iz-gubljevajo tedaj mnogo izraza in človeka še celo na smeh silijo. Zato naj se tim bolj razsvetljuje pri straneh, kar ni težko. Za steno, ki loči gledišče od občinstva, naj se na vsaki strani zagrin-jala napravi po en steber, ki se lahko zasuče. Na ta steber se nasade luči. Kadar zagrinjalo pade se zavrte od odra proč, kadar se pa vzdigne, zavrte se proti njemu.
Šepetalnica naj se napravi kolikor je mogoče nizka, zato pa naj bode tim širši, tako da se nit, ki jo potegnemo od srede utice do prve kulise, komaj krajev dotika.
Kazumeva se samo po sebi, da te vrstice pišemo le za mala gledišča, posebno za naše
T
81
čitalnice. Zato izpuščamo tu mnogo reči, ki se pri večih glediščih ne smejo pogrešati. Tako n. p. obstaja dekoracija, ki nam kaže vrt, iz več manjših koscev, treba je posameznega drevesa itd. Ali kaj hočemo s takim drevesom na malem odru početi? Ako je dosti visok, sega čez obok v oblake, če je pa primeren odru, je pa niži nego igralci; razun tega pa je povsodi na poti. Zato naj vsa dekoracija obstaja v zadnjem zagrinjalu, v kulisah in v obokih. Spremenljivih kulis ni treba več kot ene, tim več pa je treba obokov, da se doseže kolikor mogoče boljša perspektiva. Naj tedaj sprednji obok visi viši, nego zadnji; tudi slikarija na obokih mora nam kazati perspektivo. Kako naj se spreminjajo kulise, ali kako naj se zaganjalo spušča, za to ni treba enaciega pravila za vsa gledišča.
Število glediških sprememb določi premoženje predstavljajoče družbe ali čitalnice, vendar so povsodi potrebne: dve sobi, ena lepa pa druga bolj prosta; en gozd, ki ga lahko tudi za vrt porabimo, in če mu pristavimo še kako hišico ali skalo, tudi za kako okolico. Treba je potem enega mesta, ki naj bo naslikano brez vseh posebnosti, tako, da se k vsakej „igri v mestu" prilega. Ako se govori o kaki palači, o kakem mostu, ali o kaki cerkvi, naj pa igralec zad med kulise kaže. Kaj potrebna je tudi kmetiška soba, ki nam lahko nadomestnje gostilnico. To bi bile naj potrebniši spremembe, ki naj se v nobenem gledišču ne po-
Priročna knjiga.	6
82
grešajo; vendar želimo, da bi si vsaka dramatična družba oskrbela še: dvorano s stebri, poseben vrt in posebno okolico o. Dobro je tudi, ako se da obok z vratmi in stebri posebej naslikati, kajti tako se lahko spremeni v trenutku cela soba, ali se napravi dvorana na vrtu, če se ta obok pred poslednje kulise obesi.
Rekli smo poprej, da naj se mali oder ne dekoruje preveč z malimi kosci, vendar se jih ne more nobeno gledišče čisto znebiti. Tako naj se postavi v vsako sobo vsaj ena slikana omara, miza, pa nekoliko stolov. Potrebni pa so pri vsakem gledišču ti-le pristavki: k sobi dvoja vrata pa okno; k gozdu skala; k vrtu utica, rušnata klop, kaka podoba ali posoda za cvetlice; k okolici hišica; h kmietiški sobici velika vrata; k viteški dvorani gotiško okno z slikanim steklom in gotiška vrata. Okna in vrata naj bodo tako visoka, kakor kulise, h kterim se pristavljajo. —•
Hočejo li prijatelji med seboj v privatni hiši igre predstavljati, napravi se gledišče naj loži in najhitrejši s španskimi stenami.
J. St.
O razdavanji nalog.
Vsakdo ve, da ni vsak predstavljalec za vsako nalogo, da ravno tisti igralec ne more igrati
83
zaljubljenca, šaljivca pa zopet trinoga. Vsak pred-stavljalec naj tedaj prevzame nalogo, ki se mu naj bolj prilega. Zato je potreba, da si vsaka dramatična družbica izvoli ravnatelja ali regisseurja, kteremu so te vrstice posebno namenjene.
Ravnatelj naj bode mož vsestransko izobražen, mirnega značaja, zgovoren in stanoviten v svojem namenu; on mora znati dobro slovenski jezik in naj bode sploh poštenega ponašanja, tako da je tudi nravno ostalim za izgled. M treba, da je ravnatelj ob enem tudi igralec, kajti marsikdo je zavolj svojega izobraženja prav dober za regisseurja, vendar čisto nič sposoben za predstavljalca; dober igralec bi se pa ne dal od slabega voditi.
Pred vsem drugim mora ravnatelj dobro poznati predstavljalce, potem še le jim more raz-davati naloge. Preden se ima kaka igra predstavljati, mora ravnatelj posamezne karakterje dobro proučiti in jih potem primerjati s značajem predstav!jalcev. Kmalu bode našel med igralci podobnega resnega ali bolj živega človeka, ka-korsnega nam kaže igra. Naj tedaj vsakemu da nalogo, ki se mu najbolj prilega, in videl bo, da je pravo zadel. To se pravi razdavati naloge na naravni podlagi. Tega pravila naj se vedno drže vsi prijatelji slovenske dramatike, kajti le tako se smemo nadejati s časom dobrih glediških predstav.
Včasih se starši možje v nalogah mlade-ničev bolje vedejo, nego mladeniči sami. Ali
6*
84
nikakor ne svetujemo, da bi se zato naloge mla-deničev dajale precej starši m možem, kajti to je le mogoče pri umetnih igralcih, sicer pa bi prav lahko izbudilo smeh pri poslušalcih. Večkrat pa je treba, da mladeniči prevzamejo naloge starcev in tu se mora dobro paziti, da si igralec ne skazi svojo nalogo s tem, da jame prav iz srca šale zbijati. Zato še enkrat priporočamo: naj se naloge razdavajo po značaju predstavljalcev, in naj se gleda, kolikor mogoče na to, da se igralcem ne bo treba siliti v kako starost, ki je še niso dosegli. Starčka prav dobro kaže miren človek; za to nalogo nahajamo med mladeniči bolj sposobne igralce, nego med odraslimi.
Da ravnatelj še bolj spozna sposobnosti posameznega igralca, naj pokliče vse skupej k sebi, in naj da vsakemu svojo nalogo, da jo pred njim glasno prebere. Pri taki poskušnji se bode kmalu prepričal, če je predstavljalce dobro razvrstil, in bo lahko še kako nalogo zamenjal z drugo. Drugikrat bo igralce uže bolje poznal. Posebno ima regisseur na to gledati, da igrajo naloge zaljubljencev mladeniči lepe in dosti visoke postave, ki imajo prijetno zvoneč glas. Junak naj bode močnega telesa pa silnega in stanovitnega glasu. Šaljivci, starci in očetje imajo lahko tudi slabši glas; starček pa mora imeti čist glas, ki ga lahko brez napenjanja povzdiguje, in sicer tako, da ni prehod čuden, ali prisiljen. V resnih igrokazih
85
naj nikdo ne prevzame naloge, tudi najmanjše ne, ako še ni vajen spreminjati glas, kajti govor na odru se mora odlikovati od vsakdanjega govorjenja.
Teži je razdavati ženske naloge, in dobro je da si regisseur pridobi pri ženskah še veči spoštovanje, nego pri moških. Tudi tu se mora naj-pred gledati na naravno sposobnost predstavljalke, in nikar naj se ne misli, da je vneta Slovenka tudi dobra igralka; s tem pa ne trdimo, da bi poštena domorod^ja ne mogla tudi izvrstno predstavljati kake glediške naloge. Le regisseurja hočemo opomniti, kako ima biti zbirčen pri ženskih nalogah. Še bolj kakor pri moških priporočamo regisseurju pri ženskah razdavanje nalog na naravni podlagi; kajti deklica ali sploh ženska je na odru še bolj plašna, kakor moški, in težko bo dobro predstavljala osebo, ki ima drug značaj, nego ona sama. Razumeva se samo po sebi, da se pri izurjenih predstavljalcih in predstavijalkah ne bo treba tako na tanko ravnati po omenjenih pravilih; tudi je vsakemu jasno, da je ta knjižica namenjena začetnikom in diletantom.
Kadar so naloge razdane, mora ravnatelj dalje paziti na pravila, kako se ima oblačiti in
maskovati.
Vsak predstavijalec mora igro, v kterej ima nastopiti, poprej dobro prečitati, kar se pa z enim eksemplarom ne da lahko doseči. Zato naj si
86
vsaka dramatična družba nakupi toliko iztisov, kolikor je oseb v igri, potem pa še enega za ravnatelja in enega za šepetalca, kar vse skupej gotovo manj velja nego prepisovanje; korist pa je ta, da ima vsaka igralna oseba vso igro in se loži uči svojo nalogo, nego iz pisanega. Oseba, za ktero je posamezna knjižica pripravljena, naj se zunaj napiše, znotraj pa naj se njene naloge na strani začrtajo. Potem naj se shrani v knjižnico, ki se ne sme pogrešati pri najmanjšem gledišču. Dramatično društvo v Ljubljani bo skrbelo, da izda dobre igre, ki je bode po prav nizki ceni prodajalo. Zato opominjamo tukaj še enkrat vse čitalnice in druga društva, ki igre predstavljajo, da naj ne pozabijo pristopiti k temu, za slovensko omiko toliko važnemu društvu.
J. St.
O vajah.
Najpotrebniši stvar za dobro predstavljanje so vaje, kterih želimo čvetero. Teč jih ne svetujemo, kajti predstavljalec se potem zanaša, da zna besede dobro na pamet; ne ljubi se mu več ponavljati svojo nalogo pred praznimi klopmi in konec je ta, da se igra sicer dobro izpeljuje glede
87
odrekovanja besed, vendar površno glede izpelje-vanja značajev. Nekteri imajo slabo navado, da se še le pri skušnjah hote naučiti svojo nalogo, kar pa vsled mnogih skušenj marsikterega spravi ob vse veselje, še dalje igrali. Zatoraj naj se vsak uči svojo nalogo uže domni, a ne še le pri skušnjah, kjer bi jo uže moral znati.
Pred prvo skušnjo naj ravnatelj naznani vsakemu predstavljala, ktero nalogo mu je določil; pa naj pristavi, da po prvi skušnji morebiti še kake naloge zameni, ako se mu bo zdelo potrebno za dober vspeh predstavljanja. Naj tedaj vsak igralec njemu zaupa in ga dobre volje uboga, kar mu bo ukazal. Regisseur mora biti pri vsaki vaji.
Prva vaja. Pri prvi poskušnji čitajo igralci vsak svojo nalogo. Tu naj vsakdo poskuša svoj glas in naj se prepriča o objemu in sili, o glo-bokosti in visokosti glasu. Ta poskušnja je lahko tudi kje drugod, kakor v gledišču, vendar naj bo vedno v kaki veliki prostorni dvorani ali sobi, j se glas lahko prosto razlega. Mala soba za to ni pripravna, in tudi iz velike sobe naj se odpravi vse pohištvo; čitatelji pa naj se vsedejo v sredo. Posebno pa je čitanje zato, da vsi pred-stavljalci poznajo igro, ktero imajo predstavljati. Tudi najbolj izurjeni igralec ne bo mogel svoje naloge dobro izpeljati, če ne pozna obsega cele igre. To ne velja le o večih nalogah, marveč tudi o najmanjših. Vsakdo se je uže lahko pre-
88
pričal, da večkrat dober igralec v najmanjši nalogi pozornost občinstva bolj na se obrne, nego drugi z največo. Ni tedaj misliti, da predstavljalci malih nalog nimajo poznati cele igre in da je .dolga naloga važnejši, nego kratka. Zato naj ravnatelj gleda na to, da so predstavljalci kolikor mogoče izobraženi ljudje.
Pri čitanji vsedejo se čitatelji v polokrogu ravnatelju nasproti, v levo predstavljalci, v desno predstavljalke. Eegisseur prečita naslov igre, imena oseb, ter popiše kratko in jasno dekoracijo. Potem razjasnuje karakterje oseb; če je treba sem ter tje opominja na kako posebnost, in popiše obleko, ki se igri prilega. Pri objasnovanji posnema govor, glas, in kar sicer osebo najbolj karakterizuje. Na to jamejo predstavljalci citati igro, vsak svojo nalogo do glediške spremembe. Tu popiše ravnatelj zopet dekoracijo, in potem čitajo dalje do konca. Med črtanjem igre ne sme nikdo kaj popraševati ali sicer čitanje motiti in pretrgavati. Karkoli bi kdo rad poprašal ali opazil, vse to naj se zgodi ali pred čitanjem ali pa po čitanji. Tudi ravnatelj sam ne sme nič vrneš govoriti, razun kaj posebno važnega, in to le med poedinimi deejanji; kajti s čitanjem imajo predstavljalci zadobiti obseg in vtisek cele igre, ako jo hočejo dobro izpeljati. Ko igro do konca prečitajo, razjasni ravnatelj bolj na tanko posamezna mesta, za to je pa potreba, da poprej sam celo igro dobro prouči.
89
Druga vaja. Druga poskušnja je uže na odru, vendar ni še potreba, da se spremembe vje-rnajo z nastopi, dosti je, da ravnatelj pokaže, kje so okna, kje vrata; le stoli in mize morajo uže pri tej vaji stati na odločenem mestu. Eegisseur naj se vstopi pred gledišče na kraj, kjer lahko vse na tanko pregleda, kar se na odru godi, in ostro naj pazi, kako se igralci okretajo, kako govore; kajti pri tej skušnji je prva stvar ta, da se vsakdo navadi predstavljati nalogo, da se nauči, ktere besede treba bolj povdarjati, da zadobe veči moč, z eno besedo, da se uči svojo nalogo govoriti. Pri tej skušnji naj vsak igralec svojo nalogo uže zna na pamet, ako se hoče od vaje kaj naučiti. Drugače je vse tako skušanje le prazno tratenje časa in nima dosti vspeha. Pred vsakim nastopom naj ravnatelj predstavljalce v kratko opomni, kako se imajo vesti. S tem polajša onim nastop, sebi pa prihrani marsikteri neprijeten opomin po dokončanem nastopu; vendar je njegova dolžnost napake tudi potem očitati in popravljati. Ako je pa med igralci kaka posebno nerčdna oseba, naj jo ravnatelj k sebi pozove, ter naj doma ž njo njeno nalogo poskusi. Dobro je, da imajo vsi predstavljale! uže pred drugo vajo take domače po-skušnje, ako okolščine in čas dovole. Nikdo naj ne misli, da je morebiti ena vaja manj važna, nego druga; vsakdo naj se trudi uže pri prvi po-skusnji dobro govoriti, kajti govor na gledišču je
90
umetnost. Uže pri tej skušnji naj ne manjka nadzornika, kterega naloga je, da nadzoruje yso igro in posebno pazi na to, kdaj in kje nastopajo igralne osebe. Napačno nastopanje igralcev pri skušnjah postane lahko navada in se utegne ponavljati tudi pri predstavljanji igre. On naj preskrbi tudi potrebne rekvisite, ktere naj si zaznamova v svojej
1 • 'v* *
knjižici.
Tretja vaja. Ko so se igralci pri drugej vaji naučili govoriti, naj se zdaj vadijo, kako se treba okretati in ponašati, da zadobe besede nalogi primerni izraz; naj se vadijo v hoji, ki je primerna raznim nalogam, kajti vse to pomaga raz-jusnovuti značaj predstavljene osebe. Vsakdo si mora dobro zapamtiti prostor, kamor se ima pri vsakem nastopu vstopiti, kamor ogniti, da mu oder ne postane prekratek in da se ne spotakne ali ne zadene ob kako kuliso. Kadar ima pred-stavljalec oditi, naj dobro pazi, da ne pride poprej za kulise, preden je vse izgovoril, kar je imel povedati; kajti vsaka beseda je potrebna k razumevanju cele igre, in ravno zamolčane besede lahko prihodnjemu nastopu škodujej*o. Imaš li na odru poklekniti, poklekni samo na eno nogo; ako poklekneš pred drugo osebo, poklekni s tisto nogo, ktero občinstvo vidi, nikdar pa z ono, ki je od poslušalcev obrnena.
Posebno je treba paziti, kadar se mora vsesti. Spodobno sedeti uže sploh ni lahka stvar, ali mnogo
91
teži je sedeti tako, kakor naloga zahteva. Drugači se sedi, imamo li na sebi navadno ali viteško obleko, in zopet drugači, če smo po kaki drugi šegi oblečeni. Tu ne moremo podati pravila, kako je treba sedeti, ker to bi nas predaleč zapeljalo, le opomniti smo hoteli predstavljalce, naj na to ne zabijo; kajti vsako dejanje zahteva posebne pazljivosti. Strelec ali godec naj se nikdar tako ne postavi, da bi si z orožjem ali goslami obraz zakrival. Kar koli se počenja, mora se tako goditi, da gledalci vsako najmanjšo stvar lahko dobro vidijo. Vsakdo mora premisliti, ako nastopi skozi vrata ali pod kakim zagrinjalom, in ima na glavi kako visoko pokrivalo, da se je treba pripogniti; da se z obleko, s sabljo ali s žepom kam ne zatakne. Ako nastopi predstavljalec kot vojak s pušo, jo mora po vojaški v roki držati in nekoliko nagniti, da ne sune v dekoracije, ki kažejo trdno zidovje. Posebno naj pazi igralec, kadar nastopi hitro skozi vrata, da se ne spotakne in ne izbudi s tem smeha.
Pri hoji je treba paziti, če se ima stopati hitro ali počasi, s čvrstim korakom ali sumljivo, ali če se je treba plaziti. Paziti je treba na mesto, odkoder in kamor se prihaja, domu ali v tujo hišo, v odprto ali zaprto sobo, ali kak temen kraj; če se pride s klobukom, s palico, z rokovicami itd. Sploh se mora paziti na vse okdnosti, v kterih se nastopi. Ne hodi se enako na sprehodu, v opra-
92
vilik in v begu. Paziti je treba dalje na to, ako je človek tam, kamor pride, sam, ali ako tam uže koga najde; ako ga ima videti ali ne, kako ga je treba pozdraviti, ako se mora odkriti ali ne. Take malenkosti niso v knjigi zaznamovane, zato morajo igralci sami na to misliti.
Nikdar se ne sme z vsem hrbtom proti poslušalcem obrniti, in pri vsakem okretanji naj bo obraz predstavljalčev, kolikor mogoče proti občinstvu obrnem Sploh pa mora igralec vedno brez strahu nastopiti. Malokdaj razumi diletant z rokami tako delati, da dajo besedam pravi izraz, in pravo moč. Zato naj se tega pravila drži: ne govori besed svoje naloge, ampak misli je, in to kar misliš skušaj z gestikulacijo razjasniti. Tako poskušnjo svetujemo vsakemu doma pred tretjo vajo. Pri tretji vaji govori, kakor si se pri drugi naučil, in se kretaj, kakor si se doma navadil. Pred vsem pa je treba kakor je bilo uže rečeno, besede nalog dobro znati, ako se hoče, da bode imela skušnja pravi vspeh.
Četrta vaja. Kar se zadnje poskušnje tiče, se ne da druzega reči, nego da se mora tu tako predstavljati, kakor da bi imeli uže poslušalce pred seboj. Tudi spremembe in obleke naj bodo ako je le mogoče tiste, kakor pri predstavljanji, posebno pa potrebne rekvisite, zato da se igralci na vse te stvari privadijo. Razumeva se, da sveta zarad obleke in sprememb ne dajemo uže bolj
93
izurjenim igralcem, ampak le začetnikom. Sploh pa naj gleda ravnatelj na to, da se vaje vršijo v lepem redu, ker le tako se je nadejati, da bodo predstave dobre in da igralci ne izgube veselja do igranja, ktero jim utegne nar bolj kaliti prazno tratenje časa pri nepotrebnih skušnjah.
J. St.
O mimiki.
Mimika je oddelek v igralnej umetnosti, ki se tudi z najobširnejšo razpravo nikakor ne da do dobrega razložiti, kajti prirojene zmožnosti so tukaj vendar le vselej prva stvar. Marsikdo, ki ima nauk i pravila mimike tako rekoč v mazincu in je izvrsten presojevalec, bi se kaj čudno obnašal, ako bi imel svojo vednost pokazati kot igralec na odra; a drugi, ki je v tej reči le malo izveden, vede se na odru jako dobro s svojimi prirojenimi sposobnostimi.
Ako se predstavljalec zanaša le na svoja občutja, a ne gleda prisvojiti si estetičnih pravil, igra jako neprirojeno, vznemirja se namreč kolikor more, s takim obnašanjem pa ne zadostuje niti izobraženemu prijatelju, še manj pa znalcu umetnosti. Ysak strasten izraz, ki prekorači meje
94
spodobnosti i lepote, postane zoprn i nenaraven. Ravno tako ima predstavljalec, ki hrepeni le po lepoti, to napako, da je njegovo nežno in napeto obnašanje podobno izstruganej igrači. Estetično olikana resnica bodi vsakemu igralcu prvo pravilo.
Ivo bi se igralec imel še le takrat spominjati posameznih pravil, kadar uže stoji na odru, kazal bi se gotovo plašnega, mrzlega i neokretnega; ali kaj tacega tukaj niti ne mislimo. On si mora vseobčna pravila telesne i duševne lepote i narave do dobrega prisvojiti, da so mu tako rekoč prirojena, potem pa, kadar pazljivo igra, ne more drugače nego po njih igrati.
Igralec diletant naj se nikdar ne da motiti z izgovorom, da tudi pravi igralec dostikrat v tem greši, da se edino le po svojem občutji ravna i da si le s hrepenenjem po efektu pri občinstvu hvale išče. Diletantu je na voljo dano, izbrati si lahko i sebi pristojno nalogo, on igra le včasih, a to ne za kak dobiček, on se hoče pri tem izobraževati, ter igra po navadi le pred svojim občinstvom. Zato se lahko z marljivostjo i večkratno vajo tim bolj skaže.
Priroda sama nam večkrat kaže, kako se treba okretati: da n. pr. oni, ki je bežal, kratko sope; kdor spi, da se leže steguje, sede pa glavo podpira ali jo pušča padati. Vsak igralec naj se varuje presilovanja kakor v komičnem predstavljanji,
95
da bi ne silil občinstvo preveč na smeh, tabo tudi v važnem, kjer bi tudi ginljiv trenotek lahko smešen postal, mesto da doseže pri občinstvu zaželenega vspeha. Tako n. pr. ko bi se nekdo na odru s strupom zavdal, pa bi se na to jel strastno zvijati, kar se včasih se ve da tudi zares lahko zgodi.
Ljub o mor ni je pri vsakem okretu nagel, silen; plašljivec trepeče; kdornekoga sovraži, se od njega obrača ter mu pomigne z roko, naj se odstrani; premišljujoči dene prst na nos; kdor se kake reči ne more spomniti, na ktero bi se rad domislil, mane si čelo, i kader se spomni, ploskne z rokama. Kdor snuje, kako bi svojemu zoprinku nekaj s zvijačo odvzel, sega skrivaj i po tatinsko okoli sebe. Veseli človek, popisovaje svojemu prijatelju vljuden sprejem, ki ga se je udeležil, ponavlja poklone, ter se malo pripogne i z roko pomiga. Ali nihče naj ne predstavlja z mimiko to, kar se z gibanjem telesa nikakor ne da predočiti. Smešno bi bilo tedaj, ko bi popisovalec viharja na miorji z gibanjem rok i celega telesa hotel predočiti šumeče valove; ali ko bi govore o hudem boji, jel z rokama okoli sebe mlatiti; ali ko bi hode v podzemeljskem hodniku pri besedah: „zdi se mi da čutim čisti zrak" jel pihati. Kadar se telesno gibanje drugih dobro oponaša, ima to dostikrat drastičen vspeh. Ako hočemo v gledalcu jasno i živo idejo obuditi ali
96
če smo sami predmet tega, kar pripovedujemo, takrat se ne moremo zdržati, da tega z okretanjem i vsem obnašanjem še živejši ne predstavljamo.
Zasmehovalec pripogne glavo na stran i naredi šobo. Kdor govori o velikem, dolgem dečku, steguje sam svoje telo kvišku. Kadar kdo komu kaj živo pripoveduje, ali ga posluša, je to simpatija i več, nego sam nagon oponašanja, ko pri tem njegovo obnašanje i gibanje oponaša; kajti s tem ravno dokaže, kako stvar iz vsega srca čuti. To velja posebno o priprostih ljudeh. Kadar prost kmet kaj pripoveduje, kako se je kake stvari vstrašil, stoji pri tem sam kakor preplašen. To je za komika posebno važno, kajti lahko svojemu nememu igranju pridd mnogo pri-rojenosti i živosti. Razumeva se samo ob sebi, da mora biti to s tem, kar se govori, ravno tistega smisla, sicer se ves prizor skazi.
Ošabni i prevzetni, ki se misli boljšega i višega nego so ostali ljudje, kaže to s tem, da se nateguje, glavo po konci drži, se šopiri i se sploh tako vede, da ga vsakdo precej vidi. Temu nasproti ponižni glavo pobesi i telo skrči.
Vsakdo naj dobro pazi na mimičua okretanja a posluži naj se le teh, ki so sploh vsakemu razumljiva. Mož, ki ve o nezvestobi svoje žene, mane si čelo; kdor drugemu povračilo obeta, dela mimično, kakor da bi denarje štel; kdor pa s kaznijo grozi, miga z roko. Rudečice ali pa solz
97
ne moremo sicer prisiliti, kadar bi nam jih bilo treba, ali občutljivemu, posebno takemu, ki še malo časa igra, vendar le morejo zares solze kapati. To ima pri gledalcih velik vspeh; vendar se igralec ne sme dati od občutkov zavesti, da bi izgubil moč sam nad seboj. Sramožljivi pobesi oči, govori in se okreta omahljivo, kakor v zadregi; maščevalec udarja jezno s pestjo, napenja roke i se sploh mogočno vede i brez strahu okreta.
Nejevolja ali jeza je britkost zarad zado-bljenega razžaljenja, kakorsnaso: preganjanje, pso-vanje, izguba, nesreča itd.; kadar so nam je drugi uzročili, rodi se v našem srcu k temu navadno še želja po maščevanji. Telo se začne pri tem naglo gibati, roki se krčovito vkup vlečeta, zobje škripljejo, oči se lesketajo, ustnice se tresejo, sapa pojema, žile natekajo, obraz se rudi a z nogama se buta ob tla. Ne more li jezni nad tim žolča razliti, ki ga je razdražil, tedaj stori to nad temi, ki so se dejanja vdeležili: zgrabi tega, ki mu je sporočilo prinesel za prša, raztrga pismo itd., ali pa sam svojo lastno sukno zgrabi ter se v največem naskoku sam na mizo ali na tla vrže. Razumeva se samo ob sebi, da se ne sme nič nespodobno prisiliti. Pravo mero kaže nam uže sama Jastnost predstavljane naloge. Srdit kmet, pa neizobražen ošaben človek, bota vsak drugače svojo jezo razodevala.
K radosti, tej visoki stopinji veselja i za-
Priročna knjiga.	7
1033
dovoljnosti, so mnogi ljudje uže sploh več ali manj naklonjeni; pri nekterih treba le malo duševne dobre volje, malo srečne naključbe, prijetne, resnici podobne nade, a uže jim zasije radost na obrazu. To se zgodi prej pri mlajših nego pri stare.j ih, prej pri ženskah nego pri moških, prej pri ljudeh nekoliko lahkih misli nego pri
resnobnih.
Eadosti poln človek gleda vljudno okoli sebe, čelo je gladko, glave nima ošabno nasajene, marveč nežno dvigneno: po ustnicah mu naletuje prijeten nasmehljej; vsak okret je lahak i vesel. Cim bolj radost raste, čim čistejšo i nekaljeno jo predstavljana naloga zahteva, tim hitreje so besede, tim krepkeje vse gibanje; s smehom, s pevanjem, s ploskanjem z roko, tudi z objemanjem ostalih skuša veseli svojo radost drugim razodeti; on je dobrodelen, obeta drugemu kak dar, o kterem si misli, da mu bo uzročil posebno radost; ti izrazi se povečujejo v enakej meri do najviše stopinje radosti.
Kdor se raduje sam nad seboj ali nad svojimi resničnimi ali domišljenimi prednostimi ima še to posebnost, da se s temi prednostimi rad ponaša. Kdor si tedaj domišljuje, da je lepo rasten, kdor koga popisuje, ki je lepe postave, ki se okretno i spodobno obnaša, skuša, kako bi se kar najbolj mogoče lepo držal. Kdor svoja junaška dela pripoveduje, moško stopa, ima klobuk po
99
strani, se drži ko da bi se boril, udarja z roko i zgrabi če treba tudi mirnega poslušalca za prša i skazuje s takim dejanjem svojo okretnost i svojo
silo.	•	v\ f-	: ¿"¿j. ■
Radosten človek se mora ravno tako kakor jezen nad kako stvarjo zmesti; ako nima tega, ki mu je radost uzročil, se morajo pa tujci i tudi nežive stvari njegovega veselja vdeležiti. Radostni pol^ijubuje pismo, ki mu je doneslo veselo sporočilo; revež stiska dar k prsim; deklica hvali i povzdiguje lišp, ki ga je v dar dobila.
Ako koga spoštujemo, se ne upamo prav k njemu, obnašamo se bolj krotko, pobesimo oči in obstojimo nekoliko bolj oddaljeni od njega. Kar ljubimo, v to opremo svoje oči, in porabimo vsako priložnost se mu približati; ako pa ni pričujoče, pečamo se z nečim, kar je njegovega. Tako priložnost more igralec tudi v malih prizorih porabiti za dobro mimiko, ako premišljeno i spodobno predstavlja i nič ne piesiluje. Tako ljubitelj, ^ ki se ozira po odišlej dragi, ne podrži v roči rožice, ki jo je ona izgubila, marveč skrije jo na prša, kajti ves vznemirjen ne more niti misliti niti želeti kaj druzega, nego da bi jo čim prej - mogoče
zopet zagledal.
Kadar zaljubljeni v tihej samoti o svojej dragi premišljuje, sedi s pobešeno glavo, ali pa sloni na nečem i gleda kakor brez misli z na pol odprtimi očmi vedno na ravno tisto mesto; prsa
7
100
se mu počasi vzdigujejo, včasih globoko povzdihne, roki počivata zanemarjeni v naročji ali pa na čem druzem. Kadar si zaljubljeni drug druzemu svoje nagnenje izrazujejo, primejo ali poljubujejo roko; objemati se okoli telesa ali okoli vratu smejo le malokdaj i to jako delikatno, kajti mogli bi se poslušalci spotikati, a vspeh prizora bi se skazil.
Zaljubljeni so vselej tudi dobrodelni, zato se drug druzega radi obdarujejo, še celo tedaj, kadar ljubljena oseba niti ne ve o nagnenji. Zaljubljeni skuša kar najbolj mogoče lepo popisati sebi i družim prednosti svoje drage, nikdar je ne more pohvaliti, le pri njej je vse popolno. Zaljubljeni izrazujejo si drug druzemu take vljudnosti i pozornosti, ki gledalce večkrat jako zanimajo. Le škoda, da se večina ljubiteljev i ljubiteljic na gledišču niti ne zmenijo za to; a večkrat, kadar se nimajo na glas pogovarjati, v tako imenovanej nemej igri, pa niti najmanjšega znanja nimajo, ne vedo kaj početi, ali se vsaj tako vedejo, ko da bi ničesa ne vedeli.
Nesrečna ljubezen je združena s težkomisel-nostjo. Telo je slabo, za nobeno delo, popolnoma onemoglo, voljno i tiho vda se osodi. Tudi kdor je iz druzih uzrokov težkomiseln se tako obnaša. Glava visi po strani k srcu, hrbet i vrat sta skrčena, roke i noge onemogle, oči so oprte v žalostni predmet, ako ga pa ni, so zaprte, udje se počasno gibljejo, hoja se vleče, izraz je brez vsega ognja,
101
ne hrepeni več se komu priljubiti. Roka se večkrat po lahko čela dotika; igralec si hitro ličilo iz obraza izbriše, da postane bled; počasni tiho sope, prša se mu mirno vzdigujejo, le včasih bolj globoko vzdihne.	^
Spoštovanju i ljubezni nasprotno je zaničevanje. Kakor se zaljubljeni drug druzemu bližajo, tako se zaničevalci drug od druzega odvračajo, drug od druzega oddaljujejo. Na pol proč obrnen gleda zaničevalec zaničevanega po strani, kakor da bi bil le pol pogleda vreden; meri ga od glave do pete, da mu s tem dokaže, kako malo ga ceni. Zaničevalec tudi rad zasmehuje, posebno ako je k temu prisilim; pri tem nos naprej zaviha, glavo pa malo znak obrne. Ako se zaničevani postavi proti temu, ki ga zaničuje, tedaj ga zaničevalec z Ami od zdolej gori meri, nikakor pa od zgorej doli, kajti on hoče dati na znanje svoje začudenje nad tim, da se predrzne nasprotovati; glavo ima malo po strani ali milo nanj ^pogleduje, maje z ramama i se tiho nasmehuje. Še bolj zaničujemo k°ga, ako ga še vrednega ne spoznamo, da bi ga Pogledali; delamo, kakor da bi ga tu ne bilo, mirno i hladno stojimo, ali pa opravljamo svoje delo dalje i se ne damo z ničim motiti.
Najbolj jasno in občutljivo je zaničevanje, kadar zaničevani z vso silo tega, ki je ž njim zaničevano ravnal, napade, ta pa se zanj niti ne zmeni, se dela, kakor da bi ga ne bil niti zapazil
102
i hladno svoje opravilo nadaljuje, a med tim ko oni od strasti ves gori — se s klobukom igra, hladno kam gleda, tobak šnofa, v kaki knjigi liste preobrača, tretjo osobo za reči poprašuje, ki niti v to ne spadajo itd. Tu popisana situacija ima pri občinstvu poseben dober vspeh, ako jo je pisatelj dobro izdelal, igralec pa jo dobro predstavlja.
Ako zaničujemo neživeče stvari, je od sebe suvamo i v kak kot vržemo ali treščimo; to pa vse le zavolj osob, kterih so stvari. Ako dobi izobražen človek pismo od tega, kterega zaničuje, ga niti ne odpre, ampak zapečatenega na stran položi, ko da bi hotel reči: „tako dobro, kakor da sem ga čital", ter se nekako nejevoljen od njega obrne. Ako bi ga odpečatil i čital britka očitanja, bi ga proč vrgel, kajti razjezil bi ga. Če je pa hudobnega značaja, ga prečita, ga zasmehovaje zopet zloži i na stran položi; ne reče nič ali pa kako hladno besedo, kakor n. pr.: hm! ali pa: tako! kajti njegovo zaničevanje jje tako veliko, da ga nikako očitanje ne zjezi. Tako se obnašamo tudi, kadar zaničujemo nazore druzega. Ako nam kdo kaj gnjusnega pripoveduje, pomigamo mu z roko, naj bi jenjal ali se odstranil. Konečno naj bode tukaj še na kratko omenjena uže poprej imenovana nema ali tiha igra. Mnogokrat se zgodi, da eden ali več igralcev ostane na odru brez da bi ravno govore segali v igro. V tacih trenotkih je treba, da posamezni tihi igralec ne stoji na odru
103
_
kakor da bi ga vsa igra nič ne brigala, timveč ravno v tacih trenotkih mora ppokazati z nemo igro, ki je tem ložja, če ni sam, da igrd skupno z govorečimi osobami. Posameznim primerljejem pristojnih pravil nastavljati ni tukaj mogoče in se prepušča to igralcem samim.
Nihče naj ne misli, da smo podali tu popolen nauk o mimiki, marveč smo le igralcu pokazali, o čem ima premišljevati, česa se učiti.
J* St*
O deklamacii na gledišču in pri besedah.
Deklamacija sploh je spreminjanje glasu, povdarka i mimike po mislih govorjenja. Vsak dober govornik mora tudi znati dobro deklamovati, neče li govoriti brez vsega vspeha pri pposlušalcih. Imamo brezštevilnih primerljejev, da večkrat jako dobre misli, ki se pa niso govorile s potrebno de-klamacijo, niso nikomur segle v Srce, marveč uzročile so ravno nasprotni vtisek, ker so se hladno i prosto pravile. Tako nemil vspeh ima pa govor tudi takrat, ako skušamo s prevelikim i nepriro-jenim napenjanjem v slabe misli več živosti vsiliti. Ne manjka se nam govornikov, ki hočejo le s kričanjem i mahanjem z roko svojemu govoru kako vrednost pridobiti. Dober govornik se ne bode za-
t
104
| _ _
našal na silo svojega glasu, niti ne bode hotel z nepotrebno gestikulacijo predreti v srce poslušalcev, marveč bode gledal, da prihrani živo moč glasu in primerno mimiko, da bi se jih mogel tim močneje poslužiti pri mislih, ki so jih vredne.
Deklamacija v ožjem smislu je umetnost, pesniške izdelke dobro govoriti,' t. j. praviti je tako, kakor njihova lastnost zahteva. Deklamatorja v ožjem, ali bolje rečeno v salonskem smislu, moramo pa drugače presojevati. On vselej ne po-dučuje — on pripoveduje zgodbe, pa ne le resnobne, ampak tudi šaljive; kaže nam junaške i žalostne, — šaljive i smešne značaje, ki je poslušalec nima ravno posnemati, ampak se jim čudi, se ž njimi razveseljuje ali je zavrže. S tem pa nečemo tajiti, da bi deklamator ne mogel tudi po-dučevati ali spodbujati na delo. Salonski deklamator ima delovati po navadi bolj na občut, nego na um.
Dober govornik ne sme nikdar na sebe misliti, kako bi se poslušalcem prikupil; marveč mora vedno imeti v mislih stvar, o kterej govori. Ako so v deklamacii osobe, morajo govoriti skozi njegova usta i morajo poslušalca tako navdušiti, da pozabi na deklamatorja, da vidi pred seboj le predstavljano osobo, da ž njo živi, ž njo misli i čuti. Pozabiti mora, da mu to kdo drug pripoveduje, ter ne sme videti pred seboj deklamatorja, marveč njegovega junaka.
105
Poslušalčeva napaka ni, ako ga govor ne gane, niti ne navdušuje, prej je deklamator tega kriv, ker je slabo predaval ali si izbral slab predmet.
K dobrej deklamacii tedaj ne zadostuje le telesna okretnost, treba je tudi duševne olike, nravnega i znanstvenega izobraženja: sploh inteligentnih sposobnosti. Deklamator mora poznati dobri i slabi t<5n sveta, on mora segati v srce poslušalcev, sploh mora biti spreten v dušoslovji i poznati lastnosti ljudske. Nežno čutje, živ i krepek glas pripomore mnogo k d^mišliji i razvitku govorjenega, umotvora. Naposled pa je treba tudi dobre pameti pa mirnih misli.
O mimiki ali telesnem okretanji i kako naj se dober govornik obnaša, omenimo sledeče. Kdor hoče kaj govoriti, naj se vstopi nekoliko oddaljen od občinstva, da ga bodo mogli vsi videti i slišati. Najbolje je, ako more stopiti na kako vzvišeno mesto. Deklamator se mora ravno držati, roki naj mu lahko doli visite, nogi pa naj ima tako, da se peta pete tišči. Glas mora biti primerjen deklamacii, a lastnost govornika i govora mora biti ravno tista. Veseli i šaljivi naj si tedaj šaljivo pesem izbere, a kdor je nagnen k otožnosti resnobno; ali ljubeznivo.
Začni vedno deklamovati glasno, da te vsakdo lahko sliši; ali nikakor se preveč ne napenjaj, kajti glas bi ti ne mogel posebno pri večih de-

106
klamacijah zadostiti, ali kakor sploh prave, zlomil bi se, t. j. oslabil in ohripil. Vsak govornik naj se tedaj ravna po svojem glasu. Pretiho govoriti pa je ravno tako napačno, kakor preveč vpiti. Glasu primeren pa mora biti tudi izraz obraza, kakor sploh vse obnašanje. Po najnovejših navodih se sme le malo z rokama mahati. Na obrazu se mora kazati radost i žalost, ginjenje i sveto navdušenje, kakor deklamacija zahteva. Oko ne sme biti vedno vprto niti v tla, niti v strop, niti v kako drugo stvar, nego prosto naj pregleduje občinstvo. Kadar govoriš o Bogu ali o nebu, glej na vzgor, kadar pa govoriš o zemlji ali o grobu, pobesi oči.
Preveč mahati z rokama ne sme govornik nikdar, sicer stori komičen vtisk, in zdelo bi se, da muhe preganja. Kadar pa je treba agirati, takrat se stori vselej z desno roko; v levej roki naj deklamator drži kako knjigo, ali pa zvitek papirja, dasitudi bi to v salonu prav za prav ne smelo biti. Klobuk pod pazduho držati, ni spodobno, ob enem je tudi na poti pri gestikulacii, a zdi se, kakor da govornik hoče oditi.
Agirati z rokama se mora lahko i mirno? roka se ne sme nikdar vzdigniti viši nego so oči, i kadar se z roko doli kaže, ne sme se telo nič skrčiti, niti roko preveč k tlarn stegniti. Ne sme se niti roko v pest stisniti, niti prste narazen moleti. Nogi se ne smeta ganiti z mesta, kamor se
107
je govornik vstopil; le ako deklamacija to zahteva, se sme z desno nogo za stopinjo naprej stopiti ali se nazaj ogniti.
Kadar začne i kadar jenja, prikloni se govornik občinstvu.
Za glediškega diletanta je deklamatorska umetnost prva stvar, v kterej se mora največ vaditi; kajti igralec se mora v svojo nalogo tako rekoč popolnoma vtopiti, pozabiti mora na samega sebe, kakor da ga sploh niti ni, a misliti si mora, da je z dušo i s telesom osoba, ki jo predstavlja. Dddamaeija na gledišču je umetnost, duševno stanje predstavljane osobe z besedo i dejanjem jasno i živo kazati.
Uže v navadnem življenji je treba, da se vsakdo razumljivo izrazuje, tim več tedaj na gledišču; tu se mora vsak igralec znebiti vseh nenaravnih navad v izgovarjanji; besed, slovk i črk ne sme požirati, toda dobro mora naglašati na pravem mestu, a vsak prestavek v izreki jasno naznaniti. Naglas (akcent) pomeni, kdaj se ima slovka, ena ali več besed s polnejšim glasom izgovarjati; tako da se te slovke ali besede od drugih različno povzdigujejo, n. pr. ako izgovorimo izreko: „Hodite vedno po prave j poti", ter denemo naglas na besedo „pravej". Marsikteri diletant, ki v navadnem življenji gotovo vsako besedo pravilno naglasa, misli globoko v srce seči, ako počasi vleče svoj govor; drugi hočejo navduševati,
108
pa besede prehitro i nerazumljivo izgovarjajo i tako celo stvar nerazumljivo store, ter ves efekt naloge vničijo. Poslednjo napako imajo skoraj vsi početniki, i jo le tako lahko opuste, da je nekdo pri skušnjah na njo opomni. Večkrat je tudi še-petalec tega kriv; zato se mora navaditi počasi i razumljivo črtati a potrebne prestavke izdržavati. Ni treba niti spominjati, da se mora glas spreminjati tam, kjer je več misli in ognja, kajti hočem li, da kdo nekaj posebno dobro zapopade, mu bodem gotovo glavno izreko silnejši i glasnejši poudarjal. Ravno tako bode strastni izraze svoje strasti živejši i krepkejši, drugi zopet svoja občutja prav počasi i globoko govoril. Mirni lahko počasi napenja organe govorjenja i ton ostaja globokej^; nagli pa se mora napenjati i povišuje glas. Vsaka misel i vsaka strast ima poseben takt v govorjenji; po tem, kako čutje, kaka strast v duši človeškej nadvladuje, govori počasi, hitreje ali prav naglo, tu pa treba tudi še na druge posebnosti paziti.
Čutljivi ton loči se od naglasa s tim, da povišuje navadno cele izreke, ki izrazujejo glavno misel/ ali pa mnogo ognja. Naglas tilnejši po-vdarja le posamezne besede, čutljivi ton pa povišuje* glas. kakor n. pr. v jezi, v radosti za tretjin!, pri veči krepkosti pa še za kaj več, ravno tako, kakor mora pri žalosti i britkosti toliko niže pasti. V čutljivem tonu izgovorjena izreka ima pa tudi
109
posebno besedo, ki se mora silnejši povdarjati, česar igralec ne sme nikdar prezreti.
Kdor hrepeneče ljubi, govori počasi skozi na pol odprte ustnice, v prijetnem i nežnem tdnu. Srditi človek govori krepko i naglo v silnem tonu z ostrim naglasom. Premisijevajoči ali prevdarjajoči govori zdaj hitro, zdaj v kratkih pretrgani stavkih, kakoršne so misli; včasih malo vzdihne, toda vedno v istem tdnu, le če je treba malo glasnejši. Ako človek koga pregovarja, govori naglo, v velikih perijodah, tdn ter tudi okretanje je živo i nadležno. Žalostni toži po malem v globokem tonu; radost razodevamo v živem i jisokem tdnu, govorimo hitro, veselo i lahko. Čim več nemirnost misli ali strast raste, tim več se tdn povišuje ter je bolj počasen ali hiter, viši ali nizi, bolj nežen ali nevljuden, bolj slab ali pa močen, a postaja če dalje bolj miren
in tih.
Kakor pri mimiki, tako je tudi pri dekla-macii estetično izobražena resnica prvo pravilo. Doneč, poln glas, različne spretne modulacije je na odru prijetno poslušati, kakor je nemilo slišati napačno izrekanje, momljanje i. t. d. Vse to je le dokaz, da igralec ne zna slovenske slovnice. Ako je kaka bolehnost uzrok, da ima igralec slab glas, najbolje stori, da niti ne poskuša predstavljati.
J. St.
110
O oblekah in oblačenji.
Pri oblačenji mora se gledati na to, da je obleka vsacega predstavljale* popolnoma primerna upravi in dejanji igrokaza, kteri se igra, ne pa morebiti samoljubju ali svojevoljnosti kacega posameznega igralca. Eavnatelj naj vedno pazi na to, da je obleka popolnoma primerna času in dobi, v kterej se godi čin igrokaza.
V	oblekah razločujejo se štiri glavne dobe: starinska (antika), srednji vek, rokoko in moderna doba.
V	starinskej dobi predvladala je najbolj tunika s širokimi rokali, ki je bila po stanu ali uradu krajša ali daljša. Spodnja obleka bila je po narodnosti različna; nekteri narodi so nosili tesne, drugi zopet široke lagotne spodnjice, za obutev pa sandale ali pa škornje, le osobe višjih stanov nosile so nekake čevlje. Vrhna obleka bila je podobna dolgemu plašču, ki se je nosil navadno tako, da je bil le čez levo ramo prevržen in pod desno pazduho pritrjen. Orožja vojske so bili kratki težki meči, sulice in loki ali samostre. Pokrivala za glavo so bila jako različna pri posameznih narodih, v časih vojne čelade brez naličnika. Vendar pa ni bila zgorej popisana obleka izključno vladajoča in splošna, imeli so timveč nekteri narodi svoja, posebna oblačila, ktera so deloma ohranili do najnovejših časov. V vseh štirih dobah je ena obleka
111
le predvladala, zraven nje pa so se nahajala tudi še druga oblačila. Tako n. pr. nadvladala je v starovinski dobi tunika, kakor je bila zopet pozneje v srednjem veku za uzor španska obleka.
Le-ta španska obleka bila je morebiti naj bolj razširjena in je obstajala iz tesnih nogovic ¡(kakor trikot), kratkih hlač z gubicami, ki so segale le do polovice stegenj; suknjiča je bila kratka in je segala nekaj malega čez pas, se je tesno prilegala na telo in je bila okinčana kakor hlače z gubami in različnimi nabirami, ktere so se pa razločevale po barvi od druge obleke; tako n. pr. bile so te nabire na črni obleki vijolične ali temno-zelene, na rudeči zopet modrojasne, in narobe. Plašček je bil kratek in se je nosil večidel bolj na levo stran zasukan, tako da je bila desnica prostejša. Navadno je bil z dolgimi vrvicami pod pazduho ovit, kterih konci so bili zadej skupej zvezani Okoli vratu nosil se je gosto nabran kolar, ali pa gladek, bodisi zarobljen ali iz zobcev narejen; nizi stanovi imeli so platnene kolarje. Obuvalo so bili večidel čevlji z visokimi petami, vojaki pa so nosili visoke jezdne škornje iz surovega usnja. Na glavi se je nosil baret, ali pa klobuk, ki ni imel preširokih krajev in je bil proti vrhu ožji. Meč je bil pripasan na levej strani okoli pasa.
Vojaška obleka bila je nekoliko različna od imenovane; ozke spodnjice, široke hlače nad koleni,
110
O obiekah in oblačenji.
Pri oblačenji mora se gledati na to, _ da je obleka vsaeega predstavljalca popolnoma primerna upravi in dejanji igrokaza, kteri se igra, ne pa morebiti samoljubju ali svojevoljnosti kacega posameznega igralca. Bavnatelj naj vedno pazi na^ to, da je obleka popolnoma primerna času in dobi, v kterej se godi čin igrokaza.
V	oblekah razločujejo se štiri glavne dobe: starinska (antika), srednji vek, rokoko in moderna doba.
V	stari nskej dobi predvladala je najbolj tunika s širokimi rokali, ki je bila po stanu ali uradu krajša ali daljša. Spodnja obleka bila je po narodnosti različna; nekteri narodi so nosili tesne, drugi zopet široke lagotne spodnjice, za obutev pa sandale ali pa škornje, le osobe višjih stanov nosile so nekake čevlje. Vrlina obleka bila je podobna dolgemu plašču, ki se je nosil navadno tako, da je bil le čez levo ramo prevržen in pod desno pazduho pritrjen. Orožja vojske so bili kratki težki meči, sulice in loki ali samostre. Pokrivala za glavo so bila jako različna pri posameznih narodih, v časih vojne čelade brez naličnika. Vendar pa ni bila zgorej popisana obleka izključno vladajoča in splošna, imeli so timveč nekteri narodi svoja posebna oblačila, ktera so deloma ohranili do najnovejših časov. V vseli štirih dobah je ena obleka
111
le predvladala, zraven nje pa so se nahajala tudi še druga oblačila. Tako n. pr. nadvladala je v starovinski dobi tunika, kakor je bila zopet pozneje v srednjem veku za uzor španska obleka.
Le-ta španska obleka bila je morebiti naj bolj razširjena in je obstajala iz tesnih nogovic (kakor trikot), kratkih hlač z gubicami, ki so segale le do polovice stegen j; suknjiča je bila kratka in je segala nekaj malega čez pas, se je tesno prilegala na telo in je bila okinčana kakor hlače z gubami in različnimi nabirami, ktere so se pa razločevale po barvi od druge obleke; tako n. pr. bile so te nabire na črni obleki vijolične ali temno-zelene, na rudeči zopet modrojasne, in narobe. Plašček je bil kratek in se je nosil večidel bolj na levo stran zasukan, tako da je bila desnica prostejša. Navadno je bil z dolgimi vrvicami pod pazduho ovit, kterih konci so bili zadej skupej zvezani. Okoli vratu nosil se je gosto nabran kolar, ali pa gladek, bodisi zarobljen ali iz zobcev narejen; nizi stanovi imeli so platnene kolarje. Obuvalo so bili večidel čevlji z visokimi petami, vojaki pa so nosili visoke jezdne škornje iz surovega usnja. Na glavi se je nosil baret, ali pa klobuk, ki ni imel preširokih krajev in je bil proti vrhu ožji. Meč je bil pripasan na levej strani okoli pasa.
Vojaška obleka bila je nekoliko različna od imenovane; ozke spodnjice, široke hlače nad koleni,
112
visoke škornje, suknja do pol stegna segajoča z visečimi rokali, na prsih zapeta in olišpana s portami ali trakovi. Orožje viselo je v bandaljerji čez pravo ramo na levo stran. Klobuk s peresom okinčan je imel široke kraje, na vratu nosil se je gladek kolar. Ta vojaška obleka je bila narbolj razširjena v času tridesetletne vojne in je trajala tako dolgo, da se je prenaredila iz nje vojaška obleka a la rokoko, ktera jej je bila precej podobna.
Obleka a la rokoko je uže bolj poznana. Vendar naj omenimo da je obstajala: iz tesnih nogovic segajočih čez kolena, hlač, čevljev s za-ponci in dolgimi petami, iz dolge vestije, in naj-prvo fraka okroglo vrezanega, pozneje pa enake suknje, stoječega kolarja, zobčastega naprsnika in lepih manšet. Klobuk je bil trivoglat. Ta obleka je bila posebno pri bogatinih iz najličnejšega blaga, ali celo iz svile in atlasa izgotovljena; revnejši pa so nosili sukneno obleko. Nižji uradniki in du-hovstvo so imeli popolnoma črno, sicer pa imeno-vanej enako obleko.
Moderna doba je doba naša, doba napredka in izobraženosti, in gotovo vsakdo ve, kakšne obleke se zdaj nosijo. Ni tedaj treba, da bi o tem podajali poseben navod, ker tako vsak posamezni najbolje ve, kako obleko naj si omisli za igro, ki spada v to dobo. Za igre iz domačega kmečkega življenja, v kterih se potrebujejo čestokrat visoke
113
škornje, dajemo svet, da se napravijo iz povoščenega črnega platna škornjice (golenice), ki se oblečejo potem čez navadne čevlje, ter prav dobro nado-mestujej! za mali oder kaj neukretne težke škornje.
Ta razloček oblek po dobah naj služi za to, da vsak igralec ve izbrati obleko iz tistega časa, iz kterega mora biti. Drugače bi postala na gledišču taka zmešnjava v oblačilih, da bi utegnila na škodo biti dramatičnemu delu, posebno pa tačas, če bi bila igra historična, pri kterej naj se še posebno gleda na to, da se izbero prave obleke.
Vsak igralec, ki ima v igri kaj opraviti, naj pride eno uro pred začetkom predstave v garderobo ali riznico. Odloživši svojo obleko na prostor, ki je za to odmenjen, naj si pregleda vsa za njega pripravljena glediška oblačila, da mu ničesa ne manjka in naj se začne oblačiti na ta-le način: Najprvo se obleče trikot ali nogovice, hlače ali spodnjice, potem še le se vzame obuvalo, preden se trikot ali hlače pritrdijo, da se je mogoče še pripogvati. Ko je obuvalo opravljeno, prepasa se jermen okoli pasa, in če se trikot ne prileže dobro, naj se ga spodviše pod jermen, da se povsodi gladko prime života. Preden se dalje oblači, vsede se k mizici in se napravi masko, ki je primerna značaju, kterega je treba predstavljati. Ko je maska gotova, se oblečejo še druga oblačila in se popravi, kar je treba, pred velikim zrcalom, kterega naj ne manjka v garderobi. Če je obleka preširoka
Priročna knjiga.	8
114
in se igralcu ne vleže dobro na život, je treba da si prsa z nečim izpolni, da so napeta, posebno če je ljubitelj ali junak. Vendar se tudi tukaj ne sme stvari pregnati in se mora paziti, da se ne pregreši zoper naravne forme.
Konečno naj gleda vsak na to, da ima čiste roke, kadar stopi na oder, ali naj si je z belo šminko potrese in z ruto lepo obriše. Posebno naj se gleda tudi na to, da je obuvalo, zvlasti pa v konverzačni igri, vedno čisto in leskeče, kajti nečisto obuvalo stori neprijeten vtisk na občinstvo. Če se igralec poti, naj ruto le lahko na obraz pritisne, da maske ne skazi. Nepotreben lišp naj se odloži, ako ni neobhodno potreben, posebno pa takrat, kadar se predstavlja kako revno osebo.
Obleke naj se hranijo na kakem suhem kraji, in naj se večkrat pregledajo in prezračijo, da ne bi na en ali drug način kake škode trpele.
J. N.
O Učenji obraza ali maskovanji.
Jako važna za vsacega igralca je umetnost, ličiti si obraz, to je napraviti si masko, ki je primerna značaju naloge, ktero se predstavlja. Podati hočemo tu kratek navod, kako si morejo diletanti,
115
ki so tacih reči le malo vajeni, lahko dobro masko napraviti.	,
Ljubitelj, ki naj bode polnega obraza, naj si namaže najprvo obraz z belo šminko, suho ali pa v vodi razpuščeno, ktero nakapa na kos platna in tako razmaže po obličji, da je povsodi enako razdeljena. Ko se malo posuši, se s zajčjo nogo razgladi, da je povsodi enaka belčst. Oči naj se zaprejo, da se tudi trepalnice enako obrazu pobarvajo. Na to se vzame suha rudeča šminka, ktere se nekoliko namoči na koscu bate ali pa bombaža, ter se naloži na lično kost na obeh straneh obraza in se razdeli proti očem in po obrazu doli in sicer tako, da se rudeča barva naravno zlije z belostjo obličja. Rudeča barva na lični kosti, tedaj bliži pri očeh, stori igralca mnogo mlajšega. Pod lično kostjo naj se igralec ne barva rudeče, ker potem je podoben namalani čeči ali punčki.
Brada, ki jo ima navadno ljubitelj, je francoska, namreč pod nosom in na obradku; včasih tudi polna brada, ali pa celo nič n. p. v rokoko-obleki. Polna brada naj se prilepi od obličja vun obrnena, da je obraz bolj poln videti. Taka brada se dobiva pri lasničarji v kitah pod imenom „krep" ; košček se odstriže, razčeše v potrebno obliko in z mastiksom ali gumijem prilepi. Igralec ddzega obraza naj ima le brke pod nosom, ker francoska brada dela obraz še dalji, in se dobro prilega le okroglemu obrazu. Dokler se prilepljena brada ne
15 6
posuši, naj igralec ne govori in ne odpira ust, da se dobro pritrdi in mu potem, ko se razgreje, proč ne pade. Brke naj se pod ustnicami s škarjicami spodstrižejo, da posamezne v usta segajoče dlake ne motijo pri govorjenji. Če igralec nima sam močnih obrvi, naj si je malo črno pobarva, kar stori obraz lepši in mu daje ojstreji izraz. Mala črna črtica, ki se potegne na spodnji trepalnici ravno pod vehico, povekša oči in jim daje poseben blesk. Usta se zmanjšajo, če se ustnice v ustnih kotih lepo z belo šminko zamažejo. Vse to velja ravno tako za igralke zaljubljenih nalog. ^
Ličenje očetov. Prva potreba je baroka, ker le malokdaj je dosti, če se lasje potresejo z belim pudrom.1 Igralec naj si svoje lase dobro pogladi in nastavi baroko tako, da se čela dobro prime; potem se zavežejo trakovi, ki so zadej in spodvišejo ter zakrijejo z lasmi. Pri resnih nalogah očetov vzame se navadno siva baroka z dolgimi lasmi, ali pa kratka belkasta. Kadar je baroka na glavi, mora gledati igralec, da kraje baroke in čelo enako naliči, da se preveč ne vidi. Pri dile-tantih, ki so le malo oddaljeni od gledalcev, je to včasih težka stvar, zatorej svetujemo to-le: Vzame se za prst širok tenek niten trak in se položi na ■pol na čelo, na pol pa na baroko po celem robu, ter se izpelje pod lasmi za ušesa in zadej zaveže in spodviše. Potem se premaže trak z oblično lojeno šminko, ktera se zgreje na luči in sicer
117
tako, da se od daleč trak ne razloči. Igralec naj gleda, da si izbere baroko primerno starosti, ktero igra. Brada je lahko različna, pri rokoko pa je
zopet ne sme biti prav nič.
Preden si pa igralec prilepi brado, naj si liči
ves obraz z mastno lojeno oblično šminko, s temnejšo rudečo pa si naredi poleg nosa dve slabi črti in ji dobro razmaže po obrazu. Ako nima brade, potegne si s sivo šminko črte pod nosom in okoli brade blizu do ušes, ravno tako si naredi dve črtice pod očmi in si pobarva trepalnice malo rudeče, kar stori oči bolj vpadle. Ker imajo starci po navadi bolj goste obrvi, prilepijo se in napu-drajo. Na sredi Čela pa se napravijo dve ali tri tanke gube. Razume se, da se zarad male daljave od občinstva ne sme preveč na debeb ti&ti.
Pri ličenji intrigantov delajo se navadno največe napake. Intrigant se pokaže le kadar je sam; v igri z dragto osebami pa skuša svoje naklepe zakrivati, je hladen in proti drugim, ako se jih boji ali jih hoče za se pridobiti, posMen in celo prilizljiv. Zatorej ni treba, da bi igralec uže z vnenjo obliko hotel kazati, da igra zlomiselnega človeka in bi pretiral masko ter si n. p. napravil ko oglje črn obraz ali rudeče lase itd. Intrigant ima visoko čelo s čelnimi koti in všpičeno čepinjo, ali pa prav nizko čelo, lase zmršene in po čelu viseče, a čepino na temenu široko in plitvo.
Znamnja intriganta so: Obraz je vpadel in
118
rumenkaste barve, če je uže star, sicer pa blede plavkaste; oči so malo vpadle, pa iskrene, nad njimi goste obrvi. Gornje trepalnice se barvajo malo rudeče, spodnje pa sivkasto. Ako je treba nos povekšati, napravi se to, če se navadni diakolum v mokrih, rokah razmečka in kolikor je treba na nos prilepi ter tako preliči da se ne pozna dosti. Ako je treba, da je obraz kumern, barva se lična kost belkasto, pod njo pa se potegne na vsakem licu z rujavo šminko črta, ki se v malem krogu zgublja proti obrazu; a obradek se barva belkasto, kar stori obraz suh in podolgast. Obradek se po-vekša lahko na isti način kakor nos z diakolom. Pri močnih ali uže priletnih možeh, ki nimajo brade, ne smejo biti lica in obradek tam, kjer brada raste, bela ali take barve kakor obraz, timveč se morajo barvati s sivkasto šminko.
Pri ličenji komikov naj si izbere igralec najprvo baroko, ki se prilega značaju naloge. Navadno se rabi baroka od čela do temena plešasta s kodrastimi ali pa gladko počesanimi lasmi; če se igra kacega starega profesorja, ^i^j^io^j^it^elja ali pedanta, naj se počeše nekaj redkih las nad čelom čez teme. Kodrasto baroko se rabi, če se predstavlja dobrosrčnega, uže priletnega veselega moža, ki pa s svojim humorjem in svojo originalnostjo sposobuje vesele položaje. Včasih je treba da se lasje od zadej čez golo teme počešejo. Ako ima biti oseba, ki se jo predstavlja, polnih lic in
119
dobrosrčnega obraza, namaže se obraz z oblično šminko, tamnejšo ali svetlejšo, kakoršne je ravno treba. Ako se hoče nos predrugačiti, naredi se kepasta oblika iz diakola in se prilepi ter naliči z barvo obraza; če je pa oseba pijanec, barva se tudi z rudečo šminko, toda tako, da se rudečica na sredi nosa izgubi v barvo obličja. Nosnice se narede veči, če se tam, kjer se nehajo, proti nosu pribarvajo s tušom. Poln obraz se naredi, če se z rudečo šmiinko na okroglo namažejo lica in sicer tako, da je v sredi barva bolj svetla, kar stori obraz napihnen. Od očesa se naredi poleg nosa na okroglo lahka senca s sivo šminko.
Gledati se mora na to, da baroka ne dela gub na čelu, ktero se navadno liči s svetlejšo barvo nego je obraz. Obrvi naj se prilepijo primerne barvi las in ne predaleč narazen. Gub naj so ne dela preveč; najbolje se je naredi, če se čelo nagrbanči in se po naravnih gubah naličijo nad očmi in nad nosom. Gube pod očmi ne smejo biti nikdar dolge.
Za resneje komične naloge se vzame temneja baroka, obraz naj bode navadno bolj svetlo ličen, obličje bolj resno. Suh obraz se naredi, kakor je bilo uže omenjeno, nos naj se barva le z oblično šminko. Poleg nosa se potegne na vsakej strani podolgasta rudeča črta, ki se razmaže proti obrazu, lična kost se barva svetlejši in pod njo naredi okroglasta črta. Ako ima biti obraz podolgast, se
120
prebarvajo lastne obrvi z oblično šminko in se prilepijo'nad njimi viši druge, obradek pa se naredi belkast. Ustnice se zvekšajo, Če si je prima-lamo z rudečo barvo, in se zmanjšajo, če se jih nekoliko zakrije z belo. Pri komičnih nalogah je dostikrat treba, da je spodnja ustnica veči nego Zgornja»' Usta se naredijo bolj široka, če je s tušom v kotih podaljšamo s črto in novi kot z rudečo barvo naznačimo. Lica, brada in sploh vse, kar naj se vidi vzvišeno, se liči s svetlo barvo, če pa naj bo vpadlo, se naredi senca s temno ali sivo barvo.
Tako imenovana aktivna komika, v ktero spadajo večidel naloge živahnih naivnih mladeničev, ne zahteva dosti ličenja, ker naj se izbirajo za to
take osebe, ki so uže po svojem vnenjem sposobne. Treba ni druzega nego: vedno vesel živ obraz, -zdrava barva obličja, svetla kodrasta baroka in polna lica. Posebno pri tacih nalogah naj se gleda na to, da se stvar z maskovanjem ne pretira.
V pasivno komiko spadajo večidel naloge služabnikov ali pa bebcev. Tu je najvažnejša stvar za igralca, da razume ves izraz naloge položiti v obraz. Ako se predstavlja bedaka, naj se vzame rajava baroka z všpičenim temenom, čelo naj bode nizko, kar se lahko stori, če se lase počeše po njem, nos špičast, obrvi pa nekoliko na tri vogle, kar se stori takole: svoje obrvi se zaličijo, potem se pa drage prilepijo tako, da se začenjajo in
121
nehajo tam kakor prave, samo nad očesom ravno v sredi so bolj visoko proti čelu potegnene.
Neumnež je po navadi polnega obraza, obrvi so okrogle in v sredi bolj goste, nos je kvišku zavihan (naredi se ga z diakolom), nosnice po-vekišane, tudi usta se lahko narede širje; brade po navadi nima ali le pod ušesi, obradek je okrogel, ustnice povekšane, posebno pa je spodnja veči, nego zgornja. Barva obličja je navadno sivkasta. Usta brez zob se naredijo, če se z olupki kuhanih suhih češpelj svoje zobe prelepi in zakrije.
Starček naj se nikdar ne liči temno, timvec naj gleda, da je njegovo obličje, kar je mogoče, prijazno in resno. Le ako je intrigant, sme si narediti bolj neprijazno masko.
Udor igra starčka iz viteških dob, n. pr. kralja, vojvodo, opata i. t. d., naj vzame sivo ali belo baroko z visokim čelom in zadej dolgimi lasmi, ki naj bodo v sredi čela malo kodrasti, ali pa naj bode teme popolnoma golo, kar dela osebo bolj resno. Lasje naj vise čez tilnik in naj bodo na konceh malo kodrasti. K ličenju obraza se Vzame svetlejša barva, lica se narede malo belkaste, poleg nosa pri očeh se napravi mala senca in nad Usti črta z sivo šminko, malo sence naj se naredi tudi od očesa proti ušesam in proti obradku. Gornja trepalnica se pobarva rudeče, pod očmi pa se napravi senca, ki stori oko bolj globoko. Obraz Se le malo še z rudečo barvo preliči, ali pa prav
122
nič, n. pr. če pride oseba iz ječe ali je prestala dolgo bolezen. Obrvi so goste in se prilepijo poleg lastnih, ter morajo biti enake barve z lasmi in brado. Dolga do prs segajoča brada, nekoliko razdeljena, stori osebo častitljivo. Ta brada naj bode narejena tako, da se jo obesi in je ni treba še le lepiti. Brke naj vise - kakor dve kiti na brado, s ktero se zedinijo v eno celoto.
Drugi starčki ličijo se enako, z malimi razločki, ktere mora igralec sam napraviti po potrebi. Posebno brada je drugačna in se naredi kratka bela brada tako-le: ostrgajo se gosjih peres tuli, potem se namaže obraz, kjer se hoče brado imeti z gumijem in se potrese z ostrganimi peresi. Obrvi se namažejo z lojem in se napudrajo z raztrto kredo ali pa s pudrom.
Pri ličenji naj vsakdo pazi na to, da je oni del vratu, ki ni pokrit z obleko, enako ličen kakor obraz, da ni prevelik razloček videti.
Zamorec se naliči, ako se žgani man delni razdrobe in v žganji namočijo, s ktero tekočino se potem namaže obraz in vrat; na nogah in rokah se ima lahko črn trikot in rokavice. Odmije se ta barva z gorko vodo in z mjilom. Ustnice se narede zelč rudeče in se s tem povekšajo, pod očmi se potegne bela črta, ktera stori oči veči. Baroka je iz črne kodraste janjčevine in se postavi globoko v čelo, da je nizko. K orientalski obleki se vzame bela barva, ali pa prav žive različne;
123
zamorec v moderni obleki naj ima belo ruto okoli vratu in naj se oblači svetlo. Za druge barve obraza rabi se primerna barva.
Kdor je svojo nalogo izvršil, naj se koj sleče in razmaskuje. Najprvo naj odloži glediško obleko in obuvalo, baroko in brado, ktera se malo namoči da se lože loči od obraza, ravno tako tudi obrvi, če ima nalepljene. Potem se vzame razgret loj, salo ali pa surovo maslo, se razmaže na dlani in namaže ves obraz, posebno kjer je bolj naličen bil, in vse vkup se obriše z ruto iz obraza. Ako bi se šminka povsodi ne odločila, se namaže še enkrat, potem še le naj se obraz umije z vodo. Na drug način mastna šminka ne spusti, obraz pa se tem bolj zamaže.
Konečno naj omenimo tu, kje morejo dobiti naše diletantiške družbe potrebna ličila, pod imenom „lojova garnitura" uže v škatljici hranjena. Ako jih ne dobe bliži, n. pr. pri glediškem lasničarji g.Jurečiču v Ljubljani, priporočamo jim gle-diškega lasničarja v Pragi g. Siegia, na Mari-janskem trgu št. 102, kteri jim lahko postreže z raznovrstnimi barokami, kitami za brade in ličili ali šminkami.
Neobhodno potrebne šminke so, za karakterne naloge: Oblična svetlejša in temnejša, rudeča kar-minova, črna, plavkasto siva, rujava in bela. Za naloge mladeničev: Bela v vodi razpuščena barva in suha rudeča v posodici. Poslednji dve dobite
124
se pri vsakem dišavarji; belo se tudi naredi, ako se vzame za kakih 10 kr. rožne vode, za kakih 6 kr. lilijne vode, za 5 kr. belega damskega prahu, za 6 kr. benzoe in za 6 kr. kremške beline, kar se dobi v lekarni ali špecerijski stacuni. Vse to se dene v steklenico malo večjo ko maslec in se zalije z vodo do vrha, ter dobro premeša. Kadar se taka bela šminka rabi, se jo mora dobro premešati, da obraz povsod enako pokrije.
To bi bil kratek načrt k navodu za ličenj!. Vsak značaj pa se da ličiti različno in zato je težko z besedami izraziti natanko to, kar potrebuje praktičnega učenja. Vsak igralec naj pazi sam, da si s pridnim učenjem razjasni to, kar mu je še nejasnega. V vsakdanjem življenji imamo mnoge prilike študirati značaje in maske, kakor jih potrebujemo na gledišču. -
1. N.
i
Tretji razdelek.
Govor pri zabavi po prvem občnem zboru dramatičnega društva.
Kader čez hribe i doline vesela pomlad povzdigne blagodejne peroti, zbudi se vsa priroda: nedolžni prebivalci vej, kateri se nad nami preletavajo pod oblaki, radostno ubirajo glasne pesmi; zemlja odeva novo obleko, i tudi človekov obraz oznanja, da se mu širi srce v prsih, ker čuti, kaj se godi okolo njega. V tej prijetnej dobi ide modri vrtnik na vrt, i premišljeno razkoplje, razprta i pripravi tla, v rooi' držeč seme plemenitega drevesa, katero nameijava izročiti goječemu krilu blage matere zemlje. Starček dobro čuti, da on pač ne doučaka tistih ur, v katerih to seme iz nežne kali zredi mogočno deblo i široke veje s krasnim cvetom; da ne doživi dobe, v katerej iz tega drobnega, v njegovej dlani skritega zrnca obrodi stoter sad: vendar se trudi, i mladej stebliki, kader vidi, da zemljo preklavši začenja zeleneti, verno streže, kolikor koli more; kajti drev6 je vsadil, da bi uživali sadje njegovi otroci i njega otrok otroci.
126
Tudi našemu slovstvu je zadnja leta posijala nekoliko prijetnejša pomlad, svoje peroti razpenši nad slovenske hribe i doline; tudi mej nami so se uže glasili veselejši zvoki sladkih pesmij; tudi zemlja slovenskega slovstva počasi odeva novo obleko. V tej dobi je nekoliko vrtnikov stopilo na vrt slovenske omike i duševnega napredka. Razkopali so zemljo ter vanjo vrgli plemenito zrno, da bi iz njega zrastlo veliko drevo, katero bi utegnilo dajati zanamcem i njihovim vnukom tisočeren sad, ako mu debla ne razkoljejo strele pogubnih viharjev, predno je vrM dorastlo.
LTo zrno je dramatično društvo, i drevo, katero bi imelo iz tega zrna zrasti: slovenska dramatika.
Nikakor nijsmo tako zelč nepremišljeni, da
bi uže mi pričakovali tiste blage dobe, v katerej bode iz tega zrna velika rast, stoječa v kresu svoje moči i lepote; vendar zaradi tega ne mislimo opešati, nehčemo obupati, ker brez početka nij zvršetka, brezi setve nij žetve. Seme je sicer uže res položeno - v krilo slovenske zemlje, vrtniki mu bodo z božjo pomočjo prilivali, razprMvali prst, trebili korenike, pleli okrog njega i v peč nosili nepotrebni plevel, obrezovali mu kvarljive odrastke i napačne veje, trudili se o njem, kolikor bodo koli mogli, da bi se njegova dozoritev pospešila: vendar je blagoslov tega truda samo v rokah vsega slovenskega naroda. Ako se bodemo združeni trudili za trdno dosego te plemenite, v
ti-
127
■ denasnjih, politično razburjenih letih jako pre-:malo čislane duševne namere, samo potem se je nadejati, da pridemo do postavljenega smotra ali cilja.
Rekel sem ravnokar, da se zdanja leta nieju nami premalo čisla lepoznanstvo i sploh Hmoovorje, i kar sem rekel, vem da je žalostna resnica. To izvira nekoliko od tod, keifc^e zdaj pozornost vsega.. sveta obrnena v velika politična vprašanja, katera se rešivajo ,i' morda rešijo, predno mme obilo časa, i da $e je torej vsem našim prvim duševnim silam boriti na političnem bojišči, za narodne pravice; nekoliko izvira od tod, ker je v tem materijalnem stoletji, vtopljenem v edino lepoto človeške prazne vnen-josti, žalibog vsa Evropa tako grozovito mrzla, i kakor mrlič brezčutna za pravo izobraženost, za umotvorje i estetično omiko i za vse, kar človeku res plemeniti duh i srce! Ali čuvati se je zlasti nam Slovanom, da nas te krive misli uspehane i ostarele Evrope ne potegnejo v svoj vrtež, kateri bi nam bil pogubonosen. Slovani smo dolgo let Evropi na straži stali, njeno svobodo i omiko braneč barbarskim azijskim krdelom, i torej nij bilo drugače, nego da smo v omiki ostali za drugimi narodi, kateri, ne da bi nam bili hvaležni za curke naše, stoletja zanje prellvane krvi,, nas celč zasramujejo, da nijsmo ž njimi na istej stopinji evropske civilizacije. Če nas to sicer nikakor
128
ne sme oplašiti, vendar je treba, da nam vsaj oči odpre, kakšna je tista tehtnica, s katero se je vrednost vseh narodov od nekdaj tehtala, ter se poleg vse moralne popačenosti evropskih narodov tehta še denašnji dan. Ta tehtnica je umetnost i izobraženost. Rimljanu se je tresla vsa zemlja, a vendar je svetu več koristil mali grški narod, kateri nij bil politično ni toliko sposoben, da bi se bil združil v trdno celoto, — ali vsa zdanja naša umotvorna omika je zrastla iz grškega debla. Nemca je zapadna Evropa še pred malo časom štela mej barbaje, a zdaj ga visoko cesti zaradi njegovega duševnega napredka. Slepa je torej tista pamet, katera samoljubno sodi, da krasno pesem narediti nij veča zasluga, nego če kroj&č lepo ureže i zvrši suknjo ali črevljar obuvalo. Dokler Evropa ne bode videla Slovanov mej prvimi boritelji ščit i meč sukati na duševnem bojišči, dotle nas bode zaničevala i psovala. Globoko resnične so, ter iz živega čuta prave umotvorske veljave tekč besede gosp. Stritarja,, kateri piše; „Ako bi se sklicali narodi pred sodnji stol, da se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesolnje, človeške omike: smel bi se mali slovenski narod pokazati mej drugimi z drobnimi bukvicami, katerim se pravi: Preširnove poezije".
- ; Uže same te resnične besede opravičujejo prizadevanje, Slovencem v Ljubljani osnovati društvo
129
za dramatiko i njeno poezijo, katero estetični sodniki imenujejo najviši cvet vse poezije na zemlji.
Denes je dramatično društvo prvič zborovalo v občnem zbora, kateremu na slovesnost je tudi nocojšnja veselica, kjer, v imeni vsega društva, prisrčno zahvalo izrekdje vsem slavnim gospodom i gospodičinam za njih dozdanjo podporo naše narodne namere, še za prihodnjič prosim njihove blagovoljne pomoči ter vsemu slovenskemu narodu živo na srce pokladam novorojeno dete: dramatično društvo. Da bi se okolo njegove zibeli zbrale vse najplemenitejše duševne sile, da bi ga podpirate, krepile i pomagale, da vzraste ter da se ohrabri ! Posebno ti slovenska mladina, ki še imaš nepokvarjeno srce, vneto za vse, kar je lepega i dobrega, kolikor ti je mogoče svoje kreposti pripravljaj domorodnemu društvu, trudečemu se za razcvit visoke, pri vseh starih i novih izobraženih narodih tako zelč čislane i radostno gojene umetnosti, kakoršna je poezija, združena z omiko. Zatorej nij težko verjeti, da nobeno dozdanjih slovenskih društev nima tolikega pomena, kolikoršen dramatično, kateremu Bog daj, da bi obrodilo mnogo raznih slovenskih iger pnizvrstne vrednosti, ter da bi se mu posrečilo, povzdigniti slovensko gledališko igranje i dobiti svojej Muzi dostojen prostor!
F. L.
Priročna knjiga.	9
\
130
Prolog pri odporu gledišča.
Srečen narod! če v njegovej sredi Vila divna sedež vstanovi, Ce daruje sile znanstvu, vedi, Či ju pospešuje in goji; Blagi narod! ki v ljubezni pravi Iskreno za vednosti jje vnet, Prerodi se v nevenljivej slavi, Venca i cesti ga pozni svet.
Ti slovenski rod! — junakov slavnih Ti potomstvo — taval si po trni, Nisi se spominjal vekov davnih, In oltarjev stavil Talii, — Le nezgod, izdajstva divje sile V lastnih prsih vedno si budil, Trne obnebje ved so tebi krile, Kal propada v sebi si gojil.
V r:
Ali vstal si — volil pravo cesto, Da dospeš namen visoki svoj, TaPja blaga že iz mesta v mesto Vžiga vede svit in ponos tvoj; Bega že pred njo temina tuja
Zarja zlata prikazuje se,
Novo se življenje krog izbuja, Blagostanje novo nam cvete.
Saj Talija vnema čute prave, Bazvedruje vednosti nebo In nas vodi ter blaži nam nrave,
B-azkazuje dobro ino zlo; Zgodovine kaže nam zrcalo, Soznanuje s prededovi nas,
131
Za resnično, dobro in za zalo Je učiteljica vsaki čas.
o
O zato naj vsak od nas daruje Boginji nebeškej vse moči, Srce, um Talii naj čestuje, Da se geslo njeno uspeši; In če sto pošasti nas zavira, Zatemnuje nam nebo vihar, Naj se drug na druzega opira, Nade ne zgubimo mi nikdar!
J« A«
j ~~
Rodoljubja zmaga,
Dvogovor, opisan po 2. prizoru 3. dejanja Scliillerjevega
„Viljem Tella".
Osobe: Ljudomila. — Janko.
(Oba po lovski oblečena)
(Janko s puško, Ljudomila z gibčno palčico v rokah.)
/
Ljudomila. Za manoj gré!
Zdaj vendar enkrat mU povem na ravnlosfc, s
9*
132
Janka (naglo pristopi).
Zdaj vendar gospica, sva sama. Okolna brezna so zavetje nama, V puščavi tej se priče ne bojim. — Molčanje težko mi je odvaliti, Ki dolgo moje mi srce teži.
Ljudomila.
Al veste, da ne bo za nama lovcev?
Janko. j
Na dno stran so šli. — Zdaj ali nikdar! Predrago to trenotje si porabim, Osodo svojo mi je razvozlati, In če na veke pahne me od vas! — O ne, ne glejte s temnim me očesom — Kdo sem, da se predrzno! sem do vas? Imenovala me še slava nij; Ne smem vrstiti se mej viteze, Junake slavne, ki vas vneti snube; Kazen ljubezni zveste nemam nič. —
Ljudomila (ostro).
Vam govoriti je Pač o ljubezni in zvestobi svojej, Ki ste nezvest dolžnostim vseh najprvim!
(Janko se vstrašen umakne).
Ki družite se k tujcu, ter brezbožno Pomagate da narod nam zatira!
Janko.
Od vas, preblaga! mi je to poslušat'?
133
Kaj druzega je mene k temu gnalo, Neg srčna želja, da bi vstregel vam?
Ljudomila.
Mej izdajalke narodne vrstite Tud' mene, in tako me snubite? Se narod smrti krepko je ubranil, Da nem, pokoren, strt in poteptan, Oholim tujcem pod peto bi vzdiihal? Torej zato se vi borite, blagosrčnik! ? Zastonj izdajstvo vaše je! v narodu Živi še zdrava moč; vladar najvišji Podpira ga, mogočno roko mu Drži. Vse misli vaše zvodene, ^ In dim je prizadetje vaše, kajti Baš ta sovražna stiska ga povzdigne!
Janko.
Oh, vi Ljudmila me sovražite, Hudo me zaničujete!
Ljudomila.
Bilo bi bolje, da sovražit' vas
Bi mogla, neg sovraženega zreti!
Sami ste krivi, vi, ki rada bi
Ljubila vas — .
Janko.
Ljudomila!
Odpirate nebo z roko mi eno, V prepad me z drugo sujete globoki,
a
134
Nikakor dobrost vsa nij v vaših prsih Še zadušela; spi samo, i možno jo Zbuditi. Vi zastonj se silite, Da prirojeno bi krepost zatrli, Al' blagor vam! od vas močnejša je; Kreposten ste i blag ste sebi vprek.
Janko.
Verujete li vendar mi še kaj?
O Ljudomila! vaša me ljubezen Edina vsega preroditi more.
Bodite, čemur Bog vas je ustvaril, Pazite svojega stanu dolžnosti, Borite se za narod, za deželo; Za sveto potezajte se pravico.
Janko*
Resnične, draga, vaše so besede, Gorje! kako bi je izpolnil pač, Da vas, preblago, pridobim? Po vse Razdreti se z možmi, ki zdaj imajo Oblast v rokali i svojoglavno kruh Dele! O to je pretežko človeku, Ki samostalno trden ne stoji, Saj strijca premogočnega mi znate; Ce njemu vprem se, potlej vsa po vodi Prihodnja sreča za vselej mi splava.
Posestva moja nijso li vam znana? Tam samostalno žVeti se ne da?
135
' Janko.
0 prevelika je dobrota vaša, Preblaga deva! s čim sem vreden je?
To nij dobrota! Da povem odkrito: Kaj mislite, da me imeli boste Za saboj, če na ono stran prestopim, Ce narod svoj brezbožno zatajim? Kdo ve, kako me sila tamkaj zmami, 1 zvit sladkač tam izpodrine vas! To znam, odmenjena sem sužnoeti, Tam, kder hinavstvo i zvijača vlada. Prijatelja, da me otme v tej sili, Zdaj živo potrebujem; sama vaša
Ljubezen takej sili me otme.
t
Janko.
Zato na ono stran sem bil prestopil, Ker mi srce po vas je hrepenelo. I oprostite, misel je do zdaj Motila me, da tudi vi sami Sramujete se narodnosti svojje, Zato sem tudi jaz otresal jo. A kader vidim, vi da živa ste Slovenka, Za narod da srce vam v prsih bije, Mej njim živeti, srečo ž njim vživati Vam slavna misel je i trdna volja; Prebega! težek kamen od srca Odvalil se mi je. Kdo rajši bi Od mene živel tiho v domovini, Mamljivi blesk zaničeval sveta! Kdo rajši zreže vse hinavske spone, Ki me na tujstvo so dozdaj vezale!
136
Kdo rajši ne potrga vseh verig, Ki sem je oslepljenec narodu Koval, zamaknen v vas! A verjemite!
0	svojjej vsej ošabnosti Slovenca Jaz nijsem v sebi zatajiti mogel.
Ljudomila.
Oh, tacega sem v srci mislila, Predragi, tebe, — nij me prevarilo!
Janko.
Odstopi zdaj pomote besni duh! Moj dragi dom mi bodi mirni raj. Tu v milej domovini, kder vesel Otrok igral s cvetočimi sem venci, Kder moja se rascvela je mladost, Kder mi žive drevesa i studenci, Ljudmila! tukaj bodeš moja ti,
1	srcu boljše sreče treba nij! Domovja sicer nijsem bil pozabil, Zdaj čutim, da brez njega nij je sreče.
Ljudomila.
Kde sicer je na zemlji blagi raj, Ce nij ga v zemlji drage domovine! Tu, kder zvestoba stara še prebiva,
Kder še vselilo se hinavstvo nij;
I kder zavist ne izpodjeda sreče.
Vesela bodeva tu domovala,
Tu mej Slovenci tudi ti Slovenec
Stal bodeš krepko v dičnosti prekrasnj
Ne bode treba Miniti se tujstvu. Ti kazal bodeš, da si mu vrstnik
137
In v prvej vrsti bodeš ti veljakov, Slavljen i ljubljen po narodu svojem.
Janko.
Ti vsega ženstva krona! stala bodeš V krasoti vsej slovenskega srca, Presrečnemu kazala bodeš meni Slovenke zveste srce i ljubezen Ko pomlad trosi cvetje i zelenje,^ Ljubezen tvoja v moje tu življenje Trosila blagost bode* na pozemski tir.
Predragi, glej, zato sem žalovala, Ker videla nad breznom sem požrešnim Največo svojo srečo, tebe, Janko! Gorje mi! Kaj sirota bi počela, Ak' morala bi se oholemu Udati tujcu tam na temni grad! A tu ne loči naju nič od ljudstva, Mej ktero blagost vsipati želim.
Janko.
Kako se rešim i raztrgam zanke, Ki vanje se neumno sem zadrgnot;?
Raztrgaj s srcem je jjunaškim. Naj Kar koli pride, naroda se drži! Le tukaj si na pravem svojem mestu.
(Lovska pesem se sliši od daleč.)
Lovci
Gredo, — nadvoje nama iti je.
138
Za dom trudeč se, trudiš se za ljubo — In v prvej vrsti bodeš ti veljakov Slavljen i ljubljen po narodu svojem!
(Odideta vsak na svojo stran.)
F. L.
Slovenija oživljena.
Dramatična scena; zložil J. Bile.
O s o b e : Vodnik. — Cojz. — Linhart.
(Soba v Cojzevem Gradu. Cojz na okno pogleda ter govori:)
4-
Cojz (sam).
K zapadu solnce se pomika, Zlati Snežnikom našim glave. Planine čeda že zapušča, Skerjan'c večerno pesem poje Iskaje v rosni travi gnjezda. Naložen voz domu se maje, Za njim pa stopa koscev truma. Večer je že — in še s planine Prijatlov ni. Mudita dolgo , Po strmih gorah in pečinah Se vrla sina domovine. Podoben obeli je moj Vodnik, Podoben mravlji je moj Linhart": Vročine, mraza ne poznata, Se truda, pota ne bojita.
Da le nasitita si želje
\
139
Duha, ki učenosti išče. Rastline vse, ki rastejo Po naših hribih in dolinah, In kamnja vse so jima znane. Ljubezen, ki ti v srcu klije Do miljene dežele kranjske, Do ljubljenih slovenskih bratov, Na vrhe vabi te ,,Vršaca", Da ogleduješ zemljo drago, Krasote duša se napaja. Tam pevska Vila te navdaja, Ti v roke gosli bo podala, Na njih bo strune ti ubrala, Da peval boš domovja rane, Slavil prelepe kranjske kraje, Budil sinove boš zaspane, : Oznanoval jim dobe slaje.
(Sede, Ko zagleda Linharta in Vodnika, jima hiti naproti).
O dobro došla Vodnik, Linhart! -
v	'
Ze dolgo tukaj- vaji čakam, V skrbeh sem bil, da vaj1 nesreča Na gorah strmih je zadela, *-Pa zdaj pozabim vse, ko zopet Prijatla vidim v svojem gradu.
Vodnik. —
Kako povrnem skrb, ljubezen, Kako poplačam Vam dobrote, Ki mi skazujete jih vedno?
< ' Cojz.
Le majhne so in te mi vrneš, Če vedno kot doslej mi zvesto
■
140
Prijateljstvo ohraniš v srcu. Vi Vodnik pravi sin ste Krajne, Ki gorko svojo mater ljubi; In Tone Linhart enih misli Je, kakor vi, ker vaju veže Ljubezen do dežele kranjske. — Jaz pa dolžan sem tej deželi Vse, torej kar vkazujem sinu, Naj bo tud/ materi podano. Kaj ste prinesli Linhart s hribov?
Linhart.
Marrsktero s čela kapljo znoja Obrisala sva dans na gorah. Pa trud obilo je poplačan, Ker zlo, gospod, bom obogatil Bogato zbirko našo.
(Kamnje po mizi razloži; Cojz je ogleduje.)
Menda
Še tacih kamnov vendar nima.
Cojz.
O hvala! Lepa hvala! Bistri Krača! je to; to amonita
So koščeki; to je navadni Apnenik beli; to karmol je; To pa ahat, to apatita Je mali košček. Okamnelo
Kje ribo ste dobili čudno?
Vodnik.
Kamnito glejte kost živali,
Ki pred potopom je živela. Pa bolj ko kamnje, bolj ko ruda, Nabrana po planinah strmih,
141
Blago me veseli sobrano Med ljubim narodom slovenskim. O mili narod, kaj zakladov Med sini tvojimi je skritih, Ki čakajo, da roka pridna Jih reši ter na dan pripelje. Zapisal sem besed in rekov Veliko po vaseh bohinjskih: Koristne mi bodo skoraj-.
Linhart.
>
Po hišah hodil je in prašal, Kak mnogovrstno imenuje Orodje kmet, kak ti ali oni Se roži po domače pravi. Iskal je skrbno pesem starih, Ki dedov naših vrle dela Nam oznanujejo. Nabiral Povesti stare je, ki vero In šege kažejo očakov. Smejale stare so se žene, Ko jih pazljivo je poslušal Gospod, častitljivi duhovnik,
Cojz.
Vi Vodnik mož ste, ki ga treba Je v zdanjih časih domovini. Vi zvezda ste, ki dobo lepšo Deželi kranjski oznan^e. Deželo to nihče ne ceni, Ki zibel vaših je očakov. Vaš jezik nihče ne spoštuje, In tjc učiti se ga noče — Rojaki vaši, vaši bratje,
142
Al cenijo ta dragi biser. Ki jim ga stvarnik je podelil? O Bog! kam rod je ta zabredel, Sramujejo jezika svoj'ga Se Kranjci in teptajo z nogo, Kar vsem najdražje biti mora. Kar mati Kranjcem je pustila, Zavrgli so in le po tujem Stegujejo roke! Al1 slovstvo Slovensko se razvija, raste? — Ko vsem narodom že cvetlice V najlepšem cvetu so, je njiva Slovenka mila neorana, Je neorana, ne obsijana; Le trnje raste in koprive Po travnikih nam zelenijo* Jih solnce svitlo ne obseva, Megle zakrivajo ga temne. Le ene rožice ni na vrtu, Da bi srce razvesefvala, In pesnika nobeiVga lira Triglava vrhov ne prepeva, Savice vira ne pozdravlja. Vodnik. Linhart! Al' še dalje Bi križem mi roke držali?
Vodnik.
Častil sem vedno Vas možaka, Al' zdaj ko te besede slišim Iz vaših ust, Vas občudujem. Kaj rudečica, sini Slave, ' Oblije lice vam, ker tujec Deželo vašo bolj spoštuje Kot vi; jo ljubi, jo ljubiti
Uči in ukazuje.
143
Cojz. Vodnik! Dolžnost je naša to.
Vodnik.
*
Previdnost božja naložila
Mi skrb za dušni blagor Kranjcev, Da vodim jih, da pot jim kažem Tje v večno, pravo domovino. Na srcu mojem pa je vedno Mem' večne, sreča časna bratov.
Da se omika rod slovenski.
t
Da v bukvah najde hrane dušne; Da med omikane narode Stopiti sme, sem želel vedno. Dežela tužna, kje možak je, Ki dal ti bo dobrotno roko, Pomagal ti, te s praha vzdignil? Ta misel mi je up kalila.
Linhart.
Ta mož je najden že. Pokazal Je sam srce, ki le domovju bije: Ta mož je Čojz.
Cojz.
i * 1
Sloven/c po rodu S'cer nisem; al' srce slovensko Mi v prsih bije. Vedno ljubim Bogati jezik, v kterem Dante, Pretrarka, Taso je prepeval, In domovino krasno milo. V kteri zmerom solnce sije Na travnike zelene vedno,
144
Kjer oljka se z limono druži, Objema trta pomorančo. Deželo krasno vedno ljubim, Ki sedež je očetov svetih, In zibel slavna mož preslavnih. Pa Bog mi dal domovje drugo, Ki ravno tak' ga čislam, in spoštujem: Deželica je to slovenska. Slovenske matere sinova! Vzemita v družbo me za brata, Da s združeno močjo začnemo Buditi domovino drago.
Kak1 bi Vam željo to odrekla, Ki srce jo je razodelo, Za blagor domovine vneto! Z veseljem vzameva Vas v družbo■ Saj vi ste mož, po kterem davno Srce je moje hrepenelo. Da Vas objamem dovolite, Da Vas prijatelja pozdravim.
Vodnik.
(Ga objame).
Linhart.
Uzhaja zora lepših časov.
VeM-ja dan je dans napočil.
Linhart.
Srce veselja se raduje.
145
Vodnik.
Bog blagoslovi zvezo našo!
Obema Stvarnik je podelil Modrosti dar in učenosti. Darovala Vam je Vila liro, Moj Valentin; obilo meni Gospod podal je premoženja: Z veseljem vse, karkolj imamo, Domovju v prid, v korist podamo!
Da! To storiti smo pripravni. In trdno upam, da narastla Skor družba naša bo. V deželi Mož nekaj je, ki še gojij! Ljubezni do domovja iskro, Saj Kumerdej je domorodec, Kopitar sin Slovenje zvesti, In Juri Japel tud' z veseljem Pridružil družbi se bo naši. Saj vsaka stvar, v začetku mala, Velika s časom le priraste: Le seme družba bo zas'jala In seme bo pognalo klase.
Slovenskemu podlaga slovstvu Bo delo naše. Na podlagi Naj zidajo otroci, vnuki Poslopje krasno, hišo Slave»
Vodnik.
Linhart.
Priročna knjiga.
10
146
Slovanski bratje sramovali Ne bodo se — Slovencev bratov.
Stopimo v njih častito kolo: Sprejeli bodo nas veselo, Nam bratovsko podali roke, In svoje brate nas spoznali, Slovanske matere otroke.
Besede naše so resnica: Al' preden ločimo se, bratje, Še enkrat zvezo potrdimo; Ko nas je tu za vek sklenila. Častili so Slovani vedno Drevo košato lipo. Naši Očetje lipe so sadili, Kjer Božje hiše so gradili: Podoba naj bo lipa družbi. Ko ona- trdno bomo stali. Do zdiha zadnjega sinovi Slovenj najzvestejši bomo! Z besedo, z djanjem jo gojiti, In jezik z vseh moči čistiti, Množiti slovstvo, skrb bo naša.
Prote nevihte lipi stari, Pa lipa krepka se ne gane.
Nad nami naj vijo viharji, Nevihte jeza naj razsaja,
Vodnik.
Vodnik.
147
Vetrov se divjih ne bojimo, Ko stara lipa mi stojimo!
(Si podajo desnice,)
»
Vsi trije.
Ko stara lipa mi stojimo, Vetrov se divjih ne bojimo!
Cojz.
Dokler Triglav kipi v višine, Bobni po Krajni bistra Sava, Dokler nam zelene doline: Živi naj naša mati „Slava!"
Krst pri Savici.
Dramatična scena po Fr. Prešernu.
O s o b e : Pesnik. Črtomir. Bogomila. Duhoven Ribič.
(Skalnat kraj na bregu bohinjskega jezera, spredej na strani kamnitna 2 mahom obrastena klop, na kterej sedi Pesnik. Ko se zaganjalo odpre, odloži liro, na kterej je slonel in stopi nekoliko naprej.)
Pesnik.
Valljhun1, sin Kajtima-rov, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z Avrerjem Droli* se več mu v bran ne stavi;
10*
148
Končano njijno je in marsiktero Življenje, kri po branji, Korotani Prelita, napolnila bi jezero. Gnijo po polji v bojih pokončani Trum srčni vojvodi in njih vojščaki; Sam Črtomir se z majhnim tropom brani, Bojuje se najmlajši med junaki Za vero staršev, lepo boginjo Živo3, Za Črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki še trdjo vero krivo, Beži tje v Bohinj, v bistriško dolino,
V	trdnjavo, zidano na skalo sivo. Še dan denašnji vidiš razvalino, Ki ajdovski se_ gradeč imenuje,
V	nji gledaš Črtomirovo lastnino. Devetkrat veča množica jih obsuje,
In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči tuje; Visoke odre tamkaj si napravi, Zidovje podkupuje, vrata seka; ^ Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. Šest mesecev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — Kako strašna slepota je človeka! Ko niso meč, sekira in lopata
Jih mogle, lakota nepremagljiva
Preti odpreti grada trdna vrata« Delj Črtomir jim reve ne zakriva, Besede te tovarišem reče zbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje! hranim; Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim; Kdor hoče vas dočakat1 temne zore, Neproste dni živet1, nočem enake, Ne branim mu, al1 jutra čakat' more.
149
S seboj pa vabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče: Temna jje noč in stresa grom oblake; Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhen prostor je tje do goščave; To noč nam jo doseči jje mogoče. Naj več sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti voljo vero in postave. Če pa naklonijo nam smrt bogovi, Menj strašna noč je v črne zemlje krili, Ko so pod svitlim solncem^sužnji dnovi!" Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje vsak si vzame, Strašljivca v celem ni imel števili. Al' komaj vrata so odprta, vname Se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo ohjame. Tud1 on se je zanesel na njih spanje, Prelesti mislil je ozidje grada, In ponevedoma planiti nanje. Ko svojo moč najbolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, Ter s hriba strmega v doline plane, Z deročimi valovi vse ovije, Kar se mu v bran postavlja, se ne vgane, In ne počije prej, de jjez omaga; Tak vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim je bila vera nad vse draga. Ko zor zasije na mrličev trope, Leže, k' ob ajde žetvi aV pšenice Po njivah tam leže snopovja kope.
150
Leži kristjanov več od polovice; Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice Njega, ki kriv moritve je velike. * — Kar, Črtomir! te na življenje veže, Iz tvojih prejšnjih dni se mi odkriva, Ko te vodila ni le stara vera Tje na osredek bleskega jezera, Tje na otok z valovi ves obdani,
V	današnjih dnevih božjo pot Marije.
V	dnu zad stoje snežnikov velikani; Polja, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže bleski grad na levi strani; Na desni griček se za gričem krije. Dežela kranjska nima lepšega kraja, Ko je z okolico ta, podoba raja. Tam v časih Črtomira nav otoki Podoba boginje je stala Žive,
Ki so zračeni ji mladm^čev stoki, Ki so ji, ve dekleta ljubeznjive, Zračeni vaši smehi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive; Tam boginje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa. Hči Bogomila, lepa ko devica Sloveča Hero bila je v Abidi; Nedolžnost vnema ji oči in lica,
Lepote svoje sama le ne vidi; Priliznena^ mladenčev govorica Je ne napihne, srca ji ne spridi. Spolnila komaj je šestnajsto leto; Srce mlado ni za nobenega vneto. Dari opravit boginji po navadi. Prinese Črtomirn, lehka ladja. Od tega, kar raste pri njega gradi, Od čede, žita in novine sadja.
151
Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je najmenj nadja, Iz nje oči v srce ljubezni strela, Plamen je neugasen v njem unela. O blagor, blagor 'Črtomir! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda! Kak od zamaknenja je vsa prevzeta; Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarja, kader jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki roka nje ostane, Zadržana ji od moči neznane.* Naj pevec drug vam srečo popisuje, Ki celo leto je cvetla obema: Kak Črtomir osredek obiskuje; Kak oče omladi med njima dvema, Ki ni, ko meni mu veselje tuje, Ki srečna ga ljubezen v prsih vnema; Pijanost njijno, ki tak hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine. Že, Črtomir! je treba se ločiti, Ne slišiš, kak glasno trobenta poje? Pripodil s sabo je Valjhun srditi, Požigat božje veže, divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki ji deklica ta služi, Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži. Kak težka, bridka ura je slovesa! Stoje po licih jima kaplje vroče, Objeta sta, ko bila bi telesa En'ga, spustiti ustna ustne noče; Si 'z lev'ga oče desnega očesa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost zatopljene, In da tolažbe njima ni nobene.
152
Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ko bi, da jo doseči moč1 je, sodil; Al' preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Kranj ValjMn pripodil; Zdi možu se, da gre le v smrt krvavo, Ne da bi vero, brate osvobodil. — List pride, kak vasi in veže božje Gore; — čas, Črtomir! je vzet;' orožje.* In šel je boj boj'vat brez upa zmage; Pokazal se je korenine prave. Kjer suče meč, na čelu smrtne srage Leže sovražnikov trupla krvave Mrtvih, al' zdihujočih duše drage; Vendar ne meč, ne moč gradu trdnjave Bogov ne more rešit1 slavnih staršev, Od smrti ne ohraniti tovarišev. Premagan pri bohinjskem sam jezeri Stoji, naslonjen na svoj meč krvavi; Z očmi valov globoko brezno meri; Strašne mu misli rojijo po glavi; Življenje meni vzet' si v slepi veri: Al' nekaj mu predrzno roko vstavi — Bila je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki 'zpeljala ga je 'z boja. Znan ribič privesla od one strani. Opomni ga, kak sam sebe pozabi; Kako povsod ga iščejo kristjani; Kak z vjetimi Valjhun srditi rabi. In brž veslata v konec ta jezera. Kjer v njega bistra pribobni Savica. Ker srečen veter nji j' roke podpora, Colnič leti, ko v zraku urna ptica. Končal sem. Črtomir zdaj sam prihaja, Pokaže se Vam v djanja bridki sredi In svojega življenja boj do kraja On sam svrši pred Vašimi pogledi.
153
Jaz pa, ko zjutraj, kader solnce vstaja, Luč vsaka otemni v svečavi bledi, Tak vmičem njemu 'z družbe se čestite.
(Zaganjalo se zagrne.)
Cvtomiv (stoji zamišljen z mečem v roki na bregu jezera).
i 1 i Al' jezero, ki na njega pokrajini Stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja||— To noč je nehal vojske šum venanji, Potihnil ti vihar ni v prsih boja; _ Na tleh leže Slovenstva stebri stari,
V	domačih šegah vtrjene postave;
V	deželi parski Tesel4 gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Kranji žari, Ošabno nosjo ti po konci glave;
Al', da te neha ta skeleti rana, Ne boš posnel Katona Utičana? — Enkrat videt' želim podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto: Al' srečno je prebila časov silo; Al' njeno srce mi še bije zvesto; AT morebit1 pod hladno spi gomilo; Al' premagalec mi jje vzel nevesto; Al' živa al1 mertva je, zvedet' morem, Ločiti prej se iz sveta ne morem.
(Se zopet zamisli. Od daleč se čuje petje Ribiča: „Tiho šumljajo jezerski valovi itd. Črtomir pazljivo posluša. Potem se prikažeta od
zadej Duhoven in Bogomila)
154
Kdo mož neznan je, Ki tam prihaja po stezi zeleni? Talar in štola, znamenje poklica, Povesta mi, da služi Nazareni! Za meč, sovražnik je; al' ne, kaj vidim! V družbi z njim prihaja Bogomila. O sem, na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče; Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče! Naj brije zdaj okrog viharjev sila; Naj se nebo z oblaki preobleče: Ni meni mar\ kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te roke objeti.
(Strastno objame Bogomilo, ki se mu počasi izmakne in sede na kam
nato klop.)
Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Vsak sam naj šel bo skoz življenja zméde; Da b' enkrat se sklenila poti naju, Zdaj tukaj vidiš me v samotnem kraju. Povedat1 moram ti, da sem kristjana, Malikov popustila vero krivo; Da je bežala ta, k' ob solnci slana; Da dal krstit' je oče glavo sivo, Soseska je, Marije službi vdana, V dnu jezera vtopila bog'njo Živo. Kako^prišla k resnice sem pogledi, Moj Črtomir! v besedah kratkih zvezdi. Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko ladja te odnesla je od mene. Si mislila, al' bo ljubezen naji Prešla, ko val, ki veter ga zažene; AT hrepenečih src želje najslaji
155
Ugasil vse bo zemlje hlad zelene Al' mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubeče srca se sklenile, t Te misli, ko odšel si v hnde boje, Miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življenje vedet' tvoj^ Zaprte vse do tebe videt1 poti, ■ Ni ved*lo kam se djati srce moje. Tolažbe nisem našla v taki zimoti, Oburpala sem skoraj takrat reva: Kak sem želela v noči ti svit dneva! En dan sem vprašat šla po vojske sreči, Ali še zdaj se ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogoboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami; Kako nas vstvaril vse je Bog največi; Kak greh prišel na svet je po Adami; Kak se je božji sin zato včlovečil, Da bi otel narode in osrečil.
Duhoven*
Da pravi Bog se zove Bog ljubezni; Da ljubi vse ljudi, svoje otroke^ Da zemlja, kjer vijo viharji jezni, Jč skušnje kraj; da so naš dom visoke Nebesa; da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke; Da čudno k sebi vod' otroke ljube;
Da ne želi nobenega pogube,^.	j
Da vstvaril je ljudi vse za nebesa,
Kjer glorja njega sije brez oblaka;
Oko ni vid'lo, slišala ušesa
Veselja, ki izvoljenih tam čaka;
Da sproščenim bo vseh težav telesa
Se srečnim izpolnila volja vsaka;
i n i 11
/
ti
156
Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
Ko šla domu sem, z družbo najino v glavi,
Me mož, ki je ta uk učil, doide.
Prijazno v svoji šegi me pozdravi;
Pove, da prej je štet bil med Druide;
Da preobrnil se je k' veri pravi;
Da v naše kraje oznanjVat jo ide.
Ker so vasi mu bile krog neznane,
Z menoj iti želi, ker noč postane.
Doma očetu, meni razodeva,
Kar prerokovali nekdaj so preroki;
Kak, kar grešila sta Adam in Eva,
Na križi opero krvi potoki;
Popiše nama strah sodnjega dneva,
Vsa čudesa, ki vere so poroki:
Kar vedet1 treba, razloži po vrsti,
Ker sva mu vse verjela, naju krsti.
AlT ena skrb me je morila vedno,
Da ti med njimi si, ki Bog jih črti;
Večkrat sem v sanjah vidTa glavo čedno,
Bledo ležati na mrtvaškem prti;
Zate sem trepetala uro slednjo,
Da bi nebes ne zgrešil v bridki smrti.
Mož božji mi bolno srce ozdravi,
Ker, da premore vse molitev, pravi.
Duhoven.
Kolikokratov je od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije;
157
Ne daj v oblast sovražni ga togoti; Pred njo naj tvoja milost ga zakrije. In čudno te je tisto noč obranil, Ko ni noben tovariš se smrti vbranil. Iz spanja svojca, Črtomir, se zbudi! Slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti; Po potih se noči temne ne trudi, Ne stavi v bran delj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, Da skleneta se enkrat vaj'ni poti, Ljubezen brez ločitve da zazori Po smrti vama tam v nebeškem dvori,
V*
Črtomir.
Kak bom povrnil, Bogomila draga! Ljubezen, skrb, kar si trpela zame ? V veselji skoraj mi srce omaga, Ki tvoja ga ljubezen v njem uname! Dokler krvi ne vteče zadnja sraga In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo; Ti gospoduj čez vero, misli, delo. Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! AT zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili, pušic njegovih strela! Kaj videli krvi smo v Kranji teči; Kristjanov svojih vsa prevdari dela, In mi povej, al' ni Crt najbolj jezni Njih Bog, ki zoveš ga Boga ljubezni?
Duhoven. . 1 \j
Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angelov glasovi
158
V	višavah pri Mesijevem prihodi. Da smo očeta enega sinovi. Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi; Da ljubit' morimo se, prav' uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
A ne po božji volji in postavi,
v
Črtomir.
Ljubezni vere in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile! Vem. da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile;
V	njih le spoštfval očetov sem postave; AP zdaj ovrgle so jih vojske sile.
Če sklene me s teboj krst, Bogomila! Kdaj bo zakona zveza me sklenila?
Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride nanjo pomladanjska slana,
Al* v cvet ji jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodnja rana Srce ji gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana, A1' se za majhen čas je družit' vredno, Da bi ločitve spet se bala vedno? Da smrti tebe rešil bi nesrečne In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi, sklenil čase večne, Pustila v nemar sem želje najslaji, Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji; — Bila je vslišana molitev moja, Ne smem postati jaz nevesta tvoja.
159
Duhoven.
Zakona sreče ta vživat' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Predrznil v časa se sejat1 razore! Druid sem s zmoto jaz slepil rojake; Ko bi dajal ne bil tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bi kriva bila vera; Žen bi ne bila vdova marsi^era!
v
Črtomir. - :
Prav praviš, da ne smem jaz upat1 sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oče zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni; Odšla je mati komaj sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit' hoče me ljubezen sladka, AP kak sladkost je bila njena kratka! V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči; Junaško bili smo z Valjhunom boje, Vesele zmage dan nam ne napoči; Pomoril meč je vse tovariše moje! Beg je moj up, gozd je moj dom pričajoči. Nespametna bi z mano bila zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza.
Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da jo vgasiti more sreče jeza; Go^la v čistem, v večnem po plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza; j V zakoni vendar brani sad mi njeni Vživati z Bogom trdnejša zaveza.

160
Odkrila se bo tebi onstran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba. Da bodo božji znani jim obeti, Pojdi jih oznanjat v slovenska mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta; Y nebesih čakala bom pri očeti Čez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb' oteta Krdela, prideš k meni v mesta sveta,
v
CvtOTUir (mtto pogleda Bogomilo, jo srčno objame in ji molče poda
roko k slovesu).
Kar Starost zlata še zame hrani, Daj ga sirotam, naj jih stiske brani.
Bogomila.
O čakaj, prošnjo mi dopolni eno! Predno se loCva, srce mi ozdravi, Da vedno mi v skrbeh ne bo voljeno; Da laže se bridkosti v bran postavi, Predno greš v Oglej čez goro zeleno, Se v pričo mene odpovej zmotnjavi; Dokler te posveti krst, se zamudi; Voda je blizu in duhoven tudi.
V	v t	v
(Črtomir molče dovoli. Vsi trije se bližajo slapu Savice. Črtomir in Bogomila poklekneta vsak na eno stran duhovna, ki Črtomira krsti in
z razpetima rokama blagoslovi.)
Duhoven
Tvoj pot je v.Oglej, da položil nate Roke bo parijjirS; če duh te žene, Ko si pogubljal jih, oteti brate, Duhovnega te storil bo, ko mene.
161
V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene! Le hitro v Oglej, tje do ipatrijarha, Da posveti te v mašnika, duš var'ha!
v
Črtomir.
Zdaj Bogomila mor'va se ločiti! Jaz med slovenske pojdem zdaj rojake, Do smrti bom preganjal zmot oblake. Ti Bogomila vrni se k očetu —
Nič več ne vidiva se na tem svetu!
«
(Objame Bogomilo in ji poda desnico.) * (Zagrinjalo se zagrne.)
Priročna knjiga.
11
162
.	O pombe,
1	Valjhun, v latinskih pisarjih Valhunus in Val-dungus imenovan, bil je korošk vojvoda in poseben preganjalec nevernikov. Že njegov oče Kajtimar (Cbetimarus) si je veliko prizadel, da bi krščansko vero razširil po Ko-r^tanu in Kranji; ali Slovenci so se trdo držali stare vere in preganjali kristjane, posebno misjinarje. Poglej Valva-zorja „Ehre des Herzogthums Kram" 7me bukve, 2go
poglavje.
2	Avrelij, Droh, (Aurelius, Drohus) dva poglavarja nevernik^om. Poglej V^aznja na mestu rečenem,
? Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera,
4 Parski Tesel. Tesel (Tnssijo), parsk vojvoda, s tremi trumami vojščakov nazaj je pripeljal in zopet jim vsilil Vohuna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih voj-vodstva iz dežele izpgdili. Poglej ^alvaz^rja na mestu rečenem.
V blizu enakej obliki je bila predstavljena ta scena po domoljubih slovenskih 2. in 9. decembra 1. 1865 v javnem ljubljanskem gledišču, kar je po naključji izpuščeno na strani 49. Na mestih z * naznačenih bile so sledeče žive podobe:
1.	Boj poganskih Slovencev (str. 150);
2.	Črtomir prvič vidi Bogomilo (str* 151);
v	#
3.	Črtomirovo slovo od Bogomile (str. 152);
4.	Črtomir poganskim Slovencem oznanja krščansko vero (strf 161).

Četrti razdelek.
Imenik slovenskih glediških igrokazov.
Opomba. V tem imeniku se nahajajo vsi igrokazi, kolikor jih je bilo mogoče zvedeti izdajatelju. Igrokazi z * zaznamovani so uže prišli na svetlo v tisku, drugi nahajajo se v rokopisu. Večkrat rabljene krajšave so pri tiskanih; Slov. Tal. = Slovenska Talija, BI. zb. = Bleiwei-sova zbirka; pri natiskanih: Dram. dr., kar pomeni da ima rokopis dramatično društvo. Pi-s-> da ga ima pisatelj, in ?, da je neznano kje je zdaj rokopis. Pri tiskanih je postavljeno veči del ime tiskarja ali založnika, kto, in cena, po kteri je na prodaj. Pisatelji, ki imajo r°* kopise tukaj ne omenjenih igrokaz o v, naj bla-govole naznaniti naslove iger dramatičn^esmu društvu, da je razglasi ob priliki. Najbolje bi v stregli vsi ^^^s^^elji društvenemu namenu, ako pošljejo rokopise glediških igrokazov dram. društvu, da je more porabiti.
*	Ajant, Žaloigra po So-foklu posl. M. Valjavec. - Cvetje 1864. Za 25 kr.
Advokata. Komična scena s petjem, po nemškem, posl. J. T. — Dram. dr.
*	Belin. Opereta v 1 de-
janji, sp. J. Zupan. — Slov, Tal. 6. vez. 1868. Za 25 kr.
Beli2ar. Opera v 4 dejanjih, posl. M Samec. — Pis.
Blaga mati. Igrokaz v 3 dejanjih s predigro, posl. F, Podobnik. — Dram. dr.
164
* Bob iz Kranja. Vesela igra s petjem v 1 dejanji.
, Po#^H»jiu»g! iz Češkega. —
zb 5. vez. 1865. Za
30 kr.
*	Bog vas sprimi! Kdaj pojdete domu? Vesela igra v 1 dejanji. Posl. Val. Mlan-delc. — Slov. Tal. 4. vez. 1868. Za 25 kr.
Čampa. Opera v 3 dejanjih, posl. Fr. Cegnar. — C. k, knjižnica.
Car Lazarjeva smrt. Žalostna igra, spis. J. Lipež. (Odlomek tiskan v Glasniku.)
Češki godec. Igra v 5 dejanjih, prosto posl, J Mla-karovič. — Pis.
*	Črni Peter. Kratkočasna igra v 1 dejanji, po nemškem posl. Dr, M. Prelog. —
Lercher 1866. Za 30 kr.
Čudodelni klobuk. ^hma v 3 dejanjih, po Klicperi iz
češkega posl J. Žepič. —
-Dram, dr.
Debora. Igno-kaz v 5 dejanjih, po Mlosenthalu posl.
Pr. Cegnar. — C. k. knjižnica.
*	Detelja. Izvirna šaloigra
v 1 dejanji. — M. ^ i^^i^l^ i^ir^^j^^i^ h
iger 1. vez. 1865. Za 20 kr.
*	Devica orleanska. Žalostna igra v 5 dejanjih, po
Schillerji posl. Iv. Koseski.
-	Blaznik 1842.
*	Dobro jutro. Vesela igra Ni petjem v 2 dejanjih, po
Klicperi iz češkega posl, J. K. — Slov. Tal. 4. vez. 1868. Za 25 kr.
*	Domači prepir. Kratkočasna igra v 1 aktu. Po nemškem posl. J. Zabukovec.
—	Bleiv. zb 2. vez. 1864. Za 20 kr.
*	Don Quixotte della Blatna vas. Načrt tragične komedije v 4 dejanjih s predigro in petjem, načrtal Servantes mlajši. — Gaj v Zagrebu 1862. Za 20 kr.
*	Drevar, ali beli gaber. Značajna podobšina v 2 delih, po Kaiserji predelal J. D. — Venec gled. iger 1. vez. — Leykam v Gradcu
5 9.
*
Dvoboj. Vesela igra v 1 jjanji, po nemškem. — V Celji 1850.
Edinost. Igrokaz, spis. Fr.
Malavašič. —?
Faust. Prvi del, po Go-theju. posl. V. Mandelc. —
pn".
* Filozof Šaloigra v 1 dejanji, po angleškem. — M. Vilharjevih iger 3. vez. 1865.
Za 20 kr.
165
Frančiška z Rimini. Žalostna igra v 5 dejanjih,
spis. Silvio Pellico, posL J. K. Severjev. — Pis.
Goljufani starec. Kratko-časna igra v 1 dejanji, po francoskem posL J. Babnik, — Dram, dr.v
* Gospod Capek, ali kaj me nihče ne pozna? Veseloigra v 1 dejanji, po poljskem grofa A. Pretira posL J. Stare. — Slov. Tal. 6. vez. 1868. Za 25 kr.	j
Gospod regisseur. Šaljivi!
prizor, po deškem J, Stan kovskega posl. J. A. N —
Dram. dr.
Gostiimca na pošti. Vesela igra v 1 dejanji, po Goldo-niju posl. J. ZabukoveC. — Dram. dr.
Gradiček, ali Prekanjeni.
Sal^igra v 1 dejanji,, poleg Kotzebua posl, J. Št, — Dram. dr,
Graščakin oskrbnik, Igro-kaz v 4 dejanjih, po poljskem J. Kraševskega posl. Jos. Kolli. — Dram. dr,
Hamlet, kraljevič danski.
Zaloigra v 5 dejanjih, po Shakspearji posl. Drag. Šav-perl. —Dram. dr. Hvaležni sin. Vesela igra
v 1 dejanji, posl. J. Kosmač. L
—	Dram. dr,	*
*	Ifigenija v Tavrii. Dramatično delo, po Gotheju posl. M. Valjavec. — Slovenija 1849.
*	Igra Pike. Šaloigra v 1 delu, po francozkem. — M. Vilharjevih iger 4. vez. 1865. Za 420' kr.
Ilija ^r^r^gi^irič, kmečki kralj. Izvirna zaloigra iz domače zgodovine s petjem in melodramo v 4 dejanjih, spis. H. Penu, — Pis,
Inserat. Vedela igra v 3 dejanjih, po Sabini iz če-jv škega posl. Fr, Marn, — | Dram, dr.
Išče se odgojevalec. Veseloigra v 2 dejanjih, po francoskem posl. V. Mandelc.
—	Pis.
*	Jagodice. Igra v 1 de-! t • \
janji, spis. M. Majar. — žice, dr. sv. Moh 1860.
*	Jamska Ivanka. Izvirna igra iz domače zgodovine s petjem v 3 dejanjih spis. M. Vilhar. — Blaznik 1850. Za 40 kr,
*	Juran in Sofija, ali Turki pri Sisku. Junaška igra v 3 dejanjih, po ilirskem posl, J. D. — Giontirn 1850. Za 15 kr.
166
»
Jurčkove prikazni. Vesela igra s petjem v 5 dejanjih, po češkem Kaj. Tila posl. Fr. Rebec. — Dram. dr*
Kar se ne stori, se tudi ne zve. Igrokaz v 1 dejanji, posl. P. Podobnik. — Dram. dr.
Kdo je tat? Izvirna ša-loigra v 1 dejanji, spis. J. Alešovc. — Pis.
Kliukec je od smrti vstal. Burka v 1 dejanji, poleg Kotzebua prosto predelal J. Navratil. — Dram. dr.
Kovač. Igra v 1 dejanji, posi. Novomeščan — Dram. dr.
Kovačeva Minka. Vesela igra v 1 dejanji, spis. J. Kosmač. — vPis.
Krivnja. Žalostna igra v 4 dejanjih, po Mullerji posl. M. Samec. — Pis.
*	Krst pri Savici. Dramatična scena po Fr. Prešernu. — Slov. Tal. 1. vez, 1867.
*	Kteri bo? Izvirna veselica v 2 činih, spisal B, Rogaški. — Dram. prvencev 1. vez. — Jeretin v Celji. Za 25 kr,
*	Lahkoumna Emica. Izvirna veseloigra v 2 dejanjih,
spis. Lj. Tomšič. — Slov. Jug. 1868.
*	Lahkoverni.. Izvirna vesela igra v 3 dejanjih, spisal B. Tomšič. — Jakič v Zagrebu 1864. Za 50 kr.
Lakomnik. Igra v 3 dejanjih, po angleškem posl. J. GlobočniL — Pis.
Le naravnost. Vesela igra v 1 dejanji, po nemškem posl. M. K. — Pis.
Lumpaci Vagabund. Burka v 3 dejanjih, prosto posl. J. Alešovc. — Pis.
Marija Antonijeta. Izvirna žalostna igra v 5 dejanjih, spis. Fr-. Zakrijšek. — Pis.
*	Marija Stuart Tragedija v 5 dejanjih, po Schillerji posl. Fr. Cegnar. — Cvetje 1868. Za 80 kr.
*	MHnar in njegova hči. Žalostna igra v 5 aktih, po Raupachu posl. Fr. Mala-vašič. — Slov. Tal. 3. vez. 1867. Za 25 kr.
Modrost in pravica. Izvirna igra v 1 dejanji, spis. Fr.
¡Sreboški-Petrlin. — Pis.
Moja zvezda. Vesela igra v 1 dejanji, po francoskem posl. V. Mandelc. — Dram.
dr.
Morilci v kravjej dolini.
Burka v 1 dejanji, slobodno
nosi. Lj. Tomšič. — Dram, dr.

167
é
in krop. Dramatična drobtina, spis, J. Po-klukar, — ?
Na kosilu sem pri svojej materi. Vesela igra v 1 dejanji, *po francoskem posl, V. Mandelc. — Dram. dr.
* Na mostu. Gluma v 1 | dejanji, iz češkega po Klic-
posl. F. Marn.
nerji Pis.
Ni ljubosumen. Veseloigra v 1 dejanji, posl. J. Alešovc. — Pis.
* Novi svet. Izvirna šalo-igra v 3 dejanjih, spis. A. Klodič. — Seítz v Gorici 1868. Za 50 kr.
ri I
peri posl. Pr. Bebec/— Slov. j? Oče in sin. Vesela igra v Tal. 2. vez. 1867. Za 25 kr. 'l 1 dejanji, po angleškem
Narprej mati. Vesela igra v 1 dejanji, po poljskem grofa A, Fredra posl. J. Stare, — Dram. dr.
Naselniki. Izvirna igra v 3 dejanjih s petjem, spis. J. Alešovc, — Pis.
Nekdaj in zdaj. lgrokaz, spis. Fr. Malavašič. —? Nesrečni denar. Vesela
igra v 3 dejanjih, po povesti izdelal F. Podobnik. — Dram. dr. ■ l 1
Nevarni sosed. Vesela igra v 1 dejanji, poleg Kotzebua posl. V. V. — Pis.
Nevem. Burka v 3 nastopih, spis. J, Alešovc. — Dram. dr.
* Nevesta mesinska. Za-
lostna igra, po Scl^i^i^lerji posl. Iv, Koseski. (Odlomek tiskan v Novicah 1849.)
Nikolaj Zrinski. Žalostna igra v 5 dejanjih, po Kor-
posl. M. Lipoljub. — Dram, dr. (Uže natišnena pod imenom „Filozof".)
* ^^l^r^r^o^čeni jetnik. Šalo-igra v 1 dejanji, po nemškem posL J. M. — Slov. Tal. 7. vez. 1868. Za 25 kr.
Osveta. lgrokaz v 2 dejanjih, poleg Kotzebua. — Dram. dr. (Uže natišnena pod imenom: „Štepan Šubic".)
Paradiž. lgrokaz, ki so ga igrali 1. 1670 dijaki. — ?
Pesek v oči. Šaloigra v 1 dejanji, po francoskem posl.
V. Mandelc. — Pis-
Pijanec. Šaloigra v 3 dejanjih, poleg Kotzebua posl. M. Samec. — Pis.
Plemenita osveta. Igra v
2 delih, spis. Mikeljnov. — Pis.
Pomota. Vesela igra v 1 dejanji, posl. M. Vilhar. — Pis.
168
Po polnoči. Saloigra v 1
dejanji, po francoskem posl,
Jos, Nolli. — Dram. dr.
Popotnika, .Burka v 1 dejanji, po nemškem posL J. Zabukovec. — Dram dr.
*	Poštena deklica. Izvirna saloigra v 1 dejanji. — M. Vilharjevih iger 6. vez. 1866. Za 25 kr.
Pot skozi okno. Vesela igra v 1 dejanji, po francoskem posl. D. Bole. — Dram. dr.
Pozabljenem Vesela igra v 1 dejanji, poleg Kotzebua posl. J. Žepič. — Pis.
Pravda. Vesela igra v 1 dejanji, po Benediksu posl. Jan. Globočnik. — Dram dr.
*	Pravi Slovenec. Veselica v 1 dejanji, po nemškem predelal J. D. — Venec gled. iger 2. vez. — Leykam v Gradcu.
Pravica ne prestane, Izvirna igra v 3 dejanih, spis. Jan. Globočnik. — Dram. dr.
Prerokovanje vremena v prihodnjem letu. Dramatična drobtina, spis. BI. Potočnik — ?
Rad bi pri gledišču pel.
Komična scena s petjem, po nemškem posl, Jv A. — Dram. dr,
*	Ravni pot najboljši pot.
Vesela igra v 1 dejanji, slo-bodno posl. B. Tomšič. — Slov. Tal. 5. vez, 1868. Za 25 kr.
Razbojniki. Igrokaz v 5
dejanjih, po Schillerji posl. Ivan Rak. — Dram. dr.
*	Raztresenca. Vesela igra v 1 dejanji, po nemškem. — V Celji 1850,
Repatnica. Saloigra v 1 dejanji, po lfftandu posl. Novomeščan. — Dram, dr.
*	Rodoljubja zmaga. Dvogovor poleg 2. prizora 3. dejanja Schillerjevega Viljem Tella. — Slov. Tal. 1. vez. 1867.
Rojstni list. Vesela igra v 1 dejanji, po nemškem. — Dram. dr. Romeo in Julija. Žalostna
igra v 5 dejanjih, po Shak-spearji posl. L. Leskovec. — Pis.	1
Rohovin čvterrohy. Veseloigra v 1 dejanji, po Klic-peri iz češkega posl. P. Grasselli. — Dram. dr.
Roza. Izvirna veseloigra v 3 dejanjih, spis. V. Ogri-nec. — Dram dr.
*	Samo, prvi slovenski kralj. Igrokaz v 3 dejanjih,

169
spis. Fr. Remec. — Janžič v Mariboru Za 30 kr.
* Servus P^teiinček. Ša-loigra v 1 delu, po nem-
škem.
M. Vilharjevih
iger 5. vez. 1865. Za 20 kr.
Sin divjine. Dramatična podoba v 5 dejanjih, po Halmu posl. M. Valjavec.
—	Pis.
*	Slep ni lep. Burka v 2 delih, spis. M. ,, Vilhar. — Sloga 1863. Za 30 kr.
*	Slovenija oživljena- Dramatična scena, spis. J. Bilc,
—	Slov. Tal. 1. vez. 1867. Slovenski Jurček. Izvirna
šaloigra v 3 dejanjih, spis. Fr. Jaroslav. — Dram. dr. Slovenski parlament, Hu-
igra —?
Smrt zedini ljubeča srca.
Izvirna žaloigra v 3 dejanjih, spis. Fr, Saverjan.
—	Dram. dr.
Snubači. Vedela igra v 1 dejanji, po nemškem posl. J. Zabukovec. — Dram. dr.
Sodba. Komična scena s petjem, po nemškem posl. ir. L. — Dram, dr.
Spekel se je. Izvirna vesela igra v 1 dejanji, spis. Lj. Tomšič — Dram. dr. Stara mesto mlade. Vesela
igra v 1 dejanji, po poljskem
Priročna knjiga.
J. Kcrzčniovskčga posl. J. Stare — Dram. dr.
*	Starost slabost. Vesela igra v 1 dejanji, po nemškem posl. J*. D. — Venec gled. iger 2. vez. — Leykam v Gradcu 1859.
Stiska. Vesela igra v 1 dejanji, poleg Kotzebua posl. Fr. Malavašič. — Dram. dr.
*	Strast in krepost. Šaloigra v 2 delih, spis. A. Kos Cestnikov, — Nanos 1862.
Striček. Vesela igra v 3 dejanjih, po Benediksu posl, M. Vilhar. — Dram. dr.
Stričnik kot stric. Veseloigra v 3 dejanj ih, po Schillerji posl. Fr. Zakraj-šek. — Pis.
*	Strup. Vesela igra v 1 dejanji, posl. Luiza Pesja-kova. — Bleivv. zb. 3. vez. 1865. Za 20 kr.
*	Svitoslav Zajček. Vesela
igra v 1 dejanji, posl. Luiza Pesjakova. — Bleivv. zb. 4. vez. 1865. Za 20 kr.
Šilo za ognjilo, ali danes meni jutri tebi. Izvirna veseloigra iz domačega življenja s petjem v 3 dejanjih, spis.vLj. Tomšič. — Pis.
*	Štepan Šubič, ali Bela
IV. na Hrvaškem. Igra v
*
170
2 dejanjih, po ilirskem posL J. D. — Giontini 1850. Za
15 kr.
Tat v mlinu. Burki v 3 dejanjih, po češkem J. Šte-panka posl. J. K. — Dram, dr, Tičnik. Izvirna opereta v 1 dejanji, besede posl. Ro-gački, muziko zložil Benj. Ipavec, — Dram, dr, J Tinček peteiinček. Igra poleg Kotzebua posl. Val. Vodnik. —?
*	Tomaž Mor* Ža-ostna igra v 5 dejanjih, spis. Silvio Pellico, posl. J, Križaj Severjev. — Cvetje 1866. Za 35 kr.
*	To sem bi! jaz! Šalo-igra v 1 dejanji, po nemškem posl. M, Vilhar. — Slov. Tal/ 5, vez, 1868. Za 25. kr.
Tragična. Šaloigra v 1
dejanji po nemškem posl. Pr. Sreboski-Petrlin, — Pis, Trapasti Juri. Izvirna
burka v 3 dejanjih, spis. Pr. Remec. — Pis.
Trip. Šaloigra v 3 dejanjih, po nemškem posl,
M. Samec. — Pis.
*	U!tra! Veseloigra v 1 dejanji, po P. Šamberku iz I češkega, — Slov. Tal. 2. vez. 1867. Za 25 kr.
V Ljubljano jo dajmo. Izvirna veseloigra v 3 dejanjih, spis. Fr. Celestin. — Dram, dr,
Vtopljenca. Burka v 2 dejanjih, posl. J. Babmk — Dram, dr.
*	Valenštajn. Dramatično delo, po Schillerji posl. Fr, Cegnar. (Val. ostrog* — Oba Pikolomina. _ — Valenštaj-nova smrt,) Čitalnica v Trstu
1866. Za 1 gld. 50 kr.
*	^¡^^leni^tajnov ostrog. Po
Scl^Ulerji posl. Fr. Cegnar. — Eger 1864. Za 45 kr,
*	Varh. Komedija v 2 dejanjih, po angleškem posl, A. Smole, — Blaznik 1840. Za 20 kr.
*	Veseli dan, ali Matiček se ženi. Komedija v 5 delih. Po francoskem ponaredil A. Linhart. — Blaznik 1840.
Za 15 kr,
*	Viljem Tell. Igrokaz v 5 dejanjih, po Schillerji posl. Fr, Cegnar. — Cvetje 1862. Za 80 kr.
y
*	Vondra XXVI. kralj. Spevoigra v 3 dejanjih, po češkem posl. Illonovič. — Eger
1868. Tekst za 10 kr,
*	Vrbovčan poboljša svo-jeglavno ženko. Komedija v
■w
t
171
1 aktu, spis. Vccko Dragan. — Koledar Matice 1867.
Zakonske nadloge. Vesela igra v 2 delih, po Benediksu posl. Jan. Globočnik — Dram. dr.
*	Zakonska sol. Kratko-
časna igra v 1 dejanji, posl. Dr. M. Prelog. — Lercher 1866. Za 15 kr.
Zaušnico po vsaki ceni.
Šaloigra v 1 dejanji, posl. Fr. SreboškkiPetrlin. — Pis.
*	^.kis^j sin. Igra v 1
dejanji, spis. , Fr. Silvester. — Danica 1865.
Zlato ne blaži. Dramatična drobtinica, po Kncperi iz
češkega posl. Podgorski. — Dram, dr.	—^ /
Zmešava čez zmešnjavo.
Burka v 1 dejanji poleg Ko-tzebua posl. J. Babnikv— ? Zrcalo, ali pusti to, Šalo-
Vesela igra v 1
igra v 1 dejanji, poleg Ko-tzebua posl. A. K. — Pis.
Zvesta do smrti, ali vdovec in vdova. Vesela igra v 1 dejanji, po Holbeinu posl. J. Bv— Dram. dr.	>
*	Ženin od gladi. Vesela igra v 1 dejanji, po češkem J. Nerude posl. J. Stare. — Slov. Tal. 7. vez. 1868. Za 25 vkr.
Žlahte.
dejanji, posl. N. Dolinar. — ?
*	Župan, Izvirna šaloigra v 2 delih. — M. Vilharjevih iger 2 vez. 1865. Za 20 kr.
*	ŽUpanova Mimika, Krat-koč&sna igra s petjem v 2 aktih. Po Linhartovi predelal Dr. J. Bleiweis. — Bloiw- zb. 1. vez. 1864. Za 2ivkr.
ŽurnaSisti. Vesela igra v 3 dejanjih, posl. F. Rebec. — Pis.
J. N.
172 S
11
Kraji, kjer se je uže ig
Bistrica ilirska, trg na Kranjskem.
Bistrica slovenska, trg na Stajarskem.
Celje, mesto na Stajar-skem.
Celovec, mesto na Koroškem.
v
Qrnice, vas na Goriškem.
Črnomelj, mesto na Kranjskem.
Idrin, mesto na Kranjskem*
Kamnik, mesto na Kranjskem*
Kanal, trg na Goriškem,
Kolmtja, vas v tržaskej okolici.
Kranj, mesto na Kranjskem.
v
Laški trg, trg na Sta-jarskem.
Lokat, "mesto na Kranjskem.
Ljubljana, mesto na Kranjskem.
ïlo slovenske igrokaze,
Maribor, mesto na Šta-jarskem.
Metlika, mesto na Kranjskem.
Mošnik, vas na Kranjskem. Nabrežina, vas v tržaskej okolici.
Noro mesto, mesto na
Kranjskem.
Ormui, mesto na Štajerskem.
Planina, trg na Kranjskem.
Postojna, trg na Kranjskem,
v
Ptuj, mesto na Staj ar-
skem,
tiocol, vas v tržaškej oklici.
Rojana, vas v tržaškej okolici.
Solkan, vas na Goriškem.
X'	*
S. Ivan, vas v tržaškej okolici.
v
S. Vid nad Ljubljano,
vas na Kranjskem.
Vojnik, trg na Štajarskem.
J. N.
K azal o.
Stran
Prvi razdelek:
Glediška umetnoost in njena zgodovina pri raznih
narodih.............. 9
O važnosti gledišča sploh, posebno pa narodnega . 52 Je li res težko, napraviti diletantiško gledišče? . . 59
Dramatično društvo in njegov nama..... 67
Pravila dramatičnega društva v Ljubljani	73
Drugi razdelek:
O napravi gledišča.......... . . 79
0 razdavanji nalog............ 82
0 vajah................. 86
0 mimiki................ 93
0 deklamacii na gledišču in pri besedah ....	103
0 oblekah in oblačenji...........110
0 ličenji obraza ali masko vanj i........114
Tretji razdelek:
Govor pri zabavi po prvem občnem zboru dramatičnega društva...........125
Prolog pri odporu gledišča .........130
Rodoljubja zmaga, dvogovor.........1
Slovenija oživljena, dramatična scena .....138
Krst pri Savici, dramatična scena..............147
Četrti razdelek:
Imenik slovenskih glediških irokazov.....163
Kraji, kjer se je uže igralo slovenske igrokaze . .	172



■; t	■ .t!'	v.
- * ^ Ir m fi I 'i 1 !




: ■ -




■







r wsf









-.t "l.	; .'-" .
t&	' -.'-.V ■" ' ifi"7,'. i;1	. i'.íiJ:-? '.i. üt! :_í. « ■ Htp |¡í
1