ZAKRASEVANJE V SLOVENIJI 
V LUČI CELOTNEGA M O R F O G E N E T S K E G A 
RAZVOJA 
LA KARSTIFICATION ET L'EVOLUTION GENERALE 
DU RELIEF EN SLOVENIE 
D A R K O R A D I N J A 
S P R E J E T O NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE 
RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE 
SLOVENSKE A K A D E M I J E ZNANOSTI IN UMETNOSTI 
DNE 24. J A N U A R J A 1972 
UVOD 
Morfogenetski razvoj Slovenije smo doslej proučevali v glavnem 
v luči pojmovanja erozijskega cikla. Toda novejše raziskave, oplojene 
z novimi pogledi sodobne geomorfologije, so v marsičem spremenile in 
poglobile klasična spoznanja. To nas je napeljalo na misel, da bi podali 
v novi luči zaokroženo podobo reliefnega razvoja Slovenije. Ker smo se 
po drugi strani v zadnjem času poglobili v rnorfogenetska proučevanja 
našega krasa in še posebej stičnih področij med kraškim in nekraškim 
reliefom in ker se je pri tem pokazalo, da razvoja našega kraškega re-
liefa ne moremo uspešno in v duhu sodobne geomorfologije dobro 
obravnavati brez zveze z vsem drugim geomorfološkim dogajanjem v 
Sloveniji, skušamo z našo študijo hkrati doseči tudi namen, da osvetlimo 
zakrasevanje v Sloveniji in osnovne pogoje zanj v luči celotnega geo-
morfološkega razvoja. 
S tem si je študija postavila za nalogo, da osvetli vse osnovne po-
goje in faktorje, ki so odločali glede razvoja reliefa naših krajev, pri 
tem pa tudi naših kraških predelov. Osvetliti jih skušamo glede na 
dosedanje raziskave našega ozemlja in glede na teoretična in druga 
spoznanja sodobne geomorfologije, predvsem tudi spoznanja v drugih, 
po osnovnih pogojih k a j raznovrstnih kraških pokrajinah na svetu 
(tropskih, subpolarnih, semiaridnih itd.). 
Tudi glede Slovenije je očitno, kako na razvoj reliefa vplivajo vsi 
geografski faktorj i in kako se pri tem nazorno u t r ju je jo teoretična 
spoznanja o medsebojni povezanosti in soodvisnosti prirodnih procesov 
in pojavov. Vedno znova spoznavamo, kako se razen časovnega poteka 
uveljavljajo v reliefu tako vplivi tektonske dinamike in petrografske 
sestave tal, kakor tudi vplivi paleogeografije, še posebno pa morfo-
genetski učinki klimatskih in hidroloških sprememb, pa tudi vplivi 
pedološke in vegetacijske odeje ter nazadnje vplivi človeka. Ker pa je 
tolmačenje reliefnega razvoja samo z dvema ali tremi faktorji pomanj-
kljivo, notranje strukture prav vseh faktorjev pa še ne poznamo dovolj 
in zato tudi ne njihovih vplivov, ki so se vrh tega zaradi živahne raz-
vojne dinamike ves čas reliefnega razvoja precej spreminjali in raz-
lično prepletali, je na dlani spoznanje, da bodo šele sistematične in 
metodološko poglobljene študije, hkrati z raznovrstnimi meritvami 
recentnih procesov, pripomogle k novim spoznanjem. 
Razen tega je očitno, da premalo' poznamo vso zapleteno strukturo 
številnih faktorjev, ki so vplivali na genezo reliefa v tistih geoloških 
razdobjih, za katera menimo, da so bila odločilna za poglavitne poteze 
današnjega reliefa. Tako vse premalo poznamo klimatske, hidrološke, 
pedološke in druge poteze miocenske in zlasti pliocenske dobe na naših 
tleh; premalo poznamo zlasti značilnosti prehoda v kvartar, ki je moral 
biti zaradi obsežnosti in postopnosti morfogenetsko zelo značilen. Zato 
bi kazalo preučiti pliocenske in druge sedimente v najširši luči, s sedi-
mentacijskega, klimatskega, hidrološkega, pedološkega vidika itd., kar 
nam bo šele odprlo široko področje novih spoznanj. Potrebne so nam 
torej ugotovitve s paleogeografskega vidika v najširšem pomenu be-
sede. Naša študija je uvod v to smer, za naprej pa je potrebno še veliko 
sistematičnega dela. 
Pri sintezah so posploševanja nujna. Pri tem se zavedamo, kako je 
posploševanje kočljivo za Slovenijo in njeno pestro sestavo tal in po-
vršja in še zlasti za njeno pestro razvojno dinamiko. Zaradi prezah-
tevnosti, ki jo terja širša sinteza, smo se omejili le na nekatere pojave 
morfogenetskega razvoja kraškega površja, kajti to površje vzbuja med 
geomorfologi še vedno- največ zanimanja. 
V študiji orisane predstave smo sicer povezali v logično strukturo 
pojavov in procesov. V strukturo, kakor jo razkrivajo površinske oblike 
in ustrezno gradivo na nj ih ter sedanji morfogenetski procesi, vendar 
so te predstave ne glede na smiselno izpeljavo samo ena od možnih 
razvojnih smeri. Zato je treba v študiji postavljene trditve tako tudi 
razumeti, kajt i trditve vsebujejo hkrati že nova vprašanja, kamor se 
bodoča raziskovanja šele usmerjajo. 
Med vire smo zajeli le poglavitno literaturo-, dasi so za obravna-
vana vprašanja pomembne še številne druge geomorfološke, geološke 
in sorodne študije našega ozemlja, pa tudi veliko študij od drugod. 
Zato pri posameznih trditvah ali naziranjih nismo izčrpali vse ustrezne 
literature, temveč največkrat navajamo samo najznačilnejšo. Studijo, 
ki je iz 1970. leta, smo pred natisom dopolnili z navedbo nekaterih 
del, ki so medtem izšla. Viri so med tekstom navedeni z zaporedno 
številko, ker bi citiranje avtorjev in letnic spričo številne literature 
vzelo preveč prostora. Viri tudi niso navedeni abecedno ah kronološko 
temveč tematsko. 
Studijo je finančno omogočil Sklad za znanstveno-raziskovalno delo 
filozofske fakultete v Ljubljani. 
Se nedavna tolmačenja o nastanku klasičnega krasa v Sloveniji so 
slonela na naslednjih izhodiščih: 1. Na karbonatnih tleh na j bi se bil 
sprva razvijal normalni, fluvialni relief (predkraška faza); kraško po-
vršje na j bi bilo torej v osnovi erozijskega nastanka. Erozijsko- pre-
oblikovanje apniških tal na j bi bih omogočili nepretrti apnenci v nizki 
nadmorski legi. 2. Zakrasevanje apnencev na j bi -bila sprožila šele oro-
geneza, ki je karbonatne kamnine pretrla, dvignila in izcedila. 3. Za-
krasevanje naj bi bilo v bistvu konserviranje reliefa, češ da so s pre-
sihanjem vodnih tokov izginili s površja glavni preoblikovalen tal. Zato 
so na zakraselih tleh ugotavljali erozijske terase in uravnave, zlasti pa 
opuščene rečne doline. Po teh so rekonstruirali nekdanjo rečno mrežo 
oziroma nekdanji dolinski relief. 4. Kasnejši koroziji so pripisovali 
samo drobno razjedenost površja z vrtačami in drugimi zaprtimi glo-
belmi, ki pa osnovnih erozijskih potez predkraškega reliefa niso mogle 
zabrisati. Zanimivo pa je, da so abrazijska tolmačenja kraškega po-
vršja ostala osamljena (128, 26). 
Odkar pa je približno pred poldrugim desetletjem dobila teorija o 
izključno korozijskem nastanku (dinarskega) krasa za časa tople in 
vlažne (pliocenske) klime zaokroženo podobo (1, 2, 3, 4), se je tudi, glede 
krasa v Sloveniji odprla diskusija o erozijskem oziroma korozijskem 
nastanku kraškega površja (5, 6, 7, 8. 9, 10, 11, 12). Ta vprašanja so 
sicer še danes sporna in pereča, vendar so proučevanja zadnjih let v 
marsičem dopolnila oziroma celo spremenila klasična pojmovanja o 
krasu. Te raziskave so na eni strani prinesle nova spoznanja o doslej 
znanih potezah kraškega reliefa, na drugi strani pa so odkrile tudi 
nove, dozdaj še neosvetljene črte našega krasa in sosednjega fluvial-
nega površja. Oboje je prineslo tudi nove poglede na razvoj klasičnega 
krasa nasploh. 
Slovenski alpski in dinarski kras smo v zadnjem času precej pro-
učevali z vidika korozijske učinkovitosti, zlasti z vidika recentnih koro-
zijskih procesov (16, 17, 18, 13, 14, 15, 12, 11, 9), vendar je videti, da so 
mnenja o izključno korozijskem razvoju tega krasa sporna in osam-
ljena. Domači geomorfoiogi namreč ugotavljajo, da so apniška tla pre-
oblikovali raznovrstni procesi, ki so se med seboj prepletali oziroma 
vrstili v različnih razvojnih obdobjih. Zato se korozijsko oziroma ero-
zijsko tolmačenje kraškega sveta ne postavlja več alternativno, temveč 
komplementarno. 
Čeprav smo klasična spoznanja o razvoju alpskega in dinarskega 
krasa v Sloveniji v zadnjih letih vedno- znova kritično pretresali, smo 
jih bolj modificirali kakor pa ovrgli. Pri tem smo skušali že znane 
poteze kraškega reliefa tolmačiti širše in bolj celovito, tudi v luči dru-
gih prirodno-geografskih potez in ne samo petrografskih ali tektonskih, 
kakor doslej. 
KRAŠKI RELIEF — SESTAVNI DEL CELOTNEGA POVRŠJA 
Pri proučevanju klasičnega krasa ne smemo prezreti zlasti osnov-
nih značilnosti celotnega ozemlja, na katerem se je ta kras razvijal in 
izoblikoval. V Sloveniji pravzaprav ne gre posebej za kraški in posebej 
za fluvialni relief, temveč za različne dele enotnega, skupnega površja. 
To površje pa ima skupen osnovni razvoj tako v prostorskem kakor 
tudi v dinamičnem in časovnem pogledu. Celotno ozemlje ima sicer 
razen skupnih potez tudi pestro notranjo sestavo-. Te razlike pa niso 
samo pet-rografske ali tektonske, kakor se rado poudarja, temveč so 
morfogenetski razvoj celotnega površja usmerjale tudi razlike v paleo-
geografskem in klimatskem pa tudii hidrološkem ter pedološkem raz-
voju. Toda te razlike so bile v celotni reliefni strukturi samo sestavine 
in so na to strukturirano celoto seveda vplivale, kakor je nasprotno 
tudi celota vplivala na posamezne dele. Te medsebojne vzajemnosti in 
prepletenosti so bile seveda splošne, stalne in dosledne. Zato se je so-
učinkovanje pri oblikovanju reliefa uveljavljalo tudi glede petrograf-
skih razlik in še posebno glede prepustne in neprepustne sestave tal. 
Morfogenetski procesi na enih in drugih tleh so bili sicer različni, ven-
dar so se v marsičem preusmerjali že zaradi klimatskih sprememb, a 
prav tako tudi zaradi medsebojne prostorske prepletenosti in hidro-
loške povezanosti obeh vrst tal. Zato so se karbonatni oziroma nekar-
bonatni deli reliefa drugače razvijali, kakor bi se bili, če bi bili pro-
storsko ločeni in razvojno nepovezani, drugače se je zaradi tega raz-
vijal tudi celotni relief. Saj so ravno zaradi različnih oblik, ki jih je 
morfogeneza vtisnila karbonatnim in nekarbonatnim tlom, začeli pri 
tolmačenju kraškega ali fluvialnega reliefa zanemarjati enotnost mor-
fogenetskega procesa, zlasti pa medsebojno pogojenost tega procesa na 
sicer različnih, a sosednjih tleh. 
Na apniških tleh se da namreč vseskozi slediti fluviailnim in dru-
gim učinkom s petrografsko različnega sosedstva, na tem sosedstvu pa 
morfogenetskim učinkom z apniških tal. 2e v študijah o matičnem 
Krasu in sosednji Vipavski dolini smo opozorili na posebnosti »kon-
taktnega reliefa« (11). Ta pa se ni izoblikoval le na neposrednem petro-
grafskem stiku (robne terase, slepe in zagatne doline itd.), temveč za-
jema ene in druge pokrajine v celoti. Na apniških tleh je zlasti zna-
čilna odprtost uravnav in suhih dolin, korelativno in akorelativno 
uravnano površje, paleofluviabia odeja na n jem itd., na vododržnih 
tleh pa so očitna zlasti zatrepna povirja in kratke, prostorne ter pre-
poglobljene doline itd. Tako se ni prikrojilo samo površje na karbo-
natnih in silikatnih tleh, temveč je modificirano tudi celotno površje. 
Zato je tudi prišlo do značilne razvojne soodnosnosti obeh vrst reliefa 
in do ustrezne soodnosnosti posameznih rehefnih potez. 
DVOJNA TEKTONSKA STRUKTURA TAL IN DVOJNA OROGRAFSKA 
USMERJENOST RELIEFA 
Med osnovnimi strukturnimi značilnostmi slovenskega ozemlja je 
bržkone najvidnejša dvojna tektonska struktura tal in dvojna orograf-
ska usmerjenost reliefa, kar je posledica stikanja in prepletanja alp-
skega in dinarskega orogena (18 a, 19 a). V dinarskem svetu, zlasti na 
jadranski strani Slovenije, so reke dinarsko zgradbo tal prečkale, kakor 
jo morajo povečini še danes, medtem ko je alpska zgradba na panonski 
strani nudila osnovo za podolžen vodni tok. Glede na različno pro-
pustno sestavo tal in kasnejše zakrasevanje je bila pretežno podolžna 
usmerjenost vodnega odtoka na eni in prečna usmerjenost na drugi 
strani v marsičem odločilna. 
Splošna in drobna pretrtost kamnin je tudi v apnencih že zgodaj 
omogočila razvoj skalne vode, še bolj pa je kasneje, zlasti v pleisto-
cenu, pripravila pot korozijsko aktivni cirkulaciji vode v apnencih. 
Prepletanje alpske in dinarske zgradbe je ustvarilo sicer gosto in zna-
čilno paralelepipedno strukturo razpoklinskega sistema, kakor doka-
zujejo diagrami pretrtosti (11, 12), vendar so v osrednjem delu ozemlja 
te razpoke tako zaprte in stisnjene, da se v reliefu uveljavljajo- bolj 
skromno in pasivno. Na panonski strani, kjer sta, oba gradbena sistema 
ob vmesni globoko potonjeni panonski grudi razmaknjena, je značilna 
paralelepipedna struktura razpok še posebno jasna in tudi v reliefu 
razločna, zlasti na Dolenjskem. Zaradi te divergence na j bi bilo- po 
mnenju geologov ugrezanje tod izrazitejše in transgresijski posegi pa-
nonskega morja v alpsko-dinarski svet globlji. Starejši geologi namreč 
menijo, da na j bi ravno diferencirana grezanja na alpsko-dinarskem 
stiku odprla pot terciarnim transgresijam s številnimi, povečini ozkimi 
in dolgimi zalivi. Morfogenetske študije pa nasprotno opozarjajo, kako 
so se terciarni sedimeniti šele v kasneje znižanih delih bolje ohranili. 
Zato po današnji razprostranjenosti terciarnih sedimentov ne bi smeli 
sklepati na razčlenjenost in diskordantnost takratne obale. Kajt i strati-
grafska razčlenjenost današnjih tal je nastala povečini šele po odložitvi 
terciarnih plasti. 
PALEOGEOGRAFSKI RAZVOJ1 
Za razumevanje morfogenetskega razvoja, posebno kraškega, je 
pomemben tudi paleogeografski razvoj celotnega ozemlja. V posamez-
nih terciarnih dobah je današnji stik alpskega in dinarskega sveta 
predstavljal razmeroma ozko progo kopnega površja med panonskimi 
in sredozemskimi transgresijami. V podobnem položaju je bilo sicer 
tudi širše sosedstvo (Alpe, Dinarsko gorstvo), vendar je bilo nepre-
kritega sveta na današnjem stiku obeh gorstev še posebno malo. Čeprav 
transgresije z ene in druge strani niso bile istočasne, so ostajali različno 
stari transgresijski sedimenti zelo blizu skupaj. Kakor dokazujejo nji-
hovi denudacijski ostanki, je bilo vmes sorazmerno malo starejšega 
površja. Ni pa izključeno, da je eocensko morje seglo preko današnje 
Slovenije z ene na drugo stran (23). Za kasnejšo morfogenezo pa ni 
pomembno samo to, da so- terciarni sedimenti prekrivali pretežni del 
današnjega slovenskega ozemlja, temveč tudi to, da so ti sedimenti, ki 
so bili sami povečini silikatne oziroma nepropustne sestave, zagrnili in 
na široko obdali tedanje karbonatno površje. 
Pomena terciarnih plasti, ki so na široko zagrnile karbonatna ozi-
roma korozijska tla, smo se pri tolmačenju kasnejše morfogeneze, po-
sebno kraške, doslej vse premalo zavedali. Razen tega je v geologiji 
prevladovalo mnenje, da se nekdanja razprostranjenost terciarnih sedi-
1 G r e za paleogeografski r azvo j v ož jem smislu, n a m r e č za r a z m e r j e 
m e d m o r j e m in kopnim. 
mantov ni bistveno razlikovala od današnje. Do transgresij na j bi bilo 
po mnenju avstrijskih geologov prišlo predvsem zaradi orogenetskih 
procesov; zato na j bi se bili ti sedimenti odlagali v udorinah in sin-
klinalah, kakršne poznamo v bistvu še danes. Ni pa prodrlo prepri-
čanje, da so ti sedimenti samo skromni ostanki obsežne terciarne odeje, 
ki ni prekrila kopna zaradi razdrobljenih orogenetskih sprememb, tem-
več zaradi epirogenetskih premikanj, torej zaradi enakomernejših in 
obsežnejših zniževanj, ki so vodila zato tudi do- enakomernejših trans-
gresij. 
Avstrijski geologi so namreč sklepali, da so bile terciarne obale 
razčlenjene v ozke in dolge zalive (udorine in sinklinale) ter vmesno 
kopno (antiklinale, grude). Opravka bi imeli potemtakem z razčlenjeno, 
diskordantno obalo. Te predstave so vse preveč opirali na današnje 
stratigrafske in druge razmere, premalo pa so njihovi avtorji presojali 
terciarne sedimente v soodnosnosti s takratnim površjem, odkoder so 
ti sedimenti prihajali. Šele v zadnjem času so začeli geologi tolmačiti 
terciarne sedimente kot ostanke nekdanjih obsežnejših plasti (20, 21, 
22, 114, 118). 
Tudi nekatere morfogenetske študije opozarjajo, da je do odločilne 
orogenetske aktivnosti in diferencirane tektonske dinamike prišlo šele 
po odložitvi terciarnih sedimentov, ker si sicer težko razložimo številne 
poteze našega reliefa. In ker je bilo pri tem ozemlje domala v celoti 
dvignjeno, sta erozija in denudacija odstranili tudi večino transgre-
sijske terciarne preproge; ohranila se je le na tektonsko zavarovanih 
oziroma znižanih tleh. 
Zato geomorfologi, ko tolmačimo posamezne pokrajine, tudi raču-
namo s tem, da so bili terciarni sedimenti nekdaj znatno obsežnejši 
(23, 131, 9, 24, 11, 25, 115, 116, 117, 26, 27). Se pomembnejše pa je dej-
stvo, da se je petrografska sestava nekdanjega površja precej spre-
menila. S tem v zvezi je za kasnejšo morfogenezo, zlasti kraško, po-
membno še spoznanje, da je zaradi pretežno epirogenetskega porekla 
terciarnih transgresij moralo biti tudi površje nižje in bolj uravnano. 
Temu naziranju se je približal tudi W i n k 1 e r v svojem obsežnem 
pregledu o jugovzhodnih Alpah (28). 
V zvezi s terciarnimi transgresijami je morfogenetsko pomembno 
še dejstvo, da po naftnih raziskovanjih pred zahodno istrsko obalo raz-
ločno sklepajo na pliocenske sedimente (29). S tem je tudi teorija o plio-
censki morfogenezi v Slovenskem primorju dobila novo oporo. 
TERCIARNA ODEJA 
Pomen nekdanje terciarne odeje, ki je prekrila pretežno karbo-
natna tla, sestavljena iz mezozojskih apnencev, je tudi v tem, da je 
s svojimi neprepustnimi plastmi omogočila razvoj hidrografske mreže. 
Naše predstave o obsežnejši in sklenjeni terciarni odeji ne slonijo 
samo na denudacijskih ostankih, ki so se pred intenzivno pliocensko 
erozijo in korozijo ohranili v tektonskih zajedah in korozijskih žepih, 
temveč tudi na sestavi teh sedimentov. Tako so terciarni ostanki pove-
čini drobnozrnati in podobni onim v sklenjenem terciarnem svetu (131, 
118, 84 itd.). Pomembno pa je tudi dejstvo, da so terciarni sedimenti 
še danes v višini kraških planot, tudi najvišjih. Tako niso samo v višini 
matičnega Krasa, temveč tudi Snežnika, Nanosa, Trnovskega gozda, 
Banjščic, Posavskega hribovja, Dolenjskega krasa, Ponikevske planote, 
Dobrovelj itd. (9, 11, 21, 22, 30, 31). 
Da je bila terciarna prevleka nekoč obsežnejša in večja, za to 
imamo še več dokazov. Na panonski strani dokazuje to alpsko nagu-
bano Posavsko hribovje. V obeh sinklinalah ohranjeni terciar so šteli 
za sedimente dveh dolgih in ozkih zalivov, ne pa za ostanke sklenjene 
transgresije, ki je segla prek širšega ozemlja. Kajti terciarni sedimenti 
so bili v obeh sinklinalah zavarovani šele s kasnejšim gubanjem, med-
tem ko so na vmesnih antiklinalnih hrbtih bili izpostavljeni denuidaciji 
in zato odstranjeni (20, 32, 33). Na jadranski strani je podoben primer 
matični Kras. Ker je apniška planota obdana z eocenom, so jo imeli 
za nekdanji otok eocenskega morja (34), čeprav je po geološki zgradbi 
razvidno, da sestavlja matični Kras razkrito apniško jedro obsežne 
antiklinale z odstranjenim eocenskim krovom (26, 27). Po denudacij-
skih ostankih eocenskega fliša v različnih višinah in predelih dinar-
skega sveta, se da sklepati, da so terciarni sedimenti prekrivali tuidi 
druge apnence današnjega Slovenskega primorja (131, 30, 118, 49). 
Na nekdaj sklenjeno terciarno odejo v današnji subpanonski in 
sosednji notranji Sloveniji ne opozarjajo samo osamljene denudacijske 
krpe in njih sestava (facies, drobnozrnatost), temveč opozarja na to 
tudi razprostranjenost miocenskih tufov in montmorillonitnih glin (21). 
Ti sedimenti se na ozemlje današnjega Posavskega hribovja in Dolenj-
skega krasa ne bi mogli razširiti, če bi bili vmes ozki zalivi in dolgi 
polotoki, kaj t i najbližji miocenski vulkani, odkoder tufi izvirajo, so 
delovali v oddaljenem Smrekovcu. 
ELEMENTI POKOPANEGA IN EKSHUMIRANEGA KRASA 
V zvezi z mezozojskimi apnenci in dolomiti, ki jih je prekrila ter-
ciarna odeja, je zanimiva geneza transgresijske podlage. Pod različno 
starimi terciarnimi nanosi so se namreč ohranile posamezne korozijske 
poteze predtransgresijskega reliefa. Tako so na sledove korozijske pod-
lage z žepi terciarnih sedimentov naleteli na različnih kraj ih: v sečo-
veljskem premogovniku, v premogovniku pri Vremah in Ilirski Bistrici, 
v premogovniku Kočevje in Zagorje itd. (35, 35 a). Številni korozijski 
žepi s kremenovim peskom so tudi na Dolenjskem krasu, razkrili pa 
so tudi žepe z drugimi terciarnimi nanosi (21), do površja pa sega 
transgresijska podlaga pri Ravnici na robu Trnovskega gozda (36, 37). 
Skratka, sledove korozijske podlage z žepi, zajedami in vdolbi-
nami, zapolnjenimi z različno starimi terciarnimi nanosi, najdemo še 
marsikje. To dokazuje, da so se korozijska tla razvijala zelo zgodaj in 
v različnih terciarnih obdobjih, kasnejši transgresijski sedimenti pa so 
jih na široko zagrnili ne le v eocenski in oligocenski dobi, temveč tudi 
še v miocenski ter pliocenski in jih s tem ohranili. Korozijsko površje 
se je potemtakem razvijalo vsakokrat, ko so apnenci segli do površja. 
V vseh teh fragmentih spoznavamo elemente fosilnega oziroma poko-
panega krasa, vendar teh potez na sedanjem površju ni nikjer toliko, 
da bi lahko govorili o ekshumiranem krasu, čeprav se zagovarja tudi 
drugačno stališče (117). 
Proučevanja namreč kažejo, da odstranjevanje terciarne odeje ni 
nikjer potekalo tako, da bi v sedanjem rehefu prišel do veljave pred-
transgresijski relief iz posameznih terciarnih obdobij. Sedanji relief 
namreč zaradi kasnejših gubanj krepko reže nekdanja korozijska po-
vršja. Zato so tovrstne reliefne poteze ohranjene le fragmentarno in 
izjemno (npr. na Banjščicah, pri Ravnici na robu Trnovskega gozda, na 
Ponikevski planoti, na Novomeškem krasu), čeprav je bila stara pod-
laga povečini uravnjena. V današnjih apniških pokrajinah je namreč 
težko razlikovati, ali so terciarni sedimenti v tektonskih zagozdah ali 
korozijskih žepih. Zato je po teh sledovih tvegano sklepati na starost 
in genezo tega reliefa. Več jasnosti je edino pri površju, ki vsebuje 
boksite. Z njimi zapolnjene korozijske zajede že same po sebi doka-
zujejo korozijsko poreklo. Razen tega tudi sami boksiti kot fosilne 
kraške ilovice (lateriti) iz različnih terciarnih obdobij pričajo o teda-
njih korozijskih procesih. 
V zvezi z boksiti je zanimivih še več vprašanj. Pomembno bi nam-
reč bilo, da bi zanesljivo ugotovili korozijsko izoblikovanost podlage, v 
kateri tičijo boksiti. O njih namreč vemo, da so v zelo nepravilnih, 
razdrobljenih in žepastih ležiščih. Ah so ti žepi nekdanje vrtače, kakor 
jih včasih imenujejo tehniki? Ker so boksiti povečini terciarne starosti, 
bi z nj imi zapolnjene vrtače dokazovale, da je vrtačasti kras nastajal 
že davno pred pleistocensko dobo. To bi bil hkrati tudi dokaz za ver-
tikalno cirkulacijo vode v apnencih med toplo terciarno klimo. Zato je 
tu odprt zelo zanimiv problem kraške morfogeneze. Enako je pereč 
problem predtransgresijskega korozijskega reliefa drugod po Sloveniji, 
kaj t i tudi v sečoveljskem premogovniku govore o vrtačah, ki so pod 
terciarno podlago. Ne da bi natanko poznali te obhke, menimo, da gre 
pri tem za tropsko varianto vrtač, namreč za »coopitom« podobne 
oblike. Po podlagi boksitnih ležišč so skušali tudi ponekod v Srednji 
Evropi ugotavljati fosilni tropski kras (38, 141). 
OBLOŽENI ALI ZAPRTI KRAS 
Terciarna odeja ni samo prekrila mezozojskih apnencev, temveč 
jih je na obeh straneh, panonski in jadranski, tudi na široko obdala. 
S tem je bila dana osnova za kasnejši razvoj zaprtega ali obloženega 
krasa v smislu Jovanoviča (39) 2 Ni pa ostalo samo pri tej splošni zaje-
zitvi; zaradi kasnejše orogeneze so nastale nepropustne obloge tudi 
okrog posameznih apniških pokrajin, ko so bile mednje tektonsko vgu-
bane in zagozdene terciarne in druge neprepustne plasti. Terciarni 
sedimenti so namreč s kasnejšo orogenetsko dinamiko prišli v zelo 
različen položaj do mezozojske osnove (40, 41, 42, 43, 44). S terciarnimi 
plastmi obdani in mednje vkleščeni mezozojski apnenci pa pomenijo 
razmere, ki niso pomembne samo za razumevanje celotne morfogeneze 
klasičnega krasa, temveč tudi za tolmačenje morfogenetskih razlik med 
posameznimi kraškimi pokrajinami. 
Obloženi apnenci so bili posebno značilni v primorski Sloveniji, 
kjer jih še danes marsikje na visoko obdajajo flišne plasti. Najizra-
zitejši primer je matični Kras, k jer so ostanki nekdanjega flišnega 
oboda še marsikje razločni. Droben, a zelo nazoren primer je nadalje 
Planina, apniška planotica sredi vipavskega fliša. Pri zaprtih apnencih 
je treba upoštevati, da nepropustni obod ni segal na vseh straneh 
enako visoko. Zadoščalo je znižanje na eni strani, da je apnence za-
jela vertikalna vodna cirkulacija in globinska korozija. Tako je flišna 
obloga, ki se vleče od Beneške Slovenije preko Goriških Brd, Vipavske 
doline in Pivke dalje proti Reškemu primorju, na široko zapirala 
apnence današnjega Visokega krasa. To oblogo so morfogenetski pro-
cesi razdrli različno globoko in v različnih časih, kar je dalo osnovo za 
različen razvoj posameznih kraških pokrajin. Talko bi bili apnenci v 
zaledju briškega fliša še danes zaprti, če jih ne bi bila z notranje strani 
na globoko odprla Soška dolina. Vendar je Soča odprla samo bližnje 
apnence, medtem ko so se ostali deli Visokega krasa odpirali ločeno 
(po Lijaku, Hublju in Vipavi), kajt i različna sestava karbonatnih kam-
nin je preprečevala, da bi se poenotila vodna cirkulacija. Kot izolatorji 
so delovali zlasti dolomiti, ki so se predvsem v hladni pleistocenski 
dobi zaradi hitrega drobljenja kmalu zaprli in delovali kot neprepustna 
tla. Tako vlogo so imeli dolomiti zlasti na kraških poljih, v podoljih, 
v suhih dolinah itd. (131, 8). 
Gravimetrična in druga merjenja Visokega krasa (36) kažejo, da 
tičijo spodnji deli apnencev še globoko v flišu in tako še vedno niso 
do kra ja odprti. 
Soška deber nad Solkanom je v sosednjih apnencih odprla glo-
binski koroziji pot globoko navzdol, kakor dokazujejo kraški izviri v 
dnu soške debri. Zaradi višinskih razlik med dolino in obrobjem ter 
tako ustvarjenega hidrostatičnega pritiska, je zajela vodna cirkulacija 
tudi še del apnencev pod dolinskim dnom. Vendar so okoli 30 m glo-
boke vrtine v dnu doline pokazale, da globlji apnenci niso več koro-
dirani, pač pa so razpoke zapolnjene z neagresivno skalno vodo pri-
bližno do višine vodnega toka (45, 46). Soča zatorej v apniški debri ni 
viseči vodni tok, temveč je oprta na skalno vodo (freatična cona). Po-
2 Izraz za jezeni k r a s us t reza bo l j v h idro loškem k a k o r pa v morfo lo-
škem pogledu. V zapr t ih apnenc ih j e np r . za j ezena ska lna voda. 
dobno je bilo na Visokem krasu, ko so bili ti apnenci še v celoti oblo-
ženi in so neprepustne plasti segale še v višino apnišikega površja. Na 
ta način na j bi zaprti apnenci z zajezeno skalno vodo (freatično zaliti) 
omogočali površinske vode. 
Tudi v notranji Sloveniji so apnenci različno odprti. Številni sle-
dovi pa kažejo, da so bili v preteklosti bolj na visoko obloženi z nepre-
pustnimi plastmi. Najbolj nazorno in temeljito so apnenci odprti v 
Posavskem hribovju, na temenu trojanske antiklinale (Gozdnik, Mrz-
lica, Cemšeniška planina itd.). Tudi drugod, k je r so apnenci pretežno 
odprti, sega vertikalna vodna cirkulacija z globinsko korozijo vred raz-
lično globoko (Gorjanci, Rog, Rakitniška planota, Bloke itd.). 
Za razumevanje nekdanjega razvoja apniškega površja so poučne 
zlasti pokrajine s pretežno še vedno obloženimi apnenci. Take apnence 
sestavljajo npr. vzhodno Posavsko hribovje, Novomeški kras in Poni-
kevska planota. V teh pokrajinah je zato dolinasti relief bolj izrazit, 
ostanki fluvialne odeje pogostejši, prevotljenost apnencev plitvejša in 
površinske vode gostejše. 
Toda razsežnejše in bolj tipične kraške pokrajine z izrazito eno-
smernim in dolinskim reliefom so ponekod drugod po svetu. Naj na-
vedem primer iz evropskega severovzhodnega dela Sovjetske zveze, 
kjer se na aerofotografskih posnetkih obsežne in rahlo valovite gozd-
nate pokrajine z izrazitim dolinskim reliefom nikakor ne da jo razločiti 
kraške poteze, tudi če človek ve, da gre za kraški oziroma korozijski 
svet, tako izrazita sta hidrografska mreža in dolinski relief. Pokrajina 
je nedvomno nazoren primer apnencev, ki so v nizki legi in hkrati 
zaprti. Podobno so si bržkone zamišljali naše apniške pokrajine v pred-
kraški razvojni fazi starejši proučevalci. 
Apniško površje v Sloveniji kaže torej tesno in neposredno raz-
vojno zavisnost od sosednjega neprepustnega sveta. Odvisnost od apni-
ških tal pa kaže nasprotno tudi neprepustno površje. Ta zavisnost je 
toliko večja, ker neprepustna tla niso samo v sosedstvu kraških po-
krajin, temveč se z njimi tudi prepletajo. Pri medsebojnem razvojnem 
razmerju karbonatnih in nekarbonatnih tal je bila posebnega pomena 
tudi višina teh in onih kamnin. Od tega sta bila namreč odvisni usmer-
jenost vodnega toka in kasnejša cirkulacija vode v apnencih. Na hipso-
grafska razmerja pa je poleg tektonike vplivalo zlasti s klimatskimi 
spremembami usmerjeno diferencirano zniževanje enih in drugih 
kamnin. 
SPREMINJANJE PETROGRAFSKE SESTAVE TAL 
Za razumevanje celotnega reliefnega razvoja je zlasti pomembno 
vedeti, katere kamnine so sestavljale naša starejša površja. Kamninska 
sestava je že na sedanjem površju pestra in za relief pomembna, za 
morfogenezo pa je odločilnejše, kako se je ta sestava spreminjala v 
preteklosti in kako se je pri tem spreminjal delež prepustnega in ne-
prepustnega površja oziroma delež karbonatnih in silikatnih kamnin. 
Saj je za razvoj kraškega reliefa nadvse pomembno, da so v posa-
meznih razvojnih obdobjih prevladovale te in ne druge kamnine. Zato 
starejših morfogenetskih procesov ne kaže presojati po kamninski se-
stavi današnjega površja. Razvojnih sprememb v petrografski sestavi 
tal pa v morfogenetskih študijah doslej nismo upoštevali. 
Kakor je razvidno iz številnih geoloških raziskav, so pred terciar-
nimi transgresijami sestavljali površje mezozojski apnenci, dolomiti in 
laporji, skratka čiste in obsežne karbonatne kamnine, ki so nudile 
osnovo kraškemu oziroma korozijskemu reliefu. Šele s kasnejšimi oro-
genetskimi in epirogenetskimi procesi oživljena denudacija je razkrivala 
starejše silikatne kamnine na ozemlju današnjega predalpskega sveta 
(paleozojski skrilavci, peščenjaki in konglomerati). Toda šele s transgre-
sijami v eocenski ter kasneje v oligocenski in miocenski dobi se je petro-
grafska sestava ozemlja temeljiteje spreminjala. S transgresijami razšir-
jene neprepustne oziroma silikatne plasti so tedaj na široko zamenjale 
dotedanja karbonatna tla. Šele ob koncu terciarja, posebno v pliocenski 
dobi, ko so reke že na široko odstranjevale terciarno odejo, se je kar-
bonatno površje znova razširilo. Tako so bile na uravnanem srednje-
pliocenskem površju ene in druge kamnine na široko zastopane. Mor-
fogenetski procesi pa so spreminjali petrografsko sestavo tal še v 
pleistocenu, vendar so se tedaj bolj spreminjala hipsografska razmerja 
enih in drugih kamnin. Ker so predpanonski orogenetski procesi zajeli 
karbonatne in nekarbonatne kamnine v različne tektonske enote, so 
bila ta tla potisnjena različno visoko. Na uravnanem srednjepliocen-
skem površju pa so reke prečkale in uravnavale petrografsko različna 
tla. Vode so ponekod odtekale s terciarnih in drugih neprepustnih pla-
sti na apnence, drugod z apnencev na neprepustna tla. Pri kasnejšem 
zakrasevanju je bilo to precejšnjega pomena, saj so tako nastali raz-
lični hipsografski oziroma hidrološki tipi kraškega površja. 
V pleistocenski dobi se je težišče poglabljanja in razdiranja tal 
prestavilo od apnencev na vododržne plasti. Doline so se v teh plasteh 
poglobile preko sto metrov, apniško površje pa se je zniževalo počas-
neje (8, 9, 12, 14, 48, 49). Zato so se apniške uravnave, ki so bile v plio-
cenu še v višini flišnega sosedstva, že ob koncu te dobe in v naslednji 
kvartarni dobi spreminjale v čedalje izrazitejše planote. 
Petrografsko sestavo je slednjič začela spreminjati tudi fluviogla-
cialna akumulacija, ki je z obsežnimi nanosi karbonatnega proda zajela 
večino naših dolin in kotlin. S tem je prišlo do svojevrstnega prodora 
karbonatnih tal neposredno med terciarne oziroma silikatne sedimente. 
KLIMATSKO USMERJANJE MORFOGENETSKIH PROCESOV 
Pri spreminjanju morfogenetskih procesov, ki so v preteklosti 
oblikovali alpsko-dinarski kraški svet, močno poudarjamo vplive kli-
matskih sprememb. To nikakor ni naključje, sa j so ti vplivi tudi 
v sedanjosti zelo očitni. Slovenija ni namreč samo na stiku večjih 
prirodnih enot, kontinentalne Panonske nižine na eni, mediteranskega 
sveta na drugi strani, pa seveda vmesnega gonskega sveta, temveč je 
zaradi tega na izrazitem klimatskem stičišču, sa j se vsa tri področja 
tudi v klimatskem pogledu močno razlikujejo. Vsa tri imajo različen 
temperaturni in padavinski režim (50, 51) in zato tudi različne osnove 
za mehanično razpadanje ter kemično preperevanje; prav tako različne 
pa so tudi osnove za denudacijo, erozijo in korozijo. Recentno korozij-
sko zniževanje Visokega krasa je zaradi obilnejših padavin hitreje od 
zniževanja sosednjega matičnega Krasa. Terciarne gorice v subpanon-
skem svetu dobivajo komaj tretj ino padavin gorskega sveta in se zato 
kljub -mehkejšim plastem počasneje znižujejo. Razlike v morfogenet-
skem procesu so seveda tudi med sUbpanonskim in submediteranskim 
svetom, ki imata različen padavinski režim, čeprav so letne količine 
padavin tu in tam enake. Tla v primorju so npr. pred poglavitnim zim-
skim dežjem brez prave vegetacijske zaščite, medtem ko so prevladu-
joče poletne padavine v subpanonskem svetu manj učinkovite že zaradi 
vegetacije in večjega izhlapevanja. 
Klimatske razlike so v Sloveniji še posebno jasne in klimatski pre-
hodi izraziti tudi zaradi izostrenega reliefa, npr. med primorsko in 
notranjo Slovenijo. V takih področjih že manjše spremembe prestavijo 
klimatske meje. 
Podobno je bilo v preteklosti, čeprav relief ni bil tako izrazit, a so 
se zato uveljavljali drugačni faktorji. Tako je v pleistocenu bilo današ-
nje slovensko ozemlje na robu strnjene alpske poledenitve, medtem ko 
so v ostali Sloveniji bili pod ledom le nad 1300 m visoki vrhovi (52, 
53). Ta sporadična poledenitev kaže, kako je bilo preostalo ozemlje 
v izraziti periglacialni klimi in kako je bilo zajeto v intenzivno peri-
glacialno preoblikovanje (47, 48, 55, 122). Za razumevanje razlik med gla-
cialnimi in interglacialnimi dobami pa moramo upoštevati zlasti menja-
vanje kontinentalne klime v glacialih, ko je bila kopna vsa severna 
polovica Jadrana, in maritimno klimo v interglacialih, ko se je Jadran-
sko morje obnavljalo (138 a). Zato so bili glaciali ne samo hladni, temveč 
tudi sušni, kar potrjujejo tudi morfogenetska proučevanja (47, 48, 49), 
interglaciali pa vlažni in seveda topli, kakor pričajo paleobotanične in 
druge raziskave (19 a, 56, 57). Zato menimo, da so se pleistocenska kli-
matska nihanja nad našim ozemljem stopnjevala zaradi prehodne lege 
Slovenije in menjave paleogeografskega položaja. Slednjič je videti, da 
je k temu pripomogla še tektonika, ki je z dviganjem površja ostrila 
pleistocensiko in še posebej wurmsko klimo. 
V pliocenu na j bi bila nasprotno razmeroma zelo topla in vlažna 
klima, podobna tropski oziroma subtropski, kakor kažejo redke paleo-
botanične in paleontološke raziskave (18 a, 19 a, 34, 58, 59, 60, 61). Vlaž-
nost klime je bržkone povečala izrazito maritimna lega ozemlja, saj 
je pliocensko morje neposredno obdajalo sedanje slovensko- ozemlje 
tako z jadranske kakor tudi s panonske strani. V teh klimatskih razme-
rah vidimo osnove za intenzivnejšo erozijo in korozijo pliocenskega 
reliefa. 
Ničesar pa ne vemo o klimatskih kolebanjih v pliocenu samem in 
o slabšanju podnebja na prehodu v pleistocen, sa j smo doslej še docela 
brez ustreznih paleOklimatskih študij za naše ozemlje. Sklepamo pa, da 
v pliocenu ni bilo izrazitejših klimatskih razlik med posameznimi deli 
Slovenije že zaradi njenega izrazito maritimnega položaja in nižjega 
reliefa. Medtem ko je v današnjih klimatskih razmerah izrazitejši relief 
pomemben klimatski faktor, saj ne razmejuje samo panonske in medi-
teranske klime, temveč ustvarja z goratostjo in zaprtostjo osrednje Slo-
venije tudi vmesno, ostrejšo in bolj namočeno klimo, pa nižje in bolj 
uravnano pliocensko površje te vloge prav gotovo ni imelo. 
HIPSOGRAFSKO SPREMINJANJE PETROGRAFSKO RAZLIČNIH TAL 
Spreminjanje kamninske sestave površja v pliocenski in pleisto-
censki dobi ni bilo samo posledica s splošnim dviganjem ozemlja okrep-
ljene denudacije, temveč je imelo pri tem odločilno vlogo tudi s klimat-
skimi spremembami usmerjeno selektivno zniževanje tal. Izbirnega 
zniževanja površja pa niso usmerjale samo klimatske spremembe, tem-
več skupno z njimi tudi spremenjene hidrološke, pedološke in druge 
prirodnogeografske poteze takratnih pokrajin. 
Pri spreminjanju kamninske sestave tal so torej razen tektonike 
in paleogeografije imeli zaznavno vlogo tudi eksogeni procesi in 
v okviru teh procesov zlasti njihovo razvojno spreminjanje. S klimat-
skimi spremembami so se namreč v nekaterih dobah okrepili erozij-
ski, v drugih korozijski procesi, enkrat kemično preperevanje, drugič 
spet mehanično razpadanje. Zato so se včasih hitreje razdirala karbo-
natna tla, drugič nekarbonatna. 
V topli in vlažni pliocenski klimi z debelo pedološko in bujno vege-
tacijsko odejo ter veliko vodnatostjo rečne mreže na j bi se bila apniška 
tla hitreje zniževala (62, 9, 11, 8, 139). Poleg erozije oziroma denudacije 
na j bi jih bila izdatno razdirala zlasti ploskovna korozija, kakor skle-
pamo po ohranjenih oblikah našega krasa oziroma po ustreznih pro-
cesih v sedanjih kraških tropskih pokrajinah (1, 2, 3, 62, 63, 139, 140). 
Nasprotno pa so se silikatne kamnine tedaj počasneje zniževale, 
čeprav so povečini mehansko manj odporne od apnencev. To velja tako 
za paleogene sedimente na jadranski strani (eocenski fliš), kakor tudi 
za neogene sedimente na panonski (oligocenske in miocenske gline, 
laporji, peščenjaki itd.), prav tako- pa tudi za paleozojske skrilavce, 
peščenjake in konglomerate. 
Spričo takega selektivnega zniževanja tal so se višinske razlike 
med apniškim in silikatnim površjem čedalje bolj večale. Tak razvoj 
je bil posebno izrazit na jadranski strani, k jer se apniške pokrajine 
prepletajo s flišnim svetom. Procesi diferenciranega zniževanja tal so 
bili tako dolgotrajni in učinkoviti, da je marsikje prišlo do »inverznega« 
reliefa.3 Tako je bil v pliocenu matični Kras kljub antiklinalni zgradbi 
nižji od flišnega površja sosednjih dveh sinklinal, vipavske in tržaške 
(11, 49). In celo pri Visokem krasu so se iznad fliša dvigali razmeroma 
skromni neuravnavi deli (9, 11). Tudi v Posavskem hribovju je bila 
apniška litijska antiklinala nižja od sinklinalnega terciarja, kakor skle-
pamo po vanjo zajedeni Savski dolini. Gorjanci pa so se nad nepre-
pustno okolico- dvigali samo z zgornjo tretjino. Podobno je bilo tudi pri 
drugih kraških planotah. 
Doslej so hipsografske razlike med posameznimi pokrajinami eno-
stransko tolmačili z diferencirano tektoniko, torej izključno v geološki 
luči, čeprav za to povečini ni bilo ustreznih dokazov. Odslej pa bo treba 
upoštevati tudi klimatsko zasnovano selektivno zniževanje petrografsko 
različnih tal, kar naglašajo tudi domače geomorfološke študije. 
V naslednji, pleistocenski dobi je potekal razvoj v nasprotno smer. 
Hitreje od apnencev so se namreč razdirala in zniževala silikatna tla 
oziroma mehanično manj odporni sedimenti, zlasti mehkejše terciarne 
plasti. Ko je zajela pleistocenska poledenitev osrčje slovenskega alp-
skega sveta, je bila vsa ostala Slovenija v periglacialnem območju. 
Pelodne analize kažejo, da je ob poledenitvenih viških prevladoval 
močno odprt svet s stepo oziroma tundro ter razredčenim drevjem 
(56, 57, 98). V pasu med pleistocensko snežno in gozdno mejo — prva 
je potekala 1300 do 1500 m visoko in druga 400 do 600 m, medtem ko je 
bila v kotlinah ta meja še nižja — je prevladovalo intenzivno meha-
nično razpadanje tal s soliflukcijskimi in drugimi periglacialnimi pro-
cesi. V tem času se je poleg krepkega mehaničnega razpadanja močno 
stopnjevala zlasti erozija, ki je zniževala oziroma razčlenjevala meha-
nično manj odporne kamnine, v prvi vrsti terciarne plasti, medtem ko 
so mehanično odpornejši apnenci in dolomiti, ki so sestavljali hrbte, 
planote in vrhove, čedalje bolj prevladovali. V pleistocenski dobi so 
se nekarbonatna tla poglobila v primerjavi z apnenci in dolomiti za 
okoli 100 do 150 m (47, 12). Pri tem pa je zniževanje reliefa potekalo 
postopno zaradi klimatskih in drugih kolebanj pleistocenske dobe. To 
dokazuje dobro terasirano površje s serijo erozijskih in akumulacijskih 
teras pleistocenske starosti. 
Morfogenetski procesi v topli pliocenski ter hladni pleistocenski 
dobi so torej glede na karbonatno in nekarbonatna površje vtisnili teda-
njemu reliefu dvoje značilnih potez: spremenjeno petrografsko sestavo 
tal in drugačne hipsografsko razmerje površja. Razen tega so se urav-
nave na nekarbonatnih tleh znatno bolj razčlenile kakor apniške urav-
nave, kar je še povečalo razlika med enim in drugim površjem. 
Te splošne poteze klimatsko usmerjenega reliefnega razvaja na 
obravnavanem ozemlju smo pri morfogenetskem tolmačenju posamez-
nih naših pokrajin doslej vse premalo upoštevali, čeprav so te poteze 
zlasti za razumevanje kraškega reliefa odločilnega pomena. 
3 Takšen relief lahko označu jemo kot »inverzni« le v luči d a n a š n j e 
odpornost i kamnin , kakr šno u s t v a r j a s e d a n j a k l ima. 
Apniške pokrajine je najbolj smiselno razčleniti po hipsografskih 
in hidroloških razlikah, ki jih kaežjo do neprepustnega sosedstva. 
V srednjem pliocenu so- bile številne apniške pokrajine v enaki višini 
kot sosednji neprepustni svet. Reke so jih prečkale, kot dediščina pa so 
pri kasnejšem razčlenjevanju tal ostale opuščene rečne doline z ostanki 
naplavin. Drugod, k jer so bile apniške pokrajine višje, so vode z apnen-
cev tekle na neprepustno sosedstvo in v višini neprepustne obloge so 
se apnenci uravnavali (robne uravnave, obvisele in zatrepne doline). 
Tam pa, kjer so bile apniške pokrajine nižje od neprepustnega sosed-
stva, so se vode na apnence razlivale (robne uravnave, slepe doline). 
Votljenje apnencev se tedaj ni uveljavilo morda zaradi neprepustne 
odeje, naplavljene s sosedstva, temveč je vzrok v zaprtih apnencih in 
v zajezeni skalni vodi. Oboje je namreč zaviralo globinsko vodno 
cirkulacijo. Površinskih vodnih tokov si torej ni treba tolmačiti z aloh-
tonimi naplavinami z neprepustnega sosedstva, ki na j bi bile zamašile 
kraške razjede in prekrile votlikova tla, kajt i apnenci v tedanji dobi 
povečini še niso bili izvotljeni, ker se globinska korozija ni mogla raz-
mahniti. Za takratne procese je poleg zaprtosti apnencev in zajezenosti 
skalne vode bila enako pomembna tudi tropska klima z bogato vege-
tacijsko in pedološko odejo. V takih razmerah se je namreč razvijala 
intenzivna, a hkrati tudi nagla korozija. Agresivna padavinska voda 
se je zato izčrpala takoj na začetku svoje poti, že kar na površju (87, 
88, 89, 107). 
V takih razmerah so torej nastajale uravnave na »klasičnem krasu«, 
ki so se s planotami ohranile še v današnjem reliefu kot najbolj zna-
čilne poteze našega alpskega in dinarskega sveta. Notranje korodirani 
so bili tedaj kvečjemu tisti apnenci, ki so se dvigali nad takratnimi 
uravnavami, vendar njihova ustrezna prevotljenost ni dokazana. V na-
sprotju s klasičnimi pojmovanji, ki tolmačijo genezo apniških uravnav 
izključno z erozijo, je treba podčrtati, da štejemo tedanjo korozijo oelo 
za učinkovitejšo od pledstocenske, s katero je prišlo do pravega ziaikra-
sevanja, to je prevotljenosti apnencev in presihanja površinskih tokov 
in s tem do zaprtih kraških globeli. Pliocensko apniško površje n a j bi 
tedaj oblikoval enoten morfogenetski proces, ki je poleg krepke korozije 
obsegal tudi erozijsko din denudaaijsko preoblikovanje tal (10, 11). 
Postopno in kolebajoče poslabševanje klime ob koncu terciarja je 
torej dinamiko morfogenetskega procesa prestavljalo od apnencev na 
nekarbonatna tla. S tem se je neprepustna obloga okrog apnencev 
hitreje zniževala, apniško površje pa nagleje razčlenjevalo. Naplavine 
na apnencih so postajale bolj grobe, erozijski in korozijski procesi pa so 
se prostorsko čedalje bolj ločevali. V takih razmerah so nastale pogla-
vitne spremembe v usmerjenosti vodnih tokov, razvila pa se je tudi 
globinska vodna cirkulacija. 
Pleistocenski morfogenetski procesi so v prejšnji dobi nastalo 
»petrografsko inverznost« reliefa torej hitro načeli. Zaradi klimatskih 
kolebanj te dobe so spremembe potekale postopno in z vmesnimi pre-
kinitvami, Sele hitrejše zniževanje neprepustnega oboda, nastalo zaradi 
intenzivnega mehaničnega razpadanja in okrepljene erozije, je odprlo 
pot korozijsko aktivni podzemeljski vodni cirkulaciji, ki je zajemala 
čedalje več apnencev in segala čedalje globlje. Površinski tokovi so 
tako presihali. Zakrasevanje pa je bilo hkrati tudi posledica spreme-
njene korozijske dinamike, ki je prešla od površinske, usmerjene in 
ploskovne korozije, kakršna je bila v pliocenu, k razpršeni in globinski 
v pleistocenu. V hladnejši khmi in ob skromnejši vegetacijski ter pedo-
loški odeji so se namreč agresivne vode izčrpale šele na daljši poti. 
Tretji faktor, ki je okrepil erozijo na nekarbonatnih tleh, je bila pove-
čana reliefna energija, ki jo je povzročilo tektonsko dviganje. Na 
jadranski strani so ta proces modificirali še vplivi glacievstatičnega 
kolebanja morske gladine: umikanje morja je stopnjevalo kontinental-
nost oziroma sušnost ozemlja, zniževanje pa je krepilo reliefno energijo. 
Pleistoeenska klima je sprožila še drugačne morfogenetske procese. 
Tako je okrepljeno mehanično razpadanje apnenca in zatrpavanje jam, 
brezen in ponikev, vodilo ponekod do obnavljanja površinskih voda, do 
ojezeritve kraških polj in do oživljanja suhih dolin, skratka do preki-
nitve kraškega procesa (54). K obnavljanju površinskih vodnih tokov 
je slednjič pripomogla tudi zamrznjenost pleistocenskih tal. Osiroma-
šenje vegetacijske in pedološke odeje pa je korozijo bolj navezalo na 
razpokanost tal. Intenzivno mehanično razpadanje apnencev pa je zlasti 
v višjih legah tudi izostrilo apniški relief. Predvsem pa je pleistoeenska 
doba apniško površje na drobno razjedla. Od nekdanjih uravnav so 
marsikje ostali le razjedeni robovi med kraškimi kotanjami, npr. 
v osrednjih delih Nanosa, Trnovskega gozda, Javornikov itd. (9, 12, 8). 
Posebno vlogo so imeli dolomiti, ki na j bi v hladnih dobah bih nepre-
pustni, kakor poudarjajo številni avtorji. Stiki med apnenci in dolomiti 
naj bi imeli za morfogenezo podobno vlogo kakor stiki med apnenci in 
neprepustnimi silikatnimi plastmi (131, 8, 9 itd.). 
OSTANKI PALEOFLUVIALNEGA GRADIVA NA KRAŠKIH TLEH 
Na klasičnem krasu smo v zadnjem desetletju ugotovili še druge 
sledove, ki pričajo o nekdanjih hidroloških povezavah med apnenci in 
sosednjim nekarbonatnim reliefom ter o značilnih višinskih razmerjih 
med enim in drugim površjem. Na zakraselih apniških planotah pa tudi 
na nižjih terasah se je namreč še marsikje ohranilo fosilno fluvialno 
gradivo. Največ je proda in peska, ki ju korozija zaradi silikatne sestave 
— večinoma gre za kremen — ni mogla uničiti. Ti fluvialni ostanki ne 
pričajo le o nekdanjih vodnih tokovih, temveč tudi o morfogenetskih 
procesih na apniških tleh; zlasti pa še o tem, kako so bile apniške pla-
note nižje od neprepustnega sosedstva, odkoder je to gradivo dotekalo. 
Toda fosilni prod na kraških planotah ne izvira samo iz neprepustnega 
sosedstva — v tem primeru bi šlo le za alohtone vode in alhotone napla-
vine — temveč tudi z apniškega površja samega. Prodniki so namreč 
nastali tudi iz silikatnih vložkov, ki tičijo med apnenci (roženci, limo-
niti), torej so se oblikovali na samih apniških tleh. Gre tedaj za avtoh-
tono gradivo in avtohtone procese na apniškem površju. Samoniklost 
gradiva pa dokazuje tudi značilna poroznost konglomerata, iz katerega 
so bili kasneje izjedeni karbonatni prodniki, kakor dokazujejo razmere 
na matičnem Krasu (11). Toda tudi paleofluvialnega gradiva iz nepre-
pustnega sosedstva ne sestavljajo samo peščena zrna in prodniki, ki 
bi bili neposredno izluščeni iz starejših peščencev in konglomeratov ob 
razpadanju teh plasti, temveč imamo opravka tudi z novo nastalim pro-
dom in peskom iz sicer homogenih silikatnih kamnin. V celoti je tedaj 
paleofluvialno gradivo na kraških tleh različnega izvora. 
Ostanki fosilnega rečnega nanosa se niso ohranili le na matičnem 
Krasu, kjer so številni sledovi kremenovega, roženčevega in limonit-
nega proda, kakor tudi peska, peščenjaka in konglomerata. Prod in 
pesek sta namreč tudi na zakraseli visoki planoti Trnovskega gozda 
(Voglarska planota), Nanosa, Hrušice, Postojnskega in Logaškega krasa 
(9, 49, 64). V notranji Sloveniji pa je fluvialno gradivo na zakraselih 
tleh Posavskega hribovja, Ponikevske planote, Dobrovelj, Novomeškega 
krasa, Suhe krajine itd. (54, 65, 65 a, 66, 96, 67, 121, 122). Zlasti je 
pomembno, da je prod še v najvišjih delih Posavskega hribovja, ki se 
dviga nad obsežnim sosedstvom. Našli smo ga tik pod Kumom okoli 
1100 m visoko, še več pa ga je na širokih terasah pri Dobovcu (660 m), 
še niže pa ga je ugotovil tudi M e z e (66). Doslej nismo našli proda 
edinole na apnencih, ki so bih že zelo zgodaj višji od neprepustnega 
sosedstva. Na prečnih in sotočnih apnencih pa so se ti ostanki domala 
še povsod ohranili. 
Najviše ohranjeni silikatni prodniki so doslej znani s Komne, s Ka-
nina, z Velike planine in s Kalškega Grebena (28, 69). Zelo zgodaj so 
jih ugotovili na Šentviški gori, na Banjščicah in Lokavcu (68, 74). Na 
terasah Konjiškega pogorja je silikatno fluvialno gradivo od 760 m 
navzdol, na Ponikevski planoti pa so fosilni prodniki iz miocenskih 
tufov in keratofirjev (65 a). 
Kremenovi prodniki pa niso samo na zakraselih tleh, temveč so 
ponekod tudi na ustreznih terasah sosednjega neprepustnega površja, 
na flišni Pivki in v prav tako flišnih Brkinih, v Posavskem hribovju 
itd. (10, 12, 65, 66, 70). Posebno poglavje so alohtone naplavine v kra-
ških jamah in na kraških poljih (54, 77, 78, 121). 
Največ kremenovega peska je na Dolenjskem oziroma Novome-
škem krasu (71, 72, 115, 121, 122). Sredi apnencev in dolomitov tičijo 
istovrstni, drobni in marsikje presenetljivo čisti kremenovi peski v tek-
tonskih zagozdah in korozijskih zajedah, medtem ko se na ožjem ter-
ciarnem obrobju uvrščajo med ostale pliocenske plasti. Veliko kreme-
novega peska so prenašale vode tudi v pleistocenu, ko so izdatno razpa-
dale silikatne plasti in med njimi zlasti karbonski ter permski peščenci 
in konglomerati. 
Da je med našimi kraškimi pokrajinami daleč največ kremenovega 
peska in proda na nizkem Dolenjskem krasu, nikakor ni naključje. 
V Krški kotlini in njenem nizkem zaledju (Novomeški kras, Temeniško 
podolje, Suha krajina) vidimo namreč dediščino, ki med vsemi sloven-
skimi pokrajinami še najbolj spominja na nekdanje »miocensko oziroma 
pliocensko primorje«. Toda še odločilnejše je pri tem dejstvo, da leže 
dolenjske kraške pokrajine, ki vsebujejo kremenove peske, na samem 
robu dinarskega sveta oziroma na vznožju sosednjega, petrografsko 
drugačnega Posavskega hribovja. Iz silikatnih karbonsko-permskih 
kamnin, ki so tu na široko razgaljene, so vode nanosile na sosednji 
kraški svet velike količine kremenovega proda in peska. Tudi večjo 
izravnanost kraških pokrajin, ki so v sosedstvu Posavskega hribovja, 
pripisujemo temu, da gre za obrobne apnence. Značilna homogenost in 
čistost kremenovih peskov na j bi bila posledica tega, da so korozijski 
procesi nanose kemično izčistiti in odstranili karbonatne primesi. Hkrati 
menimo, da so čisti kremenovi peski predvsem tisti, ki so presedimen-
tirani. Kremenove peske so onesnažile edinole kraške ilovice, zato so 
pogosto obarvani. Med temi so posebno značilni izrazito rdeči peski, ki 
opozarjajo na to, kako so v tropski oziimna suhtropski klimi skupno 
s peski nastajali lateriti oziroma intenzivno rdeče kraške ilovice (25). 
Silikatni prod in pesek tiči ta v posameznih kraških pokrajinah na 
različno visokem površju, zato sklepamo, da sta iz različnih razvojnih 
obdobij. Po ohranjenem pelodu vemo doslej edinole za matični Kras, 
da je to gradivo iz tople dobe, bržkone iz zgornjega pliocena ali prvega 
interglaciala. Na toplodobno akumulacijo sklepamo tudi po zaobljenosti 
tega gradiva in po tem, da so iz njega izluščene vse karbonatne primesi. 
Na kraških tleh ohranjeno fluvialno gradivo opozarja na obsežnost, 
razširjenost in izdatnost nekdanje akumulacijske odeje, opozarja pa 
tudi na veliko morfogenetsko vlogo tega gradiva in tedanjih voda. Za 
slednje lahko rečemo, da so s strmcem in odprtostjo površja usmerjale 
ploskovno korozijo. 
Razprostranjenost fosilnega fluvialnega gradiva kaže zelo značilno 
zvezo s tremi osnovnimi tipi apniških pokrajin. Največ paleofluvialnih 
ostankov je namreč na nekdanjih prečnih apnencih. Veliko jih je tudi 
v sotočnih apniških pokrajinah, medtem ko so na povirnih apnencih ti 
ostanki izjemni. Slednji so nekdanja razvodja in površja, ki so že zgo-
daj dominirala nad okolico (Javorniki, Bohinjski greben, Gorjanci, Ko-
čevski Rog itd.). Zelo je značilno, da na dolomitnih tleh ni ostankov 
fluvialnega gradiva, tako ga ni tudi na izraziti Dolski planoti v Posav-
skem hribovju. 
Ostanki rečnih naplavin niso samo na slovenskem krasu. V sosed-
nj ih avstrijskih pokrajinah poročajo o silikatnih prodnikih z Dachsteina 
in z drugih visokogorskih kraških planot (28). S.sosednjega dinarskega 
krasa so tovrstne navedbe razmeroma skromne, ker so ga v tej luči še 
malo preiskovali. Toda sledovi alohtone silikatne akumulacije so ven-
darle znani visoko nad Pivo, Taro in Drino (73). Na droben kremenov 
pesek smo naleteli na golem kraškem ovršju Raba. Sledovi fluvialnih 
naplavin so tudi še v drugih, bolj oddaljenih kraških pokrajinah, npr. 
v Grčiji in Romuniji. V Sovjetski zvezi smo našli kremenove prodnike 
na kraški planoti Jaj le na Krimu, pa tudi v zakraselih dolinah Zahod-
nega Kavkaza visoko nad Suhumijem. 
Zastavlja se vprašanje, kako obsežne in debele so bile nekdaj plasti 
fluvialnih ostankov v različnih kraških pokrajinah Slovenije. Ali so 
to ostanki nekdaj sklenjene naplavinSke odeje, ki je na debelo prekrila 
apniška tla, ali pa teh naplavin že sprva ni bilo veliko? W i n k l e r je 
po razmeroma skromnih sledovih sklepal, da je bila plast teh naplavin, 
odloženih nad Cepovainsko' suho dolino, debela okoli 50 m (28). 
Na matičnem Krasu je tega gradiva precej več. Samo v breznu pri 
Brjah sredi Krasa je na desetine kubičnih metrov silikatnega proda. 
Vendar so te količine neznatne v primerjavi s kremenovimi peski na 
kraškem obodu Krške kotline, ki jih je toliko, da so gospodarsko po-
membni, saj jih cenijo na več stotisoč ton, odkrivajo pa vedno nova leži-
šča (72, 75). Toda poleg tistih, ki so na površju, so kremenovi peski 
skriti tudi v globini, pod mlajšimi nanosi. Pri tem je pomembno zlasti 
vprašanje, odkod ogromne količine kremenovega peska na širokem 
kraškem obrobju Krške kotline in odkod debele plasti, ki so jih z vrta-
njem ugotovili na dnu te kotline. Skoraj ne more biti dvoma o tem, 
da so kremenove peske prenašale vode preko Dolenjskega krasa, kjer 
ga je bilo v pliocenu še posebno veliko, saj sta se kremenov pesek in 
prod obdržala še v Suhi krajini (54, 122, 117). Pri tem pa je očitno, da 
kremenovi peski ne izvirajo iz karbonatnih kamnin Dolenjskega krasa, 
ker so te brez silikatnih primesi, temveč so ti peski prišli kvečjemu 
s permokarbonskega obrobja Ljubljanskega polja oziroma iz paleozoj-
skih plasti sosednjega Posavskega hribovja. 
Paleofluvialni ostanki tičijo ponekod v zaprtih kraških zajedah. 
Ali so ti žepi starejši od naplavin ah pa so bili ti ostanki kasneje 
prenešeni v kraške globeli? To vprašanje je pomembno za razumevanje 
pliocenske morfogeneze, zlasti še, ker tudi korozijske zajede s starejšimi 
terciarnimi sedimenti vred opozarjajo na zgodnji razvoj vertikalne 
korozije. 
Dejstvo, da je fosilno gradivo na različno visokem oziroma različno 
starem površju, kaže, da je bilo denudirano v različnih razvojnih obdob-
jih. Ker pa je kraško podzemlje domala brez tega gradiva, sklepamo, 
da so ga s površja odstranili povečini že predkraški morfogenetski pro-
cesi, največ pa erozija in površinska korozija v mlajšem pliocenu. 
Ker je veliko fosilnega gradiva iz peska in proda, kakršna sta 
v eocenskem flišu oziroma v paleozojskih peščenjakih in konglomeratih, 
se zastavlja vprašanje, ali ne izvira to' gradivo v celoti iz teh plasti. 
Z izdatnim mehaničnim razpadanjem v hladni pleistocenski dobi na j 
bi se bili iz teh plasti izluščili prodniki in peščena zrna. Čeprav je bilo 
mehanično razpadanje groboklastičnih kamnin v tej dobi nedvomno 
intenzivno, ni verjetno, da bi večina tega fluvialnega gradiva tudi 
nastajala takrat, vsaj na starejših tleh ne. V Krški kotlini so namreč 
kremenovi peski med drugimi pliocenskimi sedimenti. 
Fosilno fluvialno gradivo kaže v primorskih kraških pokrajinah 
na flišno poreklo, v notranji Sloveniji pa sorodnost s karbonsko-perm-
skimi kamninami. Posebno poglavje pomenijo bobovci Notranjske, Do-
lenjskega krasa in Bele Krajine oziroma Julijskih Alp. Slednji se brž-
kone vežejo z bobovci Osrednjih Alp (126, 125, 124, 121, 76). 
Slednjič je še vprašanje, ali kaže fosilno fluvialno gradivo na veli-
kopotezne erozijske oziroma akumulacijske poteze ali pa gre za manjše, 
regionalne oziroma lokalne pojave. V prvem primeru bi šlo za enotnejšo 
in bolj splošno uravnavanje, v drugem pa za bolj razčlenjeno in morda 
celo akorelativno oblikovanje apniških tal. 
Zdi se, da je o splošnem uravnavanju, ki bi hkrati zajelo celotno 
Slovenijo v smislu Davisovega peneplena, težko govoriti. Vendar pa 
razsežnost in sestava paleofluvialnega gradiva kažeta, da so tovrstni 
procesi sicer zajeli velike dele ozemlja, a je bilo vmes še precej neurav-
nanega površja kakor na karbonatnih tako tudi na silikatnih tleh. 
TEKTONIKA IN KLIMA 
Tektonske dinamike tudi sodobne morfogenetske študije ne zane-
marjajo, čeprav se precej razlikujejo od nekdanjih študij strukture ozi-
roma tektonske morfologije. To velja v polni meri tudi za proučevanje 
našega reliefa. Bistvo novih morfogenetskih prizadevanj je v tem, da 
skušajo poiskati tektoniki ustreznejše mesto med številnimi in razno-
vrstnimi morfogenetskimi faktorji . Doslej je namreč tektonika med 
njimi vse preveč prevladovala. 
Za tektonsko dejavnost našega ozemlja imamo poleg starih dokazov 
tudi vse več novih. Zato pri morfogenetskih študijah tektonike ne 
moremo prezreti. Izpričujejo jo zlasti geološke vrtine. Pri tem prihajajo 
na dan tudi dokazi za zelo mlado tektoniko. bodisi alpsko, dinarsko ali 
oelo panonsko. Tako so mlada grezanja in sveže premaknitve, ki so 
zajele kvartarne plasti, znane iz Bovške kotline, z Goriškega polja (gra-
vimetrična merjenja), s spodnjega Posočja (gravimetrična merjenja) in 
od Tržaškega zaliva. V notranji Sloveniji pa je mlada tektonska dina-
mika zaznavna zlasti na Ljubljanskem ba r ju in Kamniškem polju (Vo-
dice), k je r so alpsko uSločene mladopleistocenske plasti. V subpanonski 
Sloveniji pa nam razmeroma mlado tektoniko razkrivajo vrtine v Po-
murju, na Dravskem polju, v Brežiški kotlini itd. (47, 79, 80, 81, 82, 
83, 85). 
Poleg tektonike se med morfogenetske faktorje uvrščajo še drugi 
pojavi, ki imajo s tektoniko enake ali podobne učinke. Zato je razliko-
vanje teh faktorjev po površinskih oblikah precej zapleteno. Doslej so 
bile stvari jasnejše: reliefne strmine in višine na j bi bile zasnovane 
s tektonskim dviganjem ozemlja, uravnave in terase pa s tektonskim 
zastajanjem ali mirovanjem. Ker moremo te oblike tolmačiti tudi s po-
močjo klimatskih sprememb in hidroloških kolebanj, je vprašanje, 
kateri vplivi so v posameznih primerih te ali druge oblike dejansko 
sprožili. Pri tem je treba še upoštevati, da se posamezni morfogenetski 
faktorji različno prepletajo, dopolnjujejo ali si nasprotujejo. Večino 
tektonskih gibanj so pri nas določevali posredno, z reliefom. Po reliefu 
so sklepali na tektoniko in po tektoniki na relief. Ta problem se je s kli-
matsko morfologijo samo poglobil. 
Za pliocensko dobo npr. ugotavljamo, da so bile flišne plasti više 
od apniških tal, ko so na apnencih nastajale robne in druge uravnave. 
Višji relief na neprepustnih oziroma silikatnih tleh pa ni nastal zaradi 
selektivnega zniževanja tal, temveč kvečjemu zaradi tektonike, ki jie 
mehkejše in bolj gnetljive flišne plasti laže nagubala in jih potisnila 
kvišku že med premikanjem apniških grud. Zato menimo, da so spora-
dične diskordance med njimi povečini tektonske in ne erozijske. Ker so 
bile nekatere apniške pokrajine nad flišnimi, si teh hipsografskih raz-
merij tudi s klimatsko morfologijo ne moremo uspešno razložiti. 
Do različne absolutne in relativne višine, in s tem do različne 
reliefne energije, je v starejšem morfogenetskem razvoju lahko prišlo 
tudi brez neposrednega sodelovanja tektonike. Saj so na pliocensko 
kolebanje terciarnega panonskega in jadranskega morja vplivali tudi 
sedimentacijski procesi, v pleistocenu pa glacievstatično kolebanje. 
Odtod tudi nekatere morfogenetske razlike med reliefom panonske in 
primorske Slovenije. 
Diferencirana zniževanja silikatnih in karbonatnih kamnin kažejo, 
kako je v pleistocenski dobi površinska hidrološka povezava med njimi 
slabela in se krčila. Ustrezni morfogenetski procesi so bih prekinjeni 
v različnih razvojnih fazah in so zapustili vrsto nedokončanih oblik: 
obvisele in zatrepne doline, komaj nakazane robne uravnave, slepe 
doline itd. 
Po klasičnem tolmačenju so te oblike nastale zaradi tektonskega 
dviga, ki mu globinska erozija ni mogla slediti, pa se je zato vodni 
pretok na apnencih prestavil v tla. Po drugi razlagi je te procese spro-
žilo diferencirano zniževanje tal, predvsem hitrejše razdiranje nepre-
pustnega oboda. Za te pojave pa ni niti na jmanj nujno, da bi bih tek-
tonsko zasnovani, nasprotno, selektivno zniževanje ter ja celo drugačno, 
klimatsko razlago. Ti procesi so lahko potekali celo nekoordinirano, 
v različni nadmorski oziroma relativni višini. Gre tedaj za drugačna 
pojmovanja o reliefni energiji in »pomlajevanju« reliefa. 
Neprepustna tla so v pliocenski dobi višinsko bržkone prevlado-
vala. Tedanja hipsografska razporeditev reliefa je bila ravno nasprotna 
današnji petrografski sestavi tal. Bila je to očitno posledica tektonike, 
ker si drugače višjih terciarnih plasti ne moremo ustrezno razložiti. 
Pliocenska morfogeneza je očitno izoblikovala relief, ki je bil 
v skladu s tedanjo klimo, čeprav je bil izrazito selektiven. V pliocenski 
klimi manj odporni apnenci so bili na splošno nižji, odpornejša silikatna 
tla pa višja. Nasprotno pa je pleistocenska morfogeneza preoblikovala 
pliocenski relief v skladu s tedanjo hladno klimo. Pred mehaničnim 
razpadanjem in erozijo manj odporna silikatna tla so se v tedanji klimi 
razdirala in zniževala, medtem ko so se za te procese trši apnenci ohra-
nili v relativno višji legi, čeprav so tudi sami, posebno v višjem svetu, 
krepko razpadali, kakor dokazujejo s fosilnimi grušči obložena pobočja. 
Zato inverznega reliefa pri nas pravzaprav ni. Podedovane oblike 
so le izjeme, npr. flišni Brkini nad nižjo apniško okolico. Le v takih 
primerih bi mogli govoriti o petrografsko inverznem reliefu. Razlagamo 
si ga pa tako, da je bilo v preteklosti brkinskega in pivškega fliša 
neprimerno več. 
Pojmovanje o klimatsko usmerjenem zniževanju petrografsko raz-
ličnih tal ne slonijo samo na ohranjenih višinah, reliefnih oblikah in 
različnem gradivu našega reliefa, temveč tudi na primerjavi s korozij-
skimi procesi in oblikami v današnjih tropskih kraških pokrajinah. 
Vendar je tudi tako tolmačenje našega reliefa bržkone preveč eno-
stavno in bi bilo možno le, če bi računali z dolgotrajnim tektonskim 
mirovanjem, česar pa geološke študije ne potrjujejo. Razvoj je bil očitno 
bolj pester. Zato ostaja za vsako pokrajino še naprej odprto vprašanje, 
ali so višinske razlike petrografsko različnih tal tektonsko ah klimatsko 
zasnovane. 
Po klasični razlagi se je zakrasevanje začelo zaradi tektonskega 
dviganja; do tega je lahko prišlo v različnih geoloških obdobjih. Po 
razlagi, da je zakrasevanje vezano na klimatsko zasnovano diferenci-
rano zniževanje tal, torej na nastop hladne pleistocenske dobe, pa bi 
bilo zakrasevanje časovno določeno. 
MORFOGENEZA V LUCl TERCIARNIH SEDIMENTOV 
Sestava eocenskega fliša, ki tako na široko prevladuje v primorski 
Sloveniji, zgovorno pniča o korozijskih in erozijskih procesih takratnega 
površja, odkoder izvirajo ti sedimenti. Pri tem je značilno, da ima fliš 
dvojno petrografsko sestavo: na eni strani karbonatne plasti (apnenci, 
breče, laporji), na drugi strani silikatne (kremenovi peščenci, konglo-
merati in glinovci). Pri tem je v ospredju zlasti vprašanje, odkod toliko 
silikatnih oziroma kremenovih primesi v eocenskih plasteh. Danes nam-
reč tičijo ti sedimenti izključno sredi mezozojskih apnencev. Očitno 
ne gre samo za nanose iz paleozojskih silikatnih kamnin alpskega pred-
gorja, temveč tudi iz centralnih Alp, kar opozarja na obsežno rečno 
mrežo in bržkone tudi precej uravnano površje. V eocenski fliš so 
namreč vtisnjeni sledovi vodnih tokov, k i potrjujejo, da so vode dote-
kale s severa (36). 
Tudi terciarne plasti na panonski strani kažejo na različne morfo-
genetske procese takratnega kopna. Pri tem so posebno značilne bazalne 
plasti, ki so povečini debeloprodne in silikatne sestave, medtem ko je 
karbonatnega proda razmeroma malo (61), kar opozarja na intenzivno 
korozijo. 
Ostali terciarni sedimenti so bolj pestri, v enih prevladujejo sili-
katne sestavine (ghne, kremenov pesek, prod in konglomerat), v drugih 
karbonatne (laporji, karbonatne gline, grobozrnati apnenci). Razen tega 
so posamezne plasti drobnozrnate, druge grobe sestave. Kaj pomenijo 
te razlike v korelacijski oziroma morfogenetski luči, je še vse premalo 
pručeno in. je zato tu še veliko dela in področje novih spoznanj. 
Doslej je po> sestavi terciarnih sedimentov edinole W i n k 1 e r (84) 
sklepal na tektonski razvoj takratnih tal in na morfogenetski razvoj 
v smislu Davisovega erozijskega cilkla. Z upoštevanjem klimatske mor-
fologije pa bi bilo treba terciarne sedimente na novo analizirati. Zlasti 
nas zanimajo morfogenetski procesi v luči korozijskih in erozijskih pro-
cesov. Silikatni prod v posameznih terciarnih plasteh nas opozarja na 
erozijske procese, dobra zaobljenost pa tudi na ustrezne klimatske 
razmere, vendar ta zaobljenost še ni izmerjena. 
Se pomembnejše bodo analize pliocenske lokalne sedimentacije, ker 
nam lahko osvetle razlike v morfogenetskih procesih posameznih podro-
čij. V tej luči bi bile dragocene analize pliocenskih jezerskih sedimentov 
pri Ilirski Bistrici, Kočevju, Kanižarici in Velenju. Pri tem študiju bodo 
poleg petrografskih in sedimentacijških potez v močno oporo- zlasti 
paleobotanična oziroma pelodna svojstva teh sedimentov. 
TROPSKE IN PERIGLACIALNE POTEZE KLASIČNEGA KRASA 
Kakor kažejo proučevanja zadnjih let, so se osnovne poteze apni-
škega reliefa v Sloveniji izoblikovale med toplo in razmeroma vlažno 
pliocensko klimo. Zato čedalje več domačih geomorfologov meni, da 
imajo apniške pokrajine v Sloveniji marsikatero potezo, ki je sicer 
značilna za tropski oziroma subtropski kras. Take značilnosti na j bi se 
bile ohranile zlasti na kraških planotah in vzpetinah nad njimi. Za 
visoke planote Trnovskega gozda, Nanosa in Hrušice jih je najprej 
dognal H a b i č (9), medtem ko so se na sosednjem matičnem Krasu te 
poteze bolj modificirale (11). 
Poteze tropskega krasa se kažejo zlasti v značilnih, stožcem podob-
nih vzpetinah, katerih vrhovi se uvrščajo v značilne nivoje. Med vzpe-
tinami marsikje ni uravnanega površja kakor pri tropskem krasu, name-
sto tega so izjedene kraške kotanje, ki pa z vmesnimi robovi vendarle 
kažejo sledove nekdanjih uravnav. V tem naj bi bila tudi najbolj izrazita 
modifikacija nekdanjih tropskih potez našega krasa. Zaprte kraške 
globeli so namreč ponekod tako prepregle uravnave, da se vzpetine in 
vdolbine neposredno izmenjujejo. 
Zaradi spremenjenega morfogenetskega razvoja v kasnejši pleisto-
censki klimi je nastalo na našem krasu troje prevladujočih elementov: 
kopaste vzpetine, uravnave in kraške globeli. Temu se pridružujejo še 
robne uravnave in nižje terase. Medtem ko na j bi bile uravnave in 
kopaste vzpetine poteze tropskega krasa, kamor sodita še terra rossa 
in silikatni prod, pa so, nasprotno, zaprte kraške globeli, prevotljenost 
krasa in nižje (deloma akorelativne) terase značilnosti pleistocenskega 
razvoja. Sem se uvrščajo še apniški grušči in breče ter denudacija 
ilovic. 
Nadaljnjo modifikacijo tropskih kraških potez pomeni močno 
pleistoeensko mehanično razjpadanje apnencev, ki je izoblikovalo polož-
nejša pobočja in površje drobno razčlenilo ter izostrilo (8, 9, 11). Tako 
bi se dalo razložiti, zakaj se kraške vzpetine nad uravnavami razlikujejo 
od vzpetin v tropskem pasu. Pleistocenska doba je zapustila še vrsto 
drugih potez na našem krasu: nivalne terase, psevdomorenske nasipe, 
psevdoterase, psevdovršaje itd. (8, 9, 11). 
V višini kraških uravnav, nastalih v topli pliocenski dobi, ni kraških 
jam, prav tako jih ni v vzpetinah nad njimi. Kraške jame so namreč 
šele v nižjih legah in iz kasnejših razvojnih faz. Zato- jih tudi ni v naj-
višjih delih Nanosa, Kolka, Trnovskega gozda, Snežnika, Dobrovelj, 
Gorjancev itd., čeprav hi jih po analogiji s tropskim krasom pričakovali. 
Zaprte kraške globeli razlagamo z razpršeno površinsko korozijo, 
ki je v nadaljevanju prehajala neposredno v globinsko korodiranje, kar 
se je na odprtih apnencih dogajalo med hladno pleistoeensko klimo. 
V klimatski luči se da torej razmeroma enostavno razložiti vse pogla-
vitne poteze našega krasa. Tako se da jo tudi apniške uravnave razložiti 
ne samo z lateralno erozijo-, temveč tudi s ploskovno korozijo, ki na j bi 
se razvijala na zaprtih apnencih in v toplejši klimi. Težje pa je na apni-
škem površju razložiti dolinas ti relief in še teže vzpetine, ki se z vrhovi 
razvrščajo v posamezne nivoje, a so brez vmesnega ravnega sveta. Ta 
relief še prepričljivejše od dolinskega reliefa opozarja na to, da je nastar-
jal z različnimi morfogenetskimi procesi. 
Ce govorimo o našem krasu kot fosilnem tropskem krasu, smo 
enako upravičeni govoriti tudi o fosilnem periglacialnem krasu. A po 
G a m s u je sedanji kraški relief predvsem kvartarne starosti (8). 
RAZLIKOVANJE EROZIJSKEGA IN KOROZIJSKEGA PROCESA 
Razlike v izoblikovanosti karbonatnega in silikatnega površja so 
posledica različne strukture korozijskega in erozijskega procesa. Med-
tem ko erozija s koncentriranim vodnim odtokom deluje na površje 
izrazito diferencirano, pa učinkuje korozija na vsem površju enakomer-
neje, ker gre za neposredne učinke deževnice in snežnice. V ospredju 
je torej neposredno korozijsko delovanje prav na začetku oblikovanja 
tal, medtem ko nastaja erozija šele s kopičenjem vode. Korozija tudi 
v fluvialnem reliefu, kjer je prav tako živa, ne pride do veljave ravno 
zaradi enakomernejšega učinkovanja. 
Korozija je v bistvu avtohtona, ker jo- ustvarja neposredna pada-
vinska voda, nasprotno pa je erozija alohtona, ker je omogočajo šele 
večje vodne količine, ki se zbero z večjih površin, torej od drugod. 
Zaradi tega je erozija tudi bolj selektivna in morfogenetsko izrazitejša. 
Seveda se korozija okrepi tudi z alohtonimi silikatnimi vodami. Po-
sebno pomembne so bile te vode v pliocenski dobi. Zato so apniška tla 
proti silikatnemu površju tudi najbolj odprta in uravnana. V pliocenski 
dobi se je korozija bržkone okrepila tudi zaradi mešanja alohtonih 
(npr. flišnih) in avtohtonih (apniških) voda v smislu korozije mešanja 
(86). Ker se na naših apnencih v današnji zmerni klimi trdota tekočih 
voda bistveno ne spreminja ob toku navzdol, sklepamo, da je v pliocen-
ski doba, ko so bili korozijski procesi zaradi tropske klime hitrejši, 
trdota takratnih voda še manj naraščala. Kraške jame se zato danes 
korozijsko slabo razvijajo. V pliooenu so morale zato imeti alohtone 
silikatne vode toliko večji pomen pri oblikovanju tal. Z avtohtono vodo 
so se tla le enakomerno zniževala in so ohranjala starejše oblike. Kakor 
sta v pleistocenu prevladovali globinska erozija in korozija, tako sta bih 
v pliocenu odločilni lateralna erozija in lateralna korozija. Pri tem je 
pliocenska korozija votlila apnence kvečjemu v višini pretočne vode, 
čeprav tovrstnih dokazov na našem krasu doslej še ne poznamo. 
V današnji klimi nista odločilni ne globinska korozija in ne koro-
zijsko votljenje apnencev, temveč prevladuje razpršena korozija. Toda 
ta se zaradi podedovane prevotljenosti in pretrtosti apnencev razlikuje 
od korozije v pliocenski dobi. 
Glede erozije in korozije še velja, da v topli pliocenski klimi, ko so 
tla uravnali eni in drugi procesi, ni bilo med njima bistvenih morfoge-
netskih razlik; zato po oblikah težko sklepamo na nastanek površja. 
Toda poleg klime je bila vsekakor pomembna tudi zaprtost apnencev. 
Razlike so se izostrile šele pri poglabljanju reliefa, posebno v hladnejši 
klimi, ko je vertikalna erozija neprepustna tla znižala in razčlenila ter 
pri tem apnence odprla, globinska korozija pa jih izvotlila. 
V tej luči bi predkraška faza pomenila lateralno erozijo na silikat-
nih in soodnosno lateralno korozijo na karbonatnih tleh. Na enih in 
drugih tleh so nastale uravnave, torej podobne oblike. Nasprotno pa je 
kraška faiza pomenila vertikalno erozijo na prvih in globinsko korozijo 
na drugih tleh. Na neprepustnih tleh je nastal dolinasti relief, na kar-
bonatnih tleh pa zaprte kraške kotanje in prevotljeni apnenci, torej 
različne oblike. 
Glede klimatske pogojenosti posameznih tipov kraškega reliefa je 
morda preveč v ospredju vprašanje, kdaj je bila korozija intenzivnejša, 
v topli pliocenski ali hladni pleistocenski dobi (18, 62, 87, 88, 89, 127). 
Pač pa je videti odločilnejše, da so bili korozijski procesi v teh dveh 
dobah različno usmerjeni. Po reliefnih oblikah sodeč n a j bi bila v plio-
cenu prevladovala hitra in površinska ter zato tudi ploskovna in usmer-
jena korozija, v pleistocenu pa na j bi bila. korozija razpršena, nekoor-
dinirana in globinska. Hkrati je bila ta korozija tudi počasnejša, ker se 
je agresivnost takratnih voda počasneje izčrpala. S tem se s t r in ja jo 
številni poročevalci (88, 8). 
Nagla, površinska korozija, kakršna na j bi 'bila v topli in vlažni 
pliocenski klimi, more ustvariti v apnencih zelo slabo prepustna tla, še 
posebno, če so ti zaprti. Zato menimo, da se je prepustnost apnencev 
razvojno spreminjala. 
Ker so reke pri prečkanju karbonatnih tal izdelale samo ozke debri, 
medtem ko so se dolinski odseki v sosednjem neprepustnem svetu 
hkrati tudi širili in terasirali, so tolmačili te razlike s tektoniko, ki na j 
bi bila apnence intenzivneje dvignila. Dejansko pa razlike v izobliko-
vanosti apniških in neapniških dolinskih odsekov dokazujejo, da so se 
te doline poglobile šele v pleistocenski klimi, ko so bili apnenci erozij-
sko odpornejši, medtem ko so se terciarne plasti hitreje razdirale. 
Nasprotno pa so v topli pliocenski dobi bili apniški odseki dolin pro-
stornejši. 
ZNAČILNOSTI URAVNAV IN TERAS 
Srednjepliocenske oziroma panonske uravnave novejše morfoge-
netske študije sicer ne zanikajo, vendar zanjo tudi novih podkrepitev 
ne navajajo. V celoti pa menimo, da uravnanost takratnega površja ni 
bila tako splošna oziroma dosledna, kakor se pogosto postavlja. Večje 
pa so razlike glede genetičnega tolmačenja tega uravnanega površja 
in sploh terasiranega sveta. Vprašanje je namreč, koliko gre pri naših 
uravnavah za peneplene, koliko za korozijske ravnike oziroma za pedi-
plene ali pedimente. 
Ker so bile apniške uravnave vezane na tekoče vode, 'ki so prečkale 
tako karbonatna kot silikatna tla, menimo, da so apniške uravnave 
nastajale s kombiniranimi procesi. Apniške uravnave zato ne morejo 
biti akorelativne. Do nesoodnosnosti je lahko prišlo šele kasneje, npr. pri 
robnih uravnavah in terasah, ko so se petrografsko različna tla med 
seboj neodvisno selektivno zniževala in to po posameznih področjih 
različno. 
Tudi postpliocenski razvoj, ki je na gosto terasiral mlajše površje, 
pot r ju je jo nove študije. Razlika je le v tem, da v teh terasah ne vidimo 
samo učinkov tektonike, temveč iščemo vzroke v klimatskih učinkih 
oziroma v selektivnem zniževanju tal. S tem v zvezi se nam poleg geneze 
razodeva tudi starost enako visokih teras. Kajti enako visoke ^tekton-
ske« terase so lahko različne starosti, medtem ko bi enako visoke »kli-
matske« terase morah uvrstiti v isto dobo. Toda tovrstnih študij pri 
nas še ni. 
Pri kraških ravnikih ugotavljamo, da so jih poleg ploskovne koro-
zije oblikovale tudi tekoče vode, medtem ko krčenje višjega apniškega 
obrobja opozarja na robno korozijo oziroma na elemente pedipleni-
ran ja (8). Tudi intenzivno mehanično razpadanje strmih apniških odse-
kov je povzročalo odmikanje pobočij, kar je v določenem smislu prav 
tako prvina pedipleniranja (49). 
Druga posebnost so presenetljivo enake višine terciarnega sveta in 
terciarnih plasti ob vznožju kraških planot (ob vznožju Visokega krasa 
in Pivke, na obrobju Spodnje Savinjske doline, Krške kotline itd,). 
Čeprav je terciarni svet danes že močno razčlenjen, vidimo v teh vrši-
nah ostanke površja, ki je imelo odločilni vpliv na izoblikovanost robnih 
delov sosednjih kraških planot. Videti je, da so v teh vršinah ostanki 
prav tako izrazitega površja, kakor so planote na karbonatnih tleh. 
STAROST RELIEFA 
Sprva so najstarejše dele našega površja uvrščali v eocen in oligo-
can, kasneje v mdocan, danes pa jiih stavimo v pliocensko dobo (90, 92, 
93, 94). Tudi v okviru pliocena so starost reliefa prestavljali od sta-
rejšega prek srednjega v mlajši pliocen (95). Danes pripisujemo osnovne 
poteze reliefa v celoti pliocenski dobi., kaj t i starejše površje se tudi 
na apnencih ni moglo nikjer ohraniti zaradi intenzivne erozije oziroma 
korozije, čeprav je veljalo mnenje, da je zakrasevanje staro površje 
najbolje ohranilo.4 
Skladno s temi spoznanji je tudi delež v pleistocenu izoblikovanega 
reliefa čedalje večji. Novejša proučevanja to sodbo v celoti potrjujejo, 
saj kažejo, da se je v pleistocenu razčlenilo površje v povprečju za več 
kot sto metrov globoko, (8, 12, 47, 49, 96) marsikje pa tudi za 200 ali 
300 m (48). To velja sicer v glavnem za neprepustna tla, vendar so se 
s korozijo tudi apnenci izdatno zniževali (8, 9, 11), v višjem svetu pa 
tudi močno izostrili, kakor nam pričajo fosilni pobočni grušči in ogrom-
ne količine karbonatnega proda, ki zapolnjuje kotline in doline. 
Ce govorimo o vrtačastem krasu, mislimo na njegov pleistocenski 
razvoj. V ospredje postavljamo tedaj samo eno razvojno fazo. Ta faza 
je sicer značilna, a sloni na razmeroma drobnih potezah apniškega po-
vršja. Kajt i osnovni črti teh pokrajin sta vsekakor njihova odprtost ozi-
roma uravnjenost. Kakor govorimo o vrtačastem krasu, ibi lahko govo-
rih tudi o stožčastem krasu, o planotastem krasu in o fosilnem tropskem 
krasu. Dejansko pa gre pri našem krasu za zelo značilno prepletenost 
teh oblik. Ene in druge pa so razmeroma mlade, mladopliocenske in 
kvartarne. G a m s celo šteje, da so vzpetine značilne za vse klimatske 
tipe krasa in da je razlika med njimi le v obliki (8). 
Nekdanje mnenje o večji starosti našega reliefa so narekovala geo-
loška spoznanja oziroma morfogenetske študije, ki so potekale v geo-
loški luči. Večja starost reliefa na j bi npr. dokazovala, da se je mlajša 
tektonika obnavljala po starejših tektonskih zasnovah. Zato je tudi 
paleogeografsko tolmačenje slonelo na sedanji razširjenosti terciarnih 
sedimentov. Zanimivo pa je dejstvo, da so zaradi večje starosti, ki so jo 
pripisovali temu reliefu, menili, da sta bih erozija in denudacija manj 
učinkoviti. Nasprotno pa danes, ko smo prepričani, da je starost tega 
reliefa precej manjša, menimo, da je bila denudacija v dokaj krajši 
dobi učinkovitejša in da je odstranila veliko terciarnih sedimentov. 
Ostanki terciarnih plasti v različno visokem svetu sicer opozarjajo 
na diferencirano tektonsko dinamiko, ki je apniške planote dvignila 
različno visoko, hkrati pa je to tudi dokaz za uravnjenost in večjo pre-
oblikovanost starejšega reliefa. 
4 V z a d n j e m času se je edino Do len j skemu k rasu pr ip isa la več ja s ta-
rost, češ da gre pr i t e m za e k s k u m i r a n o povr š j e (117). Podobno tudi Morav-
s k e m u krasu p r ip i su je jo večjo s tarost (142). 
Za mlajši relief govore tudi spoznanja o- razmeroma veliki dinamiki 
današnjih morfogenetskih procesov, ki so erozijsko nagli na nepre-
pustnem, korozijsko pa na prepustnem (karbonatnem) površju (8, 9, 11, 
12, 13, 15, 95 138 b). Merjenja kažejo na zelo naglo korozijsko zniževanje 
površja, v nekaj milijon letih za več sto metrov (8). 
Mnenje, da se je normalni relief razvijal na še nepretrtih apnencih, 
se je s prejšnjim pojmovanjem o večji starosti reliefa še nekako skla-
dalo. Danes pa, ko uvrščamo »predkraški relief« v mlajši pliocen, torej 
v čas, ko sta bih pestra tektonska zgradba in krepka pretrtost kamnin, 
kakršni poznamo danes, v bistvu že ustvarjeni, so mnenja o »predkraški 
fazi« na nepretrtih apnencih zgubila vso- veljavo. 
Spoznanje, da je naš relief mlajši, kakor so menili starejši geomor-
fologi, je prevrednotilo tudi nekatere druge ugotovitve. To velja tudi 
za konzerviranost zakraselega reliefa. Nekdaj so dobro ohranjene po-
teze predkraškega reliefa razlagali z večjo- starostjo, ki so jo pripisovali 
temu reliefu, in tudi z erozijo, ki na j bi bila s presihanjem rek prene-
hala. Danes se nam zdi ohranjenost predkraškega reliefa razumljivejša, 
ker smo mnenja, da je do zakrasevanja prišlo kasneje, šele na prehodu 
v pleistocensko dobo. Pri tem sicer tudi upoštevamo intenzivno korozijo 
v tem času, a jo tolmačimo tako, da je zaradi enakomernejšega delo-
vanja ohranjala podedovane oblike. Te predkraške korozije pa starejši 
proučevalci še niso upoštevali. 
MORFOGENETSKI POMEN VEGETACIJSKE IN PEDOLOŠKE ODEJE 
Vegetacijska in pedološka odeja sta za morfogenetske procese po-
membnejši, kakor se zdi na prvi pogled. Pri tem ne gre samo za bolj 
hudourniške in morfogenetsko učinkovitejše vode na golih ali slabo 
poraslih tleh in nasprotno za bolj umirjene in manj dinamične vode na 
zaraslem in pokritem površju. Takšne razlike je treba na našem krasu 
upoštevati zlasti med glacialnimi in interglacialnimi dobami in še po-
sebno med pleistocensko in pliocensko dobo. Te razlike pa ne veljajo 
samo za denudacijske oziroma erozijske procese, temveč tudi za koro-
zijo, čeprav v nasprotnem smislu. Korozija se namreč po dosedanjih 
spoznanjih najbolj razmahne na pokritem krasu, pod bujno vegetacijsko 
in pedološko odejo (8, 62). Razlika pa ni samo v intenzivnosti, temveč 
tudi v usmerjenosti korozijskega procesa. 
Za naš goli kras je tipično, da so tla ostro in drobno razjedena. V 
tej mikroreliefni izjedenosti se močno izražajo petrografske, razpoklin-
ske in druge poteze kamninske sestave, skratka, poudarja se vsa raz-
ličnost apnencev. Zato gre pri tem večinoma za strukturni mikrorelief. 
Pri pokritem krasu je drugače. Pod vegetacijsko in pedološko odejo 
so apniška tla mehkih, gladkih potez. Namesto ostrorobnih škavnic so 
voljne ponvice, namesto nožastih škrap so zglajeni žlebovi, namesto 
špičastih in razbrazdanih griž so gladke zajede in topi vmesni čoki itd. 
O tem se na našem krasu lahko marsikje prepričamo: v piurodnih go-
licah in pri različnih gradbenih odkopih kraških tal, na ogoličenih 
kraških gozdnih tleh, na apnencih, ki jih je razkrila erozija prsti itd. Za 
pokriti kras je tedaj značilna gladka korozijska podlaga, čeprav so tudi 
pri tem krasu razlike (138 c). Pod tanjšo in bolj prepustno preperelinsko 
odejo so namreč tla bolj enakomerna, kakor pod debelejšo in manj pre-
pustno. Vzrok za to je očitno enakomernejše vlaženje tal v prvem pri-
meru ter bolj neenakomerno v drugem (104). 
Primerjava med golimi in pokritimi deli našega krasa nas torej opo-
zarja na marsikatero morfogenetsko značilnost. Očitno je, kako se celo 
v sedanji zmerno topli klimi razvijajo pod preperelino- gladka tla in 
kako so takšna tla prevladovala pod sklenjeno preperelino v pliocenski 
dobi. Pokriti deli krasa nas potemtakem spominjajo na pliocenske in 
goli deli krasa na pleistocenske razmere. Sklepamo-, da je bilo pliocensko 
apniško površje pod debelejšo in bolj sklenjeno preperelino ter buj -
nejšo in 'bolj sklenjeno preperelino ter ibujnejšo vegetacijsko odejo še 
bolj gladko in enakomerno. Bolj enakomerna pa so bila tla tudi zaradi 
drugačne klime in drugačne korozije. 
Kljub takim in podobnim sklepanjem pa so hidrološke in pedološke 
razmere pliocenske dobe le malo znane. Proučevanje današnjih tropskih 
in subtropskih kraških pokrajin so dala doslej v tem pogledu še po-
manjkljive rezultate, bila pa so tudi preveč usmerjena samo na morfo-
genezo in petrografsko sestavo tal. 
Nekateri pojavi v zvezi s tropsko preperelino, zlasti z lateri-tom, do 
katerih je prišlo pri agrarnem osvajanju teh pokrajin, pa opozarjajo na 
zelo zanimive procese. V izkrčenem tropskem svetu, npr. v severni 
Avstraliji, so začele vode izločati obilico snovi, ki so prekrile tla s trdo 
skorjo, tako da je bila nadaljnja obdelava tal onemogočena. Očitno gre 
pri tem za procese, ki so v zvezi z izgubljanjem CO2 v vodi zaradi osi-
romašenja vegetacije na izkrčanih tleh; odtod manjša agresivnost teh 
voda in izločanje v vodi raztopljenih snovi. 
O podobnih pojavih poročajo z Gvinejskega primorja in Srednje 
Amerike. Ko so v Amazonju izkrčili tropski gozd in uredili moderno 
agrarno naselje lata, so se že po nekaj letih prevlekla tla z debelo in 
trdo skorjo, ki je ni bilo mogoče več obdelovati. Vzrok za to na j bi bilo 
dejstvo, da se lateriti ob obilnem stiku z zrakom strde v trdo, boksitom 
podobno kamnino. Podobno si razlagajo propad nekaterih pragozdnih 
civilizacij v Srednji Ameriki in Indokini. S tem v zvezi vznikne vpra-
šanje, ali se morda v teh pojavih razkrivajo procesi, ki so s spreminja-
njem klime in vegetacije vtisnili v pliocenski preteklosti tudi našim 
kraškim ilovicam podobne lastnosti. Da so se namreč vode na nj ih za-
drževale in razlivale ter korodirale višje obrobje. Se v sedanjih raz-
merah opazujemo — kot skromne odmeve nekdanjih procesov — v po-
letni dobi osušene in kot kamen trde kraške ilovice in mehke ter 
gnetljive ilovice pozimi. 
ZNAČILNOSTI STIČNEGA RELIEFA 
Ob stiku z neprepustnimi kamninami se na robu kraških pokrajin 
izoblikujejo značilne reliefne poteze. Te oblike so ob petrografskem 
stiku sicer najbolj tipične in izrazite, zajemajo pa v širšem smislu ce-
lotna apniška in neprepustna tla, zlasti če se ta tla med seboj preple-
tajo. V drobnem se morfogenetski pomen prepletanja takih tal pri 
nas najlepše kaže v Krškem hribovju. 
Značilne oblike nastajajo sicer na enih in drugih kamninah, a se 
na apnencih neprimerno bolje ohranijo. Ker se v teh oblikah razkrivajo 
nekdanje hidrološke povezave med apnenci in neprepustnim sosed-
stvom, je najibolj smiselno, da jih po tej soodnosnosti tudi razvrstimo. 
Na p o v i r n i h a p n e n c i h , ki so se razvijali nad neprepustnim 
sosedstvom, je na splošno manj uravnanega sveta in prevladujejo vzpe-
tine (npr. Kolk, Nanos, Javomik itd.), kaj t i na teh apnencih gre samo 
za učinke avtohtone vode. Največ planega sveta je na krajeh, kjer so 
apniške vode izdelale robne uravnave oziroma terase, k i vise proti ne-
prepustnemu sosedstvu. 
Značilnost povirnih apnencev je vrsta zatrepnih oblik: zatrepnih 
dolov in dolin, zatrepnih uval in zatrepnih kraških polj. Vse te oblike 
visijo proti nepropustnemu obrobju. Tipične so tudi obvisele doline. 
Teh oblik je največ na Nanosu in sosednjem Kolku, na Snežniku, Bo-
hinjskem grebenu, Krimu, Kočevskem Rogu, Gorjancih itd. 
Na s o t o č n i h a p n e n c i h je zaradi alohtonih voda več nižjega 
in uravnanega površja. Vode z nepropustnega sosedstva so na zunanjem 
robu alohtonih naplavin korodirale in spodjedale ter odmikale apniške 
vzpetine. Nastajale so uravnave in terase, ki pa so imele v primerjavi 
s povirnimi apnenci nasproten vodni odtok in so nagnjene od nepre-
pustnega obrobja proti apniškem svetu. Z diferenciranim zniževanjem 
enih in drugih kamnin so se na apnencih razvile slepe doline, aktivne 
in fosilne, ter robna kraška polja in uvale (Tomajski Kras, Senožeški 
Kras, Matarsko podolje, Temeniško podolje s sosednjim Dolenjskim 
krasom itd.). 
Na p r e č n i h ( t r a n s v e r z a l n i h ) a p n e n c i h je največ 
uravnanega sveta. To površje sega sklenjeno prek apnencev, tako da gre 
za prave ravnike. Površje visi samo v eno smer. Za te apnence so zna-
čilne prečne doline in prečni vodni tokovi, ki so usmerjali uravnavanje 
površja. Z zakrasevanjem so se doline spremenile v rečentne dole ah 
v suhe doline, če je bila vodna zveza pretrgana. Ce je bil ta razvoj 
postopen, so suhe doline razpadle v tri dele, v slepo dolino v začetnem 
in zatrepno dolino v končnem delu apnencev ter v suho dohno na vmes-
nih apnencih. Kadar so bile vode, ki so odtekale na apnence, pretočene 
na neprepustnem obrobju, do nastanka slepih dolin ni prišlo. Razvoj 
zatrepnih dolin pa je ponekod preprečilo prestavljanje kraških izvirov. 
Za prečne apnence značilne obhke so npr. na matičnem Krasu, v Hru-
šici, na Banjščicah in sosednji Trnovski planoti, v Dobrovljah, na Poni-
kevski planoti, v Posavskem hribovju itd. 
Posavsko hribovje oziroma Zasavje je najbolj izrazit primer preč-
nih apnencev. Se poseben pomen jim daje recentna Savska dolina, ki 
je v srednjem delu pravi apniški dol. Ob tem dolu je živo vprašanje, 
kako je na njegovo oblikovanost vplivalo dviganje ozemlja, kako petro-
grafska sestava in kako ogromne količine kvartarnega proda, ki so bile 
pretransportirane skozi dolino, kakor dokazuje prodna akumulacija v 
Krški kotlini in niže navzdol. Na prvi pogled se zdi, da je imel ogromen 
transport tega gradiva razmeroma skromne učinke. Zato bi bila zani-
miva primerjava s tistimi apniškimi doh, kjer tega transporta ni bilo 
(npr. dol ob zgornji Krki, ob Kolpi). Sploh je videti, da imamo v Za-
savju redko priložnost opredeliti medsebojno vlogo, ki so jo imeli pri 
izoblikovanosti naših dolin poglavitni morfogenetski faiktorji (tektonika, 
petrografska sestava, klima). Zlasti še, ker je Zasavje v geološkem in 
terasnem pogledu že precej proučeno (20, 94, 66). 
Na našem krasu je veliko slepih, a razmeroma malo zatrepnih dolin. 
To si razlagamo z večjim deležem, ki ga ima erozija pri slepih dolinah. 
Te imajo večji strmec, predvsem pa obilo gradiva, s katerim erozijo 
krepijo, medtem ko so kraški izviri brez transportnega gradiva. 
Zanimivo, da je slepih in zatrepnih dolin, ki bi bile opuščene, na 
našem krasu zelo malo. Do njih pride namreč samo tedaj, ko je hidro-
loška zveza pretrgana. To pa se zgodi poredikoma, ker se tudi z zakrase-
vanjem vode koncentrirajo, kakor potr jujejo na slovenskem krasu šte-
vilni primeri. Opuščene slepe doline nastanejo tedaj, kadar je hitrejše 
zniževanje neprepustnega sosedstva sprožilo pretočitve, opuščene za-
trepne doline pa se razvijejo največkrat z naglim odpiranjem apnencev, 
ko si apniške vode poiščejo pot neposredno v tla. 
Za robne dele apnencev, ki so imeli vodno zvezo z neprepustnim 
sosedstvom, je značilno, da so najbolj znižani in uravnani, vzpetine 
najbolj odmaknjene in pobočja najizrazitejša. Na teh apnencih so tudi 
stožčaste vzpetine najbolj tipične in vrtače na uravnavah najpogostejše. 
Na krajnih apnencih se tudi sicer najbolj nazorno kaže genetska so-
odvisnost med ravnim in nagnjenim reliefom. Najizrazitejšim pobočjem 
ustreza tudi najizrazitejše vznožje. Nad najbolj izrazitimi uravnavami 
se dvigajo najbolj strma pobočja in najizrazitejše vzpetine. Tudi prehod 
med ravnim in nagnjenim površjem je hiter in neposreden. Kjer pa so, 
nasprotno, slabo uravnana tla, so tudi pobočja, ki jdh obdajajo, ne-
izrazita in položnejša ter vznožja širša in zložnejša. Takih primerov je 
na našem krasu povsod dovolj. Tako so na eni strani izrazite vzpetine 
Skalnice in Skabrijela, na drugi Ravnica in sosednja uravnava. Na 
Kolku je izrazita robna uravnava okrog Otlice, nad njo pa vrsta stož-
cev (9). Zelo značilna je dobra uravnana Črnovrška planota ob neposred-
nem vznožju Kanjega dola. Zelo značilen je primer belokranjskega 
ravnika ob vznožju Roga. Na Gorjancih je izrazita Miklavževa planota, 
tik nad njo pa osrednji hrbet Gorjancev itd. 
Kjer so bile med apnenci in neprepustnim sosedstvom vodne zveze 
že zgodaj prekinjene ali jih sploh ni bilo, so apnenci neizravnani. Veli-
kokrat so v robnih delih celo najizrazitejše vzpetine: Caven na robu 
Trnovskega gozda, Trsteljsko hribovje na robu matičnega Krasa, Slav-
nik na robu rižanskega flišnega podolja itd. 
Stiki med apnenci 'in neprepustnim sosedstvom imajo ponekod 
obliko strmih, nerazgibanih pobočij. Te stopnje povečini niso neposre-
dno tektonske, temveč gre največkrat za diferencirano zniževanje starih 
tektonskih stikov in za razkrivanje apniških grud. Tako so nastala 
strukturna pobočja na primorski strani Visokega krasa, kjer ne gre 
samo za hitrejše zniževanje mehkejših terciarnih plasti, temveč tudi za 
močno mehanično razpadanje razkritih apniških pobočij v hladni ple-
istocemski dobi, kakor dokazujejo tudi grušči in hreče, ki ta pobočja na 
široko prekrivajo. S temi procesi so se apniške stene tudi odmikale. 
Mehanično razpadanje v pleistocenski dobi je poleg silikatnih tal 
zajelo tudi karbonatne kamnine. Pri tem ne gre samo za izdatno meha-
nično razpadanje apnencev v višjem svetu, temveč tudi za razpadanje 
apniških pobočij v nižjih legah, ki so na debelo obložene s fosilnim 
karbonatnim drobirjem. Razpadala pa so tudi položna tla, kakor doka-
zujejo z grušči in brečami zatrpane vrtače in brezna. Vendar je na po-
ložnih tleh te procese zavrl gruščnati pokrov, ki je tla zaščitil. 
Ob stiku z apnenci se tudi na neprepustnem površju razvijajo zna-
čilne reliefne oblike. Tako so za doline v neprepustnih tleh značilni 
zatrepi; začetni deli dolin so ožji in se pobočja razmaknejo šele niže 
ob toku. Na začetku dolin je ob kraških izvirih sicer močan, koncentri-
ran dotok vode, a so te vode povečini zajezene in brez gradiva in so 
morfogenetsko šibkejše. Sele mehanično razpadanje apnencev je ustva-
rilo močan dotok gradiva, ki je pripomogel tudi do prostorneje izobli-
kovanih dolin. 
Apniške pokrajine so> še danes v položaju, ki ustreza različnim 
fazam preteklega razvoja. Imamo celo primere, značilne za pliocensko 
petrografsko hipsografijo z višjim terciarjem nad nižjimi apnenci: Brki-
ni — Matarsko podolje, Senožeška brda — Senožeški kras, Idrijsko 
hribovje — Vojskarska planota, Rovte — Logaški kras itd. Drugod so 
apniške pokrajine v višini neprepustnih plasti, ki apnence zapirajo, 
kakor je bilo značilno' za plioeen: Ponikevska planota, Novomeški kras 
itd. Večinoma pa so današnje razmere take, da jo neprepustni obod zni-
žan in višinske razlike med apnenci ter neprepustnim sosedstvom velike. 
Zajezeni so kvečjemu najnižji deli apnencev, na splošno pa so apnenci 
naših kraških pokrajin na široko odprti. 
LITERATURA 
1. J . R o g l i č , 1956, Kars tp rozess u n d f luv ia t i l e Erosion, Repor t of t he 
Commission on K a r s t P h e n o m e n a , Rio d e Janei ro . 
2. J . R o g l i č , 1957, Za ravn i n a vapnenc ima , Geografski glasnik, XIX, 
Zagreb. 
3. J . R o g l i č , 1957, Quelques problemes f o n d a m e n t a u x du kars t , L ' in-
fo rma t ion geographique, Par iš . 
4. J . R o g 1 i č , 1964, »Kars tval leys« in t h e Dinar ic Kars t , E rdkunde , 
XVIII , 2, Bonn. 
5. A. M e l i k , 1961, F luv ia ln i e lement i v krasu , Geografski zbornik , VI, 
SAZU, L j u b l j a n a . 
6. A. M e l i k , 1962/63, O dolih n a krasu , Arheološki vestnik , XI I I—XIV, 
L j u b l j a n a . 
7 . 1 . G a m s , 1962, S lepe dol ine v Slovenij i , Geografsk i zborn ik SAZU, 
VII, L j u b l j a n a . 
8. I. G a m s , 1965, H k v a r t a r n i geomorfogenezi ozeml j a m e d Pos to jnsk im, 
P l an in sk im in Cerkn i šk im pol jem, Geografski ves tn ik X X X V I I , L j u b -
l j a n a . 
9. P. H a b i č , 1968, Kra šk i svet med Idr i jco in Vipavo, SAZU, Dela 11, 
L j u b l j a n a . 
10. R. G o s p o d a r i c , P. H a b i č , 196'6, Črni potok in L e k i n k a v si-
s t emu podzemel j skega od toka iz P ivške kotl ine, Naše jame, VIII, L j u b -
l j ana . 
11. D. R a d i n j a , 1964, Nova mor fogene t ska spoznan ja mat ičnega Krasa , 
t ipkopis L j u b l j a n a . 
12. D. R a d i n j a , 1967, V r e m s k a dol ina in Divaški Kras , Geografsk i 
zborn ik SAZU, X, L j u b l j a n a . 
13. I. G a m s , 1962, Mer i tve korozi j ske in tenz i te te v Sloveni j i in n j i hov 
pomen za geomorfologijo, Geografski vestnik , X X X I V , L j u b l j a n a . 
14. I. G a m s , 1964, Velo po l j e i n p rob lem pospešene korozije, Geografski 
vestnik, X X X V , L j u b l j a n a . 
15. I. G a m s , 1966, F a k t o r j i in d i n a m i k a koroz i je n a k a r b o n a t n i h k a m e -
n inah s lovenskega d ina r skega in a lpskega krasa , Geografski ves tn ik , 
X X X V I I I , L j u b l j a n a . 
16. H. O r 11 i , 1953, K a r b o n a t h a r t e von Kars twasse rn , Stalacti te , Z. f. 
Schw. Ges. f. Hohlenforsch , 4, B e m . 
17. J . C o r b e 1, 1956, L e K a r s t p r o p r e m e n t dit, e t u d e morphologique, 
Revue de geographie de Lyon, Lyon. 
18. C o r b e l , S t h o u t k o v , F r a n c k , M u x a r t , 1965, Chemica l Ero-
sion in t h e Morav ian Kars t , P rob lems of t h e Speleological Research, 
P rague . 
18 a. P r v i jugoslovanski geološki kongres, L j u b l j a n a , 1956. 
19. F. J e n k o , 1959, Hidrogeologi ja in vodno gospodars tvo krasa , L j u b -
l j ana . 
19 a. I. R a k o v e c , 1959, Geološka zgodovina l j u b l j a n s k i h tal , L j u b l j a n a . 
20. M. P l e n i č a r , A. N o s a n , 1958, Pa leogeogra f i j a panonskega ob-
r o b j a v Slovenij i , Geologija, 4, L j u b l j a n a . 
21. A. G r i m š i č a r , 1954, O montmor i l lon i tn ih gl inah na Dolen jskem, 
Geologija, 2, L j u b l j a n a . 
22. H. P i r e a u , 1958, Z u r S t ra t ig raph ie u n d Tek ton ik j ung te r t i a r e r Ab-
lagerungen im nordwes t l i chen Kr ško polje, Geologi ja — r a z p r a v e in 
poročila, L j u b l j a n a . 
23. A. M e l i k , 1962, Geografski pregled Dolenjske, Dolen jska zeml j a in 
l j ud j e , Novo mesto. 
24. I. G a m s , 1964, Geomorfo logi ja n a razpo t ju , Geografski obzornik XI, 
2, L j u b l j a n a . 
25. D. R a d i n j a , 1969, Sen t j e rne j sk i v r š a j v luči mor fogene t ske proble-
m a t i k e K r š k e kotline, L j u b l j a n a 1969 (tipkopis). 
26. D ' A m b r o s i , 1960, Svi luppo e cara t te r i s t i che geologiche del la ser ie 
s t r a t ig ra f i che del Carso di Trieste, Boli. Soc. Adr . Sc. Natura l i , LI, 
Trieste. 
27. W. M a u c c i , 1960, Evoluzione geomorfologica del Carso Triest ibo 
27. W. M a u c c i , 1960, Evoluzione geomorfologica del Carso Tries t ino 
succesiva a l l ' emers ione def ini t iva , Bol. Soc. Adr . Sc. Nat . Trieste. 
28. A. W i n k 1 e r , 1957, Geologisches Kra f t e sp ie l u n d L a n d f o r m u n g , Wien. 
29. S. U c c e 11 i n i s sodelavci, 1962, P o d m o r s k a geološka i sp i t ivan ja na 
pros toru zapadne i s j eve rne obale Istre, Ins t i tu t za na f t u , Zagreb. 
30. M. P l e n i č a r , 1956/57, Geološki izleti n a Snežnik, Proteus , XIX, 
L j u b l j a n a . 
31. F. T e l l e r , 1898, Die miocanen Trainsgressionrelicte bei Ste inbr i ick 
a n de r Save, Vhdl . geol. R. A., Wien. 
32. D. R a d i n j a , 1950, S t r a t ig ra f ske in t ek tonske r a z m e r e t e rc ia rn ih se-
d imen tov v laški sinklinali , Geološki inš t i tu t , Pr i rodos lovna f a k u l t e t a 
v L j u b l j a n i (tiipkopis). 
33. A. N o š a m , 1956, Razvoj oligocena in miocena v Slovenij i , P rv i jugosl. 
geol. kongres , L j u b l j a n a . 
34. I. R a k o v e c , 1935, Geološki vodn ik po muze ju , L j u b l j a n a . 
35. Arh iv i p remogovnika Sečovlje, Vrem&ki Britof in I l i r ska Bis t r ica (Geo-
loška in r u d a r s k a poročila) Sek re t a r i a t za i ndus t r i j o SRS, L j u b l j a n a . 
35 a. A r h i v p remogovn ika Zagorje , Geološka in r u d a r s k a poročila, Zagor j e 
1960. 
36. S. B u s e r , 1964, Geološko kar t i raruje Trnovskega gozda in Vipavske 
doline, L j u b l j a n a , Geološki zavod (tipkopis). 
37. S. B u s e r , 1965, Geološke r a z m e r e v T rnovskem gozdu, Geografski 
vestnik , X X X V I I , L j u b l j a n a . 
38. P. Z. S t a b o , 1964, Neue Daten u n d Beobachtungen zur K a n n t n i s der 
Pa laokar s t e r sche inungen in Ungarn , Sympos ium de r K a rs tk ornm i s i on 
d e r IGU, Erdkunde , 2, Bonn. 
39. P. J o v a n o v i č , 1924, Zagačeni kars t , Zborn ik radova posvečen Jo-
v a n u Cvij iču, Beograd. 
40. G. S t a c h e , 1859, Die Eocengebiete in I n n e r - K r a i n u n d Is tr ien, J a h r b . 
Geol. R. A., Wien. 
41. A. W i n k l e r , 1923, U b e r den Bau de r ost l ichen Siidalpen, Mitt . d. 
Geol. Ges., Wien. 
42. F. K o s s m a t , 1906, Das Gebie t zwischen d e m K a r s t u n d d e m Zuge 
der Ju l i sche Alpen, Jb . Geol. R. A., Wien. 
43. F. K o s s m a t , 1909, Der kus t en land i sche Hochkar s t u n d se ine tekto-
n i sche Stel lung, Verh. Geol. R. A., Wien. 
44. F. K o s s m a t , 1913, Die ad r i a t i s che U m r a n d u n g in der a lp inen Fa l -
tenregion, Mitt . Geol. Ges., Wien. 
45. L. Z l e b n i k , 1963, Geološko poročilo o p r o j e k t u HE Solkan, Geološki 
zavod, L j u b l j a n a (tipkopis). 
46. D. R a d i n j a , 1967, Morfogene tske poteze Goriškega pol ja , Geogr. 
ves tn ik , X X X I X , L j u b l j a n a . 
47. M. S i f r e r , 1961, Poreč je K a m n i š k e Bis t r ice v pleistocenu, SAZU, IV, 
L j u b l j a n a . 
48. M. S i f r e r , 1969, K v a r t a r n i r azvo j Dobrav n a Goren j skem, Geograf -
ski zborn ik SAZU, L j u b l j a n a , XI . 
49. D. R a d i n j a , 1964, Morfogeneza Vipavske doline, L j u b l j a n a (t ipko-
pis). 
50. D. F u r l a n , 1953, Nova p a d a v i n s k a k a r t a Slovenije, Geografski ves t -
n ik XXV, L j u b l j a n a . 
51. D. F u r l a n , 1960, K l i m a t s k a r azme j i t ev Slovenije, Geografsk i ves tn ik 
X X X I I , L j u b l j a n a . 
52. A. M e 1 i k , 1959, Nova geografska dognan j a v T rnovskem gozdu, Geo-
grafsk i zborn ik SAZU, IV, L j u b l j a n a . 
53. M. S i f r e r , 1959, Obseg ple is tocenske poledeni tve n a N o t r a n j s k e m 
Snežniku, Geografski zborn ik SAZU, V, L j u b l j a n a . 
54. A. M e l i k , 1955, K r a š k a pol ja Sloveni je v pleistocenu, SAZU, Dela 3, 
L j u b l j a n a . 
55. I. R a k o v e c , 1956, Razvoj pleis tocena v Slovenij i , P r v i jugoslovanski 
geološki kongres, L j u b l j a n a . 
56. A. Š e r c e 1 j , 1965, Pa leobotan ične raz i skave in zgodovina L j u b l j a n -
skega Ba r j a , Geologija, 8, L j u b l j a n a . 
57. A. S e r c e l j , 1962, O kva r t a rn i vegetaci j i n a Slovenskem, Geologija, 
7, L j u b l j a n a . 
58. I. R a k o v e c , 1954, Povodn j i koinj iz P ivške kotline, SAZU, Razprave , 
L j u b l j a n a . 
59. I. R a k o v e c , 1954, O novi n a j d b i mastodomovih os tankov n a Sloven-
skem, Geologija, 2, L j u b l j a n a . 
60. K. D r o b n e , 1967, I z k o p a v a n j e mas todona v Ska lah pr i Velenju , Geo-
logija, 10, L j u b l j a n a . 
61. D. K u š č e r , 1967, Zagorski terciar , Geologija, 10, L j u b l j a n a . 
62. L e h m a n n , K r o m m e l b e i n , L o t s c h e r , 1956, K a r s t m o r p h o -
logische, geologische u n d botanische Studien in d e r S ier ra de los Orga-
nos auf Cuba, E rdkunde , X, 3, Bonn. 
63. H. L o u i s , 1956, Die En t s t ehung d e r Po l j en u n d i h r e Stedlung in de r 
K a r s t a b t r a g u n g auf G r u n d von Beobachtungen im Taurus , E rdkunde , 
10, Bonn. 
64. R. G o s p o d a r i č , 1965, Geologija ozeml ja med Postojno, P l an ino in 
Cerknico, Inš t i tu t za r az i skovan je k r a s a SAZU, Pos to jna . 
65. D. R a d i n j a , 1968, Sledovi s i l ika tnega p roda in peska v Posavskem 
hr ibov ju , L j u b l j a n a (tipkopis). 
65 a. D. R a d i n j a , 1969, Sledovi s i l ika tnega p roda in peska n a Dobrov-
l j a h in K o n j i š k e m pogor ju , L j u b l j a n a (tipkopis). 
66. D. M e z e , 1969, K v a r t a r n i sed iment i v Z g o r n j e m Posav ju , L j u b l j a n a , 
SAZU (tipkopis). 
67. M. S i f r e r , 1962, Pr i spevki o geomorfologi j i Novomeške kotl ine, Do-
l e n j s k a zeml ja in l j ud j e , Novo mesto. 
68. F. K o s s m a t , 1916, Die morphologische En twick lung der Gebierge 
im Isonzo u n d oberen Savagebdet, Ze i t schr i f t d. Gess. f. E rdkunde , 
Berl in. 
69. M. B r o d a r , 1959, Mokr i ška j ama , nova v isokoalpska au r ignaška po-
s t a j a v Jugoslavi j i , Razp rave SAZU, IV, L j u b l j a n a . 
70. M. S i f r e r , 1960, P rod v okolici I l i r ske Bistrice, IG SAZU, L j u b l j a n a 
(tipkopis). 
71. C. G e r m o v š e k , 1955, Poroči lo o raz iskavi k r emenčev ih peskov pri 
M o k r e m pol ju , Geološki zavod, L j u b l j a n a (tipkopis). 
72. A. M o r e 11 i , 1960, Ležišča in izraba k remenovega peska n a Dolen j -
skem, Geografski obzornik, 1960, 1—2, L j u b l j a n a . 
73. J . R o g l i č , 1958, Odnos riječne e roz i je in krškog procesa, Zb. r adova 
V. kongresa FNRJ , Cet in je . 
74. A. W i n k l e r , 1922, Geomorphologische Studien im Mit t le ren Isonzo 
und oberen Savagebiet , J a h r . Geol. B., 72, Wien. 
75. S t rokovna poročila, P o d j e t j e Kremen , Novo mes to (tipkopis). 
76. R. G o s p o d a r i č - P o h a r , 1966, Geološka svojs tva naha ja l i š č žele-
zovih rud, železar, 8/1 Jesenice. 
77. S. B r o d a r , 1952, Pr i spevek k s t ra t ig ra f i j i j a m P ivške kotline, po-
sebej P a r s k e golobine, Geografski vestnik , X X I V , L j u b l j a n a . 
78. F. O s o 1 e , 1959, Ana l iza pleistocenskih j a m s k i h sedimentov, Geolo-
gi ja , 5, L j u b l j a n a . 
79. -1965, P ro jek t , HE Trnovo, Geološko poročilo, E lek t rop ro jek t L j u b l j a n a 
(arhiv). 
80. M o r g a n t i , M o s e t t i , T o n g i o r g i , 1966, M o d e r n e indagini id ro-
logiche ne l la zona di Gorizia, Boli. d. Geofisica teor ica ed appl ica ta . 
81. D. R a v n i k , Geoelekt r ične raz i skave n a L j u b l j a n s k e m polju, Geološki 
zavod, L j u b l j a n a (tipkopis). 
82. M. P 1 e n i č a r , 1954, O b m u r s k a n a f t n a naha ja l i šča , Geologija, 2, L j u b -
l j a n a . 
83. R. G o s p o d a r i č , 1963, Sledovi t ek tonsk ih p remikov iz l edene dobe 
v Pos to jnsk i jami , Naše jame, 1—2, L j u b l j a n a . 
84. A. W i n k 1 e r , 1923, Uber d ie Bez iehungen zwischen Sedimenta t ion , 
Tek ton ik u n d Morphologie in de r j ung t e r t i a r en Entvvickluingsgeschichte 
der Osta lpen, Sitzb. Akad . Wiss., Wien. 
85. D. R a v n i k , Geolekt r ične raz i skave n a L j u b l j a n s k e m B a r j u , Geolo-
gija, 8, L j u b l j a n a . 
86. A. B o g 1 i , 1964, Mischkorrosion — ein Bei t rag zum Verka r s tungs -
problem, Erdkunde , XVIII , 2, Bonn. 
87. J . C o r b e 1, 1959, Erosion en t e r r a in calcaire, Anna les d e Geo-
graphie , 366, Par iš . 
88. A. B o g 1 i , 1956, Der Chemismus der Losungsprozesse u n d de r Ein-
f luss de r Ges ten insbeschafenhe i t auf d e r En twick lung des Kars tes , 
Repor t of t he Commision on K a r s t P h e n o m e n a , X V I I I in t e rna t iona l 
Geographica l Congress, Rio d e Jane i ro . 
89. A. B o g 1 i , 1961, Kar ren t i sche , ein Bei t rag zur Kars tmorpholog ie , 
Ze i t schr i f t f. Geomorphologie, Bonn. 
90. R. K 1 e b e r s b e r g , 1922, Die Haupt-Oberf lachenisys teme de r Asta l -
pen, Vhdl , geol. B. A. Wien. 
91. W. P e n c k , 1924, Die morphologische Analyse, S tu t tgar t . 
92. A. W i n k l e r , 1926, Das j i ingere Entwick lungsb i ld der Osta lpen. 
Z. Ges. Erdk., Berl in. 
93. A. W i n k 1 e r , 1923, Uber die Beziehungen zwischen Sedimenta t ion , 
Tek ton ik u n d Morphologie in der j ung t e r t i a r en Entwicklungsgeschich te 
der Osta lpen, Sitz. Akad . Wiss., Wien. 
94. I. R a k o v e c , 1931, Morfološki r azvo j v območju Posavskih gub, Geo-
grafski vestnik , VII, L j u b l j a n a . 
94.a A. M e 1 i k , 1928, Pl iocensko poreč je L jub l j an ice , Geografski vestnik , 
IV, L j u b l j a n a . 
95. I. G a m s , 1955/56, O in tenzivnost i r ecen tnega p reob l ikovan ja in o s ta-
rosti re l i e fa v Slovenij i , Geografsk i ves tn ik , X X X V I I — X X X V I I I , L j u -
b l j ana . 
96. D. M e z e , 1966, G o r n j a Sav in j ska dolina, Nova d o g n a n j a o geomor-
fo loškem razvo ju pokra j ine , SAZU, Dela 20, L j u b l j a n a . 
97. A. W i n k 1 e r , 1923, Uber dem Bau d e r ost l ichen Siidalpen, Mit t . d. 
Geol. Ges., Wien. 
98. A. Š e r c e l j , 1963, Razvoj w u r m s k e in holocenske gozdne vege tac i je 
v Slovenij i , Razprave , VII. SAZU, L j u b l j a n a . 
99. I. G a m s , 1963, Klas i f ikac i j a k ra šk ih voda Sloveni je v pogledu mor -
fogenetsk ih sposobnosti , Treči jugoslovenski kongres, Sara jevo . 
100. I. G a m s , 1959, H geomorfologi j i k raškega pol ja Globodola in okolice, 
Acta carsologica, L j u b l j a n a . 
101. C. G e r m o v š e k , 1956, Razvoj mezozoika v Slovenij i , P rv i jugoslo-
vansk i geološki kongres, L j u b l j a n a . 
102. M. P l e n i č a r , 1956, Razvoj paleocena in eocena v Slovenij i , P rv i 
jugoslovanski geološki kongres, L j u b l j a n a . 
103. V. O c e p e k , 1962, Minera loška ses tava k remenovih peskov iz neka -
te r ih naha j a l i š č v Slovenij i , Geologija, 7, L j u b l j a n a . 
104. A. H r o v a t , 1960, Zanimivost i p r i g r a d n j i av tomobi l ske ceste L j u b -
l j ana—Zagreb , Geologija, 6, L j u b l j a n a . 
105. C. G e r m o v š e k , 1955, O geoloških r a z m e r a h na p rehodu Posavsk ih 
gub v Dolen jsk i k ras med St ično in Sen t ruper tom, Geologija, 3, L j u b -
l j ana . 
106. W. K l a e r , 1957, Kars tkegel , Kars t inse lbe rg u n d Po l jeboden a m Bei-
spiel des Jezero-pol jes , P e t e r m a n n s Geographische Mit te i lungen, 
Gotha , 2. 
107. H. L o u i s , 1956, Das P r o b l e m de r Kars tn iveaux , Repor t of t h e Com-
mision on Kars t Phenomena , Rio de Jane i ro . 
108. A. M e l i k , 1928, Pl iocensko poreč je L jub l j an ice , Geografski ves tn ik 
IV, L j u b l j a n a . 
109. A. M e l i k , 1951, Pl iocenska Pivka , Geogr. vestnik , XII I , L j u b l j a n a . 
110. G. T. W a r w i c k , Dry Val leys of t h e Sou thern Pennines , England, 
Sympos ium der Kars tkomrniss ion de r IGU, Erdkunde , XVIII , 2, Bonn. 
111. S. G i l e w s k a , 1964, Fossil Ka r s t in Poland , Sympos ium de r K a r s t -
komission d e r IGU, Erdkunde , XVIII , 2, Bonn. 
112. I. G a m s , 1965, Ape rcu su r l 'hydrologie d u Ka r s t Slovene et su r ses 
communica t ion souterra ines , Naše jame, 7, L j u b l j a n a . 
113. D. I. S m i t h , 1969, T h e Solut ional Erosion of Limes tones in a n Arct ic 
Morphogenet ic Region, P rob lems of t he Ka r s t Denudat ion , S tudia geo-
graphica , 5, Brno . 
114. L. Š r i b a r , 1967, O sed iment ih na m e j i k reda—terc ia r v južni Slo-
veni j i , Geologi ja 10, L j u b l j a n a . 
115. M. S i f r e r , 1959, Neke osobenosti r azvo ja r e l j e f a u pleistocenu, Zb. 
r adova V. kongresa , Cet in je . 
116. V. K o k o l e , 1956, Morfo logi ja Šavr inskega gr ičevja , Geografsk i 
zbornik, IV, SAZU, L j u b l j a n a . 
117. M. Š i f r e r , 1970, Neka te r i geomorfološki problemi Dolen jskega krasa , 
Naše jame, 11, L j u b l j a n a . 
118. K. G r a d , 1962, O s tarost i f l iša pr i Kal išah , Geologi ja 7, L j u b l j a n a . 
119. C. G e r m o v š e k , 1953, Poroči la o raz i skavi k remenčev ih peskov pri 
M o k r e m po l ju (tipkopis). 
120. C. G e r m o v š e k , 1953, Zgo rn j e k r e d n i klast ični sed iment i n a Kočev-
s k e m in v b l i žn j i okolici, Geologija, 1, L j u b l j a n a . 
121. M. S i f r e r , 1967, K v a r t a r n i r a zvo j dol ine Rašice in Dobrega pol ja , 
Geografsk i zbornik , X, SAZU, L j u b l j a n a . 
122. M. S i f r e r , 1969, K v a r t a r n i r azvo j dol ine Krke , G I SAZU (tipkopis). 
123. A. M e l i k , 1963, S loveni je I, L j u b l j a n a . 
124. R. G o s p o d a r i č , 1968, U b e r einige k las t i sche Sed imen te im Slo-
wenischen Kars t , Actes I V e C IS (1965), L j u b l j a n a . 
125. A. R j a z a n c e v , 1963, Bobovci Ju l i j sk ih Alp, Zelezar, 5/2, Jesenice. 
126. R. G o s p o d a r i č , 1970, O l imoni tn ih p rodn ik ih na Pos to jnskem 
krasu , Naše j ame , 11, L j u b l j a n a . 
127. H. L e h m a n n , 1954, Der t ropische Kege lkars t auf den Grossen An-
ti l len, Erdkunde , VII, Bonn. 
128. C. N a g o d e , 1931, E t u d e geologique et geograph ique re la t ive a u 
r e seau f e r rov ia i r e p ro je t e en Yougoslavie occidentale, Revue d e 
Geograph ie phys ique et d e Geologie d inamique , IV/1, Par iš . 
129. I. G a m s , 1961, H geomorfologi j i Bele Kra j i ne , Geografsk i zbornik , 
VI, SAZU, L j u b l j a n a . 
130. V. K o k o l e , 1953, Morfološki r a zvo j področ ja med Savo in Sotlo, 
Geografski vestnik , XXV, L j u b l j a n a . 
131. J . R u s , 1925, Mor fogene t ske skice iz n o t r a n j s k i h s t rani , Geografsk i 
vestnik , I, L j u b l j a n a . 
132. C. Š l e b i n g e r , 1967, Fosi lna t la in mor fogeneza dolomitnega in 
n o t r a n j s k e g a k rasa , Zborn ik b io tehniške faku l te te , L j u b l j a n a . 
133. J . B t i d e l , 1951, Fossi ler T ropenka r s t in de r Schwabischen Alb u n d 
den Ostalpen, E rdkunde , V, Bonn. 
134. J . C o r b e l , 1957, Les Kar s t s du Nord-Ouest de 1'Europe et de quel -
ques regions de comparas ion , Lyon. 
135. J . C o r b e l , 1956, Le Ka r s t p r o p r e m e n t dit, E tude morphologique, 
Revue d e Geograph ie d e Lyon, 4, Lyon. 
136. D a i n e 11 i , 1940, A t l a n t e f is ico-ecanomico d ' I ta l ia , Milano. 
137. A. M e l i k , 1951, P l iocenska P ivka , Geografsk i vestnik , XXII I , L j u b -
l j ana . 
138. A. M e l i k , 1956, P l iocenska Soča, Geografski zbornik, IV, SAZU, 
L j u b l j a n a . 
138.a M. Š i f r e r , 1965, Nova geomorfološka d o g n a n j a v K o p e r s k e m pr i -
m o r j u , Geografsk i zbornik, IX, L j u b l j a n a . 
138.b I. G a m s , 1956, P i t a n j a recentnos t i i fosi lnost i na S lovenskem Krasu . 
Izv. o r a d u IV. Kongresa geogr. FLRJ , Beograd. 
138.c I. G a m s , 1971, Pod ta lne k r a ške oblike, Geografski vestnik , XLII I , 
L j u b l j a n a . 
139. H. L e h m a n n , 1960, S ier ra de les Grganes , Cuba, In te rn . At las of 
Ka r s t P h e n o m e n a , Zeit. f. Geomorph . 2, Got t ingen. 
140. H. W i s s m a n , 1954, Der K a r s t d e r h u m i d e n heissen u n d somrner-
heissen Gebie te Ostasiens, E rdkunde , VIII , Bonn. 
141. P. S z a b o , 1964, Neue Daten u n d Beobach tungen zur K e n n t n i s der 
Pa laokar s t e r sche inungen in Ungarn , E rdkunde , XVIII , Bonn . 
142. V. P a n o š , 1964, Der Urka r s t i m Ostfli igel der Bohmischen Masse, 
Zeit. f. Geomorph , 8, Berl in. 
LA KARSTIFICATION ET L'EVOLUTION GENERALE DU 
RELIEF EN SLOVENIE 
R e s u m e 
P o u r le ka rs t c lassique de la Slovenie sont reg iona lement carac ter is t i -
ques les p l a t e a u x kars t iques au relief i n t e r m e d i a i r e plus bas, compose en 
m a j e u r e p a r t i e de couches impermeab le s te r t ia i res e t au t res . Ces r appo r t s 
hypsographiques en t r e les re l iefs k a r s t i q u e et f luv ia l a t t i r en t 1 'attention sur 
les carac ter i s t iques morphogene t iques de base du celief ent ier . 
A ces d i f fe rences d ' a l t i t ude il ne s 'agit pas seulement d e la dependance 
de la s t ruc tu re tectonique, ma i s b ien p lus de l a dependance de l a composit ion 
pe t rog raph ique de la su r face et des pirocessus morphogene t iques condi t ionnes 
p a r le c l imat . Les r a p p o r t s hypsograph iques ac tuels du relief pe t rograph i -
q u e m e n t d i f f e r en t s 'accordent en e f f e t avec les pocessus morphogene t iques 
d ' au jourd 'hu i , ca r a su r face ca rbona t e dans le c l imat p resen t est plus 
res i s tan t q u e les couches impermeab le s t e r t i a i res e t aut res . 
P o u r les p l a t e a u x kars t iques , il est en o u t r e carac ter i s t ique que ve r s 
les bords ils sont de plus en plus aplanis . C e s t pourquoi la decoupure de la 
superf ic ie au bord des p la t eaux est d ' a u t a n t plus express ive e t carac ter i s t i -
que. A cote des ap lan issements , au bord des p la t eaux sont i n t e r rompus 
aussi d ' au t r e s t ra i t s du re l ief ; tous cependan t r e s ten t tout s implement 
suspendus au-dessus du vois inage plus bas. 
La decoupure et la suspension du relief en p la teau fon t observer que la 
superf ic ie ca lca i re s 'est f o r m e e en l iaison la rge et f e rmee avec le vois inage 
impermeab le , lo rsque la sur face ca rbona t e et non ca rbona te e ta ien t encore 
a la m e m e al t i tude, e t en bien des endro i t s la superf ic ie impe rmeab le e ta i t 
m e m e plus e levee que l a super f ic ie kars t ique . II est done ev ident q u e la 
superf ic ie des p l a t eaux kars t iques d ' a u j o u r d ' h u i s 'est f o r m e e dans des r a p -
por t s hypsograph iques essent ie l lement d i f f e r en t s de ceux d ' au jourd 'hu i . 
Des t races diverses appe l len t l ' a t ten t ion sur les r a p p o r t s d ' a l t i tude 
au t re fo i s d i f f e ren t s e n t r e les superf ic ies k a r s t i q u e et impermeable . P a r m i les 
fo rmes de rel ief , cela est ind ique sur tou t pa r les val lees kars t i f iees qu i t r ave r -
sent les p l a t eaux kars t iques . La genese del va l lees seches est peu t -e t re con-
tes table a la l umie re des processus erosifs et corrosifs. II es t cependan t incon-
tes tab le que les val lees kairstifiees on t f a i t pa r t i e du relief f luvia l ancien qu i 
embrassa i t une super f ic ie pe t rog raph iquemen t d i f f e r e n t e e t s ' e tenda i t au -de la 
des couches pe rmeab les e t impermeables . Les va l lees t r ansve r sa le s delaissees 
ne t emoignen t pas seu lement des r appor t s hypsograiphiques, mais fon t 
observer aussi la l iaison a n c i e n n e e n t r e les superf ic ies ka r s t i que e t f luvia le . 
Les r appo r t s d ' a l t i tudes cor respondan ts e t la l iaison de ce relief sont 
a t tes tes aussi p a r les t races d e 1 'accumulation f luv ia l e qu l s 'est conservee su r 
la su r f ace ka r s t ique jusqu ' a nos jours memes . 
Ces t races n e se t r ouven t pas seu lement d a n s les val lees seches, qui 
sont si carac ter i s t iques pour le ka rs t classique, mais encore sur le r e s t e d e 
la super f ic ie ka rs t ique , sur tout s u r les te r rasses et les aplaniissements. Les 
r eche rches fa i t e s en Slovenie a u cours des de rn ie re s annees on t decouver t 
des t races d ' accumula t ion f luv ia le p resque dans toutes les regions kars t iques . 
II y a t a n t d e res tes d e ce genre q u e nous pouvons les r a n g e r p a r m i les t ra i t s 
carac te r i s t iques d u ka r s t c lassique (alpdn e t dinairique). Mais ioi nous 
devons oonsiderer q u e sur les p l a t eaux kars t i f i es ne s 'est conservee q u ' u n e 
pa r t i e ins ign i f ian te d e 1 'accumulation. Ne se sont conserves q u e les m a t e -
r i a u x f l u v i a u x qu ' en ra ison de leur comiposition si l icatee la corrosion n ' a pas 
pu anean t i r , t and i s q u e les addi t ions cairbonatees sont dissoutes. Les res tes 
d ' accumula t ion sont de ce fa i t r edu i t s q u a n d k l e u r e t e n d u e et sur tou t q u a n t 
a l eu r s t ruc ture . II est done comprehens ib le qu ' i l n ' y a p a r m i eux p re sque 
exc lus ivement que des galets d e qua r t z et du sable. Les grav ie rs silicates 
moins p u r s sont, p a r contre, f o r t emen t a l teres . 
Les m a t e r i a u x f luv iaux , qu i se sont conserves su r la s u r f a c e kars t ique , 
sont t res impor t an t s p o u r la comprehens ion de la morphogenese kars t ique . II 
f a u t cependan t e t r e p r u d e n t dans 1 ' interpretat ion, pa r ce que la genese de 
ces m a t e r i a u x est t res d i f fe ren te . Les e tudes e f fec tuees m o n t r e n t en ef fe t 
que les ga le ts de q u a r t z son t d 'or ig ine he te rogene et, si nous n 'en tenons pas 
compte, les conclusions peuven t e t r e t res d i f f e ren te s et er ronees . 
P a r endroi ts , les m a t e r i a u x f l uv i aux se composent de galets de q u a r t z 
qui n e sont r ien d ' a u t r e q u e le res te de la couver tu re t e r t i a i re anc ienne , 
qui r ecouvra i t les calcaires. Des conglomera ts decomposes, qui e ta ine t p a r m i 
la couver ture , se sont de taches les graviers si l icates qu i se sont m a i n t e n u s 
a la superf ic ie calcai re p e n d a n t tou t le cours de la kars t i f ica t ion . Ces gra-
v ie r s n 'on t ev idemmen t pas d e liaison di reete avec la genese d e la superf ic ie 
kars t ique . Ils cm t c ependan t l eu r impor tance , pa rce qu ' i l s ind iquen t u n e 
plus g rande extens ion des sed imen t s te r t ia i res e t e v i d e m m e n t la couver tu re 
i m p e r m e a m b l e qui recouvra i t les calcaires. 
P lus impor tan t s d u point de vue morphogene t i que sont les res tes f l u -
v i aux qu i f u r e n t appo r t e s du vois inage impermeable . Ces sed imen t s a l lochto-
nes sont aussi les p lus n o m b r e u x su r la su r face kars t ique . Ces m a t e r i a u x pro-
v ienen t en m a j o r i t e dans les regions ka r s t iques s u b m e d i t e r r a n e e n n e s des 
couches d e f lysch voisines, dans les regions s u b p a n n o n i e n n e s des d i f f e r en t s 
sed iments neogenes et, dans les regions ka r s t iques de la Slovenie in ter ieure , 
ces res tes p rov iennen t pour la p l u p a r t des couches paleozoik (conglomerats 
et gres). 
L ' accumula t ion f luv ia le a l loch tone aussi es t d 'or ig ine d i f f e ren te . Moins 
i m p o r t a n t e du point d e v u e morphogane t ique est celle qui s 'est f o r m e e pa r 
la demol i t ion e t 1 'enlevement des couches c las t iques grossieres. La deux ieme 
par t i e de l ' accumula t ion a l lochtone se compose des ga le ts qui se sont re -
fo rmes a p a r t i r des roches si l icatees compactes (par ex. les galets des couches 
de flysch). II s 'agi t ici des m a t e r i a u x qui se sont f o r m e s lors d u t r anspor t 
des m a t e r i a u x s i l icates et se sont en pa r t i e t r a n s f o r m e s d e j a sur l a su r face 
calcaire. Les m a t e r i a u x ainsi f o r m e s appe l l en t 1'attention sur les processus 
f luv iaux ex autres , qu i se sont deroules a la super f ic ie calcai re e l le-meme. 
La plus i m p o r t a n t e est c ependan t 1 'accumulation f luv ia le qui s 'est for -
mee a 1 ' inter ieur des regions calcaires . II s 'agit de m a t e r i a u x f l u v i a u x auto-
chtones qui se sont fo rmes a p a r t i r des r a r e s in terca la t ions silicatees, qui se 
t rouven t e n t r e les calcaires e t les au t r e s roches ca rbona tees (par ex. les si lex 
et les l imonites) . La signif icat ion morphogene t ique des a l luvions au tochtones 
res ide d a n s le f a i t qu ' i l s 'agit de m a t e r i a u x qui se sont f o rmes exc lus ivement 
sur la su r f ace calcaire. I ls nous reve len t les processus qu i on t cree la super -
ficie kars t ique . Ici, il est tout pa r t i cu l i e remen t i m p o r t a n t de noter qu 'a cote 
des galets s i l icates se sont f o rmes auss i des galets carbonates . Ces de rn ie r s 
ont cependan t e te de t ru i t s p lus t a r d p a r la corrosion. La presence des galets 
ca rbona te s est a t t e s t ee su r tou t p a r la porosi te d u conglomerat , d a n s lequel 
se sont conserves seu lement les g rav ie r s silicates, t and i s que les graviers 
ca rbona tes on t e te lessives. C e s t de la q u e pnovient la porosi te carac te r i s t ique 
des res tes de conglomerat , qui se sont conserves a u coeur du K a r s t meme. 
Les res tes d e l ' accumula t ion f luv ia l e au toch tone sur la su r face kars t i f i e 
p rouven t qu 'a la super f ic ie calcai re se sont a f f i r m e s d i f f e ren t s processus 
morphogenet iques , p a r m i lesquels il y ava i t s ans nu l dou te aussi des pro-
cessus f l uv i aux ou erosifs. Bn connexion avec cela se pose l a quest ion d e 
savoir quel le p a r t 1'erosion a eue d a n s le processus morphogene t i que ent ier , 
qui s 'est deroule a l ' epoque pl iocene d a n s les regions calcaires du kairst 
classique, su r tou t p a r r a p p o r t a la corrosion. II est c la i r cependan t q u e 
1 ' interpretat ion erosive ou corrosive d u ka r s t classique n e peu t plus e t re 
posee d ' u n e m a n i e r e a l te rnat ive , mais tou t a u plus complementa i re . 
En Slovenie, les res tes de l ' accumula t ion f luv ia le se sont conserves des 
p l a t eaux kars t iques les p lu s eleves a u coeur des Alpes Ju l i ennes (Komna), 
ou ils se t r ouven t a u n e a l t i tude d ' env i ron 2000 m, au ka r s t le p lus b a s au 
bord de la P l a ine p a n n o n i e n n e (kars t d e Novo- mesto) et de la m e r Adr i a -
t ique (Kars t p r o p r e m e n t dit), ou ils sont a u n e a l t i tude d 'a pe ine 200 ou 
300 m. 
L 'ex tens ion su r la su r face ka r s t ique des res tes f l u v i a u x conserves 
mon t r e p lus ieurs t ra i t s caracter is t iques . Ces res tes sont les moins n o m b r e u x 
sur les p l a t e a u x cen t r aux plus eleves d e la Slovenie in ter ieure , et les plus 
n o m b r e u x d a n s les reg ions kars t iques plus basses des b o r d u r e s submed i t e r -
r a n e e n n e et subpannon ienne . Le v o l u m e des galets e t du sab le a u g m e n t e 
done de la Slovenie in te r i eure ve r s l a b o r d u r e ter t ia i re . C e s t en ce t te d i rec-
tion q u ' a u g m e n t e aussi la va r i e t e de Taccumula t ion f luviale . 
Les m a t e r i a u x pa leof luv iaux se sont conserves d ' u n e m a n i e r e d i f fe -
r e n t e s u r la su r f ace kars t ique . P a r endroi ts , ils n e se comjposent q u e de 
r a r e s graviers d a n s 1'argile kars t ique , t and i s qu 'a i l leurs su r la su r face ka r -
st if ie il v a plus de galets d e qua,rtz, su r tou t d a n s les val lees seches, e t su r 
les ap lan issements ils sont su r tou t d a n s les dolines. P a r endroi ts , l es gouf-
f res kars t iques aussi son t combles de galets de quar tz . A la bo rdu re panno-
nienne , dans la su r face ka r s t i que il y a de nombreuses poches de sables 
qua r t zeux purs (kars t d e la Dolen j ska — Basse Carniole) en u n e quan t i t e 
telle qu 'on les exp lo i t e indus t r i e l l ement (sables de fonde r i e et de verrer ie) . 
Les galets de quar tz , conserves sur la su r f ace kars t ique , sont pa r tou t 
bien arrondis . Selon la m e t h o d e de Cail leux, il s 'agi t de r a r r o n d i s s e m e n t 
qui est ca rac te r i s t ique pour les sed iments qu i se sont f o r m e s en c l imat 
chaud. Le pollen aussi, qui s 'est conserve p a r m i les m a t e r i a u x pa leof luv iaux 
(dans 1'argile et les gres) i nd ique q u e 1 'accumulat ion f luv ia le s 'est deposee 
en per iode chaude. 
Dans les regions kars t iques , les r e s tes f l u v i a u x sont loca lement su r -
sedimentes en ra i son de la kars t i f ica t ion poster ieure . Comme les dol ines 
sont sans nu l doute d 'age pleistocene, il es t ev ident q u e les res tes f l u v i a u x 
n 'on t e te denudes q u e plus t a r d en depress ions kars t iques . 
Les res tes de l ' accumula t ion f luv ia le s u r les p l a t eaux kars t iques d 'a l t i -
tudes d i f f e ren tes n e temodgnent pas seu lement d e la l iaison morphogene-
t ique d e la super f ic ie calcaire e t du vois inage impermeab le , m a i s encore d u 
fa i t qu 'a l ' epoque pl iocene les couches impe rmeab le s te r t ia i res et au t r e s 
e ta ien t en bien des endro i t s p lus elevees que la su r face calcaire. Nous a t t r i -
buons u n tel r a p p o r t hypsograph ique e n t r e les calcaires et le vois inage 
impermeab le a v a n t tout a u c l imat pl iocene chaud et humide , dans lequel 
la corrosion in tens ive abaissa i t plus v i t e la super f ic ie carbonatee . P a r con-
tre, a l 'epoque q u a t e r n a i r e p lus froide, sur tout dans les per iodes glaciaires, 
ce r a p p o r t s 'est de t ru i t , p a r ce q u e la fo r t e decomposi t ion m e c a n i q u e la 
su r face avec 1'erosion r en fo rcee abaissa plus v i te les couches te r t i a i res a lors 
moins res is tantes . Ainsi , les r appor t s hypsograph iques e n t r e les superf ic ies 
ca rbona tee et n on c a r b o n a t e e f u r e n t tou jours en accord avec les processus 
morphogene t iques condi t ionnes p a r le cl imat . C e s t pourquoi il y a eu re la -
t ivement peu de relief inverse. Un e x e m p l e man i f e s t e de ce genre d e relief 
sont les hau teu r s de f lysch a u bord d u Ka r s t p r o p r e m e n t di t (Brkini). Nous 
1 ' interpretons comme un r e s t e des couches d e f lysch aut refois b ien plus 
etendues, qui s 'e levaient au-dessus des masses ca lca i res voisines (Nanos, 
Hrušica, Javorn ik i , Snežnik, Kras p r o p r e m e n t dit). Les processus exogenes 
condi t ionnes p a r le c l imat e ta ien t p lus d e t e r m i n a n t s q u e les processus tec-
toniques au m o m e n t ou le relief se fo rmai t . En ce qu i concerne l 'age, nous 
rangeons ce relief dans le pl iocene plus jeune et le pleistocene. 
Les t races de Taccumula t ion f luv ia le conservees su r les p l a t eaux ka r -
st iques ne temoignent pas seu lement des r appo r t s d 'a l t i tudes correspondants , 
mais encore d ' u n e composit ion pe t rog raph ique d e la su r face d i f fe ren te . Au 
pliocene, le relief se composai t de bien plus de couches ter t ia i res . Cela 
nous est a t tes te aussi p a r les res tes de denuda t ion d e ces sediments , qui se 
sont conserves su r le relief f luv ia l et a u x bords des p l a t e a u x kars t iques 
(Trnovski gozd, Nanos, Snežnik, Posav je , etc.). 
La composit ion pe t rog raph ique d e la su r f ace n e s'est pas t r a n s f o r m e e 
seulement p a r su i te d u sou levement tec ton ique et de la denuda t ion revivee, 
mais en p r emie r l ieu en ra ison des changemen t s c l imat iques . Les e tudes 
e f fec tuees m o n t r e n t qu ' au pleis tocene se sont p lus v i te abaissees les couches 
te r t ia i res et impermeab le s en genera l . Dans cet te periode, les val lees se 
sont appro fond ies d 'environ 150 m, a lors q u e la superf ic ie ca lca i re s 'abais-
sait bien p lus l en tement . C e s t pou<rquoi, vers la f in d u pliocene, e t sur tout 
dans la per iode su ivan te du pleistocene, les regions calcaires se sont t r ans -
fo rmees en des p l a t eaux de plus en p lus expressifs . 
En ra ison des processus erosifs et corrosifs devies c l ima t iquement , aux 
periodes pl iocene chaude et ple is tocene f ro ide se sont done t r a n s f o r m e s a 
la fois aussi bien la compositiom p e t r o g r a p h i q u e de la s u r f a c e q u e le r appo r t 
d ' a l t i tude e n t r e les roches d e p a r t et d ' au t re . Mais les d e u x phenomenes 
ava ien t u n e s ignif icat ion d e t e r m i n a n t e pour le deve loppement d u relief 
kars t ique . 
L 'e lo ignement progressif de la couver tu re te r t ia i re et la denuda t ion du 
fondemen t carbonate , ensemble avec les changemen t s c l imat iques et les 
r appo r t s hypsographiques modif ies e n t r e les rel iefs ka r s t i que et voisin, 
e ta ient p a r m i les t ra i t s les plus ca rac te r i s t iques qui accompagneren t la ka r -
st i f icat ion du kars t classique en Slovenie. 
L e t r a i t f o n d a m e n t a l su ivan t d e la kars t i f ica t ion est le fa i t q u e les 
calcaires d e n u d e s e ta ient l a rgemen t en toures et r eve tus d e couches imper -
meables . Dans les calcaires a insi fe rmes , la circulat ion soutenraine de l 'eau 
ne pouvai t pas non p lus se deployer , sans considerer q u e d a n s la per iode 
pl iocene chaude il n 'y ava i t pas d e condi t ions convenables p o u r la corrosion 
en profondeur , parce qu 'a lors se de rou la i t la corrosion in t ens ; ve et a la fois 
rap ide qui s 'epuisai t de ja on sur face . E v i d e m m e n t la corrosion en p rofon-
deur ou le c reusement des calcaires a cet te per iode etai t e m p e c h e aussi p a r 
l 'hypsographie d 'a lors avec des calcaires p lus bas et un vois inage imper -
meab le plus eleve. Dans de tel les condit ions, l ' hydrograph ie superf ic ie l le 
s'est tout le t emps m a i n t e n u e su r la su r f ace carbonate . C e s t pourquoi la 
superf ic ie calcai re a u pliocene a e te t r a n s f o r m e e p a r les processus qui 
reunissa ien t l 'act ivi te corrosive e t erosive k la fois. L 'erosion des eaux 
superf ic ie l les dir igeai t la corrosion, en sor te q u e les regions calcaires res te-
ren t tou t le t e m p s ouvertes. Les condi t ions p o u r 1 'aplanissement des cal-
caires e ta ien t alors aussi les p lus favorab les . II en a r r i v a a des fo rmes 
superficiel les f e rmees (des dolines, uva la s et polies kars t iques) et a la per -
fora t ion des calcaires seulement a la per iode pleis tocene firoide, lorsqu 'avec 
1 'abaissement du voisinage i m p e r m e a b l e les calcaires f u r e n t l a rgemen t 
ouver ts et qu 'en ra ison de son cours long l a corrosion a l la en profondeur . 
Nous es t imons q u e d a n s la per iode ou su r la su r f ace ka r s t i que coula ient les 
eaux superficiel les, done a la p h a s e an tekar s t ique , la corrosion etai t plus 
in tens ive qu ' a la per iode pleistocene. Done, l 'erosion et Ta corrosion ne se 
subs t i tua ient pas d a n s le t emps et l eu r evolut ion, mais elles s 'ent re lagaient 
d i ree tement a la per iode pliocene. 
En ra ison d e l 'al teirnance des calcaires e t des couches impermeables , 
les regions kars t iques par t icu l ie res e ta ient l a r g e m e n t r eve tues p a r la bo r -
d u r e i m p e r m e a b l e et, p a r la, fe rmees , endiguees. L 'evolut ion de l a supe r -
f ic ie ka r s t ique dependa i t done a ce point de v u e auss i d i ree tement d e la 
b o r d u r e impermeable . E t 1'evolution du relief n o r m a l dependa i t aussi du 
vois inage kars t ique . La l iaison rec ip roque e t la dependance de l 'un e t 
l ' au t r e relief e ta ient p lus g randes q u e nous 1'estimons o rd ina i r emen t , su r -
tout pa rce que nous e tudions le relief ka r s t i que d ' u n e m a n i e r e t rop isolee. 
Les par t ies ca rbona tees e t non ca rbona tees d e ee t te super f ic ie se sont deve-
loppees a u t r e m e n t que ce sera i t le cas si elles ava ien t e te separees d a n s 
1'espace et non liees d a n s l eu r evolut ion; p o u r cela le relief en t i e r s 'est 
developpe au t r emen t . 
Sur la su r face calcaire, on peu t en e f fe t su ivre tou t le t e m p s les e f f e t s 
f l u v i a u x e t a u t r e s d 'un vois inage d i f f e r e n t d u po in t d e v u e pe t rographique , 
e t sur ce voisinage, les inf luences morphogene t iques de la suirface calcaire. 
Ici il n e s 'agit pas seu lement des par t icu la r i t es d u relief a u contact pe t ro -
g r a p h i q u e direct, mais le relief de contact a u sens p lus l a rge englobe les 
d e u x especes de regions en ent ie r . Cela n e v a u t pas seu lement pour le 
ka r s t q u e les e a u x t r ave r sa ien t et qui se t rouve au mil ieu des couches i m p e r -
meables , mais eneore pour le k a r s t qui ava i t u n vois inage i m p e r m e a b l e 
seu lement d 'un cote, soit d 'anr ivee soit d 'ecoulement . 
Eu egard au deve loppement hypsograph ique et a 1 'ancienne l iaison 
hydro logique en t r e les ca lca i res et le vois inage impermeab le , le deve lop-
pemen t du ka r s t c lass ique et patr t iculierement du relief de contac t p re sen te 
les carac ter i s t iques suivantes . 
Le p r e m i e r type sont les »calcaires des sources«, qui se sont developpes 
au-dessus du vois inage impermeab le . Su r ceux-ci i l y a en genera l moins 
d e superf ic ie p l ane e t les eminences p redominen t , ca r sur ces calcaires on 
n e voit q u e les e f fe ts des eaux autochtones . II y a p lus de t e r m i n p la t a u x 
endro i t s ou les e aux calcaires on t executes des ap lan i s sements de b o r d u r e 
a la h a u t e u r d u vois inage impermeable . C e s t pourquoi la super f ic ie est en 
en t i e r suspendue vers l e voisinage. 
La carac te r i s l ique des ca lca i res des sources est la serie des fo rmes a 
p ignon: des vallees, des uva las e t des polies ka rs t iques . Typ iques sont su r -
tou t les val lees suspendues . Les ap lan i ssements et les f o rmes approfond ies 
ind iquen t la h a u t e u r de 1'ancien r eve t emen t impermeab le . Les t races d ' a l lu -
vions f luvia les sont except ionnel les su r les ca lca i res des sources. Si elles 
sont conservees, el les sont autochtones . 
L e deux ieme type son t les »calcaires des confluents-«. A cause d e s 
anc iennes eaux al lochtones, su r ceux-ci il y a plus d e super f ic ie plus basse 
et aplanie . Au bord e x t e r i e u r des a l luv ions al lochtones, les e aux d u voisi-
n a g e i m p e r m e a b l e on t corrode et dissocie les eminences calcaires. Des 
ap lan i s semen t s et des te r rasses se sont formes , qu i — en compara i son avec 
les ca lca i res des sources — ava ien t un ecoulement d ' eau oppose et qu i 
sont de ce fa i t incl ines de la b o r d u r e i m p e r m e a b l e ve r s le noyau calcaire. 
Avec 1 'abaissement d i f f e renc ie des deux especes de roches, s u r les calcaires 
se sont developpees des vallees aveugles, des polies ka rs t iques de b o r d u r e 
et des te r rasses de bordure . 
Le t ro is ieme type sont les »calcaires transversaux-«, ou il y a le plus 
de superf ic ie plane. Les ap lan issements sur les calcaires sont o rd ina i r emen t 
continus. La superf ic ie est incl inee d a n s u n e direct ion. P o u r ces regions sont 
caract§r is t iques les vallees t r ansversa les et les cours d ' eau t r a n s v e r s a u x 
qui d i r igea ient l ' ap lan issement de la superf ic ie . Sur les calcaires t r ansve r -
saux il y a auss i le plus de res tes d e 1'ancienne accumula t ion f luviale . 
P a r m i eux il y a cer tes le p lus d e m a t e r i a u x al lochtones, mais il y a auss i 
une accumula t ion autochtone . 
Les reg ions calcaires sont encore a u j o u r d ' h u i dans la posit ion qui 
correspond a u x diverses phase d e l 'evolut ion passee. II y a m e m e des exem-
ples qui sont carac ter i s t iques pour r h y p s o g r a p h i e pe t rog raph ique pl iocene 
avec un t e r t i a i r e p lu s eleve et des calcaires plus bas. Mais dans la p lupa r t 
des cas les condi t ions actuel les sont telles q u e le b o r d i m p e r m e a b l e est 
abaisse et q u e les calcaires d u k a r s t c lassique sont l a r g e m e n t ouver ts . 
Avec la fo rma t ion des d i f fe rences d ' a l t i tudes en t r e les calcaires et le 
vois inage s 'est r e l achee la l iaison morphogene t ique d i rec te des deux especes 
de regions. Ains i il en est a r r ive auss i a des ap lan i s sements acor re la t i f s a u x 
bords calcaires, La s tagnat ion des masses calcaires e t la des t ruc t ion in tens ive 
du vois inage i m p e r m e a b l e on t m e n e k la squele t t i sa t ion du rel ief . 
P a r sui te de l ' aba issement cor ros ivement u n i f o r m e de l a surface , sur 
le ka r s t c lass ique se sont conservees les f o r m e s plus anciennes , heri tees, 
qui s 'e ta ient fo rmees a la per iode pl iocene chaude et qu i p re sen ten t les 
t ra i t s du k a r s t t ropical . Dans les depress ions kars t iques d e m e m b r e s et f e r -
mees et la porosi te des calcaires se man i f e s t en t les carac te r i s t iques du 
kars t per iglaciaire . Dans l ' en t re l acement des d e u x fo rmes res iden t done les 
pr inc ipales caracter is t iques du kars t classique. 
K A Z A L O 
UVOD 199 
K R A Š K I RELIEF — SESTAVNI DEL CELOTNEGA P O V R Š J A . . . . 201 
D V O J N A T E K T O N S K A S T R U K T U R A T A L IN D V O J N A O R O G R A F -
SKA USMERJENOST R E L I E F A 202 
P A L E O G E O G R A F S K I R A Z V O J 230 
TERCIARNA ODEJA 204 
ELEMENTI P O K O P A N E G A IN E K S H U M I R A N E G A KRASA 205 
OBLOŽENI ALI Z A P R T I K R A S 206 
S P R E M I N J A N J E P E T R O G R A F S K E SESTAVE T A L 208 
K L I M A T S K O U S M E R J A N J E M O R F O G E N E T S K I H PROCESOV . . . 209 
H I P S O G R A F S K O S P R E M I N J A N J E P E T R O G R A F S K O R A Z L I Č N I H 
T A L 211 
O S T A N K I P A L E O F L U V I A L N E G A GRADIVA NA K R A Š K I H T L E H 214 
T E K T O N I K A IN K L I M A 218 
M O R F O G E N E Z A V LUCI T E R C I A R N I H SEDIMENTOV 220 
T R O P S K E IN P E R I G L A C I A L N E POTEZE K L A S I Č N E G A K R A S A . . 221 
R A Z L I K O V A N J E E R O Z I J S K E G A IN K O R O Z I J S K E G A PROCESA . . 222 
ZNAČILNOSTI U R A V N A V IN T E R A S 224 
STAROST R E L I E F A 225 
M O R F O G E N E T S K I P O M E N V E G E T A C I J S K E IN PEDOLOŠKE ODEJE 226 
ZNAČILNOSTI STIČNEGA RELIEFA 228 
L I T E R A T U R A 230 
LA K A R S T I F I C A T I O N ET L 'EVOLUTION G E N E R A L E DU RELIEF EN 
SLOVENIE (Resume) 236