O zemljepisnem pouku. IX. Kakor uamen iina risanje pri zeinljepisiiem poukii? Neprecenljive važnosti in neobhodno potrebno je risanje pri zemljepisnem pouku za učitelja, kateri se bode posluževal risanja v slučajih, kjer ni dovolj jasen zemljevid. Učenec pa se bode učil s pripomoejo risanja dobro razumevati in s tem tudi brati, kar mu ponuja zemljevid. To se pa le da doseči, ako že prvi pouk v zemljepisu začnemo s svinčnikom ali kredo v roki. Kar je otrok sam videl ali v prirodi ali pa na dobrem zemljevidu, to si mora vtisniti z risanjem in na ta način se bode dobro uporabilo risanje ter nam služilo kot izvrsten pripomoček pri zemljepisnem pouku, samo da se uporablja v pravi meri. Diesterweg pravi o risanji: ,,Kdor jedno uro riše, pridobi s tem več, kakor če deset ur samo gleda. Risanje se opira v prvi vrsti na razumno razkrojitev oblik. Kdor zna risati kako stvar, če tudi še tako priprosto, moral je gotovo dotično stvar dobro razumeti". Kar pa velja o risanji v obče, to velja tudi o risanji pri zemljepisnem pouku. — Ali nam ne kaže pvavega pota otrok sam, kako se je nam ravnati pri početnem pouku? Tri-, štiriletnemu otroku že se najbolj prikupiš, ako mu daš kredo ali svinčnik v roko. Ako otrok ne dubi koščeka popirja ali tablice, pa riše po steni, niizi i. t. d. Nikdar se ne rišejo re&i popolnoma tako, kakoršne so; vsak riše samo to, kar se mu o kaki reči najbolj vtisne. Otrok n pr. riše človeka po znanem načinu, da mu napravi za glavo mali krog, za vrat črtice, za truplo pa krog in s štirimi črtami zaznamenuje roke in iioge. Slika res ni lepa, pa tudi ui smešna ali napačna, kar bi bila šele potem, ko bi n. pr. otrok človeku dal tri noge ali roke. Otrok namreč riše o moži izmed mnogih znakov saiuo to, kar se mu je najbolj vtisnilo v spomin. Kakor smo doslej razvideli, treba učitelju narisati na deski načrt šolske sobe, a tudi učenci rišejo na tablici ali na popirji načrt. Hočemo pa doseči s tem, da se začenjajo otroci zavedati. Odslej se uporabi ninogokrat deska ne samo po učitelji ampak tudi po učencih. Risali bodemo po prvih izletih, da si vtisnemo to, kar smo skupno opazovali z učenci in na ta način dobinio polagoma šolskega okoliša načrt. Pri šolskem okoliši treba bode risati opazovane ceste, pota, važnejša poslopja, mostove, brvi, gore, reke, potoke itd. in sicer po navodilu učiteljevem, kateri mora seznaniti učence z važnejšimi topografičnimi znaraenki. Če se pa neba nazorni nauk in obravnavamo kraje in zeinljepisne posebnosti, katerih učenci ne poznajo vefi iz svojega opazovanja, moramo z zemljevidom začeti ter se nanj opirati pri pouku. Prvi načrti, risani po učencih, ne bodo nikakor popolni. Treba tedaj na to delati, da se po večkratni vaji rišejo načrti vedno natančneje. Tako hočemo doseči, da si pridobi učenec pravi pojein o tem, kako se spoznava na zemljevidu prava velikost kakega kraja. Pospešilo pa bode naš namen, ako rišemo načrte po različnem merilu. Risati moramo v vseh slučajih, v katerih nam zemljevid ni dovolj jasen. Na nastenskem zemljevidu Avstro - Ogrske n. pr. so mnoge pokrajine premale, da bi tudi bolj oddaljeni učenci vse uatanko in jasno videli in treba bode take reči narisati v večjem merilu na deski. Zeniljevidi pa tudi mnogokrat podajo več, nego je dejanski potrebno za ljudske šole. Preveč podrobnostij in posebnostij na zemljevidih moti učence in jim otežuje čitanje zeinljevidov. Ta nedostatek pa se da odpraviti s tem, da nariše učitelj na deski vsem očitno samo poglavitne stvari dotičnih dežel in sicer prav priprosto; učenci pa rišejo za učiteljem ter tako pazno sledijo pouku. Na deski narisani načrti in obriski dežel nimajo nikakor nainena izpodrivati zemljevide od pouka, temvee podati hočejo učencu priprostejšo sliko zeniljevidovo in mu krepkeje vtisniti krajevne poselmosti. Ako iniamo na zemljevidu te posebnosti dovolj jasno naznačene, bode ucitelj pri pouku začel z zeinlje- vidom. Ako pa nimamo dovolj velikega injasnega zemljevida, moramo si pomagati z risanjein ter narisati na deski priprosto in jasno sliko in tako priporaoči učencu, da iazume zemljevid. Ker pa je zemljepisnemu pouku v ljudski šoli kratko odmerjen čas, lie more uritelj zmirom vpričo na deski narisati posameznih pokrajin. V takih slui-ajih nnj nariše do-tično pokrajino pred poukom na desko terse zadovolji s tem, da učenci prerišejo dotično. To se pa naj zgodi le izjemonia. Tudina ta način se bodo učencu bolj vtisnile krajneposebnosti ter niu postale jasneje, in laže bode spoznaval značilne posebnosti na zemljevidu. V obče ne moremo zahtevati od učencev ljudskih šol, da rišejo na pamet, ker je to dostikrat premiidno in pretežko. Tudi tu se mora jeinati v poštev ueencev nadar-jenost. Risanje učencev se bode moralo do-stikrat omejiti na risanje važnib rek z bliž-njimi mesti. Takozvanarisalna nietoda pri zeraljepisnera pouku ima še sedaj mnogo neprijateljev, kateri nečejo ničesar slišati o risanji, Zoperrisanje na paraet ugovarjajo, da učenec zopet kmalu pozabi, kar je znal na pamet risati. Čemu se pa učiino na pamet pesmi in mar- sičesa druzega, kar nam zopet izgine iz spo- minaV Prepričan sem po večletnih izkusnjah tudi pri deset- in jednajstletnih dečkih srednjih šol, da risalna metoda najbolj ugaja pri zemljepisnem pouku, ker se zeraljevidova slika v glavnih potezah tako nnjbolj vtisne človeškemu spominu. Za odnisle urence srednjih šol in za pripravnike pa je risanje neogibno potrebno sredstvo pri zemljepisnem pouku. Tudi pri početnem pouku je risanje učencev prav koristno in potrebno, akopram učencu večkrat izgine iz spomina, kar je prej narisal. Učitelju bode gotovo mnogo laže poučevati, ako se pri ponavljanji opira na priprosto sliko, katero so učenci že risali in sedaj zopet ponavljajo. Risanje pri zemljepisnem pouku v Ijudskih folah je tedaj neobhodno potrebno za učitelja in velike koristi za učence, kateri naj rišejo v slučajih, kjer pospešuje in olajša risanje zemljepisni pouk. Česar ne moremo doseči s samini opazovanjem zemeljske krogle (globus) in zemljevida, dosežemo z risanjem, s katerini sredstvom laže razuraevamo zemljepisne oblike in si bolj vtisnemo zemljepisno tvarino. Risanje pri zemljepisnem pouku se je uporabljalo doslej prav napčno. Mnogokrat so prerisali uf.enci brezmiselno kako deželo po zeinljevidu ter pri tem potratili mnogo časa skoro brez nikake koristi. Roka se je piivudila sicer malo risanja, a to je bil tudi ves uspeb. Ta spaka Brisalne metode" pomnožila ni nikakor zeniljepisnega znanja v učencih in na ta način ne moremo spoznavati topografičnih odnošajev posameznih dežel. Škoda za zlati čas, kateri se trati na takov način. Izogibati se moramo te vrste risanju pri zemljepisnem pouku. Učenec ne sme prerisati zemljevida z nadrobnostimi, temveč on naj iz njega posnaine samo glavne poteze. Že Rousseau zahteva v svojem ,,EmiluH risanjc pri zemljepisnem pouku: .Otrok naj si sam natrta zemljevid, kateri pa mora biti prav priprost ter iz početka obsezati samo dva predineta. Tenia naj polagoma pridružuje še druge predmete, kakor jih spoznava in se navadi ceniti njih daljavo in ležo." Prof. Fr. Orožen. — I^jubijana.