- 77 — Blago srce. Povest. V spomiu f ravnatelju Jožefu Hubadu. — Spisal Juraj Pangrac. mjBx^a^'dr zrem °b tihih večerih na jasno nočno nebo, posejano z llpPj^. milijoni zvezdii, žarečih kot svetle lučke iz neskončne daljave; ^SLr^ se mi zdi. da glegajo dol na tnračno zemljo nebeška očesca, mila iri prijazna kakor odsvit rosnih kapljic v mladem jutru, kakor lahni ^iolet plahih srn v zelenem gaju, kakor pogled v nedolžno detinsko oko. In mehko mi je tedaj ob srcu. Lepa, sladka čustva se mi vzbude, porojena iz bajnosti takih večerov, in moja duša zasanja . . . Kadar sem govoril z njim, z ravnateljem Jožefom Hubadom, mi je bilo, kakor da zro moje oči svetle lučke v neskončni daljavi, mile in prijazne svetle lučke, božja očeseca na jasnem riočnem nebu; in tako mehko in prijetno mi je postalo pri srcu, kakor ob tistih tihih večerih, ko se vžigajo mile zvezdice na nebu in se raduje nad njimi nioje oko. Resnično, mil in prijazen je bil gospod ravnatelj Jožef Hubad, mil in prijazen kakor odsvit rosnih kapljic v mladem jutru, kakor lahni polet plahih srn v zelenem gaju, kakor pogled v nedolžno detinsko oko; miloba sama ga je bila in ljubezen . . . Zahajal sem večkrat k njemu. Jmel sem brata, njegovega učenca, in sem hodil povpraševat, kako je z njim, ali se uči pridno ali ne. In še zdaj vidim gospoda ravnatelja, kako je bil vesel tedaj, ko je še mogel hvaliti svojega učenca. A tudi pozneje, ko je postal brat lahkomiseln, ni : lopnil gospod ravnatelj po njem, češ, tak je in tak, lenuh, malopridnež ...; ampak izrekel je grajo sicer odločno, a vendar narahlo, previdno, tako da se mojemu srcu, ki je tako ljubilo brata. ni zasekala prehuda rana.., In ko sem zahajal k njemu povpraševat o bratu, sem spoznal njega samega. Vsakrat, ko sem odhajal, mi je vstajala v duši njegova podoba ¦vedno više in više. Izprva temni obrisi s,o se jasnili. Nekoč sem zaznal, da je ta podoba v moji duši oživela. Zagledal sem nje popoln izraz, s katerega je sevala sama miloba in prijaznost; nje oči, v katerih so se ' utrinjali žarki plemenite duše, zlatega srca; zaslišal sem njen glas — sestrina, materina beseda bi ne mogla biti bo!j gorka, ljubezniveja . . , In nič se nisem izpraševal — vedel seni natanko: to je on, gospod rav-natelj Jožef Hubad, vzor prijaznosti in milobe . . . Ko sem stopil v zadnjih letih nekoč zopet v njegovo pisarno, sem jo našel prazno. »Kje je gospod ravnatelj?« Povpraševal sem in zvedel, kaj se je zgodilo. In moja duša je ostrmela ... ,. Zgodba je kratka: - ¦ • : Nevajenemu hlapcu se je splašil mlad konj sredi trga v Kranju. 'Na-pol razbit voz, oje moleče na stran! Tako je divjal konj dalje. Hlapec je — 78 — obležal nezavesten na licu nesreče. Ljudje so hiteli na pomoč, a niso mogli udržati zbesnele živali. V hipu je bil konj na klancu, ki drži od »stare pošte« k mbstu. Divje se je podil navzdol. Pravtakrat se je peljal v kočiji s tedanjim deželnim šolskim nad-zornikom, ki je prišel nadzorovat kranjsko g.imnazijo, gospod ravnatelj od mostu gor po klancu proti »stari pošti«. Ko gospoda zagledata pretečo nevarnost, vstane gos.pod nadzornik prvi, da skoči iz kočije. A se onesvesti in omahne preko kozla, da mu pade glava skoro do ojesa. Trenutek groznega pričakovanja — kaj bo? Silen tresk! Razbiti voz trči ob prednji del kočije. Glava nadzornikova bi bila zdrobljena, da ni tega z lastnim telesorn zabranil gospod ravnatelj Hubad. Predno sta trčila voza skupaj, se je bliskovito vrgel vmes — ter kot zagvozda po-gubljal sebe, da ottne bližnjega . • . Redka je.na svetu tolika veliko-dnšnost ! . . . Ljudije, ki so prihiteli na pomoc, so preprečili nadaljno nesrečo. Zrinili so voza narazen, spravili zdivianega konja na varno in odpeljali gospoda v gostilno k »stari pošti« vrh klanca.------ Poglavitni zapovedi krščanske ljubezni sta: >^Ljubi Oospoda, svo-jega Boga, iz vsega svojega srca in ^z vse svoje duše in iz vse svoje misli; svojega bližnjega pa kakor samega sebe«. Ljudje, videvši, kar se je bilo dogodilo, so strmeli v gospoda ravnatelja in govorili: »Resnično, ta je junak! Storil je več, kakor je zapovedano. Tvegal je lastno življenje za svojega bližnjega«. Znanci in prijatelji so stopilj k gospodu ravnatelju, mu stiskali roko in klicali: »Pozdravljeni, junak l.iubezni do bližnjega!« In okoli stoječi so zaorili: »Živio, gospod ravnatelj Hubad! Zivio, junak Ijubezni do bližnjega!« . . . — Ko se je zopet zavedel deželni šolski nadzornik, in so mu pokazali / rešitelja, so mu zaigrale solze v očeh. Razprostrl je roke, in stara gospoda sta se ginjeno obiemala in poljubovala kakor brata, ki se po kruti vojski nepričakovano zopet snideta v očetovi hiši . . . Gospod ravnatelj ni čutil koj izprva nikake posebiie poškodbe. Pre-več so še vplivali nanj pravkar minuli dogodki. A drugi dan so ga že morali prepeljati v deželno bolnico. Smrtni angel je že plahutal ob njegovi bolniški postelii. Mrtvaška sveča mu je že gorela. A junak je zmagal smrt. Okreval je toliko, da ie mogel po zdravniškem nasvetu na morsk<5 obal v Kraljevico. Bivanje ob morju in kopanje v morski vodi mu je dobro delo. Ljubo zdravje se mu ie nepričakovano urno vračalo. Sam je pisal: »Zdrav sem kot riba! Upam, da se kmalu vidimo«.------- Tako so pravili. Zdaj sem vedel, zakaj ni gospoda ravnatel.ia v pisarni. In ko sem vse izprašal in izvedel vse, sem ves prevzet vzkliknil: »Tako je mogel storiti samo on!« Poslovil sem se in nastopil pot proti domu. V moji duši pa je zažarela podoba gospoda ravnatelja v novi luči, v novem svitu; silna in veličastna, da sem obstal pred njo in strmel — 79 — vanjo. Oospod ravnatelj je izvršil junaški čin ljubezni do bližnjega: v smrtni nevarnosti ie rešil bližnjega gotove pogube. Izpolnil je največjo zapoved krščanske ljubezni ter postal v resnici, kakor mu je ljudstvo klicalo: junak ljubezni do bližnjega! . . . Tedaj je zahrepenelo moje srce po bogastvu in lepoti njegove velike duše . . . Naenkrat pa sem se prijel za glavo in bridko zaječal. Težka, moreča misel mi je presunila dušo. Spomnil sem se prijatelja izza miadih let, ki je — res čudno! — na isti način tvegal svoie življerije v prid svojemu bližnjemu in —> umrl! ... Z vso gorkoto svojega srca sem ljubil gospoda ravnatelia; zato sem se zbal za niegovo življenje ob tem spominu. Prestrašil se, da bi še on ne umrl, in zaječal sem bridko in se prijel prestrašeno za glavo. »Ne, ne bo umrl! Sam piše. da je zdrav kot riba!« sem si rekel. A misli na usodo pokojnega znanca so me popolnoma prevzele, in slutnje, nemile in krute, so me vsega prešinile, da nisem ver.iel, kar sem pravkar sam izrekel. »Ne, ne bo umrl!« sem zatrdil iznova. A to me ni utolažilo. Slutnje, zle in moreče, so govorile neprenehoma mojemu srcu: Kakor s prijateljem, tako se bo zgodilo tudi z gospodom ravnateljem. Iz liubezni do bližnjega je tvegal živlienie . • . , Tako je storil tudi gospod ravnatelj. .lunaški svoj čin je zapečatil prijatelj ,s smrtjo; tako se zgodi tudi z gospodom ravnateljem — umrl bo . . .« »Ne, ne bo umrl! Satn piše, da je zdrav kot riba!« sem ugovarjal zlim slutniam in jih izganial iz srca. A slutnje so se mi režale v obraz in vpile neusmiljeno: »Zaznamovala ga je že smrt; on pojde po zasluženo plačilo; ne skrbna postrežba zdravnikov, ne južne sape, ne morske obali ... nič mu ne more pomagati več: umrl bo« . . . »Ne, ne bo umrl, še ne sme umreti!« sem vpil in ugovarjal. L.^bil sem gospoda ravnatelja; a besede so prešle brez tolažbe, srce pa je krvavelo ob teh groznih slutniah . . . Pospešii sem korake, obračal misli na predmete v neposredni bli-žini; a zle slutnje le niso izginile iz srca. Doma sem vzel spominsko knMgo v roke, da se zamotim. Odprem in pogledam. Kaj se mi je odprlo? Moje oti zagledajo vrstice, ki jih je s tresočo roko zapisal v knjigo moj prijatelj nekai dni pred svojo smrtjo! >Kadar bodem mirno spaval, spaval, kakor mrtvi spe. v . knjigo to boš prelistaval in spominjal se na me: * in rekel boš: enkrat je bil. ' • pa črni groh ga je zakril.« — — — Kolikorkrat še sem prečital te priproste pokoinikove vrstice, vselej se me je polastila neka otožnost; menda zato, ker so tako resnične in jih jc zapisala prijateljeva roka, preden je zastala. Danes pa so me naravnost pretresle . . . Kakor da sem s temi vrsticami zavrtel kliuč v ključavnici — 80 - — dveri so se odprle na stežaj in pajčolan, ki ga je spletel čas, se je strgal na mah: pred duševnimi očmi zagledam prijatelja kakor živega. in knjiga njegovega življenja se je odprla. Prelistaval sem knjigo, in zamislil sem se v življenie in smrt prfateljevo tako živo, da sem pozabil na vse drugo na svctu, da so izginile celo zle slutnje iz mojega srra . . . Da: »Enkrat je bil» . . . Kdo? On, JankoSavinšek. najboljši dijak cele gimnazije, ki je daro-val svoje mlado življenje za svojega bližnjega. In ta bližnji mu ni bil pri-jatelj, ampak celo sovražnik. Prijatetj izza mladili let! Zemske ostanke ti krije črni grob, a jaz ' te gledarn pred seboj, kakor da stojiš živ pred menoj; tvoj duh je oživel in vstal v spominih nate, ki so se danes s tako silo vzbudili v moji duši. A ti spomini, mili in dragi mojemu srcu, so kakor vznesena pesem junaški ljubezni do bližnjega. Oteti jih moram pozabnosti! Nate jih, te spomine, tu so! Svetijo naj v mlada srca kot luč na merniku, kot zvezda na nebu! . . . (.. I. Ob sklepu, šolskega leta. Ob mračnem dežju in v mrzlih dneh čepe mravlje po skritih kotič-kih v mravljišču, stisnjene in plahe, zevajoč po solncu. Ali pa tavajo in se opotekajo po rovih in prehodih ter se skrekvajo in zvirajo, težko pri-čakujoč ljube svobode na gorkem solncu. Ko pa po dolgem času zopet posije zlato solnce žarko in ljubo na zemljo, tedaj pa privabijo njegovi topli žarki te marljive živalice iz njih gnezd in skrivališč na dan, na luč. In brž zamrgoli vse črno mravelj na površju in okrog mravljišča. Veselo privzdigujejo nožice in ljubko tapljajo s tipalnicami, zibajoč se v gorkem solncu, veseleč se zlate prostosti. Tudi diiakom novomeške gimnazije je po dolgi, trudapolni dobi posijala zopet enkrat težkopričakovana prostost: šolsko leto se je /aklju-čilo, in marljive mravlje — pridni in vztrajni dijaki vro iz svojega ljubega. a vendar Ie pretesnega mravljišča — iz starinskega šolskega poslopja — na solnce, na svobodo. S srnehom na licih in z radostjo v srcu pozdrav-ljajo prvi prosti dan, prvi korak k počitku, v ljubo prostost . . . Glej, hrupno je pravkar zašumelo pri glavnem izhodu iz šolskega poslopja, nato pa se je usulo, kakor roj čebel iz panja, s hrumom in med glasnim, veselim govorjenjem vse p