Smreka. jjyJa samem, v noci jasni, f?Stojf med snegom smreka; ^ Od biserov ledenih Iskri se jej obleka. Kot bi drevo božično Ugledal v noči sveti, Tako, samotna smreka. Na tebe moram zreti! In v mislih ti prižigam Božične luči zlate, Želja in sanj in upov Stotero nizam nate! . . . Kako v zelenju živem Ta srčna dika sije, Z vršiča pa se zvezda Leskeče — poezije! Kot dečku, kadar gleda Božične, zlate sveče, Tako srce v nemirnem Veselju mi trepeče . . . Oj, gori, zvezda sveta, Srce mi zate žije! Prelep je božič dušni Pod zvezdo poezije! iß Brata. (Novela. — Spisal A. Funtek.) A. Funtek. ^Ifregor!« — Nobenega odgovora. »Gregor!« Mož, sedeč na podrti nizki klopi pred borno kočo, ozre se po gosposko oblečenem človeku, stoječem pred njim. Začel se je delati mrak, ki rad izvabi človeka iz temačne sobe pod milo nebo zlasti sedaj po letu, ko te pozdravi večerna sapica. Prav lahko še opazujemo nagovorjenega moža: v najboljših letih je še, a nič prijaznega ne gledamo na njem: sovražen pogled mu švigne iz udrtih očij, in sovražno mu zveni glas, ko reče: »A! ti si!« Potem se sklone nazaj in mrmra nekaj, česar ni razumeti. Gosposki prišlec stopi bliže. »Ali nimaš nobene besede zame, nobenega pozdravila?« deje z lahko tresočim glasom. »Nobene!« »Po tolikih letih nobene besede, Gregor? —« »Jaz te nisem klical.« Oni povesi roko, katero je stegnil v pozdrav in prikima z glavo, malone otožno. »Čas ni pokopal tvojega sovraštva, Gregor«, reče mračno, »in vendar sem upal, da te najdem drugačnega, kadar se vrnem. Brat tako proti bratu! Srca nimaš, Gregor, tako sovraštvo je nenaravno, tako sovraštvo je — —« Gregor zamahne z roko. »Kakoršnokoli! Ljubezni tvoje mi ni treba. Klical te nisem.« »Ali —« »Nič!« vzklikne Gregor hripavo. »Pusti me, pa dosti!« Tihota nastane. Gregor podpre glavo in strmi na tla, brat si potegne z roko preko čela. Čudna poteza se kaže na njegovih ustnih; kakor zadušen vzdih mu prikipi iz prsij. Precej časa zre na brata, sedečega mirno na klopi, potem mu oko nehotoma uide po bornem poslopju. Kakšno siromaštvo, kakšen razpad! Okna slabo zakrpana s papirjem; kar je celih stekel, slepa od prahu; vrata samo prislonjena, brez zapaha; zidovje začrnelo, okrušeno; streha luknjasta, raztrgana ... In to je njegova rojstna hiša, — o, take ni pustil, ko je šel z doma! Glava se mu skloni na prsi, truplo se mu nagne naprej. Nobenega glasu! Zdajci zazvoni v oddaljenem zvoniku »Zdrava Marija!« Gregor se vzdrami. Postranski pogled švigne na brata, ali obraz je trd, kakor kamen. V prsih mu vre, hropeče diha, roke se stiskajo . . . Zdi se, kakor bi hotel moliti, in vendar neče; brat pa se odkrije. »Ali si še vedno tu?« sikne naposled — prve besede, ki je izpregovori sam ocl sebe! »Kaj pa hočeš?« Oni se stresne, kakor iz sanj. »Kaj hočem? Nič, Gregor, nič sedaj. Videl sem dosti; nadlegovati te nečem. Pa z Bogom!« Rekši se obrne, da bi odšel. Gregor vstane in stopi predenj; malone za glavo je večji od brata; močen mož, ali zanemarjen do cela. Oprava slaba, po nekod raztrgana; klobuk nizko potisnen na čelo. »Haha, videl si dosti, kajpada! Siromaštvo si videl, brata si videl v potrebi, pa greš. Kako pa! Ti gospod, jaz kmet — kaj kmet, berač! In svoje oči si na-pasel, oči, ki so hotele tudi jedenkrat, kaj druzega videti in ne vselej bogastva! Haha, ljubeznjiv brat si! Pa videli si hotel, kako se godi onemu, čegar ubo-štva si sam kriv! Ti, da, ti in nihče drugi. Kaj bi tajil, ko vedö vsi, kakšen hinavec si bil; kako si se plazil in do-brikal, dokler te niso dali v mesto . . . In, čuješ, moj je bil denar in moja decl-ščina! Haha, ti gospod, jaz berač, ti v izobilju, jaz v potrebi! Ali ti je dovolj, da si se prepričal na svoje oči? Če ne, pojdi; ozriva se še znotraj, po kovač-nici moji, da vidiš, kako je. O, hudo je, hudo!« Rekši prestane in se spusti na klop. Polumrak dela še neprijetnejši obraz njegov; ostre gube se kažejo na čelu, ustna se tresejo. Brat stoji molče pred njim. Precej, ko je Gregor stopil predenj, ozrl se je osupel nanj, in ko je govoril dalje, borili ste se žalost in jeza na lepem njegovem obrazu. Sklonil se je za jeden, dva hipa pod težo nezaslu-ženih očitanj, zdaj gleda malone sočutno na brata. Brata. (Novela.) 3 Hitro stopi k njemu in mu položi roko na ramo. Kovač se zgane. »Čuješ, Gregor,« povzame brat s krepkim glasom, .»jasno mora biti med nama. Jedenkrat moraš čuti, da me sovražiš po krivici. Nikar mi ne jemlji besede; jaz hočem, da poslušaš. Po vseh teh očitanjih me moraš poslušati. Ali res misliš, da se veselim uboštva tvojega? Da sem prišel zato, ker sem hotel videti, kako si siromašen? Res je, prišel sem, da te vidim, ali prišel sem s čutečim srcem, z odprtimi rokami. Reci, da hočeš, in konec je vsemu uboštvu! Podaj mi roko, kakor jo podaja brat bratu — ne tako, odmikati se ni treba! Ne silim te nič; ako nečeš sprave, bodi, ali hudo mi je, da si tak; Bog ve! Glej! ta dom je razpal, Gregor, najina rojstna hiša je. Ne daj v slepi jezi svoji, da se zruši popolnoma! Greh bi bilo. Ako le hočeš, otmeva jo razpada. Reci, da hočeš!« Počasi dvigne Gregor glavo. »Od tebe ne potrebujem ničesar,« za-mrmrä med zobmi, »kakor je, tako je.« Temen oblak se prikaže na čelu bratovem; malone zaničljivo deje: »Otročja upornost, Gregor! Kaj hočeš vendar? Ali si že videl otroka, kadar se kuja? Očital si mi, da sem se hotel veseliti tvojega uboštva, in sedaj, ko ti podajam roko — —« Hipno se dvigne Gregor. »In sedaj,« reče hitro in viharno, »sedaj mi usmiljeno podajaš svojo roko! Kakor brat bratu, praviš. Pojdi, pojdi, slepi koga druzega! Haha, iz usmiljenja! Ali misliš, da ne vidim tvojega hinavstva ? Čemu mi hočeš pomagati? Jeli, zato, da bi se bahal potem: Glejte, pomagal sem mu, ker je moj brat; smilil se mi je ubožec. Glejte, kako sem usmiljen, jaz, obrekovani Valentin! . . . In dobro delo je tudi, ako — —« »Gregor!« vzklikne oni preteče. Z zlobnim smehom ga gleda kovač: »Kaj hoče takšen glas, siromak? Ali meniš, da me oplašiš ž njim? Kakor otroka morda, ki se kuja? Molči rajše, prosim te! In zadel sem te do živega, jeli? Ej, prijetno ni, če vidi človek, kako mu gleda drug v lažnjivo dušo. In laž-njiva je tvoja skozi in skozi! Svoje narave ne zataji nihče, akotudi je oblečen gosposki, ko ti. Haha, oblečen s tujim denarjem! To tudi! Haha!« Nehote se dvigne onemu pest, ali hitro jo povesi zopet. Vsa barva je zginila z njegovega obraza. Život se mu zravna visoko, in ponosno zveni njegov glas: »Gregor, ti si velik otrok! Razposajen otrok, kateremu treba pokorila. Kdo te bo pokoril, ne vem, ali to vidim, da se pokoriš že sam po sebi. Nobene besede več! Kadar se naučiš govoriti bolje, Gregor, kadar boš govoril tako, kakor govore možje in ne otroci, takrat pridi. Ne sezaj mi v besedo! Hiša moja ti je odprta vselej, kadar prideš vanjo z odprtim srcem; drugače nikoli. Jedenkrat za vselej si zapomni to ! Morda še pride čas, in daleč ni, ko skloni potreba, bridka potreba, brezumno tvoje sovraštvo; tedaj pridi, Gregor! Čakal te bom, ali iskal te ne bodem. Tako — z Rogom!« Rekši stopi hitro mimo brata na pot, vodečo proti vasi. Za skalo, na katero je naslonjena kovačeva hiša, zgine. Z nerazumnim izrazom gleda Gregor za njim. »Hinavec! Sedaj gre,« mrmra med stis-nenimi zobmi in žuga s pestjo. »Pomoči mi obeta — haha, od njega pomoči! Nikdar; rajši umrjem na cesti od gladu; ob skalah si rajši razbijem glavo ... In z odprtim srcem naj pridem! K njemu, k tatu! Nikoli!--A le čakaj, Valentin, videli bomo, kdo je velik otrok, ki zasluži pokorila! Če je kaj pravice 1* na svetu, pokoril se bodeš ti, bratec! Kdo ve, kako skoro . . Počasi vstane in gre mrmraje v hišo. Bila je to ubožna hiša precej zunaj slovenskega trga, rojstna hiša dveh bratov, katera smo prav sedaj videli: starejšega Gregorja, ki je bil tu na domu in se pečal s kovaškim delom, in Valentina, mlajšega brata, ki je hodil v šolo in se izšolal za zdravnika. Po več letih se je povrnil danes na svoj dom obiskat svojega brata. Moral je oditi. II. Dosti lep dan je bil. Po nekod so se sicer podili oblaki po nebu, sapa je vila po drevesnih vrhih, ali kazalo ni na slabo vreme. Solnce je skoro razpršilo oblake, kolikor jih je plulo po zraku, sapa pa tudi ni bila, da bi dejal, odveč. Saj je bila huda vročina, in vsakdo je bežal v senco, če je le mogel. Kovač je ležal gori v gozdu, ki se je razprostiral po hrbtu precejšnjega hriba nad njegovo kočo, držal obe roki pod glavo in gledal drevesne vrhove, kako so se upogibali in dvigovali, kakor se je veter lovil vanje. V dnevni svetlobi mu je bilo še le videti, kako je zanemarjen : obleka slabo zakrpana; lasje zmršeni; brada nepostrižena. V teh tre-notjih gotovo ni mislil na take malenkosti, nego mislil je na brata, ne da bi dejal, prostovoljno, marveč, ker je moral misliti. Šiloma se je hotel znebiti vsa-katere misli nanj, ali prihajala mu je zopet, kakor ona nadležna muha, ki mu brenči okolu ušes že dolgo in vstrajno. In kakor taka sitna žival razdraži naposled tudi najmirnejšega človeka, ako prihaja vedno in vedno, tako ga srdi misel na brata vedno huje; naposled se upre ob komolec in se nekoliko dvigne z mahu.r Hudoben izraz mu leže okrog usten; še drugo roko potegne izpod glave in jo razsrjen zagrebe v bujno vlažno mahovje . . . Dela nima v kovačnici, kakor malone nikoli. Kovat mu že dolgo ne dajö ničesar; kar kje treba pri hiši kovaških stvarij, to si kupuje vsakdo rajši v mestu ali pa hodi h kovaču v sosedno vas. Naveličali so sega; preseda jim njegova osornost in tudi površno delo; denarja pa nihče nima toliko, da bi plačeval slabo blago tako, kakor drugod dobro. Zato so sčasoma potihnili udarci v kovačnici; ogenj je ugasnil, meh je mirno stal v kotu, naklo se je pokrilo s prahom na debelo, orodje zarjavelo. Kovač dela tu in tam za dnino, ako se mu ljubi; leži v gozdu, kadar mu prija in poseda v krčmi, kadar ima denarja; sicer je pa vedno sam zase. Prijatelja nima nobenega; on ne pogreša nikogar, nihče njega ne; očitajo mu ničesar in sam si tudi ne očita ničesar. Še na misel mu ne hodi, da bi bilo lahko bolje doma, ko bi hotel, da je sam zakrivil, ako se mu godi tako, kakor ni ravno treba, in naposled — — Stoj! ne tako; tudi kovaču včasih dohajajo trenotja, ko se mu nekaj budi v prsih, da tako ne sme iti dalje. In vedno bolj se oglaša ta opomin. Tam gori, kjer stopajo gozdna drevesa narazen in obkrožajo samotno, dokaj lično kočo, tam je često videti kovača. In kadar stopa nizdoli, domov, takrat stopa s trdnim sklepom, da hoče začeti drugačno življenje in oteti, kar se še ni pogubilo. Tudi mu zre oko takrat drugače, in okrog usten mu plava nekaj, kar bi se smelo imenovati nasmeh po vsi pravici. Takrat se sramuje samega sebe; vreči bi hotel od sebe vso to grdo navlako, ki mu je prepregla dušo, ter začeti novo, resno delo! . . . Ko je ondan prišel domov, stal je dolgo časa zamišljen v svoji kovačnici; potem je kakor za poskus Brata (Novela.) 5 prijel kladivo v roko in udaril ž njim po naklu, da so kar zazvenela tista uboga slepa stekla pri oknu; pa tudi v srcu mu je zazvenelo, in strepetal je. Potem je stopil k mehu, poskusil, če še dobro vleče, in zadovoljno je prikimal z glavo. V mislih je zopet gledal ogenj na ognjišču, čul krepke udarce na ko-valu, videl svetle iskre po zraku, o — in tudi samega sebe je videl, ali drugačnega, boljšega ! Dä, onidan je sklenil, da hoče biti drugačen, in čudno dobro mu je bilo pri srcu . . . Potem se je udal premišljevanju in mislil je pozno v noč. Lahko delo ni, sleči dosedanjega človeka in poleg tega prenoviti dom tako, da bi v njem mogel bivati dostojen človek. Tu ni treba samo, da ima krepko voljo, nego treba je tudi, da vzame v roko zvenečo kovino, ki je še vselej in povsodi učinila svoja čuda. Ali kje jo dobiti? Kdo bi mu posodil, kolikor treba? . . . Do sem je prišel ondan kovač v svojih mislih; dalje ni mogel. In prav ko se je z vso močjo uprlo njegovo srce tej oviri, prišel je on, brat! Tisti brat, katerega ni mogel nikoli videti. Onega so dali v šolo, poslali ga v mesto, kjer je porabil ogromno denarja, da bo gospod : njega so obdržali doma, da bode kovač. Gregor sicer ni imel želja do učenja, ali srdilo ga je že v mladosti neizrečeno, kadar je mislil, da je vse to, kar dobiva mlajši sin, ugrabljeno, ukradeno njemu, starejšemu sinu. In to sovraštvo je ostalo tudi po smrti očetovi in rastlo v isti meri, kakor je propadalo dedno imetje. In ondan je videl, da je Valentinu dobro, in to ga je razkačilo popolnoma. Ponudil mu je svojo pomoč; oteti je hotel rojstno hišo! Do srca so ga zbole te besede. Ce udari v ponujeno roko, ali mu potlej še treba premišljati? Je- den hip mu je bilo, kakor da se mu je odvalilo težko breme od srca, kakor da se je s tem bremenom odvalilo tudi brezmiselno sovraštvo njegovo, ali že v drugem trenotju se je dvignil stari srd v njegovi duši. In zato je dejal, da neče ničesar; povedal še tiste trde besede, pod katerimi se je sklonilo bratu telo in srce, — takö! in laže mu je bilo. Kar je dolgo nosil zaprto v srcu, to je moralo jedenkrat na dan, jezno in brezobzirno ! Ne, rajši umre na cesti, nego bi vzel belič iz bratove roke! In potem je prišla viharna noč, ko niti očesa ni mogel zatisniti. Včasih se mu je zdelo, da vendar ni prav, ko je govoril tako trde besede in pahnil od sebe pomoč, katere mu ne bo najti tako skoro, a potem je stisnil zobe in mrmral nerazumne besede. Hipno je skočil z uborne postelje in jel hoditi po sobi. O, zdaj ve, čemu je prišel brat! Tisto staro poslopje na onem koncu trga, ki je toliko časa stalo zapuščeno, popravljali so že dalj časa, kakor bi se vanje hotel preseliti nov gospodar, kdo, tega ni povpraševal, ker ga ni brigalo. Ali pred nekaj dnevi je čul, da dojde sem nov zdravnik naravnost iz velikega mesta — o, da mu ni precej takrat prišla misel, katere se hoče sedaj ubraniti šiloma — ta zdravnik je brat, Valentin! Tako torej! Pred očmi mu bode vedno, in ljudje bodo govorili in kazali na oba brata, češ, ta je tak in oni — hm, ka-koršen je hotel biti; vsakdo je svoje sreče kovač, ali oni je ni mogel, ni hotel skovati! O, zblazneti bi hotel! In na glas bi hotel vzkrikniti od jeze in bolesti, ali vzkrikniti ni mogel, samo zamolkel, grgra-joč glas se je izvil stiskanim prsim. In danes, v gozdu, prihajajo mu znova te misli. Nekaj časa leži z zaprtimi očmi, kakor bi se bal solnčne svetlobe; potem pa se dvigne na pol z ležišča in gleda zbegano okoli sebe. Toliko, da ne vzklikne od iznenajenja: tu, prav ob drevesu, njemu nasproti, sedi sključen, star človek s širokim pokrivalom na oglati glavi, s kratko pipo v brezzobih ustih in gleda nanj nepremično. Z obema rokama je podprl šilasto brado, prekrižal noge in malone top nasmeh se kaže na velem licu. Kdo ve, koliko časa že sedi pred njim! Zdajci vzame pipo iz ust, prikima z glavo in reče z raskavim glasom: »Glej, glej, pa si spal, jeli? In dolgo; o, spati je dobro tako-le v mahu, kakor ti! Gregor, tebi je dobro, jeli? Vsakdo ne more spati po dnevu, kakor ti; drugi morajo delati; samo gospoda spe. Ej, Bog ve, dobro ti je: meni ni tako, da veš.« In zopet dene pipo v usta in vleče na moč modrikasti dim iz nje; skoro reče zopet: »Pa ne samo ti, pri tebi spi vse. Kladivo spi, ogenj spi, meh spi, jeli, celö tisti zrak spi v tvoji kovačnici? Ali čemu bi ne spalo vse? In jeli, če spi telo, čemu bi duša ne spala? Pa glej, tako-le sem te hotel vprašati že večkrat: Gregor, ali imaš dušo, haha, ali jo imaš? Kdo ve, kaj je duša? In reci, ali tudi duša zboli? Saj veš, da nabiram zelišča po hribih, dobra zelišča, draga zelišča. Za vsako bolezen nekaj. In če duša zboli, ali poznaš zelišče, da jo ozdravi? Jaz jih imam mnogo, Gregor, pa ne vem, katero je pravo. In ti tudi ne veš; saj nimaš bolne duše . . . Kako bi vedel? Tvoja samo spi, in dobro ti je, da spi . . . Meni ni tako, da veš ? Ali telo — Gregor, kadar boš bolan, k meni pridi; moja zelišča so dobra, kuhati jih ne zna nihče bolje od mene; le pridi! Rad te bom videl, kadar boš bolan. Bog ve, da res !« In vedno urneje je kimal z glavo in vihral z rokami, ali Gregor ga ne posluša dosti, kajti vajen je tacega govor- jenja; stari Peter niti drugače govoriti ne ve. Zato reče samo: »Le pustite, Peter, za danes! Vsakdo po svoje. Ali sedaj, danes se mi ne ljubi —« »Hu!« vzklikne oni pozorno, »ali si morda bolan ? Gregor, če si bolan, potem, saj veš —« »Neumnost!«reče Gregor osorno. »Kdo je bolan? Zbolel bi pa, če bi vas poslušal. Povejte rajše, odkod in kam! Prišli ste, da vas kar nič nisem čutil.« »Ker si spal, Gregor«, trdi oni odločno, »samo zato. O, dobro ti je, da spiš, jeli? Jaz pa hodim po hribih; glej, ponoči, ko je mesec sijal, šel sem z döma. Takrat so najboljše rastline, kadar sije mesec nanje, takrat zore čudotvorni sokovi; za vsako bolezen so. In potem sem hodil po gorah in iskal sem in stikal po zeliščih in travah čudodelnih. Za vsako bolezen, da veš. In sem notri sem je polagal, lepo, drugo vrh druge, v ta-le koš; dosti jih je, vse polno. In potem je hočem kuhati, in dobro bo dišalo po vsi hiši. Pa v mesto je tudi ponesem, veš, da bodo zdravi bolni ljudje, in kadar boš ti bolan, potem, saj veš —« Kovač zmaje slabe volje z glavo. »Že prav, že vem. Ali greste naravnost domov? Pa težko nosite. Počakajte, grem z vami, če greste domov —« Oni užiga pipo in užgavši jo reče: »Z menoj si dober, Gregor; z drugimi nisi tak. Domov naravnost; kuhat zelišča, ne južine. Če greš, prav, ali dobil ne boš ničesar, mene tudi ne čaka južina. Glej, to je čudna stvar, južine mi nima nihče skuhati —« »Kaj pak, saj imate Leno —« »To je ravno, to! Pa Lena ne kuha, da veš. Hihi! Lena ne more kuhati, Gregor. Precej, ko pridem domov, pa jej pojdem kuhat jaz zelišča, dobra, zdravilna, da veš. Gori pod ono-le skalo Iz BUßKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA. 7 sem ja trgal, če jo vidiš; tam so najboljša. In ravno ob polunoči, takrat so dobra.« Kovač se zasmeje hripavo. »Le pustite, Peter; kaj je Leni do vaših trav! Kaj hoče zdrav človek ž njimi!« »Ali to je, to«, reče starec skrivnostno in važno, »zdrav človek! Gregor, ti jih nečeš, ker si zdrav; če bi bil pa bolan, potem, saj veš, potem je to drugače. In Lena — ej, čudno je, čudno!« Hitro se zravna Gregor na mahu in vpraša pozorno : »Kaj je čudno?« »Nu, nič hudega, Bog ve, da nič. Za vsako bolezen daje Bog zelišča. Da veš, Lena je bolna, in zato jej hočem — o, Gregor, kaj pa delaš?« vzklikne bolestno, kajti kovač je planil z mahu, kakor bi ga bil gad pičil, in stresel starca za rame. »Duša! Peter«, zakriči mu na uho, »in to mi poveste še le sedaj in sedite tukaj mirno, Bog ve, kako dolgo že. In njo ste pustili samo doma — halo, kvišku, Peter! Koš sem, pa hitro. Domov, pravim, ali čujete? Starec otročji, ali bo kaj?« Peter počasi razkriža noge in se pripravlja, da bi vstal. Ali Gregor ga prime za roko in ga postavi na noge, kakor otroka. Potem si oprta koš in veli: »Tako, sedaj pojdiva! Pa hitro'! Nič — govoriti ni treba; pot pod noge, pa navkreber! Toliko niste trudni, da bi ne mogli gori. Vi nesrečni človek, ali vam ni dal Bog jezika, da bi govorili, kar je potrebno, ne pa tega, česar so vam vselej polna usta — —« »Ali, Gregor, da veš —« »Nič! Tiho bodite, pa za mano! In umirati pustite Leno, umreti tudi, če pride tako, pa greste; da bi strohnela in segnila vaša zelišča! Dekle bolno doma, samo doma brez človeka, ki bi mu prinesel to in ono, vi pa stikate po gorah, da nihče ne ve, kje in čemu. In to vam povem, če umre, imate jo vi na vesti, in nihče drugi —« »Ali Gregor!« mrmra Peter plašno. »Vi, vi!« vzklikne oni razsrjen, »vi jo imate na vesti, pravim vam znova. In toliko vam povem, Peter, če umre, potem Bog z vami. Tiho in za mano!« Bekši stopa hitro navkreber po gozdni poti, ne meneč se dalje za Petra. In starec, kateremu se je morda tudi vzbudil strah v prsih, pospešuje korake, kolikor le more. Usopljena in spehana prideta pred hišo na hribu. (Dalje.) Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega. (Spisuje Tine Brdnik.) XIII.1) Rateški malik. in Batečanov sem omenil 4®ateč "pže, ko je bila na vrsti »Zagrenjena ljubezen. < Prim. »Dom in Svet« 1888, str. 184. 2) Besedo »Rateče« izvajam iz glagola raz-tekati. Pod Ratečami se namreč vode raztekajo Bateče so priprosta vas slovenska, ležeča nekako sredi pota med Kranjsko Goro in Fužinami ali Belo pečjo. Bližnjemu kolodvoru, ki je skoraj enako oddaljen od Bateč in Fužin, dala je vas na dve nasprotni strani. Sava teče proti jugo-vshodu, druge vodice pa proti severozahodu. Rateče tudi prvo polovico imena. Postajo kličejo: Rateče-Belapeč. Ljudstvo ima svoje posebnosti. V noši so zelo stanovitni, moški in ženske; od svojih običajev in šeg se pa tudi ne dajo nič kaj odvrniti. V eni zadevi pa upam, da so se do danes vsaj nekoliko spreobrnili, oziroma spametovali. Jaz menim v rečeh, katere prepoveduje prva božja zapoved. Izredno dober nauk v tem oziru so si mogli posneti iz skoraj neverjetne, pa vendar resnične dogodbe, ki jo povem v nastopnem. Bil je svoje dni premeten Ratečan, imenom Tincelj, ki je obhodil že veliko sveta in doživel že marsikaj, o čemer se navadnemu Ratečanu še sanjati ne more. Svojih rojakov mišljenje in praznoverje mu je bilo seveda tudi znano do dobra. Po naključju se soznanita z nekim Tolmincem, ki je, prosjače po Gorenjski Dolini, zašel tudi v Rateče. Tolminec je bil nekoliko privajen neki posebni spretnosti, znal je namreč tudi »iz trebuha govoriti«. Razven tega je bil precej zvit; zato sta se taka dva »genija« stek-nila in hitro sporazumela, po katerem načrtu bosta Ratečane sleparila in, kolikor se bo le dalo, za veliko opeharila. Prvi javni nastop teh dveh ptičev se je zvršil tako-le: Nekega dne že bolj proti večeru gre nekaj Ratečanov z vozovi s Trbiža proti domu. Razumeva se, da niso vstanu kar naravnost v Rateče. Morajo se s potjo oglasiti še v fužinski gostilni »Podklan-cem«. Možje posedejo lepo za mizo, voli jo pa v tem času vrežejo kar naprej proti domačim jaslim. Ugodno priliko porabi Tincelj. Ravno je imel zunaj doma nekaj opraviti. Zagledavši vole in vozove brez gospodarjev ali druzih varuhov, pristopi bliže in vzame od enega voza dve ve- rigi, od druzega pa coklo. Vse to skrije v bližnji grm. Domov prišedši se podviza Tolmincu naznanit, kaj je naredil in kje ima ukradene reči skrite. Drugi dan možje tarnajo in tožijo po Ratečah, kaj se jim je pripetilo prejšnji dan. Kmalu se jim pridruži zviti Tincelj ter jih tolažeč zagotovi, da. se bo gotovo vse našlo, če se le obrnejo na tistega Tolminca, ki je sedaj k sreči v Ratečah. On dobro pozna njegovo moč. Ako ta ne najde ukradenih rečij, potem naj kar jenjajo še dalje iskati. Možje v tolikih stiskah poiščejo brž onega Tolminca. Ta je mirno potolaži, češ, dobilo se bo vse, naj bodo le kar brez skrbij. Jutri zjutraj naj zopet pridejo vsi k njemu, potem pa gredo vsi skupaj iskat ukradenih rečij. Drugo jutro ga pridejo možje klicat že na vse zgodaj. Odpravijo se in gredo po ravni cesti, obdani od pisanih travnikov. Kar obstane Tolminec blizo onega grma, ki je skrival tuje blago. Obrne se proti možem ter jim pravi: »Veste, možje, kaj pa hočemo daleč hoditi! Mari jaz poprašam katero teh-le rastlin tukaj, in brž bomo izvedeli, kako je z ukradenim blagom.« »»Saj res,«« odvrnejo Rate-čanje zadovoljno, »»kaj bi neki dosti brskali okrog in čas tratili!«« Tolminec pri teh besedah pokaže na neko rastlino rekoč: »Bom pa kar ono-le kislico poprašal.« Kislica se mu pri tej priči prikloni. Ratečanje so vsi iz sebe nad to pre-čudno prikaznijo. Tolminec izpregovori: »Roža znana — nam udana! Kdo je kradel — kam je skril?«- Možje začu-jejo votel glas: »Tat je popoten tujec, ukradene reči je spravil v naj bližnji grm, da je nazaj grede saboj vzame.« Ta odgovor kar sapo zapre okolistoječim možem. Tolminec se poda ž njimi na- Iz BURKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA. 9 ravnost k prvemu grmu, in res najdejo vse ukradene reči. Sedaj si nobeden ne upa s Tolmincem spregovoriti kake besedice. Kar strme in z glavami zmajujejo. IJeraški Tolminec se jim naenkrat začne dozdevati neko nadnaravno bitje, ki so mu pokorne tudi nežive reči. Domov grede si le od strani upajo vanj ozirati se in komaj stopati v njegovi bližini. Doma spravijo hitro vse sosede, da, skoraj vso vas po koncu. S tihim strahom in pomenljivo vnemo jim razkazujejo najdene reči pripo vedo vaje, kako se je prečudnemu možu neka rastlina kar priklonila in dala tudi resničen odgovor. Vsi so je poslušali resnih in začudenih obrazov, le Tincelj se je tu pa tam porogljivo namuzal, pa se tudi moral hudo premagovati, da ni smehu spustil na vse grlo. On je namreč dobro vedel, zakaj se je Tolmincu rastlina priklonila. Tolminec je zato rekel možem, naj pridejo še-le drugo jutro k njemu, da je mogel zvečer iti s Tincelj no m izbrat si rastlino, ki se mu mora drugi dan prikloniti. Na temno-zeleno kislico, ker ima debelejše in trdnejše stebelce, privežeta močno nit ter jo zakrijeta z gosto travo, da se ne bi kaj videlo, ko bo drugo jutro Tolminec stopil na nit ter rastlino po-majal. Odslej je bila Tolmincu časna sreča — vsaj za nekaj tednov — utrjena. Kolikorkrat seje kaj zgubilo, ali so prišli kje kaj navskriž, Tolminec je Ratečanom vedel vselej pomagati iz zadrege. Tincelj ga je o vsakem imenitnišem dogodku vselej poprej poučil. Lahkoverni ljudje so Tolminca — rekel bi — kar obsipali z denarjem. Toda on se ni hotel dotakniti pričo njih nobene vrste cvenka, češ, on jim stori rad vse iz zgolj dobrote; denar je zapeljiv. Na hrbtu si je napravil pod vrhnim oblačilom maliho, iz nje pa si je napeljal skrivno cev v hlačni žep. Stanoval je odslej vedno v eni in isti hiši. Ljudje so dostikrat kar vreli k njemu; le malokdaj je bil brez obiskovalcev. Odslej je dobil tudi novo ime. Nekateri so mu rekali: Rateški malik, drugi celö: Rateški bog. Vsi pa so govorili o njem na vso moč častno in spoštljivo, pa onikali so ga. Nekega dne, ko je bilo ravno precej ljudij pri njem, začne se naenkrat ves tresti. Kar stopi Tincelj v hišo, pomenljivo ga pogleda ter vpraša, zakaj se tako trese, ali mu je morda slabo, ali se kaj hudega zbira nad hišo, ali ka-li? Tolminec odgovori samozavestno: *Tre-sem se, ker se bliža hiši velik grešnik.« Brž nato stopi v hišo človek, katerega so že davno vsi sumničili, daje v svoji c. kr. cestni službi že marsikaj izneveril. Vse ostrmi, in jeden navzočih, še kaj hujšega se boje, opomni prišleca : »Bvaž! Le hitra doka (doli) paklekne in pros jeh adpuščanja!« Tolmincu so šli Ratečanje tako na limanice, da so mu slednjič skoraj verjeli, kako ogromni zakladi so skriti pod farno cerkvijo sv. Duha. Svetoval jim je, naj jo kar poderö, izkopljejo dragocene zaklade ter sezidajo par novih, večjih in lepših cerkva, kakor je sedanja farna, ali tudi, kakor je katera si bodi na Kranjskem. Preroško je pristavil še rad zraven, kolikokrat je Ratečane bla-groval zaradi tolikega bogastva in nenavadne sreče, kako pomilovanja vredni so po drugi strani »Korenci«, t. j. prebivalci iz sosednje vasi Podkoren, katere bo s cerkvico sv. Andreja vred enkrat preplavila velikanska povodenj, izlivša se iz Mučne gore. Slednjič izve o vseh sleparijah rateš-kega malika tudi c. kr. sodišče v Kranjski Gori. Hitro pošlje par biričev iskat ga v Rateče in pripeljat v zapor. Toda, ali menite, da bodo Ratečanje svojega malika in tolikega dobrotnika kar ponudili biričem? Kaj še! Skrijejo ga v zgorenji izbi pri najbolj modrem vaščanu. Pri njem si ga seveda nihče še iskati ne upa. Vendar za kakih par tednov izda nekdo njegovo skrivno bivališče. Zakon je velel v tistih časih, da morajo na tak lov iti z biriči tudi možje iz naj bližnje vasi. Zato je takrat prišla vrsta tudi na štiri može iz Podkorena. Med njimi je bil tudi naš Miha. Ko pridejo vsi pred dotično hišo, gre neki Ratečan kar naravnost naznanit Tolmincu, da so sedaj prišli možje ponj. Predrzni Tolminec meni, da bo tudi te ugnal, zato reče hladnokrvno: »Le pustite je, naj le pridejo gori. Vsakateremu, kdor le roko na-me položi, posušila se bo pri tej priči.« Grožnjo začuvši, spogledajo se možje, gredo v zgorenjo izbo, pa se vendar ne upajo vsi od kraja lotiti se za mizo sedečega malika. Tedaj srčno izpregovori Miha: »No, naj se pa kar meni posuši roka, jaz ga bom zvezal.« Birič mu pomoli jetniško verižico, in Miha trdo uklene bahaškega malika. Ko ga privlečejo na cesto, zaženo usmiljene Ratečanke grozen vik in krik. Pa vse nič ne pomaga. Malik mora v Kranjsko Goro. Pripeljavši ga v uradno sobo, vprašal ga je sodnik: »Ako si ti kaj vedeža, povej mi, koliko jih boš dobil?« Seveda seje čislanemu maliku tako naravnostno vprašanje zdelo močno razžaljivo in prisilno, vendar se ohrabri ter odgovori tudi naravnost: »Devetnajst!« »»Ne««, zavrne ga sodnik, »»vidiš, kako hitro te zapušča tvoja vsevednost: samo devet jih boš dobil!«« Nekaj dnij so imeli prekanjenega Tol-minca v ječi zaprtega. Potem ga pošljejo po odgonu v rojstni kraj. Z biričem, ki ga je vodil in stražil, morala sta iti ravno skozi Rateče. Blizo Rateč srečata starega moža. Birič, hote se ž njim pošaliti, ustavi ga ter se mu pritoži, da mu roke vedno bolj oma-gujejo in postajajo trde, kolikor dalje pelje Tolminca. Rad bi že natlačil pipo in jo prižgal; toda ne more. Naj mu on stori to uslugo. Stari Ratečan pa se oglasi: »»Slišite, Joža, jaz vam ne morem nič boljšega svetovati kakor, vi »doka« pokleknite in jih prosite odpuščanja, da vam »ad-bežejo spet rake«. Vi jih pa tudi kar izpustite !«« Toda sodnijski sluga se ne zmeni za modri nasvet starega moža ter odvede malika proti Trbižu. Od tod ga spravi bližnja gosposka na Tolminsko. Dober mesec dnij preteče — in malik je že spet v Ratečah. Vse se zveseli njegovega prihoda, vsi se čutijo spet obla-godarjene. Vendar občna radost sedaj ne traja dolgo. V oni hiši, kjer je bival poprej, prodajo ravno tiste dni debelo kravo. Lepo svoto, ki so jo skupili za pitano živinče, spravijo vpričo dobro došlega malika v najlepšo skrinjo, ne da bi je zaklenili. Ravno je prvi sneg nekoliko pobelil. Listje na drevju je vedno bolj odpadalo, in čas, ko si je treba stelje preskrbeti, potekal je vedno bolj. Zato gredo drugi dan vsi domači od one hiše listje grabit, doma ostane le malik. Menili so pač, da bi je boljšemu varuhu ne mogli izročiti. A ko se čuti malik osamljenega, ne pomišlja se dolgo. Stegne se v zakladnico in — hajd iz vasi! Gospodar, povrnivši se iz gozda, zapazi kmalu, kako gaje malik oblagodaril. Garibaldi. (Humoreska.) 11 Hitro naznani tatvino v Kranjsko Goro. Sodišče tudi brž razpošlje svoje ljudi, da tatinskega ptička spet vjemö. Zasledovalci gredö naj pred v Rateče in odtod po glavni cesti proti Fužinam. Kar zapazijo tam zunaj, da vodijo stopinje iz poletnega živinskega hleva semkaj na cesto. Ze nameravajo dalje iti, vendar nekaj se jim zdi sumljivo. Čudno, kdaj bi bil ta človek notri šel! Pred snegom vendar ne! Saj bi bil zmrznil notri. Podajo se noter. In glej! Rateški malik čepi v živinskem hlevu tresoč se od mraza in strahu pred prebrisanimi zasledovalci. Denar mu odvzemö, njega pa odvedejo k sodišču in v dobro zasluženi zapor. Po tej britki in nič manj kot častni skušnji Ratečani za goljufnim in tatinskim malikom niso več žalovali. Ta zanimiv dogodek nas uči, kako se lahko najsvetejša stvar — vera — sprevrne v grdo spako — praznoverje. Garibaldi. (Humoreska. — Spisal J. L.) ^ "iVraS 1866 je bilo osodno za našo ? Avstrijo. Na severu in na jugu je bila zapletena v vojsko. Naših vojakov večina je bila odšla na Laško, kjer so se kazali, kakor vselej, hrabre junake in podili pred seboj laško vojsko. Lahom na strani je vojeval tudi general Garibaldi, čegar slava, drznost in sreča so bile znane daleč tostran laške meje. Z njegovim imenom so plašile matere neutolažljive otroke; in če so kje hoteli kakega rogovileža dovolj krepko označiti, dali so mu priimek »Garibaldi«. Ni čuda torej, da seje pri nas, sosedih Lahov, takoj o začetku vojske, bolj nego preje, rabilo Garibaldijevo ime, da se ž njim takrat niso plašili le otroci, nego tudi odrasli ljudje. Hudomušni ljudje so bili raztrosili vrhu tega laž, da je Garibaldi že prestopil naše meje, povedali so celö dan, kdaj bo prišel v ta ali oni kraj. Poleg tega so ga risali s tako strašnimi barvami, da so naredili iz človeka pošast, kakoršno si moremo misliti le v peklu. Umevno je, da so bili ljudje tu pa tam preplašeni, da so bojazljivejši, zlasti v samoti živeči kmeti, poskrili svoje prihranjene novce, zapustili celö domača ognjišča. Strmica je globok jarek blizo mesta I.; v jarku se zbira več studencev v majhen potok, ki se pridružuje po naglem ovinku rečici, po kateri je dobilo mesto svoje ime. Pri potoku je mali mlin, nad njim nizka hišica, hlev in kozolec. Ze ime kaže, da je jarek strm, vendar se je pridna roka tudi tu borila za obstanek tako dolgo, da si ga je priborila. Potoku na desno in levo so njive, nad njimi senožeti, gori v rebrih pa pašniki in les. Pri mlinu stoječ ne vidiš več, nego ta strmi, enemu kmetu komaj zadostujoči svet, pa sinje nebo nad njim. Tu bi ostal, kdor hrepeni po samoti, misleč, da je tu sreča doma, ko se človek postavi tje in lahko reče: Vse, kar vidim, je moje, ni ga tu gospoda zunaj mene in Boga, ki čuje nad menoj. In vendar imajo ljudje tudi v tej dolini svoje težnje. Vroče popoludne je, vroče, da vrana zija. Umolknili so mali pevci v lesu nad jarkom, škrjanec se več ne dviguje nad strmiškimi njivami, celo prepelica je pozabila svoj veseli: »pet pedi«, videča, kako pada pod srpom ječmen, rž in končno tudi oves. Vročina je premagala vse. Le škržat na košati lipi ni še naveličal se dražiti občutljivih ušes s svojim enoglasnim in neprenehljivim: »žaga, žaga«. »Tone! saj znaš plezati?« Tako vpraša krepak mož v kozolec vsajajoč kratko ovseno snopje svojega podajalca pod seboj. Možu, ki to vpraša, vidi se že po zunanjosti, po nekoliko boljši, kmečki delavni obleki, po gotovem, samosvestnem vedenju, da je gospodar tu. Se laže je to spoznati iz njegovih kratkih, potrdilo skoraj zahtevaj oči h besed ij. »Plezati? Primaruha! Rad bi ga poznal, ki mu golobica ni izbrala pregladke bukve, vrana ne previsoke smreke za gnezdo, kakor ni meni. Videti bi ga hotel, ki je prinesel toliko veveric domov, kolikor sem jih jaz. Pa zakaj to vprašate, gospodar?« Mladenič, ki se tako hvali, je kakor ptič, ki je ravno izletel iz gnezda in ima poleg nežnega perja še tu pa tam negodno dlako. Ruta okoli vratu bi pomenila, da je hlapec, ki zna nabru-siti koso ali srp, toda pokvečeni klobuk brez neobhodno potrebnega cvetličnega šopka svedoči ga za pastirja. Bele spodnje hlače, ki so precej daljše, nego vrhne črne, delale bi ga na videz hlapca, a bose, rujave noge pričujejo, da je še pastir. »Zakaj vprašam?« nadaljuje oni v kozolcu, »ne slišiš li grdobe na lipi, ki žaga celi ljubi dan brez najkrajšega pre-nehljeja, da sem v nevarnosti oglušiti. Veš dečko, če mi prineseš škržata, dobiš šestico, da si kupiš lahko smodnika za semanji dan, ali kar koli hočeš. Toda živega mi moraš prinesti! Bes te plentaj! Zagodel mu jo bom še boljšo, kakor jo on meni gode!« V tej svoji opravičeni jezi ni zapazil očeStrmičan, da se je približal sem mimo hleva krepak mož, noseč čez levo ramo kratek telovnik, desnico pa opirajoč ob težko cepčevo betico. Tone pa prišleca ni bil prezrl; ugledavši pod mehkim, s šopkom temno rudečih cvetlic okrašenim klobukom od solnca ogoreli, okrogli, vedno za smeh pripravljeni obraz, za-reži se na tihem tudi on in pokaže v tihi pozdrav dve vrsti kakor slonovina belih zob. Prišlec ni ravno mlad, kajti čas mu je že vtisnil na čelo one črte, kojih ne izpere nobena voda. Pri natančnejšem preiskovanju bi našli pod mehkim klobukom prostor, gol, kakor občinski pašnik, kar svedoči, da ima mož pol stoletja za seboj. Za svoja leta pa si je prihranil mož le precejšnje število muh in ravno je namenjen izpustiti zopet eno. Nataknivši na svoj cepec Tonetov klobuk, pomoli ga Strmičanu pod roko, ta pa seže iz navade nazaj, prime klobuk, pritisne ga k snopu in zapazi pomoto še le, ko ga zdrami glasen smeh pod njim. »Bes te plentaj! Matevž, ta se ti je posrečila, drugokrat me ne boš več ujel. Ti lahko briješ burke, saj nimaš dru-zega dela. Poletu, kadar je doma delo, rogoviliš okoli, po zimi pa se tišiš peči, kakor klop kože.« S temi besedami je iztresel Strmičan svojo jezo nad nagajivim Matevžem, ki se pa za to niti ne zmeni, dobro vedoč, da mu ne zameri. »Hi, hi, hi; sem li jaz kriv, dajeiz-rastel pri vas tak plevel? Hi, hi, hi! Kaj tacega pa še ne vem, odkar sem starašina!« Matevž, v svoji stroki »stric« pri bratu Gašparju, kjer je imel izgovorjen »kot«, Garibaldi. (Humoreska.) 13 doživel bi bil zelo rad, da bi ga imenovali od kraja vsi za »starašino«; posrečilo pa se mu je to le na pol, namreč pri mladini, dočim so ga slareji vedno le Matevža klicali. Prvi so ga bili veseli, kjerkoli so ga ugledali, kajti dobrih do-vtipov in smešnicni mu manjkalo, zadnji pa ga niso videli radi med svojimi delavci, rekoč, kjer je ta, smejajo se veliko, a malo delajo. Matevž pa je imel pravico do častnega imena »starašina«, ker je bil kot najstarejši vaški fant leto za letom za starašino fantov voljen. Kot tak sprejemal je dečke, pastirje med fante, jemal odkupnino od onih, ki so se odpovedali fantovski zvezi in vstopili v zakon, in delal mir, kadar so nastali v njihovi zvezi prepiri. Starašina ni cenil malo svoje časti. Kadar se je začel kak pastir sramovati pastirskih iger, oglasil se je pri starašini za vsprejem v fantovsko zvezo. Tako oglasilo je ta ali sprejel ali pa zavrgel. Binkoštni ponedeljek popoludne so se zbrali starejši fantje v vaški gostilni. Starašina zbral je novince in prišel ž njimi med nje, kjer je zavzel častno mesto za mizo po-sadivši novince na desno in levo poleg sebe. Tu se je pilo na račun novincev, starašina je napil vsakemu posebej in ga tako sprejel med fante. S tem je vstopil mladenič v pravice, katerih bi si drugače brez kazni ne bi smel prisvajati. Odslej je smel zahajati v njihovo družbo in v gostilno, ukati in peti v mraku, pušiti tobak, tikati fante, nositi za klobukom šopek in kaznovati one, ki bi se neopravičeni lastili teh in enakih fantovskih predpravic. Tej zvezi je bil glava, kakor vemo, naš starašina, ki se je bahal, da dokler bo on zavzemal to častno mesto, ne bo pretepa med fanti, in orožniki ne bodo odpeljali nikogar iz njih srede. Skoraj z vsemi gospodarji v fari je bil Matevž znan, tudi s Strmičanom, s katerim sta popevala nekdaj v spomladanskih večerih pesmi, da se je razlegalo čez gore in doline. V teh okoliščinah se Matevžu ni bati, da bi mu Strmičan zameril zaradi te šale, še manj pa Tone, ki bode pristopil prihodnjo pomlad fantovski zvezi in se mora torej učiti že zdaj spoštovati svojega starašino. — Toliko se mi je zdelo potrebno v razjasnjenje častnega Matev-ževega priimka in njegovega ravnanja. Strmičan, lioteč navesti govor na kaj pametnega, vpraša Matevža, kaj delajo doma, in če so žito že spravili. »E, kaj žito!« odgovori Matevž smeje se. »Pri nas so spravili vse, denar, orodje, žito, živino, če ti rečem, vse; ljudje pa so bežali, slišiš, bežali. Jaz pa nisem hotel iti ž njimi, ker so zahtevali, da ne bi tam niti kihnil, niti zakašljal, tudi se ne zasmejal. Milijon tri sto! Kdo pa more to? Jaz že ne!« »Me li misliš zopet imeti za onega? Ne bo se ti posrečilo! Kam pa bi bili šli ?« »Kam? Tega mi niso povedali. Toliko vem, da se hočejo skriti pred tistim onem, — kako se mu že pravi — skriti, umeš li — skriti se hočejo. Kaj tacega pa še ne vem, odkar sem starašina!« »Koga pa misliš, da se boje?« »Koga? Tistega roparja, pasjeglavca, ali kali je. Saj je povedal tisti šepavi berač, kako mu je ime, pa sem pozabil. Že vem. Ime mu je tako, kakor bi kaj gorelo — gori — gori — Polde, da, tako bo: Goripolde. V volovo kožo je zavit, pomisli — v volovo kožo sedaj v tej vročini, in rogova molita mu čez glavo. Iz ust, iz nosa, iz ušes šviga mu zelen plamen — milijon tri sto! Kaj tacega še ne vem, kar sem starašina!« »Pa ti, starašina, to verjameš? Bes te plentaj! Ha, ha, ha!« »Verjamem ali ne verjamem, to je vse eno. Sli so vsi, jaz sem zadnji. Sedaj mu pa grem naproti, temu Poldetu. S to le betico ga bom potipal, da bo tri solnca videl. Vidiš, Ožbalt! dandanes so fantje za nič. Nobeden ne gre z menoj, sam moram nadenj, vidiš, sam. Časih je bilo drugače. Ali se še spominjaš, kako je bilo takrat na večer pred Veliko gospoj-nico, ko je prišlo jeden in dvajset škricev iz mesta naju dražit? — Ožbalt, za njimi! zavpil sem jaz in zbežali so vsi, kakor zajci tam-le čez tisto njivo, takrat je bila ajda na njej. Drugi dan sva štela gazi — ena in dvajset jih je bilo. Kaj tacega še ne vem, kar sem starašina.« Matevž se je razvnel pri svojem pripovedovanju in govoril čedalje glasneje. Slrmičanu pa to ni bilo po volji, ker se je bal, da bi se Matevževe laži ne slišale v hišo, kjer bi jim morebiti verjeli. »Tiho, tiho! Pa v hišo mi ne hodi, sicer mi spraviš vse po koncu!« »Tudi dobro, tudi dobro. Grem pa svojo pot naprej, a videti ga hočem, tega onega; milijon tri sto, kaj tacega še ne vem, odkar sem starašina!« Svest si vzvišene svoje naloge, rešiti čast fantov cele fare, odide starašina mimo hleva dalje, Bog vedi kam, v desnici vihteč betico, kot bi bil on edini steber očetnjave naše. Strmičan se sicer smeja za njim na tihem, a zmoten je le toliko, da mu škržat na lipi ni več napoti. Tone ne misli več na obljubljeno šestico, marveč obžaluje, da še ni do dobrega vsprejet med fante, sicer bi bil šel lahko s starašino zdaj, ko so ga zapustili vsi drugi. Mati Strmičanka ima danes k sreči v kuhinji opravek, sicer bi v ženski svoji radovednosti ne bila preslišala, kaka nevarnost preti Strmici in okolici. Oblečena je na pol pražnje, to pa zaradi vnanjih ljudij, ki jih ima v hiši, Potegnelovega Jurija namreč, ki smoli dreto in krpa tudi tako obutev, katero bi vsak drugi čevljar vrgel med smeti, in Bucevega Jaka, ki dela srajce iz tako močnega hodnika, da bi narejene tudi brez podpore stale na mizi po koncu. Nadepolni naslednik na Strmici, zdaj še v prtenih hlačicah z eno samo naramnico, zabil je ravno žebelj v blanjo, na kateri iztesujejo navadno ročnike in drugo orodje, ko zarohni nad njim Jurij, češ, da se bode sekira ob žeblju skrhala. Jurij se je čutil poklicanega za namestnika hišnega gospodarja iz več vzrokov. Ne le, da je mlademu Mihcu krstni boter, bil je tudi od nekdaj že hišni prijatelj pri Strmičanovih in kot tak je dobival vsako leto redno koline, kadar so tam klali. Bil je tudi razumen in veljaven mož, znal je čitati, če tudi le tiskano in še to le v bohoričici. Imel je lepo navado, da svojih lastnih mislij ni rad izrazil, nego s povdarkom ponavljal to, kar so izrekli drugi, ki so se mu zdeli pametni. Njegova veljavnost v občini segala je tako daleč, da bi bil pred več leti kmalu v občinski odbor voljen, pa takrat je bil premlad, zdaj pa je prestar. Starost mu je prinesla med drugimi slabostimi tudi naduho. Ravno naduhi Jurijevi se ima šestletni Strmičan zahvaliti, daje ostalo takrat pri besedah, ker komaj je zarohnelnad njim, zahropel je že tudi in zakašljal, in to je trajalo saj toliko časa, da je na kaznovanje pozabil, tem rajše, ker dečka ravno potrebuje, da mu bode prinesel iz peči ogelj, s katerim si bo prižgal v čedrci pepel. Pravi tobak namreč je že davno pogorel, on pa ga nima več, in ta presneti Buc iz same varčnosti niti ne kadi, torej mu ga tudi posoditi ne more. Sicer je Jurij najrajše sam hodil po oglje, pa prebrisani Strmičan je uravnal tako, da je oglje preskrbljeval njegov sinko, in se čevljar ni preveč mudil. V drugih hišah Garibaldi. (Humoreska.) 15 niso tako skrbeli za Jurija, pa saj jih je imel malo več, ker mu jih je večino prevzel mladi Pribil, ki pa ni šival z dreto, nego zbijal z lesenimi žeblji. Ta Pribil je bil zaničevanja vreden človek Potegnelu. Le malo je več gospodarjev, med njimi v prvi vrsti Strmičan, ki se ne dajo prepričati, da lesen žebelj ravno tako dobro drži, kakor dobro osmoljena in večkrat zavozlana dreta. Jurijeva čedrca, katere kratko, s cunjo ovito cev je ravno vtaknil med zobe — da govorim resnico — med čeljusti, ni ravno vzor čednosti. Iz nje izvabil je glasove tako tužne, tako mile, kakor jih rabijo nekateri sesavci male vrste, kadar so v smrtni nevarnosti. Ni čuda, da sejevzdramil o tej priliki pred hišnim oknom speči, za tako godbo vedno vneti pisani maček in prišel skozi odprto okno v hišo, iskajoč pod klopjo domnevanega godca. Mladi Strmičan je ravno premišljeval, kaj bi počel, da bi se kratkočasil, in bi ga hudi Jurij ne mogel karati. »Maček je naš,« misli si, »z mačkom naredim, kar koli hočem. Da bi le nit, imel, pritvesti bi ga hotel, potem pa mi naj uide skozi okno, če more! Škoda pač, da jaz ne morem tam skozi, kaj dostikrat bi se odtegnil kazni. Kako pa dobiti nit, ko jo krojač tako varuje, kakor hudoba zaklad? Z zvijačo bo šlo,« misli si Ožbaltek in sede poleg ravno tako tihega, kakor suhega Buca, hoteč izmuzniti pri prvi priliki zaželeno nit. Buc pa ima poleg svojih navadnih tudi to posebno lastnost, da ugane človekove misli v slučaju, kakor je ta. Ko se stegne dečko po debelem klobčiču, misleč, da ga Buc ne opazuje, zbode ga ta v stegno, da mu preide hipoma vse veselje do niti in teče jokaj e k materi v kuhinjo, ki je bila ravno skuhala mlečni riž za rokodelca, da bi laže čakala večerje. Pri pogledu v polno skledo ni čuda, da je postal nagajivec ravno tako hitro lačen, kakor je pozabil prestano bolečino. »Tiho bodi,« tolaži ga mati, »dobil boš, kar bo ostalo.« Mati nese jed v hišo na mizo, za njo gre mladi Strmičan, in daje število polno, pridruži se jima tudi domači kocasti pes. Oče Strmičan bi bil zelo nevoljen, če bi ga mati prezrla pri laki priliki, kakor je ravno danes. Mati to dobro ve, zato za-kliče skozi odprto okno: »Ali slišiš, ti, zdaj pa le!« Besedica »ti« je bila navadni nagovor zakonske dvojice v Strmici; to pa iz tega uzroka, ker se je materi prenerodno zdelo, klicati moža s krstnim imenom Ožbalt, njemu pa preveč zamudno reči jej Maruša. Oče Ožbalt, ki je še vedno vsajal snopje v kozolec pred hišo, pride takoj na prvi poklic v hišo ter prisede k mizi. Jurij naredi še nekoliko šivov, potem pa prisede. Tudi Buc zameni šivanko za žlico. Prične se pogovor: Hišni gospodar jadikuje, da je oves lahek, čevljar, da ga hudobni Pribil povsodi obrekuje, krojač, da je danes že tri šivanke zlomil, kar mu škodoželjni mladi Strmičan iz tehtnega vzroka privoši. Zadnji seje bil splazil za peč, da bi od tam z višine opazoval, kako se bode vsebina sklede na mizi zmanjševala. V srcu se togoti nad suhim Bucom, ker se mu tako mudi, da vselej dvakrat iz sklede zajme, dočim ostala dva enkrat žlici izprazneta. Mati kot skromna kuharica ni prisedla, ampak je snažila in spravljala sem ter tje po hiši, kar najbolje pristoja dobri gospodinji. Manj skromna kakor v jedi pa je v besedah, ker sega vedno med pogovor možakov, kazaje svojo radovednost nad vsem, kar se godi blizu ali daleč. »Hudo je dandanes nasvetu, res hudo,« meni čevljar. »Pa saj ni čuda, saj je cer- kovnik letos ob koledovanju zapisal na vrata dve šestici.« »Kako je to, dve šestici?« vpraša krojač, ki je prvič prenehal in svojo suho brado na leseno žlico opiral. Čevljar potegne s smolnato dlanjo preko ust, pogleda pomenljivo po hiši, češ, da nihče nepoklican tega ne sme slišati, kar bode sedaj povedal: »Letos pišemo 1866, tedaj sta na koncu dve šestici. Stoletna pratika pa tako govori: Kadar bodete dve trojki, takrat bo hudo, kadar bodete dve šestici, bo še huje in kadar bodete dve devetici, bo najhuje, tako hudo, da bo le ta ostal, ki bo imel železno glavo. Prepričan sem, daje to res: 33. leta umrli so mi namreč oče in jaz sem moral iti služit, to je bilo hudo, zares hudo. Letos zopet je menda krvava vojska. Dva kralja sta se dogovorila, da hočeta našega cesarja napasti. Pravijo, da si je Pjemontezar to domislil, drugemu pa ne vem, kako se pravi. »Slišal sem, da mu je Prajz ime,« pomaga mu Buc in seže prav globoko v skledo. Čevljar je ravno ponavljal čudno ime, ki ga ni niti v stoletni pratiki, ko zastoka na peči mladi Ožbalt, rekoč : »Mati, saj ne bo nič ostalo!« To spravi vse v zadrego. Možje po-lože žlice pred se, mati Maruša pa pomoli glavo skozi odprto okno ven, da bi nihče ne zapazil rudečice, ki jo je polila. Najprej se ohrabri oče Ožbalt. »Zakaj pa piše cerkovnik take številke, ki prinesö nesrečo? Če bi znal jaz pisati, svoj živ dan bi ne pisal takih!« »Modra je ta beseda,« potrdi čevljar, »pa pomagaj si; če ti jih zapiše, pa so zapisane in vojska je tu.« »Pa v naše kraje ne bodo prišli?« vpraša mati Maruša, ki je tudi skoraj pozabila neprijetni dogodek s čmernim sinčkom. »Jaz bi tudi mislil, da jih ne bo sem, saj to bi bilo kaj neprijetno sedaj, ko je čas žetve. Vedi Bog, kako daleč so še,« tolaži krojač sebe in druge. Strmičanu pride sicer na misel, kar je malo poprej pravil burkasti Matevž, a ne črhne niti besedice o tem, boječ se, da bi s tem sebi na škodo rokodelca odvrnil od dela. »Veste, kdo pride?« vpraša Strmi-čanka, gledaje skozi okno proti potoku. »Kdo?« Vprašajo vsi. »Brenkeljček.« »To je tisti prevzetni berač, ki pravi, da je v Strmici povsod klanec razun na mizi in da hodimo od nas po lestvi k maši,« opomni gospodar. »Tisti,« oglasi se čevljar, »ki po zimi brenklja na desko in poj*e zraven: »Miška v kot, miška v kot, Mačka na sredo!« »Tisti, ki pravi, da smo krojači v sorodu s kozlom.« Vsak ve povedati kaj o Brenkeljčku, a kaj dobrega nihče. Tem odločneje ga vzame Strmičanka v varstvo. »Jaz pa toliko povem, daje Brenkeljček res poln muh, kaj dobrega pa vendar rad stori, če ga kdo prosi. Ko je bil ta-le Ožbaltek leto star, zvrnil je bil ponev vročega masla po sebi. Takrat bi bil deček gotovo umrl, ko ne bi bil slučajno prišel Brenkeljček in mu ogenj izvlekel. Tudi danes ga potrebujem. Večji prešič je nekaj časa sem klavern in neče jesti. Brez dvoma mu je kdo vročil. Mislila sem že, če bi bil Brenkeljček tu, on bi mu zagovoril. Zato prosim, naj ga nihče ne vžali. Včasih se mu sicer sme reči, karkoli pride človeku na misel, včasih pa je tenak, kakor kupljena nit in zgine, kakor kafra.« »Mislim, da ta čas ga je mnogo za jeden krajcar, prevzeten je le po zimi, kadar tolče na brenkelj.« (Dalje.) Polh lišček. (Balada.) 17 Polh lišček. Ilplako ponosno se dviguje .J-jKošati Planski Vrh v oblake! ^ T . Na vse strani si ogleduje Gorovja kranjskega orjake; Okrog ga bukovje krasi, Na vrhu vrsta smrek stoji. Sem iz dobrepoljske doline Stezica se po klancu vije, Vrh klanca se gubi v temine: Dreves jo gozdnih senca skrije; Na svit čez uro te hoda Stezica zopet pripeljä. Lehkä pač v gozdu je stopinja, Ko solnce žge po zemlji žejni, Mehka te senca tod ogrinja, V nji zrak ti veje blagodejni; Toda gorje, če tvoj korak Ujame v lesu pozni mrak! Kjer najtemnejše so goščave, In skalovite stene bele Zapirajo pogled v višave, Stoje tri bukve očrnele; Pod njimi zije strm prepad, Za njim skala se dviga sklad. Nekoč se polharjev trojica Polhärit v Planski Vrh napravi, Ker tu najlepša je žerfca; Pasti pri jami razpostavi, Ker polšina je brezdno to, In mnogo polhov skriva dno. Za hribi solnca luč ugasne, Zemljo ovije mrak tihoten, Nebfi užgo se zvezde jasne, Po gozdu veje dih lahkoten; Pri jami plamen zažari In les čarobno obsvitli. Iz jame v vrsti nejenljivi Na žer, na bukve se drevijo V lahkotnih skokih polhi sivi In kihajo in žer drobijo; Utihnejo le majhen čas, Če se začuje sovin glas. Pri svitu ognja pa zabava Dva polharja, na tleh ležeča, Star polhar, sključena postava, Trdeč, da mila ni mu sreča, Da let že petdeset lovi, A liščka polha ne dobi: »In lišček tukaj je pod nami, Tako je rajni oče pravil. Ujel ga je nekdaj pri jami, Ko je na onih bukvah stavil; Pa škrat je v jami godrnjal. Nazaj je oče liščka dal.« »A blagor mu, kdor ga ujame In groženj škratovih ne sluša, Zlata mu siplje škrat iz jame, Ž njim liščka odkupiti skuša; Kdor kožo liščkovo ima, Vse, kar želi si, škrat mu da.« Ustavi starcu se beseda, Trsäk perišče s tal si vzame; In vstaneta oba soseda, Vsak vrže jopič si čez rame, Pohajat v noč hite možje, Med bukovjem se razgube. Počasi ogenj ponehuje, In le žerjavice kopica Slabo stezico razsvitljuje; Ko z rešto polhov mož trojica Prihaja zopet, pa še tri Pri brezdnu imajo pasti. In starec past raz bukev vzame, In glej, šibi se drog od teže; Iz pasti varno polha sname, Lep polh je spet, ko v drugo seže; Najbolj se tretji drog šibi, Ker liščka past na njem drži. »Oj, lišček, lišček!« se razlega V temo novica prevesela; »Daj sem!« brž vsak po njem posega, »Saj moja past ga je prijela!« Pa mož ga sname iz pasti, Skrbno ga v nedriju tišči. »Pokaži!« ona ga rotita, Pa starec pazno se umiče, Oba ga zgrabita srdita —, In starec na pomagaj kliče; Brž liščka mu iztržeta In starca v brezdno vržeta. Iz jame pad in stok prihaja, In zopet stok in pad se čuje, Nad brezdnom ljuta borba vstaja: Za liščka mož se z možem ruje; »Moj lišček je!« odmeva v les, Udarec, stok se sliši vmes. A čuj! kaj z vrha vprek lomasti, Hrešči in poka strahovito, Kot bi drevile se pošasti In gozd podirale srdito; Sumi med listjem piš močan, Kot vstajal bi vihar strašan. A mož razjarjenih ne vzdrami, Trdo, škrtaje se držita. — Vrtinec dvigne se ob jami, Brez volje v njem se v krog dre vi ta. Čuj, nekaj v brezdno ropota, — Na dnu pa škrat se krohota. — Ko Planski Vrh stemne mrakovi, Vihar še danes vre ob jami, V njem stočejo, rohne duhovi, Dokler ljudij spet zvon ne drami; Oh, tu noči so prestrašne, Nihče nad liščka več ne gre. A. H. Vede v sedanjem času. I. Splošnji pregled. (Spisal dr. Fr. L.) ^fffldo ne pozna slavnega izreka: JpVednost je moč? Kako resnično or3 • je to, pokazalo se je zlasti v sedanjem veku, ko je nepričakovano hitro in vspešno razvila vednost svojo veljavo na raznih straneh človeškega delovanja. Modroslovje je preosnovalo države, njih ustavo in upravo; naravoslovje je dalo zunanjemu življenju vsled železnic, telegrafa in telefona skoro drugačno lice, predrugačilo bode tudi polagoma poljedelstvo, kakor je skoro do cela predrugačilo rokodelstvo z raznimi stroji; jezikoslovje mogočno vpliva na mišljenje narodov in njihovo teženje po združevanju; zgodovina pa stavi sedanje človeštvo na vzvišeno stališče, na katerem skuša umevati posamezne stopinje v razvoju in napredovanju: vse to daje res moč današnji človeški družbi. O tem more le dvomiti, kdor ne umeva niti vednostij, niti človeške družbe. Države, ki se imenujejo omikane ali kulturne države, zavedajo se te resnice popolnoma. Kakor skrbijo na eni strani, da se množi državno premoženje in tako boljša gmotno stanje, tako se v njih tudi pospešujejo vednosti. Država je namreč močna, ako ima obilno število podlož-nikov in veliko množino narodovega premoženja, a močna je tudi, ako cvete v njej omika, ako se v njej širijo vednosti. In znano je dovolj, da se mogočna Nemčija dandanes prav takö oblastno opira na svoj jekleni meč, kakor na svoj vednostni napredek, na svoje znanstvene naprave. — Enaka je tudi Anglija, Francija, zedinjene države i. dr. Iz tega spoznavamo, kako važno je za razvoj kakega naroda, za njegovo stanje, za njegovo veljavo med drugimi narodi, da. goji vednosti; stem razširja svojo moč, s tem utrjuje svoj obstanek, s tem si pridobiva priznanje, pridobiva si ime za pozne čase. In kar je največ vredno: taka sila ne more žaliti sosed- Vede v sedanjem času, (L Splošnji pregled.) 19 nega naroda, taka veljava se ne pridobiva na razvalinah drugih držav, mest, dežela: taka veljava je prijetna vsakemu, mila in vendar nepremagljiva. Kako lep zgled so nam Grki! Znanost in umetnost njihova sta vladali po svetu tudi tedaj, ko je njihova državna ali politična veljava že davno bila zatonila. Rimci so premagali svet z orožjem, Grki z umetnostjo in znanostjo. Slovenci smo mal narod. Politične veljave ne moremo nikdar imeti v posebni meri, ker nas je za to premalo. A drugo veljavo si moremo pridobiti in drugo moč si prisvojiti, moč, ki je v vednosti ali znanstvu. Ali smo morebiti obsojeni, da se ne dvignemo do one stopinje duševne omike, do onega vednostnega obzorja, katero imajo drugi, če tudi večji narodi? Tu nam ne more staviti zaprek ustava, in nasprotniki politični nam ne morejo zabraniti krepkega duševnega razvijanja. Toliko manj, ker ni to napredovanje odvisno od velikosti narodove, marveč od njegove nadarjenosti in krep-kosti. Tn Slovenec je nadarjen. »Um ti je dan«, to velja nedvomno o Slovencu in zato ga »sreča išče«, da bije le ne prezrl! Le krepkosti, žilavosti, vstrajnosti nam nedostaje. Mnogokrat pogum upada, vstrajnost pojema, jeklena volja se mehča, da se nazadnje razslopi, kakor vosek. Tn prav za to krepkost, odločnost, vstrajnost, za to jekleno voljo morajo vnemati narod naš njegova glasila. Tako nalogo si slavi tudi »Dom in Svet«. Ze v početku svojega življenja si je stavil namen, da bode vnemal slovenski narod za neumorno duševno delovanje. In ta naloga se mu zdi zelo vzvišena, veličastna. Sedaj, ko stopa mali listič v drugi letnik, zaveda se še jasnejše te naloge svoje in jasno mu je tudi, kako naj jo zvršuje. To namreč kaže pač njegovo ime: »Dom in Svet«. Neče se ozirati samo na dom, ampak tudi v svet hoče gledati, in sicer skrbno, pazno gledati, da tu vidi in spozna, kar je dobrega, in to prinese domov. Posebno pa ni v vednostih mogoče našemu narodu pomagati drugače, kakor s tem, da se oziramo na pridobitve drugih narodov ter je prenašamo na domača tla, s tem, da si prisvojimo, kar so že drugi narodi kot obče blago za vesoljni svet pridobili, in da skušamo tako tudi sami s čvrstim korakom hoditi v prvih vrstah duševnega napredovanja. Poleg tega pa morajo rojaki naši tudi vedeti, kako napredujejo drugi, da jim bode to v posnemo in vspodbudo. Spoznavati morajo tuje narode in njihove napore. Kakor le malo ali pa nič ne ve, kdor vedno doma tiči in nikdar ne pride izven svoje rojstne vasi, tako tudi le malo ve, kdor pozna samo domače šege, domače delo, domače vednostno napredovanje. Zato ima »Dom in Svet« nalogo, kazati milim rojakom, kako napredujejo drugi narodi v raznih strokah umetnosti in znanosti. S tem, upamo, da si ne nakopljemo nikacega očitanja: saj se hočemo od tujcev le učiti, da si sami tem bolje pomoremo, tujce hočemo v dobrih vrlinah posnemati, nikakor pa ne zapraviti narodnih svojstev, ki nam morajo biti draga in nedotakljiva. Kaj zelo želim, da bi čitatelji dobro prevdarili ta načela, da se bodo mogli tem laže ravnati po danih svetih in mogli tembolj umevati teženje in delovanje našega lista. Kdor hoče z nami sodelovati, mora nas dobro umeti. Pri tem delu ni dovolj, da ostanemo v širji slovanski domovini, pri Slovanih — bratih. Saj Slovani žalibog tudi kot celota niso dosegli dosedaj niti prvaštva v umetniji, niti v znanstvu. Ali se ne moremo lorej od nikogar druzega učiti 2* nego od Slovana? Gotovo, moremo se mnogo učiti mi Slovenci od srečnejših Cehov in Poljakov in Eusov, tudi od Hrvatov, ker so nam tako bližnji in sorodni. Toda ne edino le od teh. Seči smemo dalje. Tudi Lahi imajo umetnine, in sicer več nego drugi narodi, in Francozi, Angleži, Nemci so v znanstvu daleč dospeli. Zakaj bi se od teh ne hoteli učiti, zakaj bi se teh bali ? Saj ne iščemo Lahov, Francozov, Nemcev, saj iščemo vednosti. Da ni vsakemu posamezniku treba ozirati se na vse te strani, zato ponujajo glasila — znanstvena in umetnostna — poročila, presoje o tujih pridobitvah in tako je prestavljajo na domača tla. Tako posreduje glasilo kaj lepo med domačim narodom in med tujimi narodi. Marljivo mora biti glasilo, ko nabira kakor bučelica zakladov drugodi, a domoljubno mora biti in plamteti za narod svoj, da ga ne potujči, ampak mu ohrani od stvarnika mu podeljeni narodni značaj. Za ta namen delujoči, podali bomo danes prav splošen pregled delovanja kulturnih narodov v raznih vedah, a ob drugih prilikah se bomo ozrli na posamezne strani in tako podajali potezo za potezo one celotne slike, katero imamo sicer pred očmi, a zvršiti popolnoma je seveda v samem — malem — listu ne moremo. Ne smemo pa prezreti pri tem, da bi s takim prevdarjanjem skoro bili delali vedi nekoliko krivice. Rekli smo, da se mora narod truditi za vedo in omiko, ker si s tem utrjuje svoj obstanek in svojo veljavo, ker si razširja s tem svojo moč. Prav za prav smo s tem rekli, da mora veda služiti narodu in mu biti le pomoček za drug namen. A tako ne bi smelo biti. Veda je sama za se, sama sebi je namen — vsaj tako pravijo mnogi, — torej je nevredno in nečastno za vedo, da jo vprezajo v voz narodnega veli-častva. Precej resnice je na tem, a vendar ni zaradi tega potrebno, da bi ne imeli pri vednosti nikakega drugega namena, nego samo vedo gojiti, ne da bi se ozirali na narod. Saj veda ni kako vzvišeno bitje samo na sebi, kateremu bi moralo, kakor Bogu, vse biti pokorno, ampak veda živi v človeštvu in s človeštvom, kakor žari svetloba iz solnca. Le to bi napačno bilo, ako bi se narodu na ljubo, iz stranskih ali celo napačnih in nepoštenih ozirov vednost pačila in kvarila, kar se žal tudi dogaja. Naša skrb bode, da opozarjamo na take hibe. Da začenjamo z m o d rosi o v j e m, ki ima v razvoju duševnega narodnega življenja največ veljave in vpliva, moramo reči, da sedanja doba ni modro-slovju toliko prijazna, kakor bi smeli po pravici želeti, a nemarnosti jej tudi ne moremo očitati. Da ni modroslovje tu pa tam priljubljeno, izvira od tod, daje težavna veda in da ne prinaša ravno kruha svojim prijateljem, kakor n. pr. zdravilstvo, pravoslovje i. dr., s katerimi je moči priti do stanu in praktičnega delovanja. Zdi se, kakor da bi danes ne bili več v dobi večjih modroslovc-ev, ki bi odpirali nova pota. Največ se pečajo modroslovci dandanes s preiskovanjem zgodovine modroslovja, vsaj takih del se objavlja dandanes največ. Poleg tega se pečajo z naukom o spoznanju. Na Nemškem stoji sedaj W. Wund t na vrhuncu slave in je morebiti največji sedanji nemški modroslovec. Žal, da modruje —- brez Boga. — Žalosten prizor kaže angleško modroslovje, v katero se je vselil pravi materijalizem v fini in prikriti obliki, ki hoče tudi nravoslovje podvreči svoji veljavi. Harrison stoji nekako na čelu temu nevarnemu gibanju, j — Francozi hodijo po precej enaki poti, Vede v sedanjem času. (I. Splošnji pregled.) 21 kakor tudi Lahi, ki si od Nemcev izposojajo najslabše nauke in je prodajajo kot najboljše blago. Poleg tega pa skuša katoliška cerkev s krepkim prizadevanjem do veljave pripraviti nauke Tomaža Akvinskega, največjega modroslovca v srednjem veku. In reči smemo, da so vspehi njeni sijajni, to modroslovje bode pot zastopilo mnogim zmotam. Najmogočnejša veda je dandanes brez dvoma — naravoznanstvo. Kdor se peča s slovstvom, ve, da pripada največ znanstvenih izdelkov v naravoznanstveno stroko. Vsi narodi tekmujejo med seboj v iznajdbah, v novih pripravah, v novih slovstvenih delih, v novih znanstvenih društvih. Lahko rečemo, da je sedanja doba v vednostnem oziru naravoslovna doba. Šteje si pa tudi naša doba to obče v čast. Zato je res ta veda sedaj najsrečnejša veda. Zgodovina — stara veda, in vendar vedno nova — napreduje zaradi stroge kritike, katere se držijo večinoma zgodovinarji. Odkar so se odprli v poslednjem času velikanski in prevažni vatikanski arhivi, skuša se vsak narod okoristiti iz novih zakladov. Pri tem moramo posebno povdarjati, da je zgodovina katoliški cerkvi tem prijaznejša, čim te-meljitejše je proučevanje virov, kar kaže očividno na Nemškem slovečega Janeza Janssena zgodovina nemškega naroda. Lepo napreduje primerjajoče jezikoslovje, v katerem zavzemajo Slovani zaradi izredne nadarjenosti jezikovne kaj odlično mesto. Med novejšimi vedami sta geologija in etnologija, ali veda o zemlji in o narodih ali plemenih. Obe napredujeta čvrsto in stanovitno. Ker se je pričelo med narodi živo gibanje, ker je vedno laže in ceneje popotovati, zato se tudi narodi med seboj bolje spoznavajo in narodoznanstvo jako lepo napreduje. Je pa tudi ta veda med drugimi kaj zanimiva. Koga ne bi mikalo spoznavati bitja iste narave, istega izvora, katerega smo tudi mi, a vendar različnih lastnostij ? Angleži in Nemci imajo v teh vednostih največje zasluge. Najnovejša veda je primerjajoče verstvoslovje ali primerjajoča veda verstev. Ta veda si stavi za namen primerjati med seboj razna verstva, kazati njihovo zvezo, enakost in neenakost in preiskovati ja zgodovinsko. Lahko umevamo, zakaj se mnogi oprijemajo te vede: da bi namreč toliko laže odtegnili se svoji lastni veri. Dosedaj je bila ta veda kat.oličanstvu precej sovražna. A tudi katoličani ne spe in kažejo, da se ni bati od te strani nevarnosti katoliški veri. Matematike nam skoro ni treba omenjati. To je veda posebne vrste, ki napreduje stalno in bode še napredovala h krati z drugimi vedami. Francozi imajo prednost,^da so najboljši matematiki, in dandanes ni jim še nikdo vzel te slave. To je kratek pregled glavnih ved, s katerimi se peča vspešno dandanes človeštvo. Pri tem nismo omenjali bogoslovja, kajti to je veda druge vrste in se ravna po vse drugačnih pravilih, nego dosedaj omenjene vede. Tudi ni našemu listu namen, da bi se pečal z bogoslovjem. Seveda, ta pregled je kaj površen. A v poznejših odstavkih se bomo pečali s posameznimi vedami in skušali ponuditi čitateljem s pomočjo naših učenjakov o vsaki najzanimivejše in najvažnejše podatke. O Spiritizmu. Kritična (Piše dr. J