1
JPoredni pač oblaki so!                         j
Oblaki temnosivi vi,                  Oblaki ne ubogajo,
oblaki nagajivi vi:                      se svetotn mojim rogajo:
za goro tja odplauajte,              se seratertja porivajo
za goro tam postavajte;           in gorko solnce skrivajo;
nihče ne mara tu za vas,          zdaj hladne solze točijo
nihče ne bara tu za vas;         in mokro zetnljo močijo;
saj zime tni še nočemo,           porcdnozdajsesmeieio,-
pomlad imeti hočetno!               viharja tncazi vejejo.
Gas pride: cvetke hirajo, vetrovi v tnolu svirejo, oblaki divje plešejo in bele iskre krešeio ter ž njitni vse pokrijejo, naravo v led zauijejo: poredni pač oblaki so, prav kot otroci, taki so.
Jožef Zatoški