Štev. 18.
V Mariboru 4. maja 1882.
Tečaj XVI.
I^ist ljudstvu "v pod uit.
Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred In v Mariboru s pošiljanjem na dom za eelo leto 3 trld , za pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravnlštvu v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Posainesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. —
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Kdo ima pravico vimenu Slovencev govoriti?
Gotovo je uže marsikateri domoljub vzdihnil : sam Bog nam pomagaj, da bi jezikovnej vojski za jednakopiavnost slovenščine brž konec bil; kajti mnogo drugib rečij in vprašanj, ki zadevajo naš gmotni in duševni napredek, čaka uže silno težko, da se jib lotimo. Toda pred vsem moramo skrbeti, da ostanemo na slovenskih tleb Slovenci. V tolažbo nam bodi, da se borba bliža res koncu, kajti jednakopravnost pred sodnijami smo ravnokar si priborili, vsaj za prve potrebe.
Na prizadevauje vrlih slovenskih poslancev v državnem zboru je naš jnstični (pravni) minister dr. Pražak z ukazom od i8. aprila 1882 številka 20513 zaukazal graške deželske nadsodnije predsedniku pleni. Waserju, da se ima v njegovej nad-sodniji na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem pri vseli sodnijah slovenski uradovati, kedar to potrebujejo ali zahtevajo Slovenci. Zanaprej se mora § 19. osnovnih pravic Slovencem pri sodnijah ustrezati in soduije morajo v civilnih in kazenskih zadevah sprejemati vse v slovenskem jeziku pisane vloge in prošnje, to pa tudi od takih strank, katere sicer tudi nemški zuajo. Graška nad-sodnija je sklenola potem ukazu ravuati in gaje najavila uže vsem podredjenim soduijam! Nobena sodnija, noben sodnik ne sme več slovenskega jezika zametovat, nobene slovenske vloge odbiti.
To je prva večja narodna zmaga, prvi večji uspeh uaših državnih poslancev, prvi sad več kakor 400 na Dunaj odposlauih slovenskih prošenj. Hvala in slava vsem, ki so pripcmagali 1
Sedaj treba še priboriti jednakopravuosti v v šolah. Kedar to dosegnemo, rešeu je narod slo-veuski največje nevarnosti. Ne pozabimo tega! Popremimo se vseh postavnih sredstev, zlasti uže zato, ker naši narodni sovražu;ki vse žile napenjajo, da bi ostalo pri dosedanjem ponemčevanji. Sami rogovilijo zoper naše poslance, zoper narodne domoljube, kder le morejo. Podpisu;ejo prošnje pa še Slovence, slovenske župane lovijo,
da jim pomagajo. Dragi bratje slovenski, ne dajte se goljufati od smrtnih svojih sovražnikov! Pomislite, kdo ima pravico spregovoriti veljavno in prvo besedo, kedar se gre za blagor za obstanek Slovencev, za jednakopravnost slovenščine? Morebiti dohaja ta pravica tujcem, Italijanom, Nemcem, Magjarom? Ne in stokrat ne! Prvo besedo v sloveuskih zadevah mora imeti Slovenec. Mo-lebiti velja tukaj ua prvem mestu beseda slovenskih Judežev, odpadnikov, nemškutaijev, renega-tov, ki se matere slovenske siauiu eio in v lastno skledo pljuvajo? Tudi ue. Kedaj pa je Judež imel med apostoli prvo besedo?
Tujci, Nemci, Italijani, Magjari, Judi, ki pri nas prebivajo in pri nas kruh jed6 in, kakor skušnja kaže, se prav dobro redijo in bogatijo, nimajo v naših slovenskih rečeh prve besede. In če to storijo, so predrzni, nesramni in nehvaležni tako, kakor so nemškutarji grdi izdajalci. Teh ne gre poslušati v narodnih zadevah in jihova beseda v sedanjem državnem zboru tudi ne more obveljati.
Prva beseda toraj v uaših slovenskih zadevah gre Slovencem samim in tukaj zopet od Slovencev izvoljenim državnim in deželnim poslancem, dal je slovenskim ( krajnim, srenjskim, šolskim itd. zastopom. Ti imajo postavno in natumo pravico govoriti v imenu Slovencev. Zato naj podpisujejo le pravi Slovenci, dalje prav slovenski zastopi, prošnje za jednakopravnost slovenščine ter jih naj dopošiljajo slovenskim državnim poslancem. Vsi drugi so pri nas več ali menje neprijazni nam Slovencem in tudi pravice nimajo nobene, da bi v našem imenu govorili.
Zato so pa tudi vse prošnje nemčurske, ka-koršnih podpisujejo Nemci in tujci in nemčurji po naših mestih, trgih in drugod zoper nas, popolnem neopravičene. Teh ljudij nihče ni od nas pooblastil ter se nimajo vmešavati v naše domače slovenske zadeve, to tem menje, ker pravične zahteve Slovencev nobenemu živemu človeku na svetu ne delajo krivice. Nemci n. pr. naj imajo svoje nemško uradovanje, svoje nemške šole in zavode, a mi Slovenci nismo kakšne smeti, smo tudi ljudje,
L
ki plačujemo svoje dače jednako Nemcem. Mi ue sovražimo nobenega tujega naroda pa to zahtevamo na slovenskej zemlji, da ljudje, ki pri nas prebivajo, tudi nas spoštujejo ter se ne drznejo nam na kvar šopiriti se, nas strahovati, zasramovati.
Cujemo, da se nekateri Nemci, v zvezi z nemškutarji res drznejo prošnje pošiljati na Dunaj zoper nas, zoper pred Bogom in svetom opravičeno jeduakopravnost našega jezika v uradih in šolah. Slišimo, da so to storila mesta Maribor, Ptuj, Celje, Slov. Gradec, trgi Mabrenberg, Muta, Vozenica, Vitanje, Laško, Kozje. Poroča se nam, da je ptujski nemškutar Mihelič nemške takšue prošnje slovenskim županom doposlal in da so jih nekateri župani res podpisali, posebno okolo Ptuja, Pohorja itd. Vemo, da nemški listi „Tages-post, „Marburger-" in „Cill er-Zeitung" neprestano Nemce ščujejo zoper nas. Naposled delajo nasprotniki na to, da ob konci maja ali začetku junija skličejo in zbobuajo velik shod — Paitei tag — Nemcev, nemčurjev in nemškutarjev v Celje, da bodo zoper nas Slovence psovali in resolucije sklepali ter svetu bahaje se kazali: glejte, kako smo Slovence na spodnjem Štajerskem potlačili, ponemčili, iztrebili; kmalu jih ne bode več!
Kaj hočemo tukaj storiti Slovenci ? Najprvlje imamo slovenske narodnosti svoje še premalo zavedne brate svariti in tako zabraniti, da ne bodo nemških prošenj podpisovali.
Zastran nemških mest iu trgov in „Partei-taga" pa bodemo prisiljeni tudi v Celje in iste dni sklicati velikansk shod štajerskih Slovencev. Na tisoče nas mora privreti, da javno, jamo in glasno, pošteno in postavno protestiramo zoper uže brezsramno in drzno rovanje nekaterih zagrizenih prusko nemških kričačev, ki hočejo zavoljo nekaterih, sicer poštenih Nemcev med nami, proglasiti spodnjo Štajersko kot u/.e pouemčeno pokrajino. Tolike nesramnosti ne smemo in ne moremo miruo prenašati. Toraj na delo !
Zasramovanje Slovencev.
(Govor drž. poslanca dr. Vošnjaka v drž. zboru )
I. Kakšno omiko širijo nekateri neruski listi v svojem sovraštvu do Slovencev, to kaže neka mazarija v celovškem lističu: „Freie Stimmen." To je pol v nemščini, pol v slovenščini zložena zabavljica na narodnjake. A v tej pesni nahajam vender čudovit stavek, ki dokazuje ravno nasprotje od tega, kar so gospodje dokazati hoteli. Glasi se namreč tam v tretjej strofi, — prositi moram gospode, da sinem to citati, pisano je v takem jeziku, da ga tudi Neslovenec more umeti (bere):
„Das Windische blos nucamo Wenn reden wir z ljub' mamico Alj očkam, bratom mit dem Knecht, Nur da slovensko kommt uns recht,"
Torej! Tu se pravi, da ljudje slovenski samo potrebujejo, kedar z ljubo mamico, z očetom, bratom, ali, kakor se zaničljivo pristavlja, s hlapcem govorijo. Kateri jezik je toraj l judski jezik V Ce ljudstvo med seboj, če vsak z materjo, očetom, bratom samo slovenski govori, se more tu reči: ljudje ue ljubijo svojega jezika?
Da, ljubijo ga, ker je jezik, katerega govoriti so mater slišali in se učili prve svoje misli izražati. A način, kakor se počenja zdaj s slovenskim narodnim jezikom v Koroškej, ue odvziuia ljudstvu le narodno, marveč tudi moralično čuvstvo in samosvest. (Dobro! dobro! na desnici.) To ravnanje ponižuje vsak narod, ki ljubi svoj jezik in narodnost, in žalostni izgledi surovosti so se mi poročali tudi iz Koroške, katere surovosti so si pozamezni ljudje roditeljem nasproti dovolili. Meni je pravil nekdo, ki je bil sam namočen pri tem dogodjaji, kako je nekov iz naše nove šole izišli kmetski fant svojemu očetu povedal v obraz psovko „ti slovenski bedak" (du \yindiscber Trot-tel), (Cujte! čujte! na desnici), ker uže zna nemški — saj vemo, kaj pomeni „nemški znati" — prav za prav nemški lomi, oča pa samo slovenski govori. Ce tu, gospoda moja, ue trpi nravstvena od-goja mladine, sodite sami iz žalostnih dogodjajev. (Istiua na desnici.)
Gospoda moja, jaz mislim, da sem vam jasno in žal! resnično sliko o razmerah v Koroškej podal iu vse ugovore tako pojasnil, da si morete zdaj sami napraviti sodbo, ali imajo v interpelaciji navedene trditve kake neresničnosti v sebi. Pravo in resnično je vse, kar sem omenil, dokaz temu oficijelui akti, katere sem navel; torej morejo pač oni gospodje, kateri so na mojo prošnjo podpisali interpelacijo, biti pomirjeui, ker so resnico in nič kot resnico podpisali.
Gospoda moja! Jaz moram prav za prav obžalovati, da ravno v Koroškej v nekih krogih obstaje tako sovraštvo proti Sloveucem. A ne morem se čuditi o tem; kajti povsodi, kjer se je ljudstvo iznarodilo, stopali so ravno potomci izna-rodenih najhuje proti sonarodujakom (Istina! na desnici); to vidimo po vsem svetu in tudi v Koroškej.
Koroška bila je do 13. in 14. stoletja popolnem slovenska, v tem, ko je zdaj le še v južnem delu slovenska. Ponemčevanje pa se nij izvršilo le z iznarodovanjem, marveč deloma pa naseljevanji, ker je bilo prebivalstvo takrat rneuj gosto in se vsled tega porinilo proti jugu ; a vsekako je bila Koroška nekdaj slovanska; to izprevidamo iz zelo zanimivih spomenikov.
Znano bode pač gospodom, osobito onim, ki se bavijo z nemškim slovstvom, da je 1227. ieta „minnesanger" Uliich vou Lichtenstein potoval po teh deželah. Nastopil je takrat pot iz Benetk, se je tam kot kraljica Venera preoblekel in je skozi Koroško dalje na sever do Ceske potoval. Ta Ulrich vou Lichteustein je poslal sla

pred seboj, da naznani vsem knezom onih dežel, kjer bode potoval, njega prihod. Ta >el je, kar mimogrede omenim, prišel tudi v Kiudberg v Sta jerskej k Otonu pl. Bučkove, kateri mu je odgovoril (bere):
„Vil cdcliu klinigin, Jucb beizet willekomen sin In Ditzlant ein windiscb wip." Ta Oton je torej menil, ker pride kraljica z juga, da je ta Venera vindiška ali slovenska žena. Ko je Ulrich von Lichtenstein prišel na koroško mejo, pričakoval ga je tu knez koroški s 100 svojih vitezov, in sastauek opeva Ulrich von Lichtenstein v svojej znanej pesni toko-le (bere): „Der Fttrste und die Gesellen sin Mich hiezen willekommen sio; Ir gruoz was gegen mir alsus, Buge waz primi, gralva Venus", to se pravi v slovenščini: „Pozdravi Bog Vas, Venera kraljevska". Knez koroški je torej tedaj s svojimi vitezi vred slovenski govoril. Znano je tudi, da je v ištem času knez svojemu ljudstvu obljubo dajal v slovenščini, o čemer priča historični spominek na Gospesvetskem polji, kjer seje knez kronal.
Obžalujem, da so Slovenci Koroške to pred-zgodovino popolnem pozabiii; a nadejam se, da se je bodo zopet spomnili in prišli do zavesti, da so potomci naroda, kateri se je nekdaj daleč čez zdanje jezikovne meje lazširjal in da je njega jezik zelo star in se je uže v 9. stoletji pisal. Da si je ona (leva) stran trditev mojega prijatelja dr. Tonklija s posmehom sprejela, da je slovenščina kot pismeni jezik starejš a, nego nemščina, ponovil bodem to trditev. Kakor znano, je zdanja slovenščina hči staro8lovenščine, in isto tako znano je, da se je v staroslovenščini spisala uže množina knjig, ko se o nemščini kot pismenem jeziku prav za prav še govorilo nij; le v gotščini je bilo nekaj odlomkov.
Torej se ne more Slovencem očitati, da je njih jezik nov, narejen, tudi ne, da še le nastaja, kakor je gospod vitez Carneri trdil.
(Konec prihodnjič.)
Gospodarske stvari.
Mak (Papaver somniferum) in njegova posejatev.
Mak je jednoletna rastlina z vejastim 3, 4 do 6 črevljev visokim steblom, ima štirilistnat velik cvet in drobna semenska zmica v veliki mnogopredalčkasti glavici.
Mak je trojne sorte: 1. beli mak ima beli cvet in belo seme; 2. črni mak z rudečim cvetom in črnkastim semenom; 3. modri mak ima debele zaprte glavice, rudeče modri cvet in modrikasto seme; ta sorta rodi več semena ko beli mak pa manj ko modri. Olja pa daje več. To poslednjo sorto večjidel tam sejejo, kjer mak
v velikem pridelujejo. Ta rastlina zasluži, da si tudi manj semena vrže, bolj ko vsaka druga oljnata rastlina, da se marljivo seje, kajti potrebuje le malo časa, da vzraste in dozori, se prilega vsakemu žitnemu kolobaru, ni posebno občutljiva proti slani in suša ji ne škodi tako lahko in prenaša celo mrazove višjih krajev.
Mak zahteva prhko globoko vzrahljan», dobro opleto in močno pognojeno zemljo. Mak se more po vsakem drugem sadežu sejati, celo kot dmgo posejalo po repi, zelju in drugih okopavnib sadežih pa tudi med korenje.
Mak se seje rano spomladi konec aprila, začetek maja, sploh pa kolikor prej toliko bolje. Seje se navadno na široko, se le plitvo povleče in potem povalja. Posejatev po vrsti je boljša. Kdor hoče lepo zrno in mnogo olja, ga ne sme pregosto sejati.
Na oral ga gre 2'/a—3 funte. Dokler raste, se mora marljivo oplevati, kjer je piegost, se mora popipati in naj manj dvakrat okopati. Dobro ga je tudi osipati. Žetev je navadno meseca avgusta. Mak se ali popiplje ali požanje. rahlo poveže in v kopice postavi, da se posuši, Suh se pospravi na škedenj in izmlati, pri čemur se pa mora paziti, da se s cepci seme ne razbije. Zato je dobro slame spod nastlati. Drugod tudi na škoporesnici glavice porežejo in seme iztresejo iz glavic in potem s siti očistijo.
Cisto zrnje se na zračnem podu tanko razgrne in večkrat premeša, da se tako pesuši in ne zaduhli ali celo splesni. Pridelek se navadno računi 16 —17 mernikov od orala. Mernik semena vaga 67—80 funtov in daje po 18, 24 in celo po 30 funtov olja.
Makovo zrnje se raznovrstno rabi kot začimba k jedim, v kuhinji in za pccivo, za zdravilo in za olje. Makovo olje jc zarad slaje in okusnosti za jedi posebno pripravno. Prga iz maka, ki se je mrzel prešal, se poje, druga pa živini kot klaja položi. Stebla, listno rebrovje in glavice imajo omamljivo tvarino v sebi in zato tega živina ne sme povžiti. Naj bolje kaže vse slamovje zažgati. Seme za prihodnjo posejatvo se hranuje v glavicah, ki se pod streho varno kam obesijo.
Divji oves.
Jeden naj sitnejših plevelov je divji oves. Njegovo seme ostane dolgo časa kaljivo in veter ga daleč raznosi, ker so rese take, da se sapa lahko o nje vpre. Zato je pa tudi pokončanje tega plevela precej težavna reč. Jeden sam posestnik na jednem kraju malo ali nič ne opravi. Tu morajo vsi skupno pomagati. Prav čisto seme za posejatev, praha in okopavui sadeži, posebno pa posejatev repiča so naj bolj izdatni pomočki zoper plevel, divji oves. Ako ga je med jarino veliko, nič ne preostaje, ko vse vkup poseči in v seno posušiti. Tudi kaže take njive, ki so z div-
jim ovsem močno zapleveljeve nekoliko let za po sejatev zelene klaje porabiti. Iz semena ga je težko ločiti in tedaj kaže tako zrnje ne za posejatev porabiti, ampak rajši živini položiti.
Zoper stanoge ali tripe.
V kletih se mnogokrat stanoge v silnem številu pokažejo. Dobre pokončevavke tebostudnih mrčesov so se skazale krote krastovice. Če se jib par v klet spravi, kmalo vse stanoge polove.
Dopisi.
Iz Maribora, (f Naroden oficir.) Blago srce mladega narodnjaka, izročili smo nedavno na ljubljanskem pokopališči pri svetem Krištofu materi zemlji. Po dolgotrajne), mučnej bolezni ugasnil je v ljubljanskej bolnici vsem tukajšnjim narodnjakom in čitalničarjem dobro znani c. k. lajtnant, 47. pešpolka, Janko Fritze. — Porojen od siromašnih roditeljev na Velčah blizu Ljubljane 27. decembra 1858. leta šolal se je prominoli skrajema na narodnej šoli pri D. M. v Polji. Bistrega dečka spravili so potem v Ljub ljano, kder je dovršil normalko, ter štiri real-kine razrede. Jako nadarjen izvrsten in duhovit mladenič bil je vsako leto prvi odlikovanec. Toda borenje za vsakedanji kruh, — kajti s poučevanjem ljudske dece moral si je služiti brano, a še več strankarsko postopanje nekaterih profesorjev, mu veselje do daljnih študij — ogreni, ter vpiše se prostovoljno v vojake. Dovršivši v 4 letih kadetno pripravnico, stranom v Zagrebu, stranom v Tridentu, prebije izvrstnim vspehom stroge izpite, je imenovan častniški namestnik, a leto kasneje lajtnant. Ali samo polu leta nosil je zlati porte pfee. Pri težavnih, umornib manevrih po goratih Tijolah nakopal si je bil hudo bolezen na prsih. Sel je v gradsko bolnico lečit se, a o božiči napoti se domov v Velče, iskat si zdravja. Ker mu je pa prihajalo dan na dan huje, odveli so ga pred mesecem dni v ljub ljansko bolnico, kder mu je nemila smrt 11. m. m. prekinila življenja nit, ne še 24 let staremu. Z vsem vojaškim dostojanstvom pokopali so umrlega 13. m. m. Sestorica konj vlekla je z vojaškimi emblemi okinčano krsto, na katero so mu djali prijatelji vencev; trije odlikovali so se s krasnimi trakovi in napisi, mej temi čitalnični s trobojnico našo. Polk, v katerem je služil prominoli zastopali so trije iz Maribora došli častniki, isto tako je mariborska čitalnica poslala zastopnika, a več častnikov raznih branš, ter dokaj drtizega občinstva provedlo ga je do kraja tihega miru. V zadnje zasvirala mu je tu godba vojaška, nad mladim grobom gromele so puške pokojniku v zadnji pozdrav. Od zibele tako rekoč, do groba bil je umrli zvest sin materi Slavi. Zagrizeni učitelji, tako v civilnem, kot kasneje v vojaškem življenji pikali so ga „Slovencem" — imeli
ga kot tacega opisanega v svojih beležkih, kot bi to, Bog zna, kako zlodejstvo bilo. Marsikatero moral je požreti radi tega, marsikako grenko čuti, toda kljubu temu nazivljal se je javno in ponosno Slovencem, naročal si sam raznih domačih novin in knjig, ali izposojal si jih pri prijateljih, ter po moči podpiral narodna podjetja. Čitalnici našej bil je ud. Zbog prijaznosti in ljubez-njivosti njegove čislali smo ga vsi, ter ljubili ga zaradi resnega vedenja iu ponosa. Kako je ranjki ljubil rodni svoj jezik, svedoči ta-le slučaj: ko mu je v Tridentu ležal polk, srečal je nekdaj gospo, slovenski govorečo s spremljevalcem. „Za njima je stopil", ko je čul sladke glase. Nekdaj bil je v krčmi v navedenem mestu mej drugovi. Pri na-sprotnej mizi sedela sta neznana mu gospoda uradnika in pisatelja B. in K. „Po konci^sem planil", tako piše, „kakor jelen, ko začujem milo naščino; skočil sem k njima, ter viknil: Na zdravje gospoda! Bog Vaju živi! I jaz sem Slo-veuec ! — Pustil sem drugove, prišel k njima, ter v njiju druščini preživel lep, srečen, vesel večer. Zdaj pa smo si pobratimi." — In to blago dušo domorodno odvela nam je smrt. Sladko spavaj, pobratime Janko! Večen Ti spomin! Ne lavor, ne rezan kamen, ne bode ti značil tihega pokoja kraj! Le v narodnih novinah stavi Ti s temi vrsticami skromen spomenik veren pobratim.
Harambaša.
Od Savinje. (Savinjski sokol.) Od vseh krajev slovenske zemlje dohajajo vesele novice, moramo toraj od naše Savinje eno razglasiti, od koje upamo, da bo vsakemu po volji, če ni ravno nemčur. Nemčurji pa hvala Bogu uže davno iz naše doline šila in kopita pobirajo, čeravno nam hočejo uže tudi tukaj v vsako kočo in gorsko kolibo zveličavno švabščino vrinoti. Le tu pa tam še kak revež čisto osamljen tiči, pa kar ne zmezi se ne, ker ve, da bi drugače kmalu izvedel, kje da poper raste. Te ugodne razmere pa so pou-zročila mnoga narodna društva, kojib je malo kje toliko, kakor ravno v našej dolini. Ali ta društva so le bolj lokalna, in davno se je uže čutila potreba tacega društva, koje bi čez celo dolino vpljivati zamoglo. Vrli Mozirjani so tudi v tej zadevi pravo iztubtali, tako, da bi boljša kar biti ne mogla. Sklenili so namreč vstanoviti v Mozirji telovadno društvo. „Savinjski sokol", za celo savinjsko dolino. Ta sklep pa ni samo sklep ostal, kajti pravila so bila bitro skovana, predložena, potrjena, prostori so oskrbljeni, in „Sokol" je že tu, samo letati še ne more, ker mu manjka — perja. Vendar upamo z vso gotovostjo, da mu bode tudi perje kmalu vrastlo, in da bode potem veličastno krožil nad krasno našo dolino, tako, da bode s ponosom vsak Savinjčan v njega zrl. Vkljub temu pa to društvo vendar še marsikomu noče prav iti v glavo. Posebno naši „starine" se čudijo, da je tako narobe svet. „Kaj se je treba fantom po tistih šrangah prepregati, saj se pri
delu zadosti utrudijo, močni so pa tudi zadosti, modrujejo oni. Vso čast našim očakom, ali v tem obziru se pa vendar le motijo. Da bi naš rod slab in mehkužen bil, to si vendar nobeden ne bo upal trditi, in ko bi vedeli tisti „Črni klanci" in sivi zidovi razpadlih gradov govoriti, povedali bi, kako so videli nekdaj tisoče in tisoče Turči-nov pod slovenskimi pestmi črne svoje duše izdihati. — Težavno delo pa človeku tudi moči jemlje, dostikrat mu celo spači postavo, in treba je toraj, si svoje teló zdravo, čvrsto ohraniti, ga tako utrditi, da mu ne delo ne bolezen škodovala ne bo. To pa stori ravno telovadba. Mimo tega pa se bodo naši fantje, koji se mnogokrat na žalosten način ob nedeljah, večer z „paklesti" za vogli pozdravljajo, vadili društvenega življenja, učili se bodo spoznavati, da je le v združenosti moč in blagostanje in opuščali bodo vse napake, koje jim nečast delajo. Tako bode združil, „Savinjski sokol" krdolo navdušenih, čvrstih ljudi pod svojo zastavo, in prepričani smo, da potem naši starine ne bodo več majali z glavo, ampak da jih bodo ponosni zdelanim nemčurjem kazali rekoč i „Glejte, to je naša kri." Kedar pa bode kje kaka narodna veselica, bode tudi „Savinjski sokol" vsik-dar zraven, ker njegova načela bodo vselej, potegovati se ga čast in slavo naše slovenske domovine. Vrli rodoljubi savinjske doline pa so uajul-judneje vabljeni, za to skrbeti, da bode društvo v številu in tudi gmotnem obziru napredovalo, kajti le tedaj bode zamoglo svoj poklic tako izvrševati, kakor se pričakuje.
Iz št. Ilja pri Velenji. (Slovo.) Neizrečeno nas je vžalila novica, ko]o smo čitali v „Slov. Gosp.", češ, da so nam odvzeti naš ljubeznjivi dušni pastir, prečastiti gospod dekan Franz Tra-fenik, ter prestavljeni v nam bližnje Skale. Izrekamo Jim torej užaljenih src 8 temi priprostimi vrsticami našo najgorkejšo zahvalo za ves trud, skrb in gorečnost, s kojo so 7 jako slabih let pa-stirovali št. Ujskim ovčicam. Odišlega č. g. dekana pa prosimo, naj se spominjajo nas v svojih molitvah in daritvah, saj v naših srcih ostanejo v blagem spominu tudi še pri naših potomcih, posebno pa žalujejo siromaki, kojim so bili najskrb-nejši oča. Bog Jih ohrani še mnoga leta v veselje svojih faranov.	Št. Iljčani.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Vendar enkrat dobijo Slovenci drobtinico jednakopravnosti s papirja v djan-sko priznavanje: minister Pražak je zaukazal slovenske vloge brez izjeme sprejemati pri vseh sod-nijah na Kranjskem, spodnjem Štajerskem v okrogu celjske okrožne sodnije pa na Koroškem, kder so Slovenci. Hvala Bogu in vrlim poslancem; sedaj bodo le slovenščine dobro zmožni sodniki pri nas! — V državnem zboru obravnavajo novo colnin-sko postavo; naučni odsek je sprejel dr. Kviča-
lovo resolucijo: Ljubljana dobi slovensko gimnazijo, drugod se ima slovenščina upeljati kot učni jezik, v kolikor dopuščajo uže natisnene knjige, na učiteljiščih se ima bolje gledati na slovenščino. — Vojno ministerstvo namerava vojaštvo predru-gačiti, namesto sedanjih dvojnih 80 regimentov pešcev, bi naj bilo 130 pešpolkov, vsak 3 bataljone močan, dva regimenta vkup bi imela 1 re-servni bataljon in vrhu tega bi še dobil vsak regiment 1 „mobilni" (prestavljalni) bataljon, ki bi pod puško moral, kedar bi trebalo kakšno deželo zasesti ali vstašev iti mirit. — Na Ceskem so delavci, kateri premog kopljejo, slabo plačani, morajo celo po nedeljah delati. To jim je bilo preveč in so hipoma ustavili vse delo. Sedaj jih mirijo in celo vojakov je trebalo tje poslati, ker se je neredov bilo bati. — Šlezki deželni predsednik liberalec Summer je umrl in na njegovo mesto pride vrl Poljak plem. Šaleški. — Ogerski minister skupnih fiuauc Szlavy je poslovanje sam rad položil. On je v Bosno in Hercegovino pošiljal veliko magjarskih uradnikov, inženirjev itd. sploh podpiral magjarsko politiko in toraj mnogo zakrivil vstajo. Naposled se je z vojaškim povelj-ništvom spri in popustil ministerski stol. Dobro, da je odšel. — Hrvatski sabor je sklenol, da ima Reka vselej pri Hrvatskej ostati. Magjari 80 radi tega silno hudi.
Vnanje države. Ruskega carja bodo meseca augusta v slavnej Moskvi slovesno kronali. Priprave delajo se velikanske. Proti Nemčiji sklenoli so ruski ministri mesta Varšavo in Kovno spremeniti v močne trdnjave. — Bolgarski knez potuje po Evropi; obiskal je najprvlje našega cesarja. — Turški sultan pošilja vedno več vojske v Tripol; pravijo tudi, da hoče Egipt zasesti in tamošnjega vice-kralja odstaviti; Angleži in Francozi pa tudi prežijo na ovo deželo in tako mislijo nekateri politikarji, da pride ondi do krvi prelivanja. — Močno osupnilo je svet, da Italijani izredno veliko denarjev trosijo za vojaštvo ter stavijo ob vseh mejah velikanske trndjave. — Nemški Bismark pozval je državni zbor in je sedaj mu tudi gosposka zbornica pritrdila, da opusti brezuspešno vojsko zoper sv. katoliško Cerkvo. — Angleži in Irci skušajo sedaj na dobrem porazu-meti se; irski vodja Parnell je iz ječe izpuščen in vlada bode skrbela, da postanejo irski najemniki po rešitvi gruntov zemljiški posestniki; angleški grajščaki dobijo od vlade nekoliko odškodnine.
Za poduk in kratek čas.
Poezije.
Zložil S. Gregorčič.
Kakor po dolgej suši dobrodejen dež na žejne livade, tako zaželena prišla je ta prelepa knjiga našemu slovstvu. Slavnoznani „Zvonov"
pesnik X. predstavlja se v njej slovenskemu občinstvu, katero si je v našej materijalnej dobi se ohranilo živo čut za čarobno moč poezije in podaje nam kakor vizitko svoj kip rekoč: „Poet, le malokomu znan, Leži po svetu rezmetan, Da kip njegov bi vam podal, Raztresene sem ude zbral — Ne vseh! . . . a kdor pogleda te, Spozna mu glavo in sreč."
Zares, pesnikov kakor iz marmelja rezan kip zre nam nasproti iz divnih teh poezij, duhovita, globokomisleča glava in plemenito, rahloču-teče srce.
Z mladeniško navdušenostjo, lepih vzorov poln stopil je mej bujni svet, a kmalu videi je v grob devati pravico, zrl bratoljubja je pokop, vzore poKopali so in pogrebci in spremniki prepevali in plesali so na grobu. Tedaj ubegla mu je radost, več nij bil vesel in
„Tedaj oblekel sem še mlad
Obleko žalno to, Na grobe vzorov, sanj in nad Solze mi zdaj teko!"
Vsabnil mu je veselja vir, ne miče ga dežela rajskomila, ne južnih gričev sad in cvet, ne srčno vdani drugi, ki mu kličejo „ostani!", — zlatih dnij spomin ga vleče v planine nazaj, v planinski raj!
„Tam srečen pastirček sem glasno pojoč, Veselje srca razodeval, Poslušal je potnik, po dolu gredoč, Moj drug mi je z onkraj odpeval."
Zdaj postal je mej svetom drugačen pastir, slovečo čuva čedo, pa življenja sreča je izgubljena. Vso bol neizpolnjenih želja in vso pezo prstenega oklepa, v katerem je iskri duh, razkril je pesnik v velekrasnej pesni „Človeka nikar!", kjer gleda pesnik v delavnico božjo : „in videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerejevanje, prenavljanje, Iz bitja v bitje presnovljanje,"
A smrti nijsem vzrl! . . .
Ko strta ilnata bo ječa, hitel bo duh pred Večnega obraz, ki prstene ostanke porabi za novo stvar.
Za kako? Jaz ne vem, Ti sam si gospodar! A ene te prositi smem: Iz praha vzgoji ti cvetico, Podari logu pevko-ptico, Katerokoli vstvari stvar: Kedor bi pa ko jaz na sveti Imel čutiti in trpeti, Mej dvomi, zmotami viseti — Človeka — vstvariti nikar!
To je filozofija, to je neizogibljiva tragika življenja!
A dasi visi pesnik mej dvomi in zmotami, akoravno se mu ne izpolnijo želje in hrepenenja, vender on nij pesnik svetovne bolesti. Ponosen mu je duh, ne uklanja se viharju, boji se pokoja in ljubi dejanje, ker življenje nij praznik in
„Dolžan ni samó, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan!"
In to zlato gaslo obistinil je Gregorčič uže s prvim zvezkom svojih poezij. Te pesni so dejanje! Slastno se bodo čitale in čitale, blažile bodo srca in vnemale' čut za lepoto, za vzore.
Težko je odločiti se, katerej pesni gre prvenstvo. Glede jezika, oblike, misli, razpeljave bi vender „Soči" odredili prvo mesto. Ta „Soča" ima, čim večkrat se čita, tem več biserov v sebi. Značaj gorske reke, prestop v ravan, nekak pro-rošk pogled v bodočnost in domoljubno strastna zarota reke izražena je res mojstersko.
Prav elegičue lepote je pesen „Na potujčeni zemlji" in „Domovini", najžarnejše domoljubje pa odseva iz pesni „V pepelnični noči". Veliko je dragocenega blaga v tej zbirki. Koga ne bode gauila „O nevihti", „Po bitvi", „Pozabljenim", „Oljki", kdo ne bode čutil usodo vojaškega stanu pri. pesnih „Vojaci na poti", „Vojakove neveste poroka?"
Vse pa so izredno blagoglasne, polne krasote in izvirnih mislij. Da je jezik krasen in stihi umetno cizelirani kakor bronast umotvor, se pri pesniku, kakoršen je Gregorčič, umeva ob sebi.
Zavzel je Gregorčič s temi poezijami jedno najodličnejih mest v našej literaturi in ves slovanski jug sme se dičiti z njegovim imenom.
Ponosno pa sme biti zlasti naše duboveustvo, da je izmej njegovih članov vzrasel nam tak ve-leum, tak pesnik, ki je prevzet pravega pesniškega ognja in ima jezik in obliko tako v oblasti.
Ker je tisk gg. Klein in Kovač tudi krasen, vnauja oblika elegantna, želimo le to, da se ta knjiga širi po slovenskem svetu, da se nahaja ne le v kmetskej hiši, ampak tudi v vsakem narodnem salonu, da se čita in prebrana zopet čita!
Smešnica 18. „Je li osel glagol. (Zeitwort) ali ne"? vprašal je učitelj učenca. „Je glagol" odgovori učenec, ker se lahko reče: „Jaz osel, ti osel, on osel."	J. Jamički.
Razne stvari.
(Slovenski tabor) nameravajo celjski in savinjski domoljubi sklicati v Celje, da zavrnejo napade nemškuterskega „Parteitaga" oeljskega.
(Prošnje) za jednakopravnost slovenščine odposlale so na Dunaj srenje: Nova cerkev, Sedla-ček, Podlehtnik, sv. Trojica, Smolinci, Zupetinci, s v. Andraž, Levanjci, Pacinje, vse v ptujskem okraji dal je: Laporje, krajni šolski svet Laporski, Cigonca , Žabljek, Vrhovlje, Hošnica, vse v Slov. bistriškem okraji. Živele in slava!
(NemŠkutarska prošnjo) dr. Mibeličevo in to-raj Slovencem sovražno odposlale so občine Kar-čovina (podpisani so: župan Wojsk, Jakob Wessijak, Jožef Stelzer, Franc Petek, Janez Krivec) sv. Janž na Dravskem polji (podpisani so: Georg Frass, Jobann Seli, Simon Fiass), Cirkovec in Zgornja Pristova (podpisani so Janez Ziserl, Franc Mendascb, Mat. Ulricb, Franc Löscbnigggg, Buch-berger. Ti so tedaj šli v nemškutarsko past! Sra mota pred celim sloveuskim svetom!
(Mariborski dijaki) nemške naroduosti zapeljani od prusačkib pritepubov začeli so grdo razsajati. Pri g. Greinerji so 4 slovenske gosto opsovali rekoč: Slovenci so psi, ki ne govorijo kakor ljudje, ampak lajajo kakor psi. Po noči od sobote do nedelje pa so zaviti v nemške in pruske boje pribruli. v kavarno, in tamošnjim c. k. oficirjem zakrolili prusačko-nemško himno : Wacht am Rhein. Oficirji žaljeni so mokroušesne po glavce omilnjoč takoj zapustili kavarno.
(Obsojeni v Celji) bili so Janez Blazovnik iz Ribnice na 4 leta, Jož. Tažker na 10 mesecev, Franc Widmer na 5 let, Karol Leopold iz Jare-nine na 3'/s leta v težko ječo, Marija Frangež in Vincencij Skodič k smrti na vislicah, ker sta 70 letnega B. Frangeža v Spod. Polskavi ubila, in 211etna dekla Franca Kočnik na 3 leta v ječo, ker je svoje novorojeno dete usmrtila.
(Podružnica kmetijska) v Mariboru je dne 2G. pr. m. zborovala in pritrdila nasvetu g. Hirsch-hoferja, viničarski red se ima tako predelati, da bodo gospodarji viničarjem službo odpovedavali od 1 — 10. februarja, a viničarji selili se od 20. do 28. februarja.
(Prestavljen) iz Smarije v Ptuj bil je okrajni sodnik g. pleni. Scheuchenstuel, g. Morikutti (koroški Slovenec) v Gornji grad, g. Lulek v Celje in Wokann v Kozje. Prvi trije znajo dobro sloveuski, zadnji pa toliko, kakor nič.
(Posojilnica v Konjicah) imela je lani dohodkov 90 611 fl., izdatkov 94.900 fl., -v resernem fondu je 9089 fl. Ali ni mogoče Slovencem ondi osnovati posojilnice?
(Mrtvo našli) so Apolonijo Holz na železnici med Ptujem in Možkanci.
(S kolom ubil) je hlapec Franc Požar v Su-petevcah hlapca Franca Kelherja.
(Z nožem zaklal) je te«ar Janez Florijanec rekrnta Jerneja Rednjaka na cesti iz Slov. G:adca v Skale.
(Konjice) dobile so svoj „Deutscher Schul verein" ker je se 47 mož našlo, ki imajo preveč denarjev. Načelnik jim je znani Ladislav Possek.
(Somboteljčani na Ogerskem) sklicali so velik shod, v katerem so zbrani hudo grajali, da smo zasedli Bosno in Hercegovino. Čudni strici so Magjari!
(Svitli cesar) so za novo šolo pri sv. Florijanu V Doliči 20J fl. podarili.
(Slovenščine nezmožni) namestnijski koncepist g. dr. Geimayer, rojen Gradčau je pred nekimi dnevi imel bernsko obravnavo iu vsi pozivi na lastuike v občinah sv. Kunigunde, Oplotnice, Kota, Ugovce, Verhovelj, Grušovja, Bezine in Konjic bili so nemški.
(Opozorimo Slovence), da naj na podlagi mi-nisterskega ukaza od 18. aprila t. I. zahtevajo slovenske zapisnike ; od notarjev in advokatov pa pričakujemo, da bodo zdaj bolje pogosto slovenske spise narejali.
Loterijne številke:
V	Trstu 29. aprila 1882: 56, 6, 16, 35, 79.
V	Linci „ „	44, 6, 56, 19, 16.
Prihodnje sročkaiije: 13. maja 1882.
Toplice radenske slatine
pri Hadgoni (Radkcrsburg)
zaöno se 1. maja,
Med poznanimi slatinami najimenitnejša slatina, zadržavajoča ogljeno kislino, ogljeno-kisli natrij, litij itd. rabi se proti kroničnim boleznim: protinu, revmatizmu, katarom pljučnim, želodečnim, črcvnim, materničnim, scalnim, proti pesku in ka-menčičem mehurja in obisti, škrofeljnom, engleš-kej bolezni dece, slabokrvnosti, mrtvoudnosti, v začetku jetike, proti zlatenici, zlatnej žili, proti oslabljenosti živcev, v histeriji itd. Kdor želi kaj o tej slatini seznati, naj se obrne na opravništvo tamošnje.
Dr. Klemenčič,
zdravnik kopališča.
Pridna deklica
slovenskega in nemškega jezika vešča dobi kot prodajalka dobro službo v Mariboru pri
Albrecht in Strohbachu
v gosposke] ulici.
>QQOOOOOOOO
Dobro podjetje.
3—3
Jako lepa hiša, prilična za kupčijo z mešanim blagom, vinom in deželskimi pri-€3 delki, v močno naljudenem trgu spodnje-štajerskem, daje se takoj v najem po ugodnih (ogojih. Več pove opravništvo „Slov. Gospodarja", če se temu piše z ^ geslom: „dobro podjetje".	X
ioeooooooooooooooo
Orgle na prodaj
ima znani domači orglar, France Naraks v Arnji vasi blizu Petroč. Te orgle imajo 10 spremenov, so zvesto in dobro izdelane ter se takoj prodajo za 600 gld.	3—3
vodovlaki ali pumpe.
Fanlema patentna se-saljfca, yodo-ylak alíDnmDa
za vzdigo-< vanje vode,
gnojnice pripada naj-boljim, pri-
prosto narejenim in najcenejšim pumpam. Prodava se v dvojnej velikosti.
Štev. 1. s cevjo po 60 centimetrov široko v premeru in po 3'/s metra visoko ter velja 24 fl. Štev. 2. ima 75 centimetrov v premem debelo cev, ki je tudi 31/» metra visoka, pa velja 35 fl. to pa v štacuni v Gradci. Za dobroto se daje poroštvo, namreč, da vzdigne v enej uri po 7000 litrov tekočine.
Anton Korosi,
trgovec z železom v Gi-adci 1—6	€¡riesB»*»e Sir. IO.
l i l
4
Zahvala in priporocba.
Zahvaljujem se vsem, kateri so me dozdaj z naročili podpirali, prav srčno, in priporočujem se jim, kakor tudi sploh p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom, uradnikom itd. v daljno naročbo.
Prizadeval si bodem, vsakemu n egovo voljo | ii svoji naiboljši moči izpolniti.
Posebno opozorujem Č. duhovščino, da izdelujem tudi talarje, birete in kolarje lepo in po prav nizki cen'.
Naročila iz dežele izvršujem ravno tako vestno in pridem oddaljenim tudi na dom mere jeruat.
Z velikim spoštovanjem
Franc Jesenko,
G—12 krojač v Mariboru, Pfarrhofgasse št v. 15.
! <
i
i *
i I
i »
*
p
Í I
1-2
Oznanilo
zavoljo štipendij, razpisanih do 31. julija 1882 na kmetijskej šoli v Grottenhofu za Gradcem v letnih zneskih 120 fl. in 100 fl. naj se pogleda v „Slov. Gospodarji" štev. 17. stran 135. Prošnjo ima vsak osebno predložiti ravnatelju omenjene šole, to pa do konca julija t. 1.
Mlin v najem.
Dober mlin s 4. tečaji na obstoječej _ vodi ob komisijskej cesti, ter daje 2 de- g 2 lavcema noč in dan dela (v Marija Gradci J W pri Laškem), se da v najem a'i „štaut". W
W Več pove lastuik Karol Uhlich, veliki w posestnik v Marija-Gradci pri Laškem lia W Q Štajerskem. Pošta: Tnffer.	2—3^
v fflari
uraduje vsaki torek in soboto.
Hranilne vloge na 5% obresti in vsakojaka plačila sprejemajo se vsaki uradni dan.
Posojila se dajejo samo v torkih.
Društvena pisarnica
je v Tegetthoffovih ulicah his.-štv. 9. 4-7	Odbor.
Oglas!
Po znižani ceni
se dobivajo Slonisekovi zbrani spisi pri g. izdatelji Mih. Lendov-šek-n v Ptuj i (Pettau) in sicer: I. Pesni po 50 kr., II. Basni in III. Životopisi po 70 kr. Pri istem oddajejo se tudi Tal. Orožnovi spisi in to po po 40 kr. broš. izvod.