TEORIJA V ZADRUŽNI PRAKSl
Pri žveplanju sodov in vina je treba                     biti previden
                                          DipL  ing. Zorec  Egon
V vinarstvu se včasih ob spravljanju ifii hranjenju vinskega pridelka dogodi, da dobi vino duh in okus po žveplu. Takšno vino je manj vtedno ter se s tem dogaja gospodarska škoda. Zato je treba spoznati vzrok te napake vina ter znati razlikovati duh po žveplovem dvo-kisu (žveplovi kislini), to je plinu, ki se razvija iz gorečcga žvepla in po njem nastale spojine od duha po žveplovem vodiku. ki spominja na duh gnilih jajc ali  drugib gnijočih  beljakovin.
Duh po žveplenem dvokisu dobi vino le tedaj, če smo vino, oziroma sode, v katere smo viino pretočili, premočno žveplali. Žveplov dvokis daje vmu oster, trd, surov okus in duh, ki spominja na duh gorečega žvepla. Močno. sveže žveplano vino, zavžito v večji meri po-vzroča glavobol ali celo bruhanje in je torej zdravju škodliivo. Nevešč človek dobi vtis, da je vino pokvarjeno ali celo ponarejeno Kljub temu pa je jasno, da je uporaba žvepla v vinarstvu m kletar-stvti neobliodna, treba se je le varovati nesmiselnega in nepotrebnega žveplanja.
Razlikujemo zmerno. srednje in močno žveplanje vina. Navadno izvršuienio \i prvo in drugo, tretie pa Ie izjemonia, če vino zbol'. Zmerno zažveplamo vino te-daj.  če  zažgemo   eno   tanko   azbestno
trščico žveph (4 do 5 gr težko) na 3 hl viina, oziroma eno debelo (20 do 30 gr težko) na 10 do 12 hl vina. Srednje žveplamo, če porabimo eno tanko deščico žvepla na 2 hl, oziroma eno debelo na 7 do 8 hl, močno pa, če zažgemo tanko na 1 Iil, debelo pa na 5 hl vina. Pripo-ročljivo je vedno uporabljati tanke de-ščice žvepla, ker te popolnoma zgorijo in pri gorenju razvijalo res samo žve-plov dvokis, ne pa tudi drugrh žveplo-vih spojm.
Za žvepianje obolslih, zlasti rjavečih vin, rabimo mesto žvepla lahko tudi kalciiev bisulfid. Vsako žveplano vino mora nekaj časa ostati v rniru. Pri tem velja pravilo: čim boli je vino žveplano, tem dalj časa mora ostati na miru. da izgine iz njega duh po žveplovem dvo-kisu, oziroma da se žveplov dvokis spremeni v drugo neškodljivo obliko. V starem in močnem vinu se to dogaja hitreje, kakor mladem in šibkem. Če smo vino preveč zažveplali, ie potrebno, da preveliko količino žveplove kisline spravimo iz njega. To opravimo z več-kratnim pretakaniem in zračenjem vina, to se pravi, da pustimo vino preteči v tankih curkih. Pri tem nam dobro služi pocinien škropiilnik. kakor ga rabimo pri  vrtnih škropilnicah,  ki ga pritrdimo
na pipo. Podoben učinek dosežemo, če vino v večji posodi dobro premešamo z oguljeno brezovo metlico.
Druga, zaradi uporabe žvepla v kle-tarstvu nastala napaka vina je v tem, da ima vraio neprijeten, surov okus po žveplovi starini. Ta okus dobi vino vsled ponovnega inočnega žveplanja, največ" krat ga dobi od močno in dalje časa žvsplanih praznih sodov Sode žveplamo v svrlio ohranitve pred plesnijo. Žveplov dvokis se tekom časa ob vplivu zraka iu vlage spremmja v žvepleno kiislino, ta pa se s kalijeni vinskega kamna spoji v kalijev sulfat. ki daje vinu neprijeten okus po žvepleni starini. Da vse to pre-prečimo, je treba vinsks sode pred z_o-petno uporabo za vino dobro iizprati. Ce sod dalje časa ni bil uporabljen (tiad šest mesecev) pa medtem večkrat žve-plan, je treba, žveplovo kislino iz njega izlužiti. V to svrho ga napolnimo z vo-do, v katero smo dali nekaj sode. Vodo pustitno v sodu 8 do 14 dni. Če pa sod ni bii rabljen leto ali več dni. ga je treba zakuhati, kar storimo z vrelim sodnim lugom (1 do 2 kg sode na 100 litrov vode) ter ga potem umijemo še z krtačo ali verigo. Okus po žveplovi stanni je iz vina težko spraviiti. Najbolje je, če vino s takim okusom reženio z mladim rezkim vinom.
Duh po žveplovem vndiku je še bolj neprijeten kakor duh žveplovega dvo-kisa, povzroča pa tudi glavobol in bru-lianie. Zveplov vodik Se razvije v vhiu le takrat, če mošt a!i vino kipi v posodi, kier se nahaja neuaj žvepla Pri kipenju odtegujejo    kvasne   glivice.   ki    spremi-
njajo sladkor v alkohol in v ogljikovo kislino CO2 vodo, ki se nahaja v rnoštu ali vinu. Ker pa je voda spojina kisika in vodika, se vodik zarad^ tega sprosti. Ce se ob tem v vinu ali moštu najde kaj žvepla, se to z vodikotn spaja in nastaja žveplov vodik — plin. ki po svo" jem cluhu spominia na gnila jajca, v ka-terih se tudi v resnici nahaja. Zveplo pride laliko na razne načine v mošt ali vino. Naičešče se to dogodi, če srao grozdje kratko pred trgatvijo žveplali proti plesnobi. Ce je vrenfe potem pred trgatvijo bilo ves čas suho in dež žve-plene moke 111 iz grozdja izpral pride ta v mošt in se pri kipenju na opisan na-čm pretvarja v žveplov vodik. Enako se dogodi, če mošt kipi v posodi. ki je bila praziia in neprevidno žveplana (če je od goreče trske žveplo kaplialo v sod vn tam ugasnilo). Če žveplamc sode preden jih napolnimo z vinom in če pri tem žveplo slabo gori, se deloma subli-tnira, to je, rnesto da bi zgorelo samo izhiapeva in se vseda na doge kot fin prah. Tako nepopohio goreče žvepio razvija pri gorenju bel dim. Navadno gorijo na ta način debele žveplene trske ter jih iz tega vidika ni dobro porab* ljati.
Možno je, da tudi iz zemlie pride žve-plo v mošt, posebno če trta raste na zelo gnojeni ali z žveplom bogati zem-lji. Ker je žveplovodik zelo nestanovi" ten, ga ie mngoče spraviti iz vina. Ce opazimo. da mo.št med kipenjem. ali po kipenju dobiva duh po žveplovodiku. ga moramo takoj po končanerr burnem vretju, ko so se drože v glavnem po-iegie.   pretočiti.  ker   bi   sicer   vino   čirn
dalj bi ležalo na drožeh, tembolj smr-delo. Pretakanje je treba zopet izvršiti na opisani način, da se vino dobro pre« zrači.
Na zraku se namreč žveplovodik s pomočjo kisika, ki se v zraku sprer-1 zopet v vodo, žveplo pa se sp ter poleže na dno soda. To pogreiimo še, če obenem vino. še zažveplamo. Ko se vino po kakšnih treh tednih sčžsti, moramo vino na opisan način zopet pre-točiti, seveda zopet v zažveplan sod. Žveplena kislina se v tem primeru spoji z žveplovodikom ter da vodo ter prosto žveplo, ki se v obliki finega prahu poleže po dogah.
Predno vmo začne dokipevatif torej spomiadi, ga je treba vr.ovič pretočiti ker bi se v nasprotnern slučaju lah'ko zgodilo, da bi se že iziočeno žveplo pri dokipevaniu zopet izpremenilo v žveplo-vodik.
Bakreni hjak nam v vseh teh opravilih dobro služt Baker privlačuje žveplovo dik ter tvori iz niega in v vinu nahaja* ioče se vode žveplenokisli baker, t. j. modro galico. Lijak se pri pretakanjti kmalu prevleče z modro galico. zato ga je treba med pretakan.iem večkrat dobro odrgniti in  oprati z vodo
Z večkratnim pretakanjem na opisani način, kakor tudi z žveplaniern posode, kamor smo smrdiče vino pretočili ter z uporabo bakrenega hja-kd. se duh po žveplovodiku krnalu in popolnoma od-pravi iz vina. Vino. ki je irnelo to na« pako, se navadno poten-i še raie čisti in ie še bolj stanovitno, kakor marsikatero drugo.