PetanCIC Davorin:Svele ffor^. Povest. Reka romarjev je drla od cerkve po stopnišču proti lipam. Povsod je ležalo sonce: na zemlji, na obrazih in v srcih ljudi. Procesije so se poslavljale z jokom in vsaka s svojo pesmijo. Zvonilo pa je yenomer. Vsak je pustil na Gorah svojo skrb in svojo bolezen in Marija mu je vlila novo upanje in novo veselje. Ta darova so nesli romarji domov v svoje hiše, svojim doma in v življenje. Nesli so Boga. Popoldne se je precej izpraznil tudi prostor okoli lipe. Nekaj jih je ostalo, a ti niso mislili oditi, ker so si hoteli ogledati poroko. »Janez!« je zaklicala Lenčka, »pojdiva gledat dobravo. Časa še imamo več kot uro, pripravili pa bodo že drugi.« Janez je čutil dobro, da mu izprašuje vest. Videl je, da trepečejo nje češnjevordeče ustnice in da ji sije nemir iz oči. »Pojdiva, Lenčka!« Zletela sta čez Vrhunce in ,se ustavila nad dobravo. Mlada trava je poganjala na pogorišču in zeleno grmičevje je raslo iz panjev. Strmela sta nekaj hipov, pctem se pa odločila. »Lenčka, ali vidiš zdaj, da se je dobrava spremenila v trato? Ali verjameš, da je na svetih Gorah nova cerkev? Ali veš, da lahko grdo preteklost človek pokoplje in vstane v novo, dobro bodočnost?« Lenčka se je oklenila njegovega vratu in mu pogledala živo v oči, pa zatrdila: »Verjamem.« Zvonovi so ju vabili h poroki. Dekan je ženina in nevesti nagovoril v izbranih besedah. Mara se je držala resno, Lenčka pa se je smejala. Od sreče. »... reci: da!« Iz Lenčke je zapelo: »Da!« Cerkev se je oddahnila, ker so se vsi bali, da se bo zopet zgodilo kaj takega, kot se je takrat, ko je stala prvič pred oltarjem. Janez in Lenčka sta bila mož in žena. In Maro je župnik nagovoril: »... reci: da!c Polglasno je povedala: »Da!« In cerkev se je znovič oddahnila. Zupnika je veselje teh dni vsega prevzelo. Že ko je poročal, se mu je zdelo, da se majejo tla pod njim, da se ruM, da pada v prepad. Kri mu je udarila v lica in silna dremota mu je delala veke težke kot svinec. Kako je bil častitljiv! Sonce je udarilo skozi barvana okna in mu poljubilo glavo, belo ko sneg in lase, nakodrane in mehke ko volna mladega jagnjeta. Po mašni srajci pa so se igrali senčni odsevi lipovih listov. Obraz mu je bil kakor s čudovito glorijolo obdan. Po poroki je zlezel na spodnjo stopnico in pokleknil, da bi molil. Začel je: »Da bi bili vsi srečni na svetih Gorah! Oče naš ... zdaj in ob naši smrtni uri! Amen ...« Zatemnilo se mu je in ga streslo. Še z močnim glasom je zavpil: »Marija svetogorska!« potem pa je klecnil in padel na obraz pred oltar. Cerkev je zavzdihnila, planila v neutolažljivo jokanje. Umrl jim je najboljši, najdražji, ker je bil oče vsem. Na Gorah niso imeli nič svatbe. »In prav je tako. Božja volja je bila!« je vzkliknil Janez . Vsi so mu pritrdili, ko so se po pogrebu sešli. Šii so v cerkev in pokleknili pi-ed oltar Marije svetogorske in molili: »Marija. Daj nam srečo na Vrhuncah, na Javorju, Mihi v Klanjcu in Lojzu pri tebi na sv. Gorah, pa še vsem, ki te ljubijo ...« Razprla je roke in vrgla seme vanje, ki je vzklilo in rodilo srečo. To je storila visoka Gospa, svetogorska Mati božia — Marija. Konec.