MNENJA O D G OVORNOS T VEČINE DO MANJŠINE Ob seminarju OZN o člooekooih pravicah v oečnarodnostnih skupnostih od 8. do 22. junija 196j v Ljubljani Dokaj zajeten dnevni red* neformalnega posneta, ki je privabil o glavno mesto malega naroda predstavnike devetnajstih držav iz vsega sveta, je vseboval v prejšnji meri obravnavanje v glavnem že razmeroma znanih (čeravno dostikrat ne z enakih izhodišč), ponekod pravno, pa tudi dejansko priznanih načel in nazorov, ki se zvečine predvsem nanašajo na zaščito narodnostnih in drugih manjšin. Te teme so se prepletale (včasih tudi v vsebinsko bistveno različnih inačicah) z razpravami udeležencev iz novih, posebno afriških držav, ki so načenjali tudi nekatera povsem nova vprašanja, o glavnem povezana s posebnostmi nastanka in sedanjega razvoja njihovih komaj oblikovanih držav in vzporednega krčenja pogostokrat zelo negativnih sledov kolonialnih zapuščin tudi na tem tako občutljivem področju ob osrednjem prizadevanju, da bi čim hitreje in učinkoviteje notranje utrdili svoje države in tako zacelili brezobzirne posege, ko so nekdanji gospodarji, kakor se je večkrat skliceval predstavnik iz Gane, kar z ravnili, docela šablonsko potegnili ločnice in meje. Če se povrnemo k prvemu vidiku, se je mogoče vendarle strinjali, da je tudi tod prišlo kljub nekaterim že kar preveč nervozno-polemičnim duelom do nekaterih pozitivnih (v nekaterih pogledih celo tudi novih) posploševanj, kamor med drugim sodi tudi sklep. >da morajo vse vlade * Dnevni red je vključeval: 1) razpravljanje o ukrepih, ki naj bi zagotovili dejansko uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez diskriminacije. 2) razpravljanje o ukrepih, ki naj bi zajamčili dejansko uživanje posebnih pravic etničnih, verskih, jezikovnih ali narodnih skupin, ki pogojujejo ohranjanje njihovih tradicij značaja in mir. samostojnosti, in sicer glede na a) pravico uporabljanja njihovega jezika v vsakdanjem življenju, pred sodišči, v javnosti in na zborih; b) na pravico združenja; c) pravico ustanavljanja samostojnih vzgojnih zavodov; d) pravico, da si zagotovijo avtonomen razvoj svojih tradicij in značilnosti: e) enakost obravnavanja med ekonomskimi področji v deželi (državi). 917 zajamčiti pravice nacionalnim, rasnim in verskim skupinam, in sicer ne samo 7. ustavnimi in zakonskimi določili, marveč tudi s podpiranjem vseli dejavnosti, ki so v skladu s političnimi, gospodarskimi in socialninu razmerami v njihovih državah. Torej ne formalno pravna, temveč vsebinsko poglobljena stvarna zaščita, ki zajema osrednje procese vsakdanjega življenja in delovanja, je objektiven, zanesljiv temelj, jamstvo enakopravnosti manjšine. To pa pomeni, na to so ob več priložnostih opozorili jugoslovanski predstavniki na seminarju, da je stopnja dejanske manjšine v prvi vrsti odvisna od pripravljenosti, iskrenosti in dobre volje tako imenovane večine, da bi tako ustvarili ustrezne splošne pogoje za res enakopravno in ustvarjalno sožitje med večino in manjšino. Glede na to globalno zasnovo pa tudi spričo nekaterih izvirnih poizkusov jugoslovanske prakse na tem področju, je bila zanimiva razprava našega udeleženca Janka Jerija (višjega znanstvenega sodelavca inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani) na seminarju. Pri tem pa je seveda treba upoštevati, da je bila prilagojena dnevnemu redu (tč 2/d) in dotedanji razpravi in pa delno primerjalno tudi stališčem drugih o konkretni temi ter naposled tudi vsebinskemu slogu dela seminarja. V eni izmed prihodnjih številk se bomo celot ne je vrnili še k nekaterim drugim osrednjim vprašanjem, ki so jih razčlenili na tem dvotedenskem posvetu. Dovolite, da skiciram nekaj svojih stališč v zvezi z nekaterimi elementi, ki se mi zdijo pomembni, da bi zagotovili normalni razvoj in ohranitev posebnosti in tradicij manjšine kot celote. Sodim, da ima v tem okviru kompleksni problem organskih zvez manjšine z matičnim narodom izjemen pomen za oblikovanje osnovnih pogojev tudi za ohranitev tiste bogate zakladnice posebnih značilnosti, brez katerih si ni moč zamisliti polnokrvnega življenja manjšine. Še posebej pa to velja za področje kulture ter za vse delikatno območje duhovnega, intelektualnega življenja, nadalje za ohranitev pozitivnih tradicij. če jih tako označim, kakor tudi — in to se mi zdi najpomembnejše — za ohranitev čistega in živega jezika kot osnovnega bogastva manjšine. Da bi zagotovili take redne in plodne odnose, pa je nujna izpolnitev nekaterih osnovnih pogojev, kot so resnična enakopravnost manjšine v deželi, kjer živi: dobri odnosi med prizadetima državama in slednjič dosledno spoštovanje principa, da manjšine ne izrabljajo za vmešavanje v notranje probleme druge dežele in da zaradi manjšine ne skušajo menjati meje ali za podobno dejavnost, kot so to omenili sicer tudi nekateri drugi predstavniki. Glede na vsa omenjena sredstva sem mnenja, da bi bil najbolj tvoren način, ki bi hkrati ustrezal tudi splošnim sodobnim procesom v današnjem svetu, ta. da bi manjšine obravnavali kot celote, kot samostojni subjekt pod že prej omenjenimi pogoji, in da zaradi tega ureditev pozitivne zaščite, posebno jamstva za manjšino, ne sme biti odvisna od drugih, tako notranjih kot zunanjih elementov, kar pa ne pomeni zanikanja pozitivnega ali negativnega vpliva teh čiuiteljev na splošno raven pravic določene manjšine. V Jugoslaviji dokaj dobro poznamo tovrstne probleme, kar je bilo sicer razvidno iz intervencij mojih jugoslovanskih tovarišev, in naše osnovno stališče je, da je treba pri nas dejansko in vsebinsko enakovredno zagotoviti ustrezne pravice vseh manjšin ne glede — in to poudarjam — na njihovo 918 številčnost, na kraj. kjer žive. ter na njihovo splošno razvitost, in zahtevati pri tem to tudi za jugoslovanske manjšine v sosednjih deželah. Ker so manjšine v pretežni večini naseljene prav na obmejnih področjih, ustvarja to določene zanimive specifičnosti in odpira nekatere aspekte. ki so l>o mojem mnenju pomembni, pa tudi v nekem pogledu, bi lahko dejal, za našo temo izvirni. Jugoslavija je namreč, v skladu s tezo o odprli socialistični družbeni, skupnosti, težila za tem. da na svojih mejah ustvarja takšne splošne odnose, ki bi omogočili, da se v vsakdanjem življenju čimbolj izvaja že prej omenjeni izhodiščni koncept. Zaradi tega pripisuje nacionalnim manjšinam na teh. v glavnem nacionalno in jezikovno mešanih področjih še posebno vlogo pozitivnega posredovalca ne le med dvema ali več narodnostmi, ampak tudi med sosednjimi drŽavami in si prizadeva, da bi v okviru bilateralnih možnosti čimbolj liberalizirala, če se smem tako izraziti, splošni položaj na mejah, da bi tako ustvarili najboljše pogoje in praktično uresničljive oblike za čimbolj nemoten in pester promet posameznikov in blaga ter za kulturno in drugo sodelovanje. V tem fragmentarnem posegu v razpravo mi pač ni mogoče dati popolnejše slike odnosov naše države s svojimi sosedi glede tega vprašanja, vse tiste kopice najrazličnejših oblik takšnega sodelovanja, kot so na primer ljudska zborovanja na mejah z Bolgarijo, skupne proslave na meji z Romunijo (Djer-dap). segedinske kulturne igre na meji z Madžarsko ter sedanji pozitivni režimi na mejah z Avstrijo. Grčijo in Italijo. V nekaterih pogledih so posebno zanimive izkušnje s področja razvitega maloobmejnega prometa, ki je med1 drugimi prispeval, da so postopno izgubile svojo ostrino že mnoge v preteklosti zakoreninjene nacionalistično-šov inistične strasti: pa tudi drugi, za nas zelo pomemben element, da taka. iz leta v leto bolj intenzivna izmenjava ljudi, kulturnih in materialnih dobrin v obeh smereh hitreje ustvarja takšno vsakdanje splošno vzdušje, v katerem manjšine resnično postajajo vedno bolj posrednik vsestranskega sodelovanja in duhovnega zbliževanja med različnimi narodi in deželami. Jasno je. da v takšnem, čedalje bolj sproščenem vzdušju vzporedno rasteta tudi medsebojno spoštovanje in zaupanje. V tem okviru se mi zdi zelo pomemben še en aspekt: nekateri diskntanti so, kolikor sem jih pravilno razumel, izrazili skrb. da bi lahko bila tako odprta meja plašč za tihotapljenje, če se sinem tako izraziti, subverziv ne dejavnosti. Strinjamo se. da pri tem ni mogoče zanikati bistveno pomembne vloge obeh partnerskih držav, toda naše dosedanje izkušnje v glavnem potrjujejo, da je pretežni del prebivalstva v takšnih oblikah sodelovanja s svojim lojalnim in konstruktivnim vedenjem ustvaril tako splošno pozitivno vzdušje, v katerem so bili že indirektno onemogočeni morebitni negativni poizkusi. Ta pojav splošnega vzdušja, ta prepletenost zelo drobnih, filigranskih stikov, ki praktično /udirajo na vsa področja — od materialnih manjšinskih pravic, če to izluščim kot primer, do skrajno subtilnih mentalnih pa tudi moralnih činiteljev. je po mojem mnenju zelo pomembna za konstruktivno, plodno ureditev odnosov med manjšino in večino. Ne bom tu ponovno razglabljal o dejstvu, da je to splošno vzdušje, če ga vzamemo kot omenjeni kompleksni pojem, odvisno predvsem od večine in njenega stališča, kolikor namreč priznava manjšino kot popolnoma enakopravno skupnost, ki ji pripadajo vse pravice, tako individualnim posameznikom kot pripadnikom manj- 919 šine, kakor tudi manjšini kot skupnosti v celoti. Cenjeni predstavnik Venezuele je v svojem uvodu, te sem ga pravilno razumel, dejal, da kolikor niso zagotovljene pravice za avtonomni razvoj manjšine kot celote, tudi tako imenovane individualne pravite, pravice posameznika nimajo pravega pomena. Moram reči. tla se povsem strinjam s tem uvodnim mnenjem. Zaradi lega se mi zdi, tla lahko govorimo o dejanski, objektivni in vsebinski zaščiti manjšine šele tedaj, če so resnično zajamčene pravite tako manjšini kot celoti, da se ji namreč s tem zagotovi možnost njenega stvarnega razvoja in življenjske perspektive,« kakor tudi njenim pripadnikom kot posameznikom. Čeprav morda osebno pripisujem večji pomen kolektivnemu varstvu, sem mnenja. da bi moral kompleks posebnih pravic harmonično zajemati vse omenjene pravice in to z namenom, naj bi manjšina (v svojem specifičnem območju seveda) dejansko postala suvereni iu samostojni činitelj. To terja, če mimogrede omenim le nekatere vidike, tla v splošni kvaliteti manjšinske zaščite ni mogoče delali nikakršnih razlik med manjšinami v okviru i-te države in tla sploh ne more biti govora o manjšinah, upoštevajoč njihovo posebno zaščito, ki bi imele več pravic, in manjšinali. ki bi imele manj pravit. Večina torej ne sme početi nič takšnega, kar bi lahko ustvarilo sum. da hoče delati razlike še posebej meti isto manjšino zaradi kakih postranskih, manjših razlik glede kraja, kjer manjšina živi, narečja, politične opredeljenosti in podobno. In vendar imamo še danes tovrstne primere, celo v Evropi. Skratka, ustvariti je treba takšne splošne razmere, tla pripadnik manjšine ne bo občutil niti najmanjšega strahu ali nelagodja. če se izjavi, tla pripada opredeljeni manjšini skupnosti. Zadeva se mi ztli bolj zapletena, kot se na prvi pogled ztli. V Evropi smo, če mi dovolite še ta primer, še v tem stoletju imeli režime, ki so skušali s skrajno brutalnim genocialnim pritiskom izbrisati nekatere manjšine. Jasno je. tla se posledice tega tudi pri vsej dobri volji ne morejo odstraniti v kratkem času in da so potrebni iskreni obojestranski napori, da se resnično prebrodi vse tisto, kar obnavlja strah vzbujajoče reminiscence in podobno. Kaj sem hotel s tem reči r" Ustvariti je treba take zares normalne razmere, vzdušje, kot sem v uvodu omenil, tla bi se manjšina počutila resnično svobodno in dejansko enakopravno. Ob tem bi želel izrecno opozoriti, tla to nikakor ne pomeni zagovarjati izola-cionizem. Nasprotno, mnenja sem. tla se lahko edino le enakopravna manjšina konstruktivno otlpira proti večini in tako bogati skupno življenje, pri ka-lerem oba prizadeta jeniljela drug pri drugem to. kar je najboljše in najbolj plodno. Menim, da je kultura ena najbolj eminentnili in plemenitih, praktično neizčrpnih možnosti za takšno medsebojno ustvarjalno dopolnjevanje in izpopolnjevanje. Menim, tla je eden glavnih postulatov manjšine na tem področju prav ta, tla večinskemu narodu posreduje neizmaličeno (v najboljšem smislu te besede) kulturo svojega matičnega naroda: tla je njen posrednik in kvalificiran tolmač. Ob tem bi želel omeniti, tla je (mimo razumljivih in logičnih posebnosti, specifičnosti) zame kultura manjšine in njenega matičnega naroda po svoji vsebini ista stvar. Resnične kulture ni nikoli dovolj, in manjšina lahko s svojimi pobudami na tem področju ustvari resnično nov. kvalitativni element, ki pomeni izvirni delež v skupno kulturno zakladnico. Od tod teza nekaterih prosvetljenih duhov o plemenitem tekmovanju samoniklih in enakopravnih kultur, o nenehni po- 920 zitivui komparaciji, ki bi v medsebojnem spoštovanju in harmoniji postopoma ustvarila tudi tisto novo kvaliteto, ki jo je vidni predstavnik Venezuele označil specifično kot -transkulturo«. Do\olite, da teh nekaj skromnih opažanj in pripomb zaključim z mislijo Edvarda Kardelja, ki je o podobnih dilemah zapisal: Da bi narodi mogli prijateljsko in konstruktivno živeti drug poleg drugega, morajo imeti popolno svobodo v razvijanju vseh nacionalnih kvalitet. :->ele na tej osnovi je mogoča neovirana rast občečloveške kulture, pri čemer pod tem pojmom ne mislimo na oblike, marveč na vsebino. Rast obče človeške kulture je odvisna od rasti zavesti o obče človeški skupnosti, o skupnih interesih ljudstev vseh jezikov.« Dr. Janko J e r i 921