JbvcJza,
Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1*50 Celoletna naročnina Din 35-— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790	tl		Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč)
Ljubljana, 14. oktobra	1937 'S	£ Leto IV — Številka 2	
Nepričakovana sorodnost
Zadnje čase so se po raznih krajih Slovele pojavili številni lističi, ki vsi trde, da so ®{asila nekega slovenskega kmečko-delavskega pihanja. Po prenehanju »Ljudske pravice« je 2astopala to stališče mariborska »Neodvis-n°st«, ki naj bi tolmačila težnje prvega posku-®a »slovenske ljudske fronte«, ki pa se je za-Tadi notranjih razprtij kmalu razbila. Na Jese-nicah zagovarja podobne namene »Naš kovi-‘tlar<<, v Ljubljani »Delavski list«, »Slovenska )as«, v Zalogu pa je sredi avgusta začela Rajati »Kmečka sloga«, »list podeželskega delovnega ljudstva«. Tam nameravajo tudi iz-
a)ati vsakih 14 dni male knjižice, ki bodo s'-ale samo 50 par.
Danes se hočemo nekoliko podrobneje ba-^di samo z »Delavskim listom«, ki se v svojih *ankih neprestano ogreva za marksistično Panijo, se bori proti »vojni in fašizmu«, za “demokracijo«, napada trockiste, socialiste, pi-Se simpatično o sovjetski Rusiji, se ogreva za “kmečko-idelavsko gibanje«, za sindikalno hotnost, za enotno delavsko stranko, za »demokratično fronto«, »enotno fronto«, »slovenju ljudsko fronto«, vabi katoličane, kar nas pehote opozarja na taktiko »ponujene roke« v
raneiji...
Ko v tem in njemu podobnih listih beremo j* enotni fronti, ljudski fronti, demokratski r°nti, fašistični nevarnosti in podobno, se vPrašujemo, kaj prav za prav ti pojmi pomedlo, odhod prihajajo, kdo jih uporablja, v či-8av prid naj se uresničijo. Če hočemo povedati Vs° resnico — in to moramo — potem moramo ?° vestnem preiskovanju in primerjanju gesel j® Pisanja recimo »Delavskega lista« z začu-niem priznati, da hote ali nehote razširja Odobna gesla in podobne misli, kot jih bere-e n. pr. v ilegalnem, v tujini tiskanem sprejo eru«, velja za organ prav tako ilegalne £°munistične stranke Jugoslavije. Navesti ho-eino nekaj citatov iz obeh listov, da nam ne 0 kdo očital: krivični ste.
*ftotna fronta — Ljudska fronta
, “Proleter« (februar, 1937) na str. 17. pravi hrvaščini): »Komunistična str sinka Jugosla-^l,e se ne bo nehala obračati na voditelje vseh emokratskih strank in organizacij naše zem-e' na vse sloje delovnega ljudstva, na vse na-f Jugoslavije:	Osnujmo ljudsko
<jr°nt0, osnujmo jo popolnoma, . s n u j m o jo takoj, in zmaga je go-v a !« ...
je “^Postavitev enotnosti delavskega razreda j^nsijvečje važnosti. Na temelju velikih štraj-Se Vri“1 pokretov v zadnjem času pozivamo, naj a ^nadaljuje z vztrajnim delom na ustvarjanju Cljskega in sindikalnega edin-Pod * Ustvarjanje enotne fronte bo velik kl.T* za celotni pokret ljudske fronte ... Us/ -S^r‘	»Djudska	fronta	mora biti
Var)®na — ona bo ustvarjena« (Ibid. str. 12). r° eter« 1937, št. 9. pravi v članku »Ko-
munistična stranka Slovenije in slovenski prostovoljci v Španiji« med drugim (v slovenščini): »Mi, slovenski komunisti, kakor vsi komunisti v Španiji, ne izvajamo tukaj nikake komunistične politike. Na bojnem polju in na vsakem drugem mestu se smatramo izključno za Vojake španske ljudske fronte in stojimo danes brezpogojno za njeno politiko.... Toda to nikakor ne pomeni in ne sme pomeniti, da smo mi prenehali biti komunisti, niti da smo pozabili na svoje stranke. Narobe, mi smo ravno kot dobri komunisti zvesti bojevniki ljudske fronte ...« itd.
»Proleter«, 1937, št. 2, str. 2 (v hrvaščini): ». ... komunisti ponujajo bratsko roko za sporazum vsem demokratskim strankam in grupacijam. Težave, nerazumevanje položaja in nalog od strani demokratičnih strank, pa tudi njihovo odklanjanje, da osnujejo narodno fronto, ne bo omajalo niti oslabilo delavnost komunistov v korist in pravcu narodne fronte. Mnogi se pri nas boje izraza »narodna fronta«. Ni važno, kako se bo pri nas narodna fronta imenovala: ljudska fronta ali zveza demokracije ali demokratski tabor ali temu podobno. Važno je, da se vse demokratske sile združijo« ... »Od komunistov se zahteva, da se v borbi za rešitev narodov Jugoslavije od notranjega in zunanjega fašizma pokažejo itd. . . .«
Da hoče »Proleter« ustanovitev »enotne« in »ljudske« fronte, smo spredaj že brali. »Delavski list« št. 6, str. 2. pravi: »Enotna fronta je združitev delavstva« ... »Med tem, ko je enotna fronta delavska, je ljudska fronta združitev vsega delovnega ljudstva« ... »Ljudska fronta pri nas bi bila le tista zveza, v kateri bi bila: enoten proletarijat, skupine kmetsko-delavskega gibanja (tudi »Slovenska vas«) in slovenska ljudska stranka. Brez SLS ni slovenske ljudske fronte, to si moramo zapomniti.« V polemiki z »Delavsko politiko« pravi »Del. list« v isti številki: »Ali smo za takojšnjo rešitev sporov v našem gibanju? Ali smo za enotno fronto s krščansko-socialističnkn in -narodno-socialističnim delavstvom? Ali smo za enotno stranko vsega delavstva? Ali smo za sodelovanje z vsemi demokratskimi skupinami v Sloveniji in Jugoslaviji. Ali hočemo pri nas doma ustvariti ljudsko fronto?« «Del. list« št. 7, str. 2. (Delavska stranka je res potrebna): »Kako bomo ustvarili ljudsko fronto, če se ne bomo sami organizirali v svojo delavsko, stranko ... Zelo potrebno bi bilo, če bi bila delavska stranka že od začetka enotna, t. j. če bi bili zastopani v njej socijalisti, krščanski socijalisti, narodni socijalisti in delavska levica. ..«
Tudi sporazum med Združeno opozicijo naj bi se izvršil v duhu ljudske fronte po »Del. listu«. Saj piše v članku »Sporazum« (št. 8, str. 1.) med drugim: »Mi smo že ves čas pisali o potrebi združevanja demokratičnih sil na temelju boja za narodno enakopravnost, svobodo, kruh in mir. Govorili smo o nevarnosti
fašističnega državnega reda in o potrebi enotnega boja delavskega razreda v zvezi z vsemi demokratičnimi silami proti fašistom... Slovenski, .. narodi morajo preko vseh svojih demokratičnih gibanj in voditeljev sodelovati pri sporazumu, Predvsem velja to za slovensko, demokratično/kato-liško gibanje, v katerem se vrše precejšnja prerivanja v zadnjem času. (Podčrtali mi.)
»Del. list« št. 8, str. 2, y članku: Pripravimo pot strokovni enotnosti, beremo: »Marsikje se sliši: s farškimi nič skupnega, s steni-čarji, moskovci itd. ni kompromisa, s social-patrioti se ne da nič delati itd. Zagovorniki enotnosti morajo rušiti plotove med temi tabori, posebno med socijaldemokrati in levimi delavci in funkcionarji. Staro sovraštvo mora izginiti in zagovornik enotosti mora v vsakem delavcu in v vsakem funkcionarju videti človeka, ki ga je treba in se ga da pridobiti za enotno fronto...« (podčrtali mi)... »Enotnost slov. delavstva se bo sklepala... pa tudi v vrhovih med Sedejem, Žumrom,' Trater-jem, Jakominom, Juvanom, Arkom in Lesko-šekom itd.«
Taktika ponujene roke
»Delavski list«, z dne 17. julija 1937, št. 3. v članku »Slovenski delavec o Ljudski fronti« (Dopis iz Francije): »Posebno poglavje pi\i združevanju vsega ljudstva tvorijo katoličani. Prvotno nezaupanje, ki je bilo umetno ustvarjeno od strani fašističnega tiska, vedno bolj izginja. Reakcionarni elementi med katoličani so tudi podpihovali svoje pristaše proti sodelovanju z rdečimi. Toda nihče ne žali vere, duhovniki svobodno berejo mašo in hodijo med ljudstvo kakor prej, na drugi strani pa katoliški delavci prav tako uživajo sadove socialnih zakonov. Vse to je mnogim katoličanom, posebno pa katolišsemu delavstvu odprlo oči. Tudi mnogi duhovniki že simpatizirajo z vlado ljudske fronte. Na drugi strani pa je izginilo nezaupanje, ki so ga imeli nekateri delavski voditelji nasproti katoličanom. Tako je s. Blum februarja t. 1. izjavil nekemu dominikanskemu patru: »Uverjen sem, da je sodelovanje med francoskimi katoličani in vlado ljudske fronte mogoče.« (list »Sept.«, ki je to izjavo prinesel, je moral prenehati. Prav v zadnjem času vodijo francoski katoličani veliko borbo proti ljudski fronti, ki so jo spravili na površje komunisti. Op. ur.)
»Te besede naj bi si tudi pri Vas v Sloveniji zapomnili vsi oni, ki ovirajo skupnost delavstva, da ni mogoče sodelovanje s katoliškimi množicami v Sloveniji.« To je tipična politika ponujene roke, ki jo na hinavski način v Franciji vodijo komunisti in »Del. list« gotovo ni prinesel to pismo zato, da bi tako ne delali tudi v Sloveniji. Drugače si tega ne moremo razlagati.
Uprava sporoča:
Imamo vel popolnih vezanih lanskih letnikov „Straie*‘. - (ena 1 izvodu 32 dinarjev
»Katoliške mase vstajajo proti fašizmu in vojni. Naša dolžnost je, ponujati jim roko in pomagati jim priti na pot enotne borbe proti skupnemu sovražniku vsega človeštva. (»Proleter«, decembra 1936, št. 4.)
»Kdaj je »Delavski list« poveličeval klero-fašizem? Ali ni vedno zastopal, da je treba skleniti zvezo s katoliškimi demokratskimi kmeti in mestnimi srednjimi sloji proti fašizmu vseh barv« (»Delavski list«, št. 4, str. 3).
»Na enotno krščansko fronto glede Španije pozivajo nekateri škofje in med njimi tudi »Slovenec« ... Vsi delovni ljudje, katoličani in marksisti spadajo v drugačno fronto, v ljudsko fronto demokracije in miru« (»Del. list«, št. 5.).
Kmetsko delavsko gibanje
»Mi smo prijatelji kmetsko-delavskega gibanja ... Toda pri tem se moramo ozreti predvsem na ona gibanja, ki predstavljajo množice demokrat, slovenskega ljudstva. Predvsem se torej moramo obrniti na množice SLS in JRZ, na njihove voditelje, lfi so ostali zvesti ali se vrnili k demokraciji in slovenstvu, z njimi ustvariti tesne zveze in jih pridobiti za sodelovanje (D. 1. 5, »Zakaj ravno z dr. Pucom.«)
»Danes, ko je bolj ko kdaj potrebna enotnost slov. demokratičnega ljudstva, ko se je pokazala žgoča" nujnost razširitve kmečko-delavskega gibanja, da bi bil slovenski narod sposoben nele odbiti fašistično nevarnost« ... itd. (»Proleter«, 1937, št. 9, str. 5.)
To je samo nekaj citatov. Šlo nam je za to, da pokažemo podobnost med nekaterimi gesli in mislimi, ki jih najdemo v »Proleteru« in v »Delavskem listu«, kot ljudsko, enotno fronto, demokratsko fronto, borbo proti vojni in fašizmu itd. Ne moremo trditi, da je »Delavski list« komunistično glasilo, trdimo pa, da so gesla, ki jih zagovarja in širi v skladu z gesli in mislimi, ki jih širi komunizem. To smo s primerjavo citatov tudi dokazali. Čudimo se, kako more »Delavski list« take stvari prinašati.
Državna sovjetska založba »Antigis« bo
izdala v več evropskih jezikih futuristični roman: »Rusija brez cerkva in vere«, ki ga pravkar končuje komunistični pisatelj in brez-božnik Pojarkov.
Komunist, omrežja na Kitajskem
Ako ne poznamo izžarjevanj sovjetske Rusije po vsej vzhodni Aziji, ne bomo nikoli prav razumeli velikih političnih dogodkov, ki se tamkaj prav v sedanjem trenutku odigravajo. Saj celo lahko trdimo, da predstavljajo poglavitno gonilno silo tamkajšnjih političnih dogajanj. Toda, če hočemo govoriti o Kitajski in o komunističnem vplivu, ki mu je izpostavljena, ne smemo pozabiti dveh stvari:
1. Kitajska ni nikakšna dežela. Kitajska je kontinent, kjer manjkajo večidel vse moderne medsebojne zveze posameznih pokrajin, ki so vsaka vsaj tako velike kot so največje evropske države. Osrednja kitajska vlada torej v nobenem trenutku ne more reči, kako daleč prav za prav sega njen vpliv in si nikoli ni v svesti, da bodo njena povelja segla dalje, kakor sega njena dejanska oblast, to je po obrežju Jangcekjanga. Mnenje osrednje vlade o komunistični nevarnosti torej ni merodajno, kakor tudi njeni ukrepi niso odločilni za vse ozemlje.
2. Kitajec po svoji miselnosti nacionalizma v našem pomenu besede ne pozna. On je zvest svoji družini, svojemu ožjemu rodu in kvečjemu še ožjemu naselju. Velikih nacionalnih zahtev ne pozna in zaradi tega tudi nima posluha za nevarnosti, ki mu kot narodu pretijo. S io svojo miselnostjo je slepo izpostavljen vsakemu vplivu, ki ga preboja edinole s stališča svoje družine in svojih osebnih koristi. Če razni državni in pokrajinski voditelji govorijo
o	nacionalnem navdušenju, je to beseda, ki jo je treba meriti s kitajskim merilom in ceniti po kitajski vrednosti.
S teh dveh predpostavk je treba motriti položaj na Kitajskem v zvezi s komunistično nevarnostjo, ki to veliko deželo, ta brezmejni kontinent zalezuje in ga tudi osvaja. Stališče Kitajske kot celote napram komunizmu odnosno sovjetski Rusiji, ki ga širi, je potemtakem raznoliko. Enotnega stališča v tem ali onem smislu ni. Ko je na Kitajskem vladal Sun-Yat-Sen, je bil moskovski vpliv izredno velik in prodoren in sta Borodin ter takratni general Galen, ki se danes piše maršal Blii-cher, imela lahko nalogo, da širita sovjetski vpliv po mili volji. Ko je dobil v roke oblast maršal Čankajšek, se je položaj spremenil na £kodo Rusije. ČankajSkove armade so pognale komunistične armade iz Fukjena in Kjangsija gor proti severu, v pokrajine Šensi in Kansu, kjer so se naselile in do danes ostale. Le iz zunanje Mongolije in iz kitajskega Turkestana (pokrajina Sinkjang) jih ni bilo mogoče več pregnati in je sovjetska nadoblast tamkaj ostala trajna in trajno tudi izhodišče za vso nadaljnjo komunistično propagando v notranjost Kitaja. Čankajškova vlada se je z veliko odločnostjo postavila na protikomunistično stališče, kar izhaja iz pogojev, ki jih je vlada v Nankingu stavila severnim komunističnim armadam (letos v februarju) za njihov prestop v redno kitajsko vojsko. Zahtevala je med drugim razpust vseh komunističnih oddelkov, razpust kitajske sovjetske republike (torej je takšna do današnjih dni obstojala!), ukinitev vsake komunistične propagande in širjenja razrednega boja. Značilno je, da rdeče armade sprva teh pogojev niso sprejele in da je razpolaga SSSR z okrog 140.000 mož redne in 400.000 mož rezervne vojske, ki pa je zaradi razmer danes že v celoti v službi nankinške vlade. Vladi v Nankingu smemo priznati, da je vsaj poskusila biti protikomunistična in ji je isto priznanje dal nedavno tudi japonski general Kavabe, isti, ki je zavzel Peiping, ko je rekel, da »se je nankinška vlada poišteno trudila, da bi komunizem iztrebila, a da so jo ovirali profesorji in dijaki, ki so rajši rdeči kakor pa Japoncem prijazni.«
A navzlic temu, navidezno strogo protikomunističnem stališču Čankajškove vlade vemo na primer, da je bival ČankajSkov sin iz prvega zakona do meseca majnika letošnjega leta v
Moskvi in da so njegov povratek slavili vsi, protikomunistično usmerjeni kot prelom med Kitajsko in sovjetsko Rusijo, komunisti pa kot znamenje trajnega tesnega sodelovanja! Zanimivo je tudi, da še danes sedijo na vodilnih mestih v Nankingu ljudje, ki so še nedavno stali v komunističnem taboru in vzdržujejo redne stike z moskovsko vlado. Tako na primer znani Sun-Fo, Sun-Yat-Senov sin, ki je predsednik najvišjega državnega zakonodajne-da sveta. Njegova mati pa živi še danes v Moskvi, »skregana« z nankinško vlado. Sun-Fo je bil preje prometni minister in se je ob priliki borb za ustanovitev komunistične države v Kantonu pridružil komunistom, ko pa je bil upor zadušen, je prišel na sedanje, še mnogo bolj vplivno mesto... Še večje začudenje mora vzbuditi, da zloglasni Maocetung, ki je še vedno predsednik kitajskih sovjetov, in prosluli komunistični general Čovenlaj na povabilo maršala Čankajška predavata na višji vojaški šoli v Kulingu o »politični in vojaški vzgoji častnikov in državnih uradnikov«. In vendar je svoje dni nankinška vlada razpisala nagrado 80.000 kitajskih dolarjev na glavo Čo-venlajevo!
Končno tudi ne smemo pozabiti, da se je nankinška vlada že marca meseca 1937 začela pogajati s sovjetsko Rusijo za nenapadalno pogodbo ,ki je bila proti koncu septembra tudi objavljena in da se sedaj ista vlada pogaja zopet s sovjetskim poslanikom Bogomolovom za
Če človek prebira nemško časopisje, opazi, da so vsaj oni Nemci, ki imajo zdaj monopol na državotvornost, v stalnem deliriju neke nacionalne vzhičenosti: kongres v Niimibergu, obisk Mussolinija, morda še Hitlerjev obisk V Rimu itd.
iNas zanima duhovna usmerjenost nove Nemčije. Da so v Nemčiji krasne ceste, veliki stadijoni, tovarne: vse to radi verjamemo in se moramo učiti od njih. Vsekakor pospravijo Nemci, če pridejo od svojih »Reichsautobahnen« čez Jezersko ali Ljubelj na naiše ceste, takoj svoje avtomobile in jih postavijo ali v garažo ali pa jih pošljejo po železnici domov.
Drugo pa je duhovna usmerjenost Nemčije. Dne 8. septembra je Hitler poklonil prvo nacionalno nagrado za umetnost in znanost Alfredu Rosenbergu, ki mu je zaupana naloga, da usmerja vso duhovno in svetovno nazorno vzgojo stranke. Isti Alf. Ro-senberg je v govoru 9. sept. izvajal: Nacionalni socialisti so od vsega začetka spoznali, da mora biti njihov svetovni nazor popolnoma nov. Moderna demokracija je brez vsake moči proti boljševizmu kakor kunec pred kačo klopotačo. Boljševizem je kakor kuga, ki širi svoje bacile povsod, kjer ni odporne sile v državah. Proti krvavemu razsulu boljševizma se dviga bolj in bolj nacionalni socializem kot edina obramba.
Rim je odpravil nekdaj orientalsko kugo, ki se je vgnezdila v Kartagi, a biološko se Rimljani niso mogli več popolnoma očistiti te orientalske kuge. Nacionalni socializem v Nemčiji je tudi to orientalsko kugo zatrl, pa še več: hoče tudi biološko nemško kri ohraniti čisto. Judje so v Rusiji 5 milijonov Rusov uničili s prisilnim delom v koncentracijskih taboriščih, in nameravajo napraviti iz vse Evrope eno samo klavnico. Cerkve pa niso mogle zdramiti narodov k osvobodilni borbi proti brezbožnemu boljševizmu. Nekateri vodilni možje krščanstva najdejo v boljševizmu celo krščanske ideje. Saj te duhovne sile preteklosti bolj preganjajo nacionalni sociali zlem kot boljševizem, ker ne marajo države, ki bi ime-
sklenitev politične in vojaške zveze med Kitajsko in sovjetsko Rusijo.
To so nesoglasja, ki jih je treba podčrtati, pri tem pa ne pozabiti, da je osnovna poteza kitajskega značaja — kompromis. Kitajec nikoli mostov ne podira. Prijatelj ne pomeni celega prijatelja, sovražnik pa ne celega sovražnika.
Ako vemo, da ima sovjetska komunistična propaganda pred seboj ogromen kitajski kontinent, kjer se nobena osrednja vlada ne more uveljaviti, da ima pred seboj stotine milijonov ljudi, ki nacionalizma ne poznajo in jim je skrb zase in za svojo družino najvišja briga, in končno, da sme računati s kompromisarskim značajem kitajske duše, potem si lahko predstavljamo, da na eni strani komunizem na Kitajskem še dolgo ni in ne bo iztrebljen, na drugi strani pa, da ima sovjetska Rusija skoraj neizčrpne možnosti, da politično in duhovno zaseda kitajsko ozemje.
Če Kitajska v svoji ogromni celoti komunistične nevarnosti ni spoznala, jo je spoznala Japonska. General Kavabe, ki smo ga zgoraj omenili, je to razodel v zelo jasni izjavi, ki jo je dal Nemcu Kiderlenu v Peipingu avgusta meseca: »Velika, neodvisna, azijsko usmerjena Kitajska lahko mirno živi ob Japonski, kajti obe državi se nahajata na isti ravni. Toda čim bolj tesne postajajo zveze Kitajske s sovjetsko Rusijo, tem bolj nevaren postaja tudi položaj Japonske. Japonska ne sme in ne bo trpela, da bi nasproti njenemu otočju na azijski celini vzrasel kakšen boljševiški imperij. Ona bo vsakemu takšnemu razvoju z vsemi silami nasprotovala!«
1	a svoj lasten svetovni nazor, ker s tem izgubljajo svoj položaj v tej državi. Ljudstvu, ki je bilo razdrto in brezversko.je dal nacionalni socializem spet vero v sebe in s tem smisel za delo na tej zemlji.
Nova velika sila je, ki prepaja naš narod in krščanske veroizpovedi hočejo ta novi smisel življenjskega udejstvovanja spet izvotliti. Zato nacionalni socializem ne (more zaupati vzgo j;e nemškega naroda onim, ki so se v borbi proti kaosu izkazali nesposobne. *
»Osservatore Romano« je dne 15. septembra ugotovil, da gre v Nemčiji odkriti in tajni boj proti Cerkvi in njenim, v konkordatu zajamčenim pravicam dalje.
Saj je prav nurnberški kongres pokazal, da prodira poganski duh bolj in bolj v narodno socialistično gibanje in da voditelji to napredovanje pospeiujejo. Saj je Rosenber-gov nauk postal temelj vzgoje vseh učiteljev in je našel pot v vse državne šole.
Odlikovanje z narodno nagrado je Rosen-berg dobil kot kronan prerok nove N e m čl i j e z nedvoumnim poudarkom, da vsa državna uprava soglaša z Rosenbergovimi nauki.
Tako je Rosenbergova izjava pač podrla vse pogoje za pravo versko pomirjenje, ki ga je Sv. Stolica vedno iskreno želela.
Ob koncu izraža »Osservatore Romano« bojazen, da bo seme sovraštva in zaničevanja vsake zares svete stvari tudi v Nemčiji rodilo .sadove, pred katerimi mora biti strah vsakega iskrenega prijatelja nemškega naroda.
Bati se je torej »španskih in meksikanskih« dni v Nemčiji.
V	okrožnici o rožnem vencu papež Pij XI. pravi: »Nekateri hočejo predvsem državno oblast dvigniti in njeno avtoriteto krepiti kot edino pravo obrambo proti komunizmu, a zaničujejo luč evangeljske modrosti in obnavljajo znova zmote poganov in njihove življenske navade.«
Besede Rima so jasne! Germania, quo vadiš?
Tako, je komunizem spremenil vso vzhodno in srednjo Azijo v velikansko bojišče, na katerem bodo stotine milijonov nedolžnih plačevale račune za prijateljstvo, ki ga je svoje dni sklenil prerok Sun-Yat-Sen s krvolokom Ljeninom.
Delna boljševizacija velike Kitajske je torej dejstvo. S tem pa seveda postopanje Japonske ni opravičeno! Brez napovedi vojne je vkorakala v kitajsko ozemlje, obsipala kitajska mesta z bombami itd. Namesto pravice je> stopila tu surova sila in vojaška premoč. Japonska bi si morala izbrati drugo pot.
Katoliška akcija
2.	Prvi dokument Pija XI.
Prva okrožnica, ki jo je izdal papež Pij XI., se začne iz besedama »Ubi Arcano«; izdana je bila 23. decembra 1922. V njej razvija papež program za svoje delo. V prvem delu okrožnice popisuje žalostno versko in nravno stanje v svetu, v drugem analizira vzroke, ki so povzročili to stanje in v tretjem nakaže pota in sredstva za novo pokristjanjenje sveta. V tem tretjem delu omenja papež tudi Katoliško akcijo, in sicer ne le mimogrede, marveč razvije v kratkih besedah ves njen program. Takole piše:
»Spoznavamo, da se sveti apostolski duh vedno bolj -širi, to je tisto vedno bolj vneto pri' zadevanje vernikov, da najprej z vztrajno molitvijo in z zglednim življenjem, potem z dobro besedo in plodonosnim tiskom ter drugimi deli in sredstvi krščanske ljubezni pripomorejo do tega, da se v srcih posameznih ljudi, pa tudi v družini in javni družbi vrne najprej dolžna ljubezen, češčenje in gospodstvo božjemu Srcu Kristusa Kralja.
Temu velja prav tako sveti boj za oltar in ognjišče, ki ga je treba začeti in bojevati na celi črti za božje in naravne pravice verske in domače družbe, torej za Cerkev, za družino in vzgojo otrok.
Končno spada sem obseg organizacij, ustanov in podjetij, ki gredo pod ime Katoliške akcije, ki je Nam tako draga. Njo so Naši najbližji predhodniki s toliko skrbjo in tako modro ustanovili, jo s tolikimi in tako sijajnimi dokumenti vzdrževali, vodili in urejali, da bi se v različnih socialnih okoliščinah, ki se hitro in neprestano spreminjajo, vzgajali vedno popolnejši kristjani in s tem vedno popolnejši državljani in da bi se njihova vest v odločilni meri krščansko oblikovala, tako da bi vsaik čas, v vsakem položaju bodisi zasebnega ali javnega življenja znali najti ali vsaj hoteti in aplicirati krščansko rešitev različnih problemov, ki se pojavijo v tem ali onem življenjskem položaju.
Vse te oblike in ustanove, ki jim posvečamo Svojo pažnjo in skrb od prvih dni Svojega pontifikata, morajo ne le ostati, marveč se tudi okrepiti in vedno bolj razviti.
Vernike opomnite (namreč škofje), da bodo šele tedaj popolnoma vredni imenovati se »izvoljen rod, kraljevsko duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo« (1 Pet. 2, 9), ko si bodo pod vodstvom svojih škofov in duhovnikov prizadevali, širiti doma in v javnosti spoznanje o Kristusu in utrjevati ljubezen do Njega.
Tedaj šele bodo z nami in s Kristusom najtesneje združeni in bodo postali kar najbolj zaslužni za medsebojni mir med ljudmi, ko bodo z voetim prizadevanjem širili in ohranjevali Kristusovo kraljestvo.
To je namreč neka resnična enakost pravicr ki živi in cvete v Kristusovem kraljestvu, da se vsi odlikujejo po istem plemstvu in krasijo z isto dragoceno Kristusovo krvjo.«
Te programatične misli je nato papež Pij XL v svojih naslednjih dokumentih vedno bolf razvijal, zlasti glede nia organizacijo sodelovanja laikata s hierarhijo pri apostolatu Cerkve-Že iz navedenega prvega papeževega dokumenta pa sledi, da je to sodelovanje nujno pO' trebno, da je dolžnost laikov in da je edino sredstvo za zopetno pokristjanjenje sveta.
Germania, quo vadiš?
14, oktobra 1937
7
»STRAŽA V VIHARJU
SLOVENŠČINA NA KOROŠKEM
O slovenščina, ti jezik oseh jezikov, ii sladka mešanica polumočnega narečja in rezkih krikoo kraljevo jeznih orloo, ki se za plen borijo nad prepadom, ii gibčni veter vonjavih blagoglasij, ti čista jasnost, bolj cista od jutranje prozornosti neba, ti žlahtni s°k, sladek in opojen kot staro vino, tu si bila kakor nebogljeno dete, ki je zamenjalo za prožnost lastnih nog okornost tujih ber-Selj! (Izidor Cankar: Obiski.)
Po 10. oktobru
Ti moj nemški gospodar, zakaj me preganjaš? Ali nisem miren in tih, samo doma v svojem je-**ku govorim, potisnil si me že čisto ob stene Karavank. Kaj mi še hočeš?
Redno ti davke plačujem, tlako ti delam. Heimatbund tudi vzdržujem, Heimatbund, ki ima nalogo, da me uniči. Kaj hočeš še od mene?
Sole vzdržujem, šole, ki so ponemčevalnice, ki mojega jezika ne poznajo.
Strup kup<ujem, ki mi ga vlivaš v telo. Toda Sai delam, kakor želiš, ali pusti me živeti dokler •oi je Bog življenje dal.
10. oktober naj proslavljam? Kako naj se ve-®el»m, ko pa mi dušo razjeda bol. Ali hočeš, da na dan moje smrtne obsodbe poči srce?
Ne morem. Poglej me, ves sem ubog in za-PuSčen, berač brez pravic, do nagega si me slekel, usta zavezal in z visoko ograjo obdaL Kdo ve ** mojo bol, kdo vidi krivico?
*
Nikdar ne bomo pustili, da bi ®e z vitalnim ^«lom našega naroda tako pasje postopalo. Jugo-Navija, da vsa Jugoslavija se mora za Slovence Koroškem zavzeti. Vest sveta pa že mora en-^rat spoznati kaj je krivica. Za 10. oktober je ^zvala Slovenska dijaška zveza vsa kulturna in. •taaovska društva, da bi obsodila krivice, ki se ®ašemu narodu gode. Hotela je veliko manifesta-ClTo na Kongresnem trgu, pa nazadnje to ni bilo Mogoče. V Avstriji pa so bile burne manifesta-Clje ob obletnici še podpirane. Skrbimo vsi pa na <k'ug način, da bo ves svet zvedel, kako Avstrija kpta mednarodne pogodbe in kako je požrla besedo, ki jo je bila slovesno izrekla, da bo spošto-v4Ja
,pravic-e slovenske manjšine.
Krščanska svoboda
. Naše stoletje oznanjajo za stoletje neome-lene svobode. Toda, kakšni sužnji smo. po-Jjali! Svobodo je oznanjal liberalizem. .a je postal sramotilec prave s v o -°de. Svobodo oznanja socializem in ?e utaplja v krvavem nasilju. Svo-°do za nemški narod — je zaklical množični Hitler. Danes je tretje cesarstvo c e -Sjrstvo prisilnega jopiča.
Krščanstvo nam je prineslo pravo * vob o d o. Zgodbe mučencev nam pripove-. )®jo: Kristjana Evelpista, ki je služil cesar-so privedli pred rimskega pretorja. Vpra-,ga je: »Kdo si ti?« »Cesarjev suženj sem, , °t kristjan pa sem dobil od Kristusa svobodo.«
, Da, razočarani svet bo še spoznal: samo ristjan je resnično svoboden, svoboden ta-°i da ga ne ukloni niti smrt. Cerkev je tudi ^revnejšemu, ki ječi v verigah razkristjanje-®eŽa gospodarstva, ohranila duhovno in du-evno svobodo, ki bo našla rešilno pot iz ma-eHalističnega močvirja. (Prosto po:	Die
*«iildwache. XXVI. 1.)
®rtdoftJta//e nam **©i>1£ naročnikovi
£«*■
Dnevno povelje:
Danes je moderno vpiti »dol s fašizmom!« Moderno pa je danes to, kar diktira »javno mnenje« oziroma to, kar je »javnemu mnenju« diktirano. * J avno mnenje« v Evropi po razdejanju katoliške realnosti v kulturi in civilizaciji ter v vsem družbenem ustroju ni več katoliško. Zato imamo dovolj tehtnih razlogov, da dvomimo v pravilnost in upravičenost gesel, ki jih bruha »javno mnenje« oziroma, ki so vanj vržena, torej v našem obdobju v pravilnost in upravičenost »protifašistične« razbesnelosti. Po vseh znakih in praktičnih aplikacijah, ki smo jih dosedaj že imeli priliko dovolj videti, je dognano, da laična javnost pod »fašizmom« razume večkrat stremljenje po vrnitvi k pravemu pojmovanju življenja, svobode, kulture, urejenosti, odnosov med narodi in miru. Ako naj torej »fašizem« pomeni oni moderni pojav, ki hoče, da se po edino možni poti avtoritete v razdejani in do nedoumljivosti demoralizirani atmosferi laičnega kulturnega in javnega življenja sploh zopet vpostavi pravo naravno zapovrstje vrednot, ki ga je porušil stoletni javni, neosebni kulturni in
Mednarodna morala
Po svetovni vojni so se Združene države Amerike umaknile iz Društva narodov in so začele povdarjati strogo nevtralnost in načelo nevmešavanja v neameriške zadeve.
Zdaj se zdi, da se Roosevelt nekoliko preusmerja. Že državni tajnik Cordell Hall je izjavil v svoji spomenici, naslovljeni v juliju na narode: »Nikjer na svetu ne more biti vojne, ki bi ne zadevala tudi interesov, pravic in obveznosti Združenih držav.«
Kljub miroljubnosti in Zvestobi do sklenjenih pogodb povdarja torej Amerika vzajemnost mednarodnih interesov.
Roosevelt je storil korak naprej: V svojem govoru v Čikagu je zavzel odločno stališče proti vsakršnemu ogrožanju teh interesov. Ostro biča sedanji režim strahovanja in mednarodne protizakonitosti, ki se mu zdi vedno bolj grozeč. Zato se ameriška politika spet zavzema za intervencijo.
Klice mednarodnega nereda sor nenapovedane vojne, poboji civilnega prebivalstva, poseg v notranje spore drugih držav, morsko gusarstvo itd. Vse to pa izvira iz pohlepa po oblasti in nadmoči, ki nima ozira na pravičnost in človečanstvo.
Proti tem nevarnostim se morajo narodi zavarovati, ker »je v modernem svetu vzajemnost vseh, odnošajev tako tesna, da se noben narod ne more popolnoma osamosvojiti v ekonomskem in političnem oziru od drugih narodov ...« Treba je vrniti zakonom veljavnost in preprečiti kršenje pogodb. — Glavna točka Rooseveltovih izvajanj je torej: obnovitev mednarodne morale, ki spoštuje pogodbe in svobodo narodov. Prav to načelo je poudaril 1. 1917 papež Benedikt XV.
Roosevelt pravi, da je treba podvzeti vse korake, da se ohrani mir in da se oni, ki hočejo vojne, odvrnejo od tega. S tem je Roosevelt podčrtal večno veljavnost moralnih zakonov, svetost dane besede, nedotakljivost tuje lastnine. Prevzgoja v tem smislu je narodom potrebna.
Po neki londonski statistiki je na svetu
približno 6 milijonov slepcev.
V prvem polletju 1937 cenijo izgubo na delavskih mezdah v USA zaradi stavk na približno 90 milijonov dolarjev.
V Franciji opažajo močna prizadevanja cerkvi nasprotnih krogov, da se uvede civilni pokop. Cerkveno naj bi bil pokopan samo tisti, kdor to izrecno izrazi v oporoki.
Dol s f aSizmom I
socialni odpad od Boga in Cerkve, — potem pomilujemo one katoličane, ki so, zaljubljeni v stoletno laično kulturo, civilizacijo im demokracijo, kot že večkrat, ponovno zaplavali za »javnim mnenjem«, ki mu krepko sledijo s posnemanjem in poiav-ljanjem njegovega dnevnega povelja: Dol s fašizmom — živela demokracija! Ali na naj-otipljivejši praktični primer zaobrnjeno: Dol nacionalna Španija — živio rdeči Madrid!
Ako gre za tako pojmovano dilemo, jo mi brez strahu in sramu zavrtimo: Dol e demokracijo — živio fašizem! In na živem primeru: Dol z Madridom — živio Španija!
Dimitrov, prerok sovjetov, je dal komunističnemu svetu vseh dežel geslo: Ljudska fronta proti fašizmu. »Dol s fašizmom« je torej v tej obliki tipična sovjetska parola.
Ako pa fašizem pomeni zgolj oboževanje totalitarne države in raznih voditeljev, potem spada v to kategorijo predvsem boljševizem, poleg njega pa še nacionalni socializem, potem velja tudi za nas »Dol s f a -š i z m o m«.
Protiverski pohod v Franciji
Protiverska propaganda >Zveze proletarskih brezbožnikov Francije« (to je francoska sekcija proletarske svobodomiselne internacionale), je v zadnjih letih doživela velik razmah. V oktobru 1935 je bil v Parizu ustanovljen Protiverski institut, ki predstavlja organi-zatorični okvir za brezbožniško propagando v vsej Franciji.
Komunistični agenti spretno izrabljajo proti-cerkveno usmerjenost nekih slojev Francije, ki pa še ne kažejo nobenega nagnjenja h komunizmu in jih polagoma prepajajo s svetovno revolucionarnimi stremljenji Moskve.
Volk se pere
Za časa Trockijevega-Bronsteinovega bivanja v gostoljubni Mehiki je izšel v velikem mehikanskem dnevniku »La Razon« članek z naslovom: »Trocki mrzi Stalina, a je še vedno vzhičen nad marksizmom.« Članek pravi med drugim dobesedno:
»Naš gost Leon Trocki — ruski pseudo-nlm hebrejskega gospoda Bronsteina — protestira proti krivičnosti Stalina. S tem mi soglašamo: Stalin in njegovo gospodstvo sta sramota za človeštvo.
Toda...
Preden je izbruhnil »družinski« prepir med Stalinom in Trockim, ali je bil tedaj v Rusiji raj? Ali tedaj, ko je vladal g. Bronstein z železno pestjo, ni bilo talcev in tožba, ali tedaj ni ibilo nikakih sramotnih zločinov proti pravu, nobenega mučenja, nobenih »ofteielnih« umorov? Ali se more ustanovitelj Čeke pritoževati nad GPU? Ali ni v njegovem času pod njegovo tiranijo bila prelita kri milijonov ljudi?
G. Trocki, ki je danes padel v nemilost, vidi z vso ostrino strahote, ki jih počenjajo proti njegovim privržencem. Toda — ko je on stal zgoraj in so bili drugi ljudje žrtve kot sedaj njegovi prijatelji, ali je svoje grozote gledal z isto ostrino? Ali pa morda obstoja tudi posebna duševna optika, po kateri se od spodaj navzgor bolje vidi kot od zgoraj navzdol?
In če bi se vloge zamenjale in bi bil danes Trocki na Stalinovem mestu, ali bi bil
on milejši, bolj človeški do svojih sovražnikov?
Toda za nas je še važnejše in pomembnejše dejstvo: Trocki mrzi Stalina, toda še vedno je navdušen za nauke marksizma. Za katastrofo v Rusiji dela odgovornega enega človeka, ne pa sistem. Skandalizira se nad birokratizmom ▼ Rusiji; a ne uvid!, da je to le neizprosna posledica Marksovih teoretičnih predpostavljanj.«
Iveri
15. okt. 1.1. začne Zveza zadružnih delavcev
izdajati svoj list, obenem pa bo prenehala izhajati »Delavska fronta«, ki je izhajala vsako soboto v Mariboru. ZZD šteje 3008 organiziranih članov, Mladina ZZD v Ljubljani 312 vajencev, Društvo združenih zasebnih in trgovskih nameščencev Slovenije 980 članov, Strokovna poljedelska zveza s sedežem v Mutrski Soboti 3700 poljedelskih delavcev. — ZZD je samostojna organizacija, ki ni od nobene druge odvisna, hoče pa biti in ostati bistven člen slovenske skupnosti.
V	Budimpešti so že pričeli z velikimi pripravami za evharistični kongres. Velike vsote so določene za izboljšanje cest, zgraditev stanovanjskih hišic in oltar za kongresno sv. daritev. Računajo, da bo samo iz drugih držav prišlo nad 100.000 ljudi.
Francoska akademija je nagradila dva
književnika. Časnikar Joseph Ageorges je dobil nagrado za knjigo »Sur les chemins de Rome« (Na potih v Rim), P. Gervais Quenard pa za knjigo »Le miracle des eglises noires« (Čudež črnih cerkva).
Holandska statistika je zopet nazorno
pokazala /nevarnost mešanih zakonov za vero otrok. Od 72.504 otrok, ki imajo oba starša kotoliška, je bilo 72.174 (99.54%) katoličanov, 92 (0.13%) protestantov in 237 (0,33%) brez veroizpovedi. Med tem pa je bilo od 7520 otrok iz mešanih zakonov 2348 (31%) katoličanov, 1585 (21%) protestantovr 12 (0,42%) Židov in 3575 (73,5%) brez veroizpovedi.
»Agence D’In!ormations de LOrient« poroča iz Moskve, da bodo postavili v službo brezbožniške propagande tudi gramofonske plošče. Najprej bodo izdelali plošče:
1. mednarodno brezbožniško himno; na zadnji strani kratek govor španske komunistke Dolores Ibarruri o gibanju svobodomiselstva v Španiji;
2. kantato za 20 obletnico SSSR; na zadnji strani govor Jaroslavskega: »Vera — sovražnik komunizma«;
3. internacionalo; na zadnji strani govor Dimitrova: »Cerkev — varuh fašizma.«
Dobile jih bodo samo združbe svobodo-miselcev in brezbožnikov. Besedilo bodo priredili v ruskem, poljskem, nemškem, francoskem, angleškem, španskem, holdanskem, kitajskem in japonskem jeziku.
Kominterna rovari tudi proti m isij onom.
Iz Moskve poročajo, da so vse komunistične stranke v misijonskih deželah dobile nalog, da vržejo vse moči na to, da uničijo vpliv misijonarjev in Cerkve. Akcijo naj vodijo damačini. Navodila obsegajo:	1, proti-
versko propagando v besedi, sliki in radiju;
2.	ustanove naj se celice brezbožnikov za mladino domačinov; 3. sramotenje duhovščine in družbeno onemogočanje krščenih; 4. redne shode naj vodijo pod geslom »Kristus vas ne nasiti, pač pa marksizem« v duhu materializma kot boj proti vplivom vere.
R. F. s R. F.?
Francosko ljudstvo baje bere začetnici R. F. (= Republique Fran<;aise) tudi Repu-blique Francma<,onnique. Vsekakor pričajo podatki, ki nam kažejo udeležbo francoskih framazonov v vladah Francije, da je njihov vpliv izreden. L. 1934 je bilo v Doumergueo-vem kabinetu od 19 samo 5 framazonov, leta 1935 je imela Bouissonova vlada že 8 članov lož. Prva Sarrautjeva vlada v začetku 1. 1936 je štela 12 framazonov, ljudsko frontaška vlada Leona Bluma je imela od 21 samo 4 ministre, ki niso čili člani kake lože, Chautempso-va vlada pa ima celo samo 3, ki niso frama-zoni, in sicer Campinchi, Queuille in Chapsal. Chautemps je član lože »La R6publique«, fra-mazon 32. stopnje z naslovom: »Vzvišeni knez kraljevske skrivnosti«.
KatoliSRa sociologija
Kakor so hoteli nekateri pojmovati sociologijo preširoko in so jo hoteli kakor na primer A. Comte, povzdigniti v vedo, ki nad-kriljuje in usmerja vse druge vede, tako so zopet drugi, n. pr. Vierkandt, Wieser, predmet sociologije pretirano omejili. Vsebino družbenega življenja so prepustili drugim vedam (državoslovju, zgodovini, pravni vedi itd.), za sociologijo pa so prihranili samo študij družbenih oblik, odnosov in zakonitosti, ki ustvarjajo kot splošni vzroki podlago vsakemu 'očestvenemu dej-stvovanju. Ta formalna sociologija ničesar ne vrednoti, ampak hoče biti povsem izkustvena veda, ki raziskuje samo pojave in njih zakonitosti, ne meni pa se, kaj bi bil namen in smisel razvoja družbe. Oboje je napačno! Kakor ni sociologija nadrejena n. pr. etičnim, verskim in sploh duhovnim vrednotam, saj bi v tem primeru resnica in nravnost ne temeljili v nespremenljivem metafizičnem redu, ampak bi postali odvisni vrednoti družbenega razvoja, prav tako ne sme sociologija samo ugotavljati le izkustvena dejstva in p oj a ve.* Tudi to je njena naloga, a ni vsa. Poleg kar najbolj natančnega poznavanja vseh dejstev, pojavov in zakonitosti družbenega življenja nam mora sociologija pokazati tudi pomen in namen vsega družbenega dejanja in nehanja. To pa je že vrednotenje, ki je nujno odvisno od svetovnega nazora, saj je prav ta vrednostna lestvica za celo vrsto najosnovnejših, za vsakega človeka najbolj perečih dejstev in vprašanj družbenega življenja.
Vrednotenje in po vrednotenju določanje smeri razvoju družbe, da kar najpopolneje dosega svoj namen, nujno utemeljuje odvisnost sociologije od svetovnega nazora in utemeljuje tudi katoliško sociologijo.
Temeljne sestavine katol. pogleda na družbo.
Katoliško pojmovanje družbenega bitja in žitja, dejanja in nehanja temelji na katoliškem svetovnem nazoru. V njem pa moremo ločiti tri plasti, ki od njih vsaka višja nižjo spopol-njuje tako, da so v najvišji vse obsežene. So pa: teistična dediščina dobe pred nastopom krščanstva, skupna posest vseh kristjanov in posebna, samo katoliška posest.
Prim.: dr. J. Jeraj, Sociologija, 6tr. 16—18.
Književnost
Pesnik Gustav Strniša
Za Žitnikovo Pomladjo in Seliškar jeoi-mi Pesmimi pričakovanja smo dobili letos že tretjo pesniško zbirko, Strnišev e Zvoke in žarke. Njegova knjiga, ki jo je okusno opremil arhitekt Serajnik, obsega 132 struni z 78 pesmimi. Uvodne besede o pesniku je napisal Anton Slodnjak. Strnišo uvršča med zapoznele učence slovenske moderne. Poglavitno vrednost Strniševe pesmi vidi v »njenem individualno-sociološkem pričevanju o duhovnem in telesnem življenju, ki ga živi vmesna plast med slovenskim kmečkim, delavskim in meščanskim življenjem«. Po kratkih glosah o sodobnem slovenskem slovstvu Slodnjak riše razvoj pesnika: brezosebni impresonizem se umakne individualni in socialni pesmi. Bodrilo na zaključku uvoda se glasi:	»Še en korak,
poet, v poslednjem, najhujšem pogumu zavrzi vse slovstvene in življenjske predsodke (?), pomeri se s prevaro, razbij priliznjeno zrcalo samoprevare ter zgrabi resnico svojega in našega življenja, ki je obsežena v večnem menjavanju oreha in pokore.«
Ko po tem laskavem uvodu beremo prve pesmi, se skoraj zgubimo v vrtincu sladkobnih besed, s katerimi poet žonglira, hoteč tako opravičiti prisiljeno simbolični in zastareli naslov zbirke.
a) Teistična dediščina.
Kot teistično dediščino označujemo spoznanja in resnice, ki so si jih ljudje pridobili tako ali drugače še pred nastopom krščanstva. Naj omenimo samo najvažnejše. Spoznali so že, da je bilo v začetku razumno in svobodno bitje — Bog. Ta edini Bog je iz nič ustvaril vse kar je. Razumen vzrok vsega, kar je, zahteva tudi razumen namen stvarstva. Ta pa je dvojen: prvotni namen stvarstva je Bog sam, drugotni pa, ki je v prvotnem vključen, obsega lastno spopolnjenje stvari samih. Vse se giblje v območju vzroka in namena, tudi človek. Stvarstvo je dvojno: duh in snov, v človeku pa se družita oba, vendar tako, da je duh fiad snovjo. Vsa snovnost je človeku sredstvo, da doseže svoj namen. Človek dosega svoj namen samo v družbi. Nravni zakoni vežejo tudi njo.
V	medsebojnem sodelovanju je samostojnost obeh obvarovana. Usoda človeka je v njegovih rokah. Z grehom je zgubil prvotno popolnost posameznik, pa tudi družba.
b)	Krščanska skupna posest.
Na teh resnicah gradi skupna krščanska posest. Prva starša sta se zadolžila za vse človeštvo, prav tako je Kristus odrešil vse človeštvo. Prepad med Bogom in človekom je premostil Bog - človek, in kar je bilo poprej samo njemu mogoče, je odslej dano vsem: da postanemo otroci božji. Z božjo milostjo zopet obvlada človek neurejene gone. Odrešenje, je naravo uredilo in vzpostavilo prejšnji red. Nagon ohranitve samega sebe čuva posameznika, nagon ploditve ohranja družbo in družbeni nagon omogoča življenje v družbi. Naravna napetost med težnjami posameznika in težnjami družbe ni v krščanstvu odstranjena. Samo, v kolikor je pretirana in v kolikor ruši sožitje ljudi, je omejena, da blagodejno vpliva na povečanje dejavnosti.
c) Katoliške resnice.
V	življenju družbe pa se očito odražajo tudi vplivi posameznih veroizpovedi. Če se torej v krščanski sociologiji, ki gradi na naravnih in razodetih resnicah krščanstva, uveljavijo tudi še povsem katoliške ideje, govorimo o katoliški sociologiji.
Za katolištvo je značilna tesna povezanost
nauka z življenjem. Katoliško pojmovanje odnosa med naravo in nadnaravo zavrača naturalizem, ki končno vse izvaja iz snovi, pa tudi supernaturalizem, ki odreka snovnosti vsako vrednost in pomen. Narava je izšla iz božjih rok dobra. Greh je porušil harmonijo v človeku, ni pa človeške narave uničil: človek lahko spozna resnico in z milostjo božjo dosega svoj namen. V vsem dogajanju priznava prvi vzrok — Boga, poleg njega pa še drugotne vzroke, ki sodelujejo. Katoliško pojmovanje družbe obsega angele in vse človeštvo, združene v kraljestvu milosti. Samo po tem občestvu je človek deležen odrešenja in milosti, samo taka zamisel občestva daje žrtvam in molitvam pravi smisel. Vendar pa kljub poudarku o t^č estvenosti posameznik ne trpi, saj mu prav krščanstvo postavlja prav individualen namen: lastno zveličanje. Krščanska občestvena misel, ki se je uveljavila v veri in cerkveni organizaciji, je močno vplivala s svojimi idejami tudi na življenje družbe.
Naloga katoliške sociologije torej je, da raziskuje in prikaže človeško družbo, njeno bistvo in življenje, njene oblike in zakonitosti v njih notranji povezanosti s celoto katoliške vere in misli.* Temelji na resnicah, ki jih mi lahko sami spoznamo, pa tudi na resnicah, ki so nam bile razodete. Družba mora ostvarjati od Boga ji po naravi določen namen. Iz naravnega in iz razuma izvirajočega namena oblikuje idealni tip človeške družbe, k čegar uresničitvi navaja ljudi, da se po spoznanju dejanskih razmer in po idealnih razmerah ustvari za vsak čas in vsak kraj kar najboljši družbeni red na naravnih temeljih, očiščenih in okrepljenih po milosti božji.
* Prim.: Schvver W., Kath. Ge&elLschaiftelehre, str. 59.
Delajte, a delajte prav!
»Jutro«, ponedeljska izdaja z dne 11. X. 1937, str. 2, prinaša poročilo o spominskem zborovanju ob obletnici koroškega plebiscita, ki sta ga priredili mariborski podružnici Bra-nibora in Kluba koroških Slovencev. Med drugim piše: »Drugi govornik je bil profesor Šedivy, ki je očrtal narodnostne razmere v Korotanu in k temu omenjal, kako postopajo
z našim življem v Korotanu oni »katoliški« Avstrijci, ki sicer kažejo veliko zanimanje za misijonske akcije in zamorčke. Viharno ploskanje je sledilo njegovi izjavi: Mar smo mi manj vredni kakor oni zamorčki? Mar je naš jezik za bogoslužje v cerkvi manj vreden kakor latinščina, ko se v »katoliški« Avstriji iztreblja slovenščina iz cerkve? ...«
Pri spominskem zborovanju nismo bili navzoči, zato prosimo g. prof. Šedivyja, da zahteva od »Jutra« popravek, če njegova izvajanja niso bila taka kot jih podaja »Jutro«.
Ker pa je poročilo že v javnosti, menimo, da moramo nanj nekoliko odgovoriti, ne da bi se ozirali na to, ali so bili očitki izrečeni ali vsaj tako izrečeni.
Dejstvo je, da postopanje Avstrije s Slovenci na Koroškem ni v skladu z obveznostmi santgermainske pogodbe in ni v skladu s katoliškimi načeli. Da se Avstrija sama imenuje katoliško, naj nikogar v njegovi sodbi ne prenagli. O tem, kdo je katoliški in kdo ni, odloča Cerkev. Omenimo samo poročilo »Straže« (glej 1. II., št. 14 od 1. V. 1936, str. 117), kjer poroča, da je kardinal Innitzer opozoril avstrijske oblasti, naj se pri socialno obnovitvenem delu ne poudarja samo katoliško ime, ampak naj se v katoliškem duhu več dela. Identificiranje vlade in Cerkve v Avstriji ali podtikati krivice, ki jih napravi svetna oblast Cerkvi, ne odgovarja resnicoljubnosti.
Kaj naj pomeni namigavanje na latinščino kot tekmeca slovenščini v bogoslužju, ne razumemo. Saj menda nihče ne more zahtevati, da bi Cerkev uvedla za slov. ozemlje Koroške slovenščino kot cerkveni jezik,
Prav tako smo mnenja, da neko omalovažujoče gledanje na misijonstvo in zamorčke, ki ga je po poročilu publika tendenciozno razumela (aplavz!), ne bo prav nič pripomoglo k rešitvi koroškega vprašanja.
Čudimo se, da mnogi, tudi katoličani, niso toliko kritični, da bi ločili napake in krivice, ki jih dela avstrijska vlada, od dela Cerkve za koroške Slovence, ki je vsekakor mnogo bolj pozitivno, kakor bi mogli to spoznati iz poročila »Jutra«.
Posredno ali neposredno, hoteno ali nehoteno klicanje Cerkve na odgovor zaradi napak in krivic raznih režimov, kakor tudi hoteno ali nehoteno vzbujanje nezaupljivosti ali celo mržnje do Cerkve zaradi krivic, ki jih zagreši kaka vlada, smatramo za objektivno krivico, pa naj ga zagreši ta ali oni.
Vendar pa srečamo tudi kako dobro pesem, ki je miselno mnogo boljša kakor oblikovno. n. pr. Mrak v dolini (16). Mestoma poet zaide 'v docela prozaično in začetniško dikcijo:
»Moj drzni duh je o ječo sveta ujet,
noč in dan trpi v življenja verigah,
zgublja ideje v vsakdanjih brigah,
ko se za kruh bori
in vendar ne popusti,
tava dalje in išče sproščen je,
ko me s tegobnim izkustvom trpinči žiolenje.«
(Bolečina, 22.)
Pač pa je čudna izjema »Blaznikom« (25), nedimmno najboljša pesem v zbirki.
» ljubim vas, saj ste raztrgali dvomov
mračne zastore, drzno pogledali soncu usode o plamteči obraz, ogleneli so vam možgani, se očistile misli, razsvetljenci ste prezrli človeštvo, radost, bolečino in čas «
Tudi pesniški pesimizem, ki spominja na Stritarja, najde svoj zvok, ki pa žal diši po starini.
»Sam sem na otoku zapuščenem, pravijo mu svet, kakor pri klavirju razglašenem skušam razodeti se — poet«.
(Nesoglasje, 31.)
Pesnik, ki dejansko živi popoldan svojega življenja, gleda v bližajoči se mrak.
»— Večeri
V vesolju smoter je iskanja, njegov akord kot vetra piš zadiha, razgiblje se. že zvon n skrivnostni uri niha, da z glasom vseubranim reši osa vprašan ja!«
(Večer, 34.)
Ves 11. del (strani 41—53) je en sam pogled o večnost (Hčerka, Dvogovor).
V 111. delu je morebiti najboljša »Binkošti« (64): zmagoslavje duha nad tvarino, jutranje svetlobe nad temo, visoke pomladi.
Izmed socialnih pesmi je dobra edinole Jutro na kolodvoru (110), ki je prosta značilne dikcije Seliškarja in Klopčiča, medtem ko so ose ostale (Viničar, Sitarska, Delavci) vobče epigonske in kaj šibke.	,
Zelo samozavestna in korajžna je Veseli vozniki (79). ki je kot nalašč za napev, pač pa spada Resignacija (85) z mislijo »življenje je za menoj« oblikovno v konec prejšnjega stoletja. Ritmu in motivu narodne pesmi se približuje Majda (94).
Poslednje pesmi zaplavajo v kroge ljubke kmečke idilike (Vasovanje, 119), ki mestoma spominja na Murnovo živobarvno in sončno prirodo.
Spričo dejstva, da je Strniša popolnoma zrel človek in da predstavljajo te njegove pesmi nekak obračun s pesniško tvornostjo, velja zanje drug kriterij presoje kakor pri mladih talentih, ki imajo literarno življenje še pred seboj.
Če je hotel Strniša samega sebe pred-
staviti tudi kot pesnika (piše namreč povprečne in šablonske kmečke povesti za naše tednike, posega celo v mladinsko književnost, n. pr. Harmonikar Binček, 1937), bi moral biti mnogo bolj avtokritičen. Izmed objavljenih pesmi bi jih najmanj polovica lahko ostala skrita v njegovem zasebnem pesniškem albumu. Če naj ocenjujemo vrednost pesmi po nastrojenju, ki ga med či-tanjem zbujajo v čitatelju, bo sodba še strožja.
Strniša je kmet, kakor sam pravi:
» jaz, moji dedje starodavni
želeli smo le zemlje, krampov in motik.
 uživam, ko potim se in sušim otavo,
ko or jem in prirode pijem mir.
Iz črne zemlje dvigam si zaklade — prepevam srečen v božji mrak, krepim si svoje sile mlude, poet, kmet — korenjak!«
(Poetom, 131.)
Njegov jezik je slab, to mestoma sploh pesniški jezik ni! Pri Strniši ne moremo upoštevati mladosti in se tolažiti z boljšim. Kot človek, ki je rasel iz moderne, bi moral vendarle biti bolj izbirčen pri sestavi zbirke. S tridesetimi pesmimi na šestdesetih straneh bi pomenil za slovensko poezijo povprečen plus, tako se bo pa zrnje žal razgubilo v plevah.
Knjiga je izšla v založbi Sidro in stane 40 din.