1395/2016 iiiiiniiiii ČASNIK UVODNIK GOSPODJE, JE BILO BOLJE, KO SMO BILI TOVARIŠI? Se spomnite, kako smo pred desetletji z zavistjo pogledovali proti sosedom oziroma čez železno zaveso, če hočete, kako doživljajo božično-novoletne praznike? Kako so bili italijanski televizijski programi, ki so bili tudi naše prvo okno v zahodni svet, polni oddaj, oglasov in filmov z božično vsebino? Se spomnite, kakšen vrvež je bil pred prazniki v njihovih nakupovalnih središčih oziroma v trgovskih predelih mest, ki so bili okrašeni že od prvih decembrskih dni? Poznali smo predvsem bližnji raštel, kot smo rekli ulici Via Pastello v Stari Gorici, oziroma Travnik, kot je staro ime za osrednji trg Piazza Vittoria. Se spomnite, kakšen vonj so imeli mandolat, kava, mandarini, mortadela, žvečilni gumi brooklyn in celo kavbojke? Dišali so po zahodu, ki smo mu zavidali, ki si je lahko na božični dan privoščil daljše spanje in družinsko kosilo, medtem ko smo mi morali po polnočnici že ob petih zjutraj spet na avtobus, ki nas je odpeljal v tovarne in šole. Se spomnite, kako smo čez mejo tovorili slastnejše testenine, boljši pralni prašek in na litre poceni italijanske bibite, ki ni bila nič drugega kot sladkana pobarvana voda? Ali pa, kako so nam sorodniki iz Italije, ko so prišli po krompir, kislo zelje in koline, prinesli lubenice in se pritajeno smejali, ko smo se mulci tepli, kdo bo dobil večji kos? Se spomnite avtomobilov z italijanskimi registracijami in gostov, ki so se jim v gostilnah vsi priklanjali, ker so plačevali z lirami? Se spomnite navdušenja soseda ali znanca, ki se je vrnil iz katere od evropskih prestolnic in je vzhičen pripovedoval, kako se je sprehajal po nakupovalnih centrih, velikih kot manjše mesto? Ali, kako je celo v kakšnem manjšem mestu, primerljivim z našo Ajdovščino, naštel tri, štiri, pet prodajaln različnih znamk avtomobilov, medtem ko smo imeli pri nas v Avtomaterialu pri osrednjem krožišču v izložbi zgolj eno škodo. Se spomnite, kako naši voditelji poročil niso smeli reči, daje na mejnih prehodih gneča zaradi bližajočih se božičnih praznikov in kako smo na italijo, kot smo rekli sosednjim televizijskim programom, gledali papeževo voščilo, kako so nas njihovi televizijski voditelji zasipali z buon natale, medtem ko seje v naših medijih prednovoletno vzdušje začelo šele po šestindvajsetem? Živeli smo pač v primežu države, ki nas je po tej plati omejevala, če se ozremo zgolj na ta vidik vsakdanjega življenja. Seveda še zdaleč ni bilo vse tako črno-belo, res pa je, da je bilo marsikaj belega pri njih bolj belo. Ali pa se nam je tako vsaj zdelo, ko smo usmerjali pogled čez mejo in se nazaj grede v strahu spraševali, ali bo morda carinik odkril leviske za šestdeset tisoč lir, skrite pod sedežem. In danes, ko imamo Zahod pred vrati? Ko so naši prazniki takšni, kakršne smo zavidali sosedom čez mejo in še dlje na zahodu in severu? Smo zadovoljni? Reklame z džinglbels spremljavo nam grejo na živce že petega decembra, televizija in radio nas zasipata s prazničnimi akcijami trgovcev, poslušamo nebodigatreba voščila politikov, v nabiralnikih je namesto božičnih razglednic še več letakov. Čeprav jo tudi sami povzročamo, bentimo nad gnečo v nakupovalnih središčih, kije prav takšna, nad kakršnimi smo se navduševali, ko jih še ni bilo pri nas. Mandolat nima več takšnega okusa, puncam ne poklanjamo več brooklyn žvečilnih, ampam všečke na Facebooku, mortadele je vsaj deset vrst, najdražje kavbojke niso več Levi's ampak tiste, ki so najbolj raztrgane in pošivane, prav takšne, kot so se nam nekoč naredile po stotem pranju. Sprašujemo se, ali je res potrebno, da mesta toliko zapravijo za električne okraske, in ugibamo, kam nas pelje potrošništvo, ko so že v mestu, kot je Ajdovščina, štirje globalni trgovci in pet trgovin z avtomobili. Seveda tudi danes ni vse tako črno-belo, res pa je, da je marsikaj črnega bolj črno, kot smo pričakovali, ko smo se zlili z zahodno potrošniško družbo. In danes smo res zgolj in samo potrošniki, drobni kamenčki, s katerimi elite gradijo svoje mozaike moči. Naj se sliši še tako bogokletno: kakršna že so bila prejšnja desetletja, pogled nanje s časovne distance današnjega trenutka nas prepriča, daje bilo ob vsej okorelosti nekdanjega režima v njem vendarle tudi kanček nečesa, česar današnji kapitalistični svet nima. Morda tombola, ki smo jo namesto filma Sam doma odigrali skupaj s sosedi, božični dan, ko smo odšli pražnje oblečeni v šolo in v službo, razglednica namesto suhoparnih esemesov, domača potica, namesto panetona... Vsak si bo seveda sam odgovoril na vprašanje, kdaj je bilo bolje. Res pa je, da je z razdalje dveh, treh desetletij marsikaj z obeh polov takratnega črno-belega dobilo drugačne odtenke: naše črno je postalo svetlejše, njihovo belo je dobilo umazane nianse. In ko današnjo potrošniško družbo in kapitalistično logiko vidimo zgolj v sivih odtenkih in se kdaj vprašamo, ali smo se za to borili, je odgovor samo eden. Ja, točno za to. Pa če si priznamo ali ne. Le da smo takrat videli samo bleščeče nianse ... Nismo! Sandi Škvarč 29. COLSKEMU ČASNIKU NA POT KAZALO Letos je malce drugačen, kot v preteklih letih, malce bolj zazrt v preteklost, z nekaj zgodovinskega pridiha. Krivec za to sem jaz oziroma ideja, da jubileja društva in naše paradne prireditve Novoletna proslava izkoristimo za celovit vpogled v svoje aktivnosti. Da spomnimo na korenine, ki so se na Colu razraščale skozi desetletja in iz katerih je pognala tudi naša ustvarjalnost. Nismo edini, ne znamo vsega, daleč od tega, da bi bili najboljši, smo pa vztrajni: tu smo že petindvajset let, na pet podlage, postavljenih na globoke temelje. Tam spodaj začenjamo s predzgodbo, jo pripeljemo do leta 1986, ko smo na oder postavili prvo Novoletno proslavo, se ustavimo v našem rojstnem letu 1991, naredimo časovni ovinek k usodnim dogodkom zadnjega polstoletja in se po časovnih in vsebinskih društvenih stopnicah povzpnemo do 2016. Letos tako, naslednje leto spet po starem ali kako drugače. Na vsakem razpotju je več poti... Predzgodba: stoletne korenine Zagon so zaustavili fašisti.........................................................3 Nadgradnja pevske tradicije.........................................................4 Tretje desetletje...................................................................7 Uspešno zapolnili praznino..........................................................7 Iz roda v rod.......................................................................8 Dvorana je premajhna................................................................8 V peto desetletje..................................................................10 Balinišče sameva...................................................................12 Društva, ustanove, osebnosti, dogodki..............................................14 Za generacije, ki prihajajo........................................................18 Koncerti, igre, potujoči kino......................................................21 Bratje Benčina so zaorali ledino...................................................22 Bomo nekoč imeli svojo občino?.....................................................26 30 let novoletne proslave: prireditev, ki je ohranila prvotno idejo Kronologija Novoletnih proslav.....................................................30 Proslava ni mehiška nadaljevanka...................................................40 25 let društva Trillek: ker se nam, se dogaja tudi vam Med prvim in zadnjim zvonjenjem....................................................43 Ko je bil Col na naslovnicah.......................................................54 V službo v domačem kraju: odnesle so jih požar, reforme in kapitalizem TRILLEK DRUŠTVO TRILLEK Društvo za ohranitev starih običajev Col 78, 5273 Col Colski časnik, 29. številka Izdaja Društvo Trillek, društvo za ohranitev starih obièajey,.^'^ Col 78,5273 Col . Jrf www.trillek.si drustvo.trillek@gmail.com Tovarna, kije dala kraju povojni zagon.............................................58 Tudi zastonj bi delali en mesec, da bi tovarna ostala..............................63 Kidanje snega.......................................................................84 Oblast je imela drugačne načrte....................................................65 Novemu »požaru« je bilo ime kapitalizem............................................67 Krizni štab, rumena nevarnost in Kopačev klan......................................69 Dvatisočšestnajsto Naslednji izziv je tujina...........................................................72 Pet let društva, deset let oratorija................................................75 Dan številnih jubilejev.............................................................76 Dobitnik najvišjega odličja koprske škofije.........................................78 S ponosom se ozremo nazaj, a gledamo v prihodnost..................................78 Delo, življenje in potovanje po Ameriki.............................................80 Urednik, idejna grafična zasnova: Sandi Škvarč Avtor večine tekstov Sandi Škvarč, ostali avtorji posebej označeni Večina fotografij last društva Trillek, izjeme so posebej označene Oglasno trženje: Dušan Koren Lektoriranje: Barbara Koren Oblikovanje in prelom: Jernej Škvarč Naklada: 250 Naslovnica: GK grafika Datum izida: 26.12. 2016 STOLETNE KORENINE Društveno in družabno življenje na Colu je šlo v prejšnjem stoletju skozi različna obdobja, pogojena tudi z menjavami držav in družbenih sistemov. Glavni vodili sta bili zborovsko petje in gledališka dejavnost, ki sta tudi danes eni naših osrednjih tovrstnih ponudb, glavna športna dejavnostjo rokomet. Zborovsko petje ima v vseh pogledih najdaljšo tradicijo, izhaja iz petja pri cerkvenih obredih, saj sta bila glasba in religija vselej tesno povezani. Iz tega lahko sklepamo, da gre tudi na Colu prve zametke iskati daleč v prejšnje tisočletje, prvič je bila namreč cerkev sv. Lenarta, 1 V X'fv . 2km ^ i \ 'V m 1km V -i- " ' / ' START Cof 622mc%' - év. .Gooole leto zmagovalec klub zmagovalka klub 2005 Marko Tratnik ŠD Nanos Mateja Šušteršič Ljubljana 2006 Marko Tratnik ŠD Nanos Petra Tratnik ŠD Nanos 2007 Simon Alič ŠD Nanos Mihaela Tušar ŠD Nanos 2008 Simon Alič ŠD Nanos Vanja Krapež AD Posočje 2009 Simon Alič ŠD Nanos Edita Gashi AD Posočje 2010 Marko Tratnik ŠD Nanos Mihaela Tušar ŠD Nanos 2011 Simon Alič ŠD Nanos Mihaela Tušar ŠD Nanos 2012 Marco Moretton Trieste club Petra Tratnik ŠD Nanos 2013 Simon Alič ŠD Nanos Jana Bratina ŠD Venture 2014 Simon Alič ŠD Nanos Ana Čufer TD Burja 2015 Simon Alič ŠD Nanos Petra Tratnik ŠD Nanos 2016 Marko Tratnik ŠD Nanos Petra Tratnik ŠD Nanos ',A .»> '• -'f . •> V skupnem seštevku gorskih tekov je bil dvakrat državni prvak, na lanskem in predlanskem državnem prvenstvu v Gorah nad Idrijo in na Krvavcu je bil obakrat drugi. Logotip: Avtor logotipaje Matej Peljhan. Pomen: javorjevi listi kot takšni predstavljajo Javornik. Odpadajoči sivi listi simbolično predstavljajo ljudi, ki vse prevečkrat prehitro odpadejo z drevesa življenja. Zgodbo življenja prav tako prikazujejo tekači, ki tako kot življenje samo, tečejo včasih navzgor, včasih navzdol. Hrib, po katerem tečejo tekači, ima obliko višinskega profila tekmovalne proge na Javornik. Colski časnik STALNICA OD LETA 1988 Ko smo se leta 1988 odločili, da novoletno dogajanje popestrimo s krajevnim glasilom, nismo vedeli, kaj se bo iz tega razvilo. Resnici na ljubo je treba reči, da smo potihem pričakovali, da bi Colski časnik ali podobna oblika krajevnega glasila izšel večkrat letno. Verjetno bi porabili veliko časa in prostora za ugotavljanje, zakaj še vedno ostajamo le pri eni številki na leto. Colski časnik skozi vsa leta ohranja prvotno idejo in prinašal mozaik zgodb o aktualnih in izstopajočih dogodkih, o zanimivih krajanih, vedno tudi utrinek iz zgodovine kraja. Pestra je tudi tehnična plat nastajanja: v prvih letih smo besedila pisali ročno, jih nato natipkali v stolpce, izrezali in skupaj z zamudnim oblikovanjem naslovov iz letraset črk lepili na velike risalne pole. Te smo potem odnesli v tiskarno, kjer so iz njih naredili film, z njim osvetlili aluminijaste offset plošče, izpod katerih je potem na tiskarskem stroju prihajala končna podoba strani. Prvi računalniki so bili sprva zgolj neke vrste nadgradnja pisalnega stroja, saj smo lahko natipkana besedila popravljali preden smo jih natisnili v stolpce in nato rezali in lepili... Velik preobrat je bil v začetku devetdesetih prihod prvih programov CorelDRAW in pozneje InDesign, s katerimi je postalo oblikovanje strani zelo olajšano. Od tu naprej je bila glavna skrb namenjena vsebini. V osemindvajsetih letih izhajanja se je zamenjalo več urednikov, pomembna prelomnica je bilo predvsem leto 2001, ko je Lucijan Trošt zbral mlado ekipo, nekateri med njimi so med ustvarjalci časnika tudi danes. Letošnji je sicer ob dveh društvenih jubilejih nekoliko drugačen, vsebinsko malce bolj zazrt v preteklost, tehnično prvič v celoti v barvah, obenem na novi prelomnici. Bo izgubil bitko s Facebookom? Priložnostni dogodki KONCERTI, TURNIRJI Ob rednih aktivnostih občasno prirejamo tudi enkratne dogodke. V prvi vrsti so to koncerti (Iztok Mlakar, Big Ben Quartet, Marko Kobal, Drago Mislej - Mef), potopisna predavanja (letalski avanturist Matevž Lenarčič), založništvo (knjiga Fantje in možje. ..), gradbeni projekti (kraška jama na igrišču, razsvetljava, gradnja društvenih prostorov) in pa seveda šport, oziroma malonogometni turnirji. Nekaj jih je bilo tematsko zasnovanih z ekipami, sestavljenimi generacijsko oziroma po zaselkih, redno pa so k nam prihajali tudi znani Slovenci, med drugim uredništvo revije Mladina, društvo Pax z ekipo duhovnikov, vodstvo podjetja Mobitel, Siddharta in slovenska smučarska reprezentanca. Eno od nogometnih druženj je bilo tudi malce provokativno - vizionarsko, saj smo ga poimenovali: malonogometni turnir bodoče občine. Naše odrsko ustvarjanje je preraslo lokalne okvire in v zadnjih letih je prišlo tudi nekaj povabil za gostovanja. Tu smo nadgradili predvsem dolgoletno sodelovanje z Ivom Boscarolm, ki je v prvih letih tiskal Colski časnik in plakate, v zadnjem obdobju je sodelovanje v obratni smeri, saj smo pripravili več novoletnih zabav podjetja Pipistrel, za vrhunec tovrstnega sodelovanja nam je Ivo novembra 2014 zaupal celoten program ob 25-letnici podjetja. Društvo Trillek je imelo doslej samo dva predsednika, slednji je še aktiven in če ni druge razlage, naj velja ta, da se nismo nikoli spopadali za oblast. Seveda prihaja čas za tretjega. Člani sicer prihajajo in odhajajo, smo mladi in stari, nekateri med nami toliko, da smo na odru in prizoriščih vse pogosteje s prihajajočo generacijo. Skupaj sporočamo: to je naš program, ki ga umeščamo med prvo iz zadnje zvonjenje, včasih tudi med zadnje in prvo... Gradnja društvenih prostorov OB IZDATNI »POMOČI« JUGO VOJSKE Izkop in temelji za prizidek k telefonski centrali so bili narejeni leta 1994, naslednje leto je stekla gradnja stavbe. Pojavila se je seveda klasična težava, povezana z denarjem oziroma z izborom najcenejše različice. Najlepše bi bilo seveda kupiti običajne betonske zidake, a smo nazadnje našli cenejšo rešitev. Ponujala se nam je zelo blizu, v Leskovcu ob cesti proti Črnemu Vrhu. Tam je nekdanja jugoslovanska vojska pod cesto izkopala več rovov, ki bi v primeru potrebe služili miniranju strateško pomembne ceste. V vsakem od osmih rovov je bilo okrog štirideset betonskih blokov, ki so bili predvideni za zaprtje rova, potem ko bi vanj naložili eksploziv. Nekako smo bili mnenja, da ti bloki ne bodo prišli v poštev v primeru novodobnega vojskovanja, in po načelu, ki smo ga prinesli s služenja vojaškega roka: »ko ne pita, taj može,« smo spomladi začeli s transportom. Taje bil prava tlaka, saj je bilo potrebno približno 30-kilogramske betonske bloke po ozkem in nizkem rovu prinesti na plano in nato še nekaj metrov višje na cesto in na traktorsko prikolico. Izpraznili smo tudi nekaj podobnih rovov pod gradom in stavba je začela rasti. Ampak gradnja je šla zelo počasi, saj smo lahko hkrati pozidali le tri vrste: bloki so bili namreč celi in brez lukenj in bilo je tako, kot da bi zidali s kamenjem. Počasi smo prilezli do prve plošče, ki smo jo zalili še pred Colsko nedeljo. Takrat se je tudi finančno stanje popravilo in načrtovanje nadaljevanja gradnje je bilo prijetnejše. Janez Kovšca je čez poletje pripravil trame za ostrejše, ki smo ga postavili ob strokovni pomoči Silvestra Peljhana. Ker je proti pozni jeseni v popoldanskih urah zmanjkovalo dneva, je bila streha pokrita ob umetni razsvetljavi. Sledila so še finalna dela s fasado in žlebovi ter aluminijasta okna in vrata, kijih je novogoriški Telekom zagotovil s posredovanjem Marjana Peljhana, ki je bil takrat tam zaposlen. Pravzaprav je šlo za recipročnost, saj smo z gradnjo poskrbeli tudi za pokritje betonskega kontejnerja s telefonsko centralo, tako da je celoten objekt v samem centru kraja dobil prijetnejši izgled. Ampak kmalu nas je čakal še en gradbeni poseg, saj je imel prvotni betonski kontejner slabe temelje, ki so bili za nameček na območju večje vrtače pred zadružnim domom, ki so jo pred desetletji v veliki meri zasuli z žagovino iz nekdanje Mejakove oziroma Judove žage. Celotna stavba se je namreč začela pogrezati in potreben je bil nov izkop in utrditev temeljev. V naslednjih letih smo počasi urejali notranjost, tudi toaletne prostore, napeljali vodo in elektriko. V enem delu so društveni prostori, na drugi strani in na podstrešju skladišče, najnovejšapridobitevjenadstrešek nad vhodom. Društvene prostore si danes delimo s krajevno izpostavo Zavarovalnice Triglav, ki je ob prihodu pisarno tudi na novo opremila s pohištvom. 25 LET DRUŠTVA TRILLEK Zgodbe iz obdobja pred ustanovitvijo društva Ko je bil Col na naslovnicah V društvu smo nekako nasledili nekatere dogodke, ki jih je naša generacija sooblikovala v osemdesetih letih in so bili tudi medijsko odmevni. Ker so se zgodili v času, ko je bilo marsikaj drugače, kot je danes, so še posebej zanimivi in nekakšen dokument časa, v katerem je odraščala naša generacija. ZASTONJ JIH NISTE FASALI 21. decembra leta 1985 je eolska mladinska organizacija pripravila avtobusni izlet na košarkarsko tekmo Smelt Olimpija - Gibona v Hali Tivoli. Na pot se nas je na deževno sobotno popoldne odpravilo triintrideset ljubiteljev košarke, ki smo bili dobro razpoloženi tudi zaradi dopoldanske slalomske zmage Roka Petroviča v Kranjski Gori. Tekma v nabito polni dvorani je bila seveda pravi spektakel, saj smo na parketu videli najboljšo jugoslovansko in evropsko ekipo, zagrebško Cibono. Ljubljančani so se dobro upirali, tekmo pa vseeno izgubili. Zaradi množice navijačev in še posebej zaradi navijaških skupin obeh klubov so bili prisotni tudi številni miličniki, saj je že na nekaterih prejšnjih tekmah prišlo do izgredov. Seveda pa so bili takrat to res le navijaški izpadi, brez nacionalističnega prizvoka, ki smo mu bili priča nekaj let pozneje, ko je začela Jugoslavija pokati po šivih ... Po tekmi se je naša skupinica izognila najhujši gneči in se odpravila do parkirišča ob celovški cesti na dnu Tivolija, kjer smo bili dogovorjeni s šoferjem avtobusa Miranom Korenom. Pod vtisom vzdušja v dvorani, kateremu smo bili nekateri priča prvič, smo bili še vedno navijaško razpoloženi. Navijali smo s priročno sireno, ki smo si jo izposodili v gasilskem domu, mahali z zastavami in vzklikali navijaška gesla; res smo dajali vtis prave navijaške skupine. Do tu je zgodba takšna, od tu naprej, pa je vsak udeleženec spisal svojo o tem, kako je bežal pred udarci. Začelo se je bliskovito. Pritekli so policijski specialci v popolni opremi, poveljujoči pa je z besedami: »Naprej, bij, razženi!« dal ukaz za njihovo posredovanje. Hip zatem so se zaslišali topi udarci pendrekov in nastala je splošna zmeda: vsak je hotel čimprej na varno. Nekateri so imeli srečo in udarcev niso bili deležni, okrog deset pa je bilo tistih, ki so na svoji koži občutili upogljivost popularnega policijskega orodja. Vsak se je reševal na svoj način, če pa zgodbe združimo v eno, ima skupni imenovalec - presenečenje. Niti slučajno nam namreč ni bilo jasno, kaj smo storili narobe, da smo zaslužili intervencijo policijskih specialcev. Po prvem šoku je sledil drugi. Po nekaj minutah negotovosti in zmede smo se namreč zbrali na dogovorjenem mestu, proti kateremu se je skozi gnečo prebijal Miran z avtobusom. Takrat nas je znova opazil vodja intervencijske skupine, ki je spet formiral skupino »robokopov« in ukazal: »Obkolji, bij!« Specialci so nas z dvignjenimi gumijevkami obkolili, uporabili pa jih niso, kajti čeprav prestrašeni, smo jim z rotečim glasom uspeli pojasniti, da nismo klasični navijači, ampak čakamo le na avtobus, ki je v tistem trenutku končno pripeljal do našega zbornega mesta. Vodja intervencijske skupine, ki sicer ni bil v uniformi, se je takrat umaknil, njegovi podrejeni pa so nas z grobimi besedami in porivanjem nagnali na avtobus. Tudi na avtobusu je še vedno vladala splošna zmeda; nekateri smo lahko prvič videli, kakšne sledi pustijo pendreki na koži, ugotovili pa smo tudi, da manjka eden od otrok, ki so bili z nami. Za pomoč pri iskanju smo prosili tudi vodjo intervencijske skupine, ki pa nas je grobo odslovil in nam celo grozil s Povšetovo (znan ljubljanski zapor), če se čim prej ne odpeljemo. Končno smo mladega potnika, ki seje iz strahu pred nevsakdanjim dogodkom skril, le odkrili in odrinili smo proti domu ter ves čas prežali, ali nam morda policisti sledijo. V razgretih glavah so se vrteli številni scenariji... Na nek način se je s prihodom domov vsa zgodba začela znova. Nismo želeli, da gre dogodek v pozabo in v nedeljo popoldne smo se zbrali in sestavili pismo javnosti, ki smo ga v slogu znane filmske klasike naslovili: Mar tepejo tudi otroke in invalide. Nismo pričakovali odziva, toda uredniki časopisov so nas presenetili, saj so naše razmišljanje objavili. Ker smo svoj dopis poslali tudi nekaterim ustanovam, po pomoti celo na Republiški izvršni svet, pa so se začele stvari odvijati v za nas popolnoma nepričakovano smer. Poklicali so nas namreč vodilni možje ajdovskih družbenopolitičnih organizacij in nas na božično dopoldne (takrat 25. december še ni bil državni praznik) povabili na sestanek v ajdovsko Rizzatovo vilo. Tam smo jim še enkrat predstavili celotno zgodbo in se dogovorili za srečanje s predstavniki policije. Naslednji dan, v četrtek 26. decembra, smo polni pričakovanj, a tudi dvomov sedeli v gostilni Štefančič. Prišli so tudi nekateri novinarji in po daljšem čakanju smo bili prepričani, da bomo lahko popili zgolj še eno pivo in šli počasi domov, saj da ima policija pomembnejše delo, kot je sestanek z neko mularijo. Potem pa sta se pred gostilno ustavila dva avtomobila z ljubljanskimi registracijami in začelo se je zares. Manjša soba v gostilni, ki smo jo pozneje zaradi sestankov v njej poimenovali štab, je bila nabito polna in triurni pogovor je prispeval k temu, da so se stvari razjasnile, predvsem pa, da so policisti za svoje nespretno posredovanje obljubili javno pojasnilo in opravičilo. Pozneje smo sicer izvedeli, da so hoteli vso stvar zaključiti že na sestanku z ajdovskimi politiki, a so naši takratni predstavniki občinske oblasti vztrajali in zahtevali, da se vsa stvar zaključi na Colu. Po sestanku je bilo več odmevov v javnosti, tudi s pojasnilom predstavnikov policije, ki pa so nas presenetili in tudi razočarali. Čeprav so, sicer s težavo, pa vendarle priznali napako, so v pojasnilu v medijih vso zadevo zameglili v diplomatski jezik, iz katerega ni bilo nič več jasno. Stvar je dobila zelo čuden epilog, saj so se policisti predstavili kot tisti, ki so skupinico, ki se je iz »Kranjske Gore vračala v Novo Gorico, zaščitila pred divjanjem navijačev.« Takih cvetk je bilo v njihovem sporočilu medijem še nekaj in pripravili smo jasen odgovor, ki pa ni več našel poti na strani časopisov. Zaradi tega smo se odločili, da bomo zadoščenje iskali na sodišču in proti policiji smo vložili - tožbo, tudi z zdravniškimi potrdili najbolj pretepenih. Seveda so bila, tako kot vedno, ko gre za take zadeve, mnenja deljena in razdelili smo se v dva tabora. Na koncu so prevladali tisti, ki so menili, da s tožbo ne bomo dosegli ničesar, nekateri so celo menili, da se s policijo ne gre šaliti. Vsa zadeva je počasi šla v pozabo, vseeno pa so se v medijih še pojavljali različni zapisi, ki so tako ali drugače obravnavali našo zgodbo in nasploh postopke policistov ob takih in podobnih zadevah. Ne glede na vsa dejstva, ne glede na različne interpretacije dogodkov, ki so se pripetili 21. decembra 1985 pred Halo Tivoli, velja za konec ponoviti besede predstavnika intervencijske enote milice, ki je na »famoznem« srečanju v gostilni Štefančič povedal, daje bil to prvi tovrstni sestanek, tako v Sloveniji, kot tudi v Jugoslaviji. Dogodki, katerih akterji smo bili, so bili torej pomemben kamenček v mozaiku znanilcev pozitivnih sprememb v naši družbi. To smo zapisali tudi v povabilu na družabno srečanje ob deseti obletnici našega izleta v Ljubljano in vseh zanimivosti po njem. Še enkrat pa, tokrat tudi z nekaterimi glavnimi akterji z nasprotne strani, tudi s takratnim vodjo policijske intervencijske skupine, Pavletom Čelikom, smo pripravili tudi ob 20-letnici izleta. Dokumenti in časopisni . PREJELI SMO: V 4 Se o dogajanju pred Halo Tivoli Po košarkarski tekmi med Smeit-Oiimpijo in Cibono dne 21. 12. 1985 v Hali Tivoli je prišlo do hujših kršitev javnega reda in miru ter nasilniškega obnašanja v večjem obsegu. Že v dvorani, med potjo proti zasilnemu izhodu, sta se srečali skupini navijačev Smelt—Olimpije in Gibone. Ker je prišlo do medsebojnega zmerjanja, prerivanja in Fizičnega obračunavanja, so miličniki in reditelji vzpostavili red s fizično silo. Kasneje se je razgrajanje in divjanje približno 400 najbolj razgretih in agresivnih navijačev Smelt—Olimpije preneslo pred Halo Tivoli in na parkirišča ob Celovški cesti. Ker je prišlo do hudega razgrajanja in pretepov večjega obsega, popolne ohromitve. prometa na tem območju, poškodovanja osebnega avtomobila, neupoštevanja zakonitih ukazov in preprečitve uradnega dejanja ter napada na delavca organov za notranje zadeve, so miličniki s fizično silo razgnali razgrajače in pretepače. Gumijevko so uporabili le na parkiriŠ- konito, je bilo prijetih pet nasilnežev, ki so bili predlagani v postopek sodniku za prekrške (4 od teh so tudi odpeljali v prostore za pridržanje do iztreznitve). Legitimiranih je bilo 59 oseb, že pred tekmo pa je bilo 51 oseb 'preventivno opozorjenih in popisanih. Skupina navijačev s Cola se je zadrževala v neposredni bližini, kjer je intervencijska skupina s fizično silo in gumijevkami razgnala pretepače in izgrednike, zato pri hitrem in odločnem ukrepanju ter zaradi spleta objektivnih in subjektivnih okoliščin (celotno dogajanje je bilo na parkiriščih ' čih, kjer je prišlo do najhujšega divjanja in nasilniškega obnaša- . nja. Med intervencijo, ki je bila Tč nisoUBorabilft. venctaTso jim. opravljena hitro, odločno in za- fakoj ko so ugotovili, da p re za~ skupina sodelovala pri hujši kršitvi javnega reda in miru ter na-silniškem obnašanju. Miličniki so jih kasneje, ko so se zbrali ob avtobusu, res obkolili (fizične si' omogSfnTvstop V5vtobtiš~Utro-ci niso dobili nikakršnih udarcev, kar sta potrdila tudi kasnejša rekonstrukcija in razgovor s krajani Cola. Dne 26. 12. 1985 so na Colu I predstavniki UNZ Ljubljana-| mesto in RSNZ SR Slovenije na I večurnem razgovoru s predstav-| niki DPO iz Ajdovščine ter pri-1 zadetimi občani s Cola pojasnili I sobotne dogodke. Tovariši s Co-I la so sprejeli naše opravičilo zasl radi intervencije proti njihovi | skupini. odpravili na rob parka Tivoli, kjer naj & nas čakal avtobus "k», na Žara« zaporednih, čedalje b dogovorjenem času če ni bilo, smo bili prisiljeni, da ge v sku- P0eostej5ih hujših kršitev javne-v Razvneti od tekme smo vzklikali: Olimpija, Olim- Ea rcda m miru ler nasilniškega i.Kosejeav- šobnašanja na tekmah in drugih MAR TEPEJO TUDI OTROKE IN INVALIDE? OO ZSMS COL je 21. 12. 1985 organizirala avtobusni izlet v Ljubljano, kjer smo si ogledali koiarkar *ko tekmo Sme« Olimpija : Gibona. Srečanje je bilo izredno I »po in zanimivo, obna&anje publike korektno in športno, skratka — vse v najlepšem redu. Po tekmi, ki je navdušilaJdevilno občinstvo, smo se organizirano ob do) pini počakamo. Razvneti od tekme smo vzklikali, pija in ob tem občasno vrteli paradno gasilsko sir tobus že - • ske neusmiljeno začela udrihati po nešeno niti mimoidočim, niti ot js že približeval, se je nenadoma pojavila enota intervencij- prireditvah bodo organi za no-policije, ki je ob vzklikih civilista »udari, razženi, bij, obkoli« trame zadeve v skladu z zakoni- smlljenozačela udrihati po naših talesih. Pri tem ni bilo priza- SVETA VOJNA .. .... , . timi pooblastili tudi v bodoče nešeno niti mimoidočim niti otrokom, ki šobili z nami, niti invali- | uveljavljali vse potrebne ukrepe dom, ki ao bili v nasi sredi. Park Tivoli j« bil naenkrat podoba Bris- „rm raLraiačvm in nasilnežem _ . večini gledalcev športni, umetni- Pr. vseh Mi dogodkih ae nam poraja naMeto vprašanj: Bški ali kulturni užilek na različ- - ali joorganiziranoakuplnako čakanje pri naapr«povadanoii.Ii!j1mJ!"rcd't,ah 'n Var':n odhod in če ja, kako naj bi ml to vedali? (Sadaj verjetno vemo!) - Ah smo kot ljudje vredni one same besede, ki bi hipoma ra- In na koncu: menimo, da je rreida nejasna poimovanls7 prime,,ava sobotnih ukrepov z -?K.ko na, nenazadnje vse akupaj objasmrno njihov,m sur- ^“o u^repah proHS: - Kako nei v bodoča organiziramo kakršenkoli izlet, da ne .^B-injUkaijirepiečili sThiliS (v očeh nevtralnih prisotnih) kol »lopovska ktsuve lavnega r«nrm nfifu^ar šem? Kako naj v bomo izpadli Kot člani družbenopolitične organizacije smo ob vsem tem zelo presenečeni in razočarani. Želimo in upamo, da bo omenjeni primer objavljen, vsem skupaj v razmislek... a Kršitve javnega reda in miru. ZM . pa se lahko pri tem zgoafto, da Hgfizično silo uporabijo tudi proti PREDSEDSTVO OO ZSMS COL Predsednik odstranijo s kraja, kjer potekajo Ssndi Skvarč feia" ' .. v wuuatuvu. UNZ Ljubljana-mesto Colsko osvobojeno ozemlje Vsa Primorska je že podjarmljena. Le majhna vasica na hribu Gora še kljubuje okupatorju Pred približno mesecem dni se je po Colu načelo šušljali, da pri Dularjevih, v dolinici, ki je približno kilometer in pol oddaljena od Cola. nekaj merijo. Menda za vojsko. A to so bile le govorice, ki jih je na vasi vselej na pretek. Istočasno je eden izmed krajanov nu občini urejeval zemljiške zadeve in na zemljevidu Cola po naključju odkril neko črno packo Vprašal je. kaj pomeni, pa so mu razložili, da se pripravlja graditev nekega vojaškega objekta. Krog je bil sklenjen in govorice, pa čeprav neuradno, so bile potrjene. predsednik eolske ZSMS-Liberalne stranke Sandi Škvarč, kar so krajani neformalno li: »Govorice so se širile kot izvrtali že sami blisk in tstal in Odtlej na Colu ni miru. Predsednik kra-skupnosti Col. ki poleg vasi Col ob-unjše zaselke, se je takoj nasled-iravil na občino v Ajdo jevne skupnosti Col. ki poleg v sega še tri manjše zaselke, se je t< nji dan odpravil na občil iskat uradnih pojasnil. Ajdovski jan Turk mu mimo tega. graditvi ne ve kaj dosti, da je i Ajdovščino župan Bo-o načrtovani graditvi ne ve kaj dosti, ni znal povedati drugega, kot da je narava vojaškega objekta v tej fazi še skrivnost, in ga nazadnje napotil k pristojnemu, a odsotnemu predsedniku izvršnega sveta. Ko ■nani vojaški objekt je hipoma posta! in vse do danes tudi ostal tema dneva. Ljudje so o njem govorili na ulici, v gostilni, v druiinskem krogu, začeli so se vpraševati, kaj se dogaja, postajali so zaskrbljeni in nekako se je vendarle razvedelo, da naj bi na Col selili vojaško skladišče iz Bornie pri Podnanosu.* Ko so bile tako vse osebne intervencije pri občinskih možeh v Ajdovščini zaman in ko vaščanom ni preostalo drugega, kot da ugotove. da so možnosti osebnega urgiranja, ne da bi pri tem izvedeli kaj določnejšega. izčrpali, so v KS 11. februarja spisali uradni dopis in ga naslovili na ajdovski izvršni svet. Silvester Peljhan: »Vdopisu smo izvršnemu svetu postavili štirinajstdnevni rok, da krajane podrobno seznam Z nameravano gradnjo in posledicami, ki bi ajdovskega dni Silvestri .ršnega s’ Peljhanu sednika izvršnega sveta opravil nič bolje, h o je čez nekaj .pelo ujeti predeta. tudi pri njem ni :del je le to. pojasnjuje ijane. • Ko tudi čez dobei ne ita sveta še ni bil< nega sveta Se pa so veselo ù od i ilo odgovora, zemljemerci prestavljali prizme in late ter zabijali kojičke, se je druščina najbolj zavzetih krajanov, katerih jedro sestavljajo svet KS in aktivisti krajevne Liberalne stranke, sklenila ponovno sestati. V posebni sobi gostilne Štefančič so družno ugotovili, da so po legalni poti storili že vse. kar je možno, in da se v razmerah, ko njihove zahteve po vrsti zadevajo na gluha ušesa, na ta način ne da storiti ničesar več. Na drugi strani so se začeli vrstiti očitki krajanov, da niso ne samo ničesar dosegli - kar je bilo ne nazadnje res, - ampak da tudi storili niso ničesar. Najbolj boleče je bilo, da so meritve tekle naprej, kot da se ne bi nič zgodilo. Nazadnje so se odločili, da stvari vzamejo** svoje roke. Sandi Škvarč: »Dogovorili smo se, da zemljemercem zaplenimo instrumente, da to-. rej preprečimo nezakonito merjenje. Za nas je bilo to merjenje nezakonito, ker so se ga lotili, ne da bi poprej obvestili kogarkoli iz krajevne skupnosti in ne da bi obvestili enega samega lastnika zemljišč, ki so vrh vsega v celoti v zasebni lasti.* Merilne naprav»-shranjene v lopi enega izmed domačinov nato še isti večer komisijsko popisali, slednjega dne pa skušali predati postaji lice v Ajdovščini. Tamkajšnji komandir nov, so ali, na-mi-jim i :i;posamezniku, ki se je brez slabih namenov znašel v bližini. Da bi se izognili takim dogodkolh, ičT sb tudi nam neljubi, naj se Vsi tisti. kT~ nimajo nameha~~lčršiti faynciLa'Teda m miru, čimprei : odstranijo s kraja, kjer potekajo članki o takratnem dogajanju so sicer shranjeni v debelem fasciklu... O dogodku je nastalo tudi nekaj šal in tako so na črnovrški Inventuri poročali, da je v Ljubljani Olimpija izgubila, Colčani pa so jih dobili. V humoristični reviji Pavliha je izšla karikatura, ki je nastala kot posledica opravičevanja policistov, da so napadli nedolžno skupino navijačev, ker je bila megla in niso dobro videli, koga tepejo. Na njej policist tolče po svojem kolegu in se mu obenem opravičuje, da ga zaradi megle ni prepoznal. Zanimiva in svojevrstna pa je bila reakcija starejših sokrajanov, ki smo jim hiteli pojasnjevati, kako smo jih po dobili po nedolžnem. Pozorno so nam sicer prisluhnili in nato zmajali z glavo: »Zastonj vas že niso stepli...« DOLARSKA DOLINA Ideje, ki so iz organiziranosti v okviru krajevne mladinske organizacije, preko odbora za pripravo Novoletne proslave peljale proti ustanovitvi društva Trillek, so leta 1990 naletele na zanimivo popestritev. Takratni mladinci, ki smo iz dvajsetih korakali proti tridesetemu letu, smo zastavili nekaj akcij, ki so morda presegle okvire našega delovanja. Ampak zdelo se nam je prav, da kot odraščajoča generacija aktivno posežemo v poigravanje z našo prihodnostjo. Pomladni meseci so se sestavili v odmevno zgodbo, s katero smo Colčani, tako kot pred petimi leti z znamenitim izletom na košarkarsko tekmo v Tivoli, spet prišli v medije. Tudi na naslovne strani. Morda nasje prav dogajanje po tistem izletu tudi navdahnilo, da smo se organizirali mimo uradnih poti in si zamislili celo gverilsko akcijo. V začetku februarja je nek krajan na kartografskih mapah v Ajdovščini na območju Dola opazil čudne oznake in po poizvedovanju je postalo jasno, da namerava vojska tam zgraditi nadomestne objekte za tiste na Barnici pri Podnanosu, ki bi jih morala umakniti načrtom za hitro cesto. Na Colu je završalo in krajevna skupnost je z dopisom zahtevala pojasnila. Z občine je prišel odgovor, da gre za nepomembno zadevo in da nas bodo sproti obveščali o dogajanju. Krajevna in občinska oblast sta si izmenjevali uradna vprašanja in odgovore, naša generacija je ponovno aktivirala »krizni štab«, kot smo za takšne primere poimenovali manjšo sobo v gostilni Štefančič, kjer smo se tudi sicer sestajali na pijači in klepetali. Danes bi se verjetno poimenovali civilna iniciativa. Predlagali smo sestanek z vodstvom krajevne skupnosti, na čelu katere je bil takrat Silvester Peljhan, ki je imel seveda nehvaležno nalogo, saj je bil posrednik med zaskrbljenimi krajani in Občinarji, ki so očitno vedeli več, kot so bili pripravljeni povedati. Sredi februarja smo se zbrali na sestanku, na katerega smo povabili tudi takratnega republiškega mladinskega funkcionarja Janeza Sodržnika, ki nas je vzpodbudil k prvi »gverilski akciji.« Kar s sestanka sta se dva odpeljala k Dolarjevim in tam »zaplenila« inštrumente, s katerimi so geodeti opravljali meritve. Naslednji dan smo jih poskusili oddati na postaji milice v Ajdovščini, a so nam svetovali naj jih, če smo se že odločili za takšno akcijo, spravimo nekje na Colu. Za tiste čase je bil to vendarle neobičajen nasvet. Opogumljeni s prvo akcijo smo naslednji dan v štabu načrtovali novo. Vedeli smo, da geodeti po Dolu s naši kraji Na Colu je zavrelo JLA bo gradila, odgovorov na vprašanja pa od nikoder Po golem naključju so prebivalci Cola nad Ajdovščino zvedeli, kaj pomenijo meritve, kijih dober kilometer od vasi opravljajo delavci ljubljanskega Geodetskega zavoda, šlo naj bi za pripravljalna dela za gradnjo vojaških objektov, ki jih bodo tja preselili iz bližine Podnanosa, kjer bo tekla nova hitra cesta, in za območje 40 do 50 hektaijev. Na večino vprašanj, ki sojih Colčani doslej naslavljali na različne kraje, niso dobili odgovorov ali pa le približne. Nič drugače ni bilo na seji ajdovske občinske skupščine v ponedeljek (26. 2.), ko so delegati prav na pobudo predstavnika Cola hoteli priti stvari do dna. Zakaj v bistvu gre? Skladišča, ki jih ima armada ob sedanji cesti iz Podnanosa na Nanos, bodo preblizu novi cesti in jih je treba umakniti. Lokacije so iskali tudi izven občine, vendar vse kaže. da je najbolj primerna okolica Cola. Kot rečeno strokovnjaki ie merijo zemljišče, o vsebini bodočih skladišč, režimu gibanja na tem območju ter še o vrsti drugih stvari pa ni Colčanom nič poznanega. Kaj več jim zaenkrat ni mogel povedati niti predsednik občinskega izvršnega sveta Silvo Pre- plastičnimi količki in z oznakami na drevesih označujejo parcelo, na kateri naj bi zrasla nam neznana stavba, z neznano vsebino in z neznanim režimom gibanja. V mraku nas je nekaj odšlo v Dol (ne vsi iz štaba, nekateri so imeli ravno takrat druge obveznosti ...) in plastične količke izruvali ter jih skrili nekam na Malo Polje. O tem, da so priprave na gradnjo vendarle potekale skrivaje, je pričalo tudi to, da so bili markirni količki zasuti z listjem in zemljo in jih odkrili šele mrl, predstavnik JLA in delegat družbenopolitičnega zbora Stojan Adžic pa je menti, da bi bilo najbolje o vsem govoriti na naslednji seji. ko bo znanih več dejstev. Ogorčenost krajanov je razumeti posku! tudi drugače: preveč je že bilo prime- --- rov. da so o pomembnih stvareh odločali brez vednosti prizadetih ljudi mimo izvršnega sveta in skupščine, je zadeva toliko bolj resna. Colčani ne zaupajo več niti izvršnemu svetu in ne njegovemu predsedniku, ki bo poskušal stvar »zgladiti« na njihovem zboru volilcev. Zaenkrat je ob- STAVBENIK TRGOVINA Pocenite si gradnjo z ugodnim nakupom • (066) 34-309. 22-448 in ker gre v tem tudi za »obvoznico« izvr eva ipajc njeg( >al s vem zboru volilcev. Zaenkrat je obveljalo. da morajo prekiniti, dokler stvar ne bo razčiščena na vseh nivojih. vse meritve, za kar pa so praktično že poskrbeli mladinci. Ko so izkoristili vsa legalna sredstva, je povedal Sandi Škvarč, so meni nič tebi nič zaplenili instrumente in jih oddali ajdovski postaji milice... Povsem neuradno je bilo med delegati slišati tudi drugo plat medalje. Sedanja skladišča je armada žc ponujala vipavskemu Kmetijskemu kombinatu. ki naj bi jih uporabil za piščančjo farmo, eno stavbo ima v najemu SGP Primorje, v delu skladišč pa je tudi vojaška prašičja farma. ' Potemtakem ne gre na Colu za nujno : gre na Colu za nujno nadomestno gradnjo, ki bi - po bese-ega ‘ ' _ skromnosti države dah neket i -po b legata - v sedanji •menila skromnosti države pomenila pravo razkošje JLA. povrh vsega pa še ni ovržena možnost, da bi sedanje skladišče ločili od bodoče hitre ceste s primernim zidom ali nasipom, kar bi bilo nedvomno ceneje. Colčani pa bi ohranili svojo okolico. Ob eolskem primeru je spet vznikla žc neštetokrat ponovljena zahteva. da bi JLA umaknila drugam tudi svoje skladišče ob izviru Hublja. V času. ko tudi ajdovska občina načrtuje večji razmah turizma - in in-ir je pomembna in privlačna turistična točka - bi nikakor ne bilo odveč, da bi v bližnji prihodnosti postavili piko na in tudi v tem primeru. MAKS HOŽ1Č Torek, 13. marca 1990 Prebivalci KS-Col se bodo načrtom JLA odločno uprli bi na njihovem Zatrdili so, da na noben način ne dovolijo, da območju zgradili načrtovana skladišča za eksploziv COL NAD AJDOVŠČINO, 12. mare» - Skoraj 300 prebivalce, krajevne skupnosti Col nad Ajdovščino je minuli petek zvečer na zboru krajanov, ki sta ga sklicala svet krajevne skupnosti in krajevna organizacija ZSMS-Liberalne stranke, izrazilo odločno nasprotovanje vsakršni gradnji načrtovanih vojaških objektov na tem območju. Predstavnikom ajdovske občinske skupščine in njenega IS pa so povedali, da bodo tudi v prihodnje sami, kot so morali doslej, varovali interese prebivalcev Cola in torej tudi preprečili gradnjo. le govorice, da bo JLA gradila poseben objekt - skladišče razstreliva za vojaške in civilne na- Začelo se je pred dobrim mesecem, nam je povedal predstavnik eolskega ZSMS-Liberalne stranke Sandi Skvarč, ki je član krajevnega »kriznega štaba«, v katerem so predstavniki krajevne skupnosti, njenega sveta in krajevne organizacije ZSMS-Liberalne stranke. Ta skupina vodi vso dejavnost za preprečitev gradnje vojaških objektov, podprla pa jo je večina prebivalcev Cola. • »Krajani Cola teh objektov nočemo. S protesti ne bomo odnehali, dokler ne dobimo jasnega in poštenega zagotovila, da na Colu vojaških objektov ne bodo gradili. Obljube predstavnikov občinske skupščine, ki so nam jih dali na zboru v petek, da bodo zavarovali interese krajanov, nam zvenijo zgolj kot fra*-za. Očitno bomo morali svoje interese sami zavarovati. Tako kot smo morali krajani Cola storiti že večkrat v povojni zgodovini,« je danes zatrdil Sandi Skvarč. Na začetku februarja so na Colu opazili, da približno pol-drug kilometer od vasi v manjši dolini, imenovani Pri Dolarje- ■ vih, delavci ljubljanskega Geodetskega zavoda (kdo so, so seveda zvedeli kasneje) izvajajo meritve Nato sn_se.hitro xazSiri-^: mene. Takoj so začeli preverjati te trditve. Čeprav so, kot pravi Sandi Skvarč, le težko prišli do podatkov, saj jim vodstvo ajdovske občinske skupščine ni moglo (ali pa doslej ni hotelo) konkretno odgovoriti, zdaj uradno vedo vsaj to, da JLA načrtuje to gradnjo kot nadomestno, ker se je dosedanji lokaciji skladišča raz-' streliva preveč približala načrtovana trasa bodoče nove ceste skozi Vipavsko dolino. Na Colu pa skladišča in morebitnih drugih vojaških objektov nočejo. »Vojaško ozemlje«, ki | naj bi po doslej znanih podatkih obsegalo več kot 40 hektarov, je namreč na vodozbirnem območ- j ju Vipavske doline, krajani pa E ne vedo, kaj vse bo v vojaških skladiščih in tega gotovo, tudi ne | bodo zvedeli. Tudi jamarji, člani f jamarske sekcije ajdovskega pia- | ninskega društva, s katerimi so f: sc pred nekaj dnevi posvetovali, r so pritrdili njihovemu mnenju, I da je to območje ekološko že zdaj preveč ogroženo. Zato so se na Colu odločili, da gradnje ne bodo dovolili. Člani »kriznega štaba« so že zbrali 4Q0 podpisov proti gradnji vojaškega E objekta. Krajevna skupnost Col ima 794 prebivalcev, od teh 578 I starejših od 18 let. Na zadnji seji | ajdovske občinske skupščine so j dosegli, da sob načrtovani grad- ; nji razpravljali delegati in skleni- i li, da je priprave nanjo treba ! ustaviti, prebivalce Cola pa natančno seznaniti z gradnjo in na naslednji seji skupščine razpravljati o problemu, seveda celovito. • SLAVICA CRNICA Zbor krajanov na Colu Vsaj nekoliko pomiijeni duhovi smo po oznakah na bližnjih drevesih. Dneva še ni bilo konec, saj smo se zvečer razkropili po vasi, ljudem predstavljali načrte in zbrali 401 podpis polnoletnih krajanov proti gradnji. To je bila svojevrstna moralna podpora našemu početju, ki je seveda imelo tudi elemente pobalinstva. Geodeti so se spet vrnili na Col naslednji dan, a so ugotovili le, da bi morali z delom začeti znova, saj smo jim uničili vse oznake. Vrnili smo jim opremo in inštrumente in odpeljali so se proti Ljubljani. Nabilo polna dvorana prosveCnejta doma aa Cola, kjer je bil v petek (9. 3.) zbor kijanov z eno saceo točko dnevnega reda: kaj bo z nameravano graditvijo vojaških objektov v neposredni bližini njihovega kraja, je najbolj prepričljiv dokaz, kako živo so zainteresirani za svojo prihodnost. Govorice in podatki, do katerih so vaščani prišli povsem po naključja, napovedujejo večji poseg v naravo in odvzem okoli 40 do 50 hektarjev zemljišč, v samem ožjem območju pa IH do 20 hektaijev, ki bodo pod strogim vojaškim režimom. Bolj kot vse jih je motilo, da so vse dosedanje meritve potekale brez njihove vednosti in da so občinski možje šele na njihovo pobudo v občinski skupščini Po besedah Silvestra Premrla stvar še ni z ničemer odločena - niti s formalno pravnega stališča. Očitno so . se v JLA - žal njenega predstavnika na zbor niso povabili - med več lokacijami najbolj ogreli za Col.in prehiteli redna pota. ko so verjetno skupaj z investitorjem, to pa je nekdanja republiška skupnost za ceste, čili o deloma razgrnili tančico skrivnosti. Kaj več jim aiso mogli niti na zboru, čeprav ao na številna vprašanja odgo-s sijali predsednik izvršnega sveta Silvester Premrl, predsednik skupščine Bojan Turk in predsednika komiteja za gospodarstvo in planiranje Zmago Turk. Že na samem začetku, ko je predsednik sveta krajevne skupnosti Silvester Peljhan nanizal dosedanji potek »raziskovanj« o načrtovani trni gradnji, so poudarili, da zbora janov ne gtc jemati kot napad na • vojaki in starešine pri ... ____ dobrodošli in o tem je liko dokazov, domačinom gre za zemljo, vse pa spremlja še bojazen, da bo kraj zaradi bližine vojaških objektov izgubil svojo identiteto. Povrh vsega gre za vodozbirno območje. na katerem so pred leti. kot je povedal nekdanji predsednik KS Ivu Pregelj, žc naredili ustrezne raziskave za vodovod, ki bi napajal celo Črni vrh. i opraviti meritve. Dejstvo je. c bo treba skladišča JLA iz Bamice p Podnanosu zaradi bodoče hitre ceste preseliti, vprašanje pa je. če bi razen Cola našli še kakšno boljšo lokacijo, primemo tudi našim prizadevanjem za demilitanziranje obmejnega pas Zmago Turk je dodal, da ves posl pek vodi republika, vendar doslej m sprožila niti razprave o tem. Govo-torej kot vedno prehitele Ijšo lokacijo, izadevanjem •mejnega pasu. . da ves posto- sproži rice s_ _____, redne in utečene postopke, zamenti pa ne kaže Colčanom, da s alarm. Ban se je knnkc skr koren, ker je dru-ročno doslej. arm. Ban se je razmišljal dr. Fi sprožili knnkc sknvnosti. je njo mogoče sknti tudi kaj in ne samo opremo in prir Jišče streliva, kot je slišti dc spor kraji JLA, saj njih _vcdr pod skladišče streliva, kot je sli Burna razprava jc pokazala na mnoge nevarnosti, ki bi jih tak objekt. čeprav še ni poznana njegova vsebina ne obseg in ne režim, ki bi mu bili domačini nedvomno podrejeni. prinesel v vas. S podpisovanjem protestne peticije se je že več kot polovica krajanov iztekla proti nameravani gradnji, občinske može pa so v petek zadolžili, da pri nadaljnjem postopku upoštevajo njihovo mnenje in na prihodnji seji skupščine pojasnijo celotno zadevo vsem delegatom. O vsem. kar bi se utegnilo v prihodnje dogajati v zvezi z gradnjo na Colu. pa morajo nujno obveščati sproti tudi krajane. MAKS HOŽIČ (OMAM ZOPERSTAVIMO SE NAČRTOVANI GRADNJI VOJAŠKIH OBJEKTOV V NAŠEM KRAJU ! ZATO PRIDITE NA zbor krajanov v petek, 9. marca 1990 ob 19 uri v prosvetnem domu na Colu PRIDITE! m mmm' Zadeva se je preselila v klopi ajdovske občinske skupščine, glavna prelomnica, po kateri so načrtovalci začeli opuščati idejo o gradnji v Dolarski dolini, pa je bil zbor krajanov. Potekal je 9. marca 1990 v polnem prosvetnem domu, tudi ob prisotnosti novinarske ekipe Televizije Ljubljana. Spet na eni strani odločnost krajanov, da ne bomo dovolili gradnje vojaških objektov na našem koncu, na drugi novo sprenevedanje vodilnih z občine, ki so krivdo valili na republiške organe. Po zboru krajanov je nastalo čudno zatišje, ki ga je 27. marca presekala seja občinske skupščine. Predlaganje bil sklep, da izvršni svet Občine Ajdovščina zaradi nastale situacije, ki ni bila nič drugega kot upor Colčanov, vojski predlaga, da najde drugo rešitev za selitev skladišča na Barnici. Na vztrajanje delegatov s Cola, katerim so se pridružili tudi ostali, je predlog nazadnje postal zahteva. Zanimiva in nevsakdanja epizoda iz življenja kraja je bila zaokrožena nam v prid. Mar res, bi se sicer lahko vprašali danes, dobrega četrt stoletja pozneje. Tudi s kančkom cinizma in ironije. Jugoslovanska vojska je bila namreč v Sloveniji le še dobro leto in od odhodu bi za seboj pustila tudi je bilo vse skupaj na trenutke vendarle tudi zelo nelagodno. Za nas, generacijo, ki je zakorakala v tretje desetletje življenja pa tudi dobrodošla izkušnja, ki smo ji dodali droben pridih avanture in kanček predrznosti. V BOJ ZA TELEVIZIJSKI SIGNAL Gledano z današnjega zornega kota prepredenosti s komunikacijskimi kanali se zdi, kot da naslednja zgodba prihaja iz dosti bolj oddaljene preteklosti, a je stara le dobrega četrt stoletja. Na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta so se stopnjevali pritiski na odgovorne, da bi tudi na Colu sprejemali kvaliteten signal obeh programov Televizije Ljubljana. Takrat sta bila to edina domača televizijska kanala, a smo na našem koncu lahko spremljali le prvega. Pričakovali smo, da se bo pokritost izboljšala s posodobitvijo antenskega stolpa na Planini nad Ajdovščino, ki je bila leta 1990 najavljena tudi v časopisih. Ker je tamkajšnji stolp spadal pod pretvornike, je morala del sredstev za posodobitev zagotoviti občina sama in tu je nekdanja občinska oblast odigrala prefinjeno igro. Žirovska Alpina je v zlatih časih obutvene industrije nekaj sredstev vsako leto namenila za vsestranski razvoj krajev, v katerih so bili njeni obrati. Ampak občina je tisto leto prepričala vodilne v Alpini, da so sredstva, namenjena Colu, namenili neposredno za pretvornik, ki naj bi bil pač tudi za nas pomembna pridobitev. Ob misli na izboljšanje televizijskega signala so se duhovi hitro pomirili, ko pa so nove antene namestili in ob tem spremenili nekatere frekvence, je na Colu nastal še večji televizijski mrk. Ko je kmalu zatem zakrožila informacija, da je bilo odgovornim ves čas jasno, da posodobitev oddajnikov na Planini ni rešitev za Col, ni bilo nobenega dvoma več: spet smo bili izigrani. Za nameček je najbolj žgočem soncu dobesedno cvrle mukajoče krave. Zatorej pozivam vse ljudi, ki lahko storijo karkoli, da bi se zmanjšalo trpljenje teh živih bitij, naj ne ostanejo brezbrižni! Prizadevajmo si. da se bo uresničilo načelo, ki ga je nekoč obelodanil nek javni tožilec, da nikakor ne smemo dovoliti, da bi ekonomija prevladala nad humanostjo. To načelo velja za vsa področja, zlasti, pa za transport žive živine. Po vsem tem si resnično ni težko predstavljati, da bi žival, če bi ji bil dan dar govora, na »vladarja svetà« naslovila tàkole prošnjo: ČLOVEK, tvoja sem - uporabi me. če hočeš, ubij me, če meniš, da je to neobhodno za tvoje življenje in tvoje zdravje, toda stori, da ne bom trpela ne po tvoji volji ne zaradi tvoje MALOMARNOSTI! ROŽA JAKOMIN Koper Na Colu bo spet zavrelo V spomladanskih mesecih letošnjega leta smo v Novicah pisali o dogajanju na Colu. To je vas nad Ajdovščino in za osvežitev spomina naj vam povemo, da je hotela tam vojska. v sodelovanju z ajdovskim IS in še kom, postaviti vojaška skladišča. Namera jim ni uspela, saj so budni krajani z odločilnimi akcijami dosegli ustavitev načrtovane gradnje. Tokrat bo ajdovska občina zaradi Cola verjetno spet prišla v javnost. Vzrok za to je posodobitev in razširitev TV pretvornika na Planini, vzpe- tini južno od Ajdovščine. V fazi priprav na razširitev pretvornika in s tem i nja na , naia v ajdovski ob« s tem ukvarjali obljubljali kvaliteten sprejem več programov. Sedaj, ko so se dela zaključila, se je sprejem prvega programa TV Slovenija na območju Cola občutno poslabšal, tako da ga prebivalci praktično ne vidijo, da o obljubljenem drugem programu sploh ne govorimo. Spodaj, v Vipavski dolini je stanje boljše, pravzaprav normalno, saj je mogoče poleg ,":i" - i tudi I spremljati 1 obeh slovenskih koprski in zagrebški prvi in drugi program. Colčani se seveda upravičeno jezijo.'saj so za razširitev pretvornika prispevali znatna sredstva. Pravzaprav so ta sredstva, bivše občinske vladajoče strukture, na dokaj zvit način dobile v tovarni Alpina v Žireh. ki ima svoj obrat tudi na Colu in nameni vsako leto nekaj sredstev za razvoj te krajevne skupnosti. Tako pa sta bivši ajdovski župan in bivši predsednik občinske konference SZDL. prepričala vodilne v Alpini v Žireh. da so ta denar, mimo KS Col »odpeljali« v Ajdovščino. To se je dogajalo konec lanskega leta. ko bi Colčani ta sredstva krvavo potrebovali za zak-Ijučitev gradnje telefonskega omrežja. Ob misli na izboljšanje vidljivosti vsaj prvega TV programa in ob vseh ostalih obljubah, so se Colčani takrat nekako pomirili, pozabili na denar in Občinarjem oprostili. Sedaj pa bo verjetno spet zavrelo, saj se je neuradno zvedelo, da na oddajniku na Planini, ki je s Cola viden tudi s prostim očesom, menda niso nameščene antene, ki bi oddajale signal tudi na »Goro«. Colski mladinci so v sodelovanju s svetom KS Col že izvedli prvo akcijo. Po vseh hišah so razdelili letake in pozvali krajane, da do nadaljnjega bojkotirajo plačevanje TV naročnine. Občutek, da jih hoče nekdo spet izigrati. bo poleg nastopov v Občinski skupščini in v javnosti, verjetno narekoval še nove akcije... SANDI ŠKVARČ Col Imeli smo moralno moč Ob 7()-letnici požiga Narodnega doma v Trstu, se spominjamo tudi odpora slovenskih fantov in deklet proti fašizmu in nacizmu, ki sta nam začela izpodjedati naše narodne korenine. Mali slovenski narod, ponižan, mučen in zastrahovan je imel veliko moralno moč. ki je izvirala iz ljubezni do svojega ljudstva in želje, da bi okupirano ozemlje ohranil svojim bodočim rodovom. 13. julija 1920 so fašisti napadli in požgali Narodni dom v Trstu, ki je gorel celo noč, ker gasilcem niso dovolili. da bi požar pogasili. i morebitne zgrajene objekte v Dolu. Nemogoče je reči, kaj bi bilo v njih danes. Ampak to se lahko vprašamo iz varne razdalje, takrat petek, 1. junija 1990 - Št. 43 AJDOVŠČINA Še zadnje usmerjanje TV anten AJDOVŠČINA - (mh) - Že ob uradni otvoritvi oddajnika za drugi program (11. 5.) TV Slovenija so strokovnjaki te hiše napovedali, da bo trajalo približno mesec dni, da bodo usklajeni vsi manjši pretvorniki. Eden teh je tudi na Planini nad Ajdovščino, ki so ga s pomočjo delovnih organizacij, zasebnih obrtnikov in JLA skorajda v celoti obnovili in povečali. Zgradili so med drugim povsem novo stavbo in namestili nekatere nove aparature, 9. junija pa naj bi z njega že dobivali signale za pet TV in dva radijska programa. Torej bo treba takrat v Ajdovščini in okolici, kjer spremljajo programe s tega pretvornika, še zadnjič usmeriti antene. Spremenjeni bodo tudi kanali, na katerih bo moč sprejemati posamezne programe. Ljubljanski L program bo viden na 24. kanalu, drugi ljubljanski program na 31. koprski program bo mogoče spremljati na 34. kanalu, prvi zagrebški program na 37. in drugi TV program iz hrvaške prestolnice na 46. kanalu. Spremenjeni bosta tudi frekvenci ljubljanskega radijskega programa: prvi bo oddajal na frekvenci 89.5, drugi pa na 98.6 MHz. krajevna skupnost ostala brez sredstev, kijih je sicer potrebovala za gradnjo telefonskega omrežja, kar je še ena, z današnjega zornega kota, neverjetna zgodba. Takrat smo se ponovno organizirali v okviru našega kriznega štaba, se napotili po hišah ter ljudi pozvali, naj v znak protesta do nadaljnjega ne plačujejo RTV-naročnine. Brez dvoma pogumna poteza, ki pa je imela učinek, saj so stekle aktivnosti, ki so počasi, z veliko sestanki, tudi z grožnjami izterjevalcev naročnine, nazadnje pripeljale do nekakšne rešitvez oddajnikom naTrstelju. Sicer z obilo novimi tehničnimi težavami, ki so se vlekle še nekaj časa. Reševalo se jih je tudi s korepetitorjem na Žerivšah, saj tja obrnjenih anten niso več motili močni signali italijanskih zasebnih televizijskih postaj. S prihodom prvih satelitskih anten in še posebej z vse hitrejšimi internetnimi povezavami, ki prinašajo tudi televizijsko sliko, so nekdanje težave zgolj neprijeten spomin. Danes imamo pravzaprav nove, za tiste čase nepojmljive, ko se težko odločamo med stotinami televizijskih programov. Z brezhibnim zvokom in sliko, brez »sneženja« ali celo plezanja po strehi in obračanja antene, ki jo je premaknila burja. Ampak za to smo se borili, kajne? Parketarna, Kmetijska zadruga in Alpina so nudile številna delovna mesta ODNESLE SO JIH POŽAR, REFORME IN KAPITALIZEM Col je do konca prve svetovne vojne spadal v vipavski upravni in sodni okraj dežele Kranjske v avstro-ogrski monarhiji. Krajanom najbližje upravno središče je bila Vipava, ki je z vso zgornjevipavsko dolino upravno spadala pod postojnsko glavarstvo. Večina dokumentov o zgodovini Cola do leta 1920 je v depojih pokrajinskih arhivov v Postojni in Kopru in v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani. Med njimi so tudi dokumenti o gradnji in lastništvu prve parne žage na Colu. Žaga in parketarna Iskanje, ki zahteva predvsem veliko potrpljenja in časa, bo za nekoga, ki bi se tega izziva lotil, v prvi vrsti zelo zamudno, obenem pa v veliko zadovoljstvo, saj bi z najdenim lahko dokumentirano razkril marsikaj iz že pozabljene preteklosti kraja. Težavo več pri iskanju predstavlja dejstvo, da se je za kraj v časopisih in dokumentih uporabljalo več imen, pisanih v slovenščini, nemščini in italijanščini (Col nad Vipavo, Zoll bei Vipach, Col bel Vipava, Zoll, Podvelb, Podwelb, Trilek, Trillech ...). Col in mesta, kjer so se ustvarjali in hranili arhivi (Postojna, Koper, Gorica, Ljubljana), so polega tega v zadnjem stoletju že v četrti državi. Pred, med in po vojnah so se arhivi običajno nenadzorovano in na hitro selili in se pri tem izgubljali ter nehote, pa tudi namerno, uničevali. Kljub vsemu pa je že v nam najbližjem arhivu v Novi Gorici in v časopisih iz tistega časa veliko zanimivega. Tudi o povojnem zagonu in propadanju industrije in obrti v našem kraju. Tovarna, ki je dala kraju povojni zagon Žage so bile tudi v teh krajih ena od obrtnih dejavnosti, s katero so ljudje iskali možnost zaslužka. Ena večjih je bila sredi vasi, kjer je danes zadružni dom, najbolj znana pa Na žagi. Obe je uničil požar. V 19. stoletju je v globoki vrtači, ki bi jo lahko umestili pod sedanji zadružni dom in trg pred njim, takratni župan Občine Col Mihael Puc - Mejakov najprej zgradil velik okrogel betonski »lonec« s premerom dvanajst metrov. Vanj so shranjevali led, ki so ga lomili v ledenih jamah pri Kalarju za Križno goro in z njim trgovali v Trstu. Ko je ta posel propadel, je tam zgradil žago, ki so ji seveda krajani poimenovali Mejakova žaga. Shrambo za led so pregradili na pol in jo uporabili za zbiralnik vode. Taje bil kot vodni rezervoar (Štirna) v uporabi tudi po drugi svetovni vojni, ko so zgradili zadružni dom, saj je zagotavljal pitno vodo tamkajšnjim stanovalcem, lokalom in obrtnim delavnicam. V začetku sedemdesetih so vodovodne cevi potegnili vse do šole in prosvetnega doma za potrebe obrata žirovske Alpine. Žaga je v času pod Italijo menjala lastnika, saj jo je kupil Tržačan Bruno Montanari, sin bogatega tržaškega bankirja, Jud po rodu, zato se je odslej imenovala Judova žaga. Leta 1937 jo je povsem uničil požar, ko naj bi leseno ostrešje zanetile iskre iz dimnika, čeprav so se razširile tudi govorice, da jo je lastnik namerno požgal in dobil visoko zavarovalnino. Bruno je z ženo, Grkinjo, in sinom, ki so ga eolski vrstniki klicali Bobi, živel v stanovanju v severnem delu zadružnega doma, kjer se je skozi leta zamenjalo več stanovalcev in je v ta namen v uporabi tudi danes. Tudi v poslovnem smislu Posebno mesto v zgodovini Cola pa je je bil Montanari tipičen jud, saj je delavcem, seveda dobila žaga, po kateri delu vasi pod med katerimi je bil tudi Ivan Kovšca - križiščempriGostilniTratnikšedanespravijo Kovšcev s Cola, za garaško delo namenjal Na žagi. Tam je namreč Andrej Rovan (tudi sila skromno plačilo. Poleg tega so bili v lastnik gostilne in živinozdravnik ter zelo dolgih zimah, ko furmani niso mogli voziti napreden človek) konec 19. stoletja zgradil hlodovine, brez dela. Ko je pogorela, je niso parno žago in se zanjo precej zadolžil, nikoli več pognali, nekaj opreme in strojev je V veliki meri ga je rešila prva svetovna lastnik preselil oziroma najverjetneje prodal vojna, saj je prodal veliko v tistih časih zelo na Drobnigovo žago. Po vojni, v kateri je dragocenega lesa za strelske rove. Znan je sin Bobi izgubil življenje, se je še vračal na bil po tem, daje neizmerno sovražil Italijane Col, tudi z načrti, da bi jo obnovil, nazadnje in starejši ljudje so pripovedovali, da so ga je od države izposloval odškodnino, saj je morali domači fantje včasih držati zaprtega bil objekt nacionaliziran. Nekaj betonskih v hramu, da ne bi bilo kaj narobe, ko so prišli ostankov temeljev, na katere je bil pritrjen fašisti v gostilno, polnojarmenik oziroma gater, kot je še en Po vojni je širil svojo dejavnost in tudi z izraz iz nemščine, kije ostal v teh krajih, je še oglasi iskal delavce. Tako je 27. avgusta danes vidnih v kleti. Nema priča zgodovine 1920 v časopisu Wiener Allgemeine ponujal je tudi prazna polkrožna Štirna globoko pod zaposlitev na Dampfzaegewert na Colu zadružnim domom. štirim delavcem. Iskal je preddelavca, ! upravljalca z žago in dva navadna delavca. Tudi iz tega oglasa je razvidno, da ni maral Italijanov, saj je, čeprav so takrat ti kraji že spadali pod italijansko pokrajino Venezia Giulia, oglaševal v nemškem časopisu. O tem, kako spoštovan je bil med ljudmi, priča tudi to, da so ga v občini Črni Vrh razglasili za častnega občana. Po smrti gospodarja je delo nadaljeval sin Milče Rovan, ki pa je sredi tridesetih let prodal imetje (po nekaterih informacijah se je preveč zadolžil) ter se odselil. Žago je kupil podjetnik Albert Drobnig iz Trsta, ki je dejavnost razširil tudi na izdelovanje parketov. V ta namen je kupil bližnje zemljišče in tudi z materialom podirajoče se stare cerkve na pokopališču postavil nov tovarniški objekt. Na Colu je ostal do kapitulacije Italije. Po vojni je bil objekt opustošen, ljudje so pač po kapitulaciji Italije pobrali, kar je bilo še uporabnega v zapuščenih objektih. V zasilno urejenih prostorih parketarne je bila kratek čas po vojni organizirana šola, pripravili so tudi nekaj proslav in gledališko predstavo. V obdobju, ko je takratna oblast tujcem zaplenila in nacionalizirala industrijske objekte in druge stavbe, pa so se seveda pojavili tudi prvi načrti o nadaljevanju proizvodnje. Stavba žage je bila ocenjena kot porušena, kar je bila tudi posledica več bombnih napadov zavezniških letal proti koncu druge svetovne vojne. STO LJUDI V TREH IZMENAH V povezavi s cenitvijo in načrti, kaj storiti z nacionaliziranimi objekti Drobnigove žage in parketarne, je več dokumentov, ki pričajo o »prelaganju papirjev«. Nenazadnje tudi zato, ker je bila celotna zadeva predmet odločanja meddržavne jugoslovansko-italijanske gospodarske komisije, ki je odločala tudi o odškodninah za objekte, ki so prešli v državno last. Kljub temu da je glavnina birokratskih dejavnosti potekala leta 1949, pa je v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije, ki je izšel 8. junija 1948, moč razbrati, daje Lesno industrijsko podjetje Ajdovščina ob obratu Rizzato v Ajdovščini že takrat registriralo tudi Lesno industrijski obrat Drobnig Col. V povojnem obdobju so marsikje in marsikdaj najprej ukrepali in se šele potem posvetili neizbežnemu birokratskemu postopku in formalni ureditvi. Na žagi in parketarni so namreč začeli z delom že pred uradno registracijo junija leta 1948, kar dokazuje tudi prva matična knjiga. Prvi vpisani Mirko Kobal je kot strojnik upravnik nastopil službo 27. julija 1947, na isti dan tudi Franc Štefančič, ki je postal žagar in vodja parketarskega stroja. Zadnji vpis v prvo knjigo je s 17. septembra 1953 pod zaporedno številko 182, kar pomeni, da seje v šestih letih na delu na žagi in v parketarni zvrstilo skoraj dvesto delavcev, večina domačinov. V drugi matični knjigi, v katero so začeli z vpisi leta 1953 in vanjo najprej vnesli vse takrat zaposlene, ima zadnji zapis zaporedno številko 128 in je nastal le tri dni pred katastrofalnim požarom. Žaga in parketarna sta bili industrijski obrat, ki je Colu in bližnji okolici obetal lepo prihodnost. V letih največjega zagona je v treh izmenah delalo celo več kot sto ljudi; nekaj na žagi, večina v parketarni. Nekaj je bilo tudi kooperantov, med njimi furmani, ki so iz Ajdovščine vozili vodo za potrebe proizvodnje. Zato so že takrat razmišljali, da bi dolgoletno perečo težavo vodooskrbe na Colu rešili z izgradnjo vodovoda, vendar so na sestanku Občinskega ljudskega odbora Col, kije bil 3. avgusta 1953, ugotovili, da bi bil to prehud finančni zalogaj. ČRNAAVGUSTOVSKA SREDA Sreda 21. avgusta se je s črnimi črkami zapisala v povojno zgodovino Cola. V kotlovnici obrata je izbruhnil požar, se hitro širil in požiral tovarno, ki je dajala kruh številnim krajanom. O njem so že naslednji dan poročale Primorske novice in bralcem sporočile, da do zaključka redakcije požar še ni omejen in da reševanje otežuje pomanjkanje vode. Podrobnejši opis katastrofe so ponudile teden dni pozneje: »Požar je nastal po nesrečnem naključju med popravilom strehe, ko je enemu izmed delavcev spodrsnilo. Iz rokmuje padla krovna plošča in prebila požarnovarnostno oblogo nad kotlarno. Ker v tovarni kljub opozorilom niso dovolj redno skrbeli za čiščenje, je zaradi velikih količin suhega prahu nastala prašna eksplozija in plameni so hitro zajeli celoten obrat. Škode je za 50 milijonov dinarjev. Da so v tovarni parketa imeli malomaren odnos do požarnovarnostnih predpisov, kaže tudi to, da tovarniška gasilska črpalka ni mogla potegniti vode iz požarnega bazena, ki tudi ni bil poln. Za nameček je bila tisto poletje v Zgornjevipavski dolini huda suša in je povsod primanjkovalo vode.« Vaščani, ki so z vseh koncev prihiteli na pomoč in celo z vedri prinašali vodo za gašenje, ter seveda gasilci in vojaki so s požrtvovalnostjo preprečili še hujšo škodo. Niso samo gasili, ampak reševali tudi izdelke, opremo in težke delovne stroje, za katere so privezali močne vrvi in jih vlekli iz gorečega poslopja. Primorske novice so tudi v naslednjih mesecih poročale o aktivnostih v zvezi z usodo eolske žage in parketarne. Veliko pisem in dopisov je romalo na različne naslove, v iskanje pomoči so se vključili vsi, od stroke do sindikata delavcev eolske tovarne. Ganljiva prošnja slednjih, napisana le tri dni po požaru, je bila naslovljena na Okrajni ljudski odbor Nova Gorica, ki jo je 1. septembra poslal na nižji nivo oblasti, na Občinski ljudski odbor Ajdovščina, na katerega se je s prošnjo za pomoč in soglasje za začasno obratovanje obrnilo tudi matično podjetje. Ne glede na napore, ki so bili vloženi v čimprejšnjo obnovitev proizvodnje v improviziranih prostorih, pa je delavski svet podjetja že na seji 4. septembra sklenil, da se dejavnost iz pogorele parketarne na Colu premesti v Ajdovščino, kjer so v okviru rekonstrukcije tovarniških hal predvideli tudi prizidek za parketarne. Stroje so zato odpeljali v Ajdovščino, z njimi je odšla tudi večina delavcev, na Colu pa je še naprej obratovala le sušilnica, ki je bila v požaru najmanj poškodovana. 16. novembra je tako predsednik Občinskega ljudskega odbora Ajdovščina Branko Škrinjar okrajnemu ljudskemu odboru Nova Gorica poročal, da je matično podjetje pravočasno poskrbelo za zaposlitev vseh delavcev in jim uredilo prevoz. Ob tem je še pojasnil, da je odločitev, da se na Colu opusti obnova pogorele tovarne izrazito ekonomske narave. Novogradnja bi namreč po predračunu stala enainštirideset milijonov takratnih dinarjev, selitev in rekonstrukcije v matičnem podjetju, ki so se že izvajale, pa štiri milijone manj. Poleg tega je bilo predvideno, da bo imela parketarna v Ajdovščini kljub manjšemu vložku večjo zmogljivost. JE BILA SELITEV RES EDINA REŠITEV? Občinska oblast iz Ajdovščine se je v poročilu pravzaprav zagovarjala pred višjim nivojem oblasti, ki ga je predstavljal Okrajni ljudski odbor Nova Gorica in ki jo je tudi pozval k poročanju. Bil je namreč seznanjen s pomisleki krajanov in zaposlenih v parketarni, ki so nasprotovali selitvi obrata v Ajdovščino, saj je Col s tem izgubil najmanj sto delovnih mest v samem kraju, kjer sicer ni bilo drugih možnosti za zaposlitev. »V razgovoru s člani sindikalne podružnice in občani Cola, ki so ga vodili predstavniki podjetja in zastopniki krajevnega ljudskega odbora, je bila ekonomska nujnost premestitve parketarne s Cola v Ajdovščino obširno predstavljena. Računamo, da so prizadeti delavci in tudi ostali občani Cola seznanjeni z dejstvom, da nastala situacija ne dopušča druge izbire,« so poudarili v dopisu in se posuli s pepelom, ko so dodali, da se opravičujejo, če so prvi zahtevek o poročanju nehote prezrli in bili prepozni z odgovorom. Zanimivo je, da tako časopisi kot tudi vsi ostali, ki so se angažirali pri sanaciji, ne omenjajo poškodovanih v požaru. V prašni eksploziji sta jo skupila dva delavca, ki so ju najprej, zavite v rjuhe, odnesli v gostilno Tratnik in jima tam z mazili lajšali bolečine, nato pa sta bila prepeljana na kirurški oddelek bolnišnice v Šempetru. Huje poškodovani je dobil opekline po obrazu, rokah in nogah, drugi po nogah, zato sta dobila tri oziroma dva meseca bolniškega dopusta. Poškodovana sicer nista bila zaposlena v obratu na Colu, pač pa pri matični tovarni iz Ajdovščine. Po požaru so z delom nadaljevali le še v sušilnici, delovala je tudi žaga. Vendar pa so se že naslednje leto, dobrega pol leta po preselitvi v Ajdovščino, pojavile organizacijske težave, ki so jih omenili v polletnem poslovnem poročilu matičnega podjetja Lipa. Sušene frize (polizdelki za parket) so pač morali s Cola voziti vAjdovščino in ob povečani proizvodnji, ko tamkajšnja sušilnica ni mogla zadostiti potrebam, se je pokazalo, da bi morali imeti ves čas na razpolago ustrezen kamion. Za nameček je ravno takrat ponagajala še deževnajesen, ki je onemogočala delo v gozdu in vplivala na zmanjšan odkup hlodovine, dolga in ostra zima pa je precej zmanjšala proizvodnjo na žagah. Zaključek poslovnega poročila je bil obenem nekakšna grozeča napoved, da bo usoda eolskega obrata kmalu dokončno zapečatena. Zapisali so namreč še, da je proizvodnja frizov na Colu zelo draga in da bodo morali čimprej pristopiti k ureditvi celotne proizvodne linije v Ajdovščini. Še danes velja prepričanje, da je bila to prej politična kot ekonomska odločitev. V Ajdovščino so najprej preselili sušilnico, ko pa so leta 1965 zaprli še žago, je Col dokončno ostal brez tovarniškega obrata, ki je ga ponovno dobil šele slabo desetletje pozneje s prihodom tovarne Alpina. Objekti žage so bili pozneje prodani kot stanovanjske stavbe. In še drobna zanimivost iz tistega obdobja: Tone Škvarč - Rnejcov in Feliks Leban - Fele iz Orešja sta bila zadnja kurjača v mašinhausu, kot so rekli kurilnici, in prišel je ukaz, da mora eden od njiju na delo v Ajdovščino. Nista se mogla odločiti, zato sta povlekla slamico. Krajšo je potegnil Tone, toda usoda je hotela, da mu je kmalu moral slediti tudi Fele ... Zbral in zapisal Dušan Krečič, dopolnil in uredil Sandi Škvarč Vsi uporabljeni in citirani dokumenti se hranijo v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica (PANG: fond LIPA, Okrožno sodišče Postojna ...). Primorske novice pa hrani Bevkova knjižnica v Novi Gorici. ■ FOTOGRAFIJI POŽARA: PGD COL. DOKUMENTI IN ČASOPISNI ČLANKI ascissa ljus sa odbob AJSOTSClBi 3 « •Tilk! I 5- 351- 2 05-1962 - B/b Situili 4/9-1962 "LIP Ji* LI310 ISS03THIJ3K0 POBJITJB AJBOTSfilli IADITIi postiTlteT prorlioriJo Ul Golu STEZA■ Tal It. S - Sol» Od 25/8-1962 Si bi tub lahko izdali gre d bo ni pristanek sl postirltlT prCTl— lorija us Solu, prosim, da p ridi olita r dri h 1 svodih naSrt strolae konstrukcije in prem objikts. S' li III •A^Xcryj. ; ; 4. »«WjJ • .'Jia—a.aT« D-isjaLlsSu ms Mn r?;- (. z ^ V; ___./VwC iVpisi v register državnih gospodarskih' podjetij 832. Sedež: Ajdovščina. Dan vpisa: 26. maja 194S. Ajdovščina! LeSn° indnstriisk(> P^jdtje Poslovni predmet: Nakup, žaganje in f^eelStiir “ ^ ,.,Vfan)orJ!eij Podjetja: Vlada LRS, od. iocha st S—zak. 260 z dne 17. V 194« di°?eratlTi “Pravni vediteli: Glavna’ direkeija lesne industrije LRS Ministrstvo za finance LRS, Ljubljana, It /uLU<0 /e dti^U. **. , '"OXcr twcjt foueb. . At«. U<(+ /cfttfjUtf foZ ^i.tC44«r 4^’. tMJ+u+cr r* J-t-o-š, i b-v f i^ja t«. ^UuX*2«xia*o, Avcu bor A>4.t e4tOtvi^CW /**» /livarn. t itOtlzlZ' just^iC 4À**: bti ««c* uUleM-tS »^dj^^aOU . 'ftuùfi /Lb Ao4.&«2m4a.q, aA'c«* %f^cr t*±cC\' d-e-Ls -£v»7 oLa£s.£. 4Ìu^cOC. ^ f &C(-U. 4. AtoSiJU***, ■UO^U)-»a. ^ i* Y/>Crk+ Ld ^*4Av- *- “^^UOfVUa txLl*#, (facUij 1u vawlrm rvnmnnilrl J,..». :_• _ ___a_:L. __B_«_ Vzrok požarov: 5e vedno pomanjkljivo izvajanje varnostnih predpisov V zadnjih dneh so ▼ Štirih imeli malomaren odnos do no- bi delavci nnmreč ne smeli kn- organizacijah iz- žarnovarnostnih predpisov, k«, diti, kar pa ni bilo prepovedano, ahnili požari — od tega dva že tudi to, da tovarniška gasil- Manjša požara, ki nista pri- . srt sta ^e* *^a inw,Ika n* mofrl» potegniti zadela večje gmotne škode, sta I milijonov dinarjev «kode. vode iz požarnega bazena, ki pa izbruhnila tudi v Tovarni pohi-^ Tovarni parketa na Colu je tudi ni bil poln. štva Nova Gorica in pri Zivino- *'.cer n®**®! P® nesrečnem Malomarnost, ali bolje meno* prometu. V tovarni pohištva je ..'•kljucju, s*abini požarno- nestrokovnost delavca je povzro- plamen nastal zaraui začasnih varnostnim ukrepom ie pripisati, čila tudi požar v Tovarni igel v slabih naprav za odvajanje žada je dosegel tako velik razmak. Kobaridu. Ko je namreč delavec govine ter iskre, ki jo je ver-Delavcu, ki je popravljal streho, opazil, da je motor rezkalnrga jetno povzročila žaga. Pri 2ivi-r»*2*°”"nrfo- “f *,VT'* \tro.ja, pokvariea in da je pričela noprometu pa so Tskiadiščcvali Jill zH intorno ploščo, tleti krpa, s katero si je brisal seno ob steno z električnim vo- ',Je prebila požarnovarnostno roke, jo je le za silo popasi! dom in nezaščiteno žarnico, ki ki je bila in verjetno _ odvrgel v bližino so jo po nesreči razbili. V obeh tovarni stroja. Ker je stroj starejše iz- primerih so premalo upoštevali dovolj delave, hladi se z nafto, je vsa varnostne predpise, je za- okolica stroja že vsa preperela. Ker ki job opozorilom niso stroj starejše .*-i se z nafto, je vsa varnostne predpise. i- Ob teh požarih se velja za- & e*«*» * Pta««i bi popr.Til stroj, jo izbruhnil ko uniči polij, «ki si • jJ01*®. j® ta 50. rn>b* požar, ki je povzročil za 20 m - števajo varnostne predi Llp<..d>l!arJ^ ji * naJTe^J0 Hjonov dinarjev škode. Tndi v mora rea vsakdo na la P,1™. a.,1no*tJ°. detavceT, voja- Tovarni igel varnostni ukrepi preizkusiti nesrečo, da ___l.A?«.1 j T.. ^,ya^aiyr *p niso bili najboljši, čeprav so vsr metuje? Izgubljeni mil ’ 1,4 •*1£TŠ*“ .B* & gasilne naprave v redu delovale, radi mal«m^ «« u ja. Da so t Tovami parketa V okolju, kjer je nastal požar, prislužen lastni koži la se spa-Ijeni milijoni žalosti so bili težko Kot smo že poročali, je velik >ozar uničil obrat LIP, parketar-io na Colu. Podjetje je že začelo J urejevalnimi deli za delno in acaaio nadaljevanje proizvodnje na Colu, obenem pa pripravlja preselitev obrata v Ajdovščino. Delavski svet je namreč po temeljiti proučitvi ekonomskih čin^te-Ijev Sklenil urediti novo parketar-no 3 Ajdovščini. S tem bodo do-seglr precejšnjo pocenitev proizvodnje. Zaenkrat bodo na Colu ostale žaga, sušilnica in parilnica; pozneje pa bodo tudi to uredili v Ajdovščini. Gospodarski organi ljudskega odbora že razmišljajo tudi o tem, da bi dosedanje pro- s u^Pa^ketarne na Colu izkoristili za kako drugo gospodarsko dejavnost. ^ n v inž- Intervju: Anton Škvarč Tudi zastonj bi delali en mesec, da bi tovarna ostala Anton Škvarč - Rnejcov, je začel z delom v parilnici, največ časa pa je bil mašinist v kurilnici žage in bil obenem vodja tovarniške gasilske desetine. Po zaprtju obrata na Colu je do upokojitve delal v ajdovski Lipi. Je bilo težko dobiti zaposlitev na žagi? Sploh ne, še primanjkovalo je delavcev. Mene je najbolj pritegnilo to, da sem lahko hodil v službo v domačem kraju. Vsak delavec je prišel prav, tudi starejši. Je bilo delo v proizvodnji težko, umazano in nevarno? Jaz sem naprej delal v parilnici, kjer smo parili brjone od 100, kot smo jim rekli. Zlagali smo jih v posebne komore, kjer so bili nekaj dni v pari, in nato v skladovnice, od koder so jih potem večino odpeljali v izvoz. Na drugem koncu tovarne je bila parilnica za frize, ki so jih po parni obdelavi zložili na prostem za zračno sušenje, pred predelavo v parket pa so šle še skozi postopek v sušilnici. Kako pa je bilo na sami žagi? Na žagi je v eni izmeni delalo okrog petnajst delavcev: šest je bilo cirkularistov, en predrisač, en gaterist, dva dovozača, tri ženske ter še kurjač in delovodje. Trije so delali tudi zunaj, kjer so bukove hlode sortirali po debelini. Jelov les smo žagali zgolj ob nedeljah, udarniško, za potrebe podjetja Obnova in same vasi. Ste za delo v kurilnici potrebovali posebno kvalifikacijo? Poslali so nas na izobraževanje v Cerkno, kjer smo imeli predavanja, na izpit pa smo odšli v Ljubljano. Prvi je odšel Ivan Kovšca, nato še jaz. Učili so nas o električnem sistemu, o gorivih in izkoristku in o temperaturah, s katerimi smo se srečevali pri svojem delu. Ste dobro zaslužili, so bile plače redne? Zaslužil sem okrog dva dinarja na uro, ampak nimam prave primerjave, koliko bi bil ta zaslužek vreden danes. Vem pa, da smo šli leta 1952, ko je bila tista znana huda zima na mejo na Krasu na sečnjo borovcev in medtem ko smo doma zaslužili dobrih dva tisoč dinarjev, smo jih tam za deset dni dobili okrog deset tisoč. Jaz sem se prej vrnil domov, ker sem moral na predvojaški tečaj. Takrat so nas poslali tudi drugam in tako smo, recimo iz Ajdovščine proti Colu, kopali luknje za električne drogove. Ko zaradi hude zime ni bilo moč pripeljati hlodovine in se je žaga ustavila, smo na cestah kidali sneg. Ste imeli urejeno menzo ali je vsak sam skrbel za malico? S seboj smo si prinesli, največkrat krompir in mleko. Imeli smo tudi menzo v današnji Pekovi hiši pod farovžem, ampak je bila samo za šefe in pisarniške delavce ter za tiste, ki so prihajali na delo na Col iz matične tovarne. Je vodstvo podjetja skrbelo tudi za družabno življenje: za izlete, ozimnice, novoletne zabave? Na izlete smo se vozili s kamioni. Povsod smo bili: na Bledu, v Logarski dolini... Vse na stroške podjetja, ki nam je nekoč plačalo tudi počitnice v Portorožu: cel teden smo bili v hotelu Palače. Je pa bilo družabno življenje odvisno tudi od šefov tovarne ... Pod žago smo imeli tudi priročen bife, manjši prostor, v katerem je bil sod vina. Vsak si je lahko za nekaj dinarjev natočil lonček, kadarkoli je hotel. Nihče nam ni branil. Zanimivo je, da se jih je več porezalo pozneje, ko nismo več imeli vina... Kako se spomnite požara, ste bili takrat v službi? Mene takrat ni bilo na žagi, saj smo na Prevalu kosili. Ko smo izvedeli za požar, smo seveda takoj tekli na pomoč in reševali. Spomnim se, da so prišli prej gasilci iz Idrije kot iz ajdovske Lipe. Bil sem med dežurnimi in na pogorišču smo bili celo noč, ki je bila precej mrzla. Na žagi smo sicer imeli desetino, kije imela prostore v manjši baraki nad cesto in tam smo imeli nekaj aparatov in opreme. Vozila nismo imeli, samo eno ročno in eno manjšo tomosovo črpalko ter nekaj cevi. V časopisnih člankih v zvezi s požarom je navedeno, da se je v tovarni slabo skrbelo za požarno varnost? Povsod v tovarni je bilo veliko prahu, pri peči za sušenje je bil za nameček velik silos. Ko so popravljali streho, je bila tam odprtina, v peč je potegnilo zrak, ven je butnil ogenj in prah seje vnel, kot bi ga polil z bencinom. Kakšni so bili dnevi po požaru, ste slutili, da se obeta selitev v Ajdovščino? Takoj smo vedeli, da so parketarni šteti dnevi. Strinjali smo se, da bi en mesec delali zastonj, samo da bi tovarna ostala, a ni pomagalo. Vse je bilo nastavljeno tako, da se naredi močne industrijske centre. Ali menite, da bi lahko tovarna ostala na Colu? Kako da ne, saj smo komaj dohajali povpraševanju po parketu. Še čakali so nanj, ker ga nismo uspeli narediti dovolj. Vse skupaj je imelo bolj propagandno ozadje, kako vse združiti v centru občine. Se je bilo težko privaditi na to, da ste se morali v Ajdovščino voziti v službo? Ah, saj smo bili mladi, ni bilo težko, imeli smo avtobusni prevoz, ki nam ga je sprva plačevalo podjetje Lipa. Delovnik in plača sta ostala enaka. Je pa bila ena prednost v tem, da smo imeli v Ajdovščini menzo s toplo malico. Pogovarjal se je Sebastjan Kovšca FOTO: GASILSKA ENOTA COLSKE PARKETARNE. ANTON ŠKVARČ JE TRETJI Z DESNE. Lenart Škvarč o pozabljeni službi Kidanje snega Ob naštevanju virov in načinov preživljanja krajanov v prvih povojnih letih velja spomniti še na eno dejavnost: kidanje snega na pomembnejših cestnih odsekih. Služba, ki je danes zgolj občasni jutranji hobi, je v ostrih zimah v petdesetih letih ponujala dodaten zaslužek. Ali ni bilo takrat nobene ustrezne mehanizacije, da ste morali ročno čistiti ceste? Že pod Italijo so imeli pluge s propelerjem, hrasti so jim rekli, ampak ko je bila huda zima so odpovedali in morali smo prijeti za lopate. Proti Strmcu je zapadlo toliko snega, da smo naredili 'tri nadstropja', da smo postopoma zmanjševali debelino. Zgodilo se je celo, daje bil snežni nanos tako visok, da smo skozenj prevrtali tunel, skozi katerega je lahko šel celo avtobus. Tudi pozneje, ko so prišli bolj izpopolnjeni plugi, so nas še potrebovali, saj je bilo večkrat potrebno debelino snega najprej znižati, da so lahko potem cesto odprli s plugom. Pomagali smo si tudi s konjskimi vpregami: dva para sta vlekla plug in včasih je bilo toliko snega, da so se konji čez polovico ugreznili vanj in komaj vlekli naprej. Se je kidanje snega izplačalo? Pa še kako, včasih smo komaj čakali, da je zasnežilo. Cestni uslužbenci so takrat šli po vasi in iskali delovno silo. Se je pa včasih zgodilo, da sneženje ni ponehalo in so nas poslali domov, saj naše delo ni imelo nobenega učinka. Za marsikogaje bil to celo edini zaslužek v prvih povojnih letih, ko ni bilo drugih služb. Sam sem odšel leta 1951 k vojakom in spomnim se, da so mi od doma pisali, da je bila tako huda zima, da so po celi Vipavski dolini angažirali ljudi, da so lahko odprli cesto proti Črnemu Vrhu. Kdo paje takrat sploh vozil po zimskih cestah, ko že tako ni bilo veliko prometa? Predvsem avtobus iz Idrije v italijansko Gorico. Pa ste vsak dan prejeli plačilo za opravljeno delo? Ne, šele proti pomladi, ko je šla zima h koncu. Enkrat smo morali vsi v Črni Vrh, kjer sta nam dve blagajničarki podjetja delili denar. Kako pa ste se v hudih zimah družili? Največ smo zahajali do Kamplca, kjer so imeli vedno odlične klobase in po njih smo lahko tudi kaj popili... Če le ni bilo vreme prehudo, smo se, prav tako peš, večkrat odpravili še do Javornika. V gostilnah smo se družili in plesali, tisti, ki so znali, so igrali karte, najpogosteje so rufali (koenig rut ). Doma smo imeli knjige in ko sem bil mlajši, nam je mama ob večerih prebirala zanimive povesti. Lepo je znala brati. Še sedaj se spomnim zgodb iz knjige Brez doma o Vitalisu in Zerbino, ki sta potovala naokrog. Takoj bi vse televizije zamenjal za še en tak večer... Kmetijska zadruga Col Oblast je imela drugačne načrte Kmetijska zadruga je bila ustanovljena v prvih povojni letih. Njen prvi upravnik je bil Ivan Trošt - Troštov iz Orešja, ki se je po koncu vojne aktivno vključil v družbeno - politično in gospodarsko življenje na vasi. Delovala je v petdesetih letih in po pripojitvi h kmetijski zadrugi Vipava postala zgolj njena podružnica, brez obrtnih delavnic, ki so bile pomembno gibalo kraja. Zaradi bombnih napadov je bilo precej hiš in objektov na Colu porušenih in ena prvih skupnih nalog krajanov je bila obnova kraja, pri kateri so, predvsem s čiščenjem ruševin sprva sodelovali tudi nemški ujetniki. Ustanovljena je bila Obnovitvena zadruga, ki jo ji krajani na kratko rekli obnova. Vodil jo je Anton Krapež - Nemcev, zidarji in pomočniki so bili v njej redno zaposleni in ko so leta pozneje odhajali v pokoj, so jim tudi to obdobje prišteli v delovno dobo. Na dan so dobili okrog 3.000 takratnih dinarjev, malavarji, kot je še danes razširjen izraz za zidarske pomočnike približno tisočaka manj. Najprej so na ostankih Judove žage zgradili zadružni dom in nato obnavljali porušene hiše. S prostovoljnimi prispevki krajanov in z udarniškim delom, pri katerem pa ni sodelovalo podjetje obnova, se je začela tudi adaptacija skladišča orodja italijanske vojske, iz katerega je nastal prosvetni dom. Tudi ta stavba je bila po italijanski kapitulaciji opustošena, ljudje so celo zidake dolbli iz zidov in imeli pri tem nemalo težav, ker so italijanski gradbinci pri zidavi uporabljali močno cementno malto. Načrtovali so, da bodo obnovljeno stavbo poimenovali mladinski dom, toda tik pred odprtjem je krajevna oblast odločila, da bo prosvetni dom, saj naj bi mladina pokazala premalo zanimanja za gradnjo. Obnovitvena zadruga je po ustanovitvi Kmetijske zadruge delovala pod njenim okriljem. Sama kmetijska zadruga je bila s svojo osnovno dejavnostjo, predvsem pa s ponudbo obrtnih delavnic eno pomembnejših gibal življenja v kraju in njegovi okolici. Krajani so imeli takorekoč na dosegu roku številne obrtnike, upravne zadeve so reševali na občinskem matičnem uradu. V okviru zadruge je delovala pekarna, s katero je upravljal Edo Škvarč, ko je bil na dopustu sta ga nadomeščali Marija in Antonija Pregelj - Brjaški. Pekarna je bila v prostoru, kjer je bila pozneje pošta, danes je tam frizerski salon. V delu zadružnega doma, kjer je gasilski dom, so imeli svoje delavnice mizarji Lenart Škvarč starejši - Gerlovičev, Franc Česnik - Mrkcov, France Pregelj - Brjaški in Pepe Štefančič - Šribrski. Čevljarja sta bila Stanko Bizjak in Franc Pregelj - Brjaški. Vinko Bajc in Mera Bajc - Tejklnova, poročena Štefančič sta bila krojača. V zadružni gostilni sta delali Zorka Mikuž, poročena Štefančič in Zinka Škvarč poročena Dornik. Pavel Peljhan -Jurjev je mlel moko. Na blagajni Kmetijske zadruge sta bili Ivanka Nabergoj iz Godoviča in Anica Bizjak - Ulinova, poročena Pregelj. V okviru Zadruge sta delovali tudi trgovina in veterinarska ambulanta, med dejavnosti pa je treba prišteti še odkup mleka, lesa, oglja in zdravilnih zelišč; slednje se je ohranilo še v osemdesetih letih. Zadruga je imela tudi svoj traktor, s katerim je upravljal Ivan Vrabec iz Podkraja in bil zelo zaseden predvsem z oranjem njiv. Trgovino z mešanim blagom v Zadružnem domu je najprej vodila Pavla Vidmar -Sinjevrška, med zaposlenimi je bila tudi Dorica Tratnik s Kovka. Leta 1955 je prišel za poslovodjo Miha Pišljar iz Godoviča, ki se je na Col tudi preselil, njegova žena Marica je delala na pošti. Stanovali so v zadružnem domu tam, kjer je stanovanje tudi danes, tu so mladost preživeli njuni otroci: najstarejši Miha, srednji sin Marko, ki je danes priznani psihiater in Martina Peljhan, sedanja zborovodkinja MoPZ Razpotje. Kmetijska zadruga je morala leta 1958 zadružno trgovino oddati podjetju Hubelj, ki je s politično odločitvijo postal glavni in edini nosilec trgovske dejavnosti po vaseh, tudi na Colu. V tistem obdobju je sicer na vasi delovalo tudi nekaj zasebnih obrtnih delavnic, med drugim kovačija. Imeli smo tudi mesnico, ki je nekaj časa »po ukazu« delovala pod okriljem zadruge in je imela svoje prostore v Šmončkovi hiši. Še v sedemdesetih letih je bila odprta enkrat ali dvakrat tedensko. Zanimivo je, da na Colu nismo imeli brivca ali frizerja, zato je takratna eolska občinska oblast leta 1954 dovolila podkrajskemu brivcu, da je dva dni v tednu svoje usluge ponujal na Colu. PESTRO DOGAJANJE V ZADRUŽNEM DOMU Po letu 1955, ko je bila ukinjena občina Col, so polagoma prenehale z delovanjem tudi obrtne delavnice, oprema pa se je selila v Vipavo, kar je bilo v skladu s takratno politiko združevanja v velike gospodarske enote. Pa ne samo na gospodarskem področju, o čemer na poseben način priča povsem neologično preimenovanje Žagoliča v Malo polje. Kakorkoli, Kmetijska zadruga Col je postala nekakšna enota Kmetijske zadruge Vipava, ki pa je bila več ali manj omejena na odkup zelišč in mleka ter na blagajniško poslovanje. Konec osemdesetih let so tu ostali samo blagajna, zbiralnica mleka in velika talna tehtnica, ki pa so danes prav tako samo še prijeten spomin na nekoč živahno obrtno življenje v centru vasi. Izpraznjeni prostori v zadružnem domu so sprva ponudili možnost ureditve nekaj stanovanj, v sobe v prvem nadstropju zadružnega doma so pozneje preselili nižje razrede osnovne šole. Po prvi širitvi šole so bili ti prostori spet prazni in naslednji poskus oživitve se je začel konec osemdesetih s trgovino s tekstilom podjetja Medo d.o.o. Lucijana Trošta. V začetku devetdesetih je podjetje Škvarč d.o.o. odprlo vrata kmetijsko tehnične trgovine Dom in na Colu je bilo po daljšem času spet moč kupiti tudi plin v jeklenkah, ki so ga leta prej prodajali v gostilni Štefančič. Po treh letih je prišlo do zamenjave lastnika, podjetje Ma.Ro.Ma. d.o.o. bratov Honomihl je razširilo ponudbo z gradbenim materialom, vključevala pa je tudi blagajno kmetijske zadruge, saj je le-ta zaprla svojo pisarno v stari stavbi kmetijske zadruge, ki se je tako dokončno poslovila s Cola. Ampak vaška trgovina seveda ni mogla dolgo vztrajati v konkurenci z naglo rastočimi nakupovalnimi centri v večjih mestih in po nekaj letih je bil poslovni prostor v nadstropju zadružnega doma spet prazen. Proti koncu devetdesetih je vrata zaprla tudi osrednja trgovina v pritličju zadružnega domu, ki je z nekaj preureditvami in zamenjavami upravljalcev oziroma lastnikov delovala vse od prvih povojnih let. Tovrstno ponudbo je v povsem novem objektu, ki so ga zgradili na mestu dotrajane in podirajoče se stavbe nekdanje kmetijske zadruge, imenovali so jo tudi maln, prevzelo zasebno podjetje Podvelb. Od leta 2005 je tam market podjetja Farna. Več kot dve desetletji v zadružnem domu deluje frizerka Milka, pomembno gibalo življenja je seveda Bar 10. Najnovejša pridobitev, ki zadružnemu domu namenja povsem novo vsebino, je nadgradnja enote ajdovskega vrtca, v katerem so od letos tudi jasli. Zanje je MePZ Duri odstopil pevsko sobo, ki jo je uredil v prostorih nekdanje trgovnine v prvem nadstropju in načrtuje gradnjo nove na podstrešju zadružnega doma, staro pevsko sobo so prenovili člani MoPZ Razpotje. V kleti zadružnega doma je eolska mladina, zbrana v krogu neformalnega društva Štirlek pred desetletjem in pol uredila sobo za druženje in z ozvočenjem in lučmi opremila manjše plesišče. V sklopu zadružnega doma je bilo tudi javno stranišče, neuglednabetonskastavbazravno streho, brez tekoče vode za splakovanje, s kabinami »na štrbunk,« ki pa je dolga leta služilo svojemu namenu. Tudi za potrebe šole. Na srečo so ga konec osemdesetih leti člani lovske družine Col podrli in na istem mestu zgradili poslovni prostor in sodobno hladilnico. V sklopu betonskega kontejnerja s telefonsko centralo, ki ga je podjetje Telekom (takrat PTT) postavilo na zelenico pred zadružni dom, je društvo Trillek leta 1993 zgradilo prizidek in strešno konstrukcijo s skladiščem in društvenimi prostori, v katerih je danes tudi krajevni urad zavarovalnice Triglav. Skratka - zadružni dom z okolico ima danes videz urejenega vaškega jedra. Kmetijska zadruga Col je tema za posebno časopisno zgodbo, v kateri bi pomembno mesto našle tudi osebne izkušnje posameznih krajanov. Več jih je bilo, ki so si v stikih s politično in gospodarsko elito v Dolini prizadevali, da bi šel razvoj kraja v korak z ostalimi v občini, a so pri tem naleteli na številne ovire, ki jih lahko pripišemo tudi takratnim političnim pogledom vodilnih občinskih mož. Po ukinitivi občine in kmetijske zadruge v petdesetih, se je namreč preko pogorišča na žagi v zgodnjih šestdesetih začelo obdobje, ki je bilo pravo nasprotje zagona v prvih povojnih letih. Marsikaj seje ustavilo v občinskih pisarnah, saj je bil v ospredju razvoj mestnega središča in tamkjašnje infrastrukture in ne vasi, sploh obrobnih, visoko nad Vipavsko dolino. Šele v sedemesetih je bilo čutiti prve spremembe, ki pa jih ne bi bilo brez vztrajanja in aktivnega angažiranja izpostavljenih krajanov, včasih tudi njihove trme: elektrika na Križno goro, gasilski dom, prvi vodovod, vrtec... Dolgotrajna in včasih tudi neprijetna so bila prizadevanja za prve načrte o gradnji nove šole. Mnogi so prepričani, da je bil v Col v časih socialističnega razcveta potisnjen na rob tudi zaradi domnevne medvojne preteklosti. Ampak naša vas je bila med vojno predvsem veliko križišče, kjer so se stikale poti vseh vojska, ki so delovale na tem območju... Obrat Alpine Žiri Novemu »požaru« je bilo ime kapitalizem Obrat žirovske Alpine s šivalnico zgornjih delov obutve v starem prosvetnem domu, kjer so z delom začeli leta 1972, in izgradnja nove tovarniške hale leta 1982, v kateri so uredili še prikrojevalnico, sta, seveda v prenesenem pomenu, Col vrnili v čas zanosa prvih povojnih let. Kraj je znova ponujal možnost zaposlitve, tokrat predvsem ženski delovni sili. Do lastnih prihodkov so prišle predvsem številne gospodinje, s čimer so se popravili družinski proračuni, ki so pomagali dvigovati življenjski standard. V vseh pogledih nova razsežnost pogleda v prihodnost kraja, ki je trajala dobra tri desetletja... V začetku sedemdesetih let je žirovska Alpina v iskanju delovne sile prišla tudi na ajdovski konec. Občinski možje v Ajdovščini nad idejo, da bi na tem koncu odprli svoj obrat, sprva niso bili najbolj navdušeni, saj je delavce potrebovala predvsem rastoča industrija v mestu. Gostom iz Žirov so predlagali, naj preverijo možnosti v Podnanosu in Budanjah, morda tudi na Colu. Tu so nato priložnost zagrabili z odprtimi rokami, saj se je ves čas iskalo nadomestilo za delovna mesta, ki so bila izgubljena po požaru v parketarni. Na trnovo pot pripravljanja temeljev za prihod Alpine, se je podal takratni predsednik sveta krajevne skupnosti Col Ivan Pregelj - Brjaški, Ivo, kot so ga klicali sokrajani. Prvi zalogaj je bilo iskanje lokacije in najprimernejši je bil prosvetni dom, ki pa so ga domači kulturniki le dobro leto pred tem preuredili v pravo gledališko dvorano z ličnim odrom, narejenim iz zidakov. Mar ga ponovno podreti? Obenem je bila tam tudi šolska telovadnica, zato so ureditvi v proizvodno halo ostro nasprotovali učitelji. Na svetu šole je bila za ta predlog sprva le Ivanka Pregelj - Matičeva z Malega Polja, zaradi česar so jo kolegi precej kritizirali. Vseeno so se na koncu strinjali z argumenti v prid kraja. Ivo, ki je bil ves čas v vlogi nekakšnega posrednika med Alpino, občino in različnimi interesi krajanov, je s pomembno informacijo iz šole takoj stekel v zadružni dom, kjer so na zboru krajanov čakali na odločitev šolskega kolektiva in nazadnje tudi sami glasovali, da se za obrat žrtvuje prosvetni dom. Ampak kmalu je bila pred krajani nova ovira, saj so na občinskem oddelku za gospodarstvo ugotovili, da na širšem območju Cola ni dovolj delovne sile. Z zelo izvirno idejo so Ivo in sodelavci iz sveta krajevne skupnosti ugotovili, da na Zavodu za zaposlovanje nimajo pravih podatkov. Neko nedeljo so namreč po maši na Otlici, v Podkraju in na Colu naredili anketo in nabrali dovolj podpisov delavk, ki jih je zanimala zaposlitev v novem obratu. S pomembnimi podatki so se že naslednji s dan odpeljali na občino in nadaljevali s proizvodnje nogavic, je takratni direktor prepričevanjem. Med bodočimi delavkami Grozdan Šinigoj vztrajno zahteval, da se so bile predvsem gospodinje, toda tudi nekaj ne dovoli novega obrata na Colu. Ampak v delavk iz ajdovskih tovarn in ker so ravno svoji nameri ni uspel in odstranjena je bila v tistem času v Tekstini načrtovali začetek tudi ta ovira. GLEDE NA POTEK PROJEKTA, PRAVŠNJI DAN ZA ODPRTJE Na vrsti je bila preureditev prosvetnega doma, kjer so podrli oder in lesene dele spravili na podstrešje, naredili so prizidek s stranišči in iz šole, do koder so že prej potegnili cevi iz vodnjaka v zadružnem domu, napeljali vodo. Delavci iz Žirov so nato izpraznjeno telovadnico preuredili v tovarniške prostore. Slavnostno odprtje je bilo, tako kot je bila takrat navada, ob državnem prazniku, Dnevu OF, v četrtek, 27. aprila 1972. Z delom je pričelo 30 delavk in en mehanik, ki so bili prej na usposabljanju v Žireh in Gorenji vasi. Postopno se je število zaposlenih večalo, obrat je deloval v dveh izmenah. Seveda v zelo zasilnih razmerah, brez ustreznih sanitarij, brez garderob, s premajhnim skladiščem, na začetku celo brez telefonskega priključka. Kuhinjo in jedilnico so uredili v delu pritličja gostilne Tratnik, tako da so se delavke med malico do tja sprehodile v dolgi koloni, ki se je dvakrat dnevno vila po cesti pod pokopališčem. Že ob začetku proizvodnje v prosvetnem domu je bilo vsem jasno, da je to le začasna rešitev in ob pripravi vsega potrebnega za zagon proizvodnje je bila določena tudi lokacija za novo tovarno. Ivo in Tončka Škvarč sta opravila veliko pogovorov v Alpini, na občini v Ajdovščini in tudi na Ljubljanski banki in odgovorne prepričevala, naj priskočijo na pomoč pri gradnji novega objekta. Gledano z razdalje nekaj let je več kot očitno, da sta bila ključni osebi za zagon projekta novogradnje, v ozadju pa je bila izjemnega pomena tudi pomoč takratnega republiškega poslanca in računovodje Mlinotesta Rebeka, ki je navezoval stike s ključnimi sogovorniki. Kredit je nazadnje zagotovila Banka Koper, gradnja pa se je zaradi slabšega poslovanja Alpine kar precej zavlekla. Ampak Colje nazadnje dobil novo, sodobno tovarno, z moderno kuhinjo, garderobami, skladiščem, gretjem in vsem, kar so zaposlene pogrešale v preteklem desetletju. Objekt seje tudi arhitekturno lepo zlil z okoljem na robu vasi, sama dejavnost pa je bila okolju prijazna; le pozimi se je morda kdaj pa kdaj nad Colom razlegel vonj po premogu iz kurilnice. OD ČETRTKA DO ČETRTKA Slavnostno odprtje je bilo v torek, 27. aprila leta 1982. Z zanimivo podrobnostjo, saj so govorniki in nastopajoči pozabili, daje bil Ivo skupaj s Tončko eden ključnih ljudi za prihod Alpine. Bil je sicer na položaju, ampak projekt, ki ga je s sodelavci in podporniki izpeljal, je daleč presegal običajno predsedovanje krajevni skupnosti. Na svečanost so ga seveda povabili, dobil je sendvič, a se je držal bolj ob strani in zgolj poslušal velike govore velikih govornikov. Alpina je imela ves čas posluh za potrebe v kraju, saj je pomagala graditi vodovod, ustanoviti gasilsko društvo, kjer je bil Ivo prav tako eden glavnih pobudnikov zanj in tudi drugače aktivno sodelovala s krajevno skupnostjo. Predstavljala je pomembno gibalo gospodarskega in družbenega življenja na vasi in v veliko pripomogla tudi pri ohranitvi življenja na tem področju, saj bi sicer marsikdo za vedno odšel v Dolino in naprej v svet. Ampak proti prelomu stoletja so se nad tovarno začeli zgrinjati črni oblaki, saj se je tudi čevljarska industrija ujela v vrtinec globalizacije. V Evropo in postopno tudi v Sloveniji so vse odločneje prodirali izdelki za široko potrošnjo z Daljnega vzhoda, Alpina je bila s svojim programom obutve vse manj konkurenčna,prodajajepadala.Stopnjevanje krize in kopičenje črnih napovedi, ki so skozi več mesecev krožile med zaposlenimi, njihovimi predpostavljenimi, politiki in v medijih, je trajalo do poznega septembra leta 2004. Colski obrat Alpine je, tako kot obrat v Gorenji vasi, vrata zaprl v četrtek, 30. septembra. Delavke so s tem dnem dobile odpravnino, ki je bila odvisna od delovne dobe in je v povprečju znašala dobrih 4.000 evrov. Nekaj šivalnih strojev so pokupile delavke, glavnino so odpeljali v Žiri oziroma v Romunijo. Tam in predvsem na Kitajskem je vodstvo tudi poiskalo cenejšo delovno silo. Pogled iz današnje perspektive in upoštevajoč moč globalizacije, ki jo usmerjajo mednarodne korporacije, nas prepričuje, da takratno vodstvo Alpine ni imelo druge rešitve kot zmanjševati število zaposlenih. Vseeno pa se je težko znebiti občutka, da je v prvi vrsti reševalo svoje »riti« in da jim ni bilo dosti mar za tiste, ki so jim mehko postlali. Po katastrofi, ki mu je leta 1962 vzel eno tovarno, seje torej Col soočil še z drugo, ki ima podobno uničevalno moč in se imenuje kapitalizem. Štiri izmed številnih zgodb ugašanja eolske Alpine Krizni štab, rumena nevarnost in Kopačev klan Načrtovanje zaprtja obrata Alpine na Colu, poskus reševanja in dokončna odločitev o selitvi na Daljni vzhod so naleteli na več odzivov, tudi medijskih, kijih predstavljamo v zaokroženih zgodbah. Prva govori o akciji kriznega štaba, ostale o poteku zapiranja in zanimivih utrinkih ob manevrih vpletenih. Krizni štab Občine Ajdovščina TO NI REŠEVANJE TEŽAV, AMPAK VEČANJE DOBIČKA Na pobudo župana Občine Ajdovščina Marjana Poljšaka se je ob nameravanem zaprtju obrata Alpine Žiri na Colu sestal krizni štab v sestavi Marjana Poljšaka, župana Občine Ajdovščina, Miloša Bizjaka, podžupana Občine Ajdovščina, Iva Boscarola, občinskega svetnika, Silvestra Peljhana, občinskega svetnika, Magde Rupnik, občinske svetnice in vodje obrata Alpine na Colu, Slavka Mikuža, direktorja Carinarnice Nova Gorica in poznavalca problematike, ter Sandija Škvarča, v vlogi medijskega predstavnika. V zvezi z odločitvijo vodstva podjetja Alpina, da zapre obrat na Colu je bila pripravljena naslednja izjava za javnost. ŽirovskaAlpinaje ob izdatni pomoči krajanov obrat na Colu odprla leta 1972 v nekdanjem prosvetnem domu, deset let pozneje se je proizvodnja preselila v sedanjo tovarniško halo. Trenutno je tam zaposlenih 140 delavk, mnoge izmed njih so se posebej izučile za čevljarski poklic, njihovo število pa predstavlja slabe štiri odstotke vseh zaposlenih v ajdovski občini. Praznovanje tridesetletnice obrata so v lanskem letu popestrili s posodobitvijo proizvodne linije, za katero so z odrekanjem pri plačah prispevali tudi zaposleni na Colu. Novica, da se je vodstvo podjetja odločilo za zaprtje obrata pomeni precejšnje presenečenje, saj Alpina dobro posluje, o čemer nenazadnje pričajo tudi njeni poslovni rezultati. Obenem pa ta novica pomeni negotovost za številne družine na gorskem območju naše občine, ki jim Alpina pomeni vir preživetja. Njeno zaprtje bi utegnilo prinesti s seboj demografske posledice in to prav v trenutku, ko se tu s finančno pomočjo evropske skupnosti gradi vodovod Gora in se tako uspešno rešuje pereč problem vodooskrbe. Zavedamo se, da je s strani vodstva podjetja, ki pričakuje večji dobiček, poteza na nek način upravičena, vendar pa gre v tem primeru izključno za večanje profita in ne za reševanje morebitnih težav. Selitev proizvodnje v države s cenejšo delovno silo je hud udarec za zaposlene v obratu na Colu, ki so z marljivim delom in tudi z odrekanji soustvarjali sedanjo podobo uspešne Alpine in nikakor niso pričakovali, da jih bo vodstvo podjetja na tak način poslalo v kruti svet globalizacije. V pogovoru z direktorjem podjetja Martinom Kopačem, ki nas je obiskal v ponedeljek, 22. septembra 2003, smo se podrobneje seznanili z namero vodstva podjetja. Na sestanku kriznega štaba smo nato preučili, ali obstajajo možnosti, da ne bi prišlo do zaprtja uspešnega obrata, vzporedno pa smo iskali tudi informacije in različice, s katerimi bi pomagali zaposlenim. S konkretnimi programi smo pripravljeni konkurirati tudi za državne vzpodbude pri iskanju zaposlitve. Apeliramo na vodstvo Alpine iz Žiri, da še enkrat temeljito razmisli, preden se odloči za načrtovani korak odpuščanja dobrih delavcev. Iskanje cenene delovne sile v vzhodni Evropi in Aziji je morda trenutno res dobičkonosno, vprašanje paje, kaj bo takšna poteza, pogojena z logiko kapitalizma, prinesla v bližnji prihodnosti. Kopačev klan po dobiček na Kitajsko ALPINKAM GROZI RUMENA NEVARNOST »Škoda, da nimamo tudi mi postrani oči,« je ob novici, da bo Alpina Žiri del proizvodnje preselila na Kitajsko in zaprla obrat na Colu, cinično dejal eden od 140 nesrečnikov, ki naj bi bil v kratkem na cesti. Tovarna Alpina, kije bila ob Elanu v letih smučarskega razcveta eden od slovenskih ponosov, je obrat na Colu odprla že leta 1972. V stari šolski telovadnici je z delom začelo 30 delavk, z izgradnjo nove tovarne deset let kasneje paje zgornje dele obutve krojilo, šivalo in lepilo že okrog 200 zaposlenih. Obrat Alpine je veliko prispeval k ohranitvi življenja na celotnem gorskem območju ajdovske občine, saj bi sicer v iskanju službe marsikdo za vedno odšel v Dolino in naprej v svet... Plače v pretežno ženskem kolektivu so bile sicer skromne, so pa marsikje pomenile pomemben delež v družinskem proračunu in zato je bila novica, ki jo je delavkam pred nekaj dnevi sporočil direktor Martin Kopač, zelo šokantna. Na pročelje eolskega obrata so zato obesili črno zastavo. »To je poslovna odločitev podjetja, ki sledi želji za večji dobiček,« pravi ajdovski župan Marjan Poljšak, ki se je z ustanovitvijo kriznega štaba zavzel za reševanje usode kolektiva, ki predstavlja skoraj štiri odstotke vseh zaposlenih v občini. »Ampak tako podjetje služi le lastnikom in kapitalu in ne več prebivalstvu okolja, v katerem je zraslo,« še dodaja. Col in tudi Gorenja vas, kjer podobna usoda čaka približno sto zaposlenih v še enem obratu Alpine, sta se torej znašla v krutem svetu globalizacije. Zanimivo ob tem paje predvsem to, da prihaja do odpuščanja delavcev v dobro stoječem podjetju. Kot vedo povedati zaposleni, naj bi si nadzorni svet Alpine razdelil lep znesek (govori se o milijardi tolarjev) nagrad za uspešno poslovanje. Približno 250 milijonov, kolikor naj bi z odpravninami vred stalo zaprtje obrata na Colu, predstavlja tako le drobiž v primerjavi z vsotami, ki se obetajo Kopačevi Alpini s selitvijo proizvodnje v Azijo. Cenejša delovna sila na Kitajskem je seveda le eden od razlogov za selitev, saj je vsem, ki se vsaj malo spoznajo na te trge jasno, kako je tam s transparentnostjo poslovanja, da ne govorimo o izkoriščanju otrok... Tisti zaposleni, ki so se nekako sprijaznili z usodo, se sprašujejo predvsem, ali bo direktor Kopač držal besedo in izpolnil obljube, ki jih je natrosil v Gorenji vasi in na Colu. Nekateri mu ne verjamejo preveč in s tem v zvezi vedo povedati, da sta mu v preteklosti že uspela dva »podviga,« ko naj bi v tujini propadli podjetji, ki ju je vodil, preden je s svojo družino prevzel vodilno žirovsko podjetje. Morda pa mu prav družinske vezi dajejo pogum za nove poslovne odločitve, sicer podprte z nasveti sodelavca iz Evropske banke; vsi vodilni v Alpini se namreč pišejo Kopač. Direktorjev brat Zoran Kopač je direktor splošnega sektorja. Pomembne naloge imata tudi sinova; Andraž je direktor nabave, Primož pa prodaje. Mateja Debeljak, finančna direktorica podjetja ima sicer drugačen priimek, vendar pa je prav tako članica Kopačevega klana, saj je dekle sina generalnega direktorja. V zadnjih dneh je nameravano zaprtje Alpininih obratov dobilo nove razsežnosti, saj se je v reševanje delovnih mest vključilo tudi Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve Vlada Dimovskega, (ki ima korenine na Gori). Da Kopaču G Go. zadeva ne bo uspela na tako eleganten način, kot si je zamislil in je sprva kazalo, pa pričajo tudi nekateri odzivi iz žirovske delavske baze. Kaj lahko se namreč zgodi, da bo globalizacija in želja po še večjem profitu narekovala nove selitve proizvodnje na Kitajsko in v tem primeru bi se kmalu lahko začelo odpuščanje tudi v Žireh. Generalni direktor, ki je sprva prijazno odgovarjal na vprašanja novinarjev, je v zadnjih dneh, ko je zadeva dobila nove razsežnosti, postal bolj molčeč in celo neprijazen do medijev. Je morda pričakoval, da bo z najnovejšo poslovno odločitvijo postal kandidat za podjetnika leta? Alpina ima »novo« vodstvo STRIC MARTIN KOPAČ ZAUPAL PODJETJE NEČAKU ANDRAŽU Napovedano zaprtje Alpininih obratov na Colu in v Gorenji vasi je sprožilo val polemik in je odmevalo vse do državnega zbora. Očitno je najhujši plaz mimo, saj se je reševanje delovnih mest iz medijev preselilo na sestanke, katerih rezultat je javna ponudba potencialnim investitorjem, ki bi v teh krajih nadaljevali s proizvodnjo. Obenem je bil dosežen dogovor, da se prestavi začetek odpuščanja delavcev za šest mesecev, s čimer naj bi pridobili pomemben dodaten čas za iskanje rešitev. Pomembno vlogo je tu odigralo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je pokazalo skrb za žrtve globalizacije tako, da je Kopačevim obljubilo neke vrste denarno pomoč za potezo, s katero so okrog 200 zaposlenim podaljšali lažno upanje. Na sestanku pri ministru Dimovskem naj bi bilo govora o približno 350 milijonih tolarjev, vendar pa številka ni uradno potrjena, menda predvsem zaradi preprostega izračuna, ki pravi, da bi vodstvo Alpine ob takšni solidarnosti države celo zaslužilo. »Pretresi« se medtem odvijajo tudi znotraj vodstva žirovskega čevljarskega giganta. Konec oktobra je prvi mož bodoče globalne Alpine postal mag. Andraž Kopač. »Odslej bom na sovoznikovem sedežu in ne več za krmilom,« je v tovarniškem glasilu Delo življenje novo vlogo slikovito pokomentiral stric Martin. Alpinin mesečnik sicer pod rubriko dosežki prinaša članek nekdanjega direktorja, v kateri priznava, da je bila zanj odločitev o zaprtju obratov na Colu in v Gorenji vasi zelo boleča. Primerja jo z anekdoto o očetu, ki je v viharnem morju pustil utoniti najmlajšega otroka, ki ga je odneslo med pogubne valove, daje lahko rešil ostale štiri, ki so se borili za življenje na krhki jadrnici. »Imamo ljudi, ki nikoli ne bi zmogli sprejeti takšne odločitve. Oklevali bi med eno in drugo možnostjo; tako dolgo, da bi bilo za vse skupaj prepozno. In so ljudje, ki to zmorejo. Vedo, da bodo obsojani, a kljub temu naredijo tako, ker vedo, da je to najbolje za prihodnost,« pojasnjuje hrabri krmar Alpinine barke, ki seje znašla v viharju globalizacije. Potezo vodstva v daljšem intervjuju opravičuje tudi predsednik nadzornega sveta Viktor Žakelj in s prstom kaže na državo, ki po njegovem mnenju nima prave strategije ob grozeči globalizaciji. Obenem pa pohvali predsednika vlade Antona Ropa, ki naj bi poskrbel, da delavci niso ostali sami v svoji stiski. Očitno je nekdanji predsednik SZDL-ja pozabil, da so prvi reagirali mediji in krizni štab, ki se je organiziral v Občini Ajdovščina, kamor spada tudi vasica Col. Šele nato se je zadeva preselila v vladne palače. »Počakajmo nekaj let. Ob pogledu nazaj bo izglodalo vse tako jasno in enostavno,« še dodaja v svoji kolumni bivši direktor Kopač. Takšnega mnenja pa so v glavnem samo lastniki Alpine. Oglasil seje namreč nekdanji direktor podjetja in zdajšnji žirovski župan Bojan Starman, ki je prepričan, da bo zaprtje dveh obratov in vodenje tovarne na tak način pripeljalo do popolnega propada podjetja. »Če je proizvodnja nesmiselna in predraga, to pomeni, da bodo dolgoročno zaprti vsi proizvodni obrati in bo ostala samo še trgovina. Dejanska kalkulacija jasno pokaže, da slabi rezultati niso posledica stroškov proizvodnje, ampak slabega vodenja,« je oster nekdanji direktor. Stoj Alpina, kam odhajaš KOPAČEVI PRAZNOVALI, ODPUŠČENE DELAVKE PRED VRATI Po največjem boomu, ko seje zadeva preselila celo v državnozborske klopi, odločitev vodstva Alpine, da zapre obrata na Colu in v Gorenji vasi, počasi tone v pozabo. Le tu pa tam se še pojavi kakšna informacija o neuspešnem iskanju nadomestne proizvodnje. Daje odločitev Kopačevih (naj spomnimo, daje vodstvo Alpine v rokah družine Kopač) dokončna, pričajo tudi odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ki sojih delavke dobile pred dnevi. Z njimi se bodo lahko 1. oktobra 2004 prijavile na zavod za zaposlovanje, proizvodni hali, predvsem tista na Colu je veliko prispevala k ohranitvi življenja na vasi oziroma na celotnem gorskem območju ajdovske občine, pa bosta čakali na morebitne nove uporabnike. V »težkih časih,« ko se Kopačevi odpravljajo po cenejšo delovno silo na Kitajsko, je prišlo v vodstvu Alpine tudi do spremembe na najvišjem položaju, saj je strica Martina nasledil nečak Andraž. Slednji pa je očitno »pozabil« na obljube, s katerimi je Zoran Kopač (Andražev oče, sicer pa eden od Alpininih direktorjev) najprej potolažil zaposlene na Colu in v Gorenji vasi, ko jim je prišel osebno sporočil tragično novico. Velikodušno naj bi jim ponudil popravek plač in tudi dodatne točke, s katerimi bi se jim izboljšalo izhodišče za odpravnino in tudi za nadomestilo v času »bivanja« na zavodu za zaposlovanje, vendar pa menda sedaj o tem nihče nič ne ve. Sploh pa ne novi generalni direktor Andraž. Zato pa je skupaj z ostalimi člani klana Kopač požrl nekaj pelina ob nedavnem praznovanju rojstnegadneAlpine. Proslava se je odvijala v žirovskem zadružnem domu, za primeren honorar pa so jo popestrili Tajda Lekše, Jure Ivanušič in Andrej Šifrer. Zaposleni v Gorenji vasi, kjer so imeli pred tem zelo vroč sestanek z Zoranom, so se odločili, da bodo tudi sami sodelovali na praznovanju. Prijavili so protestni shod in okrog 40 (med njimi je bilo tudi nekaj Colčank) se jih je postavilo pred vhod v dvorano in v delavskih haljah in s transparenti mirno in v popolni tišini pospremilo goste in tudi sodelavce, ki imajo to srečo, da je za njih zaenkrat še prostor v globalni Alpini. Protestnice so v gumbnicah namesto nageljna nosile čajno žličko, s katero so opozorile na to, da so vedno z majhno žlico zajemale Alpinine sadove, pa so sedaj kljub temu predrage. Na enem od transparentov so v slogu televizijske reklame s psom dalmatincem v glavni vlogi spomnile direktorja na pikice, ki jih je obljubil. Dostojanstvena tišina protestnic je prispevala k že tako morečemu vzdušju in nekateri, med njimi tudi žirovski župnik, so se obrnili pred vrati dvorane. Vanjo sicer protestnice nismo smele, za kar je poskrbel varnostnik pred vhodom. Ponujen jim je bil le kompromis: brez halj in transparentov, kar pa bi seveda pomenilo propad osnovne ideje. Usoda delavk pa je očitno bolj ganila Andreja Šifrerja, ki je »za vse tiste, ki stojijo pred vrati« zapel zimzeleno Stoj Marija. Iz sočutja do delavk ali iz cinizma oziroma za boljše počutje plačnikov nastopa? Vrhunec večera se je zgodil po proslavi, ko se je novopečeni direktor Andraž Kopač kot nekakšna izvidnica pred ostalimi visokimi gosti, ki so se zadržali v zadružnem domu, peš napotil proti proizvodnim objektom, kjer se je praznovanje nadaljevalo z zakusko. Do tovarniške rampe so ga namreč v srhljivi tišini spremljale odpuščene protestnice. Nekaj prestrašenih pogledov preko ramen je prepričalo, da je bil to eden najbolj mučnih sprehodov v njegovi kratki, a bliskoviti karieri. Pa bo mirno požrl pelin? Zaupne informacije pravijo, da naj bi se že pozanimal, kdo vse sije drznil protestirati in menda je že obljubil tudi maščevanje. Mar odpoved delovnega razmerja ni dovolj? Za zaključek: Danes 44-letni strojni inženir in magister ekonomije Andraž Kopač je bil direktor Alpine od leta 2003 do 2007, nato je padal po lestvici pomembnih zaposlitev, saj je bil po odhodu iz Alpine najprej poslovni direktor Smučarske zveze Slovenije, zatem je deloval še v invalidskem podjetju CSS v Stari Loki. Letos seje ponovno zavihtel med najpomembnejše slovenske menedžerje, saj je postal nič več in nič manj kot direktor ljubljanskega UKC-ja. Velja za izvedenca za krizni menedžment, ampak dobrih ducat let po zgodbi z »družinskim podjetjem« Alpina ga nedvomno čaka hujša nadloga, kot je bila takratna »rumena nevarnost,« saj je tokratna bele barve... DVATISOČŠESTNAJSTO Patrik Leban je rokometni profesionalec Naslednji izziv je tujina Eden letošnjih jubilantov je tudi Rokometni klub Col, ki je bil ustanovljen pred štiridesetimi leti, a danes ni več v tekmovalnem pogonu. Vse bolj se zdi, da se je njegova pot ugašanja začela, ko je postalo jasno, da na Colu ne bodo zgradili ustrezne dvorane, saj je rokomet šport, ki se ne igra več na prostem. Se pa poznajo sadovi dela z generacijo, ki jo je Branko Leban zbral konec devetdesetih prejšnjega stoletja, saj so se številni fantje postopoma prebili v članske ekipe Ajdovščine in Sežane. Vse do vrhunskega nivoja pa se je z ogromno talenta in še več odrekanja in garanja na treningih prebil njegov sin Patrik, ki je danes nezamenljiv član Ribnice, s katero bo spomladi nastopil v skupinskem delu evropskega pokala EHF. Je profesionalni rokometaš na enem vrhuncev svoje kariere in prav je, da se z njim sprehodimo skozi glavne poudarke na poti med najboljše slovenske organizatorje igre. Je bil rokomet logična izbira? Ti je bil všeč že, ko si kot otrok z očetom odhajal na treninge in tekme v Ajdovščino? Vsak bi rekel, da je bil rokomet logična izbira, ampak kar je najbolj vplivalo na mojo odločitev, je bilo to, da drugega kot rokomet takrat na Colu sploh nismo imeli. Seveda mi je bil všeč in že kot otrok sem z očetom rad odhajal na treninge in tekme. Kakšni so bili začetki, bi lahko rekel, da si hitro napredoval tudi zato, ker si imel ta šport v genih? Začetki so bili nepožabni, saj so bili na treningih vsi moji najboljši prijatelji, tako da ’ smo bili dejansko po cele dneve skupaj, tako v šoli kot popoldne na igrišču. Ne bi rekel, da je bilo kaj lažje, ker sem imel ta šport v genih, ampak sem se morda nekaterih rokometnih veščin naučil prej, kot ostali, sai sem bil z očetom redno na tmnin^ih v na Colu, res pa je, da sem kmalu odšel v Ajdovščino, kjer so bili treningi močnejši. V ekipi sem bil med najmlajšimi, ampak želel sem si napredovanja in to me je gnalo naprej. v Novo mesto. Težko bi rekel, da sem ga prerastel v znanju in uspehih, saj se ne spomnim, kako močna je bila takrat njihova liga. Morda bi lahko rekel, da je danes rokomet hitrejši, igra pa morda celo bolj groba. Ampak podrobnosti se ne spomnim, ker sem bil premlad, ko je bil on še aktiven rokometaš. Kakšen je sicer danes vajin odnos kar zadeva rokomet: ti svetuje, te kritizira ali zgolj neobvezno debatirata o tekmah? Po vsaki zmagi mi čestita, a ko pride na tekmo v Ribnico in ko s tribune vidi, kako igram, se še vedno najde tudi kakšna kritika. Daleč od tega, da bi jo ignoriral, saj se po koncu tekme tudi sam zavedam, kaj je bilo narobe in že na naslednjem treningu iščem možnosti, kako bi lahko napake popravil. Branko je v intervjuju za občinsko revijo 5. maj dejal, da se je v njegovih časih igral lepši rokomet in da je bil obenem on bolj strelsko usmerjen, medtem ko se ti preveč podrejaš ekipi. Pravi, da bi bil lahko bolj napadalno usmerjen. Kaj praviš? Hmmm, osnovna naloga organizatorja igre naj bi bilo razigravanje soigralcev in menim, da mi to uspeva. Nenazadnje pri naši ekipi nikoli ne veš, kdo bo najboljši strelec in tako se tudi nasprotnik težje pripravi na nas. Zelo sem ponosen na prijatelja in soigralca Nika Henigmana in Jana Grebenca, ki sta se prebila v reprezentanco. Vem, da sem jima pri tem tudi jaz veliko pomagal, saj smo se tako igralsko kot tudi v prostem času zelo dobro ujeli. S tem, da bi moral biti bolj napadalno usmerjen, pa se ne strinjam, saj mi je že «HI IVHI iHHT IKK! 135*1' IHD »■I drugo sezono zapored zmanjkalo zgolj nekaj zadetkov, da bi postal najboljši strelec lige, kar pomeni, da si tudi sam vzamem kar nekaj žog za strele na gol, he, he, he... Povej nekaj več o obdobju pri novomeški Krki, ko si pravzaprav postal profesionalni športnik. S pomembno vlogo, ki si jo imel v ekipi, so verjetno prišle tudi ponudbe iz tujine. Kako to, da si toliko let vztrajal na Dolenjskem? Je posredi tudi domotožje, zaradi katerega je tudi oče Branko tako dolgo ostal zvest Ajdovščini? V Novo mesto sem prišel zelo mlad, že v prvi sezoni so v meni spoznali bodočega liderja ekipe, a mi jo je ravno takrat zagodla poškodba, zaradi katere sem bil odsoten skoraj celo sezono. Vrnil sem se še bolj samozavesten in močnejši, zato so mi naslednjo sezono dali kapetanski trak in lahko rečem, da je šlo od takrat naprej samo še navzgor. Ne bi rekel, da nisem odšel v tujino zaradi domotožja, ker se sicer tudi v Novo mesto ne bi preselil. Zdoma sem že devet let, in lahko rečem le, da iz tujine še ni bilo prave ponudbe, takšne, kot si jo sam želim. Upam pa, da pride, ker bi se rad preizkusil tudi izven Slovenije. Kakšno je življenje profesionalnega rokometaša? Bi lahko rekli, da gre v stilu postelja - trening - postelja - tekma ... Koliko je prostega časa, koliko se lahko med sezono pregrešiš s kakšno zabavo? Ko sem prišel v Novo mesto, je bilo to zame nekaj neverjetnega, saj si nisem predstavljal, da bo moja edina obveznost rokomet. Takrat smo v klub prišli trije novinci, ki smo tudi stanovali skupaj. Bili smo rosno mladi in moram priznati, da smo ga tudi »žurali,« dokler nismo ugotovili, da tako enostavno ne bo šlo. Danes lahko rečem, da med sezono res trdo delamo, seveda se tudi pregrešimo, ko imamo kakšen dan prosto, ampak naše aktivnosti res delujejo po načelu postelja -trening - kosilo - trening - postelja. Se ti zdi rokomet eden bolj grobih športov, kjer igrajo pomembno vlogo 120 kilogramski dvometraši? Kako se ti bodeš z njimi? Rokomet je postal zelo grob šport, včasih imam občutek, daje celo pregrob. Osebno z dvometraši niti nimam posebnih težav, prej nasprotno ustrezajo mi, kajti zavedam se, da sem hitrejši od njih in lahko izkoristim to, česar oni nimajo. Če ne igraš v Celju ali Velenju, je rokomet v Sloveniji vendarle v medijski in vsakršni senci nogometa. Se da tudi z »rokometno plačo« dostojno živeti? Ko je Slovenijo zajela kriza, se je odražala tudi v športu. Igralci v klubih smo jo čutili tako, da po več mesecev nismo prejeli plačil. Danes lahko rečem, da se da zelo lepo živeti s plačo, ki jo prejemam v Ribnici. Pri nas je sicer tudi več igralcev, ki igrajo rokomet ob rednih službah. Na kakšni prelomnici si bil, ko si se pred tremi leti iz Novega mesta preselil v Ribnico? Je bila takrat ponovno v igri tudi tujina? Ne, takrat tujina ni bila v igri. Še sam ne vem, zakaj, ampak zadnjo sezono v Novem mestu sem odigral na zelo nizkem nivoju in bil sem tako razočaran nad sabo, da sem skoraj zaključil rokometno kariero. Potem pa so me poklicali iz Ribnice in lahko rečem, da sem se tam spet rokometno prebudil. Z letošnjo uvrstitvijo v skupinski del pokala EHF je Ribnica dosegla največji uspeh v klubski zgodovini. Kakšno osebno priložnost vidiš v tekmovanju, ki se začne februarja? V Ribnici vsi skupaj že nekaj sezon doživljamo neko rokometno pravljico. Lanski tretji mesti v pokalnem tekmovanju in v prvenstvu sta največji uspeh ribniškega rokometa. Bolj kot nagrado smo letos sprejeli nastop v pokalu EHF, kjer pa so nas, ko nam je žreb namenil Romune, vsi odpisali. V obe tekmi smo šli sproščeno in lahko rečemo, da nam je uspelo nemogoče. Uvrstili smo se v skupinski del tega tekmovanja, kjer se želimo predstaviti z najboljšimi igrami in priigrati tudi kakšno zmago. Ker igramo z močnimi ekipami (francoski Saint-Raphael, danski Gudme in nemški Fuchse, op. p.), je tu še ena doslej neuresničena želja: dobiti zanimivo ponudbo iz tujine. Bo to ena zadnjih možnosti, da morda prepričaš reprezentančnega selektorja, čeprav imaš to smolo, da je na tvoji igralni poziciji zunanjega igralca zares huda konkurenca? Seveda bi se odzval tudi selektorju, če bi dobil vpoklic v reprezentanco, ampak res, na mojem igralnem mestu je neverjetna konkurenca. Lahko bi rekel, da smo Slovenci stroj za izdelovanje organizatorjev rokometne igre, he he he ... Verjetno boš lahko, če ne bo poškodb, še vsaj pet do sedem let igral na tem nivoju. Kaj pa potem, te zanima trenerska kariera, glede na to, da že sedaj sodeluješ v rokometnih kampih Uroša Zormana? Sam pri sebi sem rekel, da se bom z rokometom ukvarjal, dokler mi bo zdravje služilo, kar bo pokazal čas. Trenutno še ne razmišljam o trenerski karieri, pri Zormanu sodelujem zgolj zaradi tega, da mu pomagam in da se družimo, ker se sicer med sezono bolj malo vidiva. In ko se bo čez leta približala zadnja sezona, morda za zaključek še enkrat v Ajdovščino? Tega bi si pa res želel vsaj še eno sezono odigrati za klub, ki mi je zelo veliko dal, pa naj bo to Col ali pa Ajdovščina. Kdo bi lahko šel iz tvoje eolske generacije po tvojih poteh: morda brata Matic in Janez Koren? Že ko sem sam igral v Novem mestu, je bil Matic zanje zelo zanimiv, ne vem pa, zakaj potem ni prišlo do sodelovanja. Vsakemu bi privoščil, da preizkusi z igranjem na tem nivoju; res pa je ogromno odrekanj. Kaj pa nam za konec lahko poveš o avtomobilskem športu? Je zgolj strast, ali priprava na novo športno kariero po koncu rokometne? He, he, he ... odkar smo se uvrstili v skupinski del pokala EHF, vse novinarje zanima tudi moj hobi. Lahko rečem, da je rally šport, ki me sprošča, šport, v katerem res adrenalinsko uživam in zato si po koncu sezone tudi privoščim dirko ali dve. Daleč od tega, da bi bila to priprava na novo športno kariero, to je le strast, v kateri neizmerno uživam. Pa ti v Ribnici dovolijo, da si tudi dirkač? Dolgo časa v Ribnici niso vedeli, da v prostem času to počnem, seveda je bil trener prvi, ki me je o tem spraševal. Ampak jaz pravim: če se lahko soigralci sproščajo z vožnjo na motorju, ali s pohodi v hribe, ne vem, zakaj ne bi jaz odpeljal kakšnega rallyja. Seveda pa se zavedam, da moram biti pri tem svojem hobiju še toliko bolj previden, he, he, he .... Društvo mladih Col praznuje Pet let društva, deset let oratorija »... ne moremo delati velikih stvari - delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo ...« (sv. Mati Terezija) Začetki Društva mladih Col segajo v leto 2011, ko se je skupina zagnanih eolskih mladih odločila, da bi bilo koristno tudi na Colu imeti društvo, v katerem bi poleg vsakoletnega oratorija organizirali še druge dogodke. Z medsebojnim sodelovanjem, trudom in vztrajnostjo je tako nastala pisana paleta dogodkov, ki so postali stalnica dogajanja na Colu ter se za vedno zapisali v spomine. Med najpomembnejšimi so zagotovo poletni oratoriji za otroke, adventne in postne delavnice, vsakoletno otroško romanje na Pustno sobotno iskrico, dobrodelne Božične tržnice, Miklavževi večeri ter vestno delovanja otroškega pevskega zborčka Društva mladih Col. Vse to bogati nas, ki v društvu delujemo, pa tudi ves krajevni okoliš. Naši skupni projekti, ki smo jih v 5 letih pripravili, so sad mnogih ur odrekanj, a hkrati mnogih skupnih druženj, nasmehov in dela za isti cilj - dati največ, dati del sebe. Kakšno bogastvo je vse to, kar imamo v naši župniji! Bogastvo, ki se morda včasih zdi samoumevno, pa ni. Mnoga iskrena in tesna prijateljstva, ki so se v teh letih spletla, pričajo o poti, ki pelje v pravo smer. Društvo na nezavedni ravni deluje tudi vzgojno. Otroci se učijo od mladih, hočejo jih posnemati, dosegati podobne rezultate, mladi pa se učijo biti strpni, razvijajo voditeljske veščine in brusijo svoj značaj. Eden drugega dopolnjujejo in oblikujejo. Skupaj delujemo kot velika družina na temelju zdravih vrednot. Udejstvovanje v lokalnem okolju je mladim tudi varovalka pred stran potmi zlorab, ki tako mameče prežijo na današnjega mladega človeka. Prav aktivno preživljanje časa je tisti moment v razvoju posameznika, ki mlade naredi tako pripadne okolju, v katerem živimo, posledično pa ga lastna dejavnost navdaja s ponosom in zadoščenjem. Petletnico delovanja društva ter 10-letnico oratorija smo okronali še z izdajo brošure Društvo mladih Col, 2011-2016, v kateri smo predstavili delovanje društva, posamezne dogodke in njihov pomen za okolico in posameznika, kot to vidimo člani društva. S hvaležnostjo v srcu se oziramo na prehojeno pot, z veseljem gremo novim dogodivščinam naproti, predvsem pa neomajno zaupamo v Božjo previdnost, da bo poskrbela za prave izzive tudi v prihodnje. »Verjameš, da se sanje uresničijo, če to želiš? Verjameš, da ustvarjen si za to, da nekaj narediš? Dogodivščine čakajo na nas, vse, kar rabiš, že imaš: tople dlani, veliko srce in navihan obraz!« Tekst in foto: Nina Tratnik Za konec pa še nekaj misli mladih o ustvarjanju in dogodkih v društvu: Najraje pri Društvu mladih Col imam trenutke, ki se zgodijo popolnoma spontano. Ko na mladinskem nauku steče dobra debata, ko na oratoriju vsi pojemo in plešemo na zabavne banse in ko se umirimo, da tudi kaj zmolimo in premislimo. Kar pa je seveda najboljše, je majhen ogenj, ki ga včasih zakurimo in pečemo hrenovke. Všeč mi je tudi, da se mladi znamo dobro povezati med sabo ter tudi z mlajšimi in starejšimi generacijami, s katerimi sodelujemo. Nika Pregelj Društvo mladih Col je društvo mladih in živahnih ljudi, ki se poleg resnih projektov zna vedno fajn pozabavati. Ob misli nanj se spomnim na vse poučne in zabavne petke, ki jih preživimo skupaj. Spomnim se na oratorij in na duhovne vikende, ki jih skupaj pripravimo. Spomnim se na vesele obraze, ki jih vidimo, ko pomagamo drugim. Mladi smo prava povezana skupinica, ki lahko vedno računa drug na drugega. Klara Stubelj Najlepše pri našem društvu je to, da so se spletle trdne prijateljske vezi in družba, ki je res enkratna. Petra Gostiša Naši duhovniki Dan številnih jubilejev V soboto, 25. junija, smo se na Colu zbrali ob praznovanju kar 4 jubilejev naših rojakov: zlate maše prof. Jožeta Trošta, srebrne maše g. Bogdana Vidmarja, 45. obletnico mašniškega posvečenja koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka in 40. obletnico mašniškega posvečenja misijonarja g. Pavla Bajca. Ob tej priložnosti smo se zbrali pri sv. maši, pri kateri so somaševali trije jubilanti. Prof. Jože Trošt se praznovanja zaradi težke bolezni žal ni mogel udeležiti, a bil je z nami v molitvi in z besedami, ki jih je v njegovem imenu prebral g. Milan Pregelj. Pridružila sta se nam tudi g. Boris Čibej, ki je zaslužen za veliko duhovnih poklicev v času svojega službovanja na Colu, in naš rojak, misijonar g. Ivan Bajec. Pri maši smo slišali veliko lepih misli o duhovniškem poklicu ter se s hvaležnostjo spomnili na vse, kar smo po duhovnikih od Boga dobrega prejeli. Ta dan nas je združil v živo občestvo na različne načine - z molitvijo, petjem, krasitvijo cerkve, organizacijo in pripravo dobrot za prijetno druženje ob cerkvi. In kot se za dan državnosti spodobi, smo skupaj zapeli tudi našo Zdravljico. JOŽE TROŠT Pozdravljeni v Gospodu! Med vami smo, duhovniki, zrasli iz eolskih korenin. Čeprav nismo danes pri tej zahvalni daritvi vsi telesno navzoči, smo po duhu prav gotovo. Še kako rad bi bil danes med vami, toda razplet življenja se je tako zasukal, da to ni mogoče. Huda bolezen me je v zadnjem letu obiskala in zdaj prebolevam po njej. Na misel mi prihaja svetopisemska zgodba o trpinu Jobu. Bil je bogat, uspešen, dobro mu je šlo, vse dokler ga ni Bog sklenil preizkusiti in mu poslal obilne nadloge. Job pa seje izkazal: vsem so nam znane njegove besede: Če sem od Boga prejel dobro, zakaj ne bi hudega? Zlata vreden odgovor. Jobovo zgodbo je mogoče primerjati s podobnimi situacijami v današnjem življenju. Tudi z mano se je ponovil, vsaj v prvem delu, Jobov scenarij. Vse do 75. leta je bila moja zdravstvena pola prazna. Bog pa me je preizkusil, zaupal je vame. Kot kaže, se Jobova zgodba zdaj nadaljuje. Sem zadovoljen, z malo pretiravanja bom rekel, srečen, in tudi jaz vam vsem želim in privoščim, da bi bili tudi vi vsi. Na moji novomašni podobici je bilo napisano geslo: Hvala večnemu Bogu, vse stvari ga zdaj molite. Beseda »hvala« v resnici veliko več pomeni kot njen prvotni pomen, da, recimo, nekoga hvalimo za nekaj, kar je storil. Hvala pomeni: zahvala, hvaležnost, slava, prošnja, saj tudi pregovor pravi, zahvala je nova prošnja. Vse to je obseženo tudi v današnji slavilni, zahvalni in prošnji daritvi. Dragi nekdanji sožupljani! Colčani smo, zrasli iz eolskih korenin, življenje pa nas je iztrgalo iz domačega okolja in nas postavilo na različna mesta. Zatrjujem pa: Tukaj smo - vaši smo! Vi ste naši sorodniki, bili ste naši sosedje, znanci in prijatelji. Brez vas ne bi bilo nas. Vi ste kot rodovitna zemlja, ploden humus. Ali lahko iz rodovitne zemlje požene kaj nerodovitnega? Je kaj rodovitnega zraslo v puščavi Sahari? Le iz plodne zemlje lahko zrastejo dišeče rožice vseh mogočih barv: od belih, osivelih, tudi mak, okrašen z rdečo kapico, potrjuje kvaliteto podlage, iz katere je pognal. Velik in vzvišen praznik danes obhajamo. Ni mu enakega. Po odličnosti takega v zgodovini Cola še ni bilo. Ponuja nam priliko, da premišljujemo o pomenu Božjega ljudstva in njegovih starešin pri širitvi in utrjevanju Božjega kraljestva na zemlji. Ljubljana, na dan rojstva Janeza Krstnika, 24. junija 2016 BOGDAN VIDMAR Kaj vam pri duhovniškem poklicu prinaša največje veselje in kdaj je biti duhovnik najtežje? Najlepše je, ko sem v službi krščanske skupnosti, ki gori za evangeljske ideale. Takrat pripadam Cerkvi, ki ni klerikalna. Najtežje je, ko vem, da gre za versko trgovino in za hinavsko leporečenje. Lažje mi je, ko poslušam ljudi, ki Cerkev in duhovnike sovražijo, ki zmotno menijo, da smo vsi duhovniki pedofili, da vera zasužnjuje ljudi in je vzrok vojn. Menda se samo oni borijo za svobodo in pravičnost, o preganjanju religij in nasilju nad kristjani pa ne vedo nič... Imate kakšen poseben spomin na praznovanje nove maše v vojnem času? Noč pred novo mašo sem, po takratnem običaju, prespal v župnišču. Pod oknom so bili teritorialci. »Kaj pa počnete?«, sem jih hudomušno vprašal. »Vas stražimo, da vas kdo ne ukrade«, mi je odvrnil eden izmed njih. Naslednji dan sem jih v zahvalo, ker so me celo noč uspešno stražili, povabil na novomašno kosilo. Zvrstili so se na kosilu na Tomaževi štali. Mnogo povabljenih pa ni prišlo na novo mašo, saj je bila Brionska deklaracija razglašena šele na dan nove maše, 7. 7.1991. V spominu mi ostajajo tudi besede novomašnegapridigarjaOtmarjaČrnilogarja, ki je razlagal svetopisemski odlomek iz 2 Mz 17. Besedilo odlomka pravi, daje Izrael zmagoval nad Amalečani, ko je Mojzes držal roke kvišku, ko pa je Mojzes roke zaradi utrujenosti povesil, je zmagoval Arnalek. Aron in Hur sta poskrbela, daje Mojzes sedel na kamen in mu vsak na eni strani podpirala roke. Te besede so zame še vedno izziv in spraševanje vesti. Kakšno mesto ima v našem življenju molitev? Kako podpiramo drug drugega? Kakšna je moja vloga duhovnika? Vstopam v razne bitke, ali pa oznanjam lažen mir? Življenje je boj - s tega vidika so bile okoliščine ob novomašniškem posvečenju in novi maši same po sebi največje sporočilo za novomašnika. Kakšno je vaše novomašno geslo in zakaj ste si ga izbrali? »... ljubljeni Sin...«. Le dve besedi iz stavka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9, 7). Ob tem geslu lahko razmišljamo v več smeri. Prvič: koga zares poslušamo? Kristjani res sledimo evangeliju? Kako to, da ljudje sledijo raznim samooklicanim gurujem? Drugič: Oče ljubi Sina, če smo njegovi otroci, pa tudi vsakega izmed nas. Vsakdo izmed nas je ljubljeni sin, hči, otrok. Tretjič: Ljubljeni smo, četudi se zdi, da zunanja znamenja govorijo drugače: pomislimo na naše neuspehe, grešnost, na ljudi, ki trpijo zaradi nasilja, bolezni, zasvojenosti ... Tudi Jezus je dovolil, da so ga umorili. Kriza vere je v tem, da ne verjamemo več v to, da nas Bog ljubi. Bog je Ljubezen. Bog je Usmiljenje. Z grehom kaznujemo sami sebe, Bog pa nas vedno rešuje in želi, da živimo polno življenje. JURIJ BIZJAK Kaj vam pri duhovniškem poklicu prinaša največje veselje? Na misel mi prihaja izpoved apostola Pavla njegovim občudovalcem v Listri: »In vendar ob tem sebe (Bog) ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba pošiljal dež in rodovitne čase, dajal hrano in vam DVATISOČŠESTNAJSTO srca napolnjeval z veseljem« (Apd 14,17). Tako nekako se v Gospodovih rokah in v njegovem varstvu tudi sam počutim. Kakor poje tudi psalmist: »Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu mojega veselja in moje radosti!« (Ps 43,4). In se po drugi strani rad spominjam tudi svojega očeta, ki je večkrat rekel: »Živimo med temi drugimi, da je bolj gosto!« In sem spet pri apostolu Pavlu, ki piše Rimljanom: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo!« (Rim 12,15). Vir mojega veselja, bi lahko rekel, je torej: Delo za nebeško kraljestvo in življenje med ljudmi. Kdaj je najtežje biti duhovnik, škof? Težko in tudi najtežje je takrat in skoraj samo takrat, kadar mislim, da moram vse narediti sam, in pomotoma pozabljam, kar naroča apostol Peter: »Vso svojo skrb preložite Nanj, saj On skrbi za vas!« (1 Pt 5,7). Zgrešena želja po uspehu je trajen vir težav in slabe volje, ki zlepa ne usahne. Takšni želji nasproti pa stoji Gospodovo naročilo: »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: 'Preprosti služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti!« (Lk 17,10). In ji prav tako stoji nasproti tudi Gospodovo pojasnilo učencem: »V tem je namreč resničen izrek, da 'eden seje, drugi žanje'. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud« (Jn 4,37-38). Kaj je botrovalo tako velikemu številu duhovniških poklicev v eolski župniji? Vedno bolj sem prepričan v smisel trpljenja in žrtev, tudi v smisel trpljenja in žrtev, ki jih zahtevajo vojne in vsaka vojna. Ljudje in narodi se namreč med vojnami zdivjajo in razdelijo: mnogi v vojni dozorijo za večno življenje in odidejo v večnost, mnogi si v vojni nakopljejo hudo pokoro in jo nosijo s seboj do smrti, mnogi pa iz vojne odnesejo tudi celo kožo in dobro vedo, da so takšni ali drugačni usodi ušli samo zato, ker je Gospod tako hotel. Prepričan sem, da je veliko število duhovnih poklicev v času po vojni, ne samo na Colu, temveč po vsej deželi, zraslo iz družin, ki so med vojno na svoji koži izkusile Gospodovo bližino in naklonjenost, in iz župnij, ki so jih upravljali župniki s podobnimi izkušnjami. Kakšno je vaše novomašniško geslo in kakšno škofovsko in zakaj ste si ju izbrali? Za novomašniško geslo sem izbral misel iz prvega pisma apostola Janeza: »In to je zmaga, ki premaga svet: naša vera!« (1 Jn 5,4). Pred novo mašo sem se v svojem poklicu in svojem poslanstvu počutil kakor drevo, zasajeno ob potokih voda, ki daje sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene, vse, kar dela, mu uspeva (Ps 1,3). Takrat je res bilo tako, da nisem videl ovire, ki bi je ne preskočil, in ne gore, ki bi je s predorom ne prevrtal. Kjer je volja, tam je pot! Res pa je tudi, da je človekov samo boj, zmaga je vedno v Gospodovih rokah! Za škofovsko geslo pa sem izbral misel iz preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« (Ag 2,4). Vedno bolj vidim, da škofovsko geslo pravzaprav raste iz novomašniškega: Vsaka zmaga povečuje pogum in vsak uspeh dodaja korajžo! In ker so vse zmage in vsi uspehi v Gospodovih rokah, sem se pri posvetu za škofa na nunciaturi najprej, kakor kralj David, vprašal, kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me do semle pripeljal (2 Kr 7,18), nato pa z mislijo na Gospodovo dobrotno naklonjenost pogumno pristal s povabilom za vse ljudstvo ... Prerok Agej je ljudstvo opogumljal za obnovo in gradnjo jeruzalemskega templja, moj klic pa je namenjen predvsem obnovi in gradnji Gospodovega templja iz živih kamnov, to je gradnji nebeškega kraljestva med nami. In vsakemu živemu kamnu s svojim geslom kličem, kakor so v Jerihi klicali slepemu Bartimaju: »Pogum, vstani, kliče te!« (Mr 10,49). Ob koncu ponovno iskrene čestitke vsem rojakom, ki letos proslavljate okroglo obletnico posvečenja in nove maše, še posebej pa seveda našemu zlatomašniku, gospodu profesorju msgr. Jožetu Troštu, ki mu je za njegove zasluge na sveto Cecilijo letos Škofija Koper podelila odličje svetega Jožefa delavca, glavnega zavetnika škofije. PAVEL BAJEC Štirideset let duhovništva, lepa doba, Bogu hvala za ta velik dar, ki mi ga je naklonil, meni, ki prav gotovo nimam za to nobenih zaslug. Prav z zavestjo, da je vse božji dar, sem izbral kot geslo, »Preklet, kdor zaupa v človeka« (Jer 17, 5). Poklican po božji milosti, poslan z božjo ljubeznijo, na koga naj bi se naslonil, če ne na Boga, saj je človek kot cvetlica, ki zjutraj vzcveti in zvečer uvene. Bog pa dela čudovite stvari, po nas nebogljenih stvareh. Najčudovitejša od vseh je ta, da lahko bratom in sestram prinašaš Boga. Kajti samo v Bogu človek najde svoje pravo dostojanstvo, svoje mesto, kjer časti svojega Stvarnika in postane njegova slava ter božji otrok. Brez Boga pa človek izgubi svojo orientacijo, smisel svojega življenja in uničuje samega sebe. Z žalostjo gledamo danes človeka, ki postaja ponovno »volk« svojemu bližnjemu. Zapustili smo Boga in tako izgubljamo svojo človeškost. Zdi se nam, da ostaja Cerkev nemočna pred razčlovečenjem človeka, čeprav je prav Ona poklicana, da človeka »počlovečuje« s tem, da mu prinaša Boga. Različna so naša poslanstva v Cerkvi, nešteta dela opravljamo dan za dnem, vendar ne smemo nikoli pozabiti bistvenega: »prinašati ljudem Boga«. »Naj bo prilično ali neprilično,« pravi sveti Pavel, to je naloga, ki nam jo nalaga Gospod. Človeštvo potrebuje Boga, ga na svoj način išče in po njem hrepeni; prosimo našega Gospoda(rja), naj nam da milost, da bomo znali in zmogli uresničiti svoje poslanstvo. Vsem lep pozdrav in naj vas dobri Bog blagoslavlja! Jože Trošt Dobitnik najvišjega odličja koprske škofije Koper, 22. november 2016 Gospod Jože Trošt je bil rojen 12. maja 1940 na Colu nad Ajdovščino. Osnovno šolo je obiskoval na Colu (1947-1952), nižjo gimnazijo pa v Vipavi (1952-1955), kjer je bil eden od 18 fantov, ki so 6. septembra 1952 prvi prestopili prag že dve leti prej ustanovljenega in tedaj končno tudi odprtega Malega semenišča, višjo gimnazijo z maturo pa je obiskoval v Ajdovščini (1955-1959). Bogoslovje in teološko fakulteto je obiskoval v Ljubljani (1959-1966) in na koncu študija prejel mašniško posvečenje v Logu pri Vipavi ter nato pel novo mašo na Colu. Naslednje leto je bil kaplan v Postojni (1966-1967), nato pa je odšel na študij glasbe na Pontificium Institutum Musicae Sacrae v Rim (1967-1970) in dosegel Licentiatum in Musica Sacra. Po vrnitvi iz Rima je postal »regens chori« v ljubljanski stolnici in predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1971 je obnovil Orglarsko šolo v Ljubljani in postal njen ravnatelj in profesor glasbenih predmetov. V letih 1973-1977 je študiral dirigiranje in kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1974-2000 je bil zborovodja MePZ Anton Foerster. Od leta 1976 do 2001 je bil odgovorni urednik revije Cerkveni glasbenik. Od leta 1978 do 1983 je bil zborovodja pevskega zbora Alojzij Mav. Ob vsem tem pa je ves čas, kakor iz nedrij doline Trente vre reka Soča in kakor iz osrčja Nanosa vre reka Vipava in kakor iz krila Angelske Gore vre reka Hubelj, iz njegovega osrčja brez pojemanja vrela deroča reka skladb in glasbenega ustvarjanja, bučno vre še naprej in izdatno zaliva in napaja vse doline in planote koprske škofije in se razliva tudi daleč preko njenih mej. Za svoje delo in zasluge na glasbenem področju je gospod Trošt že prejel naslov monsinjorja (1999) in vrsto odličnih priznanj: SŠK mu je leta 2000 podelila odličje svetih Cirila in Metoda; Glasbeno društvo Anton Foerstermujeleta2001podelilonaziv»častni član«; Zveza kulturnih društev Ljubljana mu je leta 2004 podelila zlato priznanje; Javni sklad RS za kulturne dejavnosti mu je leta 2004 podelil zlato častno jubilejno Gallusovo značko; Slovensko Cecilijino društvo mu je leta 2006 podelilo Cecilijino priznanje. Tej zgovorni zbirki želi danes dodati svoje priznanje in zahvalo tudi Škofija Koper, ki ji je gospod Jože Trošt kot svoji škofiji vedno izkazoval posebno pozornost in naklonjenost. Na Orglarski šoli, ki jo je ustanovil, se je izobraževalo tudi veliko organistov naše škofije in petje, ki ga danes poslušamo po naših cerkvah, je v veliki meri sad njegovega dela. Poleg tega je naše zborovodje in organiste dolga leta spremljal in vzgajal na duhovno glasbenih tednih v Soči. Več let je spremljal zborovske festivale v Logu pri Vipavi: jeseni je imel pripravo, v maju pa je ne samo dirigiral skupno pesem, temveč je vsak nastopajoči zbor tudi poslušal in na koncu zborovodjem povedal svojo presojo in oceno. Zborovodje so to pričakovali in se tega veselili, ker jih je znal ustrezno usmeriti in opogumiti. V naši škofiji je tako s svojimi skladbami kakor s svojimi pripravami in vodstvom zborov zaznamoval častitljive obletnice: 450-letnico prikazovanja Matere Božje na Sveti Gori (1989); 480-letnico prikazanja Device Marije in ponovno vzpostavitev proslavljanja velikega šmarna v Strunjanu (1992); 500-letnico prikazanja Device Marije v Strunjanu (2012). Pod njegovim vodstvom so ob obisku papeža Janeza Pavla II. peli združeni pevski zbori v Postojni (1996)... Hude bolezni in operacije, ki so ga v zadnjem času doletele, niso niti malo zamajale njegove volje do življenja in ustvarjanja. Na obisku maja meseca letos mi je zaupal tri reči, ki so mu jih povedali zdravniki: »Rekli so mi, da imam dobro srce, da se hitro celim, da imam korajžo!« Dragi Jože, naš rojak! Sprejmi medaljo Svetega Jožefa delavca, glavnega zavetnika naše škofije, v znamenje našega priznanja in naše zahvale za Tvoje delo in zasluge, za Tvojo zvestobo in Tvoje pričevanje, za Tvoj čudovit in veličasten svet, ki ga nosiš v sebi in nam ga velikodušno odkrivaš in podarjaš. Jurij Bizjak, koprski škof Prvo desetletje MePZ DURI S ponosom se ozremo nazaj, a gledamo v prihodnost Pevke in pevci Mešanega pevskega zbora Duri smo v letošnjem letu praznovali deseto obletnico delovanja in zato ne moremo mimo tega, da se vsaj za trenutek ne obrnemo in pogledamo na prehojeno pot. Pa ne zato, da bi se ob tem mejniku preveč ustavljali. Pač pa zato, ker včasih človek potrebuje pogled na to, kar je naredil in kar je ustvaril, da najde zagon za naprej. In ko se takole ustavimo in prisluhnemo, takrat trenutki, tisti najlepši, seveda, sami zažarijo v naših spominih. Začetki zbora v stari, dotrajani pevski sobi, prvi nastop na reviji Primorska poje na gradu Dobrovo, zabavni nastopi na televiziji v oddaji Spet doma, gradnja in odprtje nove pevske sobe, Oratorij Blaženi Anton Martin Slomšek in popolna akustika Filharmonije, veličastnost Mahlerjeve Simfonije tisočev, snemanje zgoščenke Pange lingua, obisk Francije in raziskovanje Pariza, šest ponovitev Misse Solemnis v Sloveniji, Avstriji in Italiji, zlati priznanji na mednarodnem tekmovanju Canta al Mar v Španiji in na regijskem tekmovanju v Postojni ... Spominov smo v teh desetih letih ustvarili ogromno. V letošnjem letu pa smo, kakor v povzetek prvega desetletja, v mozaik dodali še dva kamenčka - gostovanje na zborovskem festivalu Carlingford Choir Festival na Irskem in slavnostni koncert s pihalnim orkestrom ob praznovanju desete obletnice zbora. DVATISOČŠESTNAJSTO Tudi letošnja pevska sezona se je, kot je zdaj postala že skoraj navada, začela zelo intenzivno. Takoj ob začetku je bilo potrebno določiti dan jubilejnega koncerta, med izbiranjem primernega decembrskega datuma pa smo prejeli še prijazno povabilo na Irsko, natančneje na zborovski festival v idilično obmorsko mestece Carlingford. In ker je december primeren mesec za spoznavanje novih krajev in ljudi, smo se seveda odločili, da vabilo sprejmemo. Na Irsko smo odrinili v petek, 2. decembra, v jutranjih urah. Pot do treviškega, zdaj že skoraj domačega, letališča je tekla mirno, prav tako triurni let do Dublina. V tej ljubki deželici smo pristali okrog pol dveh, na letališču pa nasje že pričakala organizatorka festivala, Elaine, ki nas je pospremila do avtobusa. Med vožnjo od irskega glavnega mesta do naše končne destinacije -mesteca Carlingford - smo že lahko uživali ob opazovanju čudovite irske krajine, ki nas je naravnost osupnila. Redko posejane, skrbno urejene hišice pravljično krasijo temno zelene planjave, na katerih se pasejo večje in manjše črede ovac. Kljub prisotni utrujenosti tako po poti nihče ni počival. Po dobri uri vožnje smo že prispeli na cilj in se udobno namestili v dveh mladinskih hotelih, t. i. hostlih, BDB (Bed and breakfast - prenočišče z zajtrkom). Po hitri osvežitvi smo bili ob 17. uri vabljeni na večerjo, po njej pa je sledil že prvi koncertni večer. Največja posebnost večeraje bila nedvomno dvorana sama - v preteklosti namreč cerkev, ki pa so jo ob gradnji nove, večje cerkve, spremenili v koncertno dvorano. Akustika prostora je posledično naravnost odlična in uživali smo tako v petju kot ob poslušanju ostalih zborov. Po koncertu smo se z gostoljubnimi Irci sprehodili do bližnje restavracije, kjer so vse nastopajoče postregli s prigrizki in velikim irskim ponosom - temnim pivom Guinness, ki se ga upravičeno drži dober sloves po vsem svetu. Drugi dan smo začeli s tradicionalnim irskim zajtrkom - popečeno slanino, klobaso in jajcem, zapečenimi toasti in kavo. Dobro podkrepljeni smo se odpravili na krajši pohod na bližnji hrib, ki objema mesto Carlingford s severne strani. Z vrha se nam je odprl čudovit pogled na mesto in zaliv, piko na i razgledu pa so dodali zeleni pašniki, ki obdajajo mesto. Na vrhu seveda ni manjkalo pesmi, pred prehladom pa smo se, za vsak slučaj, zaščitili s pristnim irskim viskijem. Po vrnitvi v mesto smo imeli kosilo, sledil je drugi koncertni večer. Tokrat smo, v misli na prihajajoči koncert, predstavili sakralne pesmi, ki smo jih teden dni kasneje odpeli tudi na jubilejnem koncertu na Colu. Protokolarni del večera se je zaključil z večerjo, ker pa človek ni ravno vsak dan na Irskem, smo sami večer še malo podaljšali in ga zaključili ob hitrih irskih ritmih lokalnih glasbenikov v mestnem jedru, ki je kljub majhnosti mesta tudi ponoči prijazno in živahno. Tudi v nedeljo zjutraj smo z zajtrkom pomagali ohranjati okusno irsko tradicijo, polni novih moči pa smo se odpravili v približno deset kilometrov oddaljeni sosednji kraj, kjer smo ob 10. uri s petjem sodelovali pri sveti maši v novi, moderni cerkvi. Podobno, kot so Irci pregovorno odprti in sproščeni, je bila sproščena tudi maša sama. Nedeljsko popoldne je minilo v skupnem druženju in pohajkovanju po idiličnih ulicah starega obmorskega mesta, zvečer pa smo se zbrali na mestnem trgu in skupaj s skupino mestnih godcev na dude prisostvovali slavnostnemu prižigu lučk. Ob uradnem zaključku festivala je bila organizirana poslovilna večerja v restavraciji ob morju, druženje pa se je, v mirnem, prijateljskem vzdušju, nadaljevalo dolgo v noč. V ponedeljek zjutraj smo se že zgodaj odpravili proti Sloveniji in še dopoldne pristali v Italiji. Polni vtisov in z novimi spletenimi prijateljstvi smo se vrnili domov, odločeni - naslednje gostovanje bo prav kmalu. A časa za počitek ni bilo veliko. Pred nami je bila namreč še priprava slavnostnega koncerta, ki smo ga izvedli v nedeljo, 11. decembra. Ideja o tem, da bi priredili koncert v sodelovanju z orkestrom, je tlela v nas že kar nekaj časa in ni boljšega izgovora za izvedbo nečesa novega, kot je koncert ob okrogli obletnici. K sodelovanju smo tako povabili orkester Val Isonzo iz Staranzana, s katerim smo v preteklih letih že sodelovali, in po pogovoru z dirigentom Fulviom Doseom smo se odločili, da bomo ob tej priložnosti izvedli delo skladatelja Jacoba de Haana -The Gospel Mass. Gre za modernega skladatelja, ki se ob ustvarjanju rad poigrava s kombiniranjem različnih glasbenih prvin in tako njegova dela zvenijo klasično, energično in sveže, kar je tako nam kot tudi mlademu orkestru seveda pisano na kožo. Delo The Gospel Mass je napisano za mešani zbor in pihalni orkester. To je tretja maša izpod peresa skladatelja. Osnova, na kateri je gradil, je gospel, ki paga je nadgradil s prepletanjem različnih zvrsti in tako imajo posamezni deli različen zven, od stavka »Gredo«, ki zveni kot balada z rock in funk primesmi, do stavka »Agnus Dei«, kjer se čuti počasen ritem bluesa - zvrsti, s katero je gospel tudi sicer tesno povezan. Ob izvajanju celotnega koncerta smo pevci, pevke in, prepričan sem tudi poslušalci, uživali. V prijetnem vzdušju smo zaokrožili prvo desetletje delovanja in se ob tem spomnili na najosnovnejše: v glasbi se družimo, ustvarjamo in ob vsem tem uživamo. In kot smo ustvarjali spomine do zdaj, jih bomo še naprej. Tekst Klemen Koren, foto MePZ Duri Mojih 133 dni čez lužo Delo, življenje in potovanje po Ameriki Amerika, vsem poznana kot dežela neizmernih priložnosti in svobodnih odločitev. Za vse mlade vsekakor skrita želja in zanimanje, kako se tam zares živi. Dežela, ki jo vidimo v filmih, spoznavamo preko dokumentarcev, si jo ogledujemo na fotografijah koledarjev in reklam in je prisotna v življenju vseh nas vedno bolj in bolj. Da, tudi jaz sem ena izmed tistih, ki sem si v Ameriko vedno na tiho želela in v sebi vedela, da tudi zame, dekle iz našega majhnega Cola, zagotovo obstaja možnost, da nekoč svoje sanje uresničim. Vse ob svojem času, pravi stari rek in tako je januarja letos v meni končno dozorela želja, da sem se prijavim na program »Work and travel« in zadostim svoji želji, ki me je v mislih žgečkala že več let. ODLOČITEV Zagotovo sta mi pogum za odločitev vlili tudi Tjaša in Jerneja iz Žagoliča, ki sta enako izkušnjo doživeli že pred leti in mi takrat januarja pomagali z informacijami, kako in kaj. Lahko pa tudi rečem, da je v dandanašnjem študentskem življenju ves svet izredno dostopen, saj obstaja ogromno izmenjav in programov, ki nam omogočajo potovanja in šolanje v tujih državah in kulturah ter s tem spoznavanje le-teh. Koliko smo pripravljeni te priložnosti izkoristiti, je seveda odvisno od nas samih. Osebno sem mnenja, da te vsaka taka izkušnja izven domačih meja izredno obogati in ti da nekaj življenjskega, če si jo le pripravljen izkoristiti in iz nje potegniti nekaj pozitivnega. Kljub vsemu paje bil zame odhod čez lužo vseeno nekaj bolj velikega, kot pa kako potovanje po Evropi, ko si iz Slovenije oddaljen le kaki dve urici in se lahko vrneš domov, tako rekoč, kadarkoli želiš. PRIPRAVE Nikoli ne bom pozabila vznemirjenja, ki me je spremljalo od trenutka, ko sem se prijavila na program pa do dejanskega odhoda. Toliko priprav, branje raznih dokumentov, izpolnjevanje vprašalnikov in iskanje po internetu, kje bom pravzaprav preživela celotno poletje, na drugi strani pa še finiširanje z izpiti na faksu in bum! - en dva tri je bil tu 10. junij in s tem dan mojega odhoda v Ameriko. Vedela sem, da sem si to dogodivščino močno želela že res dosti časa, ampak sem ugotovila, da se sploh nisem zavedala, kako težko se bom poslovila od vseh svojih najbližjih. Bilo je prvič, da sem od doma odhajala za tako dolgo, in lagala bi, če bi rekla, da me ni skrbelo, ali bom brez težav toliko časa preživela na drugi strani Atlantika. Ob 4h zjutraj me je zbudila budilka, sledilo je dokončno pakiranje, zaklepanje kovčkov, slovo od staršev in pot do Brnika. Vedno se bom spominjala, s kakšnim drugačnim objemom sta se od mene poslovila mama in tata. Bil je stisk, ki je izražal neizmerno ljubezen in željo, da bi bilo z mano vse v redu, in upanjem, da pridem nazaj domov živa in zdrava ter da se imam tam kar se da lepo. PRIHOD Pot je v splošnem potekala mirno in brez zapletov, brez zamujenih letal ali česa podobnega. Po 13-urnem potovanju (z všteto časovno razliko) in dveh postankih, najprej v Parizu in nato New Yorku, sem okrog sedmih zvečer končno pristala na letališču v Clevelandu v zvezni državi Ohio, kjer me je pričakal moj šef Dave. Ko sva hodila proti avtu, me je spreletela misel »V ZDA sem, živa in zdrava - živim svoje sanje. Kako neverjetno je to!« Usedla sva se v avto in šla. Vožnja je potekala ob prijetnem klepetu z Davom, mm ki mi je ob prihodu razkazal mestece kar iz avta. Mesto z imenom Geneva on the Lake, kjer sem živela in delala, je majhno, prijetno mestece tik ob jezeru Erie, ki na drugi strani že meji na Kanado. Prvo, kar v Ameriki hitro spoznaš, je to, da je tam čisto vse veliko oziroma večje kot pri nas. In tako je bilo že z jezerom Erie. To je jezero, ki ga z lahkoto zamenjaš za morje, saj je tako veliko, da ne vidiš na drugo stran in se razprostira čez celotno obzorje. Mestece meje presenečalo s svojo prisrčnostjo in domačnostjo, jezero pa navduševalo s svojo prostranostjo in čudovitostjo. Vsak večer je postreglo z izjemnim sončnim zahodom, ki se ga nikoli nisem mogla naveličati. ŽIVLJENJE Restavracija, v kateri sem delala kot natakarica, je bila čisto ob jezeru in prav tako tudi hiša, v kateri sem živela še z ostalimi desetimi študenti, ki so bili hkrati tudi moji sodelavci. Hiša je bila tipična ameriška hiša, lesena in lahko rečem stara, a dovolj dobra, da sem v njej preživela celotno poletje. Sobo sem si v začetku poletja delila še s Slovenko Anjo, ki pa nas je v začetku avgusta že zapustila in odšla nazaj v Slovenijo, tako da sem od takrat naprej imela sobo zase. Imeli smo skupno kuhinjo in dnevno sobo s televizijo, v kateri smo preživeli večino svojega skupnega prostega časa. S študenti iz ostalih držav smo postali res dobri prijatelji. V restavraciji nas je delalo več kot 20 študentov Neameričanov, in sicer iz Slovenije, Hrvaške, Ukrajine, Poljske, Turčije, Jamajke, Azerbajdžana, Bolgarije, Slovaške, Rusije in Makedonije. Dan je bil dnevu pravzaprav precej enak. Dopoldne ali popoldne delo v restavraciji, zvečer pa druženje ob ameriškem pivu, kokicah, čipsu in debatiranje o razlikah med našimi državami in kulturami. Večeri so bili obarvani z ritmi jamajške glasbe in njihovim značilnim čutom za ples, ki ga v Evropi sploh nismo vajeni, potem s tradicionalnimi turškimi plesi, seveda komercialno ameriško glasbo, ki gre vsakemu v uho, prav tako pa smo Slovenci poskrbeli tudi, da so ostali spoznali našo polko, kvalitetno slovensko rock sceno ter kako našo popularno zimzeleno uspešnico. Prav zanimiveje, kako se lahko na enostaven način preplete toliko različnih kultur, če v ozadju obstaja neka želja po spoznavanju drugačnosti in odprtost za sprejemanje novega. Ob večerih, ko smo si zunaj zakurili pravi bunfire (kres) in na palicah pekli marshmallowse (penaste bonbone), jih zložili v »sendvičke« s čokolado in piškoti, smo se dotaknili še ameriške kulinarike. (PRE)HRANA Hvaležna sem bila, da smo imeli v hiši svojo kuhinjo, kjer smo si lahko sami pripravili obroke. Pravi šok zame je bil, ko sem se že v prvih dneh odpravila do dveh bližnjih trgovin in nisem mogla ne v eni in ne v drugi najti svežega sadja in zelenjave ali pa normalnega kruha, ki ne bi bil toast ali pa kaka sladkana hot dog štručka. Če sem hotela kupiti omenjeno, sem se morala zapeljati s kolesom kakšnih dobrih 30 minut stran, da sem prišla do večjega supermarketa in si kupila sadje, zelenjavo, kosmiče in drugo hrano, ki jo jem doma. Včasih je bil to kar izziv. Res je, da je hitra in nezdrava hrana pri njih dostopna na vsakem koraku, in prav zaskrbljujoče je dejstvo, kako radi Američani zahajajo v tovrstne restavracije. Ko sem omenila, daje v Ameriki vse večje kot pri nas, sem s tem mislila tudi na obroke hrane. Že v naši restavraciji so bili obroki izredno veliki. Velikokrat sem z miz odnašala skoraj še polne krožnike hrane, saj je za »normalnega« človeka nemogoče toliko pojesti. Dostikrat pa se je tudi zgodilo, da so gostje naročili predjed, s katero se bi marsikateri Evropejec že nasitil, oni pa so potem naročili še glavni obrok. AMERIČANI Delo v restavraciji je bilo včasih naporno, še posebej ob praznikih, ko je bila restavracija nabitopolnajodazanimivojebilokomunicirati s tako velikim številom ljudi. Z ljudmi sem bila v stiku vsak dan, se z njimi pogovarjala in kramljala. Američani ljubijo naglase in so vedno z zanimanjem vprašali, od kod prihajam. Včasih se je iz tega razvila cela debata, saj se jim je vedno zdelo zanimivo, da sem iz Evrope in Slovenije ter kako in zakaj sem prišla v Ameriko. S ponosom slišijo, daje za Evropejce dokaj unikatno in posebno priti v Ameriko, in kar zasmejalo se jim je, če sem rekla, da mi je pri njih lepo in uživam. Radi slišijo lepe besede o Ameriki in so nanjo nadvse ponosni. To lahko sklepaš že, če se sprehajaš po ulici. Toliko ameriških zastav, kot jih visi na njihovih ulicah, hišah in cestah vsak dan, jih pri nas ne visi niti za največje državne praznike. Kakorkoli pa so bili velikokrat radovedni in so povprašali tudi o Sloveniji, zato sem imela včasih z njimi pravo učno uro geografije, da sem razložila, kje leži naša država. SLOVENIJA V AMERIKI Cleveland je mesto z največ Slovenci izven Slovenije, zato sem velikokrat naletela tudi na potomce Slovencev, ki so mi s ponosom povedali besedo ali dve po slovensko, če so le znali. Prav tako je v pol ure z avtom oddaljenem kraju še zelo živa slovenska skupnost Slovenska pristava, ki šteje kar 700 članov - Slovencev. S Slovencem Janezom sva kraj obiskala in oba sva bila presenečena in navdušena nad kompleksom, ki sva ga videla. Gre za izredno živo skupnost, katere člani se srečujejo vsak vikend in prirejajo razne veselice in druženja, za katere gospodinje pripravijo slovenske dobrote. Tam sva naletela na prijaznega gospoda, katerega starši so bili Slovenci. Tudi on je bil nadvse vesel zaradi naju in klepetali smo vse popoldne. Za popotnico nama je dal paket piva Laško, ki je bil za naju z Janezom prav posebno darilo, saj se, ko si tako daleč od doma, hitro poistovetiš z vsem, kar je slovenskega. POTOVANJE Kljub temu da se je takrat junija zdel oktober zelo oddaljen, je konec koncev pridrvel izredno hitro in poletje je prišlo h koncu. V Genevi on the Lake se je začela jesen, temperature so se spustile, poletna sezona se je končala in mestece je dobesedno DVATISOČŠESTNAJSTO umrlo. S tem pa se je zame in ostale tri prijatelje začelo novo poglavje Amerike -potovanje. Potovalno ekipo smo v grobem sestavljali štirje člani: jaz, Janez, Bolgarka Stela in Američan Mikey. Naša prva postaja je bilo mesto Chicago. Spominjam se, da sem ob prihodu v Chicago obstala odprtih ust, ko smo v večernih urah zapeljali v mesto in sem zagledala vse tiste stolpnice, ki so se dvigovale v nebo in jim ni bilo ne konca ne kraja. Zares čudovito in nekaj, česar v Sloveniji ni mogoče videti in česar nisem imela priložnosti videti niti v Ohiu tekom vsega poletja. Nastanjeni smo bili v hotelu čisto v centru Chicaga in stolpnice so nas obdajale z leve in desne. Prečudovito! Kljub temu da smo imeli naslednji dan slabo vreme, smo se odpravili na potep po mestu, ki mi je ostalo v izredno lepem spominu. Mesto, neposredno zraven jezera Michigan, daje vtis poslovnega in resnega mesta, ki mu obenem daje nežno noto park z muzeji, Buckinghamsko fontano, kipom Lincolna in pogled na širno jezero Michigan. Zvečer smo pot nadaljevali, vozili vso noč in dan prispeli do gore Rushmore. Gre za ameriški narodni spomenik s štirimi ameriškimi predsedniki, vklesanimi v živo skalo na gori. Glave predsednikov Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodora Roosevelta in Abrahama Lincolna so kar 18 metrov velike in vidne daleč naokoli. Pot smo od tam nadaljevali do mesta Denver v Coloradu, kjer smo imeli postanek le za spanje v enem od motelov. KALIFORNIJA Bili smo že na pol poti in veselili smo se svoje naslednje postaje - San Francisca v Kaliforniji. San Francisco je ogromno mesto, ki ga lahko zaradi njegove razgibanosti in barvitosti opišem le kot luštno mesto. Strme ulice in barvite fasade hiš dajejo mestu prepoznavno noto in so v meni pustile edinstven vtis. Vsekakor moram tu omeniti še vsem dobro poznani most Golden Gate, ki je pravi razpoznavni znak San Francisca, in pa bližnji otok Alcatraz, znan po svojem krutem zaporu in nehumanem ravnanju z zaporniki, ki pa danes služi le še kot turistična znamenitost. Kalifornijsko sonce in pozitivna energija mesta sta bili odgovorni, da sem mesto zapustila z lepimi spomini. Sledil je Los Angeles, mesto glamurja, stila in bogastva. Palme na vsakem koraku dajejo prav poseben vtis, vsi nadpovprečno dobri avtomobili in butiki nedosegljivo cenjenih znamk pa ti dajo vedeti, da to ni mesto za »navadne« ljudi, ampak da ima vsak prebivalec mesta kar precej pod palcem. Napis Hoolywood, ki se nahaja nad mestom, te spomni, daje to mesto filmske industrije, in lahko rečem, da kot tako ne razočara. Hoolywood predel v središču Los Angelesa je nabito polna ulica, po kateri vedno mrgoli ljudi, zanimivih uličnih umetnikov in estradnikov. T. i. pločnik slavnih je zanimiva atrakcija, po katerem se lahko sprehajaš več dni in iščeš imena znanih filmskih igralcev, glasbenikov, režiserjev in drugih vsem dobro poznanih ljudi. LAS VEGAS IN NEW YORK Naslednja naša postaja je bil Las Vegas, mesto hotelov, igralnic in zabave. Ko sem prišla v Vegas, sem dobila občutek, da sem prišla v ogromen zabaviščni park za odrasle. V Vegasu je dovoljeno vse in ljudje se tega zavedajo. Ekrani z reklamami, napisi z raznimi vabili na prireditve utripajo levo in desno in tudi, ko je tema in noč, pozabiš na čas, saj imaš občutek, da se čas tam nikoli ne ustavi in dan ne konča. Plešoče fontane pred hotelom Bellagio so enkratna atrakcija, ki jo lahko opazuješ ves večer in še se ne boš naveličal. En dan smo se iz Vegasa odpravili v Grand Canyon, osupljiv narodni park, ki ga že tisočletja oblikuje in kleše reka Colorado. Nepredstavljive strmine in soteske te prevzamejo in kot človek se počutiš izredno majhen in nepomemben v primerjavi z vsemi prostranstvi,kisijimpriča. Narava in njene moči so res nepredstavljive. Naša zadnja postaja je bil New York, kamor smo iz Vegasa kar leteli. New York v začetku name ni naredil posebnega vtisa. Gre za izredno natrpano mesto, z daleč največ stolpnicami na relativno majhnem ozemlju. Je otok, kije po površini manjši kot Slovenija, na njem pa se dnevno nahaja okrog 10 milijonov ljudi. V primerjavi z mesti v Kaliforniji je staro mesto in že prvi dan so me zmotile številne smeti na tleh in ulicah. Moje mnenje o njem se je spremenilo v naslednjih dneh, ko sem ga začela spoznavati in si ogledovati njegove znamenitosti. Osebno so mi bili najlepši obalni deli New Yorka, na eni strani reka East z mostom Brooklyn in drugi strani reka Hudson in New Jersey. Sprehodila sem se po Time Squaru, si ogledala Central park, bila na Wall streetu, se z ladjico peljala okrog Kipa svobode in se z dvigalom v stavbi Empire state dvignila nad mesto. Ko ti mesto postane malo bolj domače, ti avtomatsko postane tudi lepše in tako je bilo tudi z New Yorkom, ki je bil konec koncev moja zadnja postaja in s tem konec moje ameriške pustolovščine. VTISI Amerika je name vsekakor naredila izjemen vtis in je ena izmed dogodivščin, ki se jo bom spominjala vse življenje. Vsa doživetja, vse ure vožnje čez ameriško pokrajino, pustinjo, ranče, farme in gorovja, vse dni, preživete v bliskajočih mestih, tako velikih, da ne vidiš konca, vsi ljudje in poznanstva, ki sem jih tekom poletja stkala, so se shranili v meni in tvorijo celotno sliko moje izkušnje. Moram pa dodati, da šele, ko greš ven iz oklepa vsega poznanega in se soočiš z zunanjim svetom, ob povratku spoznaš, kako je doma lepo in začneš še bolj ceniti vse, kar imaš tu. Vsak del sveta je zanimiv na svoj način in lep, toda brez sramu lahko rečem, da smo Slovenci lahko ponosni na Slovenijo, ki je pravi mali biser, in vesela sem, da živim tu. Tekst in foto Lucija Koren DVATISOČŠESTNAJSTO in Storitbe Hubert ^regeljs.p. maio pone 12. 5273 col tel.: 05 36 68 063. 041 432 514 TRGOVINA HUBERT PE AJDOVŠČINA GorišKa c. 230. 5270 Aidouščina tel.: 05 366 20 99 WWW.BITERRA.SI F FRIZERSKI SAL ON »MILKA« N 'm Col 78, 5273 Col Tel.: 05 366 83 79, 041 337 261 Silvester Kobal s.p. Malo Polje 26 5273 Col 041/414 603 05/366 83 06 s : MaH Ai GOZDARST\ ^ 1 GRADBENA MEHANIZACIJ, DVATISOČŠESTNAJSTO Gostilna Tratnik Vabimo vas v našo gostilno, kjer vas bomo pogostili s tradicionalnimi kračami in bogračem ter razširjeno ponudbo drugih specialitet... Delovni čas: torek - četrtek 10h - 22h petek - sobota 10h - 24h nedelja 10h - 22h ponedeljek - zaprto Col 17, 5273 Col, tel.: 05 996 79 99 www. gostilnatr atnik. si PORTI NOTRANJA VRATA BELPORT d.o.o. Col 3/a, 5273 Col tel: 041 377 561 www.BELPORT.si N0U0 STEKLENA VRATA, STEKLENE STENE IN STEKLENA DRSNA VRATA RES SANJSKA VRATA PO VAŠIH ŽELJAH SKI SERVIS - popravila poškodovanih smuči in bordov - obnova drsne obloge - impregniranje smuči in bordov - poliranje smuči in bordov - NOVO: brušenje robnikov s KERAMIKO - montaža / premontaža vezi GSM: 041/387- 680 e-mail: Jimmy.skiservis@gmail.com ^ First Class SUJÌX LUINTERSTEIGER Ski & Board Tuning avtoprevozništvo, dkup m prodala lesa Storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter pluženj e LEON AMBROŽIČ S.p. SANABOR 5, 5271 VIPAVA GSM: 031 756 771 26. dec. 2016 m z\mMo Židanik Viljem s.p. Sanabor 7, 5271 VIPAVA GSM: 041 502 999 Dodatek: opis nekaterih pomembnejših fotografij stran 3 Člani Izobraževalnega društva. Prva vrsta zgoraj: Mila Balantinova, Repa Brjaška, Franca Pobrska, Franca Šmončkova, Mica Andrejčkova, Julka Rne-jcova, Mica Jančkova, Ivana Gerlevičeva, Mica Ulinova in Franca Boselnova. Druga vrsta: Tinka Janc, Albina Ruštova, France Vrhovcev, Ivan Rušt, župnik Janez Janc, Nande Severski, Mica Metna, Metka Šribrska, Lojzka Ruštova in Marija Česnova. Sedijo: Njec Bolkov, Ivanka Mežnarjeva, Pepe Boselnov, Franca Gerlevičeva in Lenart Gerlevičev. Sedijo na tleh: France Gerlevičev, Mimi Lazarska, Rezka Ulinova in Janez Ulinov. (arhiv Slavke Bizjak) stran 4 Mešani cerkveni pevski zbor v prvih letih po drugi svetovni vojni. V sredini sedi župnik Jože Petrič, ki je v vlogi zborovodje zamenjal Antona Bajca -Severja. Cerkev je takrat dobila nove orgle. stran 5 zgoraj: Citrar Tomaž Plahutnik in baritonist Marko Kobal na Slapu, na snemanju videospota za TV Koper. spodaj: Dramska skupina, ki je delovala na Colu v šestdesetih letih. stran 6 zgoraj: Prizor s predstave Veriga v eolskem prosvetnem domu. v sredini: Na levi razglednica iz let po prvi svetovni vojni, na desni iz let po drugi, ko je bil na mestu nekdanjega italijanskega skladišča orodja že zgrajen prosvetni dom. spodaj: MoPZ Razpotje na enem prvih nastopov na prireditvi Primorska poje. stran 7 MePZ Duri na izletu v Versaillesu pri Parizu. stran 8 Skupinska ob turnirju za pokal RK Col Stojijo z leve: Ivan Rušt, Janko Škvarč, Darjo Bajc, Miran Vidmar, Silvo Kovšca, Anton Podobnik, Rozi Michelizza, Franko Petrovčič, Sabina Ipavec, Jože Tratnik, Klara Kobal, Sandi Škvarč, Ivan Žgavec, Marijan Peljhan, Boris Samec, Miloš Bizjak, Ivan Trošt, Edo Škvarč. Čepijo z leve: Simon Škvarč, Ernest Praček, Branko Leban, Jože Bajc, Martin Praček, Milan Hladnik, Matjaž Bizjak, Anton Tratnik, Janez Kovšca, Silvo Tratnik, Dušan Plesničar, Darko Bajc. stran 9 spodaj desno, z leve: Ivan Žgavec, Lucijan Trošt, Boris Samec. stran 10 Prvo igrišče pod šolo, zgrajeno leta 1972 in prekrito z lešem. Koš je bil pritrjen kar na deblo hruške. stran 11 zgoraj: Ustanovni občni zbor PGD Col, februarja 1977, v takratni telovadnici v zadružnem domu. V dežju na parkirišču prikaz gasilskih veščin, na sredini: Gradnja gasilskega doma. stran 12 na sredini: Ekipa BK Col na enem zadnjih odigranih turnirjev. Z leve: Stojan Križaj, Boštjan Gorše, Albin Gorše, Silvo Tratnik. stran 14 z vrha navzdol: Škof Jurij Bizjak, župnik Ivan Janc, zborovodja in organist Anton Bajc - Sever. stran 15 z vrha navzdol: Prvi predsednik KS Col Ivan Trošt, predsednik KS Col v času prihoda Alpine in gradnje vodovoda, Ivan Pregelj. stran 18 na vrhu: Stara stavba OŠ Col, ki je bila obnovljena po drugi svetovni vojni in v uporabi do leta 1984. Posnetek je nastal leta 1972 ob odprtju obrata Alpine v prosvetnem domu spodaj: Občinska oblast in druge pomembne osebnosti v tridesetih letih. Levo zgoraj Anton Bajc - Sever, tajnik in pevovodja, tretji z desne stoji župan Franc Bizjak, šesti z leve je Milče Rovan. V sredini sedi župnik Janez Janc. (arhiv Slavke Bizjak) stran 25 z leve: Frnce in Janez, Matej Peljhan, Tomaž Kovšca. DVATISOČŠESTNAJSTO stran 30 Ekipa Novoletne proslave leta 1997. Stojijo z leve: Beniamin Michelizza, Janez Kovšca, Peter Pregelj, Peter Vidmar, Silvan Praček, Jože Peljhan, Janko Škvarč, Ivan Žgavec. Sedijo z leve: Matjaž Bizjak, Lucijan Trošt, Marjan Peljhan, Darjo Bajc, Simon Škvarč, Sandi Škvarč. stran 43 zgoraj desno: Društvo Trillek je imelo doslej samo dva predsednika in če ni druge razlage, naj velja ta, da se nismo nikoli spopadali za oblast... stran 51 na sredini: prvi časniki so nastajali v občinski pisarni ZSMS v Ajdovščini. stran 52 spodaj desno: Izkop za gradnjo društvenih prostorov leta 1994. stran 54 Karikatura v humoristični reviji Pavliha, s katerto se je avtor norčeval iz pojasnila policistov, da je bila za pomoto pri posredovanju kriva megla. stran 58 Območje sedanjega središča vasi na fotografiji iz leta 1944. Na mestu, kjer je danes zadružni dom, so goli zidovi po požaru uničene judove žage. stran 59 zgoraj desno: Upravnik Srečo Bratina ter delavki v pisarni Francka Pregelj (levo) in Julka Hladnik (desno). spodaj levo, od leve proti desni: druga je Ivana Nackova, četrta Ernesta Česnikova, peta Frančiška Pregelj, šesta Micka Kampelcova, sedma Francka Lebanova. V sredini kleči obratovodja Srečo Bratina. stran 61 Fotografiji požara je posnel takratnik župnik Boris Čibej in ju je poklonil Ivanu Škvarču. stran 65 Kmetijska zadruga Col. Z leve: Pavle Jurjev, Lenart Gerlevičev, Mera Tejklnova, Stanko Bizjak, Janez Markov, Drejc Brjaški, France Brjaški, Ivanka Nabergoj, Edo Pekov, Lojze Tekcov, France Mrkcov. Čepijo: Pepe Šribrski, Lojze Martn, Pepe Zogrski in Vinko Bajc. stran 66 zgoraj levo: V sedanji pisarni krajevne skupnosti je bila vrsto let pošta, spodaj, v prostoru nekdanje pekarne, je danes frizerski salon. zgoraj desno: Leta 1977 je Col obiskala štafeta mladosti. Fotografija je zanimiva zaradi pogleda na prostor pred Zadružnim domom. Zadaj desno nastaja gasilski dom. stran 67 zgoraj: Slavnostno odprtje obrata Alpine leta 1972. Zanimiv pogled na del kraja, ki ima danes povsem drugačno podobo, spodaj desno, prva in druga z leve: Milka Rušt in Joža Oblak, prvi delovodji obrata na Colu. stran 68 Skupinska ob slavnostnem odprtju nove proizvodne hale leta 1982. stran 73 Ekipa mladih rokometašev, ki jih je Branko Leban zbral konec devetdesetih. Stojijo z leve: Branko Leban, Rok Kobal, Patrik Leban, Jan Kovšca, Blaž Žgavec, Primož Kobal, Erik Vidmar, Anej Leban, Aleš Krapež. Čepijo z leve: Simon Tratnik, Robi Michelizza, Marko Peljhan, Denis Vidmar, Tomaž Škvarč, Erik Michelizza. stran 77 Duhovniki jubilanti, z leve: Pavel Bajc, Boris Čibej, Jurij Bizjak, Bogdan Vidmar, Ivan Bajc. stran 79 MePZ Duri z mestnimi irskimi godci na dude in utrinki s festivala na Irskem (Foto: Tomaž Šček). stran 82 Lucija in Bolgarka Stella pred mostom Golden Gate. stran 80 Utrinki s koncerta na Colu ob praznovanju 10. obletnice delovanja (Foto: Franc Koren) stran 81 Lucija, Hrvatica Marija in Jamajčanka Vanessa v delovni uniformi. -r/; .. .- .... . ■ r*. . ! - i' Col je vas na prehodu iz Vipavske doline v notranjost Slovenije in obenem na meji med sredozemskim in celinskim podnebjem. Motivi kot je spodnji niso nič neobičajnega. ______:________i____• -j" ■ '/ am tradicionalna, aktualna, izivalna, Moriva, gledljiva, žgečkljiva pogosto na robu,* nikoli preko njega ^ * * *■ ^ 1 ■ 1 v ||f, V ' z -/v / L*-* --sK' ^ noudleInapìikuivii * nedeljo, 27. decembra 2015, ob 17.001 športni dvorani OŠ Col KOflCERT GEDERRCU re0l!SK» en0deianM nflsiopfljo A A. jur"»’ertna Sboccacelo. KaM(Vamd'a9° !S,rJt^r“Žnld"’"'20-30 ri Skeč sekcija društva Trillek *• ^ (na avdiciji, v stali, v lovskpm društvfi, na policijski postaji) MePZ Duri ansambel Ivan Benčina s prijatelji kvintet MOS ansambel Nanos skupina PolNanos Trofenfeld Jazz Band in zasedba Colske face TTir— lè. junij, Trg pred Zadružnim domom PrisrčnoVabljeniPrisrčnoVabljeniPrisrčnoVabljeniPrisrčno © malonogometni turnir BODOČE OBČINE od Podkraja do Predmeje A4 ____.A AA4A Bock'n'Coll ZZtop cover band, Antioksidanti Coverl-over —■•i— - Vstopnjna5€i „d22. <1)25.4™ ROSESLiM 17. junij, Trg pred Zadružnim dom Narodnozabavni ansambel Vagabundi SSi «^350 obiskovalcev, boga. srečelov, nagradn NOVOLETNA pROSlAVA v Nedeljo^ 4. JanuarJa 201 5 ob 17.00 V ŠpORTIVli dvORANÌ ima Coli wvyw.triHek.8l - v tretje Spet vse tisto, s čimer vas razveseljujemo že leta in desetletja: skeči, satirične zgodbe, prepletene z domišljijo, in utrinki iz realnosti, ki jo preveva duh sodnih dvoran, ter tematsko obarvana glasba. društvo Trillek predstavlja KOMEDIJO v dveh dejanjih PRIDE TUDI IVICA Po več kot petindvajsetih letih V nedeljo, smo na Colu pripravili _ novo gledališko predstavo, • • m3rC3 ZU IU, zato prisrčno Ob 18.00 Ufi v dvorani OŠ Col] Skeči: Tajkun na kvadrat, Kuharski eksperiment, Družinski nesporazumi in Predsednikov šol Songi: V arestu, Pusti glasbo, Rožica in Mi vse počistimo vabljeni na krstno uprizoritev domače komedije idejna zasnova in scenarij: sandi Škvarč, odrska uprizoritev: članice in člani društva trillek (www.trillek.: tonska realizacija: matjaž slabe, video montaža in realizacija, tomaž šček, oblikovanje luči: jernej Škvarč