s M 392»*»
ODM'jEV IZ AFRIKE.
Leto I. St. 1.
Ilustrovan mescečnik v prospeh afriških niisijonov in v oproščenje zamorskih snžnjev. Izdaja družba sv. Petra Ivlaverja.
Blagoslovljen po papežih Leonu XIII. in Piju X.
Vsak prvi torek v mesecu daruje eden v!6. misijonarjev v Afriki eno sv. mašo za žive iti mrtve naročnike.
Priloga »Glasniku najsv. Src'.
Naročniki „Glasnika najsv. Src" dobivajo „Odmev iz Afrike" brezplačno. Ako pa hoče kdo Klaverjevo družbo nekoliko od-žkodovati za tiskovne in druge stroške, naj pošlje kak mali dar na uredništvo „Glasnika najsv. Src", zraven naj pripomni: za „Odmev iz Afrike".
V imenu Gospodovem!
o je rajni kardinal Lavigerie pozival vernike na pomoč ubogim, zatiranim afriškim zamorcem, je njegov glas, ki ga je poslal v svet iz Pariza, Londona in Bruselja, našel blagodejni odmev na skrajnih mejah sveta. Tudi katoliška Avstrija ni bila trdosrčna nasproti k srcu segajoči zgovornosti velikega afriškega škofa prvaka. Ravno ob istem času — leta 1888. — ko je veliki kardinal pridigoval in spodbujal vernike k prvi proti-sužcnski vojski, je prvikrat izišel majhen časopis, „Odmev iz Afrike" (najprej v nemškem, potem
I
Sv. Peter Klaver, apostol zamorskih misijonov,
Majnik.
prosi za nje in za naše podjetje!
(S-; 2 XlS)
poljskem, laškem, francoskem in češkem jeziku). Imenoval pa se je list „Odmev i/, Afrike", ker je bil v resnici odmev vseh teženj, bolečin in težav ubogih zamorcev, ki ječijo pod dvojnim jarmom, namreč: hudobnega duha in sužnosti, obenem pa je bil tudi odmev prosečega glasu njihovih misijonarjev.
„Odmev iz Afrike" se je obrnil na vse evropske narode, kajti vsak izmed njih je imel sinove, ki so se borili v Afriki pod praporom Jezusa Kri-stusai Tudi Slovenci imajo še poseben vzrok s skrbečim materinim očesom opazovati, kako se med afriškimi zamorci širi sv. evangelij, kajti iz njih so izišli posebno za časa dr. Knobleharja in monsignora Kombouija mnogi junaški oznanjevavci sv. vere, ki so s smrtno nevarnostjo donašali ubogim prebivavceni črnega sveta prostost in blagostanje.
Radi tega smemo upati, da bodo slovenski in hrvatski katoličani ta „Odmev iz Afrike", katerega bomo po blagobotnosti preč. gg. izdajateljev „Glasnika" kot prilogo tega lista izdajali, blagohotno sprejeli, posebno ker ni glasilo samo enega misijona, kakor „belih očetov, ali očetov sv. Duha, ali sinov presv. Srca", ampak vseh misijonskih družb, ki v Afriki delujejo, tako da bodo naši čitatelji se lahko seznanili z razširjanjem katoliške cerkve v vseh krajih afriških. Družba sv. Petra Klaverja
za »friške misijone.
Češčenje Matere božje med zamorci v Afriki.
I
jubezen do Marije je zamorcu prava srčna potreba. Brž ko spozna našo nebeško materT jo tudi vzljubi. Ko se je naučil napraviti sv. križ, vrže od sebe vražnjo amuleto ter prosi za sve-tinjico Matere božje. Ko se zamorka nauči moliti,
ne mara več biserov okoli vratu, ne slonokoščenih zapestnic na rokah, ona hoče in zahteva, da jo krasi le svetinja Matere božje. Ako je dekle tako srečno, da ima bakreno svetinjo na prsih, skače vsa vesela po vasi, se ponaša s svojim lepotičjem, in če ji kdo reče: „si pač srečna, da imaš svetinj ico", mu vsa radostna odvrne: „lero mpon-nye", t. j. danes sem Tepa.
Ako se prikaže misijonar v nedeljo zvečer po krščanskem nauku na hodniku, kjer ga že
pričakuje množica, ga obsuje naenkrat na stotine mater s svojimi otroci. Otro-
čiči stegujejo roke njemu nasproti ter se mu prijazno smehljajo, matere pa vpijejo in prosijo: „svetinjice nam dajte, svetinjice!"
To veliko hrepenenje po Marijinih podobicah se nahaja vsepovsod. Neki misijonar pripoveduje: Ko sem prišel v neko samotno vas, kamor le redko-
keđaj zajde misijonar, me kar obstopijo fantje in dekleta, zahtevajoč svetinjic. Vprašam je: „Ali znate katekizem?" „O seveda, oče!" mi odvrnejo.
Vprašal sem je marsikaj in sem se čudil, tako dobro in jasno so mi odgovarjali. Za nagrado ustreženi njih želji in razdelim svetinjice med nje, in kar naenkrat pomečejo pogansko lepotičje od sebe. Tako zmaguje Marija nad hudobnim duhom. To veseli misijonarja.
Vest, da je misijonar tukaj s svetinjicami, se brž raznese. Od vseh strani pribite kristijani po nje. Sprva sem se branil in nisem hotel z njimi na svetlo, kar pa ni veliko ali nič pomagalo. Moj nekdanji učenec v krščanskem nauku, ki je Sfedaj sam veroučitelj, mi predstavi svoje ljudi tako-le: „Ta zna te molitve, ta-le pa one itd." Ker so pač res veliko znali, se nisem mogel več obotavljati z razdelitvijo. To je bilo tem manj mogoče, ker se je priril še celo poglavar tistega kraja sam do me, ter se mi je ponudil, da mi bo pomagal pri delitvi. Tako ga jo veselila gorečnost njegovih ljudi.
Tudi neki starček prileze do mene, mi stegne roko nasproti, kličoč: „Oh, oče, me boš pustil v oblasti hudičevi? Daj mi vendar svetinjico, da me bo varovala hudobca!" Na roki je nosil biserje, posvečene maliku Sumbva. Pokažem mu na nje, rekoč: „No, kaj pa to?" Komaj sem izgovoril te besede, že raztrga verižico in jo požene od sebe s prav sveto jezo. To dejanje me je globoko ganilo. Z veseljem mu obesim okoli vratu posvečeno Marijino svetinjico.
Enaka gorečnost v češčenju Marijinem opaža se tudi na postaji Marije Snežnice. Ta leži ob gornjem Kongu v gorovju med Ugando in Belgijskim ozemljem. O. Varrangat piše tako-le: Marijinemu češčenju se imamo zahvaliti, da smo premagali težave, s ka-
terimi je navadno spojen vsak začetek. Evangelij smemo oznanjevati pri belem dnevu. Poslušavci se naglo množijo. Okoli petnajst poglavarjev se je že pokatoličilo in so prav goreči kristijani. Danzadnem se oglašajo novi učenci in pravijo: „Boga sem-prišel iskat in preblaženo Devico bi rad poznal, daj mi znamenje njenih otrok". Pogosto prihajajo 8 do 10 ur daleč. S seboj prineso banan ali košek jajec iz hvaležnosti za svetinjico. Kdor je tako srečen, da jo dobi, je veselja ves prevzet.
Se pa tudi trudimo, da ohranimo pri zamorcih ljubezen do svetinje. Njen vpliv v verskem ozira je neizmeren. Zamorec je prepričan, da je dobro poučen v krščanskem nauku, kdor jo sme nositi. Sve-tinjica varuje zamorce pred protestanti, take osebe, na katerih opazijo čudodelno svetinjico, pustijo protestanti pri .miru, ker vidijo v njej znamenje katolikov in otrok Marijinih.
V začetku svojega misijonskega delovanja smo podarili svetinjico vsakomur, ki se je sam zglasil za poučevanje v krščanskem nauku. Ko se je pa vedno množilo število učencev, začeli smo je deliti le med one, ki so se naučili vse molitvice. A tudi to je bilo sčasoma preveč, veliko število učencev nas je prisililo, da zahtevamo od vsakega, ki hočo svetinjico, da se nauči večidel katekizma na pamet.
Ne morete si misliti, kako prisrčno pobožnost goje zamorci do Matere božje, pa tudi posebno Marijino varstvo se razodeva prav jasno nad onimi, ki pobožno nosijo to njeno znamenje.
Ravno tako vneti častivci Marijini so tudi pre-bivavci na postaji Marije Pomočnice na otočju Seze. Tukaj širijo protestantje na vso moč svojo krivo-verstvo. Sv. pismo dovažajo v velikih množinah v deželo ter ga podarfe vsakomur, ki ga hoče sprejeti. Se celo otroke silijo, da poslušajo branje iz sv. pisma.
Ko se nauče nekoliko čitati, jim ga podeli z veselim zagotovilom: „Zdaj bote gotovo izveličani, ker ste naši". Le kdor nosi Marijino svetinjico, je vsaj nekoliko varen pred njimi. To je tudi vzrok, zakaj tako zelo hrepene po svetinjah, katere so jim precej ljubše nego protestantsko sv. pismo. „Če imam sv. pismo, sem pač kakor protestant", pravi zamorec. In zares, ali ne ravnajo prav, ako oborožujejo svoja prsa s podobo one, ki je zatrla vsa krivoverstva ?
Mi misijonarji upamo, da nam bo prisijala po Marijini svetinjici boljša bodočnost. Ta bo vplivala na pogane in vzbujala v njih hrepenenje po pravi veri, katehumene bo vtrjevala v veri in novokrsčence bo navajala k v resnici čednostnemu in krščanskemu življenju. Protestantje nas pač lahko ovirajo in nam nastavljajo pasti, brezmadežna Devica pa je z nami, ona je strla kači glavo in bo premagala tudi njene pomočnike.
Apostolski vikarijat v Bahomey-u.
Porto Novo, 27. januarja 1903.
I
pretečenem letu je Bog moj ljub in krasen misijon viduo blagoslovil. Dano nam je bilo veselje, da smo videli v dobi 5'/j meseca 15 naših otrok krstiti. Ti so naši posebni ljubljenci. Me smo nekako njihove stare mamice in pozdravljamo tudi z veseljem njihov prihod na afriška tla.
V mojem razredu imam 30—40 otrok; upam, da se njihovo število v tem letu pomnoži, kar mi bo veliko veselje napravilo. Te male zamorke, katere starisi bolj ljubijo in jih bolje vzgojujejo, so radi tega tudi pridnejše iu poslušnejše, in nam prizadevajo manj truda, kakor pa poganski otroci.
Pri svojili obiskih lahko spoznavamo razliko, ki je med krščansko in nckrščansko rodbino. Pri prvih se otroci med seboj ljubijo; tudi stariši ljubijo svoje otroke in jih lepo vzgajajo; pri drugih pa vlada čestokrat ljubosumnost in zavist, ljubezni je le malo, ali pa celo nič. Ni prave zakonske vezi! Kakega lepega dne se hišni gospodar preveč razjezi, žena meni, da ne more več prenašati jarma — in kaj stori? Pobere svoje čutare in cunje, svojega otroka, če ga ima, si naloži vse to na hrbet in se poda k svojim starišem ali pa k novemu možu. Naobratno pa se tudi zamorec naveliča svoje zakonske polovice; tedaj jo spodi, pridrži pa otroka, tako da je ubogi červiček oropan matere. Ubogi stariši! . . . ubogi otroci! . . . uboga Afrika! . . .
Kako velikanska naloga čaka tu misijonarje, da zlajšajo njihovo bedno stanje in posebno da jim odpro nebeška vrata! Spreobračati, krščevati je sicer zelo dobro, a ne zadostuje. Glavno težišče obstoji v tem, da ustanovimo krščanske rodbine. To je pa le mogoče, ako povzdignemo ženo iz njenega zaniče-vanega stanja; dati se ji mora pravo mesto in spoštovanje, katero ji dostoja, — a to je velika in težavna naloga. Ne more se namreč v sredi poganstva poprijeti drugih nazorov, — ne. Ona mora svoje obližje spremeniti in sopsti čistejši zrak. Kje bo to našla, če ne v blagoslovljenih prostorih katoliške hiše? Tam bo opustila svoje poganske običaje, tam bo Boga spoznavala, ga začela ljubiti in mu služiti. Ne da bi se zavedala, se bode njena notranjost celo spremenila: iz divjega, trmoglavega otroka bo ubogliv in dober otrok.
To je tedaj naš smoter, ko sprejemamo te uboge male zamorke in jih vzgajamo. To kar smo že dosegli, nas spodbuja naše delo še bolj razširiti, da bi se nam pa to posrečilo, potrebujemo veliko pripomočkov, a teh nimamo.
Polna zaupanja se obračam na delovanje svetega Petra Klaverja; od njega pričakujem blage pomoči. Ali mi jo bo odbil? . . . Ne, gotovo ne! . . .
S. Elesbaan.
Kratka misijonska poročila.
Freetown, Sieera Leone. P. Scherr (Šer) dr. sv. Duha, nam piše od dne 13. novembra 1903: V vikarijatu Sierra Leone imamo šest postaj in sedma pričakuje le apostola, da ga sprejme. V vsaki postaji imamo po eno šolo za dečke in deklice. V soli se posebno trudimo, da bi gojence in gojenke poleg splošnega pouka posebno versko dobro vzgojili. V vsaki postaji odgajamo gotovo število dečkov in deklic, iz katerih si prizadevamo vzgojiti dobre in vrle kristijane, in kadar bodo ti otroci odlično mesto v socijalnem življenju zasedli, nam bodo zdatna pomoč pri delovanju civilizacije in pokristjanjenja zamorcev. Kar nas pri napredku našega delovanja najbolj ovira, ni pomanjkanje otrok, — te nam stariši sami izročajo in jih nam zaupajo — ampak je, kakor povsod, pomanjkanja denarja, najsi že bode za povečanje stavb, ali pa za nakupovanje živil. Tu v Freetownu in v neki drugi postaji, ki je tudi v mestu, smo primorani naše potrebščine takoj v gotovem plačati. Tudi v drugem oziru smo tukaj v Freetownu v posebno težavnih okoliščinah, ker smo od najmanj 24.000 protestantov obdani, kateri imajo 70 cerkev in 120 pastorjev. Število mohamedancev, paganov in drugih znaša 30.000. Tako stališče jo za razširjanje krščanske vere vedna zapreka; vkljub temu so naši kristijani dobri; vseh je okoli 2000.
Izdaja Klaverjeva družba v Solnogradu.
Odgovoren urednik: J. Palir, kapelan na Ptujski gori.