Pravica do samoobrambe zoper nedržavne akterje v luči boja proti terorizmu

slovenski

2016

letnik 76, številka 1

mednarodno pravo   kazniva dejanja   terorizem    samoobramba 

Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Uporaba sile v samoobrambi zoper nedržavne akterje na ozemlju druge države, ki nima učinkovitega nadzora nad nedržavnim akterjem, je predmet številnih razprav. Tradicionalni pogled možnost uporabe sile v samoobrambi iz 51. člena Ustanovne listine Organizacije združenih narodov omejuje na razmerja med državami, grožnja mednarodnega terorizma pa deluje kot pospeševalec trendov širjenja te izjeme od prepovedi uporabe sile tudi zoper izključno zasebne vojaške napade. Države so svoje odzive na napade nedržavnih akterjev v preteklosti skušale utemeljevati s pripisljivostjo delovanja nedržavnih akterjev državi gostiteljici, v zadnjih letih pa se je, zlasti v okviru vojaškega posredovanja zoper ISIL v Siriji, pojavila doktrina nepripravljenosti ali nezmožnosti države "gostiteljice". Avtorici v članku orišeta prevladujoče pravne argumente za uporabo sile v samoobrambi zoper nedržavne akterje ter ocenita, ali je v tem kontekstu prišlo do spremembe tradicionalnega razumevanja pravice do samoobrambe v mednarodnem pravu.

12.01.2017