Ir fbi y a!'V • . * ll; ?AM S K ! KATOLIK PETI TEČAJ I. ZVEZEK. VREJUJE IN IZDAJA rti-. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja V GORICI. 1IILARIJANSKA TISKARNA. 1892. Izhaja vsak tretji mosec. -- Velja eol tečaj 2 gl e -----------------------------------------------------------------------------\ Njen sijaj odseva z Božje slave; Njena moč v nebesih korenini; In ko tu jo zdene s trudne glave, Zameni s sviilejšo jo v višini. Božja roka mu jo je vsadila, Božja moč pomagala nositi, Božja volja ga je okiasila, Božja milost ž njo se zdaj ga kiti. Z njo ga kiti zemlji vsej — očeta, Z njo ga kiti vsem krsčanom — kralja, Zemlja se zato mu klanja vnela, Zanj krščanstvo vse Boga zahvalja. V radostih očelni god goduje, Tisoč sreč želi mu za v bodoče, Tisoč srčnih mu darov daruje, Zanj v nebo pošilja prošnje vroče. \Lev, naš oče, luč na nebu soj na, \Dolgo še vojuj družini svoji! Vihra vije, tromba kliče bojna, Branit pravdo zovejo nas boji. Lev na čelu! kdo se til ne vzmoži f Kdo ne vstani v brambo pravdi sveti l Kdo se z duha kopjem ne vzoroži, \Da sovragom hrabro se osvetil Vihra vij in tuli vmes hijena, Volk naj laje, vičejo šakali, ISiči zmija, siči v nas strupena ! Lev na čelu! In naj bi se bali f Z Levom Bog je, Bog pa zmago daje; Zmagi sije — zmagoslavja krona! Zmage želja v naših srcih vstaje, Z njo pa prošnja : Živi Bog Leona ! Dr. JAN. EV. KREK. X J Vojskujoče sile v devetnajstem veku. Prejmi krepost, da rešiš narode. Sv. cerkev. 1. — Vvod. Kakci' Bog, njen vstanovitelj, tako je tudi sveta cerkev vzvišena nad čas in prostor. Nad čas : spočeta pred vekov veki v Božjem razumu, se je, ko so se časi dopolnili, v Sinu Božjem prikazala na zemlji, da rod človeški preraja in ga k Bogu povzdiga; ko dovrši svoje delo na zemlji, se preseli v nebesa, vekomaj nevmrljiva. Vzvišena nad prostor : kajti ona ne pozna mej zemeljskih kraljestev, nje last je cela zemlja, dedščina nje narodi vsi. Svojo cerkev je pa Božji Sin sezidal na skalo rimskega papeštva. Ivaker cerkev, je tudi rimsko papeštvo neomaj-ljivo, nepremakljivo, vzvišeno nad premembe časa in prostora. Vtonila so v morje večnosti svetovna cesarstva in kraljestva: papeštvo samo stoji vže devetnajst vekov — njemu samenu solnce ni in ne bode zapadlo. Častitljiva je ta zgradba, ki jo je vsemogočna roka Božja postavila sredi mej narode. Visoko na nji straži Peterr vmrljiv človek, ki ga pa vzdržuje molitev Kristusova: „Jaz sem za te molil, Simon, da ne vpade vera tvoja."1) „Nikdar se ni videlo — piše protestant Herder — da bi se Rim vklonil hereziji, niti tedaj, ko je bila ta mogočna in je sh silo zatirala. Bili so izhodni cesarji, bili so zapadni in iztočni Goti, bili so Burgundci, Lougobardi, ki so, zaročivši se s herezijo, Rimu gospodovali; a Rim ostal je katoliški. Ostan-ši katoliški Rim se ni pomišljal ločiti od sebe grško cerkev, dasi je obsegala pol sveta".2) Na svetovni stražnici rimske skale stoji zdaj Leon XIII. 'A versko lučjo vjasnjen, bister pogled njegov premotruje človeške razmere ; daleč po širnem svetu odmeva njegov glas. >) Luk. 22. 32. ,) Herder: Ideen zur Pkilosopliie der Geschiclite. Probujeni narodi vzdigajo glavo; ne le katoličani, ampak tudi heretiki, tudi pogani zvedavo poslušajo reke rimskega orakcljna: „Stražnik, kaj o noči? Stražnik, kaj o noči?K1) Z Leonom je katoliški cerkvi in celemu človeštvu izšlo novo solnce. Njegov velcduh preglablja skrivnosti veka in postavlja temelje novi dobi. Leonovemu duhu sc klanja svetovno razumništvo. Letos obhaja Leon petdesetletnico svojega višega duhovništva. Ta dogodek v nas obuja misel o nerazrušljivosti večno mladega duhovništva katoliškega, na katerem počiva Božja beseda: „Jaz sem z vami vse dni V) Ti si d u h o v e n na veko po redu Melki-z e d e k o v e m.8) Ta misel vznaša tudi našega duha iz gostih temin, katere so se vlcgle nad evropske narode, odkar so se Rimu izneverili, v solnčne višine, s katerih sije človeštvu resnica. I)a, kdor hočeš razreševati skrivnosti časovne, poglej na solnce, ki sije iz Vatikana : skrivnostne, sedemkrat zapečatene knjige človeške zgodovine nam nihče ne razpečati ko rimsko papeštvo ; ono samo je dobilo to oblast od Jagnjeta. Menimo, da bi ne mogli letos dostojniše oslavljati petdesetletnega spomina Leonovega višega duhovništva, ko da pokažemo iz zgodovine našega veka, kako se Kristusova cerkev pod rimskim papeštvom dandanes zmagovito vojskuje z nasprotnimi silami, da reši človeštvu resnico, ki je neobho-den pogoj prostosti, omike, napredka. Snov zajemali bomo iz dobe, v kateri živimo; iz sedanjosti pa bomo ojasnjevali tudi bodočnost, katera vedno sloni na preteklosti. 2. — Boj sovražnih sil je boj idej. v Boj, ki se bije dandanes, je boj idej. Človek, kot razumno bitje, ničesar ne včini brez misli. V duhu spočeta misel voljo določuje in nagiblje k dejanju. To velja ne le pri posamezniku, ampak tudi pii celih narodih. Vojske in revolucije, politični prevrati in karkoli se v zgodovini ') Jez. 21. -') Mat. 28. 20. :l) Ps. 109. 4. človeštva velikega zgodi — vse je delo, je tvorba idej. V [Platonovi filozofiji so ideje bitja božja, ki vesolstvo in vse 'stvari prešinjajo. Brez njih ni nič resničnega, nič dobrega, nič lepega. Po njih gledanji človek pride do resnice, do vži-vanja nevstvarjene lepote. Da, ideje so odsev večne resnice v duhu človekovem. One ožarjajo, vnemajo za vse plemenito in lepo. Kaker Bog, njih izvor, so tudi ideje večne, nespremenljive, vsemogočne. Nič oblastniše ne vpliva na duha nego ideja. Pa tudi cele narode ideja elektrizuje in vnema za junaške čine. Ideje se ločujejo v prave in lažnjive, po tem kaker se vjemajo z resnico ali ji nasprotujejo. To nasprotstvo je v človeštvo vcepil greh. Kdor dela greh. sovraži resnico in ljubo laž. Kaker se je vsled greha v človeštvu pričel boj mej dobrim in slabim, tako tudi mej pravimi in lažnjivimi idejami. Poostril se je ta boj s včlovečenjem Sinu Božjega. Jezusa Kristusa sv. evangelist imenuje Besedo t. j. Idejo ali Misel Boga Očeta. V Jezusu Kristusu se nam je razodela skupnost vseh idej, katere so v njem kot v svojem izvoru nedeljivo zapopadene. Kot absolutna resnica izzivije kristijanstvo na boj vse nasprotne t. j. lažnjive ideje, kajti te vse so po Kristusu, resnici, enako obsojene. Jezusu Kristusu in njegovi cerkvi se je vedno in se bo do konca sveta nasprotovalo; le da se nasprotovanje javlja na razne načine, kaker se tudi laž za raznih dob kaže v razni oblikah. Y prvem in drugem stoletji je vzela laž obliko gnosticizma, v četrtem arijanizma, v petem nestorija-nizma, v šestnajstem protestantizma itd. Pa bodi oblika laži še toliko različna, njeni napadi še tako mnogovrstni, konečni njeni smoter je vedno isti: tajenje po Jezusu Kristusu razodete resnice, ki jo hrani in nezmotno razlaga katoliška cerkev! 3. — Naturalizem. Materializem. t Glavni obliki, v katerih se v našem veku laž bojuje Jproti resnici, sta naturalizem in materijalizem, zmoti po pojmu in imenu sicer različni, vender sorodni in v bistveni zvezi mej seboj. Naturalizem sc javlja prvič negativno kot tajenje nadnaravnega reda; pozitivno pa je nekak versko-filozofičen sistem, po katerega nauku ima človek v svoji naravi zadostne moči, da more doseči svoj končni smoter, kateri seveda je golo naraven. Naturalizem torej ost obrača proti pozitivnemu krščanstvu kot čeznaravnemu razodenju; ker se pa krščanstvo najčisteje v svoji pozitivnosti javlja po katoliški cerkvi, je ta skoro edina, katero skuša naturalizem spodnesti in vničiti. Y praktični vporabi na življenje teži naturalizem po popolnem razkristijanjenji posameznikov, družine in narodov. Belo razkristijanjevanja se je začelo v javnem življenji: ločila se je država od cerkve. Prepustivši cerkvi verske zadeve je država zase oklicala verski indiferentizem ; a v istem času si vsvaja država cerkvene zadeve, da bi vse versko življenje tem preje vdušila. Razkristijanjevanje se razširja na postavodajalstvo, na javne šole in odgojo, na družinske in zakonske zadeve, na slovstvo in umetnost, slednjič na vedo. Da, nikjer se ni odpad od Kristusa in njegove čezua-i ravne vere v svojih posledicah izvel do skrajniše meje, nego I ravno v vedi in filozofiji. Ko je odrekel razum pokorščino I Božji besedi, se je proglasil sam sebe za najvišo avktoriteto; prevzemši se začel jo v svoji domišljavosti graditi realni »vet iz sebe in dospel je dosledno do onega idealističnega panteizma, po katerega nauku se v človeku javlja božanstvo samo, ter edina in vsa realnost zapopadena je v človeški misli! Razširjanje naturalističnega naziranja se dandanes po-vspešujc posebno z gojitvijo naravoslovnih ved. Čudoviti vspehi, katere so dosegle kemija, fizika, mehanika in sorodne znanosti, duhove omamljajo ter potrjujejo v mnenji, da narava sama sebi zadostuje. Ta nazor se pa tem bolj širi, čim bolj se zanemarjajo idealistične vede in filozofija ter gine zanimanje za vse, kar presega čutno zaznanje. 4. — Milost in čudež. Princip, po katerem se čcznaravno življenje vceplja člo-Veštvu, je milost. Naravo oploja milost povzdigajoč jo ob enem v viši, nadnaravni red. Katoliško življenje se razvija na podlagi vere, klije in poganja pa iz milosti. Naturalizem izključuje čeznaravni princip milosti od človeške narave; in ker le milost človeka vsposablja za dosego čeznaravnega cilja, zato naturalizem tudi tega ne priznava. Po nauku o milosti se bistveno razlikuje krščansko naziranje od naturalističnega. Primerno človeški naravi, ki ima dvojno stran: duševno ali nevidno, pa telesno ali vidno, mora tudi Bog čez-uaravno prerojevanje človekovo na dvojno stran izvrševati. Kaker tedaj milost deluje nevidno v duši človeški, tako deluje v vidnem ali čutnem svetu čudež. Milost in čudež se v Božjem delu človekovega odrešenja spremljati in ena drugo dopolnjujeti. Človek pride v sedanjem stanu do gotovosti v spoznanji po čutih; prerojenja, katero včinja milost na duši, nihče ne zaznava ; niti vidimo prerojevalne moči, katero si vsvaja katoliška cerkev ; zatorej nam pride na pomoč čudež, kateri včinja v vidnem svetu isto, kar milost v nevidnem. Iz čudeža sklepamo na bivanje nevidno delujoče čeznaravne milosti v katoliški cerkvi. Tako torej vidimo, kolike važnosti nasproti naturalizmu je vprašanje o milosti in čudeži. Milost je znak, po katerem se krščanstvo bistveno ločuje od naturalizma; Čudež pa le-gitimuje in brani milost nasproti naturalizmu. Okoli milosti in čudeža se mora torej vršiti boj katoliške cerkve proti naturalizmu. Ako pade čudež — padla je trdnjava, brez katere nam je nemogoče milost obraniti napadov naturalizma. 5. — Brezmadežno Spočetje. Zmaga milosti in čudeža. Milost je najsijajniše pokazala svojo čeznaravno moč v brezmadežnem Spočetji Bevice Marije. Mi -smo v izvirnem grehu spočeti in rojeni, in kot take nas milost božja še le pri krstu očisti, vender tako, da ostane v nas slabo nagne- ; nje, katero nas napeljuje še k drugim, osebnim grehom. Na Mariji Devici je pa milost tako popolnoma zmagala greh, da je ni nikdar, niti v spočetji, omadeževal, in obvarovala jo jo tudi pozneje vsake osebne pregrehe. Milost božja je nadalje Marijo nad naravo povzdignila do neskončne časti materinstva božjega. Brez madeža spočeta Mati Božja je torej najpopolnišal tvorba čeznaravno milosti — torej najkonkretniša, najživejej govoreča obsodba naturalizma. Bog, ki čuva nad svojo cerkvijo, je zatorej hotel, da bi se brezmadežno Spočetje dogmatično določilo ravno v devetnajstem veku, veku naturalizma. To se je pa zgodilo po rimskem papeštvu, kateremu je božja previdnost izročila vso-do svoje cerkve. "V revoluciji 1. 1848 je sad naturalizma dozorvl; Pij IX sam je moral iz Rima bežati. Iz svojega pregnanstva v Graeti je poslal 1. 1849 pismo do vseli škofov katoliškega sveta, naj bi sporočili, kaj verniki mislijo o brez-zmadežnem Spočetji. Ko se je od vseh strani potrdilo, da v krščanskem ljudstvu živi vera v brezmadežno Spočetje, in se je izrazila želja po dogmatični določili te resnice, jo je Pij 8. decembra 1854 slovesno oklical povzdignivši jo v dogmo. Se ne štiri leta pozneje, 1. 1858, so čudne prikazni, ki so se ponavljale v Lurdu na Francoskem, nase obrnile pozornost ne le Francije, ampak cele Evrope, celega sveta. Potrdilo se je po najviši avktoriteti, da to so bile prikazni Marije, ki je sama na vprašanje, kdo je, odgovorila: „Jaz sem brezmadežno Spočetjew. Tem prikaznim jo od prvega početka do danes sledil svetovno znani — lurdski čudež, kateri je ne le od cerkve, ampak tudi od eksaktne vede 19. veka konstatovan kot resničen historičen fakt. Brezmadežno Spočetje je kot verska ideja duhove zdramilo in oplodilo. Naravno ! Kaker se vselej godi povodoma dogmatičnih definicij, tako so začeli tudi sedaj katoliški — in za njimi, iz nasprotnosti, tudi akatoliški — učenjaki stavek o brezmadežnem Spočetji in druge resnice, ki so ž njim v zvezi, preiskovati. Začelo se je razpravljati in razgovarjati o izvirnem grehu, o naravnem in čeznaravnem, o milosti, o koneč-nem smotru človekovem itd. Dogmatična raziskavanja pa nikdar niso brez posledka tudi za filozofijo. Da, tudi filozofija se je znova obudila; največi mislitelji našega veka na filo-zofičnem polji so pred vsem reševali in določevali vprašanje o mejah in bistvu naravnega spoznanja nasproti čezuarav- nemu. GKinther, Jlosmini, Gioberti, tradicijonalisti in drugi spadajo sem. Pa 110 le teologija in filozofija, ampak tudi umetnost je dobila v definiciji brezmadežnega Spočetja nove snovi in idej. Da se je krščanska umetnost, posebno obrazna, od tistega časa pomladila in povzorila, ne more nihče tajiti. Slednjič je ta dogma mogočno vplivala na nvavstvenost krščanskega ljudstva. Ceščenje Marije je bilo v cerkvi vedno najmogočniše sredstvo za povzdigo krščanske nravi. Tako tudi v naši dobi. Brezmadežno Spočeta je srca vernikov, posebno mladine, oplodila sč svetimi mislimi, je iz domišljije pregnala nečiste podobe, in vcepila duhovom ljubezen do najlepše čednosti. Dovolj, da tu omenimo bratovščine brezmadežnega Srca, po kateri se milijoni mladeničev in devic ohranjajo na poti čednosti. Dogmatična definicija brezmadežnega Spočetja pomenja za katoliško cerkev začetek nove dobe, preporod katoliškega Jez nar a v 11 e g a življenja, katerega podlaga je vera, katerega princip je milost. Tako se razkristijanjeni narodi spet kristijanijo, tako se vrši od znotrej na zunaj reakcija proti — naturalizmu. Pa tudi na zunanjo stran, v fizični naravi, se je vnel boj z naturalizmom. To se godi po čudeži. Naturalizem ne priznava nego naravne sile, torej taji vsak včiuek, ki bi kaker-koli presegal dejalnost teh sil. Dogodki pa, ki so se v Lurdu vršili in se še vršijo, javno, pred vsem svetom, so taki, da se ne dajo razlagati iz naravnih sil, ampak tu očitno delujejo čez-naravne moči. To so, po znanstnevem raziskavanji, pripo-znali in vraduo potrdili vseučiliščih profesorji kemije in fizike, pa nad tristo akademično izobraženih zdravnikov, ki so dogodke preiskavah' na ozdravljenih bolnikih. To je morala priznati tudi vsa omikana Francija navzlic svojemu brezverskemu bogo-tajstvu in odprtemu sovraštvu do katoliške cerkve. Naturalizem dobil jo po lurdskem čudeži smrten vdarec; ta čudež mu je spodnesel tla; pred resno mislečim svetom naturalizem ne more več svoje puhlosti odevati s častnim pridevkom — eksaktno znanstvene sisteme! Dr. Mahnič. Ilint bodi narodom sveto mesto. Nikoli ne bom zabil lepih dni, katere sem preživel mlad in prečen v solnčni Italiji, prav v središču katoliške cerkve. Kras-nejših krajev pač ni na svetu za nas, ki smo se tolikokrat mudili v mislih po Rimu in njega okolici. Potniku je tako čudno pri srcu, ko zagleda na svoje oči ona sveta mesta, s katerimi se je seznanil vže v detinstvu. Rimsko ime nam je tako globoko vsijeno v srce in um. da človek potujoč po onih krajih mnogokrat samega sebe srečava ne vedoč, ali je res ali se mu sanja. Misli in podobe, katere so se nam spočele in dovršile v domišljiji, so večkrat lepše nego gola vesnica. Oko najde menj, nego je duh slutil. Oko ne najde včasih ničeser, kjer se je vršilo imenitno dejanje važno za vsodo mnogih narodov. Tedaj se pa sili oko videti nekaj, česer ni. Kolikokrat sem hotel za Horacijem : Ibam forte via sacra — a našel sem neko krivo vravnano pot, ki ne bi našla milosti niti pri zatominskem cestnem odboru. — Nekedaj sem pa šel iskat celega mesta, ki je bilo morda najstarejše v celem Laciju ; mesto postavljeno visoko nad albansko jezero, na, strmem pečevji albanske gore, mej potoma v latinsko in volsko pogorje. To mesto je bilo baje prvo silovitim Rimcem na potu, zato so je razdejali. Na mislih mi je Alba L o n g a. — Na vse zgodaj sem se napravil po albanskem gozdu do one točke, kjer je slulo nekedaj mesto Rimcem neprijazno. Izgubil sem stezo in preplazil sem, kaker sem mogel, do samostana oo. frančiškanov, ki je zdaj edino poslopje na strmi brežini. In Alba Longa ? Kamena na kamenu ni bilo! Rirnci so znali podirati! Nad stezo sem našel veliko skalo, rezano na štiri vogle, kakeršne so valili stari Pelasgi! Denašnji zidarji imajo prešibke roke za take vogelnike ! Sedel sem na ono skalo, razkril sem nemodro glavo in položil poleg sebe Dante-jev Pekel". — Pred menoj je črnelo mirno albansko jezero, nad njim prijazno mestece Castel G-andolfo, nekoliko niže Marino, še niže Tusku-lum, pod njim prostorna rimska ravan; tam daleč na nizkih holmcih raztresene bele hiše -- rimskega mesta. Nad vse griče, nad vse razvaline, nad črni kapitol bleskecala je v jutranjem soncu bela mogočna glava Petrove cerkve. Edina ta zgradba je res dostojna svetega Rima. Oko, ki ni nikjer našlo, česar je iskalo, mi je zadovoljno počivalo na tem nedosežnem spomeniku krščanske kulture. Odprl sem zlato knjigo krščanskega pesnika in pročital dvakrat znane mi besede: Non pare indegno ad uorno d’ intelletto Cii’ ei fu deli’ alma Roma e di suo impero Neli’ empireo ciel per padre eletto La quale e ’1 quale — a voler dir il vero — Fur stabiliti per loco santo U' siede il successor del maggior Piero. (Inf. II.) Kaj bi pač rekel plemeniti pesnik, ako bi vstal danes iz groba ? Rim ni več sveto mesto (loco santo), ni več ponosna prestolnica Petrova, ampak le tesni dom; Rim je od 1. 1870 na dalje odprto terišče sovražnih sil, ki cerkev in krščanstvo raz-devajo. Vprašal sem silno kupolo, ali bode kedaj njih črno delo gotovo., in odmel se je raz kupolo odgovor: „Ne bodo zmagali!“ Iz teh .misli me je probudil gospod, ki se je ravno pokazal \izza samostanskega zidia. Bil je prav čudno napravljen, kak er je navada nemškim učenjakom, ki ne morejo ni misliti ni jesti, ni hoditi ni spati ko drugi koščeni ljudje. Obraz pa mu je bil ita-lilanski in postava tudi. Stopal je urno, in predno sem si ga" mogel ogledati, bil je pred menoj na stezi, na kojo mi je bil zdrsnil s skale moj trivogelni klobuk. Ni mogel mimo, da ne bi zadel vanj in prevalil ga pod stezo „Opiostite“, zglasil se je krepko in hitel za nesrečnim pokrivalom. nLepo prosim, ne trudite se !“ dejal sem urno in stopil na stezo. . Neznanec pa mi je z novim poklonom vročil klokuk. Držal se je nerodno, kaker bi ne vedel, ali bi šel svojo pot naprej ali bi z menoj še kaj spregovoril. „ Vaše blagorodje tudi niste videti doma iz deli krajev1*, povprašam jaz. „Nisem, ker sem iz Padove. Imam pa v Rimu raziskavati vire za životopis Cola R i e u z i, ali zdaj po leti človek ne more prestati v mestu! Vi častiti gospod pa ste gotovo Nemec?1* vprašal me je s prijetnim naglasom. Nisem, ker sem po krvi in misli Sloven, ali nemški pa znam. Zdaj sem tukaj v šoli!“ „Čudno ! Vi iščete učenosti pri nas. jaz pa sem moral v Berolin po njo. Odkrito naj Vam povem, ko sem došel mej Nemce, sem spoznal, da od doma ničeser ne znam! Moral sem se prekrpati od nog do glave, da sem se vrnil po zdajšnih pojmih učen mož v domovino ! „Častitam“, dejal sem v zadregi, ker še svoj živ dan nisem slišal Italijana, ki bi mi pohvalil nemško učenost. Ali skoraj mi je zagledal Dante-jevo knjigo in videti je bil prav vesel, da čita inorodec oni biser italijanske poezije. „Citali ste Dante-ja“, reče mi prijazno. „Res je, in prav zdaj sem razmotaval pesnikove besede: „U’ siede il successor del maggior Piero." „A da ! Pesnikov ne gre poslušati, če Vam govore o politiki. Kar je bilo tolikemu veleumu zakrito, odkrito je zdaj nama, ki nisva Dante-ju do pasu! Častiti gospod, Vi ste še mladi, da niste živeli z nami zadnja desetletja; zatorej ne veste, koliko se je pisalo proti zjedinjenju italijanskega naroda, posebno pa proti osvojitvi rimskega mesta. Naši najzaslužniši in najrazboritiši politiki so se vstavljali tej misli. Cavour in cPAzaglio sta vmrla s trdnim prepričanjem, da Rim je in ostane loco santo — u’siede il successor de mag-gior Piero! Toda narodna volja ali bolje sila novih idej je vedno bolj močna, ko poedini še toli odlični voditelji. Zdaj je Rim glavno mesto italijanskega naroda, pa se niti ne razgovarjamo več o tem ! Ali ste slišali, kaj je rekel oni dan Crispi v zbornici ?“ „Ne vem, kaj menite Vaše blagorolje?11 odgovoril sem radoveden. „ Crispi je rekel, „d a r i m s k e g a vprašanja v It a-1 i j i n i. „Kaker se vidi, ste Vi velik čestivec Crispijev“, opomnil sem poredno. „Nisem ne, ali mož govori kratko in odkrito, kaker tribu-nus plebis, ne da bi besed pošteval, če prav je minister. Zato pa je vže večkrat povedal vedro resnico, kjer so jo drugi v dolge govore zakrivali. One besede je vzel z jezika vsem evropejskim politikom. Ril sem v Berolinu pet let. slišal sem mnenje z desne in leve, ali o rimskem vprašanju so glasovi potihnili, kaker za vsakim drugim dovršenim in nepremenljivim dejanjem.“ „Verujem, da niste slišali ničeser v svojih krogih, ali drugod pogovori pač niso še pri kraju. Še celo v zbornici se govori o starem Rimu; sam Bismarck . . . .“ „0 nikar tako visoko, mladi gospodine!“ presekel mi je besedo. Bismarck se je začel v resnici motati okolo rdečih pasov, ali svobode papežu ne išče. Po mnenju Vatikanskih listov pač da pridejo skoraj v Rim . . . pruski granadirji. Bismarcka je treba umeti. Mož nima idealov in zatorej niti razuma niti srca za vzvišene namene rimske stolice. Njemu je za —“ „Za septenat'),“ dopolnil bi bil rad, ali nisem mu zadel misli. „Kaj še! Septenat mu je le prepirno jabelko, koje je vrgel mej stranke. Bismarck bi rad videl, da bi Vatikan z a p o- ‘) L. 1887—8 jo bila huda borba v nemškem državnem zboru, ali bi se dovolili novi vojni stroški za 7 ali za 3 leta. Katoliški centrum je glasoval proti septenatu. — Tedaj se je Bismarck pogajal z Rimom. v e d a 1 voditeljem katoliškega ljudstva, naj glasujejo po njegovem. Tedaj pa l)i se režal 'VVindthorstu in Leonu XIII! Lisjak si išče vže dolgo argumentum ad hominem, d a j e ]) a p e ž gospodar politične stranke v nemški državi. „ Ali res verujete, kar pišejo zdaj klerikalni listi ?“‘) vstavil je besedo s posmehom. „Nikar, le čudim se, da so rojaki Machiavelli-je vi tako preprosti ! Toda vsemu svetu je oznanjena resnica, da je Bismarcku vprašanje o papeževi prostosti občno, vsem narodom važno. Z onimi besedami je Bismarck meril proti namišljeni samovolji onih politikov, ki ošabno povdarjajo: „Italia fara da se 1“ povprav-Jjal sem sam sebi in njemu. „Ali ste res prepričani o iskrenosti Bismarckove diplomacije ?“ vpraša me nazorno. „Nisem ne, ali kar je rekel, je rekel, če prav ne iz dobrega namena1'. »Zahvalite Boga, da ni papež pod varstvom pruskih kopij ! Bismarck si želi, da bi papež prišel pod varstvo vseh evropejskih držav t. j. v odvisnost od vseh. Ali bi nam varoval Bismarck papeža! Vsak mesec bi poslal drugo naličnico (larve) svojemu diplomatu v Rim. Kaj je njemu Hekuba ? ali pa on njej? Vže od leta 1870 oliaja okolo Vatikana, pa bi rad pogledal vanj. Njega srdi, da ne more papežu nič dati nič vzeti, pa niti obetati ali zagroziti, kaker je delal do 1. 187-0. Bismarck je mogočen pospod tam, kjer je, ali na tej zemlji se ga ne boji ni-kedo ! Tu smo mi sami gospodarji. Akoje še kaj vravnati, vrav-nali bomo sami. Pod tujo peto nikoli več". Te zadnje besede je govoril s priučeno odločnostjo, ker jih gotovo ni v prvič govoril. »Videti je, da ste o tem mnogo razmišljali. Tudi jaz sem o tem nekoliko m slil in morda bi vas zanimalo vedeti, kaj menijo o tem vprašanji drugi ljudje, ki nimajo v Italiji svojih koristi", ponudil sem se mu sam za daljši pogovor. »Drage volje, ali jaz sem namenjen na Monte Cavo (Mons Albanus)", odgovoril mi je prav vljudno. »Dobro, grem pa še jaz, samo prosim, da mi dovolite vedno odkrito besedo", rekel sem pogumno vedoč, kako občutljivi so Italijani, kjer gre za njih narodne časti. »Svobodno !" — Segla sva si v desno in kmalu se prerijeva po grmovji na cesto v neznatno vas, Rocca di Papa. Po cesti sva šla molče; pred vasjo sva zavila na desno v hrib po ‘) Osservatore Romano, Voce, Squilla, Mouiteur in drugi listi so imeli one dni polne predale praznega upanja in zaupanja ! Z nemškimi katoliškimi listi, ki niso Bismarcku ni besedice verjeli, prerekli so si marsikatero ne-prijateljsko besedo ! •stari rimski cesti (Via triumphalisl, po koji so se nekedaj pomikali slovesni sprevodi zmagovalnih vojskovodij. Ko sva došla na mesto, kjer je stara, s skrlami krita pot razkrita, izprego-vori moj spremljevavec : „Te skrle je vlagal pred 2000 leti rimski narod, ko je imel čisto drugo nalogo nego za papeževega oblastovanja. Te skrle, zdaj zopet razkrite, so včakale novih dni, ko ima naš narod zopet drugo nalogoTe besede se je silil govoriti slovesno. „Gotovo ! Nikomer ne more biti skrito, da ima zjedinjeni italijanski narod svoje nove namene in naloge, katerih razdeljen ni mogel doseči. Združena Italija bode imela od zdaj na dalje imenitno besedo v zboru evropejskih držav. Ali o Rimu samem pa trdim, da je izgubil vse, od kar je izgubil staro poglavarstvo črez katoliške narode. Rim je zdaj glavno mesto Italije, ali kaj je to za Rim, o katerem so si pravili vže v starodavnih časih, da bode caput mnndi? Ono edino, posebno mesto, do zdaj prestolnica poglavarja vesolne cerkve, bodi glavno mesto italijanskega poluotoka! Vsi narodje so Rimu zavidali ono posebno slavo; narodom sveta mesta nadevala so si rada ime svetega Rima. Tako so nazvali Grki Carigrad : drugi Rim ; Rusi pa Moskvo : tretji Rim." Vstavil sem, ker se je moj sobesednik pripravljal na odgovor. — „Lepe besede“, priznaval mi je s posmehom, „ali živi narodje ne živijo od slave trhlih imen. Italijani imamo še vse preveč zveneče slave, ali nimamo zvenečega bogastva drugih narodov. Svet se rad hvali z vzori, živi pa ne od vzorov. Mi nečemo knjižne slave, mi hočemo resničnega vpliva na svet,u.“ „Ali Rim morebiti do zdaj ni bil resnično vpliven in slaven ?“ vprašal sem začuden. „Dovolite, da Vam izpovem, kaj si mislim jaz o Rimu. — Ne vem Vašega mnenja o celokupnosti ve-solnega človeštva, ali krščanstvu je vse človeštvo ena zadruga, enega očeta družina, ki ima isti namen na zemlji in na nebu. Niso sicer vsi narodje o tem prepričani, ali znanivcem Kristusovega evangelija je zapovedano tako učiti vernike in nevernike. Tega nauka ni jaz nečem Vam prikrivati, ker je častna svojina katoliške cerkve. Bratovsko zložnost in družnost ceni sicer tudi revolucija z besedo, v dejanju pa jo razdira. Saj nam je dobro znano ono prazno krasnorečje o bratoljubju, o ljubezni, o trpečem človeštvu, o ravnopravnosti narodov. Ti ljudje se kar topijo od ljubezni in tožijo cerkev, da ni znala vdušiti razpora in zavisti, da ni zjedinila narodov v eno zadrugo. Bodi si to ali ono, gotovo je prav in primerno človeštvu, ako je res ena družina, da imej tudi eno svetišče vsem odprto. Saj je svet širok, da se gotovo ni bati, da zmanjka prostora za druge namene, ako se iztelovi iz ogromne zemske krogle mal, dobro ped obsežen odsek, da se izloči iz posvetnega robotanja iu odloči za svetišče in zavetišče vsem narodom, naj si bodo od koder koli doma. Tako svetišče je krščanskim narodom Rim, a po nauku in želji katoliške cerkve imelo bi biti svetišče vsega človeštva. Vi ste Italijan, pa ne čutite potrebe toliko ko mi. Vam je Rim vedno še milo mesto, ker je glavno mesto Vaše Italije. Meni pa je stari Rim sveto mesto, prav domače mesto, toda glavno mesto zjedinjene Italije nam ni sveto !“ „Zakaj pa ne ?“ vzdigne glavo moj sobesednik, ki se je bil nekam izgubil ne vem ali v moje ali v svoje misli. »Ali morda zato ne, ker je zdaj bolj vrejeno in snažno ko poprej ? Ali ne prebiva vedno še v Rimu Veliki duhovnik? Ubi Papa, ibi Roma!“ »Svoboden Rim44 dostavil sem mirno. „Zdaj pa ni Rim več sveto mesto, ker je podložno posvetni oblasti, ni več svobodno mesto, ker je v oblasti italijanske vlade. Zato smo pa vsi drugi narodje tujci v Rimu.“ „Ali zato ni še nikomer zabranjeno romati v Rim na grobove sv. aposteljnov in moliti za svoj narod. Še lože se to godi zdaj ko pred 30 leti. Ti vgovori so očitno prazni izgovori.41 »Žal, da niso prazni! Glavno mesto moderne države ni podobno svetišču. Svetišče mora biti v mirnem zatišji, ne pa ob veliki cesti ali na preglasnem trgu posvetne države. To je očitna resnica vsem, ki so Rim videli. Kaj neki pomeni sicer ono neprestano predelavanje Rima po potrebah najnovejših prestolnic? Ali naj bo tako mesto svetišče?11 »Ne vem44, rekel je pomišljajoč. »Gledate me čudno, od kod sem neki vzel to misel o svetišču narodov, in vender je misel sama prav stara. Tudi nekr-ščanski narodje so imeli svetišča in zavetišča skrbno zaprta posvetni oblasti in nečimernosti, posvetnemu razkošju in zdrengu. Zakaj bi pač zdaj ne imelo svetišč človeštvo ?44 »Dobro, pa imej vsaki narod svoje svetišče, ali ne vsi na naši zemlji,44 odgovoril mi je zopet odločno. »Zložno človeštvo, enotno po krvi in namenu, ima potrebo enega, občnega središča in svetišča. Ako bi katoliška cerkev ne zahtevala narodom svetišča, vstvarili bi si je narodje sami. Izprevideli bi, da jim je treba nevtralnega središča, svetega mesta, sezidanega skupnim koristim, od koder bi se vodil duševni napredek narodov. Prvi bi kaj takega snovali učenjaki in ume-talniki v imenu znanosti in umetelnosti. Vsako mesto bi vsprijelo z nepopisnim veseljem to čast, ki je edina in odlična, da jej ni podobne v celi zgodovini človeštva. — Rim je bil, od kar je propalo staro rimsko cesarstvo, prav vstvarjen za to. Le poglejte, kje je ? Na samoti, na sredi puščave. Mesto samo je polno grobov in razvalin, katerim ni prostora v novem mestu. Sami dobro veste, da so v Rimu novim gospodarjem razvaline jako na potu. Zato je pa podirajo in spravljajo v kraj, da je človeku milo po njili. Ali kaj početi ? Kapitol se mora predelati, ker sicer bi ne mogli tja postaviti spomenika Viktorju Emanuelu ; Kvirinal bo treba preriti, ker je prometu na potu; Eskvilin in Viminal sta vsa premlajena; kjer so bile Dijoklecijanove ko-pelji. vozarijo lokomotive. Kaj naredijo s Palatinom in Forum-om, sami ne vedo. ali na poti sta jim noč in dan. Dela ne morejo vstaviti, ako hočejo imeti v Kirnu glavno mesto nove in velike države. In zakaj to? Kaj je tega barbarstva treba Italiji, ki ima lepše zemlje zadosti, kjer si more zidati mesto za mestom ? Čemu razkrivati veri in znanosti posvečeno svetišče ? Črez nekoliko let ne bo več poznati staiega Rima!“ „Oprostite č. gospod, ali Vi ste jako tesnosrčni, da ne z lepa kedo tako. Ne morem umeti, zakaj bi Rim ne ostal svetišče človeštvu. Jaz si to tako le mislim : Italijanski narod je najbolj nadarjen narod, kaj ?“ „Bodi!“ „Tedaj pa je tudi verjetno, da bode vodil duševni napredek narodov. Ža papeževega gospodovanja je bil Rim središče prazne vere in tabor duhovnega gospodstva, od zdaj na dalje pa bodi svetišče znanosti in taborišče liberalnih pridobitkov- Na-rodje so se odrekli zastarelim naukom in nimajo nič več navdušenja za sveti Rim. Ali naj se mi sami navdušujemo za razvaline ? Bog ne daj! — Zato iščemo prvenstva v liberalizmu.“ „Vso čast italijanski darovitosti! Ali meni se zdi, daje darovitost nekako v zvezi z onim vednim naseljevanjem narodov v Italiji. Italija ima več narodov ko naša Avstrija. Puro san-gue je v Italiji redek slučaj. Od kar ni Rim več središče narodom, pojema ono naseljevanje in ne vemo, kake bodo posledice. — Kar ste pa blagovolili namigniti o znanosti in liberalnih pri-dobitkih, nisem slišal od Vas prvega. Toisto obetajo italijanskemu narodu framasoni, ali dali mu ne bodo. Nedavno od tega sem bral okrožnico razposlano vsem bratom naj se trudijo, da združijo in zložijo človeštvo, a da bode zlogi svetišče velikanska cerkev sv. Petra, od tedaj naprej tempio deli’ Um a nit h, v ko-jem bode postavljen altar bratoljubja in svobode vsem narodom. Prazne nade! Sicer pa gospodje sami vže čutijo, da Rim izgublja svojo posebnost. Ni dolgo, da je nekedo tožil v zbornici, da je Rim izgubil staro poglavarstvo, novega prvenstva pa še nič nima. Klical je na pomoč vse ministre, naj za božji čas poganjajo učeno italijansko gospodo, da pomorejo Rimu do prvenstva in poglavarstva v znanosti in umetalnosti „Sicer smo smešni v Rimu!1* zvršil je svoje tožbe oni g. poslanec.“ „Kaj so pač rekli ministri ?“ „Niti zganili se niso. Čemu neki ? Temeljitost italijanskih učenjakov pač ne obeta posebnih vspehov. Sicer pa, je li mogo- če, da znanost združi človeštvo ? znanost brez enotnih načel ? znanost, ki je sama s seboj nezložna? — Še menj je pa vredno upanje, da si najde kedaj središča liberalizem. Liberalizem je po svojem bistvu nezložnost in razpor. Kamer zastavi nogo liberalna pošast, je gotov prepir pod streho. — Sv. Petra cerkev tudi ne bo tako kmalu svetišče čistega človeštva. Upati je vender še toliko odpora od krščanskih narodov. Res je sicer, kar ste rekli, da so se narodje izneverili krščanskim načelom, in prav to je krivo, da niso več edini, da niso več vneti za Rim; nadejamo se pa, da izprevidijo v kratkem, kam so zašli; tedaj si poiščejo zopet središča in svetišča, meni bo le žal, da ga ne bodo iskali na moji slovenski zemlji, ampak tam dolu — v Rimu." * * * Po teh besedah sva se vstavila in obrnila poglede na Rim. Moj sobesednik se je vidno trudil z daljnogledom nekaj zapaziti, a naposled vpraša mene : „Ali vidite Vi Panteon, ne morem ga najti?'* „ Vidim" dejal sem in pomeril sem z roko na Panteon, ki je bil komaj zaznati. flCudno ime pa čudna zgradba ta naš Panteon! Ali Vam ne budi misli o zložnosti narodov, o edinosti človeštva?" govoril je gledajoč nepremično na isto mesto „Ta želja je pač lepa sama o sebi. V pojeziji tudi meni lepo zveni ona pesen o bratoljubju, o ljubezni, o človeštvu, toda v politiki je moje načelo H u m e - j e v nauk, da od narave je človeka zgolj sebičnost. Ljubezen je priučeno in prisiljeno nagnenje. V resnici lovi se vsaki za svojim, vsaki :išče svojih koristi. Zato pa menim, da v politiki morajo hoditi narodje za realnimi koristmi". „No, ko so Rimljani zidali svetišče vseh podjarmljenih narodov bogovom, imeli so gotove realne koristi v mislih. Iz navdušenja in pobožnosti niso zidali Panteona. Žal mi je, da Vam ne velja načelo o edinosti človeštva. Tudi sicer se to načelo izgublja, ali izgubilo se ne bo. Izgublja se tudi družabnost in prijateljstvo pri enem in istem narodu, ali radi tega nismo še obupali. Liberalizem je narode razdvojil in društvo razdražil, ali liberalizmu ni nikjer obljubljeno, da bo večno stal, pač pa je taka obljuba dana katoliški cerkvi. Cerkev je večna, zidana na nepremično skalo. Ni framasoni, ni liberalci, ni socijalisti, ni pe-klenščaki ne bodo cerkve premagali. Nje poglavar živi zdaj v nemirnem zatišji, tam doli glejte za ono veličastno kupolo. Ta cerkev ni samo po nauku, ampak v resnici vesoljna in edina, obširna črez celi svet, ali vender tesna ko ena družina, ki ima brez števila članov, pa enega gospodarja. Ta družina mora imeti svoje svetišče in središče. O tem ni dvojbe niti pri nasprotnikih. Ali tolike družine svetišče mora biti nezavisno od podsvetne oblasti, ker sicer bi niti sam poglavar ne bil svoj gospodar. Poglavar katoliške cerkve ne bode nikoli podložnik italijanskega kralja. Zgodi se morebiti kedaj, da se oni poglavar preseli iz Vatikana v katakombe, ali nikoli ne bo res, da se podloži posvetni oblasti. “ „Tudi v posvetnih opravilih ne ?“ vprašal me je radoveden. ,,Nikdar ne ! Papež ali vrhovni poglavar božjega krajestva ne more biti nikoli nikomer podložnik. Osoba papeževa je nad vse zakone in pravice. Njemu je dana vrhovna oblast v cerkvi od Njega, ki je samonblasten v nebesih in na zemlji. Te svoje vzvišene oblasti ne more vršiti, ako ni prost in nezavisen od katerekoli posvetne oblasti.“ „Torej papež ne more biti Italijan ?“ „Italijan pač, ali položnik italijanski nikoli Italijanski politiki hočejo posiliti sv. očeta pod narodno italijansko gospod-stvo. Po njih mnenju je papež italijanski podanik, ako prestopi prag svoje hiše ; kar velja tudi o papeževem zelo sestavljenem dvorcu. Te podložnosti ne bodo narodje nikoli priznali. “ ,.In vender so jo ! Kdo se Vam zmeni za svobodo papeževo ? Kdo za rimsko svetišče ? Narodje imajo doma svoja svetišča P govoril je kaker iz svoje skušnje. „Motite se, blagorodni gospod. Narodje niso priznali italijanskega gospodstva, niti ni res, da se ne menijo za rimsko svetišče ali da molčijo, če prav molčijo njih gosdodarji. ker so do malih izjem v liberalnih rokah. Ljudstvo pa se je večkrat vže glasno odzvalo in bi se še bolj, akobinebilo gotovo, da papež s v o b o d 11 o v o d i katoliško cerkev, če prav je vklene n.“ „Torej, torej“ ! vstavil me je zadovoljen. „Saj smo mu pa tudi dali vso svobodo in pred vso Evropo slovesno vzakonjeno poroštvo1*. „Lepo svobodo, lepo poroštvo ! Oni zakon je istinito preko-slovje s pravnimi pojmi. Italija sama t. j. nje zakonodalni zbor je splela neko vrvico §§§, ki naj veže vrhovnega poglavarja katoliške cerkve. Od kedaj pa ima Italija oblast zapovedavati in zakone dajati poglavarju stoterih narodov ? Kdo je dal Italiji pravico meriti papežu svobodo ? Od kod podložnim oblast soditi poglavarje ? Moderni vladarji se hvalijo, da imajo od naroda oblast, cerkvenim poglavarjem je dana oblast od Boga. Zakon o svobodi papeževi je gotovo temeljnih katoliške cerkve, je zakon za vse narode in čase. Ako bi pa obveljalo, kar trdijo italijanski politiki, moral bi papež vprašati ministrov in zbornice, koliko svobode mu dovolijo vsako leto, koliko svobode mu dado pri občevanji n. pr. z neprijazno Rusijo ali s Francijo. Italijanski zakonik bi bil v resnici zakonik vseh narodov. Pomnimo ! Zakonik, kateri so brezverci skovali, kateri razlagajo in vršijo brezverci, o katerem so oni sami gospodarji — bodi zakonik Kristusove cerkve?! Ali res menite tako ?“ »Priznavam Vam, da oni zakon ni mnogo vreden, od kar so skrajni elementi na krmilu. Zmerna vlada bi po moji misli prav lahko spopolnila one pomanjkljivosti, ali papež bi moral taki vladi na roko, posebno pri volitvah. Niso se modro vmislili: Ne eletti, ne elettori. V Italiji bi se vedno našla zmerna vlada, ali papež se ne gane P »Kako naj se gane in kam? Ako bi se pokazal iz Vatikana, nahrula bi nanj nahujskana druhal izza vseh stebrov Petrovega trga. Bog ve, da ne bi je vlada sama na tihem nadražila ? Ali se spominjate, kaj so se upali s Pijem IX, mrličem o polnoči 14—15 julija 1881 ? Na angeljskem mostu so zdivjani pobalini vstavili sprevod, da vržejo krsto z mrtvecem v Tibero. Gro-znejših klicev še ni slišal Kirn ko ono noč: „Nella fogna il Pa-pa!“ Ali še danes ni potihnila v Rimu govorica, da je onda vlada nastavila one pobaline ! Ako so tako ravnali z mrličem, ki je bil svoje dni ljubljenec italijanskega naroda, kaj bi se zgodilo Leonu XIII, ako bi se napotil po Rimu ali po Italiji ?“ »Vlada bi zdaj bolj pazila. “ „Kaj? Vlada bi z veliko gorečnostjo nekaj ljudi zaprla, nekaj pokarala, vladam pa bi naznanila se solzo v očeh: »Očitno se je pokazalo, kako se narodu mrzi do papeža in do cerkvene oblasti. Nevoija narašča od dne do dne, da ga komaj branimo. Kmalu izprevidi papež sam, da ni varen življenja brez nas. — Na tihem bi se pa vlada smijala papeževi nesreči.1* „Vi torej ne menite, da brani naša vlada papeževo osobo in dvorec ? Kaj bi se zgodilo, da pošlje danes Umberto I. povedat: »Jutri gremo iz Rima, bodite pripravljeni sami na obrambo !“ Menim, da bi se papež take novice tako prestrašil, da bi sam hitel prosit v Kvirinal, naj ostanejo naši vrli strelci na braniku ko do zdaj.“ ;,Ne verujem. Sicer Vam bodi priznano, da bi odhod dvajsetletnih gospodarjev provzročil mnogo skrbi sv. očetu: političnih in gospodarstvenih.** »Gotovo ! Kdo naj plača onim državljanom, ki so zidali na upanje novega rimskega cesarstva ?“ »A kdo je plačal v Torinu in Florenciji, ko je vlada prenesla gnezdo v Rim? Kdo je plačal papeža 1. 1870 ? Za vse neznosne posledice je odgovorna italijanska vlada, kateri ostane na vesti tudi ona druhal, pred kojo res ni varen papež, ali tudi vlade čakajo hudi dnevi, tudi kralju bode še tesno v Rimu. Papežu ne bi manjkalo zvestih branivcev od drugod, iz vseh krajev sveta; kralj pa ne bo imel kam po pomoč.** »Menite, da bi papež pozval zopet tujce v deželo, ako bi odšli mi ?■* Tega ne menim. „Torej ostanemo mi! Za zdaj je še najbolje, kar je, in ka-ker je; za prihodnost bodo drugi skrbeli. Mi dva ne bova gotovo ničeser podrla ni sezidala. Cas vse ozdravi. Nam ni nobene sile, če bi se stvar zavlekla še sto let. Papežu se pa tudi dobro godi, če prav ne sme pohajati po Rimu, Zdaj je res svoboden in nezavisen. Zdaj je pri svojem del u, zdaj se mu ni treba vbivati s posvetnimi opravili, kaker pred 1. 1870. Zdaj je tudi ves papežev dvorec: kongregacije, kardinali, duhovščina pri sv. delu. Poprej se je posvečeno osobje mudilo s posvetnimi posli.-Imeli so v Rimu tudi za cestna dela in za ulično redarstvo „prečastite monsignore". Pride čas, ko bode cerkev narodu še hvaležna, da jo je razbremenil. Vže zdaj se kažejo dobri sadovi. Da bi le ne vrtali vedno starih ran v Vatikanu. Da bi le papež spoznal svoje edino opravilo : apostolat krščanske ljubezni. Morda bi tudi, da ga klerikalna stranka ne draži vedno ter vedno. Mi se prav za prav ne borimo s papežem, ampak s klerikalno stranko, ki skruni svetišče s politiko. Ko se papež in ž njim duhovščina odreče od vseh političnih strank in spletek, bode našemu prepiru kmalu konec. — Kaj pa je tudi treba cerkvi politike ? Cerkev naj razpihava žrjavico političnih strasti ? Duhovnik Kristusov naj ne nosi okov in palice s seboj, niti ne hodi ž njimi, ki jo nosijo. Kako nemodro se v časih zažene papež! N. pr. zadnjič proti framasonom, katerim nikoli nikjer ui na misli spodkopavati vero ; njim je samo do politike in prosvete. Cernu jih je bilo treba napadati iz Vatikana? Na ono okrožnico so odgovorili tako, da so vpisali imetje propagande v knjigo državnih dolgov. Taje bil vspeh toli hvaljene okrožnice, ki pa še ni papeža zmodril. Šel je namreč in je zatožil našo vlado pri inozemcili. Hujšega mu niso mogli svetovati. Moje mnenje je tedaj : Papež o- stani pri svojem vzvišenem posl u, kraljem in njih vladam t. j. posvetnim ljudem naj pusti vojsko, policijo in politiko. Kristus je izpolnil svojo nalogo brez posvetnega kraljestva. Nič nam ni znano, da bi bil pisal kedaj Herodu ali Pilatu, naj mu prepustita Galilejo, da bo mogel svobodno učiti novo zapoved krščanske ljubezni. Keclar bo v cerkvi res zavladal Kristusov duh, tedaj se bo samo seboj izgubilo — rimsko vprašanje.“ „Dobro, dobro ! Ali Kristus tudi ni zahteval poroštva od italijanske vlade ; ni pisal cesarju, naj izda posebne zakone zanj, kakeršne ste Vi nakovali papežu. Kristus je učil, kjer je hotel, kar je hotel in kaker je hotel, pa ni vprašal ni naroda, ni Heroda ui Pilata ni cesarja! A naj bi bil prišel posveten mogotec njemu velevat n. pr. katere aposteljne izbrati, kam poslati kaj naročiti itd, zavrnil bi ga bil z mogočno besedo: »Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji". — Sicer pa lepe svo- hode nam obetate! Lepi ljudje so Vaši vladarji, ako jih parite s Pilatom in Herodom ! — Vi se toliko hvalite, da ste dali papežu svobode, kar pa ni res. Vi mu je niste vzeli, ker je vzeti 11 i-s t e mogli. Papež ima iz Vatikana v svet svobodno besedo, prav tako ko Ivan Krstitelj iz ječe na dvor, prav tako ko Kristus v pesteh Ane in Pilata! O tej svobodi je katoliški svet prepričan in ostane tudi, d o k 1 e d a r ostane papež z v 1 a d o v očitnem boju. Ali recimo, papež se pospravi z italijansko vlado .... Kako nezaupno bodo gledali drugi na-rodje na Vatikan in Kvirinal! Po pravici! Naj sede po dovršeni spravi na prestol Petrov slabotič .... kako ga bodo obdelavah : kralj — ministri — poslanci-birokratje! Kako bi ohajalj okolo kardinalov, kako bi pritiskali v kongregacije ! Koliko bi jih vjeli z zvijačo, koliko bi jih kupili za gotov denar ! Koliko bi jih sam dvor vzmaličil. Kako je bilo v Toskani, v Parizu, na Dunaju? — Koliko bi vplivala kraljica na cerkveno dostojanstvenike? Od nekedaj silijo ženske v presbiterij. Znane so Vam mcrda rezke tožbe sv. očetov. Kdo bode imel zaupanje do takih starejšin katoliške cerkve ? Ljudstvo italijansko bi morda vshitelo od veselja in klicalo „živio“ papežu in kralju, ko se bi peljala po Corsu ali na sončni Pincio. Kaj bi pa rekli drugi ljudje? Kaj bi rekli katoličani na Francoskem ali na Ruskem, ki morajo biti sv. očeta srcu ravno tako ljubi ko Italijani ? Ne, ne ! Take sprave mi nečemo. Zdaj imamo zavest, da je papež prost; ta zavest je več vredna, ko prijateljstvo italijanske vlade. Po dogovoru bi te zavesti ne imeli več. Tedaj bi pojemalo zaupanje narodov do cerkve; začel bi razdor mej duhovščino ; vlade in nasprotniki začeli bi nove tožbe; odbilo bi se za vselej razkolnike in krivoverce; ne moglo bi se z jasnim čelom pred neverne narode, ker bi se gotovo branili evangelija italijanske cerkve." ,,In yender je Kristus dovršil svoje sv- delo brez posvetne oblasti". „Tudi aposteljni! Nam bodi Kristus z aposteljni vzgled, ali Vi si ne smete postavljati za vzgled : Heroda in Tiberija ! Tudi ne smete pozabiti, da je Kristus vsegamogočen Bog, ki vse ve in more brez vsake pomoči od naše strani. Papež pa je človek, ki ne more ničeser brez vsestranske pomoči. Taka pomoč je papežu samosvoje gospodstvo v Rimu. Popolnoma krivo je tudi Vaše mnenje, da cerkev V politiki nima besede, uinej se politiko kaker drago. V politiki nima cerkev oblasti, to je res, ali načela krščanske politike so prav tako nauk katoliške cerkve ko načela krščanske nravstven osti. Ni res tedaj, da nima cerkev besede v politiki. Machiavelli-jeva knjiga „11 Principe" je politična razprava, pa yender si je cerkev vsodila pravo izreči oblastno besedo o njej. »Sicer pa kaj ni pomenila še beseda politika! Politika je vse. Povejte mi, česa niso še vklenili v politično priprego'? Politiki se klanja šola, nravstvenost., božja beseda, redovi, sakramenti, celo obleka v sakristiji in sveče na, oltarji. Ali res menite, da ni prav, ako cerkev o tem govori? Ako ne gre cerkvi beseda o politiki XIX. veka, tedaj jej ni več javno govoriti!‘ — „V politiki je polno nemira in prepira, polno skrbi in pogreškov. Politika moti cerkev v molitvi, recite, kar hočete P „G-otovo! Ali kaj početi ? Kako zagotoviti sicer papežu svobodo V Leon XIII. se je gotovo tako odvadil posvetnim skrbem, da bi jih ne vsprijenml posebno rad. Raji bi pač videl, da mu previdnost božja pokaži drugo pot do svobode. Morebiti se to še kedaj zgodi .... Kdo ve ? — Do zdaj se ni mogel še prepričati o novi svobodi in zato zahteva po vesti, naj mu vrnejo Rim. Z druge strani je pa ono cerkveno oskrbovanje posvetne državice narodom poučno in v z g 1 e d n o. Kako srdito se razpravljajo dandanes v zbornicah in kabinetih načela o šoli, o glediščih, o inovercih, o sv. zakonu, o pravicah delavcev, o oskrbovanju vbožcev in bolnikov. Nauk katoliške cerkve je sicer jasen dovolj, ali trebalo bi tudi vzgleda. Vzgled naj bi imeli narodje v Rimu. Liberalci seveda so kaj radi s preziranjem in nasmehom govorili o nekedanjem papeževem gospodarstvu, toda zdaj, ko je zavladala lakot in siromaščina skoraj povsod in tudi v samem Rimu — zdaj so potihnile one krive sodbe. Če bi bil papež rstal gospodar v svoji zemlji, imeli bi zdaj povsod socijalno vprašanje, to grozno spričalo yboštva, v Rimu bi ga gotovo ne bilo.“ „Morda res ne pri tolikih bolnicah in zavetiščih!“ rekel je z odkritosrčnim priznanjem moj sobesednik. A pri vseh zavetiščih strada zdaj ljudstvo v Rimu. * * * Prišla sva na vrh hriba. Na hribu je samostan oo. pasi j o • nistov in cerkev sv. Trojice. Nekedaj je stalo tam imenitno svetišče latiuske zaveze posvečeno bogu Zenu (Iupiter Latialis). Velike plošče snete z razvalin vzidane so v ozidje cerkveno in tudi v ozidje okoli vrta. Te plošče sva molče ogledovala, dokler ni zopet izpregovoril moj sopotnik : „Bog ve, kedo je to kamenje ril? Tedaj ni bilo ni cerkve ni papeža, ali vender so bili narodje združeni z Rimom in s svetiščem na tej gori bolj ko zdaj. Ni bilo krščanske ljubezni, ali neka vez je vender le bila, ki je toliko narodov družila na kulturno delo.“ „Vez sužnosti! Stari Rimljani so res zedinili v eno skupino veliko število narodov, ali poleg sebe niso poznali ni enega rav-nopravnega in nezavisnega naroda. Krščanski Rim p a j e vzgojil in združil v eno družino celo vrsto po- nosnih in nezayisnili narodov. Vsaki narod je imel svoja prava, svoje zakone, svoje gospodarje. Nad vsemi pa je čuval mirovni sodnik — v Rimu. Od kar so se narodje odrekli od Rima, od tedaj ni več zložnosti, ni več miru mej njimi. Vsi so oboroženi in gotovi popasti soseda, pa mu vzeti svobodo in narodno svojino. In čudno ! vsi narodje so se odtrgali od Rima iz strahu, (la jim cerkev ne potlači n a-r o d n i h p r a v i c. Zdaj pa se drug na druzega grozijo z ogromnimi vojskami; zdaj se po pravici bojijo za nezayisnost in narodne svetinje. Ali bi ne bilo zdaj lepo, da stopi papež z oblastno besedo mej narode, da pomiri in razoroži razdvojene sinove ? Se celo protestantje so se navduševali za to misel vrhovnega sodišča v Rimu. Ali kako naj stopi pred narode papež, ki je podložnik italijanskega kralja ? kako naj govori narodom, ki so se izneverili krščanskim načelom ? ki so izgubili vero vanj ?“ ,,Potrpite ! Saj pridejo menda prihodnje leto učeni zastopniki vsrdi narodov zborovat na kapitolj o pomnjenji vseh narodov, o večnem miru, o razoroženji vojsk'1, pravil mi je učeni gospoil smeje se prav zadovoljno. Čutil sem ironijo in zato sem mu odgovoril nevoljen : „A naj se gredo solit! Niti v svojih deželah in deželicah ne mogo pomiriti narodov, a kam li celi svet? Skoda papirja in poti za take poskuse, kakeršen je Kantov spis „Zum ewigen Frieden". Kdo naj jim da oblast? Kdo naj se jih boji? Kako naj se sami mej seboj domenijo, ako nimajo enotnih načel ? Prepirali se bodo in osmešili pred vsem svetom.“ „Saj tudi poprej ni bilo miru !J rekel je zopet resno moj sobesednik. „Niti bode kedaj na svetu brez prepirov in vojske, ali zdaj smo izgubili celo načelo zložnosti in vsako upanje stalnega m i r u, ker nimamo več varuha miru.11 „Bog ve, kaj še pride. Meni se zdi, da narodje si želijo miru, ali dinastične koristi cepijo narode. Da imamo v Evropi same ljudovlade, pomirila bi se ljudstva, ki ne želijo vojske. Za tega del pa se mi republikanci veselimo, da je pala glavna zaslomba monarhij : trojna krona ali tijara. Ako je pala ta krona, pale bodo druge tudi. Kralji in knezi so molče gledali, ker nekateri niso hoteli papežu pomagati, nekateri pa niso smeli pomagati. Dne 20. septembra 1S70 seje očitno pokazalo, kako rahlo stoje krone na maziljenih glavah. Ljudovlade so naše upanje in so gotovo upanje vseh narodov, ki si želijo miru." „Žalibog da je pala velika zaslomba monarhij, ali miru nam ne donesejo ljudovlade. V ljudovladah se bodo še pomnožile stranke in prepiri, ki ne bodo narodom obrodili nikakega sadu. Teptanje oltarjev in kron nima blagoslova. Pravo veselje imajo le socijalisti, ker vidijo ponižanega vrhovnega poglavarja sv. cerkve v veliko pohujšanje in na veliko škodo vere. Od tod njih ve- selje. Ali tudi z druge strani imajo socijalisti svoje veselje. Dne 20. septembra 1870 dovršilo se je slovesno pred vsem svetom dejanje, ki se sme imenovati brez vsega pomisleka t a t v i-n a. To tatvino so države molče priznale. Ako pa sme država krasti cerkvi, koje blago je vender nekam sveto in obče, nikoli prav zasobno, zakaj bi ne smela država krasti tudi zasebnikom'? zakaj ne bi smela tudi vse blago pokrasti in sama vpravljati V Le veselite se republikanci 20. septembra 1870, ali "kmalu se Vam bodo veselo smijali — socijalisti.“ „Mi se ni tega ne bojimo. Morda se res še kedaj vresni-čijo novi nauki socijalistov in komunistov. Vzgodovini ni nič stalnega, nič ! Pojediuec živi nekaj tednov, pa meni, da kar najde na svetu, je vse večno, če prav je človeško. Tako je zdaj nama svojina sveta, če tudi vema, da je % svojine vkradene in osleparjene. VII. božja zapoved pravi: Ne kradi! Socijalisti pa pravijo : Vi ste vkrali, vračajte ! Bog ve, ali ni morebiti to pravo ? Pojem svojine tudi ni došel z nebes, ampak je sad človeškega uma. — Človeštvo se ne da voditi po pravilih in načelih, ker mu je zasojeno pokoriti se prirodnim zakonom. Kar pride, pride. Ako preide ono, kar je zdaj. bode sicer konec starih, „večnih“ načel in nas tudi, ali sveta pa ne bo še konec. Mislite si n. pr. da sta se tukaj na tem slovečem hribu menila pred 1900 leti rimski pontifex in pa neverni Katilina. Kaj bi si bila pač rekla ? Pontifex bi bil trdil svojo .• „Ko ne bo več tempelja na tej gori, tedaj propade narod“; Katilina bi se mu bil pa smejal. In vender! Tempelj je porušen do tal, izostali so sprevodi, narod pa je ostal nič menj slaven, nič menj silen ko poprej. Tempelja ni, pa cerkev je; rimskega duhovna in Katiline ni, pa Vi in jaz sva. Vi mi dokazujete: „Ako cerkve ne bo, tudi vere ne bo, in tedaj propade stara krščanska kultura1*. Jaz pa pravim : „Bo, kar bo“. Človek ima sicer prebrisano glavo, ki pa svetu ne daja zakonov. Vi sicer prav mislite in dobro izvajate misel za mislijo, toda svet se nama bo sprevrgel, kaker bo ravno prišlo. Ena sama je resnica: „Je, kar je, in bo, kar bo“. Na te besede sva se oba smejala. Kaj se mu hotel odgovoriti? — Pri slovesu sva si obljubila, da se v Kirnu gotovo obiščeva. In res se nisva videla nikoli več! — * * * Doma pa sem se trudil razjasniti si čine megle nejasnih misli. Meneč, da se še snidem z neznanim učenjakom, sem si vbral in razbral vse misli v štiri vprašanja z odgovori, katere tu kar prepišem. Kdor ni živel v Rimu, bode morebiti nekako čudno gledal vprašanja in odgovore. Jaz si ne vem boljih. Zapisal sem: 1. Koliko nekedanje svoje države mora papež zahtevati za varstvo svobode ? — Menim, da bi sv. Stolica iz miroljubi-vosti m n o g o popustila, ako bi smela zaupati vladi. Dvomim pa, da bi se popolno m a odrekla vsem pravicam brez zada-tja in posebnih obljub. 2. Ali bi ne bilo morda še najbolje, da se države zavežejo čuvati svobodo poglavarju katoliške cerkve brez obširnišega teritorija ? — Morda, ali tedaj bi bil papež vsem v strahu, vsem hvaležen, podložen pa vender italijanskemu kralju. Bolje za cerkev, da se popolnoma izvije iz vezi premetene diplomacije, nego da se še bolj zaplete vanje. 3. Ali n a j pozove papež tujce s Francoskega ali od drugod, da mu se silo vrnejo posvetno oblast ? — Nikaker! Tedaj bi bil papež sužen svojih osvoboditeljev, Italijane pa bi imel vedno za hrbtom, ki bi bili kmalu zopet v Rimu. Se silo se ne da nič izvojevati, kar bi moglo tudi ostati. Sovraštvo proti tujcem je preveliko. Naj se tedaj s to nado ni-kedo ne tolaži, če jo kedaj najde natisneno v časopisih. 4. Kedo edini more osvoboditi papeža in braniti mu svobodo ? 11 a 1 i j a n s k o ljudstvo — plebs c h r i s t i a-n a. Sicer pa vsega boja ne pomiri nikedo, vseh nasprotij ne izravna nobena moč na zemlji, ker pisano je: Ležit (postavljen je) sej v znamenje prerekaemoN Luk. II. 34. Tako sem si zapisal ; sam ne vem, ali sem si pravo mislil. Naj nam kedo drug napiše kaj boljega, nego sem mogel jaz. Od najstaršega slovenskega dnevnika sem zvedel, da je g. Selak tam nekje na Hrvatskem spisal učeno pelemiko proti meni in moji estetiki. Po dolgem povpraševanji in čakanji sem vender dobil zaželeno Selakovo razpravo. Pač posebno srečen mora biti človek, da zve, kod po vsem svetu ga napadajo. Pred leti si je poiskal g. Selak v daljni Pragi nemški list, kateri je odprl predale njegovi kritiki, zdaj se je zatekel v Zagreb, da bi našel tudi spet pod nemško streho zavetišča, iz katerega bi spuščal na-me svoje pušice. Naravno pa, da me je silno mikalo brati estetično razpravo Dr. Pavlica. Vporabnost in plodovitost katoliške dogme. Prikazala se .je priljudnost Odrešnika našega Boga. — Tit. III. 4. Selakovo — pričakoval sem, da mi v nji zasijejo prvi žarki onega vže pred leti slovenskemu svetu oznanjenega epohalnega dela, v katerem bi imel g. Selak konečno rešiti problem o lepem, dela, s kakeršnim bi se ne mogel ponašati noben narod na svetu! Za zvezdo danico, upal sem, izide nam konečno tudi žarko solnce. Motil sem se. Gospod Selak sicer res nekako daje vgibati, kake nazore ima o lepem in o umetnosti, a iz vsega se da zatrdno sklepati, da rešitev velikega problema, katero bi nam podal Selak, ni niti njegova niti izvirna, pač pa stara, od njega in od sto družili prepisana iz knjig znanih nemških racij onalistič-nih estetikov. Zraven tega je bil g. Selak tako nesrečen, da je svojo estetiko pripel na neljubo zadevo pesnika Gregorčiča. Vračati se 1. 1892 k znani naši kritiki Gregorčičevih poezij reklo bi se razkrivati stare rane. Vender sem razpravo bral z vso pazljivostjo. Kar se je dalo reči o pesniku Gregorčiči, sem vže rekel. Ne miče me ponavljati ničesar. Pač pa mi daje g. Selakov spis povod, nekoliko obširniše razpravljati o nekem vprašanji, po katerem se moje in njegovo naziranje radikalno loči, in sicer ne le glede estetike, ampak več ali manj glede vseh družili strok človeškega mišljenja in delovanja. Ob enem me je na to vprašanje napeljal vvoden članek, ki se je nedavno bral v ..Edinosti11: „Obstanek I cerkve in narodnosti.“ I Nazori, ki se tu izražajo, zadevajo versko dogmo v nje razmerji do vede, do umetnosti, pa sploh do vsega, kar se zove človeško. Nazori ti se dandanes splošno nahajajo pri našem svetnem razumništvu. Zatorej se mi zdi vredno natančniše jih presojati. * * * Poslušajmo g. Selaka! Kaker trdi, nas je hotel se svojo raz-pr vo podučiti, „kako n e. v a r n o j e, dogme p r i v 1 e k a-v ati v zadeve, katere se imajo soditi s čisto človeškim merilo m.“ Ena takih zadev je baje tudi leposlovje ; pri poslednjem nima vera nič opraviti. „Res sicer, da vera razjasni razmere na^avine in človekove nasproti Bogu, toda n e v z n a n s t. v e n e m in u m e t e 1 n o s t n e m, ampak le v nravstvenem oziru.“ Kajti .vera se zadovoljuje s tem, da\ določuje smotre življenja ; r a z i s k a v a n j e zakonov i n ( določevanje normalnih oblik, v katerih s e ž i- r v 1 j e 11 j e 8' i h 1 j e, p r e p u š č a m o d r o umetnosti in/ ved i/ „C e z n a r a v n a k r š č a n š k a lepota spada torej v kraljestvo onih visokih platonskih idej, ka-t er e m o r e j o pač biti predmet t r a n s c e n d e n- talne spekulacije, ki se pa odtegujejo predstavljan j u umetnikove m u.“ „Edinost“ piše: „V e r a obseza resnice za vse narode, ona je u n i v e r z a 111 a ; te resnice s e z a j o dalje, nego individualne lastnosti posamič n ikov ali pa celili narodov. Narodi imajo svoja posebna svojstva, in teli svoj-s t e v vera kot taka ne more ne pokrivati 11 e b raniti; drugače bi bila vera le za kak poseben narod ali kako posebno skupino narodov.“ * * Misel, ki se izraža v navedenih stavkih, je ta: Vera se mora ločiti od naravnih, človeških zadev; v znanosti, v umetnosti, sploh v življenji posameznikov in narodov nima dogma ničesar določevati; kajti dogma je vseobča in kot taka zavira prost razvoj individuov in njihovih lastnosti. Z dogmo naj se bavi teolog: z bogoslovniških stolic mej štirimi zidovi razlegaj se njen nauk, povit v zaprašene folijante naj leži v knjižničnih predalih ! Katoliška dogma je preokorna, prelesena, negibčna, nego da bi se mogla prileči naravi človeški ter različnim posebnostim posameznikov in celih narodov! * * * Kaker sem rekel zgorej, je ta nazor o katoliški dogmi mej denašnjimi razumniki splošen. Nov pa nikaker ni; ampak star je, i-ekel bi, kaker je stara Kristusova vera. Treba le nekoliko poznati zgodovino sv. cerkve ; skoz vsa stoletja vije se kaker krvava nit boj za dogmo. Ves boj pa se suče okolo skrivnosti, katera se je pred osemnajstimi stoletji prikazala človeštvu. Ta krivnost je Jezus Kristus; izraža se pa kratko v besedah: pravi Bog in pravi človek v eni oseb i. Dvoja je vrsta napadov na to skrivnost: eni napadajo v Kristusu božantvo, drugi človečnost. O prvih ne govorim; pač pa o družili. Vže v prvem in drugem stoletji so preplavljali Azijo in Afriko ljudje, ki niso hotel verjeti, da je Jezus Kristus prišel v mesu t. j. da je bil pravi človek. Take ljudi imenuje apostelj zapeljivce in antikriste.1) To so bili gnostiki, posebno tako zvani doketi. Pozneje so vstali evtihijani, monofiziti in drugi, kateri so ali celoma ali deloma zatajevali v Kristusu človeško naravo. Bili so to ljudje, katerim je sv. Janez v evangeliji za vse ‘) II. Jan 7. čase zapisal: In Beseda se je v č 1 o v e č i 1 a — Et Verbum c a r o f a c t u m est. V šestnajstem stoletji se je znova začela vojska na človečnost Kristusovo, vender na drugačen način nego v starih časih. Heretiki so orožje obrnili proti tisti cerkvi, v kateri Kristus skrivnostno nadaljuje svoje božje-človeško življenje, kojo imenuje sv. Pavel telo Kristusovo. Ti so bili, katerim je isti apostelj v preroškem duhu zapisal : ,,Prikazala se je priljudnost (človekoljubnost) Odrešenika našega Boga.“ Protestantizem se sorodnimi herezijami 16. veka je v prvi vrsti velikanski atentat na „priljudnost11 Odrešenika našega Jezusa Kristusa; protestantizem je prevzel nalogo evropskim narodom pokazati, kako — neljudoljuben je Jezus Kristus, kako ne-porabna, na človeške razmere nesklonljiva je njegova dogma! Osodepolen je v tem oziru njegov nauk, da zadoščuje za zveličanje sama vera. Reformator je sprevidel, kako pogubno bi bilo za človeka živeti povnjegovi teoriji; zatorej je pretrgal vez mej vero in življenjem. Živi, kaker se ti ljubi, živi tudi proti veri — da le veruješ ! Lutrova vera t. j. popačena Kristusova vera postala je res neporabna, neplodovita, zato jo je iz človeških clel, iz privatnega in javnega življenja pregnal ter zaprl jo mej šolske zidove, povil jo v papirnate folijante, prepustivši jo spekulaciji teologov — prav kaker uči g. Selak! Od tedaj se je začelo razločevati mej vero in delovanjem, mej teorijo in prakso, mej šolo in življenjem, ne le razločevati, ampak mej oboje staviti nasprotje; kajti krščanska vera, krščanska teorija, krščanska dogma zdela se je čedalje bolj neporabna za življenje, katero se je hotelo vravnati proti Kristusu ! Kristus-učenik prihajal je nepraktičen in ginol je vedno bolj iz družine in iz države. Pa tudi K r i s t u s - d u h o v e n ločiti se je moral od otrok človekovih, mej katerimi bivati je njegovo veselje. Luter ga je pregnal iz nekrvave daritve, dokler se je popolnoma prevrgel njegov oltar, na katerem skrivnostno biva v katoliški cerkvi. In seveda sprevidela se je čedalje bolj nevporabnost in neplodovitost tudi sv. Sakramenta in Kristusovega bogoslužja 1 Po jeseni 16. veka sledila je zima 17. in 18. stoletja. Krščanska dogma je počasi odrevenela; in Bog-odrešenik, Bog-učenik, Bog-človek se je vedno bolj oddaljeval od človeka, ker t,a ga ni hotel. V osemnajstem stoletji zavladal je po Evropi dei-zem, ki je Boga popolnoma izobčil se sveta in zazidal ga — v tretja nebesa, češ, Bog je previsok, nego da bi se kakerkoli spuščal v človeške zadeve ! Tem soiodne nauke je zasejal janzenizem po Francoskem in Laškem, jozeiinizem pa v Avstriji. Bogu se je odrekalo oko, razum, srce za človeka in njegovo osodo ! Seveda takim ljudem katoliške dogme ne morejo več pome-njati, kaker prazne, brezmiselne formule, kaker železne okove, v katere je cerkev vklepala človeški razum! Ljudem, ki so od prve mladosti vzgojeni po racijonalističnih doktrinah, ki niso nikoli okusili ..priljudnosti1* Odrešenikove v sv. sakramentih, ki niso o verskih resnicah nikdar nič slišali nego posmeh in zaničevanje, katerih ni nikdar nihče napeljaval k vporabljanju verskih resnic na življenje — takim ljudem seveda mora biti dogma, mora biti krščanstvo v svojih napravah nepraktično, nezmiselno ! Takim govoriti o vporabi krščanskih resnic in skrivnosti na vedo in umetnost, na politiko, na socijalno življenje, na narodne in mej-narodne razmere — je in mora biti brezvspešno ! Kaker je dogma nevporabna za življenje in človeške zadeve, tako niso »za ta svet.11 tudi nje oznanjevalci in služabniki — duhovni. Vemo pač, kako se v onih krogih misli o katoliškem duhovnu, dasi se iz ozirov olikanosti ta misel navadno zatajuje. Katoliški duhoven — on je, da govorimo milo, nekak posebnež v družbi človeški, čudak; ni človek, kaker so drugi ljudje, nekaj mu manjka. Kaj ? Eden pogreša pri njem srce in socijalno čustvo, češ, duhoven živi v celibatu, sam za-se; drugi je prepričan, da duhoven ne more biti, kar so drugi, posvetni, omikanci, namreč v pravem pomenu učen, v pravem pomenu mislitelj, da bi mogel prav soditi o umetnosti, o človeških dejanjih, kajti duhoven tiči baje tako globoko v predsodkih, da je nesposoben postaviti se na »neodvisno11 stališče 1 Sploh spremlja duhovnovo postavo neka senca, neki mrak, in dasi ga še toliko modernizuješ in likaš, ostane mu vender še nekaj, in za toliko je manj človek nego so drugi ljudje, za toliko ni človek! Jaz pa pravim: za toliko katoliški duhoven ni človek, ni za življenje, za koliker katoliška vera ni za človeka, ni za življenje. Katoliškega duhovna se meri in sodi po katoliški dogmi; kdor v dogmo ne' veruje, mu duhoven ni človek, ampak — da govorim v slogu slovenskih liberalcev — „breznravstven zbrod" 1 In komur je dogma mrtva, temu se tudi duhoven vreden ne zdi življenja. Zatorej je francoska revolucija z isto odločnostjo, kaker se je odpovedala Kristusovi veii, morila duhovne! Iz vsega, kar smo rekli, bomo zdaj še bolje razumeli, kak pomen imajo besede Selakove, da je dr. Malin č odel si „die scliwere theologische Riistung“ : da morejo krščanske ideje k večemu biti „ein dankbarer Gegestand der transcendentalen Spe-culation,11 a umetniku niso v porabo ! Kar g. Selak trdi glede umetnosti, podučuje nas »Edinost11 glede narodnosti in narodnostnih svojstev: teh baje katoliška cerkev ne more varovati in gojiti! — Železna, n e s k 1 o n 1 j i v a, nevporabna d o g-m ‘a katoliška! In vender kako krivi so ti nazori! Katoliška dogma je baje nevporabna za življenje in človeške razmere, ker je nepremenljiva, za vse čase določena ! Tako se modruje. — Kaj pa je dogma? Govorim razumnikom, kaker je g. Selak, ki hočejo biti kristijani. Dogma po svoji vsebini je od Boga razodeta resnica, katero ceiH kev kot tako določi in jo vernikom predloži, da jo sprejmo. BistJ vo resnice pa je, da je nespremenljiva, neodvisna od subjektivne-l ga razuma, torej nasproti _razumm neizprosljivo ena in ista. Sta-l vek: dvakrat (WaT so štiri — pač ni odvisen od razuma katere- • gakoli, ampak je pred vsakim in nad vsakim razumom večno, nespremljivo veljaven. Cerkev tedaj predloživši dogmo, določi na sebi vže določeno, nespremenljivo resnico tudi za vernike, katem bi sami o sebi ne mogli priti do izvestuega spoznanja njenega. V krščanstvu se nam je razodel Bog sam, torej večna resnica. Resnica je postala po Jezusu Kristus u.‘) Bog je pa najbolj določeno bitje, ker je najčistejše dejstvo — actus purissimus. Zatorej so pa tudi resnice krščanske, katere so neposreden odsvit Božjega bistva, objektivno najbolj določene. Katoliška cerkev torej v dogmatičnih definicijah to, kar je na sebi najbolj določeno, tudi za nas nespremenljivo določuje. Je li morda ta absolutna nespremenljivost, ta nerušlji-vost dogme, kar jo dela nevporabno ? Ravno nasprotno. Na življenje nevporabni so stavki, kateri so nedoločeni. Čim bolj določena je resnica, tem vporabniša je tudi. Kedaj najoolj vsluži učitelj učencem? Ne li. ko jim matematično resnico v kratkih, jasnih besedah določi ? Kako lehko jim je potem določeno formulo vporabljati v raznih matematičnih operacijah! Ako jim pa ničesar jasno ne določi, ampak jih o vsem v dvomu pusti, si ne morejo nič opomoči — kar je nedoločeno, je nepraktično ! Naravoslovna podmena (hipoteza) se ceni po njeni vporabnosti na posamezne prikazni v naravi. Ako se pa zgodi, da to, kar se je smatralo dozdaj za podmeno, se povsod in vselej, pri vseh izkusili in slučajih skaže vporabno, tedaj povzdignejo učenjaki podmeno v pristen znanstveni stavek, v določeno resnico. Tedaj je vpo-rabuost znak resnice. Isto velja tudi v nasprotnem smislu; resnica, čim bolj je določena kot taka, tem vporabniša je. Določenost resnice ni protinaravna, ampak nad vse naravna; ker razum ni vstvarjen, da v negotovosti, v dvomu ostane, ampak da spozna resnico. Kar je pa naravno, to je tudi za naravo vporabno. plodovito. Ne bojmo se tedaj, ako nam cerkev resnice določuje, kaker se nimamo bati spoznanja resnice! Čemu se pa toliko trudimo v raznih vedah, čemu toliko raziskujemo, ako ne, da bi dospeli do resnice, da bi resnico določi li? Določujoč dogme cerkev razganja megle, ki nam zakrivajo solnce, da ne morejo do nas nje- ‘) Jan. I. 17. ga razsvitlj ujoči, ogrevajoči, oživljajoči žarki. To solnce je človeštvu izšlo z Jezusom Kristusom. Le po onih resnicah, katere nam cerkev določuje, po dogmah gledamo v to solnce ; one nam odpirajo oči, da sprejemamo njegove žarke. Vse resnice naše vere so zapopadene v veliki skrivnosti, ki je Jezus Kristus, Bog in človek v eni osebi. * * * Poglejmo zdaj, kako plodovita je krščanska dogma. Krščanska dogma je oplodila vse smožnosti človeške : spomin, ker ta dogma sloni na zgodovinskem faktu, ki je včlo-večenje Sinu Božjega; oplodila je domišljijo, ker v človečeuji Božjem se je premostila neskončna oddaljenost mej večnim in časnim, mej neomejenim in omejenim, mej stvarnikom in stvarjo, in je tako človeški domišljiji dala peroti sč zemlje vzletavati v neskončnost; oplodila je razum, kajti po včlovečenji je Bog človeškemu razumu vcepil princip Božjega, neskončnega razuma : Beseda nevstvarjena se je v osebni zvezi zaročila z besedo vstvarjeno; oplodila, vkrepila je vera krščanska voljo z močjo čeznaravne milosti; oplodila, vblažila je slednjič tudi srce vce-pivši mu kali Božje, neskončne ljubezni. * * * Ta oplodba človeške narave se nam pa kaže v zgodovini katoliške cerkve, v kateri Jezus Kristus skrivnostno nadaljuje svoje včlovečenje in življenje. Poglejmo najprej tisto vedo, katera se zida na spomin — zgodovino. Kaj je zgodovina človeštva brez Kristusa? Kaos, v katerem ne najdemo niti početka, niti koneč-nega smotra, niti skupne vezi ali ideje, ki bi. posebne dogodke in prikazni spajala v edinstveno celoto. Kristus še le je narodom povedal, da so vsi otroci enega nebeškega Očeta, da so vsi ljudje poklicani k spoznanju resnice in k večnemu življenju. Na podlagi teh naukov nahajamo pri sv. Pavlu načrtano osnovno misel občne človeške zgodovine. In kako v vzvišenih potezah se nam poslopje te zgodovine riše v ,,skrivnem razodenji“ ! Sv. Avguštin je izvršil prvo in najtemeljitiše zgodovinsko-filozofično delo : De Civitate Dei. Od Kristusa smo dobili pojem in osnovo obče človeške zgodovine. Ozrimo se na domišljijo. Noben dogodek ni domišljije umetnikov bolj oplodil, kaker včlovečenje, rojstvo in življenje Kristusovo pa življenje in lepota njegove deviške Matere. Isto tako je v včlovečeni Besedi zažarilo umetnikom solnce najviših idej. Kar . se je tisoč osemsto let v lepi umetniji najvzvišenišega vstvarilo, i spočel je človeški duh v premišljevanji največe temeljne skriv-I nosti kristijanske. In ni li cerkev katoliška, ta nositeljica in bra- j niteljica krščanske dogme, vedno bila in je gojitejica vseli lepili j umetnij ? Pa o tem mislimo z g. Selakom še govoriti v posebnem i poglavji. Predaleč bi nas speljalo, ko bi hoteli le površno iz zgodovine dokazovati, kako plodovito vpliva na razum in vedo krščanska dogma. Vže obe temeljni skrivnosti naše vere: včlovečenje Božje pa najsvetejša Trojica obvarujeti razum, ako se jima verno podvrže, osodepolnili zmot v temeljnih metafizičnih vprašanjih, zmot, katere dosledno filozofa speljejo v panteizem. Krščanstvo vže samo po sebi obrača duha proti nebu in večnosti; njegov idealističen znak budi duha in ga ohrani čilega, da se ne zatopi v materijo, in ga tako sposablja sploh baviti se z nadčutnimi, vednostnimi predmeti. Cerkev je bila vedno gojiteljica vsakovrstnih ved, vstanoviteljica šol, buditeljica velikih mož in misli teljev. Najbolj pa kaže krščanstvo svojo praktičnost vplivaje na voljo. Nobena vera nima mogočniših nagibov za voljo kot krščanska. Sodba, nebesa, pekel, ljubezen Božja, vzgled Zveličarjev — vse to voljo odganja od slabega, nagiblje k dobremu. Naravni šibkosti voljini pride na pomoč s čeznaravno milostjo. Krščanska krepost je delala in dela čuda; nikjer se ne vzgajajo tako junaški, nevpogljivi značaji nego v katoliški cerkvi. Čudovita prikazen za praktičnost katoliške vere je vže to, da je cerkev sama, skoz vse veke proti heretikom, ne izvzemši Lutra, proti vsem laži-filozofom noter do naših Herbartovcev in Lindnerjancev branila in rešila prostost človeške volje. Ve to g. Selak? Prostost človeške volje je v katoliški cerkvi — dogma, ki jo je cerkev določila in zagovarjala tudi proti tistim filozofom in leposlovcem, kateri vedo in umetnost dandanes ločujejo od krščanske dogme. Kaj je bolj vporabno za življenje: dogmatično določena prostost, ali neizogibna nujnost človeške volje, katera, ako je resnična, pri človeku onemogočuje vsako prosto t. j. pristno človeško dejanje ? Kes, praktičen je nauk, po katerem je nemogoča vsaka praksa !! Pridemo k srcu. Katoliška vera je človeško srce tako vbla-žila, kaker nobena druga. Bilo bi odveč krščanski ljubezni, ki je svet prerodila, slavo pevati. Kaj pa daje krščanski ljubezni toliko silo? Dogma. Mi verujemo, da se je Sin Božji iz ljubezni do nas včlovečil, da je kot pravi človek vse ljudi mej seboj pobratil. Iz teh resnic poganja krščanska ljubezen kali; ker, ako nas je O 11, pravi Bog, tako ljubil, kako bi tudi mi Njega ne ljubili, in radi Njega njegovih bratov, ki so naši bratje, naši bližnji ? Tu tiči skrivnost krščanske ljubezni — v dogmi včlove-čenja Božjega. Zgodovina osemnajsto let sijajno spričuje, kako plodovita je bila ta dogma za ljubezen. Da, krščanska ljubezen, izvirajoča iz vere je trda srca člo- veška omehčala, ogrela. Zenačila je gospodarje in sužnje, bogatine in vboge, moža in ženo, Grke in barbare. Led poganstva, pod katerim je človeško čustvo zamrznilo in odrevenelo, se je stajal, in blagodejno, oživljajoče so se po svetu zlili potoči krščanskega vsmiljenja in radodarnosti. Ni ga najnižega mesta v človeški družbi, do kamer bi ne bila segla krščanska ljubezen, da bi teptanega, pozabljenega človeka iz prahu povzdignila in ga vvrstila mej otroke Božje, mej dediče kraljestva nebeškega! Krščanska ljubezen objema celo človeštvo, v vseli vrstah, na vseli stopinjah kulture in barbarstva: ona vse vsovršuje, vse oblažuje, za vse se žrtvuje: ona je vsem vse. Le pošljite može krščanske Idogme, može žive vere, mej barbarski narod; dajte jim prosto ■govoriti: v kratkem boste iz barbarov pred seboj imeli blaga človeška bitja, omikance! Ta ljubezen uči na cerkvenih lečah svetovnih mest, ta ljubezen razglablja verske in naravne resnice po vseučiliščnih dvoranah, a ona se vbiva tudi po amerikanskih pragozdih, po afrikanskih pustinah, da bi ljudožrce pretvarjala v blage, milosrčne ljudi. Vprašajte, kaj aposteljne sv. vere priganja k tolikim žrtvam, k toliki ljubezni do bližnjega — in našli, boste, da je dogma, katera uči, da Kristus je Bog, dogma, ki določuje, da biva prihodnje življenje. Vzemite jim vero v božanstvo Kristusovo — glejte, vgasne jim v prsih ogenj svete navdušenosti! Kako lepo in poetično, a ob enem kako resnično se izraža sv. cerkev o včlovečenji Sinu Božjega : Danes so se nebesa v med scedila— Jiodie melillui facti sunt coeli“. Da. greh je Boga ločil od človeka ; in ko se je skrilo človeštvu solnce Božje ljubezni, je vse človeško zledenelo in se strdilo — a v Jezusu Kristusu se je Bog spet s človeštvom združil in se svojim božanstvom vse človeško napolnil in oplodil. Prikazal se je pa v mili, nežni podobi otrokovi, da bi človeško naravo na se vzemši vse človeško obla-žil in do svojega božanstva povzdignil. VčloveČivši se, je hotel človeka z vsemi zmožnostmi, v vseh razmerah, zasebnih in javnih, v vseh pojavih in razvojnih stadijih, katerih je zmožna njegova naiava, po notranji, duševni, in po zunanji, čutni strani oblažiti in k čeznaravni popolnosti pripeljati. Nič, kar je naravno, kar je človeško, se nima odtegniti vplivanju Kristusovemu, ki nam je posrejuje njegova sv. cerkev. Krivo, nekrščansko je naziranje, kaker bi bila krščanska vera ali cerkev katoliška tuja katerikoli stroki človeškega življenja ali izključena od katerekoli javne ali zasebne človeške zadeve. Kavno zato se nam je Bog razodel ter nam dal vero in milost, da pod vodstvom vere, prerojeni in krepčam po milosti, ne le posamno, vsak zase, ampak tudi skupno, kot družina, kot narod, kot človeško društvo (kajti človek je so-cijalno bitje), tako živimo in dela m o, da pridemo do čezna-ravnega konca, ki nam ga je Bog določil. Katoliška dogma tedaj je vže po svojem poglavitnem smotru praktična ali vporabna, ker prav zato je razodeta človeku, da po nji dela in živi, kajti: „Moj pravični iz vere živi11 — uči apostelj. Življenje človeško pa obsega vse, kar človek misli, hoče, dela, privatno in javno. Tedaj celega človeka in celo človeštvo, celo človeško življenje, naj se razvija in javlja kaker hoče: vse obsega krščanska vera in milost, vse se mora pokoriti včlovečeni Besedi, Jezusu Kristusu, ki je temeljna skrivnost krščanstva. Niti veda, niti umetnost, niti slovstvo niti politika, niti duh niti materija, nič, prav nič ni izvzeto postavi Kristusovi. Kako se pa v katoliški cerkvi, zidani na izpovedanji veliko skrivnosti: Ti si Kristus, Sin živega Boga — nebesa v med scejajo, kako se cerkev prilaga vsem ljudem, vsaki starosti, vsakemu stanu, vsem človeškim razmeram, vse goječ, vse blažeč, a nič, kar je dobrega, kar je naravnega zatirajoč, o tem naj poduči g. Selaka eden največih misliteljev vseh časov, sv. Avguštin: ,,Katoliška cerkev ne objema samo Boga, ampak tudi ljubezen do bližnjega, in sicer tako, da se v nji dobiva zdatno zdravilo vsem zlom, katera morajo ljudje prenašati zastran svojih grehov. Ona podučuje in vzgaja otroke po otroško, može krepko, starce mirno, kaker tirja starost ne le telesa, ampak tudi duha. Ona podreja v čistostni in verni pokorščini žene njihovim možem, pa ne radi samopašne mesenosti, ampak da se potomstvo množi, da se ohranja domače družno življenje; ona stavlja soproge na čelo soprogam, ne kaker bi se hotela rugati šibkejemu spolu, ampak radi zakonov, ki so polni ljubezni do njega. Ona podreja sinove roditeljem, rekel bi, z nekim prostovoljno izbranim si sužnjištvom. Ona nalaga roditeljem, da vodijo otroke svoje z neko milostno gospodovalnostjo. Ona brate spaja z brati z vezjo vere, še ožiše kaker jih more vezati kri. Ona, spoštujoč vsako sorodstvo, vsako krvno razmerje, vsako vez narave in srca vtrjuje z vzajemnostjo ljubezni. Ona uči in vkazuje služabnikom, da so zvesto pokorni gospodarjem svojim ne le ker morajo, ampak iz dolžnosti in ljubezni; a kažoč na Boga kot najvišega, skupnega gospoda, dela gospodarje služabnikom mile, kateri raji le svetujejo, kaker bi vkazovali... Ona, spominjajoč na prve, skupne sta-riše, združuje državljane, narode, vse ljudi ne le v društvo, ampak v bratstvo. Ona zapoveda kraljem, da skrbe za svoja ljudstva, zapoveduje ljudstvom, biti kraljem pokornim. Ona uči neprestano, komu smo dolžni dati čast, komu sočutno ljubezen, komu spoštovanje, komu bojazen, komu tolažbo, komu odušev-Ijeuje, komu poduk, komu svarilo, komu obsodbo, komu kazen — vse to uči, dokazujoč, da nismo dolžni vsem vsake reči, niti vsem ljubezni, a n i k o m ur krivic e“. Najdete li eno samo versko resnico, ki bi se ne bila tudi v življenji vernikov vpodobila v tej ali oni obliki ? Koliko je cerkvenih redov in kongregacij, koliko bratovščin in duhovnih zavez, ki so osnovane na podlagi te ali one verske skrivnosti! In prav verska skrivnost je, katere moč druži in prešinja posa- mezne ude, da v svetem navdušenji, vstrajno, v bratovski zvezi delujejo za skupen smoter. Koliko je vže v našem veku dogma brezmadežnega spočetja vplivala ne le na nrav vernikov, ampak tudi na vede, na umetnosti, na socijalne razmere ! Odkar se je oklicala ta dogma, začeli so se katoliški narodi prerojevati; ta dogma pripravlja v svetovnih razmerah velikanski prevrat, mi pričakujemo od nje za cerkev in človeštvo nove dobe. Nam se zdi, da nobena vera in nobena filozofija, bodi še tako naravna in človeška, ni v zgodovini radikalniše in obsežniše pokazala svoje vporabnosti nego kristijanska se svojimi dogmami. Kolika razlika mej krščansko dogmo pa mej idejami Pla-Itonovimi, s katerimi se drzne g. Selak jo primerjati! Imenujte nam 'mesto, imenujte narod, da, imenujte družino, ki bi si bila Pla-Itonov nauk o idejah vzela za vodilo v življenji! Nepraktične, le !za brezplodne spekulacije stvarjene so sisteme modernih filozo-tfov. Vporabite, ako vam je mogoče na življenje teorijo filozofa lllegela, ki je trdil, da on sam razume svoj nauk, a drug človek razume ga ne nobeden! Vzemite očaka moderne filozofije, Kanta, pa pojdite ter z njegovo teorijo spreobračajte, poboljša-vajte grešnike, vzgajajte narode ! Stopite mej barbare in vtepajte jim v glavo Kantovo etično pravilo, ki se glasi: „Delaj tako, da bi mogla morala tvoje volje ob enem veljati kot princip občega zakonodvajstva in bi ti to tudi pametno mogel hoteti". Kaj pod solncem si moremo misliti bolj nepraktičnega nego je to — praktično vodilo največega modernega mislitelja! Pravilo hoče predložiti, po katerem imamo delati, a z isto sapo zahteva od nas, da imamo mi postaviti pravilo za delanje vsem drugim ljudem ! To je praktičnost! Kaj pa še le, če vzamemo teoretične stavke Kantove filozofije ? Ivani pelje nauk o sintetičnih sodbah a priori ? G. Selak, ki modrujete o nevporabnosti katoliške dogme na vedo in umetnost, poskusite to fundamentalno dogmo nove filozofije vporabiti na mišljenje in vedo človeško, in videli boste, kako ona spodmakne tla vsej izvestnosti našega spoznanja, kako zmaje temelje vedam, človeka pa poganja v naročje brezupnemu skepticizmu, ki je grob vedi, naravi in umetnosti! Dr. Mahnič. Apologetični razgovori. Apologet moro dandanes hromiti vedo in vero. Apologija se mora dandanes raztezati ua dvoje : na vedo in Vero. Apologija je namreč obramba. Apologija brani resnico. Resnica je sicer le ena, a dvojen je način, po katerem se človeku razodeva. Prvi je način naravnega umovanja, drugi je način čez-naravnega ra/odenja. Kar doumemo z naravnim razumom, je predmet vede, božje razodenje pa si vsvajamo z vero. V naših časih se pa ne napada le vera, ampak tudi veda. Rušijo se celo temeljni zakoni človeškega umovanja; to je pa osodniše za človeštvo, kaker da bi se le veri spodnašala tla. Kajti prvič, ako je naravno spoznanje negotovo, ničevo, mora pasti tudi vera; drugič je potem nemogoča vsaka veda, in sploh vsako logično dokazovanje ; in tako je z eno besedo : človeštvo obsojeno v duševni nihilizem. Od tega prihaja apologetiki dvoja naloga : braniti vedo in braniti vero. Vedo pa stavimo tu pred vero, kaker treba temelj postaviti pred zidovjem. V naravnem razvoji je veda pred Vero, razum pripelje človeka k veri, katerej se mora potem razum sam podvreči. Potemtakem bomo tudi mi najprej ohranjevali razum napadov, s katerimi se skuša rušiti objektivna veljavnost njegovih zakonov in človeškega umovanja sploh; potem še le preidemo k obrambi verskih resnic. Mi bomo govorili tistim razumnikom, ki — hote ali nehote — dvomijo o resnici krščanstva in tiste katoliške vere, katere nauk izpovedamo mi. Nečemo pa k oj od začetka moliti jim «apo-stolske vere» uiti jim vsiljevati svojega verskega naziranja, ampak govoriti hočemo z golim naravnim r a z u m o m, pričakujoč, da nas bodo poslušali in naše razprave brali razumniki. Ako se glede glavnih točk umstvenega spoznauja sporazumemo, potem ne bo težko nekako sporazumeuje doseči tudi glede verskih vprašanj. Da si pa kot konečui smoter postavimo dokaz katoliške resnice, nima žaliti razumni kov, kateri ne verujejo ; ker da je nam in našemu listu katoliška vera edino prava, mora pač vsem očitno biti. Pa mi tudi očitno izpovedamo, da z vsem, kar pišemo ali razpravljamo, edino namerjavamo svetu pojasnit, oslavit katoliško resnico. Saj drugače tudi biti ne more. Vsak razumno delujoči človek, torej tudi pisatelj, mora služiti kateremu smotru. Da torej katoliški duhoven, v listu, ki nosi naslov «Rimski Katolik«, zagovarja, vtrjuje katoliški nauk, je ravno tako naravno, kaker da materijalist zagovarja svoj materijalizem, idealist svoj idealizem. Resnica biva, bodisi kakeršnakoli; in človek, ako ni šiloma v sebi zatrl vsakega idealnega teženja, hoče resnico spoznati ; ko jo je pa spoznal, čuti v sebi dolžnost tudi pripoznati jo iu se ji podvreči. Vem, da tako mislijo tudi po Slovenskem vsi dobro misleči dvomljivci in — brezverci. Več nam ni treba. Resnica biva — smo rekli. Mi bomo tedaj z razlogi, ki nam jih podaje razu m, poskušali dokazati, da ta resnica biva v krščanstvu, katero se čisto in celo nahaja v katoliški cerkvi. Komur bi se eden ali drug teh razlogov ne zdel logičen, naj nam koj blagovoli poslati svoje pomisleke ali vgovore. Rešili mu jih bomo stvarno, brezstrastno. Tako začnimo eden drugemu se bližati in med seboj se spoštovati — to bodi pot, ki naj nas privede do toliko zaželene sloge in edinosti ! Ali je pa mogoče resnico spoznati Skepticizem. To je osodno vprašanje, katero se stavi — rekli bi lehko — odkar človek na zemlji misli. To vprašanje stavijo skeptiki. In nanje odgovarjajo s kratkim : ne ! Mi seveda o skepticizmu govorimo kot o nekakem filozofič-nem zistemu — o »nekakem« pravimo, ker po pravici bi se pomišljali nauk, kateri izpostavlja vsako filozofijo v posmeh, odlikovati s častnim pridevkom filozofičuega. Prvi pa, ki je dvome dvomljivcev zbral, vredil in znanstveno skušal vtemeljilti, oče skepticizma, je Grk Pyrrhon. Ta je spremljal Aleksandra Vel. v Indijo, pozneje je učil v grškem mestecu Elis. Njegovih naukov so se poprijeli nekateri akademiki. Mej učenci Pyrrhonovimi nam stari imenujejo posebno Timona. Kar sta učila Pyrrhon in Timon, ponavljajo v glavnih točkah skeptiki vseh časov. Kdor hoče srečno živeti, pazi naj na troje: prvič, kake so stvari, drugič, kako se imamo nasproti njim vesti, slednjič, kako srečni so tisti, ki se nasproti stvarem tako vedejo, lcaker je prav. Kar se prvega tiče, nas uiti čuti niti naše mnenje ne podnčuje, kake so stvari v resnici. Da se mi zdi kaj sladko, priznam, da je pa kaj tudi v resnici sladko, trditi ne morem. Ravno tako ne sme oihče trditi, kaker bi bilo kaj po svoji naravi dobro ali slabo, ampak tako le ljudje sodijo. O ničemer se ne da reči, da je bolj to kot ono ; vsaki trditvi, vsakemu nauku se da oporekati z ravno nasprotno trditvijo. Iz tega sledi sam ob sebi odgovor na drugo vprašanje. Ako 0 stvareh ničesar gotovega ne vemo, zdržujmo se vsake sodbe : trditi ne smemo ničesar nikdar. Predrzno bi bilo z izvestnostjo soditi: tako je, tako ni; sme se k večemu reči : zdi se mi, mogoče je, morda, nečem določevati, vse je nedoločeno, za vsak razlog se da navesti enako veljaven protirazlog, ti rečeš tako, drug bi rekel drugače! Kdor reče: «Ničesar ne trdim«, mora dostaviti še: «Niti tega ne trdim, da ničesar ne trdim«. Ako praviš: «Vse je nedoločeno«, pomeni «je» le toliko kar «zdi se», itd. Naši izreki, naše sodbe so povsem odvisne od notranje razpoložnosti (jtaHoff), ne da bi izražale nekaj zuuaj nas resničnega. Tretjič: pravo srečo in mir vživa le tisti, ki se zdržuje vsake sodbe o čemersikoli. Popolna brezsoduost in uebrižnost, ali je kaj ali ni, iu kako je — to je skeptikovo glavno pravilo za življenje. Brezumna množica povprašuje po tem in onem, se strastno vnema za nazore, za tradicije, gre v boj za postave, v tem ko skeptik miren ostane, ne da se motiti od različnih mnenj ; v samega sebe zatopljen si ne lomi glave o tem, kaj je dobro, kaj slabo, kaj se sme, kaj se ne sme, marveč s pomiljevanjem zre na veliko druhal, ki se lovi za — oslovo senco ! — Apatija za vse — to je filozofija skeptikova! Vender — omeni skeptik dalje — se mora ločiti mej teorijo in življenjem. Popolna brezbrižnost je mogoča le v teoriji, ne da se pa izvesti po praksi. Kajti v življenji treba delati, treba izbirati mej tein in onim, treba torej tudi hote ali nehote ločiti mej dobrim in slabim 1 beveda kdor tako dela, ne ravna kot filozof, ampak le po uefilozofičuetn mnenji velike, brezmiselne množice 1 Tudi ima praktično življenje neke potrebe, katerim se ne moremo izogniti. Nekatere prikazni, nekatere predsodke, moramo, vsaj navidezno, sprejeti kot neovrgljive resnice, kaker n. pr. da biva Bog, da je objektivna razlika mej dobrim iu slabim; ker teh in enakih stavkov ne moremo ovreči, da ne bi rušili temeljnih pogojev socijalnega in državnega življenja. Tej potrebi se vda filozof. Pravi modrijan brzda svoje poželenje, trezno in hladno sprejme vse, kar se mu pripeti {^svgionu^Biv). Do te brezčutnosti pa Pi'ide po trdnem prepričanji, da vsaka nezgoda je neizogibna, naravna, ter uiti dobra niti slaba, v tem ko navadni človek, ki ni filozof, dvoje zlo trpi, namreč nezgodo samo pa to, da smatra nezgodo za pravo nezgodo. Mi smo se pri starih skeptikih nekoliko pomudili, ker nahajamo pri njih bistveno vže vse razloge, katere navajajo za ovoj nauk tudi novejši skeptiki. Naši filozofični idealisti n. pr, ponavljajo isto, kar je učil akademik Arkezilaj : trditi z objektivno vte-meljeno gotovostjo se ne da nič, niti to, da ne moremo ničesar Vedeti; kajti za vsako nasprotno trditev se dajo navesti enako tehtni razlogi. Nauk o negotovosti spoznanja je pa podpiral Arkezilaj posebno z nazorom Platonovim o nezanesljivosti čutov — prav tako, kaker naši idealisti, katerih nekateri so prišli vže tako daleč, da celo čutnost taje. Isto tako se dajo glavni stavki Kantovi, ki je pravzaprav početnik uajnovejšega filozofičuega skepticizma, v svojih posledicah izvesti na teorijo, katero je predaval stari skeptik Karneades: Rlovek nima sodila za objektivno resnico, vspeti se more le do subjektivne verjetnosti. V čutnem zaznavanji se zavedamo zaznanega objekta in zaznajočega subjekta. Glede na objekt je zazna-nje pravo ali nepravo, vkoliker se z objektom zlaga ali ne ; glede na subjekt pa se zaznanje z d i pravo ali nepravo. Kajti da bi mogli soditi, ali j e zaznanje pravo ali nepravo, bi morali pravo predstavo vz.e imeti, da bi mogli z njo ono naše zaznanje primerjati. Toda predstavo ali pojem si moramo še le najti. Zatorej pa ne more čutno zaznanje in iz nje dobljena predstava (alod-rjaig, (pavtuaici) biti sodilo resnice. Nezaupnico čutom je podpisal tudi Kant. in ravno ker je zavrgel zanesljivost čutnega zaznavanja, je postavil za temelj svoji noetiki in celi filozofiji nauk o človeku vrojenih miselnih olclikah, po katerih se določuje in vso veljavo dobiva naše spoznanje. Da, pri starih najdemo tudi take, ki so celo tajili one neposredno razvidne stavke, ki so neobhodeu pogoj in podstava vsakemu umovanju. Ravno kar omenjeui Karneades je zavrgel matematično evidentno resnico : kar je tretjemu enako, je enako tudi mej seboj — prav kaker delajo tudi naši Hegeljanci in drugi absolutni idealisti, kateri zametajo celo stavek protislovja, izključenega tretjega itd. Iz tega razvidimo torej, da res ni nič novega pod solncem, kaker pravi stari prigovor. Kako nam je soditi o skepticizmu ? — Obsojati ga mora vsak trezno misleči človek. Kritika skepticizma. Skeptik obupava nad resnico. — Besedo «resnica« moremo vzeti v dvojem pomenu. V prvem je resnica isto, kar objektvino bivanje ali reč sama na sebi, vkoliker more biti predmet spoznavajočega razuma. Biva )i resnica v tem pomenu? Da nekaj objektivno t. j. neodvisno od našega predstavljanja biva, ne more nihče vporekati. Res, da so taki, kateri tajijo vsakeršno trajno, V sebi dovršeno bivanje, češ, vse se neprenehoma premiuja: vse postaja, nične biva (alles w i r d, nickts i s t), vender bi bilo potemtakem vsaj postajauje resnično. Nadalje mora postajanje ali imeti kak začetek ali je brez začetka t. j od vekomaj, mora izhajati ali od drugega vzroka ali je samo sebi vzrok; ali ima kateri konečen smoter ali je brezsmotreno itd. Take in enake so določbe bivanja oziroma postajanja. Torej ne da se dvomiti o nečemer, kar biva neodsvisno od našega mišljenja in more biti predmet spoznanja. Pa pri skepticizmu se ne vpraša toliko, ali kaj. objektivno biva ; o tem ne dvomi nego norec — ampak ali je sposoben naš razum to, kar objektivno biva, z gotovostjo spoznati. Pred vse človeško spoznanje stavijo skeptiki velik vprašaj, drugi se ne pO' mišljajo človeškemu razumu kar na kratko odrekati vsako sposobnosti izvestnega spoznanja. — Taki nazori so povsem krivi. Pred vsem vprašamo : čemu ima človek razum ? Razum je zmožnost. Vsaka zmožnost je za to, da se dejstvuje; razum se pa dejstvuje po spoznanji. Razum je torej za spoznanje; predmet spoznanja je pa resnica. Tajiti torej, da razum je smožen spoznati resnico, je isto kar trditi, da razum ni zmožnost, da razum — ni razum. Razum je po naravi ravno tako stvarjeu za resnico, kaker oko za luč, uho za glas. Protivno bi bilo stvariti oko, da nikdar ne gleda, stvariti uho, da nikdar ne sliši; ravno tako protivno je stvariti razum, kateri bi ne imel nikdar ničesar razumeti! Tako protivnost staviti v naravo je isto, kar naravo zatajevati ; kajti naravi lastno je. da vsaki reči postavi smoter, po tem smotru določi bistvo reči same. Vsaka reč^ vtoliko je, vkoliker služi svojemu smotru ; brezsmotrenost in nebivanje se identifikujeta. Kdor razumnemu bitju, kakeršen je človek, odreka zmožnost spoznati resnico, obsoja je v večno nesrečo ; kajti vsako bitje najde srečo v dosegi svojega smotra. Razumno bitje je pa mej vsemi drugimi (nerazumnimi) najpopolniše ; iz onega nauka bi tedaj sledilo, da je najpopolniše bitje v stvarstvu najnesrečniše. Vže radi tega tedaj moramo človeku kot razumnemu bitju priznati zmožnost spoznanja. Pa vzemino zdaj človeško spoznanje, kakeršno je. Skeptik trdi, da to spoznanje je le dozdevno t. j. ne izraža, vsaj z gotovostjo ne, objektivnosti reči; ono je glede objektivnosti ničevno, sanjarsko. Ker se vzdigajo na podlagi človeškega spoznanja vse vede, sploh vsa teorija, velja ista sodba tudi o poslednji. Znanstvena teorija, kot piod subjektivne, glede objektivnosti negotove in nezanesljive dozdevnosti, bi morala biti za življenje in sploh za realno bivanje reči ueporabna. In res, bili so vže taki, ki so sma- trali vso teorijo in vede za slabe, pogubne, ki so zahtevali, naj bi se vseučilišča in drugi zavodi, v katerih se goji filozofija in viša teorija, pozaprli — mej drugimi nam imenuje zgodovino tudi Husa in Lutra. Po Rousseau-ovem nauku bi se morali ljudje odpovedati vsaki viši izobrazbi in povrniti se v prvotno, živalsko stanje, da dosežejo pravo srečo. A temu ni tako. Veduostua teorija je za življenje podovita, vse stroke človeške vede se dajo tudi na delo vporabiti. Teoretično izobražen more, ako prav razume svojo teorijo, tudi v življenji veče tvorbe izgotavljati nego oni, ki teorije ne pozna. Ko se ima zidati zeleznična proga z velikanskimi mosti, predori, ko se ima staviti nova tovarna — pokličemo teoretično izobražene inžeuerje, tehnihe in mehanike, a ne zidarskega podajača ali kurjača. Kaj daje prvim prednost pred poslednjimi? Ne li teorija? In kdo daje človeštvu vodila za življenje, za politično delovanje, kdo presoja pesniške umotvore ? Ne li oni, kateri se ravno v teoretični izobrazbi najviše povspuejo, namreč filozofi ? Iz tega sledi: Ako je veda, ako je teorija tako vporabna na naravo in življenje, da človeka in naravo dejanstveno spopol-ujuje, moramo priznati, da teorija človeških ved se zlaga z objektivnostjo reči, z druzimi besedami, da naše spoznanje ni golo subjektivno dozdevanje, ampak pristen obraz zunaj nas bivajoče realnosti, obraz, ki ga razumu vtisnejo reči po čutnem zaznanji. Kako bi sicer naše spoznanje tako tvoriteljuo, tako plodovito vplivalo na real n i svet zunaj nas ? Stopimo en korak dalje. Menimo, da noben nauk ne stoji v tolikem, v vednem navskrižji z naravo in realnim življenjem nego s^eptišlci. Vzemimo absolutnega skeptika. On dvomi o vsem, ne priznavši veljavnosti niti stavku prekoslovja. In vender v dejanji sam vedno greši proti temeljnemu zakonu skeptične teorije. Saj brez stavka prekoslovja ne more izreči niti ene trditve, torej tudi ne, da on sam dvomi o vsem; ker, ako nima objektivne veljave stavek prekoslovja, on, ki dvomi, more biti tudi ue-on, in v istem činu more biti njegov dvom tudi ne-dvcm ! In kaj še le, ako prenesemo teorijo absolutne dvomljivosti na življenje in na socijalne razmere ? Ne govorim tu o pogubnih posledicah skeptiške teorije na nravnost, kajti razlika mej dobrim in slabim, mej čednostjo in grehom se izvaja potem iz subjektivne dozdevuosti, to je pa isto, kar spodnesti tla vsaki nravnosti — ampak rušiti se niorajo celo one najnaravniše vezi, katere sklepajo otroke sč stariši, bližnjega z bližnjim ; kajti se stališča absolutne dvomljivosti ni več gotovo, ali sem jaz resnično jaz, ali si ti v resnici isti ti, katerega se mi kažeš ! — Teorija, ki vsak korak pride navskriž z razmerami, ki so vtemeljene v naravi sami, da, teorija, katera, ako jo na dejanje vpotrebirno, naravo samo vničuje, je nenaravna, torej napačna —■ nenaraven, napačen je skepticizem! Zdelo se nam je potrebno nekoliko obširniše govoriti o skepticizmu, predno preidemo k posameznim apologetiškim vprašanjem ; kajti skepticizem dandanes tako razjeda in razbegava duhove, da se ne upajo povspeti niti do najpriprostejših resnic, ki presegajo čutno zaznavanje. Se se spominjam, kako se nam je na srednjih šolah v glavo vtepalo : dvomiti treba 0 vsem —- dvom, večni dvom je delež človekov 1 Dokler se duh pokori teoriji absolutnega dvoma, je brezvspešno vsako dokazovanje ; absolutni dvom preprečuje pot kaker do vsake vede, tako tndi do apologetičnega razpravljanja. Predno začnemo iskati resnice, si moramo pridobiti prepričanje, da nam je mogoče resnico tudi najti. Dr. Mahnič. Liberalizem je zakrivil sucijalno bedo. Novejša nevera, katera se razširja vže nad sto let med človeštvom, je liberalizem. Liberalizem uči, da naj se i posamezen človek' i človeška družba v obče razvija prostovoljno, ne da bi se ozirala na zakon od Boga postavljen. Liberalizem hoče odtrgati človeštvo od Boga in njeliove cerkve. Njegovi temeljni nauki so: 1) Razvoj in napredek človeške družbe t.irja, da se vse človeštvo osnuje in razvija, ne da bi se oziralo na katerkoli vero, ampak prosto, kaker bi vere ne bilo, ali pa tako, rta se ne dela razlike med pravo in krivo vero. 2) Ker se liberalizem ne ozira na Boga ali ga celo taji, tedaj tudi ne pripoznava božje avktoritete in postave; priznava pa narodovo oblastvo (Volkssonverainitat), od katerega izvira vsa oblast; a to oblast prisvoja le bogati n o m in v e 1 j a k o m, priprostemu ljudstvu pa, prisvaja le „narodno voljo“, katera mora biti najviša postava. 3) Ker ne priznava Boga, je liberalizmu „država izvor vsakega prava". 4) Liberalizem uči, da je glavni namen vseh državljanov in tudi države tukajšna sreča, in blagostanje, do katere imajo vsi pravico.1) Liberalizem pripoznava sicer teoretično narodovo (ljudsko) oblastvo (Souverainitet), praktično pa jo prisvaja le bogatim in višini. Saj je dovolj jasno, da moramo iskati vzroka sedanji so-cijalni bedi le v liberalizmu. Liberalizem sicer vedno tir j a svobodo in vse pravice, a le sebi, drugim pa ne. Ravno liberalnemu gospodstvn, katero se širi vže 100 let po Evropi, moramo očitati, da je provzročilo ono sociialno bedo in revščino, katero najdemo povsod med delavskim ljudstvom. Kapital se zbira le v rokah nekaterih mogotcev, velika večina ljudstva pa vboža. Liberalni, brezvestni mogotci napolnjujejo neprenehoma svoje žepe, blagostanje priprostega ljudstva pa gine dan na dan. Z novejšim po-stavodajalstvom vdobili so ti ljudje v roke vse javne zadeve in gospodarijo kaker hočejo in kaker jim nese. Tovarne kažejo nam dandanes žalosten prizor: v njih in po njih zbira se v rokah nekaterih ljudi ves denar in zaslužek, v njih in po njih pa kaže se nam nnjveče vboštvo in beda delavskega ljudstva, v njih izgublja delavec svojo prostost, svojo neodvisnost, ker mora biti gospodarju slepo pokoren. Dandanes imamo postave, katere prepovedujejo prestop določenega števila delavskih ur, postave, katere določajo dnino (mezdo), postave, katere prepovedujejo delo ob nedeljah in praz- ‘) Muller: Tlieol. moralis I. str. 33. nikih, jtostave, katere gledajo na spol in starost delavcev. Ali kaj je liberalnemu mogotcu do vbogega trpina, kaj do postave ? Vbogi tlačan mora delati ne po dvanajst, ampak celo po štiri in dvajset ur: delati mora za mezdo, s katero komaj preživi isebe, delati v dan nedelje in praznika in niti se mu ne da pri lika, da bi se odpočil, ali pa da bi zadostil svojej krščanski 'dolžnosti! Vsled novejšega obrta, kateri je skoraj ves v rokah liberalnih gospodov, propal je domači mali obrt, ljudstvo je obo-žalo in siljeno je iskati si pomoči v tovarnah. Kdor se izogne Scili, pride v Karibdo. V tovarnah izgubi ljudstvo vso pro- stost in neodvisnost, večkrat tudi vero in nedolžnost! „V prekucijah poprejšnjega stoletja so se vničile stare zadruge delavskih stanov, a novih v nadomestilo niso nobenih osnovali; države so se vedno boli odtujevale krščanski nravi in krščanskim načelom in tem potom je pripadalo osamelo delo, ostanši brez podpore, v žrelo brezsrčnih bogatinov-posestnikov in nebrzdane pohlepne konkurencije. Pridružile so se denarne spletke modernega oderuštva ter pomnožile zlo. Cerkev je sicer pogosto obsojala oderuštvo, a kljubu temu se ga nenasitni kapitalizem poslužuje pod drugo krinko. Produkcijo in trgovstvo prilastili so si nekaterniki kot svoj monopol in zato so le nekateri neraz-merno bogati delavske stanove vkovali skoro v jarem suže 11 j-s k i“.') In res, premišljujoč žalostno stanje vbogega delavskega /ljudstva spoznamo, da so vbogi delavci pravi sužnji, podobni onim za časa Rimljanov. Pri starih narodih najdemo neko vrsto ljudi, katerim je bilo delo naj veča nečast. Ti ljudje so živeli v taki prevzetnosti, da so gledali na delavsko ljudstvo z največim zaničevanjem, da celo dotika z delavcem bila jim je nečastna! Aristotel in Ciceron kažeta javno svoje zaničevanje do dela in delavcev. Platon pa ne prilastuje v svojej idealni državi delavcem nikake pravice in vpliva na državno življenje. Ker se je delo sovražilo, sovražil in zaničeval se je dosledno tudi delavec-suženj. Ta ni imel nobene pravice, da, ponižalo se ga je do ničvredne stvari „vile mancipium", bil je popolnoma pod oblastjo gospodarjevo, kateri je imel pravo tudi do njegovega življenja. Aristotel sam naživlje sužnja „živo orodje“. Kako je pa dandanes ? Brezsrčni liberalni mogotec napolnjen je z istim zaničevanjem do dela in delavskega ljudstva in naj že koliker hoče bobna na svojo humauiteto, ima vendar svojega delavca za sužnja. Stvaritelji liberalizma v pretečenem stoletji so nazivali delavca „canaille“. Liberalnim fabrikantom ni do sreče in blagra ivbogega ljudstva; njim je delavec le ,,delavna moč“, živo orodje lili stroj, kateri se sedaj rabi, zavrže, ko se postara in opeša.") Okrožnica o delavskem vprašanji. *) Stockl: Das Christenthum I. 197. Kolikrat mora človek videti, da se vbogi delavec preganja, da mora delati noč in dan — neprenehoma tudi 36 ur — da se mu ne dovoli nedeljskega počitka, da nima nikjer proste besede, in ko speša. ali se postara, pošlje ga brezsrčni gospodar domu, češ, ti nisi več za rabo !! Tako poniževalno ravnanje z delavci rodi žalostne posledice. Bolj ko oboža priprosto ljudstvo, ruši se tudi v državi ■socijalni red. Kaj je prov/ročilo n. pr. pri Kimljauih nemire za časa ljudovlade, kaj agrarne nemire ? Odgovor je kratek: razlika med bogatim in vbogim.1) Bogataši so imeli neizmerna posestva in polja, katera so obdelovali sužnji — niže ljudstvo je vedno bolj vbožalo; dosledno se je bilo nakopičilo v rokah nekaterih vse bogastvo, ljudstvo pa je živelo v revščini in bedi. Ali ta nenaravna razlika med bogatim in vbogim je rodila v nižern ljudstvu sovraštvo do bogatašev, katero se je javilo v pogostih nemirih, vstajah in izseljevanjih. Vsled takih notranjih vporov so se rušile v rimskem cesarstvu vse socijalne vezi in velikansko rimsko cesarstvo je začelo propadati. Ako pridejo v živem organizmu živeujske moči v mej sebojno nasprotstvo, visi življenje njegovo na niti in najmanji vzrok je bo končal. Tako je bilo v starem veku. Sužništvo je razdvojilo društveno življenje in velika razlika med bogatim in vbogim je nastala. To je vzrok, da se ni mogla več dižava vstavljati zunanjim sovražnikom, da je posled — podlegla. Nenaravno razmerje med bogatim in vbogim je tudi dandanes vzrok raznim vporom in pogubljivim težnjam. Ker skuša liberalno gospodarstvo spraviti delavca na .žalostno stališče starega poganskega veka, preti mu sedaj nevarnost od sovražnika, kateri rije med delavskimi krogi. Ta sovražnik je socijalizem. Socijalizem hoče obožanemu delavskemu ljudstvu pomagati pridobiti mu zopet svoje pravice — kar je gotovo hvale vredno — ali doseči hoče svoj namen ne s pomočjo krščanstva, ampak v nasprotji ž njim — in to je slabo, nevarno, nemogoče! Socijalizem se je porodil iz liberalizma, izpoveda iste temeljne nauke — razločuje se od liberalizma le v tem, da je v svojih naukih dosleden ter jih skuša tudi v življenji vresiiičiti do njihovih naj-skrajniših posledic. Socijalizem odobruje liberalni nauk o narodnem oblastvu (Volksouverainitat), ali ovo oblast prilastuje le delavcem, kateri naj bi se polastili državnega vladanja in dajali postave. Leon XIII. pravi: „Socijalisti, hoteč odstraniti to zlo — o nenaravni razmeri med kapitalom in delom, o kapitalističnem izsesavanji — ter hujskajoč reveža proti bogatinom, razširjajo trditev : „Privatno posestvo mora nehati, posestvo mora postati skupna lastnina vseh, in to naj doženejo po vladah za- ') Weiss: Welt.g'escli II. str. 729. stopniki ljudstva. S tem da vse posestvo prenašajo od posameznik (kapitalistov) na celokupnost, menijo socijalisti odstraniti vse neprilike, le da se premoženje in njega prednosti jednako-merno razdelijo med vse državljane. Toda ta načrt ne bo nič pripomogel za vgodno rešitev socijalnega vprašanja ; nasprotno pa je v veliko škodo tudi delavskim stanovom ; dalje pa zelo krivičen, ker šiloma pritiska na postavne posestnike; naposled je tudi nasproten državnemu redu ter celo'grozi državam s popolnim razdorom11.1) To pa morejo socijalisti doseči le potom revolucije. Liberalni mogočni kapitalisti tresejo se pred strašno revolucijsko silo nekrščanskih in nevernih delavcev. Ali krivi so le sami. Leon XIII. začenja omenjeno okrožnico o delavskem vprašanji : ,.Novošegni (brezverski, liberalni) duh, ki vže dlje časa prevladuje ljudstva, je dozoril vže na političnem polji svoje pogubne sadove; sedaj pa dosledno sega na narodno — gospodarsko polje. — Mnogo je vzrokov, ki povspešujejo ta razvoj: Mogočno je napredovala obrtnija, ker se vedno spopolnjujejo tehnični pripomočki in se obrt izdeluje' po novem načinu; bistveno se je spremenilo medsebojno razmerje med posestniki in delavci; denar je nakopičen le v maloštevilnih rokah, velika množica pa vbo-žava: med delavci se vedno bolj razširja samozavest; čutijo se močne in organiznjejo se v vedno tesnejših zvezah. Vse to je vzbudilo perečo socijalno nevarnost, v kateri se nahajamo. Kaj vse je v nevarnosti v tem boju, to čutijo vsi duhovi, ki v upu in strahu gledajo v prihodnostJ. — Poleg soeijalistov imamo še anarhiste in druge revolucijonarne rovarje. Tudi kujanje pri delu (strajki) se porajajo priča žalostnega položaja delavcev. Ker stavijo brezvestni delodajalci delavcem le prevečkrat pretežavne zahteve, ker jih za premajhno plačilo silijo le predolgo časa delati, vstavljajo delavci delo, da pritiskajo na delodajalce. — Vse te žalostne prikazni pričajo nam o mršavem stanji sedanje človeške družbe in socijalnega reda. Vse to je zakrivil — oče liberalizem, katerega navzlic tolikim britkim skušnjam še dandanes naši državniki tako skrbno gojijo. Ali liberalizem ni le gmotno obožal ljudstvo, ampak skuša je tudi duševno vgonobiti t. j. skuša mu vzeti vero in nravnost. — Kaker noče liberalizem sam pri sebi trpeti verskega mišljenja, tako ga ne more prenašati tudi pri svojih podložnih. Liberalizem se ne meni nego le za telo, za fizično stran človeške narave — dušo, prostost volje ali taji ali prezira; tudi ne veruje eeznaravni cilj človeštva. Dokler ohrani človek vero ter po ujej dela in živi, mu ne more nihče odvzeti zavesti, katero ima o svoji dostojnosti kot otrok Božji, kot kristijan, o svojem nebeškem poklicu, in vsak pravi vernik to dostojnost skrbno čuva in brani. ■) Okrožnica o delavskem vprašanji. Liberalizem pa vidi v svojem podložnem le sužnja, vidi le „živo orodje“ in hoče v njegovem srcu zatreti vsako misel na ono naravno in čeznaravno dostojnost in na prava iz nje izvirajoča ; zatre pa mu to misel, vzemši mu vero. In da se na to tudi dela, vidimo sami lahko vsakidan. Vbogemu ljudstvu se jemlje prilika, da bi zadostilo svojim duhovnim potrebam: sili se je, da dela v petek in svetek, delavcu ne da se toliko časa, da bi le malo pomislil, da ni vstvarjen za „mašino“, ampak za nebesa! Kolikokrat se pritožujejo delavci, da morajo delati ob nedeljah in praznikih, da ne morejo niti k maši. Zato vidimo, da se ravno v delavskem ljudstvu širi nevera, da imajo ravno preprosti delavci jako čudne pojmi o veri. Cesar ne nauči lastna naravina pokvarjenost, doneso razni oznanjevalci krivih naukov, katerih ne manjka nikjer, majmanj v delavskih krogih. Kjer pa ni vere, ni tudi nravnosti. I11 tako vidimo, da so tovarne prava semenišča nenravnosti. Delavci se po tovarnah moralično popolnoma pokvarijo in ni čuda, da se dandanes nahaja v delavskem stanu vsake vrste nenaravnih pregreh in razvad, nenravnost in grde pregrehe. Liberalizem s svojim naukom je tedaj zakrivil žalostne socijalne razmere današnjih dni. Tu je treba pred vsem pomagati, kreniti treba v naukih, v načelih na pravo pot, na pot krščanstva, v katerem edinem je rešitev. Kdo je dolžan skrbeti za dobro glasbo y cerkvi ? Duhovnik pravi: Jaz ne razumem! organist naj skrbi! Organist: Za one krajcarje, katere dobim, je vže dobro ! Pevci: Mi pojemo, kar se nam vkaže! Ljudje: Ne moremo pomagati! Vsi ti zaslužijo vsak po eno — pridigo. Duhovnik je oskrbnik hiše božje. Ni slikar, a skrbeti mora, da so slike v cerkvi dostojne; ni krojač, a gledati mo-r a, da ne bo cerkvena obleka raztrgana; ni zidar, a slabo spričevalo si daje, ako vnemamo gleda, kako omet od cerkvene stene odpada; ni pevec, a pevec spet m o r a biti, saj so v mi-salu glaske, v ritualu tudi! Zidati, slikati, šivati mu ni treba, a peti mora, ako hoče imeti slovesno službo božjo; poje se „opravilo“ (Officium) po rajnkih, pri pogrebih, pri blagoslovu sveč, oljke, krstne vode itd. Žalostno bi bilo, ako bi moral duhovnik reči: Dela moje službe ne znam opravljati! Duhovnik je dolžan skrbeti, da se nauči, ako še ne zna : različne intonacije za „Gloria“, tonus festivus in ferialis za „Ora-cije“, tonus festivus in ferialis „Prefacije* in za „Pater noster“, razne ,,Ite Missa est“ itd. Koliko jih je natančnih ? Blagor ti, zvesti in modri hlapec, ker si bil v male m zvest, te bom čez veliko postavil. Malenkosti se zdijo, a na teh spoznamo vestnega služabnika sv. cerkve. Duhovnik je pevec „ex officio“ ! Nekdo je rekel: „Za cerkveno glasbo nimam druzega, ko gorko srce.“ Kaj pa s takimi? Če nima posluha za petje, kaj potem ? Marsikedo bi res leliko rekel z ono ženico : „Ko je Bog delil talente za petje, sem stala preveč tam zadej“. Takim bi povedal lehko par vzgledov. Poznam duhovnika, ki je bil glede petja vedno precej zadei — še pod normalom. Zaresno se je začel učiti, podučevati je začel druge, davno je že, kar je zapustil oni kraj, a še sedaj se pozna njegovo delovanje. Vsak sicer nima enake vstrajnosti — potem naj posnema pa vsaj onega „nekdo“, katerega sem že omenil. Ta „nekdo“ je naredil pri nas več za povzdigo cerkvenega petja, ko mnogi drugi, ki so pevci na glasu. Pevcem in organistu dati kako spodbujevalno besedo pač ne bo pretežko ; duh petja, je li cerkven ali morda posveten, bo pač tudi nepevec lehko spoznal: ali se poje pravi „Ofertorij“ in „Graduale“, bo pač vsak duhovnik poznal, ko bi ravno ne imel „ušes“ ; ali „Credo“ krajšajo, ali pa celega pojo, menda tudi ne bo težko poznati itd. V tacih in enačili rečeh nima nihče izgovora. Duhovnik je vsled svoje službe dolžan skrbeti, da bo služba božja tudi glede cerkvenega petja dostojna. Zgodi se mnogokrat, da ne bode poznal, je li kaka nepripravljena disonanca na koru le „slučajna“ ali pa od skladatelja zapisana, a-kordov ne bo znal imenoma imenovati, a glede duha skladbe, ali je cerkvena, ali ne, posebno pa glede duha teksta, se li poje ravno oni, ki je predpisan — bo pač vsakdo lehko sodil. Mnogo mnogo lehko naredi tudi tak dnkovnik, ki ni strokovnjak. Slišal sem vže organiste, ki so se pritoževali, da bi radi gojili pravo cerkveno glasbo, pa „gospodu“ se zdi „Credo“ predolg etc. Bil sem nekje na koru. Oni dan je bila tam birma in slučajno tudi cerkveni patron — zato slovesna služba božja. Organist in pevci so bili pripravljeni svoj del po zmožnosti opraviti. Kar pride povelje iz zakristije: „Gredo le do srede, na mojo odgovornost, sicer bo predolgo."—Pevci so morali vbogati ! Duhovniki naj bi naravnost zapovedali: Tako hočem, organist je moj služabnik, mora vbogati; ako prav naredijo, ne bo škodila pohvalna beseda; ako bi se od drugod nasprotniki prikazali, treba podučiti in — ne se vdati. Jako zelo koristi pevcem včasih kako veselje napraviti — kakšno, si lehko mislite. Glaske, ki so res potrebne, naj bi cerkev nakupila, a ostati imajo v arhivu, organistu treda preskrbeti primernega poduka n. pr. Sattner-jevo brošuro : „Cerkveno petje, kakošno je in kakošno bi moralo bitiDolinar-jevo knjižico o cerkvenih vkazih in določbah ; „C e r k v e n i glasbeni k“, ki bi se pač p r i nobenem organistu ne smel pogrešati Ne reci toraj: ne razumem; ako nimaš posebnih pevskih zmožnosti, imej vsaj gorko s r c e, to bo tudi tvojo okolico o-grevalo za pravo cerkveno glasbo. 2. Žalostna prikazen je nemaren organist. Res, da plačilo ni vselej posebno veliko, a v jako mnogih slučajih je še preveliko — za vnemarnost. Od orglanja more se sicer ma-lokod živeti, in ne bodemo zamerili, ako na deželi čez teden organist bolj skrbi za druge opravke, ko za orglanje in za podu-čevanje petja, a žalostno je, ako se v nemar puščajo celo nedelje in prazniki, zlasti po zimi, ko imajo tudi pevci časa dovolj za vežbanje. Saj je vender najlepše razveseljevanje lepo petje in zraven tega služi človek še plačilo — čeravno tu na zemlji ni veliko, bo pa obilnejše pri Bogu. Težavno je pevce novince pošteno izuriti, težavno je dobiti stanovitnih in navdušenih učencev, a najtežavniše je dobiti prave navdušenosti pri — organistih, ki so po večem tudi učitelji petja. Ako imajo ti zadosti ognja, vstrajnosti in dobre volje in — previdnosti, potem gre vse drugo. Mnogo škoduje, da so učitelji sami premalo izobraženi v teoriji in posebno v metodiki podučevanja. Marsikaj nepotrebnega se vbiva novincem v glavo, a na lepo petje se premalo pazi. TJpam, da bodo organisti še to leto dobili v roke knjižico, ki jim bo podučevanje petja zelo olajšala. Za enkrat svetujem samo to : Glejte, da se bo pelo koj iz početka in potem vedno občutno in eksaktno, potem se vam pevci ne bodo kujali. Pevci so občutni ljudje, ako skrbi pevovodja, da gre vselej dobro in precizno, jih bo to tolikaj veselilo, da ti ne odstopijo, če jih boš prav s kolom gonil iz kora. Kav je lepega, to gre k srcu, to človeka kar nase priveže. Pevovodja, oziroma orglavec, ki svojo dolžnost zanemarja, v k r a d e oni denar, katerega dobi za plačilo. 3. Pevci naj pomislijo, da ne pojo sebi v čast, temno da slavimo s petjem v cerkvi — Boga. Pevci imajo, skoro bi rekel, vsi od kraja eno veliko napako — preponosni so in zamerljivi. Včasih zadostuje ena ostra beseda, pa se kuja. Komaj so se začeli učiti, že hočejo več vedeti ko pevovodja ; Bog vari še le komu reči, da nima lepega glasu, koj bo — štrajk ! Ako se kdo grdo dere, da te usesa bole, le nikar reči: ,,Preveč kričiš”, ali: „Tako ni lepo” — reci raje: „Ti pa imaš glas, da je kaj, pa imej vsmiljenje z drugimi, ki nimajo tako krepkih prs‘\ Pri pevcih je treba vedno „rokovice” imeti. Resnica je pa, da si dajo marsikako pikro povedati od onega, o katerem so prepričani, da je res mož, ki svojo stvar ume in ako vidijo, da gre pri produkciji lepo iu gladko. Ako pa pevovodja malo ali nič druzega ne zna, ko osoren biti, potem se tudi čudili ne bomo, ako so pevci koj nevoljni. Občutljivost je pa tudi dobra lastnost. Kako bo oni občutno pel, ki je neobčutljiv ? Kjer pa najdemo samo pulilo prevzetnost — tam je treba dotičnega malo okrcati, če mogoče rahlo, ako pa ne pomaga, bolj naravnost; drugi, nad katere se je preširno povzdigoval, bodo hvaležni. To občutljivost se najlaže „pana“, ako pevovodja dobro razločuje pojma: „natančen“ in „siten“. Natančen bodi, kar je napačnega, popravi — ako znaš na šalo obrniti, toliko bolje, a priimkov ne dajaj, zmerjati nikar i Misli si, da pevci že sami ob sebi raji prav pojo, ko narobe; če se jim ponesreči, ne zaslužijo toliko graje, pač pa potrebujejo poduka. Brez pevcev ni petja; pevci lehko k lepemu petju največ pripomorejo, ako hodijo redno k skušnjam, ako skrbijo bolj za splošen vtis — vsak se mora drugim akomodovati. Ako v orgijah ena piščalka močneje poje, ko sosede, ne bo lepo, ako se izmed vseh pevcev enega preveč sliši, petje ne bo prijetno. Pevec mora vedeti, da je le del celote, ne pa centru m, okolo katerega se mora vse drugo vrteti. Pevci ne smejo pozabiti, da pevovodja ni zato, da bi le molčal in — hvalil, tak pevovodja je malo vreden; v prvi vrsti je naloga istega, da pcdučuje in opozarja na napake, kjer so. Še nekaj bi rad pevcem na uho povedal: Ne poslušajte kričačev, ki pa toliko o glasbi umejo, ko „zajec na boben“ ! Poslušajte, kaj pravijo oni, ki so se z glasbo resno pečali; sodba enega tacega je več vredna, ko tisoč drugih. Ako gojite pravo cerkveno glasbo, ne zmenite se za to, ako bo eden ali drug jezik ■otresal, le lepo in z občutkom pojte, pa se bodo kmalu d r n g i spreobrnili, a sami se ne spreobračajte na slabše, ne dajte, da bi vam taki poti odmerjali, ki niti pojma nimajo, kaj se v cerkvi spodobi. 4. Tudi drugi ljudje, ki ne sodelujejo pri petji, lehko muogo^ pomagajo. Če je treba cerkev popravljati, ali kaj novega pri cerkvi pripraviti, pripomorejo k temu pač največ verniki — z darovi. Voditelj dotične cerkve določi, kaj je potrebno, naroči, ali pa razloži mojstru, kaj in kako bo treba narediti, a drugi ljudje omogočijo popravilo ali pa naročilo z gmotno podporo. Ako nisi pevec, vendar se lehko vpišeš v družbo goječo cerkveno glasbo po namenu sv. cerkve — koliker več udov bo imela, koliker več podpore v obliki cvenka, toliko pogumniše in vspešnejše bo delovala. Pri naših cecilijinih društvih ne pogrešamo delavnih mož, pač pa gmotnih sredstev, da bi se njih dela obelodanila ter v splošno rabo razširila. Ravno z udnino za domača glasbena društva podpira se domača umetnost, in denar ostane doma med Slovenci. Kdor je vnet narodnjak, se bo gotovo veselil videti veselo gibanje med nami v glasbenem oziru — pred malo časom je bilo treba od ptujcev glasbotvorov izposojevati si, a vsak dan gre na bolje Ne zamerim onim, ki se boje, da bi se ptuja glasba pri nas razširila na škodo domači ; nekoliko narodnega ponosa ne škodi, ker nas priganja k delovanju, k tekmovanju z našimi sosedi. Prav! gojimo in podpirajmo domače delo, koliker vsak premore; to nam bo tudi pred svetom v čast. Odgovarjaš morda: ,,Sem revež, nimam denarja, a obilno družino, moram zanjo skrbeti". Vrlo dobro, nihče te ne bo grajal, ako ne vtrpiš z denarjem cerkveno glasbo povspeševati. Vendar tudi ti lehko pripomoreš marsikaj — brez stroškov. Na uho ti povem, da ne bo nihče slišal: Ne verjameš, kako pevci radi slišijo kako pohvalno besedo, kako jih „pomaže11, ako vidijo priznanje svojemu trudu. Daj jim včasih kako dobro besedo, to jim bo veselje še bolj vzdrževalo. Hvali pa samo to, kar je v resnici hvale vredno, sicer jih boš v z moti potrjeval. Mogoče je tudi, da si v glasbi tak revež, da bi pevci tvojo hvalo imeli za — ironijo. Ako meniš, da tvoja beseda ne bo imela nikakega vspeha, tedaj ti svetujem zadnji pomoček, kako cerkveno in drugačno glasbo gojir.i „vsaj nagajaj ne!" Marsikaj dobrega je že zaspalo vsled nagajivosti, ravno ceciliji-na društva so morala mnogo zaprek prekoračiti. Bodisi muzikalno na pol izobražen, ali idijota. ali ve. ali ne, kaj prav hočemo, vsak meni, da je že ..strokovnjak*, ki sme sedati na sodni stol in od tod ko Jupiter svoje strele na cecilijina društva spuščati. Mi bi sicer smeli popoluoma prezirati take prikazni, one strele so frčale mimo nas, a zarad drugih, ki bi res lehko-vsled tega napačne pojme o nas dobili, sem se oglasil ter skusil nekoliko pojasniti, kaj hočemo, kaj je naš namen, jeli morda isti škodljiv našemu narodu, koliko so vredni vsi vgovori zoper nas. Upam, da ne bo nihče našel v teh pohlevnih spisih ^osebnih napadov" ali strankarstva. Ni mi bil namen oseb nam nasprotnih poniževati, pač pa prepričati, da vemo, kaj delamo, da se nam ni od cecilijanskih društev nič hudega bati, da celo ne smemo in ne moremo drugače. Ako bi kdo še kake dvome imel, naj mi jih kar naznani o n im p o t o m, ki mit bolj prija. Mnogo je nam škodilo to, da so Nemci že pred nami prišli k pameti, menim pa, da ni sramota za nas, ako pri poznamo, kar je dobrega; sramotno bi bilo, ko bi kljub dobrim vzgledom v Nemcih hoteli vendar le v zmoti ostati. Ako bi bilo cecilijanstvo, bolje pokorščina do sv. cerkve, narodnostni ideji nevarna, Nemci bi se je ne bili poprijeli, saj: jim pomanjkanja narodne zavesti pač ne moremo očitati, raje pač pretirane narodnostne težnje. Tudi Nemci bi bili radi dobili dovoljenje pri petih mašah vsaj kako vlogo peti v domačem jeziku — a „non licet“ so dobili za odgovor, dasi se je bil tudi pri njih vkoreninil abusus takozvanih „deutsche Hochamter“ — a sedaj so prišli že tako daleč, da ne dobi delo, ki ni v duhu cecilijanskega društva niti založnika več ! Nemci so pri vsem svojem cecilijanstvu vendarle navdušeni narodnjaki. Glede cerkvene glasbe jih pa smemo imeti za vzor. Nemško cerkveno pesen goje, da je veselje; navedemo le imena: Mohr, Baeumker, Dreves, Molitor. Da pa dobijo pravo cerkveno in narodno pesen, ne iščejo modernih skladateljev, nego stare zaprašene knjige in knjižice iz preteklih stoletij preiskujejo in na novo oživljajo — prepričani, da so pesni iz stoletij trdnega verskega prepričanja jedrnate, a one modernih glasbenikov, posebno iz polpreteklega časa, bolj plitve in površne. Vedo, kaj delajo : posnemajmo jih ter delajmo enako pri naših slovenskih cerkvenih pesnih. Kjer pa gre za umetno petje po cerkvah, tam Nemci sami sebe hudo zatajujejo. Vzor so jim najbolj ital i-j a u s k i klasiki, španjski, nizozemski; iz zlate dobe cerkvene glasbe imajo Nemci jako malo korifejev. Vsi boljši nemški skladatelji so se učili od Italijanov in ponosni so, ako jim je mogoče izvrševati dela Palestrinova, Viadane, Nanini-ja, Lotti-ja itd. Narod, ki goji pravo umetnost, ne bo vtonil v valovih sosednjih narodnosti, a onega, k i o s t a n e n a nizki stopinji kulture, sosedje a b s o r b u j e j o. To uči zgodovina jasno. Končujem z besedami, katere sem govoril v Gorici cecili-janskim organistom: „Morda bi rekel kdo, da ne smemo biti fanatični Slovenci — a jaz vam pravim: bodite fanatični, to je, pokažite tudi na zunaj, pred svetom, da ste narodnjaki — a ne s kričanje m, ne se sovraštvom d p dr u-g i h narodnosti, nego s tem, da se bo vsak v sv o-j e m poslu temeljito izuril, da bo cel mož na svoje m m e st u, potem nas bodo drugi narodi s p o-štovali in imeli pred nami — rešpekt!“ J. Koko mr. Sumljiva znamenja ^ v slovenskih akademiških in dijaških krogih. Kdor ima šolo, njegova je prihodnost, se dandanes večkrat ponavlja. Mislimo pa, da resnica tega stavka velja ne le glede nižih, ljudskih šol, ampak in še bolj glede srednjih in visokih šol. Velika množica je duševno lena, dovzetna za dobro in slabo, njo vedno vodi razumništvo. Vse je torej odvisno od tega, kakošno je razu m n i š t v o narodovo. Razumništvo je takošno, kaker se vzgoji na srednjih in viših šolah; s teh šol ljudstvu prihajajo voditelji: duhovni, pravniki, sodniki, zdravniki, profesorji in učitelji. Naj vse te prešinja krščanski duh, tako da z besedo in z vzgledom izpovedajo krščanska načela, potem se ni treba bati za vero in nrav nižega' ljudstva. A isto tako se krščanstvo na dolgo ne da ohraniti v narodu, ako mu dohaja z viših šol brezversko razumništvo. Visoke šole, vseučilišča določujejo v s o d o narodov in tok zgodovinskega razvoja, To so modro sprevideli tudi tisti skrivni rovarji — masoni — kateri v našem stoletji spodkopuiejo državni in socijalni red. Mladina na vseučiliščih in družili viših šolah jim je vedno v skrbeh — njo si hočejo pridobiti ter jo z vsemi mogočimi sredstvi vzgojiti za svoje revolucijonarne namere. Vse revolucije našega veka nam to potrjujejo. Na Francoskem se je vže davno pred revolucijo 1848 osnovala „Jeune France11, na Laškem „Giovine Italia“, v Švici ,,Mlada Evropa" — društva, v katera je loža pred vsem mladino vabila, da bi jo pripravljala na veliko politiško-socijalno pre-kucijo, ki je tudi resnično 1. 1848 po Evropi bruhnila na dan žugaje vse prevreči. In res, skoro po vseh glavnih evropskih mestih, kjer se je pričel vpor proti postavnim vladam, je vže stala na nogah vseučiliščua mladina, dobro organizovana, pripravljena na boj. In boja se je tudi povsod vdeleževala. Vodili so jo pa znani socijalisti, kateri so takrat v rokah držali niti mejnarodnega gibanja. V Parizu je po banketih študente razvnemal Ledru Rollin, in služili so izvrstno prekucijskim voditeljem. V Italiji je okol revolucijske zastave mladež zbiral Mazzini, in krvavela je na bojiščih proti Avstriji in postavnim vladarjem, zagrajala ulice po mestih in z barikad streljala na vojake. Nič drugače ni bilo v Avstriji. Na Ogerskem prisegala je vseuči-liščna mladina na zastavo veleizdajsko, katero je bil povzdignil Košut; na Dunaji so vseučiliščniki, razvneti od Fiisterja, pod vodstvom deloma inozemskih socijalistov, združeni v posebno legijo, vlado vrgli, cesarju pretili in oklicavali vže republiko. Komaj se je na Dunaji punt zadušil, kar vsplameni na novo v Pragi; tudi tukaj so se visokošolci združili v poseben akade- miški polk in ljudstvo podšuntali, da je začelo ž njimi ulice graditi, in streljati na vojake. Vseučiliščnik Fritsclr je razvil socijalistično vudečo zastavo. Komaj se je v Pragi punt nekoliko zatrl, so dijaki vdarili na deželo trosit laži mej narodom in ščuvati ga na vpor. Revolucija se je sicer srečno zatrla, a nje provzročitelji, masoni. niso še izginili. Vrnili so se spet na delo — a ta pot previdniše, skrivniše. Mejnarodna organizacija je znova premrežila celo Evropo, in spet se pripravlja splošna socijalistična. revolucija, ki ima dalje segati kot vse dozdanje. Da loža ne more pri tem v nemar pustiti akadamičnega dijaštva, ni pač težko razumeti; kajti ravno to ji je v zadnjih revolucijah preveliko vslugo delalo nego da bi mogla pozabiti nanje. — Zatorej pozor ! Tudi Slovenci imamo precejšnje število mladeničev po vseučiliščih. posebno na Dunaji in v Gradcu. Naša dolžnost je, da z vso »pozornostjo pazimo, kaj naši vseučiliščniki včinjajo. 1 Ako vsa znamenja ne motijo, se je poslednjega časa mej slovensko in sploh slovansko vseučiliščtto inteligencijo začelo precej gibati. Kot nekak odmev tega gibanja smatramo pred vsem novi list, ki se je lani vstanovil na Dunaji po nekaterih slovenskih vseučiliščnikih. Naslov nosi: „V esn a, mesečnik slovenskega dijaštva”. Pred nami leži njegov prvi letnik. O koncu prvega leta nas je nemalo mikalo še enkrat pazljivo prebrati glasilo slovenskega dijaštva. Pa rekli smo menda preveč: slovenskega dijaštva; kajti povdarjati moramo, da je vže koj o porodu lista lep del, ako ne večina slovenskih vseučiliščnikov izjavila se, da nima nikake zveze z „Vesno“ in njenimi osnovatelji. Čudno vže to, da se je večina naših akademikov, rekli bi, sramovala pred slovenskim občinstvom priti v sumnjo, kaker bi „Vesna" bila njeno delo. Kljubu temu je ,Vesna” izhajala prvo leto in hoče izhajati tudi nadalje. Mi pa še vedno „Vesno“ smatramo za glasilo n e k a-terih slovenskih akademikov. Vender si ne moremo kaj, da ne bi večini naših akademikov, kaker tudi slovenskemu občinstvu klicali: Pozor! * * * 1. — Program „V e s n e“. „N a p r e d n o slovensko d i j a š t v o želi, da naj stoji „Vesna“ na s t r o g o slovanskem stališči, in podpora vseli narodno nap r e d n i h krogov bode jej zagotovljena”. „N’ikdar se dijaki ne bodo navduševali za ljudi, katerim narodnost ni na prve m mestu . . . Dijaštvo hodi za zastavo čisto drugačnih mož, kaker pa si jih oni žele“. „Slovenci smo pred vsem narodnjaki — Slovani, Slovenci, in pote m še le vse drugo”. 2. — Nazori v „V e s n i“. N j ena m oral a. Nazori dijaške „Vesne“ se najjasniše izražajo v noveleti „Za vzorom*. Tu se izpoveda vera v fatalizem. Nar je človek in kar ima delati pa trpeti, vse je neizogibno določeno. Brez-vspešno je vstavliati se vsodi, ki tira človeka v prepad. Pogubno, nevkrotno nagnenje se podedova s krvjo, prehajajoč od sta-rišev na otroke. Junak se čuti gnanega od neizprosne vsodne sile, da koprni po nedosegljivem vzoru; ne dosegši ga zblazne in skoči v podzemski tolmun ! Tako kruto zna komaj dr. Tavčar slikati fatalistični determinizem. Da pri teli nazorih ne smemo iskati vere v posmrtnost, se razume. Skratka: nevkrotljiva pohotnost mesa, neozdravljiva zaljubljenost, obup, ki konča z blaznostjo in — samovmor, to so leposlovni ideali naših akademikov pri „Vesni“. V potrdilo temu dvoje mest. „Kako se treba človeku boriti radi te b u d a 1 o s t i, ki jo je storil, da je prišel n a svet! In ni mi mogoče razumeti, kako moremo biti tako nespametni, bedast i, vsaj pa tako n a j i v n i, da ne v vidim o, s kakim trudom vsak dan znova kupujemo svoje'* življenje in to mnogo nad vrednostjo njegovo... Sinoči mislil sem, bi 1 i ne bilo bolje, da se v s t r e-1 i m, a 1 i p a zadrgnem z a n j k o za vrat, nego da se še dalje klatim po svetu. Vsaj ko zahrušči zadnja lopata v grob moj, kdo popraša še po meni ?“ . . . „Večno ne bode trpe- lo. Morda bode prihodnost m o j i h atomov ne k d a j v e n d e r le lepša, nego je pa njihova sedali j o s t“ . . . „Č e m u se pač c e p iv mlada srca idealnost...?!* ... „Ali veruješ na vsodo, na fatum ?.... Mar ne veruješ, da je n e k a t e r n i k o m soje n o v e d n o nesrečnim biti?...*... „Vsakaternik govori po svojih odnošajih, svojih izkušnjah, in besede njegove se poleg tega še zmnožek vzgoje njegove, ki mu določijo in vtrde njegove tako-zvane nazore in misli. Mene vodilo je dosedanje življenje d o fatalizm a, in da sem stareji, dejal bi, do pesi m i z m a.“ Nekaj iz nravoslovja. — Drzno, nesramno opisovanje ljubezni : str. 9, 18, 19. In taka ljubezen ni greh: „Je li ljubezen morda greh ? — vprašujete poleg nemškega pesnik . .. 1’oglejte v katerikoli katekizem, kjer so našteti naglavni, v nebo vpijoči in vsi ostali grehi — in ne najdete je tam. Torej gotovo ni greh*. (Str. 16.) . . . „Zapeljana je reva — menim, da je ti radi tega ne bodeš obsojal ...“.. .„Brez ljubezni životariti more le filister. Poljub . . . nebeško . . Vi, ki se nazivate filistrom, ne morete me pač umeti. Za trenotek ljubezni dam vam vse — nebo — pekel*. — Nad vse klasično pa, kar se tiče spolne zaljubljenosti dijakov in družili samskih mladičev, je naslednje mesto iz zgore omenjene novele: „Mlademu človeku treba bitja, kateremu se razodene, da ga umeje, da mu je odmor in tešilo za vse bridkosti sadu spoznanja, katero ruši z vsakim dnevom bolj fan- torne mladoletja. In ako bi tega ne bilo, prezgodaj obupalo bi marsikatero mlado srce. Tako pa se preraja v objemu drugega bitja, dobiva si iz njega novih moči j, novih nadej za življenje. — A vam, ki zaničljivo prezirate takov duševen prerod, pravim, da je često ta prva ljubezen najlepša, najnesebičnejša in najbolj resnična, kar jih je, in naj se vidi, da je še tako smešna. Krutost vidi se mi'pobijati mladini idejale, vsai tako zgodaj vrnro !“ Po vseh teh za učečo se mladež zlatih naukih je pač naravno, da Slovencem bode kmalu prepotreben poduk — o sifili-tiki. In res, dosledno ni tudi „Vesna“ pozabila dati družbi sv. Mohora svet, naj bi v rDomačem zdravniku“ pač ne izpustila poglavja o nevarnost in zlih nasledkih sifilitike ! (Str. 13.) K sklepu, da še bolje pojasnimo nravoslovne nazore Vesninih akademikov, opozorimo Slovence na vest, da se je v graškem „Triglavu“ mej vseučiliščniki osnoval „sabljački klub, kateri se pridno vadi v borenji in vzgaja vže dalje časa najboljše borilce. Tudi mej dunajskimi velikošolci osnoval se je ,,borilni klub", kateri šteje sedaj vže 30 članov". „Vesna“ str. 28). Vse to — kaj ne da — za dvoboje ?! Le še samokresov bi jim bilo treba nakupiti — na državne stroške !! 3. — „V e s n a“ pa ve r a. „Vesna“ se sicer ne bode protivila nikdar verskim naukom in nazorom, vender .... „Vesna" se nikdar ne bo postavila na ozkosrčno stališče verskega fanatizma in zelotizma." „Sicer pa naj le skušajo (slovenski katoličani) vstanoviti svoja „katoliška“ akad. društva, morda pridobe tudi kakega člana, ki se bo iz kruhoborstva vdal f a r i z e j s t v n“. „Slovanom, sosebno južnim, je neobhodno potrebno obli o v 1 j e n j e c i r i 1 o - m e t o d i j s k e g a obreda, po sili jim o d v z e t e g a". „Kruhoborstvo, klerikalizem in lastna duševna nezmožnost — so znak naših nasprotnikov". 4. — „V e s n a" pa politik a. Politikovanje je glavno opravilo Vesninega dijaštva. Vte-meljuje se potreba tudi dijaške politike; tej le zato nekateri nasprotujejo, ker je marsikomu neljuba sodba in obsodba delovanja naših političnih voditeljev in činiteljev (obsodba — po dijakih !!) In (lijaki-politiki pri „Vesni“ zasedajo resnično konja najviše politike ! Kot politično glasilo združenega narodno-poli-tičnega dijaštva je izbran —„Slovenski Narod" ! Vzor politikov so napredni Mladočehi. .Dal Bog, da bi se skoro združili vsi naši poslanci s češkimi v odločnem postopanji . .“ Da se slovenska mladina ogrejev za mladočesko politiko, priporoča se radikalni, socijalistični „Časopis českeho studentstva". Obče-slovenska vzajemnost z ruščino kot medsobojnim občevalnim jezikom — bodi za zdaj naše geslo ! Zdaj pa čujte, kaj vse obsega politiški program slovanskega avstrijskega dijaštva (tudi gimnazijskega): Reorganizacija naše mo n a r h i j e (niso šale !), pridobitve na politiškem, kulturnem, socijalno-ekonomičnem polji, nadalje — kar se razume samo ob sebi — slovanska vzajemnost pa zadeve dijaštva. Tudi z vojnimi zadevami (!) se peča dijaška politika, naglasa neporabnost „statistnega“ parlamenta, še bolj pa nepotrebnost — čujte ! — gosposke zbornice!! Kar se tiče še posebe naše ožise slovenske politike, je načelnik slovenske sekcije v Gradci izdal poročilo, katerega bistvena vsebina je : ,,Slovenska inteligencija je večinoma napredna. Napredna stranka je organizovana v »Slovenskem društvu". K r i t i k a o delovanji slovenskih poslancev: Slovenska inteligencija želi skupno postopanje državnih poslancev z drugimi slovanskimi poslanci, zlasti s češkimi; vstanovi naj se slovanski klub; prvi korak k temu bodi samostalen h r v a t s k o - s 1 o-venski k 1 u b‘‘. Vse te vele-politične točke so se spravile v poseben program, ki ga je sprejelo slovansko dijaštvo vse Avstrije ! Ti politični nazori in sploh duh, ki veje v krogih slov. „na-prednih" akademikov, naj bi se od zgorej čedalje bolj širili mej nižiše dijaštvo na srednjih šolah. — V ta namen, kaker nas po-dučuje „Vesna“, se je osnovalo ferijalno društvo ,,Sava", katero ima o počitnicah prirejevati veselice, da se dijaki shajajo in mej seboj spoznavajo. Seveda ne smejo manjkati tudi »dijakinje" za ples. Vstopiti to društvo smejo i ženske. Vrhunec takih slavnosti je navzočnost katerega radikalca n. pr. Hribarja, Tavčarja, kateri blagovoli zbrano dijaštvo ogovoriti! Za letos se nam naznanja abiturijentska veselica v Zagrebu, h kateri bi imeli priti razen hrvatskih tudi slovenski in morda tudi — češki gimnazijci! 1 Tukaj imajo nazadnjaški (kajti zbirajo se kaj pridno okol »Rimskega Katolika" pa „Dom in Sveta") slovenski gimnazijci — spodbuja, „Vesna" — spoznati, kako vsestranski zavedni in n a p r e d n j a š k i so njih tovariši" (posebno češki, kaj ne ?). Prav rada „Vesna“ dijake podu-čuje o političnih shodih in zborovanjih; tako tudi oživlja misel na „tabore". Meni pa, da bi se, ako bi deževalo, smelo taboriti tudi — v cerkvi! Pa taborov se sedanji prvaki naši boje. Drugače je na Češkem — sedanjem Mladočeskem, kjer je ravno po taborih češki kmet dozorel v zrelega politika, da vže dobro unie-je, kaj je husitizem itd. Mladočeska je sploh vzor dijaških poli-tikašev napredne „Vesne“!l 5. — „V e s u a pa ženstv o." Pridemo do najvažnišega poglavja: o ženstvu. „Vesna“ je prva mej Slovenci prevzela nalogo ženstvo emancipovati in pri-bojevati mu popolno enakopravnost z možkimi, Pa rekli bi skoro bolje : cela „ Vesna" je nepretrgan slapospev ženskemu spolu ! »Vesna" obžaljuje, da za vboge naše Eve ne skrbi ni občina, ni dežela, ni država! Zenska vzgoja bi — seveda — morala biti prvič ne verska, ampak pred vsem n a r o' d n a (v duhu Prešernovem. Stritarjevem itd.), kajti le „narodnn vzgojena in naobražena žena je sreča za rod" ! Drugič mora izobrazba ženska obsegati vse kar možka. Posnemajmo Rusijo (nihilistično), Švico, Francijo (masonsko) in druge dežele, kjer se ženskam odpirajo gimnaziji in vseučilišča! Zatorej „Vesna" svojim brav-cem pridno poroča, kako se leto na leto vstanovljajo ženski gimnaziji n. pr. na Dunaji, v Pragi, v Budapešti, in vpraša z žalostnim srcem: „a pri nas?!“ Da, ženske so za vseučiliščne študije baje še sposobniše od možkih, kajti v Rumuniji so se nedavno pri bakalavreatu dijakinje odlikovale pred svojimi možki-mi tovariši!! To je mnenje „Vesne“. Zdi se, da so naši akad e-miški »naprednjaki" v šolo hodili pri pritlikavcih. Primeri „R. K.“ 1. 1. listek: „Iz pritlikavske dežele". Slovenci, pritlikavska doba se nam bliža! Da, zdramiti se moramo tudi mi! „Na času je — piše „Vesna“ — da se ostaline predmarč n e dobe (1848) iz trebijo do cela“ ! Pa začetek — hvala Bogu — se je storil že tudi pri nas. Veste pa, kdo postavlja mej Slovenci podlago masonski vzgoji ženskega spola? V to sta prišla iz nebes svetnika Ciril in Metod! Čujte, kako nadaljnje „Vesna" na istem mestu: „Res se je („Vesna“ govori tu o vzgoji ženstva v svojem smislu) marsikje začelo daniti, sosebno v zadnjem letu v okrožji družbe s v. Cirila in Meto d a, a vse to še ne zadostuje vsem potrebam. Vsikdar treba misliti tudi na višo narodno žensko izobrazbo. Vsekako treba vstanoviti ženska narodna društva . . .“ Te besede morda bolj pojasnjujejo boj, ki se je povodom I. kat. shoda vnel o družbi sv. Cirila in Metoda, nego vse, kar se je do sedaj o tem pisalo in govorilo. Mi bi priporočali to mesto v premišljevanje posebno gospodom Žlogarju, Koblarju in drugovom. Aj, aj, to je pa vse prejasno! Lani se je namerjeval na Dunaj I. avstrijski ženski shod. o binkoštih (v praznik sv. Dn h a!), ki se pa ni mogel vršiti vsled nepričakovanih zaprek. Program, ki je bil za ta shod namenjen, obsega bistveno vse, kar hočejo avstrijski dijaški ^naprednjaki" v bližnji prihodnosti priboriti avstrijskim Evam (seveda tudi — slovenskim.) „Vesna“ prinaša program doslovno : I. dan : p r o s v e t a : 1. obstoječe javne šole in drugi učni zavodi (otroški vrti, ljudske i meščanske šole i. t. d.) nedostatki, reforme sploh ; 2. reforme posebej: a) podržavi j enje učilišč in učnih i u č i 1 n i h sredstev; b) s k u p n o p o n-č e v a n j e o b e h s p o 1 o v na vseh stopinjah; c) telesna vzgoja v v e č j e j meri; d) preosnova učnih načrtov; 3. v s t a n o v i t e v dekliških strokovnih šol; 4. p r i s t o p n o s t srednjih in v i š j i li šol za ženski spol. II. dan : ženski poklici: 1. liberalni poklici: učiteljica, zdravnic a, u m e t e 1-n i c a i. t. d.; 2. ženska ročna dela : f a b r i č n a in domača obrt ; 3. poselsko vprašanje ; 4. vprašanje javne nravnosti; 5. r a z š i r j e v a n j e poklicev ženskim pristopnih. III. dan : politika: 1. sedanji položaj ž e n e p r i 1 e g i s 1 a t i v i; 2. n e o m e j e n o društveno in s h o d n o pravo; 3. s p 1 o š n o in občno aktivno in pasivno volilno pravo vseh državljanov ne glede na spol; 4. v s t a n o v 1 j e n j e polit, ženskega društva, katero ima izvrševati in povspeše-v a t i sklepe ženskega shoda. Nazori torej, ki se v „Vesni“ izražajo, so ob kratkem: Absolutnost narodnostne ideje, kateri se mora pokoriti vsaka druga, tudi verska misel. Glede vere : brezbrižnost za to, kar uče duhovni; to brezverstvo se pozitivno javlja kot vera v fatalizem in pesimizem. Javno življenje, posebno vzgoja, se mora razkristi-janiti. Dijaški mladeži pripaea v politiki prva beseda. Ona se mora organizovati. Ženski spol se mora povzdigniti na isto stopinjo z možkim; priboriti se mu morajo vsa prava tudi v javnem življenji in v politiki. — Spoloma ne stavite nobenih zaprek, da se, posebno v mladosti, spajata, kaker ju priganja spolna pohotnost! To je program, ki ga z dobro vestjo podpiše vsaka — fra-masonska loža, ali pa recimo bolje: ta program je kar od stavka clo stavka prepisan iz učnih knjig framasonske lože! Opozarjamo še enkrat na zgorenje točke, ki so se imele razpravljati na ženskem shodu dunajskem : Mazzini in Cavour sama bi ne imela dodati niti črtice! Kdor se hoče o resnici naše trditve prepričati, oglej se malo natančniše po raznih delih, ki razpravljajo o masonstvu. * * * Več 1 u č i pa v logični stik dijaške „Vesne“ nam Je pri-sijalo od drugod — s Češkega. V rokah imamo praški ,.Časopis českeho studeustvaž Slovenski Benjamin je le nedolžna „kopija“ en miniatur starejšega in krepkejšega češkega brata. Od tega se je slovenski dečko navadil misliti in govoriti, da sploh nič ne more, česar ni slišal od prvega. Samo — seveda — bolj nedolžen je še in otročji, kaker smo Slovenci na sploh nedolžniši in bolj devižki od severnih naših bratov. Rekli smo: brata sta, torej otroka istega očeta. Brezdvomno stojijo Cehi mej vsemi avstrijskimi Slovani na najvišem mestu omike in napredka. Te duševne hegemonije se Cehi zavedajo, in jo hočejo mej avstrijskimi Slovani tudi razširiti in vu-diti. Čehi hrepene po nekakem voditeljstvu avstrijskih Slovanov v duševnem življenji in v politiki. Tudi Slovenci smo tako srečni, da se vže nekaj let sem bratimo ž njimi. Kaker oni posebno pozornost obračajo na nas in naše razmere, tako tudi mi radi vtekamo na češki sever, v zlato Prago. Pa žalibog, da to prijaljstvo sklepajo in posrejujejo radikalci tu in tam ! In to nam ne dopade, to nam je sumljivo! Mladočelii so husiti po duhu in težnjah. Husove in Komenskega nauke je, kaker smo razložili vže lani, loža sprejela za svoje. Naravno tedaj, da mora vplivanje m la d o čestva na Slovence biti le v smislu in po želji masonov. Pa ravno naša mladina je, katero bi nam hoteli severni husiti izvabiti. I)a ne govorimo o našem ,.zaveznem“ učiteljstvu, katerega težnje in dotiko s Čehi smo dovolj označili predlanskim — spominjamo le, kar smo vže vi. letniku „R. K.“ pisali, kako si je namreč po m i š 1 j e n j i masonski g. Lego prizadeval mej slovenskimi srednješolci nabrati celo legijo, in pisalo se je, da ima vže 70 poslušnih ,,jogrov“ okolo sebe. Mi smo mu štreno nekoliko zmedli priobčivši pismo, ki je je bil poslal nekemu slovenskih abiturijentov. Zdaj pa, ko je spodletel prvi poskus, so si Husovi apo-steljni izbrali za plen slovenske vseučiliščnike, da bi po njih nase potegnili še ostalo slovensko dijaštvo. Vstanovila se je „Vesna“. Nazori, ki se tu razvijajo, kaker n. pr. nespoštovanje avktoritete, zahtevanje, naj se gosposka zbornica razpusti, radikalni preobrat javnih zadev, demokratsko poenačenje vseh stanov in ljudi — vse to je popolnoma v duhu Husovih naukov. V ozadji pa za češkim in slovenskim dijaštvom stoji, ne več Lego, ampak nekdo drug. Da, človek bi moral biti več ko slep, da bi ne videl v tem vse slovansko dijaštvo obsegajočem, po edinstvenem naklepu se vršečem gibanji, skrivne roke, ki vse vodi in goni. Od tod se izdaja parola, katero češki in slovenski pa drugi slovanski vseučiliščniki verno sprejemajo in jo v nižiše dijaške kroge zanašajo. Se li res namerja po tem potu tudi slovensko učečo se mladino loviti v soeijalistične mreže, da bo, kaker se je godilo leta 1848 na Dunaji in v Pragi, pri prvi veliki revoluciji tuli ona pomagala graditi barikade ? ! Kdor nas še ne razume, bi mu znali stvar še nadalje pojasniti. — Upamo pa, da vsi dobro misleči slovenski akademiki bodo krepko zavračali nakane husitskega mladočestva! Dr. Mahnič. Maj zanimivejših poglavij iz ruske cerkvene zgodovine od XIII do XVII stoletja. Vvod. „Če tudi sem bil v/e dokončal akademične nauke, sramuje se izpovedani, da nisem tedaj imel niti najmanjšega pojma o razmerji ruske cerkve z rimsko. Moji profesorji cerkvene zgodovine se v svojih predavanjih niso nikdar tega predmeta dotikali. Leta 1865 so me poklicali za profesorja cerkvene zgodovine v Poznanjski seminar. Vest mi je branila cerkveno rusko zgodovino prezirati. Da bi mogel druge učiti, lotil sem se naj-prej sam učenja.“ Tako piše Ks. Edw. Likoivski lic. teol. v svoji knjigi: „Hi-storya unii košciola ruskiego z košciolem rzymskim“. Da drugorodni posvetni zgodovinarji slovansko in posebno rusko zgodovino prezirajo, se da ne opravičevati, a razlagati iz nizkih človeških strasti; a ravno zato imajo cerkveni zgodovinarji tem večo dolžnost svojo pozornost obračati na rusko cerkveno zgodovino, ko je vender ruska cerkev jeden naj-dražih kamnov na tijari rimskih papežev, jeden najkrvaviših listov iz mučeniškega venca katoliške cerkve! Bodimo pravični! Ne zatajujmo onih, kateri so tudi bili pokorni in verni sinovi Kristusovega namestnika, rimskega papeža, kateri so nič manj e k a ker mučeniki drugih narodov, pričevanje dajali sveti rimsko-katoliški resnici! — Predno pa preidemo k posameznim dogodbam ruske cerkvene zgodovine, hočemo v nekolikih poglavjih narisati Rusov splošno politično in cerkveno stanje do sedemnajstega stoletja. Brez tega znanja se posameznih cerkvenih dogodeb ne more do dobra pojmiti. niti je mogoče Ruse pravično soditi. Naj nam pa čitatelji ne zamerijo, da jim, posebno v prvih poglavjih, podajemo skoro edino gola zgodovinska fakta — kar se jim bo zdelo tu iu tam morebiti pusto in suhoparno. Vse to je nekako potrebno ; kajti v ruski zgodovini smo pri nas žalibog pravi — nevedeži, tako da treba i rav za prav začeti z abecedo. 1. Vsa JRusija od pokristjanjenja svojega do XII. stoletja je bila — katoliška. To zgodovinsko resnico smo dokazali v lauskem letniku „R. K.“. Isto dokazuje z nepobitnimi neštevilnimi pričami tudi dr. Julijan Peleš, sedajnji premiselski škof slov. obreda, v ogrom- nem svojem spisu: Zgodovina zjedinjenja maloruske cerkve z Rimom1). Samo jeden fakt, zdelo bi se, pobija to trditev. Kijevska metropolija je ostala po smrti metropolita Hilarijona (1068) v odvisnosti od Carigrada, dasi v Kijevu ni moglo biti neznano, da je carigrajski patrijarli zopet bil odpadel od papeža. Vender ta fakt je le navidezen. Protidokaz nam podaje Peleš sam : „V prvem začetku je bil razkol le osebna stvar carigrajskega pa-trijarlia Mihaela. In ne le ostali trije izhodni patrijarhi, ampak tudi nasledniki Mihaela samega niso posnemali njegovega vzgleda. Po smrti Mihaelovi se je bil Carigrad z Rimom tako vže pogodil, da je papež Aleksander II. (1061 — 1073) imel v Carigradu na dvoru svojega legata, sv. Petra, škofa Anjanskega. Torej ni čuda. ako se Rusi niso ločili od svoje matere-cerkve, upajoč, da se bode Carigrad, kaker dostikrat popred, tako tudi tedaj v kratkem s papežem poravnal1*.2) 2. — Rusija, do navala Tartarov politično jedrna, se politično deli. Res, (ia je Rusija v XII. stoletji bila razdeljena v mnoge kneževine. Aender jeden izmej knezov je imel vrhovništvo nad drugimi. Ti vrhovni knezi so se imenovali „veliki knezi.** Od leta 1104 — 1169 so bili Rusije veliki knezi kijevski knezi. Za njimi so si priborili to čast in oblast suzdalski, za temi pa moskovski knezi. A vže suzdalskih knezov oblast ni več segala čez celo Rusijo. Mala Rusija se je postavila na lastne, noge. To delitev je po-vspešil naval tartarski sredi XIII. stoletja. , Od te dobe so začeli ruske dežele na izhodu Dnjepra imenovati izhodna Rusija ali „Velika Rusija**, bodisi ker so o navalu Tartarov ondi vrhovni ruski knezi bivali, bodisi ker je veči del Rusije na izhodu Dnjepra. Druga polovica na zapadli Dnjepra je dobila ime zapadna ali „Mala Rusija**. Ta razdelitev je bila tudi v naravi nekako vtemeljena. Mala Rusija je občevala bolj se zapadnimi, katoliškimi državami, Velika Rusija pa bolj z izhodnimi, razkol ni mi in ‘) Geschiclite (lov Union der ruthoniscben Kirclie mit Rom. I. atr. II. 1090. Velika osmerica. Wion. Mechitharisten 1S68. 2) „To majac na uvvad/.e, latcvo sobie \vytlumoczyc, dla ozego Rusini po IIilaryonio nie zrywali sto.sunko\v hiei'archioznycli z Carogrodem. Ssjdzili, •>.e jak dawniejsze kilkakrotno nioporozumienia mi?dzy Carogrodem a Rzymem po lcilku lab kilkunastu latach, s lcoiiczyly sio pojednaniem pu\vnSnionyoh, tak i la razii b?dzie, i nio mniemali. abi ta ch\vilowa niezgoda jednogo Rožeiola. z drugim jak'e zlo skutki dla jodnošei wiary pryniežc mogla1- Likoivaki. Hi-stor. utiii Ivožc. ruslc. str. 21. poganskimi narodi. Tudi je jezik Malorusov nekoliko drugačen od velikoruskega. Veliki Rusiji je postalo glavno mesto Moskva, a Mali Rusiji starodavni Kijev. 3. — Politični razvoj ilfa/e Ilusije po ločitvi od Velike Rusije. Mala R u s i j a je bila neodvisniša od Tartarov radi svoje veče oddaljenosti od njih. Tudi se jih je poprej iznebila kaker Velika Rusija. Po navalu Tartarov so knezi maloruski neodvisno od velikih knezov s u z d a 1 s k i h in kasneje moskovskih vladali Malo Rusijo. Jeden teh knezov je bil tudi Danilo iz Haliča, kateri je bil od papeža Inocencija IV. povzdignjen za kralja 1. 1258. Istotako neodvisno od Moskve so Malo Rusijo vladali naslednji knezi Švarno, Jurij I. Jurij II. Leta 1316 je del Male Rusije si prisvojil litvanski knez Gedi-min. Leta 1387 pa nahajamo Malo Rusijo po ženitvi in raznih bojih zopet politično z j e d i n j e n o pod poljskimi k r a 1 j i. Po delitvi poljskega kraljestva je nekdanja Mala Rusija prišla deloma pod Rusijo, deloma pod Avstrijo. Po letu 1387 do začetka XVII. stoletja so bili vladarji maloruski: Vladislav II, Jagelo, Vladislav III. Kazimir IV, Ivan I, Albreht, Aleksander, Sigmund I, Sigmund II, Henrik, Štefan Batori (1575 — 1586). Sigmund III (1587 — 1G32). 4. — Politični razvoj Velike Rusije po ločitvi od Male Rnsije. V Veliki Rusiji so bili od leta 1169 veliki knezi suzdalski knezi. A leta 1328 si je s pomočjo Tartarov priboril to oblast moskovski knez Ivan, imenovan Kalita, iz rodu Rurikovega. Veliki knezi moskovski so prav po suženjsko nosili jarem tartarskega robstva. Se le leta 1502 so se ga otresli za Ivana III. Po navalu Tartarov do začetka XVII. stoletja so v Veliki Rusiji vladali ti le odličniši veliki knezi: Jaroslav II (1238 — 1246), Andrej. Aleksander Nevski. Demeter. Mihael. Ivan Kalita (1328 — 1340), Simeon Ponosni, Ivan II, Demeter Konstantinovi^ Demeter Donski. Vazilij I. Vazijij H (1425 — 1462), Ivan lil. (1462 — 1505) Vazilij III. (1505 — 1533), Ivan IV. Grozui (1533 — 1584), Teodor 1. (1584 — 1598). Za stalno so si veliki knezi moskovski, predniki sedanjih ruskih carjev, prideli naziv „c a r“ leta 1 54 7. 5. — V potartarsld dobi se Mala Rusija tudi glede metropolije loči od Velike Rusije. 0(1 leta 988 je bil Kijev predstolnica vseruskega metropolita. Kijev je bilo Kusov sveto mesto. Ko so pa suzdal-ski knezi si priborili veliko knežtvo, so prenesli 1. 1299 metro-polijo v Vladimir, a leta 1325 so moskovski veliki knezi me-tropolijo iz Vladimira prenesli v svojo prestolnico, v Moskvo. Ta prememba je čustvo ruskega naroda žalila, ker Kijev je bil Kusom kot sveto mesto k srcu prirasel, in so ga torej imeli za naravno prestolnico vseruskega metropolita. Na drugi strani pa tudi maloruskim knezom prenos metropolitanskega središča ni bil po volji, ker Moskva je bila za Maloruse preveč oddaljena in ker so se tudi po pravici bali, da bi Moskva radi cerkvene pokorščine si ne lastila tudi politične, posvetne oblasti čez Malo Rusijo. Leta 1376 je pisal maloruski litvanski knez Olgerd v Carigrad patrijarhu: .Daj nam lastnega metropolita, sicer bomo papeža prosili, da nam ga da.;“) Patrijarli Filotej jim pošlje Gi-prijana, s pravico, da ima po smrti živečega moskovskega metropolita biti on — vseruski metropolit. Carigrajski patrijarli je bil vedno v denarnih stiskali. Kdor je plačal, ga je posvetil. Dasi je vže Ciprijana postavil za vseruskega metropolita, je leta 1379 Pimena, a leta 1384 Dijonizija posvetil za — vseruska metropolita. Rusija je v istem času imela tri vseruske metropolite! Zmagal je Ciprijan (13S9 — 1406); štoloval je spet v Kijevu. Tako je bila Kijevska, objednem vseruska, metropolija, zopet oživljena. Vender vže 1. 1.408 se je Moskva odcepila od Kijevske me-tropolije. 6‘. — Splošen pogled na veroizpovedanje Malo- in Veliko-Rusov tekom XIII. in XIV. stoletja. V pričujočem članku namerjavamo pred vsem pojasniti občevanje Rusov z rimsko Stolico. Ker pa ni mogoče iz tega samega si nasnovati objektivne sodbe o veroizpovedanji Rusov, naj blagovolijo čitatelji sprejeti našo sodbo o tem, ki se je rodila iz primerjanja vseh dotičnih zgodovinskih dogodjajev pro in contra. ‘) l’eleš. I. L. c. 316. V X, XI. in deloma v XII. stoletji je bil ves ruski narod brezdvomno katoliški. V XIII. in XIV. stoletji pa moramo ločiti mej Malorusi in Velikorusi. Velikorusi so v XII. in XIII. stoletji vže razkolniki. Kijev je omahoval mej Rimom in Carigradom, a Moskva se je vže nagnila na Carigrad. Isto trdi tudi Peleš.1) A dotika z Rimom ni niti v tej dobi prenehala. Govoreč o občevanji Rima z Rusi v XIII. in XIV. stoletji ne bomo d e-lali razlike mej Kijevom in Moskvo, mej Malorusi in Velikorusi. Pač pa jo bomo morali delati, ko pridemo do XV. in XVI. stoletja. Vse d o g o d b e pa nam pričajo, da Rim Rusov v nobenem stoletji pozabil ni! 7. — Tim in Tuši v XIII. stoletji. Nekaj dotik Rusov z Rimom v XIII. stoletji smo naveli vže v lanskem fR. K.“ Istotako je Inocencij III. 1. 1208 pozval malo ruske.škofe same, naj se združijo s katoliško cerkvijo.'-) V Malorusiji so bili gotovo tudi v tem stoletji pristaši unije. Kajti o priliki, ko je Koloman venčan bil leta 1214 za kralja gališkega, je pisal Andrej Ogerski, oče njegov, papežu Inocen-ciju III: „Vaša svetost vedi, da gališki knezi in ljudstvo hočejo v s trajati v zjedinjenji in pokorščini najsvetejše rimske cerkve, s pogojem, da se jim pusti lastni obred.*'3'! Leta 1227 je Honorij III. izdal pisanje, ki se glasi: „Vsem knezom Rusije. Veselimo se v Gospodu, ker smo slišali da so Vaši poslanci našega č. brata, škofa mutinenskega, prosili, naj bi sam Vaše kraje obiskal, in da ste pripravljeni vsem zmotam korenito se odreči.1") Leta 1231 piše papež Gregor IX: „ Juri ju, knezu (kralju) Rusije", in ga nagovarja, da naj se oklene katoliške cerkve.5) Posebno v kijevski metropoliji so morali biti katoličani; kajti leta 1234 je Gregor IX. vzel v svojo obrambo katoličane kijevske.6) Isti papež je poslal v Rusijo misijonarje, kaker je videti iz njegove bule „Cum messis rnulta" iz leta 1234.7) ‘) E. c. I. 571. 2) Celo pisanje pri Karamzinu III. — Peleš 1. o. I. 305. 3) „Noverit sanctitas vestra, cpiod Hallicienses prineipes et populus postularunt filium nostrum in regem ... in unitate et obedientia sacros. rom. Eccl. perseveratims in posterum; salvo tamen eo, quod fas ilia sit a rita proprio non recedero.11 Rainald. annal. eccl. t. XIII. ') Peleš L. c. I. 312. 5j ,,Gregorius ete. illustri regi Russiae..............undo cum venerabili fratre nostro episcopo Ruthenorum referente et intellexerimus esse principom christianuni, sed obsorvantom Graecorum ao Ruthenorum moreš ut ritus . . . divina tamen gratia inspiranto volontem accedere ad devotiouem et obedien-tiam Apostolicae Sediš et nostram.11 ltaynald ad an. 1231. °) Peleš. 1. c. I. str. 413. Theiner. Monumenta Poloniae I. N. 56 in 56. 7) Peleš 1, c. I. 388. Oriens Christiaaus, Parisiis 17-iO. 3 5. •— V potartarslci dobi se Mala Rusija tudi glede metropoli]e loči od Vdihe Rusije. Od leta 988 je bil K i j e v predstolnica vseruskega metropolita. Kijev je bilo Kusov sveto mesto. Ko so pa suzdal-ski knezi si priborili veliko knežtvo, so prenesli 1. 1299 metro-polijo v V 1 a d i m i r, a leta 1325 so moskovski veliki knezi me-tropolijo iz Vladimira prenesli v svojo prestolnico, v Moskvo. Ta prememba je čustvo ruskega naroda žalila, ker Kijev je bil Rusom kot sveto mesto k srcu prirasel, in so ga torej imeli za naravno prestolnico vseruskega metropolita. Na drugi strani pa tudi maloruskim knezom prenos metropolitanskega središča ni bil po volji, ker Moskva je bila za Maloruse preveč oddaljena in ker so se tudi po pravici bali, da bi Moskva radi cerkvene pokorščine si ne lastila tudi politične, posvetne oblasti čez Malo Rusijo. Leta 1376 je pisal maloruski litvanski knez Olgerd v Carigrad patrijarhu: .Daj nam lastnega metropolita, sicer bomo papeža prosili, da nam ga da.-1') Patrijarli Filotej jim pošlje Ci-prijana, s pravico, da ima po smrti živečega moskovskega metropolita biti on — vseruski metropolit. Carigrajski patrijarli je bil vedno v denarnih stiskali. Kdor je plačal, ga je posvetil. Dasi je vže Ciprijana postavil za vseruskega metropolita, je leta 1379 Pimena, a leta 1384 Dijonizija posvetil za — vseruska metropolita. Rusija je v istem času imela tri vseruske metropolite! Zmagal je Ciprijan (1389 — 1406) ; štoloval je spet v Kijevu. Tako je bila Kijevska, objeduem v s e r u s k a, metropolija, zopet oživljena. Vender vže 1. 1408 se je Moskva odcepila od Kijevske me-tropolije. 6‘. — Splošen pogled na veroizpovedanje Malo- in Veliko-Rusov tekom XIII. in XIV. stoletja. V pričujočem članku namerjavamo pred vsem pojasniti občevanje Rusov z rimsko Stolico. Ker pa ni mogoče iz tega samega si nasnovati objektivne sodbe o veroizpovedanji Rusov, naj blagovolijo čitatelji sprejeti našo sodbo o tem, ki se je rodila iz primerjanja v s e h dotičnih zgodovinskih dogodjajev pro in contra. ') Peleš. I. L. c. 346. V X, XI. in deloma v XII. stoletji je bil ves ruski narod brezdvomno katoliški. V XIII. in XIV. stoletji pa moramo ločiti mej Malorusi in Velikorusi. Velikorusi so v XII. in XIII. stoletji vže razkolniki. Kijev je omahoval mej Kirnom in Carigradom, a Moskva se je vže nagnila na Carigrad. Isco trdi tudi Peleš.') A dotika z Kirnom ni niti v tej dobi prenehala. Govoreč o občevanji Kima z Rusi v XIII. in XIV. stoletji ne b o m o d e-lali razlike mej Kijevom in Moskvo, mej Malorusi in Velikorusi. Pač pa jo bomo morali delati, ko pridemo do XV. in XVI. stoletja. Vse d o g o d b e pa nam pričajo, da Rim Rusov v nobenem stoletji pozabil ni! 7. — Rim in Rusi v XIII. stoletji. Nekaj dotik Rusov z Rimom v XIII. stoletji smo naveli vže v lanskem ,.R. K.“ Istotako je Inocencij III. 1. 1208 pozval uialoruske.škofe same, naj se združijo s katoliško cerkvijo.2) V Malorusiji so bili gotovo tudi v tem stoletji pristaši unije. Kajti o priliki, ko je Koloman venčan bil leta 1214 za kralja gališkega, je pisal Andrej Ogerski, oče njegov, papežu Inocen-ciju III: „Vaša svetost vedi, da gališki knezi in 1 j udstvo hočejo v s traja ti v zjedinjenji in pokorščini najsvetejše rimske cerkve, s pogojem, da se jim pusti lastni obred.'<31 Leta 1227 je Honorij III. izdal pisanje, ki se glasi: „Vsem knezom Rusije. Veselimo se v Gospodu, ker smo slišali da so Vaši poslanci našega č. brata, škofa mutinenskega, prosili, naj bi sam Vaše kraje obiskal, in da ste pripravljeni vsem zmotam korenito se od-i'eči.“‘) Leta 1231 piše papež Gregor IX: „Juriju, knezu (kralju) Xusije“, in ga nagovarja, da naj se oklene katoliške cerkve.5) Posebno v kijevski metropoliji so morali biti katoličani; kajti leta 1234 je Gregor IX. vzel v svojo obrambo katoličane kijevske.6) Isti papež je poslal v Rusijo misijonarje, kaker je videti iz njegove bule „Cum messis multa* iz leta 1234.7) ‘) E. c. I. 571. 2) Celo pisanje pri Karamzinu III. — Peleš 1. o. I. 305. 3) „Noverit sanctitas vestra, quod Hallicienses principes et populus postularunt filium nostrum in regem ... in unitate et obedientia sacros. rom. Ece], perseveraturis in postorum; salvo tamen oo, quod fas ilia sit; a rita proprio non recedero.11 Rainald. annal. ecel. t. XIII. ') Peleš L. c. I. 312. 5) ,,Gregorius etc. illustri regi Russiae..........unde cum venerabili fratre nostro episcopo Ruthenorum referente ot intellexeriinus esse principom Christian um, sed obsorvantem Graeeorum ao Ruthenorum moros ut ritus . . . divina tainen gratia inspiranto volontem aecedere ad devotionem et obedien-Enm Apostolicae Sediš et nostram.“ llaynald ad an. 1231. ") Peleš. 1. c. I. str. 413. Theiner. Monumenta Poloniae I. N. 56 in 56. 7) Peleš 1. c. I. 388. Oriens Christianus, Parisiis 17-i0. s Sveta Parakseda je bila Rusinja; bila je predstojnica rilskega samostana „Spas“. O prvem navalu Tartarov je šla v Rim, kjer je živela do smrti 1239. Njo je Gregor X, rimski papež, povzdignil mej — svetnice. Ta Rusinja je katoliška svetnica.1) Toraj Polock, odkoder je Parakseda bila doma, bil je v onem času katoliški. Inocencij IV. je leta 1244 osnoval društvo „Societas tratnim p ere grin an ti um “ iz dominikancev in frančiškanov, da bi Maloruse zjedinili s katoliško cerkvijo.8) Nada je bila, ker je tedaj najmočueji knez maloruski, Danilo iz Haliča, obljubil z Rimom se združiti. Leta 1257 je papež Aleksander IV. izročil jurisdikcijo čez latinske katoličane v Rusiji škofu lebuškemu. Po tej dogodbi mnogo desetletji se ne more več zapaziti katerega občevanja Rusov z Rimom. Ni čuda; kajti divji Tar-tari so si Ruse podvrgli in mej njimi divjali. 8. — Rim in Busi v XIV. stoletji. Komaj so si Rusi nekoliko olajšali jarem tartarski, ko papež Ivan XXII. 1. 1321 dominikanca Henrika imenuje za škofa kijevskega/) Če se je papež to upal, gotovo je bilo v kijevski metropoliji še dokaj katoličanov. Leta 1351 je kralj Kazimir sklenil v Mali Rusiji, kaker je razvidno iz pisanja*) Klementa VI, osnovati sedem prostranih 'biskupij. O istem namenu Kazimiro vem se bere tudi v „breve“ Urbana V. do škofa Gnezenskega 1. 1363/) Leta 1372 je pisal papež Gregor IX. škofom poljskim ter jih vprašal o stanji maloruskih cerkva/) Istega leta naroča Gregor IX. škofu krakovskemu: rV veliko naše začudenje smo slišali, da je v ruski deželi mnogo razkolnik škofov .... Naročamo ti, da škofe tiste dežele, ko jili po preiskavi za razkolne spoznaš,, odstraniš.“T) Gregor IX. je tudi potrdil za škofa przemiselskega •) Stebelski. Životy ss. Ewfrozyny i Parascennii, L\v6w 1866. -) Peleš. i. c. I. 413. :>) »Sane pro parle tua — piše papež novoimenovanemu škofu — nostro fuit apostolatih veservutum . . . quod cccl. Kyoviensis in conlinibus Rut.hono-rum et Tartarorum. . . .“ Theiner a. a. o. 5. 162. N. 252. 9 ,,Pro pnrte regis ICasimiri per certos ipsius nuntios propositum exsti- tit coram nobis, idem rex, divino mediante auxilio . . . infidolium Ruthonorum terras, in quibus possunt constitui et creari septem diffusi episeopatus cum tsuo motropolitano, suae potestati et dominio eam subjecit." Peleš 1. c. I. 114. 5) Hara»iewicz Anuales eccl. ruth. Leopoli 18U2. 43. L. c. 43. 7) „Gregorius papa IX. Sane nupar ad ncstrum non sine mentis turba- tione pervenit auditum, quod in terra Riissiae quam pluros Episcopi schisnia- iici fore noscuntur, committimus et niandamus, quatonus omnes et sin- Nikolaja, Rusa, bivšega predstojnika sandomirskega samostana. Leta 1375 je tej škofiji podvrgel Vladimir in Helm >). V pisanji pravi papež : ,Nekateri naši predhodniki so imenovane cerkve (Helm, Vladimir) oskrbovali z katoliškimi osebami: škofi in pastirji".-) Proti koncu XIV. stoletja je zašel moskovsko škofijsko stolico Ciprijan. Bil je eden najboljših škofov, katere je Rusija i-mela.3) O njem se trdi, da je bil katoličan. Kajti leta 1367. so se bili patrijarhi carigrajski, aleksandrijski in jeruzalemski podvrgli papežu. Iz tega sklepajo tudi na Ciprijana. Kajalovič zatrjuje, da je Ciprijan bil šel v Miljubinj posvetovat se, kako bi se obnovila zveza z Rimom.') Več dotik z Rimom je v tem stoletji komaj zaslediti. Tega so krivi neprestani boji s Tartari in kuga, tako zvana „črna smrt“. Ta kuga je v Pskovu leta 1352 dve tretjini ljudij pomo-rila. A še hujša je razsajala 1365, 1366 in 1387. Poslednjega leta je v Smolensku ostalo živih le pet oseb.’) Groza je bila tolika, da je škof Feodor tverski trdil, da ni nadnaravnega duhovnega pekla in nebes, ampak da biva vže na zemlji. Kdor drugače uči, mu je veljal za heretika.") Bodi tudi, da je bila tudi kijevska metropolija v XIV. stoletji razkolna, vender vedno in popolnoma ni bila, ni mogla biti. Isto trde tudi Bollandisti. Znano je, da je sv. Jozafat, škof slov. obreda in mučenik radi unije z Rimom, hodil na božjo pot v Kijev, na grobove v prejšnjih stoletjih na glasu svetosti vmrlih Rusov.7) gulos Episcopos praedictao torrne Rusiae, quos por sumariam informatioriem sehismaticos esse reperi.3 ab eorum Ecclesiis et Episcopatilius auctoritate apo-stolica prorsns amoveas atque prives . . .“ Harasietvicz str. 44. ') Theiner a. a. O. I. V. 964. 2) „Aliqui quoquo praedecesores nostri dictis Ecclesiis de personis -oatbolicis providerant, praeficiondo illis Episcopos et pastores." Ilaras 4 4. 3) „čypryan žil \vylqcznic dla dobra cerkvi ruskiej: wizytownl pdnio dyecozye swej metropolii, nadužvcia t?pil, o podniesnie. nauk mi?dzy ducho-wieiistwem z wielkim zapnlem si? staral, w wolnych chwylach sani naukom si? oddavvat, tlumacyl Ojceiv ICoSciola i ksi?gi liturgiezne greckie na j?zyk flovviaiiski, tak, že tvTelku cz?šc, cerkiewuych manuskryptb\v slo\vianskych po dziS dzien \vysoko cenionych, albo jogo r?ka jest pisana, albo przoz niego spro\vadzona“. L;kowski, Historya r.uii, 33. Strahi das gelehrte Rnssland. ‘) Miscellnnca rerum ad statum eccl. M. D. Litbuaniae pertinentium. Wi!no 1 RbO. 5) Pelež I. 2oo. 2' 7. 1. c. ) . . . „Cto raj i ad dejstviteljno suštestvujut na zemlje vopreki mnenju novit eretikov, katorie priznajut ib mislennlmi ili duhovnimi ’. Karamzim IV. 280, 7) „Or clie si dovrit pensare di tutti cotesti corpi santi ? (Kijev, Pečer-skaja Lavra) Sleritano essi veramente la venerazione clie riscuotano dai (topoli e dai nureerosi pellegrini ? Si, sonza dubbio aleuno, tanto piii clie sono tutti da tempo in cui esisteva 1’ unione fra lo criatianitii di questi paosi e la chiesa cattolica, ed in ogni caso furono tutti personaggi di snnta vita od austerissi- 9. — XV. stoletje. Odpad maloruskih škofov od carigrajskega patrijarha. Iz dogodeb XV. stoletja moramo sklepati, da v XIV. sto-etji ni moglo v Rusih katoličanstvo nikaker popolnoma vsaliniti. Leta 1408 je bil za metropolita vse Rusije izvoljen Foči j. Stoloval je v Moskvi. Kijev je tedaj ostal brez škofa. Focij se za cerkev ni brigal. Maloruski škofi so bili nevoljni; tožili so ga pri patrijarliu v Carigradu. Pa zastonj ! Tirjali so novega, dobrega metropolita. Tudi nič.1) Tedaj se snidejo znova v Novogo-rodu in izvolijo neodvisno od carigrajskega patrijarha svojega metropolita v osebi Gregorija I. Samvlaka. Ta se je spet naselil v starodavnem, svetem Kijevu. Ob jednem pa so maloruski vladike pisali v Carigrad patrijarliu mej drugim te le značilne besede: „Mi ponižni škofje Rusije (sledijo imena osmerih škofov) spoznamo, da Focij metropolit kijevsko cerkev, ki je slava vse Rusije, v propast peha.2) . . . (Ker nam nisi hotel dati sam novega metropolita), smo po vzgledu sorodnih si narodov Bolgarov in Srbov sami izvolili metropolita .... Zdelo se nam je sramotno, da bi mi take metropolite sprejemali, kateri se ne izbirajo po volji patrijarha, ampak po simoniji ... . Mi cesarja p o s i 1 n e oblasti v cerkvi ne moremo trpeti . . . . Leta 1414. n a god s v. Juri j a“. S tem so se odtegnili vrhovni oblasti carigrajskega patrijarha. 10. — Od carigrajskega patrijarha odpadli vladike se bližajo Rimu 1416 —1437. Metropolit kijevski Gregor Samvlak, in metropolit vse Rusije Herazim. Za metropolita Gregorija so šli ruski škofje v Kostnico1 na cerkveni zbor.8) Peleš priča po Hefele-u: Izven več posvetnih gospodov, ki so prišli leta 1418. v Kostnico, bilo je devet- ma professanti le piu austere virtu cristiano e monasticho con un’ eroismo straordinario. I Bollandisti o 1’ Assemani sono di questa opinione, e i piu ce-lebri ngiografi della chiesa in modo unnnime dividono la stessa tesi, ha i piu santi porsonnggi della chiesa cattolica vennero piu volte a visitare e venerare rcliquio : fra gli altri S. Giosafatte K.uncevicz, metropolita di Polozk, l’eroe l’apo-stolo della Unione fra i lluteni e la chiesa cattolica." Vannutelli. Poccia I. 219. l) Karamzin, Piinječanja V. 156. Peleš. I. 1. c. 359. si „Nos itaque humiles Episcopi Russiae . . . videntes Eccl. Kijovien-sem, quae est caput totius Kussiae, pessumire por Forium .. . lam vero vio-lentum Caesaris in Ecclesia Dei dominium pati non possumus . . . Considera-vimus rent esse indignam et iniustani, ut talos suscipiamus metropoiitas, qui non iuxta voluntatem putriarcliae, eiusque sacri concistorii, sed per simoniam a Caesare homine laico creati.* Peleš. I. 1. c. 3(52. 3) „Vitovt v 1417 godu posilal na sobor v Ivostanciju svojih episkopov.“- Karamzin, Pinrječ. V. 157. najst škofov grškega obreda, mej njimi tudi kijevski metropolit. Vspeha vidnega ni moglo biti. Zgodovina molči. Ta metropolit je tudi praznik sv. Paraksede, ki je vender v Rimu vmrla in bila od papeža Gregorja IX. kanonizovana, vpeljal v Bolgariji in določil za nje god dan 14. oktobra. On je spisal tudi nje življenje.1) O Heraziniu pravi Peleš : „Herazim našel je zaslombo v litvanskem knezu Svidrigajlu. Posvetoval se je ž njim, kako bi se moglo zjedinjenje s katoliško cerkvijo izvršiti. Pismo, katero je omenjeni knez poslal papežu Evgeniju IV, je polno hvale o gorečnosti metropolita Herazima.“2) 11. — Vseruski metropolit Izidor (1437 — 1440) gre v Ferraro na občni cerkveni zbor, ki ga je sklical papež Evgenij IV. Izidor podpiše zjedinjenje z Rimom. Za kijevskih metropolitov Herazima in Izidora v Moskvi ni bilo posebnih metropolitov. Za teh dveh je bila cela Rusija cerkveno zjedinjenja. Herazim in Izidor sta bila cerkvena zastopnika cele Rusije. Grški cesar Ivan VII. in razkolni patrijarh Josip sta bila v spremstvu 700 cerkvenih dostojanstvenikov vže 24. nov. 1437 odšla v Ferraro. Izidor, vseruski metropolit, je šel najprej v Carigrad — gsrd v.di £vo£ iitiGKOTtov3) —. Ko je dobil dovoljenje tudi od velikega kneza moskovskega Vazilja II, se odpravi E. septembra 1- 1437 v Italijo, v spremstvu 100 mož duhovskega in posvetnega stanu. Potujočega skoz ruske pokrajine je ljudstvo navdušeno sprejemalo. Glavna seja v Ferrari se je vršila po dohodu zastopnika 1'uske cerkve. Izidora, dne 8. oktobra 1438. Glavni govorniki izhodne cerkve so bili Besarijon, škof nicejski, Izidor, metropolit vse Rusije, in Marko efeški. Razprave so se vršile o primatu papeževem, o izhajanji sv. Duha, o vicah, o opresnem in neo-presnem kruhu pri sv. evharistiji. Mej razpravami zboli carigrajski patrijarh za smrt. V sve-sti bližnje smrti spiše svojo oporoko: ,, Josip, po milosti božji nadškof carigrajski in ekumenični patrijarh. Ker sem na konec svojega življenja došel, in moram občni dolg človeškega roda izplačati, hočem z milostjo božjo svoje misli v basen vseh svojih ‘) Peleš. I. 1. c. 3G5. Likows»i L. c. 35. *) L. c. I. str. 367. *) Die Unionsverhandlungen. Zhishman 1868. Wiun. duhovnih sinov jasno zapisati in podpisati. Vse, kar katoliška iu apostolska cerkev našega g. J. Kr. v starem Rimu izpoveda in uči, to priznavam tudi jaz in izpovedani sveto, da jo v vsem tem tudi vbogam. Pripoznavam tudi sv. Očeta za najvišega duhovnika, ravno tako vice. Podpisano dne 9. jun. 1459.“ Mej tem so se razprave nadaljevale. Konečno so se v vsem pogodili. Glede primata rimskega papeža se je vsprejel stavek : Določujemo, da sv. apostolska stolica in rimski papež ima prvaš-tvo po celem svetu, da rimski papež je naslednik bi. Petra, kneza apostolov, pravi namestnik Kristusov, glava cele cerkve, oče in učitelj vseh kristijanov.1) Izmej Grkov so zjedinjenje z rimskim papežem podpisali: Trije zastopniki carigrajskega patrijarhata, (patrijarh Josip je bil vmrl), cesar in sedemnajst metropolitov. Izidor, vseruski metropolit, je z j e d i n j e n j e podpisal z besedami: »Izidor, metropolit kijevski in vse Rusije — rad podpišem.“ Papež Evgenij IV. je 6. julija 1438. mej božjo službo ves ginjen razglasil zjedinjenje z besedami: ,,Radujte se, ve nebesa, in ti, o zemlja, od veselja poskakuj! Kajti pala je stena, katera je delila zapadno in izhodno cerkev ! Mir se je vrnil k vogelj-nemu Kristusovemu kamnu. Dve ljudstvi ste si zjedinili! Megla trpljenja in razkola je sprhnela. Zopet lesketa veseli sijaj zaželene edinosti. Raduj se, naša mati cerkev, ker svoje davno razprte otroke vidiš zopet zjedinjene v vzajemni ljubezni. Hvali Boga, da ti je britke solze obrisal. In vi sinovi krščanskega sveta, zahvaljujte se katoliški cerkvi, da očetje izhoda in zapa-da se niso zbaii nevarnosti in težav, da bi le mogli vdeležiti se tega svetega zbora in zopet vskresiti ljubezen, katera se je bila od krščanskega roda vzdaljila.“ 12. — Razglas zjedinjenja Husov z rimskim papežem leta 1439. Vračajoč se čez Hrvatsko v Rusijo je izdal Izidor na vernike Rusije, Poljske, Livlandije in Litve pastirski list, v katerem razglaša unijo z Rimom. List se v matici glasi: „Milostju božju Sidor preosvjaštenni Arhiepiskop vseja Ro-sii, Legatos ot rebra apostolskago, Letskago i Litavskago vsem i vsjakomu hristoviernim s pribavleniem vieri svoeja večnoje spasenie v Gospoda. Vzradujtesja i vozveselitesja ninie, jako Cerkov vostočnaja i zapadnaja koliko vremja razdjeleni biša i edina ko edinoj vraždebui: a ninie istinnim soedinenjem v izna- ') Acta concilii Florentini. čalnoe svoe soedinenje i mir i edinačestvo drevneje, bezo vsja-kako razdjelenja. Vsi že Hristoimeniti ljudie, kak Latini, i tak Grekove, i vsi iže podležat sobornoj cerkvi Konstjantino-polctej, eže sut Rusi i Serbi, Vljahi, inij vsi hristjanstij rodove primite toe že svjatopresojatove edinačesto s velikoju duhovnoju radostju i s česetju. Najpred molju vas v Gospoda našego Izusa Hrista, iže s nami milost sotvoršago, čtobi nikakova razdjelenja u vas s L a t i n o j u ne bilo, zaneže este vsi rabi Gospoda lzusa Hrista, vo imja ego hrištjeni. Vi že latinštij rodove, teh vseli, iže v vjere grečestej sut, istinno vjerujte bezo vsjakago razmišlenja, sut bo vsi krešteni, krešteuje, ih istiuo i spitno ot Rimskija Cerkvi krešteuje, dabi meži vas nikakovoe razmišlenje ne bilo o tih deleh: 110 kako latini, tako preže rečeni Grekove, ko edinoj cerkvi smotrenie imjali, eže bo edinjem jedina jest. Ivokda Grelci v zemli sut latinstej, ili gde v ih zemli latinskaja cerkov, čtobi jeste vse k boženstvenej službe pribje-gali, i tjela Izus Hristova smotrali, sokrnšoniem serdca ih čest vozdavali, jako že ve svoih cerkvah oinjat: i na pohajanje, da prihodjat k latinskim popom, i tjelo Božje ot nih prijemljat! A latinšti dolžni v cerkov iti, i božestvenja službi slušati, s teploju vjeroju poklanjatisja Izus-Hristovu tjelu; poneže istinno Izus-Hristovo telo .... A latini takože. da prihodjat na pokajanie k greckim popom i pričastje Božje ot nih vzimajut, poneže ovoe toe jedino jest. Tako bo Sobor končal v javlenom pcsidjeni vo gradje Florentii, pod leti voploštenja Gospodnja 1439. 6. julija.‘“) Razglasivši zjedinjenje z Rimom je Izidor prestopil ruske granice. Sel je v Krakovo, v Levovo. Odtod je prišel v helmsko biskupijo, slednjič v Kijev, svojo predstolnico. Bil je sijajno sprejet. Mala Rusija se je zjedinila. Spomladi leta 1441. je prišel v Moskvo. Oddal je velikemu knezu Vaziliju pismo, katero mu je nanj izročil papež Evgenij IV. Brezštevilna množica ljudstva, bojarjev in škofov se je zbrala k bogoslužbi, mej katero je Izidor imel poročati o vspehu obravnav s papežem .... Ljudstvo je čakalo, kaj poreče veliki knez — knez se je oglasil — proti. Ljudstvo se je kneza balo, potegnilo je ž njim. Moskva— Veliko ru sija za zjedinjenje ni hotela vedeti. Izidor je pobegnil v Kijev. A tukaj ni ostal dolgo. Odpravi se v Rim. Papež ga pošlje kot legata v Carigrad. Ko so Turki Carigrad vzeli, vrnil se je spet v Rim. Papež Pij II. ga je povzdignil za patrijarha carigrajskega. Izidor je mej ruskimi škofi bil prvi imenovan za kardinala rimske c e r k v e. Vmrl je v Rimu 1463 dne 27. aprila. Pokopali so ga v Vat i-k a n u. 9 llarasiewicz. Annales EccI. Rullunae Leopoli 18G2. 13. — Malomsija tekom sto let, po smrti vseruskega metropolita in kardinala rimske cerkve Izidora. Po Izidom se je Moskva za vedno cerkveno ločila od Kijeva. Kazkolni Veliki Rusiji je knez m o s k o v s k i postavil za metropolita Jono. Kijevu je pa papež Pij II. poslal za metropolita Gregorja. O Moskvi ne bomo v tej razpravi govorili več. Papeži je niso pozabili. Se so jo vabili — a zastonj ! Pij II. je, ka-kerje razvidno iz „breve“ poslanega ljubljenemu Gregorju, izvoljenemu metropolitu kijevskemu in vse Rusije-1, leta 1458 natančno ločil meje katoliške Male Rusije od razkolniške Velike Rusije. Gregorju je p apež. podvrgel t e h 1 e deveter o m a i o r u s k i h š k o f i j '): Brijansk, Smolensk, Polock, Turov, Luck, Vladimir. Helin, Przemisel, Malič. Vsi obredi in hijerarhični red Rusov je ostal po zjedinjenji isti. Zveza s Carigradom je imela stati, saj, se je tudi patrijarli v Ferrari papežu podvrgel. Leta 1476 je poslal Misael, naslednik Gregorjev, poslance v Rim k papežu Sikstu IV. proseč, naj bi dovolil v kijev>ki metropoliji slaviti leta 1476 jubilej odpustkov, ki ga je zapad slavil prejšnje leto. Misael priznava jasno primat papežev. V pismu naslavlja Siksta: „Oecumenico papae magno, soli, totius orbis candelabro, Ecclesiae lumini, Sancto-rum sanctissimo, Patrum Patri et supremo pastorum Pastori, beato Xisto. Sanctae universalis Ecclesiae Ohristi Vicario . . . .“ Za Misaelom so bili metropoliti Simeon (1477 — 1488), Jona I. Glezna (1488 — 1494); oba sta bila rimska katoličana.2) Isto Makarij (1494 — 1497). Eden najslavniših metropolitov kijevskih po Izidom je bil Josip II. Soltan (1498 — 1517). Ta je poslal leta 1500 poslance v Rim k papežu Aleksandru VI. prosit pooblastila, da bi smel deliti o posebnih slovesnostih odpustkov. Priznaval je primat. V pismu na papeža se glasi: „Po božji milosti velikemu knezu roti rimski cerkvi sklenjeno, ali Sergij izjavi, da hoče raji poginiti, kaker take zmote potrditi. Na to skuša Justinijan II papeža zasužnjiti, pa se mn ne posreči. Ni še bilo dovolj cerkvenih homatij in krivo ver, katere so kaker rak razjedale iztočno carstvo. Cesar Leon Iz a vri ja n (717—41) si izmisli novo, prav neumno in brezbožno krivovero, ki je celi krščanski svet silno razburila. Z Leonom Izavrijcem začne namreč huda vojska na sv. podobe. Tedanji papež Gregorij II. razloži v dveh poslanicah jasno in krepko to dogmatično vprašanje in pobija cesarjevo nezmisel in neznanje. Zategadelj streže cesar Leon papežu po življenji in preganja katolike se zverskim nasiljem. Kaker da bi bil zbesnel, sramoti, muči; pobija in sežiga častilce sv. podob. V Italijo pošlje silno brodovje, da bi pokoril pravoverne Latine, ki niso hoteli pritrditi cesarjevi neumnosti, odtrga od rimskega patrijarhata vse cerkvene pokrajine med Sicilijo in Tracijo in je podvrže carigrajskemu patrijarhu. Tako nasilje se je nazadnje Italijanom pristudilo, zatorej so iskali pomoči pri papežih, zaščitnikih svobode in človeških pravic. In res, papež Gregorij III. se obrne 1. 739 k frankovskemu knezu Karlu Martelu, Štefan II. pa h kralju Pipinu za pomoč. Kralj Pipin premaga Longobarde in daruje 22 osvobojenih mest Petrovi stolici. Tako je tedaj nastala cerkvena država papežev, osnovana na hvaležnosti in spoštovanju, katero je gojil osvobojeni rimski narod in Pipin do papežev. Hudobnega cesarja Izavrijca spačeni in brezverki sin K o-sta ntin Ko pr onim (Gnojeslav) nadaljuje boj zoper sv. podobe in njih častilce še hujše kaker oče njegov. Zapove celo zbrati zbor odpadnikov, ki naj obsodijo češčenje sv. podob kot »hudičevo iznajdbo-1 (!) ter primerjajo ,,svoje verne cesarje (Ko-pronivna in sina niegovega) apostolom, nadarjene z modrostjo i krepostjo sv. I)uha“. Čujte ! Tako govori 338 škofov iztočne cerkve o češčenji sv. podob! Kako klečeplazijo pred cesarjem, ki je očitno vganjal najgrše orgije in škandale, rušil umeteljna dela, sežigal knjižnice, spodkopaval cerkve, sramotil in nevsmiljeno mučil! Sicer je ,,sveta“ ‘) cesarica Irena s pomočjo papeža Hadrijana I. začasno tem neredom prišla v okom, ali babjeverni Leon V. (Armenec), pol judovski, pol poganski Mihael II. in sin njegov, trinog Teofil, so nadaljevali lov na katolike in sv. podobe. Na to zasede prestol car M i h a e 1 III, kteremu je ostalo sramotno zaime „Pijani“ (ker se je pri gostijah opival.) Vladal je zanj učeni, pa nečisti ujec Barda, ki je krepostno cesarico ‘) Grki so Ireno sprejeli med svetnike, najbrž ker je bila češčenje sv. podob zopet vvedla A žalibog je tudi ona bila podedovala duh cezarizma bi-zantijskega in je dala svojega lastnega sinu v sobi, kjer ga je bila rodila, oslepiti zato, da bi spravila vso cesarsko oblast v svoje roke., Teodoro in neljubega si opominjevalca, patrijarha Ignacija, odstranil s carigajskega dvora. (I. Pogl. XV.-XV1II.) Pregnavši Ignacija, postavi Barda (cesar) na carigrajsko stolico — F o c i j a. S tem človekom začne nova doba v povesti iztočne cerkve, katero je P. Markovič zasluženo osvetil v 6. poglavjih prve knjige (L pogl. XIX.—XXIV.) Bizantinski cezarizem je, kedar ga je bila volja, razdiral cerkveno edinstvo in pretrgaval zvezo z Rimom. Manjši razkoli so vže prej trajali (n. pr. od leta 484—519, 730—81, 813—42,) a Focij je popolnoma razdvojil iztok od zapada. Focij je znal zbrati protikatoliške misli in napore bizantinske vseh prejšnjih časov ; on sam je pristen izraz grške lokavosti, čestilakomnosti in narodnega šovinizma, on je personifikacija bizantinstva in vtemeljitelj iztočne cerkve. Focij je bil sicer vržen raz carigrajsko stolico in je vmrl v pregnanstvu (f 891), ali razkol je takrat premiuol samo na videz, za nekaj časa. Zastava cerkvenega prevrata se je vila vedno nad njegovim grobom. Focij je ostal večen vzor bizantinske cerkve, katera ga dandanes slavi kot velikega učitelja, sličnega apostolom, kot vzor Škotom, diko pa-trijarhov, izpovednika in nmčnika resnice, steber in temelj cerkve ter ga prišteva med svoje svetnike! S tem pregledom završuje pisatelj I. knjigo. V 1. poglavji II. knjige navaja pisatelj vzroke, kateri so pomagali, vzdrževati pričeti razkol. Neka prirojena mržnja in medsebojno preziranje je od nekdaj ločilo Grke od Latineev. A temu je bila prva podlaga : različna nrav in značaj obeh narodov. Razlika grškega in latinskega jezika, ki sta od 6.—7. stoletja naprej izključljivo zavladala na iztoku in na zapadu, je še bolj odtujila oba naroda. Ko grški cesarji niso mogli ali niso hoteli braniti in srečno vladati Italije, so Italijani s pomočjo papežev in Frankov vstanovili zapadno cesarstvo, nemško-rim-sko po imenu. Leon III. venča na božič 1. 800. v cerkvi sv. Petra za rimskega cesarja Karla Velikega; on pa priseže, da hoče braniti rimsko cerkev. G r š k i cesarji so se tudi nazivali rimski cesarji; zato so se od sedaj naprej čutili poražene v narodnem svojem ponosu, in kaker so šteli Franke za sovražnike, Italjane za odpadnike, tako so začeli sovražiti še rimsko cerkev. Med nadaljne vzroke cerkvenega razkola se šteje razlika discipline in javne službe božje. Vse, kar je latinska cerkev določila in vstanovila po prvih sedmih ekumenskih zborih, vse to je bila Grkom neopravičena sprememba in brezbožuo novotaijenje. V naslednjih poglavjih (III.—IV.) nadaljuje pisatelj cerkveno in svetno zgodovino iztočnega carstva od Focija do Ce-rularijeve smrti. Groza in nevolja popadli človeka, ko čita te liste bizantinske zgodovine, katerih le ed( n ni neomadeževan, le eden ne, ki bi bil na čast človeštvu. Same dvorske spletke, zarote, otrevitve, vmori, pre.šestvovanja, da rudečica obliva človeka in se mn lasje ježe. Bizantijski dvor je brezdno hudobij in nečloveških pregreli, a njegova povest je povest krvi, nepoštenja in brloženja. (II. str. 85—86.) Castellarom in G-ambettam bi bil ta odlomek prava slast! Bizantijski cesarji so postali pravi gospodarji iztočni cerkvi, a ona jim ponižna snžnjica. Cesarji nastavljajo in odstavljajo po svoji volji patrijarhe in oddajajo patrijarško čast celo svojim bratom in sinovom. Ni čuda tedaj, če se taki dostojanstveniki niso brigali za čast svojega škofovskega imena, ne za cerkveno svobodo, še manj pa za edinstvo z Rimom. Oezaristiška politika je bila stvarila razkol, pod njo se je bilo izleglo bizan-tinstvo. Bolni so bili na tej bolezni vsi slojevi društva. Treba je bilo le dotekniti se tanke nitice, ki je še vezala iztok se za-padom, in razkol bi bil dovršen in stalen. O e r u 1 a r i j je bil kolovodja zaroti, naperjeni proti cesarju Mihaelu Paflagoncu. Ko je bil zaradi tegav pregnan iz domovine, se je pomenišil. Bil je neučen in ohol. Čez tri leta pa ga vže vidimo na carigrajski stolici. Ta zaklet sovražnik rimske cerkve je dovršil, kar je bil Foči j začel. V javni poslanici očita Latinom vse nasprotne šege in navade, dogmatični primetek Filio-que, izžene vse redovnike latinskega obreda, ter zapre latinske cerkve v Carigradu. Sam zato od papeževih legatov izobčen se predrzne z nezaslišano oholostjo izobčiti papeža samega (Leona IX). Cerularij je vmrl v pregnanstvu 1. 1059. Nekateri njegovih naslednikov so bili na pol zedinjeni z Rimom. Koncem 12. stoletja je odpal cel iztok od rimske stolice. S V. poglavjem druge knjige začenja cerkvena zgodovina Slovanov in sicer naj prej Rusov. Iz te zajamemo one točke, ki zadevajo zedinjevanje z Rimom. Da so Rusi v začetku, ko so bili krščeni, priznavali prvenstvo Petrove stolice, to se da po menenju našega pisatelja sklepati ne samo iz tega, da so tedanji carigrajski patrijarhi Po-lijevkt, Antonij III, Nikolaj Krisoberg z Rimom bili zedinjeni, temveč še bolj iz cerkvenih knjig. 'Te knjige dokazujejo, da so za onega časi Rusi obče priznavali Petrovo poglavarstvo v cerkvi. Pri tej točki opozarja pisatelj na svojo knjigo „Papino poglavarstvo" str. 256. — 268, kjer obširneje govori o tem predmetu. V enajstem veku (do smrti metropolita Hilarijona 1. 1072.) so Rusi bili zedinjeni z Rimom, kaker je Stiltinck to dokazal. Za dobo izmed 1072 in 1150 imamo dokaze, da ruska cerkev ni bila odcepljena od Rima. Sv. Nikolaj je bil 1. 1087. prenesen v Bari. Papež Urban II. (1088 — 99.) vstanovi praznik tega prenosa in ta praznik sprejme brž ruska cerkva za metropolita E-frema (1092) ter ga še danes slavi 9., dne maja, med tem ko grška cerkev ni nikdar te svetkovine sprejela. Drugi dokaz : Italijanski redovnik, po imenu Antonij, po- begne v Rusijo, ker so krivoverci preganjanli njegov samostan ter pride v Novgorod v početku 12. veka ; nekateri menijo 1. 1106, drugi 1. 1117. Tu sezida cerkev in samostan, v katerem je sveto živel in vmrl 1. 1147. Ruska cerkev ga je sprejela med svoje svetnike, imemtjoč ga Antonija rimskega. Tretji dokaz edinstva je po P. Markovičevih mislih posvečevanje metropolita Klementa 1. 1147. V Rusiji so takrat gotovo imeli drugih svetih relikvij, a nobene teh niso postavili izbranemu metropolitu na glavo, temveč roko sv. Klementa papeža. Zakaj? Da ž njo za menijo oblast carigrajskega patrijarha. V drugi polovici 12. veka se je razkol širil po Rusiji. Ko so bili križarji v Carigradu vstanovili latinsko cesarstvo (1204 — 1261), so dobivali Rusi svoje metropolite iz Nice j e, kjer so takrat prebivali bi/antijski patrijarhi. Tedaj je bil razkol popolnoma v Rusiji zavladal. V ferarsko-florentinskem zboru je sicer Izidor metropolit vse Rusije (rodom Solunjan) sprejel dekret zedinjenja, ali veliki knez Bazilij vrže Izidora v ječo, skliče svoje škofe in bojarje k sinodi, v kateri je bil florentinski zbor enoglasno obsojen. Pozneje se je sv. stolica večkrat pogajala zaradi zedinjenja, ali od ruske t. j. od moskovske strani se ni nikdar resno na to mislilo. Dokler je Ukrajina spadala pod litavsko in poljsko oblast, so bili z Rimom zedinjeni. Za časa poljskega kralja Sigismunda je kijevski metropolit Rahosa začel delovati za zedinjenje. In res ! Posrečilo se je. On in sedem drugih škofov so proglasili zedinjenje 1. 1595, na sinodi v Brzešdzu. Tako je nastala rusinska maloruska cerkvena pokrajina. Po delitvi poljske države so pripadale rusinske škofij e Rusiji, izvzemši Levov in Przemyšl, kateri ste prišli pod Avstrijo. L. 1795 vniči Rusija rusinsko-katoliške škofije, razun polocke. Car Pavel I. vstanovi 1. 1798. spet tri unijatske škofije. A kaka osoda je zadela unijate (zedinjene) in unijatsko cerkev za čara Nikolaja I. in Aleksandra II, znano je vsakemu. V poglavji VI. se bavi pisatelj s cerkveno zgodovino B o 1-g a r o v. Za vladanja Borisovega sinu Simeona, (893—927) zasine Bolgarski zlata doba. Simeon je hotel na podrtinah carstva Konstantina Velikega stvariti grško - slovansko cesarstvo. Zato se obrne k papežu Formosu, proseč ga kraljevske krone. Ta Simeonov korak dokazuje, da je bil Bolgarsko pridružil zapadni patrijarhiji in povrnil apostoljski stolici pravo, zaradi katerega sta se tako dolgo prepirala Rim in Bizant. V tem zmislu beleži le-topisec Baronij v 1. 893. svojevoljni povratek Bolgarov k rimski cerkvi. A tudi prej ni Focijev razkol resno razstavljal Bolgarov od Rima. Papež pošlje Simeonu kraljevo krono, in Simeon se prvi med Slovani nazivlje car. Kaker Simeon, tako sta tudi njegova naslednika Peter in Samuel prosila in z a dobil a kraljevo krono iz Rima ; torej je bila bolgarska cerkev z Rimom zedinjena. L. 1187. postane Bolgarska zopet neodvisna država. Trije bratje boljari iz hiše Asenov (Peter, Ivan Asen in Kalojan) so zaporedoma vladali v novi državi in so hoteli stopiti v dotiko z Rimom. Po dolgem pogajanji pošlje slavni Inocencij III. svojega legata v bolgarsko stolnico Trnovo, kateri posveti nadškofa Bazilija za bolgarskega primata in venca carja Kalojana 1. 1204. Kalojan pogine od izdajniškega meča pod Solunom 1. 1207; še dandanes živi v pripovedkah traških Bolgarov spomin „cara Kalijanča". Za njim vmre trnovski primat ali bolje rečeno pa-trijarh Bazilij in v Bolgarski zavlada — cerkveni razkol. Po 1 i j o n s k e m zboru (1274), kjer se je bilo proglasilo zedinjenje iztočne in zapadne cerkve, so papeži sicer skušali Bolgare in njih carja pridobiti, a vsi poskusi so se zaradi vpliva grškega izjalovili. Turki si osvoje Trnovo in vničijo bolgarsko državo in narodno cerkev 1. 1393. L. 1861. pošljejo nekateri odlični Bolgari v Rim poslance, da bi sklenili zedinjenje. Poslancem je bil na čelu — Dragan Cankov. Mej poslanci je bil arhimandrit Jožef Sokolski, star 80 let, katerega Pij IX. po njih želji zavladiči za bolgarskega nadškofa, Cankova pa imenuje komendatorja sv. Gregorja. Žalibog je bila to samo politiška igra Cankova in drugih bolgarskih poglavarjev; hoteli so namreč oprostiti bolgarsko cerkev iz verig grških fanarijotov ter dokopati se do politiške svobode. Buhver (angleški poslanec v Carigradu) in Lobanov (ruski poslanec) nista branila ne denarja ne truda, dokler nista naroda odvrnila od zedinjenja. Kar izgine Sokolski. Govorilo se je, da so ga Rusi vkrali in odveli v Rusijo. Vendar je 20 tisoč Bolgarov ostalo verno rimski cerkvi. Poglavje VII. se peča s Hrvati in posebno se Srb i. Do S č e p a n a N e m a n j e je srbska povest zelo temna. Do tega časa so bili Srbi več ali manj podložni Grkom. Se Štefanom Nemanjo (1159—1195) začne zlata doba srbske zgodovine. Nemanja je bil rojen v Črni gori, kjer je takrat bila katoliškaa vera bolj razširjena ko pozneje, in je bil po rimskem obredu krščen. On je v celoto zedinil razcepljene srbske zemlje: Rašijo (denašnjo Srbijo), Zeto (Črno goro), Zahumlje (Hercegovino) in južne pokrajine. Na to se odreče vladanju in gre v samostan Stndenico, od tod na. Sveto goro (Atos) v samostan Hilandar, katerega je bil prej sam sezidal. Da je bil stari Nemanja do konca svojega življenja katolik, to nam dokazuje poslanica njegovega sinu Štefana Prvovenčanega papežu Inocenciju III, v kateri pravi, da „hoče hoditi kaker rajnik njegov oče blagega spomina po stopinjah sv. rimske cerkve.“ Nemanja je imel tri sine: Ščepana, Vuka in Rastka. Vuk je vladal v Zeti in Humu, Ščepan pa v Rašiji kot srbski župan. Vuk se je obrnil do papeža, zagotavljaje ga svoje popolne vdanosti in proseč ga za legate, ki bi v narodu vredili, kar je treba. Naj si so Vukove zveze z Rimom iz političnega vzroka izvirale, vendar je gotovo, da je sam katoliški vladal in da je njegovi zemlji za oni čas katoličanstvo bila glavna postava. Brat mu Ščepan se takisto obrne do papeža Honorija III. (121G—27) in poprosi za kraljev naslov in kraljevo krono, katero tudi dobi. Rastko, ki se je bil poinenišil, vzemši ime Sava, mu dene 1. 1222. blagoslovljeno krono na glavo in ga mazili za kralja. Od tega časa se je Ščepan imenoval Prvovenča-nega. Sava vstanovi 12 eparhij (škotij) in postane sam nadškof cele Srbije. Pozneje popusti škofovsko stolico in gre za meniha na Sveto goro. Vmrl je na potu iz sv. dežele kot svetnik. Sčepan Prvovenčani, Vuk in Sava so torej vsi v edinosti z Rimom živeli. Ščepanov sin, Ščepan Radoslav (1224— 1231), poprosi po očetovem vzgledu istega papeža Honorija III. za kraljevo krono in jo dobi, znamenje, da je bil v edinstvu s Petrovo stolico. Kacega duha so bili nasledniki: Sčepan Vladislav, Ščepan Uroš I. in sin njegov Ščepan Dragutin (1276—12S2), ni znano. Vsekakor se je za Uroša 1. širil razkol, a za njegovih naslednikov Ščepana Dragutina in Uroša II. Milutina (1282—1320) je popolnoma zavladal. Kruti in nemoralni M i 1 u t i n je sicer poslal poslance h Klementu V. (1305 — 1314), proseč, naj papež pošlje v Srbijo vrednih in učenih ljudi, ki bi njega in narod v katoliški veri podučili, ker so bili Srbje tedaj vže v razkolu, ter naj vzame pod okrilje apostoljske stolice njegovo kraljestvo, a to so bile le pretveze iz političnih vzrokov. Ko je videl, da mu ni več treba papeževe pomoči, začne očitno preganjati katoliško vero in prepove v Srbiji rimski obred. Dečanskega zadavi (1330) sin Dušan Silni, a oče Dušana in njegove potomce vmirajoč prekolne. Dušan Silni, kateri je Srbijo do vrhunca državne sile in nravne pokvarjenosti povzdignil, je bil pravi posnetek bizantijskih cesarjev; sam je hotel biti izvir vse moči in oblasti v svoji zemlji in cerkvi. Brigal se ni za cerkvene zakone in je proglasil srbsko cerkev za neodvisno od Carigrada. Vmrl je pri ekspediciji na Turke, hoteč sam si osvojiti Carigrad. Dušana naslednje sin mu Ščepan Uroš IV. (1355— 1371). neprijatelj katolikov. Za tega slabega carja je vladal knez Vukašin, kateri je pal v bitki zoper Turke 1371. 1. Kmalu po tem vmre tudi car Uroš IV. in ž njim se vtrga rodovina Ne-manjičev ter se izpolni kletev Ščepana Dečanskega. Vukašinov sin Marko (Marko kraljevič narodnih pesmi) je bil priznan od Vukašinovih pristašev za kralja. Da je Marko nosil kraljevi naslov in rta je vladal v enem delu srbske zemlje, potrjajo ort njega kovani novci. Po smrti Uroša IV. so začeli srbski vel-možje vsak na svojo roko gospodariti. Najimenitnejši je bil Lazar, knez stare srbske zemlje. Lazarjev glavni privrženec je bil njegov zet Vuk Brankovič v Prištini. Lazarju se posreči zbrati več delov raztrgane srbske države, in se da v Prizrenu venčati za carja 1. 1377. Na to vdari car Lazar na Marka kraljeviča in si njegovo zemljo osvoji; a Marko pokliče Turke na pomoč! L. 1389. seje vršila osodepolna bitka na Kosovem polji. Po porazu na Kosovem polji so vladali še trije srbski vladarji, seveda kot podložni sluge Turkov. Srbija je sama od sebe padala v prepad. „Nju — tako piše doslovno P. Markovič II. p. 156 — uije upropasti-la kosovska bitka, več nesloga, razdor, gramženje za vlašču i gospodovanjem ter razkvarenost velikaša“. Vidi se iz cele te srbske povesti, da se Srbi niso iz nje ničesar do danes naučili. Muhamed II. pretvori Srbijo v turški pošaluk (1459). Pet vekov je minilo od kosovskega poraza, pa Srbija se do danes ni za dlako ne približala rimski cerkvi. Mržnja do Latinov je zmerom bila globoko vkoreniniena v srbskih srcih. Vsi poskusi Leona XIII. so bili nevspešni. Berolinska pogodba je, kar se tiče katoliške cerkve v Srbiji, mrtvo slovo na papirju. Da pa morajo Srbi, na Hrvaškem, v Dalmaciji stanujoči, imeti vse predpravice — to se razume 1 Srbi se v svojem sovraštvu protivijo Rimu, ki je nekdaj venčal njih kralje in širil krščansko omiko v njih zemlji. A Bolgari in Črnogorci, od nekdaj naklonjeni rimski cerkvi, so pametnejši ter so se začeli novejši čas pogajati z rimsko stolico, gotovo le sebi v časno in večno korist. Zn papeža Urbana VIII. (1623—1644) seje črnogor-s k i vladika Marderij s pomočjo trogirskega arhidijakona Franja zedinil s katoliško cerkvijo. Pisal je zaradi tega pepežu lepo poslanico. Koliko časa je trajalo to zedinjenje s katoliško cerkvijo, ne vemo. Vendar se iz Marrterijeve poslanice razvidi, da narod ni bil nasproten zedinjenju. Theiner1) je obelodanil izvirnik poslanice, katero je bil hercegovski metropolit Bazilij 1. 1671. pisal Klementu X. Ta poslanica priča ne samo, rta je rimska stolica vže prej ondašnjim kristijanom pomagala, ampak tudi, da so oui prizna-navali papeževo vrhovno oblast. V XVIII. in XIX. veku ni nikomur v Crnigori prišlo na misel cerkveno zedinjevanje, ker se je moral mali junaški narod boriti za „krst častni i slobodu ') Tlieiner, Monum. Slnvor. merid. II. p. 201, sq. n, 210, zlatim". S konkordatom, leta 1886. med Nikito in sveto stolico sklenjenim, je priznala Črnagora postavni obstoj katoliške cerkve na svojem teritoriju. V poglavji VIII. se vrača pisatelj k žalostni zgodovini iztočne cerkve, ki je odcepljena od vidne glave sv. cerkve zmerom bolj propadala. Cezaro - papizem postane celo nauk kano-niškega prava iztočne cerkve. Tako npr. piše kanon ist Demetri-Komaten: „Satn car ima oblast, cerkvene naredbe preminjati, ker car, ki se zove in je vseobči vrhovni učitelj cerkva, stoji n a d določbami cerkvenih zborov in jim daje moč. On je vpra-vitelj cerkvene hijerarhije in postavodajalee naredeb, katere zadevajo življenje in vladanje duhovnov. Njemu pristoja, da preiskuje tožbe škofov in klerikov ter da izbira (nove pastirje) cerkvam vdovam. On more škofovske stolice pretvarjati v metropolije in škofe v metropolite. Da vse na kratko zberem : izvzemši službo sv. maše. so v carju vse ostale škofovske pravice11 ') ! Tako uči tudi drug kanonist, škof Teodor Bal-samon. — To se pravi prodajati cerkev carju in to krivico še sankcijonirati! Prav piše Gfrorer, da je bizantinska povestnica najboljši zagovor papeštva. Čim bolj je iztočna cerkev strmoglavila v sramotno svojevoljno robstvo, tem bolj se je na zapadu dvigala svoboda v rimski in po rimski cerkvi. Ako nadalje čitamo bizantinsko zgodovino, naletimo zopet na izrodke in pošasti bizantijskega dvora, na zverske prešestni-ke in krvoloke ali pa na ničvredne zapravljivce in strahopetne veseljake brez vsacega plemenitega čustva, na carje, ki silijo svoje patrijarhe, da jim dovolijo, kar se jim zljubi, ki se za časa nevarnosti iz politiških obzirov hlinijo papežu in zarad zedinjenja licemersko pogajajo, ali pa. kaker Manuei Komnen, papežu pogoj stavijo, da naj jim da krono zapadnega carstva, ki še zmerom teologujejo o brezpotrebnih vprašanjih ali celo o Muha- medovem bogu itd. ! Za časa križarskih vojsk se kažejo Grki nasproti Latincem hujši in perfidnejši ko Turki. Razkol se je le bolj še vtrdil, ko so križarji na svojo roko vstanovili v Carigradu 1 a-t insko carstvo in so iz maščevanja napadali Grke. Ne da se tajiti, da je maščevanje in politični interes vodil Benečane v Carigrad ob četrti križarski vojski (1202—4) in da bi krščanska vojska ne smela napadati krščanske države. Zato je tudi Inocencij III. križarje izobčil. Na to si osvoje drugikrat Carigrad in okronajo Balduina za cesarja v cerkvi sv. Sofije (1204) ter vstanovijo latinsko cesarstvo ob Bosporu. To je bil Grkom prvi božji opomin, da bodo enkrat zgubili cesarstvo, ako se ne poboljšajo. Grški cesarji so se takrat LeundaviuH I. p. 317. izselili v Malo Azijo in so stolcvali v Niceji. Tudi tje pošlje papež Gregor IX. svoje legate, ki se z Grki prepirajo o „Filio-que“ in o sv. Duhu. Grki so pa stvari le zavijali in zavleka-vali. zatorej ni prišlo do miru in sprave. Grki si osvoje zopet Carigrad 1. 1261. in konec je bilo latinskega carstva, po tem ko so v njem vladali Francozi 57 let (II. poglavje X—XIV). Začeli so tedaj vladati v Carigradu P a 1 e o 1 o g i, ki so se resno poganjali za zedinjenje z Rimom, seveda iz političnih vzrokov. Grki so so se sicer temu protivili. ali Mihaelu Paleo-logu se je posrečilo premagati vpor. Prišlo je do sprave v cerkvenem o b č n e m zboru 1 i j o n s k e m 1. 1274. Pri skupni pontifikalni maši so se trikrat pele besede : »Kateri izhaja od Očeta in Sina*. — A ta sprava obeli cerkva ni dolgo trajala ; vzrok je bil dvolični Paleolog sam, ki ni znal modro postopati, njegova rodbina ter sploh grški nezadovoljneži, ki so narod zoper zedinjenje hujskali. Zazijal je zopet nesrečni razkol! In zopet se niso ne papeži ne Paleologi naveličali pisati pisma, pošiljati legate, dogovarjati se zopet o zedinjenji zaradi — pretečih Turkov. — Na f e r a r s k o - f 1 o r e n t i n s k e m cer k v. zboru pride po dolgih prepirih in zatezanju Grkov zopet do zedinjenja. Ta druga unija se je zvrš;la 1. 1439. Dva grška škofa pri tem zboru navzoča nista hotela sprave podpisati. In to je bilo dovolj, da je zedinjenje ostalo le na papirji. Grki so bili vžalj-eni, da se je njih car Paleolog za tako malo pomoč zoper Turke s papežem pogodil, misleč v svoji oholosti, da bo cela Evropa vstala v obrambo Carigrada. Menihi in bizantijski so videli v zedinjenju — ponižanje carigrajskega patrijarha. Nekateri škofje, ki so bili v Florenci podpisali unijo, so domov vrnivši se najhujše agitovali proti nji. L. 1443 zbero trije iztočni patri-jarhi zbor v Jeruzalemu ter obsodijo zedinjenje imenujoč florentinski zbor »prokleti*. V Carigradu je poleg prepira zaradi sklenjene unije nastal še prepir v cesarski rodovini, ki je postal pravi domači boj. Muiat 11. in za njim Muhamed II. sta pritiskala na Carigrad. Paleologov sin Konstantin XI. videč Carigrad od Mohamedovih čet in trdnjav opasan, poprosi papeža Nikolaja V. za pomoč, obetaje, da hoče vreči v kraj cerkveni razkol. Stara igra! Papež pošlje k njemu legata kardinala Izidora, prejšnjega kijevskega metropolita, in mu piše pismo, v katerem razkolu pripisuje propast bizantinskega carstva, ter očita Grkom v krepkih besedah njih nevernost in neznačajnost. Vse zastonj! Mera grehov je bila polna in maščevanje božje se je bližalo. Cesar, senat in nekateri duhovni so sicer šli v cerkev sv. Soflje, da bi s papeževim legatom služili sv. liturgijo v znamenje sprave, a spravo so obljubili le s pogojem : a k o jih Bog iz preteče nevarnosti reši! Potem še le bodo grški dostojan- svteniki pregledali florentinski dekret ter ga popravili, ako bo treba. — To se je zgodilo 12. prosinca 1. 1452. Ko je bila unija v veliki cerkvi razglašena, so Carigrajci bežali iž nje, kaker bi bila oskrunjena. Veliki vojvoda grški Notara je tako mrzil rimsko cerkev, da je celo takrat, ko je turška vojska bila obsela Carigrad, javno rekel: „Rajši sem, da v mestu zapoveduje turški turban, kakor latinska tijara“ ! Muhamedova vojska posede 1. 1453. Bizant in opasa luko, katero so branile silne verige. Carigrad se je branil 53 dni, 29. maja popolnoči v zasvitu binlcoštnega praznika, v praznik sv. Duha, zoper katerega so bili Grki tako hudo grešili. so prišli Turki v Carigrad. Carigrajci beže v cerkev sv. Soflje, katero so pred dvema dnevoma smatrali zaradi tam sklenjene unije onečaščeno, ter pričakujejo angelja z nebes, ki bi jih rešil. Ali mesto angelja je prišel nanje turški meč, kateri jih je razsekal. Od tedaj se vije bledi mesec nad divno cerkvijo sv. Sofije (Božje Modrosti). Modrost je bila Grke vže davno zapustila, in mesto nje zavlada—turška sila (II. poglavje XXV). Vzetje Carigrada, ki je ključ iz Azije v Evropo, je potegnilo v svoj osodepolui kolobar še druge evropske samostalne države. Stara Grška (Helada), Vlaška, Bosna, Srbija, Krim, Albanija in arhipelaški otoci so postale turške pokrajine. Ker Muhamed II. ni mogel iztrebiti vseh krščanov iz osvojenih dežel — kdo bi mu drugače zemljo obdeloval'? — je dal svojim podložnikom versko svobodo. Zviti Muhamed II izbere Genadija, starega sovražnika Latincev. za patrijarha ter ga kaker nekdaj grški carji vmesti po krščanskem obredu rekoč: „Presveta Trojica, katera je meni dala cesarstvo, postavlja tebe za carigrajskega nadškofa in ekumenskega patrijarha.“ Na to ga da ogrniti z bogatini plaščem in mu da oblast nad vsemi njegovimi verniki (krščani), imenujoč ga m i 1 e t - p a š o t. j. glavarja naroda (krščanskega). Potrdi mu vse pravice, katere so patrijarhi prej vživali in mu odredi stan v nizkem in nečistem severozapadnem delu mesta, takozvanem Fanar-u, iz katerega so pohajali grški fanatiki in tlačilci balkanskih narodov, imenovani fa n arij o ti. Grki so kmalu sami zarobili svojo cerkev — Turčinu ! Pa-trijarška čast se je začela prodajati tistemu, ki je dal sultanu več dukatov. Bizantijska cerkev se je tako sama sebe prodala v turško suženjstvo. Zatorej se zaporedoma od carigrajskega patrijarhata odločujejo najprej Rusi 1. 1589., potem Grki (za časa osvobojenja stare Grške) 1. 1833, Rumunci 1. 1864, za njimi Bolgari 1. 1870, Srbi 1879, kateri so se svojo narodno samostal-nostjo izbojevali še cerkveno neodvisnost od Carigrada. Kako daleč je zabrelo grško fanarijotstvo brez vsake ideje i čustva, bodi dokaz, da so carigrajski patrijarh in njegovi za časa osvo-bojevanja Grške (1821) v Carigradu in pokrajinah špijonirali Grke in izdajali Turkom one, ki so se borili za svobodno Grško. Tedaj krvniki svojega lastnega naroda! Patrijarh in njegova sinoda sta izgovorila veliko proklestvo na Ipsilanta in drage kolovodje grškega vstanka. Tako je bilo odcepljeno telo iztočne cerkve od svoje glave, in ta glava je kaker hidra rodila več vrhovnih glav v posameznih narodnih cerkvah, katere so na tak način prišle izpod jarma carigrajskega pod drug jarem, pod jarem narodne šovinistične vlade. Carigrajskemu patrijarhu je ostal skoro samo uaslov ekumenski, kajti iz svoje palače v Fanaru lahko pregleda celo svojo cerkveno pokrajino. Tako daleč si tedaj prišla ti „pravoslavna“ cerkev, tako ponižan je tvoj oholi papež! Božje sodbe so pravične ! V poglavji XXVII. polemizuje pisatelj srečno proti onim, ki hočejo dokazati, da sta zapadna in iztočna cerkev ena cerkev in da jima je vera e n a. Ruski pisatelji: Gagarin, Galicyn. Kirejevskij, Solovjev menijo, da nobena verska dogma ne loči Rusa od katoliške vere. Galicyn (Galitzčn) in Kirejevskij še pristavljata, da ruska cerkev ni to, kar je grška. Ta mnenja, katera so več ali manj ovrgli vže drugi iztočni pisatelji, pobija dr. Markovič, kažoč na s i m b o 1 i š k e knjige iztočne cerkve, na sinodo 1. 1722 v Carigradu iz česar jasno sledi, da grško - r u s k a cerkev ne spoznava primata Petrove stolice, n e izhajanja sv. D n h a od Sina. ne vic in da uči, da duše ne v ž i v a j o k o j po s m r t i v nebesih popolnega blaženstva in ne trpe v peklu dovršenega mučenja, ter da transubstancijacija biva še le p o izgovorjenih besedah mašni-kovih na priziv svetega Duha (epikleza). Drugih razlik med obema cerkvama ni. vsaj kar se tiče vere. V završetku citira pisatelj slovečega De Maistre-a preroške besede, ki se dandanes vže vresničujejo. „Cerkve — piše I)e Maistre — katere so šle za Focijem, so dalje od resnice, kaker druge protestantske cerkve, ker so t e poslednje vže obšle celi krog zmot, med tem ko prve še le začenjajo obhajati ga ; zato jim je odrejeno iti skozi vse menjavanje razmeta, katerega je luterstvo in kalvinstvo za sabo potegnilo41 .. . ') Rusija brani sicer svoje ,.pravoslavje11 z drakoničnimi političnimi zakoni, s knuto in policijo (katero bi radi privoščili oni brezvestni, plačani svojati, ki piše-in deluje med Slovenci za razkol), ali vsa ta ostra sredstva ne morejo preprečiti, da rusko pravoslavje ne hodi na posodo — k p r o t e s t a n t o m. Kjer ni vrhovnega, nezmotljivega sodišča, ki bi reševalo verska vprašanja, tu postane sodnik — individualni razum; a to je v bistvu pro-testantstvo. Dogmatika Teofana Prokopoviča, ki je danes avkto- ') De Maistre, Du Rape, L. 4, eh. 2, 5. Pariš 1865, p. 328, 343, 344 ritativni tekst v ruskih šolali, uči prav po protestantsko, da je •s v. p i s ra o edino pravilo vere. Celo sveti sinod je v nekem slučaji 1. 1816. to načelo sprejel. V katekizmu moskovskega metropolita Platona je prav po protestantovsko prevržen nauk o zakramentu sv. pokore. To uči tudi Macaire (Makarij) Theol. dogm. II. p. 522-541. Isti iztočni bogoslovec uči, da devtero-ka-nonične knjige niso inspirirane in da so le nekaka pritiklina pro-tokanoničnim knjigam1) Profesor cerkvene zgodovine na atenskem vseučilišči, Diomed Kyriakos, pravi,2) da so bogoslovci grški, ruski, rumunski in srbski večinoma učeuei nemških protestantskih profesorjev. To vam je lepa slovanska vzajemnost! Ti „n a š i b r a t j e-1 Srbi in Husi se b o j i j o s t o p i t i č e z p r a g k a t o li š k i h slovanskih vseučilišč (a k o r a v n o bi smeli kot iz v a n r e d n i slušatelji), raje hodijo iz sovraštva do Latin-c e v na posodo k Nemcem r a c i j o n a 1 i s t o m, d a n a p o j i v š i s e n j i h naukov o s t r u p i j o v iztočni cerkvi še to, k a r j e d o b r e g a. In vendar - pravijo nek-teri — ni razločka med učenjem ruske iu katoliške cerkve ! H koncu se ozre P. Markovič še enkrat na žalostno zgodovino cezarizma in bizantiustva in na njega žalostne nasledke. B i z a n t i z e m je prešel na ruske ca r j e. Odkar j e Ivan III. vzel (1472) za ženo Solijo, hčer zadnjega Paleologa, drže ruski carji sami sebe za prave naslednike bizantijskih „basilevsov1‘ (cesarjev) in mislijo, da jim pripada oblast nad cerkvijo, ker so tako oblast sebi prisvojevali bizantijski cesarji. Ivan III. da novo posvečenemu ruskemu metropolitu Simeonu investituro z istimi besedami, katere so bizantinski basilevsi ob takih prilikah izgovarjali in katere je izustil tudi Muhamed, ko je potrdil G-enadiju patrijarško čast. Car Ivan je po vzgledu Bizantincev sklicaval sinode. Na eni od teh sinod je provzročil, da se zabrani redovnikom v samostanih vršiti službo božjo, a duhovnom in dijako-nom vdovcem, da ne smejo podeljevati sv. zakramentov. Car vseh Rusov je vladar samodržaven in neomejen, kateri ni dolžan dajati odgovora nikomur na svetu, ki kake r k r-ščanski vladar ima moč in oblast, da vpravlja svojo državo po svoji volji in po svojem razboru. >) Peter Veliki je pisal filozofu AVolfu, da je v Rusiji sam car S u p r e m u s Pontifex in da on vlada cerkev, a ne kaker bi hotelo duvo-venstvo, katero je obvezano, njemu pokoriti se“. Statut „svete sinode11 pravi, daje sinoda od c a r a odvisna in od njega v s t a n o v 1 j e n a. Člani te sinode morajo s prisego priznati, da je temu zboru sodnik — imperator ') Macaire, Introduetion p. 493. 2) Zeitschrift fttr katliol. Theologie (1891) I, p. 180 — 181. 3) Glej vojniški ruski zakonik Tornimi, Reglenieut p. 20. not. 1. vseli Kusov. Isti nauk o carjevem vrhovnem glavarstvu, ki ga ima v ruski državni cerkvi, uče ruski škofje v svojih katekizmih. Odkar je vstanovljena sinoda, ni v Rusiji cerkvenih zborov, ne nacijonalnih ne pokrajinskih. Stari kanoni so mrtva črka. Škofje morajo ob določenem času obiskovati svojo škofijo, sinoda pa jim pošlje pisani govor, katerega morajo v cerkvi prečitati. V Rusiji kanonizuje car-papež — svetnike! Vse cerkvene osebe morajo, prej ko nastopijo svojo službo, priseči, da hočejo po svoji vesti izpolnjevati poverjeno jim službo, kaker jim je sedaj predpisano, ali kaker jim bo zanaprej določeno v in-strukcijah, regJementih in v kazi h carskega veličastva. Po ruskem kazenskem pravu (članek 598 in 599) so dolžni duhovni pred sodbo izpovedati izdajstva in nameriavane punte zoper carja, carsko rodovino ali državo, za katere so zvedeli v spovednici. Kaj hočete še več, čestilci „svete“ Rusije?! — Kar se tiče pokatoličenja slovanskih razkolnikov, piše P. Markovič doslovno tako le: „Sudeči po ljudsltu po za-konima liistorije, pokatoličenje slavenskih naroda ni j e blizu. Rodilo se sto Petara III, sto Pavala I, sto Aleksandara I, rodilo i ugovaralo o sjedinjenju sto Possevina, sto Jubea, sto Gru-bera, pisalo sto Gagarina, sto Galitzina, sto Solovjeva; uglavilo se sto konkordata, nikada se Rusija ne če oprijateljiti s katolič-kom crkvom, te s Petrovom rimskem stolicom, d o k 1 e v Petrogradu biide vladao s a d n š n j i p o 1 i t i č k i s u-s t a v. Sloboda politička, sloboda javnih institucija, sloboba stampe, sloboda saviesti i religije ; sve ove slobode, kojima je sadjeno, da obore i zatru avtokratičku vlast v Rusiji, a s njom, da pod-kopaju temelj službenoj cerkvi, koju je ona stvorila, pripravit če put h cerkvenome sjedinjenju11. (II, str. 624). S tem konča pisatelj obsežno knjigo. Die Weltgeschichte ist das Weltgericht — pravi Nemec. Ciceron pa: Historia est lux veritatis, magistra v i t a e. Iz Markovičeve knjige se učimo spoznavati, kje je resnica, pravica in prava svoboda, namreč ne v iztočni cerkvi, ampak v z a p a d n i. Za tega delj priporočamo to izvrstno knjigo, ki je denašnjim časom in našim jugoslovanskim razmeram tako primerna in ki bo gotovo nekatere predsodke glede razkola razpršila, iz celega srca. Skoda, da jo je dal njen avtor tiskati samo v 1000 iztisih, ki se najbrž pri njem dobe (v Sinju, v Dalmaciji) za 4 gld. (Vsaj ta je bila cena za naročnike). Pisatelj (e porabil pri svojem raziskavanji starejše in novejše vire: grške, latinske, nemške, italijanske, francoske in jugoslovanske. Škoda, da ni rabil ruskih pisateljev v ruskem jeziku, nego se držal samo prevodov. Poleg tega malega števila prevodov ima ruska književnost vendar toliko zgodovinskih del, ki bi gotovo še bolj osvetile povest razkola in odičile P. Mai'kovičevo knjigo. Da so deli jugoslovanske cerkvene zgodovine izdelani na podlagi domačih virov, se ob sebi razume. Posebno temeljto je prerešetan dekret florentinskega cerkv. zbora ,• pisatelj je 1. 188S sam bil potoval v Benetke, Florencijo, Milan in Bolonjo, tla z lastnimi očmi prečita in prepiše izvirna pisma. Opozarjamo pisatelja na Pierlingov članek: Les Russes au concile de Florence, v Revne des questions historiques, (julij, 1892). Knjiga je res to, kar naslov kaže. Posamezni deli so skrbno in spretno izdelani in se vjemajo v harmonično celoto. Knjigo dičijo jasnost, preglednost, objektivnost in temeljitost, posebno pa živ in leliak slog ter krasen in bogat jezik. Tu in tam pisatelj podučuje ali dokazuje, a ne sistematično, kaker v šolskih knjigah, ampak le bolj aforistično. Kot pravi zgodovinar zna dajati vsakemu, kar mu gre, in izvrstno bičati zmote in pregrehe. Vse se bere tako lahko in zanimivo, da je težko položiti knjigo iz rok. P. dr. Markovič je skozi in skozi originalen in eden najbolj učenih jugoslovanskih bogoslovcev. Želeli bi, da bi bil predgovor krajši in spodobnejši ter ne obsegal polemičnih člankov „na obranil11, ki tje ne spadajo in nekatere profesorje v čudno luč stavljajo. Vrh tega ponavlja avktor iste stvari o simboliških knjigah v predgovoru kaker v zadnjem poglavji II. knjige. Dalje bi radi videli, da bi bil oni „pristup* o vstavi krščanske cerkve in o teorijah cezaro-papizma bolj sistematično in temeljito izdelan. Pisatelj govori parkrat o teokratizmu, ki seje baje nahajal pri nekaterih iztočnih narodih in pri Črnogorcih ; ali judovska teokracija je unicum v celi zgodovini in se ne sme nikaker tem teokratičnim državam primerjati. P. Markovič se drži starega mnenja, češ, da je bil cesar Justinijan rodom Slovan z imenom Upravda, ali denašnji zgodovinarji to z a 11 i k a j o. Kdor se hoče podučiti o zgodovini iztočnega razkola in na zgodovinski podlagi delovati za zedinjenje naših bratov, sezi po knjigi! A od P Markoviča pričakujemo, da nas v kratkem se slično knjigo razveseli. Borodinov. Nekoliko o rabi in zlorabi besed „liberalcc“ in ,,liberalizem44. Namenil sem se podati par vporabnih nasvetov nasproti liberalcem in liberalizmu. O tem se je sicer vže marsikaj i pisalo i govorilo; pa vkljubu temu še ni prišlo mej nami do toliko zaželenega sporazumenja, niti kar se tiče pomena takih besed, katere vsak dan imamo na jeziku, in katere rabimo tako rekoč za devizo, po koji se ločimo. Se sme dandanes, v naših razmerah, beseda »liberalec11, »liberalizem11 jemati v dobre m, krščanskem pomenu'? Ne. Tudi beseda »staroverec11 po prvotni svoji rabi pome-nja le pristnega katoličana, ki je ostal pri prvotni Kristusovi veri in ni ničesar tujega dodal. Dandanes pa »starove-r e cu faktično pomenja — razkolnika, zaradi tega ne smemo rabiti te besede več v prvotnem pomenu, v zaznamovanje katoličana. Isto je z besedo liberalec. Bog je prostost. »Resnica vas bode oprostila11. Beseda »liberalec11 v prvotnem, krščanskem zmi-slu pomeni res človeka, ki se je popolnoma božji resnici podvrgel in se z njo oprostil nevednosti in greha. Vender — rabi dandanašnje javno mnenje besedo liberalec še v tem k r š č a n s k e m zmislu ? Ne. Židje, framasoni, brezverci so jo začeli rabiti ne v pomenu »prost biti od nevednesti, n e-v e r e, greh a11, ampak v zmislu »neodvisen, prost biti od vsake postave božje, prost od vere krščanske, živeti razbrzdano po poljubnosti občutkov, skratka živeti kaker bi Boga ne bilo.“ Židje, framasoni so to besedo toliko časa v tem pomenu rabili, da s e d a j n i celi svet jo le v slabem pomenu jemlje. Radi javne, splošne rabe besede »liberalec-1, »liberalizem11 le v slabem pomenu, se dandanes ta beseda ne sme v d o-b r e m pomenu jemati. Sicer je pohujšanje neizogibno. Dandanes tako spozabiti se in javno, v časopisu trditi, da je celo Jezus Kristus liberalec, da so tudi katoliški duhovniki liberalci, ni le »scandulum pusillorum11, ali »pharisaieum11, ampak »d i a b o 1 i c u m11 ! Kajti širše občinstvo ume to trditev, kaker bi bil Jezus Kristus sam početnik sedanjega brezverskega liberalizma, kaker bi katoliški duhovniki bili pristaši, somišljeniki framasonov! In prav ta je glavni razlog, zakaj nekateri dandanes rabijo besedo »liberalec11, »liberalizem11 itd. v dobrem, krščanskem pomenu — preveriti hočejo kratkovidno občinstvo, da so nauki, katere oni uče, pristno katoliški, Kristusovi. Znano je namreč, da take pojme zamenjavajo najrajši ljudje, kateri zastopajo in razširjajo ravno prot i-katoliške, brezverske nazore. Hoteli bi,