D DDODODDDDOODODDDOODODOODODDDDODOODOODOOOOODOOOCOnODDDnaOOO □ □
8 Priloga „Vrtcu" in glasilo „Marijinih vrtcev" 8
DoaaDaoQoaaDPaoaooooaoaaüaDoaooOöODaoaaDanaDnDDaoDDDüDDoaD □ p □ □
g Štev. 5. g V Ljubljani, dne 1. maja 1914. S XXII. teč, g
a	a	a	□
□ □□□□□□□□□□ □ DaQaoooanaoaaaopaoQaaoaoonaooGonaa o □POPGDPPOPD
Pomlad.
Kje ste vi videli bujno pomlad? Morda, ko šli ste prek cvetnih livad ? Morda, ko speli ste v gozdič teman ? Morda, ko gorki objel vas je dan?
Videli tam ste jo — jaz pa drugje videl pomlad sem, ki lepše evetè. Toplo oživlja srce ta pomlad, v dušah poraja na tisoče nad.
Videl premiljeno pomlad sem jaz, kadar sem tebi zrl, deca, v obraz. Kadar sem gledal ti v čisto oko, ki je jasnejše kot vesne nebo.
•
Ličece bujno kot cvetje poljan, čela meglen ti objel še ni dan. Zrli li niste pomladni ves kras, ko ste nedolžnosti zrli v obraz? Mokriški.
Mladi junaki.
7. Brat in sestra.
a Japonskem je bilo 1.1613. osem plemenitih kristjanov obsojenih v smrt. Cesar je ukazal, da naj jih počasi sežgo na grmadi, da bi se drugi prestrašili in odpadli od vere.
Med obsojenimi sta bila enajstletni deček Jakob in njegova starejša sestra Magdalena s svojimi starši vred. V nedeljo zvečer, 4. oktobra, so bili pahnjeni v ječo. Tu so se pripravljali za mučeniško smrt; pa ne žalostni, marveč še zelo veseli so bili. Ko se jim je naznanilo v sredo, 7. oktobra, da bodo umorjeni še isti dan, so od veselja jeli jokati. Kristjani so jim prinesli bela dolga oblačila, da pojdejo praznično oblečeni na morišče. Vojaki jim povežejo roke, le dečku Jakobu jih nočejo zvezati. To pa mu je delo tako hudo, da jih je nujno prosil, naj tudi njemu zvežejo roke. Vojaki pa so rekli, da so njih verige prevelike za njegove male roke.
Na morišče jih je spremljala velika množica kristjanov. Eden izmed njih je pristopil k malemu Jakcu in ga je hotel dejati na ramo, da ga ponese na morišče. Junaški deček pa mu reče: »Ali je Jezus jahal ali se vozil k smrti na križu? Menim, da ne. Torej pusti tudi mene, da grem peš umret. Saj po trudu pride počitek.«
Ko pridejo na določeni kraj, privežejo svete obsojence k stebrom, okrog katerih je bilo nakopičenih mnogo drv in drugih vnetljivih reči. Nato začno vojaki na vseh straneh zažigati. Vezi, s katerimi je bil privezan mučeniček Jakob, pregoré, in tako oproščen teče od svojega stebra po žrjavici k materi. Mati ga objame rekoč: »Moj sin, ozri se proti nebesom, reci: Jezus! Marija!« Deček izgovori še trikrat presveti imeni, potem se zgrudi poleg umirajoče matere na tla; kmalu pade čezenj mrtvo truplo materino.
Jakobova sestra Magdalenica je stala nepre-maknjena v plamenih, dokler ji ogenj ni prežgal vezi. Brž pa ko čuti proste roke, se skloni, pobere žrja-vice in si jo dene na glavo, kakor bi se hotela s cvetičnim vencem venčati za nebeško ženitnino.
Ali vidite, koliko nepremagljivo moč daje tudi mladim srcem živa vera!
Mlad človek in mlado drevo.
Basen.
Mlad človek je počival v senci mladega drevesa.
Živa kri je poigravala človeku po žilah, žive misli po glavi. Nad njim je stalo mladikavo drevo, polno novega cvetja v prvih popkih.
»Ti moj Bog,« je radostno zaklical mladenič, zagledavši se v drevo, »mladost je res nebeški dar!« A glej, v vršičku je nekaj zašumelo, in prvi rumenkasti list je polagoma padal na tla. »Oh, že uvel list — pa iz tako mladega zelenja ?« se je čudil mladenič. »Kaj pa to, mlado drevo ?«
»Moj prvi spomin na starost in na smrt!« je drevo človeka poučilo.
Jan Fr. Hruška - Jožef Gruden.
Didel, didel dajčka!
Didel, didel dajčka! Mi imamo zajčka : Noge ima štiri, niso nič pri miru ; z glavico jih liže, in z ušesi striže ; pa oko le eno — drugo je skaženo, Didel, didel dajčka ! Mi imame zajčka; toda njemu taka
Uskok.
ni kot drugim dlaka — Kakor drugim klaje, njemu se ne daje ; zajček nenavaden, prav nikdar ni gladen. Komur v misel kane, lahko ga ugane. K stricu z mano pridi: S prsti on na zidi kaže tega zajčka, didel, didel dajčka.
Pomladna vprašanja.
Kdo je cekine raztresel
na modro nebo? Angeli v raj so zbežali
pred pozno nočjo, pa so cekine raztresli na modro nebo.
Kdo je v obličje nedolžno
nasméhljaj razlil? Serafi duši so dali
nebeških vezil; sam je v obličje nedolžno nasmeh se razlil.
Kdo je plaméne zanetil
v detinskih očeh? Kérubi kres so zažgali
po naših vrteh, shranili jasne plamene v detinskih očeh.
Kdo nam je ptice izpustil
okroginokrog? Marija je pesem zapela
čez zéleni log, ptice so vstale po vejah okroginokrog.
Kdo je v potoke natrosil
preživo srebro? Marija je z ljubljenim Sinom
odšla čez vodò, pa je priteklo v potokih preživo srebro.
Silvin SarJonko.
Šmarnice.
Morda je bila lepa slika, ki so jo videle nedolžne oči, morda so bile le čudovite sanje, ki jih je sanjalo čisto srce:
V solncu se je svetila vsa poljana, in vsa je bila posejana z belimi šmarnicami, da je bleščala, kot bi bila srebrna. In po tej poljani so hodile deklice v bei'h obla-
čilih, nedolžne duše, in so trgale šmarnice. In druge deklice so pletle bele vence iz njih, in sredi med njimi je sedela lepa Gospa, v belo oblečena, in Dete je imela v rokah. Dete, najlepše med zemeljskimi otroci, in Gospa je bila mila in polna dobrote.
Deklice, nedolžne duše, pa so pele pesem, kot bi jo peli angeli.
Od daleč jo je morda slišal popotnik, in v utrujeno srce mu je legla radost, in oči so mu zaiskrile v veselju. Čul jo je starček, velo lice je oživelo, zardelo kot pomlajeno, in pozabil je na leta, težka kot butara. Čula jo je žena, spomnila se je mladosti, davno že uvele, in vesela je bila tega spomina.
Vsak, kdor jo je čul, je bil vesel in potolažen; kdor je slišal pesem majnikovo, ki so jo pela čista srca, jo je tudi sam zapel poltiho, kot bi se bal peti glasno, da mu ne bi ušla iz srca ta lepa pesem majnikova, polna tolažbe in svetega veselja. —
t- * *
Prišlo je dete na trato, sedlo sredi šmarnic, )ih trgalo in nabralo lep šop.
Pa vzdihnile so šmarnice: »Oj dete, ne pusti, da bi ovenele same sredi sveta, ker ne cvetemo svetu!
»Komu pa cvetete, šmarnice moje?« je vprašalo dete.
»Me cvetemo majnikovi Kraljici! Zato nas deni pred oltarček naše ljube Gospe, da tam umrjemo pred njo!
»Nesel vas bom; saj Ona je tudi naša Gospa!«
In neslo je dete šmarnice pred oltarček majnikove Kraljice. In ljuba Gospa je bila vesela, saj ga je tako ljubo gledala, ko je deval šmarnice v pisane lončke; in šmarnice so bile vesele, saj so umirale svoji Kraljici v čast; in veselo je bilo dete, nedolžna dušica, ker ga je bila vesela preljuba Gospa. —
» * *
Večer je legel na vas, tih in miru poln. Po hišah so gorele luči, kakor trudne in zaspane. Iz hiš pa se je čula molitev, lepa večerna molitev rožnega venca. Počasi je molil naprej oče-gospodar, in vsa družina mu je odgovarjala.
Skoz vas je šla žena, v naročju je imela dete. Počasi je stopala. Pred vsako hišo je za hip ustavila korak in prislušknila. Prisrčno je pritisnila k sebi svoje dete in zašepetala: »Dobri ljudje so tod; blagoslovi jih, Sin moj!
Bila je Marija z Jezusom.
Jutranje solnce se je razlilo, polno luči in svetlobe, čez širno polje, polno upov in nad. Pozdravljeno, jutranje solnce; pozdravljen, mladi dan!
Polje je oživelo. Prišle so ženske z motikami, pozdravile delavke na sosednji njivi; vesel pogovor, radosten smeh, radostno delo. Pozdravljena, ti njiva, dom veselja in radosti!
Zazvonilo je sedem, jutranji pozdrav Kraljici. Delavke so prenehale z delom, zravnale se pokonci, sklonjene so bile njihove glave, sklenjene njih roke, usta so molila jutranji pozdrav Gospej. Vse polje je postalo za hip cerkev.
In kakor pozdrav je bil blagoslov Kraljice čez to širno polje in se je družil s solncem v eno morje luči in veselja, radostnega upanja in blagodejne vdanosti. —
Odprli smo ti svoje hiše, odprli smo ti svoja srca. O pridi, majnik, in prinesi svojo radost v naše duše! Tako so potrebna naša srca radosti, tako so potrebna veselja otrok božjih!
Naj zaiskri majnikovo veselje v očeh nedolžne dece, v očeh mladine, v očeh naših mož in žen! Naj -gre z nami to veselje kot angel varih, naj se naseli v naših srcih pesem majnikova in naj jih ne zapusti nikdar, veselje otrok božjih, lepi dar naše ljube Gospe!
Ji P u c e 1 j.
Mali Kristofor.
Otroški igrokaz v štirih slikah. Spisal Bogumil Goienjko.
Osebe:
Oče, kmet.	Pek, mojster.
Mati.	Njegova žena.
Janez, i	Tonček, njun šestletni
Barbara, ( njuni	sinček.
Lovrenc, | otroci	Tri ženske.
Ana,
Dejanje je precej vzeto iz mladostnega življenja sv. Klemena
Marije	Dvorak.
Prva slika.
Dvorišče pred hišo; na desni ob hiši klop, na levi v ospredju mala kapelica lurške Gospe.
Prvi prizor.
Oče sedi na klopi, zavit v toplo suknjo. Janez, Barbara, Karol, Lovrenc, Ana stoje v krogu sredi pozorišča; Janez drži bandero. napravljeno iz papirja, s podobo Matere božje.
Karol. No, kdo bo zdaj nesel bandero? Lovrenc (samozavestno). Jaz ga bom nesel; jaz sem najstarejši!
Barbara. Nič ga ne boš nesel ti; Karol naj ga nese! Lovrenc, Karol je mlajši kakor jaz! Kaj ga bo on nosil! Ana. Je pa bolj priden! Karol naj ga nese, Karol! Lovrenc (grdo pogleda Ano). O ti najmlajše, pa se boš ujedalo, kdo naj nese bandero?
Janez. Ne kregajte se! To ni lepo! Danes so nam v šoli pripovedovali katehet, da ima Marija otroke le tedaj rada, če se imajo tudi oni radi med seboj. Kako nas bo pa Marija vesela, če se bomo prepirali? Nič ne bo vesela naših pesmi! Vsi. No, kdo naj ga pa nese?
Karol. Veste kaj? Janez naj odloči! In kakor bo Janez rekel, tako naj pa bo!
Vsi. Saj res, Janez naj odloči!
Janez. No dobro! Zdaj gremo na travnik in tam naberemo rož za kapelico. Do tam naj nese bandero Karol; nazaj-grede pa Lovrenc, da ne bo prepira. Pa peli bomo tisto: »Marija, Mati ljubljena!« Nä, Karol, bandero!
Karol (vzame bandero, za njim se postavita dečka, nato deklici, in vsi odidejo mimo kapelice počasi za kulise, pojóc):
Marija, Mati ljubljena, Mi svoja srca Ti damo, češčena bodi Ti,	zaupno k Tebi kličemo:
rodila si nam Jezusa, Marija, varuj nas! zato Te vse slavi.	Marija, varuj nas,
(Prim. Slava Brezmadežni str, 37!)
Drugi prizor.
Oče, mati.
Mati (pride med petjem iz hiše). Varuj se, da se ne prehladiš in da ne bo z boleznijo še hujše!
Oče, Nič se ne boj! Prav dobro mi dene ta topli maj-nikov večer! — — Gledal sem otroke. Kako lepa je pobožnost nedolžnih src!
Mati. Da bi le vedno ostala nedolžna! Pa kaj, šli bodo po svetu, in Bog vé, kako bo. Svet je poln nevarnosti 7.a mlada srca! Jaz se kar bojim misliti na to, kako bo.
Oče, Če Bog da, bodo ostali dobri. Lovrenc bo ostal doma; najstarejši je. On bo imel domačijo; najbolj je tudi korajžen, zato naj bi se šel učit mesarije in jo potem izvrševal doma. Karol se bo šel tudi učit kakega rokodelstva. Janez, Janez pa --
Mati. Veš kaj, Janez naj bi šel pa — v šole.
Oče. Razumen je, za šolo bi bil. In pobožen je tudi, hvala Bogu. — Pa po mestih se dandanes mladi ljudje največ slabega naučijo!
Mati. Bog ga bo varoval! Že sam mi je pripovedoval, kako rad bi postal duhovnik. Vprašal me je, odkod to, da mu je pri povzdigovanju tako nekako dobro pri srcu, da sam ne vé, kakó; da bi najrajši klečal naprej in naprej in strmel v sv. hostijo in v zlati kelih.
Oče (zamišljen). Hm, tudi jaz bi želel zanj ta poklic! Toda šole so drage. — Kje bomo pa jemali? Saj je že tako moja bolezen mnogo vzela, da smo se morali zadolžiti!
Mati. Samo da bi ozdravel, pa bo vse dobro. Bog bo že blagoslovil vse. Bomo pa malo bolj natezali in varčevali, pa bo šlo!
Oče. Zdi se mi, da sem malo boljši. A za delo. za delo ne bom še. — Čakaj, bom fanta še jaz vprašal, če bi šel rad v šole.
Mati. To sem jaz natihem vedno želela, da !>i enega, vsaj enega popolnoma darovala Bogu. Zmeraj sem prosila Boga za to milost, če sem je vredna.
Oče. Bog bo že poskrbel. On je najboljši oče!
Mati, Zaupajmo vanj! — Toda moram pred peč.
Tretji prizor.
Oče, otroci.
Začuje se petje; sredi kitice pride procesija nazaj na oder. Vsi imajo šope rož in se ustavijo pred kapelico, dokler ne odpojó.
Lovrenc ima bandero.
Tebe, Marija, želim poslaviti, sklenil sem zvesto Te vselej ljubiti — šopek cvetlični prinesem Ti v dar, o, ne zavrzi darilca nikar! Zgornji vršiček, cvet lilijin beli, čistega srca podoba naj bo, čistost darujem na duši Ti celi, daj mi storiti po sklepu srčno!
(Prim. Slava Brezmadežni str. 68!)
Otroci (dajejo šopke Janezu, ki zaljša z njimi kapelico).
Ana (odda prva šopek in steče k očetu in ga prime za roko). Ali ni lepo, oče?
Oče (jo boža). Lepo je, lepo, Anica, angelček moj!
Ana. Kaj ne, da nas bo Marija vesela?
Oče. Le ostanite vadno tako pobožni; potem vas bo Marija rada imela in vas bo vseh vesela.
Otroci (so se zbrali medtem okrog očeta; Janez pa popravlja še šopke pri kapelici). Saj bomo, saj bomo! Kaj nismo pridni, oče?
Oče. No, ste že pridni, že! — Zdaj pa pojdite k materi v hišo! (Otroci odidejo v hišo.) Janez, ti pa stopi malo semkaj!
Četrti prizor.
Oče, Janez.
Janez (pristopi). Kaj bi pa radi, oče?
Oče. Semkaj sedi poleg mene!
Janez (sede). Kaj pa hočete, oče?
Oče. Janez, kaj bi rad postal?
Janez (boječe). Oh, oče —
Oče. Ali bi postal rad — duhovnik?
Janez (ljubó objame očeta). Oh, oče!
Oče. No, če boš priden, pa pojdeš v šole. — Samo, da se jaz pozdravim, da bom spet lahko delal in kaj zaslužil.
Janez. 0, saj boste, oče! Kmalu boste ozdraveli! O, kako vas imam rad, oče! (Ga objame.)
Oče. Le moli, da bi ozdravel! Tebe bo Bog rajši uslišal, ko imaš še takó čisto srce.
Janez. Saj molim vsak večer in vsako jutro, ko ministriram. Pri povzdigovanju pa posebno molim za vas. Zdaj bom pa še bolj molil! (Zazvoni angelsko češčenje.)
Oče (se odkrije). Pokliči jih, ave Marijo zvoni!
Janez (zakliče v hišo). Molit angelsko češčenje! (Vsi pridejo iz hiše).
Janez (moli). V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Svetega Duha. Češčena Marija . . . (Vsi molijo za njim	kapelico.)
(Zastor počasi pade.)
Druga slika.
Kmetiška soba; v kotu mi/.a s stoli, na mizi cula; v kotu na steni velik lesen križ. Pri vratih žegnanček.
Prvi prizor.
Mati, Janez, pozneje Ana.
Mati (sede na stol, ko se dvigne zagrinjalo, in se nasloni na mizo). Oh, kako je prazna hiša, odkar je on umrl! In še čezdalje bolj prazna postaja! Vse se je razkropilo. Barbka je šla služit za pastirico; Lovrenc in Karol sta se pa šla učit rokodelstva. O, kako se vam neki godi, otroci moji — pri tujih ljudeh? Ali vam kdo nadomešča ljubezen materino? — In danes mora še Janez od hiše! (Zajoka.)
Janez (vstopi). Mati, zakaj jokate?
Mati. Kako bi ne jokala? "Vsi so šli, in danes greš še ti, ki sem te rada imela naibolj! (Ga objame.) Pa mislila sem, da boš šel v šole, da te bom kdaj videla pred oltarjem — pa je vse šlo v nič kakor sanje! Oh Bog, koliko je uničila očetova smrt.
Janez (komaj zadržuje jok). 0 mati, ne jokajte! Morda pa ni bila božja volja, da bi bil duhovnik. Če je pa božja volja, bo pa Bog gotovo vse prav obrnil!
Mati. Oj otrok, le zmeraj tako upaj v Boga. Močnejše je tvoje srce kakor moje. Toliko je že trpelo to srce (si pritisne roko na prsi), zato je že preveč boječe. Zato je tako plaho in polno slutenj! Daj mi Bog močnega upanja! Saj upam vate; to je bila le nepremišljena plahost, ki pohaja iz bolesti!
Ana (priteče v sobo in se oklene matere okrog pasu).
Mati. No Anica, veseli angelček! 0, da bi vsaj tebe nikdar ne zadelo tako žalostno slovo! (Polglasno.) Pa tudi ti boš morala enkrat od hiše; zdaj še ne veš. In mati bo ostala sama, čisto sama. Otroci pa bodo šli in se ne bocio vrnili morda nikdar več k materi svoji! (Glasno.) Le lepo pridna bodi danes, Anica! (Jo boža.) Mene ne bo doma, pa je preden bo poldne, se morda vrnem, popoldne pa gotovo. Grem z Janezom; greva v mesto.
Ana. Zakaj pa gre lanez v mesto, mati? Kaj ni lepše, če smo vsi skupaj doma?
Mati. Za peka se gre učit-----in kadar se vrne, ti bo
prinesel kiielčkov, maslenih in lepo pocukranih. (Si obriše solzo.) Zdaj pa le pridna bodi! Kar k sosedovi teti pojdi, pa boš lepo tam. Pa moraš ubogati teto, da ne bodo hudi!
Ana (se še bolj privije k materi). Tudi jaz grem z vami, mati!
Mati. Kako boš šla iako daleč? Le k sosedovim pojdi, saj bom jaz kmalu nazaj. Hitela bom.
Ana. Dajte no, mati, da grem! Nič ne bom trudna, saj sem že velika! (Stegne roke kvišku.)
Mati. O ti dete! (Jo objame.) No, pa pojdi tudi ti, bomo šli pa bolj počasi. Nazajgrede pa, če te tudi nesem. Pojdi in si obleci nedeljsko obleko!
Ana (steče iz sobe).
Drugi prizor.
Mati, Janez.
Mati. Zdaj greš. Janez! Očeta nimaš več. V mestu tudi matere ne boš pravzaprav več imel. Moja molitev te bo pa spremljala povsod. Moj pozdrav ti bo. Spomni se nanio, kadar ti bo hudo, in moli takrat zame tudi ti!
Janez (pol v joku). O mati!
Mati. Ubogaj mojstra in gospodinjo; on ti bo oče, ona pa mati! Čeprav ne boš našel morda pri njih tiste ljubezni kakor v domači hiši, ubogati jih moraš pa vseeno! Spomni se včasih očeta v grobu in lahko boš ubogal, če boš mislil, da ti oče kaj velé, kadar ti bo mojster kaj ukazal,
Janez. Ubogal bom, mati. In kadar mi bo hudo, bom mislil, kako ste me radi imeli vi!
Mati (ga prime za roko, ga rahlo potegne pred križ in mu pokaže Križanega). Glej, ta naj bo zdaj naprej tvoj pravi oče! Otrok, glej, da nikdar ne kreneš s poti, ki je njemu všeč!
Janez. Nikdar ne bom, mati!
Mati. Denarja nimam, da bi ti ga dala. Nä ta tólar, le to imam. (Mu dà tólar.) Veliko bogastvo pa boš imel, če boš vedno ohranil v srcu strah božji in materin blagoslov!
Tretji prizor.
Prejšnja, Ana.
Ana (pride lepše oblečena in se še popravlja). Jaz sem že oblečena, mati!
Mati. No, prav! Zdaj pa v božjem imenu na pot! (Vzame culo z mize. Ob žegnančku pri vratih se ustavi, poškropi Janeza in ga prekriža.) A.ngel Gospodov naj te spremlja, otrok moj, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!
Vsi trije (si brišejo «solze in odidejo skozi vratal.
(Zastor pade.)
Tretja slika.
Ulica v mestu.
Prvi prizor.
Janez pride na oder z velikim jerbasom kruha na rami, za roko držeč Tončka.
Tonček. Ti ne veš, Janez, jaz te imam rad!
Janez. Zakaj me imaš rad?
Tonček. I, jaz ne vem! — Zato, ker si tako priden.
Janez. Vidiš, Tonček, kaj ne bi ti rajši zdaj še spančkal, ko je še tako zgodaj, pa hodiš z mano, ko raznašam kruh okrog odjemalcev.
Tonček. Ja, ko grem pa tako rad s teboj, ko sem tako rad pri tebi!
Janez (ga poboža). 0 ti dobri otrok ti! — Pa vidiš, jaz ne morem tako hitro nositi okrog, kakor bi lahko, če bi bil sam, ko imaš še tako kratke noge. In doma bi me tudi potrebovali!
Tonček. O, mama in oče vidijo radi, da te imam rad. In so rekli, da lahko grem s teboj, ko boš raznašal kruf,.
Janez. Jaz te bom vzei kar v naročje, da bom laže hitreje hodil. (Vzame fantka v naročje.) Saj res: kako bo to modro! Lahak si kakor perescel Na drugo ramo pa jerbas! Vidiš, tako. Zdaj bom pa laže hitro obiral hiše. (Odide z dvojnim bremenom v hišo.)
D^ugi prizor.
Tri ženske. Dve prideta od nasprotne strani na oder, tako da se srečata; tretja pa pride pozneje. Vse imajo košarice.
Prva. O, dobro jutro, Meta!
Druga. Bog daj, Bog ga daj, Lucija! Kaj si že nakupila, da se že vračaš s trga?
Prva. I, seveda sem nakupila. (Huda.) E, saj ni nič. Taka draginja, da še nikoli take! Ne vem, kam bomo prišli.
Tretja (pride). No, Bog daj! Kaj že na vse tešče klepetate?
Prejšnji. 0 tej draginji se pogovarjava.
Tretja. Res, sama ne vem, kaj bomo jedli, če bo tako drago! Vsak korenček je že groš. Blagor kmetu, ki ima vsega dovolj lepo doma!
Prva. O, srečen je kmet! Pa vendar le tišči v mesto, kot bi v mestu pečena piščeta padala z neba — zato je taka draginja!
Drugi dve. Da, da, prav zato; prav imaš!
Tretji prizor.
Ženske, Janez s Tončkom.
Janez (pride iz hiše, kamor je bil prej izginil, na eni rami Tončka, na drugi jerbas, kakor je odšel v prvem prizoru.)
Prva (pokaže na Janeza in se zasmeje). Ha, ha, glejte ga, Krištofa, glejte ga, Krištofa:
Drugi dve. Saj res, Krištof, Krištof! (Se smejejo in kažejo nanj.)
Janez (stopi bliže). Kdo je Krištof?
Vse tri. Kaj ga ne vidiš, Krištofa?
Janez. Ne, ne vidim ga. Kje je, kdo je?
Vse tri. Ha, ha, ti si Krištof, ti!
Janez. Zaka) sem jaz Krištof?
Prva. I zato, ker nosiš dečka, kakor je nosil Krištof Jezuščka.
Janez. Kako ga je pa nosil?
Prva. I, kaj še tega ne veš?
Janez (odkima). Ne vem; še nikoli nisem slišal. (Odloži jerbas in dečka.)
Prva. I no, ti bom pa povedala. Vidiš: sveti Krištof je imel svojo kočo ob široki reki. Majhna je bila in siromašna ta koča. Pa pride nekoč do vode neko dete. Rado bi bilo čez vodo, pa ni moglo, zakaj voda je bila velika.
Druga. Voda je bila narastla vsled dežja.
Prva. No, kakor sem rekla, dete ni moglo čez vodo. Krištof pa je videl vse to, in on je bil velik in se ni bal vode, pa je rekel: »Bom pa jaz prenesel to dete čez vodo; dobro delo bom storil,« si je rekel, pa je vzel otroka na ramo in stopil v vodo. Pa dete, to drobno in majčkeno dete, je postajalo vedno težje in težje, tako da ga je Krištof že komaj nesel.
Tretja. Mislil je, da bo že omagal, tako je bilo težko.
Prva. In bi bil res omagal, pa se je bal. Mislil si je: Zdaj naj omagam, pa bo utonilo tudi nedolžno dete. in jaz bom kriv smrti nedolžnega otroka.
Druga. Pa čutil je tudi neko moč, večjo kot jo je imel sicer. In tako je prenesel otroka na drugo stran.
Prva. To moč pa mu je dajalo to dete; zakaj to dete je bil Jezušček.
Druga. In ravno zato je bilo potem možu ime Krištof. To se pravi po naše: tisti, ki nosi Kristusa.
Tretja. Vidiš, tako je nosil Krištof Kristusa čez vodo, kakor ti tega dečka. — Pa srečno, moram iti.
Drugi dve. Jaz tudi, jaz tudi! No, pa z Bogom, kiištofek!
Čeirti prizor.
Jane? s Tončkom.
Janez (med pripovedovanjem vedno, bolj zamišljen. Ko ženske odidejo, se mu zjasr.i obraz in hrepeneče iztesj;:e roke). 0, da bi bil jaz tisti, ki nosi Kristusa! Srečni Krištof, ki si nosil
božje Dete na svojih rokah' O, da bi ga jaz nesel kdaj, da bi ga držal pri oltarju v sveti hostiji! O, da bi ga nosil v srca ljudi, ne bi omagal ne jaz, ne oni, ker vem, da bi sveto Dete vsem dajalo pomoči!
(Zastor počasi pade.)
(Konec prihodnjič.)
Komu?
Komu naj bodo prav posebno namenjene te-le besede? Komu je v teh-le dneh prav posebno častitati? Komu bomo v prihodnjih tednih vsi srečo voščili? ... V duhu vidim, kako se vrste zdaj tu, zdaj tam v okrašeno župnijsko cerkev vrste belo oblečenih deklic, s šopki in belimi trakovi odičenih ljubkih dečkov. Kakšno slovesnost imajo? Kdo jih vabi?___ Uganite! Ni treba dolgo
premišljati; kaj ne, da ste že uganili! Jezus, najboljši prijatelj otrok, je povabil k angelski mizi dobre, pridne ter nedolžne dečke in deklice; Jezus sam hoče priti v njih drobna srčeca ter biti njih gost. In med to družbo prvo-obhajancev opazim prav mnogo čisto drobnih in majhnih prijateljčkov Jezusovih, ki se pa znajo modro, lepo in dostojno obnašati, kakor bi bili že odrasli junaki. Kdo pa je tem dovolil, da se smejo pridružiti četi izvoljencev Jezusovih? I kdo? Tisti sam, ki je rekel: »Pustite male k meni! .. Jezus sam si želi pri óbhajilni mizi prav takih malih, ki so nedolžni, ker hoče, da bi vsled te nebeške hrane tudi nedolžni ostali. Pa tudi sveti oče Pij X. zahtevajo, da naj prejmo Jezusa v sv. obhajilu vsi otročiči, ki so že pri pameti in dovolj razumni. In nerazumni ali celò neumni naši otročiči ne marajo biti... Četudi hodijo šele malo časa v šolo, pa vendar že toliko lepega vedo o ljubem Bogu in o božjem Sinu Jezusu, ki prebiva tam na oltarju, v zlati hišici pod podobo belega kruha, ter pride pri sv. obhajilu v naša srca. Ko so čuli, da tudi majhni otročiči niso izključeni od te sreče, niso odnehali, dokler jim gospod katehet ni privolil in obljubil, da bodo tudi šli že letos k prvemu sv. obhajilu. O, kolika sreča zanje! Bog naj jim ohrani za zmerom to srečo in to dušno veselje! Eno reč bi pa prosil vse večje in manjše
prvoobhajance: naj pri svojem prvem nekoliko mislijo tudi na zadnje sveto obhajilo ... Pa boste rekli: »Ja, potem nam bo pa ta spomin zagrenil vso srečo in veselje! ...« Nikakor ne. Ljubi otroci! Kdo se pa mora smrti bati? Ne res? hudobni ljudje. Ako boste tedaj zadnje sveto obhajilo lepo in vredno prejeli, potem boste srečno umrli in se vam smrti ne bo treba bati, kajti po taki smrti vas bo ljubi Bog k sebi vzel v sveta nebesa. Kako boste dosegli, da bo vaše zadnje sveto obhajilo dobro in res vredno? Sklenite to-le: Za vsako sveto obhajilo se hočem tako pripraviti, kot za prvo; k svetemu obhailu pa hočem iti vsaj vsak teden. — Vsako sveto obhajilo bo zlata sponka v verigi, s katero vas bo nebeški ženin Jezus priklenil na svoje božje Srce.
Mislite torej, ljubi otroci, že pri prvem svetem obhajilu na svoje zadnje obhajilo — pa priporočite božjemu usmiljenju tudi nas!	A. Ć.
Nova mladinska knjižica.
Ravnokar je izšla v zalogi »Kat. Bukvarne« v Ljubljani ljubka knjižica z naslovom »Vzorniki prvega sv. obhajila« in opisuje lepe zglede otrok, ki so se goreče pripravljali za prvo sv. obhajilo, ga pobožno prejeli in v trajnem spominu ohranili srečo najlepšega dne v otroškem življenju. Prosite starše, naj vam kupijo to lično knjižico ; jako koristna bo tudi onim, ki ste že bili pri prvem sv. obhajilu. Lepo vezana v platnu stane 1 K 60 v, lično broširana pa 1 K.
Listnica uredništva.
Rešitev dementa in šaljivega vprašanja pa imena onih, ki so prav rešili, priobčimo šele v prihodnji številki, ker so se med natiskovanjem lista priglašali še rešilci ter je pričakovati še več tekmecev.
Za sliko in dopis iz Škofje Loke je bilo to pot premalo časa in prostora; pride prihodnjič na vrsto. Za zdaj: lepa hvala!
Odgovorni urednik Anton Kržič. Tiska Katol Tiskarna v Ljubljani. 80