letnik 18, št. 1/07 Srna MANDIC Dostopnost stanovanj in stanovanjska politika v Ljubljani: primerjalna perspektiva Stanovanjska oskrba, Stanovanjska prikrajšanost, Stanovanjske strategije Housing provision, Housing deprivation, Housing strategies Članek podaja pregled sodobnih konceptualnih izhodišč za analizo in razumevanje dostopnosti stanovanja v sodobnem slovenskem in evropskem prostoru. Najprej obravnava rezultate »tranzicije«, ki še dandanes določajo neugodni položaj stanovanjske oskrbe v MOL. Sledi pregled pristopov k obravnavi stanovanjske prikrajšanosti v sodobnem evropskem prostoru, zlasti v kontekstu usmeritev evropskih politik. Vprašanje stanovanjske oskrbe in prikrajšanosti umesti tudi v koncept »konstelacije blaginje« in razmerja med državo, trgom in družino kot njenimi ključnimi tvorci; posebej izpostavi pomen sorodstva in njegovo vlogo v stanovanjskih strategijah, ki jih prebivalstvo uporablja v našem prostoru. The focus of the article is on access to housing and the conceptual basis for its analysis and understanding in contemporary slovenian society. First the housing outcomes of the process of »tranistion« are highlighted, still causing unfavourable conditions in the system of housing provision. This is followed by an overview of the discussion of housing deprivation, vulnerability and homelessness in the context of contemporary EU policy making. Finally the issue of housing deprivation is discussed in relation to the concept of »welfare production«, where the three sources of welfare are inter-related the welfare state, the market and the family. The focus is on the family and its role within popular housing strategies of the Slovenian population. 1. Uvodno o raziskavi Prispevki, ki jih predstavljamo v tem sklopu, so rezultat raziskovalnega projekta »Stanovanjska politika mesta« (naročnik Mestna občina Ljubljana, 2006). Raziskava je imela za cilj predstaviti stanovanjske razmere različnih skupin prebivalcev Ljubljane, analizirati njihove stanovanjske strategije in vire ter ugotoviti potrebe po stanovanjih in drugih stanovanjskih virih v Ljubljani. Želeli smo identificirati vrzeli v stanovanjski oskrbi MOL, ki jih lahko stanovanjska politika premosti in tako izboljša dostopnost stanovanj. Stanovanjski program MOL za leto 2005 ima namreč za glavni cilj občanom ob njihovem lastnem prizadevanju omogočiti pridobitev primernega stanovanja, skladno z njihovimi potrebami in možnostmi. Stanovanjske potrebe in primanjkljaj stanovanjskih virov so za družbene skupine kajpak dokaj specifični, zato analiziramo ta vprašanja za celotno prebivalstvo MOL in posebej še za ranljive skupine. Primerjamo pa tudi razmere v Ljubljani s tistim v drugih slovenskih naseljih in skušamo identificirati lokalne specifičnosti stanovanjske oskrbe v prostora Slovenije; takšnih primerjav pri nas zelo primanjkuje. Natančneje, primerjamo stanje na podoročju MOL s tistim v Mariboru, z drugimi slovenskimi mestnimi naselji in z nemestnimi naselji. Mestna občina Ljubljana se morda še bolj kot druge občine v Sloveniji srečuje s stanovanjskimi problemi, ki so nastali po spremembah političnega in ekonomskega sistema. Predstavlja namreč eno izmed stanovanjsko najbolj obremenjenih območij; poleg tega je tukaj koncentracija različnih ranljivih skupin, ki so vitalno odvisne od sistemskih vzvodov, ki olajšujejo dostop do stanovanja (posojila, subvencije, neprofitna stanovanja). Kot ugotovlja Stanovanjski program MOL za leto 2005, je velik problem Občine Ljubljana prav splošno pomanjkanje stanovanj, ter specifično stanovanj za ranljive skupine (neprofitnih stanovanj in bivalnih enot). letnik 18, št. 1/07 Raziskava uporablja podatke, zbrane v okviru projekta Stanovanjska anketa 2005 (več o podatkih in izsledkih raziskave na ravni Slovenije v Mandič in Cirman (ur) 2006). Podatki so bili zbrani aprila in maja 2005 za celotno Slovenijo, z metodo CATI - računalniško podprto telefonsko anketiranje. Anketni vzorec je zajel 4009 gospodinjstev. Na anketna vprašanja so odgovarjale osebe, ki so v gospodinjstvu najbolje seznanjene z zadevami, povezanimi s stanovanjem. Zaradi pričakovanega odstopanja realiziranega vzorca od populacijske strukture so bili podatki v bazi uteženi glede na število gospodinjstev v posameznih statističnih regijah, glede na kombinacijo dveh spremenljivk hkrati: gospodinjstva po številu članov/tipu naselja (mestna - nemestna naselja), glede na stanovanja po številu sob in glede na stanovanja po letu zgraditve stavbe. Uteženi vzorec je tako reprezentativen na ravni populacije slovenskih gospodinjstev (več v Hlebec in Gnidovec 2006). Podatki so primerni za analizo naseljenih stanovanj, nikakor pa ne za vsa stanovanja, saj so med njimi tudi nenaseljena ali pa se uporabljajo kot poslovni prostor Za potrebe raziskave Mestne občine Ljubljana smo se omejili na območje MOL in tako dobili vzorec 66l gospodinjstev; vzorec je reprezentativen le za gospodinjstva in naseljena stanovanja v mestnem naselju; zato interpretacijo podatkov zožujemo le na mestno naselje, pa tudi primerjave z dragimi naselji v Sloveniji strogo upoštevajo razliko med mestnimi in nemestnimi naselji. Da dobimo celovitejši vpogled, na nekaterih mestih podatke dopolnjujemo tudi s podatki Statističnega urada in Popisa prebivalstva 2002, ter mednarodne podatkovne baze Urban Audit. Pričujoči članki podrobneje obravnavajo naslednje problemske sklope. V tem članku predstavimo izhodišča glede pomena dostopnosti stanovanja in političnih implikacij tega vprašanja v sodobni EU. Drugi članek podaja začetni pregled razmer v Mestu Ljubljana glede sklada stanovanj, značilnosti prebivalstva in stanovanjskih razmer; ugotavlja morebitne posebnosti Ljubljane v primerjavi z dragimi naselji v Sloveniji. Tretji članek analizira stanovanjski trg v Ljubljani in ugotavlja, kakšne so stanovanjske strategije gospodinjstev, pri čemer identificira na eni strani napovedane in na dragi strani že v preteklosti realizirane stanovanjske strategije. Četrti članek se osredišča na specifične skupine ranljivega prebivalstva, njihovih te- žav in potreb, pa tudi na njihove vire in strategije, kot osnovo za oblikovanje primerne politike. Peti članek obravnava prenovo kot področje delovanja, ki s svojimi viri in potrebami na specifičen način prispeva k dinamiki stanovanjske oskrbe. 2. Stanovanjska oskrba po »tranzicijskem pretresu« Današnji sistem stanovanjske oskrbe na nacionalni in lokalni ravni je pri nas še vedno v veliki meri določen s »tranzicijskimi« spremembami, ki so ustvarile slab izhodiščni položaj stanovanjske oskrbe, kar je analiziralo že več avtorjev jev (glej Sendi 1995 in 2000, Stanovnik 1992 in 1994, Cirman 2006). Čeprav so se ti koreniti posegi zgodili že pred poldrugim desteletjem, so njihovi učinki še danes močno prisotni. V času tranzicije je namreč stanovanjski sektor beležil nazadovanje, velik upad novogradenj in zamudo pri razvoju podpornih ukrepov za ranljive skupine. Ta trend je bil opažen tudi v dragih državah. Naložbe v gradnjo stanovanj in možnost za pridobitev stanovanja so se močno zmanjšale (Hegedus, Mayo in Tosics 1996; Stravk 1996). S privatizacijo se je delež javnih (državnih/občinskih/dražbenih) najemnih stanovanj zmanjšal: upoštevaje povprečje dvanajstih srednje- in vzhodnoevropskih državah je upadel s 27 % leta 1991 na 19 % leta 1994 (Hegedus, Mayo in Tosics 1996: 15); na Češkem, Poljskem in Slovaškem je bil upad manj izrazit, v drugih državah bolj izrazit; med najizrazitejšimi je bil v Sloveniji, kjer je odstotek najemnih stanovanj v tem času upadel s 33 % na 9 % . Stanovanjske reforme so se začele z drastičnim zmanjšanjem ali celo odpravo večine prejšnjih ukrepov stanovanjske politike (odprava prejšnjega sistema), novi pa so se uvajali zelo počasi, najpočasneje za najbolj ranljive. V študiji, ki jo je pripravil Svet Evrope (Tosics in Erdosi 2001), so analizirali razvitost teh ukrepov v različnih državah. Ugotovili so, da so tedanje pristopne članice EU razvile znatno manjše število ukrepov kot stare članice EU: povprečje prve skupine je bilo 3,31, druge pa celo 5,35. Podoben vzorec je tudi pri številu storitev, ki jih nevladne organizacije nudijo ranljivim skupinam: povprečje v državah pristopnicah je 2,18, v letnik 18, št. 1/07 starih članicah pa 4,25. Pokazalo se je, da nove članice znatno zaostajajao v svojih zmožnostih reševanja stanovanjskih potreb ranljivih skupin in posledično tudi pri prepoznavanju njihovih potreb. Hidi pri nas se dostopnost stanovanja s stanovanjsko reformo pravgotovo ni izboljšala. Medtem ko so bili leta 1991 odpravljeni vsi ključni inštrumetni starega sistema stanovanjske oskrbe (t.j. programi solidarnostnih stanovanj po občinah; družbena najemna stanovanja in ugodna posojila v podjetjih in javnih ustanovah za zaposlene), so se novi inštrumenti (pomoč pri nakupu in gradnji, socialna in neprofitna stanovanja, subvencije obresti, subvencije najemnine) razvili šele kasneje in postopoma ter tudi v zelo omejenem obsegu. Tako se je v Ljubljani prvi razpis za socialna stanovanja pojavil šele leta 1995, za neprofitna stanovanja 1996, za bivalne enote, namenjene najbolj ranljivim pa še znanto kasneje; v desetletju in pol do vključno leta 2005 je bilo pridobljenih in danih v najem borih 1080 socialnih in neprofitnih stanovanj, odstotek pokritih potreb pa je - glede na število vlog - letno znašal le med 6,7 % in 32 % (MOL 2005). V teh petnajstih letih se je tako nakopičilo veliko nerešenih problemov, primanjkljaj primernih stanovanj v mestni občini Ljubljana pa je ocenjen na 40.000 enot (MOL 2005). Ob drastičnem splošnem zmanjšanju števila novogradenj ter ob tem, da so cene na stanovanjskem trgu narastle (Sendi in Cirman 2004), v Ljubljani še veliko izraziteje kot v večini drugih slovenskih naseljih, je razumljivo, da je Ljubljana vstopila v novo tisočletje s primanjkljajem ne le stanovanj, ampak tudi razvitih inštrumentov stanovansjke politike. Posebno vprašanje zadeva dostopnost stanovanja ranljivim skupinam; to so tiste skupine, ki imajo v primerjavi z dragimi že v izhodišču slabši položaj v tržni tekmi, saj imajo manj virov kot so na primer denar, informacije, povezanost v sorodstvena, prijateljska in poklicna omrežja, socialne in druge veščine itd., zaradi vsega tega pa tudi lahko hitreje od dragih zaidejo v težave in različna tveganja (dražine z nizkim dohodkom, brezposelni in tisti z obrobnim položajem na trgu dela, ljudje odvisni od alkohola in mamil, enoroditeljska gospodinjstva, velike dražine, etnične manjšine, ljudje z psihosocial-nimi prizadetostmi, mladina, ki je ostala brez podpore staršev (Duffy 1998)). Hl so tudi novi strakturni razlogi, ki prispevajo k sodobnemu večanju stanovanjskih tveganj prebivalstva. To so pojavljanje nove revščine in odpiranje povsem obrobnih položajev na trgu dela; razvoj skupnostne skrbi na področju duševnega zdravja, pri kateri se ljudem s težavami namesto zavodske oskrbe ponuja bivanje na lastnem domu ob primerni podpori; novi demografski trendi, zlasti trend naraščanja števila majhnih, netradicionalnih tipov gospodinjstev (samska, enostarševska, nedra-žinska gospodinjstva), pri katerih imajo prav najemna stanovanja veliko vlogo. Na stanovanjska tveganja različnih skupin prebivalstva je bilo v Sloveniji že opozorjeno (glej Mandič 2000; Flaker 2000; Černič Mali 2000; Boškič in Filipovič 2002). Hidi Varuh človekovih pravic (2006) je v svojem poročilu za leto 2005 opozoril, da se povečuje število obravnavanih pobud na stanovanjskem področju. Zaostrajejo se predvsem možnosti reševanja stanovanjskih vprašanj mladih družin in materialno šibkejših. Varuh opozarja, da občine premalo pozornosti namenijo ravno tem najbolj ranljivim prosilcem, in celo ignorirajo zaščito, ki jim jo daje zakon. Navaja primer, ko občina ni upoštevala, da je pri razpisu za neprofitna stanovanja lahko razpisano plačilo lastne udeležbe in varščine le za polovico stanovanj. To pomeni, da vsaj polovica mora biti dostopna resnično najbolj ranljivim slojem. Ključno vprašanje, ki se tako odpira za našo analizo je, kako se te okoliščine odražajo v MOL in kako uspešno se na to odziva stanovanjska politika, kot se to kaže v njenih rezultatih - stanovanjski oskrbi prebivalstva. 3. Stanovanjska prikrajsanost v sodobnem evropskem kontekstu Kljub vsestranskemu napredku v razvitih dražbah pa vprašanje stanovanjske prikrajšan osti ostaja tema dražboslovnega raziskovanja in javnih politik; seveda pa se spreminja obravnavanje tega vprašanja. Način, kako je bila stanovanjska prikrajšanost problematizirana v socializmu - kot »še nerešeno stanovanjsko vprašanje« in kot težava zaradi neenake dostopnosti do stanovanja, je s tranzicijo izginil. letnik 18, št. 1/07 in ni ga še uspel dovolj zaznavno nadomestiti kak drag način. V EU se je v tem času stanovanjska prikrajšanost problematizirala predvsem kot »brezdomstvo«, »stanovanjska ranljivost« in »stanovanjska izključenost«, vse to v širšem kontekstu navezave na revščino in socialno izključenost. Brezdomstvo je tu razumljeno v šireem smislu, kot odsotnost primernega osebnega stalnega stanovanja (Meert, Edga in Dohertv, 2004; več o pojmovanjih brez-domstva v Filipovič 2006). Ker pri nas izraz »brezdomstvo« največkrat razumemo dmgače, t.j. v najožjem smislu, kjer označuje specifično stigmatizirano marginalno skupino »brez-domcev-klošarjev«, smo pri uporabi tega izraza v našem okolju previdni in poudarjamo širši pomen brezdomstva kot »stanovanjske ranljivosti« in »stanovanjske izključenosti«. Za sodobno širše razumevanje brezdomstva v EU je ključna študija Avramov (1995), ki je opredelila njegove tri pojavne oblike (od najožjega do najširšega pomena), ocenila njegov obseg v EU ter opredelila njegove stmk-turne (družbene) in neposredne (posameznikove) značilnosti. Med stmkturnimi določ-nicami brezdomstva je izpostavila tri dejavnike: prvič, sociodemografske procese, zlasti da gospodinjstva postajajo manjša, veča pa se njihovo število in s tem potreba po samostojnih stanovanjskih enotah; dmgič, stanovanjsko ponudbo, ki zaradi manjšanja števila cenovno dostopnih najemnih (socialnih) stanovanj ter deregulacije stanovanjskih trgov ni več sposobna slediti potrebam; in tretjič revščino, še zlasti povečevanje prepada med bogatimi in revnimi ter dmge oblike socialne izključenosti. Stanovanjska izključenost je povezana tudi z vprašanji, kot so človeško dostojanstvo, socialna povezanost in socialne pravice (Duffy 1998). Edgar, Dohertv in Meert (2002:1) pa sodobno stanovanjsko izključenost povezujejo z dvema družbenima dejavnikoma. Prvi je »način, kako evropski stanovanjski trg - tako zasebni kot državni sektor - nekatera gospodinjstva sprejme, druga pa izključi ter tako vedno znova ustvarja pogoje za stanovanjsko ranljivost znatnega dela evropskega prebivalstva«. Dmgi dejavnik stanovanjske ranljivosti pa je »način, kako civilna dmžba deluje v razmerju do trga in države ter kako omogoča shajati tistim, ki do stanovanja ne morejo priti po tržni poti ali ob podpori države«. Govorijo o »strategijah shajanja«, ki so del življenjskega poteka posameznika; poudarjajo dinamični vidik »stanovanjske ranljivosti« - t.j. dogodkov in okoliščin, ko posameznik v to stanje »vstopi« oz. »izstopi« ter vlogo, ki jo pri tem igrajo družbena omrežja. Obravnavajo tudi potrebo po novih načinih odzivanja držav vlad na to situacijo, zlasti podpora ponudnikom stanovanj, kot so lokalne organizacije, nevladne organizacije, zasebne organizacije in osebna družbena omrežja. Dostop do primernega stanovanja sodi med vprašanja, ki so našla pomembno mesto tudi v sodobni politiki EU. V »Skupnem poročilu o socialni vključenosti 2001« (2002), ki ga je Evropski Svet sprejel v Laekenu, so ga takratne članice prepoznale kot enega od osmih ključnih izzivov, s katerimi se naj spopadejo politike boja proti revščini in izključenosti: »Dostop do stanovanja dobre kakovosti in dosegljive cene je osnovna potreba in pravica. Kako zagotoviti, da bo tej potrebi zadoščeno, je velik izziv za številne države. Dodaten velik izziv za nekatere države je, kako razviti primeren okvir povezanih političnih ukrepov, ki bi obraimavali in tudi preprečevali brezdomstvo. « Natančneje, gre za Strategijo boja proti revščini in socialni izključenosti, ki določa ukrepe socialne politike v okvim Lisbonske strategije. V tem okviru je - upoštevaje prenovljeno Lisbonsko strategijo in vključitev novih držav članic - Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti (SEC 2006^ 410) opredelilo »zagotavljanje dostojnega stanovanja in boj proti brezdomstvu« kot eno izmed sedmih ključnih političnih prioritet. Težave, ki jih je s tem v zvezi izpostavilo 25 držav-članic, so zadevale izboljšavo stanovanjskih razmer, ukrepanje ob pomanjkanju socialnih stanovanj za ranljive skupine in oblikovanje bolj integriranih pristopov boja proti brezdomstvu. Tudi Skupno poročilo o socialni vključenosti 2004 (COM 2003 773 final) je izpostavilo potrebo, da »države članice zagotovijo upoštevanje standardov, ki določajo spodobno stanovanje in pravično ravnovesje med pravicami in obveznostmi najemnikov in stanodajalcev«. Hidi Evropska socialna listina (revidirana leta 1996) v 31. členu zavezuje podpisnice k preprečevanju brezdomstva, k omogočanju cenovno dosegljivega stanovanja tistim brez sredstev in k zagotavljanju dostopa do stanovanja primernega standarda. letnik 18, št. 1/07 4. Stanovanjska oskrba in strategije: med državo, trgom in družino Dosežene stanovanjske razmere prebivalstva so posledica delovanja številnih dejavnikov, ključni med njimi so stanovanjska politika (na državni in lokalni ravni), stanovanjski trg s svojimi akterji in civilna družba (nevladne organizacije in neformalna omrežja socialne opore, zlasti družine in sorodstva). V naši raziskavi namenjamo veliko pozornost stanovanjskih virom in strategijam prebivalstva, kjer imata družina in sorodstvo zelo pomembno vlogo. Zato to vprašanje nekoliko podrobneje obravnavamo v nadaljevanju. Država, trg in družina so kot trije ključni dejavniki izpostavljeni tudi na celotnem področju zagotavljanja blaginje, zlasti kot »blaginjski trikotnik« oz. »mešanica blaginje« (Abrahamson 1999). Med sabo so povezani in lahko do neke mere medsebojno kompenzirajo šibko delovanje drugih. Zlasti je poudarjen pomen delovanja družinske in sorodstvene pomoči v okoljih, kjer sta država (blaginje) in trg (dela) relativno slabo razvita in učinkovita; s tem v zvezi v EU izpostavljajo razliko med dvema skrajnima skupinama držav. Na eni strani je Skandinavija, kjer sta država blaginje in trg močna in učinkovita, pomoč družine pa zaradi tega manj potrebna in obsežna. Druga skrajnost so Južno-evropske države, kjer sta prva dva dejavnika relativno šibka, družina pa ima zelo pomembno vlogo (Vogel 2003). Ti vzorci se izrazito kažejo tudi v stanovanjski oskrbi in ker je tu vloga sorodstva zelo močna tudi pri nas, je relevantna primerjava z Južno-evropskim modelom (Italija, Grčija, Španija). Ta model so analizirali Allen in dr (2004) in menili, da je za njegovo razumevanje vloga družine in sorodstvenih stanovanjskih strategij enako pomembna kot je formalna stanovanjska politika. Šibka država blaginje (malo socialnih stanovanj) in neučinkovit stanovanjski trg puščata veliko prostora za angažiranje sorodstva. Pridobitev stanovanja je tako najpogosteje »projekt celotnega sorodstvenega omrežja«, družina pa predstavlja ključno organizacijsko načelo pri tem. Za ta model je značilen zelo visok odstotek lastniških stanovanj; to je funkcionalno povezano s trgom dela, ki znatne dele aktivnega prebivalstva pušča v obrobnem položaju, medtem ko jim lastniško stanovanje pomeni neke vrste »varnostno sidro«, obenem pa jim služi tudi kot pomembna oblika naložbe, ki jo lahko pri-doblijo skozi neformalno ekonomijo (Castles in Ferrera 1996). Prav lastniško stanovanje pa je tisto, ki omogoča najšireo mobilizacijo družinske pomoči, solidarnosti in medgeneracij-skega pretoka virov Družinske stanovanjske strategije po definiciji teh avtorjev tvori skupno upravljanje z viri z namenom, da se uresniči skupni cilj. Cilji so lahko različni in segajo od golega preživetja na eni strani, do večanja premoženja in bolj užitkarske uporabe življenjskega prostora. Ločijo dve vrsti virov za stanovanjske strategije. Prva vrsta virov vključuje materialne in ekonomske vire, kot so dohodek, posojilni potencial, nepremičnine, subvencija za stanovanje ter omrežja samopomoči in vzajemne pomoči. Druga vrsta so viri, ki so povezani z institucionalnimi in organizacijskimi okviri uporabe stanovanjskih virov. Allen in dr (2004) tudi ugotavljajo, da se Južno-evropske stanovanjske strategije za razliko od Severno-evropskih manj opirajo na materialne vire (nižji so dohodki in posojilni potencial), uporabljajo pa širši spekter virov (raznolike oblike samopomoči). Ker so načini uporabe teh virov manj natančno formalizirani, lahko peljejo tudi do nenačrtovanih posledic (npr črne gradnje ali drugi nedovoljeni posegi v prostor). Ločijo dve vrsti družinskih stanovanjskih strategij: »agresivne« in »obrambne«. »Agresivne strategije« so usmerjene k pridobivanju novih stanovanjskih enot in k lastništvu novih nepremičnin, z gradnjo v lastni režiji ali nakupom na trgu. V tem okvira je prva od ključnih oblik pomoči sorodstvena finančna pomoč. V Lombardiji npr, jo je prejelo 27 % lastnikov stanovanj, enako v Atenah (direktno ali s prodajo dediščine) ( Allen in dr 2004: 147). Druga oblika je pomoč sorodstva pri samo-gradnji, kar je pogosto vzejamno. Nadaljnja oblika pomoči je pridobitev gradbenega zemljišča; v Atenah so ugotovili, da je dra-žina prispevala zemljišče v 35 % samogradenj. »Obrambne strategije« pa so tiste, ki so usmerjene k ohranitvi obstoječih enot in k njihovi prilagoditvi novim potrebam. Vključujejo prenos premoženja znotraj sorodstva (dedovanje, vplačilo depozita za posojilo, dovoljenje za letnik 18, št. 1/07 brezplačno začasno uporabo nepremičnine), skupno uporabo stanovanj (pogosto je ostajanje v domu staršev do pridobitve lastne nepremičnine ali pomoč ranljivim skupinam, npr mati-samohranilka se po razvezi vrne v stanovanje staršev) in »stanovanjsko bližino« (sorodniki se naselijo blizu drag drugega ter si tako nudijo vrsto pomoči, od gospodinjskih storitev in vzdrževanja stanovanja, do varstva otrok in nege ranljvih članov). Allen in dr (2004) tudi ugotavljajo, da so bile »agresivne stanovanjske strategije« zelo značilne za povojni času, v sodobnosti pa jih je manj. Lastniško stanovanje je namreč postalo bolj socialno diferencirano in dostopno premožnejšim: v Španiji so se med leti 1985 in 1997 cene stanovanj potrojile, plače podvojile; v Grčiji se je zmanjšala pogostnost sa-mogradenj s tem, da se je gradbeni sektor moderniziral; tako ljudje več niso bili usposobljeni za lastno gradnjo, saj njim znane tradicionalne tehnologije gradnje niso več bile uporabne. V Italiji in Grčiji je postala gradnja v lastni režiji v novejšem času vse bolj domena najpremožnejših. Tako je v novejšem času postal prenos denarja oz. premoženja med družinskimi člani prevladujoča »agresivna dražinska stanovanjska strategija«, ki pa služi predvsem družinam srednjega sloja. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kako je s temi strategijami pri nas, v prostoru Ljubljane in kako jih uporabljajo različne družbene skupine. So ranljive družbene skupine ranljive prav zato, ker prejemajo manj pomoči sorodstva? Ali pa so ranljive kljub temu, da jim sorodstvo pomaga enako pogosto ali celo pogosteje kot dragim, vendar pa so njihovi viri, ki jih lahko temu namenijo, manjši ali pa manj uporabni? V zvezi s stanovanjskimi strategijami prebivalstva v prostora Mesta Ljubljana pa posebej izpostavimo še en vidik: kakovost bivalnega okolja, torej značilnosti, ki zadevajo zunanjost in okolico stanovanj. Ta vidik namreč nastopa kot en od najpomembnejših kriterijev, s katerim slovensko prebivalstvo vrednoti pomen stanovanja (Mandič in Cir-man 2006); zato ima ta dimenzija tudi pomembno mesto med motivi stanovanjskih strategij prebivalstva. Ohranjanje in izboljševanje kakovosti zunanjega bivalnega okolja ima zelo pomembno vlogo v sodobnih urbanih politikah razvitih dražbah in se posebej poudarjeno kaže v pre- navljanju (preoblikovanju, revitaliziranju) velikih sosesk, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih letih. S posegi, kot so združevanje manjših stanovanj v večja, večanje rekreativnih površin sosesk z izločanjem dela stavbnega sklada, preoblikovanje nefunkcionalnih in nevarnih delov ter odpravljanje nezdravih materialov itd. boljšajo tehnično in oblikovno kakovost sosesk, ki naj napravijo mesto prijetno in prijzano za bivanje (»livable« in s tem tudi pritegnejo oz. ohranjajo vitalno populacijo. Pri nas se degradacija bivalnega okolja v velikih starejših soseskah še vedno nadaljuje. Urbanizem (kot poseganje nacionalne in/ali lokalne države v prostor), ki ima načelno le-gitimiteto in moč, da javni interes v zvezi s kakovostjo zunanjega okolja v prostora definira, vzdržuje in brani, je pri nas zelo šibek, tudi vloga lokalne oblasti na tem področju. Kar je bilo sprememb, so bile stihijske in praviloma v smeri slabšanja začetnega stanja, od tega je najbolj vidno spreminjanje rekreativnih in dragih zelenih površin v parkirišča ter nadaljnje zgoščanje zidave. Trend slabšanja zunanje ureditve v soseskah se je s tranzijo še okrepil, zgoščanje zidave v primera novogradenj pa je ob tem umeven korelat nenadzorovane rasti cen zemljišč. Ker se pri nas ta nov kakovostni razvojni cikel v prostora mestnih sosesk sistemsko še ni začel, je razumljivo, da se ljudje na spremenjene razmere in potrebe v zvezi z zunanjim bivalnim prostorom odzivajo individualno; nadzor nad kakovostjo svojega okolja skušajo potemtakem uresničiti na način, ki je v domeni posameznika - s preselitvijo v primernejše okolje in zlasti v enodružinsko hišo. Posledica tega je že viden trend izseljevanja vitalnejših in premožnejših skupin prebivalstva iz osrednjih mestnih delov na obrobje in s tem v zvezi odpiranje novih problemskih žarišč v prihodnosti. Doc. dr Srna Mandič, znanstvena svetnica, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede E-pošta: srna.mandic@ fdv.uni-lj.si Viri Abrahamson, P. (1999): The Welfare Modelling Business, Social Policy Administration , vol. 33, 4: 39^415. Allen, J., Barlow, J., Leal, J., Maloutas, T. in Padovani, L. (ur.) (2004): Housing and Welfare in Southern Europe. Oxford: Blackwell Publishing Ltd. letnik 18, št. 1/07 Avramov, D. (1995): Homelessness in the European Union: social and legal context of housing exclusion in the 1990s. Brussels: Feantsa. Bo{ki}, R., Filipovi}, M. (2002): Ranljivost na stanovanjskem podro~ju - kako jo zaznavajo organizacije in oblikovalci politik v Sloveniji. V Mandi~, S., Filipovi}, M. (ur.): Stanovanjske {tudije. Ljubljana: FDV, Znanstvena knjižnica 51. Castles, F. G., Ferrera, M. (1996): Home Ownership and the Welfare State: is Southern Europe Different? South European Society and Politics 1, 2: 16^185. Cirman,A. (2006): Housing tenure preferences in the post-privatisation period : the case of Slovenia. IHou-sing studies., vol. 21, no. 1, str. 11^134. Černi~ Mali, B. (2000): Programi stanovanjske oskrbe s cenovno dosegljivimi stanovanji in podpore brezdomcem. V Mandi~, S.: Programi stanovanjske oskrbe posebnih družbenih skupin kakovost in nove povezave. Poro~ilo. Ljubljana. Duffy, K. (1998): Opportunity and Risk: Trends of Social Exclusion in Europe. Council of Europe, Project on human Dignity and Social Exclusion. Edgar, B., Doherty, J., Meert, H. (2002): Access to housing: homelessness and vulnerability in Europe. Bristol: Policy press. Evropski svet (2002): Common objectives on poverty and social inclusion. Brussels. http://feantsa.horus.be/ files/social_inclusion/eu_common_objectives/com-mon_objectives_en.pdf. Filipovi}, M. (2006): National report on homelessness in Slovenia. Report prepared for FEANTSA. Ljubljana, Brussels: Feantsa. Flaker, V. (2000): Stanovanjski programi za ljudi z nalepko du{evne bolezni. V Mandi~, S.: Programi stanovanjske oskrbe posebnih družbenih skupin kakovost in nove povezave. Poro~ilo. Ljubljana. Hegedus, J., Mayo, S. in Tosics,I. (1996): Transition of the housing sector in the East-Central European Countries. Budapest: MRI. Hlebec, v., Gnidovec, M. (2006): Metodologija raziskave. V Mandi~, S., Cirman, A. (ur.): Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljubljana: FDV. Mestna ob~ina Ljubljana (2005): Stanovanjski program Mestne ob~ine Ljubljana za leto 2005. Ljubljana. Mandi~, S (2000) Ur. : Pravica do stanovanja. Brez- domstvo in druga stanovanjska tveganja ranljivih skupin. Ljubljana: Visoka {ola za socialno delo. Mandi~, S., Cirman, A. (ur.) (2006): Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljubljana: FDV. Meert, H., Edgar, B., Doherty, J. 2004: Towards an operational definition of homelessness and housing exclusion. Cambridge: ENHR conference. Available on: http://www.enhr2004.org/delegates.asp. Popis 2002. Statisti~ni urad RS. Dostopno na www.stat.si. Sendi. R. (1995): Housing reform and housing conflict: the privatization and denationalization of public housing in the Republic of Slovenia in practice; International Journal of Urban and Regional Research, Vol. 19, no.3, pp. 435 446. Sendi, R.(2000): Zasebna najemna stanovanja. Urbani izziv, letnik 11, št.2 (2000), Ljubljana, Urbanisti~ni in{ti-tut RS. Sendi, R. in Cirman, A. (2004): Analiza trga stanovanj v Sloveniji. IB revija, letn. 38, {t. 3, str. 1^36. Social protection Commitee 2001. Report on indicators of poverty and social exclusion. Social protection Committee, 2001. Report on indicators in the filed of poverty and social exclusion: http://www.europa.eu.int/comm/employment_social/ne ws/2002/jan/report_ind_en.pdf Stanovanjski zakon 2003. Uradni list. RS, 69/2003. Stanovnik ,T.(1994): Položaj najemnega sektorja in njegovo mesto v nacionalnem stanovanjskem programu; Zbornik posvetovanja Država-državljani-stanovanja, Portorož 1994, str. 1^21. Stanovnik, T.(1992): Obletnica stanovanjskega zakona: kaj se je zgodilo in zakaj? IB Revija, let. XXVI, {t. ^7, str. 2^28. Struyk, R.(1996): Economic Restructuring of the Former Soviet Block - The Case of Housing; Washington: The Urban Institute Press. Tosics, I., Erdosi, S. Jr. (2001): Access to Housing for Vulnerable Categories of Persons. Final Draft Report. Brussels: Group of Specialistson Access to Housing. Varuh ~lovekovih pravic (2006): Letno poro~ilo 2005. Varuh ~lovekovih pravic, Ljubljana. Vogel, J. (2003): The Family. V Social indicators research. Netherland: Kulwer academic publisher 64, 39^435.