-«    203    SM-
Korošica
(Iz spominskega dnevnika. — Spisal Pavel Perko.) (Konec.)
VI.
 fonec tedna sem šel k Mihcu na obisk — sam, ker France je moral v šolo. Popoldne je bilo  in solnce je pripekalo, ko sem šel po Klavčih njivah gori proti Brdu. Vroče mi je bilo, da me je hotela glava boleti. Poleg tega sem bil truden, da so me komaj noge nosile; zakaj pot proti Brdu se vije v klanec. Zato sem se jedenkrat, sredi pota ali pa še malo višje, mislil kar vrniti pa skesati se. Saj sem imel s tem otrokom sitnosti že dotlej več kot preveč —.
Kar zaslišim nad potjo vesel vzklik:
,,Gospod Martin, gospod Martin!"
Na —, bila je Korošica. Kako je otrok prišel tako daleč od doma, ne vem. Najbrž je dekle čakalo in gledalo z grička doli, kdaj pride kdo izmej naju — in, ker nikogar ni bilo, šlo potem dalje po gozdu doli do Klavčih njiv.
,,Gospod Martin, jaz ne bom več na Brdu!"
,,In zakaj ne?"
,,Gospod Martin —"
,,Ali —! Jaz nisem Martin!"
,,Gospod —, jaz ne morem biti na Brdu!"
»No in zakaj ne moreš biti na Brdu?"
,,Dolgčas je tako! 0! Jaz ne bom na Brdu; rajši bom pri vas! In v šolo bom hodila in nogovice bom pletla, gospod Martin!"
,Jas nisem Martin, razumeš!"
Bil sem že hud navsezadnje. Otrok! Ali se ni hotel odvaditi, ali se ni mogel. To pot je bilo menda zmešano toliko, da ni vedelo, kaj govori. Oči je imelo pri vsaki besedi zalite s solzami in v dolino je sililo v jednomer. ,,K vam pojdem; takoj z vami pojdem!" Jaz pa sem povdarjal, da moramo o tem vsekako z Mihcem govoriti poprej. Komaj sem nagovoril otroka toliko, da sva se vrnila navzgor proti Brdu.
Mihca mi je pa kar odločno razložil vso stvar od konca do kraja.
,,Z otrokom ne bo nič!" je dejal in nekam trdo je govoril, da se je videlo, kako je prepričan o tem, kar trdi! — ,,Z otrokom ne bo nič; vsaj pri nas ne! Otrok je priden, a za samoto ni, ker je druščine vajen ... In kdo mu bo držal druščino pri nas ? Jaz delam in sama tudi dela —: otrok se pa nima ukvarjati s čim. Potem pa: — kako bi tudi človek ustregel otroku? Tako čudnih otrok še nisem videl. V jednomčr bi se obešalo po človeku in sililo vdnj! Kdo bo gledal olroka tako! Tu pri nas nobeden! Na Koroško naj gre! Otrok je gori izrejen in privajen dežele in ljudi. Na Ko-roško bi ga dali!"
,,A kdo bo vzel otroka gori?"
-*%   204   ?*-
,,Sem že tudi mislil o tem. Rozala (bila je Mihčeva žena) ima sestro gori —, kako se že reče —: v Feldkirchen! Bogata je, udova, pa brez otrok. Tej bi pisali in otroka bi vzela. Še rada bi ga vzela."
Mihca me je kar pridobival za svojo misel. ,,Na Koroško! Zakaj ne? Za otroka bi bilo morebiti še najbolje in za nas druge tudi, ko imamo križe in sitnosti ž njim. . ." Vsekako je bila izvrstna ta Mihčeva misel.
,,Kar pisali bi gori!" sem dejal proti Mihcu.
,,Kar pisali; jaz tudi pravim: kar pisali", je hitel Mihca, vesel, Bv nedeljo bom prišel k vam in bomo pisali."
,,Dobro! — Kaj bo pa z otrokom tačas, ko tako sili v dolino?"
,,Naj pa gre! Pri vas naj bo tačas; kaj hočemo druzega. Bom že poslal sadja in orehov in še kaj druzega ... Kaj hočem z otrokom ? Sama ga ima rada in jaz tudi, vendar: otrok se mi smili. Otrok ni za tu!"
Tako je prišlo, da sva se vrnila proti večeru oba s Korošico!
VII.
Korošica je bila zopet pri nas.
V nedeljo smo napisali pismo na Koroško in se domenili natanko o vsem; — potem se je pa zopet pričelo življenje, kakor je bilo poprej. V otroški druščini se je čulo vedno le: ,,Korošica, Korošica!" Če Korošice ni bilo vmes, se otroci sploh igrali niso. In če so se in je prišla Korošica vmes, obstali so takoj pa počakali, katero igro bo izvolila Korošica. Potem so seveda igrali le tisto, in sicer tako in toliko časa, kot je hotela zopet Ko-rošica. Naš France je samega ponosa hodil pokonci, kot bi ga bil vlil; ljudje pa so bili sila radovedni, ali to ostalo dekle pri nas, ali kako neki . . .
Kar se mene tiče —, jaz sem bil vedno jezen, kadar me je kdo iz-praševal po Korošici.
,,Kaj bo pri nas!" sem dejal, ,,saj otrok ni za tukaj!"
In vselej sem začel naštevati po vrsti vse dokaze, ki sem si jih bil zapomnil od Mihca na Brdu. A vse nič ni pomagalo! Vsak je hotel vedeti, da bo otrok pri nas in nikjer drugje.
Nazadnje sem pustil vse skupaj in molčal pa migal z ramami. ..
Samo pisma \z Koroškega sem pričakoval nekam težko. Kako se bo stvar zasukala? Ali jo bo vzela, ali je ne bo? Vsekako me je zanimalo; zlasti, ko je bilo minilo že pet dnij in še nikakega odgovora ni bilo------.
In — pomislite —: šesti dan pride pismo!
„—-------vzamem!   Zakaj ne?   Prav rada jo vzamem.   Če bo dekle
pridno, se ji ne bo slabo godilo. .. Stanujem Feldkirchen, Postgasse 12 —"
Torej na Koroško!
Vendar žena v pismu ni omenila, ali bo prišla po otroka sama, ali naj bi ga pripeljal kdo drugi... To je bila težava, ki nam je delala preglavico vsaj iz početka. Kako bi naredili? Z Mihcem sva ugibala na vse strani. •   »Ali bi pisali še jedenkrat tja gori in vprašali — ?"
aNi treba!" sem dejal jaz nazadnje, ,,otroka se pošlje gori, pa je. Ulico vemo in ženo vsakdo lahko poišče . . ."
-*5    205    sm-
,,Je že res!" mi je pritrdil Mihca. — ,,Jeden naj gre z otrokom gori, pa je! Jaz bom plačal vožnjo in stroške." ,,Sami pojdite, Mihca!" ,,Bi že, pa nemško ne znam —."
Glejte — osoda je zadela zopet mene! Nemško sem znal, in kaj je bilo Mihcu vse drugo mar. Ali grem rad ali nerad, ali sem sicer sposoben za to, ali nisem, tega ni vprašal.
In zopet sem moral obljubiti, da pojdem —, zato ker se braniti nisera niti mogel, niti smel. .. Na Koroško —.
Po pravici rečeno, na Koroško me ni veselilo. Res je, da sem vedno rad potoval in Koroško me je vleklo že od nekdaj, toda čudno —: kosem sedaj pomislil na gori, me je ta misel spravila vselej v neko zlovoljo in pobitost, da sem brez pravega natnena vpraševal sam sebe, češ: ,,Čemu na Koroško?"                                                                                                         j
Otrok se mi je jel smiliti; nič druzega ni bilo, da veste!                         ™
Res sena si moral priznati, da je za otroka bolje, da gre — vendar vlačiti in preganjati otroka brez postanka iz kraja v kraj ne more biti pri-jetno, gotovo ne! Še odraslemu bi bilo hudo, kaj šele otroku . ..
Toda, ne verjemite! Korošici ni bilo hudo! Kadar sem jo vprašal, če bo šla rada na Koroško, mi je odgovorila vselej brez premisleka: ,,Rada!" In jaz — ? Kaj sem hotel, če je otrok sam želel drugam ...                            M
,,Ali ti ni lepo pri nas, Ivanka?"                                                             H
,,Lepo."                                                                                                      1
,,In zakaj siliš potem na Koroško? Gori te ne bodo imeli radi."            m
,,Radi, radi!"                                                                                             M
Ali sedaj vidite, kako čuden otrok je bil to?                                          ™
Pripravljali smo vse potrebno za odhod. No, saj veliko ni bilo treba. Mihca je bil dal narediti dekletu nove čevlje in moja mati so mislili pri-dejati v culico še nekaj srajc, ki so jih bili nakupili v ta namen. To je bilo vse.                                                                       •                                     ™
Drug teden sva imela odriniti...                                                            fl
Hitro so tekli tisti dnevi.                                                                         I
Jaz sem hodil v šolsko sobo, kadar otrdk ni bilo notri, in sem gledal na veliko karto, ki je visela na zidu, pa računal pota in meril daljavo, koder sva imela hoditi in se voziti. Vse sem si ogledal in zapomnil natanko. — Na Trbižu bi se imela presesti, potem bi se peljala do Feldkirchen in tam poiskala Postgasse 12 ... Da bi le dežja ne bilo!
Tja gori proti gorenjski strani in še dalje proti koroškim goram so se sicer kopičili oblaki in megla se je delala krog najvišjih vrhov .. . Pa hvala Bogu, saj so bili oblaki prosojni po robeh — in taki ne prineso dežja. In megla —, megla je navadno tudi izginila tja popoldne, ko je solnce dobilo svojo moč ...
,,Torej drugi teden!"                                                                                 M
-*B    206    8*-
VIII.
Prišel je drug teden.
Pripravljali smo se še vedno za odhod, vendar odhod sam smo odlašali od dne do dne. Mati so rekli, da se ne mudi in jaz sem si mislil: ,,Kakor veste —." Tako so potekali dnevi drug za drugim in — bogve! — nazadnje bi bili morebiti pozabili na vse skupaj, da ni prišlo vmes nekaj, kar je Ko-rošici pospešilo odhod in meni zmedlo načrte. Poslušajte!
Neko jutro sem še spal, ko me zbude mati ob nenavadni uri; bilo je primeroma še precej zgodaj. Kaj bo neki?
,,Slišiš! Gospa s Koroškega je prišla po dekleta!"
,,Kaj? Kje je?'<
,,Spodaj. Vstani hitro!"
»Spodaj —."
Takoj sem bil na nogah. Umil sem se hitro in napravil površno. Hitel sem doli ...
In res —! Gospa pri petdesetih letih, resna in ob jednem prijazna, je sedela za mizo in Korošica poleg nje. — Gospa je izpregovorila prva:
,,Dekletce mislim vzeti s seboj."
,,Tako —?"
Sam nisem vedel, kaj bi govoril in kako bi odgovarjal. Prišlo je bilo vse tako nepričakovano!
,,Pravi, da gre rada."
,,Tako -?"
,,Je-li, Ivanka, da greš rada?"
,,Rada, rada!"
In Korošica se je oklenila gospe z vso silo, zavriskala in zdivjala Francetu povedat, da gre na Koroško — še danes . . .
,,Malo otročja je še!" se je obrnila gospa do mene, ,,in razposajena. Se ji pozna, da je še mlada. Sčasom jo bo minulo in potem sodim, da dekletce ne bo napačno —."
,,Tako —?«
Še vedno se nisem mogel zbrati. Trudil sem se, da bi vsaj odgovarjal pametno, pa ni šlo . . . Saj sem vendar za trdno mislil, da bom jaz peljal otroka na Koroško in računal sera na to — —, a sedaj se je obrnilo vse drugače — — —, in tako hitro . . .
Kdo bi bil mislil? Tega otroka sem navsezadnje vendar-le rad imel! Kdo bi bil mislil?
*      * '   *
Lanske počitnice so minila štiri leta, odkar smo iUgiibili Korošico. Pozabili smo že skoro nanjo,  zato, ker ni bilo od nikoder poročila o njej.
Kar pride jedenkrat Mihca ves vesel in mi prinese kazat pismo. Bilo je s Koroškega. Gospa je pisala o Ivani, da je popolnoma zadovoljna ž njo in da ji dotlej še ni  bilo žal,  ker jo je vzela za svojo.   Iz početka je bilo
-**    207    8*-
dekletce sicer otročje, razvajeno, razposajeno in vihravo —, a sedaj postaja črez dalje resnejše in dostojnejše. Če bo tako, ne bo manjkalo nikdar ničesar..
Razume se, da nas je vest razveselila vse od kraja. Vsi smo bili enakih misli:
,,Kako prav je bilo, da smo jo dali na Koroško!"
In Mihca je pristavil pomenljivo:
,,Dve hiši bo imela; dve hiši! In nikdar ne bo jedla črnega kruha, kot bi ga bila pri nas. To je prav! Ali, da se bo otrok tako popravil, tega nisem mislil.. . Vedno sem ga rad imel, otroka, samo tisto, tisto — jaz ne vem, kako bi rekel — tisto mi ni bilo všeč na njem! Sedaj je pa dobro; glejte si!"