282
Gozdne servitute.
Na avstrijskem gozdarskem shodu, ki je bil meseca marca t. L na Dunaji, predlagal je poslanec štajerske c. kr. kmetijske družbe dr. J. A. Heilsberg kot točko k prihodnjemu takemu shodu razgovor o gozdnih servitutah. Iz govora dr. Heilsberga posnamemo po ravnokar nam došlih tiskanih razpravah k tej zadevi to-le:
Dr. Heilsberg je po uvodnih besedah tako-le nadaljeval: Jaz hočem namreč govoriti o zadevi, ki iz gozdarstva samega izvira, to je gozdna servituta na gozd in pašo, s katero se je uže tolikrat pečala e. kr. kmetijska družba štajerska, štajerski deželni zbor in tudi državni zbor. Jaz hočem najprej od konkretnega izvajati, kako je stvar pri nas. Razmere med onimi, ki imajo kako pravico, in med onimi, ki so dolžni dati, izvrševati kako pravico, so ustvarile tako stanje, da ni koristno ne za eno, ne za drugo stranko.
Po manj važnih razpravah dr. Heilsberg nadaljuje: Kakošno je mnenje, in da to mnenje ni umetno narejeno, naj sledeče spričuje. Onemu, ki ima pravico do paše v gozdu, naredijo z različnimi naredbami porabo te pravice nemogočo. Izvršujejo različna pogozdovanja, zapirajo pota, utežavijo prehode in stavijo vsake vrste ovire, da tisto, kar se je lastniku paše privolilo, niti izvrševati ne more. Da to niso gole besede, pričajo cele prazne doline na Štajarskem, koje so kmetje morali zapustiti zarad neznosnih razmer. Štajerski kmetovalec, ki brez živinarstva ne more obstati, je uže leta sem prisiljen, iz dežele za kruhom iti, kajti bolje se mu zdi, svoje posestvo pod nič prodati, kakor pa vse zgubiti. V nekaterih krajih Štajerske se je prebivalstvo za polovico skrčilo in uradniki sami trdijo, da v prihodnjih desetih letih bodo marsikateri kraji brez prebivalstva.
Jaz mislim, da take razmere ne morejo biti ugodne tudi onim ne, ki so s servitutom obteženi, kajti tudi med konservativne kmetje zamorejo zaiti mišljenja, ki so naravna in kakor so se uže pred kratkim pokazala.
To vprašanje se je resno obdelovalo v štajerski kmetijski družbi in deželnem zboru in vlada je bila zadovoljna, reč v pravi tir spraviti. Govorilo se je o tem, ali bi ne bilo dobro, Ogre posnemati. Na Oger-skem so se zarad tega, da so imeli v gozdu mir, pogodili uže pod 30 leti in si posestvo delili tako, da nima nobeden drug pravice v gozd hoditi kot posestnik, kmetje so za servitute odškodovali s tem, da so jim dali dele gozda v njih lastnino. To je en način, po katerem se da reč rešiti, morda je še drug. Jaz bi pa slavni zbor prosil, da naj se izvrševalni odbor o tem posvetuje in prihodnjemu shodu primerne nasvete stavi.
Mi pa k razpravi dr. Heilsberga pristavimo: Tudi pri nas so razmere o gozdnih servitutah nesnosne postale, vsled česar živinoreja ter vsled tega blagostanje kmetovo hudo trpi, zato naj pa merodajni zastopi tudi o tem kaj ukrenejo v korist našega ubogega kmeta.