Slovenski Pravnik. Leto XVII. V Ljubljani, 15. januvapja 1901. Štev. 1. Razvoj prava v prošlem stoletji. (Kratek pregled.) Pravo ne more nikdar počivati, če hoče po svojem zvanji ustrezati vedno drugačnemu življenju držav, narodov in vseh raznih ljudskih slojev. Bujno in burno življenje devetnajstega, ravnokar doteklega stoletja je na političnem, socijalnem in gospodarskem polji zastavljalo pravu taka vprašanja in naloge, na kakeršne pred sto leti najbistroumnejši pravoznanci gotovo niso mislili. Saj se je moralo preobraziti skoraj vsečiharno pravo; staro, od rimskih časov podedovano pravno gradivo se je napolnilo z novimi idejami; zastareli, nevkretni pravni sistemi so se morali umakniti drug za drugim novim, kakeršne so zahtevale popolnem premenjene razmere. Državni in družabni preporod vzlasti v Evropi je prešinil pravo raznih držav skoraj do zadnje vejice in znabiti bo devetnajsto stoletje jedno najvažnejših v pravni povestnici, ki se je ali se šele bo pisala. Državno pravo je dobilo nove obsežne temelje in krepke vire, ko se je bil razsul absolutizem in se je po raznih državah začelo več ali rnanj ustavno vladati. Študij angleških državnih institucij je silno vplival na razvoj državnega prava po drugih deželah. Državne uprave so se organizovale po načelih »pravne države« in s »samoupravnimi telesi« se je silno poživila državljanska samozavest. Tu in tam je zavladalo pravo demokratično načelo. Splošna, jednaka, direktna in tajna volilna pravica se je uvedla po mnogih državah; v Švici je celo uvedeno ljudsko glasovanje o zakonih in za volitev sodnikov. Ženske so se pripustile k javnim uradom in (v nekaterih državah ameriških) dobile tudi vso volilno pravico. Močno se razvija zadružno in družabno pravo, ki pomaga, da se združuje kapital in delo v gospodarske svrhe; brez števila zadrug je že posejanih bodisi na obrtnem ali na kmetijskem polji; kakor trdnjavice so, iz ka- 1 Razvoj prava v prošlem stoletji. terih se vodi kolikor toliko vspešen boj proti premočni konkurenci velikega obrta. Vzlasti je postalo kmetijsko zadružništvo v Nemčiji znamenit faktor narodnogospodarskega življenja. Socijalnopolitični nazori so udarili tudi na polje državljanskega (civilnega) prava. Še v prvi polovici stoletja je vladal nauk, da za pogodbe veljaj zgolj svobodna volja strank, da se zakonodavstvu ni vtikati v pogodbene razmere, tudi ne, če je slabejši potreben zaščite proti močnejšemu. Toda v zadnjih desetletjih je nasprotni nazor uplival na zakonodavstvo najprej v Nemčiji in Avstriji, potem pa tudi v Franciji, Belgiji in celo na Angleškem, kjer »liberalizem« uživa najgloblje spoštovanje. Da državi pristoja tudi upliv na pogodbe privatnih oseb, pokazalo je zakonodavstvo v prid delavcev. Vzlasti pri zakonih v zavarovanje delavcev je država uveljavila prisilni princip in ustvarila sistem zavarovanja z ravnovrstno vsebino. Na čelu stoji zavarovanje proti nezgodam, za tem zavarovanje proti bolezni, konečno se zakopodavec bavi z zavarovanjem proti onemoglosti. Najbolj dosledno se je ta sistem vkoreninil v Nemčiji in v Avstriji, dočim se druge države še niso povse ločile od tradicij, katere so se v prejšnjih vekih smatrale za jedino prave. Če bi hoteli vse druge socijalnopolitične elemente zasledovati v modernih kodifikacijah ali novelah civilno-materijalnega prava, našli bi jih mnogo, manj ali bolj razvitih. Posebno očitne in globoke sledove je socijalno-politično gibanje zadnjih desetletij pustilo pri reformah civilno-pravd-nega reda. Kažejo se pred vsem v vseskozi rniiejših oblikah eksekucijskega prava, potem pa v celi zgradbi pravdnega postopanja. Tu teži vse na to, da bi zmagalo materijalno pravo; državi sami je na tem in zato je dala sodniku oblasti, da za-more energično vplivati na tek in izid pravnih sporov. Avstrijski civilno-pravdni red, ki je pričel delovati dne Ljanuvarja 1898. L, je cvet takšnega eudemonizma. Sploh se je civilno postopanje, četudi šele v drugi polovici stoletja, postavilo skoraj v vseh državah na moderno podlago. Javnost in ustnost sta stopili na mesto nejavnega in pismenega postopanja, prosto ocenjevanje dokazov pa na mesto »dokaznih pravil«. Sodelovanje nesodnikov se je na kontinentu pripustilo le pri trgovskih sodiščih in novejši čas tudi pri obrtnih; znamenja pa kažejo, da se hoče raz- Razvoj prava v prošlem stoletji. širiti, ker gre spioli struja zakonodavstva na to, da se vpošteva »aequum« poleg jurističnega momenta. Nov stvor devetnajstega veka je obrtno-lastninsko pravo (do patentov, uzorcev, znamk itd.), koje je za indystrijo izredne važnosti. Samo po sebi zelo razvito, je tem znameni-tejša novodobna prikazen, ker ne pozna samo mej svoje države, nego je mejnarodno prikrojeno in uravnano, kakor literarno in artistično avtorsko pravo. V varstvo tozadevnih pravic so se mnoge države s pogodbami zjedinile na princip, da podanik jedne zvezne države v vsaki zvezni državi ima jednake pravice, kakor lastni državljan. Mejnarodno pravo se je najdalje razvilo vsled velikanskega napredka v mejnarodnem prometu in velja zlasti za poštne in brzojavne stvari, za železniški promet itd. •— začetki mejnarodnega zakonika, v katerega spadajo tudi mejnarodne pogodbe za odvračanje nevarnosti, ki prete vsem državam: konvencije proti kužnim boleznim, pogodbe proti trgovini s sužnji, proti uvozu alkohola itd. * Sploh so za mejsebojno občevanje in tekmovanje držav nastala nova, človeštva vrednejša načela. »Sveta alliance« je hotela vse velike spore rešiti po besedah tozadevnih pogodeb; onih pet velesil naj bi bilo evropsko oblastvo, razsodništvo za takozvano ravnotežje. To se ni posrečilo; kajti notranjemu življenju, ustavnim in vladnim premembam jedne države se ne dajo zapreti duri v druge države. Intervencijska politika, ki je hotela narode evropske postaviti pod policijsko nadzorstvo kongresov, da bi tako ščitila legitimitetni princip, morala se je v drugi polovici stoletja umakniti narodnostnemu principu, ki zahteva nezavisnost notranjega ustavnega življenja in svobodo zgodovinskega razvoja. Dopustna je po današnjih nazorih le intervencija, ki brani pravice človeka in človečnost v barbarskih ali polubarbarskih državah. V viharni dobi izza 1. 1856., ko so se porajale tri nove velike države v Italiji, v Nemčiji in severni Ameriki, so vendarle zadobila veljavo načela kozmopolitične vrednosti: šiba vojske se je odstranila vsaj za ranjence, neutralni trgovini in lastnini se je tudi za časa pomorske vojne priznalo varstvo, raba razstrelil se je s stališča humanitete obsodila itd. Tudi težnje, da bi se spori med državami ne poravnavali s strahovitimi vojnami, ampak s pomočjo mirovnih razsodišč, 1* Razvoj prava v prošlem stoletji. niso ostale brez vspeha; v pogodbah so se razne države zavezale, da medsebojne prepire dade rešiti po razsodnikih, in povodom »pariškega miru« (1856) se je določilo, da sporne stranke morajo, predno se spuste v vojno, poiskati si prijateljskega posredovanja drugih držav. Take in jednake dobrohotne pogodbe se sicer ne izpolnijo, kedar pride pravi čas, dokazujejo pa, da se človeštvo zavzema za ohranitev miru, ki je prvi pogoj neprestanemu kulturnemu in gospodarskemu napredovanju. Kazenskopravna znanost koncem osemnajstega veka je pripravljala razvoj pozitivnega kazenskega prava v prošlem stoletji. Vse države so preustrojile svoje kazenske sisteme v duhu humanitete. Vrsto novih zakonikov je otvoril Feuerbachov bavarski zakonik iz 1. 1813., ki je uveljavil sicer stare teroristične nazore, a se je odlikoval po svoji sistematiki in vzorno preciznem besedilu. Le polagoma so se odstranjevale barbarske kazni. Smrtno kazen so odpravili v raznih državah, a večina jo je obdržala za posebna hudodelstva proti življenju, tako da sto let potem, odkar je izišla knjiga Beccarijeva, se ta strašna kazen ne zdi še odveč javni pravni zavesti. Kodifikacije kazenskega prava so v prvi polovici stoletja merile na to, da se natančno omeje pojmi posameznih deliktov in da se kaznuje vedenje proti družbi; prezirali so se pa praktični smotri kazenskega prava. Nasprotna struja je nastala skoro po vseh državah v zadnjih desetletjih, zlasti ker je izkušnja pokazala, da dosedanji način kaznovanja ne zaleže kaj posebno proti trumi zločincev. Veliko so k temu preobratu pomogle poleg znamenitega Ihering-ovega dela »Der Zweck im Rechte« nove socijalne znanosti. V Italiji, prejšnje dobe klasična dežela kazenskopravne vede, nastala je pod vodstvom Lombrosa, ki je s svojo knjigo »Uomo delinquente« dosegel znamenit vspeh, takozvana pozitivno-antro-pološka šola; ti znanstveniki smatrajo, da je hudodelec degene-rovan, da ne more biti osebno odgovoren, ter zahtevajo, da se s takim ravnaj po prirodno-znanstvenih zakonih. Na drugi strani je »mejnarodna kriminalistična združba« pod vodstvom Franca pl. Liszta. Le-tej je zločin socijalna prikazen, katero treba pobijati, objednem pa vse storiti, da se zboljšajo socijalne ramere. Ta struja hoče, da se namesto kazni s kratkimi zapori postavi pogojna obsodba, da se mladostne osobe ne kaznujejo, ampak Razvoj prava v prošlem stoletji. prisilno odgajajo, opominjajo itd. Upiiv teh šol se tudi že kaže v novih pozitivnih zai