Migljeji o ,,Drngeni berilu". Zapisal J. Gros. Huda ura. CStr. 67.) I. 0 tem spisu ima učitelj lepo priliko, da učencem govori nekoliko o naravi in njenih postavah, in tako slabe in vražne presoje, ki se, žali Bog! še vedno nahajajo med ljudstvom, po učencih odpravlja tudi pri ljudstvu. Razlagajo naj se posamesne besede n. pr.: nSoInce vroče" solnce, ki je soparno vročino napravilo — ,,se je skrilo" — ono se ni skrilo, ampak le temni oblaki sogazakriii; —¦ ,,černo nebo" ~ nebo s temnimi oblaki pokrito; — rptičev petje je vtihnilo* ~ vtihnili so iz strahu pred hudo uro in nevihto; — nod daleč grom buči* — huda ura in nevihta ste še dalec od nas; — nhudi piš* — hudi viliar ali sapa; — wnevihtni vriš" ~ viharno šumenje, ktero nevihto napoveduje; — Mblisk" = je ruočna električna iskra, ktera naj raji udarja v visoke reci, kakor v gore, drevcsa, stolpe hiše i. t. d., še raji pa treši v železnino, ktero stopi, in, kar ji je v napotji, predere, in tako dostikrat umori ljudi in živino; — ,,ploha" — je gost viharni dež, kteri se naj raji poleti vlije, in napravlja veliko škodo na polji in drugod; — ^serdna", ker tako viharno in divje razgraja in škodo napravlja; — »lepa zarja" = mavrica t. j. solnčni žarki se v mnogo mnogo kapljicah dežnega oblaka svetijo v različnih barvah; ako stojimo torej med solncem in dežnim oblakom, zagledamo na deževnem oblaku lep obok, ki mu pravimo mavrica. Je pa mavrica tudi v znamenje zaveze, ki jo je storil Bog s človeškim rodom (I. Mojz. bukv. IX. 13.) Pred vesoljnim potopom mavrice ni bilo, ker je Gospod zemljo raočil z obilno roso. (l. Mojz. bukv. II. 5 in 6.) wGrom* == blisk, ker je tako hiter, zrak zelo zeld pretrese, in to bučenje, ktero blisk v zraku napravlja, imenujemo grom. Kolikor sekund med bliskom in groniom moremo našteti, toliko 1000 čevljev je še nevihta daleč od nas. Če je blisk udaril v hišo, drevo ali zemljo, takrat pravimo, da je tresčilo. II. Naloge zadaljno izpeljavo! a) Naj učenci po tej pesmi po svoje popišejo hudo uro n. pr.: Svitlo solnce so zatemnili gosti oblaki, ptiči ne pojejo, sliši se le od daleč germeti. Od gore sim že vcrši liudi vihar, ki uklanja cvetice in drevje. Tu in tam že blisk šviga po oblakih, bučeči grom trese zemljo, in debele kaplje padajo na suhe tla. Nebo se še bolj zatemni in naenkrat se vsujejo de- bele zerna ledene toče. Vendar vse to me nič ne plaši, ker vem, da čuje nad menoj previdni Bog, on, ki je vladar neviht in viharjev. Vem, da po hudi uri solnce zopet lepše sije, in verno kličem: wLjubi Oče, varuj me!" b) Kaj je o času nevihte treba storiti? Ako si na prostem polji, ne beži pod visoke drevesa ali pod cerkveni turen ali stolp, nikar ne teci bitro, ravno tako tudi počasi vozi. Ne zakuri ognja, in če gori, ga pogasi. Odpri hišne vrata, vendar ne okna, da zrak skozi ne vleče. In ko čuješ o hudi uri zvoniti, moli, da bi Bog tebe in vso sosesko varoval vsakoršne nevarnosti i. t. d. c) Popišite korist in škodo, ktero huda ura napravi! Huda ura, p. čisti zrak škodljivib soparjev, prežene preveliko vročino, ktera je dostikrat vzrok kužnih bolezen, — pretrese zemljo, in jo stori rodovitnišo, nani prinese po veliki suši dobrotIjivega dežja, nareja, da zeliša in rastline raji rastejo, — pripomorejo, da so Ijudje bolj zdravi in živali bolj čverste. — Pa tudi škoda je velika, ki jo napravljajo hude vremena, vendar pa ni toliko velika, kakor je dobiček, ki nam ga dajejo. Kako in kaj škodujejo hude vremena? Naše življenje je popotvanje. (Str. 72.) I. nPopotvanje" ~ je hoja od enega kraja do druzega; tukaj primerja pesnik naše življenje od zibeli notri do černega groba popotvanju enako, — ^po travnikih pisanih" — so travniki s cveticami raznih barv okinčani, — rstezice" — male pota, — ,,otroci breskerbni" ~ ki nimajo celo nič ali pa prav malo skerbi', — ,,kardela" = zbrana družba, — ^zjasnijo glave" — človek v raoški starosti ima bolj jasne djanske niisli kot v mladosti, ki je polna domišljije in vroče kervi, — »go'e verhove" = verliovi naj vikših gor& so navadno vsakega drevja in zelenja goli in polni sivih skal in pečin, — ,,je nierzlo že v sercu" ~ kri starčkova je liladneja postala t. j. starčku jeljubši mirni počitek, kakor pa viharno ravnanje mladosti, — ,,kmali dežele je kraj" = njegovo življenje je kmali končano, — ,,je kratek naš raj" — veselje in radost življenja kmali mine. n. P o s v o j e. Modri možje pripovedujejo, da je nase življenje le kratko popotvanje; kar oni govorijo, letd vam hočem sedaj povedati. Perva pot, ki nas po prijaznem polji pelje, je pot, po kteri hodi Ijuba nedolžnost. Kmali je pot prehojena, in stopimo v drugo pot, v starost mladenčev in dekličev, — res prelepa pot, toda prazna je vsake modrosti in polna praznih domišljij. Vroča dotnišljija na tretji pot zgine, in mladeneč postane čverst možak z bistrim umom, obdarjen pa z trudom, težavami in s skerbmi za prihodnost. Grenke skerbi in težave čverstega možaka na zadnji poti store starčka slabotnega nevkretnega in; oko kmali zatisne, in se mirno preseli v boljše življenje. in. Naloge za daljno izpeljavo. 1) Zivljenje je popotvanji enako n. p.: a) Pot, po kteri hodimo, je tii gladka, tam ternjeva in težavna,— kraj, kjer hodimo, je sedaj prijazen —sedajpustin zapusčen, — vreme, je enkrat jasno — enkrat tamno in viharno. Taka je tudi osoda človekova: sedaj je srečna, sedaj nesreena, sedaj mirna, sedaj viharna i. t. d. b) Popotnik lahko zaide — postane obupen; dobri in umni voditelji le morejo ga na pravi pot pripeljati. — Tudi človek zaide dostikrat od prave poti in zabrede v pregrešno življenje, od kterega ga starši, pravi prijatli, posebno pa cerkev z njenimi sv. pripomočki zopet keruii in zakermi na pravo pot i. t. d. c) Vsaki popotnik ima posebni namen in konec, do kterega hoče dospeti, kjer misli od potovanja počiti, kjer ga čakajo zvesti prijatli, kamor vedno lirepeni, kjer za gotovo upa srečen biti. — Našega življenja namen in koncc so nebesa, ki so naša prava domovina, kjer bomo zadobili pravi počitek, kjer bomo dosegli pravo srečo i. t. d. n.ij. prik.