Razvojni argument in evolucionistična spoznavna teorija
(Marginalije h knjigi "Misel, jezik, predmet" Matjaža Potrča)
FRANC MALI
I.
Knjiga Matjaža Potrča "Misel,jezik in predmet"predstavlja pomemben prispevek k slovenski filozofiji znanosti. Delo sem z zanimanjem prebral. Tematika, ki jo obravnava avtor knjige, se ne more omejiti le na ožji filozofski interes. V enaki meri zasluži pozornost ostalih družboslovcev, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s širšimi problemi teorije znanosti. Razlog za to je nenazadnje tudi v tem, da avtorjeva ves čas prisotna usmerjenost k utemeljevanju povezanosti tudi najvišjih in najbolj komplesnih oblik mišljenja oziroma jezika z zunanjim svetom (okoljem predmetov) - pregnatno označena kot eksternalizem - hkrati predstavlja kritiko tistih redukcionizmov, ki v sodobnih znanstveno-teoretskih diskusijah vse stavijo na družbene pojasnitve kognitivnih procesov, zanemarjajo pa njegovo primarno ontološko podstat (predmetni svet kot tak). Pri tem niti ni pomembno, v katerih variacijah ta specifični konvencionalizem (družbena pojasnitev kognitivnih procesov) vse nastopa, saj je njegov skupni imenovalec ravno to zanemarjanje trdnih struktur znanstvenega vedenja, katerih vsebino lahko pojasnimo le v odnosu do predmetnega okolja; predmetnega okolja kot ga definira filozofska spoznavna teorija v povezavi z rezultati modernih naravoslovnih znanosti.
Zanima nas aplikacija t.i. razvojnega argumenta. Potrč se eksplicitno sklicuje na razvojni argument na ključnih mestih svojega teoretskega izvajanja, bodisi da gre za vprašanje pomena predmetov pri zaznavanju, bodisi da gre za vprašanje o tem, kako je prišlo do tega, da lahko predmeti vplivajo na razvoj različnih oblik zaznavanja (tudi tisti del zaznavanja, ki ga ima organizem že v prirojeni obliki).
Vprašanje razvojnega argumenta se neposredno navezuje na problemsko polje, ki ga obdeluje evolucionistična spoznavna teorija. V tem miselnem okviru zato tudi presojamo aplikacijo razvojnega argumenta. Če namreč avtor knjige " Jezik,misel in predmet" svoj filozofski credo izraža v zahtevi po večji naturalizacij spoznanja, potem prav tako velja, da sodobna evolucionistična spoznnavna teorija predstavlja eno najbolj konsekventnih form naturalizacije. Pri tem se ta njena označba, tako trdijo njeni protagonisti, ne nanaša toliko na dejstvo, da gre za empirično interpretacijo, temveč predvsem za vzpostavitev
novega modela pojasnitve in razvoja spoznavnega subjekta. Znotraj te pojasnitve pa je opredelitev ontološkega statusa predmetnega sveta temeljnega pomena.
Evolucionistična spoznavna teorija najbrž bolj kot katerakoli druga sodobna filozofska šola mišljenja vzpostavlja zvezo med metodologijo in ontologijo. Vprašanje odnosa dveh temeljnih kategorij sodobne teorije znanosti, veljavnosti in realitete, je tu primarnega pomena.
Potrčev razvojni argument bomo skušali tematizirati v luči sodobne evolucionistične spoznavne teorije. Pri tem nas bo zanimalo zlasti vprašanje, na čem je utemeljena ločena uporaba razvojnega argumenta v obravnavani knjigi.
V	prvem primeru Potrč z razvojnim argumentom pojasnjuje ustrezen odziv živih bitij (živali in ljudi) na zunanji, predmetni svet, ki omogoča njihovo preživetje kot vrste in kot posameznika. Brez ustreznega odziva ni ohranitve in razvoja nobene vrste živih bitij.
" Neustrezen je odziv živali, ki ne preživijo, tudi če je ta odziv jezikoven in če so te živali ljudje.
V	tej trditvi je najbolj pregnatno izraženo tisto, kar avtor sicer predstavi v zvezi s prvo funkcijo razvojnega argumenta na nekaj straneh v samostojnem poglavju.Obstaja en sam skupni imenovalec: ustreznost odziva na predmetno okolje. Jezik in misel kot differentia specifica človeškega rodu v tej interpretacijski shemi razvojnega argumenta nimata nobene eksplanatorne funkcije. Sta samo eni izmed pojavnih oblik odziva, reakcije na srednjerazsežne predmete v zunanjem okolju. Potrč namreč analizo pomena predmetnega okolja na zaznavanje izvaja v okviru t.i. srednjedimenzionalne kognitivne "niše". Predpostavlja, da je preživetje živih bitij v prvi vrsti odvisno od možnosti zaznavanja srednjerazsežnostnih predmetov, pred predmeti mikro oziroma makro ali mega kozmosa (zaznavanje teh je seveda le v dosegu ljudi), ki se nahajajo zunaj te srednje dimenzije.
Uporaba razvojnega argumenta v predhodno naznačenem pomenu se nahaja znotraj tistega segmenta sodobne evolucionistične spoznavne teorije, ki neposrednjo izhaja iz biološke evolucijske teorije. Zagovorniki sodobne evolucionistične spoznavne teorije menijo, da po nastopu Darwina tudi spoznavna teorija ne more biti več tisto, kar je bila pred tem. Pri tem je še kako potrebno upoštevati opozorila, da govorjenje o konsckvcncah biološke evolucijske teorije na spoznavno teorijo ne pomeni enostavno izenačitev dveh principiclno ločenih nivojev, empiričnega nivoja (evolucijska teorija v biologiji je faktična znanost) in mctacmpiričnega nivoja. Med spoznavno teorijo in faktično znanostjo obstaja nujno součinkovanje. V tem pomenu je evolucionistična spoznavna teorija rezultat učinkovanja biološkega cvolucionizma na spoznavno teorijo. Vendar ta argumcntacijska struktura ni cirkularna, temveč ima spiralno podobo, v okviru katere se refleksivni radius razširja,tako da se nikoli več ne povrne na isto izhodišče.2
'' M. Potrč: Jc7.ik, misel in predmet; Ljubljana, 1988, str. 38. E.Ocser: Psychozoikum-Evolution und Mechanismus der menschlichen Ericenntnisfachigkcit, Vcrlag Paul Parey, Berlin,
1987.
V razdelku z naslovom "Razvojni argument", kjer se Potrč eksplicitno sklicuje na razvojni argument, da bi pojasnil ustreznost odziva živih bitij na okolje srednjerazsežnostnih predmetov, ni natančno opredelil, kateri mehanizmi pravzaprav vodijo k ustreznosti reakcije živih bitij za preživetje, ohranjanje in razvoj. Zdi se, daje to storil na drugem mestu v knjigi, v razdelku "Informacija in zmota". Tu referenčni okvir obravnave predstavlja že nekoliko bolj razširjeno in tudi spremenjeno problemsko polje. Gre za tezo o izboru informacij in o možnih zmotah pri izboru. S tem ko Potrč strukturo zaznavanja preko funkcije modula ekstrapolira od človeških bitij k živalskim bitjem, ob upoštevanju stopnje diference, ko sestopamo navzdol po razvojni lestvici (k čim nižjim živalskim vrstam), se približa znanemu načelu preizkusa in zmote (trial and error), ki ga je v spoznavno teorijo, ravno v opori in po analogiji z darvinističnim cvolucioni/.mom, uvedel poperijanski nazor objektivnega znanstvenega napredka.3
III.
Ne da bi sc podajali v pojasnitev njegove celotne filozofije znanosti, omenimo, daje Popper ravno v tistih spisih, kjer je najbolj natančno definiral odnos do evolucijsko teorije, v svojo intcrpretacijsko shemo na ključno mesto postavil princip preizkusa in zmote.4
V okviru reformulacije ideje darwinizma jc ločil empirično in logično dimenzijo. Kaj je bistvo tega ločevanja?
Najbolj na kratko rečeno; navzočnost okolja z določenimi lastnostmi predstavlja nekaj empiričnega. To pomeni, da sc v logiki ne nahaja nobena razjasnitev za obstoj pogojev v svetu, v okviru katerih jc prilagajanje živih bitij (življenja nasploh) na zunanje okolje sploh mogoče.
Logično jc v nasprotju z empiričnim enako procesu mutacije živih bitij, v okviru katerega sc nekateri med njimi lahko prilagodijo spreminjajočemu okolju, kar pomeni preživetje.
Za Poppcrja metoda preizkusa in odpravljanja napak, ki naj bi vodila k prilagoditvi organizmov, ni bila sestavni del empirije, temveč logike situacije. To mu jc predstavljalo logični oziroma apriorni del darvinizma. "Bistveni del darvinizma ni nobena empirična teorija, temveč logična resnica."5
S tem ko jc mehanizem prilagajanja živih bitij na zunanje okolje na temelju principa preizkusa in zmote izenačen z apriorno formo vedenja - prilagajanje življenja na njegovo
3	K. Popper velja 7.a enega pomembnejših uvajalccv cvolucionisličnih konceptov v sodobno spoznavno teorijo, četudi sc sam ni nikoli popolnoma identificiral z. moderno evolucionistično spoznavno teorijo. Trdil je, da so interpretatorji, nc pa on sam, teorijo objektivnega znanstvenega napredka razglašali za evolucionistično spoznavno teorijo (glej: K. Popper: Diskussion zur K. Lorcnz " Evolution und Apriori"; v: Die Evolutionare Ericenntnistheorie - Bcdingungcn, Locsungcn, Kontrovcrscn, hsg. R. Riedl, F.M. Wuketiu, Verlag Paul Parey, Berlin und Hamburg, 1987, str.24-29).
Zdi se, da takino nesoglasje o poimenovanju teoretskih diskuraov izraža v prvi vrati razvejanost problemskega polja, ki ga pokriva sodobna evolucionistična spoznavna teorija. To problemsko polje se je v zadnjem desetletju močno raziirilo.
4	Iz Poppeijevih avtobiografskih zapisov je razvidno, da se je vedno močno zanimal za evolucijsko teorijo. Bil je fasciniran nad darvinizmom. Že "Logik der Forachung", njegovo prvo in hkrati najbolj znano delo, je vsebovalo teorijo rasti človekovega vedenja na temelju principa preiskusa in zmote. Sam pravi, da jc bil v njegovem modelu spoznavnega vedenja od vsega začetka vključen darvinistični princip selekcije, ne pa lamarkistični princip instrukcije (glej: K. R. Popper: Augsganspunkte -Meine inlcllektucllc Entwicklung, Hoffman und Campc Verlag, Hamburg, 1982).
5	K. Popper: Objektive Erkenntnis - Ein evolutionaercr Entwurf, Hoffman und Campe Verlag, Hamburg, 1973, str.83
okolje je vedno že neka vrsla spoznanja6 - je možno izvajati sklep, da je v vsaki formi življenja od samega začetka vgrajena anticipacija bolj trajno navzočih pogojev zunanjega sveta.
V	tej luči moramo razumeli znano Poppcrjcvo krilatico, ki pravi, da razlika med Einsteinom in amebo obstaja v tem, da sicer oba uporabljata metodo preizkusa in zmote oz. preizkusa in odpravljanja napak, vendar se ameba nerada moti, medtem ko Einsteina privlači ravno to; zavestno išče svoje napake, da bi se iz svojih odkritij in odprave napak nekaj naučil.
Pri Poppcrju je postopek zavestnega, kritičnega iskanja zmot povezan predvsem z najvišjo jezikovno funkcijo. V njegovi terminologiji nastopa namreč kategorija jezika, v nasprotju z njeno opredelitvijo v okviru Potrčevega razvojnega argumenta, izredno široko. V običajno razumljenem smislu preko vseh meja. Različne jezikovne funkcije naj bi se tako razprostirale, ob tem, da upoštevamo njihove različne razvojne stopnje, vse do živalskih vrst; živalskim vrstam sta imanentni nižji jezikovni funkciji, t.i. signalna in ekspresivna jezikovna funkcija, človeški vrsti pa poleg že omenjenih še deskriptivna in argumentativna. Zadnja v svoji najvišji razvojni fazi nastopa na način disciplinarne kritične diskusije.
V	tako zasnovani hierarhični strukturi jezikovnih funkcij oziroma stopenj vedenja (živalske, predznanstvene, znanstvene) je najpomembnejša vloga pripisana argumentative funkciji jezika. To pa zato,ker ".... živalsko in predznanstveno vedenje raste na tej osnovi, da vsakdo, kdor ima napačne hipoteze (se neustrezno odziva na zunanje okolje - op. M.F.), izumre z odpravo hipotez, znanstvena kritika pa dopušča izumiranje teorij namesto nas; izloča naše napačne predstave, prej, preden bi bili mi sami izločeni zaradi njih".7
Dejstvo je, da je Popper v okviru cksplikacije ideje različnih jezikovnih funkcijh zapadel v določen antropomorfizem. Hkrati pa je znotraj te iste ideje jezikovnih funkcij razvijal kategorijo t.i. tretjega sveta (objektivno znanstveno spoznanje), kateremu je pripisal samostojni ontološki status, kar pomeni, da je neodvisen od kakršnekoli subjektivne človeške dejavnosti.
Potrču se je uspelo izogniti omenjenim pastem tudi in predvsem zato, ker v okviru prve aplikacije razvojnega argumenta - ta nedvomno izhaja iz biološke evolucijske teorije - jeziku nasploh ne pripisuje pomembne eksplanatorne vloge. To zopet ne pomeni, da v Potrčevi knjigi ves čas ni poudarjena zahteva po ločevanju predznanstvenega (običajnega) in znanstvenega vedenja. Najbolj jasno se to izraža na tistih mestih, kjer se kritično spopada s t.i. holističnim zamešanjem spoznanja in zaznavanja (v poglavju "Zamešanje zaznavanja in spoznanja"), kar je po njegovem mnenju ncdopustno.Okrog lega vprašanja sc danes krešejo nasprotujoča si mišljenja.
Dunajski filozof znanosti jc v enem izmed številnih prispevkov, kjer sc je ukvarjal z občo (cvolucionistično) teorijo spoznanja, med drugim zapisal:"Prilagoditev življenja na njegovo okolje jc neka vrata spoznanja. Brez tega minimalnega Spoznanja sc življenje ne more ohraniti. To spoznanje je spoznanje o zelo splošnih življenjskih pogojih." (K. R. Popper: Die
.ericcnntnis-thcorclischc Position der Evolutionaercn Erkcnntnislheoric; v: Die Evolutionacre Erkcnntnistheoric.....str. 31)
K. R. Popper: Objektive Erkenntnis.....str.2X9.
Druga aplikacija razvojnega argumenta v Potrčevi knjigi sc veže na vprašanje vpliva predmetov na različne oblike zaznavanja; tudi tistih oblik zaznavanja, ki jih ima organizem že prirojene. Tudi tu jc v ospredju vprašanje pomembnosti sveta predmetov. S tem, da se evolucionistični koncept razvojnega argumenta ne osredotoča na predpostavko o preživetju (ustrezni odziv za preživetje in ohranjevanje vrste). Pozornost jc namenjena izvedenim postavkam evolucije hominidov.
Razvojni argument sc pojavlja kot organon pojasnitve postopnega oblikovanja zapletenih miselnih vzorcev in jezikovnih zmožnosti, ki so značilnost sodobnega človeštva. Četudi jc sklicevanje na razvojni argument tu bolj skopo kot v prvem primeru, pa jc osnovna intcnca utemeljevanja razpoznavna. Načelo selekcije v evoluciji človečnjakov jc proizvedlo mehanizme zaznavanja, katerih zmožnosti so večje, kot pa je to potrebno za preživetje in ohranjenja vrste. Potrč pravi: " Prve oblike človečnjakov niso imele razvitih jezikovnih zmožnosti, prav tako pri njih ni bilo zapletenih miselnih vzorcev, ki so značilni za sedanje človcštvo.Pri nas so te zmožnosti razvite. Kako je lahko prišlo do tega? Odgovor jc, da jc vmes potekal razvoj, ki bil zlasti razvoj v razmerju ljudi kot rodu do prcdmctnosti....Tako lahko polagoma pojasnimo kot odziv na svet predmetnosti tudi višje zmožnosti organizmov, kot sta jezik in pogosto tako zapleteno kompleksno mišljenje."8
V tej intcrpretacijski shemi razvojnega argumenta jc vprašanje življenjsko pomembnih adaptacijskih mehanizmov nadomeščeno z vprašanjem višjih spoznavnih mehanizmov (in njihovih oblik). Kolikor izhajamo iz teze sodobne cvolucionističnc spoznavne teorije, da njeno paradigmo mišljenja označujejo različni problemski nivoji, tako da lahko govorimo vsaj o njeni dvostopenjski zgradbi, potem predhodno naznačena aplikacija razvojnega argumenta v Potrčevi knjigi že posega na področje druge stopnje; v območje rekonstruktivno-normativnega dela evolucionistično spoznavne teorije, ki sega na njen empirično-deskriptivni del. Znotraj rekonstruktivno-normativnega območja jc ključna vloga v analizi pripisana evoluciji spoznavnih možnosti samih, nc evoluciji njenih biološko-genetskih struktur.9
Razvojna argumentacija sc nanaša na evolucijo kompleksnih oblik mišljenja, pri čemer njen najvišji izraz predstavlja razvoj znanstvenega mišljenja. S tem pa sc odpira metodološka pot za razširitev izkustva preko območja mezo-kozmosa.
Razpravljanju o konsckvcncah takšnega cvolucionističncga koncepta so dobne spoznavne teorije na razumevanje nekaterih ključnih kategorij sodobne filozofije (teorije znanosti), pa naj gre za različne opredelitve pojma realizem ali pojma resničnost, sc bomo na tem mestu izognili. Zato pa naj v zaključku šc enkrat poudarimo, da Potrčevo sklicevanje na razvojni argument na ključnih mestih njegovega utemeljevanja odvisnosti mišljenja in jezika od predmetov dokazuje, da sc sodobna fiozofija (spoznavna teorija), in iz te obče spoznavne teorije izvedene ožje teorije znanosti, šc zlasti, čc jc njen moto "zahteva po naturalizaciji mišljenja", sooči,nc samo po naključju, s paradigmo evolucijske teorije.
8 M. Potrč: Jezik.....«lr 56.
' Glej: E. Oraer Da« Rcalitacuproblcm; v: DieEvolutionaercEikcnntiiistheorie..., «tr. 41-51.