5°°
Anton  Medved: Kaj  spoštuj!
bogovi, nobene prisege ni držal, bil je brez vere ..." Zdi se mi sicer, da ga je sodil prehudo, s predsodki, ker je bil sovražnik Rimljanom, kakor tudi naš profesor zgodovine večkrat prehudo udari po Francozih, kot starih sovražnikih Nemcev. Zakaj to ni res, da Hanibal ni držal nobene prisege: kot devetleten deček je prisegel vpričo očeta večno sovraštvo Rimljanom, in je-li morda ni držal? Vendar pa se iz navedenih besed vidi, da je imel Livij brezboštvo in brez-verstvo za „ingentia vitia — velikanske pregrehe", in to me tolaži in to je tudi vzrok, da z nekim tihim veseljem prebiram tega starega pogana. Zdi se mi, da je bil Livijev čas precej podoben našemu glede na propalost, in zato mi je ta mož dvakrat dražji.
Ne smem pozabiti, da smo drugo polletje začeli citati Homera. Oj, dragi oče, to Vam je užitek! Skoro vsa štiri leta, odkar hodim v gimnazijo, hrepenel sem po tem največjem pesniku vseh časov, vseh narodov, in sedaj ga čitam, in ponosno kličemo tudi mi lahko s Schillerjem:
Und  die  Sonne  Homer's,  siehe,  die lachelt
auch uns.
Da, res se mi tako zdi, čitajočemu to divno poezijo, kakor da sem tam na ravnini pred Trojo in da slišim res oni divji bojni hrup in da žge in peče isto vroče solnce tudi mene, katero je žgalo in peklo junake Homerove. Da, Homer sam je krasno solnce poezije. Ni Čuda, če ga je Aleksander Veliki nosil vedno s seboj in po noči imel ga pod glavo ! Tudi jaz se ga učim pridno na pamet; več ko sto heksametrov ga že znam. Oj, to bodete strmeli, ko pridem o veliki noči domov in Vam začnem „skan-dirati":
Mtjviv astSš,  d-ea,  Hvpojiaosco '"AyCkffiq ....
Dobro je tudi, da smo dobili drugega profesorja za grščino; prejšnji je šel najbrž v začasni pokoj. Žal mi je zanj. Novi gospod profesor je, mislim, šele začel poučevati.  Cisto mlad je še, lep glas
Kaj   s
IN a svojem   bližniku   miluj Značaja in  srca propalost, A tiho  časti in  spoštuj Vsekdar, povsod njegovo žalost!
ima, lepe postave je tudi, in mirno je v njegovi uri. Vsi ga imamo radi. Pove nam marsikaj zanimivega: o Gladstoneu, angleškem ministru, ki je baje kot štirileten otrok že čital grško in sedaj ume Homera kot malokdo; dalje, kako je pred kakimi desetimi leti Nemec Schliemann jel kopati na razvalinah stare Troje ter prišel res do starega ozidja, po katerem se je izpre-hajal kralj Prijam in junaški Hektor ... pa kako se je vzbudilo temu možu veselje do grškega jezika ; ta je bil namreč trgovski pomočnik, pa je nekega dne prišel v prodajalnico raztrgan in pijan dijak, ki so ga bili zapodili iz šole; tisti dijak je začel v svoji pijanosti de-klamovati Homera, kar ga je znal, a Schlie-mannu je bil ta jezik tako všeč, da je plačal dijaku žganja, kolikor ga je hotel piti, sam pa ni nehal, dokler se ni naučil grščine in prišel v kraje, kjer se je vršila trojanska vojska. Tam še sedaj preiskuje razvaline. — Samo jedna reč mi ni prav všeč pri novem gospodu profesorju: včasih se da ujeti, da namreč kake oblike, kakega glagola, ne ve, zlasti, kadar imamo vaje iz nemščine v grščino. Poljanec, Potnik ali pa Pesek, ki so izvrstni Grki, takoj zapazijo, Če se gospod profesor zmoti, in precej vstane ta ali oni, pa reče: „Mi smo se učili drugače . . ." Seve, to je jako mučno za gospoda profesorja, tudi meni je prav hudo in tesno v srcu To že vidim: profesor mora znati svojo reč popolnoma, sicer ga ujamejo. Gospod profesor kar zardi pa pravi: „Icb werde in meinetn grossen Lexicon nachschauen ..." tako, da se ga je že prijelo ime: „Das grosse Lexicon." Toda vem, da, ko to berete, nevoljno zmajujete z glavo radi takega pisarjenja in me v duhu svarite, ker sem tako poreden. Zato pa sklepam s trdnim namenom: že sedaj se bom učil tako natančno, da me tedaj, ko postanem sam profesor, ne ujame nikdo pri nobeni obliki, niti latinski, niti grški. Potem se me bodo bali. In to  bi rad
VaŠ
Ivan.
oš tuj!
Če  kakov je  na svetu  greh,
To  greh je velik,   neodpusten:
Na  ustnih trdosrčen  smeh,
Ko   bratu sili jok iz usten.
Anton  Medved.