ZNANSTVENI DEL
Književnost.
Dr. Mihael Opeka: Rimski verzi. V Ljubljani. Založila Leonova  družba.   Tiskala Katoliška tiskarna.
Eden izmed najboljših učencev Simon Gregorčičeve šole — miselna lirika — je poleg Medveda: Opeka. Pa pesniški izraz je pri Opeki toplejši kakor pri Medvedu.
Domoljubje, bratoljubje, materina beseda, vera očetov, to so misli, ki so jim dali pesniško odelo Rimski verzi.
Pevčeva taka je nrav: nikomur srca ne zakriva,
strune dovolj govore, vanje izliva srce-------
(Stran 15.)
Kar je izlito v teh Verzih »v tistih časih, ko slovo jemala je mladost«, je človeku in pesniku v čast. Ne vem, koliko mladeničev — ne glede na vojno ¦— pohaja danes visoke šole z enakim idealnim stremljenjem kakor pevec Rimskih verzov.
Vse sem zapustil takrat in šel sem samoten na tuje, ker sem ljubil srčno tebe, moj narod, moj dom!
(Stran 9.)
Knjiga obsega šestero kategorij: »Na tuji zemlji« — najlepša, »Dvoje pisem« — najintimnejša, »0 Roma felix« — veličastna, »Sionski glasovi« — visokomiselna, »V Kampanji« in »Odmevi« — prav prijetno zveneča kategorija.
Ko listam in čitam »Na tuji zemlji«, mi ljubo zazveni vsepolno distihov, ki bi jih rad obnovil z jezikom in peresom, n. pr.:
Tvojemu prahu miru v gomili pod rušo zeleno, tvojemu duhu, da zre z neba na srečni naš rod!
(Stran 11.)
Teci, le teci naprej, pozabnosti Letina reka — z doma trpljenja celo drag je v tujini spomin!
(Stran 12.) Kladvo udarja deset... svetilka pojema, umira . . .
zvezde neba se goste ... tiho je zunaj povsod-------
Z Bogom, pravljični moj svet!   Bilo je.   Nikoli več!
— Z Bogom! Kakor polnočni je sen moja zbežala mladost. . .
(Stran 14.) Iz samopridja nikdar ne ljubi resnična ljubezen,
ljubi, ker čuvstev oblast srcu veleva tako. Bratje, in to je dovolj -— le ena še drami se misel: svojce ljubiti in dom dostikrat tujci uče!      (Stran 17.)
V dolu prijaznem pod njo smehlja se mi hiša med drevjem, slamnat pokriva jo krov — ni me povedati sram —
(Stran 18.) Čudna ljubezen zares — do rodnega doma ljubezen: križem sveta se podaj, v prsih jo nosiš s seboj!
(Stran 19.) »Glas moj okoren, seve — a čakajte!« živo pristavi (dedek), »čakajte, da vam povem, včasih kako sem jaz pel!« . . .
(Stran 21.) Tako nam je v Rimskih verzih povedal tudi Opeka, kako je včasih pel. . .   Prijetno je pel in dijaki smo ga radi poslušali, pa najsi je že prišel njegov glas od tega ali onega lista, bolj ali manj pritajen ...
Sedaj je utihnil. Le včasih se še oglasi — a bolj oficielno. In vendar: že to dejstvo, da je zbral svoje Rimske verze:
Jaz iščem vas! — Nemara, bratje moji, da tudi vi, po svetu razkropljeni, še hranite ljubezen prvo meni ,             kot v tistih dneh . . .
to dejstvo, pravim, priča, da v njem še živi ljubezen do poezije in lepe umetnosti. Morda poreče ob svojih zbranih Verzih z Medvedom: »Jaz šele zdaj tudi čutim in vem, kaj naj oznanjajo in kako, in ostanem zvest sodelavec .. .«  (Stran 111.)
In če ne bi več prijel za strune, Rimski verzi vseeno ne bodo onemeli v slovenski literaturi. So nekaj samoraslega in po idejah visokega, kar ni brez globljih korenin.                                                                         A. M.
Alojzij Gradnik: Padajoče zvezde. V Ljubljani 1916. Izdala in založila »Omladina«. Tiskala Učiteljska tiskarna. Str. 100. — Gradnikova življenjska izpoved — in z njo začenja to svojo prvo zbirko — je ob kratkem taka: Bele zvezde mladosti so »popadale«, sedaj »hodi v mrak iz mraka«, edini cilj je še smrt: nekaj tolažbe je le v tem: kratka nit sem v dolgi vrvi (pravi malo nerodno), in »kjer se v vrvi ena nit konča, se samo z novo nitjo zavozla«. Torej znana filozofija življenja »brez zvezd«, sedaj trpko vdana v nespremenljivo realnost, drugič lenobno hrepeneča po belih zorah, ki jih »srce zabiti ne more«, in še drugič neznansko pohlepna po slasti, ki prehitro mineva: »Izsrkaj mi iz žil vso to besnečo kri, da ... ko življenje zajde, pri meni smrt ničesar več ne najde«. V tem oziru nam torej nova zbirka ne prinaša nič novega, nič takega, česar bi pretekli rod ne bil prečuvstvoval in izpovedal. Pa tudi iz-
121