519
Nekrolog
PROF. SAŠA LUZAR, DR. MED.
1921–2008
Janko Kostnapfel
Vsi vemo, da je staranje napredujoč in nepovraten pro-
ces propadanja, ki vodi v smrt. Starost utegne biti vča-
sih huda, saj je stičišče in sesedek dednih in duševnih
življenjskih obremenitev ter telesnih bolezni. Vendar
o staranju in aksiomu, da človek tudi umre, za življe-
nja premalo razmišljamo. Ko pa smrt svojca, prijate-
lja, znanca nastopi, nam je hudo in težko. In prav je
tako. Saj kakšni ljudje pa bi sploh bili, če bi ob izgubi
bližnjega ne bili prizadeti, pa naj nastopi kadar koli.
Doktor Saša Luzar je po bolezni umrl v 87. letu svoje-
ga žlahtnega življenja in za njim globoko žalujemo.
Saša kot starejšega vrstnika se spominjam bolj od da-
leč, vendar že iz mladih let kot naraščajnika v telova-
dnici, krepkega, gibčnega in sproščenega, a tudi re-
snega in odličnega dijaka. Več sem zvedel o njem po
koncu vojne, ko sem se z njim pogosteje srečeval ob
strokovnem in družbenem delovanju.
Kakšno je bilo delovanje in še zlasti čustvovanje slo-
venskih medicincev, naj povedo naslednji skopi po-
datki. Na medicinski fakulteti v Ljubljani je bilo v štu-
dijskem letu 1940/41 vpisanih 324 študentov, v naro-
dnoosvobodilni borbi pa jih je sodelovalo 267. Padlo
je 55 medicincev in medicink, a padlo je tudi 45 zdrav-
nikov. Na žrtvenik domovine je položilo svoje življe-
nje tedaj sto zdravnikov in medicincev poldrugega
milijona slovenskega naroda. Sto! Kje v okupirani
Evropi se je zgodilo še kaj približno podobnega?!
Saša je bil aretiran med množično napisno in trosilno
akcijo že oktobra 1941. Kasneje je bil obsojen na pet
let zapora, ki ga je od septembra 1942 prestajal v ka-
znilnici v Parmi. Po kapitulaciji Italije so Nemci del
zapornikov poslali na prisilno delo v Nemčijo, med
njimi tudi Saša. Pomladi 1944 mu je uspelo pobegniti
in 26. maja je preko zveze v Kranju stopil v partizane.
Kasneje so ga kot političnega delavca poslali na Ko-
roško. Tik pred koncem vojne, 26. aprila 1945, je bil
ranjen na Svinjški planini.
Po končani vojni si je Saša seveda želel nadaljevati
svoj študij medicine, vendar so ga še dolgo zadrževali
pri vsakršnih družbenih dejavnostih. Šele jeseni 1949
je s pomočjo štipendije lahko nadaljeval tako dolgo
prekinjen študij. Leta 1952 je bil promoviran za dok-
torja celokupne medicine. Po dveletnem stažu je na-
stopil delo na interni kliniki kot specializant interne
medicine in leta 1959 je opravil specialistični izpit.
Saša se je kasneje usmeril v nefrologijo. Leta 1965 je
napravil prvo ledvično punkcijo, ki je v tistem času ve-
ljala za nepogrešljivo metodo pri presoji narave, pred-
videvanega poteka in zdravljenja glomerulonefritisa.
Saša je bil leta 1965 na izpopolnjevanju v Nemčiji in
se seznanil s postopkom za prebrodenje odpovedi
ledvic, torej z dializo. Dve leti kasneje je bil še v Parizu
in spoznal, da morajo doma čim prej začeti z dializo
in presekati dotlej neizprosno usodo bolnikov z led-
vično odpovedjo. Odprli so prvi oddelek za dializo v
Sloveniji in postavili temelj sodobnemu zdravljenju.
Saša je bil imenovan za vodjo nefrološke službe na
interni kliniki. Kasneje je bil izvoljen v naziv univerzi-
tetnega profesorja.
Štipendija SZO je Sašu leta 1974 omogočila v mnogih
svetovnih medicinskih centrih preučevati strokovno-
organizacijske probleme dialize in transplantacije led-
vic. Kasneje je doma predložil načrt srednjeročnega
zdravljenja, ki so ga tudi sprejeli. Sam se je ukvarjal z
mnogimi raziskovalnimi temami. Deloval je kot pe-
dagoški delavec in populariziral nefrološko proble-
matiko.
Saša je bil v svoji stroki zelo dejaven organizator. Na
njegovo pobudo je bila ustanovljena nefrološka sek-
cija SZD in bil je njen prvi predsednik. Leta 1974 je bil
izvoljen za predsednika jugoslovanske skupščine
Združenja za dializo in transplantacijo (Jugotrans-
plant).
Saša je bil ves čas tudi širše družbeno dejaven. S to
svojo notranjo potrebo, ki jo je začel uveljavljati že v
mladosti, ni nikoli prenehal. Ko je kot mladenič spo-
znal krivice, ki jih je doživljal naš mali človek, se je
vključil v revolucionarno dejavnost. Boril se je za bolj-
ši, bolj human svet, ki pa še danes razodeva prehude
etične pomanjkljivosti.
Saša se je rodil v Kočevju 19. oktobra 1921. Gimnazi-
jo je obiskoval v Ljubljani in leta 1939 maturiral. Jese-
ni se je vpisal na tedaj še nepopolno medicinsko fa-
kulteto v Ljubljani. Poleg vestnega študija je sodelo-
val tudi pri oblikovanju široke demokratične fronte
naprednega gibanja na ljubljanski univerzi.
Ob brutalnem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je
še istega dne odpotoval z že prej pripravljeno prvo
skupino najbolj predanih prostovoljcev v Zagreb, da
bi se vključili v vojaške enote in branili domovino ter
državo. Vendar so bili že čez nekaj dni priča vdoru
nemških čet v Zagreb in morali so se umakniti. Večini
je povratek v Ljubljano uspel, tudi Sašu.
Študenti na medicinski fakulteti so takoj po okupaciji
začeli z organiziranim delom za široko in enotno so-
delovanje v oboroženem boju proti zavojevalcem. Me-
dicinci so se izobraževali v ilegalnih strokovnih teča-
jih iz prve kirurške pomoči za kasnejše delo v parti-
zanskih enotah. Zbirali so sanitetni material, vendar
aktivno sodelovali tudi pri marsikakih tveganih akci-
jah Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Med naj-
bolj aktivnimi študenti tega boja je bil tudi naš Saša.
Zdrav Vestn 2008; 77: 519–23
520 Zdrav Vestn 2008; 77
Generacija Saša hitro odhaja v nepovrat, a mlajši sla-
bo poznajo njene težnje in delo. Včasih jih zamolčijo
ali celo sprevržejo. Vendar upajmo, da bodo mladi
ljudje spoznali zlasti njeno humanistično in pacifistič-
no naravnanost in da bodo v tej smeri, ki je bila tudi
pot našega Saša, pogumno nadaljevali.
Zanimivo je vedeti
PODPORA NACIONALNIH
ZDRAVNIŠKIH ZDRUŽENJ ZA
VKLJUČITEV PARTIZANSKE
BOLNIŠNICE FRANJA V UNESCOV
SEZNAM SVETOVNE KULTURNE
DEDIŠČINE
Pavle Kornhauser
Pred tedni umrla anesteziologinja, profesorica Darin-
ka Soban, ki je bila kot študentka medicine med zdrav-
stvenimi delavci v partizanskih bolnišnicah na Primor-
skem, je v Zdravniškem vestniku št. 4/2005 objavila
obsežen prispevek o spominih na vojna leta. Še pose-
bej o najbolj znani Partizanski bolnišnici na Primor-
skem, imenovani po zdravnici dr. Franji Bojc Bido-
vec. Omenila je tudi neuspešno pobudo Jugoslavije,
da bi to bolnišnico – kot muzej in primer humanosti,
požrtvovalnosti in iznajdljivosti zdravnikov in njiho-
vih sodelavcev v najhujših razmerah bojevanja med
2. svetovno vojno – vključili med objekte, ki so vre-
dni Unescovega priznanja. Žal so v Parizu v ta namen
določili izvedenca, sicer nemškega strokovnjaka za
srednjeveško cerkveno umetnost, ki je ocenil, da je
Partizanska bolnišnica lokalnega, ne pa mednarodne-
ga pomena. Slovenija (kot naslednica rajnke skupne
države) je »zamrznila« projekt, ker bi sicer uradna od-
klonitev na sedežu Unesca pomenila, da je treba ves
postopek začeti znova.
Kot sourednik slovenske izdaje Glasnik Unesco sem
bil pozoren na dva prispevka, ki sta bila objavljena v
Parizu, v Unescovem Courierju (The new Courier, ok-
tober 2004 in november 2005), oba ponatisnjena v
Glasniku: obravnavata kriterije, da se kak objekt ozi-
roma naravni spomenik vključi v Unescov seznam
Svetovne kulturne dediščine, ter razloge, zakaj so po-
goji za vpis strožji, saj jih je skoraj 900, več kot 1000
pa nerešenih vlog; obenem je potrebno upoštevati,
da imajo azijske in afriške države prednost, ker je s
tega področja doslej malo imenovanih. Omenjena je
tudi možnost črtanja s tega seznama, če država ne skrbi
za spomenik (npr.: edini naravni spomenik v Sloveni-
ji v Unescovem seznamu, Škocjanske jame so bile
ogrožene zaradi ekološkega onesnaženja). Ob tako
velikem številu novih kandidatov za priznanje in pri-
čakovanega pritiska na Unesco od držav, ki predlaga-
jo, mi je bilo razumljivo, da brez močne mednarodne
podpore Sloveniji ne bo uspelo uresničiti pobude pri-
znanja Partizanske bolnišnice Franja, čeprav predstav-
lja primer uspešne skrbi in zdravljenja ranjencev v spe-
cifičnih vojnih razmerah, ki nima primerjave v zgo-
dovini.
Zato sem predlagal Slovenskemu zdravniškemu društ-
vu (SZD), naj zaprosi nacionalna zdravniška društva
za podporo pri Unescu, da bi ocenili pomen prizade-
vanj zdravnikov in njihovih sodelavcev za reševanje
življenj tisočim ranjencem, ki so se zdravili od novem-
bra 1943 do konca 2. svetovne vojne v tej pred so-
vražniki skriti in nikoli odkriti gozdni bolnišnici. Glav-
ni odbor SZD je na svoji seji 24. aprila 2006 podprl ta
predlog in imenoval komisijo – iniciativni odbor – v
sestavi: dr. Ivan Cibic, prof. dr. Zora Konjajev, prof.
dr. Pavle Kornhauser, prof. dr. Janko Kostnapfel in
prof. dr. Darinka Soban; za predsednika smo izbrali
kolega dr. Vasjo Klavoro, kirurga iz Bolnišnice
dr. Franca Derganca, Šempeter pri Gorici, sicer pod-
predsednika Državnega zbora (DZ). Na seje komisije
smo vabili še poslanca DZ Sama Bevka, predsednika
Zveze borcev Slovenije Janeza Stanovnika, predstav-
nika Ministrstva za kulturo mag. Dušana Krambergerja
ter predstavnici Muzeja Idrija Ivano Leskovec in Mi-
lojko Magajne.
Prvo pismo, naslovljeno na predsednika in general-
nega sekretarja nacionalnih zdravniških združenj, smo
odposlali januarja 2007; podpisal ga je v imenu SZD
profesor Pavel Poredoš. V njem smo predstavili zgo-
dovino Partizanske bolnišnice Franja, njen mednaro-
dni zgodovinski pomen s prošnjo, da podprejo Slo-
venijo v prizadevanjih, da »Franjo« Unesco vključi med
objekte Svetovne kulturne dediščine. Priložili smo oba
omenjena prispevka iz revije Courier o kriterijih za
vključitev v Unescov seznam Svetovne kulturne dedi-
ščine in kaj morajo države upoštevati, da ostanejo kul-
turni in še posebej naravni spomeniki na tem sezna-
mu. Sprva smo dobili 19 pozitivnih odgovorov (le
Zdravniška zbornica Švedske očitno ni dobro prebrala
vsebine našega pisma, ker je odgovorila, da se ne uk-
varja »s sindikalnimi zadevami« …). Po enem letu smo
ponovno poslali pismo nekaterim regionalnim zdrav-
niškim organizacijam, ki nam še niso odgovorile; to-
krat smo priložili tudi izjavo ameriškega predsednika
Dwighta Eisenhowerja, »da ne bodo nikoli pozabili
na pogum in pomoč sestreljenim ameriškim letalcem
v 2. svetovni vojni in hvaležnost Partizanski bolnišni-
ci Franja za zdravljenje njihovih državljanov«. Tudi na
naš drugi dopis smo dobili spodbudne odgovore, ne
le formalne s pravniškim jezikom, temveč z razume-
vajočimi besedami podpore. Naj navedem le nekaj
primerov: tako Belgijski svet zdravniških združenj po-
udarja »mednarodni pomen Partizanske bolnišnice
Franja in podpira Slovenijo pri Unescu«; predsednik
Avstrijske zdravniške zbornice »je prepričan, da bo-
do ta prizadevanja uspešna«; Zdravniško združenje
Avstralije poudarja »da ima Partizanska bolnišnica Fra-
nja pomemben zgodovinski pomen in da ima pod-
pora nacionalnih zdravniških združenj veliko moč za
uresničitev pobude Slovenije«; Združenje italijanskih
kirurgov poudarja, »da ne smemo pozabiti, da so bili
zdravniki ‘vitalni faktor’ v času 2. svetovne vojne v par-
tizanskih skritih bolnišnicah in da podpirajo pobudo
slovenske vlade in zdravniške organizacije«; Bolgar-