pomočniki pri motiviranju mladeži za hojo v gore. Kakovostnega lepo- slovja, ki bi otrokom približalo planin- ski svet, pa v našem prostoru ni rav- no v izobilju. (Odlično delo je recimo pred nekaj leti izdana knjiga Gorski vrt, za vse odprt izpod peresa Po- lonce Kovač, ki v duhovitih zgodbah prek pravljičnih bitij in personificira- nih resničnih predstavnikov živalske- ga in rastlinskega sveta mlade bralce poučuje o gorski flori in favni.) Zato je pričujoča knjiga dragocena – ker mlade bralce vabi v planinsko oko- lje tako, da razburka njihovo domi- šljijo, bodisi s skrivnostnimi bitji, ki jih ni dano videti vsakomur, bodisi z re- sničnimi prebivalci gorskega sveta, ki nam preko zgodb in s konkretnim imenom postanejo bližji, bolj doma- či, skorajda otipljivi. K temu zagoto- vo prispevajo tudi odlične ilustracije Jerneja Kovača Myinta, ki je ustva- ril simpatične podobe glavnih juna- kov zgodb. Kljub temu, da kdaj zaradi svoje radovedne narave ali česa dru- gega zabredejo v težave, se njihove prigode, tako kot je v pravljicah nava- da, tudi zavoljo Dixiejine dobrohotne narave, vedno srečno končajo. Do- brodušnost, ki veje iz ilustracij pro- tagonistov zgodb, nagovarja bralce z izrazito pozitivno noto. Knjiga ima tudi pomembno poslanstvo, in sicer vsaj malo omiliti slab sloves psov pit- bulov, ki so po avtoričinem mnenju nevarni le, če so podvrženi nevzgo- jenosti, ščuvanju k boju in slabi skr- bi zanje. Pred leti smo v želji Planinski ve- stnik približati tudi mladim planin- cem uvedli rubriko Planinčkov ko- tiček. Sodeč po tem, da me otroka vsakič, ko prelistavamo novo števil- ko "najstarejše slovenske revije, ki še izhaja", obvezno vprašata, ali je notri tudi pravljica, nam je očitno uspelo. Ker so rubriko doslej večinoma polni- le zgodbe Kristine Menih, je to hkrati priznanje njenemu delu iz prve roke. In kaj o knjigi pravi eden od najbolj neposrednih ocenjevalcev: "Všeč mi je, ker so v njej zanimive zgodbice." Naj bo to preprosto iskreno mnenje dobra popotnica knjigi. Upajmo, da bodo tudi drugi planinčki kmalu za lahko noč zahtevali le še Pravljičarijo pod Triglavom. Mateja Pate Jakob J. Kenda: Apalaška pot. 3500 kilometrov hribov in Ameri- ke. Ljubljana, ISPO, 2018. 360 str., 27 EUR. Prehoditi z natrpanim nahrbtnikom v enem kosu tri tisoč petsto kilome- trov dolgo Apalaško pot z njenimi sto štiridesetimi kilometri vzpona ni mačji kašelj. Od nekaj milijonov lju- di, ki se vsako leto podajo nanjo, tak podvig uspe le peščici. Kot prvi Slo- venec se lahko s tem pohvali Jakob J. Kenda. Za pot, ki povprečnemu pohodniku (seveda nihče, ki preho- di tolikšno razdaljo po takem terenu, ni ravno povprečen pohodnik) vza- me šest mesecev, je sam potrebo- val štiri. Njegova najdaljša pohodna etapa je merila prek osemdeset ki- lometrov. Na pohod se je odpravil sam, na njej je srečeval množice ljudi, med njimi veliko dobrih, nekaj soro- dnih duš, medveda, orjaške roje žu- želk, predstavnike več živalskih vrst, kot jih ima ljubljanski živalski vrt, pa seveda vse vremenske razmere, kar jih spomladi in poleti premore zna- menito prastaro ameriško sredogor- je, ter vse možne različice pohodni- ških "podlag". In včasih celo samega sebe. Leto po vrnitvi je podvig ponovil, le da v drugi dimenziji. O njem je spi- sal knjigo. Ta že v uvodnih odlomkih ne more utajiti, da je njen avtor pre- tanjen mojster peresa, ki do potan- kosti obvladuje jezik v njegovi iznaj- dljivi različici, oblikovanje zgodbe in miselno substanco. Kendova Apa- laška pot se sicer po osnovni sesta- vi ne razlikuje kaj dosti od najboljših knjig, ki jih pišejo pustolovski jadralci, alpinisti, trekingaši, gorniki nasploh, kolesarski in drugi avanturisti telesa in duha, ki jim je osnovno vodilo na videz preprosto, a pomensko bogato geslo pot. V njej najdemo podrobne opise same popotniške dejavnosti, njenih specifičnih izzivov in presež- kov, opreme, socialne razsežnosti, poleg tega pa še polno stvarnih po- datkov o poti in deželi, kulturološke in domoznanske vložke in razmišlja- nja, pa premišljevanja "o življenju, ve- solju in sploh vsem", če si sposodim besede avtorju ljubega Douglasa Adamsa. Toda ta poznana mešani- ca je podana enkratno, iskrivo sve- že in literarno spretno. Pripovedna moč nikjer ne popusti; a tudi če bi, bi jo nadomestila izjemno posrečena uvodni in sklepni del, ki ovijeta sredi- co v slastno bralno sladico. Literarno oblikovano je tudi sporoči- lo Apalaške poti. Čeprav imamo vtis, da avtorja v celoti razumemo – kri- vec za to je njegova nazorna pripo- ved, ki se bralca dotakne –, pa obe- nem čutimo, da bi njegovo sporočilo osiromašili, če bi ga oklestili na izre- kljivo formulo. Knjiga sicer daje kar nekaj opor za to. Malce se spogledu- je z zaplotnikovsko (ali pa vzhodnja- ško) modrostjo Pot je cilj, večkrat se sklicuje na transcendentaliste, po- pisuje evforična razpoloženja, ki so na videz v nasprotju s prestanimi napori –, a avtor ne zapade v plitvo romantiziranje in poceni metafiziko, temveč bralca večkrat prizemlji, na primer ko razpravlja o telesnih so- kovih, ki se sproščajo pri dolgotraj- nih naporih in povzročajo občutja vznesenosti. Ali v notranjem mono- loškem dialogu s popotnimi prijatelji, ki jih strezni s hladno prho: "Ne, tole ni (romantični) razvojni roman. Na tej poti, kamor se hodijo ljudje spozna- vat in iskat, se sam nisem ne spo- znal ne našel. Če kaj, sem spoznal, da sem natanko tak, kakršnega se po- znam." Ne, avtor ne želi biti romantik. Pa vendar nam v tej odlični knjigi pre- tanjeno podtakne več od trezne dvomljivosti pragmatika in realista. Ustrezno ime za to, kar ga na po- hodu navdaja z evforijo, ob kateri v nevarnosti izgine celo strah pred smrtjo, vendarle niso telesni sokovi, temveč – ljubezen. Ta bo okužila tudi bralca. Zemljevidi in vinjete so delo Nine Čelhar. Tomo Virk 76